založila in na svetlo dala .,:st.a.:h,©:d:£t_a- tiskaeita".
UEEDIL ER. LEVEČ.
IX. ZVEZEK:
PRIPOVEDNI SPISI.
-oc@o®0@>o-
V LJUBLJANr, 1890.
NATISNILA „NARODNA TISKARNA."
JURČIČEVIH
ZBRANIH SPISOV IX. ZVEZEK.
V LJUBLJANI, 1890.
•/.ALiiŽIU I SATISMLA „MMM TIKAM

KAZALO.
I. Doktor Zober. Izviren roman (^Slovenska
knjižnica", 1876.)........ 9
II. Mej dvema stoloma. Izviren roman. (»Slovenska knjižnica", 1876.)...... 173
-
X.
Doktor Zober.
Izyiren roman.
(.Slovenska knjižnica", 1876.)

Prvo poglavje.
jjdaj pa kadar hočete, gospod inženir, pak na-prežem." Tako je rekel v dvorišči mestne gostilne druge vrste kmetsk voznik mlademu gospodu, čegar popotne stvari je bil natovoril zadaj na svoj odprti, jako primitivni voz.
Ali mladi gospod inženir ni slišal teh besedij, dasi so bile precej s hribovskim glasom vpite, ker njega oko in vsa njegova pozornost sta bila uprta v mlado, lepo, plavolaso gospodičino, ki je stopala s po-starno suho gospo, katere veliki nos je na prvi pogled v oči bol, baš v starinski koleselj.
Gospodičina, ne čez šestnajst let stara blondinka, bila je preprosto opravljena, mode ni bilo na nji nič, in po mnogoštevilnih košarah soditi, ki so privezane bile tu in tam, zadaj za kočijo in spredaj pri „koči-jaži", ako se je smel tako imenovati topast kmetski fant, ki je zavzemal mesto na nk6zlu" in klel dva poljedelska uprežna konja: prišla je bila s svojo staro tovarišico v mesto nakupavat za gospodinjstvo ter se je sedaj vozila domov.
— 10 —
Ko je nje voz odhajal skozi vhodna vrata, snel je prej omenjeni kmetski voznik prašni svoj klobuk z glave, a videč, da ga gospe ne vidita, zarenčf na njiju voznika:
„Le počasi vozi, Janez, da te bode moja kobilica mogla dohajati; za vozom rajša teče."
In ker je hipoma kočija uže iz dvora ven, obrne se zopet k mlademu gospodu inženirju — kakor ga je prej klical — in nadaljuje:
„Ce precej naprežem, bodeva vozila za tem grajskim vozom in moja kobilica teče po cesti za vozom tako rada, da je ni treba nič tepsti; kar sedem lehko na bič in vajeti lehko privežem zraven sebe; tako ti piha, kakor blisek; za vozom, sem dejal."
„Le brž no!" oglasi se inženir in kmet pripreže, sede potem spredaj, gospod inženir zadaj, in z ropotom drdra okorni voz čez predmestni tlak.
Tu in tam kdo pogleda mladega ličnega gospoda na tacem prenarodnem vozu, tako, da je bilo voženca skoro malo sram ; zato je bil klobuk pomeknil čez oči ter si ni upal pogledati ni na levo ni na desno.
Kmalu pak sta bila iz mesta; kajti kmet je brez pardona z bičem strojil konjsko kožo in s svojimi večkrat sešitimi vajeti po kobiličinem hrbtu energično pritrkaval, da bi — kakor je rekel — „prej došel grajskega Janeza".
Naš inženir, lep mož z mlado črno brado, na podbradku na levo in desno razčesano, in z mladostnim
licem, zove se po imeni svojem Ivan Lisec. Uže njegovo sedenje na tacem preprostem vozu daje uge-niti, da se iz mesta sedaj ne vozi na zabavno šetanje, nego da ga vodi posel na deželo, filisterski posel ali skrb za vsakdanji zaslužek, o katerem pravi narodni gospodar, da je eestilen, a lemišina, da je grenek, in da je bolje, če je človek bogat in mu ga iskati ne treba.
Lisec pa ni bil bogat. Oče, majhen obrtnik v malem slovenskem mesteci, izšolal ga je sicer pošteno, toda kmalu je bilo treba mlademu možu gledati na „pomozi si sam". Sedaj živi ob tem, čemur se je naučil, ob zaslužku, ako namreč najde delo. Tega pa ni zmerom obilo.
Dve leti je bil pri nečem državnem zidanji, a po dovršenem delu brez službe več tednov. Kar je imel prihranjenega, ginilo je počasi in ni mogel dolgo čakati, ker za kako bolezen je vender dobro, če ostaja kaj na strani.
Zato mu je bila prav ljuba ponudba necega prijatelja, naj gre na troške občine Volčjak in graščine Pražanek gozde razmerit in razdelit, kakor je zarad zemljiškega razbremenila mej občino in graščino pravno dogovorjeno. Ker je občina precej velika in hoče za-jedno imeti po hišnih številkah in v razmeri velikosti davkov porazdeljene parcele, da bode „mapa za vekomaj veljala", imel bode Ivan Lisec precej časa v Volčjaku ostati in meriti.
2*
„Ti prekleti Janez ti, ti ušesa ti! Čakaj, jaz ti ga bom uže vedel. Neče malo počasneje voziti, ta lesena coklja grajska!" huduje se Liščev voznik, ki je bil od slavne občine Volčanske poslan v mesto, da pripelje zemljemerea. Res je bil prej omenjeni koleselj uže daleč pred njima na cesti, zavit v oblak belega prahu, in ,kobilica" je omagovala, obupavši doteči grajskega Janeza, ali bolje, njegova dva konja. Z glavo skesano v tla cincajoča, začela je le počasi in počasi naprej migati, dokler ji zopet bič ni jel kože strojiti in je poskusila nov zalet.
„Iz katerega grada je. oni voz?" vpraša Lisec.
„Nu, lej ga, prav s Pražanka je, prav tam, kjer boste merili, ne daleč od nas," odgovori voznik.
„Je li ona mlada gospodičina iz graščine?"
„Kaj pak, to seveda je, domača je, hči stare gospe," odgovori kmet.
„Kako? One stare ženske, ki poleg nje na vozu sedi?" vpraša zemljemerec.
„E te, kaj še, Bog obvaruj! Ono je tako neka stara gospa; služi, če tudi gospoda služi; ali jaz ne vem, kako je; v gradu je, nu, tako je bolj, dejal bi, kakor kakova gospodinja. Pri gospe je v velicih čislih, kar sama gospodari, reva bolna. Menda bode tudi kaj v rodu, ker ji pravijo teta, pa ne vem, ali je ali ni. — Nu, bistahor, ge-e, kaj klempaš uže spet, ti matoroga ti!"
— 13 —
Razumeje se, da so bili zadnji voznikovi vzklici adresirani na ubogo njegovo vozno živalco, katera sicer ljubeznivega deminutivnega imenovanja ni zaslužila, ker je bila velika in suha, da bi ji bil lehko rebra štel in bi se bil Ribničan bal poleg nje ogenj kresati.
„Ali je družina naseljena, ali uže stara in dolgo na gradu?"
„Kakšna družina? Saj ni družine, samo stara gospa pa to dekletce je, in ta teta, ali kaj je. Same babe. Gospod je umrl. In še kako je umrl, o jemnasta!"
,,Kako pa?" vpraša Lisec.
„1 nu, nekoč po noči ga je kočijaž mrtvega domov pripeljal v kočiji — čisto mrtvega — tist Gromov Peter je bil za kočijaža, ki je mislil ranjco Antolkovko vzeti, pa je precej po smrti graščakovi, ko je mislil iti pričat, z Velicega zoba padel in se ubil. Koliko je uže tega? — čakaj! — pet — ne bode — ampak šest let bode tega; da, zimina je bila tistega leta vsa pozebla, ajdo smo bili pa tako pridelali, da je skoraj omlatiti nismo mogli, in klena je bila, da se je je namlelo naštokan žakelj."
„ Tedaj oče te mlade deklice je storil nesrečno ali naglo smrt? Kaj se mu je zgodilo? Kaj ga je zadelo?" vpraša Lisec dalje radoveden.
„E, bežite, kaj bi ga zadevalo! On ni bil naše vere, ampak lutrš-človek, od tistega Luter-Martina, ki je bil nekdaj vero zmešal.   Tudi ta naš graščak
— 14 —
je bil te vere; vsaj k maši in k izpovedi ni hodil. Vse ljudi je znal v kozji rog ugnati, samo fajmoštra se je ogibal, pa tistega Zobrovega dohtarja se je bal. Tega pa, tega."
Tu se nagne voznik nazaj, dene dlan ob usta, iz katerih je bil vzel pipo, in pravi skrivnostno: „Vsi mislijo, da mu je sam hudič tisto noč v kočijo po dušo prišel, po krivoversko."
„In Vi tudi verjamete to?" vpraša mladi inženir kmeta.
„Lejte, kaj ne bom verjel ? Dušo je imel tako ali tako že hudiču podkrižano, če je bil lutrš-človek. Potlej pa, kaj ni Gromov Peter pravil Antolkovki, ravno premer se je bil ubil, da sta vozila v mesto dohtarja Zobrovega. Zober je šel zopet po svetu, onadva proti domu. Kadar je na širocem klanci Gromov Peter s cokljo zaviral, zdelo se mu je tako, kakor bi bila dva v kočiji in ne le gospod. Ko je pa doma gospodu kočijo odprl, bil je sam v nji, in še ne živ. Mrtev, v čevljih umrl. Ni mogoče, da bi bil kdo drugi kakor hudič zlezel v zaprto kočijo, za Boga svetega ne! Kako bi bil pa sicer izginil? Nekateri res pravijo, da mu je dohtar Zober, katerega je tačas v mesto vozil, tako zacopral, da je umrl na poti domov. Ali tega jaz ne verjamem. Naj govore jeziki, kar hočejo, jaz sem pa uže Zobrovega gospoda vozil, tako, kakor zdaj-le Vas, in jaz pravim, da je dober človek in nič napačen."
— 15 —
„Rane ni imel grašeak nič?"
„Kaj še! Ni edne praske ne!"
„In zdravniki niso preiskavah ga?"
„Tega ne vem. I, več škrijcev in gospodov, malih in velieih, lazilo je okoli gradu, menda so bili uže zdravniki, ali kaj so bili, če niso bili kaj druzega."
„In kdo je ta doktor Zober?"
„1, kaj bom pravil, kdo? Zobrov je iz Volčjaka; po svetu hodi; tja odkoder solnce izhaja. Tacega ni še mati porodila v naši dolini in ga ne bode. Tam ljudi zdravi, doma jih neče. Denarja ima, pa so vender bratu prodali grunt, ki ga je zapil."
„In kakšna je gospa v gradu?" vpraša Lisec.
Kmet se zopet obrne, dene prst kazalec na sredo širocega svojega čela in čudno se namrdivši začne svedrati in vrtati vanje.
„Vi hočete reči, da je slabega uma, da nima popolne pameti ?J
„1, nu, zmerom ne, ali časih pač. Vender ne, da bi bila nora. Ona gospodari, hodi po polji, vse ogleda, dobra ženska je. če ni jezna, ali časih se ji pa v glavi zmeša, menda zato, ker je nje mož sedaj v peklu ..."
„V peklu ni, ne govorite tega!" „Nu, lepo bi Vas prosil, kje pa more biti, če ni naše vere? V vicah vender ne, dejal bi."
— 16 —
,, Povejte mi dalje o gospe. Kako se ji meša, kaj počne."
„1, tako — zamišljena je in grunta, kakor tale moja matoroga kobila, kadar nima česa jesti — hi-i-i, luca! — Nora ni, ampak tako je, kakor je bil tisti Oplatarjev Korle. Prav taka, kakor je bil Korle. A Vi ga niste poznali? I, ta je bil čuden človek. Sam s seboj je govoril, pa okoli brundal. Otroci smo se ga bali. Ob postu, ko smo šli za velikonočno izpoved k izpraševanju, glej, kdo je bil tudi prišel? Korle! In ko je kapelan vse izpraševal, pak je še njega vprašal, ko je bil na vrsti. „Korle," pravi, „povedi mi ti, Korle, kateri je najpotrebnejši zakrament?" — „Kruh!" je rekel Korle, „kruh!" je odgovoril, „kruh!"— ln vsi smo se smijali, pa se je še kapelan smijal."
Kmet je brbljal delj različne stvari, ali Ivan Lisec ga ni več izpraševal, niti poslušal. Imel je iz tega dovolj, kar je slišal. .Nenavaden je ta kraj vsekako, kamor pridem, in tudi nenavadne ljudi ima."
Tako mlada, tako ljubezniva in nežna stvarca, kakor je bila ta plavolasa gospodičina, ki se pred njim vozi — in kako nesrečna mora biti. Oče je nepri-rodno ali vsaj naglo smrt storil, mati na umu bolna, deklica najbrž brez sorodnikov, živeča samotno na kmetih brez omikanih znancev. Dbožica! Smilila se mu je.
— 17 —
On sam je do svojega sedanjega devetindvajsetega leta izkušal uže mnogo zlega in neprijetnega, videl razdrabljati se prijateljstva in razvezavati lehke ljubezni, celo bridkost materijalnega pomanjkanja je uže poskusil — ali zdelo se mu je v tem hipu, da se sme vender še srečnejšega šteti, nego ono dete, ki se je vozilo pred njim po isti cesti.
„Tu-le je pa treba malo napajati, živina in človek potrebuje kaj v sebe dobiti", pravi voznik in zavije k veliki obcestni krčmi. Lisec zapazi, da tudi grajski koleselj stoji pred hišo in konji zobljejo. Tedaj mora biti ona lepa sopotnica tudi tukaj. Ali bi se ne dalo začeti kaj znanja? Kako, to bode nanesla prilika. S to mislijo stopi v krčmo na ono stran, kjer je bil, kakor je po kmetih šega, prostor za „boljše ljudi". Tam res najde gospodičino s spremljevalko sedečo, sicer ni bilo nikogar v izbi. Pozdravi, a dobi le čisto majhen znak odzdrava. Molk. Dvakrat čuje kratke vprašaje starkine.
Sedeč na drugem konci iste prilično dolge mize, ker v vsi tej ekstra-sobi je bila samo edna, mogel je deklico natančneje pogledati. In rekel si je, da je res ljubezniv obrazek. Ona se ni zmenila zanj čisto nič, ali to nič ne de. Kako bi tu storil znanje? Tu ni mogel. Kakor, da bi se bil bal. človek je časih čuden. Pred junakom ga ni strah, kaj se plaši pred žensko, slabo kakor dete? Kmalu je prišel „grajski Janez" na prag naznanit, da je konje uže napojil.
— 18 —
Z lehkim površnim pozdravom odideta ženski in Ivan si je bil celo v svesti, da se je nerodno vedel, dasi se je tolažil, ka se v tem položaji ni mogel drugače. Sicer pa Bog ne daj večje nesreče! Če bode hotel in če bode trebalo, seznani se lehko in priličneje na mestu samem.
Pol ure še je moral čakati, predno je voznik bil pri volji misliti o daljšem poti.
Drugo poglavje.
rak je bil uže, ko se voz ustavi pri županovi hiši v vasi Volčjak. „Božji prst" v znamenji smrekovega vršička nad vrati je pričal, da je župan tudi krčmar v vasi. Golorok, s pipo v ustih in z nekako predrzno izpostavljenim trebuščkom je stal oče župan na pragu, njegovega kolena se je držal triletni sinek v prilično umazani sami srajci in boječe opazoval v Volčjaku nenavadno prikazen civilno oblečenega človeka, kakor je bil inženir, a hišna dekla, ki je šla ravno iz hleva, smuknila je brzo ob zidu, kakor senca, ker je je bilo gospoda sram, Kajti ni je bilo tu črne suknje, kar je kapelan biro pobiral in potem adjunkt z biričem na komisijonu tu pil.
„Bog daj, Bog daj, dober večer", vpije krčmar — „so prišli, gospod, so prišli'" — Rekši, vede do-šleca v izbo, kjer je bilo zbranih uže več radovednih vaščanov, kajti prihod inženirjev je bil eden najvažnejših in največjih dogodkov za zapuščeni, od velike ceste oddaljeni Volčjak, zato je uže več tednov svojo
— 20 —
senco pred seboj meta), kakor se pravi o vseh imenitnih in velicih dogodkih tega sveta.
Sami kmetje so bili v sobi. Umolknili so vsi, tudi Lisec ni imel veselja govoriti, le krčmar župan, ki je bil gospodi vajenejši in zarad svoje spretnosti mej sosedi močno občudovan, on je hitel pripovedovati, kako in kaj je z gozdom, kakove lepe stare pravice so občanje imeli od nekdaj v tem gozdu, a sedaj, ko je odpravljena tlaka in desetina, mahoma gospoda niso hoteli več odkazovati lesa, kakor da ne bi Bog dal mu rasti po noči in po dnevi za vse ljudi. Pravdo so pravdah. In po pravdi je prišlo tako, da prevzemo kmetje del gozda od Dolgojelšja do Sive peči v last, kar je sicer premalo, pa vender bolje, nego nič; kajti z onimi gospodi, ki so po kancelijah, ni dobro se tovarišiti, tisto pravico ti jutri jemljo, katero ti denes še puščajo. Ce prej imamo umerjeno in v mapo dejano, prej smo brez skrbi.
Župan znaša vsa pisanja, tičoča se stvari, na mizo in jih razgrinja po mizi, po znamenjih poznajoč, katero se tiče tiče tega in onega, ker razumeti jih sam ni mogel, bila so nemška, znani plod potujčenega uradovanja, kakeršno se v posmeh zdravi pameti po Slovenskem nahaja skoro še obče. >
Mati županja je pripravila večerjo, ki je bila precej po kmetsko narejena, vender nocoj je bil naš pripotnik truden in lačen.
— 21 —
Tudi kmetje so bili sčasoma zgovorni in dov-tipni in so vpraševaji z veliko naiviteto, kakor otroci. Lisec je imel potrpljenje ž njimi in jim je odgovarjal ter razkladal, zakaj in kako se more na popirno mapo narisati tudi istinito zemljišče, da dru-zemu ostane razločno, kar se je kmetom čudežno modro zdelo in gledali so svojega inženirja, kakor nekaj posebnega. Cenek Vitrin, najstarejši mej njimi, zaklel je, da maševati ni dosti nkunštneje", kakor tako na popir zarisati, da čez sto let še pismoučen gospod akuratno najde, kje je postavljen mejnik.
Lisec se odpravi spat v „najlepšo izbo v Volč-jaku". Kajti na ta način dvorjaniti si dati, bilo mu je kmalu odveč. Kot mestni človek kmetskemu humorju ni bil vajen.
Ta noč jo bila čisto navadna noč, taka, kakor jo preživi Bog ve koliko tisoč preprostih ljudij, ali vender je bila za Lisca nekako odločilna, čeprav ima način tega odločenja tudi smešno svojo stran.
Utrujen je bil namreč jedva Lisec zaspal in razni dnevni vtiski so se mu kot sanje po možjanih počeli razpletati — podoba krasne, a nič koketne sopoto-valke je bila vmes mej njimi — ko je bil nemilo moten.
Prebudi ga — oprosti bralka, življenje je polno proze — neprijetni čut srbečice po životi. „Bolhe", misli si in pomaga si, kakor si v tacih stiskah ubogi trpinčeni človek pomagati more, ali zastonj poskuša
— 22 —
znova zaspati. Nobena kletev ne pomaga, potrpeti je treba do jutra. .
Znan neprijeten duh mu udari na uho. Hitro plane iz postelje, dotiplje užigalo, naredi luč in vidi, da je živa istina: stenice so šviga-švaga bežale po rjuhi pred svečo. Stenice, zanj največja gnusoba. In ta soba je bila namenjena njemu za stanovanje! In v najlepši hiši v vasi je bil nastanjen! Rajši vse popustiti in bežati v mesto nazaj, nego tu biti v takem gnezdu.   Kako morejo ljudje biti tako nečisti!
Nič več ne more leči, dasi je močno zaspan. Obleče se in hodi gori in doli po sicer še res čedni izbi. Dolga noč je bila in mučno čakanje. Iz svojega kovčega vzame to in ono knjigo, da bi čital; a komaj začne, lezejo mu trudne oči vkupe in opustiti mora. Naposled se vender začne daniti, vstanejo dekle, vstane gospodinja, tudi Lisec gre na piano polje.
Župan se začudi, ko čuje hudovan je inženirjevo in groženje, da tu ne ostane, da hoče ali drugo stanovanje, čedno in snažno, ali pak odide. „Kaj vraga! Preklete stenice, jaz še vedel nisem zanje," meni on.
„Kdo neki bode zavoljo treh stenic uže bežal! Soseda je bil lani gad pičil, a še ni umrl. Toliko nas je ta gozdna stvar veljala gotovega denarja, zdaj pa bi zavoljo treh prekletih stenic morali zopet z ničem in hudičem vse pustiti!" — „Te preklete stenice," odmevalo je iz ust sosedov, ki so bili pozvani na posvetovanje. „Anti so gospoda mehkužni in za nič",
— 23 —
šepeče prvi. „0d edne stenice ne bode crknil ne!" meni ljubeznivo drugi. „Poparite posteljo z živim kropom, pa bode dobro," receptira županu tretji v vznemirjenem Volčjaku, kjer ni bilo nobenega druzega kvartirja za gospodo.
A inženir ni bil s tem zadovoljen. Drugo stanovanje! Če ga v vasi ni, pa v soseščini.
Ali do bližnje fare, kjer je bilo pač lože go-spodsko, t. j. sploh kakovo stanovanje dobiti, bilo je edno uro hoda. Ker je bilo uže iz Volčjeka precej daleč do gozda, odreka Lisec naravnost, da take daljave hoditi neče, da mu potem morajo preskrbeti poseben voz za ves dan. Kmetje so pak prvič skopi, a drugič imajo sploh le voli za vožnjo živino, konj in voznik — eden sam je bil v vasi — oj, to bi bilo predrago.
Zupan skliče še nekaj mimogredočih občanov in vsi se mej seboj resno posvetujejo, kaj storiti. Tudi novo došlim se zdi grozno neupravičeno, kako morejo tri stenice, za katere se noben pošten Volčjan ne bi niti zmenil, gospodu, ki pri njih tak „lep" denar služi, presedati in ga celo odganjati.
„Ali tu se ne da nič opraviti, ta človek je svojeglav, in Bog ve, ali bi druzega dobili, ali ne," pravi župan.   „Kam ga denemo, kaj pravite?"
„Ko bi se v gradu dobilo," reče eden.
„1, borne, ko bi ne bila gospa tako čudna, ljudij boječa in sama svoja," meni župan.
„V Zobrovo kočo ga denimo," pravi drug.
— 24 -
„V Zobrovo kočo!" odmevalo je od vseh stranij, torej je morala biti ta misel srečna. „Po Šolarja pojdi!" veli župan in kmalu pride še eden kmet, ves prtnen in okoren. Razodenejo mu veliko zadrego, v katero je Volčjak prišel, torej naj da ključe od Zob-rove koče, ker tam je gospodska postelja, politirana miza in kar je treba; stenic pa tudi ne bode, ker starega Zobrovega dohtarja uže dve leti ni bilo doma.
Ali Šolar se brani dati ključe. Dohtar Zober je hude jeze mož, za krščen svet, kaj bi dejal, ko bi prišel, in našel kakega tujca v svoji izbi. Tega pa ne! Začne se parlamentiranje z županom in Šolarjem zarad ključa v Zobrovo hišo in ko Šolar čuje, koliko je za občino važno, da zemljemerec stanovanje dobi, pravi naposled: ^Poskusite prej v gradu, oče župan, in če tam ne bode nič, no, potem Vam pa dam doh-tarjev ključ, naj se pes obesi, saj ga ne bo vrag prinesel uprav zdaj.  Najprej v grad!"
Pod edno streho stanovati z včeraj videno mlado gospodičino in videti razmere, o katerih je uže včeraj slišal neobične stvari, ugajalo je Liscu, ko ga župan povabi, naj gre ž njim vred v grad stanovanja iskat. Nenavaden položaj njegov je moral tu odbijati vsak pomislek, sicer pak tudi ni nameraval zahtevati kake posebne gostoljubivosti, „saj ljudje tam so vender gotovo omikani", menil je.
Tretje poglavje.
resta z županom.
Gradič Pražanek, kakor je bil Lisec iz aktov pri županu uže sinoči razbral, sedaj lastnina grajske gospe Marije Langmanove, (kdo se bode nemškemu imenu pri nas čudil, ko so po graščinah, žal, da največ tuji naseljenci!), ta grad je bil na vzvišenem holmci — kakor vsi, v lepem zakotji pod gozdom in hribovjem. Več potov in steza je vodilo doj njega. Nekdaj se je baje tudi na vse strani braniti dal, vender sedaj je bil prekop okoli in okoli zasut in samo še na severni strani je kazal okrogel zid, da je tu bil nekdaj stolp. Drugi deli so bili kesneje zidani ter je uže predzadnji lastnik bil mnogo podrl, kar je bilo preveč. Okoli gradu so bila gospo-darstvena poslopja.
Pred vrati je rasla košata lipa, okoli nje d&bla je bila živa klop a posedeno in potlačeno kratko travo za-rastla. Na tej klopi je sedela pri nečem delu mlada gospo-dičina, ali ugledavši dva prišleca,  smukne preplašena
hitro v vežo.  „Mlada Je) za^° boječa," misli si Lisec,
3
— 26 —
ko prideta do veznih vrat, do katerih je vodilo pet širocih stopnic.
„Teta, pojdi sem!" razlegal se je proseč glas po veži, baš, ko sta vstopiti imela Lisec in župan.
Iz izbe v vežo stopi Liscu naproti od včerajšnjega pota znana stara ženska z dolgim nosom. V tem hipu, ko mu je prav blizu bila s svojim koščenim licem, zdela se mu je skoro grda in sodil bi jo bil za hudobno stvar, kdor sodi po zunanjosti in po prvem vtisku.
„Kje so gospa, midva morava govoriti z gospo," vpraša župan z malo respektom.
Liscu se je stoprv zdaj videlo, da pravo za pravo je on smešna figura v sedanjem pred stenicami be-žečem položaji in ker se je začel bati, da ne bi župan spravil teh posteljnih sovražnikov človeškega nesnažnega rodu tu pred lepo gospodičino v nespodoben govor s svojim grobim jezikom, in njega potegnil v zadrego, sklene lotiti se stvari sam. Ker je čul gospodičino prej klicati „teto", obrne se do stare in predstavivši se ji, kratko razjasni svoj položaj in izreče svojo prošnjo, s pristavkom, da je morda tembolj opravičenja zmožna, ker je on v tem kraji v poslu, kateri se tiče ne le vaščanov, nego posredno tudi grada Pražanka. Zajedno pak še dostavi, da bi bil gotovo tih in ne nadležen gost, za katerega, ako tako žele, niti ne bi znali, da je tu, ker mora itak ob lepem
— 27 —
vremeni skoro po ves dan na prostem delati. V vasi. žal, stanovanja ni mogoče dobiti.
Župan Volčanski pak je bil v tem zvedel, da je grajska gospa pri delavcih na bližnjem polji. „Gotovo so dobre volje, če so na polji, jaz grem tja, le tu ostanite, zdaj vse opravim jaz sam," pravi in odide.
„Počakajte!" kliče teta, toda župan le z glavo odmaje in odide.
„Mi se uže od včeraj poznamo, če se prav spominjam. Slutili sva uže včeraj, kdo ste, ker sva poznali Vašega voznika."
S tem mu pokaže stol pri veliki kameniti mizi, ki je stala v veznem kotu pri vratih. Lisec sede, rekši, da bi se bil uže včeraj mejpotoma rad predstavil, a si ni upal.
„Kar se pa tiče prošnje Vaše, odločila bode gospa, h kateri je, kakor ste videli, župan šel predno sem mu mogla braniti. Vender je dobro, da ste uže prej pripravljeni na nje odgovor. Ona bode najbrž prošnjo Vašo odbila. Nikar nam tega v zlo ne štejte in ne mislite, da je krivo temu pomanjkanje gostoljubja. Pri nas smo samo ženske poleg družine, torej Vi veste, da je potem težavno ..."
„Prosim, nadležen nečem biti; reklo se mi je, da je stvar prav lehka, če ni, potem ..." Lisec vstane.
„Ne, gospod, poslušajte me do konca. Kar ste naveli zarad svojega posla tukaj v kraji, da se tiče
3*
— 28 —
tolikanj grada kekor vaščanov, to je res, ali za vse te reči se briga samo Linin varuh, gospod sodnik Pevec, me ženske same nič. Dalje pak — vidim, da Vam moram vse povedati (tu odide mlada gospodičina naglo strani v sobo) — glavna stvar je, da je naša gospa časih bolna, nervozna, duševno razburjena, da bi Vam samemu ne bilo ljubo biti blizu nje; ona je mnogo trpela in to je nje nerve vzneredilo. Časih jo ta bolezen prime za več dnij. In uprav sedaj je zopet tako čudna. Tačas neče tujih ljudij. če to vse pomislite, boste nam lehko odpustili. In sicer še, karkoli druzega potrebujete, če le morete v vasi potrpeti, medve z gospodičino Vam storiva, ako je le v najinih močeh."
Lisec se opravičuje in zahvaljuje ter hoče oditi, da bi se čim preje rešil mučnega položaja. Baš se hoče posloviti, ko čuje na dvorišči županov in še drug glas.
V tem hipu stopi mlada gospodičina iz sobe zopet v vežo in z veselim obrazom reče: „Mama so dovolili, teta.'" Skozi okno je to cula z dvora.
„Res?" začudi se teta.
„ Obžalujem, da po dobljeni obrazložbi tukajšnjega stanja, sedaj tudi z gospenim dovoljenjem ne morem ostati" — odgovarja Lisec pikro —■ „naj-uljudnejša zahvala!"
„Sedaj pa morate, prosiva Vas, sedaj pač! Tiho bodite o tem, kesneje Vam povem več/ šepeče naglo
— 29 —
„teta" s proaečim glasom. Lisca je bilo skoro malo strah.   Kakovi so ti ljudje!
Na pragu se pred županom sedaj prikaže visoka ženska z osivelimi, nekoliko razmršenimi lasmi, ognjevitim očesom in nekoliko zagorelim obrazom, ki je pa navzlic petdesetim letom gospe kazal sledove nekdanje nenavadne lepote. V rokah je nosila paličico, vender ne da bi se opirala, ker hoja nje je bila trdna. Gosposki obleki se je poznalo, da je bila na polji. To je bila gospa na Pražanku.
Lisca ni precej opazila, nego mimo njega šla k „teti" in ji rekla z glasom, ki je značil energično in resolutno nrav: „No, ker ljudje hočejo, da je pri nas in ker jim je potreben, naj bode. Dve sobi na zgo-renjem konci mu daj opraviti in skozi zadnja vrata pri sušilnici naj hodi notri in ven. Kakov pak je? Ali je star?  Inženirji so menda stari."
,,Jaz še ne posebno, gospa milostna!" oglasi se Lisec in stopi bolj prednjo.
Ona ga srepo gleda, oko se ji ostekleni, pomakne se tri korake nazaj, s prstom pokaže nanj in vpraša neprenehoma vanj gledaje: „Ta? Ta?" —
Precej pak skloni malo nakrivljen hrbet po konci in vpraša prej „teto" klicano starko: „Ali nima ta Andrejevih očij ? Tak ne bode nobeden več pri nas, nobeden več!"
Lisec je videl, da ima pred seboj res blazno žensko.   Njegova navzočnost je bila tu motilna, torej
— 30 —
se molče prikloni in se obrne iz veže ven. V istem hipu je tudi gospa odšla v notranjo izbo pri tleh in vrata zalopnila za sabo.
„Edno besedo, gospod," čuje Lisec za seboj in obrnivši se, vidi staro teto.
„Vi ste razžaljeni, toda jaz sem Vam prej razložila, kako je; tu je bolezen, in prosim Vas lepo, molčite kolikor morete o tem, kar se Vam je reklo."
četrto poglavje.
upan je klel in delal opombe.  „Zdaj ostane še
|)f%j^||i samo Zobrova koča."
- A Lisec ni pazil na to.  Po glavi mu je
šel ves ta čudni prizor.
Mlada gospodičina Lina — to ime je čul — lepa, vse sreče vredna deklica, ali v tej okolici! Le nekoliko trenutkov jo je imel priliko gledati in vender je videl veselje na nje obrazu, ko je bila mati, ne videvši ga prej, dovolila, da sme ostati. Kmalu pak se mu misli povrno zopet do neprilične svoje situ-vacije.   Reče županu:
„Zakaj mi niste povedali, da pri Vas ni mogoče za poštenega človeka dobiti poštene postelje? Nikdar bi se ne bil izpostavljal temu, da me edenkrat mrčes, drugič blazna ženska meče iz dvora. Vi v čudnem kraji županujete!"
„Zobrova hiša, Zobrova hiša," tolaži župan, ko koračita čez polje v vas nazaj. Lisec je bil radoveden, kakovo je to zadnje pribežališče.
— 32 —
Solarjeva hiša je stala zunaj vasi. Tjakaj vede župan inženirja in pokliče gospodarja ter mu razklada, da zdaj mora kočo odkleniti in da spavaj inženir na postelji Zobrovega doktorja, ker nič drugače ne more biti.   Šolar z glavo maje in pravi:
„Ključ imam, ključ, ali pravo za pravo jaz ne smem nikomur odpreti; gospod mi je prepovedal in rekel: nihče se ne sme nobene stvari v moji izbi pri-tekniti, vse mora tako biti, kakor je."
„Saj bode tako ostalo, kakor je. Samo tačas, dokler je inženir tukaj, naj notri spi in svoje stvari piše. Dve leti uže ni bilo v naši vasi videti Zobrovega dohtarja. Sam hudič bi bil, ki bi ga sedaj prinesel."
„1, jaz si vender ne upam. Ti ne veš, kakov je, kadar je jezen. On zna tudi eoprati. Kdo mi povrne, če mi prašič crkne," pravi Šolar.
„Ce si ti ne upaš odpreti, odprem jaz, daj sem ključ!"
Šolar da naposled ključ in zdajci vedejo Lisca proti koči, ki je stala sredi mej sadnim drevjem, zadaj za Solarjevo hišo. Tedaj tudi tukaj težave! »Večje nuje za stanovanje ni nikjer nego tu v Volč-jaku," misli Lisec, gredoč za kmetoma.
Odpre-, in v začudenje svoje ugleda Ivan dobro in čedno, z nekaterimi rečmi ne bogato oskrbeno, a lepo pobeljeno sobo, iz katere je udarila le nekolika zaduhlost zaprtega zraka.
— 33 —
,.Tu pak se bode dalo prav idilično stanovati," misli si Lisec ves zadovoljen in vpraša:
„Cegava je, pripovedujete, ta sobica? In kaj je s tem Zobrovim doktorjem, ki ga večkrat imenujete? Ali je ta soba njega lastnina? Smem li vsaj tu brez skrbi ostati? Ali kako je?"
„Brez skrbi," odgovori župan. „Zobrov dohtar ni tako napačen človek, kakor nekateri mislijo; če ga nobeden ne pogovori, jaz ga."
„To seveda je njega lastnina, za zdaj, dokler on živi, če še živi, a po njegovi smrti pa meni pade," pripoveduje dalje Šolar.
„Zobrovega dohtarja je, pač da," pristavi župan.
»Tedaj je ta koča izgovorjena pri Vas za kakov kot, za preužitek?" vpraša Lisec, da bi kaj več zvedel.
„K6t, kot, kot", potrjuje kmet, „in ne le samo izgovorjen, ampak tudi intabuliran na mojo zemljo. Zobrov gospod se je intabuliral, ni dal drugače; kakor bi bil jaz kakov pijanec in zapravljivec, ki dolgove dela. Hudo mi je bilo, ali plačal mi je pa res, dasi bi bil imel plačati jaz njemu."
„A, kdo je ta Zobrov doktor? In kje je?"
„E, študiran človek je, in še močno. Ko je bil mlad, dali so ga Zobrovi, ki so bili prej na tej domačiji — jaz sem jo na iicitandi kupil, ko jo je Zobrov Miha, dohtarjev brat, zapravil — tačas so ga bili v šolo dali, pravijo, da bi bil duhovnik. Kaj pak.
— 34 —
Ne vem, katere vrste dohtar je. Edni pravijo, da je vse vkupe, da zna vse, ker ve vse, kar tisti cesarski in kar oni dohtarji, ki ljudi zdravijo. Doma, kadar pride, ne dela ničesar. Samo toliko vem, da je bil daleč po svetu; tja čez morje nekamo je bil šel, še čez deveto deželo; slišal sem, da v Egipet, kamor je bila Marija z Jezuškom bežala, kakor iz evangelija bero. Vprašati si ga nikoli nikoli nisem upal. Ka se zamisli in še ne odgovarja! Tačas, ko je stari Zober vse izročal sinu Mihi in so v kanceliji pismo delali, ni nič vedel, kje je starejši sin, ki je za dohtarja študiral in potlej po svetu izginil. Vender je dal stari — tačas je bil še bogat — tako v pismo postaviti: ,Starejši moj sin Drejko, ki je študiral, je tudi moj, kakor ta moj mlajši sin Miha; zato pa je volja moja, da se zapiše in postavi v pismo tako, da bode veljalo, dokler sem jaz živ in dokler je moj starejši sin Andrej živ: kajža za hišo z jablani, z orehi in drugim sadjem do plota je last moja ali starejšega mojega sina Drejka, dokler ostanem jaz živ, in dokler bode on živ, da bode imel, kam bi položil svojo glavo, če kdaj v nadlogo pride in v silo, in če bode hotel pri nas na Volčjaku stanovati, kjer je bil porojen, in da bode vedel, da je tudi on sin Matevža Zobra z Volčjaka'. In takisto, kakor je stari Zober v kanceliji govoril, zapisali so gospoda na pismo in priče so se na to podkrižale. Zato sem jaz samo tako tudi kajžo kupil, da jo potlej dobim, kadar gospod umrje, če je nečem
— 35 —
odkupiti, ker stari Zober je umrl, oj, tega je uže dober čas. Dolgo ni bilo gospoda nič blizu, ali naposled je prišel. Dal mi je še denarja, in pustil sem, da se je intabuliral. Stari je umrl, Miha tudi, ali niti gospod ne more dolgo več živeti, svoja leta ima."
„Dve leti ga uže ni bilo? A prej? Je li prej večkrat prihajal ?" vpraša Ivan.
»Prej ? E, več let nismo vedeli, ali je živ ali ne, in kje je. Tudi zdaj ne vemo. Jaz sem mislil, ko sem to domovje kupoval, da je gotovo umrl. Gospoda so mi rekli, da moram mrtvega tožiti. Kar pride, kakor bi z oblakov pal. Potlej je prihajal nekaj časa večkrat, sedaj pa redko."
»Ce hočete več zvedeti, v gradu ga bolje poznajo," župan reče Liscu.
„In zadnjič, ko je bil tu; ti je pisal, da pride," pravi župan kmetu. »Ker sedaj ni nič pisal, te ga ne bode."
»Zadnjič tudi ni pisal; tisto je bilo prej edenkrat, ko je pisal," reče gospodinja Solarica, ki je bila prišla blizu. In mej možem in ženo se počne prevažni prepir, ali je bilo zadnjič ali še prej »tisto, ko je pisal."
Tako nekoliko poučen, kje je, uredi in udomači se inženir v izbi, kakor se je dalo.
Razven čiste postelje in vsega za to pripravljenega perila, stal je v kotu še težek z železom okovan zaprt kovčeg brez ključa in na steni je visela draga
— 36 —
puška dvocevka. Stoli so bili gotovo iz mesta naročeni, in tudi naslanjač je bil prav pripraven sedež. Stene so bile gole in nikjer ni bilo nobene olepšave. Na okenski polici najde dve knjigi v jeziku, ki ga ni razumel. #
Prvo noč je izvrstno spal v sobici neznanega si Zobrovega doktorja, povsem soditi jako zanimivega moža v nezanimivem Volčjaku.
Peto poglavje.
obro se je bil Lisec naposled utaboril in ker ni imel velicih potreb, bil je še precej zadovoljen.
Društva, omikanega namreč, ni imel nobenega. Največ, da je bil na nedeljo šel v bližnji trg in tam znanje storil s honoracijorji. Ali tudi do teh ga ni posebno vleklo, ker vsi vkupe niso znali druge zabave, nego da so igrali tisto igro, o kateri Schopenhauer govori, da, kadar ljudje nimajo mislij, katere bi mej sabo menjavali, potem menjavajo — kvarte in se obirajo za goldinarje.
Imel je pa dela več in to je dostikrat, če ne najkratkočasnejši, vender najpoštenejši in najkoristnejši tovariš. Dela pak ni pogrešal, ker razven tega, zarad česar je bil prišel na pogodbo s kmeti sem, imel je še druga naročila. Posebno mu je v tej stvari bil na pomoč okrajni sodnik gospod Pevec, kurator gospodičine Line, sicer tih, ali pri kmetih priljubljen mož, ki je povsod okoli z uspehom nagovarjal ljudi,
— 38 —
naj dajo dvojbene stvari na polji in v gozdu premeriti, da bodo imeli prihodnje zemljiške knjige bolj v redu.
Pot v gozd je vodil mimo grada, tik spredaj pred vežo. A Lisec ni hotel hoditi tam mimo. Ni hotel srečati gospe, katera ga je bila tako neuljudno izpodila. Zato si je bil dal pokazati nekoliko daljšo stezo za gradom, bolj pod jarkom, sicer tudi čez graščinski vrt, vender precej za hišo, in uže toliko nizko, da ga je zakrivalo drevje. Tam je hodil zvečer domov dosti dnij, vselej neviden. To se je izpremenilo po naslednjem slučaji.
Necega večera pred mrakom je šel sam mimo grada, zadaj, po navadi. Ker je bil pomagača svojega uže iz gozda poslal na pošto, nosil je sam, kar je imel seboj instrumentov in drugih rečij, povezano v podolgovat zavoj.
Pod Pražankom ga sreča berač in naprosi miloščine in ko dobi mali novec, opozori gospoda, da se mu je razvezal stremen nogaviški, tedaj za človeka, ki iz grmovja prihaja, čisto obična, ne posebna nesreča, katera se hitro da popraviti in v navadnem življenji nima ni najmanjšega nasledka. Drugače se je pripetilo tu pri našem prijatelji Ivanu Liscu. Ta malost, razvezani stremen, pomenja mu malo dobo.
"Vrgel je namreč zvezani svoj tovor z rame na travo, sedel v jarek in si popravljal toaleto svojo s počasnostjo, kakor človek, ki se mu ne mudi. Baš
— 39 —
se je rmenilo nebo na zahoda, bil je lep pogled. Vstane in se ozre, da bi pobral povezane svoje stvari — ali tu leži grajski pes, velik kot star volk — (Lisec niti videl ni, kdaj mu je prišel za hrbet), jezno za-renči in pokaže zobe, ko Ivan roko iztegne, da bi pobral svojo culo! Poskuša večkrat, a ne more; pes taco polaga na njegovo imetje in kdo se more boriti s temi zobmi! Jasno je bilo precej Liscu, da pes misli kako tako: „Vse, kar leži na zemljišči gospodinje moje, vse je nje; jaz sem varuh, in ta človek bi nam to-le stvar rad ukradel!"
Kako zdaj velikanskemu psu dopovedati, da se moti? Kako njega, starega stražarja, preveriti, da ta stvar na tleh ni imetje njegove gospodinje, nego s seboj prinesena ?
Lisec čaka misleč, da se bode pes naveličal in odšel. Ali ta je imel še večje potrpljenje. Jezik je pomolil na dan in ga hladil mirno ležeč z največjo flegmo; za Lisca se niti zmenil ni; samo, kadar je on zopet hotel poskušati pobrati svoj zveženj s tal, tačas se je Sultan postavil na noge zarenčal in bil tako grozen, da je bilo jasno videti pasje njegovo mnenje: »Eden naju bode ležal, če se sprimeva !" In brez dvojbe bi bil ležal Lisec, kajti orožja ni imel nobenega s seboj, ko bi bil uže smel misliti na uboj. O prostem zapodenji pri Sultanu pak ni bilo sodbe.
Položaj bi se bil škodoželjnemu gledalcu zdel humorističen, ali za našega prijatelja je  bil vender
— 40 —
prekleto ozbiljen. Blaga svojega čez noč tu pustiti, tega vender ni mogel.
Zadnji poskušaj : da-li je možno Sultana preva-riti ? Ivan gre počasi po stezi, kakor bi resigniral na svoj zavoj, pak se skrije za bližnji grm.
To je na videz pomagalo. Sultan je bil prevaljen, vstane, pusti mesto svoje in s počasnim korakom, kakor zadovoljen kmet v nedeljo popoludne mej njivami, koraca proti gradu. A tu se obrne zopet, sede na zadnjo oplat svoje kosmatine, podpre s sprednjima nogama široko obrastlo glavo in široke prsi in gleda, kakov je ta svet in kaj se godi po njem. Gleda in ne prija mu, kar vidi. Izza grma je stopil Lisec in gre proti svoji culi. Pride do nje in jo srečno prime, pod pazduho dene in hoče odnesti. A tu je bilo Sultanovega potrpljenja konec, hipoma vstane in v velikanskih skokih čez tri krtine, čez strm in grm dirja nizdolu. Lisec ga vidi in vedoč, da se ljuto vrže nanj, če mu brž ne izroči plena, vrže zavito svoje orodje hitro od sebe strani, psu nasproti, pes skoči nanje in bila sta zopet v prejšnjem položaji.
Tu je moral kdo domačih priti na pomaganje in psa odpraviti. Ali v grad on vender ne more sam, on, ki je bil tako odpravljen iz njega! In druzega človeka ni bilo videti nikjer, mrak je bil vedno večji. Vender zažvižga proti gradu in zakliče, edenkrat, dvakrat. Okoli ogla pride umazana dekla in trebalo je mnogo migljajev, predno je prišla blizu, toda pes ni hotel
— 41 —
iti ž njo, morala je biti pretuja, zato odide s tolažbo, da bode povedala gospe. Lisec je uže mislil reči, da tega ne treba, a vender ni rekel.
Po stezi pride stara gospa. Počasi stopa s svojo palico. Od daleč uže Lisca bistro gleda. Prišedši do njega, obstane.
„Vi ste tisti inženir?" čudeč se vpraša.
„Da, gospa milostiva, prosim, odpravite svojega psa, da morem pobrati svojo culo,"  reče on ostro.
Starka pobere zavoj in ga da Liscu. Psa prime za ovratnik in ga z roko pohvali. Ivan hoče po tihem poklonu kar oditi. Kaj je mogel govoriti z blazno damo? Nek strahu podoben čut ga je vlekel od nje strani.
„Čakajte, gospod," pravi pak ona mirno in z dobrohotnim glasom:
„Jaz se imam še opravičiti pred Vami, da Vam nisem dala kvartirja. Ne zamerite. Tačas je bil tak dan za mene. Jaz sem bolna. Ne vem, kaj sem Vam govorila, ali ne mislite več na .tisto. Sicer tudi ni, da bi pri nas stanovali, Vi ste mlad, jaz imam mlado hčer. Če menj pride v družbo tacih ljudij, kakor ste Vi eden, bolje zanjo. — Kakovo imate postrežbo v vasi? Gotovo slabo. Ako česa potrebujete, pošljite k nam. Ali pa Vam jaz pošljem, ako česa želite!"
„Hvala, gospa," odgovori Lisec nekako boječ, a tudi močno iznenadejan.   Govorila je sicer odločno,
4
a popolnoma pametno in razborito. O oni blaznosti, v kateri jo je videl prvič, in o kateri mu je uže voznik pripovedoval, bilo ni ničesar na nji.
„Ce kaj potrebujete, pošto dajte, po komer je, ali meni, ali gospodičini Senčarjevi, ženirati se pri nas ni treba. Sami pač ne hodite, ker, kakor sem Vam uže rekla, nimam rada obiskovanj. Kje ste potem stanovanje dobili ?"
„V vasi doli," odgovori Lisec.
„V čegavi hiši? Ne veste li imena?" vprašuje gospa čisto lehko iu ravnodušno, kakor se govori, da se sploh kaj govori.
„Pri Šolarji."
„Kaj? Tako se ne pravi pri nobeni hiši," pravi stara gospa in se na pol nasmehne, dasi resno.
„Pač, gospa, morda pa Vam je v spominu samo drugo ime, ki sem je tudi mnogokrat cul, to je staro hišno ime: pri Zobru."
„Kje? Zakaj pri njem?" zavpije zdajci gospa, zgane se, pogleda ga z živo ostrostjo in se obrne od njega. Kak bes jo je obšel ?
Izprememba je bila v vedenji gospe tako nagla, prehod iz najpametneje govorjene diskusije v neko bolestno nervoznost tako čuden, da je Lisec mejpotoma mislil: tu so morali krivi biti posebni dogodki. In ko
— 43 —
je tako premišljal, zapazi, da ne hodi sam proti Volč-jaku, nego da ima spremljevalca, grajski pes je šel ž njim. Ko je videl, da je gospod govoril z njegovo gospodinjo, spoznal je Sultan, da je tu prijatelj, hotel je tedaj svojo sitnost s posebno uslugo popraviti. Spremi Lisca do vasi, tam pa se obrne, to se ve, brez slovesa.
