RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INSTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK /7 ACTA ARCHAEOLOGICA XXX 1979 OX^o- ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXX 1979 £ ßj UDK £ZZ * 830 Sé 2 i-/es INVENTARNA ŠTEVILKA Lc>4/(,| . '*ir • ' ■ ' . RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA INSTITUT ZA ARHEOLOGIJO — INSTITUTUM ARCHAEOLOGICUM ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXX 1979 Njil- Arheološki vestnik Izdala Natisk odobrila Odgovorni urednik Uredil Tehnični urednik Uredniški odbor Tiskano Za vsebino odgovarjajo Glasilo Inštituta za arheologijo Slovenska akademija znanosti in umetnosti Razred za zgodovinske in družbene vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 31. maja 1979 ter Predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti na seji dne 20. junija 1979 Bogo Grafenauer Jaro šašel Francè Leben Mitja Brodar, Stane Gabrovec, Jože Kastelic, Peter Petru s subvencijo Raziskovalne skupnosti Slovenije avtorji člankov in prispevkov KAZALO CONTENTS OB TRIDESETEM LETNIKU THIRTY YEARS OF ARHEOLOŠKI VESTNIK Stane Gabrovec: Thirty years of prehistoric archaeology in Arheološki vestnik Mitja Brodar: 50 years of paleolithic research in Slovenia France Leben: Progress and achievements of thirty years of research into early prehistory in Slovenia Trideset let prazgodovinske arheologije 13 v Arheološkem vestniku Petdeset let paleolitskih raziskovanj v 21 Sloveniji Napredek in uspehi tridesetletnih raziskovanj starejše prazgodovine v Slo-29 veniji PRAZGODOVINA PREHISTORY Josip Korošec ml.: Neolitska umetnost od Lepenskega Vira do Vince Janez Dular: Žarno grobišče na Borštku v Metliki Mira Strmčnik-Gulič: Prazgodovinske gomile na Legnu pri Slovenj Gradcu Mehtilda Urleb: Arheološke najdbe iz Stare Sušice pri Košani Vida Stare: Držalo za rog z Vinjega vrha Vida Stare: Kamen z napisom z Vintarjevca pri Litiji Neolithic art from Lepenski Vir to 43 Vinca Das Urnenfeld auf Borštek in Metlika 65 Vorgeschichtliche Grabhügel auf dem 101 Legen bei Slovenj Gradec Stara Sušica bei Košana 151 159 Der Horngriff von Vinji vrh Der Stein mit Inschrift aus Vintarjevec 162 bei Litija RIMSKO OBDOBIE ROMAN PERIOD Vera Kolšek: Novi napisi in reliefi iz območja celejanskega municipija Manfred Kandier: Zu den Grabungen F. Lorgers im Legionslager Ločica (= Lot-schitz) Vesna Jurkić: Kontinuitet štovanja antičkih kultova u periodu učvršćivanja kršćanstva na području Istre Neue Inschriften und Reliefs vom Be-167 reiche des Munizipiums Celeia K Lorgerjevim izkopavanjem legijske trdnjave Ločica 172 La continuità dei culti pagani nel periodo di consolidamento del cristiane-208 simo sul territorio dellTstria RIMSKA MATERIALNA KULTURA NA SLOVENSKEM ROMAN SMALL FINDS IN SLOVENIA Sonja Petru: Uvodne besede Kristina Mihovilić: Prstenje i naušnice rimskog doba Slovenije Miha Budja: Kovinske zapestnice v rimskih grobovih Slovenije Vladimira Bertoncelj-Kučar: Nakit iz stekla in jantarja Anja Dular: Rimske koščene igle iz Slovenije Maksimiljan Sagadin: Antične pasne spone in garniture v Sloveniji x Iva Mikl-Curk: Terra sigillata iz emonskih grobišč Iva Mikl-Curk: Rimska lončenina z nekaterih emonskih najdišč Stanko Pahič: Nekaj podatkov o grobi hišni lončenini z najdišč ob južnem Pohorju 221 Zur Einführung Anelli ed orecchini di epoca romana in 223 Slovenia Metallarmreifen in den Römergräbern 243 Sloweniens Glas- und Bernsteinschmuck 254 Römische Knochennadeln aus Slowenien 278 Antike Gürtelschnallen und -Garnituren 294 in Slowenien * Terra Sigillata aus den Gräberfeldern 339 von Emona Römische Keramik von einigen Fund-372 Stätten in Emona Einige Angaben über die rauhwandige Hauskeramik aus den Fundorten am 388 Südrand des Pohorje PROBLEMI IZ PREHODNEGA OBDOBJA LATE ANTIQUITY — EARLY MIDDLE AGES, SOME PROBLEMS Marijan Slabe: O krašenju predmetov iz grobišča v Dravljah-Ljubljana 441 Slavko Ciglenečki: Kaštel, utrjeno naselje ali refugij? 459 Slavko Ciglenečki, Timotej Knific: Staroslovansko grobišče v Zgornjem Dupleku 473 Tatjana Tomazo-Ravnik: Staroslovansko grobišče v Zgornjem Dupleku, antropološko poročilo 489 Trane Truhlar: Toponomastika v službi arheologije 498 Andrej Pleterski: Povezovanje tvarnih in pisanih virov pri proučevanju zgodnjega srednjega veka alpskih Slovanov 507 Über das Ornamentieren der Gegenstände aus der Nekropole in Dravlje-Ljub-ljana Kastell, befestigte Siedlung oder Refugium? Old Slavic cemetery at Zgornji Duplek Old Slavic cemetery at Zgornji Duplek, Anthropological report Toponomastik im Dienst der Archäologie Links between material and written sources in the study of the Early Middle Ages (Alpine Slavs) IN MEMORIAM Peter Petru: Grga Novak (1888—1978) 523 Grga Novak (1888—1978) DISKUSIJA, KRITIKA IN KNJIŽNA POROČILA DISCUSSION, CRITIQUE, BOOK REVIEWS Od Potočke zijalke do Blatenskega kaštela. K arheološkim obdobjem v »Zgodovini Slovencev« (1979): Von der Potočka-Hohle bis Moosburg. Kritik der archäologischen Epochen in der »Geschichte der Slowenen« 527 (1979): Uvodno (Jaroslav šašel) I. Paleolitik v »Zgodovini Slovencev« (Mitja Brodar) II. Obdobja starejše prazgodovine v »Zgodovini Slovencev« (France Leben) Kajetan Gantar: Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih izrazov Pavao Tekavčič: L’épigraphie latine et le problème de la différenciation du latin. A propos de récentes contributions amé-ricaines Rajko Bratož: Novejša literatura o Svetem Severinu (1975—1977) Gabori Miklós, Les civilisations du palèo-lithique moyen entre les Alpes et l’Oural, 1976 (Ivan Turk) Pài Patay, Das kupferzeitliche Gräberfeld von Tiszavalk-Kenderföld, 1978 (France Leben) Reallexikon der Assyriologie und vorderasiatischen Archäologie, V 1—2. 3—4 (Viktor Korošec) Josef Keim, Hans Klumbach, Der römische Schatzfund von Straubing, 1951 (Niko Kuret) Ch. W. Clairmont, S. H. Auth, V. von Gonzenbach, Excavations at Salona (1969— 1972), 1975 (Irena Sivec-Rajterič) 527 Zur Eröffnung der Diskussion I. Paläolithikum in der »Geschichte der 528 Slowenen« II. Die ältere Vorgeschichte in der »Ge- 543 schichte der Slowenen« Gedanken über das Schreiben der antiken Eigennamen und Fachausdrücke 548 im Slowenischen Latinska epigrafika i pitanje diferencijacije latinskog jezika. U povodu suvremenih američkih istraživanja 559 Neue Beiträge zu Sankt Severin (1975— 577 1977) 588 588 590 597 598 FASTI MACEDONIAE Anna Aichinger: Die Reichsbeamten der Provincialni namestniki v Makedoniji za römischen Macedonia der Prinzipats- principata. K upravni zgodovini Ma- epoche 603 kedonije v principatu VRANJE PRI SEVNICI, STANOVANJSKA STAVBA NA AJDOVSKEM GRADCU (IZKOPAVANJE 1974) VRANJE PRI SEVNICI, WOHNUNGSGEBÄUDE AM AJDOVSKI GRADEC (GRABUNG 1974) Vranje pri Sevnici. Raziskovanja naselbine Gebäude A (Episkopium?) auf Ajdovski gradeč ob Vranje bei Sevnica Vranje bei Sevnica. Kleinfunde aus Ajdovski gradeč (1974) Thilo Ulbert: Vranje bei Sevnica. Siedlungsgeschichtliche Untersuchungen 695 Peter Petru: Stavba A (episkopij?) na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici 726 Timotej Knific: Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe z Ajdovskega gradca (leto 1974) 732 OB TRIDESETEM LETNIKU THIRTY YEARS OF ARHEOLOŠKI VESTNIK THIRTY YEARS OF PREHISTORIC ARCHAEOLOGY IN ARHEOLOŠKI VESTNIK STANE GABROVEC Narodni muzej, Ljubljana Arheološki vestnik was the first specialized Slovene archaeological journal. It started not as a more or less expected result from the development of Slovene archaeological writing, which until that time had grown primarily within the framework of publications by museums and societies, but rather as something unexpectedly new. It must be said that the credit for the existence is mainly due to Professor J. Korošec, who at that time had just reorganised the archaeological department at the University, for the first time giving equal weight to prehistoric and early mediaeval archaeology, while at the same time he was the founder of the archaeological section, the present-day Institute of Archaeology, of the Slovene Academy of Sciences and Arts (SAZU); by this action archaeology was included in the programme of Slovenia’s highest scientific institution, where today it still enjoys a firm place. This achievement must be stressed right at the start as now, after thirty years, it is already history and especially as, from the mere list of editors of the journal, this achievement is hardly discernible. Not from the first volume, where the editors were Korošec, Škerlj, Kastelic and the publisher was the archaeological department at the University, nor later when the SAZU took over the journal and the editors mentioned for the first ten volumes (after the sixth volume only on the covers) were Brodar, Korošec, Stele, Škerlj and as managing editor S. Brodar. Nor is it obvious from Korošec’s bibliography in Arheološki vestnik 17, 1966, which is composed in such a way that we get from it no true picture of Professor Korošec. His action was considerable, not only because it represents a great leap forward in the development of Slovene archaeology but also because of the time at which he did it. At such an early period after the war archaeological journals with a great tradition were just beginning to revive — the same year saw the publication of the first issue of Starinar in Belgrade, Vjesnik in Split, Germania and Berichte RGK in Germany — while Korošec was beginning the publication of an archaeological journal completely from scratch, and that in Slovenia where, by the end of the war, any modest archaeological tradition that we had formerly enjoyed had been broken off. And yet, through his creation, Korošec had planted a tree which today has grown into the chief spokesman for Slovene archaeology and which provides the most accu- Arheološki vestnik 30 (1979) 13 rate picture of what is happening. To look through its volumes is almost to trace the development of Slovene archaeology over the last thirty years as a whole. An objective assessment of the work the journal has achieved cannot be made here, because of course it is still very much alive and is too close to us. So this article is something more of a personal review; in the first period — my interest mainly lies in prehistoric archaeology, except the Palaeolithic period and with stress on the metal periods — emphasis will be placed on the work of the two chief researchers, now both dead, Professor Korošec and Professor Starè, and in the second and third periods we will look at more general aims and aspirations, including those not yet realised. In the thirty years that Arheološki vestnik has been published we can distinguish three periods which almost coincide with the decades of its publication. The first was Korošec’s, up to and including the tenth volume, when he not only stopped being editor, but also stopped contributing to the journal; the second period lasted up to the 22nd volume, when the managing editors were S. Brodar and then F. Stele, and the co-editors for prehistoric archaeology were F. Starà (volume 11—-12) and S. Gabrovec (volume 13—22); the third period was after this, with J. šašel as chief editor and F. Stele, and then B. Grafenauer after Stele’s death, as managing editor. These periods are marked by a balance in the extent of the journal as well. Korošec’s volumes cover 3256 pages, the second period covered 3558 and the last (up to and including the 28th volume) 3445 pages. If one reads again the preface to the first volume of Arheološki vestnik, which is undoubtedly by Korošec, then one can see that it is drily factual and practical with no long words and without any kind of visions. The journal was intended for publishing everything, even the smallest chance find, to prevent losing material in museum store rooms. It was to publish mostly shorter papers from the Palaeolithic to the early Middle Ages, also from ancillary sciences. In a word: it aimed to edit all material, old and new and especially from small sites and to present reports on new literature. Korošec had before his eyes a view of the standard type of archaeological journal which already existed in countries with a more active tradition of archaeological study. Or, more simiply, he wanted to have a journal in which Slovene archaeologists could publish their current work, as immediately as possible. Thus he changed over in the seventh volume to four issues a year — a scheme which did not succeed, because four issues were never published within one year and also the eighth volume was already published as a single issue and two volumes — the ninth and tenth —- were published as one. The significance of Korošec’s activity lay chiefly in his powers of organisation. Under the most difficult circumstances and in record time he first organised the Archaeology Department, where lectures on prehistory and early mediaeval archaeology were given for the first time in Jugoslavia, and then created out of nothing the Archaeology section in SAZU and an specialized journal. Korošec was primarily a man of action rather than of theory and therefore his almost pragmatic introduction to the first volume of Arheološki vestnik is understandable. There are of course greater difficulties in assessing scientifically Korošec’s first ten volumes. My view, as I already mentioned, is of course not complete and is limited to prehistoric archaeology. His work could be objectively assessed in its relationship to Slovene archaeological traditions and at the same time to Central European archaeology with which we have had the strongest links. In the first place it can be said that Korošec had no ties with Slovene archaeological traditions. He had not studied in Slovenia and in his work felt no ties to the previous work of Slovene archaeologists. To this must be added the fact that B. Saria and R. Ložar left Slovenia after the war, nor did W. Schmid have any further contacts with Slovenia. The break was therefore complete. Links with Central European archaeology were also weak, except perhaps with Czechoslovakia (Korošec studied in Prague) where he profited most in early mediaeval (i. e. early Slavonic) archaeology. On the ohter hand it must be admitted that the great ideas of Central European prehistoric archaeology were undergoing a crisis. Menghin’s inspiring Weltgeschichte der Steinzeit had already become part of history, as were his theories of a great migration of the Illyrian Lusatian culture, not to speak of his discredited ideas of political racism. What was more natural than in such a situation to go back to primary sources, to the material Korošec had been in close touch with, when on the other hand his whole nature was distrustful of broad sweeping ideas which often overlooked the material itself. Thus Korošec began his work without reference to the only great new Central European concept which had already been established by Merhart and his Marburg school. On the one hand Merhart had at that time not yet written all his fundamental works while on the other Korošec did not concern himself with those periods which the Merhart school chiefly dealt with. If he ever spoke of broader ties, he relied on G. Child, whose ideas he respected, and especially the latter’s basic work The Danube in Prehistory (1929). Even this reliance was something new in Slovene archaeology. Korošcc’s return to material evidence, his desire to publish it as much and as quickly as possible were truly modern; not until much later in Europe did catalogue series and monographs with the publication of all finds begin to arise, and this Korošec had achieved right at the beginning, publishing his excavations at Ptuj as he went along. To this we must add his constant stimulation of his colleagues and pupils who followed him in this work. This aspiration of course hit at the heart of current needs in Slovene archaeology as our material had, to all intents and purposes, not been published at all. Korošec consciously and sharply smashed any aesthetic view of material, by which only beautiful and precious finds should be published. His watchword was to publish everything, and at once, a molto which of course in many instances was problematic and unrealisable. It demands above all a good and proper organisation, which as yet we have not had. And of course: we must always publish a choice of material, and although it is true that that choice is not governed by aesthetics, there must always be some kind of yardstick, which is of course subjective, in spite of every wish for objectivity, just as the choice of material which comes to us is “subjective”, i. e. more or less chance. Above all, the realisation of what are basically sound and justifiable of material in its entirety runs us into technical problems and the rationalisation of publication. In both Arheološki vestnik has continously improved and is still improving. In order to be convinced of this we need only look at Starè’s publication of Hajdina in the first issue, or, even better, at Korošec’s publication of prehistoric Ptuj castle and present-day publications. Much of the credit for this is owned to F. Starè, who introduced high quality archaelogical drawing. The technique and rationalisation of a publication are still an ever present problem in archaeology of course, which, from excavation to publication, although a historical field, is linked to a whole series of natural sciences and technological concepts. The archaeologist must remain a historian and translate the results of sciences that aid him in his work into historian’s language. Today we can look back on and evaluate Korošec’s ideas on prehistoric archaeology, which he established in his newly created organisational units and which were most fully expressed in Arheološki vestnik. Coming from Belgrade and .Sarajevo, Korošec turned our gaze to the Balkans which were completely neglected in Slovene archaeology until that time. Right at the beginning he proved himself to be our greatest expert on Balkan Neolithic and Eneolithic. He investigated it independently, from Ljubljana, and was chiefly instrumental in the discovery and establishment of Dalmatian Neolithic — the name and concept of the Danilo culture are Korošec’s. He was the initiator of Neolithic research over the whole of Jugoslavia, as his legacy was then passed on to Garašanin, Benac, Batović, and Dimitrijević who formed a new synthesis in which Korošeec’s ideas were not always applicable but were always a fertile starting point for all post-war excavations. The same is true of Korošec’s “Slavonian culture”, in which he included the culture of the Ljubljansko barje marsh and Vučedol and provided new foundations for research into the Jugoslav Eneolithic. From Bosnia he produced the idea that the Slavonian culture may have lived on further into the Bronze Age and was one of the leading genetic components of the “Illyrian hillforts culture”. Because of this theory we can understand Korošec’s learnings towards a low chronology, and also F. Starè’s publication of Hajdina in the first issue of Arheološki vestnik. However this theory was not established, especially not at Ptuj itself, but it must be stressed that Benac’s theory of the genesis of the Illyrians, with a primary phase of “prelllyrians” origination in the Balkans from a Neolithic substratum and a newly arrived level of Baden, or Kostolac (or Vučedol—Ljubljana) cultures, finds its basic tenets in Korošec’s own theory. On the Ljubljansko barje itself he revived field excavations and extended and differentiated his own earlier views. He discovered and established Slovene Neolithic as an Alpine facies of the Lengyel culture — although this view did not hold up in its entirety — and, in connection with his excavations in Dalmatia, he also discovered Neolithic with a trace of a Western Mediterranean element in the Slovene Littoral. Although Korošec’s specialisation in prehistoric archaelogy was the Neolithic period, he made important contributions to later periods as well. Here I am not thinking only of his dating of some sites on the Ljubljansko barje to the Bronze Age (e. g. Blatna Brezovica) with no precise limits to their duration, but also of his discovery of Bronze Age graves at Turnišče and especially of the urn-field settlement at Ptuj castle. It is characteristic that Korošec did not use the term urn-field culture at all, even though excavations of this culture were at that time in the forefront of interest of Central European archaeology. But all this is less important. What is more important is that he started new investigations everywhere and published them immediately, giving them an immediate interpretation, which he often then changed and which was only later accepted, often in a modified form. But everywhere we gained new knowledge and made new discoveries which were essentially linked with his name. We did often wish, it is true, that this writings were better executed and more polished, more weighed, with better documentation in his conclusions and more precision in his methodology. His definitions were often shown to be surprisingly exact but they were undocumented, unverifiable; you had to believe them but you could not check them. Because of this he has almost no pupils, in spite of the fact that the archaeology department was the leading archaeological school in Jugoslavia purely through him. He was too individualistic and independent for that. We are all his pupils however, as we enjoy the fruits of his journal and liis institute and even today we grapple with his ideas which he scattered rather than precisely formulated throughout his short life. The emphasis of Slovene archaeology of course could not lie in the sector primarily studied by Korošec. This he knew himself from the very beginning and so he guided his first pupil, F. Starò, towards the Iron Age. Starò wrote his first paper on Hajdina entirely as Korošec’s pupil. It is essentially a disentanglement of the latter’s idea on the meeting of the Slavonian and Illyrian cultures. But already in his dissertation Prazgodovinske Vače Starò leaned profitably on Slovene archaeological tradition, especially on Ložar, who had attracted him with his theory that forms developed even in our part of the prehistoric world, while later he also adopted ideas which had been introduced into Slovene art history by Izidor Cankar. So F. Stele names Starò and Ložar as the two who introduced the views of the Cankar school into archaeology. Starè’s dissertation is the best characterisation of Slovene Iron Age archaeology in over fifty years and also tells us most about the author himself. It was written at a time when we were not yet linked to modern trend, especially the Merhar t school, nor with the foreign museums which stored our material. So it was limited to local material, there was as yet no fruitful collaboration with Vienna. In this enclosed atmosphere the dissertation was written using methods which to all practical purposes were already outdated and yet his main results were surprisingly accurate. The merit of Starè’s talent and intuition was that he knew how to overcome the weaknesses of a methodology which had remained basically typological. In any event Kossack was still able to include his chronology, with a few changes, in his own chronological concept which was reached by a different method. Because his concepts and methods were no longer modern, Starò did not create a school; his chronological classifications were believable but were not executed in a modern way and were not verifiable. At the same time as the dissertation was written Starò turned to an appreciation of objects using art history criteria, which was close to his own nature and temperament. From this direction came his studies on belt buckles (Arh. vest. 4, 1953) and especially his habilitation thesis on metal vessels in Slovenia. In this he was already leaning on Merhart but more on his results than his methods. It was characteristic even for this direction of his research that he began with typology, with an analysis of style, while the treatment of chronology and motif was promised for a second part (which he never wrote). From the point of view of methodolgy this is the wrong way round. During his one year’s study in Germany, in Munich and Marburg, the centres of the Merhart school, F. Starò came to know its methods well. New knowledge influenced him so that he not only broadened his research interests to include the urn-field culture — the results of this were his excavations in Dobova and his two excellent studies on crescentic razors (Arh. vest. 8, 1957) and on grave 108 in Dobova (Situla 1, 1960) — but he also turned to new methods. How different was his approach to the material now can be seen by comparison of the two above-mentioned studies with his work on Hajdina and on Ljubljana. The new direction of the two studies would certainly have produced more valuable results if, shortly after that, his incredible drive — 3 books of his were published in 1954 alone — had not ceased. In his following papers he returned to an art history evaluation of material and finally to a synthesis of the whole. In both directions he was most original, full of brilliant observations, but it can be felt how these arose without contact with any new specialist knowledge and that, especially in his last book, he was too bold in his questions, which cannot be answered by this form of archeological material at all. If it is difficult to follow him along this path, in spite of all our admiration of individual observations, we must nevertheless be grateful to him for posing the right questions and finding stylistic solutions, for his search for synthesis, for his valuable observations, for his triumphs of description and the technical side of the subject, for his warnings not to allow archaeology to be reduced to statistics and classification but at the same time we are warned that when we speak as archaeologists we must stay within the bounds of the possibilities of our field. With this short attempt at a description of Starè’s work we have already passed beyond the boundary of the