DOM   IN   SVET
LETNIK 42                 V LJUBLJANI, 15. OKTOBRA 1929                 ŠTEVILKA 8
FRANCE GORŠE: PORTRET PISATELJA BEVKA. MAVEC, 1929
USAHLO VRELO
IVAN PREGELJ
8. Psyche
Bolezen, za katero je legel Zornik, je bila ena tistih epidemij, ki gredo skoraj vsako leto po ljudeh. Če ne bi vedeli za mijazme in prirodno njihovo rast, verjeli bi skoraj vestem in zdravniškim naziranjem prešlih časov o strupeni plimi »gnilega« zraku in o trujočem vplivu astralnega makrokozma, ki da rosi kot basiliscus coeli na vode in sokove v zemlji in v človeškem sideričnem mikrokoz-mu pa zastruplja, kakor tru je zrcalo, ki se
je vanj pogledala menstruozna ženska. Vsi od kraja smo bolni, pa se bolezni ne bojimo katastrofalno, atavistično z grozo davnih prič in prednikov. Leki so namreč vsakdanje apotekarski: veramon in kinin, komplikacij navadno ni in bolezni pravega imena ne vemo. Paracelsus bi dejal, da smo izločili ens venenum imaginationis. Srečni Paracelsus! Vedel je za pava, da iz želje po kačah v samem sebi gada spočne, neznana pa mu je bila pestiš imaginationis naših duš, naših motnjav, leglo našega baziliska, zrcalo naše krvi in krvotočnosti. . .
Zornik je obolel hudo in naglo. Domači zdravnik ga je našel že v težki omotici z visoko vročniško temperaturo. Bil je previden in je nasvetoval bolnišniško oskrbo. Bolezen je bila res prevzela Zornika s prvo, še neobrabljeno jarkostjo in našla v njem rodovitnih tal. V bolniščnici so že prvo uro odredili za bolnega injekcije s kafro in digitalis.
Iz tolike oslabelosti srca pa vročniško raz-paljene krvi so vstajali bolniku težki deli-riji: patologija dvojne bolesti, groza pred strahotno tuje spačenim v gledanjih in ani-malično motna telesna bolečina. Iz nekake čudno otipljive logike, ki ni ne izločala sa-mogledanja ne popolnoma dušila zmisla za kavzalno vez med poedinim spovračajočim se in gledanim, se je grmadilo iz neznanih globeli bolnemu veličastno ogrodje čudnih svetov in nastrojev: osredje iz otroških in pubertetnih sanj, žalostni odlomki in drobci življenja, ki nikoli bivalo ni kot svet in zdaj vendar vihralo po svojem nebu kot strahoten komet, pelo pesem svojih energij, soplo v ritmu svojih pljuč, gorelo in sijalo v ognju svojih luči in solne in strel in žari j, neugna-no, bičano, ubijano, »počenjajoče se iz kaotičnega in sipajoče se zopet v nič. Stopnjema, zajeto in povito v kantileno bogve kakšne podzavestno poznane popevke, se je mot-njava polagoma usrejala ob nekakšno osišče; imaginarna brzina je plahnela, v duhu se je svetlikalo, kakor da se kalna voda valujoče ustaja in čisti. Trenutno se je tlapil bolni le