-i*
Šesto poglavje.
rugi dan je delal Ivan doma v izbici Zobrovega dohtarja. Kar je dobil »obiskovanje", kakeršnega se ni nadejal. Potrkalo je na vrata in misleč, da prihaja njegov strežaj — vaški postopač slepi Lovš — niti glave ni vzdignil od popirja, na katerem je risal.
„Kaj češ?" vpraša nejevoljen. Zdajci čuje pozdrav in nenavaden žensk glas. Hitro vstane in se obrne. Pred njim je stala tako-zvana „teta" z grada in pokladala malo z belim prtom pol pokrito košarico na mizo, iz katere so gledali vratovi kacih treh vinskih butelij vabno mej svet. Poleg tete pak je bil znanec od včeraj, veliki pes, in radostno pogledal Lisca, potem pa počasno šel v kot rekognoscirat.
„0 gospa . . •," vzklikne Ivan. »Nič gospa, če smem prositi;  gospodičina, še zmerom le gospodičina Amalija Senčar.   Glejte, niti prav predstavljeni Vam nismo, a vender vso etiketo na stran puščamo in v njih svetiščih doma obiskovati
— 45 —
moramo mlade gospode, ki niti naših imen ne poznajo ! Ni li to še večja nesreča, nego da se na stara leta moramo še gospodičina imenovati?"
„Uže zadnje ni nesreča pri Vas, gospodičina, če ste dostikrat tako dobre volje, kakor denes," reče Lisec.
In smeje se, sede stara gospodičina na stol, katerega ji Ivan ponudi.
„Cudno se Vam zdi, da sem prišla k Vam, kaj ne ? Meni tudi. Po pravici povem, da nisem šla rada. Ali včeraj ste se naši gospe tako močno prikupili — kaj ednacega pri nas ni navada — da nisem imela mirii, predno se nisem udala, da Vam tu prinesem nekaj boljšega vina iz naše kleti, in še nekaj druzih tacih rečij boste našli tu. Celo to ni bilo dovoljeno, da bi bila kakova služabnica prinesla Vam stvari, temveč jaz sem jih morala sama. Potem, ko sem bila uže na nogah k Vam, mislila sem, časih je pa ipak dobro za žensko, da je stara, in pot mi ni bil težak, ker me smo vajene vsem prilikam, tudi novim. Gospa Langman tedaj prosi, da vzprejmete to-le, kar Vam je včeraj obljubila."
»Obljubila? Ne, gospodičina! Ponuditi mi je gospa Langman s Pražanka pač izvolila, ako česa potrebujem, ali jaz sem se lepo zahvalil in jako obžalujem, da ste se trudili tudi Vi. Jaz sem zadovoljen s tem, kar imam. Privadil sem se in uže od prej sem bil vajen malo zahtevati. Da se pa na kmetih mora imeti potrpljenje, to mi je bilo znano prej."
— 46 —
»Potrpljenje je jako koristna čednost, gospod, ali kjer je nepotrebno imeti je, tam ni več čednost. In Vi ste v tacem položaji nam nasproti. Znate, tu v samoti smo se odvadili vseh form, torej ne imejte pomislekov, ki niso za Volčjak," reče grajska teta.
»Ali jaz ne vem, s čim bi bil jaz količkaj zaslužil to Vašo in gospeno pozornost do mene . . pravi v zadregi Lisec.
»Zaslužil? No, hvala Bogu, tako daleč svet pr nas še ni prišel, da bi se moralo vse le zaslužiti. Al1 ni lepše in ljubše ono, kar pride iz dobrega srca in dobre volje? Pa če uže hočete le to, kar ste zaslužili, tudi dobro. Potem moram ršči, da ste še' več zaslužili od nas, kajti jaz Vam ne morem povedati, kako je bolelo mene in Lino, ko ste prav ob nesrečnem dnevi prišli in ne dobili stanovanja pri nas, dasi imamo za cele familije praznega prostora. Uže zarad tega Vam moramo kaj postreči, da si odkupimo zamero pri Vas. In zato me je tudi veselilo, da se včeraj z gospo vkupe prišli. Kaj sta vse govorila, tega seveda ne ne vem, ker pri nas se več molči, nego govori, ali nekaj nenavadnega je vender bilo, da gospa tako nekako sama priznava, da ni ravnala prav."
»Prav nič posebnega nisva imela. Celo nejevoljna je šla od mene, dasi je bila prej prijazna z menoj. Kar se pa tiče slučaja, da nisem dobil stanovanja pri Vas, prosim, ne omenjajte tega. Tu sem bil sam kriv, da se nisem prej dal poučiti, da ima vse te stvari
— 47 -
kurator gospodičine v rokah, da torej v svojem delu nimam z gradom ničesar opraviti. Ker je gospa bolna, in bolezen povsod prva opravičevalka, tu o zameri niti govoriti ni mogoče, grešil sem tudi tu le jaz, ki sem uže po poti od voznika svojega slišal nekoliko, a drug dan na to ne mislil. Sicer me pa veseli slišati —■ vsak človek je nekoliko sebeljuben in jaz tudi — da sem imel Vaše in simpatije mlade gospodičine, s katero ste se iz mesta vozili, katero ste, če se ne motim, imenovali Lino ..."
„Da, Lina, Karolina s celim imenom."
„Kajti, da sem bil v jako neprijetni zadregi, to si morete misliti. Človek pride v tuj kraj in vajen človeške postelje, ne dobi je. Jaz sem bil v prvič v taki nepriliki, torej morem le druge za oproščenje prositi, če sem se nerodno nosil, kar sem se gotovo."
»Mi nismo ničesar sodili, ali pustiva že to. Kakor smo sedaj, udajte se v to položje, ki je. Sedaj še mene razžalite, če ne vzamete. Jaz sama vina ne pijem, zarad mene bi svet lahko prebil brez njega. Ali vem. da gospodje veliko čislate svojo dobro pijačo. Zato in ker je na Volčjaku umevno, da pijete samo kislo vino in da z jedjo niste posebno fino postreženi, napravila sem se tem rajši na pot do Vas in sem še celo težko nosila — dekle nisem hotela za odnašanje jemati s seboj — skoro težko, dasi je malo."
Lisec se ni mogel braniti. Vzame torej prinesene darove.
— 48 —
V teku vsega pogovora je videl, da se mu ne zdi nje nos več tako dolg, nje obraz ne več tako grd in koščen, temveč, da je v tej priletni ženski in v nje odkritosrčni šegi govorjenja nekaj ljubeznivega in da v vsi neprisiljenosti nje vedenja vlada blago in dobro srce, kar pravijo, da ni vseh starih devic lepo svojstvo.
Predno je Ivan znal kako, zavila je bila ona pogovor na druge reči, izprašala ga je bila o tem in onem, izpitala za vse njegove razmere tako na tanko, kakor znajo le radovedne ženske.
»In starše imate še?"
„Očeta ne, mater pač, stara je in živi pri teti
moji."
»Vi jo imate radi?"
»Menim, da bi Vam sama protivnega ne mogla povedati, ko bi vprašali nje."
»Bodite veseli, da jo imate, da ste tako srečni in da ji morete kako veselje delati na stare dni. Glejte, jaz nisem bila tako srečna. Jaz nisem nikdar poznala matere svoje."
Solza je ozlatila oko starki, a le mimogrede.
Potem je Ivan Lisec vedel vso nje preprosto zgodovino. Amalija Senčar. je bila hči omikanega, ali nižjega uradnika, ki se je pa kmalu potem za svojo ženo, katera je po nje porodu umrla, tudi preselil v večnost, zapustivši malo siroto, a nič imetja. Pri tujih ljudeh vzrasla, služila je potem za učiteljico pri raznih tujih rodbinah, kjer je jedla bridki kruh odvisnosti
— 49 —
in služabnosti, dokler ni prišla k sestri gospe Lang-manove za tovarišico, katera jo je res imela za tako in še za več, kajti ko je rano na tuberkulozi umrla, priporočila jo je svoji sestri na grad Pražanek in tako je sedaj v družini Langmanovi uže mnogo let.
»Radi so me imeli dobri ljudje povsod, dobri ljudje, pravim, zli ne znajo radi imeti. In na stare dni sem še tako srečna, da me vsaj edno bitje rado ima. To je Lina moja, ona me ljubi bolj nego svojo mater. A tudi jaz bi menda umrla, ko je ne bi imela," končala je pripovedovanje svoje.
»Torej se nisem tako močno motil, ko sem slišal večkrat, da Vas je gospodičina Lina' klicala teto?"
»In ste mislili, da sem res rodna teta ? Nisem, ali sama ne vem, kako je prišlo: odkar govori, kliče me tako, in za njo še vsi drugi pri hiši. To mi je ljubo. Hvala Bogu, izhajam lehko z vsemi. Res ima človek polno skrbij, tja čez ušesa, ali delati se mora."
Lisec je hotel nekaj vprašati, toda Senčarica naglo vstane in smijoč se pravi:
„0j, oj, gospod Lisec, glejte, kako govoriva, kakor bi bila sto let uže znana in prijatelja. In vender sva bila še pred edno uro tuja. Sedaj vidim, da sem stara, in da malo prihajam mej ljudi. Predno vemo, kako in kdaj, izpovemo vse."
»Ali se smem tedaj v grad priti zahvalit?" vpraša Lisec odhajajočo gospodičino.
— 50 —
„Za zdaj ne, prosim Vas, da nikakor ne. Naša gospa neče tujih obrazov, za nič ne. Zato tudi nikoli nikamor ne pridemo, nego v nedeljo k maši, kjer pa so, kakor veste, skoro sami kmetski ljudje, in še tukaj se ne smeva z Lino nikjer pomuditi."
„A vender v mesto hodite večkrat z gospodičino, tako, kakor sem Vas jaz v prvič videl, ko sem se vozil sem?"
„V mesto? O, ko bi Vi vedeli, kako dolgo sem gospe prosila, predno mi je dovolila Lino s seboj vzeti! In samo za eden dan!"
Sedmo poglavje.
&ŽE?f]d ^e^a ^neva dlje §a Je gospodičina Senčar-Mg§M jeva mnogokrat obiskovala, in ko bi se bil " še tako branil, moral je iz grajske kuhinje in kleti, katera je bila oskrbena še od prejšnjih časov, jemati raznovrstnih rečij v dar, dasi mu je bilo še vedno prepovedano v gradu osebno zahvaliti se zanje. Navadil se je na tak čuden položaj tem lože, ker v vasi res v gastronomičnem oziru ni bilo nikake izbire, in ker se je na družbo stare gospodičine kmalu tako privadil, kakor bi bila tudi njegova teta. Po dve uri je mogel ž njo govoriti in se je največ prav dobro zabaval, kar to seveda je tem menj kaj posebnega, ker je bil na Volčjaku brez omikane družbe. Mogel je tej stari ženski nasproti biti tako odkritosrčen, kakor dobri materi, in morda še bolj, kajti sčasoma ji je na zvita nje povpraševanja pripovedoval celo z veselim humorjem natančno histerijo prve svoje štu-dentovske »ljubezni" in kako je naposled vsa stvar imela smešen konec ter je on izprevidel, da je bilo vse vkupe bolj mladostno motenje samega sebe, nego
— 52 —
resničen, za vse življenje trajajoč čut. Tega, izvzemši najboljšega svojega prijatelja, pripovedoval ni še nikomur.
Isto tako ji je razložil na nje jako diplomatično stavljena povpraševanja, mnogo malih dogodeb iz svoje mladosti, trpljenja svoja in veselja, kakor jih ima ve čina ljudij, a so vender zmerom originalna.
In za take reči ter pripovedovanja, za tako — del bi — otročjo zaupnost so postarne dobre ženske hvaležne.
Kaj čuda, če je tudi starka naposled kakor kaka mati našega znanca rada imela in skrbela za Lisca ter bi ga bila časih, kadar je govoriti hotel, poslušala do Bog zna kako dolgo, ko bi je ne bilo klicalo delo domov. Tako je bila pogostoma pri njem in govorila sta vedno več.
Ta nje zaljubljenost — naj se nikdo ne izpotika ob tem nepravem izrazu — imela je važne nasledke. Omenjali smo uže, v kaki srčni razmeri je bila „tetau z mlado gospodičino Karolino Langmanovo v gradu. Ljubila jo je kakor hčer, in tudi Lina je imela v nji edino srce, kateremu je vse zaupavala, kajti mati nje, grajska gospa, ni niti s hčerjo govorila, tudi ne kadar je bila zdrava, in za hčer se ni več brigala, nego da jo je, kolikor se je dalo, samotno držala, za vse drugo skrb prepustivši Senčarjevi, celo za vso vzgojo mlade deklice.
Ni čuda, da je gospodičina Senčarjeva nasproti mladi svoji tovarišici in učenki govorila mnogo o tem,
— 53 —
kar ji je bilo v srci, temveč ker drugemu ni imela komu govoriti.
Zato kadarkoli je prišel govor na inženirja — in to je bilo umevno jako mnogokrat — znala je stara teta Lini napovedati toliko hvale in toliko lepega in dobrega o tem novem znanci, da se je mladi go-spodičini zdel ta mladi gospod ideal dobrega človeka.
Umevno, da se je nje mlada fantazija s podobo tega mladega inženirja pečala tudi potem, kadar ni bilo niti govora o njem
Isto tako je pa tudi starka nasproti Ivanu mnogo govorila o nji, ki ji je bila najljubša na svetu, o go-spodičini Lini, in hvalila nje dobra svojstva, nje srce itd. Tako je tudi Lisec hote ali nehote bil na gospo-dičino vedno pozoren. Po starem uže klasičnem izkustvu je baš ono, kar je prepovedano — on ni smel v grad — najslajše in najbolj zaželeno. Zatorej je morda tudi pri Lisci ta slučaj, da nekoliko tudi zarad nje ni smel v gradu bivati — kakor je bilo soditi iz gospenih zadnjih besedij — mnogo pomagal, da tudi njega fantazija ni bila čisto prosta slik, katerih središče je bila lepa gospodičina.
Vsaj nobene nedelje ni zamudil ob desetih maše in postavil se je vselej pred ono krčmo, kjer je grajska kočija čakala, da je mogel gospodičino videti in pozdraviti, ko se je s staro teto vozila domov.
In nekov šopek cvetlic, ki jih je dobil na svo-rojstveni dan po teti od gospodičine za god, čuval je
— 54 —
celo z žensko marnostjo, kar je gospodičina Senčar-jeva nekoč z zadovoljstvom opazila.
Teta bi mu bila lehko povedala, da se je gospodičina Lina zardela, kakor pol zrela češnja, ko je to cula, ali teta tega zardenja ni opazila, kajti sicer v drugih rečeh tako previdna starica je bila v tem slepa.
Da je bila namreč v dve mladi srci vržena iskra, iz katere se more razpaliti žar burno plameneče ljubezni, kdo je bil kriv nego prvič slučaj, drugič pak ta teta s ponevednim in nehotenim svojim posredovanjem.
Realist bi sodil: koliko ljubezni potrebnih src leže k večnemu pokoju, ki niso bila nikdar ljubljena! Koliko ljubezni polnih src nima kam iztresti svojega izobilja, nima kam obrniti bogastva tega morda edino plemenitega in blazega na materialistični zemlji! Ali, da se realist k prozi vrne, koliko samcev in samic ostane »tako", samo ker niso imeli prilike, slučaja ali naredbe, da bi se bili zavezali.
Tako bi bil tudi naš Ivan Lisec gotovo po svojem odhodu iz Volčjaka in od Pražanka strani, kmalu iz misli pustil gospodičino in niti ne s Prešernovim dohtarjem za slovo pel:
„Naj tek6 ti mirni dnevi Bog ti živi t6to staro."
Osmo poglavje.
ecega jutra je Lisec neobično dolgo spal. Bil je prejšnji dan po opravkih v bližnjem trgu in tam se je z nečim znancem dlje v noč po-mudil, potem kesno domov prišel.
Ko tako v najprijetnejšem jutranjem poluspanji leži na postelji, čuje zunaj pred vrati kričanje jeznega človeka, vrata se odpro in v njegovo izbo stopi majhen, suh, star gospod, drobnega lica toda iskrih očij, sivih las, na glavi rdeč fes, kakor je na vzhodu mej Srbi in Turki navaden, a sicer starinsko civilno oblečen.
»Jasi ti vrag dušu! Sto hudičev! Kdo ti je dovolil ? Kdo si ti, kaj imaš tu ?*
Tako vpije tujec sredi izbe na Lisca, ki se je bil na pol v postelji vzdignil, in ga s srditimi očmi gleda in s prstom vrata kaže: „Ven!"
Zadaj se prikaže gospodar, kmet Šolar, zadrega in strah se mu vidita na obrazu.
„ Gospod dohtar ..." poskuša govoriti kmet.
Sedaj je Lisec vedel, kar je precej slutil, da ima poslovati z gospodarjem izbe, v kateri je stanoval na županovo odgovornost. To je torej tisti Zober!
»Hudič!" kolne starec Šolarja. »Kdo ti je rekel kvartirat v mojo posteljo vsacega pritepina, ki teče skozi vas, pasja vera, jaz ti pokažem P
In obrnivši se proti vratom odide ven ter kriči kmetu, da je Lisec še čul: »Naj bode kdor hoče, z nebes ali iz pekla, ti tega človeka in njegove cape in kar ima, vržeš ven, in sicer precej, če ne, postrelim tebe in njega. Jaz te bom učil gospodariti z mojo sobo!"
Lisec je še slišal, kako se je Šolar hotel izgovarjati, ali kaj mu je starec te sobe odgovarjal, čul ni več, le posamezni kriči so se culi še z vrta sem. —
Vstane in se oblači. Ker je bil iz spanja zdram-Ijen in je ves prizor trajal le nekaj sekund, Lisec ni bil niti izpregovoril. Ali položaj mu je bil jasen. Tretjič je bil uže v tem prekletem gnezdu Volčjaku brez stanovanja, tretjič odurno ven vržen. »Mora posebno prekletje biti nad to vasjo, ali — pa me preganja nekov čuden demon," mislil si je Lisec. Grobo je vse tu in neuljudno, grob je bil slučaj, ki mu pri županu ni dal spati, grobo ga je bila odpodila gospa v gradu. »A ta gospod Zober ni najmenj grob. B6ga mi! Vsa imena kažejo, da je tukaj staroslovanski kraj, tudi »Zober" ima staroslovansk žvenk, ali staroslo-vanske gostoljubnosti tu v tem kraji res ni."
— 57 —
Da Lisec ni mogel, baš ker je bil preželo izne-nadejan, ničesar odgovoriti staremu „surovežu", ki ga kar s „pritepinom" pita, to ga je tudi jezilo. Obhajala ga je volja, tu počakati, da se starec vrne, in svojeroč vreči ga iz svoje izbe, predno jo zapusti. Ne, ali poiskati ga in dati mu lekcijo o uljudnem vedenji, to sklene vsekako učiniti.
Sedaj je umel, zakaj so mu prej ljudje tako raznoliko govorili o Zobrovem gospodu, zakaj mu je nekoč' rekla gospodičina teta, da je tisti doktor Zober strašen človek, o katerem niti govoriti neče, ker jo uže mraz stresa, ako se ga le domisli. Doktor medicine je bil, baje v turški državni službi, tukaj porojen, prej je prihajal vsako leto na pomlad in na jesen za nekaj dnij sem. Več ni bil Lisec niti od Senčarice zvedel o njem. Razven pravljice svojega voznika in Šolarja, ki nista mogla biti čista vira, ni se dosedaj ni brigal zanj. Kakor bi z neba padel, prihaja in ga meče na piano polje! Da bi ga bil bes vsaj še nekaj tednov zadržal, kjer je uže dve leti do sedaj tičal ! Kje sedaj Liscu drugod stanovanja iskati? „Edenkrat sem bil v Volčjaku, a nikdar več me ne bode."
To je bilo skleneno naglo. Po nekolikem premisleku tudi še drugo. Kar je imel še izdelavati, to je mogel delati tudi iz oddaljenejšega kraja, čeprav ne tako lehko. Torej je mislil precej oditi iz Volčjaka. Hitro spravi svoje stvari vkupe, ker mnogo ni imel. Kmalu je vse njegovo imetje stalo zunaj pod orehom.
5 (9)
— 58 -
„ Ali je bil jezen, ježešte!" sopiha Šolar, ki je bil od župana prišel, kamor je spremil doktorja. Lisec ni bil voljan poslušati ga, zato hlapcu ukaže, naj vse njegove stvari nese v kremo, kamor se napoti tudi sam. Ko tam stopi v hišo, najde na sredi izbe stoječega in cigareto prižigajočega starca doktorja s turškim fesom, župan-krčmar je z veliko spoštoval-nostjo držal pred njim na plošči vino, dasi bi je bil lehko postavil na edno ali drugo mizo v prazni izbi.
Lisec zgubanči svoj najtemnejši obraz, ko ugleda starega grobijana tu. A le-ta vrže goreč klinček od sebe, puhne dolgo meglo dima iz turške cigarete in vpraša krčmarja :
„Ni li ta?" in Lisca fiksira s svojimi očmi.
Zupan pokima z debelo glavo ter pravi Ivanu:
»Dobro jutro želim, gospod!"
Lisec sede, nepozdravivši krčmarja in nepozdra-vivši starca, k mizi pri vratih, kjer je navadno zaju-trekoval, in tudi sedaj mu krčmarica prinese zajutrek. Sklep, starcu dati lekcijo o uljudnosti, bil je v Lisci zdajci omahnil, in sedaj je bil odločen popolnoma prezirati ga, tako, kakor ga ne bi bilo, ako povoda ne da, da se razgovor zasukne drugače.
»Tedaj tako je ta stvar? To je drugače. In ti si bil sam na gradu tačas?" vpraša doktor.
»Oba z gospodom sva bila, vprašajte ga; pa ni dala in ni.   Obljubila je bila, ali potem je zmeknila
— 59 —
besedo, Bog si ga vedi zakaj. Jaz sem dejal uže tačas — ali nisem dejal, gospod inženir? — baba je baba, naj bo naša v hodniku, ali pa gosposka baba v žametu. Ni tako, kakor človek. Pa je!"
Doktor skoči k malemu oknu in pogleda skozi. „Ni li to Kijar?" vpraša župana.
Je", odgovori župan, »in strašno slabo se mu godi. Sin mu je umrl, ki mu je še časih dal za kak požirek vina — saj veste, da mu je bil Kijar od nekdaj vajen, ko je, zidar, dosti zaslužil, ali zdaj na starost ga nima za kaj piti."
»Pokliči ga sem noter!" reče Zober.
V izbo prikrevsa na krčmarjev poziv silno star dedec, sicer širnokostenjašk, ali na lici se mu j e brala bledost in trhlost, ki naznanja nedaljno prirodno smrt.
„Ali ste še živi, oče Kijar?" vpraša Zober in mu seže v roko. Starec se zamolklo in neumno smehlja, videti je, da pozdravljalca ne pozna več.
„Zobrov gospod, ali jih ne poznate več?" zatuli krčmar dedcu na uho, Zobru pa_pravi: »Gluh je, vpiti se mora nanj."
»Ho, ho, ho!" razveseli se ded in odgovarja na glasnejše vprašanje: »Še majhno, še majhno sem živ, komaj ležem, ho, ho, ho! Prosim Boga, da bi me k sebi vzel, ali Njegova volja ni še, ni še, ho, ho, ho!"
„Ali bi pili kozarec vina, oče Kijar? Sedite tja-le na ogel in pijte!" reče stari doktor.
5*
— 60 —
„Ho, ho, ho!" razveseli se dedec. „Bog ti daj zdravje, Drejček Zobrov! Ali, tako ne smem reči, sto sreč in zdravje, gospod!"
In ko je Lisec videl nepopisno veselje, katero se je izražalo na obrazu, uže bližnji smrti podobnemu, ko je ded z roko, ki se je od starosti tresla, ali ipak z neko hlastnostjo nesel dolgo dolgo pogrešano krep-čevalno vinsko kapljico k ustnom, minilo ga je mnogo jeze na Zobra, kateri deda popusti in se kar brez vsega obrne k Liscu:
„Torej Vi ste, inženir in tu na korist občine delate," vpraša ga in meni nič tebi nič sede k njemu. Vprašanje je bilo stavljeno nemški. Kajti znana je našim bralcem nečestna navada pri nas Slovencih, da se rado ogovarja vse, kar se sodi »omikano", po nemški. Lisec je bil eden tistih ljudij, ki se svojega jezika ni nikdar sramoval, odgovori, kakor je Zobra dosedaj govorečega čul, slovenski:
»To ste slišali !"
»Dober tek Vam želim, gospod inženir! Tudi jezo, ki jo imate na mene, kakor spoznavam iz Vašega glasa, požrite!" — nadaljuje sedaj starec slovenski, dasi dijalektično. »Mlad želodec mnogo prenese, torej uže lehko poskusite. Nisem znal davi, da so Vas ljudje tu, uboge pare, ki Vas potrebujejo, vteknili v mojo luknjo. Tudi sem se po noči vozil in poštni voz po naših cestah ne budi dobre volje. Dalje pak, kadar je človek nad šestdeset let, ima druge
— 61 —
živce, nego v Vaših letih, sosebno če je po temperamentu tak kolerikar, kakor jaz. Mislil sem, da je morda kakov prepotnik v moji postelji. Kaj tacega bi tudi Vi ne trpeli. S kratka: mladi mož, ne zamerite !"
V istem hipu prinese hlapec Liščeve kovčege v sobo. Lisec se molče pusti prijeti za roko.
„Aj, kakor vidim, ste res uže vse svoje pospravili iz moje izbe. Žal mi je; ko bi bil prej vedel, poiskal bi si bil jaz drugje ležišča, ker najbrž itak ne ostanem dolgo tu. A kar je, to je. Sedaj treba, da Vi dobite drug kvartir. In sicer poj dete v grad stanovat".
„Tja ne!" seže Lisec v besedo.
„Znam, da se Vam je uže edenkrat odbilo, ali baš zarad tega pojdete. Kar namreč vidva z županom nista dosegla, to dosežem jaz nekoliko lože, če niso še pozabili moje besede, kar menda ni, kakor čujem, da so še živi. Počakajte tukaj, ali pak idite tačas v mojo hišo nazaj; kamor Vam je ljubše; čez edno uro dobite povabilo. Jaz grem, da Vam posteljem."
„Ne trudite se, gospod!" ugovarja Lisec.
„Nič ugovora; jaz nečem, da bi Vi zarad mene pustili kmete s polovičnim delom." To reče tako za-povedovalno, da je Lisec hotel odločno ugovarjati. Vender prvič mu je stari čudni doktor Zober impo-niral, drugič za ugovor zopet časa ni bilo, ker starec je bil uže zunaj.
— 62 —
»Na vsak način odidem takoj denes, Bog ve, koliko smešnih prizorov bi še imel," misli Lisec.
Poslal je bil malega dečka voznika iskat. Nati-homa mu je pak župan zunaj na uho pošepnil, naj leže za mejo na trebuh, lice v dlani podpre in dolgo leži; kadar pa pride nazaj, naj reče, da voznika ni najti.
Tačas pak zvedo posestniki po "Volčjaku, da je prišel Zobrov gospod, njih inženirja na polje dejal, da inženir odide in iz vsega dela ne bode nič. V veliki brigi se zbero pred krčmo in se živo posvetujejo. Naredita se dve stranki, edna s krčmarjem na čelu je trdila: »Pustite, Zobrov doktor bode uže zopet vse prav naredil," druga je pa klela vse preklete „škrijce", ki so tako natančni, kajti »vrag vedi, zakaj bi ne mogla spati oba v Zobrovi kajži, če inženir uže drugje neče: eden bi bil na postelji, druzemu bi se pa na tleh postlalo, par rjuh in kaj za pod vzglavje se uže še dobi na Volčjaku, ni hudiča."
Dei^eto poglavje.
ekaj pred poludnem pridrdra voziček. Lisec, ki je bil na vrtu, meni da je njegov voznik in hiti skozi zadnja vrata v županovo hišo. Tam mu gospodinja županja pride naproti in pravi: »Jezes, grajske gospe so prišle!" »Vse tri? Pri Vas? Kaj hočejo?" vpraša Lisec čudeč se in vender spominjajoč besedij starine doktorja Zobra, da mu gre v grad po stanovanje; sluti, da bi bile prišle iz tega vzroka.
»Ali, za Boga, kako je vender to mogoče?" Stopi iz veže ven. Res je stal grajski lehki voziček pred krčmo, na vozičku ljubki, sedaj sicer zelo zardeli obrazek plavolase gospodičine Line, kateri je bila videti velika zadrega, in z vozička je bila stopila stara teta.
»Vidite, tako je prišlo, iskati Vas moramo in prositi," pravi starka v tonu, o katerem je bilo težko reči, je li šaljiv, ali resen.
»Zakaj ?" pravi Lisec, ki je hotel imeti razjasnila in zajedno sname klobuk pozdravljajoč na vozu sedečo gospodičino. Nikdar je še ni videl tu v vasi.
— 64 —
„Vi morate z nama v grad. Gospa je zvedela, da ste brez stanovanja in ponuja Vam je sedaj. Obedve sva morali iti to vabilo izročat, jaz in Lina. Ni bilo drugače. Saj veste, kako je pri nas, nagla odločitev in potem ni noben ugovor mogoč. Nanagloma in obedve me, mislite si! A povejte vender, je li res, da nimate več stanovanja, in zakaj ne, za Boga svetega ? Saj pogoreli niste, hišica še stoji, videli sva jo; a ko sva tam ustavili, kazali so nama, da ste tu pri županu, zakaj vender?"
Tako golči gospodičina Senčarica in iz vsega tega je Lisec mogel videti, da ne ve ničesar o Zo-brovem dohodu. Ni li v gradu bil? Odkod torej uže prej po njem napovedano vabilo? Je li naposled res čarovnik, kakor govore neumni Volčanje? Take misli so v hipec udarile Liscu v glavo, a ni jih izrekel, hotel je čakati in se poučiti.
»Mislil sem, da, ker me vabite na stan, znate, da je prišel stari doktor Zober, v čegar domu sem bil nastanjen, domov, in me prav fino na polje vrgel, kakor se govori."
»Doktor Zober tu! Oh!" začudi se, kakor prestrašena teta, toda Lisec, bolj obrnen k mladi Lini, govori dalje:
»Sicer pak se srčno zahvaljujem gospodičinama za njiju prijazni trud in odlikovanje osebe moje, kakor tudi prosim milostivi gospe izročiti najtoplejšo mojo zahvalo za uljudno vabilo, ali obžalujem,  da ga ne
— 65 —
boclem mogel porabljati, ker od denes v tem kraji nobenega stanovanja več ne potrebujem, odhajam namreč strani."
„To pač ni lehko verjetno, gospod Lisec, teta mi je pripovedovala, da se mudite tukaj še kake tedne, da imate še toliko dela. Tako ste ji sami rekli pred tremi dnevi," govori gospodičina Lina, ki strahu svoje psevdo-tete pred imenom doktorja Zobra niti ni bila opazila. Simpatični nje glas, katerega je Ivan prvič tako od blizu čul, in morda še drug čut, spravil je tudi njega v nekako zadrego, posebno, ker mu je resnico očitala.
»Razmere so se izpremenile, gospodičina!"
„To vemo; ali le toliko so se izpremenile, da stanovanja nimate; zato hočete oditi. Pri nas pak ga zato nečete, ker so Vas mama tačas razžalili. Ali teta Vam je uže povedala, da so bili bolni. Ne mislite, da so zmerom taki."
Poslednje besede so bile rečene z nekako žalostno nejevoljo in Lisec je videl, kako je bilo deklici ležeče popraviti slabi vtisek, ki ga je bila nje mati naredila nanj, ko je prvič pri njih zahteval gostoljubja.
Proti temu se je bilo težko ustavljati, sosebno tako mehkemu in dobremu človeku, kakor je bil Lisec, dasi je imel trden sklep.   Torej de:
»Da me ne boste krivo sodili, pridem gotovo k vam v grad in se milostivi gospe sam zahvalim
— 66 —
ter ji razložim, da bi gotovo nje prijazno vabilo vzprejel, ko bi ne bil v meni uže sklep storjen, predno sem dobil ta čestiti poziv."
»Tedaj morete precej prisesti," hiti dekletce, »glejte, jaz sedem tu in Vi imate s teto prostora dosti, doma se uže še dalje zmenite, naša mama ..."
»Nu, dobro, dobro!" pravi teta. »Gospod Lisec, pojdite, stopite brž, da naročiva očetu županu .... Vi morate iti z menoj . . . Potrpi Lina, majhno ..."
S temi slovi vleče stara gospodičina Lisca v vežo. Tu, kamor se od voza ni videlo, prime ga za komolec in skrivnostno pravi:
»To je naredil ta Zober, ta strašni, da Vas naša vabi! Nič Lini ne govorite! Ali zdaj morate iti, morate nekaj časa pri nas stanovati, lepo Vas prosim, ni drugače, zavoljo nas vseh! Tiho, več Vam povem, kadar bova sama; ne ustavljajte se nič, mora biti, če je prav mala sitnost za Vas."
Krčmarica pride iz kuhinje. V hitrosti, kakeršne je zmožna le ženska, kadar je treba zatajiti misli, vzhičenost, veselje ali žalost, ali kakeršenkoli izredni položaj duševnega počutja, obrne se tudi Senčarica h krčmarici in ji v isti sapi in v istem skrivnostnem tonu, ki se je pa tudi v novi rabi dobro prilegal, govori:
»Kaj ne da, mati županja? Vi tudi tako mislite.  Ker imamo mi na vozu premalo prostora in
-- 67 —
se tudi ne spodobi, da bi nadeli kakor svetojurski selniki, pride popoludne naš hlapec k Vam, in mu boste naložili, kar ima gospod Lisec, ki bode od denes pri nas v gradu stanoval in kosil in vse."
Ker z očetom županom in krčmarjem ni imela niti rečice govoriti — to je bil prej samo izgovor, da je Lisca na samo dobila in mu v nenavzočnosti Li-ninem mogla pošepniti, kar je moral znati, da se ni »več branil — odideta zopet k vozu in vsi trije pose-dejo, kakor se je moglo.
Prej omenjeni kmetje in vaška mladina, od Francka županovega, ki je še bosonog in gologlav v sami srajci in s prstom v ustih ob oglu stal, pak do sosedove Cilje, ki se je začela ob nedeljah po maši uže ozirati po fantih, vse iz bližine je prišlo, in tu in tam ali javno, ali izza kacega polovičnega zakotja občudovalo lepo grajsko gospodičino in čudo-čudo, kako je to, da se je v vas pripeljala in še na delaven dan!
Župan pak je kmetom rekel: »Vidite, kaj premore na gradu Zobrov gospod."
Kako ne bi bil tudi Lisec mej vožnjo v grad zopetno izrazil svojega začudenja o čudnem slučaji, ki je ne le njega počastil s tacim nepričakovanim vabilom, nego samo mlado gospodičino s tem poslom obložil.
Gospodičina se je zardela, v dokaz, da je stvar tudi nji čudna.   Po nekoliko ovinkih mu pove, kar
- 68 -
bi bil imel razumeti uže prej, da je i ona šla stoprv na izrecni nalog svoje matere. Da li je šla res nerada? Tega je ni nihče vprašal. Bilo bi vender posebno za Lisca prezgodaj. Gotovo je, da je bil pot do grada prav kratek za oba dela, dasi razgovor ne tako legek, kakor bi mogel biti v drugačnih razmerah mej to trojico.
■
Deseto poglavje.
|od lipo pred gradom je stal stari doktor Zober pričakuje prišlecev. Lisec ga je bil uže od daleč ugledal, a zadržavalo ga je vse čutje opozoriti na njegovo prisotnost. Gospodičina, ki je sedela poleg njega, ni ga videla prej, nego kadar so bili uže v dvoru. Morala ga je tudi spoznati, ker naglo je prijela Senčarjevo za roko in rekla z vzhitom, kateremu Lisec ni mogel poznati, je li veselje, ali samo zanimanje:
„0 teta, teta, poglejte, kdo je pri nas?"
Teta se počasi obrne, pogleda, kakor bi ji nič novega ne bilo, a ne odgovori ničesar.
„Tist čudni doktor, ki nič ne govori, odkod je prišel? Časih sem se ga bala. O! Sedaj se ga pa nečem več, prav v oči mu pogledam," brblja mala gospodičina.
To je bilo za Lisca zopet več, nego mučno stanje. Torej človek, ki se ga ljudje toliko boje, ki ga je denes zjutraj iz postelje vrgel, preskrbel mu je to stanovanje.
— 70 —
»Zakaj ste se bali tega starega gospoda?" vpraša Lisec gospodičino, a ta le z glavo zmaje, bili so uže preblizu, in takoj uže pred .vrati, držečimi v vežo.
»Vidite, da sem besedo držal?" glasno kliče doktor Liscu naproti. Za obe gospodičini se niti ne zmeni, kakor bi ju ne bilo tu, ne pozdravi nijedne. Šele ko obe z voza stopivši stojita pri Lisci, potem se starec obrne k njima in reče gospodičini Lini:
„Aj, aj! Kako smo vzrasli. Uže zrelo, da bi ka-cega pametnega človeka okralo za tisto malo razuma, kar mu ostane od družili ljudij; je uže tak obraz! Sicer pa se smeta dami moji pomekniti v svoje notranje prostore, ali kamor hočeta, denes bom edenkrat jaz predstavljal gospe novega gosta. Vi. lepa gospodičina — kako se uže pišete? Veste, da znam tu."
To zadnje je bilo govorjeno Senčarici, toda z ugrizljivostjo, da sta se obe uže obrnili proti veži, ko je starec končal in potem rekel Liscu:
»Stopite z menoj tu nekoliko korakov gori in doli, da Vam dam potrebnih instrukcij, gospod inženir! Ni vse tako gladko tukaj, kakor sem mislil."
Lisec stopi korak nazaj in pravi mirno:
»Pridržite, gospod, instrukcije svoje za sebe. Jaz vidim, da tu niste posebno priljubljena oseba, da se tudi ne nosite ženskam nasproti, kot omikan hišni prijatelj, nego da vzbujate nekov strah; zakaj, to je Vaša stvar. Vender, kar se tiče mene, jaz ne trebam pomoči od Vas. Vaša protekcija bi mi bila tu celo na škodo."
,,Ha, ha,' ha," zasmeje se starec. A Lisec nadaljuje :
„Kar imam tu opraviti, opravim sam, in to je malo. Tudi svoje besede Vam ni treba držati, ker jaz nisem od Vas nobene obljube vzprejel. Oprostite tedaj, da Vas prosim, da te moje z vso odločnostjo govorjene besede edenkrat za vselej vzamete na znanje in mi potem dovolite, da svoje stvari odslej dalje sam opravljam tu v gradu in drugod. Da sem bil dosedaj slučajno Vaš gost, za to se Vam ima zahvaliti občina, ne jaz. Z Bogom!"
„Ha-ha-ha! Sedaj pa morda mislite, ljubi moj prijatelj, da ste me do tal potolkli. Naposled so Vam ženske mejpotoma. nekaj svojih predsodkov vlile v glavo. Ta starka me ima tako rada, kakor jaz njo. Nič ne de. Toliko Vam rečem: hoteč ali ne, sedaj ni drugače, Vi ostanete tukaj vsaj nekaj časa; sedaj je uže vse narejeno. In ker veste, da je ta . . . ženska tu v gradu nekako ... no, saj veste, kakova je! Bodite pametni, ali pravo za pravo ne ustavljajte se ljudem, ki vedo, kaj Vam svetujejo. Ko bi bil prej vedel, kako stvari stoje, no, bodite uverjeni, da Vas bi bil pustil iti, kamor hočete. Za nekaj goldinarjev več, katere uže še poiščemo, če treba, naročim občini druzega inženirja, ako sem ji jaz ednega prepodil s svojega ležišča. A sedaj sem stvar v roko vzel, in kar Zober prime, ne popusti, in da sem jo izvel, moral sem celo legati za Vas ..."
— 72 -
»Bilo je jako nepotrebno, gospod' doktor," seže pikro Lisec vmes.
„Tu imam zopet jaz sam škodo in odgovornost, torej molčite! Povem Vam, ne delajte si me*ne za sovražnika!" To je rekel s tako iskrim in bodečim očesom, da Lisec ni ničesar odgovoril. Kako, da si ta človek prisvaja tako ž njim govoriti ?
Zober pravi dalje: »Legajte malo z menoj, ali pa molčite, kadar nihče o Vas ničesar ne vpraša, kdo in odkod ste, komu ste, in komu niste v rodu. Sedaj pa tiho in z menoj pojdite, ne bodite čudni!"
Lisec se ni mogel braniti, ker to je bil ves drug ton. Gnala ga je tudi neka radovednost.
»Kar mora biti, mora biti in Vi vender ne boste napravljali sitnostij" — nadaljuje Zober — »katere se tukaj, kakor zdaj stvari stoje, gotovo narede, ako ne ostanete na moje besede, in tako kakor sem naredil jaz. Sicer moram jaz Vam svojo sobo prepustiti, ali se pa — duelirava, kar hočete!"
Lisec se domisli, da mu je nekaj ednacega rekla tudi gospodičina Senčarjeva. In dueliral se, no, dosedaj se še ni. Uda se torej brez daljšega ugovora in gre v zgorenjo sobo z doktorjem. Molče koračita po stopnicah.
Gospa Langmanova je sedela v veliki sobi v prvem nadstropji sama na zofi in brez dela. Podpirala je težko glavo v dlan in zrla srepo pred se. Tenki zastori na oknih so bili zagrneni, tako da je bilo na pol mračno po sobi.
— 73 —
Ko sta došleca vstopila, vstane ona in videča najprej Zobra, vpraša s hlastno nejevoljo nemški: „Kaj zopet hočeš?"
Starec predstavi Lisca molče, samo z roko do-tično gibanje čineč, in nategne svoj stari suhi obraz s svetlimi očmi na čuden, neprijeten posmeh.
Lisec se pokloni. Ker zapazi na lici graščakinje izraz neke čudne vzrujanosti, da, celo nekaj podobnega onemu hipu, ko ga je iz svojega doma zapodila, češ, da ima nekovega Andreja oči — sedaj mu to zopet pride na misel, ker se mu zdi, da ga gospa gleda naravnost v oči — kakor bi mu hotela isto očitati, ne zdi se mu primerno, da bi on kaj rekel in tako je nekaj sekund vladala tišina.
„Zakaj mi niste precej tačas povedali vsega, kdo ste?" izpregovori naposled gospa s prisiljenim glasom.
„Kako mislite, gospa milostna?" vpraša Lisec, ki ni vedel, kaj bi se dalo na to odgovoriti.
Ali gospa samo odkima, kakor brezmišljeno — ne odgovori ničesar. Nekako topo pogleda doktorja, ki je bil sedel na stol, potem pravi čez nekaj hipov:
„Torej Vi imate uže nevesto? Lepo in bogato? To je prav."
„Kdo mu bode sobe odkazal?" reče doktor Zober, „to mu povej, pa smo pri kraji."
Gospa pozvoni. Senčarica pride. Z nejevoljo pogleda Zobra, nekako strahoma Lisca. „ Pokaži mu sobe, kjer hočeš."
6 (9)
— 74 —
Lisec nekaj izpregovorf, ali ona ga ne posluša, kakor statuva sedi tiha. Poslovi se on, Zober ostane še sed&č sam pri nji. Kaj sta govorila, tega ne vemo, Cez dobro uro, ko je bil Lisec pravo za pravo proti vsi svoji volji v gradu nastanjen, videli so tudi starega Zobra koracati s tako brzimi in lehkimi koraki od grada, kakeršnih bi njegovim letom nihče ne bil prisodil. Starec je mejpotoma baje spočetka nosil jako temen in skrben obraz, a zdajci je malo vzdignil glavo, stresel dolge sive lase pod rdečo kapo in glasno se zagrohotal, da so ga slišale plevice na polji in se ga bale, potem pa ugenile, da so vsi gosposki ljudje posebni ljudje.
|;rv->'          V      V V '-■ ".I V .V V .V .V-V^^SV-WMM^-%t,	?M¥WV		
	r •Sle •Jjc £	KI	N
			
Ectnajsto poglavje.
a je doktor Zober v Volčjak prišel  „na va-kance", kakor so kmetje učeno rekali, to je bilo hitro znano daleč na okoli,  mladim in starim ljudem.
On je bil povsod in nikjer, govoril je z vsakom in z nikomer, ta ga je videl tam, oni je zopet trdil na svojo dušo, da so ga otroci videli ob istem času daleč strani drugje. Največ so ga pa ljudje nahajali po hosti in v gozdu.
V sredo popoludne ob petih so se kopale pasti-rice iz Volčjaka, mlade deklice po osem, devet, dvanajst do štirinajst let stare, v tolmunu potoka, ki teče preko zaraslega vaškega pašnika, skrite v varstvu jelševih grmov, ker vroč dan je bil. Male nimfe so veselo regljale in raztepale po v6di, solnce je ostro upiralo se v gole, iz vode stoječe zgorenje dele mladih teles; prijetno jim je bilo v vodi, da niso znale, kaj bi počele; — ali glej groze, ob bregu na levi nenadno stoji oni čudni Zobrov gospod s puško na rami — in
6*
— 76 -
prestrašene kakor žabe v vodo, tako poskačejo dekletca iz vode, hlastno pograbi vsaka svoje pol obleke in kakor bi trenil izginejo na drugem bregu v goščo.
A ko se tresoč od straha prve oblečejo in prilezejo izmej gošče mej perjem opazovat, ali je še mož pri vodi, ni ga bilo uže nikjer, izginil je, strah pak je ostal mej mladimi pastiričieami, več dnij si niso upale kopat se iti tam v tolmun v potoku mej zelenim jelševjem.
Drugikrat so mali pastirji, bosopeti in mršavi ali čvrsti volčanski dečki, „svinjko bili." Zdajci se je prikazal Zobrov gospod mej njimi. Jenjali so takoj, nekateri so se boječe odmeknili, drugi pak, srčnejši, sneli so kape z glav in izpod čela pogledovali pol kljubovalno, pol radovedno, ali ne posebno kuražno. In ko jih je začel gospod ogovarjati, naj dalje igrajo, niso hoteli; in ko je obljubil vsacemu srebrn groš, začeli so samo trije, drugi mu niso verovali, da bi naposled res dal groš — pak so bili potem svojim tovarišem grozno zavidni, ko je Zobiov gospod pred odhodom v istini dal onim trem vsacemu po groši, njim pa, ki ga niso slušali, ničesar. O teh treh groših je govoril ves Volčjak tisti večer, to je bila vest, kakor v mestih važen telegram z bojišča.
In sicer je imel  ta Zobrov doktor še druga svojstva. Kadar je šel mimo znamenja, ki je v sredi
vasi stalo in imelo sv. Jurija naslikanega, ni se odkril kakor možje, niti ni križa naredil kakor žene, tako, da bi človek bil dejal, da ni dober kristijan; ali zadnjo nedeljo je bil vender v cerkvi. Fajmoštra sicer ni nikoli iskal niti kapelana, torej ni maral za te gospode, dejal bi — ali Remenčkova Uršlja, ki je bila tako božja ženska, da je hodila na vsake štirinajst dnij k izpovedi, ta ga je onidan videla vino pijočega pri fajmoštra na svetem Ahci, tri ure od Volčjaka, ki je „star gospod in posebno zato sloveč, da je dober in voljan mož z vsakim, ki prinaša torbo svojih grehov k njemu".
Vse to so si pripovedovali Volčanje o Zobrovem gospodu in še več ednacega. Na priliko tudi to-le:
Zabrdski malinar, čegar dva tečaja tečeta v zakotji mej gradom in Volčjakom kake četrt ure od vasi, ima študenta, kateri uže osem let v mesto v šolo hodi, sedaj se uže pol po gospodsko nosi, uže brati in pisati in najbrž uže celo nemško zna ter neprenehoma čita in čita, da je uže ves bled iu zelen od same učenosti. Tega študenta iz zabrdskega malina je bil Zobrov gospod dobil nekoč na poti, ko je hodil skozi Volčjak, ustavil ga, dolgo izpraševal, celo uro ž njim govoril — kar se še nikomur ni prigodilo — in mu naposled dal tri zlate cekine, take, da nihče v Volčjaku ni vedel, koliko eden velja ali plača v navadnih novcih, niti malinski študent sam tega ni vedel,
— 78 —
dasi ta uže nemški zna, ob nedeljah k fajmoštra kosit hodi in je tako silno učen. Da je vso uro s študentom govoril, to je bilo Volčanom tem čudneje, ker se pri drugi priliki, ko je sodni „adjunkt" šel skozi vas in v krčmi ostal, doktor Zober nanj niti ozrl ni, nikar da bi govoril ž njim, ali vsaj z birfčem, dasi bi ju bil gotovo znal ogovoriti po maniri, tako in tako, kakor mora biti mej gospodo.
Edno glavnih čudes je bilo tudi to, da so mu Solarjevi po meso pošiljali in je prinašali, ali on ga ni vselej dal peči ali kuhati. Od kraja so mislili, da tudi surovo meso je, kakor sivi volk. Ali Solarica je povedala, da ga sam kuha „In kako ga kuha? Tako, kakor ga ni nikoli nihče in ga ne bode! Ljudje božji, na mizi, in brez ognja! Nobenih drv ni, kar ne-kakov višnjev plamen se naredi okoli čudne svetle škatlje in meso se samo skuha. Če to ni coperništvo, kaj pak je?"