first ten volumes of Arheološki vestnik. We can conclude: in prehistoric archaeology it bore the stamp of Korošec and Starò. After initially following the same route their paths diverged and they went in different directions. Similarity remained in the individuality of their paths in that neither could submit to the strict methodology of modern research and the discipline of collaborative work. Thus their colleagues sought their own methodological solutions elsewhere. After the war Korošec was the leading light of Jugoslav archaeology, the only one able to give any direction to prehistoric archaelogy. Leading Jugoslav prehistorians studied for their doctorates with him. He was also the only Slovene who regarded the whole of Jugoslavia as territory for research which he knew thoroughly from Slovenia to Macedonia. In contrast to this his anchorage in the wider context of Slovene culture was weaker. His power lay in new discoveries, in his excellent knowledge of the material and less in his systematic and methodical treatment of it. The small, 11th and 12th volumes, published as one, of Arheološki vestnik were an outward sign of the crisis which arose on Korošec’s departure from the editorship and the cessation of his contributions. The journal overcame this crisis with the publication of colloquia which the Slovene Archeological Society began to organise and earlier, with the Festschrift to Brodar and the publication of papers given on the Slovene day of the VIth congress of the Jugoslav Archaeological Society in Ljubljana. Both, the organisation and publication of the colloquia, were of course no mere chance. They represented a fruitful reaction to the previous work of leading archaeological institutions. This can already be seen by the fact that the colloquia were organised by a society and not by any institute. The reaction lay mainly in the wish for more organised work in the subject which none of the leading institutions knew how to or could carry out. So the idea of an Archaeological Map, which Korošec had already planned, was revived and moved into a new phase, while the idea was born that individual colloquia could provide a systematic survey of the state of research in individual periods. This now included a survey of the course of past investigations, which Korošec and Starò had no time for in their own powerful individuality. It was also necessary to take into account a new network of organisation in Slovene archaeology. In principle Varstvo spomenikov (Preservation of Monuments) took over the publishing of “every, even the smallest, chance find”, as is written in the preface to the first volume, together with initial reports on every excavation, while on the other hand the National Museum’s Katalogi in monografije (Catalogues and Monographs) took on the publication of the material from large, complex sites, both old and new. Special mention must be made here of the fundamental task of publishing the material discovered by Pečnik; both that which stayed at home and which is kept in foreign museums so that, after nearly 100 years, we can at last have a good overview of Pečnik’s legacy. Analytical studies of material, originally published separately, were now included in the catalogue — Vače, for example, was originally published as a separate catalogue and a separate monograph. Thus in the sixties — again, characteristically, more under the auspices of the Slovene Archaeological Society than of official institutions — a coordinated network of archaeological publications was projected. Arheološki vestnik was to be at the centre of this. Freed from small, chance finds and the preliminary reports of excavations not yet scientifically studied on the one hand and from large complexes on the other, it was to keep its interesting heterogeneity and deal with themes of burning interest but in an organised way, thereby giving Slovene archaeology a direction, helping it to realise its plans of research and critically evaluating them. Although Korošec fought against an “aesthetic” attitude in archaeology and advocated the publication of every find, even chance finds, it is nevertheless also true that not every find is of equal historical significance and importance. When studying material it is obvious that we look for historically most important objects. It is also clear that there will be shifts in the views on the “importance” of material, shifts in the questions raised by the finds. This represents an important part in the development of a subject and the journal at the centre of activity can encourage and aid this. On the other hand it would be very dangerous to become enclosed within a narrow circle. Thus a journal must keep us critically informed on the state of archaeology in surrounding regions especially those with which we are geographically linked and which share the same archaeological problems. On the other hand we must not be closed to our own Slovene scientific and cultural centre. Here I am thinking of cooperation with scientific and technical fields on the one hand and with humanist subjects on the other. In the history of our subjects such collaboration has been natural as all archaeologists came from other, related fields, either from natural sciences or history and philology. A generation is now emerging which has come from pure archaeology, and which at the same time has appeared at a period of specialisation. Any narrowness of outlook would be especially disastrous. Although archaeology often has to make use of technical and scientific methods, it remains an integral part of Slovene history and a part of Slovene culture. How has prehistoric archaeology succeded in the second and third decades of Arheološki vestnik? Mention must first be made of the growth of the purely technical side of published papers. New standards of drawing have become established which have considerably increased the significance and extent of material published. With the publication of colloquia archaeology has defined its problems, produced new, crucial material and everywhere created a useful starting point for further work, greatly simplified by the publication of Arheološka najdišča Slovenije (Archaeological Sites in Slovenia) in 1975. The volumes containing the published colloquia are certainly crucial issues of Arheološki vestnik during these years. They were so well received that the majority were instantly sold out, a rare event for a scientific publication. At the same time the systematic publication of old sites continued, in so far as they were suitable for the journal, as well as reports on current excavations. A series of thematic studies was also published, in which the Slovene Hallstatt phenomenon and its relationship to surrounding regions was at the forefront of interest. Now for the first time we became the best experts and interpreters of our own material. This had already been true of Korošec and the Neolithic, but now, through the colloquia, it was true of other periods as well. It must be stressed that our syntheses and interpretations were also accepted in the wider scientific world outside. As a whole, however, with the departure of Korošec prehistoric archaeology perhaps lost the leading place in Arheološki vestnik which it had enjoyed in Korošec’s decade. After his departure there was certainly much less Neolithic archaeology, which now, perhaps not most appropriately, is concentrated in the publication of the archaeology department at the University (Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji; The Report on Neolithic and Eneolithic Research in Slovenia). Arheološki vestnik has not only accompanied and recorded the growth of Slovene archaeology but has also made it at all possible. Although it was an organ of the Academy, it has never been a closed journal but was always the platform of Slovene archaeology as a whole. In the first decade this was the work of Prof. Korošec, in the second it was mainly due to the Slovene Archaeological Society. Nor was it closed to modern currents in the field. Our archaeologists have always sought contact with modern archaeological trends in Central European and Jugoslav centres while foreign archaeologists have always willingly contributed to the journal. The publication of material has grown in significance as well as in technique and rationalisation and above all in systematization. We have taken stock of all periods and shown them in all aspects. In contrast with other, national, humanistic subjects which have a greater tradition, a tradition has just begun to be established in archaeology. Perhaps the greatest achievement of Arheološki vestnik lies in the fact that now, after thirty years, we can say that that tradition is already before us, in its first outlines. We are not talking here of some rigid direction which is so dangerous for a small nation but of an openness towards its own centre of interest, especially to the younger generation and also towards its wider surroundings, in Jugoslavia, as was so fruitfully initiated by Korošec, and abroad, without which no science, especially archaeology, can flourish. These links must be kept fresh with regular critical surveys of the achievements of archaeology in neighbouring countries and with critical evaluations of new methods. It is of course vital to improve a good, critical relationship towards ourselves. Our own work remains almost completely without any critical assessment. Although the lack of proper criticism is not a fault of archaeology alone, it is no less harmful for that. Our place in Slovene historiography and culture is also insufficient. A characteristic indication of this is that almost the only synthesis of Slovene prehistory is the work of a historian (B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, I; The History of the Slovene Nation, I). We can look in vain for archaeological contributions to established cultural series, such as those published by Slovenska Matica. It is also a fact that the majority of popular archaeological books which flood the market today are not by Slovene authors. Certainly Arheološki vestnik, as a strictly specialised, scientific journal, is not responsible for all this, but it is nevertheless probably right to mention it in this jubilee article. 50 YEARS OF PALEOLITHIC RESEARCH IN SLOVENIA MITJA BRODAR Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana As early as before the 1st World War, some attempts were made to find traces of Ice Age man in Slovenia, but without great success. The antlers of a reindeer, bearing incised cuts, which were found by chance at Vrhnika, were taken to Graz but are now lost. Also now lost is the human jawbone discovered at Jama nad Loko (Jama near Loka) in Istria, which was kept in Trieste. The true beginning of Palaeolithic research in Slovenia is considered to be the discovery of the Potočka zijalka cave in 1928. Its excavation lasted eight years and was concluded in 1935. The results were extremely significant and immediately became widely publicised. The search for new sites then began and palaeolithic centres were discovered at Spehovka near Zgornji Dolič, in the Mornova zijalka cave near Šoštanj and in the cave below Herkove peči (Herk’s cliffs) above Radlje. The results provoked great interest among the public and finds of bones began to be reported. In three cases, i. e. the discovery of the remains of mammoths at Kostanjevica on the river Krka and at Nevlje near Kamnik and the discovery of the bones of a cave bear at Njivice near Radeče, the excavations which immediately followed also uncovered traces of man. At that time there was no subdivision of the Pleistocene era and Penck’s division into four glaciations and three intermediate periods was still in use. The finds had to be fitted into this framework. The Potočka zijalka cave displayed all the characteristics of the Swiss high Alpine sites which were dated to the last interglacial, except that its typical Upper Palaeolithic cultural remains did not fall within this frame. Especially at the beginning, when exclusively bone points were found and no stone tools, it was difficult to call this an Aurignacian culture, although it was obviously closely linked. At that time J. Bayer overcame the difficulty by creating a new cultural group — 01-ševian — including other, similar sites. According to his interpretation of the course of the Ice Age, this group falls nicely into his so-called “Aurignacian gap”. With Bayer’s death in 1931 his interpretation was immediately abandoned and the chronological position of Potočka zijalka cave was again a problem. However the Olševian concept had taken root and was recognised by workers in the field. It was possible to include the finds from the upper occupation level at Špehovka and the material from Jama under Herkove peči in the same group as Potočka zijalka Arheološki vestnik 30 (1979) 21 because of many similarities with the site at Drachenhöhle near Mixnitz. The finds from other sites were more primitive: Mornova zijalka cave, Njivice, Kostanjevica and the lower part of the occupation level at Špehovka. At these sites, dating to an interglacial would be more logical, although it was clear that they were not typically Mousterian. K. Absolon postulated the theory that there were no earlier cultures in Central Europe, but rather some sort of pre-Aurignacian phase and this pre- or primitive Aurignacian had been an apt term for the finds in Slovenia. By the Second World War, which interrupted all work, we had discovered only a few of the whole range of Palaeolithic cultures. Middle Palaeolithic was but modestly established, defined more by primitiveness than by the typological characteristics of the tools found. The beginning of the Upper Palaeolithic was well represented by the stone and especially bone finds from Potočka zijalka. The whole of the rest of the Upper Palaeolithic was only hinted at by the missing antlers with incisions from Vrhnika and a single blade from Nevlje and two small backed blades from Spehovka. The isolated find of two bone harpoons from Špehovka can be assigned with fair probability to the Mesolithic period. In 1946 work began again but now on firmer foundations, as an institute for this purpose was founded that year at Ljubljana University which —i although very small — ensured the continuity of the work. The Slovene Academy of Sciences and Arts also included research into the Early Stone Age in its programme. Thus already in 1947 excavations were organised at Betalov spodmol overhang near Postojna, which continued until 1953 with extremely important results. Over a section 10 metres deep (the base of the cliff has not yet been reached) the site was greatly subdivided and contained a number of various cultural stages. Numerous remains of fauna and flora accompanied the deposits. All this, together with the study of the development of the Postojna valley, enabled a firm chronological table for the whole Karst region to be drawn up which in many features was valid for a wider area as well. It was possible to establish that the primary sandy flysch was deposited during the Mindel-Riss Interglacial and that in the thick rubble layer belonging to the Riss glaciation cultural remains appeared for the first time. These deepest sediment layers which were only excavated over a very small area and produced a very small number of finds, were classified as pre-Mousterian or Tayacian. In the following thick, pure clay stratum, which belonged to the Riss-Würm Interglacial, there were numerous Levallois-Mousterian finds. In a series of rubble and clay layers which continued upwards and belonged to the Würm glaciation, there followed one more Mousterian layer, two late Mousterian, a layer of late Aurignacian (in a wider sense) and one more with traces of the final phase of the Upper Palaeolithic. On top there was a postglacial, fine rubble layer containing some small, probably Mesolithic, artefacts. The whole was covered by a calc-sinter crust on which were a few modest Bronze Age remains. During the excavations at Betalov spodmol, smaller investigations in the Postojna grotto (near the Elephant’s head limestone formation) and in Otoška jama confirmed that both contained traces of Ice Age hunters. Both caves are tourist attractions and work done to this end so disturbed both entrances that further excavations were pointless. The remains found are so few that they do not permit any independent classification. The discovery of Palaeolithic site at Parska golobina on the south side of the Postojna valley was significant as it confirmed the results from Betalov spodmol. The finds were not so good but the stratigraphy supports that of Betalov spodmol, although it did not show such a degree of subdivision. During the extension of the stone quarry at Čmi kal near Koper in 1955, a cave, blocked to the roof with sediment, was found. A swift rescue dig uncovered a varied stratification and fauna. Above the base layer of flysch clay, which, on the basis of results from Betalov spodmol was dated to the Great Interglacial, lay a series of later sediments, divided into clay and rubble layers. In the first Würm layer a single artefact was discovered which has so far been classified as a handpoint. It would probably be more correct to call it a scraiper but this does not alter the opinion that it belongs to the advanced Mousterian. At about the same time our second Alpine Aurignacian site was discovered, in the Mokriška jama (Mokrica cave) above Kamniška Bistrica at a height of 1500 metres. Excavations lasted several years and although we dug down to a depth exceeding 7 metres, we did not reach bedrock. The results confirm and amplify those from Potočka zijalka and the questions raised are the same. The deepest occupation levels probably still belonged to the first, Würm stadial, followed by a series of layers, several metres thick, from the following interstadial. The last period of glaciation is poorly represented in the sediment layers, which can be explained by the cave’s being completely frozen. In layer 7, which already belonged to the second half or even the last third of the interstadial, four cultural levels were detected. The following one, layer 6, which bore witness to a severe deterioration in the climate and the approach of the ice sheet, contained remains left by man during his final visits to the cave. Up to this point there was almost no evidence of the Upper Palaeolithic after the Aurignacian. However, in 1952 an exploratory excavation in Županov spodmol showed that a larger excavation might produce something new. A series of Gra-vettian sites was discovered, beginning with Jama v Lozi near Orehek and followed by Ovčja jama cave and Zakajeni spodmol near Prestranek, Županov spodmol near Sajevče, Ciganska jama near Kočevje, Poljšiška cerkev near Bled, Babja jama near Domžale and Matjaževe kamre (Matthew’s chambers) near Rovte. Roška spüja at Škocjan and Lukenjska jama near Novo mesto also belong to this group, but as yet there have been no extensive excavations at these sites and this is still to be done. All the above sites are in caves, but there are also two sites in the open: the — unfortunately almost destroyed — site at Podrisovec near Postojna and the find from Meriševo in Solkan, included here with reservations as the culture has not satisfactorily been determined. The sites already mentioned produced a more or less flourishing stone industry of narrow blades with numerous examples of backed blades and a few bone artefacts Animal remains discovered belong to arctic fauna. The reindeer appeared for the first time in greater numbers in Slovenia at this period, while the cave bear existed only at the beginning and later had completely disappeared. We can date the remains to the second half of the Würm period, mostly to the time more or less around the peak of the glaciation. Although in the last twenty years the discovery of Gravettian cultures has been in the forefront of activity, several other sites have also been discovered. The excavations at Jama v Lozi produced surprising results. Autochthonous shingle clay sediment layers lay on top of flysch clay washed down by water which according to our under- standing belonged to the Great Interglacial. In the clay deposits one flint stone and two flakes were discovered. We have no means of identifying the culture but as they were obviously signs of human activity, this find represents one of the first traces of man in Slovenia. In the small cave at Risovec near Postojna a few artefact flakes were discovered among the flints. Their edges were sharp, which means that they had found their way into the flints only in the vicinity of the cave. The finds were too few for a cultural determination, but stratigraphically they belong to the beginning of the Riss glaciation, this is, to the time when man first came to Betalov spodmol. Many discoveries fall into the Middle Palaeolithic period or broad Mousterian. Under the Gravettian deposit in Županov spodmol there was a modest layer of Mousterian. Neanderthal man also visited Matjaževe kamre, and left modest traces of his presence. During the ploughing of a field at Blatni vrh in Kozjansko a fine handpoint was found. In the Marovška zijalka cave in Dolenjsko we have a Mousterian site which is, however, difficult to determine chronologically because of its poor stratigraphy. In the Postojna grotto, where in 1951 we had already uncovered a site near the Elephant’s Head formation, massive works were later carried out for the building of a new railway, during which the former Pleistocene entrance into the cave was discovered, which previously had not been visible as it was filled to the roof with sediment and over-grown. A proper excavation was not possible among the building works, but it was possible to gather together enough material to be able to assign the site at least in a broad sense to the Mousterian period. And finally during the primary excavation in the Vilharjeva jama cave near Postojna a fine Mousterian scraper and two rhinoceros teeth were discovered. We might have had to pass over the Aurignacian period, were it not for the chance surface find of a blade from Ruperč vrh in Lower Carniola, although it was not a parallel to the Alpine Aurignacian but a final stage of transition into Gravettian. Several years of collecting flint flakes on the fallow ground at Dedkov trebež near Prestranek have already produced so much material that a Mesolithic cultural stage has been proved. Excavations beneath the small overhang called Pod Črmukljo, near Ilirska Bistrica, uncovered a dense Mesolithic settlement, though unfortunately again without stratification. In the last few years a large number of sondages have been dug, but the majority have been without positive results. We succeeded in the cave called Koprivška luknja above the Paka valley, where at a depth of over 3 metres we discovered small pieces of charcoal and burnt fragments of bones and also a small flint flake, from the transition into the Holocene period. In the corner of a sondage made in the cave called Divje babe in the Idrijca walley, which had produced many bone remains of cave bears, we came upon a considerable amount of charcoal at a depth of about 2 metres. From this short survey of Slovene sites it is obvious that we have no finds from the whole of the early Pleistocene. Up to now we have found no trace at all of the handaxe or pebble tool cultures which could be expected from this period. To conclude that at that time Slovenia was not yet inhabited would probably be a mistake. A more probable reason is that in Slovenia there are very few early sediment layers and therefore there is a priori very little hope that we will ever find signs of this early culture. In the Karst district there are widespread flysch sand and clay deposits which we can date to the Great Interglacial, but these are water sediments and finds can only be made by chance and in isolation (Jama v Lozi). We have nevertheless indirect proof of older settlement. Two tools found at Jama v Lozi were made from the same piece of flint and experiments have shown that they belong together. Subsequent fashioning of each piece separately into a tool blurred the original shape to some extent, but in spite of that it can be clearly seen that, if the two pieces are fitted together, we have a fairly large Levallois blade. The inhabitants of Jama v Lozi used the objects which they found on the site of earlier habitation, as their raw material. The Mousterian deposits from Betalov spodmol contained examples on which traces of earlier working were clearly visible. So here as well the hunters of that time found the remains of an earlier culture. Man came to Betalov spodmol for the first time at the beginning of the Riss glaciation. One rather weak conjecture ascribes their tools to the Tayacian culture. A more sound theory is that they were pre-Mousterian, as once defined by H. Ober-maier. This would be a primitive phase from which Mousterian developed, with the passage of time. An extensive excavation should really be undertaken in Betalov spodmol in order to obtain a large number of artefacts, as a good knowledge of such an early culture would be very important in a wider context as well. Unfortunately in our present situation this task cannot be realised. After the Levallois-Mousterian, which is well developed and sufficiently well represented to be clearly defined, continuity abruptly breaks off. The culture which followed is so different that it can by no means be a continuation of the underlying one. The basic material was completely different, quartzite being almost exclusively used, and typologically the culture was also quite unlike the previous one. The differences were so great than we can justifiably envisage a new population, not acquainted with the area into which they moved but who retained their own traditions. What happened to this population is not known. The following deposit layer again contains tools