Koristiie rcči. Mjravlje. Spisal Fr. Govekar. Mravlje žive v velikem društvo brez poglavarja, in v tpm se ločijo od delavnih čpbel, ktere ne morpjo biti brez matice. Navadna ali rudeča mravlja je dolga 4 čerte in po vsem životu rujava, le obraz in persje sta rudečkasta. Delavk je v vsakem kupu naj več, so brez kril, imajo večjo glavo, raočne, prav za grizenje pripravne zgornje čeljusti in pa veoji oči od samic in saincev, kteri imajo po štiri neenaka kožnata krila, ktera pa kmali zgube. Tipalnici ste nitkasti in kot prelomnjeni; zadek se derži persja s tankim recljem, na kterem se vidi majbna luska. Razdražena mravlja brizga grizek in dišeč sok, kterega ima zadej v nekem mehurčku namesto žela. Samci imajo vedno perute, saniice jih imajo le o času parenja, delavke jib pa nikoli nimajo. Perute, posebno sprednje, so velike in malo žilave, zato jim labko odpadejo; samice jih kmali po parenji zgube. Mravlje sp navadno parijo gorke dneve meseca avgusta. Tačas prihajajo mravlje proti poldnevu zelo žive, samci in satnice imajo perute, in med njemi je posebno veiiko delavk. Ob solnčnem zahodu se jib vzdigne cele trutne v zrak, ter letajo okoli verhov dreves in hiš, in tačas se parijo. Samce vlečejo samice seboj, kakor niajhen obesek; po parenji pa satnci precpj poginejo. Delavke potem polove na zemljo padle satnice, jih nesd nazaj v stanovanje, ter jih odslej skerbno varujejo. Samice pa, ktere se zgube, in jih delavke ne najdejo, si poiščejo same posebnega stanovanja. Perute si potem ali same odgriznejo, ali jih pa zgube, kedar si delajo novo stanovanje, kjer potem jajčica nesd ali ležejo. Nekteri tudi pripovedujpjo, da se mravlje v kupu ali na kupu parijo, ter da se samic potem deiavke oklenejo, in jim perute poščipljejo, in jih skerbno varujejo, da le v kupu jajčika zležejo. Mravljinska jajčika so majbina, podolgasto - okrogla, gladka in bela zernica, iz kterih se čez nekoliko dni zležejo breznogi červički ali ličinki s rožnatimi čeljusti, in ktere delavke skerbno pitajo. Sedaj mali ličinki pri obilni hrani čversto rastejo, se večkrat leve, in čez 14 dni potem se navadno v tanki, belkasti zapredek zabubijo, te mešičke ali bube ljudje napačno imenujejo ,,mravljinska jajčica", ter jili pticam pevkam pokladajo. Zležejo se potem z raešičkov v 4 lednib še le prave mravlje, ktere pa delavke skerbno pitajo, da se vterdijo in pravo barvo dobe. Samice nitnajo s tem nič opraviti, ker delavke namesto njih jajčica, ličnike in mešičke skerbno čistijo, pitajo in na gorkoto prinašajo. Sploh imajo skoraj v vsakem kupu vsa dela le delavke. Ene zjutraj zaperta pota odpirajo, druge ličinke na gorkoto prinašajo, in zopet druge hodijo živeža iskat. Nektere delavke čistijo kup, da prazne mešičke vun nosijo, slaba pota popravljajo ali pa nova delajo, nektpre pa pri stanovanji stražijo. Občudovanja vredno Ijubezen in skerb do inladih razodevajo delavke s tem, da v dežji, ali pa, ako jim kup razdeneš, naj prpj skerbe, da jih na varni kraj prinašajo, ter jih skerbno varujpjo. S polnim želodcem živeža domu prišle delavke, potem samice in mešičke pitajo, da jira v gobčike kaplje soka brizgajo. Proti večpru pa zopet ličinke in mešičke v kup na varni kraj znosijo, ter zaprd pota. Tako se versti in verši delo pri mravljah leto za letom, od zgodnje pomladi do pozne jeseni, in v tem času se navadno vse mravlje zgodnjajo, in samci poginejo, tako da v kupu nazadnje le samice in delavke še ostanejo. Kedar pa pride ojstpr mraz, se v kup globoko zarijejo, in oterpnejo čez zirao. Kedar se pa verne ljuba pomlad, zoppt ožive, pa naj več le sparjene samicp, druge težko pomladi pričakajo. Spoznajo se med seboj koj na pervi pogled, se med seboj menijo, si svptujejo, in ako je delo za posamesne pretežavno, si vse stransko pomagajo, tudi že narpjeno stanovanje po občnpm posvetovanji ali poderd, ali ga pa prpdrugaiijo. S tipalnicami se spoznavajo, se med seboj razgovarjajo in na pomoč kličejo; tipalnice so mravljani tedaj to, kar je nam Ijudem jezik. — Za živež imajo mravlje rastlinske in živalske ostanke in reči, posebno pa imajo rade sladkorijp, kterih tudi prav bistroumno znajo iskati in se jih polastiti; za njo gredo v naj skrivniše kraje in celo v čebelnjake. Jedo pa tudi gosenice, glistp in druge manjše živali. Splob je znano, da so mravlje vsem žužkom veliki sovražniki, ter jih žive ali mertve vlačijo v mravljišče, in jih do kosti oglodajo. Kostnjak lahko dobiš, ako zapreš niertvo žival v razluknjpno škatlo, ter jo potem v mravljišče zagrebeš. Večje merhovine ne ljubijo in tudi žitu nič ne škodujejo; ako se pa včasib dobi kako zernice v mravljisču, jim služi le za pripravo za njih stanovanje; mertvih in smerdljivih rib, kakor tudi peteršilja in krebulice se posebno varujejo. Kedar najde mravlja živeža, se naj prej sama na je, in potpm gre to naznanjat tudi svojim tovaršicem. Kako bistroumno si znajo mravlje živež iskati, nani pove (udi Franklin tako Ie: nHranil sem v otnaro pisker sirupa, kterpga pa mravlje kmali zavohajo. Da bi mi ga ne pokončale, pisker mravelj očistim, ter ga v sobi pod strop na vervico obesim. Po naklučbi pa ena mravlja ostane v piskru, in dobi pravo pot; ter naznani to svojim tovaršicem, ktere se kar v trumah, po stropu proti piskru napotijo in le ena ne zgresi pota". Posebno čudno je pri mravljah to, da nektere zaželke Ijubijo in je med seboj terpe. Do 300 se je že naštelo takih živalic. Tako post. so mravlje listnim ušpdi posebno prijazne. Pripoveduje se, da mravlje te živali s čutnicami rahlo gladijo in tolčejo, da morejo njih sok serkati, kterega imajo te živali v zadeku. Že Linne je od teh nsi rekel, da so molzne krave za mravlje. Pa tudi nič manj za nje ne skerbe, kakor kmet za svojo živino, ker s suhih zeliš jih rahlo na sočnate prenašajo, konec poletja pa zopet na korenine rastlin, da sebi, mravljp pa od njih živeža dobivajo. Krešič in drugi kebri so pa zopet mravljam vpliki sovražniki, zato radi blizo mravljišč stanujejo, da ložji kradejo mravljišču mešičke, od kterih se žive. (Konec prih.i