To se ve, da je inženir Lisec postreževalcu svojemu, dosluženemu vojaku in vaškemu postopaču slepemu Lovšu, ko mu je pripovedoval tudi to čudo iz Zobrovega doma, rekel, da je ono le neka samovarna mašina in da ogenj na mizi ni od ničesa, ampak od hudega žganja, ki se mu pravi špirit. Gospodinje pak, ki so od božiča, velike noči in od časa posebnih praznikov tudi vedele, kdaj se mora meso k ognju
— 79 -
pristavljati, da je mehko, niso si dale kaj tacega neumnega dopovedati, kaj tacega, česar bi niti otroci ne verjeli.
Taka je bila ob kratkem obča sodba o doktorji Zobru na Volčjaku. To se ve, da vsi ti dogodki niso bili čisto novi. Dogajali so se uže tudi prej, ali, ker zdaj doktorja tako dolgo ni bilo doma, bilo je prejšnje mnogo pozabljeno in vse se je zopet znova kritiko-valo.
Dvanajsto poglavje.
olčanje so si bili mej seboj močno podobni, skoro kakor groš grošu. Pridno so delali vsi, molili so vsi, kleli so vsi, samopridni so bili vsi, zavidali so se mej seboj vsi, prepirali in obirali so se tudi vse vprek in prašiče so redili, da so z veliko težavo in še z večjo nejevoljo davek plačevali, v obče: bili so taki, kakor drugi kmetski ljudje po naših zakotnih, od cest in mest oddaljenih vaseh, kamor ne zahaja še noben slovensk časopis.
Vender je bil tudi med njimi eden original, in ta je bil slepi Lovš. Slep pravo za pravo ni bil, ker imel je le desno oko iztečeno, a videl je z levim več, nego drugi z obema. Stari Cenek Vitrin, edinec v Volčjaku, ki ga je črtil, tudi ne bi bil pritrdil, da je original — ko bi bil to tujo besedo slišal in razumel — nego dejal bi bil: »Ta Lovš je potepin, malopridnost, delopust, ki neslanega kropa ne zasluži in ni vreden, da bi ga volk potipal." To je bilo res, da Lovš ni nikdar redno delal.   Malo, sedaj to, sedaj ono, a le
— 81 —
rajši kaj lahkega, in sicer vsacemu gospodarju, kateri je hotel. Zato tudi ni imel nobenega stanovanja, nobene hiše, kjer bi bil stalen, nego kamor je v vasi prišel, znal je do sklede spraviti se, če so ga povabili, če pa ga niso, stradal je in se ni pritoževal nikdar, z vsem je bil zadovoljen. Denarja ni mogel trpeti pri sebi; zato, kadar je kakove groše zaslužil, nesel jih je nemudoma za slivovec ali drugo žgano pijačo, vino mu je bilo predrago. Tačas ga pa tudi ne bi bil nihče s štirimi voli prej zavlekel strani, predno je zadnji krajcar šel v krčmarjev žep in ker kredita pri krč-marji ali pri žganjarji ni imel — moral je iti v slamo; tam je prespal svojo pijanost in za nekaj dnij je bil dober delavec. Porojen ni bil v Volčjaku, prišel je sem Bog ve odkod, trdil je, da je bil vojak, ali tistih krajev, koder je on puško nosil, ni poznal noben drugi, kar je Volčanskih fantov prihajalo iz vojske domov.
Tega moža so bili, kakor uže povedano, vaščanje Liscu dali za postrežbo, s priporočilom, da je sicer »nepridiprav", ali pošten, t. j. nikoli ga niso še zalotili, da bi bil komu kaj vzel ali ukral. Ce je pa pregovor resničen, da »kdor laže, tudi krade", bil bi moral slepi Lovš tako prebrisan biti, da je znal ukradeno skrivati in sebe vzdržavati iz sumnje, kajti legati daleč okoli ni znal nihče bolje, nego on. Ker je bil namreč navezan na to, da so ga vaščanje imeli mej seboj tudi, kadar se mu delati ni ljubilo, moral jih je zabavati,
— 82 —
moral jim je mnogo pripovedovati, in ker ni mnogo vedel — odkod? — moral je legati, t. j. izumiti kaj tacega, kar je bilo resnici tako podobno, da so jemali za resnico, dokler se o protivnem niso prepričali.
Precej časa je trajalo, predno je Lisec na njem spoznal omenjeno svojstvo. Kakor ga je prej rad izpraševal in si dajal pripovedovati od njega vsakovrstno, tako mu od onega hipa ni več veroval, ko je videl, da laže iz vzroka, da bi se zanimivega delal.
Še dandenes je ostalo uganka, ali je v naslednjem pravo pogodil ali ne, ko je dvojil, če bi veroval, ali ne bi.
Z doktorjem Zobrom ni prišel Lisec namreč v nobeno dotiko od tedaj, ko ga je bil spravil v grad, dasi je več dnij minilo od tačas in je bilo v malem kraji nenavadno, da bi se edina dva izobražena moža ne srečavala.
Necega dne, ko se Lisec vrača z Lovšem iz gozda, začne ta pripovedovati:
»Gospod, jaz sem tak, kakeršen sem, ali z onim Zobrovim dohtarjem ne bi menjal, njemu se bode še taka stvar pripetila, kakeršne ne misli. On po noči ne zapira vrat za seboj."
»Kaj ?" vpraša Lisec.
»Okraden bode, če ne ubit, zato ker ima denar," odgovori Lovš.
»Bilo bi mnogo ubojev, ko bi bil vsak ubit, kdor ima denar," odgovori Lisec.
»Tu je pa drugače. Jaz sem bil sinoči pri stari Mici na Rogovih, in kaj sem slišal, ko sem šel zvečer domov? Tega nihče ne ugane."
j,No, kaj, zlegaj se zopet kaj, ali vsaj preneumno ne, če ne moreš biti brez tega."
„No, če lažem, pa ne govorim nič." S tem je Lovš mislil vzbuditi Liščevo pozornost in radovednost. Ali Lisec ga ne vprašuje dalje. S tem pa Lovš ni bil zadovoljen.
„Pri stari Mici na Rogovili" — začne kesneje pripovedovati sam od sebe — »sta sinoči dva berača pila žganje, eden star, drugi mlad in kruljav. Ne vem, odkod sta, ali malharja sta prava, to vem. Tiho sta se menila, ali jaz sem vender tako na ušesa vlekel, da vem, da sta se menila o Zobrovem dohtarji in njegovem denarji. Predno bode tri dni, slišali boste, da se je kaj zgodilo, jaz bi stavil glavo."
»No, če si res kaj tacega slišal, zakaj pa ne greš doktorju povedat?"
»Nikoli ne! On s človekom ne govori, še ne poslušal bi me."
»Tedaj povedi županu."
»On bi tudi rekel, da lažem."
»Mora uže vedeti, zakaj bi tako rekel," pravi Lisec in ga pusti.
V mraku pak se zopet domisli teh besedij in v glavi mu ostanejo.  Ko bi pa bilo kaj istine? Potem
— 84 —
bi si on moral očitati, da ni storil svoje dolžnosti, ko je molčal. Doktor Zober mu je vender navzlic vsemu svojemu vedenju, naredil uslugo; in ko bi je tudi ne bil, besede je male samo treba, in tako je storjeno.
Sede in kratko napiše, kar je čul od Lovša, imenuje izvor in svoje dvojbe ter pošlje list v vas Šolarju, naj ga izroči pri prvi priliki starcu v koči.
V
Trinajsto poglavje.
obi, kateri je dobil Lisec v gradu odka-zani, bili sta na severni strani. Mej njima in mej stanovanjem domačinov je bilo mnogo praznih, to je s starimi opravami oskrbenih in Bog zna uže kako dolgo nezastanjenih sob. Tako je bil Lisec ne le popolnoma odločen od druzih prebivalcev, nego imel je na zadnjo stran celo svoj poseben izhod pri malih vratih, ki so bila prej zaprta. Vender se je prišlo do njega lehko po malem temnem in ozkem notranjem hodniku, koder mu je tudi zvečer grajska kuharica nosila, ako je česa želel.
Na mizi najde nocoj pisemce, v katerem mu gospodičina Senčarjeva naznanja, naj ne hodi tako brzo spat, ker mu hoče še nocoj priti nekaj povedat, kar mu v družbi ne more tako lehko. „Na Pražanku in ob nje šestdesetih letih se menda ni bilo ustrašiti za dobro ime in reputacijo nijednega izmej njiju, ako je on žensko obiskovanje pričakovati imel," dostavila je starka sama s humorjem, kakeršen ji je bil baš na razpolaganje.
— 86 —
Noč je legla na zemljo. Lisec je bil od večerjal, sedel je pri mizi in čita]. Ali denes je bil razmišljen, kmalu popusti čitanje.
Okno je bilo odprto in veje velike jablane so molele do zida, gori ob zidu pak je do okna bila priplezala vinkovina. Na bližnjih orehih je uže skovir ponavljal svoj ednoteri tožni klic. Sicer je bilo vse tiho, samotno, dolgočasno.
Na steni je razven zrcala visela le edna sama podoba: slika necega viteza v železnih oklopnicah. Kupljena je morala biti z gradom vred in predstavljala je Bog zna iz katerega veka slovečega ali neslo-večega uda prvih posestnikov pražanskih. Vitez je s svojimi debelimi očmi in s precej navadnim štiri-oglatim obrazom doli s stene gledal svojega opazovalca pri mizi sedečega, kakor bi mu rekel: » Kaj delaš ti tukaj, širokoperno sedeč, ti usiljenec plebejski."
In ta misel je Liscu vzbudila razne fantazije, sezajoče nazaj v čase, o katerih nam pripoveduje divne reči pripovedovana povest ali kronika pisana.
Naposled se začujejo tihe stopinje, nekdo potrka, gospodičina Senčarica je bila z visoko svečo v roci mej vrati.
»Nikdar več ne hodim tod," sopiha starka. »Tako me je bilo strah po teh hodnikih, da nisem vedela, ali grem nazaj ali naprej. Vem, da je bila podgana ali mačka, ki je zašumela za menoj, vender se še tresem po vsem životu od straha."
— 87 —
»In jaz sem uprav tega viteza na steni ogledoval in občudoval njegov ljuti pogled ter se domišljal pripovedek o izdanih gradovih, vitezih rešileih in kar smo še čitali v otročjih letih ednacega s pohotno gr6zo in prijetnim strahom," odgovori Lisec.
„No, te poezije pri nas baš ni, ako si je sami ne ustvarite v fantaziji. — Podgan imamo pač mnogo, in sove hodijo iz gozda pogosto neprijetno pesem pet nam pred okno; druzih strahov menda ni. Vrata pa zapiramo precej, ko se noč stori, da strahovi od zunaj ne morejo noter. Ste li pač tudi Vi zunanja vrata dobro zapehnili?"
»Pozabil sem jih zapehniti, a mislim, da so zaprta."
»Pustite sedaj! Sicer so naši psi odkleneni in so na dvorišči tako, da se morate varovati kesno po noči domov hoditi. Mi zapiramo zmerom."
Starka sede na stol in se najprej po sobi razgleda, o tem in onem nevažnem kaj vpraša ali omeni. Naposled se na stolu popravi in reče:
»A sedaj Vam moram povedati, zakaj sem prišla k Vam in zakaj denes tako kesno. Ni drugače mogoče bilo, ker prej si nisem upala, jutri zjutraj pak je še men j možno, in odlagati se ne da, Poslušajte! Kaj pa je ta doktor Zober hotel pri Vas?"
»Doktor Zober?  Pri meni?"   vpraša čudeč se
Lisec.
— 88 —
»Da, popoludne ob petih sem ga sama videla prihajati gori v grad. Mislila sem, da pojde zopet h gospe, kakor je hodil prej, kadar ga je naša nesreča v Volčjak prinesla, ali začudila sem se, ko sem videla, da je korakal naravnost sem na Vašo stran. Matija mi je potem pripovedoval, da je precej odšel in sicer gori proti gozdu, da Vas torej najbrž ni dobil doma. Kaj ne?"
»Popoludne nisem bil doma, ne," potrdi Lisec, „ pri šel sem stoprv pred mrakom."
»Radovednost me je uže tačas gnala, Vas vprašat priti in Vas — posvarit, ali bala sem se, da se ta stari grdin oglasi nazaj grede pri Vas, zato si nisem upala, Matiji sem bila naročila paziti, kdaj pojde nazaj ; ali pravi, da tod mimo nas n: šel, gotovo je torej izbral drug pot in lehko Vas posvarim, da, ko bi jutri prišel, ali kadar bodi — čuvajte se tega človeka, ni dober človek!"
»Zakaj mi dajete ta svet, gospodičina?" vpraša Lisec. — »Opazil sem pač uže nekaterikrat, da imate veliko in posebno antipatijo do tega moža, ki se zdi tudi meni povse nenavaden. Vi imate vzroke, katerih mi niste še povedali, ali povedati ste jih obljubili."
»Vzrokov Vam ne morem povedati, ker jih skoro sama ne vem," reče stara gospodičina.
„Ali vender morate poznati njegovo prošlost in one razmere, ki mu dajejo nekov vpliv tu pri vas na
— S9 —
gradu, vpliv, kateremu se imam jaz zahvaliti, da sem tukaj. Saj ste baš prej rekli, da je hodil prejšnje čase češče sem na grad, in nekaj zmešanega o tem sem uže od ljudij slišal."
„Prav ste slišali. Prej, kadar je prišel domov, bil je vsak dan pri nas gost, čeprav neljub in nepovabljen. Zato sem se ga tako ustrašila, ko sem slišala, da je zopet prišel. Kar čudno se mi je pa sedaj zdelo, da ga ni po tistem prvem poti nobedenkrat več k nam, kakor tudi, da je naša gospa tako mirna, dasi je on doma. To so čudne reči! Zato sein se ustrašila, ko sem ga denes videla: potlej pak, ko je še! k Vam, zbala sem se, da bi Vas ne zavajal k čemu slabemu. Ogibajte se ga, gospod Lisec, to je grd človek, prav gotovo!"
„Taka obsodba mi ni dovolj, gospodičina, ne zamerite mi, če nimate vzrokov? Dejanje mi povejte! Meni se zdi ta doktor Zober, kakor sem rekel, takov kakor ni vsak drugi doktor; ali nekoč sem ga vidni v dobrem položji in več sem uže tudi slišal, kar govori zanj. Pa zakaj mi ne poveste, kaj od prejšnjega časa znate o njem, gospodičina?" vpraša Lisec.
„Zat6, ker ne znam mnogo več, nego Vi sami. Mi prej nismo leto in dan tukaj stanovali, nego smo bili po zimi v mestu in le poleti največ na Pražanku. Tačas jaz nikdar nisem ničesar slišala o kacem doktorji Zobru, noben človek tu ni o njem govoril in ni ga bilo.  Kar nanagloma se pokaže  neko jesen tu.
7 (9)
— 90 —
Mene tačas ni bilo tu doma, poslali so me bili v mesto, ne vem, po kaj uže, ko je bil prvič prišel v grad. Ali nikdar ne morem pozabiti, kako je bilo, ko sem se vrnila; kar ni mogel nobeden govoriti, ni gospod ni gospa; vsak za se sta bila potem zaprta, gospa je jokala, gospod Langman pa" — tu se starka pripogne in tiho govori, „jaz nisem bila zraven, ali hišina mi je pravila, hotel se je celo nekoč ustreliti. Vse to potem, ko je bil namreč ta doktor Zober pri njih. Kaj so imeli, tega nobena živa duša ne ve. To je gotovo, da je potlej večkrat šel gospod k njemu doli v vas, v isto izbo, kjer ste bili Vi, in da je bil zmerom njemu nasproti tako krotak, kakor ovca, dasi je prej vse druge ljudi na svetu osorno imel, tudi ženo svojo. Kadar je kesneje Zober v grad prihajal, bilo je, kakor bi potegnil oblak čez solnce, ako smo bili majhno dobre volje. Vender od tistega časa, kar se je prikazal, prav za prav nismo bili nikdar več veseli. Posebno gospod in gospa ne. Prišel je pa skoro vsako leto dvakrat, čeravno navadno le za malo časa. Jaz se ga vselej bojim. Kar on hoče, to mora pri nas biti. Tako je, odkar se je prikazal. Gospa je pa tudi tako svojeglava, kakor otrok. Gorje nam vsem, če se ne zgodi, kar kdaj hoče. Zato sem Vas prosila, da ostanete pri nas, ker je ona hotela."
„ Ali ničesar ne slutite, kaj je tej prikazni vzrok?"
»Prav nič gotovega. Kar imajo vkupe, mora biti še iz prejšnjega  časa,   ko mene ni  bilo v familiji.
— 91 -
Ugibati nečem, dasi bi nekoliko morda ugenila. Govorila nisem o tej reči nikdar ž njo; tudi bi se ne drznila. Posebno, odkar je umrl gospod Langman in je gospa prišla v tako duševno bolezen, od tedaj je prihod tega nesrečnega človeka za mene vselej strašen. Tačas se je gospe vselej bolezen bolj prijela. Zato pravim, se mi zdi čudno, da zdaj, ko je tudi tukaj, nič ne prihaja k nji; da je tudi ona mirnejša, kakor prej, in da on sedaj Vas išče.   Kaj Vam pač hoče?"
»Tega jaz tudi ne vem," odgovori Lisec in nekaj pikro pristavi:
„ Tedaj s tem je razlagati, da je mene povabila sedaj in celo hčer poslala vabit me, a prej me je najbrž iz bojazni za hčer podila iz dvora? Vse mi govori, da bi jaz vender tega vabila ne bil smel vzprejeti."
»Pustite to misel! Ustregli ste meni in Lini, da ste prišli. Naša gospa hoče imeti svojo voljo, in midve bi bili trpeli, ko bi Vas ne bilo. Saj ni za dolgo. Tudi upam, da bode naš strah, ta doktor Zober, zopet kmalu izginil," reče Senčarjeva. »Sedaj pa mi povedite natančneje, kako sta vidva vkupe trčila in kako da se je Vas tako zavzel."
Lisec pripoveduje svojo zgodovino od onega jutra in dostavlja: »Sam ne vem, kako je to: za mene ima ta stari mož nekaj zanimivega, ne zdi se mi hudoben, kakor Vam, nego celo na sebe me vleče in nekov vpliv bi mogel imeti name."
7*
— 92 —
„Nič, nič! Varujte se ga! Mi ženske imamo v tem dober instinkt, pravijo, in to je stara resnica."
Stara teta vzame svojo luč in odhaja.
„Vas li smem spremiti skozi hodnik, da Vas ne bode strah?" vpraša še Lisec.
„1, tako brez srčnosti nisem, ostanite, utegnili bi se po naših labirintih še izgubiti, in do sem nazaj ne najti; res je mogoče! Lehko noč!"
Po teh besedah zapre ona duri za seboj in Lisec korači proti svoji mizi nazaj.
V tem hipu začuje pred durmi zunaj močen hiter zavrisek: „Jezus Marija!" in žvenk na kameniti tlak padšega svečnika. Kaj je to? Njega zadnja beseda, ki jo je govoril prej, nudeč ji svoje spremstvo: „da je ne bode strah," brenčala mu je še po ušesih — in tu je bil strah!
Naglo prime luč, popade svoj nož na mizi in skoči ven.
Na tleh jedva štiri korake od vrat je ležala stara gospodičina omedlela in pri steni je gibala človeška postava, od Lišeeve sveče na pol obsevana.
»Kdo je?" zagrmi Lisec, krčevito, kakor za boj pripravljen stisne nož v roci in dvigne luč više in više, da bi videl, kakov strah je tu in kako se bode trebalo boriti.
»Posvetite rajši sem bliže, da vidiva, ali se je stara suha goska babja od straha preselila k Abra-
— 93 —
hamu. To se ve, če Izakov oče tudi stare grde device jemlje v svoj naročaj, aH pa bode še dlje ljudi obrekovala.   Posvetite sem!"
To je bil glas — doktorja Zobra. Lisec pristopi. Starka je bila od strahu omedlela, ko je pred seboj zunaj ugledala v temi človeško postavo na hodniku.
»Pobila se ni. Imate vode v sobi? Prinesite in precej bo dobro," govori doktor. Lisec prinese iz sobe vode, v tem je bil doktor gospodičine svečo pobral, zopet vteknil v svečnik in prižgal. Moči jo z vodo in ona se kmalu zave.
»Spremite jo v posteljo, nate še to luč! Kaj boste po temi nazaj hodili, vraga!" reče doktor in se kar obrne v Liščevo sobo.
Lisec spremi starko, ki ni govoriti ni mogla od prestrašenja, do konca hodnika; tam se vrne.
Štirinajsto poglavje.
svoji sobi najde starega doktorja. Ob tej uri in s tacim uveden jem! Zidnji prizor ga je bil ujezil, da bi bil zdaj ponočnega gosta najrajši vrgel skozi duri. Ali utegnil bi ne bil. Jedva je bil namreč stopil v sobo, zagrohoče se starec močno in Lisec opazi, da ima s seboj tudi svojo puško, katera je slonela ob njegovi mizi.
„Čudno se Vam zdi, da tako nanagloma padam k Vam, ali zjutraj, ali ponoči, kadar je," reče starec. »Pač je nekaj kesno," pravi Lisec nejevoljen. Zober se zasmeje zopet na ves glas in reče: »I, prijatelj mladi moj, ako niste hoteli, da Vam motim Vaš zanimiv rendez-vous in moram na vratih poslušati, kako me stare babe obirajo in črnega slikajo, kakeršen je baje hudič sam, ej, potem bi bili i Vi mene morali na miru pustiti." „Vi ste na vratih poslušali?" »Imel sem čast, gospodine! Sicer pa prosim, da uže preobrabljenega in zatorej neduhovitega pregovora o poslušalci na steni,  ki Vam   je na jeziku, ne
— 95 —
vlečete na svetlo. Pretrivijalen je uže. Posebno na mene ne ide denes. Glejte, jaz sem prišel k Vam uljuden človek. Vi ste izkazali tako skrbnost za mojo kožo in moj denar, ki morda še celo iskanja vreden ni, da ste mi pisali, kar Vam je povedal slepi Lovš — ali kako se zove, lopov. — To je vender zahvale vredno, in zato sem tukaj. Torej naprej se Vam zahvaljujem, posebno še na tem, ker ste mi naredili prav vesel večer, kakor sem ga baš sedaj imel. — Ali sedite, spat se Vam vender ne mudi, da Vam povem!" Lisec sede.
»Veste, kje se pravi v Rogovih? Sedaj: pri Mici na Rogovih?" vpraša potem z velicim zanimanjem doktor Zober.
»Cul sem, da je to koča neke stare babe, ki prodaje žganje, in ta kraj sem Vam menda imenoval, ko sem Vam poročil, kar mi je oni človek pripovedoval, ki ste ga uže prej imeli v mislih. Sam nisem bil še tam."
»Ne? Škoda, da Vas nisem prej popoludne doma dobil, ko sem Vas iskal tod mimo gredoč. Povabil bi Vas bil s seboj. Videli bi bili, kako znam jaz lopove učiti strah poznavati. Ha, ha, ha, nobeden ne pride za streljaj blizu moje strehe. Znate, mi smo po tacih krajih hodili, kjer je treba, da je človek sam svoj prvi žandarm.   In denes sem jaz bil svoj."
a V Rogovih?" čudeč se vpraša Lisec.
„V Rogovili, kamor so od nekdaj tatje hodili," odgovori stari doktor. „Sedaj uprav prihajam od tam. Mislil sem tod mimo iti domov. Ko vidim, da pri Vas še luč gori, stopil sem k Vam, da bi Vam povedal , kako se mora z neumnimi lopovi delati, da se nas ogibajo. Od nocoj bodo še bolj preverjeni, da z Zobrovim doktorjem se ne more poskušati vsak plašar. Dže od otročjih let pomnim to vedno ednako, pol podprto grdo kolibo v Rogovili in uže mlademu človeku mi je čudne misli vzbujala, tako, da po n6či bi me tačas samega ne bi bil spravil mimo, ker od nekdaj so bili tam ljudje, ki so bili na sumnji poljske tatvine itd. Ko sem dobil Vaše pismo, domislil sem se vsega tega; prav veselilo me je, ker denes sem drugi, nego sem bil dvanajstletni študentek. Da vidim, kako bode! Poz vem, da tam zdaj stara baba žganje toči in kakovi ljudje zahajajo tja. Baba je bila ravno prižgala olje, ko sem jaz prišel pod okno; in videl sem okoli mize šest capinov in zanikarnih kmetov pri žganji. Ta Vaš slepi Lovš je bil tudi mej njimi. Denes imam prav posebno srečo, ne le tu pri Vas, nego tudi tam je bilo ednako: kamor pridem, govore o meni. Lovš je ravno pripovedoval to, kar ste mi Vi pisali, a vrag me vzemi, če nisem bil takoj na pol prepričan, da se on pripravlja na kako tatvino in da je basen o onih beračih izmišljena, čakaj! Na oknu lahko uderem popirnato šipo, pomolim puško notri in ustrelim — v edni cevi sem imel krogljo — v kočo;
zelena steklenica se razdrobi, žganje se razlije po mizi, bratci so pa od groma puške moje kar otrpnili. Jaz sem bil v hipu mej njimi: tripot prekolnem vse vkupe po stari šegi, Lovšu založim edno pestnico okoli ušes in povem, da dobi on in njegov berač v glavo takšno krogljo, kakor je ta v leseni steni, če le še edenkrat pomisli na tatvino pri meni, plačam potem prestrašeni babi steklenico in razlito žganje, in grem. Ha, ha, ha!"
„Ali, malo nevarna igra je bila," reče Lisec.
„Clovek mora biti časih mlad in neumen, in jaz sem denes zopet bil. To se imam Vašemu pismu zahvaliti, sicer bi mi takov gaudim niti na misel ne bil prišel in bi ne bil vedel, kako tam o meni govore, kakor tudi tu pri Vas. — A propos, zdaj imava midva obračunjevanje. Stara babja čeljust je s svojim strahom uže kaznovana. Kakor kmetje, tako je tudi ona morda prepričana, da me je sam vrag prinesel pred Vaše duri. Ali ni to res ljubeznivo, kako se slučaj in naključje veže meni na uslugo, da kaznujem nasprotnike svoje? Naj poskusi kdo drug!  Ha, ha, ha!"
Toda sredi smeha doktor premolkne, obraz se mu zresni, in tih koraka dva pota po sobi gori in doli. Lisec spočetka ne odgovori ničesar preveselemu starcu.
„S čim Vam morem sicer postreči, gospod doktor?" vpraša pak vender, ko je starec tripote roke mencaje si premeril sobo.
„No" — ogleduje doktor stene — „ali ne stanujete tu mnogo ugodneje, nego v stari moji koči?
— 98 —
Pa k stvari. Veseli me, da niste stari goski, ki je bila pri Vas, kar precej verjeli, da v meni stanuje sedem hudičev, če več ne. Znate, sicer mi je vse edno, čisto in popolnoma vse edno, kaj kdo o meni misli, vender me je malo razveselilo, da ste se majhno na mojo stran postavili, ko me je Vam tako ljubo risala; postavil sem se ji nalašč na pot potem vedoč, da se bode po babje ustrašila. Malo je bilo morda preveč, ali nič ne škoduje.   Maščeval sem se, in sicer precej
— Vi pak, mladi prijatelj moj, niti ne veste, kaj ste sedaj tu v gradu!   Kaj sem jaz moral storiti, da se
— gospa ni več branila, vzeti Vas pod svojo streho."
„Ker ste moj razgovor z gospodičino prej poslušali, kakor pravite, potem veste, da mi je povedala, kako je. Svoj vpliv ste upotrebili, katerega vsi ne umejemo. Jaz Vam morem samo pristaviti, kar sem Vam rekel uže prej. da mi je vsa stvar sicer nekako neprijetna, vender kakor so reči zdaj, moram Vam biti hvaležen," reče Lisec.
„Na hvaležnost nisem računjal, prijatelj! Te besede uže dolgo in dolgo ni bilo v mojem leksikonu. Da sem za Vas založil svoj vpliv, kakor pravite, ni se zgodilo tolikanj zarad Vas, nego zarad kmetov, kajti to ljudstvo moram vender še rad imeti, ko bi ga tudi ne hotel in čeprav ne zasluži. Ali Vi ste neko v posebno težaven človek. Samo s svojim vplivom ne bi bil dosegel skoro ničesar, ali vsaj bi bil moral napeti zadnje strune, katerih pa iz raznih vzrokov
— 99 —
nečem več rabiti. Tako sem se čez dolgo zopet moral in hotel za silo — zlegati. Rekel sem gospe, da ste moj netjak in da ste zaročeni. To je moralo biti, ker — ona (videlo se mu je, da gospe neče imenovati), se je Vas bala zarad hčerke svoje. Neumno babje ljudstvo! Ko sem bil zadnjič tu, bilo je to dete še majhno, sedaj vidim, da je precej lepo vzraslo in je celo res sposobno, zopet kakemu poštenemu človeku razum zmesti. Jaz mislim namreč Vas. Zato ste morali biti moj netjak in celo zaročen, in po vrhu tega še z bogato in lepo nevesto. To je Vam bilo potrebno povedati, da boste znali molčati, ako pride pogovor na to. Če hočete imeti mir. Sicer mi je vse edno. In to je bil tudi mal vzrok, da sem, luč pri Vas videč, menim da še ob pravem času, povedat Vam prišel. Če se Vam hoče sanjati, da je bil hudič pri Vas, i to Vam je slobodno. Sedaj mi pa posvetite po stopnicah, da najdem vrata. Nekdaj sem videl tudi po noči kakor mačka, sedaj smo pak stari."
Obrne se in Lisec ni mogel druzegu, nego od-govarjaje za njim svetiti.
Sedaj mu je bilo jasno, zakaj mu je gospa pri prvem vzprejemu očitala, kako da ni precej povedal, kdo je, in zakaj ga je vprašala, ali je njegova nevesta bogata. Isto tako mu je bilo jasneje, kako da je gospa onidan Lino poslala v vas ponj, dasi je uže iz tetinega razgovora bil nekoliko povzel razloge druge strani.
— 100 —
Ko prideta po starih stopnicah do vrat, zalaja zunaj grajski Sultan tako ljuto in srdito, in buta ob vrata, da sta nehote oba obstala. Lisec je iz izkustva poznal energijo tega domačega stražarja.
»Aj, hudiča, na to zver sem pa popolnoma po zabil" — pravi tudi Zober.   „Pes je star in nikakor ni moj prijatelj uže od nekdaj, posebno po noči ne, poznam ga. E, pa naj nocoj dosluži, boljše zanj, če nagle smrti crkne, nego da ga naposled konjederec dobi."
Rekši sname starec puško dvocevko z ramena, napne jo in dene roko na kljuko, da bi odprl.
»Ne!" prosi Lisec prestrašen in se postavi predenj, »streljali ne boste, dokler Vam jaz braniti morem. Ves grad bi bil po konci. Ostanite tu."
»Menite li, da sem jaz mož, ki si da braniti, kadar hoče?" vpraša suho smehljaje se Zober.
»Tedaj Vas lepo prosim, uže zarad ropota, ki bi ga naredil strel, ne ubijajte psa, ako se Vam uže ne smili žival, ki po zvestobi prekaša najboljšega prijatelja.   Rajši ne hodite strani!"
»To je bila prava moževa beseda! Prav govorite ! Pes je zvest, človek ni. Zato pes kazni ne zasluži."
In starec se zopet zagrohoče, spne petelina in oprta puško.
»Knjigo napišite o tem: pes je zvest, človek pa človeka izdaje, le človek je nehvaležen."
In zopet se starec glasno zasmeje, toda z nekovo resnobo, da je Lisca skoro pretreslo.
— 101 —
»klimo torej nazaj v Vaš brlog, dragi moj netjak, sin sestre moje, katere niti nisem nikoli imel. Ne ostaje mi tedaj druzega, nego pri Vas nočiti. Nič se ne ustrašite, jaz sem z malim zadovoljen."
Vrneta se v sobo; tam sede starec na zofo, vrže svoj rdeči fes z glave po mizi in pravi:
»Nemesis, nemesis! Onidan sem Vas zapodil iz postelje in iz stanovanja, in evo, jaz moram zdaj Vas prositi nočišča! Jaz sem Vaš in pasji jetnik. Sedaj storite, kar hočete!"
„Svojo posteljo Vam z veseljem dam na službo! gospod doktor!" reče L;sec.
„Sedaj sem uže na zofi in sem morda celo vesel, da mi žareče oglje zbirate na grešno glavo." Ton, s katerim je starec govoril, bil je vedno sarkastičen, sicer dobrovoljen in vender na pol žaljiv. Ali govornik je imel sive lase in je v obče kazal nekaj, kar je Liscu imponiralo.
»Na oknu imate nekaj, kar bi utegnilo biti vino. Ako je sploh kaj alkoholičnega v steklenicah, pri-meknite mizo in dajte sem. To se razumeje, da prise-dete tudi sami. Ker sva uže v tako bližnje sorodstvo stopila, morava se vsaj natančneje seznaniti In to gre najbolje pri vinu, po stari šegi. Ker moram sam prevzeti zagovor svoje osebe, naj Vas takoj potolažim, da sem morda vender še malo boljši, nego je moj glas, posebno morda nimam toliko hudičev v sebi, kakor Vam jih je stara Vaša prijateljica poprej slikala."
Lisec je bil v tem mizo primeknil in nanjo postavil steklenico vina. Brižnost gospodičine Senčarjeve ga je namreč vedno oskrbovala z dobro pijačo.
Ko sedita vkupe, začne stari doktor Lisca iz-praševati o njegovih razmerah, kakor ga je nekdaj izpraševala grajska teta.
Počasi se tako mej njima začne pogovor, ki je bil od prejšnjega osornega in zbadljivega starčevega vedenja povse različen in je dobil celo prijateljsko lice. Doktor je bil zgovoren in beseden, niso mu pošla ni vprašanja ni opombe;   samo o sebi ni govoril.
Pil je pogostoma, izpraznila sta bila drugo steklenico in večina izpitega je prišla na račun starčev. Vino je bilo močno, vender ni Lisec čisto nič opazil, da bi se bila pijača starega pivca prijemala, izvzemši, da je morda neizcrpnost njegovega besedovanja tudi v pijači zajemala vedno novih predmetov.
»Kaj berete tu?" vpraša Zober, ko je Lisec, zastonj njegovega ugovora pričakuje, odpiral tretjo steklenico, in vzame z druge mize odprto knjižico, katero je Lisec prej ob mraku imel v rokah. Bila je zbirka slovenskih j^esmij. Zober nekaj časa prebira in naposled vpraša:
»Imate li več tacih knjig?"
„Vzel sem le malo s seboj, da imam časih za zabavo, kadar ne delam."
»Mnogo itak niste mogli s seboj vzeti tacega."
— 103 —
»Ker je naša literatura majhna," odgovori Lisec nekako veselo zavzet zarad starčevega zanimanja. Zober pregleda vse in potem pravi:
„A vender nove reči, nova pisava. Stvar je na-jiredovala. Ko sem jaz študiral, zanimal sem se tudi nekoliko za to. Kesneje v Afriki mi je bil še Vodnik ljub tovariš, ki me je spominjal doma in lepe mladosti. Ali potem sem vse zgrešil. Življenje in njegovo prekletstvo zatre vse, posebno meni je. In vender me skoro veseli videti, da ste tudi Vi patrijot, kar mi priča berilo Vaše. To sem si uže precej od kraja mislil, ko niste hoteli nemški govoriti z menoj."
„Ker sem videl, da ste prej s kmeti lepo slovenski govorili. Jaz samo z Nemcem govorim nemški, z domačini domače."
„Uže prav ! To imajo vsi narodje, da svoj jezik spoštujejo. Zahvalite se usodi, da Vam je vcepila ta čut v srce. Vender je še ljubezen do domovine najlepši in najstalnejši mej takoimenovanimi blagimi čustvi v človeku. Prijateljstvo se razbije ob prekleti samoprid-nosti in ob črnem egoizmu, ženska ljubezen je mladosti lepa zvezda — ba! — ali tudi tu prihaja umazana sebičnost, zaduši, kar je dobrega na nji in ogreni dušo, da imaš do konca dnij strup v sebi iz onega, od česar si mlad bedak pričakoval sreče; in iz ljubezni se porodi iskra sovraštva, ki ti požge, kar je bilo dobrega v tebi. Le ljubezni do domovine ne, ako si jo res kdaj  dobil v srce, kajti če je tudi zamor-
— 104 —
jena z vso drago ljubeznijo vred, povrača se ti vedno zopet in zopet in ti je še nekakov dušni užitek in tolažba."
Obradovan, da je starca spoznal od te strani, vzdigne Lisec čašo in vesel napije Zobru. To ne more biti človek zlega srca!
„Iz Vaših besedij posnemljem," pravi Lisec, „da niste bili srečni v izbora prijateljev in ljubezni in Vas obžalujem ..."
„Ne trebam Vašega obžalovanja in nobenega, mladi znanec! Jaz sem trdih kostij in nikdar se nisem dal milovati. To je babje . . . Obžalujte, če hočete mojega »prijatelja" in mojo —■ ljubo — težko mi je šlo to skozi zobe — kajti, verjemite mi, maščeval sem se onim, ki so mi pomogli do teh nazorov, katere ste slišali, maščeval tako kakor z bodalom v srce, če ne bolje!"
In pri teh besedah zopet zaiskri v starčevem očesi oni neprijetni žar srditosti. Izpije svojo čašo in jo naglo vrti mej prsti.   Molk nastane precej dolg.
Lisec hoče počasi in po malo govor navesti na predmet in de :
„Ce tako hočete, da je le egoizem vodilo blagim čutom, potem je tudi ljubezen do domovine vzrasla iz egoizma, čeprav bolj ali menj poblaženega: človek ljubi rojstveno zemljo iz hvaležnosti, ker ga je porodila, vzgojila in mu izkazala dobrote; on ljubi narod, ker je ud njegov in torej tako ljubi sam sebe."
— 105 —
»Poslednje ni istina," odgovori starec, „za mene nikdar ne. Jaz nimam svoji domovini in rodu svojemu nikdar za nič hvaležen biti, za nič! Da me je domovina porodila, za to ji nisem dolžan biti hvaležen, ke> sem bil tolikrat uže misliti prisiljen, da bi bilo bolje, ko bi me ne bila; koliko muk bi mi ne bilo treba pretrpeti, ki niso v nobeni razmeri z veseljem, ki sem ga morda tudi užil. Vzgojila me je! Kako ? Z mojimi solzami in s trpljenjem ! Oče moj je bil bogat kmet,, bogat po tukajšnjih razmerah, a jaz sem medicino študiral z lakoto. Ko sem imel največ apetita, tačas nisem imel kruha! Ha, ha, ha! Sedaj je kruh, ali apetit je šel z vragom. Vidiš, to je življenje! In narod, pravite? Da, mej njim si po zvršenih študijah nisem mogel zaslužiti niti toliko, da bi bil pošteno živel, dasi sem ga ljubil in bi mu bil rad hvaležen ud; na tuj svet sem bil vržen, mej tuje narode, in kar sem pustil doma mej svojimi rojaki, kar mi je tačas ljubo bilo, izneverilo se mi je vse, vse, ali je pa poginilo! Kje mi je vzrok hvaležnemu biti? Preklinjati bi smel in povem Vam, da sem uže mnogo. Tako je! In vender, prijatelj, Vi ne veste, kako me ipak vleče še vedno iz tujine v domovje, mej ljudi, iz katerih sem se porodil, kako sem imel denes popoludne, ko sem po hribu mej leščami in kamenjem hodil, poseben čut, in kako je čudno, ko se starih prostorčkov iz samo-vida domišljam, kjer sem nekdaj otročaj igral. Tožnost me obide, kadar stopim v isto senco, kjer sem študent
8 (9)
— 106 —
na vakancali ležal in ne poznal lepšega užitka, nego zatopiti se v lepo knjigo, ali gradove zidati v oblake. Jaz ničesar ne ljubim na tem svetu, ničesar in nikogar, edino rojstveni kraj mi je časih še ljub, in še ta le časih in le zarad spominov."
„Zakaj ne ostanete tu?" vpraša Lisec, „s svojo znanostjo ..."
„S svojo znanostjo bi lehko živel, mislite? No, tega bi baš ne trebalo. Toliko imam, da lehko ležem poleti v senco, pozimi v zakurjeno izbo brez dela. Ali vsaka stvar ima več stranij. Navada, sama navada me vleče drugam. Naveličam se te svoje ljubezni hitro. Dokler morem, ostanem še na tujem. Mogoče je, da umrjem tu, a sedaj je še več rečij, ki so mi tudi neprijetne. Mej tujimi barbari lože pozabljam domačih hudičevih ljudi j, katere moram sovražiti, dokler bodem lazil po zemlji. In vender me uže tudi ta moč zapušča, moč sovraštva in maščevanja. To sem te dni čutil, in ako Vas starka še kdaj obišče in se čudi, zakaj Zober letos ne prihaja redno imevat svoje seje z nje gospo, kakor prej z onim družim lupežnikom, recite ji: sovražiti pozablja, sovražiti in maščevanja veseliti se. Vsega se človek opijani, vsega naveliča. Kako sem nekdaj vsaj rad videl, da se je krivil pred menoj, in ona da me je s solzami prosila za čisto ime svojega otroka, zdaj se mi ne ljubi več. In tudi ne treba več. Kragulj kesanja in nesreče je storil v nji več, nego sem želel, v glavo ji je zašel. Slobodno,
— 107 —
bodi neusmiljen! Komu si se ti smilil, nji? In vender je ne morem več mučiti. Ozdraviti jo? Paa! Tu je vse medicinstvo pusto šarlatanstvo, kakor vse drugo, vse življenje, pij, pij, brate!"
Vino se je bilo starca prijelo. Jecljaje je govoril nerazumne stavke dalje in naposled naslonivši se na zofo nazaj, začel dremati ter zaspal trdno, kakor mladič.
Lisec mu naredi vzglavje in ga položi po zori, odene ga skrbno, primakne nekaj stolov, da ne bi opadel, in se sam odpravlja spat.
Sedaj je imel tega doktorja Zobra rad. Mož je moral prebiti mnogo nesreče Da je bil v nekakovi zvezi z gospo Langmanovo, to je bilo vidno iz njegovega govora. V kakovi? To je njega skrivnost. Pod osorno trdo zunanjostjo je bilo v njem človeško srce, raztrgano sicer, ki je sedaj menilo, da mora sovražiti, ker je morda nekdaj preveč ljubilo, ali pravo človeško srce. Površni svet tega ni videl in kdo bi si bil mislil, da je to oni doktor Zober, o katerem so bile v Volčjaku tako razne sodbe, ki je sicer tako čudno živel, prihajal in izginjal, včeraj ljudi podpiral, a denes kar s kakim tacim smelim činom, kakor v žga-njarni na Rogovili neumnemu ljudstvu neumno vražo potrdil, da vse ve in je lehko tu na mestu, kakor bi iz tal vzrasel, ali z neba padel.
8*
Petnajsto poglavje.
v_
ez navadno mero ulito vino in dolgo bedenje je mladega našega prijatelja tako uspanjilo, da se je prebudil stoprav. ko je bil uže velik dan. Zofa je bila prazna. Doktor Zober je bil menda tiho vstal in odšel.
Lisec se odpravi na svoje delo v gozd. Drugi dan gre v vas in išče Zobra, a reko mu, da je starec zjutraj puško in torbo vzel in šel na lov ter da ga ob tacem navadno ni pred nočjo domov. Zvečer je čakal, da se mu morda zopet oglasi, ali ni ga bilo. Isto tako več večerov ne.
Ker je mladi inženir poznal posebno skrb svoje hišne gospodarice za nje hčer, da ne bi v društvo prišla, namenjen je bil ogibati se nje in vseh v gradu, čeprav bode to težko. Zdelo se mu je, da so mu stanovanje nalašč zarad tega tako odkazali na severni strani, kjer je imel celo poseben izhod. Ali vabile so ga ženske same na skupno večerjo. Čudil se je temu, vender ker je poznal Senčaričin argument, da se v Pražanku mora vse brez ugovora storiti, kar hoče gospa,, šel je v dražino.
■
— 109 —
Pri večerji je gospa graščakinja po stari navadi molčala. Govorila je pa tem več „teta". Kadar je bil Lisec nekoliko bolj udomačen, videl je, da je tudi gospodičina Lina premagala dekliško bojaznivost in bila jako veselega temperamenta, to se ve, kadar so bili sami, t. j. kadar je stara gospa prej vstala in odšla spat,
Ali je mogoče, da bi mlad človek sedel nasproti lepemu, čistemu, nedolžno-deviškemu obrazu, in ga ne pogledoval, občuduje krasne črte in oblike, katere je risala sama božja roka, največja umeteljnica ? Lisnc je tako sedeval.
Spočetka iz prej omenjenih vzrokov on niti ni rad začel hoditi k tej skupni večerji in se izgovarjal, ali ostajal v vasi, kadar je mogel. Videlo se mu je, da je to gospeno vabilo nasledek Zobrove neistirie: da je njegov netjak in zaročen! Zoperna mu je bila laž. Da se ji tu ni upiral, bil mu je samozagovor: bolezno stanje gospe in smešnost nje fiksne ideje, in — Lina.
In ko bi mati tudi ne bila blazna, nego trezno sodeča žena, ki ve, zakaj ne pušča v moško druščino hčere — nanj to vender ne bi šlo ! Saj je on pošten človek! Mož, ki pozna dolžnost in čast. Ona pak, deklica, da, ona je bila tako čista, da si je nobeden človek ne bi upal ni poljubiti, boje se, da otrese cvetni prah poezije teh ustnic.
— 110 —
In tako je kmalu prišlo, da se je Lisec ves dan uže veselil na večer in po jedi je obsedal rad delj, nego je bilo treba, tako, da je sicer zgovorna Senčarica večkrat naveličala se čakati, kdaj se bode gospod gost vzdignil in je ona prva vstala.
Ob četrtkih se je vozila gospa v farno cerkev k maši, kakor v nedeljo. Dve uri je ni bilo tačas nazaj. Baš ob tem času je zalivala mlada gospodičina svoje cvetlice v gredi na južni strani gradu.
Dasi tam ni bil bližnji pot, hodil je ipak Lisec tam mimo, menda slučajno, in govoril preko nizkega plota ž njo.
Ob tistih dnevih so se tudi cvetlice zalivale vselej vsaj dobro četrtinko ure delj, nego ob navadnih dnevih, časih pa še več. In jutranje solnce je posebno ljubko osvitalo  lice pod belim slamnikom gospodičine Line.
Nekdaj je imel on delati velik račun. Zmotil se je in iskal napake, ali bil je tako razmišljen, da je ni mogel najti. Igraje se začne risati glavo, in ko je bila gotova, imel je portret, prav dobro s svinčnikom dovršen — Lino. Zakaj baš njo?
Dstr.išil se je zdajci sam pred seboj in raztrgal
popir.
Zakaj se mu nje podoba sili v misel ? Kri mu od srca udari v glavo.
To ne sme biti! Kako je bil v tej hiši? "Vstane in bodi gori in doli po sobi. Razmišlja, a naposled strese Z glavo in zopet sede, češ, ne bodimo smešni. Volja, volja!
— 111 —
Dragi dan je bil slučajno zopet četrtek; on gre mimo grede, pozdravi gospodičino in misleč na vče-rajšen sklep: „volja"! — hoče iti dalje. Ona ga pokliče — in zopet je slonil na plotu in govoril je ž njo prijetne, dasi neznatne reči, dolgo.
Ni bilo prav, da ga je klicala. Ko je šel strani, bilo mu je tesno pri srci, kakor bi bil nekaj storil, kar ni prav, tesno, a tudi nekako veselje je bilo v tej tesnobi: neugoden čut, katerega se pa iznebiti ni želel.
Lisec je sedaj, to se razumeje, tudi natanko poznal razmere v gradu. Mlada hči Karolina je bila na Pražanku vzrasla. Nje učiteljica je bila po očetovi smrti •— kakor spredaj uže omenjeno — samo gospodičina Senčarjeva. Prej je bila v otroški šoli v mestu. Kar je dorasla nekoliko, bila je v mestu samo dvakrat za eden dan po opravkih — kakor uže drugje povedano. Za vso drugo vzgojo se je imela zahvaliti le Senčarici. V najbližnji soseščini ni bilo dosti omikanih ljudij in odkar je bila pražanska gospa na glasu, da je mnogokrat duševno bolna, prihajal ni čisto nihče v vizite. Kakor da bi se bili ljudje bali. Tudi Langman prej v okolici ni bil nikdar priljubljen, Tako je bila Lina sama vzrasla, in zato je bila v mnogem oziru prirodnejša in drugačna, nego druge deklice. Tuja ji je bila vsa umeteljnost skrivati svoje misli in svoje srce. Zato v najivnosti svoji niti ni znala skrivati, da jo zanima občenje z mladim inženirjem.
— 112 —
Lisec je moral tudi zapaziti nje nagnenje do njega, ker kmalu mu je zaupavala male svoje skrivnosti in govorila ž njim, kakor otrok z otrokom, kakor bi bila od mladega vkupe.
On pak, ne da bi bil pomislil resnih nasledkov tacega čuta, menil je, da je to sestersko sočutje, prijateljstvo, in veselilo ga je srčno, saj je zavest, da nas kdo rad ima, tako prijeten čut, in dober človek je hvaležen za vsako ljubezen.