made of local material, especially horn, which gives the impression that the original population had returned. As this was already at the end of the Mousterian, however, it would be too much of a risk to postulate a genetic link with the preceding cultures. Betalov spodmol is Slovenia’s only site where there were several very productive layers of Mousterian. The majority of other sites which also revealed traces of Mousterian had only one layer each. It seems logical that these finds would be parallel with Betalov spodmol and could be classified on this basis, but up to now this has not been successful; either the finds were too poor or their typological links too weak. Mousterian sites are well distributed through Slovenia, which cannot be said for other cultural stages. Considering the relatively large number of sites and that among them some finds are reliably dated, constant attention should be paid to a study of their mutual links of time and culture. Without regard to the fact that there are still a number of open questions, it is certainly true that the development of Mousterian in Slovenia falls into a common European framework. The problems which arose with the discovery of Potočka zijalka have changed somewhat with time. It appears that even individual glaciations were broken up by warm intervals. Three ice stadials and two interstadials have been established for the Würm glaciation and thus Potočka zijalka has found its rightful place, as it could never have been crammed into one interglacial. Its insertion into the first warm period of the Würm glaciation (WI-W11) quickly found approval. These very finds from Potočka zijalka prove that the climate must have been so mild that the warm interval was almost as warm as an interglacial. It was more difficult with Swiss sites, but in the course of time the opinion prevailed that these belonged to the same interval, a theory that was aided by the discovery of Mokriška jama. This discovery had still further consequences. Besides precise dating, achieved by granulation analysis, new data led to a recognition that the arguments on the basis of which the Olševian period was postulated had weakened with time and were no longer valid. All sites in this group should be assigned to the Central European Aurignacian, which alters the latter’s character to some extent and gives it a more definite position in time, precisely on the basis of the findings from our Alpine sites. Because Aurignacian first appeared in Western Europe with Arctic fauna, i. e. at a glaciation peak, this also points to the direction of development. Coming from the east, it spread over Central Europe, still during a period of warm climate; it developed typologically and with the onset of a new cold era reached western Europe and at the same time took on its final form. Because of this situation and because we believe that Olševian in its old sense did not exist, we have suggested that the term Olševian should now be applied to all Central European Aurignacian. Beneath the occupational levels in Potočka zijalka lay a roof fall. Already during excavations an attempt was made to establish how thick this layer was and what was beneath it. This attempt was called off at a depth of 10 metres. The rocks continued into the depths and unfortunately it was not possible to establish if there were more occupation levels below the roof fall and if so, which cultures they represented. The situation was similar in Mokriška jama. Below layers 6 and 7, which were known as occupation levels, a small depth sounding revealed a whole series of layers, including a roof fall, although considerably smaller than the one in Potočka zijalka. Layer 9 even showed some signs that it was an occupational level (a small piece of quartzite, a small piece of non-local limestone, and a dark strip in the layer) and more extensive excavations might produce several new aspects. Palaeolithic experts have always regarded the cultural remains from the Swiss Alpine sites as primitive, as they have always been judged on the basis of classical French models. From our (Central European) viewpoint the situation is somewhat different. From a close examination of the material it is possible to distinguish not only early marks but more progressive elements e. g. a considerable amount of steep retouch. Theoretically, from the lowest deposits of Slovene sites we could expect to find this phase of cultural development, and this would represent a real advance in the complex question of when the Upper Palaeolithic appeared. Unfortunately both actions, especially in Potočka zijalka, are not realisable under present conditions and will have to be done by a future generation. It is at least fortunate that the sediment deposits which lie deep down are not threatened. True Aurignacian is only found in the Alps and sub-Alpine regions. Elsewhere it did not exist, even in the Slovene Littoral, where there are a large number of sites. It was not even to be found in the rich variation of deposits in Betalov spodmol. We can establish this but cannot explain it. The basic scheme of Palaeolithic cultures arose in France. There the initial stages of the Upper Palaeolithic were followed by the Solutrean and Magdalenian. In Slovenia, as in its wider surroundings, these two cultures were not present. Instead of them, Aurignacian developed into the so-called Gravettian, which then lasted to the end of the Palaeolithic era. The details of this transition are not known, but it is in good evidence in Slovenia. At Spchovka two small backed blades were found, above Aurignacian finds. The finely worked blade from Ruperč vrh probably also belongs here. Its appearance and retouch are still Aurignacian but the material is light grey flint which did not appear in Slovenia until the Gravettian period and was not present in older cultures. Level 6 in the Mokriška jama cave, which dates to the beginning of a stadial, produced a small flake with Gravettian retouch. We can assume that Gravettian was already widespread in Slovenia soon after the advent of a cold climate. The number of sites is relatively large and some, at least by our standards, are relatively rich in finds. Several sites have two occupation layers while Zupanov spodmol has three. At first it seemed that Gravettian was limited to the Slovene Litteral but finds in Ciganska jama cave and Lukenjska jama cave in Lower Carniola and in Poljšiška cerkev and Babja jama cave in Upper Carniola soon refuted this opinion. At the present time no Gravettian sites have been found further east, but this is true for other cultures as well. This is partly because we have searched there less intensively but also partly because Eastern Slovenia has no larger Karst regions and the incidence of caves is infrequent, while surface finds can be made only by chance. In general we observe that sediment layers from the second half of the Würm glaciation were poorly developed. Only in those caves containing Gravettian cultural remains could we determine thick layers from that period. Their physical similarity was also a surprise. In all cases they consisted of a uniformly small gravel, mixed with clay to a greater, or, usually, lesser extent. Even some uniformity of colour was to be seen, the clay part being yellowish or greyish. North and east of Slovenia there is a great gap in Gravettian, but northern Italy, to the west of us, has a considerable amount which has been well investigated. All studies up to the present indicate that our sites also form a part of this large Gravettian province which naturally developed independently, as, during the Gravettian period, the Alps were almost or completely impassable. A more detailed dating of individual sites and their mutual chronology is as yet unclear, but an attempt has been made at a more detailed analysis. To the oldest group which followed the Aurignacian belong some of those sites which still showed signs of cave bears. It is konwn that the cave bear died out before the last glaciation peak and thus a chronological limit for this group can be fixed. A number of Arctic-Alpine fauna, in which the reindeer predominated, belonged to a second group from aiound the last peak of glaciation. A third group belonged to the stage when the ice finally withdrew. Here the reindeer still appeared but was gradually supplanted by warmer species. The Alpine marmot survived through the entire period up to the Holocene. This chronological classification is unfortunately not reflected in the development of cultures. The first stage is poorly represented by finds and is typologically undefined. No development can be seen between the second and third stages. Only the microlitisation to some extent heralds the approach to the Mesolithic. We have found only a few Mesolithic sites and of these only two contained more varied finds. These were of a Tardenoisian character but further classification is not possible as the surrounding region also contained very little material. A particular weakness lies in the fact that not a single site has produced data which would permit a chronological classification. Slovene Palaeolithic sites, as far as we know up till now, were not permanent habitations. Even Betalov spodmol, our most productive site, was probably merely a spot where people stopped for only a short while, although many times through the long ages of the Middle and Upper Palaeolithic. All our sites have produced only objects which were lost or left behind during isolated visits by man, whose traces were quickly covered by sediment; nowhere are there any intensive occupation layers. During the first few years after the war we developed our methods of research to, such an extent that our excavations were certainly among the best in Europe. We also had a palaeontologist who classified animal remains and a pollen analyst for vegetation and anthracitic research. In the rest of the world things developed very rapidly and interdisciplinary research was set up so that nowadays it is usual that as many as 20 or more experts from various fields collaborate in every larger excavation. In Slovenia we did not make any progress in this respect, on the contrary, we lost our only palaeontologist. As long as we only deal with poorer sites, this lack is not visible on the surface. However, if we were to find a real settlement, the only sensible thing would be not to start an excavation at all. Palaeolithic cultures belong to archaeology, but because of the period at which they existed, they also belong to the earth’s history, field excavations and research into sites are a matter for the natural sciences. As long as we can trace cultures, it is possible simultaneously to follow up physical data and details. If there is no evidence of human culture, or no longer any in the deeper layers, the excavation has to be stopped, although it is probable that useful and interesting stratigraphical and other data could still be obtained. This is because there is no organised research into the Pleistocene in Slovenia, i. e. there is nobody who could continue the work. Prominent examples are Šikančeva jama, Ciganska jama, Poljšiška cerkev and to a greater or lesser extent at every excavation. Today it is impossible even approximately to sketch out the continuity of events in the Palaeolithic era in Slovenia. If we leave out the Lower Palaeolithic which — at least up till now — we have no evidence of, then we have about 150,000 years to deal with. The finds we have enumerated and briefly commented on therefore illustrate a very long period of time and we could say that on average, only every 3000 years do a few minor data on the life of man appear, which is far too little to risk postulating any kind of picture of man’s development. For a long time yet we will be forced to continue patiently collecting data. It should also be mentioned that it is impossible to plan results in Palaeolithic research. Even when we succeed in finding a spot suitable for excavating, it is impossible even to anticipate what will develop. Yet it is only with new sites that we will — although unplanned — acquire new information which will supplement and illuminate our picture of the development of Ice Age man in Slovenia. Our basic task, therefore, is and will be for a considerable time, to continue the search for new sites. PROGRESS AND ACHIEVEMENTS OF THIRTY YEARS OF RESEARCH INTO EARLY PREHISTORY IN SLOVENIA FRANCE LEBEN Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana To present and assess archaeological activities in the discovery, excavation and interpretation of sites and material from pre-metal, prehistoric periods in Slovenia is a difficult and awesome task, especially because there are so many investigators on the one hand, and on the other so many different ways are employed for making chronological and cultural classifications of the material. In this Jubilee issue of Arheološki vestnik I shall try to present the most realistic picture possible of the work done and results achieved in our investigations into the Neolithic and Eneolithic periods since the last war. I began this task reluctantly, aware that I was bound to tread on people’s toes and get many things wrong. In order not to go too far astray, I will list together and summarize existing facts and only roughly try to provide a more objective interpretation on the basis of the most recent discoveries and evidence of material at home and abroad. Before we come to a survey of the results, a short statement on the beginnings of research into Slovene Neolithic must be made. These were planned by Josip Korošec and were directed and guided by him until his death. After he came to Slovenia, and especially when he became professor and head of the Department of Archeology at Ljubljana University and Director of the Section for Archaeology in the Slovene Academy of Sciences and Arts (SAZU), he found time for research into all the aspects of this period. He started his first excavations at Ptuj castle, then turned to the lake dwellings of the Ljubljansko barje marsh (Blatna Brezovica, Resnikov and Maharski prekop), he discovered Drulovka, and at the same time studied the already excavated material from Ajdovska jama and Predjama, and finds from the caves from the Karst region round Trieste, Vinomer and Križevci in Croatia. Through these discoveries and results he proved the existence of the then almost unknown Neolithic period of Slovene prehistory, and at the same time initiated interesting discussions on the rise, development and decline of Neolithic and Eneolithic cultural groups in Slovenia and its neighbours. His teaching was audacious. It led to swift decisions and definitions. Unfortunately such haste often led to inexact interpretations and superficial written work. The late J. Korošec, whose personality was flamboyant, lived and worked intensively, and just as intensively and precipitately made decisions and tried to prove them. This short record of the discoverer and researcher into the Eneolithic in Slovenia would be out of place here if we omitted to mention that Korošec was the architect of the Archaeological Map of Slovenia and founded Arheološki vestnik of which he was the editor during its first ten years. There would be no sense in this survey in trying to mention or describe all the sites. These are recorded, with bibliography and finds, in the book Arheološka najdišča Slovenije (Archaeological sites in Slovenia) which was published in Ljubljana in 1975. Here the Neolithic and Eneolithic map is marked with 341 sites with a list of settlements, cave sites, cemeteries and isolated finds. We shall only look at these sites which have been most thoroughly investigated and those which offer enough material for a relative and absolute chronological classification; taking into consideration the typological circumstances of finds, such as their place in horizontal and vertical stratigraphy. During the last thirty years a considerable amount of such material has been discovered in Slovenia and many papers have been written about it — we shall cite the main works in the text. It is a fact, however, that as yet we have not excavated even the smallest site which could answer all the essential questions on the life of its inhabitants either in the Neolithic, transitional or Eneolithic ages, down to the Early Bronze Age. To seek the answers to these questions should be one of the first tasks a coordinated programme of research by Slovene prehistorians. It is not easy to plan any overview in a chronological and regional order. We shall try to frame this within the Slovene geographical regions, starting with Styria where excavations were first undertaken in a scientific and systematic fashion. We shall briefly describe and document the main characteristics of the sites with the aim of obtaining a comparative chronological picture of events, which may give the reader an insight into this period of Slovene prehistory. Finally we will try to form a uniform evaluation of the cultural heritage of this period in Slovenia and compare it with the knowledge gained by workers in neighbouring countries. We must start with Ptuj castle. Excavations of the Illyrian settlement there in 1946 and 1947 uncovered a heterogeneous prehistoric culture (J. Korošec, 1951) which, although mixed, showed distinct separate typological groups. At that time the discoverer assigned these first and oldest finds to Slavonian culture. After a renewed revision and interpretation of the earliest prehistoric culture from Ptuj castle J. Korošec (1965) rejected his original classification and included it in the Alpine facies of the Lengyel culture, which was already recognised at that time, chronologically at the end of the Neolithic and into the transitional period. S. Pahič (1973) provided a general framework and survey of other Neolithic sites and chance finds in northeastern Slovenia. He classified everything within a uniform period and within one cultural group which was supposedly spread over the southeastern, sub-Alpine region, thereby stressing that local variants in material culture did not express such characteristics as would warrant their being grouped in a separate cultural variation. He collected and amended his own chronological and cultural observations from excavations of the remains of Eneolithic dwellings around Zreče in the Dravinja valley (Pahič, 1955, 1956). Here it should be mentioned that classification of the earliest excavated material from Rifnik (Bolta, 1962-63) should be adapted to the Slovene Eneolithic scheme as the typological similarities between its pottery and finds from Ajdovska jama and Drulovka permit the material to be placed somewhere in the middle of the Eneolithic period. The last sondages undertaken on Pavlovski vrh also cleared up the question of where previous chance finds (Tomanič-]evremov, 1973) came from. Rough vessels, especially the furrowed ornamentation on better quality pottery — a combination of obliquely incised cuts and droplike pits — place the probable settlement to the period at the end of the Eneolithic and beginning of the Bronze Age. S. Pahič (1976) now presented a unified classification for four previously known sites in western Slovenske Gorice, and thus assigned Andrenci, Spodnji Duplek, Spodnji Porčič and Vumpah to the decline of the Lengyel level or to early Eneolithic. Other sites within Slovenia which also belong here are Ajdovska jama, Drulovka, Resnikov prekop and Ptuj castle as well as sites in southern Austria. Prehistoric remains from Ajdovska jama (also called Kartuševa jama) near Nemška vas in the lower Posavje (Sava region), excavated before the war by S. Brodar were collected by J. Korošec (1953) who at that time assigned most of them to a late-Neo-lithic group of the Alpine facies of the Lengyel culture. Although he attributed the oldest material to the Neolithic period on the basis of the pottery forms, he judged some kinds of ornamentation to be of a later origin. Looking at the whole, the finds can be attributed to the early Eneolithic period, as they represent a good selection of material characteristics of the Lasinja cultural complex (Dimitrijević, 1961, 22 f.; Leben, 1973 b). Later and final investigations into the finds from four occupation levels uncovered new proof of Neolithic and Eneolithic habitation and of the use made of caves (P. Korošec, 1970; 1975). The deepest level revealed elements of supposedly Moravian painted pottery, the next two, significant components of the Adriatic-Mediterranean culture. The uppermost level displayed the material culture of the early Eneolithic with many of those foreign elements which appear over the whole area of expansion of the Alpine phase of the Lengyel culture in the south-eastern Alps (Pöls-hals-Strappelkogel type, Lasinija and Balaton groups, Boleraz type and pottery with furrowed cuts —< Furchenstichkeramik); according to P. Korošec. P. Korošec and M. Uršič (1965) began to study and interpret the pre-war material from Jermanova (Ajdovska) jama in Pijavsko. They classified the earliest pottery to the later phase of the Alpine facies of the Lengyel culture in Slovenia or attributed it to the typological complex of finds from nearby Kartuševa (Ajdovska) jama and from Resnikov prekop on the Ljubljansko barje — the concluding phase of the Ig I horizon. Looked at as a whole these finds are typical representatives of the south-eastern Eneolithic culture and only a few elements show typological characteristics of its later phase (Leben, 1973 a, 153). Jugs with band handles are a distinctively later element, whose origins must be sought in the Baden culture; another element, which does not belong in the narrow classification of the pottery found in Jermanova jama either, is an ornamentation feature of hatched triangles. This technique of ornamentation is evidence of the later Eneolithic period, as it represents a typical method of decorating pottery in the late stages of the Lengyel culture — especially of the Boleraz type where it existed along the edge of the Carpathian plain at the same time as classically grooved pottery. The cave Levakova jama long ago produced a piece of Eneolithic pottery, decorated with encrusted furrowed cuts which was mixed up in the cave with other, later finds (Leben, 1969, 28). Pieces of a jug with a handle, decorated in the same way, were excavated from the cave a few years ago (Guštin, 1976, 267 f.). The form and motif, whereby an incised triangle was bordered by droplike pits, was ascribed by the so-called Lubnik-style; i. e. to the B type of pottery from the Kevderc cave, belonging, according to chronological and cultural interpretation, somewhere in the second half of the Eneolithic (Leben, 1973 a, 152). However, the decorated jug from Levakova jama is later and probably belongs to the sphere of Vučedol pottery. If we compare it with the finds from Kevderc, however, then it is a classic example of the C-style or latest pottery from that site. A similar decoration is found more often in post-Vuče-dol pottery on the Ljubljansko barje; elsewhere it is expressed by the Višnjica type Retz-Gajary cultural group, which appears as a substratum of the Eneolithic (Lasinja), Ljubljana and late Vučedol cultures (Dimitrijević, 1967, 6). Its relative chronology places it at the end of the Eneolithic and beginning of the Bronze Age — phase A-l (according to Reinecke). Otherwise, Eneolithic finds from south-east Slovenia, coming almost exclusively from cave sites, have already been documented in outline (Leben, 1969) with the omission only of the latest interesting chance finds from settlements in the open (Mo-verna vas, Zorenci and Pusti gradeč in Bela Krajina and results from the excavations in the caves Veliki zjot near Vinica and Ciganska jama near Kočevje whose prehistoric legacy is still being studied. Here we should only mention that pottery from Veliki zjot is mostly Eneolithic comb ware (Leben, 1974 b) while in Ciganska jama highly decorated pottery testifies that this was a very early prehistoric settlement and appears to belong to the Eneolithic period (Lasinja type) and the beginning of the Bronze Age (Višnjica type). The first more extensive excavations in the north-western region of Slovenia took place on the rocky promontory above the river Sava at Drulovka near Kranj J. Korošec (1960 a) uniformly linked the material finds of the prehistoric settlement with the finds already known from Lower Carniola and Styria (Ajdovska jama, Ptuj castle, Zreče, Zbelovo) which at that time he had assigned to the end of the Neolithic and transitional period; many Lengyel elements are evident in the forms of this group. Of Drulovka, J. Korošec (1960 a, 49) more clearly stated that, on the basis of later pottery elements, the settlement had existed throughout the whole Eneolithic period up to the beginning of the Bronze Age. Some years ago discoveries in the Kevderc cave on Lubnik brought something new in the ornamentation and forms of pottery into the material culture of early Slovene prehistory. Because these new elements of prehistoric pottery production were completely unknown in Slovenia before that time, we began by classifying the finds from Kevderc to the early Bronze Age: in a wider sense to the Slavonian cultural circle and more precisely to the later (Ig II) stage of the Ljubljansko barje culture (Leben, 1963, 231). The discovery and true classification of similar material from Slovenia and neighbouring lands forced us to recognise that the finds from Kevderc were older. From the standpoint of relative and absolute chronology we classified them in the south-eastern Alpine Eneolithic culture, with three stylistic groups (Leben, 1973 a, 151; 1973 c). Pottery of style A belongs to the early Lasinja stage, or early Eneolithic; style B belongs to the middle Eneolithic and is mainly represented by the new Lubnik type of Lasinja pottery; style C must be ascribed to the end of the Eneolithic and beginning of the Bronze Age with elements