Izpremenila pak se je bila — glejte čuda! — stara gospodičina Senčarjeva Liscu nasproti. Ona ni več toliko in ne več tako zaupno govorila ž njim, kakor nekdaj. Lisec je to pripisoval slučaju, da je nekoliko občeval z doktorjem Zobrom, kar starki ni bilo po volji.
„Kako dolgo ostanete še pri nas?" vprašala ga je ob neki priliki jako mrzlo. In ko ji Lisec pravi, da bode vse njegovo delo prav kmalu dovršeno, molči ona, imela ni niti edne besede obžalovanja zarad bližnjega njegovega odhoda.
Šestnajsto poglavje.
epega jutra pride v grad do kolena bosonogi desetletni sinko Šolarjev in ker ni bilo nikogar pred gradom, na pragu pak je silni Sultan dremaje leno namežikoval, obstane na oglu, potiplje se z edno roko za lase, drugo dene v hlačni žep in strah ga je, ker »naprej ne ve, nazaj ne sme". Uže je na tem, da bi ihteti začel, kajti solze se uže nabirajo v velicih očeh na debelem lici pod lasatim čelom, ko priskače iz veže gospodičina Lina in spoz-navši dečka, veselo vpraša:
»Kaj bi rad, Janezek? Pojdi no sem, ne boj se!" Janezek sname na pol raztrgani klobuček z glave, kakor ga je bila doma mati naučila, in na vsem životu tresoč se ob zidu šatra široko, kakor raca, h gospodičini, svoj pogled vedno v psa uprt. Gospodičina mu pride naproti, pogladi mu s svojo ročico mršave lase s čela in ponavlja: »Kaj bi pa rad, Janezek ?"
»Gospod so rekli, da bi radi, ko bi prišli k njim," pove počasi in poluglasno boječe, kakor so ga bili naučili.
»Kateri gospod?" »Naš "
»Ali ne jaz, ni rekel, naj jaz pridem. Kdo drugi gotovo; ne veš li kdo?" vprašuje gospodičina.
Janezkove informacije pak so bile pri kraji; ali ga je zapustil spomin, ali si ni upal več govoriti, molčal je. Tako je morala gospodičina sama ugibati in iz vsega, kar je Janezek nekoliko s kimanjem še najbolj potrjeval, sklepala je, da doktor Zober pošilja po Lisca.
Ona prime dečka za roko in ga vede ob gradu na zgorenji konec. Tam sta bili dve okni odprti: gospodičina poišče droban kamenček in cd veselja smehljaje se, kakor bi kaj prijetnega opravljala, na lahko zaluči kamenček na nevisoko okno. Takoj se prikaže Liščev obraz mej cvetlicami, katere mu je bila uže spočetka njegovega prihoda Senčarica tja postavila in videč, veselo deklico, zardi in zjasni se tudi njegov obraz.
»Pojdite doli, ta-Ie moj Janezek Vam ima nekaj važnega povedati od doktorja Zobra," kliče ga ona in v hipu je bil Lisec pri nji na vrtu, kjer sta potem, ko je odšel mali sel, še dolgo govorila. Rada bi bila zvedela, kaj mu Zober hoče, ali prav za prav naj-rajša bi bila šla ž njim, ko bi bila smela, ker sedaj je bila ona vselej na Liščevi strani, ako je proti Sen-čarici zagovarjal starega čudaka, če si prav ni znala iskati razlogov.   Naposled pa je prišla Senčarica k
njima, katera je naredila tako kisel obraz, da so obema pošle vesele besede in sta se ločila, ona v grad nazaj, on v vas, doktorja Zobra iskat.
Mej tremi slivami je imel doktor Zober privezano svilnato visečo vrvno posteljo in je ležal v nji ter pušil tobak iz dolge pipe. Bil je sicer čisto brez dela, niti čitanja ni imel nobenega. Nad njegovo glavo so bile lepo plavo zrele češplje, vabno so visele na polnih vejah, treba bi se mu bilo samo iztegniti in pripognil bi si jih bil.
A pipa je starcu bolje, dišala, kajti ko je izpušil, vzdignil se je, da bi natlačil drugo. Zdaj pride Lisec.
»Baš prav, da pridete. Tam-le na oknu je tobak, natlačite mi pipo!" reče prišlecu, »Vi ste mlad, moji udje so pa denes nekaj trdi."
Ta stori po njegovi želji in ležečemu starcu še prižge tobak.
»Sedaj mi pa prinesite moje naočnike iz izbe. Na mizi jih najbrž kje najdete na knjigi. Jaz Vas moram edenkrat natanko pogledati," nadaljuje doktor in Lisec mu tudi to stori, dasi je bilo čudno motivirano.
Starec natakne naočnike in gleda Lisca v obraz nekaj časa. Potem sname zopet umeteljne steklene oči in jih vrže v travo, tja, kjer je ležala uže njegova kapa.
»Meni se zdi. da ni nobene podobnosti, sicer pa menda ne vem več, ali morda nikoli nisem vedel, ka-
- 116 —
kove oči sera imel.  Saj izreka uže sveto pismo veliko modrost — če se ne motim sv. Pavel — da človek gleda v zrcalu obraz svojega rojstva,  pak se obrne strani in takoj pozabi, kakov je." Lisec ga čudom gleda.
„Ne zamerite, da Vam nič ne postrežem, dasi ste povabljen gost. Izvolite si vzeti stol in sedite, da se nekaj pogoriva," reče Zober.
Lisec stori tako.
»Včeraj sem nekaj slišal, kar me zopet jezi," začne starec. »Zarad tega hočem denes drugače z Vami govoriti, nego bi bil, ko ne bi bil slišal, kar sem. Vender prej moram še vedeti, ali je res ali ne. Včeraj sem bil namreč v krčmi s kmeti. Časih me še nekoliko veseli mej te ljudi zaiti, dasi so mi tudi kmalu zoperni, posebno, kadar se upijanijo in so potem krava iz človeka. Govor je bil o Vas; m župan mi je natanko pripovedoval, kako je bilo tačas, ko sta bila prvič v gradu. Povejte mi sedaj Vi, je li res, da Vas — ona ni zarad tega hotela vzeti, ker imate nekoga oči? Koga je imenovala? Povejte mi vso stvar, kako je bilo?"
Lisec mu razloži, kolikor se domisli onega prizora in besedij.
»Blaznost sem ali tja, nekaj je resnice v vsem," govori starec, kakor sam zase. »To je dokaz, da se moja oseba še vedno opleta v nje glavi, pa da nisem posebno prijetno vzprejeman.   Ha, ha, ha!   Potem bi
— 117 —
bil jaz prizanašljiv? Čemu jaz boljši, kakor drugi, ki so krivi? In tako, ljubi prijatelj moj, bodem Vam denes dal drugačen svet, nego bi ga bil včeraj, to se razumeje, če hočete moj svet poslušati."
„V kateri stvari menite?" vpraša Lisec.
„Ko bi bili včeraj dopoludne prišli, bil bi Vam — ker sva uže vender toliko besedij govorila, da Vas moram nekoliko rad imeti — jaz menda tako-Ie govoril: Veš kaj, mladi moj znanec in nazovi-netjak, jaz se sicer nič ne brigam za ves svet, toda na nekaj še vedno vse držim, in to je: na besedo svojo. Jaz je nisem še nikdar prelomil, kadar sem jo mogel držati. In tako rad vidim, da tudi oni, s katerimi sem jaz uže toliko govoril, kakor z Vami, drže besedo in moštvo, kolikor se baš z moževskimi močmi da. Posebno lehko je to, ker število tacih, ki so moji ljudje, je majhno. V vsi deželi je razven Vas. s katerim sem se prav slučajno seznanil in s katerim sem prav tudi slučajno morda več govoril, nego je navada moja. samo še eden, s katerim sem sedaj na stara leta o sebi toliko govoril, kakor z Vami, in ta je pošten duhovnik, součenec moj, tri ure od tod strani nastanjen. Torej, prijatelj, ker ste v tako majhnem številu, storite tako, kakor Vas jaz prosim, bodite moški in pošteni, če ne, opraviti imate z menoj in videli boste, da brezozirnejšega človeka ne dobite kmalu, nego sem jaz, kadar hočem biti. Jaz sem Rimljan za Vas, mir ali vojno imam v togi."
— 118 -
„Kaj mislite o meni, kaj govorite?" vzplamti Lisec rdeč od jeze.
„Prav nič zlega, mirni bodite," govori Zober kakor ne bi bil prej ničesar rekel.
„Ali, gospod doktor, Vi govorite tako, kakor bi bil jaz nekaj nepoštenega storil, in tega ..."
„Niste še," pade mu Zober v besedo. „Vender me poslušajte, če hočete, če ne, pa amen in razidiva se. Aut — aut! . . . Torej, kaj sem uže rekel? Da, ko bi bili Vi včeraj zjutraj prišli k meni, govoril bi bil tako-!e: Prijatelj, Vi vidite, da stara ženska v gradu gori nima prav čiste pameti. Jaz za svojo osebo jo sedaj obžalujem, dasi bi je časih ne bil; ne vem, zakaj je sedaj tako. mislim, da sem oslabel. To so pa moje stvari. Vender naj bode tako ali inako, Vi, gospod inženir, ste moj gost tam in veste, zakaj sem Vas ponetjačil. Starka neče, da bi nje hčer v prvi mladosti znanje storila, zato se je Vas od kraja bala. „Clara pacta, boni amici" velja za Vas. Vi ste se v dekleta zagledali, dekle se je najbrž v Vas, torej se je bati kakove mladostne budalosti, kakor smo jo doživeli tudi mi. Treba je, svariti Vas, Vi niste na pravem poti, Vi ne dosežete zlahka ničesar, mirujte, mirujte, pustite dekletce!"
„Jaz?" vpraša čudom Lisec ves v ognji.
Zober se zasmeje nesramno-veselo in reče mirno:
„Ko bi se Vi v zrcalu videli, gospod Lisec, pričala bi Vam rdečica Vaša, ki je prav posebne vrste
— jaz nekoliko poznam človeške obraze — da ste skoro popolnoma zaljubljeni v ono dete v gradu. O tem uže tudi vsi ljudje govore in vsi vedo. Mogoče da Vi še ne, zato Vam pa povem jaz."
Lisec hoče ugovarjati, a starec jezen vrže pipo po travi in reče:
„Poslušajte najprej, potem storite in govorite, kar hočete! Jaz Vam ne zamerim, če ste še tako zaljubljeni. To je ležeče v mladosti. Meni je tudi vse edno. Vender Vas bi bil včeraj opominjal in bi Vam bil rekel: Dečko, pusti to v gradu! Nimaš nobenega pravega upanja. Skoda za tvoj mir. Delaj rajši in pameten bodi! Mati je neumna, hči sama o sebi nima ničesa odločevati, nje varuh pred nje polnoletnostjo brez stare ne bode ničesa dovolil. Torej praktičnega uspeha nimaš. Dolgo čakati in upati na take reči je pa še neumneje. To bi Vam bil najbolje dokazati mogel jaz iz svoje in iz druge izkušnje. Da bi pa malopridneža igrali, lehkomiselnosti uganjali, celo mene na laž postavili, zato ste pa vender menda prepošten človek, kar moram iz površja soditi, zato glejte, da kmalu odidete iz grada; tam je za Vas in za ono dekletce opasno. Če se hočete oženiti, glejte, da doboste sebi primerno žensko stvarco, ki bode za Vami rada šla, kateri boste obleko kupili, predno gresta k oltarju, in katere niliče ne bode vlekel nazaj; ki Vam srajco opere, hlače zašije, juho skuha, in kadar ste otročji, da se igrate ž njo. To je za poštenega moža,
— 120 —
ki denarja v zibeli ne najde popolnoma dovolj. Da bi se pulil, bojeval, trpel, naposled pa še od nje same za nos vojen bil — to je nepotrebnost in bedarija! Verjemite mi, to ni moža vredno."
„Gospod doktor!" klice Lisec — ali starec mu prereže jako osorno i ta ugovor ter nadaljuje:
„Tiho, dokler Vam jaz ne izgovorim, jaši ti vrag dušu! Jaz sem Vam vender dovolj glasno uže po dvakrat rekel, da bi bil z Vami tako govoril, ko bi bili včeraj prišli. Denes je drugače. Kar sem včeraj zvedel, in kar ste mi Vi denes ponovili, kaže mi, da je bedasto, z ženskami biti pošten. One niso nikoli. Torej glavo za glavo, zob za zob. Hudiča! Jaz bi Vam lehko dokazal, da sme sedanja lastnica meni hvaležna biti, da sem tako postopal, kakor sem. Sedaj pa, ko čujem, da Vas je v mojem imeni izgnala, vidim, da se me v drugem zmislu domišlja. Zato Vam denes dajem drugačen svet, nego bi ga bil včeraj. Ženske niso za drugo, nego da varajo, zato pa si neumen, če ednakega z ednacim ne povračuješ. Skratka, denes Vam dajem drug svet, nego bi ga bil dal včeraj: porabite priliko, dekletce je precej bogato, če jo hočete imeti, evo, pomagam Vam jaz. Ako ne pojde zlepa, pojde z mojo silo."
Lisec vstane razburjen in pravi: „Jaz ne rabim odslej ničesar od Vas, gospod doktor; Vašo ponudbo, ki je v dejanskih stvareh tudi popolnoma neosnovana, moram z vso odločnostjo odbiti. Vaše prejšnje besede
— 121 —
in Vaša sedanja ponudba so za mene poniževalne in žalilne. Da bodete pa videli, da tacih svetov ne potrebujem, imam čast, posloviti se od Vas: v šestih dnevih odidem odtod in iz tega bodete videli, da ste verovali praznim govoricam, če res imate za istino, kar ste govorili. Vsacemu druzemu bi bil dal drug odgovor Z Bogom!"
Lisec odide, Zober gleda smehljaje za njim in mrmra : „Pošten dečko, ali mlad !"
Z brzim korakom meri Lisec pot proti gradu in razne misli se mu pode po glavi o tem, kar mu je Zober po svoji šegi govoril.
Nejevoljen je jako.
In! Starec je morda govoril nekoliko resnice, in glas, ki je do njega prišel, ni bil brez vse istine. Lisec sam sebi ne more tajiti, da ga je zanimala podoba grajske hčere več nego vsaka druga deklica, katero je dosedaj poznal.
Poštenje je od njega zahtevalo in previdnost mu je velevala zvršiti svoj sklep: v najkrajšem času zapustiti ta kraj.
Tedaj v šestih dnevih.
Tri dni se ni oglasil pri grajskih. Podnevi ga niti doma ni bilo. Ogibal se je zlasti prilike, da bi se sešel z Lino. In ravno v teh treh dneh, posebno pa v nočeh je z nekim strahom izprevidel, da je resnica, kar mu je povedal stari Zober. V navidezno mirnem in nedolžnem občenji z grajsko hčerjo ukrala
9 (9)
— 122 -
se je bila v njegovo srce tiho in počasi ljubpzen, ki je sedaj razplamenela v pekočo silno strast.
Hitro se je bil sicer odločil iti strani, pozabiti, kvečjemu nesti s seboj lep spomin na prijetne ure. Tedaj pak mu je bila strašna muka, ko se je bližal čas ločitve, in težavno mu je bilo ogibanje.
Vleklo ga je kakor sto vezij v nje društvo. Očital si je sam nespametnost, razlagal si, da sam pretirava, a vender trdna volja je bila močnejša nego srce, premagoval se je in ostal samoten.
0 svojem namenu ni pripovedoval v gradu nikomur. Hotel se je stoprav poslednji hip hitro posloviti; tako pojde brž in lože bode zakrivati, kar mu je hipno vso dušo razžarevalo
Od poslednjega pogovora z doktorjem Zobrom tudi njega ni več iskal. Mož mu je bil naglo zopet oduren, zadnje njegove besede so se mu zdele cinične.
Sedemnajsto poglavje.
ilo je petega dne. Drugi dan je bil za odhod odločen. Lisec je delal popoludne doma v svoji sobi. Krasen jesenski dan je bil. Skozi odprto okno pade, kakor prej uže dvakrat, v njegovo sobo droban kamenček, pobran v pesku zdolaj in zalučen. Lisec se stresne. Kdo je vrgel ta pesek, ni videl, ali slutnja mu je povedala gotovost v prvi hip. Živa gospodičina Lina!
Gre k oknu in ona se mu smeje tako srčno in ljubo od zdolaj z vrta do okna pori!
„Kje pa tičite? Zakaj Vas ni več videti? Pridite doli, jaz grem v vinograd po breskve, Vi me morate spremiti."
Lisec je imel na jeziku izgovor, čutil je, da mu lice žari, a nobene besede ni mogel izustiti, od okna se je odmeknil strani, vzel klobuk in šel ven na vrt k nji, kakor mu je ukazala, saj ni mogel drugače.
,, Vinograd" je bilo ime dobre četrti ure od grada oddaljenemu brdu, ali samo: ime, kajti vinske trte ni bilo videti nobene, le posamezne stare breskve, vzrasle uže iz korenin svojih  mater,  stale  so  še  in dajale
9*
— 124 —
ugibati, da je pač morda nekdaj kakšen posestnik Pra-žanski poskušal tu saditi vinsko trto, a sta premrzlo podnebje tega kraja in neracijonalno izbranje trsne vrste uničila kmalu njegov trud in je le še kraj imel svoje ime ter so od vinogradine ostale samo še pod rasle breskve.
Mimo starih orehov po malo razhojeni stezi je držal pot, do vinograda. Prav prijeten izprehod po mehkem! In prijeten v druščini lepe vesele devojke, ki je brbljala kakor veselo dete, najnevažnejšim rečem pokladaje veliko imenitnost: kako breskve niso še zrele, ali več nego pol jih je uže pokradenih; pa da naj bi zli ljudje vsaj čakali, da dozori sadje in potem sto prav krali; pa da ona, in teta mej vsem sadjem najrajša ima breskve in če jih sedaj nekoliko^ ne dobi, dobiti jih ne bode več; pa Matija je hotel s puško sinoči čakat iti tatov, ali ona ni pustila, ker bi se mu puška izprožila in bi tatove zadela, ah je vender bolje, da se vse breskve pokradejo, nego da bi bil eden človek ranjen; in kdo so tatovi, to je znano, to so trije kajžarski sinovi gori nad rebrijo, postopači, ki bodo pa vsi trije soldatje, tako je pravil hlapec Matija; in ti-Ie orehi so bili lani tako polni, da je skoro za vsacim peresom bil eden sad, toda letos ni nobenega, spomladi so lepo cveli in drevo se je razzelenilo, pa neko jasno noč je slana pala na zelenje in orehova drevesa so bila ožgana, da je bilo vse črno; to je tako žalostno spomladi, kakor je lepo cvetje; posebno češnjevo, to je najlepše cvetje.
— 125 -
Duhovit ta razgovor menda ni bil, in vender ga je Lisec z največjim pozorom poslušal ter malo jih je imel, ki bi ga bili bolj zanimali. V ustih gospo-dičine Line se je glasilo vse tako izredno lepo in zanimivo, da je bil srečen, ne vprašuje in ne premišljuje, ali sme biti ali ne. In sreča je besedij skopa, tako je tudi Lisec mnogo molčal in poslušal in le toliko posezal vmes, da se nitka ljube zgovornosti njegove spremljanke ni pretrgala.
Breskve so bile nabrane. Mnogo jih itak ni šlo v košarico, katero je ona s seboj prinesla, niti je, ni prej ni zdaj, Liscu dala na odnašanje.
„Tu sedite, kako lep razgled!'' In začela mu je imenovati cerkvice, vasi, naselišča po vrsti, kakor so se po dolini videla, vsa je poznala. Tam, kjer se vidi dni hrib, tam je Kobiljak, tam je doma ta in ta; in ondukaj, kjer se vidi ono belo mej drevjem, ondu je kapelica sv. Neže, kamor hodijo ljudje na božjo pot i. t. d.
„In streha našega doma se tudi vidi. Glejte, naša Marta je zakurila, dim se vzdiguje. Kako lepo ! Kaj ne, da je lepo pri nas ? Lepše kakor v mestu, ne?"
„Gotovo!' odgovori Lisec. In ker je uže moralo denes ali jutri povedano biti, dostavi: „In prav težko mi bode zapustiti jutri ta kraj."
„Zakaj zapustiti?"
„ Jutri odidem."
„Kam?"
— 126 —
„V mesto nazaj, tu nimam ničesa dela več " Lina ga resno-prestrašeno pogleda. „ Jutri? In kdaj pridete nazaj?" „Najbrž odidem za vselej, gospodičina!" odgovori Lisec in glas se mu malko trese. Nastane premolk.
„In Vi morete lahko iti od nas?" vpraša ona s tihim oprezujočim glasom.
Lisec ji pogleda v lice. Nje velike oči so bile vprašuje uprte vanj, in . . . zdajci sta zalesketali v njih dve solzi, ki sta se spustili po belem lici nizdolu.
Opešalo je bilo njegovo premagovanje! Ljubezen ima svojo brezozirno moč!
„Ne morem, deklica ljubljena!" vzklikne on.
Nje mokro oko mu je zapričalo prvič gotovost o nje ljubezni, in ta hip je tudi v njem zavladala in vse prevladala strast. Burno objame deklico in ji od-poljubi solze z belega lica.
Meja je bila pretrgana, prestop storjen, nazaj ni bilo več mogoče. Spoznanje je prišlo obema, da sla se ljubila uže dolgo, uže prej, ko še občevala nista. Tedaj, kakor bi bilo „narnenjeno". In ker pravijo, da nihče usodi svoji ne uteče, in dostavljajo, da je ljubezen kakor voda, ki se nabere in predere vse pomisleke, s katerimi ji stavi jezove hladni razum.
„Ne govori z nikomer, srce moje, tako dolgo da jaz svoje misli zberem in ti vse povem, česar sedaj ne morem, prenaglo in nenavadno je prišla vsa
sreča tvoje ljubezni, če ne bodeva mogla sama govoriti, bodem ti pisal."
Tako je Lisec govoril po zadnjem poljubu, ko sta na poti domov zopet mej orehi hodila po mehki travi, in ko je prej tako vesela, tako brezskrbna in nedolžna deklica v najkrajšem času vsa izpremenjena nosila v svojem srci prvo skrivnost svojega življenja, sladko skrivnost prve ljubezni.
Gori v vinogradu pak je iz gozda stopil precej po odhodu naših ljubimcev stari Zober s puško na rami in s torbo ob boku, počasno korakal do mesta, kjer sta onadva sedela, tam pogledal v tla, kakor iskajoč, dali sta kaj izgubila, in naposled puško in torbo odloživši sam sel.
^Historična tla za dva človeka. Kakor je bilo videti, sta tu začela. Kakov bode konec? Kakov spomin na to-le ped zemlje? Ali bosta dosegla ono vsakdanje stanje, katero se jima sedaj kakor bodoča sreča v fantaziji sveti, da bode kesneje, ako dobljeno, le navadno regularno dolgočasno stanje; ali pa jima bode ta trenutek in ta prvi poljub porodil črva, ki bode še na stare dni kavsal in govoril: „Kaj je onega tre-balo, čemu si veroval in varal svoje srce, budalo! Edno ali drugo, v resultatu ni velike razlike. Vraga! Sel sem na gorko tu, a mladega duha na tem sedeži ne čutim.  Nič vpliva, nič poezije, nič čudes več!"
Osemnajsto poglavje.
aslednji dan je bil sicer tisti šesti dan, za odhod namenjeni dan, ali Lisec ni odšel, niti delal si novega roka.
Prebil je noč skoro brez spanja. Mislil je mnogo, težke misli. Spominjal se je, kake so razmere tu v v gradu, kake so njegove. Vse neugodno in nobenega razgleda v gladko bodočnost! Čudno protivje bolne matere, njegovo materijalno stanje, oprto samo na delo in zdravje, celo ohlajeno prijateljstvo gospodičine Senčarjeve — vse to mu je težilo srce in žalil se je! Zakaj je vzel nji mir? Kaj je nje duša trebala viharjev nesrečne, ker neuspešne ljubezni ?
Vender na konci vsega tacega premišljevanja sede Lisec in napiše Lini pismo polno — ne kakovih tacih pomislekov, nego — polno vroče ljubezni in večne zvestobe. In kar je pisal, teklo mu je samo izpod peresa, zajemano je bilo iz srca, zato je bila tudi resnica, kakor ono prvo, dasi zopet učeni in bo-gobojni ljudje trdijo: „Piesnica je samo edna!"
— 129 —
Ker nista imela prilike biti na samem vkupe, pisala mu ie tudi Lina vsak dan. In ker ni smela po njegovi želji še nikomur razkriti skrivnosti svoje, zaupala je plameneče svoje srčece temveč in tem žarnejša čustva belemu popirju.
Tako se je razvnel ogenj.
Za bodočnost, za nasledke, za vse, kar matere in očetje, varuhi in opravljivci pred kakovo ženitvijo jemljo v prvi poštev, niso se Liščeva in Linina ljubezenska pisma brigala nič.
A tako je bilo le nekoliko dnij.
Ostro oko tete Senčarjeve je opazilo izpremembo v vsem vedenji Lininem in zaslutilo vzrok.
Lisec pak je sam zaupal svojo tajnost edinemu človeku, ki mu je tu pomagati mogel, doktorju Zobru, dasi se je jako težko odločil
K njemu je prišel v mraku. Začudil se je močno, ko mu je starec uže precej po uvodu v besedo segel s pripovedovanjem tega, kar je mislil, da je njega največja skrivnost.
Da je bil slučajen prislušalec v vinogradu, tega seveda ni mogel vedeti.   Kmalu sta sedela vkupe.
„In tu naj Vam pomagam, naj Vam bodem snubač, kaj ne?" vpraša starec z veselim smehom, v katerem je bila dobrohotnost poleg ironičnega porogavanja.
„Ce to ne, vsaj svetujte mi, kaj naj počnem."
— 130 —
„Ni neumnejšega posla na svetu, kakor zaljubljenim ljudem dobre svete dajati. Da bi svoje stvari pobrali in odšli, tega Vam ne smem svetovati, kaj ne da ne? Ali bilo bi najpreprostejše. Bog zna, ali se ne uklonite nesreči, če to storite. Vi bi ne bili prvi, ki je mislil odpovedati se angelu, a je dejanski ubežal samemu vragu v ženski podobi. Tega Vam ne svetujem, ker ne bi poslušali, kakor vsi zaljubljenci. Saj vem, kako sem bil sam slep, ko me je imela ta bolezen. Vi hočete le takov svet, ki Vam pritrja, kaj ne?"
Lisec molči.   Kaj je mogel na to odgovoriti?
„Sicer res nikdar nisem mislil" — nadaljuje starec, „da bodem kdaj klican snubit za koga nje hčer. Zadnjič, ko sem bil tukaj, bil Vam bi v glavo zalučil, kar bi bil najprej dosegel, ko bi mi bili Vi, ali kdorkoli prišel z zahtevanjem, naj ga oženim z nje hčerjo in onega človeka, katerega sem na zemlji najbolj sovražil. Vas pak sem še celo pričakoval te dni. Onidan sem Vas svaril. Ali bilo je, kakor vidim, uže prekasno. Vedel sem, da pride tako. In če se namenim pomagati Vam, potem veste, kako se človek izpremeni. Naposled bi mi ne bilo neljubo, če se bodem odločil tukaj v tej luknji umirati — to se ra-zumeje, ako smrt prej in naglo ne pride, kar bi mi bilo ljubše — ko bi imel soseda, kakor ste Vi. Če je uže ona našla precej, da imate moje oči, in to na stare dni, pač bi jo tudi rad obsodil, da bi te oči morala gledati do konca svojih dnij, bilo bi tudi malo
— 131 —
maščevanja poleg dobrega dela, kakor svet zove te reči."
„Ne, ne, tega jaz upati ne morem in ne smem, da bi dobil deklico," reče Lisec.
„No, kaj pa potem hočete? Praktičen nasledek je vender, da se ženite ž njo. Ali ste mari prišli pravit mi srčne svoje bolečine zato, da Vam bodem pomagal vzdihovati in sanjariti? Potem seveda ste napačnega človeka zadeli."
„Jaz sem berač! Vidim, da ni mogoče. Ali pobegniti strani in resignirati, tudi nimam moči," pravi Lisec
„Da," govori Zober, „macedonskega Filipa z zlatom otovorjeni osel, ko bi bil moj, ne bi me bil vlekel v orijent. Kar se tiče matere, tu je škoda, da ni nje mož učakal tega trenutka. Njega bi bil imel jaz veselje zavijati, in njega bi bil jaz mogel pripraviti, da bi bil dal svojo hčer črnemu ciganu, ne samo Vam, ki imate Andrejeve oči. Preklete babe! A pro-pos! Jaz Vam po pravici povem, da mi bode naposled tudi čisto vse jedno, če Vas oženim in Vam s tem pomagam, da dobite namesto golobice vrano, namesto žene na starost Ksantipo. Kadar bodem dobre volje, veselilo me bode morda videti takozvan srečen zakon pri Vas, a narobe bi me morda tudi veselilo videti, kadar bi bil slabe volje, kako greni dneve ženska, od katere ste, mladi osel, obetali si nebesa na zemlji.  Meni se je tako godilo, in za hudiča jaz ne
— 132 —
vem, kdo me more prisiliti, da bi bližnjiku svojemu privoščil več, nego sem imel sam. Toliko, da me ne bodete z nobeno hvaležnostjo obkladali, če se stvar srečno izvrši, ali tudi pustili, če se zdajci naveličam in Vas pustim v klanci, kjer ste. Kajti prav za prav imam precej težak položaj. Jaz sem rekel, da ste moj netjak. To ni res, kakor veste. In ker stara moja nevera ne zaupa mladim možem ničesar in neče možiti svojega poroda, zmisliti sem si moral, da ste ženin, samo, da niste več nevaren. In, za vraga, sedaj se res zaljubite! Kakor nalašč in meni kljubu! Glejte, prijatelj, Vi ste me malo blamirali, torej vidite, da bodem težko pomagal in da imam stališče, ki je jako neugodno."
Liscu je način tega govorjenja bil strašno neprijeten, ali kaj je hotel.
„Sicer pa berač na levo ali na desno, zet ste dober za navadnega plebejca, ki je malo zaobogatel — in še na kakov način, to jaz vem! Ali ona - to uže vidite, da prekletega njenega sedanjega imena ne jemljem rad na jezik in ga tudi težko čujem — ona ve, kaj je storila, da je dobila denarnega moža. Vi pa ničesar nimate. Praktičen je svet in tudi matere, če so prav na pol blazne. Tako je Vaše stanje, neugodno do tal. Vender smete s starim Zobrom na malo upanje svoje svatbe z malo plavolasko piti polno čašo, živio!"
-- 133 --
Izpivši starec vstane, odpre okovan kovčeg v kotu svoje izbe in izvleče majhen zvezek pisem ter kažoč ga Liscu, pravi:
„ Vidiš, dragi moj psevdo-netjak, ti le popirčki imajo malo zgodovino. Tehle spisov sem časih umr-šemu nje možu samo omenil in obledel je, kakor stena. Da so še na svetu, ve tudi ona. Jutri popoludne bodo morda za Vas storili svojo dolžnost. Razumeje se, da bode neprijeten prizor to, posebno, ker je sedaj ona časih res uže pri kraji s svojim razumom. Zato je pa treba, da gospod ženin zapusti grad prej, nego njegov snubtič pride agitirat zanj. Tedaj jutri dopoludne odidete odtod. Kesneje boste uže dobili vabilo, samo da pustite adreso."
„Jaz ne vem, kaj je v tistih Vaših pismih, gospod doktor, in ne vprašujem. Ali iz besedij Vaših po-snemljem, da morete ž njimi na staro bolno gospo delati presijo, ki jo mora boleti. To pa ni pošten po-moček in jaz nečem, da bi zame delali ž njim. Pustite! Če ni mogoče drugače, potem ..."
„Prekasno," odgovori starec. „ Stvar je že v tiru, jaz sem obljubil in hočem. Storim, kar je moja volja. In niti ne govorim več o tem. Sedaj pijva, govorite kaj druzega, jutri zjutraj pa se odpravite odtod.  Napišite mi tu adreso svojo."
Lisec napiše. Kesno je šel domov. Srce mu je bilo težko, vest ne lehka, zdelo se mu je, da iz tega
- 134 -
vsega ni mogoče nčakati dobrega konca. Vender ni mogel skleniti ničesar.
Bil je mehka pasivna nrav. Onega železnega značaja, ki s trdno svojo voljo dela in odločuje, ni imel, moral se je dati povsodi plavit dalje, kam? To mu je bilo temno. Zato je bila ta poslednja noč, ko je gost v gradu spal, edna najnesrečnejših zanj. Divje sanje so mu po možjanih blodile do belega jutra.
Devetnajsto poglavje.
FHfJS er je Lisec vedel, da gospa Langmanova izhaja dopoiudne na polje in je pogostoina ni do 1 dvanajstih domov, ali od delavcev ali od druzih
samotnih potov in opravkov, poslovil se je drugo jutro rano pri nji in zahvalil se za gostoljubnost. Poslednje mu je šlo težko z jezika, ker imel je težečo zavest, da jo je po nje željah slabo plačeval. Ona ga je hladno odpustila, želeč mu srečen pot, in niti ne omenivši kakega zopetnega svidenja.
Od gospodičine Senčarjeve se je hotel posloviti kesneje. Kakšen bode razhod od Line, o tem si ni upal niti misliti.
Ni bilo niti treba.
Kajti   ko je pospravljal poslednje svoje stvari, pride dekla v njegovo  sobo in  mu prinese pisemce. Bilo je od „tete"  Senčarjeve in bralo se je v njem: »Denes odhajate.   Želim Vam srečen pot in z Bogom.  Ni bilo lepo od Vas, da ste za mojim hrbtom začeli razmero, katere ona, ki je še na pol dete, niti premeriti  ne more,  in   katera  ne more
— 136 —
imeti v naših žalostnih razmerah nobenega dobrega uspeha. Medve z Lino se odpeljeva. Ona ne ve ničesar. Za Boga Vas prosim, prihranite ji bridkost ločitve, idite in pozabite! Pozabite vse, skrbela boclem, da Vas pozabi tudi ona Zakaj ste ji vznemirili mlado srce?"
Lisec po prvem res potirajočem učinku tega pisma sede in napiše dve pismi, edno Lini, drugo nje starejši tovarišici; prvo je bilo polno ljubezni, drugo izgovorov in opravičevanj. Nujno zahteva odgovora na adreso v mesto. Pismi izroči dekli, potem se odpelje, uničen in potrt, brez sveta in upanja v drugo, nego v čudesnega starca.
V Volčjaku ga išče ali ne najde ga doma. Starec je bil po svoji navadi odšel na lov. Lisec mu napiše nekaj vrstic, opominjujoč ga včerajšnje obljube.
S kmeti v Volčjaku je imel še nekaj ur posla, ki mu je bil dolgočasen in mučen.
Kesno popoludne se je vozil po cesti nazaj proti mestu.
Kako z lehkim srcem je tem potem hodil pred nemnogo tedni, a sedaj je šel nazaj težak in poln!
Pozno po n6či je njegov voz pridrdral na mestni tlak domov — če je smel svojo najeto neveliko sobo imenovati svoj dom.
Ko je v svoji sobici naredil luč, odpravil voznika, ki mu je prinesel njegove stvari z voza, in se ogledal okoli, zdelo se mu je, kakor bi bilo pol živ-
Ijenja iz te mirne izbe. In ko je zaslužene svoje novce spravljal k skromni vsotici prejšnje svoje priščed-nine, moral se je bridko zasmijati :
»Delavec sem, za kruh delam, ničesar nimam, kako bi smel misliti nanjo! Da, istina je, pozabiti! To je edina beseda. Kratke sanje so bile to, ki prihajajo proti volji človekovi, in katerih baš tačas ne more podaljšati, kakor bi rad, kadar so sladke, nego majhen šum vzbudi človeka v resničnost in prežene iz duše veselje."
Odreči se sreči, pozabiti — to je bil tako hiter sklep pri njem, kakor je bila prej v ljubezni hitra in nenadna katastrofa v »vinogradu". Vender ko mu je nje podoba zopet vstala pred očmi, padel je ta sklep istotako brzo, krčevito je brez spanja na postelji ležeč prijel mehko svoje vzglavje in jokal kakor dete.
Drugi, tretji, peti dan je pričakoval pisma. A nihče ni pisal, ni Senčarjeva, ni Lina, ni Zober.
Ti dnevi so bili za Lisca polni muke in dvojbe, ni mogel ni misliti ni delati; dosadno mu je bilo v društvu znancev, še bolj pak v samoti.
Sedmi dan mu je prinesel jasnoto. A kako? Zober je pisal naslednje:
»Prijatelj! Vi ste osel! Kaj Vas je vrag motil, da dajete pisma nezanesljivim osebam? Kar ste pisali dekletu, dobila je v roke mati in divja, da ni mogoče človeku besede držati. Tudi za Vas bi ne bilo varno, sedaj priti sem.   Sedaj moram jaz oditi.   Na pomlad
10 (9)
— 138 —
se vrnem sem. Tačas poskusim, če se Vaša nevesta pred pustom ne uda kacemu Vašemu sovražniku, ki ima nekaj krajcarjev več, nego Vi in je za edno linijo lepši, nego Vi, kar je pri vsaki ženski verjetno. Če hočete pak pisma moja, pišite mi v Carigrad „Grande rue de Pera, Hotel national". To je: če hočete z dokumenti mojimi izsiliti bogato nevesto. Vi vidite, da več ne morem storiti. Sicer pa bodite pametni. Nikjer ni zapisano, da bi baš Vi morali biti srečni, če je tolika večina Jjudij okoli Vas brez sreče." To je bila torej zadnja tolažba 1 Neusmiljena tolažba, ali vender resnična! Se tisti dan vzprejme ponudbo starega kolega, ki mu je pismeno ponujal mesto pri kopanji velicih vodotočev na južnem Ogrskem, kjer je bilo dela za vse leto.
»Tedaj pozabimo, lehko ali težko; tebi pa, de-vojka draga, daj Bog tisoč sreč, z Bogom domovina!" rekel je Lisec, vozeč se z železnico čez mejo.
In v tem, ko je delal namene, ne vrniti se prej v domovino, nego bode pozabil nje podobo, prihajala mu je vedno na misel, in ako se je prisilil misliti na drug predmet, težilo mu je nekaj dušo z neznano močjo.
Dvajseto poglavje.
ilo je dve leti kesneje.
Po široki Donavi ob hrvaško - srbskem Sremu je plul nizdolu proti srbskim zemljam -mogočen parobrod. Deževalo je prejšnji dan in pred-poludne, zato je bila voda kalna in je drevila različno brstje in blato s seboj na jug proti morju nenasitnemu. Kapitan je na svojem vzvišenem pomostji stopical semtertam, madjarski klepetaje s črnorusim debelim potnikom, kormanuš je govoril nemški s svojim tovarišem pomagačem, dve dami sta sedeli na parobrodnem krovu in meglene kraje ob sremskem bregu ogleduje brbljali francoski, njima nasproti pak je srbski pop z dolgo črno, malo zamazano halo razkladal po srbski, kako se zove ta in oni kraj, mlademu gospodu v belem slamniku, ki je bil uže delj časa v pogovoru s sopotujočim popom — kakor se je videlo, iz dolzega časa, ker slonel je leno na ročaji in ogleduje rjave valove, katere so delala paro-brodna kolesa v vodi, hotel le več poslušati, nego govoriti.
lo*
»Oprostite, gospodine," vpraša naposled pop, »Vi niste Srbin?"
»Ne, jaz sem Slovenec," odgovori mladi gospod v tonu, kateri ni bil posebno vabeč, dalje izpraševati. Vender oznanjevalec pravoslavne vere se ni dal odpraviti.
»To je tamo oko Ljubljane," rekel je, da bi pokazal svojo učenost v zemljepisji in narodoznanstvu. „Ja sam si odmah mislio. Vaš akcenat nije srbski, ja sam mislio, da ste kakav Hrvat. A kazite Vi meni, gospodi ne ..."
Pop je govoril ali vprašal še dalje, ali Ivan Lisec - kajti njega smo našli v tem gospodu z beiim slamnikom, čez dve leti tu na široki Donavi navzdolž plujočega — Lisec ga ni poslušal več.
Drug človek je ves njegov pozor nase potegnil.
Izza stopnic, po katerih se ide v podkrovno parobrodsko sobano prvega reda, pomolil je bil star gospod sivobrado glavo. A ker je baš sedaj popihal mrzel veter, mislil je menda starec: »Bolje je. da ostanem d&li" — kajti precej se je nazaj pomeknil.
»Kje sem tega človeka uže videl?" misli Lisec. Ker je bilo pasažirjev polno, bilo je umevno, da je Lisec tega sopotnika opazil stoprav, ko se je uže več štacij vozil s tem parobrodom. Kdo je to ? Ne more se domisliti.
Vstane, poslovi se pri popu in ide na zdolaj starega gospoda še edenkrat pogledat.   Najde ga pri
- 141 -
mizi sedečega v kotu na žametnih blazinastih klopeh, ali pled je imel čez edno, klobuk čez drugo polovico obraza potegnen in se je delal kakor bi dremal, ali morda je res dremal. Lisec mu ni mogel v celo lice videti
Obrne se in prisede k drugi mizi, da bi od strani poslušal razgovor dveh mladih gospodičin. Govorili sta tudi oni srbski in Lisec je občudoval lepoto tega. našemu naj bližnjega jezika, ki zvonko bije na uho, posebno, kadar se čuje iz lepih dekliških ust.
Nemir in dolgčas ga žene zopet ven. Hodi nekaj časa v srednjem prostoru, kjer nagopleči kurjač strojev kotel z ljutim ognjem hrani in pita, hodi okoli ladje po hodniku in naposled spleza zopet na krov, kjer s precej slabim uspehom začne pogovor z dvema bosenskima turškima trgovcema.
Mrak počasi leže na gore in planjave ob vodi in luna zasveti ter čarobno obseva mogočno reko.
Mračno je bilo vse okoli Lisca, mračno in tuje. A bil je napravljen iti še bolj v tuje, še dlje od domovine, in sedaj je baš na poti. Misel o tem mu je morala iti po glavi, ko se je s poluglasnim vzdihom vračal v notranjo veliko sobo parobrodovo.
Gre gori in doli po sobani. Onega spečega starca ni bilo več v kotu. Kam je šel? Glej, tam pri oni mizici so se spravili štirje igralci pri kvartah in okoli sebe imajo polno stoječih gledalcev. Igrajo visoko in plačujejo v zlatu, pred vsakim leži kupček cekinov.
— 142 —
Mej temi igralci je tudi starec s sivo brado, ki je bil prej vzbudil Liščevo pozornost. Zato Lisec pristopi k gledalcem igre in ga začne še edenkrat opazovati. Oni je molčal in gledal v kvarte, tudi drugi trije igralci niso govorili, nekoliko zato, ker je šlo za novce, nekoliko, ker so bili neznanci mej seboj, tu na ladji slučajni sošlice.
Pogleda Lisec starega gospoda, ko baš oči vzdigne in napove svojo igro.
Da, sedaj je starca spoznal! A te bele brade zadnjič ni imel, morda se pa ipak moti?
Gre okoli mize in pride sčasoma tik za hrbet starčev. Drugi nmajerji" so delali uže svoje opombe, starec je bil uže prej ednemu osorno opomenil, da je tu treba molčati, vender je bil pri Lisci sklep gotov, vmešati se pri njem, moral je vedeti, je li pravi, je li pak drug človek, popolnoma podoben.
„Devet hudičev! Dober kup," reče glasno Lisec, kateri sicer ni imel navade kleti, ni slovenski ni drugače.
„Tiho!" zarenči starec, a se niti ne obrne, da bi pogledal, kdo neki „hudičuje" tu nizko v jugu Lisec je bil namreč nalašč precej izbral to specifično slovensko kletev, da bi vzbudil pozornost starčevo in se zagotovil, je li — doktor Zober to ali ne. A iz „tihou ni mogel posneti vsega. Glasii tudi iz te kratke besede ni znal ločiti, tem menj, ker je pred dvema letoma venderle tudi nemnogo občeval ž njim in sedaj ga dve leti ni videl.
— 143 —
Igra je bila končana in izgubljena za starca. Izplača in porine kvarte sosedu. Zdaj stoprav se nazaj ozre in pogleda Lisca.   Bil je v istini Zober.
»Kaj vraga? Kje Vas pa dobim," reče in vstane.
„Jaz ne igram več," napove hitro nemški svojim soigralcem, mej katerimi je bil židovski ogrski trgovec, debelušen, madjarskemu magnatu podoben potovalec in dobrodušno civilno lice, ki je bil lehko, kar si hotel, najbrž pa svojina potujočega trgovskega agenta.
»Najiznenadenejši sem jaz, gospod doktor, kajti ker sedaj nosite brado, Vas niti poznal nisem," reče Lisec.
,,Kam se vozite?" vpraša Zober. „V Odeso." „Po kaj ?"
,,Tam dobim zaslužka. Tukaj, kjer sem bil do-sedaj, na Ogrskem, smo dodelali. Dobil sem poziv od prijatelja, ki je v Rusiji, in sedaj me vidite na poti tja," reče Lisec.
»Tedaj v Rusijo po zaslužku, po delu. No, mladi ste še in jaz bi Vam privoščil tiiko burno življenje daleč strani po svetu, kjer človeku odbijajo rogove, kjer mu poginejo prevelika upanja in kjer se nauči računjati z realizmom. To se ve, da je ta nauk samo koristen, ako usoda ne igra s človekom preveč brez-ozirno, sicer vse lekcije niso nič prida. Ali Vi ste pre-mehek človek za daljni svet. Uže sedaj ste predaleč od doma. — Kdaj ste bili zadnjič doma?  Sediva tu
— 144 —
v stran in pijva buteljo vina. Jaz imam mnogo z Vami govoriti."
Tako je dejal starec, ali govoril je mirno in leh-kodušno, kakor bi mu imel povedati samo navadno dogodbo od včeraj.
Sedeta k mali mizi. Parobrodni točaj jima prinese vina.
»Doma? V domovini nisem bil, odkar sva se midva ločila. Mati mi je umrla kmalu potem, tako nimam tudi nikogar svojcev več," odgovarja Lisec Zobru.
»Torej gradii Pražanka in rojstvene moje vasi Volčjaka ste res popolnoma pozabili ? Sapristi! In tisto lepo mlado plavolasko tudi ?"
Lisec se močno zardi, starec se nasmehne.
»Pozabil? Ne, legal bi, ko bi to rekel. To mi ni mogoče nikoli, ali, saj veste, da bi bilo najbolje, ko bi mogel. Vi sami ste mi svetovali," reče Lisec.
»Istina je, tačas sem Vam tako svetoval. Denes Vam ne."
Lisec se osupel zgane.
»Kaj me srepo gledate?" pravi Zober. »Na mojo vero! Sedaj so razmere druge na Pražanku. Tista nežna Vaša devojčica je sedaj resna, malo bleda gospodičina in upa na Vas, kakor Jud na Mesijo. In tista stara nosanka je skoro — pomislite to kolosalno ne-možnost nekdanjega veka — Senčarica se je z menoj sprijaznila in me prosila, naj vender gotovo zvem za
— 145 —
"Vas, sicer naposled Vaša ljubica še umrje od nesrečne ljubezni. Moje nazore o tacih rečeh poznate in me bodete razumeli, če rečem, da če ne kasnite, če pustite Odeso Rusom in se naravnost po Savi čez Sisek in Zagreb vrnete v domovino, precej na grad Pražanek peljete, najdete jo še zdravo in se oženite. In skoro Vam ni svetovati druzega. Vi imate temperament in talent za dobrodušnega filistra, ki varuje dom in babo in kopo otrok. Hajdi, nazaj, dečko! To se ve le, ako mi niste kakove bedastoče naredili v tem, kar ste se izgubili za nas, namreč, da bi se bili uže v zakon upregli s kako Nemko ali Madjarko. Ljubica Vaša, Lina, katero imam tudi jaz rad, dasiravno bas tekmec ne bodem, ona je sicer, kar se tiče Vas, polna optimizma."
„Vi se šalite!" vzklikne Lisec z žarečim obrazom.
„Pa zakaj! Mari se Vam moram po kranjski pridušiti, da mi bodete verovali? Naravnost z Volčjaka prihajam in novopečene novosti so, ki Vam jih pravim. In za mene celo niso novosti, ker istotako je stvar stala uže lansko jesen, ko sem bil nekoliko dnij doma. čemu ne daste glasii od sebe, kje ste? Vrag Vas je dal i stvoril, kakor kaže Hrvat."
„In gospa Langmanova?"
„Umrla! Dže poludrugo leto tega!"
„In gospodičina . . .?"
„H6di na hrib in gleda, ali bode prišel Ivan Lisec, ki je pred svojo srečo bežal, in odkod? Človek, ali imaš še slub, čuješ ali ne! Pij!"  in pivši nada-
— 146 —
ljuje: „Jaz Vam moram povedati, da odkar to Vašo deklico tako poznam kakor sem jo to pomlad in te dni spoznal — razumeje se, da je bila le zarad Vas vedno pri meni — spoštujem zopet žensko. Nje oče je bil za moj del lump, to je istina, nje mati je bila navadna ženska, ženska sploh, kakor jih dvanajst šteje dvanajstorico, ali hči je videti res nekaj dobrega blaga, in čestitam Vam. Veseli me pa posebno, da sem Vas dobil, jaz prvi."