of an already degenerate Vučedol pottery. Again there was another unsuccessful comparison: the equating of the finds from Kevderc with those from Predjama and lake dwellings at Notranje Gorice or with the Ig II phase of the Ljubljansko barje culture (P. Korošec, 1974). A classification of finds into the A-2 phase of the Bronze Age (according to Reinecke’s scheme) is quite acceptable for Predjama and Notranje Gorice, while, as we can see, the pottery from Kevderc is different. The Karst region, or Slovene Littoral, also offers some significant material. Although Italian colleagues working in the field of prehistoric finds from the Trieste region have a different interpretation, it is clear that here we have some characteristic material from pre-metal periods as well (J. Korošec, 1960b; P. Korošec, 1956; Leben, 1967; 1973 a). Western Slovenia offers a modest and poorly documented choice of Eneolithic and Early Bronze Age remains, exclusively in Karst caves. They mostly consist of certain pieces of pottery from Podganja jama cave near Coljava, finds from the lowest, prehistoric deposits in Tominčeva jama and Roška špilja caves which open on to the Velika dolina part of the Škocjanska jama cave system (Leben, 1974 a). A completely new discovery of the last few years was the Trhlovca cave, which opens up in the Karst district between Divača and Lokev. Systematic excavations which began in 1977 revealed material of great importance to our knowledge of the past of the Karst region (Leben, 1979). In the overhang, which was possibly the entrance, Holocene and Pleistocene sediment layers were trapped and these became thicker and thicker from the east towards the west wall and present us with a prehistoric stratification almost three metres thick, documented with occupation levels and finds from the Iron Age backwards. For the first time we could describe more accurately the history of the Karst on the basis of finds and for the first time could speak about finds from the late Stone Age in Slovenia. The Neolithic finds from Trhlovca can be incorporated in the material already discovered in the Trieste Karst region; the results of our investigations more clearly define the whole typological and cultural picture. The significance of Trhlovca lies in the fact that the pottery, especially from two of the lowest prehistoric layers, displays those characteristics which set them at the end of the middle and into the later Neolithic. The forms of vessels and decoration of incised triangles are evidence of an Adriatic cultural element which in the Slovene Littoral was fashioned as the Trieste type of the Danilo culture and the Karst type of Hvar culture (Leben 1973 a, 146 f.). Further mention must be made, in Western Slovenia, of part of the legacy of Predjama which was excavated at Jama cave below Jamski grad (J. Korošec, 1956). The majority of the prehistoric pottery belongs to the end of the Early Bronze Age and is the most distinctive selection of the Littoral type of Bronze Age ware, contemporary with the most recent pottery production from the lake dwellings of the Ljubljansko barje (Blatna Brezovica, Notranje Gorice). Among the material from Predjama there were two pieces which dated to the very beginning of the Bronze Age (P. Korošec, 1956, 369). As much by their form as by their technique of ornamentation, with furrowed cuts, in line and triangular motifs, do these two pieces recall the pottery of the Ljubljana culture, which represents in the Ig lake dwellings a local type of the late phase of the Vučedol cultural group. On the basis of central Slovene sites (Resnikov prekop, Kevderc, Ptuj castle, Ajdovska jama) P. Korošec (1973, 178 f.) tried to reinterpret the material from Predjama, and to establish an earlier origin for some finds, i. e. to regard them as some variant of the Alpine phase of the Lengyel culture. However, up to now the pottery has not revealed anything concrete, while the typology of the stone implements is not decisive enough for such a cultural transfusion, as individual forms of arrows or hammers can be preserved far into the metal age. For an outline knowledge of early prehistory in Slovenia we must briefly evaluate the results and the present state of excavations of lake dwellings on the Ljubljansko barje, which deserve a special place in this survey, because of the problems this kind of settlement present, as well as the cultural heritage they have left. We can divide the discoveries on the Ljubljansko barje into two groups: those dwellings which have been more or less thoroughly excavated and those places which have been included in 3 Arheološki vestnik 33 the archaeological and topographical system of marsh dwellings by virtue of small soundings made or chance finds discovered. In the first group we include Deschmann’s lake dwellings, the Resnikov and Maharski canals, Notranje Gorice, Blatna Brezovica, Na Partih, Kamnik pod Krimom and Preserje (Sivčev canal); the second group comprises Borovnica, Bevke, Plešivica, Vnanje Gorice and eight points in Ljubljana itself (Mali graben, Spica, between Spica and Čevljarski bridge, under the Prule bridge, Rožna ulica street, Orlova cesta road, Jarčev travnik near the botanical garden and the brick works at Vič). Excavations undertaken by K. Deschmann in the years 1875 and 1877 at Kepje, beside the Parti canal and at Parti on the river Ižica near Ig produced material for the so-called Ig group. The finds from Deschmann’s excavations of a hundred years ago were studied and published in a catalogue by P. and J. Korošec (1969) who divided them according to their chronological and cultural characteristics into two groups: Ig I and Ig II. According to their conclusions the group Ig I belongs to the Slavonian culture at the point where elements of the Alpine phase of the Lengyel culture were widespread; the group Ig II is parallel to the cultural groups which originated at the beginning of the Bronze Age in western Jugoslavia, i. e. in an area south of the first group. Chronologically speaking Ig I falls into the first developmental phase of the Slavonian cultural circle, while group Ig II belongs to the later phase. At the same time the group Ig I is chronologically parallel with the Baden culture at the point when later cultural elements, characteristic of group Ig II were already beginning to advance into the Slavonian region. Outside this region group Ig I shows obvious close connections with the Neusiedl-Retz and Mondsee pottery in Austria, and the Jevišovice C horizon in the Carpathian basin, i. e. the cannelated pottery. Group Ig II corresponds to the cultural horizon of the Vučedol group (Vučedol, Sarvaš, Värhegy) and to a greater or lesser extent to the distribution of Litzenkeramik (corded ware), partly to certain forms of the Oggau-Loretto. Wieselburg, Gäta and Kisapostag types; westwards it corresponds to the Remedello and Polada cultures and to the bell beaker culture. If we summarize the chronological and cultural interpretation of Deschmann’s Ig lake dwellings, we can say that the group 'Ig I belongs to the earlier Eneolithic while group Ig II belongs to the later Eneolithic and Early Bronze Age. The first excavations after the war on the Ljubljansko barje were undertaken by J. Korošec beside the Lipovec canal near Blatna Brezovica. The monotonous material culture was characteristic of life in the lake dwellings towards the end of the Early Bronze Age (J. Korošec, 1963) which at the same time means that this was one of the most recent lake dwelling settlements in the marsh. For his next excavation J. Korošec decided on the Resnik canal near Ig. This was a lucky strike as he discovered the hitherto oldest settlement on the Ljubljansko barje (J. Korošec, 1964). He placed it in the transitional period between the Neolithic and Eneolithic although he believed that the finds were later than those from Drulovka and from Ajdovska jama. Z. Harej (1975) corrected Korošec’s definition to some extent with the discovery of new finds and reassigned the lake dwellings to the earlier Eneolithic or to the pre-Baden horizon of the Alpine phase of the Lengyel, Lasinja and Balaton cultural group. Soundings made around Ig uncovered lake dwellings beside the Maharski canal. Several years of systematic excavations indicate that perhaps at last we can look forward to the complete excavation and documentation of a lake dwelling site on the Ljubljansko barje (Bregant, 1975; 1976). Results achieved to date prove that life in this lake dwelling was contemporary with those dwellings at Blatna Brezovica and Notranje Gorice, although with an older cultural tradition. Analysis of the pottery finds reveals earlier typological components in some forms which developed from the basic characteristics of the pottery of the Alpine phase of the Lengyel culture — the influence of the nearby lake dwelling beside the Resnik canal, while the decoration used reveals a more modest, local taste. New finds from the lake dwelling at Notranje Gorice, which has been known for a long time, have greatly increased our knowledge of this site CHarej, 1976). On one side it is confirmed that the settlement flourished at the end of the Early Bronze Age and that its relative chronological position is firmly fixed at the end of the life of Deschmann’s lake dwelling near Ig, i. e. to the last period of group Ig II. On the other side we suddenly perceive, just as at Maharski canal, that the pottery from this lake dwelling with its characteristics of older Eneolithic, reaches to the Alpine phase of the Lengyel cultural group and Baden derivatives. We also obtained new finds and data from the lake dwelling at Parti on the river Ižica (P. Korošec, 1964). The heterogenous material from the partly destroyed site on the river bed does not represent any chronological or cultural unity. From a typological viewpoint the finds belong between the Alpine facies of the Lengyel culture and the Ig I and Ig II Groups; at the end of the Eneolithic, therefore, according to present chronological and cultural interpretations of the marsh lake dwellings. If we analyse the results of the intensive excavations carried out on the lake dwellings of the Ljubljansko barje, we can see a considerable increase in our knowledge and more variation in the material remains found. However it is evident that a new approach must be sought as soon as possible to amend and supplement chronological interpretations to some extent. The most urgent task would be to prepare a uniform horizontal and vertical stratification of the sites. Present opinions seem somewhat unclear, rather old-fashioned and more or less subjective. The Ljubljansko barje calls for united work, modern methods of excavation and coordinated typological and statistical study of the material. Because of the locality and type of building of the lake dwellings, it would be necessary to consider even more carefully the scientific data, the geological conditions and formation of the terrain, the lake formation, the sedimentation and hydrology of the marsh as well as geomorphological events in the Atlantic and sub-Boreal periods. At the same time it would be vital to compare material remains and architectural elements with similar, contemporary settlements in the sub-Alpine and Alpine regions of neighbouring countries. With such an approach to research it may well emerge that during the period when the marsh lake dwellings flourished there existed at least three characteristic cultural phases with their stages of development. A three-stage chronological ladder, which P. Korošec (1973, 192) postulated for the Eneolithic period in Slovenia, is suitable only for the cultural development and relative chronology of the lake dwellings of the Ljubljansko barje. For the sake of continuity a recapitulation is appropriate at this point: the oldest stage belongs to the declining Lengyel group and the earliest appearance of the Slavonian group; the middle stage is characterised by elements from the already formed Slavonian group; the latest stage comprises elements of the so-called Ig II group. It is understandable that analyses from other natural and technical sciences are necessary and welcome for a clear cultural and economic picture of an archaeological site. Certain results, be they of anthropology, osteology, pedology, xylotomy, and anthracotomy, spectrographic analysis or thermoluminescence help archaeology, espe- 3* 35 dally the archaeology of prehistory, and indicate or confirm the right approach. The method of determing age with the help of radioactive carbon is, however, not the best aid to prehistory. So, too, on the Ljubljansko barje these analyses have not been a great help. They have confirmed the relative chronological interrelationship of the sites but have caused confusion in the absolute dating of the sites. It would thus be advisable for prehistorians together with physicists and other experts who deal with C-14 analyses to determine a time x, or zero, for the starting point of absolute dating. This kind of analysis of the piles from several lake dwellings has shown too great an age (Bregant, 1976, 93). If we take the resulting year of 3906 B. C. for the Resnik canal, then according to archaeological absolute chronology we come into the middle Neolithic period! There are two explanations for this. Either the people of the lake dwellings may have used wood which was then already 2000 years old to build their settlements with, or the year obtained is valid from today and not from the beginning of the Christian era, as only this way do we get an almost exact absolute age of this lake dwelling. The difference obtained of 735 years (considerably more with dendrological calibration) between two analyses from the lake dwelling beside Maharski canal is already unacceptable from the point of view of a unified cultural classification. These are not a few years in which just a feew generations with the same material culture might live, but centuries which would not only outlast all the cultural groups on the marsh but also without doubt would transform this or any other prehistoric period. Mention should still be made of a similar example from elsewhere. A thousand year difference between the absolute archaeological classification and radioactive carbon dating within vegetation zones — 3000/2500 B. C. — is known from the almost contemporary site of Bisamberg-Opullendorf in Lower Austria (Ruttkay, 1976, 300). There the mere presence among the finds of pottery elements of the second and third phases of the Balaton cultural group, together with the combed decoration of pottery, demands a classification of the site within the late Eneolithic. We could enumerate more such examples but let it suffice to mention the work in which Milojčić (1967) proved the senselessness of trying to determine absolute chronology with the help of this method for the late Stone Age in south-eastern Europe. The fact is that prehistory will have to continue making use of established and at present more reliable comparative stratigraphical and typological-chronological methods for an accurate as possible determination of relative and absolute chronologies. As a conclusion to this survey of the results of thirty years of investigation into early prehistory in Slovenia we must try to gain a perspective of the relations between our sites and other cultural groups which established themselves at this period over the sub-Alpine world. With regard to the classification of Slovene material a whole series of thoughts, opinions and conclusions have already been written. In general the literature reflects two labels, which designate essentially one and the same material production, founded on the basis of Lengyel and Baden derivations: the Alpine facies of the Lengyel culture and the Lasinja culture (J. Korošec, 1958; 1960 a, 47; Dimitrij evie, 1961, 22; Leben, 1973 b). Inside and outside this cultural circle there still appear the names of local types, variants and stages. In Slovenia the Škocjan-Lasinja group and the Kevderc-Hrnjevac type; in southern Austria the Styrian-Carinthian late Neolithic is a term used, and this is composed of the südinneralpine Jungsteinzeit, spätneolithischer Stil, Pölshals-Strappelkogel, Retz-Neusiedl (Modrijan, 1973 a; 1973 b) and in recent times the new name Kanzianberg-Brezje type has appeared (Ruttkay, 1976, 299), which however, brings nothing new into the Eneolithic material culture of the sub-Alpine world. Around this nucleus in neighbouring areas circle groups of a post-Lengyel horizon. Thus in the central Danube region are the Retz-Gajary and Balaton cultures, two groups of combed and cannelated pottery, the Jevišovice B-C and Boleraz groups and the Münchshöfer cultural group north of the Alps. In our Eneolithic excavations there is still much that is undecided, as direct formal components, stemming from the Neolithic pottery of the Adriatic cultural circle or from the most recent developmental phase of the Danilo culture, are being sought only in a few sites (Bregant, 1974) of the central Slovene Eneolithic group (Drulovka, the lake dwellings of the Resnik canal and on Parti, Ajdovska jama, Ptuj castle, Brezje), although here and in other sites strong influences of the Lengyel tradition can be felt. Particular circumstances make comparisons in the direction of the Adriatic difficult. There are only uncertain similarities on the one hand, and these can be more or less refuted on the other by a considerable time span, without any transitional cultural phase and the great geographical distance, without any intermediate points. The similarity of some forms in the continental Eneolithic zones (e. g. pieces of vessels with spherical upper parts, semispherical and biconical bowls, high concave feet and some decorative elements — sheaves of slanting, incised lines in various combinations) is more probably the expression of an autochthonous production, which fashioned, or even copied some earlier forms. Also because of the rougher quality and decoration the possibility of a direct adoption is almost excluded. The fact is that in Slovenia such formal components are found in the sites of the Adriatic-Littoral zones (Leben, 1973 a, 147), but the material is dated exclusively to the middle and late Neolithic. In the south-eastern Alpine region the Adriatic Neolithic expansion is stratigraphically and materially established in the Trhlovca cave in the Karst district. 5. Batović (1973) concerned himself to a considerable degree with Neolithic and Eneolithic influences from the Adriatic in the region of the south-eastern Alps. He also established that Adriatic Neolithic penetrated into the Slovene Littoral via Istria and left visible traces there, especially in the middle Danilo and later Hvar phases. He was inclined to the idea that elements of later Adriatic Neolithic influenced Eneolithic cultural groups in Slovenia, western Croatia, Austria and Hungary. Although he saw a Lengyel element in the Lasinja culture, he rejected it as a variant of Lengyel on the grounds that it was composed of local elements and strong Adriatic features; the same applies to the Alpine facies of the Lengyel culture. Both cultural groups, allowing for the fact that the Lasinje group is a trifle later, should be closely linked and had a similar development; the late Neolithic Adriatic group exerted an influence on each, though by different routes — on the Alpine facies via Istria and on the Lasinja culture via Lika region. The links between Bosnia and Siovenia are also interesting (Benac, 1973). In earlier prehistoric periods the Alpine region must have been a special cultural province, as in the Neolithic period there cannòt have been cultural links between the two regions. In the Eneolithic period, however, northern Bosnia was linked with the Lasinja culture, which began to spread out from its homeland over neighbouring regions. The wave first swept over the Alpine region — Lasinja phase A — and then in Lasinja phase B reached the mountainous districts of northern Bosnia. Settlement areas in Bosnia show that the first or older horizon of Eneolithic mountain sites (Žeravica, 1978) belonged to a pure Lasinja group and by the relative chronology in Bosnia this horizon would represent the later period of the third phase of the Baden cultural complex. It is an interesting fact that features from Slovene Eneolithic sites have been observed in the region around lake Balaton. N. and R. Kalicz (1974) distinguished three directions of cultural influence in the Eneolithic and transitional periods; among them one which can be closely compared with the Alpine region. Among the material found in the western Hungarian and Croatian Balaton-Lasinja group a considerable number of Alpine, even western European, cultural features were to be found, brought there via the Slovene region. Only N. Kalicz (1973) divided the Balaton group into three broad types on the basis of pottery typology, methods of burial, the remains of buildings and also by territorial grouping. The later two (types II and III) are interesting for Slovenia at that time, where strong influences of Alpine Eneolithic can be felt. Thus we have material proof that the Balaton group took over part of the characteristics of our Lasinja culture as it could not have penetrated that far from the Adriatic. We can therefore ascribe the cultural heritage of Slovenia, western Croatia and southern Austria after the Neolithic period to a kind of Eneolithic society which expressed a unity of form and decoration even in its pottery production; it united features of the early Baden and late Lengyel cultures with local elements (Alpine facies — Lasinja — Ig I). Some deviations of typology and decoration can be explained in this material culture as special local development and as variants of other, stronger cultural influences. Perhaps a uniform label “sub-Alpine Eneolithic culture” might encapsulate the whole region and time, the content and extent which we have essentially tried many times to evaluate (Leben, 1973 b, 194; 1977, 94). The picture of knowledge about early prehistory in Slovenia is thus broadly sketched out but we are a long way from thinking that everything has been covered. For this reason we have already selected new points for our coordinated archaeological research programme which will in all probability supplement the picture of the beginnings, course and decline of the Neolithic and Eneolithic cultures in Slovenia. Literature B atović, Š., 1973, Odnos jadranskog Primorja prema području jugoistočnih Alpa u neo-litu i eneolitu (Die Beziehungen des adriatischen Küstenlandes zum Gebiet der südöstlichen Alpen im Neolithikum und Aneolithikum). Arheološki vestnik 24, 62—127. Ljubljana. B e n a c, A., 1973, O odnosima Bosne i Slovenije u neolitskom dobu (Über die Beziehungen zwischen Bosnien und Slowenien im Neolithikum). Arheološki vestnik 24, 31—37. Ljubljana. Bolta, L., 1962-63, Neolitska naselbina na Ritniku (The Neolithic Settlement at Rifnik). Arheološki vestnik 13—14, 287—291. Ljubljana. Bregant, T., 1974, Elementi jadransko-mediteranske kulturne skupine v alpskem faciesu lengyelske kulture (Elemente der adritisch-mediterranen Kulturgruppe in der alpinen Fazies der Lengyel-Kultur). Situla 14—15, 35—43. Ljubljana. — 1975, Kolišče ob Maharskem prekopu pri Igu — raziskovanja 1973. in 1974. leta (Der Pfahlbau am Maharski Kanal — Forschungen aus dem Jahren 1973 und 1974). Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 4, 7—114. Ljubljana. — 1976, Prispevek biološko-tehničkih disciplin k proučevanju kulture Ljubljanskega barja (Beitrag der biologisch-technischen Disziplinen zur Erforschung der Laibachermoorkultur). Godišnjak 13, 85—96. Sarajevo. — 1978, Arhitektura kolišč Ljubljanskega barja (Die Architektur der Pfahlbauten des Moors von Ljubljana). Materijali 14 (Prilep 1976), 53—65. Beograd. Dimitrijević, S., 1961, Problem neolita i eneolita u sjeverozapadnoj Jugoslaviji (Problem des Neolithikums und Aeneolithikums in Nordwestjugoslawien). Opuscula archaeo-logica 5, 5—87. Zagreb. —• 1967, Die Ljubljana-Kultur. Problem des Substrats, der Genese und der regionalen Typologie. Archaeologia Iugoslavica 8, 1—26. Beograd. Guštin, M., 1976, Poročilo o izkopu kulturnih slojev v Levakovi jami (Bericht über die Ausgrabung der Kulturschichten in der Höhle Levakova jama). Arheološki vestnik 27, 260—282. Ljubljana. H a r e j , Z., 1975, Kolišče ob Resnikovem prekopu — II (Der Pfahlbau am Resnik-Kanal II). Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 4, 145—169. Ljubljana. — 1976, Kolišče v Notranjih Goricah (Der Pfahlbau in Notranje Gorice). Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 5, 85—117. Ljubljana. Kalicz, N., 1973, Über die chronologische Stellung der Balaton-Gruppe in Ungarn. Symposium über die Entstehung und Chronologie der Badener Kultur, 131—165. Bratislava. Kalicz, N., R. Kalicz-Schreiber, 1974, Die Möglichkeit der Parallelisierung in der äneolithischen und frühbronzezeitlichen Chronologie zwischen Norditalien und Ungarn. Preistoria Alpina 10, 179—190. Trento. Korošec, J., 1951, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu (A Prehistoric Settlement on the Castle Hill of Ptuj). Dela 1. razreda SAZU 6. Ljubljana. — 1953, Kulturne ostaline v Ajdovski jami pri Nemški vasi (Kulturreste in der Höhle Ajdovska jama bei Nemška vas). Razprave 1. razreda SAZU 3, 45—107. Ljubljana. — 1956, Arheološke ostaline v Predjami (The Archaeological Remains at Predjama). Razprave 1. razreda SAZU 4. Ljubljana. — 1958, Eine neue Kulturgruppe des späten Neolithikums in Nordwestjugoslawien. Acta Archaeologica Acad. Sc. Hungaricae 9, 83—93. Budapest. — 1960 a, Drulovka. Zbornik filozofske fakultete 3. Ljubljana. — 1960 b, Neolit na Krasu in v Slovenskem Primorju (The Neolithic Age in the Slovene Karst Area and in the Slovene Littoral). Zgodovinski časopis 14, 5—34. Ljubljana. — 1963, Prazgodovinsko kolišče pri Blatni Brezovici (Der Pfahlbau bei Blatna Brezovica). Dela 1. razreda SAZU 14. Ljubljana. — 1964, Kulturne ostaline na kolišču ob Resnikovem prekopu odkrite v letu 1962 (Die im J. 1962 entdeckten Kulturüberreste im Pfahlbau am Resnik-Kanal). Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 1, 25—46. Ljubljana. — 1965, Neo- in eneolitski elementi na Ptujskem gradu (Neolithische und äneolithische Elemente auf dem Ptujski grad — die Burg von Ptuj). Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 2, 5—53. Ljubljana. Korošec, P., 1956, Nekaj novih podatkov o slavonski kulturi na področju jadranske obale (Einige neue Angaben betreffend die slawonische Kultur im Bereiche der Adriaküste). Arheološki vestnik 7, 369—383. Ljubljana. — 1964, Poročilo o površinskih najdbah novega kolišča na »Partih« pri Igu (Bericht über die Oberflächen-Funde in den neuen Pfahlbauten auf »Parte« bei Ig). Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 1, 47—55. Ljubljana. — 1970, Kult mrtvih v Ajdovski jami pri Nemški vasi (Problem of the Cult of the Dead in Ajdovska jama near Nemška vas). Adriatica praehistorica et antiqua, 123—126. Zagreb. — 1973, Eneolitik Slovenije (L’énéolithique en Slovénie). Arheološki vestnik 24, 167—216. Ljubljana. —■ 1974, La fine dell’Eneolitico e gli inizi dell’età del Bronzo nella regione delle Alpi sudorientali. Preistoria Alpina 10, 67—72. Trento. — 1975, Poročilo o raziskavah v Ajdovski jami 1967. leta (Bericht über die Forschungen in der Ajdovska-Höhle im J. 1967). Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 4, 170—209. Ljubljana. Korošec, P., J. Korošec, 1969, Najdbe s koliščarskih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju (Fundgut der Pfahlbausiedlungen bei Ig am Laibacher Moor). Arheološki katalogi Slovenije 3. Ljubljana. Korošec, P., M. Uršič, 1965, Neolitske in eneolitske ostaline iz okolice Krškega (Neolithische und äneolithische Funde aus der Umgebung von Krško-Gurkfeld). Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 2, 55—71. Ljubljana. Leben, F., 1963, Materialna kultura in izsledki arheoloških izkopavanj v Kevdercu in Lubniški jami (La civilisation et les résultats des fouilles archéologiques dans les grottes Kevderc et Lubniška jama). Acta carsologica 3, 215—251. Ljubljana. — 1967, Stratigrafija in časovna uvrstitev jamskih najdb na Tržaškem krasu (Stratigraphie und zeitliche Einreihung der Höhlenfundstätten auf dem Triester Karst). Arheološki vestnik 18, 43—109. Ljubljana. — 1969, Arheološka podoba dolenjskih jam (Die Höhlenarchäologie von Dolenjsko-Unter-krain). Naše jame 11, 25—40. Ljubljana. — 1973 a, Opredelitev neolitske in eneolitske keramike iz jamskih najdišč jugovzhodnega alpskega prostora (Die Zeitstellung der neo- und äneolithischen Keramik aus den Karsthöhlen des Südostalpenraumes). Arheološki vestnik 24, 145—160. Ljubljana. — 1973 b, Zur Kenntnis der Lasinja-Kultur in Slowenien. Symposium über die Entstehung und Chronologie der Badener Kultur, 187—197. Bratislava. — 1973 c, Pomen lubniških izkopanin za slovensko prazgodovino (Die Bedeutung der Höhlenfunde vom Berge Lubnik für die Urgeschichte Sloweniens). Loški razgledi 20, 19—28. Škofja Loka. — 1974 a, Jamska arheologija matičnega krasa (Höhlenarchäologie des klassischen Karstes). Acta carsologica 6, 243—256. Ljubljana. — 1974 b, Veliki zjot pri Vinici. Varstvo spomenikov 17—19, 182—184. Ljubljana. — 1976, Ein Abriss der Jungsteinzeit auf dem Karst. Jahresschrift für mitteldeutsche Vorgeschichte 60, 23—30. Berlin. — 1977, Abriss der Vorgeschichte in den Karsthöhlen des Stidostalpenraumes. Proceedings of the 6th International Congress of Speleology VI, 91—99. Praha. — 1979, The First Adriatic Neolithic in Slovenia. Archaeologia Iugoslavica 17, 1976, 3—7. Beograd. Milojčič, V., 1967, Die absolute Chronologie der Jungsteinzeit in Südosteuropa und die Ergebnisse der Radiocarbon — (C 14) — Methode. Jahrbuch des Röm.-German. Zentralmuseums 14, 9—37. Mainz. Modrijan, W., 1973 a, Die kulturelle und chronologische Einordnung des Neo- und Äneolithikums in Kärnten. Arheološki vestnik 24, 128—134. Ljubljana. — 1973 b, Die kulturelle und chronologische Einordnung des Neo- Äneolithikums in der Steiermark. Arheološki vestnik 24, 137—142. Ljubljana. Pahič, S., 1955, Prazgodovinska seliščna najdba v Zrečah (Urgeschichtliche Fundstelle in Zreče). Arheološki vestnik 6, 258—263. Ljubljana. — 1956 Neolitske jame v Brezju pri Zrečah (Neolithische Siedlungsreste in Brezje bei Zreče). Arheološki vestnik 7, 227—241. Ljubljana. — 1973, Najstarejše seliščne najdbe v severovzhodni Sloveniji (Die ältesten Siedlungsfunde in Nordostslowenien). Arheološki vestnik 24, 12—30. Ljubljana. — 1976, Seliščne najdbe v zahodnih Slovenskih Goricah — Andrenci, Spodnji Duplek, Spodnji Porčič, Vumpah (Siedlungsfunde in den westlichen Slovenske Gorice). Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 5, 29—83. Ljubljana. R u 11 k a y, E., 1976, Beitrag zum Problem des Epi-Lengyel-Horizontes in Österreich. Festschrift für R. Pittioni I, 285—319. Wien. Tomanič-Jevremov, M., 1973, Eneolitska naselbina na Pavlovskem vrhu pri Ormožu. Ormož skozi stoletja (Ormoški zbornik 1), 20—31. Maribor. Žeravica, Z., 1978, Naselja lasinjske kulturne grupe na području sjeverne Bosne (Les agglomerations du groupe culturel de Lasinja sur le territoire de la Bosnie du nord). Materijali 14 (Prilep 1976), 91—102. Beograd. PRAZGODOVINA PREHISTORY NEOLITSKA UMETNOST OD LEPENSKEGA VIRA DO VINCE Med smrtjo in rojstvom JOSIP KOROŠEC ml. Ljubljana Naj v uvodu poudarimo predvsem željo, da bi z naslednjim razmišljanjem doprinesli k oblikovanju jasnejše predstave o kulturnih vrednotah neolitske družbe in njenega človeka. Za izhodišče razmišljanja smo vzeli neolitsko umetnost na področju obdonav-skega bazena med Beogradom in Džerdapom in pobudo za izbor je dala razstava Neolitske umetnosti od Lepenskega vira do Vinče v Ljubljani. Zavedajoč se obsega naloge smo snov razdelili v dva dela. Prvi bo zajemal gradivo Lepenskega vira, drugi pa Starčeva in Vinče. Ker se spoznanja, do katerih so nas vodih predvsem ostanki materialne kulture, včasih razlikujejo od dosedanjih arheoloških in umetnostnozgodovinskih dognanj, naj opozorimo, da ne nameravamo dokazovati pravilnost tega oziroma nepravilnost onega načina, temveč hočemo s svojo razlago pojmov le doprinesti delež k reševanju problemov Lepenskega vira, kajti menimo, da je bilo o umetnosti v prazgodovinskem času napisanega vse premalo, da bi lahko ene ali druge ugotovitve imeli za dokončne. V materialni kulturi neolita izstopa predvsem izražanje kolektivnih teženj, zato je naša prva misel usmerjena k družbi, ki se s svojimi dejavnostmi potrjuje in dokazuje. Te dejavnosti, tako potrebne njej sami, jo ženejo v neprenehen razvoj in spreminjanje. Zato bi lahko rekli, da njene dejavnosti, ki so lahko razvejane v mogočen okvir civilizacije ali pa ostanejo izražene le posamezno (kultura), predstavljajo gonilno silo in imajo hkrati vsebinsko vrednost. Naj pri tem opozorimo še na pomembno dejstvo, da je prazgodovinska družba svojo umetnost živela. Evropski družbi je umetnost nadgradnja, vrednost, ki se nahaja ob človeku, torej vrednost, ki jo človek skuša čutiti ali razumeti, vrednost nekega sporočila, medtem ko je v družbi, ki nas trenutno zanima, humanizacija umetnosti tako intenzivna, da se neolitski človek občasno z njo poistoveti. Na vprašanje zakaj, naj odgovorimo z nekoliko preoblikovano mislijo A. Malrauxa, mislijo, ki jo je zapisal v Altemburških orehih. Namreč, vse to je bila nujnost, ker je človek tako lahko dosegel stanje zanosa, s katerim je v temi razprostranjenosti med materijo in zvezdami oblikoval v sebi dovolj prepričljive slike, da bi zanikal lastni nič. Če družba oblikuje svojo umetnost in jo usmerja, pa umetnost izraža hotenja družbe. Torej nam umetnost pomaga, posebno kadar gre za preteklost, k spoznanju družbe. S tem se krog odnosov, ki smo jih omenili, sklepa. I Prazgodovinsko najdišče Lepenski vir leži na desnem bregu Donave, 1,5 km od ustja Boljetinske reke, nekako v sredini Đerdapa, v kotanji, kot v nekakšni orkestri, ki jo je na vzhodu pogosto preoblikovala mogočna reka, na zahodu pa jo obkrožajo strme in visoke stene. Arheološke raziskave od leta 1965 do 1967 so na tem mestu odkrile bogat kulturni sloj 3,5 m visok, ki so ga delili na štiri horizonte — Proto-Lepenski vir, Lepenski vir I, II in III. Obsega predkeramični in starejši neolit, v časovnem razponu nekako 700—900 let.1 Bogastvo materialne kulture, ki jo predstavljajo predvsem ostanki arhitekture, urbanistične ureditve, plastike in predmetov uporabne umetnosti dopolnjuje izjemna estetska vrednost. Ustavimo se najprej pri arhitekturi. Kljub temu, da Proto-Lepenski vir nima še izražene arhitekture, nam daje odgovor na pomembna vprašanja o njej. V tem horizontu je najden skelet v zanimivem položaju,2 čigar oblika predstavlja tloris hiše, ki bo karakteristična za Lepenski vir I in II. Omenjeni skelet je položen tako, da tvori enakostraničen trikotnik (sl. 1 in 2.). Takšen položaj telesa ima tudi mnogo kasneje v nekaterih religijah poseben pomen3 (sl. 5). Tloris karakteristične stavbe Lepenskega vira4 predstavlja v resnici trapez (sl. 3). Tega je moč dobiti, če vrh enakostranega trikotnika odrežemo za četrtino stranice. Podaljšana višina trikotnika je obenem os, ki pomeni simetrijo prostorne kompozicije in osnovno usmerjenost V-Z. Točno v osi se nahaja tudi »ognjišče« (sl. 3: A in žrtvenik (sl. 3: B). Zanimivo je, kako se tudi ta deja ujemata z merami samega skeleta (sl. 4).5 Z njima je oblikovanje modularnih mer še popolnejše in dokaz več, da gre za antropometričnost, ki nam je v arhitekturi na splošno znana.6 Simetrija resnično predstavlja razmerja v kompoziciji prostora. Tako je ožja stran »ognjišča« četrtina daljše strani in šest teh predstavlja stranico enakokrakega trikotnika in najdaljšo stran v trapezu. Ta je tudi vhod stavbe, del, ki gleda proti Donavi in vzhodu. Okoli same osi je vhod tlakovan. Četrtino višine trikotnika pomeni tudi višino glave. Zgradba glave in obraza pa se ujema z merami osrednjega dela prostora (sl. 8). Profil a-b (L) sl. 9 stavbe, gre za rekonstrukcijo strešne konstrukcije, ki predstavlja tudi stene, je prav tako enakostraničen trikotnik. Organizacija tega trikotnika se ujema s tlorisnim (sl. 6). Vzdolžni prerez d-c stavbe (sl. 10) pa predstavlja pravokotni trikotnik, čigar krak je enak višini že omenjenega enakostraničnega trikotnika. Hipotenuza je obenem greben strehe stavbe. Po vsem tem lahko ugotovimo, da oblika tlorisa karakteristične stavbe Lepenskega vira izhaja iz človeka samega. Seveda pa prostor, ki smo ga tako dobili, moramo gledati kot vrednost, ki sama po sebi nima pomena. Dobi ga le, če vzpostavi odnos časom. O tem odnosu N. Francastel meni, da prostor predstavlja mesto sedanjosti in čas spomina. Za čas tvorijo dogodki), prigode in problematika, jih prostor zedini; prostor je dejanje, čas vzrok.7 Kategoriji prostora in časa sta utemeljeni v modalitetih, skozi katera se odvija celotna dejavnost duha.8 Čas, o katerem gre beseda, je tisto gibanje med svetom stvarnosti, svetom zaznav in imaginacije.9 Če namesto sveta stvar- 1 Skelet iz groba v jugozahodnem delu Proto-Lepenskega vira. — A skeleton from the grave in the south-western part of Proto-Lepenski vir 2 2 Značilne točke skeleta. — Characteristic points of the skeleton 3 Skladnost točk skeleta z značilnimi deli prostora. — Corespondence of the points of the skeleton with the characteristic parts of space 4 Tloris stavbe, v katerega je vrisan skelet. — Ground-pan of the building which the skeleton is drawn in nositi vstavimo naš skelet, namesto sveta zaznav obliko stavbe in namesto imaginacije pomen organiziranosti prostora, vidimo, kako opravičena je ta dialektičnost časa. Le s pomočjo vrednosti, ki ga predstavlja odnos med prostorom in časom, bomo spoznali del resnice Lepenskega vira. Anatomija prostorne kompozicije nas je opozorila, da se je človek zgledoval po sebi, ko je ogradil stavbo. Toda kot model mu je poslužil skelet. To pomeni, da je stavba v celoti imela kultni namen. Do sedaj smo lahko ugotovili, da gre za kult mrtvega. Ne samo organizacija prostora, tudi dejstvo, da so v njem pokopavali, govori temu v prid. Kako so cenili in negovali ta kult vidimo tudi po grobnem inventarju, ki se je nahajal v sami stavbi. Vprašanje pa je, ali gre le za kult smrti in mrtvega. Zanimiva je orientacija proti vzhodu in reki, ki pomeni mogoče več kot to. Matematični izračuni in opažanja funkcionalnega potrjujejo, da je jedro stavbe žrtvenik. V anatomiji skeleta je točno na mestu popka. Če bi to jedro smatrali kot izvor gibanja — saj ga po funkciji tudi ima, kajti sam pogrebni ritual dosega višek v žrtvovanju — pomeni, da se gibanje v prostoru proti njemu oži in obratno, od njega širi. Grafično dobimo tako spiralo, polžasto oženje in širjenje, ki vodi v neskončno (sl. 7). Gre sicer za časovno vrednost, ki pa je oprta na stvarnosti. Saj je človek Lepenskega vira v neposredni bližini, v reki lahko opazoval to isto mistično spiralo v mogočnih vodnih vrtincih (sl. 11). Ti so pomenili konec tega in začetek zagrobnega življenja Povezava žrtvenika in naravnih vzorov ni samo očitna po formi. Širjenje spirale je usmerjeno proti izhodu, ker se prostor proti notranjosti oži. Izhod stavbe pa je povezan z reko. Povezan je tudi s kozmosom, saj je orientiran proti vzhajajočemu soncu, ki v simboliki pomeni rojstvo. Ta večno se gibajoča spirala je lahko v notranjosti stavbe zajeta z mogočnim jajcem. Pomen podobne oblike bomo srečali kasneje v kiparstvu. Seveda je vprašanje, ali je ta oblika predstava določenega zavestno oblikovanega sveta.10 Mnogo verjetneje je, da se v povezavi nekakšnega makro- in mikro-kozmo-sa odraža zavestno in podzavestno, tako kot je tu moč zaslediti konkretno in abstraktno, stvarno in imaginarno. Sodimo lahko, da med temi nasprotji obstaja ravnotežje, ki vsakega od njih spreminja v dopolnilo drugemu. Spiralo si lahko predstavljamo tudi plastično. Ker je profil stavbe trikotnik, dobimo stožec, ki se nadaljuje v ogledalni sliki. Vračajoča se spirala obdaja oba stožca v obliki krogle11 (sl. 12). Po vsem tem bi torej lahko sklepali, da je stavba v Lepenskem viru imela že omenjeni kultni značaj. V njej so opravljali pogrebni ritual, vzporedno ob njem ipa je živela misel rojstva kot večna želja. V razvoju arhitekture Lepenskega vira bi težko iskali neke posebne spremembe, ki bi bistveno predrugačile smisel prostora, njegov namen in pomen.12 Njene oblike, ki so nastale kot rezultat kultnih hotenj so se temu slepo podrejale. Če bi te stavbe ne predstavljale samo kultnih objektov, bi morale slediti razvoju družbe in njenim novim potrebam. II Omenili smo že, da je Lepenski vir ležal na terasi nad Donavo. Vse stavbe so imele enako trapezoidno obliko, razlikovale so se le po velikosti. Pa ne samo oblika tudi usmerjenost in organizacija prostora sta bili podobni. Oba horizonta — Lepenski vir I in II — kažeta sorodno razporeditev stavb. Te so razporejene v veliko trapezoidno obliko. Že arheološke raziskave so ugotovile, da je najdišče poškodoval močen tok Položaj skeleta (pri budistih). — Position of the skeleton (at the Buddhists) 6 Prerez a-b stavbe z vrisanim skeletom. — Section of a-b building with a skeleton drawn in 7 Tloris stavbe z vrisanim jajcem in polžasto spiralo. —• Ground-pan of a building with au egg and a spiral drawn in 8 Organizacija »ognjišča« in žrtvenika ter anatomske karakteristike lobanje. — Organization of a “hearth” and au offering altar and anatomic characteristics of a skull Donave, vendar je razvidno dejstvo, da mesto v trapezoidi!, kjer se v samih stavbah nahaja »ognjišče« in žrtvenik, na platoju ni bilo zazidano. Bil je to nekakšen osrednji trg, kamor so se stekale kot diagonale poti celotnega kultnega mesta.13 Tudi tu lahko ugotovimo, da gre za isto problematiko kot pri posameznih objektih. Le da je bil centralni prostor namenjen kolektivnemu ritualu, medtem ko je bil v stavbi namenjen posamezniku oziroma družini. Celotni plato je orientiran proti vzhodu in reki (sl. 12 a). Lahko bi rekli, da je enakostranični trikotnik, kot nekakšen vodilni motiv, prisoten tudi v urbani. 9 Prerez a-b stavbe. — Section 10 Prerez d-c stavbe. — Section of d-c of a-b building building 11 Rečni vrtinec. — River’s whirl Zanimivo bi bilo ugotoviti, kakšen je bil odnos, ki ga je družba Lepenskega vira imela do svojega kultnega mesta. Kot je že ugotovljeno, pristop k njemu je bil zelo težak. Najenostavnejša je bila vodna pot. Le po reki ni bilo moč pluti ob vsakem vremenu in letnemu času. Dokaz, da je temu tako, imamo v pokopih, ki so pogosto bili le delni. Verjetno pa je obiskovanje bilo usklajeno tudi s kultnim koledarjem. Da gre za kultno mesto, je razvidno iz tega, da Lepenski vir ne kaže stanovanjske funkcionalnosti, ki bi vendarle morala biti vsaj enakovredna duševnim zadovoljitvam. 12 Različne oblike spirale. — Various shapes of a spiral III Skorajda še bolj kot po arhitekturi je Lepenski vir zaslovel v svetu po kiparskih delih. Nobeni drugi umetnostni panogi v tem delu Donave ni uspelo, da bi izrazila tako mogočen občutek večnostnega in nepremagljivega. In če smo za arhitekturo dejali, da v času Lepenskega vira I in II ni doživela večjih sprememb, lahko za skulpturo rečemo, da je še bolj svojsko enotna. Težko bi namreč trdili, da gre za različne sloge, gre le za različne načine oblikovanja in izpovedovanja, ki so pogosto istočasni. Posebej je treba poudariti vlogo materiala samega. Kamen so nabirali v slikoviti dolini Boljetinske reke bolj v zgornjem toku.15 Sama soteska, bogata z oblicami, je zbujala mistično počutje, ki verjetno ni toliko inspiriralo motiviko kot dajalo poseben značaj poreklu samega kamna. Jajčaste oblice so doživele večje ali manjše preoblikovanje. Toda skoraj po pravilu ta metamorfoza od naravnega k umetnemu ni dosegla popolnosti.1« Čeprav gre pri kipih za statičnost, uklenjeno v strogo simetrijo, prav ta »nedorečenost« zanikuje nepremičnost. V gledalcu ustvarja občutek skrivnosti, kajti ni moč reči, ali gre za rojevanje forme iz kamnitne gmote ali nasprotno, da lik nemo prehaja v kamen. Že pri arhitekturi smo spoznali nekaj podobnega. Organizacija in funkcija prostora in omenjena spirala predstavljajo istočasnost nastajanja in izginjanja. Del večnosti, ki ga nosi v sebi v konfliktu s stvarnostjo, daje lepenskemu kiparstvu videz vzvišenega.17 K prvi plastiki (sl. 13) naj rečemo, da gre za čas, ko je v človeku Lepenskega vira močna želja, da vlada in zmaguje naravo, v našem primeru reko. Čvrsti lik trdoto kamene gmote, v kateri je izražen, jo s skromno, toda prepričljivo — realno likovno govorico popolnoma obvlada. Ugotovimo lahko, da je to še čas, ko je bila družba močno odvisna od reke. V podzavestnem strahu, da bi je reka ne podredila, se je oklepala človeške realnosti. Nadaljnji razvoj kiparstva kaže (sl. 14) osvobajanje tega podzavestnega strahu. Čimbolj se manjša eksistenčna odvisnost tem bolj človeka privlači reka kot izvor imaginarnega. Zbližanje človeka in reke se odraža v ribolikem človeku. Višek pa je dosežen verjetno prav s spoznanjem, da se človeku tudi reka kot izvor vsebine življenja počasi izmika. Prav to spoznanje daje umetnosti Lepenskega vira poseben pečat. Homo Danubius (sl. 15 a in b) sodi v to skupino. Tudi poskus polno obdelane figure (sl. 16) z močnim poudarkom nekdanjih teženj ni mogel zakriti občutka nemoči. Priznanje tega občutka je izraženo s komaj nakazanim meandrom, ki naj ponazori osnovno karakteristiko obraza (sl. 18). Gre za nekakšen spomin na nekdanjo nedorečenost.18 Zanimivo je, da se nam tudi tu krog razvoja nekako sklepa. Poskusimo sedaj najti v tem kiparstvu odraz tistih teženj, ki so usmerjale tudi arhitekturo. Kot primer vzemimo kip, ki je tehnično gledano dokaj izdelan (sl. 16). V njem je bolj kot prisotnost smrti izražena potreba rojstva. O tem govore predvsem močno poudarjeno ženski atributi. Kako zelo se z njim bavi kiparstvo, vidimo v samostojni skulpturi, ki ponazarja mesto rojstva.19 Ob primerjavi že omenjenega kipa s tlorisom stavbe lahko ugotovimo, da se organizacija prostora in anatomske karakteristike presenetljivo ujemajo, čeprav v tem primeru ne gre za realistično kiparstvo (sl. 19). Razčlenitev figure v anatomske celote potrjuje, da so organizirane v enakostranične trikotnike (sl. 20). Tudi cel lik se smiselno vključuje v trikotni okvir (sl. 21), pa naj gre za tloris ali profil (sl. 22). In končno že v arhitekturi omenjena jajčasta oblika, kot oblika, ki najpopolneje zajema tisti del prostora, po katerem se širi spirala, verjetno predstavlja formo iz katere je kip nastal (sl. 23). Kiparstvo Lepenskega vira je likovna dopolnitev tistega dela življenja v starejšem neolitu, ki je posvečeno spominu mrtvega. Tako kot v arhitekturi se tudi v njem združujeta pojem smrti z željo po življenju. To kaže ne samo z motiviko temveč z mestom v stavbi, ki mu je točno določeno. Večina kipov je usmerjena proti izhodu in je v neposredni bližini »ognjišča«. Torej so vključeni v časovno dimenzijo, ki daje prostoru smisel gibanja. 12 a Tloris Lepenskega vira je prav tako trapezoiden kot same stavbe. — Ground-plan of Lepenski vir isatrapezoid, the same as the buildings Kot je bilo rečeno za arhitekturo, ugotavlja prof. Trifunovič tudi za skulpturo, da je v njej jasno izražena borba z naravo, ne za človekov fizični, temveč duševni obstanek.20 Te nasprotujoče si sile pa niso vedno dokončno definirane. Zato je bil način izražanja dvojen, kot konkretna figuralika in abstraktna ornamentika. Dokazi združitve sveta stvarnosti in imaginarnega sveta so številna kiparska dela. Časovno niso strogo omejena, temveč so prisotna v Lepenskem viru I in II. V nekaterih je celò opaziti sožitje med omenjenima nasprotnostima, kar ne ustvarja občutka konflikta, temveč dopolnjevanja (sl. 17). Iz kaotične zamršenosti se ornament oblikuje v geometrijske, urejene forme, medtem ko anatomija obraza počasi prehaja v simbolične oznake na isti geometrijski način. Prav v preoblikovanju obraza od komaj nakazanih karakteristik, prek dramatične izraznosti, do zapiranja v nemo simboliko in počasnega izginjanja, ki je kot spomin majhnosti v zavesti neskončne prostranosti (sl. 24). Najdene so tudi plastike, pri kateri skuša človek oblost dopolniti samo z ornamentom. V likovnem smislu ta s svojimi svetlo-temnimi površinami nadomešča slikar- 13 Plastika iz Lepenskega vira. — A plastic from Lepenski vir 14 Plastika iz Lepenskega vira. — A plastic from Lepenski vir 15 b Plastika iz Lepenskega vira. — A plastic from Lepenski vir Ul Ul 15 a Plastika iz Lepenskega vira. — A plastic from Lepenski vir stvo. Tuđi zanj lahko ugotovimo, da je raznovrsten (T. 1). Verjetno pa je, da izhaja iz antropomorfnih oblik (sl. 25), sorodnik skeletu, in izvira iz kulturnega horizonta Proto-Lepenskog vira. Skupna značilnost z drugo plastiko je v prehajanju k vedno bolj dramatični izraznosti, poudarjeni s spiralnimi elementi in razgibanimi valovnicami na videz brez določenega reda pa kljub temu z izrednim posluhom za kompozicijsko celoto. Verjetno je prav želja po tradicionalnosti nagnala človeka Lepenskega vira, da je v umirjeni, urejeni obliki ornamenta skušal simbolično izraziti povezanost z mističnim svetom. V celoti lahko rečemo za ornament, da povezuje kaotično neurejenost z urejenostjo kozmosa, ki se v zadnji obliki nagiba v razkroj. V labirintu intelektualnega in emocionalnega izražanja razbremenjenega vsega vsakdanjega, se kaže veličina in moč duha tedanje družbe. Zanos te sile ni dovolil prodora drugačnim hotenjem. Zato so prikazi drugačnega sveta ostali le bežni poskusi,21 ki opozarjajo, da se življenjski krog tega kulturnega mesta počasi sklepa. V nekem smislu moramo videti v oblih kamnih, ki so se nahajali v kultnih prostorih, zaradi namena in mesta nekake humanizirane gmote. S tem jim priznavamo vsebinsko vrednost. Sprejemljiva je misel K. Levi-Straussa o simbolični predstavi določenega prednika. Kamni, ponavadi obli, naj bi bili simbol njegove fizične prisotnosti. Ponavadi so se ti predmeti ohranili izven naselja na težko dostopnih mestih. Kdaj pa kdaj so jih okrasili, ali kako drugače pokazali svoj odnos do njih.22 Citirana misel z razlago nas vodi še dalje v našem razmišljanju. Verjetno so z ornamenti okrašeni obli kamni imeli isti smisel kot neobdelani. Seveda so eni in drugi po svoji obliki in dekoraciji del imaginarnega sveta tedanjega človeka, ki ga ni znal izraziti drugače, pri tem pa je bil pozoren na vsebinski razpon med nasprotjem. Določena skupina ornamentiranih kamnov, ti so po dimenziji manjši, se povezuje z neobdelanimi in so imeli verjetno isto funkcijo,23 medtem ko v drugo skupino spadajo tisti, ki jim je figuralnost namen. Končno naj opozorimo še na harmoničen odnos velikosti kiparskega volumna z dimenzijo prostora. Skulptura je nastala kot organski del kultne kompozicije in je predstavljala samo člen v zgradbi, ki naj bi tvorila oprijemljivi del imaginarnega sveta lepenskega človeka. IV Žrtveniki so nekakšne povezave med skulpturo samo po sebi in uporabno umetnostjo. Sam namen jim je sicer dajal utilitarni značaj, toda njihova funkcija je bila tako vzvišena, da jih je reševala vsakdanjosti. Še večji pomen pa jim je dajala simbolična vloga. Prav žrtveniki so točke, pri katerih smo že ugotovili, da povezujejo mikro-in makro-kozmos. Ta povezava je nastala kot rezultat duševne moči tedanje družbe, ki je bila v silni borbi s silami narave. Zato naj opozorimo na likovno dopolnilo. Ornamenti na žrtvenikih so bolj ali manj bogati, vsi pa so usmerjeni k jedru žrtvenika. Za večino je značilno, da se proti obodu širijo ali množe v obliki valovnice, koncentričnih krogov itd. Med ornamentom na žrtveniku in manjših kipih je določena povezanost,24 vendar je jasno, da se zaradi namena in pomena predmeta sam ornament ni mogel izraziti v enakem bogastvu kot na ostali plastiki. Zato je predstavljal nekakšno sintezo hotenj med svetom stvarnosti in onstranskim življenjem. Redek je poskus spremeniti žrtvenik iz nefiguralnega v figuralno obliko.25 V hiši št. 33 je najden takšen, ki naj bi predstavljal jelena. Ornament je na strani, ki je segala v tlak. Ta dvojna usmerjenost utrjuje prepričanje, do katerega smo že prišli pri arhitekturi. Naj ponovno poudarimo tudi vključevanje žrtvenika v prostor, tako da se je kultni obred začenjal prav na tej točki. Predstavljal je istočnico gibanja, od katere je vse potekalo in se k njej vračalo. V Maloštevilni so uporabni predmeti materialne kulture Lepenskega vira, ki imajo tudi estetsko vrednost. Material, predvsem kost — z dano obliko pogojuje poleg funkcionalnosti tudi figuralno oblikovanost. Ta figuralnost pa prehaja v že tolikokrat omenjeno simbolično spiralo. Bogat ornament se kaže na kamnitnem batu iz časa Lepenskega vira II. Šahovnica in valovnica, ki izhaja iz koncentričnih krogov, sta ujeti v lik »ribe«.26 Vsa ta simbolika, ki temelji na konkretnem in abstraktnem, pa opozarja, da gre za predmete uporabne umetnosti, ki so prerasli vsakdanji namen in postali kultni predmeti. VI V Lepenskem viru ne najdemo pravih slikarskih del, vendar je bila barva tu prisotna v najbolj čisti obliki. S svojim učinkom je doprinesla k zanosu rituala in simbolično dopolnjevala popolnost imaginiranega sveta. Rdeči ali beli tlak27 je poudarjal barvo kamnitih plastik in jim dajal novo nedefinirano razsežnost. Lepenski vir upravičeno sodi med velika arheološka odkritja. Časovno se deli na Proto-Lepenski vir in Lepenski vir I, II in III. Vsi kulturni horizonti sodijo v začetek starejšega neolitika. Medtem ko lahko za najstarejšo fazo trdimo, da nimamo za likovno umetnost ne za arhitekturo pomembne dejavnosti, pa je bila faza III kulturno zelo bogata, toda razen prostora je z lepensko kulturo ne povezuje nič. Kljub temu da Proto-faza ni dala pomembnih estetskih vrednosti, pa kultura Lepenskega vira poteka prav od tu. Skelet iz tega horizonta je po svojem izjemnem položaju dal osnovno obliko stavbam, smisel organizacije prostora in idejno vrednost umetnosti. Trapezoidni prostori so v bistvu predstavljali skrajšano obliko enakostraničnega trikotnika, ki je obrobljal omenjeni skelet. Osnovna oblika tlorisa se v razvoju kulture Lepenskega vira I in II ni bistveno spremenila. Ustvarjenost vseh stavb je bila ista, s širšim delom, na katerem je bil vhod, so bile obrnjene proti vzhodu in reki. V prostorni osi je bilo »ognjišče« in žrtvenik. Oba sta imela simbolični pomen in strogo določeno mesto, ki se je ujemalo s človeško anatomijo. Zato lahko rečemo, da je arhitektura izhajala iz človeka samega. V njene okvire je bil zajet čas, gibanje med svetom stvarnosti in imaginarnim svetom. Samo mejo med enim in drugim je predstavljalo »ognjišče«, ki je s polžasto spiralo smiselno usmerjalo gibanje proti reki in soncu, proti simbolu smrti in rojstva. To gibanje pa je zajemalo in aktiviziralo prostor v celoti ter ga pre- 16 Plastika iz Lepenskega vira.—A plastic 17 Plastika iz Lepenskega vira. — A pla-from Lepenski vir stic from Lepenski vir 18 Plastika iz Lepenskega vira. — A plastic from Lepenski vir oblikovalo v jajčasto formo. Žrtvenik je v svojem jedru predstavljal nedefinirano majhnost in se je smiselno povezoval z mogočno razsežnostjo oddaljenega sonca. Pogrebni ritual se je tu spreminjal v ritual ponovnega nastajanja. Lepenski vir je v svoji urbani zgrajenosti pokazal isti značaj kot posamezne zgradbe, le da je ta trapez bil mnogo večji. Kot v notranjosti zgradbe tako v njihovem sklopu ni bilo prostora za vsakdanje. Osnovni in edini namen mu je bil kult. Najbolj izpovedno je bilo kiparstvo. Razvoj plastike je potekal od realnega. V njem je bila prikazana čvrstina, ki jo je oblikovala eksistenčna borba. Oblike so se spreminjale in spremenila se je tudi borba. Šla je za duševni obstanek. Iz tega obdobja poteka riboliki človek. Končne forme v kiparskem razvoju pa so umirjene kot nekakšna racionalna sinteza preteklosti. Tako nekako je bila prehojena pot med fizičnim in imaginarnim. Seveda pa tudi kompozicijske značilnosti kažejo na povezanost z organizacijo kultne stavbe in njene funkcionalnosti. Tudi pri skulpturi gre za občutek istočasnosti smrti in rojstva. Če je s figuralnim izražen zaznavni svet pa je z ornamentom predstavljen abstraktni. Pogosto sta izražena na eni skulpturi. Ornament je prav tako simbolično združeval 20 Anatomske celote plastike v odnosu do enakostraničnega trikotnika. — Anatomic of a plastic in the relation towards an equilateral triangle omenjena svetova. Obenem pa je s svojimi svetlo-temnimi površinami delno nadomeščal slikarstvo. Podobno kot figuralna plastika je v svoji zadnji fazi razvoja zašel v eklektično urejenost. Zanimivo je, da so poleg monumentalne figuralne plastike — figuralno ornamentalne in zgolj ornamentalne — pojavlja določeno število manjših ornamentalnih oblik. Ti so smiselno povezani z nedekoriranimi oblimi kamni. Osnovna oblika kamna, iz katerega je bila izvabljena marsikatera skulptura, je jajčasta. Simboličnost te oblike jo veže z arhitekturo. Prav tako je njena velikost v soglasju z veličino prostora. žrtveni ki oblikovno predstavljajo ornamentalno okrašeno skulpturo. Simbolični pomen pa prerašča likovnost. V prostoru kultnih objektov jih je mesto, na katerem so se nahajali, določalo kot izhodišče vsega. 21 Lik se v celoti ujema z enakostraničnim trikotnikom. — The figure corresponds entirely with the equilateral triangle 22 Profil stavbe in vrisana plastika.— 23 Obris jajca in vrisan lik plasti- The profile of a building and a plastic ke. -—- An outline of au egg and a drawn in figure a plastic drawn in 24 Detajli obraza. — Details a face 25 Ornament antropomorfnega značaja. — Ornament of anthropomorfhic meaning Redki predmeti uporabne umetnosti so skromno podkrepili težnje likovne umetnosti in arhitekture. Slikarstva na Lepenskem viru ni bilo, vendar je tlak same stavbe učinkoval barvno in doprinesel h kultnemu zanosu. Lepenski vir je sklenil svoj življenjski krog izčrpan v preveliki in preintenzivni kulturni dejavnosti, ki se je izražala neverjetno popolno in imela izbrano idejno zasnovo. 1 Najpomembnejši in najpopolnejši arheološki podatki se nahajajo v knjigi vodje izkopavanj in raziskovanj Lepenskega vira: Dragoslav Srejovič, Lepenski vir (Srpska književna zadruga, Beograd 1969). 2 D. Srejovič, Lepenski vir, 133. 3 Maria-Ganriele Wosien, Sacred dance (London 1974) 126 in 127. Avtorica se v tem delu posveča razmišljanju o telesu kot posodi, v kateri je duh. Risba predstavlja chakra sistem centrov energije v telesu. 4 D. Srejovič, Lepenski vir, 56. 5 Prav ta dva dela, »ognjišče« in žrtvenik, nam tudi omogočata potrditev modularnih mer prostorne kompozicije. Na nekatere sta opozorila že D. Srejovič v svoji knjigi in L. Trifunovič v razpravi o Lepenskem viru v reviji Umetnost 13, Jugoslavija (Beograd 1968) 60. o O modularnih merah in o antropo-metriji: T. Kurent, Kompozicija modularnih mer, Fakulteta za AGG Univerze v Ljubljani (Ljubljana 1974). 7 Pierre Francastel, Studije iz sociologije umjetnosti, (Beograd 1974) 73. 8 Ibidem, 74. 9 Ibidem, 77. 19 O problemu spirale v umetnosti glej: Juli Puree, The mystic spiral (London 1974). Na str. 37 omenja svet-jajce pri Dogon plemenu v zahodni Afriki. 11 Ibidem. 12 D. Srejovič, Lepenski vir, 120. 13 Ibidem, 59 ss. 14 Ibidem, 87. 15 D. Srejovič, o. c., 94. 16 Ibidem, 97. 17 Imanuel Kant, O lepom i uzvišenom (Beograd 1973). V tem delu Kant razmišlja o lepem in vzvišenem na sproščen način, ki je nekoliko v nasprotju z njegovo ostalo filozofijo. Predvsem v prvih dveh poglavjih potrjuje našo misel. 18 D. Srejovič, o. c., Podatki vzeti predvsem iz V. poglavja z naslovom Osmišlja= vanje sveta. 19 Ibidem, 110. 29 L. Trifunovič, o. c., 63. 21 D. Srejovič, o. c., 123. 22 Klod Levi-Stros, Divlja misao (Beograd 1966) 276. 23 D. Srejovič, o. c., 134 in 135. 24 Ibidem, 55 in 56. 25 Ibidem, 131. 26 Ibidem, sl. 79. 27 Ibidem, 57. NEOLITHIC ART FROM LEPENSKI VIR TO VINCA Summary When discussing the prehistorical art, the narrating values in the plastic art, the practical ones in the architecture are being stressed and therefore the author is trying to find the message in the contents of the art from Lepenski vir. Through the analysis of some important archaeological data the author is trying to find in architecture the origin of a basic type of building, the organization of space and the relation between the objects of the whole site. In the sculpture he is trying to find some conditions for the shaping of the volume, rule of ornament and relation towards space and functions in it. In practical objects he is trying to find presence of art. Through this analysis the author is comming to the conclusion, that Lepenski vir presents just the cult place of the Danube people. This starts with the phaze of Proto-Lepenski vir, as an extraordinary position of a skeleton explains the origin of their spiritual and physical world and it ends with the phase of Lepenski vir II, when all these values went out of date. This art is the reflexion of society’s will, expressed symbolically. T. 1 Ornament iz Lepenskega vira. — Ornament from Lepenski vir ŽARNO GROBIŠČE NA BORŠTKU V METLIKI JANEZ DULAR Institut za arheologijo SAZU, Ljubljana V obdobju po drugi svetovni vojni se arheološka dejavnost na področju Bele krajine, kljub živahnemu delovanju tamkajšnjega muzeja, ni kaj prida razmahnila. Vzroka ne smemo iskati le v skromnih finančnih sredstvih, ampak tudi v dejstvu, da ustanova za to področje ni imela ustreznega strokovnjaka. Tako je bila od številnih in pomembnih belokranjskih najdišč sistematično raziskana le plana žarna nekropola na Borštku v Metliki, ki jo je v letih med 1956 in 1968 izkopal Narodni muzej iz Ljubljane. Raziskovanja so pokazala lepe rezultate: odkritih je bilo namreč kar 47 prazgodovinskih in 11 antičnih grobov, med katerimi jih je nekaj vsebovalo tudi bogatejše pridatke. Žal, prazgodovinsko gradivo, z izjemo nekaj grobov, vse do danes še ni bilo objavljeno;1 pač pa je bil v zadnjem času publiciran celoten antični inventar, prav tako pa je bila tedaj podana tudi kratka topografska oznaka grobišča.'2 Glede na to, da je omenjena objava lahko dostopna, se nam ne zdi potrebno, da bi splošen oris nekropole znova ponavljali. Tako smo v članku še enkrat priobčili le osnovni tloris najdišča (sl. 1), saj brez njega ni mogoče preveriti tistih zakonitosti, ki se morda skrivajo v horizontalni stratigrafiji nekropole. Opis grobov Grob 1 (T. 1: 1—3) V 50 cm globoki grobni jami, ki je bila vkopana v sloj ilovice, je stala manjša žara, v njej so bili poleg žganine fragmenti posodice s presegajočim ročajem in deli dna neke druge posode. 1. Žara bikonične oblike z visokim navzven usločenim vratom; črno sivo žgana glina. (A 140).3 Višina 28 cm, premer 31 cm (T. 1 : !)• 2. Skodelica s presegajočim ročajem, ki pa ni v celoti ohranjen; temno sivo žgana glina (A 141). Višina 5 cm, premer ustja 8 cm (T. 1: 2). 3. Fragmenti dna posode iz sivo črno žgane gline (A 142), (T. 1: 3). Grob 2 Grob, ki je vseboval žaro in je bil vkopan 90 cm globoko v sloj ilovice, so pri kopanju jarkov popolnoma uničili. Grob 3 (T. 1: 4) V grobni jami, ki je bila vkopana 90 cm globoko v humus, je bilo le še dno žare. 1. Spodnja polovica velike žare iz rjavo sivo žgane gline. Pod največjim obodom teče vodoravno plastično rebro, ki se na štirih mestih razširi v podolgovate plastične držaje (A 143). Ohranjena višina 19 cm, premer 48,5 cm (T. 1: 4). co ■3 *33 1 •39 *20 *13 ' *26 *19 '23 *23 4 • 32 ■s ■5 *47 *40 • 34 *22 #28 9 *41 • *« 43 •10 ■2 • 17 j ! ! C 14 « 16 ■io ■ 11 I ^36 •s #30 » ■7 *44 •45 •37 •13 ^5 •7 *46 ■4 ; •11 •9 *27 # *S H rimski grobovi - römische Gräber O prazgodovinski grobovi - prähistorische Gräber 1 Borštek v Metliki: tloris žarnega grobišča. — Grundriss des Urnengräberfeldes Grobna jama, ki je bila 80 cm globoko vkopana v ilovico in pokrita z manjšo kamnito ploščo (velikost 23 cm X 40 cm X 80 cm). Obe posodi v grobu sta bili popolnoma zdrobljeni. 1. Fragmenti skodele z uvitim ustjem iz temno rjavo žgane gline (A 144). Približen premer 25 cm (T. 1: 6). 2. Fragmenti ustja žare iz črno rjavo žgane gline (A 145) (T. 1: 5). Grob 5 Grobno jamo, ki je bila 65 cm pod današnjo površino, je pokrivala 90 cm dolga, 60 cm široka in 25 cm debela kamnita plošča. V njej ni bilo žganine, pač pa je pod južno polovico plošče ležalo nekaj fragmentov grobe keramike. Zdi se, da je bil grob že v preteklosti izropan. Grob 6 (T. 2: 1—9)4 V 60 cm globoki grobni jami, ki je bila vkopana v ilovico, je stala žara, pokrita s skodelo z uvitim ustjem. V žari so na žganim ležali drobni pridatki. Grob je bil pokrit s 100 cm dolgo, 56 cm široko in 10 cm debelo ploščo iz apnenca. 1. Ustje in vrat žare iz temno rjavo žgane gline. Na ramenu posode je deloma ohranjen kaneliran okras (A 148). Premer ustja 32 cm (T. 2: 7). 2. Skodela z uvitim ustjem iz temno rjavo žgane gline (A 149). Premer 27,3 cm (T. 2: 6). 3. Fragmentirana bronasta polmesečna fibula. Na zunanji strani loka so majhne luknjice, v dveh sta ohranjena obročka bronastih verižic, na katerih so viseli priveski (A 150). Velikost 10 cm (T. 2: 1). 4. Fragmentna železna zapestnica, močno razjedena od rje (A 151) Premer 8 cm (T. 2: 5). 5. Fragmentirana železna zapestnica, močno načeta od rje (A 152). Premer približno 8 cm (T. 2: 4). 6. Železen fragment (A 153). Velikost 4,5 cm (T. 2: 2). 7. Fragmentirana bronasta igla z ušescem (A 154). Velikost 9,5 cm (T. 2: 3). 8. Vijaček, stožčaste oblike, iz sivo žgane gline (A 155). Premer 1,7 cm (T. 2: 8). 9. Vijček, stožčaste oblike, iz sivo rjavo žgane gline (A 156). Premer 2,1 cm (T. 2: 9). Grob 7 (T. 1: 7). Žara z žganino je stala na dnu 80 cm globoke jame, ki je bila vkopana v sloj z zemljo pomešanega humusa. 1. Žara iz sivo črno žgane gline. Posoda ima kratek lijakast vrat in usločeno dno (A 157). Višina 33,5 cm, premer 36 cm (T. 1: 7). Grob 8 (T. 3: 1) V grobni jami, ki je bila vkopana 75 cm globoko v sloj ilovice, je stala z žganino napolnjena žara. 1. Bikonična žara z visokim stožčastim vratom in širokim, navzven zavihanim ustjem iz sivo črno žgane gline. Ustje je na notranji strani fasetirano in na štirih mestih okrašeno s cikcak ornamentom. Prav tako je z vrezanim ornamentom olepšan tudi vrat posode: na dveh mestih ga krasita tako imenovana malteška križa, na dveh pa šest šrafiranih trikotnikov, ki so drug nad drugim postavljeni v treh vrstah (A 132). Višina 40 cm, premer 73 cm (T. 3: 1). Grob 9 (T. 4: 1—2) Grob je bil odkrit leta 1952 pri zemeljskih delih (kopanju jarkov) in nima ohranjenega opisa. V njem sta bili dve posodi. 1. Žara iz rjavo črno žgane gline. Tik pod največjim obodom sta dva plastična držaja, na ramenu pa je posoda na petih mestih okrašena s kaneliranim ornamentom (A 113). Višina 44 cm, premer 47 cm (T. 4: 1). 2. Posoda, kroglaste oblike z lijakastim vratom iz sivo črno žgane gline. Na ramenu je bila na petih mestih okrašena z bronastimi gumbi, ki so izpadli (A 114). Višina 29 cm, premer 31 cm (T. 4: 2). Grob 10 (T. 6: 3—4) Grobna jama je bila vkopana 60 cm pod sedanjo površino v plast z zemljo pomešanega boksita. Vanjo sta bili položeni dve posodi z žganino. 1. Žara bikonične oblike iz sivo rjavo žgane gline. Ustje je odlomljeno, vrat je poudarjen s plastičnim rebrom. Pod največjim obodom sta na posodo aplicirana dva razčlenjena plastična držaja (A 187). Višina 37.5 cm, premer 45 cm (T. 6: 4). 2. Žara iz črno rjavo žgane gline s širokim izvihanim ustjem (A 188). Višina 34,6 cm, premer 39 cm (T. 6: 3). Grob 11 (T. 3: 2—4) Grob je bil vkopan 50 cm globoko v sloj ilovice in je vseboval s skodelo pokrito žaro, v kateri je bila žganina in glinasto vretence. 1. Žara kroglasto bikonične oblike iz črno rjavo žgane gline. Dno posode je močno vbo-čeno (A 189). Višina 30,5 cm, premer 36 cm (T. 3: 4). 2. Skodela z uvitim ustjem iz črno rjavo žgane gline (A 190). Višina 8,5 cm, premer 24.5 cm (T. 3: 3). 5* 67 3. Vijček, stožčaste oblike iz rjavo žgane gline (A 191). Višina 3,8 cm, premer 4,4 cm (T. 3: 2). Grob 12 (T. 3: 7) Grob je bil v preteklosti uničen, tako da se je od pridatkov ohranilo le šest fragmentov skodele z uvitim ustjem. 1. Fragmenti skodele z uvitim ustjem iz rjavo žgane gline (A 192). Približen premer 18 cm (T. 3: 7). Grob 13 (T. 4: 3—5) V grobni jami, ki je imela dno 35 cm pod sedanjo pvršino, je bila spodnja polovica žare z žganino in iglo, poleg pa je stala nekoliko bolje ohranjena posoda. Opis pridatkov: 1. Fragmenti spodnie polovice žare iz črno rjavo žgane gline. Žara je bila po obodu okrašena z vodoravnim plastičnim rebrom (A 207). (T. 4: 3). 2. Fragmentirana bronasta igla (A 208). Velikost 13,2 cm (T. 4: 4). 3. Posoda, vrečaste oblike iz črno rjavo žgane gline. Ustje ni ohranjeno (A 209). Višina 31 cm, premer 31 cm (T. 4: 5). Grob 14 (T. 5: 1—2) Grob je bil vkopan 70 cm globoko v sloj ilovice in je poleg žare vseboval še eno manjšo, dobro ohranjeno posodo. Opis pridatkov: 1. Žara z visokim stožčastim vratom iz črno rjavo žgane gline. Široko izvihano ustje je na notranji strani fasetirano. Na vratu in po ramenu je posoda okrašena z vodoravnimi kanelurami (A 210). Višina 44,5 cm, premer 53,5 cm (T. 5: 1). 2. Posoda z visokim koničnim vratom in izvihanim ustjem, narejena iz rjavo žgane gline. Po obodu in vratu je okrašena z dvema vrstama trikotnikov, ki so sestavljeni iz treh vzporedno kaneliranih linij (A 211). Višina 23 cm, premer 26 cm (T. 5: 2). Grob 15 Grob je bil že v preteklosti zaradi obdelovanja zemlje popolnoma uničen. Grob 16 Od celotnega groba, ki je bil v preteklosti razoran, se je ohranila le razvlečena lisa žganine, v kateri ni bilo nobenih najdb. Grob 17 Na dnu poškodovane grobne jame (posledica oranja) so ležali fragmenti razbite žare. 1. Fragmenti žare z visokim stožčastim vratom in izvihanim ustjem. Ramena posode so bila okrašena z vodoravnimi kanelurami, ustje je znotraj fasetirano. Črno rjavo žgana glina (A 233). Oblike posode v risbi ni mogoče obnoviti. Grob 18 (T. 5: 3—5) Grob je bil vkopan v sloj ilovice, v njem pa je bila s skodelo pokrita žara, ki je vsebovala žganino in bronasto iglo. Opis predmetov: 1. Žara bikonične oblike iz črno rjavo žgane gline (A 234). Višina 34 cm, premer 39 cm (T. 5: 5). 2. Skodela z uvitim ustjem iz rjavo žgane gline (A 235). Višina 10 cm, premer 25 cm (T. 5: 3). 3. Bronasta igla; pod drobno glavico je svitkasto odebeljena (A 236). Velikost 12.4 cm (T. 5: 4). Grob 19 (T. 6: 1—2) Na dnu grobne jame, vkopane v sloj ilovice, je stala žara z žganino, ki je bila pokrita s skodelo. Opis posod: 1. Žara bikonične oblike, iz rjavo črno žgane gline (A 237). Višina 40 cm, premer 40 cm (T. 6: 1). 2. Skodela z uvitim ustjem iz temno rjavo žgane gline. Posoda je po največjem obodu na šestih mestih okrašena z okrasom, ki ga sestavljajo tri vzporedne kanelure (A 238). Višina 8,4 cm, premer 25 cm (T. 6: 2). Grob 20 (T. 3: 5—6) V grobni jami, ki je bila zaradi visoke lege že uničena (posledica oranja) so med žganino ležali skromni ostanki dveh posod: 1. Fragmenti ustja in oboda posede iz rjavo črno žgane gline (A 239); (T. 3: 5). 2. Fragmenti dna in oboda posode iz temno rjavo žgane gline (A 240). Premer dna 14.5 cm (T. 3: 6). Grob 21 (T. 7: 1) V ovalni grobni jami, katere vrhnji del je bil že uničen, je stala spodnja polovica žare z žganino. 1. Fragmenti spodnje polovice žare iz črno žgane gline. Dno ni ohranjeno. Posoda je bila po obodu okrašena z vodoravnim plastičnim rebrom (A 241). Približen premer 36 cm (T. 7: 1). Grob 22 (T. 6: 5) Na dnu popolnoma uničene grobne jame, ki je bila komaj 25 cm pod današnjo površino, so med žganino ležali le fragmenti dna in oboda žare. 1. Fragmenti dna in oboda iz črno rjavo žgane gline (A 242). Premer dna 12 cm (T. 6: 5). V 75 cm globoki grobni jami, ki je bila vkopana v plast ilovice so bile štiri posode: 1. Velika žara, trebušaste oblike, iz temno rjavo žgane gline, Prehod od ramen v vrat posode je stopnjičasto poudarjen, ramena pa so okrašena s trikotnim ornamentom, ki je sestavljen iz treh vzporednih vrezanih linij (A 243). Višina 45 cm, premer 44 cm (T. 7: 3). 2. Posoda z visokim stožčastim vratom in širokim lijakastim ustjem, ki je na notranji strani fasetirano. Vrat in rame posode sta okrašena z vodoravnimi kanelurami (A 244). Višina 26 cm, premer 33 cm (T. 7: 6). 3. Skodela z uvitim fasetiranim ustjem iz sivo žgane gline. Na največjem obodu ima plastičen gumb, ki je dvakrat vertikalno prevrtan. Po obodu je okrašena s snopi poševnih vrezov (A 246). Višina 5,5 cm, premer 16 cm (T. 7: 5). 4. Skodelica s presegajočim ročajem iz črno žgane gline (A 245). Premer 9,6 cm (T. 7: 4). Grob 24 Grob je bil vkopan v sloj ilovice. V globini 35 cm pod površino je bila le žganina brez žare in pridatkov. Grob 25 (T. 8: 1—6) Grobna jama je bila vkopana v sloj ilovice. V njej je 50 cm globoko stala žara z žganino in pridatki. Vrhnji del groba je bil uničen pri obdelovanju njiv. 1. Spodnja polovica žare iz rjavo črno žgane gline (A 282). Ohranjena višina 17 cm, premer 37 cm (T. 8: 4). 2. Ovratnica iz bronastih lističev, ki so okrašeni z iztolčenimi pikami. Skupaj 33 kosov (A 285); (T. 8: 1). 3. Bronasta verižica (A 286); (T. 8: 3). 4. Fragment bronaste zapestnice (A 287), Velikost 4,5 cm (T. 8: 2). 5. Vijček stožčaste oblike iz rjavo žgane gline (A 283). Višina 2,1 cm, premer 3,3 cm (T. 8: 5). 6. Vijček stožčaste oblike iz rjavo žgane gline (A 284). Višina 2,3 cm, premer 2,3 cm (T. 8: 6). Grob 26 Približno 40 cm pod sedanjo površino je bila v ilovnatih tleh ohranjena ovalna lisa žganine (premer 45 cm), ki razen koščkov sežganih človeških kosti ni vsebovala drugih pridatkov. Grob 27 V nepravilno okrogli grobni jami (premer 45 cm), katere dno je bilo 70 cm pod današnjo površino, je bil le sloj žganine brez vsakih pridatkov. Grob 28 (T. 7: 2) Vrh v ilovico vkopane grobne jame, je bil 22 cm pod sedanjo površino. V grobu je bila žara z žganino in fragmenti manjše posodice, poleg pa je stala še ena, čisto razpadla posoda. 1. Fragmenitrana žara iz črno rjavo žgane gline. Ustje ni ohranjeno (A 298). Višina 32 cm, premer 33 cm (T.7: 2). 2. Fragmenti trupa posode iz črno rjavo žgane gline. Posode v risbi ni bilo mogoče rekonstruirati (A 299). 3. Fragmenti manjše posodice iz temno sivo žgane gline, ki je risarsko ni mogoče obnoviti (A 300). Grob 29 (T. 9: 1—10) Grobno jamo, ki je bila vkopana 90 cm globoko v plast ilovice so bili položeni tile pridatki: 1. Velika žara s širokim lijakastim vratom iz črno žgane gline (A 301). Višina 61,5 cm, premet 62 cm (T. 9: 9). 2. Posoda trebušaste oblike z visokim izvihanim ustjem iz rjavo žgane gline. Na ramenu je okrašena z vrezanim ornamentom (A 302). Višina 33 cm. premer 35 cm (T. 9: 4). 3. Posoda bikonične oblike z izvihanim ustjem iz črno žgane gline (A 303). Višina 23 cm, premer 27 cm (T. 9: 3). 4. Skodelica z ovalnim ustjem in dvema presegajočima ročajema iz rjavo žgane gline (A 304). Višina 8,3 cm, premer 12 cm (T. 9: 1). 5. Skodelica s presegajočim ročajem iz črno sivo žgane gline (A 305). Višina 4 cm, premer 6,9 cm (T. 9: 2). 6. Železen fragment, najverjetneje del noža (A 310). Velikost 4 cm (T. 9: 5). 7. Fragment bronaste tordirane žice (A 309). Velikost 0,9 cm (T. 9: 6). 8. Vijček iz rjavo žgane gline (A 308). Višina 2,7 cm, premer 2,5 cm (T. 9: 7). 9. Vijček iz rjavo žgane gline. Okrašen je s širokimi pokončnimi kanelurami (A 307). Višina 4 cm, premer 4,3 cm (T. 9: 8). 10. Kamnit artefakt (A 306). Velikost 5,2 cm (T. 9: 10). Grob 30 (T. 10: 1—2) V grobno jamo je bila položena žara z žganino, poleg nje pa je stal lonec, v katerem je bila majhna skodelica. Žara je bila popolnoma uničena, lonec in skodelica pa sta brez zgornjih polovic, ker ju je pri obdelovanju polja poškodoval plug. 1. Fragmenti ramena in dna posode iz rjavo žgane gline. Vrat je bil koničen, najširši obod pa je okrašen s poševnimi kanelurami (A 311 in A 312) (T. 10: 2). 2. Fragmenti skodelice iz črno žgane gline (A 313). Dno je vbočeno, ostenje lepo glaje-no. Skodelica je imela najverjetneje tudi presegajoč ročaj (T. 10: 1). Grob 31 (T. 10: 3) Grob je bil z oranjem popolnoma uničen; 35 cm pod sedanjo površino je bil le kup žganine, na kateri je stal zdrobljen spodnji del neke posode. Sloj žganine je bil debel 20 cm. 1. Fragmenti dna in oboda posode, ki je bila narejena iz rjavo žgane gline (A 314) (T. 10: 3). Grob 32 V okrogli grobni jami (premer 45 cm), katere vrh je bil 30 cm pod sedanjo površino, je bila žganina brez vsakih drugih pridatkov. Grob 33 (T. 10: 4—5) V okroglo jamo, ki je bila vkopana v plast ilovice, je bila položena s skodelo pokrita žara z žganino. 1. Žara iz rjavo žgane gline (A 317). Višina 35 cm, premer 29 cm (T. 10: 5). 2. Skodela z uvitim ustjem iz rjavo žgane gline (A 318). Višina 13 cm, premer 30 cm (T. 10: 4). Grob 34 (T. 10: 6—13) Grobna jama je bila vkopana 60 cm globoko pod sedanjo površino v plast boksita. Vanjo je bila položena s skodelo pokrita žara, ki je vsebovala poleg žganine še tri trnke in kos železne igle. Poleg žare je bil v grob položen tudi manjši lonec, v katerem je bila zdrobljena skodelica s presegajočim ročajem. 1. Žara bikonične oblike z visokim iz-vihanim ustjem. Vrat posode je okrašen z vodoravnimi, ramena pa s poševnimi kanelurami. Rjavo žgana glina (A 324). Višina 31 cm, premer 38 cm (T. 10: 11). 2. Skodela z uvitim ustjem iz rjavo žgane gline. Na največjem obodu ima plastično ušesce, ki je vodoravno prevrtano (A 325). Višina 7,6 cm, premer 22,7 cm (T. 10: 12). 3. Lonec bikonične oblike iz črno rjavo žgane gline (A 326). Višina 20 cm, premer 24 cm (T. 10: 13). 4. Fragmenti posodice s presegajočim ročajem iz temno rjave žgane gline (A 327). Približen premer 6 cm (T. 10: 9). 5. Trije bronasti trnki (A 328, A 329, A 330). Velikost 2,3 cm, 2,5 cm in 3,1 cm (T. 10: 6—8). 6. Dva fragmenta železne igle (A 331). Velikost 4,6 cm (T. 10: 10). Grob 35 Grob je bil v preteklosti popolnoma uničen, tako da se je v boksitnih tleh ohranila le skromna plast žganine. Grob 36 (T. 11: 4—7) Grob, ki je ležal komaj 20 cm pod sedanjo površino, je bil skoraj docela uničen. V njem so bili naslednji predmeti: 1. Fragmenti dna in oboda žare iz rdeče črno žgane gline (A 454 (T. 11: 7). 2. Fragmenti skodele z uvitim ustjem iz črno rjavo žgane gline (A 455). Približen premer 23 cm (f. 11: 5). 3. Vijček bikonične oblike iz rjavo žgane gline (A 456). Višina 2,5 cm, premer 3,1 cm (T. 11: 6). 4. Fragment bronaste žice (A 457). Velikost 4 cm, premer 0,1 cm (T. 11: 4). Grob 37 Grob je bil v preteklosti že toliko uničen, da se je v boksitnih tleh ohranila le 60 cm široka lisa žganine. Grob 38 (T. 11: 8) V uničeni grobni jami, katere dno je bilo komaj 30 cm pod površino je stala poškodovana žara z žganino, poleg nje pa so ležali še fragmenti druge, popolnoma razbite posode. 