„Bog Vam odpusti, gospod doktor, ako imate neumestno strašno šalo z menoj . . .," pravi Lisec s tresočim in zamolklim glasom. Kar je tu čul, prišlo je zanj vse prenaglo. Sreča ga je udarila po glavi.
„Grom Elijev, resen jaz nikdar ne lažem!" udari zdaj tudi Zober ob mizo, da se mu čaša strklja in vino razlije ter se od več gruč ljudje obrnejo na samotna dva pivca.
Sedaj je Lisec veroval.
»Oprostit«," reče, „kar ste mi povedali, vse je tako velikanSKo iznenadejanje, ki me je zadelo, kakor strela, potrpite . . . ."
Roka, ki jo je preko mize dal Zobru, tresla se mu je, kakor glas, in zamišljen se nasloni na mizo.
„No, da, bodisi," pravi starec, vzdigne čašo in pije.
Imel je odgovarjati še na veliko vprašanj. Nekatere stvari je Lisec vpraševal po dvakrat, predno je na celo prav verovati mogel.
— 147 —
Kajti kaka izprememba! Prej, jedva pred nekaj trenutki, premišljal je na krovu gori neveselo usodo, ki ga žene samotnega v daljni svet, in sedaj se mu zdajci ponuja več, nego je smel upati, ljubljena deklica, katero pozabiti se je trudil, a katere podobe izbrisati iz spomina in iztrgati iz srca ni mogel ni za eden dan!
Sedaj se mu je kazal, ali prav za prav je uže bil konec strašne muke, ki mu jo je napravljal boj mej srcem in razumom, mej dolžnostjo in željo.
Bežal je bil pred svojo srečo, ker se mu je zdela nedosežna, ker ji ni mogel gledati v presvetlo lice, ali sedaj se mu je bližala v vsi istinitosti.
Ko je vse to Liscu šlo po glavi, kakor bliski, našteval je stari doktor Zober hladnokrvno črteže, po katerih naj se ravna. Plačano vožnjo karto po Donavi od Zemuna dalje naj vrže v vodo. V Zemunu naj se izladja, tam v brodni agenturi pozve, kdaj pluje prva ladja iz Zemuna ali Belegagrada po Savi — če velja še vožnji red, kakor lani, odhaja u|e jutri zjutraj, reče — „in potem ste v štirih dneh^na slovenski zemlji in na Pražanku in ona se bode naslonila na Vas in od veselja jokaje očitala, zakaj Vas ni bilo „tako dolgo oh, tako dolgo, kaj sem tačas trpela in jokala za tebe, ti ljubi hudobnež, ti . . .* ha, ha. ha! Kaj ne, da znam še? Istotako je nekdaj nje mati z menoj golobovala, a vraga, naposled je druzega za moža vzela! — A propos, zakaj mi niste pisali ničesa,
da nisem vedel adrese Vaše?" vpraša končno starec Lisca.
»Izgovor je tako navaden, da skoro neverjeten, ali resničen je. Preseljuje se, izgubil sem bil Vaše pismo, v katerem ste mi bili zapisali ulice in Hotel. Precej spočetka pa Vam nisem hotel, niti ne mogel odgovarjati, ker Vaše ponudbe s tistimi pismi, ki ste mi jih stavili na razpolaganje, zdelo se mi je . . ."
„Nemoško vzprejeti? No, da, prav ste storili. Sedaj tudi ni mogoče več, kakor takisto ne treba. Po-žgal sem jih lani. Oba sta umrla in maščeval sem se obema. Pravijo, da se, na starost človek pootroči, tako se naj pa zgodi še z menoj. Nasovražil sem se, sedaj poskusim, če je še kaj ljubezni ostalo. In kakor rečeno, one popirje sem požgal."
»Ali bi smel vedeti, kaj je bilo v njih?" vpraša
Lisec.
»Tako? Ponujal sem Vam jih —■ na moje poštenje, da bi jih ne bil dal nikomur druzemu za nobeno ceno — ali niste jih hoteli. Zdaj Vam pa naj razlagam, kaj je bilo v njih? No, Vi sami bi ne vedeli mnogo več, nego veste dosedaj, ako bi jih bili čitali. Posneli bi bili iz ednega, da nekov doktor Langman sam priznaje meni nasproti, da me je lo-povski prevaril in me za ves svet prosi, naj mu pri-zanesem. Dalje bi bili brali zaljubljeno pismo neke Alojzije, ki ni bila nihče drugi, nego mati neveste Vaše, Langmanica,  in sem zopet kakor prejemnik jaz
— 149 -
imel čast na zavitku figurirati. Tretje je bil pa protokol, narejen na konzulatu v Aleksandri j i, katerega bi tudi mogli šele potem razumeti, ko bi Vam jaz povedal nekatere stvari od početka. — Sicer bi to pripovedovanje iehko odložil do časa, da se zopet vidiva na Pražanku, kjer Vas prihodnje leto, ali morda uže na pomlad, gotovo najdem posestnika. Vender nekoliko hodi povedano precej, da Vam bodo jasne one stvari, katerih som samo na pol omenil v prejšnjih najinih pogovorih. Mislim pak, da bode najbolje, ako jih veste sami. Ženskama na Pražanku, nevesti Vaši in tisti stari hišini sem navezal izmišljeno bajko na vrat, poslušajte zvesto, kar Vam bodeta o meni pravili in naredite se, kakor bi vse svetopisemsko verjeli, tako bode še najbolje. Vam hočem pa povedati resnico, vsaj po vrhu, drugo lehko dopolnim kesneje. Toda prej je dobro, da večerjava. Beefsteak na ladji mi je vselej dišal. Potem pri čaši vina Vam hočem povedati košček svoje zgodovine. Doli v spalnici imam v kovčegu nekaj slovenskega vina, ki sem ga iz najine domovine s saboj vzel. Oskrbite večerjo, jaz prinesem pijače. Nekoč sva uže pri domačem vinu imela razgovor, torej tudi za to slovo."
Rekši stari Zober odide v trebuh ladje doli, kjer so male kabine za spanje toliko oseb, kolikor se jih v praksi drži pregovora: „Kdor prej pride, prej melje."
Ko sta potem povečerjala in pri čaši domačega vinca sedela, začne Zober:
— 150 —
„Jaz sem bil živ dečko, ko sem bil mlad. Dasi sem bil kmetskega kolena, vender mi je bilo kmalu lehko mogoče, sleči ono nerodnost in negotovost v vedenji, ki navadno tudi najtalentiranejše študente iz kmetskih rodovin karakterizuje in jim ostaje vse življenje. Saj ste culi uže pregovor: „Rustica natura tenet sua jura", ali: Kmet ostane kmet, čeprav do-poludne spi.
,,Tako sem bil kmalu v boljših hišah znan in priljubljen. Poučeval sem pri nekem trgovci, ko sem bil v zadnjem letu licejskih študij. Imeli so me popolnoma za domačega in mej otroci sem bil kakor brat.
„Posebno sem se rad zabaval s tačas petnajstletno Alojzijo, in ko sem šel na vseučilišče in sem se na gradiči Pražanku, kjer je tačas bila trgovčeva familija na letnih počitkih, kajti grad je imel druzega gospodarja, poslavljal pred odhodom, zapazil sem, da sem v deklico zaljubljen, ona v mene. Prisezala sva si večno zvestobo, in ker sem se na Dunaji učil medicini in bil od staršev zapuščen, bila so mi nje pisma največja tolažba in vsaj duševno krepilo.
„Vsake počitke pak sem imel doma, v obližji Pražanka, priliko shajati se ž njo in delala sva osnove, kako bode po dokončanih študijah ona moja ljubljena žena, kako mi bode sreča gotovo naklonila lepo prakso, in največje veselje bi bilo potem za naju, ko bi kupila gradič Pražanek, o katerem sem od svojega očeta uže tačas vedel, da bode prodan, kadar umrje tedanji lastnik.
-
— 151 —
„To so bili najlepši časi življenja mojega, časi iluzije in domišljave špekulacije na lepo prihodnost.
„Mej mojimi tovariši uže na liceji mi je bil najljubši prijatelj součenec, Langman z imenom, sin nemškega uradnika, kateri je bil kakor toliko druzih uradnikov, porinjen iz ne vem katere nemške provincije k nam. Jaz prav za prav ne vem, kaj me je vleklo k temu človeku. Uže tačas — to so bili še drugi časi nego denes in tudi denašnji so prekleto žalostni — nas je bilo nekoliko v naših ponemčenih šolah, ki smo mej sabo govorili jezik matere svoje. Ločili smo se kmetski sinovi od gospodskih sinov, uradniških i. t. d. Langman je znal samo nemški in se mi je še smijal, kadar sem s tovariši govoril slovenski, kar gotovo ni bilo prikupno.
„Ker je imel malo talenta, navzlic veliki svoji pridnosti, moral sem mu jaz pomagati v vsem. Denarja sem imel jaz skoro več, nego on. Sicer nisem potreboval od njega ničesar, zabavati ni posebno znal, časih me je celo razžalil, nikdar kaj ljubega izkazal mi, skratka: jaz ne razumejem sedaj, kako je bilo mogoče, da sem bil temu človeku takšen prijatelj, ka-keršen more biti le mladosrčen človek.
„Bil je telesno idealno lep človek, visok, črnolas, obraz brez graje. Morda sem veroval v izrek, o katerem sem, to seveda kesneje, tudi v njem in še brez-številnokrat sicer izkušal, da je največja laž — namreč,
— 152 —
da v lepem telesi prebiva tudi lepa duša. Pasja duša je bila v njegovem lepem telesi!"
Nekaj one iskre, katero je videl Lisec v Zob-rovih očeh, ko ga je še neznanca podil iz svoje sobe, švigne iz njegovih očij tudi pri tem spominu. Toda čaša vina je menda poplaknila srd doli, ker Zober nadaljuje:
,,Ker se je odločil na univerzi študirati to, kar jaz, namreč medicino, mislil sem, da je to največje prijateljstvo. Jaz sem bil jako zaupljiva duša. Dasi je bil on v vseh rečeh materijalist, jaz pak menj realen v svojih nazorih, vender nisem imel skoro nobene misli, da bi je ne bil povedal njemu.
„Tako sem mu dajal citati tudi pisma, ki sem jih dobival od svoje ljubice. Ona je znala pisati s tako divno fantazijo, s tacim ognjem in tako resničnostjo, da se še denes čudim, kako je mogoče bilo kesneje, da so se vse te tisočere vroče prostovoljne prisege in obljube večne zvestobe — izpremenile v ničevo peno.
,,Tačas sem zaupal in veroval na svojega dekleta skalovito trdno. Bil sem pač neumen mlad človek.
„Ker je moj prijatelj Langman pisma, ki sem jih redno dobival, posebno rad čital, mislil sem, da to izvira iz njegovega prijateljstva do mene. Ugajalo mi je tudi slišati od njega hvalo nje stila in duha. Takisto mi je bila potreba govoriti vsaj z nekom o tem, česar je bilo polno srce.
— 153 —
,,To je trajalo pet let. Ona je imela ednoin-dvajset let, odbila je več snubačev in čakala mene in konca mojih študij.
,,Pred petim letom sem bil Langmana ž njo seznanil. Bil je pri meni na praznicih na očetovem domu v Volčjaku — oče moj je bil velik skopuh, ali gostoljuben vender; — ona je bila zopet na Pražanku na poletnem stanovanji pri prijateljski grajski gospodi, kakor vsako poletje.
,.Govorila je mnogo ž njim in mi ga hvalila. Jaz sem bil vesel, da je prijatelj moj tudi nje prijatelj. Več si niti misliti ne bi bil mogel ni od nje niti od njega, ker kakor bi meni ne bilo nikdar na misel prišlo izneverjati prijateljeve ljubice, tako sem sodil tudi o d nizih.
,,Končavši študije sem se praktični zdravnik naselil. Nje očetu je bila najina ljubezen na mojo željo ostala neznana. Sedaj, ko sem imel diplomo, mislil sem: Bog ve kaj sem, in planil sem precej v sredino stvari, pri očetu sem snubil za nje roko.
„0n je bil osupel, trdil mi je, da nima proti moji osebi ničesar, vender zdaj stvar še ne gre, jaz moram prej pokazati, kakovi bodo moji zaslužki, moram dobiti ali dobro prakso ali dobro definitivno službo, pa tu v mestu, drugod ne.
„Jaz sem za gotovo pričakoval dobre prakse, o svoji znanosti in najnovejših metodah sem imel velik respekt.
11 (9)
— 154 —
»Žal pak se je kmalu pokazalo, da sem svoje gradove zidal v zrak.
»Nesrečo sem imel pri prvih ozdravljanjih. Starejši kolege so mi povsod zavidno delali overe, vid^l sem grdo egoistično kruhoborstvo, zaslužil sem komaj toliko, da sem živel. Bil sem strašno nesrečen.
„V tem času mi piše Langman, da je on sklenil iti v Aleksanclrijo in Kairo, tam zelo pogrešajo zdravnikov, dado se izvrstni pogoji za dva, naj grem še jaz ž njim, v treh letih si narediva oba malo imovine in potem se lehko vrneva v domovino. V neugodnih mojih materijalnih razmerah in poleg mojih aspiraoij je bila to izvrstna misel.
„To sem povedal nevesti svoji. Ona je jokala, ali obljubila mi je, da me hoče čakati.
„V tem bi bila ona polnoletna, od očeta bi bila neodvisna" — mislil sem si, in kakor so bila tri leta dolg in dolg čas, vender mi je bilo po drugi strani laskavo misliti, da potem dobim njo od nje same, ne od očeta.
»Langman pride, stanuje pri meni nekaj dnij, navzočen je pri dveh tajnih shodih, ki sem jih imel ž njo, in pri slovesu pred odhodom.
»Prideva v Afriko. Ob drugi priliki Vam hočem razložiti natančneje, kakšen je bil najin začetek in napredek. Le toliko sedaj, da nama je izvrstno šlo. oba sva se bogatila, v dveh letih sem imel uže pri-lično vsoto denarjev vkupe. Slabše sicer, vender tudi
■
— J 55 —
dobro je prakticiral Langman. Skoro ni dan minil, da ne bi bila vkupe in govorila sva kakor ob studentov-skih časih o moji zaročenki, za katero se je Langman vedno zanimal, in nijednega pisma nisem mogel obdržati, da ga ne bi bil čital i on.
„Tudi ona ga ni nikdar pozabljala pozdraviti in je govorila o njem z jako srčnimi besedami, tako, da bi bil jaz lebko ljubosumen, a nisem bil.
„Največji zaslužek je nama dajala apoteka, katero sva bila skupno ustanovila. Gospodarstvo je imel Langman sam, delež pak je bil obeh ednak, ker je zarad boljše moje prakse prihajalo več prejemnikov. Tudi se je moj prijatelj bolj prilagal za šarlatanstvo, ki je pri zdravilih neumnim ljudem nasproti skoraj potrebno, a vender meni zoperno. On je z dobro vestjo prodajal „aqua destilata". ki naju ni stala skoro nič, za drag denar. Jaz sem si mislil in sem videl, da „mundus vult decipi". Denar je spravljal on, in jaz sem mislil, da bodeva delila na konci. Tudi ga nisem vprašal, koliko se je uže. nabralo, ali na priliko sem vedel, da je uže precejšnja vsota.
„V tem se je tretje leto bližalo koncu in pisma moje Alojzije so bila prozaična bolj in bolj, tožila mi je, koliko ji oče pripoveduje, da se stara i. t. d.
„Zat6 opomnim Langmana, da jaz odidem kmalu, naj sklene račune in meni izplača delež moj. Ako hoče ostati on, prepustim mu posel brez odškodnine kot samo njegovo imetje.
11*
- 156 —
,,Videl sem z začudenjem, da mu to ni po godu.
,,Odslej je k meni zahajal bolj poredkoma, o računu se pa ni zmenil, nego odlagal to stvar vedno, če sem ga opomnil. To mi je bilo nerazumno.
,,V tistem času je delala novica, da je pclicija zasledila veliko zaroto in v zapor odvela mnogo odličnih musulmanov in celo neke krščanske trgovce. Jaz se za vse to nisem dosti briga).
,,Necega večera pride Langman k meni in njegov sluga za njim nosi težek kovčeg.
,,,,Shrani mi to-le do jutri, da mi ne bode treba stvari nositi na svoje stanovanje. Jutri ali pojutrišnjem pošljem ponjo." "
„Kaj pa imaš tako težkega v tem kovčegu?" vprašam radoveden.
,,,,To je moja skrivnost. Piisti zapečateno in premagaj radovednost svojo, zveš pa gotovo, kaj je," " pravi, postavi kovčeg v kot in me sili, naj grem ž njim.
„Res odideva v francosko gostilno, govoriva tam še dolgo in se razideva.
,,Drugi dan pridem od nekega bolnika domov, pa najdem pred vrati dva policista in ednega komisarja. ,,Kaj hočete tu?'' vprašam prestrašen, ker da tukaj z justicijo ni niti nedolžnemu človeku imeti posla, to sem vedel.
,,Gospod pojde z nami," reče mi komisar, policista me primeta in odvedo me v ječo. Niti v svojo sobo nisem smel pogledati.
— 157 —
,,V ječi sem prosil,  naj se pošlje  na avstrijski konzulat,  naj  se pošlje po Langmana, jaz sem ne dolžen, dam kavcijo   i. t. d.   Vsemu  so  se smijali, ostal sem sam,  sam podnevi in ponoči.   To so bile strašne ure.
„Potem se začno preiskavanja. Vprašan sem bil o osebah, katerih nisem čisto nič poznal, ali pa samo po imeni. Vprašan sem bil, odkod je prišel smodnik v mojo sobo. Tu sem stoprav zvedel ali slutil, da je bil v kovčegu, ki mi ga je Langman v sobo postavil, smodnik.
„Jaz, kratkovidni osel, bal sem se sedaj izdati Langmana, bal sem se nadležnosti in opasnosti narediti prijatelju, tacemu prijatelju, ki me je bil — izdal!
„Rekel sem, da nikdar nisem znal, kaj je v kovčegu, da mi ga je eden moj'h pacijentov, ki ga ne poznam, eden dan prej spraviti dal.
,,Ta izgovor v nuji me je zaplel v celo mrežo protislovij, sumnja na mene je bila še večja. Potoval sem nazaj v zapor in prebil tam brez števda mučnih dnij in nočij.
,,0d nobene strani ni bilo pomoči. Sklenem resnico povedati o kovčegu, saj vender Langman ni mogel biti tako neumen in sebe zapletati v kakovo zaroto, gotovo je bil tudi on le nedolžno orodje in če imenujem njegovo ime, pozvan bode i on in potem se pokaže pomota.
• - «» • •
,,Ali ko imenujem Langmanovo ime, pokopal sem se popolnoma, kajti sedaj zvem, da je on ubegnil tisto noč, ko sva se midva razšla, z ladjo, ki je tačas odjadrala popolunoči. Njegovo udeleženje pri zaroti je bilo »dokazano". Tako naglo je odšel. A meni ni prej povedal ničesar!
,,Zdaj stoprav se mi vzdigne strašna sumnja, zakaj mi je baš on kovčeg v stanovanje postavil, zakaj mi ni hotel narediti računa, zakaj se je bilo njegovo prijateljstvo zadnji čas ohladijo. Prekletje bodi človeški lakomnosti, ki raja take Judeže! Prekleta zemlja, da tacih ljndij ne požre!
,,Tako sem klel, na prvi hip, a potem zopet vsega vkupe nisem mogel verjeti, duh mi je otrpnil, na vse kombinacije nevednih fanatičnih mojih sodnikov nisem vedel kaj reči, državljanstvo moje me ni varovalo, ker nisem mogel priti do tega, da bi bil dobil pomoči.
,,Obsojen sem bil po dolgem preiskovalnem zaporu in odveli so me v Kairo.
,,Tam sem bil v zaporu leto dnij, predno se mi je prav na huniorističen način — ne utegnem sedaj tega praviti — posrečilo uskočiti.
,,Ponoči hodeč in po stranskih potih sem prišel v Aleksandrijo in tam po velikih težavah pribežališče našel pri diplomatičnem avstrijskem zastopniku, ki mi je vse obetal, a samo nekateie svoje popirje sem dobil
— 159 —
nazaj, ali ne svojega imetja. Za to ni hotel vedeti nihče.   Le malo ostankov sem dobil.
,,Ubog sem bil in potrt. Predno pri orijentalnih neredih dobim kako zadoščenje, bode dolgo časa poteklo.
,,Kaj početi? Domov iti?
„Prvič nisem imel potnine, drugič pak, po kaj? Beračit ?
,.Ko bi znal kod Langmana iskati, da! Ali vrag vedi, kam ga je neslo !
„Kaj se je zgodilo ž njo v teh dnlzih treh letih ? Jaz nisem dane besede držal nji, in zdaj jo morem še menj. Kako se morem, uskok iz ječe, čeprav nedolžen, na pol nag obrniti nanjo?   Nikdar, zdaj vsaj ne!
,,Pišem torej nečemu bivšemu šolskemu kolegi, naj mi pozve, kaj je ž njo, in ali je mogoče v domovini dobiti kje kako meni primerno mesto. Odgovori mi kmalu, da je za gotovo čul, da se je ona omožila, imena nje moža ne ve več; kar se tiče druzega dela prošnje moje, obžaluje, da mi ne more dati nobenega sveta. Pristavlja še, da je bila mej mojimi znanci kakor gotovost raznesena novica, da sem mrtev, torej mi čestita na življenji, češ, mrtvo napovedani ljudje še dolgo žive.
,,Kaj je bilo zdaj meni treba dolgo živeti!
,,Izgubil sem vse, celo mladostno srčnost in veselje do dela in pridobivanja. Nobene trdne volje nisem imel, začeti od kraja. Po kaj tudi ?
160 -
„Zapravil sem bil ostanek svojega imetja, življenje v tem kraji brez vse pravne varnosti mi je bilo zoperno, in vender se nisem znal kam premekniti.
„Kakor satira na razmere moje mi pride od mojega brata pismo, v katerem mi naznanja, da je oče moj umrl uže pred dvema letoma, njemu prepustil vse domovje, a da ima slabe letine, povsod nesrečo, da je zabrel v dolg, naj mu torej, ker čuje, da nisem umrl, pošljem denarja.
„Lopov, prej, ko sem študiral, bil je srdit na vsak krajcar, katerega sem s težavo od skopega očeta prejel, in sedaj je hotel še denarja od mene, namesto da bi govoril o mojem dedičnem deleži iz zapuščine očeta mojega? Naprosim necega brivca, kateri mi je bil edini prijatelj — kaka satira zopet — naj mu piše, da sem venderle popolnoma mrtev.
,,Zdaj se začne zame. čas, ko sem bil brez dela, stradal in trpeti moral glad, in prodavši zadnjo obleko, bil na tem, da se pogubim.
„lz prejšnih časov znan mi kapitan francoske ladje me reši s tem, da mi ponudi mesto ladijskega zdravnika, ker je bil njegov dosedanji umrl.
„ Prevzel sem to službo, zapustil mesto svoje nesreče in preplul ves ocean in obiskaval obale štirih delov sveta.
^Naposled sem se naveličal tudi tega in hotel sem se vrniti v domovino. Pozabil sem bil svojih mladostnih upov, novih si nisem delal, torej je bilo živ-
— 161 —
Ijenje moje od denes do jutri — suho in prazno. Slučaj je nanesel, da sem obtičal potem v Carigradu, kjer sem še dandenes.
»Slučaj je tudi bil, da sem šel zopet na svoj dom pogledat in da sem tam našel njo, kateri sem nekdaj toliko zaupal, a našel jo ženo moje sreče tatu in izdajalca Langmana!
»Neki rojak me namreč dobi v Carigradu in mi reče, da je v domačem uradnem časniku čital razglas o neki prodaji, v kateri se meni kurator postavlja. To mu je v oči palo, ker ni še nikdar sicer čital imena Zober. Radoveden vprašam po listu in vidim, da je prodano posestvo brata mojega, da imam jaz od očeta izgovorjen kot v mali hiši in da ga hoče po zakonu kupovalec hiše z odkupom odpraviti. Tako daleč je prišlo tudi z mojo rojstveno hišo ? Iz kmetskega ma-gnata, kakor je bil oče moj, postal je brat moj berač!
»Ta misel mi je vzbudila prvič po dolgem času toženje po domovini. Hitro popustim vse in se napotim domov. Bil sem namenj6"n če le mogoče nazaj kupiti rojstveni dom in njega zemljišče ter pokmetiti se.
»Pridem domov. Znate li oni klanec, ko se pride do treh starih češnjevih dreves in se odpre razgled na vas in na grad Pražanek?
»Tam mi je v pogledu grada prišlo na misel: glej, nekdaj si sanjal toliko zaslužiti, da bi ta gradič kupil in v njem srečen bil ž njo.
162 —
„Ta misel me je naredila sentimentalnega. Kakor petnajstletno dekle, sem bil čez dolgo časa mehak in zdi se mi. da mi je solza v oči prišla — najneum-nejša solza in najmenj moževska — jokajočega sam nad seboj.
„To Vam moram povedati, da si morete le nekoliko bolj predstavljati, kako strašno me je pretreslo, ko sem še tisti večer zvedel, da stanuje res ona tam, ona tam, kjer je nekdaj upala, ali namesto z menoj, z onim človekom, ki je mene izdal! Ona ž njim!
„Vi ne veste, koliko dijabolične moči počiva v človeku in ne želim Vam, da bi Vam jo izkustvo vzbudilo.
„Meni se je vsa vzbudila tedaj
„Maščevati sem se hotel, toda sam. Obema sem namenil narediti pekel na zemlji.
„To sem zvesto storil. Ne bodem Vam sedaj opi-saval vseh prizorov, ko sem bil ž njim najprvo vkupe, ko sem ga sam tako daleč spravil, da mi je v prvi zadregi dal izpričevalo, kakeršnega črno na belein prej niti nisem popolnoma imel; ko sem ga potem pred njo pokazal v vsi njegovi lopovski obliki in jo vender primoral, da je ostala pri njem, katerega uže prej ni posebno ljubila i. t. d.
„Obadva sta se tresla pred mano kakor pred hudičem, in oba sem vrtil, kakor sem hotel. To je tisti vpliv, o katerem ste slišali tudi Vi.
-    163 —
„Vender kmalu sem opustil misel, da bi tam ostal. Prenasitil sem se sovraštva, zagotovil si izgovorjeno hišo očeta svojega, kjer sem našel tudi Vas, in potem sem le časih prihajal na jesen in pomlad, vselej strah za oba, posebno zanj, ki ni imel nobene srčnosti meni nasproti.
„Da morete misliti, kako sem ga traktiral, sodite iz te malosti, da me je moral vselej sam voziti, kadar sem kam hotel, in kadar sem se zmislil, poslal sem ga na sredi ceste od sedeža strani h kočijažu na kozla sest,
„0n je storil vse iz straha pred menoj.
„Ko sem bil zadnjič ž njim vkupe, moral me je tudi sam v mesto voziti in pri kočijaži sedeti. Vem, da ga je to ponižanje jako peklo, grizlo je pak še bolj lakomnika, da mi je moral ukradeni moj delež izplačati, katerega prej nisem hotel.
„To je bilo najbrž vzrok, da je od gneva razburjen mej potom domov na vozu  nagle smrti umrl.
„Ona je krivo mislila, da sem jaz svojo zdravniško znanost zlorabil in mu pomogel iz življenja.
»Zato je dobila tačas bolezen, katero ste mogli opazovati tudi Vi. Vam, ki me zdaj poznate, in Vi ste edini človek, kateremu sem o sebi toliko govoril, dajem besedo na čast in poštenje, da je bila ta nje sumnja prazna. Vender ji ga nisem mogel iz glave izbiti, a tudi nisem mnogo poskušal.
— 164 —
„Kesneje se mi je časih uže smilila, in mislil sem, da ni ničesar storila, kar druga ženska ne bi tudi. In ko ste me našli Vi, bilo je sovraštvo moje uže ohlajeno.
„Kako sem pa prišel do tega, da sem Vam prijatelj in da Vas celo ženim z njegovo in nje hčerjo — Boga mi, tega še sam ne razumem. To je velika nedoslednost, kakor vidite; ali vse naše življenje, in ves človek je sestavljen iz nekonsekvencij. Sicer mi p i zdaj ni žal, čez dolgo časa sem zopet nekaj sam s seboj zadovoljen in to morda zarad Vas, ki ste mi tujec. Tudi deklica mi ugaja, ne domišljam se, da je njega hči. Narobe, še rad jo imam."
Rekši pomoli starec čašo preko mize, trči in pije, odstavi jo in zamišljen zre v zrak.
„Nisem Vam tujec več, in želim še menj biti tujec," reče mu Lisec s solznim očesom.
Ednoindvajseto poglavje.
ej pripovedanjem je pil Zober tudi prej mnogo, začelo se mu je poznavati kakor oni večer v gradu. Kar je Lisec potem govoril, ni zvesto poslušal, zamišljen je z obema rokama držal čašo, kakor bi se bal, da se ne bi zvrnila.
»Kje smo uže?" vpraša po nekoliko minutah. Lisec sam ni slišal imenovati štacij, tedaj vstane in gre pozvedavat.
Ko pride nazaj, najde Zobra z glavo na mizo naslonenega. Glasno mu imenuje ladijsko postajo, katera sedaj pride.
Starec vzdigne težko glavo in pravi: »Vino me je uže v drugič premagalo v družbi Vaši. Ne sodite me napačno, a bilo je mnogokrat moja tolažba baš pitje. Človek pozablja le, ako je lehkomišljen, ali ako mnogo dela, ali ako pije. Pozabljati je bilo meni potreba, delal sem, toda moral sem tudi piti. Mogoče, da bode sedaj kaj bolje, prav za prav je uže bolje, Le glejte, da uredite svojo stvar. Na pomlad se vidimo doma, ako ostanem zdrav in ako se česa druzega ne
•- 166 —
domislim. Možno je, da potem ostanemo vkupe. Nekoliko potrpljenja z menoj Vam bode treba, ali . . ."
„Večjega veselja za mene in tudi za Lino, ako se upanje izpolni, ki ste mi ga dali, gospod doktor, ne bode, nego postrezati Vam z ljubeznijo kakor očetu..."
„Ha-ha-ha!" zagrohoče se Zober zopet v svojem jovijalnem glasu. „Očetu?" tega imena tudi ni v mojem leksiku. Vender, ker ste uže, kakor sem rekel prej, bili moj netjak in jaz Vaš atrije, ostanimo pri tem. Ce nisva po krvi, to nam medicincem prav malo irnponira. Bilo bi žalostno za Vas, ko bi se kreposti in slabosti dedovale po krvi. Potem bi morali Vi roge nositi, za to pa se mi zdi da niste ustvarjeni. In tudi deklica se mi zdi dobro dete in je."
Lisec je hotel pogovor navesti na druge stvari, ker se je bal njegove kritike o bitji, ki mu je bilo najdražje. A Zobru se začne zehati.
„Prijatelj, jaz pojdem spat. V Zemunu Vi izstopite. Buditi me ni treba, tega nimam rad. Želim Vam srečo, pa sva na dvoje. Govoril sem Vam mnogo časih, kar sam ne vem, ali je bilo iz mojega notranjega ali ne. Mislite si, da je vender resničen pregovor, da pes, ki laja, ne grize. Jaz sam sebe ne poznam, dasi sem star. Žalostno, rekel bi kdo, ali nobeden, ki bi bil živeti moral moje duševno življenje. Tako je."
Eekši vstane, in sedaj je Lisec videl, da ga pito vino premaguje, kar je čutil Zober sam in rekel:
- 1G7 —
„Starost, prekleta starost, noge so slabe, spremite me doli v spalnico, zdi se mi, da uže sam ne pridem lehko več."
Po klopeh okoli so bili drugi potniki zadremali, le malo jih je bdelo pri igrah.
Lisec prime starca pod pazduho in ga vede po ozkih stopnicah v nižji trebuh ladje. Tam starec leže na svoje mesto in reče :
„Tako! Pa dobro se imejte, če se ne vidiva več. Kakor sem rekel, ne budite me v Zemunu. Jaz rad spim. Pozdravite Lino." In uže jame dremati.
„Dajte mi roko," prosi Lisec z ginjenim glasom.
„Eh, čemu to, uže dobro, z Bogom!" reče starec, da roko in uže je spal.
Ob drugi steni je smrčal na ednaki slabi vrvni postelji drug človek Nekaj sekund je Lisec postal v ozki kabini, na pol temni, potem zopet odtegnil za-grinjalo, ki je namestovalo vrata, in z nekako težkim srcem odšel od spečega starega moža!
Ali je imel slutnjo, da ga ne bode nikdar več videl? Zaveden si te slutnje ni bil.
Gre gori zopet na krov. Noč je minevala, jutro se je delalo, na krovu bedečega ni bilo nikogar razven kapitana, kormanuša in opravljujočih delavcev.
Liscu to noč ni bilo za spanje. Fantazija njegova je imela prebaviti toliko novega gradiva, da ni znala kje začeti, katero misel do kraja misliti, in ne one druge preskočiti.   Slika o težkem življenji tega
— 168 —
moža mu je bila razvita pred očmi, moža, ki je tako čudovito posegel v njegovo življenje, ne iz preraču-njanja ali iz egoizma, nego iz slučaja, kakor za šalo!
In na drugi strani je vstajala pred njegovo dušo mila podoba, ljubljena deklica, ki mu hrani zvesto srce in ga pričakuje.
Jutro je bilo tu in ž njim poslednja postaja, mesto na avstrijski meji, Zemun, kjer je moral Lisec zarad svojega novega črteža izstopiti.
Naglo stopi v spodnji prostor. Zober je trdno spal. Ker si ga po njegovem naročilu ni upal vzbuditi, položi mu v roko napisan listič, da ga je moral najti, kadar je vstal — in odide s solznim očesom.
Izstopi na suho. Kmalu odpluje ladja in Zober
ž njo.
Drugi dan se vozi Lisec po Savi navzgor v domovino. Vesela vožnja k zvesti nevesti!
Dvaindvajseto poglavje.
ilo je leto kesneje.
Na Pražanku pod lipo sedi stara teta in vesela gleda mlado gospo — svojo Lino, ki vprašuje: „Kje je Ivan, kje je Ivan?" „Kaj mu hočeš?"
„Ivan!" zveni glasen ljub klic proti gospodarskim poslopjem. Odtam prihaja Ivan Lisec, sedaj gospodar na Pražanku, s počasnim korakom in veselim nasmehom.
Mlada žena zavihti pismo po konci in reče:
„Brž pridi, Ivan, vesele novosti."
„Kaj tacega?" vpraša on.
„Stari doktor pride, glej, tu je pismo iz Carigrada !"
Ivan pristopi, vzame ji pismo iz rok, odpre je, čita, a zmaje z glavo.
,Ne pride?" vpraša mlada žena. „Beri!" rekši ji poda razviti list. Ona čita:
»Ljubi netjak! To pomlad me še ne bode. Na jesen, če Bog da, pridem za zmerom. Sedaj idem v Arabijo. Kolera je tam. Jaz sem zanjo prestar, ne bojim
12 (9)
— 170 —
se je nič, a tudi krajev nisem še videl. V prilogi ti pošiljam pooblastilo, da z naloženim mojim denarjem, katerega zgodovino poznaš, po svoji previdnosti upravljaš za dobre namene, ako bi me kaj prehitelo na zadnji moji ekspediciji.
Dr. Zober."
Mlada žena se zamisli, potem vpraša:
„Ivan, kaj pomenjajo te besede „denarjem, katerega zgodovino poznaš". Zakaj mi nisi še nikdar o tem pravil?"
Lisec je bil v zadregi. Ona ni smela vedeti tega, po čemer je vprašala. Ali pa je smel legati se nji, od katere je bil vajen in je pričakoval same resnice?
„To ti povem drugipot," reče ozbiljno.
„A zakaj ne zdaj ?" vpraša prestrašena. Da bi on skrivnosti imel pred njo? To je bil prvi povod ne-porazumljenja v mladem njijinem zakonu.
A ni trajal dolgo. Še tisti dan popoludne je Lisec prisedel k lepi svoji ženici, oklenil roko okoli nje in rekel:
„Ti si nejevoljna, da ti nečesa nisem povedal, o čemer si me vprašala. Ti slutiš, da bi ti pojasnilo morda kaj, kar si videla, a ne razumela. Ali poslušaj me! Ko bi starega Zobra ne bilo, ne bilo bi mene pri tebi in ti me imaš vender še malo rada, ne ?"
Poljub je bil odgovor.
„Staremu Zobru morava biti zahvalna za srečo svojo."
BAli se nisem veselila njegovega prihoda? In sedaj gre v tisto Arabijo, kjer je kolera, in ima še skrivnosti s teboj!"
a Vidiš, in te skrivnosti mi je povedal z željo, da jih nikomur, tudi tebi ne povem. Ali terjaš od mene, da besedo prelomim in da ne bodem mogel možu moško v oči pogledati, kadar pride, možu, kateremu sem hvaležen?"
„Ne, ne! Jaz nečem ničesa vedeti," reče ona in se ga oklene z obema rokama naslonivši se mu na rame.
In ni vpraševala več o tem ter ne ve zgodovine očeta svojega niti denes. Cemu tudi bi se ji težila nedolžna srečna duša?
Jeseni je mlada gospa sama v Zobrovi sobici vse prezračila, pospravila, olepšala. V gradu je tudi zanj stanovanje pripravljala, nihče se ni bolj veselil njegovega prihoda, nihče bolj želel ljubo postrezati starcu nego ona.
Saj je nje Ivan rekel, da mu je hvaležen, in to je bilo zanjo dovolj. In njo samo je čudni starec tolažil, če je prav v tisti sapi — zabavljal.
Ali jesen mine, pomlad pride, druga jesen in za vrstjo jih več — dva čvrsta sinka imajo uže na Pražanku, ali doktor Zobrova koča stoji še vedno zapuščena in uže ljudje pripovedujejo bolj pravljično, kakov je bil on. Niti njega ni, niti poročila o njem.
12*
172 —
če še živi, mora biti jako star in mator. Ali žal, da to ni verjetno, valjda gaje kolera pokosila v daljni tujini in mirne starosti uživati v domovini ni mu več treba. In to je škoda zavoljo tega, ker ko bi bil mož prišel po obljubi svoji domov v Volčjak na starost počivat, in bi bil videl srečni zakon na Pražanku, užival ljubeznivo postrežbo mlade žene in Liščevo, izgubil bi bil morda ostre svoje sodbe o ljudeh in o tem svetu sploh.
II.
Mej dvema stoloma.
Izviren roman. (,,Slovenska knjižnica", 1876.)

I.
reko Save na mostu je na plošči zapisano v slovenskem in. po nepotrebnosti, tudi v nemškem jeziku, da se mora „tod počasi voziti." To povelje izpolnjuje se je premikala tudi kočija mladega sodnega pristava gospoda Martina Kralja počasi in neprijetno s posameznih vzvišenejših mostnic poskakuje. Dve mladi dami, ki sta sedeli zadaj gospodu pristavu nasproti, gledali sta z zanimanjem v vodo, dasi tam ni bilo videti ničesar posebnega.
„Tukaj pri Pridanu reci ustaviti, da nam bode ključe dal in da se dogovorimo ž njim," reče starejša izmej mladih dam, bledolična suha žena pristavova, kateri se je uže na glasu poznala bolehnost in ona triidnost, katero daje zavest bolezni.
,,Veselim se uže zopet videti svojo Tončko," pristavi druga dama, krasna polna deklica, in se v odprtem vozu pripogne na stran, da bi prej videla k Pridanovi hiši, krčmi, ki je stala precej blizu na konci mosta v vasici, kamor je mlada družba namenjena.
Pred Pridanovo veliko krčmo voz obstoji. Gospod pristav izstopi, obema damama z voza pomaga, in takoj tudi hišni gospodar pride iz veže.
„Ho, ho!" vpije uže od daleč vesel. On ve, da je pripeljal gospod pristav Kralj bolehno svojo gospo na bližnje nje posestvo za poletne, mesece na stanovanje, on od lani sem pozna tudi uže lepo gospodičino Lujizo, sestrici no gospoda Kralja gospe.
„ Vender so gospoda prišli. Uže smo se bali, da vas letos ne bode," pravi Pridan, pol kmetsko oblečen, velik, toda ne debel mož s k romarsko prijaznim obrazom.
Takoj za njim se iz veže prikaže dekliški obraz.
»Tončika!" zakliče lepa mlada dama in skoko-nožno ji priteče klicana, vesela krčmarjeva deklica naproti; gospodičina jo objame in poljubi.
»Kako ste vzrasli in se lepo izpremenili!"
„Tudi Vi ste vedno lepši," reče najivno domača hči. »Ostanete li dolgo pri nas? Kaj ne da, dolgo?"
»Lujiza, jaz mislim, da z vozom lehko gre naprej, in mi pridemo peš za njim, konci ni daleč," reče pristavova žena.
»Kakor ti želiš; če ti lehko hodiš, jaz gotovo."'
Voz odide. Krčmar in njegova hči Tončika spremita nove goste na vrtič, pod kolibo. Tam posedejo. Tončika pogrne, Pridan prinese vina, njegova hči kmalu še ukusne slanine, potem pak oče in hči pri-sedeta k znanim gostom, katerih nista videla leto in dan.
— 177
Izpraševalci se je semtertam. Bolehna gospa je liotela na tanko vedeti: ali je in kdaj je Pridan bil gori Podvinom na nje posestvu, ali je zadnje dni res večkrat uže bilo vse odprto, kakor je pisala, da ne bode letos tako zimski vzduh udarjal od sten, kakor je lani, ko so prišli semkaj ven; ali imajo tega in onega pripravljenega, kar je potrebno za prijeten preži vek tu na deželi. Vse je bilo v redu.
Tončiko pak je izpraševala nje „ prijatelj i ca", gospodičina Lujiza, kaj je čez zimo počela, zakaj je v mestu ni obiskala, ali še lepi mladi kapelan pridigaj e pri maši ob desetih, ali je letos bila uže kaj pri kapelici na Brinjevem brdu.
In ko je bilo na vse odgovorjeno, pripovedovala je gospodičina Lujiza, kako je uže pri odhodu z doma tudi nje domislila se in ji s seboj prinesla nekaj lepih povestij, katere bode gotovo z veseljem in zanimanjem čitala. In preprosta Tončika jo je tako hvaležno pogledala, kajti to se ji ni zdelo mala stvar — da se nje, deklice na kmetih, spominja tako lepa mestna gospodičina in jo celo imenuje „prijateljico".
Pridan ni bil le krčmar, on je imel tudi obširna posestva in priden živinorejec je bil, dedno imetje je pomnožil tako, da ni bilo od njega v tem kraji nobenega imovitejšega moža, razven njegovega sorodnika, starega Luke Kolodeja, ki je imel kacih deset minut hoda gori više na vodi največji malin v tem kraji, nekaj više v brdo od vode strani pa veliko
— 178 —
hišo z njivami ter daleč okoli mnogo gozdov in vinogradov.
Edina hči Pridanova je bila črnooka in plavo-lasa Tončika. Dasi zdrava in krepka, vender je bila bolj nežna in šibka deklica, katere lepota je bila stoprav potem prav vidna, ko jo je človek govorečo imel pred seboj. V mladosti je bila v mestnem kloštru in je dobila nekoliko več omike, nego druge kmetske deklice v tem kraji. Oče Pridan je župan in povsod od kmetov voljeni zaupni mož, dobro znal ceniti, kaj je dandanes vredno, da človek kaj zna, če je tudi samo ženska, kakor je rekal.
Gospodičina Lujiza Vitova je bila drugačna. Ce je bila Tončika prisrčna prikazen, mogla se je Lujiza značiti ženska krasota, katera ima nekako v istini aristokratske oblike vseh delov telesa; imela je goste pepelnate lase, globoke velike plave oči, smehljaj nje je oča-roval, govor nje je bil prijeten in pridobljiv, ali morda narejeno preprost, vse na nji je bilo popolnoma raz-cvela mladost, katera takoj oko nase vleče.
II.
ej pogovorom z gosti je bil Pridan zapazil, da za plotom   nekdo  proti hiši koraka. Takoj je spoznal moža, dasi se je videla samo glava. „Luka!" zakliče Pridan soseda. Glava za plotom se   obrne in stari bogati  Luka Kolodej,  videč tujo družbo, reče:
„Ne utegneš? Pridem pa drugič," in se obrača, da bi se vrnil.
„Hoj, soseL ali ne vidiš, kdo je?" Gospoda s Podvina! Prišli so zopet za nekaj tednov k nam. Ali ti nisem pravil? Pojdi sem, nismo li znanci?" vpije Pridan preko plota.
„Pridite no k nam, sosed Kolodej," pokliče sedaj tudi gospod pristav Kralj. Menda se nas vender ne bojite; dobri ljudje smo, in celo ženske imajo večino; potem bodemo vsaj na pare."
Oni za plotom ni bil odločen, ali bi šel naprej ali nazaj. A brezozirni Pridan je podrl zadnjo zapreko.
„Pridi, pridi! Misliš li, da ne vem, kaj te nosi k meni? Pismo si dobil. Sin ti piše. Daj, da vidimo
— 180 —
kuj. I)a brati ne znaš, čemu bi se sramoval; nisi sam tak."
Skrivnost je bila izdana, Kolodej gre torej dalje ob plfitu.
Kolodej — kakor uže rečeno — najbogatejši kmet v okolici, bil je korenit mož srednje postave, širok čez pleča in čez prsi, obilen in lepo okrogel čez dolenji del telesa, podoben hodečemu sodčeku piva. Rdečelična debela glava je bila široka, usta istotako; nad nizkim čelom so bili gosti uže sivi lasje vedno na kratko ostriženi, in ob navadnih dnevih je imel nizko zeleno kapico na glavi; sicer pa je nosil vedno po starem narejene kratke hlače od irhovine, pod koleni pa volnate nogavice, ali pa čevlje z golenicami do kolen. Sedemdeset let je imel, a ni se mu jih poznalo. Zavestno in trdno je stopal, tega je bil od nekdaj vajen. Njegovo gosto stopinjo bi bil pripisoval lože trebušatosti nego starosti.
»Kdo ti je pa povedal, da mi je sin pisal?" vpraša Pridana, ko je biJ, nikogar iz družbe pogle-davši, samo nekoliko kapico na glavi privzdignil v znamenje pozdrava.
»Ali se ti čudno zdi, da vem?"
„Kaj pak. Jaz nisem nikomur pripovedoval, da sem pismo dobil."
»No, jaz sem bil na pošti in tam sem pismo videl, in precej   od zunaj z napisa poznal, od koga
— 181 —
je, da je tvoj Nikelj pisal. Pokaži no, kaj je! Meni se zdi, da je letos njegova šola pri kraji, ali ni?"
»Tega jaz ne vem, zdi se mi pač," reče Kolodej, izpod naprsnika izvleče zapečateno pismo in je- vroči Pridana.
„Kaj je v njem, debelo je," ugiblje Pridan, po-tehta pismo, razvije in dobi fotografijo iz njega.
„To je njegov obraz, glejte, glejte, kako mu je brada porasla!" rekši kaže fotografijo staremu Ko-lodeju, kateri se na prste postavi in pazno gleda sliko svojega sina, ali vender obraza ne zgane in se niti fotografije ne takne; pod hrbtom drži roki skleneni.
„Ej, da bi te, spet novota!" pravi kakor sam sebi. „ Časih so le božje svetnike malali na popir ali na steno, zdaj pa uže ljudi."
Sedaj pogleda tudi Ton cika v roko svojega očeta, kateri ji fotografijo izroči potem, ko se je stari Kolodej odpoveduje kar odmeknil.
Pogledavši sliko se Tončika preko mladih belih lic na lehko zardi; tega si je morala sama v svesti biti, zato se brž na stran nagne in da fotografijo prijateljici gospodičini Lujizi brez vse besede.
Ta s kritičnim očesom sliko ogleda daljnooko in blizuvidno ter reče:
„Lepo brado ima ta mladi mož, spodnji del obraza je sploh zanimiv, a zgorenji je preširok in oko .... Kaj misliš?"
— 182 —
S tem pokaže sliko bolebni sestričini. Ta brez zanimanja pogleda mehanično, zgane z ramami in ne reče ničesar. Zanjo ni bil noben obraz zanimiv, ker je bila bolna.
Nekako naglo vzame potem Tončika fotografijo
nazaj.
V tem sta bila stara dva pismo prebrala. Stalo je v njem prav kratko poročilo, da je sin Nikolaj • Kolodej študije svoje na višji gospodarski šoli dokončal, da pride v nekoliko dnevih domov in prosi očeta, naj na postajo pošlje voz. Fotografijo prilaga, da bode oče videl, koliko se je izpremenil v dveh letih.
Stari Kolodej potem odide, pustivši celo fotografijo, rekši Pridanu: „To naj le tvoja piinica ima, če hoče, meni uže take igrače niso po veselji."
Gospodičina Lujiza pak vpraša Tončiko:
„ Ali ste kaj bolj znani s tem mladim gospodom?"
„0, da, celo v rodu smo nekoliko, in ko smo bili otroci, igrala sva se vkup. Tudi potlej ... še ko je zadnjič odšel ... bil je pri nas .... To se ve, da smo dobro znani."
Gospodičina se lepo nasmehne, tako, da Tončika oči povesi.
„Na fotografiji ni sicer videti idealne lepote, a čeden mlad mož je," ponavlja Lujiza.
»In bogat bode. On je edini sin tega starca, ne?" vpraša pristav Kralj krčmarja.