1. Fragmenti spodnjega dela žare iz znotraj črno, zunaj pa rjavo žagne gline (A 458). Premer dna 17 cm (T. 11: 8). 2. Fragmenti posode iz črno rjavo žgane gline (A 459). Posodo v risbi ni mogoče rekonstruirati. Grob 39 V 50 cm globoki, v boksit vkopani grobni jami, ki je bila nepravilne okrogle oblike, je bila le žganina brez pridatkov. Grob 40 (T. 11: 1) Grobna jama je bila v zgornjem delu že uničena, saj so ležali fragmenti žare z žganino komaj 20 cm pod površjem okolice. 1. Fragmenti popolnoma uničene žare iz črno rjavo žgane gline (A 460). Grob 41 (T. 11: 2) Grob je bil že uničen, tako da so 25 cm pod površino ležali le redki fragmenti žare in nekaj žganine. 1. Fragmenti dna in oboda žare iz črno rjavo žgane gline (A 461). Grob 42 (T. 11: 12—13) Dno grobne jame je bilo vkopano 70 cm globoko pod sedanjo površino v plast boksita. V grobu je stala spodnja polovica žare z žga-nino (vrh je najverjetneje uničil plug) in skodela. 1. Spodnja polovica žare iz črno rjavo žgane gline (A 463). Premer dna 12 cm (T. 11: 13). 2. Skodela z uvitim fasetiranim ustjem iz rjavo žgane gline (A 462). Višina 6,7 cm, premer 26,4 cm (T. 11: 12). Grob 43 (T. 11: 3) Grob je bil v preteklosti popolnoma uničen, ker so čezenj izkopali globji jarek. V zelo razvlečeni plasti žganine so ležali le posamezni fragmenti razbite posode. 1. Fragmenti dna in trupa posode iz rjavo žgane gline (A 464) (T. 11: 3). Grob 44 Grob je bil v preteklosti uničen, tako da so se ohranili le razvlečeni sledovi žganine in kosi razbite kamnite plošče, ki je nekoč prekrivala grobno jamo. Grob 45 Tudi grob 45 so uničili pri kopanju vojaškega jarka. Tako so bili v globini 80 cm pod sedanjo površino ohranjeni le skromni ostanki žganine. Grob 46 (T. 11: 9—11) Grob je ležal komaj 10 cm pod sedanjo površino, zato je bil z oranjem v celoti uničen. Med žganino so ležali tile predmeti: 1. Fragmenti žare iz znotraj rjavo, zunaj pa črno žgane gline (A 466); (T. 11: 10). 2. Fragmenti skodele z uvitim ustjem iz črno rjavo žgane gline (A 467); (T. 11: 9). 3. Nekoliko poškodovana bronasta igla. Pod diskasto glavico je okrašena s tremi drobnimi svitki (A 468). Velikost 6,4 cm (T, 11: 11). Grob 47 Grobna jama je bila vkopana 50 cm globoko pod sedanjo površino v sloj ilovice. V njej je stala popolnoma uničena žara z žganino, ki jo je nekoč prekrivala skodela z uvitim ustjem. 1. Fragmenti žare iz rjavo črno žgane gline (A 513). Obliko posode v sliki ni bilo mogoče obnoviti. 2. Fragmenti skodele z uvitim ustjem iz rjavo žgane gline (A 514). Posodo v risbi ni bilo mogoče rekonstruirati. Topografija Nekropola na Borštku v Metliki v svojem okolju ni osamljena, čeprav se za zdaj Bela krajina s številom najdišč iz žarnogrobiščnega obdobja ne more kdove kako ponašati. Tako so bili že v sami Metliki, razen na Borštku, odkriti žarni grobovi tudi na severnem koncu mesta, ki nosi ledinsko ime Špitalska draga.5 Ker grobišče ni bilo strokovno raziskano, obsega nekropole in točnega števila izkopanih grobov ob odkritju ni bilo mogoče ugotoviti. S kasnejšim in temeljitejšim poizvedovanjem pa se je izkazalo, da so v Špitalski dragi pri kopanju temeljev za stanovanjsko hišo in garažo (leta 1961 in 1967) zadeli na najmanj deset žarnih pokopov, ki so bili raztreseni brez vsakega reda po celotni površini stavbišča Globina grobov ni znana, po pripovedovanju očividcev pa ,je nihala med 0,5 in 1 m, odvisno pač od strmine pobočja, na katerem se je razprostiralo grobišče. Kot že rečeno, so bile najdbe ob gradnji večinoma uničene, tako da je uspelo Belokranjskemu muzeju rešiti za svoje zbirke le gradivo petih grobov. Od tega števila, pa so prvi trije vsebovali samo fragmente zdrobljenih in nesestavljivih žar, v preostalih dveh pa je bilo poleg keramičnih najdb odkritih tudi nekaj kovinskih predmetov (glej T. 12: 1—5). Drugo grobišče iz žarnogrobiščnega obdobja, za katerega menimo, da ga moramo na tem mestu prav tako omeniti, je bilo odkrito v Gribljah, mali obkolpski vasi, ki leži slabe štiri kilometre južno od Podzemlja. Tu so namreč že v preteklem stoletju pri gradnji šole našli več prazgodovinskih planih grobov, ki so imeli vsi žarne pokope. Prav tako so večkrat naleteli na žarne grobove tudi na sosednjem Požekovem 2 Špitalska draga v Metliki: pogled na področje žarnega grobišča. Blick auf das Gebiet des Urnengräberfeldes 3 Griblje: pogled na področje žarnega grobišča. — Blick auf das Gebiet des Urnengräberfeldes 4 Sadež v Črnomlju: pogled na področje žarnega grobišča. — Blick auf das Gebiet des Urnengräberfeldes vrtu, kar nedvomno dokazuje, da je morala imeti nekropola večji obseg.6 Žal, so že takrat vse najdbe uničili in zavrgli, tako da imamo iz gribeljskega žarnega grobišča ohranjen inventar enega samega groba, ki ga je leta 1973 na svojem dvorišču izkopal sedanji gospodar Peter Požek (glej T. 14: 5—10). Od najdb, ki so prišle na dan pri starejših kopanjih pa je ohranjena le fragmentirana bronasta ovratnica, ki jo v svojih zbirkah čuva Narodni muzej v Ljubljani (T. 14: 11). Skoraj enako usodo kot grobišči v Gribljah in v Špitalski dragi v Metliki je doživela tudi tretja belokranjska nekropola iz žarnogrobiščnega obdobja, ki se je razprostirala na Sadežu v Črnomlju. Kot lahko razberemo iz starejših zapiskov in poročil, so bili na Sadežu grobovi odkriti zanesljivo že pred prvo svetovno vojno. Že takrat so namreč pri kopanju jam za sadno drevje na južnem pobočju hriba zadeli na nekaj žganih pokopov, ki so vsebovali velike, s kamnitimi ploščami pokrite žare in posamezne kovinske predmete.7 Posebej velja poudariti, da je pri teh kopanjih iprišlo na dan tudi nekaj staroslovanskih najdb, kar je kasneje zavedlo Walterja Šmida, da je grobišče zmotno pripisal zgodnjesrednjeveškemu obdobju.8 Na nevzdržnost teze o žganih staroslovanskih pokopih je prvi opozoril že Josip Korošec, ki je pravilno ugotovil, da imamo na Sadežu v Črnomlju grobove iz dveh različnih časovnih in kulturnih stopenj.9 Tak pojav ni seveda nobena posebnost, saj je znan že z Bleda,10 v podobni obliki pa smo ga zasledili tudi na Borštku v Metliki, kjer so se na istem prostoru med seboj prepletali žarnogrobiščni in antični pokopi.11 Iz obdobja med obema vojnama ni s Sadeža v Črnomlju znanih nobenih najdb. Pač pa so na tem prostoru ponovno zadeli na grobove pred dobrimi petnajstimi leti, ko se je pričelo mestno jedro širiti tudi po južnem pobočju hriba. Najdbe so prihajale na dan sporadično brez strokovnega nadzora, zato v večini primerov nimajo ohranjenih grobnih celot. Bistvenih uspehov niso dosegla niti natančna topografska poizvedovanja, saj kljub nekaterim noticam v strokovnem časopisju, točnega števila odkritih ali, bolje rečeno, uničenih grobov danes ni več mogoče dognati. Kolikor toliko verodostojen podatek je ohranjen le za parcelo 189 KO Črnomelj, kjer so pri gradnji stanovanjske hiše in širjenju ceste odkopali 4—5 grobov.12 Vse najdbe z ostalega področja pa so bile, kot že rečeno, s strojnimi izkopi dosledno uničene, kar velja tudi za grobove s prostora, na katerem stoji posebna šola, ki so jo zgradili šele 1970. leta. Žarno grobišče na Sadežu v Črnomlju, za katerega lahko trdimo, da je bilo po obsegu v Beli krajini eno največjih, se nam tako kaže v močno okrnjeni obliki. Od celotnega števila grobov sta namreč ohranjeni le dve grobni celoti in nekaj več kot deset sporadičnih najdb, ki pa vendarle kažejo na nekdanje bogastvo in pomembnost nekropole.13 Žal, prvotne podobe grobišča ne bo več mogoče rekonstruirati, saj bi ostala tudi morebitna moderna raziskovanja ob tolikšnem številu uničenih grobov le skromen torzo. Časovna opredelitev Če preidemo sedaj h kronološkemu ovrednotenju omenjenih grobišč, potem velja že na začetku poudariti, da kažejo vsa štiri dokaj enotno sliko. Tako Borštek kot tudi Špitalsko drago, Griblje in Sadež moramo namreč po načinu pokopa v velikih žarah in po osnovnih oblikah materialne kulture najožje povezati s sorodnimi najdišči onstran Gorjancev, ki jih je v zadnjem času S. Gabrovec združil pod oznako grobišča ljubljanskega tipa.14 Če imajo belokranjske nekropole odgovarjajoče paralele tudi na sosednjem Hrvaškem, zaenkrat še ni mogoče ugotoviti. Povezave s prostorom onstran Kolpe bi bile namreč že zaradi enotnega geografskega značaja pokrajine same po sebi umevne, vendar pa bi morali področje med Kolpo in Dobro natančneje raziskati. Zdi se, da povezave s Hrvaško ne bodo čisto brez pomena. To namreč dokazujejo žarna grobišča, ki leže ob vznožju Gorjancev, saj je na primer med gradivom Treščerovca in Krupač15 tudi vrsta takšnih elemntov, ki so materialu iz dolenjskih nekropol dokaj sorodni. Verjetno se ne bomo veliko zmotili, če trdimo, da sta obe nekropoli v bližini Ozlja ljubljanski skupini zelo blizu, morda celo bliže, kot na primer grobiščema v Veliki Gorici ali Dobovi. Da je to res, kaže že sam način pokopa v velikih žarah (Krupače), kakršnega bi v nekropolah ob Savi zaman iskali. Če pa temu dodamo še sorodnosti v gradivu,16 potem so stiki s centralno slovensko žarnogrobiščno skupino (tip Ljubljana) več kot očitni. To seveda pomeni, da obstajajo tudi vzhodno od Bele krajine takšna žarna grobišča, ki po svoji kulturni pripadnosti bolj gravitirajo k jugovzhodnoalpskemu prostoru kot pa k Panonski ravnini. Pojav je vsekakor zanimiv in bi ga kazalo v prihodnje še podrobneje proučiti. Najstarejše gradivo, ki ga tu objavljamo, nudi zanimiv grob iz Gribelj (T. 14: 5—10). Celota vsebuje namreč takšne pridatke, ki imajo dobre paralele zlasti v predmetih iz grobov o Bršljinu, Golobinjeku in Mokronogu,17 torej v gradivu, ki je značilno za fazo Ljubljana Ib. Grobovi iz drugih treh belokranjskih nekropol pa so nekoliko mlajši. Za takšno ugotovitev zadostuje že bežen pogled na Borštek, saj ni v doslej izkopanem gradivu nobenega značilnega elementa, ki bi ga lahko zanesljivo postavili v deveto stoletje. Isto velja za grobišči v Špitalski dragi v Metliki in na Sadežu v Črnomlju, podobno situacijo pa je opaziti tudi v nekropoli na novomeških Mestnih njivah, za katero je bilo že večkrat ugotovljeno, da je tako po materialni kulturi kot po skromnosti pridatkov Borštku še najbolj sorodna.18 Žal je gradivo z Borštka in Mestnih njiv po tipološki plati tako enolično, da v okviru samih grobišč ni mogoče izvesti zadovoljivih kombinacijskih analiz. Tako se moramo pri dataciji najdb opreti predvsem na Ljubljano, ki je kronološko moderno urejena in daje vse možnosti za dobre primerjave.19 Kot že rečeno, prevladuje v grobovih na Borštku in na Mestnih njivah predvsem keramično gradivo, med katerim vidno izstopa tip velike trebušaste žare (npr. T. 2: 7; T. 6: 1, 3, 4), ki ima v več primerih na spodnjem delu aplicirano plastično rebro (npr. T. 1: 4; T. 7: l).20 Ostali keramični inventar, razen skodel z uvitim ustjem, ni tako številen, kljub temu pa velja omeniti skodelice s presegajočim ročajem (T. 1: 2; T. 7: 4; T. 9: 1—2), male amfore (T. 12: 8)21 in nekaj bikoničnih žar z visokim stožčastim vratom (T. 3: 1; T. 5: 1—2; T. 7: 6).22 Od naštetega gradiva imajo v Ljubljani dobre paralele predvsem velike trebušaste žare s plastičnimi rebri in žare s koničnimi vratovi, ki so v grobišču jasno datirane v fazo Lj II.23 Takšno opredelitev potrjujejo tudi nekatere drobne najdbe, pri čemer imamo v mislih predvsem igle s spiralno uvito glavico (T. 12: 9),24 nerazvite večglave igle (T. 5: 4)23 in igle, ki imajo z vrezi okrašene vratove.26 Ostali material (zlasti keramika) je za kronološke analize manj odločilen, podčrtati pa moramo, da med njim zaenkrat ni najdb, ki bi bile starejše od faze Ljubljana II. Začetek grobišč na Mestnih njivah, na Sadežu in na Borštku je zato jasen in po doslej znanem gradivu ne izstopa iz okvirov 8. stoletja. Ta ugotovitev je seveda pomembna, saj ne kaže le čas, ko so omenjena grobišča nastala, ampak se posredno dotika tudi nekaterih kulturno historičnih vprašanj, ki jih bomo omenili na koncu sestavka. Obdobje, v katerem se naša grobišča pojavijo, je torej znano. Pri tem seveda nakazanih časovnih mej 8. stoletja ne gre precenjevati, saj nimamo za absolutno datacijo nobenih opor. Važna je predvsem sočasnost z Ljubljana II, ki zaradi dobrih paralel ne more biti sporna. Vse druge podrobnosti (na primer, ali je treba začetek postavljati v fazo Lj II a ali v fazo Lj II b) so namreč obrobnega pomena in jih zaradi enoličnosti gradiva trenutno tudi ni mogoče reševati. Toliko o začetku. Kakšen pa je bil konec naših grobišč? Če pogledamo najprej Mestne njive, potem je treba priznati, da med najdbami ni elementov, ki bi bili mlajši od faze Ljubljana II. Tipološka struktura grobišča je namreč tako enotna, da podrobnejše kronologije pokopov tudi ob primerjanju z Ljubljano še ni mogoče izpeljati. Uporaba nekropole v mlajšem obdobju ostaja zato nedokazana, vendar pa vseh možnosti za takšno datacijo prav zaradi nedodelane tipologije lončenine za sedaj še ne kaže povsem izključiti. Nekoliko drugačna kot v Novem mestu je situacija na Borštku v Metliki, kjer imamo v grobu 6 zanesljivega predstavnika faze Ljubljana III a. Pokop vsebuje sicer nekaj starejših elementov (npr. žara z rebrom), vendar pa je za kronološko opredelitev pomembna predvsem polmesečna fibula (T. 2: 1), ki je značilna prav za ta čas.27 Dobro lahko v fazo Lj III a uvrstimo tudi moški grob 5 iz Špitalske drage (T. 12: 4—5), v katerem je bila poleg žare še bronasta igla s profilirano glavico, ki se končuje v značilnem stožčastem zaključku. Sicer pa so razen na Borštku in Špitalski dragi v fazi Lj III pokopavali tudi na Sadežu v Črnomlju, kar dobro potrjujejo najdbe iz tamkajšnjih uničenih grobov (T. 13: 1—8; T. 14: 1—4). Uporaba grobišč v času Lj III je torej dokazana, pri tem pa je treba na Sadežu zanesljivo računati tudi z mlajšo fazo tega obdobja (Lj III b).28 To seveda pomeni, da se je plan žgan pokop v Beli krajini ohranil še v polnem halštatskem obdobju oziroma tudi takrat, ko se je v deželi že uveljavila navada pokopavati v gomilah. Ugotovitev ni nova in je z razvojne poti povsem razumljiva; vendar pa je prav prvi pojav gomil, pod katerimi so bili na primer v Podzemlju poleg skeletnih najdeni tudi žgani grobovi, še v marsičem nejasen, zato se bomo teh problemov nekoliko podrobneje dotaknili v nadaljevanju našega sestavka. Pri vseh kronoloških analizah halštatskega obdobja, ki so vključevale tudi podzemeljsko gradivo, se je vedno znova pojavljal dvom, če imamo pod gomilami resnično žgane pokope, saj so s sosednje Dolenjske znani primeri, ko so žgani grobovi ležali izven gomil ali pa so pod nje prišli šele s kasnejšim nasipavanjem.29 Da bi situacijo v Podzemlju bolje razumeli je torej potrebno odgovoriti na nekaj osnovnih vprašanj: ugotoviti moramo, kako številni so žgani pokopi v podzemeljskem gomilnem grobišču in kateri časovni stopnji pripadajo, prav tako pa je treba natančneje pojasniti, kakšna je bila njihova lega v gomilah. Na prvo vprašanje ni težko odgovoriti, saj vemo, da je Szombathy odkril 18 žganih pokopov, če pa temu dodamo še grob z antenskim mečem in grob iz velike gomile v Podzemlju,30 se njihovo število dvigne na dvajset. Vsi grobovi za kronološke analize o začetku železne dobe niso enako pomembni. Eden je namreč brez vsakih pridatkov, pet jih vsebuje takšne predmete, da jih ožje časovno ni mogoče opredeliti, trije pa sodijo že v razvito halštatsko obdobje (Ha C 2 — Ha D).31 Ostane torej enajst pokopov, ki jih ni težko opredeliti. Pri tem seveda ne mislimo le na grob z antenskim mečem, ki je jasno postavljen v fazo Podzemelj 1, ampak na vso skupino, saj so grobovi med seboj tipološko tako povezani, da lahko govorimo o zaključenem kronološkem horizontu. Celotna situacija je dobro razvidna tudi na kombinacijski tabeli (sl. 6), kjer se žara kot vodilni in najpogostejši tip v skupini dobro prepleta z vsemi ostalimi predmeti. Sicer pa je tipološki sestav žganih grobov iz podzemeljskih gomil večinoma enak inventarju planih pokopov s Sadeža, Špitalske drage, Borštka in Mestnih njiv, tako da v sočasnost vseh teh pokopov skoraj ne moremo dvomiti. Razlike v pridatkih so le pri orožju, ki ga plane nekropole ne poznajo, kar pa zanesljivo ni v zvezi s kronologijo, ampak s kulturno historičnimi spremembami tistega časa. Nekoliko teže pa je pojasniti lego žganih grobov v sklopu posameznih gomil. Zavedati se namreč moramo, da so bile podzemeljske nekropole izkopane že v prejšnjem stoletju, ko si je metodologija raziskovanj šele utirala pot, zato modernih načrtov pri proučevanju konstrukcij ni na razpolago. Edini, toda dragoceni vir so Szombathyjevi terenski dnevniki, v katerih je avtor zabeležil vrsto pomembnih podatkov, ki jih je možno uporabiti tudi pri reševanju tega vprašanja.32 Če torej pogledamo, kako je s podzemeljskimi žganimi grobovi, potem imamo ohranjene podatke, da jih je Szombathy odkril kar pod enajstimi gomilami: v sedmih primerih je bil med skeletnimi grobovi en sam žgan pokop, v treh po dva in v enem primeru pet (sl. 5). Število gomil, ki so vsebovale tudi žgane pokope, torej ni majhno (dva primera je odkril še J. Pečnik),33 kar s statističnega aspekta dobro dokazuje, da o slučajnem oziroma kasnejšem nasipavanju (kot na primer v Stični) skoraj ne more biti govora. Tumuli z žganimi grobovi zavzemajo namreč v primerjavi s celotnim številom gomil dobro petino, to pa je že razmerje, ki izključuje vsako slučajnost. Ugotovitev je zato jasna, potrjuje pa jo tudi razprostranjenost gomil, saj se le-te grupirajo zgolj na enem prostoru, ampak so enakomerno raztresene po vsej okolici Kučarja.34 Kakšna pa je lega žganih grobov v posameznih gomilah? Zanimiv je seveda položaj najstarejših pokopov (glej sl. 6), saj so prav ti za pravilno razumevanje začetka železne dobe v Beli krajini ključnega pomena. Podatkov sicer ni veliko, vendar pa je vsaj za pet gomil situacija precej jasna. V njih so namreč grobovi, ki sodijo v horizont Podzemelj 1, od vseh najnižji, pomembno pa je tudi dejstvo, da ležijo okoli centra gomil.33 Analize torej kažejo, da so žgani grobovi te kronološke stopnje zanesljivo najstarejši pokopi v gomilah. Ker vsebujejo še izrazito žarnogrobiščno gradivo, imamo pred seboj zanimivo sožitje starega in novega načina pokopavanja. Ta pojav pa ni Gomila Število pokopov v gomili Oznaka žganega Datacija žganega groba skeletnih žganih groba Sk 1 17 5 Sk 1/7 Sk 1/12 Sk 1/16 Sk 1/17 Sk 1/21 Ha C—D ? Ha C—D Podzemelj 1 Podzemelj 1 G 1 25 2 G 1/17 G 1/20 ? Podzemelj 1—2 G 28 4 2 G 28/1 G 28/5 Podzemelj 1 ? G 29 2 G 29/1 G 29/2 ? Podzemelj 1 P 13 3 1 P 13/3 ? P 15 14 1 P 15/13 Podzemelj 1 P 23 6 1 P 23/7 Podzemelj 1 G 5 11 1 G 5/4 Ha D G 27 8 1 G 27/9 ? G 30 1 G 30/1 Podzemelj 1 Sk 2 46 1 Sk 2/40 Podzemelj 1 Grm 2 1 Podzemelj 1 Podzemelj 200 (?) 1 (?) Podzemelj 1—2 5 Podzemelj: pregled žganih grobov po gomilah. — Übersicht der Brandgräber nach den Tumuli omejen le na Podzemelj. Znan je namreč še iz Črnomlja,30 prav tako pa imamo ohranjene podatke tudi za Šmarjeto,37 kar kaže morda na tesnejšo povezanost obeh prostorov v zgodnji železni dobi. Kot torej vidimo, se pojavijo prve gomile v Beli krajini in ob spodnjem toku Krke resnično že v fazi Podzemelj 1, to je v obdobju, v katerem so še vedno v uporabi tudi plana žarna grobišča. Ta kronološka in kulturna vzporednost ni presenetljiva, saj se v njej zrcali prehodni čas, ko ena oblika pokopavanja še ni povsem zamrla, druga pa se ni utegnila v celoti uveljaviti. Nekoliko težje je pojasniti vprašanje, če se morda v tej simbiozi načina pokopavanja odražajo tudi sociološke zakonitosti, pri čemer mislimo predvsem na posebnosti v medsebojnih odnosih, družbeni strukturi in grobnem ritualu. Vsi ti elementi imajo O o <3 4- g Ö & — U) f 4 G 30/l Sk 1/17 ® G 29/2 @ ? • Sk 1/21 • m • G 28/1 ® • P 15/13 • • P 23/7 • Grm • • Sk 2/40 • • ® • e • • • Podzem. • • • G 1/20 • o • 6 Podzemelj: kombinacijska tabela — Kombinationstabelle namreč pri rekonstrukciji življenja v prazgodovinskih obdobjih pomembno vlogo, zato jih tudi v primerih, ko gradivo in podatki niso najbolj zgovorni, ne gre povsem zanemarjati. Žal imamo prav takšen slučaj v Podzemlju, saj je bilo grobišče raziskano že v preteklem stoletju. Zato tudi naša nadaljnja razmišljanja ne bodo dokončna, ampak jih moramo jasno označiti kot poskus, ki naj pokaže na tista vprašanja, s katerimi se bo treba spoprijeti pri bodočem delu. Kaj nam torej povedo žgani grobovi iz Podzemlja? Če se za začetek še enkrat povrnemo k njihovi legi, potem moramo ponoviti tisto, kar smo že ugotovili: žgani pokopi, ki pripadajo časovnemu horizontu Podzemelj 1, so v gomilah okoli Kučarja od vseh grobov najnižji, prav tako pa imajo skoraj brez izjeme tudi centralen položaj. Osrednja lega zanesljivo ni brez pomena. Narekuje namreč ugotovitev, da imamo pred seboj grobove, ki so stratigrafsko najstarejši pokopi v gomilah, zato jih moramo označiti kot nosilce pokopavanja v posameznih tumulili. Žgani grobovi so torej začetniki rodovnih pokopališč, ki jim lahko prav zaradi tega, z ozirom na ostale pokope v gomilah, pripišemo tudi poseben socialni položaj. Naslednji problem se nanaša na vprašanje njihove etnične pripadnosti. Kot smo že v prejšnjem poglavju omenili, sta v Podzemlju v nekaterih gomilah združena dva načina pokopavanja, star, ki izhaja iz planega žganega pokopa, in nov, ki prinese gomilo. Sicer je res, da poznamo žgane pokope pod gomilo tudi v nekaterih drugih halštatskih skupinah (npr. Štajerska), vendar pa je v Podzemlju situacija čisto specifična. Predvsem gre v našem primeru za rodovno gomilo, pod katero je žgan le začetni centralni grob, vsi ostali pa so skeletni. Takšna oblika gomil ni znana niti na področju osrednjega Balkana, od koder je ideja rodovnih tumulov s skeletnimi pokopi v krogu pravzaprav izšla. Vrednost podzemeljskih gomil je torej v simbiozi pokopov, saj je na dlani, da se prav v njih zrcali neposreden stik med novimi idejami, ki so prišle z Balkana in starim grobnim ritualom, ki je bil že pred tem znan na osrednjem slovenskem prostoru. Komu moramo torej pripisati žgane pokope v podzemeljskih gomilah? Če upoštevamo ugotovitev, da je pojav rodovne gomile s skeletnim pokopom povezan tudi s priselitvijo novega prebivalstva, potem sta možna dva odgovora: da so v njih pokopani novi prišleki, ali pa so to grobovi življa, ki je že pred kolonizacijo z Balkana bivalo na podzemeljskih tleh. Prva možnost je malo verjetna, saj bi pomenila le začasen skok od ustaljene oblike pokopavanja k sežigu in zopet povratek k skeletnemu pokopu. Razen tega pa je tako korenita sprememba grobnega rituala povezana tudi s temeljitimi spremembami duhovnega življenja, ki jim za tako kratko obdobje in majhno število grobov komaj najdemo smisel. Precej verjetnejša je zato druga možnost, namreč, da so v žganih grobovih v podzemeljskih gomilah pokopani žarnogrobiščni prebivalci, ki so obdržali svoj osnovni grobni ritual, vendar pa so ga združili z novo idejo rodovnega pokopališča. Prav tako govori za staroselce tudi materialna kultura. Ta je v pretežni meri žarnogrobiščna in dobro povezana s sočasnim gradivom iz planih nekropol (npr. Borštek, Mestne njive itd.). Novost je le pridajanje orožja, ki pa se ne pojavlja v vseh grobovih. Razložiti jo bomo morali kot odmev na nemirni čas 8. stoletja, ko so številni premiki, negotovosti in nuja po branjenju interesov, privedli do dviga veljave bojevniškega stanu, kar je našlo svoj odraz tudi v običaju p ri dajanj a orožja v grobove. Zanimiva je ugotovitev, da v sočasnih planih nekropolah žarnih bojevniških grobov ni. V grobišču na Borštku, Mestnih njivah, Sedežu in Špitalski dragi ne najdemo niti enega kosa orožja, kar zopet podpira domnevo, da je v podzemeljskih gomilah v žganih grobovih pokopan socialno pomembnejši sloj staroselskega prebivalstva. Gre torej za začetek globjih sprememb družbenega razvoja, ki so našle zaključen izraz nekoliko kasneje v razvitem halštatskem obdobju. Končno nam ostane še analiza, s katero bomo poizkusili ugotoviti spol žganih grobov v podzemeljskih gomilah. Žal, zaradi starih izkopavanj ne moremo uporabiti podatkov, ki jih nudi antropologija, vendar pa je vsaj za bojevniške grobove moški spol izven dileme. Zanimiv je tudi pogled na kombinacijsko tabelo (slika 6), ki upošteva le jasno datirane grobove in kjer sta v razpredelnici dokaj dobro izoblikovani dve skupini. Na prvi pogled bi pomislili, da nam je uspelo s kombiniranjem ločiti grobove po kronološkem redu, vendar ni tako. To namreč dokazuje grob Sk 11/40, v katerem se prepleta gradivo ene in druge skupine, kar imamo dodatno potrjeno tudi v grobu 23 z Borštka. Razen tega so žare s koničnim vratom iz druge skupine v Ljubljani večkrat dobro datirane v fazo Lj. II (npr. grob 22, grob 174). Kombinacijska analiza torej grobov ni razvrstila po kronologiji. Druga možnost je ločitev grobov po spolu. Na dnu razpredelnice so namreč pokopi z orožjem, za katere smo že omenili, da so moški. Ali moramo potem grobove začetne kombinacijske skupine pripisati ženskam? Odgovor ni preprost. Predvsem ni v njih noben izrazit ženski pridatek, saj vsebujejo skoraj brez izjeme le keramično gradivo. To velja tudi za grob G 29/2, v katerem naj bi bili dve bronasti zapestnici, ki pa ju Szombathy v svojem dnevniku ne omenja. Na drugi strani pa je prav kombinacija žare, amfore in skodele tako na Sadežu v Črnomlju (tab. 12: 6—9) kot na Mestnih njivah v Novem mestu (grob 3) z iglama jasno potrjena kot skupina pridatkov moških grobov, zato lahko ta spol z veliko verjetnostjo suponiramo tudi za podzemeljske žgane pokope iz začetne kombinacijske skupine (slika 6). Potemtakem ni uspela kombinacijska analiza razvrstiti grobov niti po spolu, ampak se v skupinah odraža neka druga razlika. Glede na vsebino grobnih celot je še najverjetneje, da smo s kombiniranjem ločili žgane pokope po socialni strukturi, pri čemer so v eni grupi združeni grobovi bojevnikov, v drugi pa moški pokopi nevojaškega (»civilnega«) prebivalstva, ki pa je vendarle imelo v okviru posameznih rodov oziroma skupnosti viden družben položaj. Kulturnohistorično ovrednotenje Vse dosedanje analize so bile obrnjene predvsem k vprašanjem kronologije in načina pokopa. Preden pa končamo, je prav, da poizkusimo postaviti