„Nobenega druzega ne," odgovori krčmar ter pristavi: „Bogat bode, bogat. Stari njegov, ki je zdaj tu bil, imel je posebno srečo. Iz vsega se mu je denar delal. Zraven tega je še po smrti druzih dobival. Da, bogat, bogat."
Po lepem čelu gospodičine Lujize se nabere zanimiv oblak globočjega premišljevanja.
Pogovor preide na druge stvari. Drugi govore o svojih rečeh.
Lujiza izpregovori zdajci, a bolj samo Tončiki, tiho in zaupno:
„Pokaži mi fotografijo še edenkrat."
Deklica jo pokaže.
„Res ni navaden obraz to, lep mlad mož ta tvoj sorodnik," pravi gospodska prijateljica, ali tako nekako, kakor bi odgovarjala svojim mislim.
„Kako ste si v rodu?"   vpraša čez nekaj časa.
„Prav malo ; uže ne vem na tanko," odgovori deklica.
III.
ekoliko dnij kesneje sta sedeli toplega popoludne v senci orehovega drevesa obe naši mladi znanki Tončika in Lujiza, prva je šivala, druga pak s plavo in rdečo volno vpletala krasne rože v tenkovino.
Lujiza je skoro vsak dan prihajala obiskavat svojo prijateljico, in poslednja ji je bila hvaležna; rada je vse drugo delo prepustila skrbni stari veliki dekli Jeri ter kaj lehkega v roko vzela, da je gospodičini družinovala. Oče ji je dajal v izbiri dela popolno svobodo; bil je preponosen na svojo edinico.
»Jutri ima tisti tvoj interesantni sorodnik domov priti?" vpraša hipoma po vsem drugem pogovoru gospodičina, bistro pogleda svojo družico ter tako nepazno iztegne nogo po travi, da je mali nje čeveljček skoro prekoketno izpod sive proste ali ukusne obleke pogledal na beli dan.
»Jutri večer," pritrdi Tončika ne pogledavši od svojega šivanja.
Potem Lujiza navede pogovor na druge stvari, na čisto navadne in dolgočasne, in skokoma od tega
— 185 —
predmeta na oni prehaja. Naposled izpusti delo in roki v krilo in reče:
„Toueika, jaz te časih vičem, časih tičem. ti pa mene vedno kličeš „Vi". To ni prav. Ti ne veš, kako te imam jaz rada. Bodiva prijateljici. Ti imaš dobro srce in jaz ti vse zaupam, vse. Reci mi odslej „ti". Hočeš li?"
Solza veselja zablisne pri teh besedah v očeh mlade kmetske deklice; ona iztegne roki, nagne se k Lujizi in jo objame ter poljubi tako strastno, kakor dosedaj še nikdar nikogar ni.
Koga pač bi bila? Mati ji je umrla, ko je bila ona osem let stara; sester in bratov ni imela; oče je bil sicer dober, ali bil je bolj praktičen mož, in nič menj, nego nežnočuten, ali poljubov vajen.
Tako je ta tujka bila prvo bitje, katero je smela z vsem ognjem svojega ljubezni polnega srca objeti in strastno poljubiti; in kaj to znači, o tem vedo praviti ona srca, katera so morala izobilje v sebi nakopičenega čutja ali skrivati ali zatirati pred seboj in pred drugimi. Misliti se torej more, kako hvaležna je bila Tončika prijateljici svoji za ta dokaz ljubezni.
In govorili sta tikaje se o malostnih rečeh : kaj je po zimi počela, ali je uže začela citati knjigo, katero ji je prinesla, kako ji je ugajala. Potem je bil zopet premolk.
13 (9;
— 186 —
„Torej jutri, misliš, pride sorodnik tvoj. Kako mu je uže ime?" vpraša zopet gospodičina Lujiza.
»Nikolaj, ali doma smo mu rekali Nikelj. Slišala sem, da ga je prvi tako imenoval njegov strijc, ki je bil duhovnik".
»Nikelj. Ali se ti to ime lepo zdi?"
»Lepo. Ali Vam ... ali tebi ne?"
»Meni? Zakaj?"
»Zato, ker se meni zdi najlepše ime, res.''
»Ti ga ljubiš," reče Lujiza naglo.
Tončika se pretrese, kakor bi jo bila električna iskra prešinila, ter nekako plašno, če ne prestrašeno pogleda svojo prijateljico. Nje velike oči so vprašuje bile odprte v obraz gospodičin: kdo si ti, kako je pod Bogom mogoče, da veš, kar nobeden in nobeden človek ne zna, ker nikomur ni povedala, celo sebi sami tajila, Prav svojemu srcu ni verjela, ki je rekalo, da ga v sebi nosi uže dolgo dolgo. In tu pride ta prijateljica in ji v lice pove tako skrivnost!
Lujiza je menda takoj videla, kaj pomenja prestrašeni obraz in vprašujoče oko, zato reče:
»Nič si posebnega ne misli. Kadar bodeš ljudi bolj poznala, mogla bodeš to bolj skrivati, kar čutiš; a sedaj tega ne znaš še. Glej, jaz sem ti oni dan uže, precej tačas, ko si imela sliko v roci, na obrazu poznala, da imaš tega Nikolaja nekoliko v srci. Videla sem, da si se zardela pri pogledu one slike in ko sem te potem govoriti slišala, nisem dvojila več."
— 187 —
Tončika ne odgovori ničesar, samo svoje lice globoko na šivanje pripogne.
„Ti se sramuješ, kaj ne?" reče ona in ji do-brikaje se ovije belo polno roko okoli vratu ter gledajoč ji še niže od zdolaj v oči nadaljuje:
„Ne treba se sramovati svojega srca, Tončika moja; čemu vender? Ljubiti, oh, to je pač najlepše in najslajše v življenji, in kdor ne more, ta človek ni, vsaj dober človek ne, zakaj bi se sramovala; slišiš ti?"
„Ni tako, kakor ti misliš," šepeče deklica. „No, kako pak je, kaj?"
Tončika ni mogla nobene besede dalje izpre-govoriti, da bi bil odgovor, a vzdignila je glavo in žareče čelo položila za eden trenutek prijateljici na ramo.
Potem sta molče delali dalje.
Bodisi vzrok obča ženska radovednost, bodisi resnično prijateljsko zanimanje, Lujiza je kmalu zopet vprašala:
„Ali te je uže poljubil?"
„Edenkrat," dahne Tončika na pol tiho.
„Samo edenkrat? No, to je še malo. A kdaj je to bilo?"
„Tačas, ko se je od mene poslovil, pred dvema letoma."
„Pred dvema letoma! Oj, to je dolgo. — A potem ti je vender redno pisal? Vsaj vsak teden?"
13*
— 188 —
Začudeno Tončika zopet pogleda. »Vsak teden ! Oh, ni bilo tako," odkima z glavico.
»Torej vsaj vsak mesec?"
»Sprva večkrat, a letos — samo za god."
»Samo? A! Potem ga moramo mi v delo vzeti, kadar pride. Ti grdi čestilec ti! Čakaj, sedaj, kadar pride in te zopet vidi, moramo pomoči."
»Ne, ne, molči!" naglo in proseče reče devče.
»Nič se ne boj! To se mora znati tako začeti, da nobeden ničesar ne opazi, on pa še najmenj," reče Lujiza.
»Jaz nečem ničesar," ponavlja Tončika odločneje in morda je to odbitje pomoči od strani te prijateljice izviralo ne le iz blage deviške sramežljivosti , kateri se upira vsako ponujanje, nego iz nekovega dobrega instinkta.
IV.
rak se je bil uže naredil, ko je zvečer preko mosta drdral drug voz in hlapec Kolodejev, Tomaž je vozil gospodarjevega sina domov, Niklja. Ali iz Niklja, katerega je stari hlapec nekdaj pred leti celo zauhljati ali zlasati smel, kadar je bil dečko poreden, naredili so učeni ljudje tam po svetu tacega velicega, lepega mladega gospoda, da si ga Tomaž kar ni upal več tikati.
„Tu je Pridanova hiša. Kaj dela Tončika? Ali je še tako lepa?" vpraša mladi mož hlapca pred seboj sedečega.
„Kako? Menda je. Kaj jaz vem; tega ne gledam," odgovori Tomaž.
„Ali je imela kaj snubačev uže?" „Nič ni bilo slišati. Premlado je še, z možitvijo se ne mudi še," modro odgovori hlapec.
V tem sta bila prišla vštric Pridanove hiše. Nikolaj zapazi pri oknu v prvem nadstropji mej zelenim rožmarinom glavico, a somrak je bil uže tako močan, da mladenič ni na tanko razločeval.
— 190 —
»Ali ni tam na srednjem oknu Tončika," vpraša hlapca.
„Je, je," odgovori ta.
»Dober večer, Tončika!" zakliče Nikolaj; voz zdrdra po cesti dalje, tam od okna pa glava naglo izgine v izbo.
»Misliš, da me je spoznala, Tomaž," vpraša Nikelj hlapca.
»No, če Vas ne pozna, pozna pa mene ; če mene ne, pa to našo kobilo in vsaj voz; kako potlej ne bi vedela, kdo je," odgovori Tomaž. Njegovi razlogi so bili vselej silni.
Nikolaj Kolodej je imel dvaindvajset let. Ker je bil edinec bogatega svojega očeta, ni nikdar poskusil, kaj je slabo na svetu. V šolo je prej hodil v bližnjem trgu, potem v mestu, potem ga je oče dve leti imel doma, in v devetnajstem letu poslal ga na gospodarsko šolo.
Takov tečaj bi se utegnil komu čuden ali nenavaden zdeti, zlasti če premisli, kar smo povedali prej, da namreč stari njegov sam ni znal ni pisati ni citati.
A stvar ni čudna. Oče je bil namreč prisiljen sina šolati. Stvar je bila taka:
Ko je bil Nikelj leta star, umrla mu je bila mati, in staremu Kolodeju druga žena. Od prve žene so Luki Kolodeji bili vsi otroci pomrli. Vdovec je bil
— 191
krepak dovolj in dosti dober gospodar ter kmet dovolj, da bi se bil še v tretje oženil.
A tu je bil posegel njegov šurjak previdno in odločilno vmes. Brat pokojne druge Kolodejeve žene je bil namreč župnik nekje ne daleč strani za hribi. To je bil baje mož, ki je trideset let znal edno suknjo nositi, mož, ki ni imel slabe navade namesto vode vino piti, iz tobaka dim delati, omikane ali neomi-kane prepotnike ali postopače preveč gostiti; — zato je znal kupček delati, zbirati, množiti in rekli so na njegove stare d.ii: ta ima novcev!
Na obletnico po smrti sestre svoje, Kolodejeve druge žene in Nikolajeve matere, prišel je bil faj-mošter strijc. Vzel je našega dveletnega Miklavžka na stara kolena, nasmehnil se je lepemu detetu od veselja, ukazal, da se mu mora rekati Nikelj, čudil se šurjaku Luki, kako lep dečko je to, premišljeval sam v sebi, obrisal solzo s čestitega si lica ter pred odhodom tako-le govoril očetu Kolodeju:
„Ljubi Luka moj! Da imam nekaj krajcarjev, to veš. S seboj jih ne ponesem, kadar me Bog pokliče. Ce hočeš, da ti kaj dobiš po smrti moji, ne ženi se več, ne dajaj fantičku mačehe."
„Ne oženim se," rekel je Luka Kolodej brez premišljevanja. Kajti kakor je bil vsega poštenja vreden mož, nazor mu je bil tak, da tista velika nogavica cekinov, o kateri mu je skrivaj uže pokojna žena pripovedovala, da jih je videla  pri  bratu faj-
-- 102 —
mostni, vender še več vrednosti ima, nego vsaka ženska, ki bi njega priletnega vdovca še vzela.
In tako je ostalo. Luka ni iskal tretje žene. Ko je pa dnhovenski brat pokojne njegove druge žene umrl, podedoval je Kolodej lep kupček novcev, s katerimi je prikupil svojemu uže obilnemu posestvu še velik malin in žago, travnikov in gozda velik raztezaj. Nekoliko kapitala je pa del na stran, kajti v poslednji oporoki umršega Nikolajevega ujca je bilo izrekoma tako ukazano z namenom, da se mora mali Nikelj, kadar dorase, s tem denarjem popolnoma izšolati in sicer za oni stan, kateri si sam izbere, ako ne bode hotel ostati na domu. A tudi v poslednjem slučaji pokojnik želi, da se deček pošlje v kako višje učilišče.
To je bil vzrok, da se je Nikolaj Kolodej izobrazil bolj, nego je bil izobražen oče njegov. Sicer bi ga stari valjda ne bil dal v šolo — kmetovat in gospodarit učit se, kajti o tacem učenji je on po svoji glavi vrlo slabo sodil, ker je menil, da gospodariti uči samo delo in poskušanje, vse drugo je prazno in neumno. Da človek citati in pisati zna, to potrebo je pač tudi on čutil; da, celo še to bi bil kakor stari Slovenec privolil, da se sin nekoliko tujemu jeziku nauči, dasiravno je on tujski govoreče uradnike in druge neslovensko golčeče ljudi slabo v čislih imel — česar mu ne štejemo v grajo.
Veselilo je pa starega vender, da sin ni silil kaj druzega študirati.   Juristov, zdravnikov, vse go-
— 193 —
spode ni spoštoval. Pobožen in krščanski mož, in morda še iz ednega vzroka, ki ga pa nam posle spredaj povedanega ni treba navajati, imel je pač za dnhovenski stan veliko čislanje. Ali tudi tega ne bi bil rad videl, ko bi bil njegov sin silil študirati bogoslovje, ker bil mu je edinec. Brez posebnega preračuna je želel oče, tako kakor katerikoli fideikomisni plemenitaš, da bi njegovo ime ostalo, njegov rod ne izumrl ž njim, ker — „hvala Bogu, kruha mu tudi tu doma ne bode manjkalo, če bode hotel  biti priden."
Tako je samemu starcu godilo, da je bil sin izbral si gospodarsko učilišče in ne kaj druzega.
Nocoj se je sin vrnil domov od svojih študij.
~% 11 A*"! i*i; i;* A 'S i i" ^CTS"! 'i 1" i i * i * i i rsi ~%t-jpsir-
elika dva psa na Kolodejevem dvorišči sta skočila oba zajedno po konci in zalajala, ko sta videla, da je nekov nenavaden človek stopal z znanega jim voza.
V sredi veže pak je stal oče Luka Kolodej in pipo snevši iz ust vprašal svojo staro  deklo in gospodinjo Mreto, ki je bila zdaj stopila na prag: „ Ali je naš prišel ?"
„Kdo pak?" reče ona. »Pojdite no k njemu, mene je sram. Pestovala sem ga, a zdaj, glejte no, kakov je!'1 šepetaje pristavlja Mreta ter s praga od-skoči nazaj in stopi v vezno kuhinjo.
„Uže sam pride," reče starec nenavadno rdeč od pričakovanja, ali od radovednosti.
Sedaj stopi Nikolaj v vežo.
»Dober večer, oče," pozdravlja Nikolaj in roko iztegne, da bi posegel v očetovo. Oče obe roki mimo obdrži pod hrbtom, in sin se domisli brzo, da roko dajati, sploh ljubezen izkazovati, ni očetova slabost,
»Dolgo sta se vozila!" Tako začne stari Luka svoj duhoviti prvi odzdrav svojemu sinu. »Kobilica ni
— 195 —
spočita, ves oni teden je vozil z njo; rekel sem Tomažu, naj vzame Ejavca; ta bi bil vaju za pol ure prej domov pripeljal. A rekel mi je, da jena levi nogi malo zakovan. Davi sem pogledal nalašč. Prepodil sem ga dvakrat gori in doli, pa ni zakovan, ne švepa nič; in nič se mu ne pozna."
„1, kaj vender to govorite, ko vse vkupe nič ni," pokara dekla Mreta starca iz kuhinje.
„0, Mreta, dober večer!" pozdravlja mladi prišlec i starko, katere glas mu je bil znan.
Rdeča kakor sramežljiva deklica, pride starica ven in roko mu podavši reče: „Bog ti daj zdravje in srečo na domu." Potem jo oblijo solze.
„Ali si lačen? Mreta, večerjo daj.'* reče zopet oče in odpre duri na desno, kjer je bila uže miza pogrnena in je stala goreča sveča na nji."
Hlapec prinese z voza kovčege in zavoje mladega gospoda, starec mu ukazuje, kam naj se postavi zdaj, kam pride kesneje. Potem pak sede za mizo in povabi gospoda sina k sebi rekoč :
„No, le brž, da ne bode mrzlo. Nate sem čakal."
Ko večerjata, starec zopet vpraša prevažno stvar za prvo snidenje po dveh letih :
„Okovre, rekel si, da sta bila v Kobiljem klanci?"
„Okoli štirih je bi!o, a na uro nisem gledal," odgovori sin in starec začne daljavo ceste od tukaj do Kobiljega klanca in od Kobiljega klanca do tukaj
■
ozbiljno pretehtavati in sina o tem važnem predmetu poučevati, samo edenkrat v tem nudeč mu skledo z zagotovilom, da je piščanec denes dobro narejen, naj še eden košček vzame.
Po jedi prime stari po svoji pipi. Sin mu ponudi cigaro. Z zadovoljnim obrazom jo vzame, najprej od vseh stranij ogleda, z veliko pobožnostjo in 'nekoliko nerodnostjo na ednem konci odgrizne, prižge, potem pa vpraša, po čim so take cigare, ali so drage pač ? Čudom se potem začudi o njih draginji. Prizna pa, da so dobre ali, reče, za kmeta niso. „Sedaj ne bodeš smel več tacih kaditi, če hočeš, da bodeš kaj imel."
Sin je dobro znal, da cigare, kar jih on pokadi, ne morejo pojesti očetovega imetja, a vedel je tudi, da v tacih rečeh očetu ni dobro ugovarjati.
Po večerji prinese stari Koloclej buteljo boljšega vina iz kleti in natoči najprej sebi, potem sinu in deje:
„Da se zldže doma privadiš, pokusi tega."
Pivši odstavi čašo, potegne iz smodke ter čez nekaj časa pol boječe, pol porogljivo vpraša:
„No, ko si se izšolal, praviš, kaj so te pa naučili učena gospoda, kaj? Maševati menda ne, bolnike zdraviti ne, biričevati ne, pravdati se ne — i kaj pak vraga vender, kaj je toliko in toliko denarja treba bilo?"
—  197 -
Nikolaj je imel težko stališče, očetu razložiti, čemu se je v gospodarski šoli učil, kajti starec mu je bil vedno z ugovorom pripravljen, da tega in tega bi se bil pri njem bolje naučil nego v gospodarskih šolah.
Mreta pa, ki je zunaj poslušala, občudovala je gospodarja, kajti toliko uže dolgo ni z nobenim domačinom govoril. „ Vender ga ima še rad, reci kdo, kar bi dejal," menila je dekla.
Nikolaj pak je menil drugače, ko je v stranski sobici, kjer je spaval uže prej, ko je bil doma, in kjer je skoro vse reči tako našel, kakor jih. je bil pred dvema letoma pustil, legel in odejo potegnil čez utrujene ude.
Do nocoj ni nikdar premišljeval, kakovšen je oče njegov. Nocoj, ko ga je čez dolgo zopet videl, tako hladnega, tako le o vsakdanjosti govorečega, brez edne ljubeznive besede, čutil se je osamljenega. Smilil se je sam sebi, da ga nihče na vsem svetu' ne ljubi, ni rodni oče ne, a druzega svojega nima nobenega človeka
Od prirode naš Nikolaj ni bil sentimentalen, kakor bi po baš rečenem utegnil kdo soditi. Bil je zdrav, nepopačen mladenič, dobrega srca, mehak in dovzeten za vse; ali sveta ni poznal drugače, nego malo iz knjig in iz površnosti. Ker se mu z življenjem ni bilo treba nikdar boriti,   tudi ni mislil   mnogo o
-  198 -
njem; odtod je izvirala morda ona lehkota, s katero je smatrival vsako svojo okolico.
Skratka, prijatelj naš je bil eden onih ljudij, ki so materij al, od katerega se da vse narejati, ki so lehko prav srečni ali zelo nesrečni, zelo osrečijo ali pak z razdiralno roko posegnejo v usodo čutečega srca, ki se je približalo.
VI.
že se je danilo, ko se je drugo jutro stari gospodar vzbudil. Prestrašen skoči Luka Kolodej tako naglo s postelje, kolikor so mu dopuščale starikave kosti, in bosopet taplja do okna, z debelim železom omreženega ter hlastno odrgne zaveso. Na dvorišči ni bilo še nikogar, vender je bil uže na pol beli dan.
In take sramote, da bi bil na Kolodej evini kdaj kdo prej vstal in vse druge klicat šel, nego gospodar Luka, ni bilo zlepa slišati. Denes bi bil pa skoraj zaspal; tega je bila kriva sinočna butelja; ,nikdar več zvečer, stara glava!"
Tako je gospodar mrmral in se razljutil nad sabo in nad hlačami, ker je v nagli vihri stlačil bil levo nogo v desno hlačnico, vse, da bi se prej oblekel. Tudi robače brisalke ni mogel najti, tako, da je bil v strahu, da ne bi zamudil, prisiljen denes opustiti jutranjo molitev na kolenih.
Svojo sobo zaklenivši je odrinil potem veliki zapah veznih vrat, odprl in stopil na dvorišče. Dva velikanska psa sta skočila dobrikaje se proti njemu in on, ki včeraj sinu ni v roko segel, smehljal se je
— 200 —
psoma, tapljal ju po glavah in vrateh in hvalil: „No, Svigelj, ti si uže priden, in ti Pastah, priden, da, i-i-i, priden."
Osvobodivši se psov koraca stari gospodar preko dvorišča do vodnjaka, svojeroč navleče vode ter jo s pergiščem nastreže, da si umije roke in obraz in se obriše s seboj prineseno robačo od najdebelejšega domačega platna.
Potem gre polagoma, kakor bi vsak korak premišljeval, proti konjskim hlevom. Tam slone na oglu dolge grablje. Luka Kolodej jih oprime in nese nekoliko od sebe strani, kakor škof svojo palico, po konci, stopa pod podstrešnim odrom dalje. Blizu vrat pa pogleda kvišku in z grabljami sune trikrat v strop ob deske, da se sliši po vsem odru, kjer spe hlapci, in vpije:
„Hoj, hoj! Ves svet je uže vstal, beli dan je uže, ali vas ni sram, lenobe lene!"
Rekši nasloni grablje ob steno • in korači nazaj v hišo dekel budit. Hlapci pa vedo, da smejo še deset minut pospati, ker starec pride gotovo še eden-krat z grabljiščem razbijat in povedat, da jim ^uže solnee sije v . . ." —
Taka je vsakdanja šega očetu Koiodeju, katere se drži, kakor ura. Ko bi kdo prej vstal nego on, ta bi se mu močno zameril, in ko bi kdo po drugem klicanji brž ne zapustil ležišča, temu pride grom in
— 201 —
hudovanje na glavo, v slučaji, ko bi se ponavljalo, pa resen svet: „Izkidaj se z mojega doma, grdin!"
Do sedme ure je iztikal Luka in ukazoval, zmerjal in pregledaval tu in tam, ob sedmih pak je šel zaju-trekovat.
Tako je bilo dan na' dan od nekdaj. Vselej bi bil mrmral, ko ne bi bil uže pripravljene našel kave in slanine, a denes se je okoli ozrl in bil hud, ker je bilo zanj uže vse pripravljeno, pa samo zanj.
„Kam pa je oni šel? Ali ne more počakati, da bi vkupe jela? Mari je pregospodski kaj li?" zadere se ob Mre to.
„1 kdo?" vpraša ženska.
„ Nikelj!"
„Še spi."
„Spi? Hoj, kakšen gospodar bode to, ki do sedmih spi? Tako ne bodeva orala, sinko," mrmra on. —
„Uj, Vi! Ali Vas ni sram?" zavzame se stara Mreta za mladega. „Ce ves truden prvo jutro edno uro delj spi, pa uže usta odpirate nanj. Mislite li, da mora prvo jutro na polje teči ? Ali bi Vas ne bilo sram, ko bi ljudje s prstom kazali ga, rekli in govorili: „Glejte, ljudje, bogatega Kolodeja sin je, in reso kosi. Matere nima, matere; vi dedci pa nimate nobene ljubezni!"
Rekši se stari dekli solze udero. Ona je bila sama mati nekdaj, in sicer, žal, brez potrebnega cer-
U (9)
— 202 —
kvenega blagoslova, ali mati je bila, dokler ji dete ni umrlo, in bridko je v mladosti svojega življenja čutila to, kar je zdaj svojemu gospodarju očitala.
Stari gospodar je morda nje očitanje v poštev jemal, ali pa ne. Molčal je, ugovarjal ni, ali obraza ni izpremenil. Njegovo lice je bilo vedno kakor od usnja.
A dolgo o tem premišljevati ni utegnil, kajti čul je, da so gori nad stopnicami vrata zaškripala.
Nikolaj pride. Bodisi, da je deklin govor na rodovito zemljo padel, ali pa da je starec, ki je sedaj prvič podnevi videl sina po vrnitvi, čudil se, kako lep, močan mladenič je tačas vzrasel in razvil se, in je v skrivnem očetovskem veselji vse pozabil.
»Kaj bodeš pa zdaj delal?" vpraša oče po za-jutreku.
„Kaj bi? Ničesar ne nekoliko dnij. Moram prej nekoliko privaditi se in ogledati, potlej začnem," odgovori sin.
Starec molči. Pred odhodom pak se k sinu obrne in reče: „Ti — kaj sem hotel reči, stopi doli, stopi k Pridanovim. Saj veš, da smo si v rodu, in vselej po tebi vprašajo; spodobi se, da se oglasiš in poveš, da si prišel."
Čudno je morda, da bi Nikolaj ne bil mogel nobenega ukaza dobiti od osornega očeta, ki bi ga bil tako z veseljem pripravljen izpolniti, nego je bil ta. Da, celo verovati bi se smelo, da je bil uže sam tako
— 203 —
uljuden, in bi bil skoraj gotovo tudi brez očetove besede k Pridanovim šel oglasit svoj srečni prihod v domovje nazaj.
Lepo jutro je bilo, solnee je pripekalo na zoreče sadje dolzega Kolodejevega vrta, lehkomiselni skor-janec je visoko v višave dvigal se pevajoč. Travnik, preko katerega je veselo žvižgajoč koračil Nikolaj, bil je pisan in lep. Po stezi preko travnika so stopale lehke noge, noseče lehko srce in srečno.
14*
VII.
a Pridanovem domu ne najde »strijca" Pridana, pač pa njega hčerko Tončiko, in ta mu je še ljubša. Baš grah je luščila za očetovo pri-kuho. In do ušes se je zardela, ko jo je Nikolaj pri tem delu zasačil ter ni vedela, kaj bi rekla, zato je luščila dalje. Nikolaj je zavoljo te nje zadrege tudi v zadrego prišel, ni vedel, kje bi povzel zopet kaj za pogovor, in bilo mu je, kakor bi se moral nekako sramovati pred Tončiko.
„Ali si me sinoči spoznala, ko sem te klical?" vpraša jo in se nasloni na mizo s pričakujočim pogledom vanjo. »Kdaj?"
»Sinoči, ko sem se vozil mimo, zaklical sem te. Tomaž je tudi mislil, da si ti pri oknu."
Deklica se nasmehne in zardi.
„Ti ne veš, kako močno si se izpremenila, kar te nisem videl," razklada ji dalje Nikolaj prižigajoč cigaro.
— 205 —
»Ti si se tudi," odgovori ona in ga pride z očmi na pol skrivaj z ednim pogledom pogledat.
»Vzrasla si in lepa si res, da sama ne veš, kako. Le v zrcalo se pogledaj, če ne verjameš," deje on in krepko vali dim iz ust.
»Beži, beži!" zavrača ona in se zardi zopet.
»Ce je pa resnica, zakaj bi ti ne rekel tega, posebno ker sva še v rodu."
»Ko si pričel, nisem si upala te precej tikati, če bodeš pa tako govoril ..."
»No, kaj? Vender me ne začneš vikati? Ti, to bi ti jaz jako slovesno prepovedal! Rajši bi se razprl s teboj."
„Res?"
»Prav res!"
»Tedaj se rad prepiraš?"
»S teboj bi se uže nerad, s teboj bi se menda ne mogel!"
»Vidiš, ,menda' praviš; gotovo ni."
»Ne, gotovo je," zatrjuje on in s prstom pepel otresa s cigare. Ona ga z velicimi plavimi očmi pogleda in hiti luščiti. Razgovor ni šel dalje. Oba sta mislila, oba najbrž ne posebno globocih mislij.
»Ali si pred pustom kaj plesala?" vprašajo dalje.
»Nič!" odgovori ona važno. »Kje pač? Tukaj pri nas ni za mene, v mesto me oče ne bi pustili, in tudi ne veseli me."
»Snubcev si pa gotovo uže imela kaj ?"
— 206 — „Cemu mi bodo?"
„Da bi te eden od vel na svoj dom. Glej, zdaj ko te zopet pred sabo vidim, mislim, da bi se tudi o tebi uže lehko pelo:
„D6kaj jo baronov snubi: Trije iz dežele laške, Trije iz dežele nemške, Trije 'z štajerske in kranjske."
»Veš li, odkod so ti verzi ?" „Da bi tega ne vedela?" „No?"
„Iz Prešerna."
„Dže res! Ali ga imaš sama?"
»Glej, kako si pozabljiv, uže ne veš, da si mi ga ti dal in si rekel, da si ga nalašč ..."
»Aj, zdaj se spominjam. Nalašč zate sem ga bil vezati dal v narodnih barvah z zlatim obrezkom. To me je pa sram, da sem bil pozabil Ne bodi huda, odslej ne pozabim ničesa ednacega, kar se tebe tiče."
Deklica vstane, pobere naglo svoj pletarček in zbeži rekoč:
„Pojdi, ne govori mi, kar res ni!"
Nekaj hipov je bil Nikolaj sam in je gledal s slabo zavestjo v srci, da je deklico razžalil ter s sramom pred samim seboj, da je s svojim odkritosrčno mišljenim govorjenjem tako neroden in nesrečen.
A takoj se je mogel utolažiti, ker za nekaj trenutkov se vrne Tončika in uže od daleč z veselim
— 207 —
glasom in jasnim obrazom, ki je pričal, da je vsa zamera uže pozabljena, kliče:
»Veš li, kaj sem jaz od tvojega očeta dobila?"
„Raj ?■
»Tvojo fotografijo."
In dalje si po tej naši karakteristiki obeh mladih ljudij lahko ostroumni in premišljavi bralec njiju razgovore misli sam. Onadva sta menila, da so važni, ker deklica je ves dan in celo po noči s sladkim čutom premišljala to in ono, kar je rekel, njemu pa je dekličin glas naredil takov vtisek, da ga je vedno in vedno še slišal, tudi, ko je bil odšel strani.
VIII.
gjgga edaj bi bil Nikolaj imel priliko, pokazati, kaj |§23Š]| se je učil. Svetoval je očetu pri poljedelstvu
- in  gospodarstvu to in to zboljšanje in pre-
inačenje, pripovedoval mu, kako bi se to in to dalo po „racijonalnih načelih" poskušati. Stari ga je poslušal, ali navadno z glavo zmajal in dejal:
„To je vse vkupe nič. In ko bi tudi bilo, dokler sem jaz gospodar, bode tako, kakor je bilo. Kadar bodeš ti, ravnaj si, kakor ti glava."
Tako je Nikolaj, ker vender za navadnega delavca ni bil siljen biti, mnogo utegnil in mnogo ur je bival pri Pridanovih, to se ve, največ pri Tončiki, s katero sta govorila, kakor dva otroka; nikdar jima ni pošlo, in vse jima je bilo važno in govorjenja vredno.
»Včeraj popoludne te ni bilo doma?" vpraša jo nekoč on. „Kje si bila? Spet Podvinom?"
„Zakaj govoriš ,spet'?" čudi se ona, toda tako mirno, da se ji pozna, da vzrok uže ve ali vsaj z gotovostjo sluti.
— 209 —
On cigaren ostanek vrže od sebe, da iskre od-lete, in je hud.
»Lujiza me je vprašala, kakšen si ti?" pripoveduje deklica in se glasno zasmeje.
„Kaj jo to briga!" deje on resno.
Preplašena ga deklica pogleda, ni si v svesti, da bi ga bila razžalila.
»Lujiza, Lujiza in zmerom Lujiza! To je tako neslano ime, da te prosim, ne imenuj mi ga več, veš?"
Tudi mlada dekletca imajo svojo psihologijo. »Aha, ti si ljubosumen na mojo prijateljico," tako je precej zaslutila Tončika in sedaj ga je po malem časih še nalašč podražila, hvaleč ljubeznivost in zgovornost in druga lepa svojstva prijateljice svoje, ki je Pod-vinom, dobra dva streljaja strani od Pridanovih, pod gorico.
Posestvo „Podvinom" je bilo sicer skraja kmetsko, vender sedaj uže v rokah druzega gospodskega gospodarja, hiša z novimi opekami krita, z zelenimi okni-cami, in ograjena z cvetličnimi gredami — vse kakor za zabavno poletinsko stanovanje. Kupil je bil to selišče od prejšnjega posestnika uže pristavov tast, kateri je prej sam s svojo ženo sem zahajal, po svoji smrti pak je je prepustil zetu.
Tako je bilo umevno, da Nikolaj iz svojih prejšnjih, doma prebitih časov sedanjih poletnih prebivalcev ni poznal, razven pristava samega.
- 210 —
A slučaj je liotel, da se tudi sedaj" dolgo ni seznanil, da je uže tri tedne skoro vsak dan zahajal k Pridanovim Tončiko obiskavat, a ni nje prijateljice gospodičine Lujize tako blizu stanujoče niti poznal, dasi je v svojo tiho in sedaj že izdraženo jezo toliko in toliko slišal o nji. Vzroka temu sta bila dva: prvič je bilo naključje tako, da je gospodičina baš tačas prihajala k Pridanovim, kadar njega ni bilo, drugič pa ni mogla vsak dan prihajati, nego je celo po več dnij čisto izostala, ker je bila nje sestričina, prista-vova žena, morda zarad izpremenjenega podnebja bolj obolela, dasi je bila semkaj prišla zdravit se.
»In zakaj si hud, če Lujizo v misel jemljem?" vpraša deklica zopet čez nekoliko minut potem, ko sta uže druge reči obravnavala in je bil Nikolaj, skrbno kakor tat ozrši se okoli, deklici eden poljub ukradel. „Ona je dobra in jaz jo imam rada."
„Jaz pa nečem, da bi jo rada imela," reče on najivno-resen in tihotno.
„Zakaj ne?" šepeče ona.
„Zat6, ker hočem, da samo mene rada imaš, samo mene," reče strastno on in od radosti tresoča se deklica ni imela moči braniti se njegovemu objetju.
Verjela je, da jo ljubi. In on — on je tudi verjel, da jo ljubi. Na veke, to se ve.
IX,
nder je naposled, čeprav uže v četrtem tednu Nikolajevega bivanja na domu, nanesel slučaj, da se je z gospodičino Lujizo sešel, in sicer pri Tončiki jo je našel. In kakšno je bilo to prvo seznanje? Njemu nič prijetno.
Vesel in brezskrben, kakor je bil zmerom, prišel je po vrtni stezi doli, žvižgal si pesem „Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije" in mabal s svojo paličico, da so obsteznim travnim cvetkam glave od-letavale.
Zdajci pogleda na stran in ugleda, da je bil morda uže delj časa opazovan. Zardi se in obstane eden hip. Na vrtu sta pod jablano stali Tončika in krasna mlada dama. Nikolaj je takoj vedel, kdo to mora biti, saj ni bilo precej daleč okoli civilnih Ijudij. Najrajši bi bil šel mimo, a to se ni spodobilo, torej nekako v zadregi in neveselji pristopi in pozdravi deklici.
„Moj bratranec — gospodičina Vit . . ." predstavlja Tončika malko nerodno, ker tacib, le v mestu
videnih in navadnih šeg takoimenovanega boljšega vedenja ni bila vajena.
Nikolaj se prikloni, a nobena primerna beseda mu v prvi hipec ne pride na misel. Bil je ženstva še malo vajen, in tukaj ga je tudi nenavadna ponosna lepota predstavljene mu mlade dame nekoliko iznenadila.
„Prav za prav je predstavljanje odveč, ker smo takorekoč uže znani; prvič smo tu na kmetih, kjer se izobraženi ljudje sami po sebi morajo zbližati, ker jih je malo; drugič pa sem jaz o gospodu od tebe uže toliko slišala, Tončika, in ti si mi sama pravila, da si tudi njemu o meni govorila," reče ona in svoje preko desnega ramena viseče lepe kodre z roko vrže na pleča nazaj.
»Večkrat, gospodičina," odgovori Nikolaj in se zardi, morda zarad slabe vesti, ker je Tončiki bil prepovedal o nji govoriti mu, prepoved, o kateri je, to seveda, sam z raznim vpraševanjem skrbel, da se ni izpolnjevala.
»STončiko sva ravno govorili, da naredimo takrat, kadar pride moj svak, izlet na Brinjevo brdo. Vi pojdete z nami, na to se sme računjati, ne li?" vpraša ona takoj domača ž njim, vender z nekim prevladnim glasom, ki je Nikolaja nekako poniževal.
»Bil sem predvčerajšnjem g6ri na lovu," odgovori on.
»Na lovu! Ali to ne izključuje, da pojdete tudi tačas, kadar idemo mi samo na zabaven izlet."
- 2!3 —
„To se razutneje da, če me bodo gospoda povabili, bode mi čast in veselje," reče, on tudi nekaj bolj z višjim glasom.
„Sicer pa vaju jaz motim. Vidva imata svoje pogovore," deje ona in pogleda s čudnim nasmehom in prebodljivim očesom Nikolaja.
»Pridi jutri kaj k nam!" reče uže odhajaje še Tončiki.
Nikolaj je gledal za njo.
„Kako ti je po volji moja prijateljica?" vpraša deklica.
»Nekaj ošabnega ima ta ženska v sebi, kar mi jo močno odvrača. Ko bi bd jaz ti, moja prijateljica ne bi bila," reče on.
„Ni li lepa?"
Tega Nikolaj ni mogel tajiti, zato je dejal le na pol zaničljivo besedico: „N6!"
„Nobene ni lepše, nego je ona," reče deklica smeje se ter povesi oči, morda pričakuje natihoma v svojem srci, da bode on rekel: »Le ti si meni lepša!"
Ali tega ni rekel. Molčal je in čez nekaj časa vprašal:
„Ali so oče doma?"
»Ni jih, v vas so šli nekaj kupovat."
To je bila zopet proza, in tacih vprašanj je bilo več, kratkih, brez zveze in brez zanimanja.
— 214 —
„Rekla je, da si večkrat o meni ž njo govorila," odskoči Nikolaj zopet od navadnih predmetov. »Kako si govorila?"
nJaz te ne razumejem. Kako?"
„No, kaj si pripovedovala tej visokonosi dami, mogoče, da si me časih tudi kaj zatožila, če ti nisem česa prav storil. Si li?"
„In ko bi te bila?" vpraša smijoč se.
„Da bi mi ljubo ne bilo, to veš, če ti povem, da mi ni po volji," reče on z resnim glasom.
„Ne moreš li vedeti, kako jaz govorim o tebi, če govorim?" vpraša ona tudi resna in skoro žalostna.
On nekaj časa zre pred se, sam ne vedoč o čem premišlja, potem, kakor bi se vzdramil, pogleda deklico in videč jo tako, oklene ji naglo roko okoli vratii in jo z vso ljubeznijo po imeni pokliče.
Domov gredočemu in zvečer mu je pa po glavi rojila tudi podoba one ošabne dame. Primerjal jo je s svojo Tončiko in si je prigovarjal, koliko je ta bolj prava ženska, ona pa nekaj afekti ranega, naučenega, ošabnega, visoko se nosečega, morda puhlega, brezsrčnega i. t. d.
Ko je Nikolaj drugo jutro vstal, slišal je, da je star kmet na dvorišči z njegovim očetom govoril in dejal:
„1, oče, oče Luka, Vi ste pa vender zmerom in zmerom okoli dela in prida."
„Mora se, brez dela ni jela," odgovori stari Kolodej.
— 215 -
„Kaj pak! Če Vi tako govorite, kaj hočemo potlej mi drugi? Vi brez skrbi lehko ležete na travo v senco pod hruško, pa belega kruha zraven sebe denete in meseno klobaso."
„Kdo bi pa gospodaril?" vpraša stari Kolodej, ki sicer nikakor ni zamerjal, če je kdo njegovo imo-vitost v misel jemal.
„Sina oženite, sina !" odgovori oni.
Kolodej nekaj nerazumnega zamrmra.
Nikolaj pa v svojem poslušku ostrmi. Oženiti ga! Njega? Glej, o tem pa resno dosedaj ni še mislil sam nikoli.
X.
pazil je bil Nikolaj nekaj dnij  sem,  da mu strije — tako je oddaljenega  sorodnika od
- mladega klical — Pridan nekako hladno od-
zdravlja, da se ogibJje ž njim govoriti, da nosi obraz okoli, kakor bi bil kaj jezen nanj. To se je Nikolaju čudno zdelo, ker si ni bil v svesti, da bi mu bil kaj zalega storil.
Skoraj pak je nanesla prilika, da je zvedel vzrok tega Pridanovega vedenja.
Po navadi je bil namreč prišel vasovat. Hlapec zunaj mu je rekel na vprašanje, da se mu zdi, da strijca ni doma. Nikolaj je torej ves srčan stopil v sobo. kjer je bila Tončika, prijel jo in po sili poljubil dvakrat za vrstjo, kar — zagrmi za njim očeta Pridana debeli glas: »Tako?!"
Nikolaj se zgane in zardi obrnivši se. Oba mlada človeka stojita kakor dva naglavna grešnika, brez jezika in izgovora, Pridan pa sivo pogleduje zdaj njega, zdaj njo.
— 217 —
»Tako je? Zdelo se mi je , a nisem mislil," pravi naposled in migne hčerki: „Ti ven! Da midva govoriva."
„Oče ..." izkuša deklica.
„Tiho, pravim, kesneje uže še tudi ti na vrsto prideš; sedaj ven, precej!" Deklica odide.
Nikolaj ni vedel, kaj bi rekel, zatorej je čakal da bi strijc začel.
Pridan koraka dva pot po izbi in tlači pipo. V usta devši jo in tobakov mehur zavijajoč reče te-le resne besede:
„Veš, fant — nosi gospodsko suknjo ali kmet-sko cokljo, jaz ti ne bodem drugače rekel — tako-le ne smeš kratko ni malo v mojo hišo hoditi. Jaz imam samo edno hčer, a ko bi jih imel tri kope, vsaka bi bila predobra, da bi jo izpriditi pustil tacemu mlademu veterniku, ki ne premisli, kaj dela in kaj govori."
»Jaz nisem noben veternik," skoči Nikolaj od jeze ohrabren in razžaljen po konci.
„No, kdo pak si, če mi tu-le v hišo hodiš in s piinico ..."
Oče ni našel prave besede; robate ni smel rabiti iz spoštovanja pred svojo hčerjo, katero je rad imel, in tudi da njemu ne bi pohujšanja dajal. Zatorej stavek pretrga in opusti misel ter dostavi:
„Ti delaš, kakor mlad dečak, pa ne pomišljaš predse nič, ne presojaš, kaj gre v pošteni hiši in kaj biti ne sme, če ni za naprej zmenjeno in gotovo tako,
15 (9)
— 21S —
kakor je pri poštenih in krščanskih ljudeh. To je, in amen!"
»Kdo je rekel, da ne premišljam? Jaz bodem Ton-čiko za ženo vzel, in ne vem, čemu bi branili."
Pridan se obrne strani, morda svoj zadovoljni obraz skrit, potem pa vpraša:
„Ali si premislil, kaj praviš?"
»Sem," odgovori Nikolaj, ali ne posebno pogumno, kajti, po pravici rečeno, o tem ni razven zadnjič, ko je čul razgovor onega kmeta s svojim očetom, nikdar še dobro in korenito premišljal. Kako bi bil? Vender ni vedel, da bode prišel na tako hitro in naglo izpovedovanje, kakor je bil zdaj.
„To bi bilo uže drugače, to je res," reče zdaj Pridan. „Jaz te poznam, da si bil vselej priden in vesten človek, ki ima Boga, pred očmi in ni brez poštenja. Zato ti moram verovati, da si in da bodeš mož, ki ve, kaj je govoril in komii je obljubil, kar si ti zdaj meni."
Nikolaj reče nekaj tacega, kakor da dosedaj še nihče ne more reči, da bi mu bil on besedo snel.
»Ve li tvoj oče, da se misliš ženiti, in pri nas?" vpraša Pridan mehko.
»Nič ne!" odgovori Nikolaj z neprijetnim čutom.
»A povedati mu moraš."
Nikolaj zmaje z glavo.
»Zakaj ne, brez tega ni nič, oče mora vedeti, on je prvi," razlaga Pridan.
— 219 —
„Jaz ne morem tacih režij z očetom govoriti, saj ga poznate," izvleče Nikolaj nekako težko iz sebe.
Pridan se zopet nekaj časa obrne strani, potem pa ponosno svojo vestijo na trebuh doli popravljaje pravi:
„No, če si ti ne upaš — Luka je res malo čuden, ali rad te ima vender, to vem — to bodem pa jaz zinil, jaz vem, kako se more potipati ga."
Potem pride več lepih naukov, kaj in kako se spodobi, koliko pa zdaj ne gre po krščanski postavi v pošteni hiši. Tudi nekaj trdih kletev je Pridan priložil v zatrjenje, kako bi se on znosil nad tacim, ki bi, kar se tiče njegove hčere . . . uže veste kaj. Naposled pa odpre vrata in zakliče, da se po vsi hiši razlega njegov bas:
„ Tončika!"
Deklica pride, plahoma po stopnicah doli in stopi na prag, sluteča in boječa se, da sedaj nanjo pride očetov grom. A namesto hude besede reče oče z navadnim glasom:
„ Poglej sem, dekle, s klobukom sem ti tu na oknu zlomil vršiček tvojega rožmarina, popravi ga precej, da se ne usuši."
Eekši odide iz izbe.
Iznenadena deklica pojnavlja svojo cvetko v rožnici, plahota iz nje izgine, rdečica jo oblije in upa si pogledati ljubega, ki jo smehljaje ogleduje nepremično sedeč.
15*
„Kaj so ti oče rekli ?" vpraša ona naposled tiho.
„Nič! Dogovorila sva se," odgovori Nikolaj, kakor bi bil popolnoma mirnokrven, ali pa nekako s tacim hladnim ponosom, kakor kdo, ki je baš v tem hipu z malim trudom zvršil velikansko delo.
.,Kaj — dogovorila?"
„Da te jaz za ženo vzamem, zatorej te smem poljubljati, kolikor hočem."
Deklica ga srepo pogleda, obledi, zardi se — in pade presrečna na kolena pred sedečega Nikolaja.
XI.
rugo jutro je dobil Nikolaj od svojega očeta nalog, zapreči voz in se v mesto peljati, da plača neke večje vsote denarja, katerih starec ni hotel hlapcu zaupati, ali pa je sina poslal, da ga navadi v poslovanji.- Zajedno mu je bilo naročeno mnogo manjših rečij, tako da je mogel stoprav drugi dan priti domov. Zato ni bil nič pri Pridanu.
Mejpotoma v mesto, ko je spehani konj čez klanec vozeč, počasno korakaje, glavo nekoliko povesil, razpustil je bil tudi Nikolaj vajeti in s konjem vred premišljal; konj je mislil, vedi Darvvin o čem, Nikelj pak o včerajšnjem dnevi.
In zdelo se mu je, da ni prav zadovoljen. Vse je prenaglo prišlo. Tako brž ženiti se! Ne mudi se prav nič še! In kaj njegov oče — ta čudni mož — o tem poreče? Naposled se bode še zasmijal po svoje, ali se celo jezil, kar ni potrebno, še menj pa prijetno. Vrag vzemi strijca Pridana, da je prišel baš ob tacem času. Ko je videl in zvedel, potem, to seveda, ni bilo
— 222 -
mogoče drugače ravnati; Nikolaj se je moral moža izkazati. Ko bi se bila stvar dala le malo odložiti še, pa bi bilo bolje. Sicer bi bilo pa res lepo, ob, in krasno življenje, ko bi bila Tončika uže precej njegova, to je res. A kakova žena bode? O tem prej ni še mislil. Dobra. Samo ko bi . . . E, kaj, bode uže kako!
V tem je bil konj po klanci do vrha na ravno prišel, voznik se vzpne, nategne vajeti, konj se domisli, da ga krepka roka vlada in brzo ubere hiter dir pod nogami, da hladilna sapa Nikolaju zapiše preko ušes in mu odnese težke misli.
Ob istem dnevi, le kesneje proti večeru, sedela pak je mlada Tončika gori pred vilo Podvinom pri svoji prijateljici gospodičini Lujizi. Malokdaj je bila tu, ker morala je vender doma gospodinjiti, čeravno siljena ni bila. Ali kadar je bila tu, brigala se je močno za rože in cvetice, ki so bile v gredah pred hišo, brigala se za vinkovino, ki je rasla ob zidu do strehe, in stopala je rada semtertam.
Denes pak nič tega. Prijateljica ji je poznala, da nekaj ima; to se ji je videlo na ustih. A čakala je hudomušno, da bi sama začela pripovedovati, kaj je novega. Ni se motila. Tončika je počasi začela, bila izpraševana potem, in naposled naglo vse povedala — radostno novico, da je nevesta J
Ko bi bila srečna deklica boljša opazovalka, a ne tako vtopljena v svoje srčno čustvo, zapazila bi
— 223 —
bila, da se je gospodičina zgenila od začudenja in se ji je prvi hipec oko prav čudno zaiskrilo.
»Tako?" zavzame se gospodičina čudom in vpraša: „Ali ni malo prehitro?"
»Zakaj?" vpraša deklica osuplo.
A ona vzrokov povedati dolžna ostane. Tudi baš v tem hipu zakašlja v izbi nje tovarišica, bolehna gospa pristavova; zato se vzpne ob zidu in jo skozi odprto okno vpraša, če kaj želi.
»Posedi, skoraj pridem nazaj," reče — potem skoči v hišo in precej dolgo je ni nazaj.
Tončika je mirno sedela na klopici, zrla v trnjevo mejo, kjer so vrabci vpili, a ni slušala vrabcev, nje misli so bile daleč strani.
S svojo poluspleteno nogavico v belih prstih pride gospodičina zopet nazaj, sede k Tončiki in začne čisto navadne reči izpraševati, skakaje semtertja, od niča do niča. Naposled vpraša:
»Ali še misliš o našem izletu kako dopoludne ali nedeljo, kadar moj svak pride sem?"
»Da!"
»To se ve, da pojde tvoj ženin z nami."
In takoj je začela zopet razpravljati o neki novi obleki. Tončika si sama ni upala več besede obrniti na ono, kar ji je prej zaupala tako iz srca in duše. In vender bi bila tako rada in rada govorila, veliko govorila o tem s prijateljico. Zakaj se ji to tako malo važno zdi?
— 224 —
Prvič v svojem življenji je čutila, čeprav si o tem čutu z mislijo ali z besedami ne bi bila mogla dati razjasnila, kako je nemilo polnemu srcu, če je tudi sreče polno, če nima prijateljske odprte duše poleg sebe, kateri se brez skrbi sme odkriti.
Nagloma vstane in reče: „Iti moram."
„Uže?" vpraša Lujiza hladno.
„Kesno je."
»Lehko noč!"
Nocoj je bil prvi večer, da ji ni gospodičina Lujiza rekla: »Jutri zopet pridi."
Imela je namreč svoje misli in časih človek najrajši premišlja na samem.
XII.
velicem ulnjaku pri Kolodeji je bilo samo letos dvesto novih rojev. Torej je ob lepem vremeni, kakeršno je bilo v nedeljo popoludne, pred panji tako gosto šumelo bučel v zraku, kakor črn oblak. V sredi tega oblaka izletajočih in s paše priletajočih bučel je stal stari Luka Kolodej, z edno roko držal pipo v ustih, drugo pa v žepu imel in široko razkoraeen gledal v jednomer v panje pridne živalce.
„Opikale te bodo," reče Pridan, ki pride okoli ulnjaka, a bolj pri strani postoji.
„Kaj pak!" odgovori Luka in se ne gane. Po tem moževskem pozdravu in odzdravil oba soseda vsak na svojem mestu obstojita mirno; vender je Luka Kolodej močno sam v sebi ugibal, kakov bes je prinesel Pridana ob tej uri k njemu — Pridan je pak premišljal, kako bi začel govoriti o tem, kar je bil namenjen; sicer ni bil nikdar za besedo v zadregi, čital je celo časopise, ali denašnja stvar je bila sitnejše vrste.
— 22G —
»Tobak sem doma pozabil," reče Pridan in dvakrat lopntne po stegnih, da je drobni denar v žepih bahato zažvenkljal.
»Na!" Rekši vrže Kolodej svojo irhasto mošnjo tobaka iz oblaka bučel ven proti sosedu. A ker je bil pri tem z roko zamahnil, zažene se mu edna bu-čelica v lase in raje jezno, da bi prišla do kože. Skočen stari Luka uide iz roja ven, ali sovražnica ga podi in ne odneha, predno mu žela ne pusti v čelu.
„Te je? Te je? Kaj sem ti pravil!" vpije Pridan, pristopi in z veščo roko potegne sosedu želo iz kože.
»Med imajo, pa se boje zanj, zato so hude," reče stari Luka hladnokrvno, kajti njegove čutnice so bile vsega vajene.
»I, mene! Veš, da je stari pregovor, da so bu-čele hude zato, ker so ženske. Trot nima nobeden žela. Le ženska pika. Kakor so nas pikale naše, saj veš, Bog jim daj nebesa! A smo jih vender radi imeli, ženske, ko smo bili mlajši, vedi ga vender ..." smeje se Pridan.
»Beži, beži !" posvari ga starejši sosed.
„E, kaj se bodeš delal, kakor bi bil od nekdaj mrzel. Kar molči. Tako je bilo in bode. In je še, Luka, tako je še!"
»Kaj?" vpraša z začudenjem oni.
»Ne mislim tebe ali sebe; ali poglej: ti imaš sina, ta uže gleda, kako bi . . . in, no, kaj ti bodem pravil, saj veš."
»Ničesar ne vem. In pazi naj se! Komaj je otročje hlače sezul fant."
»Kaj pak! Jaz pa rečem, če ga prej oženiš, bolje storiš. Če ga pa nečeš, potlej ga pa v strah vzemi, veš, ker jaz nečem, da bi doli okoli mojih oglov hodil. Povej mu to!"
,.Okoli . . .?"
»Moje hčere, no, če uže moram sam povedati," zahuduje se Pridan osorno, kakor bi mu bil sosed Luka storil Bog zna kako krivico.
»Moj fant?" zavzame se ta.
»Tvoj, tvoj!"
„Pu-u!«
»No, veš, tacega ga ni na svetu, da bi jaz svojo hčer za njim lučal. Ti stori, kar hočeš. Vem, da te ni še volja gospodarstva prepustiti mu. Ali za zdaj mu lehko prepustiš malin."
»Komaj je domov prišel."
»Hitro je, hitro. Ali baš zato ni, da bi odlagali in cincali. Kar se hitro začne, mora hiter konec imeti, pravijo, drugače se ne skonča dobro. Meni samemu ni po volji, da je tvoj sin uže zdaj, tako brž k meni snubit prišel, in še brez tebe. Stori, kar moraš."
Luka Kolodej je glavo povesil in v jednomer gledal v edno travico, a molčal. Sosed mu je govoril dalje, a on je premišljal in molčal. Videlo se mu je, da mu vsa stvar ni po godu, vender povedal tega ni, ker sosedu nasproti je bil previden, kajti duševno je
— 228 —
bil Pridan nad njim, to je vselej čutil in zato se je mej vsemi samo tega soseda nekako bal.
Dva žandarma prideta mimo, pozdravita župana Pridana in obstaneta. Luka Kolodej je bogatin imel od nekdaj nekovo posebno spoštovanje pred temi čuvaji javne varnosti, zato jih je vselej pogostil z vinom in slanino. Tudi denes ni zabil, dasi ni delal tako prijaznega obraza, nego drugikrat.
XIII.
|RT>559 ikolaj je, ko je bil v šolah, pridno učil se tega,
Smv0 kai Je ime' u^'^' se dolžnost, au tudi sam je
'-— mnogo čital, torej je bil iz samouka izobra-
ženejši, nego bi bil kdo pričakoval od njega, ki je vedno v svobodi in obilici živel in ni imel roditeljev, kateri bi ga bili zmožni v tem nadzorovati in priganjati.
Ko je torej od dne do dne bolj zapazil, da njega nevesta, Tončika, tega in onega še ne zna, sklenil jo je sam »izobraziti", in mislil, da se bode od njega hipoma vsega naučila.
Mogoče je, da ga je nagibalo to, da, ko je gospodičina Lujiza mnogokrat bila pri nji, videl je Nikolaj razloček mej njima; primerjal je duševne zmožnosti edne in druge in je zažedel, da bi to in ono njega Tončika tako razumela, ali pa morda še bolj e kakor ona mestna gospodičina.
Dober domoljub, to se ve, bral je najprej ž njo slovenske pesnike in boljše novele.
~ 230 —
Pa tudi tuje literarne stvari ji je razkazoval in razkladal. Njegovo naukovanje je bilo sicer brez zisteme in brez korenitosti, česar pa on ni opazil. Ona ga je pridno poslušala, dasi ni mogla časih prav razumeti, čemu je to potrebno za srečno življenje, časih pa celo ni razumela, kaj hoče ljubi s svojim ukom. A ker je prihajalo od njega, bilo ji je venderle vse lepo, vse prav.
Ni bil prav zadovoljen, če ni brzo vsega razumela in v spominu ohranila, kar ji je tacega pripovedoval, ali ni pomislil, da je bil morda on slab učitelj, ali pa da deklica ni imela dovolj znanstvene podlage, da bi bilo možno ono razumljenje.
Nekoč ji je razlagal, kaj je »ideja", lovil primerne izraze od tu in od tam, prav razumno in korenito. Ali na konci je videl, da ga je poslušala bolj z očmi nego z ušesi. Tedaj je pač pokazal malo nejevolje, ali ona se mu je tako ljubo nasmehnila in s poljubom mu odvzela nejevoljo.
Da Tončika v izobraženji ne bode dosegla go-spodske svoje prijateljice, to se mu je zdelo kmalu gotovo, a domišljal se je pogovora: »Ce ima ženska preveč v glavi, ima premalo v srci."
Dobro srce pa je prva stvar pri ženski, brez tega nič in nič. To je bilo njegovo istinito in prvo prepričanje in s tem se je tolažil, če se sme tukaj sploh govoriti o kakovi tolažbi.
ridan je bil Nikolaju povedal, da je z očetom govoril zarad ženitve, pa da ni bil protiven. Stari pa sinu o tem več tednov ni ničesar omenil, kar je bilo temu najljubše, ker ni si mogel misliti, kako bodeta s trdim očetom o tacih mehkih rečeh govorila. Kmalu je videl.
Sedela sta po večerji še vkupe. „Tako, ti se ženiš, pravijo," začne stari. Nikolaj se zardi, a ničesar ne odgovori. „Mudi se ti res!"
Zopet molk, ker sin ne odgovarja, misleč: „To naj le strijc naredi z očetom."
„Zato, ker si star in se ti je treba bati, da bi skoraj nobene ne dobil!" nadaljuje starec čez nekaj časa.
Zopet molk.
„1, kaj vender misliš?"
Nekaka jeza poprime sina, da vstane in reče: ., Če menite, da se naj ne, ne bodem se, in konec je, jaz nisem silil."
— 232 —
Hoče oditi.
„Počakaj! Kaj ne moreš malo posedeti? Naspal se bodeš uže! Nihče te ne budi. Ne zamudiš nič, kaj ne bi počakal?"
Nikolaj sede.
Zopet oba molčita. Stari bobna po mizi ter primajuje s sivo glavo, sin na sveči dolgo prižiga cigaro.
„AIi si bil kaj v malinu?" „Nič denes."
»Dolenji tečaji so nekaj pokvarjeni. Treba bode popravka. Hlapci so zanikarni, da ti povem. Človek bi jim moral zmerom za hrbtom stati. Jaz pak ne morem biti povsod. Nisem Bog. če hočeš, pa imej malin, no, pa se potlej ženi nanj ali kar hočeš. Nekaj denarja ti bodem uže dal, da bodeš nov jez delal, če misliš, kakor si oni dan dejal. Vender vem, da ne bodeš opravil kdo ve kaj. Vsega gospodarstva ti pa ne dam, ne. Dokler bode mazinec gibal, sadil in sejal, jedel in pil bodem, kar bodem jaz hotel. Le tiho bodi! Jutri pojdeš z menoj k dohtarju, da ti bode naredil pisanje do gosposke, da dobiš leta. Zdaj še nimaš štiriindvajset let. Potlej se pa ženi, kamor hočeš. Dekletce je res še premlado. In ti bi lehko čakal. A nečem, da bi rekel: ,Branil mi je.' Ti bodeš živel ž njo, ne jaz. Kakor si postiljaš, tako bodeš ležal."
Predno je osupli Nikolaj mogel na to nepričakovano očetovo izjavo kaj odgovarjati, bil je starec
— 233 —
uže kapo z mize vzel in razkoračeno stopaje odšel iz izbe.
To je bil najdaljši govor, ki ga je Nikolaj kdaj slišal od svojega očeta.
Močno se je bal z očetom o tej stvari govoriti, ali glej, kako naglo in nepričakovano se je kar samo ob sebi vse naredilo! Nikolaj bi bil mogel in moral od veselja poskočiti. Vender tega ni storil. Obsedel je mirno za mizo, le vroče mu je bilo v glavo.
Kako ne bi! Ker mu vse tako naglo, tako — srečno gre. Kdo bi si bil pred pol letom mislil, da bode denes uže ženin in sam svoj gospodar na velikem malinu svojega očeta?
Cigara na mizo položena je bila ugasnila, tako dolgo je premišljal. Naposled mu pride na misel, da je vender to, kar mu je oče rekel, tako imenitno in novo, da mora Tončika še denes zvedeti.
A do jutri tudi lehko počaka.
„Ne! Spodobi se, da ji še nocoj gre poročat . . ." S to mislijo vstane in odide z doma.
Krasno mu je luna svetila za stezo skozi vrt proti sosedovim, kjer je deklico še našel na nogah in pri večernem delu, ko je skrivnostno na okence potrkal, kakor bi mu bilo res treba tihotapski in skrivno govoriti ž njo.
Ko ji je kratko povedal očetovo privoljenje, zardela se je ona sramežljivo, potem pa izpraševala, hoteč vedeti prav vsako očetovo besedo.  On ji je ponovil
16 (9)
— 234 —
otčevo govorjenje, dasi morda ne tako natanko kakor mi, vender po večjem zvesto. Vpraša ga po kratkem premolku na pol tiho:
»Meniš li ti, da me bodo tvoj oče radi imeli?"
»Zakaj to vprašuješ?"
»No, reci, kaj meniš?"
»Moj oče nimajo nikogar radi, ni mene ne, ki sem jim sin ; čuden človek so," odgovori on.
»Ali pa morda nisi ti sam kriv? Ne znaš morda ž njimi govoriti ?"
»Nisem kriv," odgovori on nekako nejevoljen.
»Vidiš, kako hitro so ti dovolili.; še predno si jih prosil; to je znamenje, da te radi imajo. Le čakaj ! Jaz jim bodem tako lepo stregla, da me bodo morali radi imeti, tudi tvoj oče," reče ona.
»Ni li dosti, da te imam jaz?"
»Ne."
»A mora biti!"
Ona ga skoro preplašeno pogleda.   On jo prime za glavico in jo poljubi, želeč ji »lehko noč". »Ali si hud?"
»Nisem. A ti se ne smeš tako odločno uže zdaj proti meni postavljati. Glej, ljubica moja mala, kaj bode še kesneje iz tebe, ko bodeš moja žena, če mi uže zdaj zanikavaš."
Ona zmaje z glavico, toda odgovoriti ne more. Tiha, nevidena, zatrta solzica ji orosi oko.
■ >3BK -
XV.
p258Š|ospod pristav Kralj je bil dobil od svoje službe nitfiS dopust in je prišel k ženi in svakinji na kmete.
~ Z Nikolajem je bil nekoliko znan uže prej, a bolj se je seznanil zdaj, na kar je bil tem bolj prisiljen, ker moškega omikanega društva tu ni bilo na izbiranje.
Necega popoludne sta v gošči na gori pod samotno smreko ležala, puški poleg sebe. Po brezuspešnem lovu sta svoj lovski obed končala in pila s seboj nošeno dobro kapljo.
»Ženske so mi sinoči pripovedovale, da se uže ženite, gospod Kolodej," začne pristav, sicer človek, ki je le potrebne in vsakdanje stvari govoril ž njim.
Nikolaju je beseda »uže" neljubo na uho udarila, zato se je kratko odrezal z: »da!"
Gospod Kralj dene komolec pod glavo, gleda proti nebu in reče z nekim neznosno usilnim glasom:
»Vi ste zdaj strašno zaljubljeni, strašno!"
Nikelj je bil še premalo znan ž njim, drugače bi mu bil ostro odgovoril, a tu je rajši molčal.
16*
— 236 —
Hitro pristav skoči po konci, odklene svoj žepni nož iu zareže v gladko smrekovo deblo veTik križ, glasno se zasmeje in zopet leže.
»Kaj se smejete?" vpraša Nikolaj.
»Vidite križ, ki sem ga v smreko zarezal?"
»In kaj s tem?"
Gospod Kralj zopet leže, dene komolec pod glavo in z lehkomišljeno-obžalovanskim vzdihljajem reče:
»Mladost, mladost! Pridite čez deset let sem-le, poglejte to smreko, tačas bode ta križ velik in za-^moljen. In domislite se, da ste denes tu ležali zaljubljeni, pred ženitvijo. in da sem se jaz smijal. Tačas boste vedeli, zakaj sem se jaz smijal. Godilo se Vam bode, kakor nam vsem. Meni je bilo ravno tako, ko sem bil zaljubljen."
»Niso povsod ednake razmere, niti ednaki ljudje," reče Nikolaj pikro.
»Vi mislite mene, kakor sem zdaj. Ali krivo sodite. Jaz ne mislim razmere s svojo sedanjo ženo, ki je res zarad svoje bolehnosti precej sitna. Z njo sem naredil stvar bolj po paragrafu državljanskega zakonika. Ali drugače je bilo prej, ko smo bili mlajši, ko sem bil v Vaših letih. Da, Vi, ki me vidite in poslušate zdaj, ne bi verjeli, da sem nekdaj bil kakor Vi zdaj, da sem čutil neprijetno resnico Seheffelovega »Trompeterja":
»Liebe ist ein schlimmes Feuer, Friesst den, so es angeblasen." *)
*) Žarek ogenj je ljubezen, Vje te, ki si ga upihal.
— 237 —
Poznate li Scheffelovega „Trompeteija Sakking-skega?"
»Ne," odgovori Nikolaj.
Pristav pa mu kakor nalašč citira ona dva nemška verza zopet in zopet.
Za ta dan je bila dobra volja Nikolajeva izgubljena. Na poti domov je največ molčal in ko bi si bil upal, bil bi „materijalistua pristavil, ki je uganjal razne prazne šale, odkrito izpovedal svoje zaničevanje.
Vedno pa sta mu šumela po ušesih ona dva nemška verza.
Se zvečer, ko je legel spat, ponavljalo se mu je v spominu, kakor bi kdo na lajno igral: „Liebe ist ein schlimmes Feuer,  Friesst den, so es angeblasen."
In začel je premišljati, da li je njegova ljubezen taka. Zazdelo se mu je — da ni. Kje je v njem takšen ogenj ? — Morda . . . vsa ta njegova ljubezen ni prava in cela ... In kako se sme potem za vse življenje vezati ? . . . Morda ... on sploh ljubezni, kakor polni in objema druga blaga srca, sploh zmožen ni? . . . Tako je mladenič premišljal in nemirno se je prekladal brez spanja.
Črv dvojbe se je vzbudil.
Uboga Tončika! Morda srečna v tem hipu moliš za njegovo zdravje in srečo njegovo.
XVI.
rinjevo brdo je bila nevisoka gora pol ure od tvorišča naše povesti. Na vrhu je stala ka-~—™~ pelica, zidanje nekdanje stare graščakinje iz obližja, o kateri je pripovedka trdila, da je mlada vdova razkošno živela in vse veselje uživala, zato pa na stara leta zidala na Brinjevem brdu kapelico na čast svetemu Antonu.
Pobožno ljudstvo je hodilo ob nekih dnevih v letu tu gori na božji pot; drugi bolj posvetni ljudje so hvalili lepi razgled z gore na jug in na sever po deželi ter narejali tja izlete.
Tako se je bil takov izlet po trudu gospoda pristava naredil tudi to jesen. Raz ven naših mladih znancev, bolehne gospe pristavove ne izvzemši, ker je vsekako hotela biti zraven, obljubilo se je tudi od dne strani gore po drugem poti priti več uradniških družin, in kapelan je bil naprošen, da pride maševat. Od one strani je bila večja druščina napovedana, od
— 239 —
te pak so zjutraj ob petih se vzdignili pristav Kralj z ženo in nje sestričino, gospodičino Lujizo, Nikolaj in Tončika. Hlapec je bil uže pred njimi odšel, obto-vorjen z vsemi pripravami za tečen zajutrek, kateri se je imel pripravljati na gori pri ognji na planem pred kapelico.
Do pod gore so se vozili, potem pak je bilo treba korakati peš.
Jutro je bilo krasno, nikjer videti nobene meglice.
Kmalu, ko so začeli hoditi navzgor, videlo se je, da bolehna pristavova žena ne more dohajati drugih, zato sta jo prijela nje mož in Tončika vsak za edno podpazduho. A še takisto je šlo po polžje.
»Midva nečeva tako počasi hoditi, iitopiva brže, nič ne de, če sva prej na vrhu," reče gospodičina Lujiza Nikolaju, izroči mu svoj plšd, in stopi z urnim korakom naprej. Nikolaj je tako moral tudi hitreje stopiti. Ker se je steza mej brinjem in češminjevim ter družim grmovjem po kačje vila. kmalu onih treh za sabo nista več videla, ko sta pogledovala nazaj.
»Zdaj sem pa uže trudna," reče gospodičina, ki je dozdaj pred Nikolajem hitro stopala navzgor, in postoji. Krasna rdečica je bila oblila nje polno lepo lice in labudji vrat, in oči so se ji veselo iskrile.
Ko Nikolaj pride do nje, dene mu roko pod njegovo ramo, široki rokav se odvihne nazaj po beli lakti, kakeršne on še ni videl nikdar.
— 240 —
»Ce ste Vi tako negalantrii, da mi ne ponudite roke in podpore, jemljem si jo sama," reče ona.
Nikolaj kesneje ni vedel povedati, kaj je na to odgovoril. Posebno kaj pametnega menda ni bilo.
Tu je treba dodati, da Nikolaj zarad daljšega občevanja z gospodičino ni imel več one „antipatije", o kateri si je spočetka mislil, da jo ima do nje, vender sam ni bil še nikdar ž njo. Vselej jo je našel le pri Tončiki.
»Slišite, nekaj mi morate pojasniti, gospod Nikolaj. (Ona ga je po krstnem imeni klicala, ker je od Tončike vedno tako slišala, ali pa mogoče tudi, da njegov priimek nje mestnim ušesom ni ugajal.) Hočete li?"
»Gotovo, če moreni."
»Prav lehko. Vi ste edini zmožni odgovoriti na vprašanje. Jaz sem Tončiko vprašala, ali me bode povabila na svoje ženitovanje. Pri tej priliki pa sem zvedela, da se niti ne ve, kdaj bode. Zatorej se moram obrniti na Vas."
»Tega pa tudi jaz na tanko še ne vem," odgovori on; ni mu bilo ljubo, daje o tem začela govoriti.
„Kako to, da ne?"
»Nisem še odločil časa; a tudi ni le od mene odvisno, temveč so še neke male razmere."
»Kake razmere? Le glejte, dami naposled mojo ljubo, drago prijateljico še pustite in se drugod zaljubite. Tedaj, kdaj me bodete povabili?"
-   241 —
»Bodete li vsak čas iz mesta hoteli priti?"
»Za svojo prijateljico, sestrico svojo Tončiko pridem kadarkoli in odkoder bodi. Res! Jaz jo imam tako rada, kakor bi mi bila sestra. Zarad nje pridem. In končno — da ne bodete hudi — tudi nekoliko zarad Vas, ker menda ženin moje sestrice je vender tudi nekoliko moj ..."
»Moj brat ... le izrecite," dopolni on.
„Ne . . . svak sem hotela reči."
„Je li to velik razloček?"
..Velik. Sicer pa, če mi ravno hočete biti brat, nimam ničesar ugovarjati zoper to." »In Vi meni sestra?" vpraša on. »To se razumeje, da!" »Hočem!"
Ona se pripogne naprej in obraz nazaj obrnjen mu v oči pogleda z nepopisno sladkim nasmehom vprašuje: »Res? Bajte roko na to!"
Oči so se srečale z očmi. Nikolaj ni še nikdar videl tacih. Niti zavedel se ni, da je stisnjeno držal nje ročico več sekund, predno mu jo je izmuznila.
»Vi niste nobene sestre imeli?" vpraša ona potem, ko stopata vštric naprej vzgoro.
»Nobene."
»In brata ne?"
»Tudi ne."
»Jaz pač, ali pomrli so mi." Zdaj mu začne ona pripovedovati življenje svoje.
- 242 —
In lepo je znala pripovedovati.
Ginljivo družinsko sliko mu je narisala iz svoje mladosti, ko je imela še mater, brata in sestro, kako ljubo je živela ž njimi tako dolgo, da jih je zapored smrt pokosila in je ona sirota morala zavetja iskati pri omoženi sestričini, gospe Kraljevi.
Nikolaj je zdajci spoznal tu veliko srce, ljubezni polno in ljubezni potrebno.
Zanimalo ga je nje pripovedovanje in podaljšal je je s tem, da jo je izpraševal o tem in onem nadrobneje, a ona mu je z veliko odkritosrčnostjo odgovarjala na vse.
V tem sta hodila počasneje in on je morda nehote pod pazduho nje roko tesneje držal nego prej.
A tudi, če je to storil hote, saj je smel, ni li bil odšle nje brat?
XVII.
o sta prišla na goro, bilo je nekaj gospode uže pred cerkvico na travi zbrane, drugih so še pričakovali. Počasi je bila vsa družba vkupe in tudi pristavovo ženo sta bila nje mož in Tončika srečno dovela. ,
Nečemo govoriti o pobožnosti, katera je bila mej mašo videti pri tem in onem udu družbe. To bodi Bogu prepuščeno. Le tolikanj bodi naš Nikolaj zatožen pri pobožni bralki, da je jako razmišljen slonel ob zidu mej svetim opravilom. A bila je Tončika tolikanj pridnejša. Ona je klečala ob stranskem oltarčku pri podobi Matere božje in ni imela ni očij ni sluha za druge stvari, nego za božjo.
Po maši so si na planem pri ognji kuhali za-jutrek, sedeli in čepeli okoli in šale uganjali, dovtipne in navadne, vsak po. svojih darovih. Pozneje se je improviziral celo ples in družba je bila tako vesela, da se je še kapelan s staro gospo trikrat zavrtil, spremljan z velicim rokopleskom.
— 244 —
»Kako Vam je všeč?" vpraša gospodičina Lujiza, prišedši k Nikolaju, ki je denes precej malo udeleževal se občega veselja.
»Prilično. A Vam?"
„N6! Bilo bi, a preveč nas je, preveč je tac i h ljudij prišlo, ki ne spadajo mej nas, poglejte 6no-le žensko, kako lice! Nekatere osebe se mi zde pre . . . pre . . . oprostite, da naravnost rečem preordinarne."
Nikolaj začne društvo opazovati in zdaj se je še njemu zdelo, da je tako, kakor je rekla gospodičina.
»Kaj ti je denes?" vpraša ga dozdaj vesela Tončika s tiho skrbjo.
„Kaj mi hoče biti?" odgovori on pol osorno, vender se popravi takoj mečje pristavljajoč: »Ne zahtevaj, da bi jaz tako bil, kakor vsak drug, kadar nisem dobre volje, in denes slučajno nisem."
»Kako je to slučajno," vpraša ona, »si li bolan?"
„Ne!" odgovori on s tacim glasom, da si ga ni upala delj izpraševati.
Mej prvimi, ki so odšli z brda domov, bili so naši znanci. Gospa Kraljeva je mejpotoma govorila, da ji letos ni bilo tako prijetno pri svetem Antonu, kakor lani.
Tudi Tončika ni bila zadovoljna zvečer doma, ko je šla spat. »Zakaj je bil on denes tako čuden, časih na poti domov celo skoro neprijazen? Mari je ne ljubi?"
Dvojba, dvojba, ti prvi črv, ki glodati začenjaš v ljubečem srci, in v sreči delaš nesrečne ljudi!
-  245 —
Tako zelo se je veselila uže dolgo prej tega izleta, in zdaj se je tako čudno končal . . .
»Nikelj, Nikelj, ti nisi tako dober, kakor sem časih mislila, ne, nisi!" Ali vender te tako neizrečno rado ima, to dekletce tu, in sicer tacega, kakeršen si, prav tacega, tebe vsega. Ni treba, da bi boljši bil. Samo ljubiti bi jo moral . . .
In solze so lezle po gladkem mladem lici in ka-pale na belo vzglavje v postelji uboge Tončike.
XVIII.
pivni izbi Pridanove hiše sta pri vinu sedela delavnega dne dva kmeta, umazana tovariša, in sta se zabavala po svoje. Vrata se odpro in še tretji pride.   Na močnati obleki se mu pozna, da je malinar.
„Vidiš ga? Kadar ni mačke doma, plešejo miši," pravi eden kmetov. „Davi sem videl starega Kolodeja, ki se je s sinom nekamo peljal. Menda ga še domov ni, in glej ga malinarja njegovega tu. Kam je pa šel tvoj stari?"
„V mesto sta šla. Nikelj je dobil leta in bode potegnil denar, kar ga ima dobiti po materi. Od zdaj bode on gospodar doli pri nas v malinu," pripoveduje malinar.
„Tako je vender rbs, da se oženi?" vpraša drugi kmet.
»To je, da! Malo hišo zraven malina uže popravljajo. Ves teden imamo zidarje. Pred pustom bode počilo."
— 247 -
»Pridan naj bode vesel."
»Dobro bode hčer oddal, to je res."
»Kje pa je, da ga ni videti."
»Tisti svoj časnik bere zunaj," pravi malinar.
»Ni čudo, da je tako moder, ki zmerom v časnike gleda in zna pozvedeti, kaj se po svetu godi in pravi," primetne kmet.
„1, kaj pak," odvrača drugi. »Meniš li, da je v tistih časnikih kaj resničnega in pametnega? Nič, jaz ti povem. Kako se more zmerom toliko novega na svetu zgoditi, da bi toliko popisali, kakor popišejo ti, kateri časnike izdajejo? Ne more se! Zato morajo legati."
»Kdo jih sili," opomisli bistroumno drugi.
„Ali pa neumne reči pišejo," nadaljuje prvi. »Ali sta slišala tam po zimi, kaj je nam nekoč Pridan iz časnika bral o tistih dveh golobih?"
„Nisva ne."
»No, zapisano je stalo, da so, ne vem uže kje, iz snega izkopali dva goloba, katera sta bila raz streho pala, ko je mšlo, in osem dnij v snežnem zametu živa ostala."
,,Ni mogoče."
»Kaj ne bi bilo? Jaz pa pravim, to ni nič posebnega, nič čudnega. Ko bi jaz znal pisati časnik, jaz bi pa nekaj čudnejšega povedal in popisal. Kaj bode to, osem dnij pod snegom ? To ni nič. Jaz sem pak zraven bil, ko smo pri Nastavniku seno iz senice
— 248 —
nakladali na voz. Veste kaj smo v senu našli okoli vseh Svetih? Kokoš smo našli, živo kokoš, živo, ki je bila dvanajst tednov prej v seno zakopana. Živo smo še našli, naj me ta ali tisti vzame, če ni resnica! Res je, da je bila tako shujšana, da je je bilo sama kost in koža, prav sama; ali živa je še bila. Vidiš, kaj tacega pa ne denejo v časnike."
»Bog ve, ali bodo dejali to v časnike, da se naš Nikelj ženi?" vpraša malinar.
„To bi bilo pa uže vredno," meni kmet.
»Potlej pa veste kaj," oglasi se še malinar, „dva glažka brinjevca bi plačal jaz tistemu, ki bi v časnike dal, kako je naš Luka, stari, siten gospodar."
„Bog ve, kakšen bode sin?" pristavi kmet.
»Dobro in pridno gospodinjo dobi, Pridariovo," reče drugi.
»Ali je še nima. Dokler duhovnik ne govori, lahko še vse se razvali."
»Časih je bilo uže tako, to je res."
XIX.
Jesen je bila tu, uže kesna jesen. Perje na vin-kovini okoli gospodske hiše Podvinom je bilo uže rdečkasto, potem pa rmeno in je odpadalo. Dan je bil kratek, jutro hladno, večer tožen — več ni bil čas bivanja na kmetih. Gospodu Kralju je bil potekel tudi dopust, drug dan je bil odhod v mesto napovedan.
Gospodičina Lujiza se je bila na večer Tončiki napovedala, da pride po slovo. Tudi Nikolaj je bil povabljen, naj pride k Pridanovim tega popoludne. In prišel je bil.
Sedeli so vsi trije vkupe do mraka in govorili.
O mraku reče gospodičina Lujiza:
„Ker je denes zadnji večer letos, da sem pri vas, Tončika, ostanem še nekoliko delj; da me kesneje ne bode strah, spremi me gospod Nikolaj, ne H?"
„Z veseljem, če hočete do mesta, ne le do doma tu gori," odgovori Nikolaj brzo. In resnico je govoril.
17 (9)
— 250 —
Gospodičina se mu je zdaj zdela vsa drugačna nego spočetka, in jako žal mu je bilo, da odhaja.
„Do mesta? Potem bi bila Tončika huda?" pravi gospodičina.
„0 nič, naj bi te spremil, dokler je; samo da potem skoraj nazaj pride," meni zvestodušno Tončika.
Uže tema, prav gosta tema je bila, ko se je začela gospodičina poslavljati. Tončika jima je hotela dati hlapca, da bi svetil, ali Lujiza je to odrekla, češ, prvič ni daleč, drugič z gospodom Nikolajem pot poznava, da prideva lehko z zavezanimi očmi domov. To je bilo res.
„Ce te denes zadnjič deklico vidim, srečna bodi!" 'S temi besedami se je končno Lujiza od prijateljice poslovila, katera jo je v tretje poljubila in solze v •očeh imela ter govoriti ne mogla, dasi je vedela, da jo jutri, ko se bode vozila mimo, lehko vidi še edenkrai.
Petnajst korakov od hiše nista govorila Lujiza in nje spremljevalec Nikolaj ničesar. Nikolaju je bilo nekako hudo, da odhaja ta prijateljica njegova in njegove — neveste. Ona, Bog zna, kaj je mislila.
„Tema je," reče potem ona in globočje potisne svojo roko pod njegovo pazduho.
„Kod ideva, po cesti ali po stezi ?" vpraša Nikolaj. Po stezi je bilo prav blizu, po cesti pa dalje na okoli.
„Po cesti," odgovori ona.
,,Tudi meni je ljubše po cesti."
— 251
,,Zakaj Vam ? '
„Ker delj ostaneva vkupe."
Premolk. Zdajci ona postane, in ne snevši roke izpod njegove rame zadrži tudi njega.
,,Ali se domislite pota na Brinjevo brdo in najinega pogovora?" vpraša ona, in glas ji je bil čudno mehak.
„Dobro. Kako se ne bi domislil? Ob oni priliki sem Vas, gospodičina, stoprav popolnoma spoznal in tako spoštovati zač<d, kakor . . ."
„Nič komplimentov od Vas! Od Vas samo odkritosrčnost. Ne veste, da sem se Vam tačas ponudila in obljubila priti na Vaše ženitovanje? Denes pa moram obljubo svojo oporeči. Vi bodete svatovali uže pred pustom, slišala sem; a jaz ne bodem mogla priti."
,.Potem jaz vse preložim čez Veliko noč," reče on naglo in odločno. ,,Zarad mene?" „Zarad Vas."
„A jaz najbrž tudi po Veliki noči ne bodem mogla priti."
..Zakaj ne, gospodičina? Smem li vedeti ali ugibati vzrok?"
,,Pustite. Ugeniti ga Vi ne morete, povedati ga Vam pa jaz ne morem."
Počasi, prav počasi sta koračila dalje.
17*
„Ali se domišljate, da tačas, ko sva sklenila prijateljstvo ali bratstvo, izgovorila sem si jaz pravice take zveze?" vpraša ona glasneje in videzno veselejša.
,,Domišljam se, ali žal, da dosedaj teh pravic niste rabili, vsaj jaz nisem čutil, da bi jih bili."
,,Tedaj hočem edno rabiti sedaj: Tončiko, malo prijateljico svojo, ki bode kmalu Vaša žena, Vam priporočam . . . Jaz mislim, da smem z Vami govoriti, kakor z bratom, brez okolišev . . . Spoznala sem Vas, da imate blago srce, plemenito dušo in vsa svojstva, ki morejo osrečiti mlado deklico. Zato sem vesela, da bodete osrečili ljubo mojo prijateljico, mojo Tončiko. Ona je res dobra deklica in jaz ne dvojim, da bodete od nje naredili to, kar za svojo srečo potrebujete in kar zaslužite, to Vam brez uklanjanja rečem. Ona je še nekoliko — kako bi rekla — dete, ljubeznivo dete, a vender dete. Zato me je prav srčno veselilo, ko sem zapazila, da imate sami odprte oči in veste, kje je dobro, da Tončika še kaj pridobi, namreč, da ste začeli nje nekoliko nedostatno literarno izobraženje dopolnjevati. To ste storili jako dobro. A morate nadaljevati. In sicer zdaj, pred poroko, gospodine moj, potem, pravijo, ne gre več tako rado lepo in gladko. To se ve, Tončika je v tem oziru izjema. Na Vaši strani mora vedno ostati tako ljubo in dovzetno dete, kakor je. Pa, morda ste nejevoljni name, da Vam take reči govorim?"
— -253 —
„Na Vas ni mogoče, da bi nejevoljen bil, posebno ne, če govorite iz moje duše, gospodičina," reče Nikolaj. „Baš na tem govorjenji Vas zopet spoznavam prijateljico, sestro . . ." Rekši nehote vzdibne.
„Vzdihnili ste?" vpraša ga ona mehko.
»Mislite li, da bodem jaz srečen ž njo, prav srečen ?" vpraša on poluglasno in boječe.
»Jaz upam", odgovori ona. „Ali ne smete pozabiti pregovora, da ,vsak človek je sam kovač svoje sreče'. Vi se sami srečnega naredite, ker morete. Mož ste, zato imate izbiro. Me ženske smo na slabšem v tem oziru, ker se moramo izbirati dati. Ko bi Vi ne bili uže izbrali, reklo bi se Vam bilo lehko: glej da dobiš in najdeš tako srce, kakor je tvojemu prikladno in sorodno. Zdaj pa, ko ste uže izbrali in se na pol uže zavezali, zdaj Vam je samo svetovati, da izbrano srce sebi priklonite, da mlado drevesce pripravite v tako rast, kakor je za Vas dobro, po svojih srčnih in duševnih potrebah."
„In kake mislite, da so te pri meni?" vpraša on.
„Jaz Vam bodem govorila odkritosrčno."
»Tako, kakor v duši govorite."
»Vi, gospod Nikolaj," začne ona in roka nje pod njegovo pazduho naglo v tem hipu malo višje zleze, „Vi imate mehko srce, torej potrebujete tudi žene, ki Vaš čut razume, ne z glavo, temveč s srcem; pa tudi razum Vaš in izobraženje sploh se pri Vas, kakor pri vseh blažjih ljudeh, opira na srce. Zatorej
— 254 —
morate na to gledati, da bode žena Vaša v vsem i znala i rada hotela in mogla Vaše misli misliti, Vaše, nazore ceniti, Vaše skrbi skrbeti, Vaše ljubezni ljubiti. Jaz vsaj si ne morem misliti pustejšega, nego moža, duhovitega in pametnega, ki je na vse življenje navezan živeti z ženskim bitjem v najožji zvezi, katero ga ne umeje, ali kateremu so celo ono smešno zdi, kar je izobraženemu in značajnemu možu važno in imenitno."
„To je istina," reče Nikolaj zateglo.
„No, vidite! Potem glejte, da bodete od Tončike pred poroko vse to naredili."
„Iz nje? Je li toliko mogoče?" vpraša on.
„Jaz mislim, a ne vem. Mislim, da. Ker uže tako zaupno govoriva, Vam menda uže lehko tudi povem, da me mlade ženske smo sploh dovzetne, mehke, učljive. Vi ne veste, koliko takšen mlad mož, kakor ste Vi, z ljubeznijo in dobro besedo pri nas opravi, ako hoče. Storite Vi tako v svoji stvari!"
To sta zopet stoje govorila. Zdaj se jameta počasi dalje premikati.
„Ali bodete Vi takšni, ko se omožite, kakor ste mi prej govorili, gospodičina?" vpraša zdajci on ter zopet obstane ž njo.
Jaz imam previsoke misli o sreči zakonskega življenja, nego da bi ravnala drugače. Rajša se ne omožim nikdar; ali če to pravim, ne smete misliti, da govorim tako, kakor vsako mlado dekletce, pa drugače
— 255 —
mislim. Ne, jaz Vam prav naravnost povem, da se bodem še celo rada možila, ako, toda samo ako dobim moža, ljubezni vrednega in ljubezni zmožnega. Jaz si ne morem misliti nikjer večje sreče, nego v tace m zakonu. Kaj pa je mogoče lepšega in slajšega nego zavest, da imaš dušo poleg sebe, katero z vso ljubeznijo ljubiti smeš, da, celo ljubiti moraš, in ona tebe ljubiti sme in mora!"
.,In jaz te moram ljubiti!" zakliče kakor blazen Nikolaj, pritegne jo za roko pod pazduho k sebi, z drugo jo burno objame in strastno ji  poljublja lice.
Nikolaj je bil v tem hipu tako razburjen, da se tudi kesnejše čase ni mogel domisliti, kako in ali se mu je Lujiza branila poljubljanja, in kaj je rekla, le toliko ve, da je zaslišal stopinje na cesti. Pristav Kralj je bil prišel sestričini naproti.
Nikolaj se je vrnil domov. A kakšen!
XX.
rugi dan je močno deževalo.
»Brinjevo brdo ima meglen klobuk, to kaže, da bode dolgo deževje in mi še stelje nimamo, repa je tudi še na polji, hu-hu-hu!" jadikoval je stari oče Luka Kolodej doli na veznem pragu, zlo vreme opazuje.
Nikolaju pa je bilo to vreme po volji. »Zdaj ne more še odpotovati, denesi še ne, in videl jo bodem!"  šepeče on sam v sebi in naslanja žareče čelo na hladno steklo svojega okna.
Tako razburjen še nikdar ni bil nego od sinoči do zdaj. Vse se mu je zdelo kakor sanje, ali znal je, da je velika resnica.
»Ona, samo ona razumeva in govori jezik mojega srca, ona mora biti moja," to so mu misli o gospodičini Lujizi ponavljale v vseh razlikah; in Tončike se ni spominjal, a če mu je prišla v misel, bila mu je sitna misel in otresal se je je.
- 257 —
Pisal je bil gospodičini na vse zgodaj v jutru kratko, a strastno pisemce, v katerem jo je rotil, da denes naj ne odide, pa da mu naznani, kje more na samem ž njo govcriti, kar mora in hoče.
Odgovor dojde. Pisala mu je, da zarad slabega vremena denes ne odpotuje še, morda celo še jutri ne. Naj pride ob mraku pod samotni kozolec, ki stoji za mejo pod njih hišo. A naj tako pride, da ga nihče ne opazi.
Ta dan je bil dolg dan Nikolajevega življenja, dasi so jeseni baje dnevi kratki in je malo do mraka.
Uže pred mrakom je Nikolaj stal pod zazname-novanim kozolcem, srce mu je nemirno bilo, ko se je vedno oziral po oglu, izza katerega je morala priti.
Naposled je prišla, krasna ženska, kakor kraljica.
Kakor boječe se je okoli in okoli ozrla in rekla : ,.Ko bi naju kdo videl?"
„In ko bi naju videl ves svet, jaz bi mu za-klical, kar sem Vam sinoči rekel!" vzklikne Nikolaj.
»Počasi, prijatelj," reče ona in mu ljubeznivo odkaže sedež poleg sebe na nakopičeni slami. „Vi ste prenagel."
»Ne, ne . . ."
„Pst! Dajte meni izgovoriti. Na sinočno besedo se ne sklicujte. Hitra je bila. Jaz Vam je ne zamerim. Vender, gospod Nikolaj, Vi veste, da so še dragi, ki imajo pravico za Vas zanimati se, in ki bi Vam zamerili, ko bi Vas bili slišali."
„Ne omenjajte mi . . ."
— 258
»Prosim! Vi ste zaročeni, zaročeni z mojo prijateljico, a tako govorite z menoj ? Ne izvira li tako postopanje bolj iz lehkomiselnosti, nego iz globocega čuta? Odgovorite mi na to!"
»Na videz mi smete lehkomiselnost očitati, ali le na videz. Sicer pa mi recite, kar hočete, recite, kaj naj storim, da dokažem globokost čutenja svojega do Vas, le do Vas ..."
,.Prijatelja sva si lehko, brat in sestra, dragi gospod Kolodej, več ne moreva, ne sineva," dahne ona in ga s svojim pogledom pogleda, s pogledom, ki mu je posegel notri v dušo.
»Ne smeva? Kdo more braniti, ako hočeva, ako hočete Vi?" vzplameni on.
»Dolžnost, prijateljstva!"
»Nič, nikdar! Moja bodi, biti moraš! Zakaj si mi odkrila dušo svojo, zakaj si se, mi pokazala, kakor te želim, zakaj si mi odkrila bogato srce, da mi hočeš zdaj, ko sem poželjivo roko iztegnil po večji sreči, nego sem jo upal doseči, odtegniti vse, odtegniti sebe? Ne, ne beži, ostani pri meni, sreča moja!"
Poljubi ji roko in ona se ne brani.
»In ti me res ljubiš?" vpraša ona kakor v misli zatopljena.
»Vprašati moreš še? Po moji sinočni in sedanji izpovedi ? Ali ti sinoči ni globoko v dušo zvenelo, kakor je meni globoko iz duše prišlo, po sili, ne vem kako, ni kdaj: da te ljubim ?"
— 259 —
„In kaj poreče ona?"
Z:t trenutek prevleče Nikolajevo čelo oblak nezadovoljstva, a precej pravi :
„Kar hoče! Sem li jaz dolžan zato, ker sem se nekdaj prenaglil, svojo boljšo, svojo največjo srečo žrtvovati ? Nisem!"
»Nisi, to je res. Ali pač, prijatelj moj, ako hočeš ti mene ljubiti, moral bi me spoštovati. Kako pak me moreš spoštovati, ako storim, kar ti hočeš, in ti dam srce, katero ti ni neprijazno, jaz, prijateljica nj^, Tončikina, ki ima tvojo besedo, in tako neko pravico do tebe? Ne bi li to nelepo bilo od mene?"
„Ne govori mi tako!" vzklikne on. „Ne očitaj mi edne zmote moje, ker le zmota je bila moja razmera ž njo. Ne sili me, da bi bil nesrečen; in nesrečen bi bil, ko bi moral na nje strani biti zdaj, kar sem videl v tvoje srce, kar poznam tebe, duša moja! Ti si blaga, ti o prijateljstvu ne moreš drugače misliti in govoriti, kakor govoriš. Ali če je kaj greha v tem, moj naj bode. edino moj, jaz vse na sebe vzamem, samo ne odrekaj mi, brez česar mi je zdaj življenje nič: ljubezni svoje!"
Žareče so se steknila ustna z ustni v dolg poljub.
Dež je začel liti in je poluglasno padal na slamnato streho, pod katero sta bila, nekoliko še škropil po strani do njiju sedeža.
XXI.
rihodnji dan pak je bilo brez dežja.   Sicer je gosta in pusta mokra megla pokrivala dol, ali voziti se je bilo uže moči, zato so se Kraljevi odpeljali.
Pristav je bil uže prej pri Pridanu vse poravnal. Vender je Tončika stala, ko so ji povedali, da se pod-vinski voz bliža, na pragu in pričakovala ga. Prepričana je bila, da bode nje prijateljica, gospodičina Lujiza, dasi se je uže predvčerajšnjem poslavljala, ustavila še na zadnji poljub. Ko je bil voz prav blizu, stopi s praga in gre proti cesti.
A strmeč in sramuje se obstoji. Voz je zdrdral mimo nje, kakor se je zdelo, na ukaz nje prijateljice same, pristav ji je samo z roko migal pozdrav, in prijateljica se je ponosno počasno naklonila z glavo.
To je bilo ponižanje, razžaljenje. Zakaj ? Ničesar hudega si ni bila v svesti, nobene zle besede, nobenega tacega dejanja, nobene zamere.
— 261 —
Solze ji pridejo v oči, ko stopi v vežo. Nameni si, kako bode Nikolaju vse to povedala. Vender je Nikolaj prav sodil, ko je dejal, da so ta gospoda ne-odkritosrčna, izpremenljiva, denes drugačna nego včeraj.
Ali Nikolaja ni bilo drugi dan nič k nji; ni ga bilo niti tretji dan. Tončika pozabi, da se je gospodičina Lujiza brez zadnjega slovesa vozila mimo, ali skrbeti jo začne, kaj je vender Nikolaju, da ga ni. Ko niti peti dan ni prišel blizu, dosegla je skrb uboge deklice takov vrhunec, da je morala nekomu zaupati, kar jo je težilo.
Tiho potoži stari dekli, kaj jo peče. Ta se namuzne, dene obe roki pod umazani predprt in reče odpravljaje se:
„Cakaj, čakaj, postopim jaz gori na Kolodeje-vino in Mrete povprašam, ali je on doma in kaj dela. Nič ne maraj, še rad pride, Bog da ga hočeš. Uže ne more priti. Ali verjemi mi: če ga delj ne bode k tebi, bolj te bode zaželel."
Rekši odide dekla na Kolodejevino in v kuhinjo k Mreti. Tu vse pozve. A kar čuje in domov prinese, ni bilo tako, da bi mogla Tončiko utolažiti.
Predvčerajšnjem je v mesto odšel, s starim sta se prej nekaj prepirala, ker mu je povedal, da bode več dnij v mestu ostal, oJe pak ni razumeti mogel, čemu, zakaj, s kakim opravkom? Za zapravek v mesto hoditi, samo denar trositi, to se je pa Luki Kolodeju zdelo takšen greh, da se je v vsem lici zardel,
- 262 —
sinu hrbet obrnil in psa Pastuha neusmiljeno z nogo brcnil, ko mu je dobrikajoč se prišel naproti.
in navzlic tej očetovi nejevolji, odšel je bil Nikolaj v mesto, a pri Tončiki se ni nič oglasil, ničesar povedal! Ko bi bil le edno besedico prej rekel, ali pošto dal, ali pisal!
Nepopisna skrb prevzame deklico. „Kam je šel ? Po kaj? Zakaj tako tiho? Ali pride nazaj, in kdaj? Ali se mu ne bode nič hudega zgodilo?"
Na vsa ta vprašanje si ni znala najti odgovora. A stoprav zdaj si je bila v s\esti, kako neizrečuo ga ljubi, da življenje brez njega odšle ne more biti pravo življenje. Oh, ko bi ga izgubila!
Daleč, kamor bi bilo, šla bi bila, da bi ga edenkrat pogledala in videla, da mu ni nič hudega pripetilo se, pa bi bila zadovoljna zdaj !
»Kaj ti je, dekle?" vpr.iša jo oče Pridan.
„Nič," morala je legati, ker sram je je bilo povedati, da se za Niklja boji, ker ga uže pet dnij ni blizu ; bala se je, da bi se ji oče ne posmehoval, ker je tako . . . nespametna, da se boji, kjer se ni treba bati. Ni treba! Lehko rečeno, ali . . .
XXII.
inilo je štirinajst dnij. Nikolaja ni bilo iz mesta domov. Luka Kolodej je zamišljen okoli doma hodil, v tem malem času so se mu bile na lici pokazale neke nove gube, hlapce je menj kregal, psov ne več vsako jutro božal.
Tončika je tačas prebila nepopisne muke, izvirajoče iz negotovosti. „Ali jo zapušča? Zakaj je tako neusmiljen, da tega niti ne pove ? Zakaj vsaj ne piše, naravnost, kakor bi se spodobilo možu? Ali je mari bolan?"
Solze je niso utolažile; molitev le nekoliko; lice ji je bledelo. Oče je to videl, vzrok lehko ugenil in jezen je bil, a tudi slutil, da iz vsega tega ne bode dobro. Brusil je sam v sebi, kako ga bode robato izpovedal, kadar ga le dobi.
Neki dan je prišel Pridan domov in Tončiko poklical v vežo.  Tam je počasi  iz   naprsnega žepa
— 264 —
potegnil svojo veliko rdeče-usnjato listnico in rekel hčeri:
„Nekaj ti bodem dal. Zdi se mi, da te ne bode razveselilo. Ali pametna bodi. Bog je tako hotel. Če ni ta, bode pa drugi. Tako si misli, ako bodeš brala, kar ti ne bode všeč."
Rekši ji izroči pisemce.
„To-le sem dobil gori pri Luki. Priloženo je bilo v drugem pismu in je do tebe. Ker očetu ničesar dobrega ne piše, tudi tebi ne, sodim. Veternik hoče to zimo ostati v mestu. Nič ne de, naj bode, kjer hoče."
Tončiki se je delalo črno pred očmi, ko je pisemce vzela in z zadnjimi močmi šla po stopnicah gori v svojo izbico. Tam sede na posteljo, po malem odmoru s tresočima rokama raztrga pisemski zavitek in bere:
»Ljuba sestričina! Jaz sem dobil trdno prepričanje, da bi ti ne mogla srečna biti z menoj. Zato ti vračam tvojo in jemljem svojo besedo nazaj.
Nikolaj."
Oče Pridan prehodi edenkrat svoje dvorišče. Vrnivši se v vežo, pogleda v kuhinjo ter reče dekli Barbi:
„Sk6či, skoči gori in pogledaj, kaj Tončika dela. Le precej!"
Ko dekla odpre duri Tončikine sobice, zakrikne na ves glas. Deklica je ležala v nesvesti na tleh.
XXIII.
da zima je bila zunaj po mestu in na stolpih je bila ura odbila ednajst, ko so v mali krčmi v predmestji še trije mladi gospodje vkupe sedeli pri vinu in pušili. Gost dim, kateri je okuževal zrak v ozki vinski „ekstra-sobici", dokazoval je, daje moralo prej več gostov tu biti, ki so pokušali izvrstno kapljo, kakeršna se je tu „pri belem psu" zmerom uže od nekdaj dobivala. Ti trije so bili zadnji ostali, a uže izmej teh je eden vstajal, in ta je bil naš znanec, pristav Kralj.
„Pij še polovičieo in počakaj še pol  ure; ne boj se pridige za gardinami;  tisto imaš uže tako ali tako," reče eden izmej onih dveh, kacih devetindvajset- ' leten mož z naočniki.
vNe morem, ljubi doktorček moj! Jutri moram zgodaj vstati, imam komisijo," odgovori oni.
„Sam6 edno vprašanje še," pravi dalje doktor ter prime Kralja zn zimsko suknjo, kakor bi ga hotel ustaviti. „Ali prideš na trgovski ples?"
18 (9)
»Vabljen sem. Ne veseli me baš zelo. Ali ker gre žena in nje sestričina, moram iti tudi jaz. Zakaj vprašuješ ?"
»Dobro! Ti si znan s tistim mladim Kolodejem. Meni je do tega, da se ž njim seznanim. Ce bode nanesla prilika, predstavi me, a ne povedi, da sem te prosil; tako, kakor bi slučajno bilo."
»Saj ti ga lahko jutri sem pripeljem."
»Izvrstno! A ničesar praviti!"
Pristav odide.
»Kako zanimanje pa imaš za onega človeka? Kako si ga imenoval?"
„Kolodej. Ce bodeš molčal, pa ti povem nekaj, česar ti še nisem, dasi se sicer do dobrega poznava, in, kakor upam, boljših prijateljev ni prav mnogo več, nego sva si midva."
Prijatelja trčita in oni reče:
„Tako? Torej skrivnosti imaš še? Ven ž njimi; menda ti molčanja ni treba posebno še prisezati od moje strani."
,,AIi poznaš sestričino ženi tega Kralja?"
„Lepo Vitko ? Kako bi je ne poznal. Saj bi se bil skoraj zaljubil v njo!"
,,Jaz pak sem uže bil zaljubljen v njo popolnoma, do ušes!"
,,6lej, glej! In ničesar nisi povedal ? Zakaj praviš, bil' ? Torej nisi več ? To jako obžalujem, lepa deklica je res."
— 267 —
,,A samo lepa. Sicer samopridnica. To sem jaz izkusil. Tudi je bila vsa najina reč tiha, ali pozabiti je vender čisto ne morem. In ker se mi oni človek, ki ga ima .zdaj v mrežah, vidi poštenega lica, rad bi ga vsaj poznal, dasi od kraja, ko sem slišal, da je nalašč zarad nje s kmetov v mesto prišel prezimovat, nisem imel nič kaj simpatij zanj. Ali človek se mora tudi premagovati."
,,Da bi mu odsvetoval, ti veliki modrec?"
,,Tudi mogoče. Kakeršen je človek."
,,Bezi, beži! Ne smeši se mi s tacimi intrigami. Kaj ti mari ? Skrbi zase! Jaz bi se uže ne vtikal."
„A jaz se morda bodem. Piisti me! Nekoliko je tudi maščevanja zraven. Sicer pa pravim: morda se bodem vtikal. Odvisno je od tega, kakšen človek je on, in ali bode prilika nanesla možnost."
,,Mož se ženski najbolj maščuje, če se ne zmeni zanjo." pravi pivski filozof in si počasi prižge cigaro, potem pa iz polne čaše zalije vina vase.
Ali drugi večer je bil vender Kralj pri vel Kolo-deja s seboj v krčmo in predstavljal: „Gospod Kolodej -i- doktor Lok." Znanje je bilo storjeno, čez nekaj večerov — tudi slovenska bratovščina pita !
XXIV.
es mesec se je uže govorilo po mestu o veličin pripravah za takozvani „trgovski ples," ki bi imel biti letos krasnejši, nego katerikoli, in nadepolno srce najmlajšega trgovskega pomočnika predmestne špecerijske prodajalnice je poskakovalo v pričakovanji veselja, ki je bode mogoče uživati; starejši tovariš njegov pak je v polnem taktu premeril ozki prostor za prodajalno mizo, in potegnil umazane manšete za pol pedi iz rokavcev, češ, tako bodemo storili z lepimi, belimi, ko bodemo stopili v plesno dvorano!
Ženski spol pak jo kupoval, meril in šival ter belil si lepo glavo, kako bode to pristajalo, kako se 6nq prilegalo. Toaletne skrivnosti so se nosile in poročale po mestu, kakor najimenitnejši, svet pretresujoči dogodki, in celo skopi filister, ki je nerad in le po hudem boji s svojo ženo ali „boljšo polovico" posegel v žep, nasmehljal se je naposled, čuvši, kako bode ta lepo, kako ono zmagovito krasno.
— 269 —
Godilo se je, ka kor se godi v večji ali manjš meri vsako leto, vsak piedpust, in čas je v svojem ednakomernem teku vender pripeljal tudi zaželeni večer.
V dvorani, pri katere olepšavanji so se meriili vsi zvidenci v urejanji uličnih trgovskih razstav, zbral se je točno ves odbor, ki je prevzel častno nalogo, osnovati in voditi ta ples. Prihajali so prvi gostje, in iz toaletne sobe so prišomele prve dame v dvorano. Odborniki so jih obstopili ter vodili k sedežem, trudeči se zabavati jih, kolikor moči. Take zabavne fraze tudi na trgovskem plesu niso drugačne nego drugod.
Dvorana se je urno polnila.
Tu je pristopala mati s tremi sila odkritimi hčerami in zasedla kot dvorane, odkoder ji je bilo možno prezreti ves prostor; tam je privedel oče svojo ne več mlado, a tudi še ne staro dvojbeno krasotico in jo izročil v varstvo znani dami, ki je imela uže celo tolpo deklic vsake starosti, od osemnajstega do šestindvajsetega leta pod svojimi krili. Tu je prišumel oblak bele tančice, iz katerega je kakor z neba za-bliščala zdaj in zdaj, tu in tam skrita srebrna zvezdica, in kateri oblak se je po natančnem opazovanji odkril kot toaletna svojina mlade gospe, ki je koketno in zmagovalno pomerila dva kavalerijska lajtnanta, stoječa blizu vhoda in kritikujoča oči, nosove, lase in toalete.
— 270 —
Tako so prihajali, drug za dragim, in ko je zavriščala godba, stopili so oni, katere je doletela čast, pričet' ples, s ponosnimi obrazi in zavedni ime-nitnosti te naloge v prvo vrsto in pričeli kolobar. Trgovski ples je bil otvoren Potem pak se je v edno-mer plesalo, koketiralo, kramoljalo, dovtipno in neumno, pogledovalo ljubeznivo in za vidno, sovražno in intrigantno, pohajkovalo in postajalo, za pahalnikom ali klakom zevalo, in vse to vso noč, pred kotiljnnom in po kotiljonu, mej istim pa ravno tako.
A nas ne zanimajo tolikanj druge osebe in nove gruče, torej jih ne bodemo predstavljali. Zadoščuje morda povedati, da je bila, čeprav ne po toaleti, gotovo pa po lepoti in gracijoznem vedenji kraljica mej plesalkami gospodičina Lujiza Vit.
Imela je, to se razumeje, mnogo čestilcev, ki so se izkušali preriti do nje, a mej vsemi je odlikovala Nikolaja, o katerem so uže znanci vedeli, odkod in kdo je ter da je nje bodoči soprog.
Poleg Nikolaja pak je odlikovala gospodičina še ednega moža, necega štiridesetletnega slokega in tencega človeka, z dolzim licem, dolzim krivim nosom in črnimi, močno kodrajočimi se kratkimi lasmi, ki so pa až cikali malo v sivo barvo.
Predstavljen je bil Nikolaju za gospoda Majerja; torej človek z imenom, kakeršno baje v srednji Evropie ni redko. Do denes ga Nikelj ni še videl.
- 271 —
»Kdo je ta človek? Zakaj se bavi Lujiza toliko ž njim?" Odgovor na drugo vprašanje bode izviral uže iz odgovora na prvo. Na to pa bode gotovo znal odgovoriti novi prijatelj, doktor Lok. Njega se napoti Nikolaj iskat iti, v katerem kotu tiči.
Najde ga pri butelji s tovariši. Na Nikolajev migljaj pak je takoj vstal, snete rokavici brž nateknil in pod pazduho vzevši ga, šel ž njim v drugo sobo na plesišče nazaj.
»Nekatere osebe so, o katerih mi bodeš razložil, kdo in kaj," reče Nikolaj.
„Jaz sem v tej stvari kakor naučni slovnik. Vse poznam; največ kaki dve mali, drobni, boječi grlici sta tukaj, kateri je mati letos prvič na ogledi privela, in ki sta mi še neznani."
In za istino, ni se zastonj bahal doktorček. Poznal je vse ljudi in razkladal in obiral pred Nikolajem zdaj tega, zdaj onega, moške, in še bolj ženske.
„Tn kdo je ta Majer?"
„Kdo? Predno odgovorim na to vprašanje, povem ti, da vrlo dobro vem, da si me dozdaj o vseh druzih izpraševal samo zato, da si prišel tako na videz in kakor nehote do tega Majerja?"
»O ne!" reče Nikolaj, ali pri tej laži se zardi do ušes.
»No, tiho! — Ta Majer je iz onega slovečega rodii, ki je čez Rdeče morje hodil in v puščavi prepelice jedel zato, da zdaj vse človeštvo denarno odira.
— 272 —
Vender on ni več obrezan, ker uže njegov oče je prejel zakrament svetega krsta, to se razumeje, da ne iz pobož-nosti ali prepričanja, temveč zato, da je lože kupce val in občeval. Vidiš, in mali kramarji z dežele, ki so pri njem kupovali in ki zdaj pri tem-le kupujejo, znesli so mu sila veliko denarja vkupe. In ti, brate, si malo ljubosumen nanj."
;,Na tega človeka?" reče Nikolaj kakor s čudečo se nejevoljo.
,,Hm, da, na tega si lehko," reče oni neusmiljeno. ,,Sicer je res, da imaš bolj ravne ude nego oni, in zrcalo te je Bog zna kolikokrat uže poučilo (ne vem koliko stopinj občečloveške nečimernosti je v tebi), da imaš sploh neprimerno lepšo postavo od njega; tudi pripovedujejo, da nisi porojen v raztrgani koči, kakor na priliko jaz (hvala Bogu, da je bilo samo edenkrat). Ali s tem-le krščenim ,čifutom' se najbrž glede dedščine ne bodeš mogel meriti. In to je glavno! Denar, prijatelj, denar! Dandanes je čas materijalizma, žal, ali — je! In ženske se tudi obračajo po duhu časovnem. Meniš li, da tvoja ne?" —
,,Tako govorjenje si jaz odločno prepovedujem," reče Nikolaj nejevoljen.
,,Pst! Ne iz kože! Jaz vem, kaj govorim. Sicer pa ti bodem jutri na razpolaganje, podpreti svojo trditev z razlogi in z dejanji, kadar bode prilika, da se vidimo še! Plesat pojdi, tebišeprija! Glej, začenja se." Keksi se izgubi mej množico.
— 273 —
Nikolaj je še plesal, ali dobra volja je bila čisto pri kraji za ta večer.
,,Kaj ti je denes?1' vprašala ga je ona.
Ta hip sicer ne, a kesneje se je domislil, da mu je isto vprašanje stavila nekdaj tudi neka druga deklica. Kesneje se je tudi domislil, da od one je bilo to malo vprašanje mehko, sočutno, skrbno, od te pak je bilo nekako trdo, karajoče, očitajoče.
33333333333333S333333333333GG33833G3
XXV.
akor blisek z jasnega neba je zadela Nikolaja sredi mestnih veselic strašna novica.
Na otčevem domu je pogorelo vse poslopje razven hiše, ki je pa tudi oškodovana.
Požar s svojo strahoto je starega očeta Luko Kolodeja tako prestrašil, da ga je zadela kap in v nesvesti leži, v sveto olje dejan, vsak čas more umreti.
Razumeje se, da je Nikolaj z viharno brzostjo na voz sel in poditi dal domov, domov, ves pot Boga moleč, da bi očeta vsaj še živega našel.
Ni se mu izpolnila molitev. Ko je stopil v roj-stveno hišo, ležal je tu uže brez življenja oni, ki je njemu življenje dal.
Okoli mrliča so stali domačini, pa tudi oče Pridan in Tončika. Poslednja dva odideta, ko se sin jokaje vrže na brezčutnega mrtvega očeta.
Tončika, bleda močno, s solznimi očmi koraka domov.   Pridan pa postane  pred  Kolodejevo hišo in
— 275 —
pravi: „Zdaj joka, zdaj! Ali kdo je pomagal pri smrti? On, sin! Ko je bil starec tako utihnil, kuhalo je v njem, in to ni bilo dobro."
Tako dolgo, da je bil pogreb končan, pomagal je „strijc" Pridan malo zvedenemu Nikolaju zvesto, a precej, ko so šli od pogreba, obrnil mu je hrbet ter mu niti odgovarjal ni več.
Imetninske škode požar ni bil mnogo naredil, ker je bil stari Luka za vse stvari pri dobri zavarovalnici preskrben za tako nesrečo.
Tončike Nikolaj ni več videl. K Pridanovim s ni upal. Slaba vest ga je odganjala. Ni misliti ni mogel rad o teh rečeh.
A imel je zdaj res toliko skrbij. toliko dela, toliko pregledovanja, da ni utegnil o drugem čem misliti, nego o urejanji vsega, kar mu je edinemu prirodnemu dediču pripalo.
Zato tudi v mesto ni pisal štirinajst dnij, dasi se niti poslovil ni bil pri odhodu od Lujize. Zdajci se začne čuditi, da mu tudi ona ni nič pisala, ona, ki ima toliko časa in nobene skrbi. Ali ni imela, ko je gotovo zvedela, kaj ga je zadelo, nobene besede tolažbe zanj ?
Piše ji, a nalašč prav kratko.
Odgovora čaka teden dnij, vsak dan pošte težko pričakuje. Naposled pride drobno pismo z nje pisavo na zavitku. Raztrga ovoj in bere:
— 276 —
»Dragi gospod Kolodej! Obžalujem prav srčno veliko dvojno nesrečo, ki Vas je zadela. Jaz za delj časa odpotujem, torej ne pišite. Pozdravlja Vas
Luj i z a".
Nikolaju je bilo, kakor bi mu bila kri z lica šla in bi koža na njem ledenela. „To je vse? Tako kratko? Kaj to znači? Odpotuje in hiti ne pove kam, po kaj ? Njemu tega ne pove? To hladno, kratko pismo!"
Prva misel mu je bila, takoj napreči in v mesto peljati se, gotovosti iskat, le gotovosti, kaj je to in kako je mogoče!
A to misel hitro opusti. In če ga ona zapušča, nevredno bi bilo njega, moža,, siliti se ji. Če je mogoče, da se obrača od njega, potem se je velikansko zmotil, potem ni vredna, da jo je kdaj videl . . . Ali to ni mogoče, od nje ne!
Sede in piše prijatelju doktorju Loku, roteč ga in proseč, naj brzo pozve in poroči, kaj je o vsem. Potem ukaže Tomažu upreči najboljša dva konja in v diru s tem pismom iti v mesto.
Čakarje odgovora mu je bila večnost in ker hlapca drugi dan zjutraj ni bilo nazaj, napreže druge konje in se sam pelje v mesto.
Na poti sreča svojega hlapca. Ta mu izroči pismo od prijatelja doktorja, kateri mu svetuje, naj lepo doma ostane, mnogo dela, malo misli, več je in pije, ker je vse tako, kakor je najbolj prav.
— 277 —
To je sumnivo. On se pelje v mesto, ne domov. Tam hoče poiskati najprej nje, če je še v mestu. Ali na poti do nje doma se premisli, ohladi se, vrne in poišče prijatelja.
Ta ga vzprejme, kakor bi ne bilo čisto nič. Na silna Nikolajeva vprašanja odgovori hladno: »Veš kaj, ljubi moj, vsega tega jaz ne vem; ker pa nisi hotel mojega modrega sveta poslušati, pisanega moževskega sveta, da ostani doma in delaj, in malo misli o tem druzem, no, torej pojdi z menoj, jaz te spremim. To se ve, samo do vrat. Tukaj je. Niti odpotovala ni, zato sem ti porok, kakor sem živ in zdrav, hvala Bogu!«
Ideta do Kraljevega stanovanja, Nikolaj vstopi z bijočim srcem.
»Vi iščete Lujize?" reče pristav, ki ga vzprejme v prvi sobi. „Ali žal mi je, da Vam morem povedati, da je nas zapustila ; rekla mi je, da odpotuje. Kam, tega ne vem, tudi nisem vprašal. Moja žena pa je zopet bolna. Križ s temi ženskami — vsak dan imajo drugo bolezen !"
»Gospod Kralj, Vi vender veste, v kaki razmeri sem jaz z gospodičino ..."
»Vem, vem. Ali tudi Vi veste, da jaz nisem nikdar imel poželjenja, vrednim spoznan biti, da bi mi ženske zaupavale svoje muhe in skrivnosti. Res Vam ne morem postreči . . . Kaj pa pri Vas novega ? A propos, je li Vam vse zgorelo, do tal?a
— 27S —
Nikolaju je bilo v tem hipu, ko ga je tako malost vpraševal z najvsakdanjejšim glasom, kakor bi ga bil s pestjo v prsi butil. Naglo vzame klobuk in se poslovi.
Doli spodaj ga je čakal zvesti spremljevalec, kateri je bil v tem najel uže prevoščeka. Sede k njemu na odprti voz, ki glasno oddrdra po mestnem tlaku.
„Kam sedaj ?" vpraša doktor.
„Kamor ti drago," odgovori Nikolaj pobit. „Si li zvedel? In kaj so ti rekli?"
»Zvedel Odpotovala je. Ti nisi resnice vedel, ko si mi rekel, da je gotovo še tu."
»Resnico vedel, brate, in jo še zdaj vem; samo da zdaj vem še nekaj več, namreč, da so jo tebi pritajili, in to mi vse razjasnjnje. Jaz ti še edenkrat rečem: ona je tukaj, v mestu!"
Nikolaj ga pogleda srepo.
»Ali hočeš iti k nji? Ne, stoj! Kaj pa, ko bi se tako naredilo, da. jo bodeš videl z očij v oči, da pa ne bode trebalo k nji iti? Znaš, ona stanuje zdaj pri ljudeh, katerim bi se moral stoprav predstaviti, če greš k nji. Za take ceremonije pa denes nisi, preveč si uže slišal . . . Stoj no, kako bi se dalo drugače? . . . Uže imam! Predno bode pol ure, bodeš jo videl, če je le doma in če me ne vara moj račun na žensko samoljubje in radovednost."
Rekši se skloni proti kočijažu in mu naroči ulice, kamor naj pelje.
Ničesar nista govorila mej to vožnjo.
t
— 279 —
Pred malo hišo z velikim vrtom ukaže doktor vozniku obstati.
„Tu?" vpraša Nikolaj.
„Se ne, počakaj na vozu." V tem odide in pride s srednje-lepim buketom v roci nazaj in v voz stopaje vozniku ukaže voziti v druge ulice ter postati pred imenovano številko na nasprotni strani. Po kratki vožnji so bili na mestu.
Tam reče doktor najetemu vozniku: „Dajte sem, jaz podržim konja, Vi pa nesite ta-le šop cvetja gori v prvo nadstropje, pri prvih vratih potrkajte, dajte gospodičini ta šop, pa sami gospodičini v roke. In ko Vas bode vprašala, recite tako bolj pomežikavo natihoma, da tisti gospod, ki Vas je poslal, tu doli v vozu sedi. Le brž!"
Voznik steče v hišo, doktor pa reče Nikolaju:
,,Ti pa obrni vid svojih očij na prva tri okna tu gori, na vsa tri okna."
In glej! Na oknu se prikaže ženski obraz, pogleda na ulice, zardi se in se brzo odmakne. To je bil — nje obraz!
;,Videl?" vpraša doktor tovariša, ki je bil pre-bledel in se naslonil v vozu nazaj. Na ukaz voznik obrne in odpeljeta se naglo.
XXVI.
ikolaj bi se bil dal od doktorja voditi, kamor bi bil hotel le-ta. Bil je kakor brez volje. V preprosto samčevsko stanovanje doktorjevo pri-šed.ši, zgrudil se je na stol, in z obema rokama glavo prijemši naslonil se na pisno mizo.
Doktor Lok je po sobi liolil gori in doli, a molčal, Znal je, da v tacih trenutkih tolažbe ni mej možmi, da je treba le časa in počakanja. Doberšno dolgo je bilo mej njima to zamolklo molčanje.
»Torej nalegala se mi je, da bi ji ne pisal več!" vzdihne sam zase Nikolaj, solze se mu udero, in glasno, da zabobni, pade mu glava na mizo, izpod lica priteko solze.
Doktor Lok si z obema rokama popravlja oni del obleke, ki ga prerini Francozje ne izgovarjajo, sune zdaj z levo, zdaj z desno nogo od sebe, kakor bi se za ples pripravljal, pa stare dve mokroti v svojih očeh ter reče
— 281 —
„Ko bi ne vedel, da nič ne pomaga v tacih prilikah govoriti, v kakeršni si ti, rekel bi pač, da nobena ženska ni vredna moške solze, izvzemši mati, da, mati uže! Tako pa, le iztoči se, mož, marsikdo je uže imel ednake položaje, trpel, kakor bi imel kakovo dušo rešiti, in mislil, zdaj, zdaj se, mora svet podreti. A se le ni podrl! Da, zavoljo edne ženske! In vender statistika, na priliko našega mesta, uči, da jih prihaja več na svet, nego nas, gospodov stvarjenja. Na tisoče torej je tega božjega ali vražjega blaga, pa se mož joka zarad edne, ki ga po vrhu tega niti vredna ni, in ga nikdar bila ni! Ce to ni uganka, kaj pa je?"
Tako samogovoruje doktor dalje. Potem pak zopet obstane, položi roko prijatelju na ramo in pravi:
»Jaz ne vem, ali ti razumevaš stvari ali ne, v katerih si, ali bolje: iz katerih si se izkopal?"
»Izkopal?"
»Da, srečno izkopal, rečem ti."
„Ne govori tega! Jaz bi bil za tega dekleta rad šel celo v nesrečo, v svojo nesrečo."
»To še lehko storiš," odgovori hladnokrvno doktor.
„Kaj?"
»Ti torej ne umeje.š, kako se stvari ujemajo? Vidiš, to izvira odtod, ker značaja te ženske nisi poznal, a meni nisi hotel verjeti, ko sem ti uže pripovedoval, kakov je. Zdaj imaš dokaz, da je ljubila najprej tvoj denar, potem šele tebe. Razumeješ?"
19 (9,
— 2S2 —
»Ničesar ne razumejem," odvrne oni. Preberi še edenkrat, pismo, ki si je dobil od rije. Tam imaš obžalovanje za svojo dvojno nesrečo. Ali nisi mislil,  kaj je poleg izgube tvojega roditelja druga tvoja nesreča?"
„Ne!" odgovori Nikolaj in se opozori.
,,No, vse mesto govori, t. j. največ vsi, ki te poznajo tukaj, izvzemši nas malo, ki smo pa molčali, nalašč molčali, govore, da si do tal pogorel, z vsem imetjem zavarovan pak tvoj stari ni bil, skopuh."
„To ni res!"
,,Meni ni treba govoriti, da ni; jaz vem. Ali glej, ona je verjela in našli so se dobri ljudje, ki pa niso tvoji sovražniki (kesneje ti morem tudi z imeni poslužiti), kateri so ji to potrdili. Baš zadnje dni je gospod Majer, ki ni pogorel, mnogo bil pri Kraljevih. Nasledek tega in baš povedanega si videl dene3. Boga, zahvali, da si jo ob pravem času spoznal."
„Kdo se je predrznil to laž trositi?" vpraša Kolodej.
„Katero? Da si pogorelec, brez imetja? Da, kakor rečeno, imena kesneje. Ako ti je pa na tem, da se pri gospodičini Vitovi ta neljuba pomota popravi, hajdi brzo, morda ustrežeš gospodičini, če prideš k nji in ji kako tako-le rečeš: Oprostite, krasna gospodičina, izpremenjeno Vaše vedenje meni nasproti se oslanja na malo zmoto. Jaz si štejem v veliko srečo, da Vam morem one pomisleke, ki Vas odvračajo od mene, ako
— 283 —
tiče v imovinskih razlogih, kar se mi je povedalo, pregnati z zagotovilom, da so vsi tisti glasovi o podrtem mojem imovinskem stanji neosnovani, neutemeljeni, izmišljeni, neresnični, ležnjivi; temveč jaz sem zdaj po smrti ljubeznivega svojega očeta v prijetnem položaji, Vam, gospodičina, mnogo večje imetje pred noge položiti, nego sem si prej kdaj domišljeval, da bode mogoče; samo ljubite me zopet, kakor ste me ljubili, ko ste mislili, da sem bogat dedič. — Tako ali podobno pojdi govorit, in zopet si na sedlu. Greš li?" „Nikdar!"
„No, tedaj potem Boga zahvali za spoznanje. Vsako spoznanje je bridko. Sjcer pa, tu imaš klobuk, nasadi ga in pojdiva iskat tolažbe tam, kjer jo je še našel vsakdo, vsaj za nekaj časa."
19*
XXVII.
o nasvetu svojega prijatelja je bil šel Nikolaj z namenom nekaj tednov izostati, na potovanje po južnih krajih. A vrnil se je stoprav čez več mesecev ob poletji. Zarjavel, zdrav na duhu in telesi, prišel je bil s primorja k prijatelju nazaj in mu pravil z neko veliko samozadovoljnostjo, da je sklenil, popraviti nekaj, kar je zagrešil. Kaj je to, ni vedel doktor, ker o prejšnjem svojem razmerji Nikolaj ž njim ni nikdar govoril. Zdaj se je malo časa mudil v mestu, z neko hlastno naglo stjo se je odpravljal domov.
In zopet je drdal voz po mostu preko vode pri Pridanovih, Nikolaj Kodolej na njem. Kako ves drugačen, nego pred dobrim letom! Zdaj ga ni več vozil domači hlapec, zaupni Tomaž. Po smrti starega Luke je bila vsa Kolodejevina z malinom vred v najem dana tujim ljudem, stara družina se je bila raz-tepla na vse vetrove,  celo obeh psov ni bilo več na.
— 285 —
dvoru. Tuj voznik vozi gospodarja Kolodejeve čestite hiše domov.
Luka Kolodej bi se bil v grobu obrnil, ko bi bil videl to izpremembo!
Ali zdaj se vrača Nikolaj domov z namenom vse zopet spraviti v stari red, z najemnikom pretrgati pogodbo, sam gospodariti, delati, in še več.
Ko mu Pridanova hiša pride pred oči, gleda neprestano tja in dvakrat se nagne proti vozniku, kakor bi hotel nekaj vprašati.
,,Ali naj tu pri Pridanu ustavim?1' vpraša ga voznik.
„Vozi dalje ! — Torej ti ljudi poznaš ?"
„Gospodarja samo," odgovori oni človek.
Tedaj za Tončiko ni mogel vprašati. Ali je ostala še tako, kakor je bila, ali bode mogoče popraviti, kar je grešil proti nji?
Želel je poslednjega tako vroče, kakor bi bilo to prvo njega čustvo.
Drugo jutro se je na svoji postelji vzbudil, rano vstal, ogledal stvari okoli doma in delal črteže in namene, kako bode začel delavno in ugodno življenje, z malim zadovoljen in v malem veliko-srečen. Zdelo se mu je, kakor bi ga jako dolgo uže ne bilo tukaj, in kakor bi se bil tačas močno postaral, izmodroval in se ves predrugačil.
Po staro deklo Mreto, katera se je bila v bližnji vasi po smrti njegovega očeta osobenica naselila, poslal
— 286 —
je precej drugi dan. Saj ni imel druge zaupne osebe tu, katero bi si bil upal o vsem izprašati.
Da je Tončika še neomožena in zdrava, to je bil zvedel takoj precej prvi večer, in to ga je napolnilo z nekim zadovoljstvom, da je lehko čakal obširnejšega poročila Mretinega. Naravnost k Pridanu iti ni hotel precej, dasi so bili sorodniki. Hotel je prej pozornost nase obrniti, da je doma in da hoče tu ostati. Tudi je imel namen vse bolj počasi, moževsko, hladno opraviti. Potem bode več veljave imelo," govoril si je, a moral si je priznati, da je v duši vender še nestrpljiv.
Naposled pride starka. Glasno zajoče od veselja, ko ga zopet vidi na domu. Potem pak ga odločno kara, kako more po svetu hoditi, kakor deseti brat, ko vender ima doma tako „lepe reči," kakor nobeden drug, daleč okoli po treh farah ne. Nikolaj jo utolaži z obljubo, da bode tu ostal, ona pak brž zagotavlja, da potem pride nazaj na Kolodejevino, ker do sedaj ji je bilo dolg čas, da nikdar tacega; »človek se je navadil in je navajen, pa je."
O Tončiki mu je morala pripovedovati. Da je bila kmalu potem, ko je on odšel, hudo zbolela, to je uže čul. A novo mu je bilo, da je prej tiste dni pošiljala povpraševat po njem, da je v resnici le o njem govorila. Novo mu je bilo tudi, kar je pobožni berač Ceščenas po svetu okoli pripovedoval, da jo je videl precej potem, ko je bila vstala s postelje, moliti gori pri kapeli svetega Antona dolgo in jako.
— 287 -
,,0h, kako sem bila nekdaj vesela, ko sem mislila, da bode ona kdaj pri nas gospodinja,'' reče starka in zopet zaplače.
„More še biti," ime! je Nikolaj na jeziku, ali previdno je zamolčal to svojo skrivnost ter se le nasmehnil.
,,Je li imela kaj snubcev?" vpraša Nikolaj.
„Govore o Tratnikovem, da bi jo rad."
,,Kakov je?" vpraša z zardenjem ljubosumnega človeka. In ni mu bilo prav, ko je starka hvalila Tratnikovega, da je priden, delaven, čeden.
XXVIII.
K^H]| precej veliko odškodnino odpravi Nikolaj na-[SZ&l jemnika s svojega doma in se loti sam go-
- spodarstva s tako pridnostjo, kakor bi bil od
nekdaj le sam pri vsacem delu.
Z oddaljenimi sosedi začne delati znanje in, to se razumeje, tudi v Pridanovi hiši je večkrat. S „strij-cem" govorita o vremeni, o voleh, o malinu in vodi. Tončika se nekako ogiblje, ali vender ga s polnim pogledom vselej v lice pogleda, tako, da mora skoraj on oči povesiti. Govorita pa vselej le navadne, resne reči, ker prve dni ni bilo še nikdar prilike, da bi bila sama.
Ona je bila mej tem časom, kar je bil Nikolaj z doma, ali, kakor je nje oče rekel, kar je ,,trape lovil", postala obilejša v lice in život, in sicer nikakor ne v kvaro svoji lepoti. Z nekim veseljem jo je Nikolaj pogledoval od strani, ko jo je prvič mogel delj časa opazovati. Se nekaj izpremembe je bilo na nji; ali nalašč
— 289 —
ali ne, oblačila se ni več pol gospodsko, kakor prej nego bolj kmetski.
Ali mi moreš odpustiti?" vpraša jo z najmeh-kejšim glasom prvič, ko jo na pragu dobi samo.
,,Jaz ti nimam ničesar odpuščati, ljubi moj bratranec!" reče ona odločno, glasno, celo trdo in odide.
Nikolaja je to bolelo, ali mislil si je, tu je treba časa. Kadar bode videla mojo resno voljo, potem se bodeva lože zgovorila in poravnala, kar naj bi se ne bilo nikdar zgodilo.
Da se prva ljubezen nikdar popolnoma iz srca izruvati ne da, to je mnogokrat čital, a zdaj dan na dan globoko čutil sam v sebi. Torej je tudi v nje srci prve ljubezni gotovo še nekaj koreninic, ki bodo pognale sčasoma. Tako se je tolažil, dasitudi mu resničnost nikakor ni dajala dokazov, da je njega tolažba upravičena.
V svojo nesrečo je opazil pozneje celo, da deklica mnogo veselejša in rajša govori z druzimi, tudi menj omikanimi ljudmi nego ž njim. Pa tudi to si je nekako na svojo korist razlagal: ,,Kaznovati me malo hoče, in žal, da me sme!"
XXIX.
fleki dan dobi Nikolaj dve pismi z mestnim poštnim kolekom. Prvo je precej spoznal po napisu in po obliki, da je od prijatelja doktorja Loka. Drugo pa, ličneje in drobno, imelo je napis njegovega imena s spačenimi, ne obično stoječimi črkami, katere so mu bile znane, ali vender se ni mogel takoj spomniti, čegave bi bile. Zato je radoveden brzo odpre in čita:
„Ljubljeni Nikolaj! Ti si me neusmiljeno kaznoval! Nesrečni moj namen, tvojo ljubezen, katero si mi tako vroče zagotavljal, le nekoliko izku-šati, jemal si ti za resnico! Izginil si mi in do denes nisem vedela, kje si, da bi te na kolenih odpuščanja prosila. In ko bi tudi jaz kriva bila, kakor nisem — na Boga se ti rotim, da nisem! — ko bi bila trenutna dvojba zavedla me — da, samo dvojila sem ! — potem še ne smeš za vselej od mene strani, Nikolaj! Moraš me zopet ljubiti s staro ljubeznijo,
— 291 —
moraš ! Odgovori mi, odgovori, kar in kakor hočeš!
Samo ne molči, molčanje tvoje bi me morilo bolj od
vsake zle besede, ki mi jo rečeš.'1
V tem strastnem tonu, ponavljaje z druzimi besedami iste misli, bilo je pismo še dolgo, na konci pa podpis: „Lujiza Vit."
Prvi trenutek je čitanje tega pisma Nikolaja segrelo. Skoro bi bil veroval, kar je čital. Zadnje iskre pokopane nekdanje strasti so se bile v njem razpi-hale, ali tlele so le eden hipec. Kmalu se je v njem oglasil neblažji čut necega zadoščenja, necega zadovoljstva zarad poglajene njegove moške nečimernosti.
A takoj ga je bilo sram samega pred sabo tega čuta; in domislil se je, kako strahovito ga je pekla zavest, da ga je pustila, ko ni vedel: ali jo bolj sovraži zarad nje neiskrenosti, ali bolj divje ljubi, ker je nima več. In vera v njo je izginila zopet; črke pred njim so omrtvele, bridko se jim nasmeje.
Ko pa prebere drugo pismo prijatelja doktorja, skoči po konci in vznemirjen gori in doli hodi, glasn0 grohotaje se sam sebi.
Prijatelj mu je pisal več nepotrebnih brbljanj in govoric, na konci pisma svojega pak mu je poročal : „Te dni sem imel priliko, sniti se s tvojo nekdanjo — saj veš — in vprašala me je po tebi, kje si. Vedela je — zvedavost ženska! — da si bil na potovanji. Jaz ji nisem utajil, da si zopet doma. Ker sem bil nekdaj nekoliko jaz kriv, da se je zveza mej
— 292 —
vama razdrla, kar me sicer še dandanes ne peče mnogo — smatram za svojo dolžnost, naznaniti svojemu prijatelju, da se je gospod Majer drugje oženil in da lepa gospodična Vit zdaj „mej dvema stoloma" na tleh sedi, ako prvi stol, s katerega se je razsesti izvolila, ni zopet zanjo pripravljen."
Nikolaj raztrga drugo pismo precej, hoče tudi prvo, a se premisli in je spravi. Prvi njegov sklep, nič odgovoriti ji, bil je zdaj gotov, kakor pribit.
S Tončiko o nji ni dozdaj govoril. A zdelo se mu je, da bode moral. To pismo mu bode dokaz pri nji, dokaz, da ga nobena ponudba in nobena prošnja ne odpravi od njegovega namena, ponoviti samo svojo prvo zvezo ž njo.
II
XXX.
jaz moram edenkrat s teboj na samem govoriti",  rekel je Nikolaj  nekoč Tončiki,  ko se je po več dnevih ž njo sešel. »Midva sva na samem nekdaj uže preveč govorila", reče ona.
„Ti me moraš poslušati . . ." »No, če moram, pridi jutri popoludne.   Sicer ti pa povem, da potreba ni," pristavi deklica; nje glas ni bil vabljiv.
Vender je on drugi dan prišel. Bila je res sama. Odzdravila mu je, kakor bi bila vsacemu druzemu, samo zdelo se mu je, da je bolj rdeča nego sicer. On je hotel, baš ker je bila tako resna, uvesti pogovor po lahko, zato je rekel, kažoč na okno, kjer so, kakor nekdaj, stale razne cvetlice v rožnicah:
»Glej, to je še tisti rožmarin, kateri so bili tvoj oče polomili tačas, ko sva se midva prvič zmenila, da bodeš ti moja ..."
— 294 —
„Ta-]e je ?" vpraša ona, še bolj zardela in vzame rožnico z rožmarinom z okna ter jo postavi na mizo, kjer je ležal krušen nož.
„Tončika ..." začne on mehko in jo hoče prijeti za roko.
Ona mu jo odtegne in ga resno pogleda : „Ne tako ! Pametno, bratranec, povedi, kaj želiš, drugo pa pusti."
Ni seji upal bližati. Sede na stol in žalosten vpraša:
,,Tedaj tebi res ni mogoče odpustiti mi ? Ni ti mogoče prilike dati mi, da bi s tisočerno ljubeznijo poravnal ono, kar sem ti storil neprijetnega? O Tončika, ko bi ti jaz mogel dopovedati, kako šele zdaj prav znam in vem ceniti tvojo vrednost, tvojo . . ."
„Tiho, tiho!" prestriže mu ona besedo. »Odgovarjaj mi na to, kar te bodem zdaj-le vprašala. Ali z vso resnico mi odgovarjaj."
»Z vso resnico, prisezam ti!"
»Le brez prisezanja! Povedi mi, kdo je kriv, da si ti zdaj-le pri meni, ali če hočeš: kdo je to zaslužil, ti, ali pa nekdanja moja prijateljica? Kdo je storil konec vajini zvezi?"
„Sicer Trna, ali jaz sem . . ." „Tedaj ona ! Čakaj! — Resnico si govoril, to je tes. Glej, jaz to uže vse vem. Vender 3em rada cula, da si mi tudi ti potrdil, ti, ki k meni prihajaš, potem, ko se te je ona naveličala, in je ravnala s teboj, kakor prej — ti z menoj! Zdaj, šele zdaj misliš, da bi bila jaz zopet dobra!   Večkrat si mi povedal, da sva
— 295 —
malo v rodu. Uže zavoljo tega bi me ne bi bilo treba tako zaničevati, da mi prihajaš pred oči, in mi kažeš, da sem ti izbirek, ki se zdaj prime, zdaj vrže strani, potem pa zopet pobira! O ne, ljubi bratranček moj, zmotil si se, nisem več tista ubožica, kakor si jo nekdaj poznal, ti si me izuči]."
Solze so ji prišle, a ne solze ljubezni, nego solze jeze, užaljenega ženskega dostojanstva.
Nikolaj se zardi silno, seže v žep in izvleče Luji-zino zadnje pismo.
nMotiš se ti," pravi, „če misliš, da se vračam k tebi, ker — me ona neče. Prosim, beri to pismo in prepričaj se."
»Nečem nobenega pisma več od tebe," reče deklica.
„Ni od mene. Prosim te, čitaj samo to, da se prepričaš, kako mi delaš krivico! Odgovori mi potem karkoli hočeš, samo čitaj !"
Deklica vzame in prečita.
Potem ji govori on: »Vidiš li, da nimaš pravice soditi tako, kakor si? Vidiš, da si ti edina, h kateri se vrača moje srce. In ko bi me ne le ona, nego ves svet na kolenih prosil ..."
»Stoj, stoj!" prestriže ga deklica z odločnostjo, kakeršne ne bi bil nikdo pričakoval, kdor je nje krot-kost prej poznal. »Kaj si ji ti odgovoril na to pismo ?*
»Nič!"
»Nič? Zakaj ne? Vsak človek je vsaj odgovora vreden!"
— 296 —
„Ona ne."
„Zavoljo tega ne, ker je nestanovitna, neznaeajna in kakor se še pravi, kaj ne?"
„Da, tudi zarad tega, a tudi ..."
»Le stoj! No, glej! Ti njo zaničuješ, ker se je od tebe odvrnila in ji niti ne odgovarjaš, če te prosi odgovora. K meni pa prihajaš in želiš, da bi jaz dru gače ravnala, kakor ravnaš sam? Ali mi ne daješ sam vzgleda, kako ti moram odgovoriti? Tako ti tudi odgovarjam ! Edenkrat za vselej — za vselej, zapomni si, in nobedenkrat več mi o tem ne govori!"
Rekši to, strastno ona vstane in prime nož na mizi ter v hipu odkosi prej tjakaj postavljeni rožmarin čez sredo, da zeleni vrh pade na tla izbe. —
»Vidiš, tako si ti presekal živo vez mej nama. Naredi, da se ta vrh prirase, če moreš. Da, krvavelo je tačas v meni, a zdaj, hvala Bogii, zarasla je rana, morala je, ker sem hotela, da je!"
„To je zadnja tvoja beseda?" vpraša Nikolaj zamolklo.
„Zadnja v tej stvari!" reče ona in odide ven.
Nikolaj je obsedel sam. In obvzelo ga je s strašno oblastjo nekaj kakor čut zapuščenosti, samozavest nevrednosti svoje. Za njega ni tu na vsi božji zemlji nobenega, nobenega ljubečega srca in ga biti ne more! To se mu je v tem hipu zdela nesreča, le s smrtjo končljiva.
XXXI.
n v muli predmestni krčmi rpri belem psu" je bilo Štiri leta kesneje, to je leta 1875., zmerom še dobro vino. In doktor Lok, s katerim smo se v drugem delu naše povesti nekoliko seznanili, imel ]e še zmeiom staro žejo, vsak dan se ponavljajočo, ter hodil je sem k okrogli mizici v posebni sobi, kakor pred štirimi leti. Okoli njega je bilo nekaj starih, nekaj novih znancev.
„Ste li uže čitali denašnje večerne liste?" vpraša eden došlecev suknjo obešaje.
„Ne, kaj novega z bojišča?" vpraša. Lok. „Nič tacega. Ali Kralj je imenovan za sodca." »Titulus bibendi!" oglasi se nizek možiček z zabuhlim obrazom; moral je biti človek rfcadne številke.
„Kralj? Zatorej je te dni vselej tako zamišljen sedel tu za mizo, kakor koklja na jajcih. Gotovo je uže prej kaj vedel, a ničesar povedal.1'
20 (9)
— 2U8 —
„To je, da je vedel! Ženska protekcija! Njegova druga žena. katero je lani takoj pol leta po smrti prve vzel, ima nekove zveze »zgoraj", ne vem uže kake," reče tretji.
,,A kje je zdaj tista sestričina njegova, ki je pred štirimi leti bila še tako na glasu?" vpraša prvi.
,,Sestričine on ni imel nobene," popravlja drugi. „Tista je bila sestričina njegove prve žene. Ni več tu. Bog ve, kod se klati. Nekoč je bilo slišati, da so jo na Dunaji videli v ne prav častni družbi ..."
,,Ljudje so hitro pripravljeni kakovi ženski vzeti dobro ime. Morda pa ni res," primetne Lok.
,,Oh6, to pa nekaj pomenja," roga se tretji.
,,Ona bi bila imela vzeti tistega Kolodeja, ki je tudi časih prihajal pred leti. Kje je pa tisti? Ti moraš vedeti, doktor! Vidva sta bila prijatelja!"
,,Najbrž ga uže več ni," odgovori Lok.
»Kako to?"
„Ko je doli v slovanskem jugu počil boj, šel je tudi on doli. Spočetka sem dobil edno pismo od njega; zdaj uže dolgo nobenega. Sodim, da je padel, kajti z življenjem je bil uže tako prej sklenil račune."
„In z imetjem baje."
„Nekaj je še pustil, ali največ je šlo rakom žvižgat po potovanjih in igrah. Vender bi si bil še lahko opomogel, ko bi bilo mogoče govoriti ž njim pametno."
..Ženske so ga bile izpridile," oglasi se eden.
„Sam, sam se je!" priloži drugi.
— 299 —
,,Bil je tudi s hčerjo necega kmeta zaročen, toda ona je vzela rajšs necega čisto kmetskega človeka."
„S katerim ima v treh letih uže tri sine," doda doktor.
„No, če je padel doli za slovansko stvar, storil je vredno in lepo smrt, zato predlagam, da ga pijemo vsak pol čaše na njega ime," končuje ta razgovor starejši pivec.
Steklene čaše zažvenkljajo.
Konec.


NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
A00000375473A