ugotovitve tudi v ustrezni historični okvir, saj bodo dobili tako rezultati širšo veljavo. Problematiki 8. stoletja pred našim štetjem je bilo namreč v zadnjem času posvečeno precej pozornosti, zato so glavne poteze obdobja, v katerem so se pojavila naša grobišča, že začrtane. Za širši slovenski prostor je to storil S. Gabrovec, ki je v eni zadnjih razprav poleg čisto kronoloških vprašanj razgrnil tudi vrsto historičnih zaključkov, tako da danes že precej dobro vemo, kakšne kulturne spremembe je prinesel v deželo pojav železa, kdaj so bili novi prilivi prebivalstva in iz katerih komponent se je izoblikovala halštatska kultura.38 Vse te ugotovitve so seveda za razumevanje 8. stoletja ključnega pomena, tranzitna lega našega prostora pa jim daje tudi širšo veljavo. Ali lahko torej v ta zgodovinski kontekst vključimo dobljene rezultate? Odgovor je pritrdilen. Že sam pojav planih nekropol na Borštku, Mestnih njivah in drugih najdiščih, ki se začenjajo šele v 8. stoletju, je namreč nujno povezan s premiki žarnogrobiščnega prebivalstva, za katerega pa še ni povsem jasno od kod se je doselilo. Po Gabrovčevih ugotovitvah je misliti predvsem na priliv ljudi iz Panonije, ki sta jih v predalpski svet potisnila negotovost (trakokimerijski sunek) in pridobivanje železa,39 prav tako pa je treba upoštevati tudi manjše premike znotraj obstoječih skupin (tip Ljubljana).40 Nastanek naših grobišč je torej povezan z omenjenimi premiki in gibanji, ali z drugimi besedami, v njih so pokopani ljudje, ki so v 8. stoletju pred našim štetjem prvič intenzivneje poselili naš prostor in s tèm ustvarili temelj kasnejši železnodobni kulturi. Da je res tako, se lahko prepričamo tudi iz položaja žarnih nekropol, saj so vse razen Borštka naslonjene ob utrjene višinske naselbine, kar je dovolj zgovoren dokaz, da so morale biti z njimi v tesni zvezi. Tako leže Mestne njive v neposredni bližini novomeškega Marofa, Špitalska draga pod Veselico in Sadež v Črnomlju na južni strani istoimenskega hriba. Verjetno ne bo odveč, če povemo, da se je tudi v Podzemlju piano žarno grobišče, ki je bilo odkrito šele pred nedavnim, razprostiralo tik pod prazgodovinsko naselbino na južnem pobočju Kučarja, kar zanesljivo ni slučaj.41 V legi omenjenih nekropol se namreč že kaže neka zakonitost, ki sicer še ni do potankosti dognana, vendar pa nudi dovolj opore, da smemo z dokajšnjo verjetnostjo pričakovati podobna grobišča tudi ob drugih prazgodovinskih naselbinah na Dolenjskem. Spremembe, ki jih je v ta del Slovenije prinesel še zadnji naselitveni sunek, za katerega je vezan pojav družinskorodovne gomile in določene novosti v materialni kulturi, so prav tako večidel že znane. Iz Gabrovčevih dognanj namreč vemo, da so prišle spremembe iz centralnega balkanskega prostora in da se je s tem sunkom zaključilo formiranje halštatskih skupin v jugovzhodnih Alpah. Dokaj natančno je omejen tudi prihod teh novosti, ki so se na območju Dolenjske pojavile nekako v začetku 7. stoletja pred našim štetjem.42 Tem ugotovitvam ni kaj dodati. Pač pa so naše analize pokazale, da so se v Beli krajini in ob spodnjem delu Krke, torej v predelih, ki leže najbližje Panoniji, gomile pojavile že konec 8. stoletja, kar je približno za stopnjo prej, kot na ostalem Dolenjskem.43 Kaj je temu vzrok, za sedaj še ne vemo odgovoriti, čeprav se ponuja misel, da je zlasti vzhodna usmerjenost obeh pokrajin pri tem odigrala odločilno vlogo. Sunek, ki je prinesel s seboj navado pokopavati v rodovnih gomilah, stare civilizacije ni nasilno pretrgal, ampak se je z osnovo, na katero je trčil, ustvarjalno združil. Žarna grobišča staroselcev, (Mestne njive, Sadež, Špitalska draga itd.) za katere vemo, da so zasnovali temelje utrjenim višinskim naseljem, trajajo namreč kljub novostim v nezmanjšanem obsegu dalje. Žgani grobovi se pojavijo celò pod gomilami, in to v centralni legi (nekateri vsebujejo orožje), tako da o nasilni odstranitvi staroselskega vladajočega sloja skoraj ne more biti govora. Šele v kasnejših fazah, lahko bi rekli čez eno ali dve generaciji, pa plane nekropole prenehajo, medtem ko v gomilah žgane pokope naslede skeletni. Žal, starejša izkopavanja za proučevanje socialnih razmer in družbenih odnosov ne nudijo dovolj podatkov, zato vseh sprememb in pretresov, ki so se dogodili v tem obdobju, ni mogoče ugotoviti. Že sedaj pa lahko rečemo, da je bil stik med starimi in novimi elementi tekoč in miren, skratka, da sta se obe osnovni komponenti združili v tvorno celoto, ki je postala trdna baza kasnejšega halštatskega fenomena. 1 V. Šribar, Arh. vestnik 13—14 (1962 do 1963) 469 ss. 2 J. Dular, Arh. vestnik 25 (1974) 353 ss. 3 Inv. št. Belokranjskega muzeja v Metliki. 4 Obe železni zapestnici (T. 2: 4—5) sta bili pri prvi objavi groba (cfr. V. Šribar, Arh. vestnik 13—14 [1962—1963] 471, T. 2: 5, 6, 8), napačno predstavljeni kot loki treh železnih fibul. 5 T. Knez, Varstvo spomenikov 8 1960-61) 229. 6 Arheološka najdišča Slovenije (Ljubljana 1975) 242. 7 Najdišče se v starejši literaturi omenja kot Puhkov in Švajgerjev vrt (cfr. Arheološka najdišča Slovenije, 240). 8 W. Šmid, Corniola 1 (1908) 37 s. 9 J. Korošec, Zbornik filozofske fakultete 2 (1955) 96 s. 10 S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled Dela l.razr. SAZU 12 (1960) 17 ss. 11 J. Dular, Arh. vestnik 25 (1974) 354. 12 T. Knez, Varstvo spomenikov 8 (1960-61) 228 s. J. Dular, Varstvo spomenikov 9 (1962—1964) 138; Idem, Varstvo spomenikov 17—19 (1974) 100. 13 prva grobna celota je vsebovala le žaro, ki pa je bila tako slabo ohranjena, da je ni bilo mogoče rekonstruirati v risbi. 14 S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 345. 15 K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj, (Zadar 1973) 181, 186. 16 Podobnosti obstajajo zlasti pri nekaterih oblikah keramike (cfr. K. Vinski-Gasparini, o. c., T. 100: 1, 7 in T. 101: 1, 5, 7, 11, 13). 17 Bršljin: T. Knez, Arh. vestnik 18 (1967) 155, T. 1: 2, 8, 10: Golobinjek in Mokronog: S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 365, T. 4: 1—6, T. 11: 3—6. 18 T. Knez, Arh. vestnik 17 (1966) 75. J. Dular, Arh. vestnik 24 (1973) 547. 19 I. Puš, Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani, Razprave 1. razr. SAZU 7 (1971); kronologijo grobišča je izpeljal S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 342 ss. 20 Mestne njive imajo tovrstnega okrasa več kot Borštek; cfr. T. Knez, Arh. vestnik 17 (1966) 51, T. 5: 2, T. 7: 1, 3 itd. 21 Mestne njive: T. Knez, Arh. vestnik 17 (1966) 51. T. 6: 6 in 16: 4. 22 Ibidem, T. 10: 2 in T. 13: 1. 23 S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 343; glej tudi razpredelnico na str. 340. 24 Mestne njive: T. Knez, o. c., T. 4: 2 in T. 6: 7. 25 Ibidem, T. 6: 4. 26 Ibidem, T. 4: 1, 3. 27 S. Gabrovec, Godišnjak Sarejevo 8 (1970) 35. R. De Marinis, M. Guštin, Preistoria Alpina 11 (1975). 4. 28 Takšno datacijo narekujejo predvsem vozlaste ovratnice in močno narebrene zapestnice, ki so značilne za Ha C 2 horizont; cfr. B. Teržan, Arh. vestnik 24 (1973) 426 in J. Dular, Arh. vestnik 24 (1973) 560. 29 Cfr. S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 362 s; idem, Symposium zu der jüngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa (Bratislava 1974) 174 ss. J. Dular, Arh. vestnik 24 (1973) 547. 30 Za grobove s Szombathyjevih izkopavanj glej F. E. Barth, Die hallstattzeitlichen Grabhügel im Bereiche des Kutscher bei Pod-semel (Slowenien), Antiquitas R. 3, Bd. 5 (1969) 16; za preostala dva, ki ju je izkopal Pečnik, pa K. Deschmann, Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach (1888) 71 ss. « To so grobovi G 1/17, G 5/4, G 27/9, G 28/5, G 29/1, P 13/3, Sk 1/7, Sk 1/12 in Sk 1/16. 32 Fotokopije Szombathyjevih dnevnikov hrani arhiv Inštituta za arheologijo SAZU. 33 Glej opombo 30. 34 Gomile, v katerih so bili poleg skeletnih najdeni tudi žgani grobovi so znane iz Grma, Podzemlja in Skrilj. 35 To so gomile G 1, G 27, Sk 1, Sk 2 in gomila iz Grma, v kateri je bil najden grob z antenskim mečem. 36 J. Dular, Arh. vestnik 24 (1973) 569. 37 Korespondenca Pečnik — Szombathy; prepise hrani NMLj. 38 S. Gabrovec, Arh. vestnik 24 (1973) 338 ss. 39 Ibidem, 362. 40 Na to kaže namreč močna povezanost v materialni kulturi med našimi najdišči in samo Ljubljano. 41 Lega grobišča je bila odkrita pri topografskem delu v jeseni 1977. Po pripovedovanju lastnikov so pri rigolanju pred desetimi leti na tem predelu uničili čez 15 žganih po- kopov. Tu sta bili najdeni tudi dve bronasti igli s stožčasto glavico (cfr. J. Dular, Arh. vestnik 24 [1973] 547, T. 3: 2—3). 42 S. Gabrovec. Arh. vestnik 24 (1973) 363. 43 To ugotavlja že Gabrovec, vendar s pomisleki, da so morda podzemeljske gomile drugačne kot dolenjske {Arh. vestnik 24 [1973] 362). Dodatek Špitalska draga Grob 1 .Žara iz rjavo žgane gline (A 171); obliko posode ni mogoče obnoviti v risbi. Grob 2 Fragmenti nesestavljive žare iz rjavo žgane gline (A 172). Grob 3 Fragmenti žare iz rjavo žgane gline; ne-sestavljivo (A 173). Grob 4 (T. 12: 1—3) 1. Fragmenti žare iz rjavo žgane gline; obliko posode ni mogoče rekonstruirati (A 292). 2. Skodela z uvitim ustjem iz rjavo žgane gline (A 293); približen premer ustja 27 cm (T. 12: 1). 3. Fragment bronaste igle (A 294); velikost 8,3 cm (T. 12: 3). 4. Železen nožič (A 295); velikost 8,2 cm (T. 12: 2). Grob 5 (T. 12: 4—5) 1. Žara iz rjavo črno žgane gline (A 477); premer 40 cm (T. 12: 4). 2. Bronasta igla s profilirano glavico (A 478); velikost 19,6 cm (T. 12: 5). Sadež v Črnomlju Grob 1 Fragmenti nesestavljive žare iz rjavo žgane gline. Grob 2 (T. 12: 6—9) 1. Žara iz rjavo črno žgane gline (A 483), ki ima na spodnjem delu oboda aplicirano plastično rebro; premer 37 cm (T. 12: 6). 2. Skodela z uvitim ustjem iz rjavo žgane gline (A 484); premer 24 cm (T. 12: 7). 3. Lonček z dvema ročajema iz rjavo žgane gline (A 485); premer 13,2 cm (T. 12: 8). 4. Igla z uvito glavico iz brona (A 486); velikost 7,5 cm (T. 12: 9). Sporadične najdbe: Lok vaške vozlaste fibule (A 168); velikost 9,7 cm (T. 13: 1). Železna zapestnica (inv. št. NMLj P 3603); premer 8 cm (T. 13: 2). Vozlasta ovratnica (A 508); velikost 11.5 cm (T. 13: 3). Vozlasta ovratnica (A 169); velikost 13,3 cm (T. 13: 5). Bronasta cevčica (P 7118); velikost 7 cm (T. 13: 4). Fragment bronaste zapestnice (A 287); velikost 3,9 cm (T. 13: 6). Narebrena bronasta zapestnica (A 162); premer 8 cm T. 13: 7). Narebrena bronasta zapestnica (A 161); premer 8,5 cm (T. 13: 8). Tri bronaste zapestnice z nesklenjenimi konci (P 3596, P 3598, P 3599); premeri 9 cm, 9.5 cm in 10,2 cm (T. 14: 1). Jantarna ogrlica (A. 159) (T. 14: 2). Bronasta zapestnica, okrašena z vrezi (A 178); premer 7,5 cm (T. 14: 3). Bronasta zapestnica, okrašena z vrezi (A 167); premer 7,3 cm (T. 14: 4). Griblje Grob 1 (T. 14: 5—10) 1. Dno žare iz rjavo žgane gline (A 250). 2. Fragmenti skodele z uvitim ustjem iz rjavo žgane gline (A 251); približen premer 26 cm (T. 14: 5). 3. Bronasta ovratnica, okrašena s poševnimi vrezi (A 252); premer 14,5 cm (Trl4: 9). 4. Fragmentna zapestnica iz bronaste pločevine (A 253); približen premer 7 cm (T. 14: 6, 10). 5. Fragment obročka iz bronaste žice (A 254); velikost 2,5 cm (T. 14: 7). 6. Framentiran bronast gumb (A 255); velikost 2,5 cm (T. 14: 8). Sporadična najdba: Fragment bronaste ovratnice, okrašene z vrezi (P 13075); velikost 9 cm (T. 14: 11). DAS URNENFELD AUF BORŠTEK IN METLIKA Zusammenfassung Das Flachgräberfeld auf Borštek in Metlika, wo in den Jahren von 1956 bis 1968 47 Brandgräber freigelegt wurden, wird zu wichtigeren vorgeschichtlichen Fundorten in Bela Krajina gerechnet. Es gehört nämlich zusammen miet verwandten Fundorten wie Sadež in Črnomelj, Špitalska draga in Metlika und Griblje (von diesen Fundorten sind nur einzelne Gräber und sporadische Funde bekant — cfr. T. 12—14) zu einem Komplex von Nekropolen, die in letzter Zeit aufs Neue bestimmt und unter dem Begriff des Gräbertyps Ljubljana zusammengefasst wurden.14 Das älteste Material, das hier veröffentlicht wird, bietet uns das Grab von Griblje (T. 14: 5—10). In seiner Gesamtheit enthält es nämlich solche Beigaben, die gute Parallelen vor allem in den Gegenständen der Gräber in Bršljin, Golobinjek und Mokronog17 finden, in einem Material also, das für die Phase Ljubljana I b charakteristisch ist. Die Gräber aus drei anderen Nekropolen in Bela Krajina stammen aus einer etwas jüngeren Zeit. Es genügt bereits ein flüchtiger Blick auf Borštek, um dies festzustellen, weil in dem bisher ausgegrabenen Material kein charakteristisches Element zu finden ist, das man mit Sicherheit ins neunte Jahrhundert datieren könnte. Das Gleiche gilt auch für die Gräberfelder in Špitalska draga in Metlika und auf Sadež in Črnomelj, von einer ähnlichen Situation kann man auch auf der Nekropole aus Mestne njive in Novo mesto sprechen, für die schon wiederholt festgestellt wurde dass sie sowohl der Fundgutkultur als auch der Bescheidenheit der Beigaben nach Borštek noch am nächsten steht.18 Leider ist das Material von Borštek und Mestne njive typologisch so einförmig, dass im Rahmen der Gräberfelder selbst keine Befriedigenden Kombinationsanalysen ausgeführt werden können. So muss man sich bei der Datierung der Funde vor allem auf Ljubljana stützen, das chronologisch modern eingerichtet ist und gute Vergleichsmöglichkeiten bietet.19 Wie schon gesagt wurde, überwiegt in den Gräbern auf Borštek und auf Mestne njive die Keramik, wobei der Typ der bauchförmigen Urne sichtlich hervortritt (z. B. T. 2: 7; T. 6: 1, 3, 4), die in mehreren Fällen auf dem unteren Teil eine plastisch applizierte Rippe hat (z. B. T. 1: 4; T. 7: l).20 Das übrige Keramikinventar ist, die Gefässe mit eingezogenem Mundsaum ausgenommen, nicht so zahlreich, es müssen jedoch Schalen mit überstehendem Flenkel (T. 1: 2; T. 7: 4; T. 9: 1—2) erwähnt werden sowie kleine Amphoren (T. 12: 8)21 und einige doppelkonische Urnen mit hohem kegelförmigem Hals (T. 3: 1; T. 5: 1—2; T. 7: ó).22 Gute Parallelen zu dem aufgezählten Material finden in Ljubljana vor allem grosse bauchförmige Urnen mit plastischen Rippen und Urnen mit konischem Hals, die im Gräberfeld mit Sicherheit in die Phase Lj II datiert werden können.23 Diese Einstufung wird auch durch einige kleinere Funde bestätigt, wobei wir vornehmlich an kleine Rollnadeln (T. 12: 9)24 denken, an nichtentwickelte mehrköpfige Nadeln (T. 5: 4)25 und Nadeln, deren Hals, durch Einritzungen verziert ist.28 Das übrige Material (vor allem die Keramik) ist für die chronologischen Analysen weniger von Bedeutung, es muss jedoch betont werden, dass es darunter keine Funde gibt, die älter wären als die Phase Ljubljana II. Der Zeitpunkt der Entstehung der Gräberfelder auf Mestne njive, auf Sadež und Borštek ist deswegen klar und überschreitet nach dem bisher bekannten Material den Rahmen des 8. Jahrhunderts nicht. Diese Feststellung ist natürlich bemerkenswert, weil sie nicht nur auf die Entstehungszeit der erwähnten Gräberfelder hinweist, sonder auch einige kulturhistorische Fragen mittelbar berührt, auf die wir am Ende des Aufsatzes zu sprechen kommen. Der Zeitabschnitt, in dem unsere Gräberfelder erscheinen, ist also bekannt. Dabei sollten die angedeuteten Zeitgrenzen des 8. Jahrhunderts nicht überschätzt werden, da wir für eine absolute Datierung keinen Anthaltspunkt haben. Wichtig ist vor allem die Gleichzeitigkeit mit Ljubljana II, die wegen der guten Parallelen unbestreitbar ist. Alle anderen Einzelheiten (z. B. ob der Beginn in die Phase Lj II a fällt oder in die Phase Lj II b) sind nämlich nur von sekundärer Bedeutung und können wegen der Einförmigkeit des Material im Moment nicht geklärt weren. Soviel über den Beginn. Wie sah aber das Ende unserer Gräberfelder aus? Wenn wir uns zuerst Mestne njive ansehen, dann müssen wir zugeben, dass es unter den Funden keine Elemente gibt, die jünger als die Phase Ljubljana II sein könnten. Die typologische Struktur des Gräberfeldes ist nämlich so einheitlich, dass eine detaillierte Chronologie der Bestattungen auch auf Grund des Vergleichens mit Ljubljana nicht ausgeführt werden kann. Die Verwen- 6* 83 dung der Nekropole in jüngerer Zeit bleibt deswegen unbelegt, es wäre jedoch verfrüht, schon jetzt alle Möglichkeiten für eine solche Datierung auszuschliessen, weil eben die Typologie der Tonwaren noch nicht ausgearbeitet ist. Die Situation auf Borštek unterscheidet sich etwas von der in Novo mesto, da in Grab 6 ein zuverlässiger Stellvertreter der Phase Ljubljana III a vorzufinden ist. Es gibt hier zwar einige ältere Elemente (z. B. eine Urne mit Rippe), doch ist für die chronologische Bestimmung vor allem die halbmondförmige Fibel (T. 2: 1) von Bedeutung, weil sie gerade für diese Zeit charakteristisch ist.27 Auch das Männergrab 5 aus Špitalska draga (T. 12: 4—5) kann der Phase Lj lila sehr gut zugerechnet werden, da sich hier ausser der Urne auch noch eine Bronzenadel mit profiliertem Köpfchen befand, das den charakteristischen kegelförmigen Abschluss aufweist. Ausserdem wurde in der Phase Lj III nicht nur auf Borštek und Špitalska draga, sondern auch auf Sadež in Črnomelj bestattet, was dort durch Funde aus vernichteten Gräbern bestätigt wurde (T. 13: 1—8 und T. 14: 1—4). Die Verwendung der Gräberfelder in der Zeit Lj III wäre somit bewiesen, wobei jedoch auf Sadež bestimmt auch mit der jüngeren Phase dieses Zeitabschnittes (Lj III b) gerechnet werden muss.28 Das bedeutet, dass sich die Brandbestattung in den Flachgräbern von Bela Krajina noch bis in die volle Hallstattzeit hinenin erhalten hat, bzw. noch dann, als sich im Lande bereits der Bestattungsbrauch unter Grabhügeln durchgesetzt hatte. Die Feststellung ist nicht neu und vom Gang der Entwicklung her gesehen, auch ganz verständlich. Jedoch bleibt gerade das erste Einsetzen der Grabhügel, unter denen z. B. in Podzemelj neben Skelettgräbern auch Brandgräber gefunden wurden, noch in mancher Hinsicht unklar, deswegen wird man sich anschliessend etwas eingehender mit diese Problemen befassen. Bei allen chronologischen Analysen, bei denen auch das Material aus Podzemelj mitberücksichtigt wurde, kam immer wieder der Zweifel auf, ob es sich bei den Grabhügeln wirklich um Brandgräber hadelt, da nämlich aus dem Nachbarland Dolenjsko Beispiele bekannt sind, dass Brandgräber ausserhalb der Grabhügel lagen oder dass sich ihre Lage unter den Hügeln durch nachträgliches Aufschütten erklären liess. Um die Situation in Podzemelj besser zu verstehen, ist es nötig, zuerst einige Grundfragen zu beantworten: es muss festgestellt werden, wie zahlreich die Brandbestattungen im Hügelgräberfeld von Podzemelj sind und welcher Zeitstufe sie angehören, aber auch ihre läge in den Grabhügeln muss eingehender geklärt werden. Die erste Frage ist nicht schwer zu beantworten, da uns bekannt ist, dass Szombathy 18 Brandgräber entdeckt hat; wenn man noch das Grab aus dem grossen Grabhügel in Podzemelj30 dazurechnet, wächst ihre Zahl auf 20 an. Für die chronologischen Analysen über den Beginn der Eisenzeit sind jedoch nicht alle Gräber von gleicher Bedeutung. Ein Grab ist ohne jegliche Beigabe, fünf Gräber enthalten solche Gegenstände, die eine zeitlich genaue Bestimmung zulassen, drei aber gehören bereits in die entwickelte Hallstattzeit (Ha C 2—Ha D).31 Es bleiben somit 11 Bestattungen übrig, die nicht schwer zu bestimmen sind. Dabei denken wir nicht nur an das Grab mit dem Antennenschwert, das eindeutig der Phase Podzemelj 1. zugerechnet wird, sondern an die gesamte Gruppe, da die Gräber typologisch so eng miteinander verknüpft sind, dass man von einem ebgeschlossenen chronologischen Horizont sprechen darf. Die Gesamtsituation geht auch aus der Kombinationstabelle deutlich hervor (Abb. 6), wo die Urne als leitender und häufigster Typ in der Gruppe mit allen anderen Gegenständen einen guten Zusammenhang herstellt. Somit ist dann die typologische Zusammensetzung der Brandgräber aus den Grabhügeln in Podzemelj grösstenteils dem Inventar der Flach-Bestattungen gleich, so dass es eigentlich keinen Zweifel über die~Gleich-zeitigkeit all dieser Bestattungen geben kann. Abweichungen in der Art der Beigaben gibt es nur bei Waffen, die in den Flachgräberfeldern nicht Vorkommen, was aber bestimmt nichts mit der Chronologie zu tun hat, sondern mit den kulturhistorischen Veränderungen jener Zeit. Etwas schwieriger lässt sich die Lage der Brandgräber innerhalb einzelner Grabhügel erklären. Man muss sich nämlich dessen bewusst sein, dass die Nekropolen von Podzemelj schon im vorigen Jahrhundert freigelegt wurden, als die Forschungsmethodologie sich ihren Weg erst bahnen musste, deswegen stehen der Konstruktionsforschung keine modernen Pläne zur Verfügung. Die einzige, doch wertvolle Quelle sind Szombathys Tagebücher, die er am Ort der Ausgrabungen führte und in denen er eine Reihe wichtiger Angaben festhielt, die auch zur Lösung dieser Frage herangezogen werden können.32 Wollen wir also wissen, wie es mit den Brandgräbern von Podzemelj steht, so sehen wir aus den erhaltenen Angaben, dass Szombathy sie gleich unter elf Grabhügeln entdeckte: in sieben davon befand sich unter Skelettgräbern eine Brandbestattung, in drei je zwei und in einem Fall fünf (s. Abb. 5). Die Zahl der Grabhügel, die in sich auch Brandbestattungen bargen, ist folglich nicht klein (zwei Beispiele davon hat noch J. Pečnik entdeckt),33 was vom statistischen Gesichtspunkt aus ein guter Beweis dafür ist, dass von einem zufälligen Aufschütten sozusagen keine Rede sein kann. Die Tumuli mit Brandgräbern bilden nämlich im Vergleich der Hügelgräber ein gutes Fünftel, was bereits ein Zahlenverhältnis bedeutet, das jede Zufälligkeit ausschliesst. Die Feststellung liegt also auf der Hand, wird aber ausserdem noch durch die Verbreitung der Grabhügel bewiesen, da diese nicht nur auf einer Stelle gruppiert, sondern gleichmässig in der gesamten Umgebung vom Kučar verstreut sind.34 Und wie ist die Lage der Brandgräber in den einzelnen Grabhügeln? Interessant ist natürlich die Lage der ältesten Bestattungen (s. Abb. 6), da gerade diese für das richtige Verständnis des Eisenzeitbeginns in Bela Krajina von ausschlaggebender Bedeutung sind. Obwohl es nicht viele Angaben gibt, ist die Situation wenigstens für fünf Grabhügel ziemlich klar. Darin befinden sich nämlich die in den Horizont Podzemelj 1 gehörenden Gräber, die tiefsten von allen, wichtig ist aber auch die Tatsache, dass sie um das Zentrum des Grabhügels verteilt liegen.35 Aus den Analysen geht also hervor, dass die Brandgräber dieser chronologischen Stufe mit Sicherheit die ältesten Bestattungen in den Grabhügeln sind. Das sich darin noch ausgesprochenes für Urnenfelder charakteristisches Material befindet, haben wir es hier mit einem interessanten Zusammenwirken der alten und neuen Bestattungsart zu tun. Diese Erscheinung bleibt nicht nur auf Podzemelj begrenzt. Sie ist nämlich auch in Črnomelj bekannt,36 ebenso sind auch Angaben darüber für Šmarjeta erhalten,37 was vielleicht auf eine engere Verbindung der beiden Räume in der frühen Eisenzeit hinweist. Wie wir sehen, kommen die ersten Grabhügel in Bela Krajina und am Unterlauf des Krka-Flusses wirklich schon in der Phase Podzemelj 1 vor, in einem Zeitabschnitt also, in dem noch immer flache Urnenfelder angelegt werden. Dieser chronologische kulturelle Paralellismus ist nicht überraschend, da sich darin nur eine Übergangszeit spiegelt, wo die eine Bestattungsart noch nicht völlig abgestorben ist, die andere sich aber noch nicht voll entwickeln konnte. Alle bisherigen Analysen zielten vor allem auf die Fragen der Chronologie und der Bestattungsart. Bevor wir schliessen, ist der Versuch angemessen, unsere Feststellungen in einen entsprechenden historischen Rahmen zu setzen, damit die Ergebnisse eine breitere Geltung bekommen. Da der Problematik des 8. Jahrhunderts v. u. Z. in der letzten Zeit viel Aufmerksamkeit geschenkt wurde, sind die Hauptzüge der Epoche, in der unsere Gräberfelder einsetzen, schon gut Umrissen. Für den breiteren slowenischen Raum hat dies S. Gabrovec geleistet, der in einer seiner letzten Abhandlungen nicht nur rein chronologische Fragen aufwarf, sondern auch zu einer Reihe historischer Schlussfolgerungen kam, so dass uns heute schon ziemlich gut bekannt ist, welche Kulturveränderungen il Lande das Aufkommen des Eisens mit sich brachte, wann es zu neuen Bevölkerungs-Zuwanderungen kam und aus welchen Komponenten sich die Hallstattkultur herausgebildet hat.38 Alle diese Feststellungen sind von grosser Bedeutung für das Verständnis des 8. Jahrhunderts, die Transitlage unseres Raumes verleiht ihnen aber noch breitere Gültigkeit. Dürfen also die gewonnenen Ergebnisse in diesen historischen Kontext eingeschlossen werden? Die Antwort ist bejahend. Schon das blosse Erscheinen der Flachgräberfelder auf Borštek, Mestne njive und an anderen Fundorten, die erst im 8. Jahrhunder einsetzen, ist nämlich notwendig mit den Umsiedlungen der Urnenfelderbevölkerung verbunden, für die noch nicht geklärt ist, von woher sie zugewandert war. In Übereinstimmung mit den Feststellungen von Gabrovec kann vor allem auf eine Zuwanderung aus Pannonien geschlossen werden, von wo die Bevölkerung durch Unsicherheit (das Nachdrücken der Thrakokimmerier) und die Eisengewinnung in die Voralpenwelt getrieben wurde.39 Es müssen aber ebenso auch kleinere Bewegungen innerhalb der bestehenden Gruppen (Typ Ljubljana)40 berücksichtigt werden. Das Entstehen unserer Gräberfelder ist also mit den angeführten Wanderungen und Bewegungen verbunden, oder mit anderen Worten, ii den Gräberfeldern liegen Menschen begraben, die sich im 8. Jahrhundert v. u. Z. erstmals in unseren Raum angesieldelt und damit die Grundlage für die spätere Eisenzeitkultur geschaffen haben. Von der Richtigkeit dieser Annahme überzeugt auch die Lage der Umenfelder, weil sie sich an befestigte Höhensiedlungen anschliessen, was ein hinreichend beredter Beweis für enge Verbindung zwischen ihnen ist. So liegen Mestne njive in unmittelbarer Nähe von Marof bei Novo mesto, Špitalska draga unterhalb von Veselica und Sadež in Črnomelj am.Südhang des gleichnamigen Berges. Es wäre wohl nicht überflüssig zu sagen, dass sich auch das erst vor kurzem freigelegte flache Urnenfeld in Podzemelj unmittelbar unterhalb der vorgeschichtlichen Ansiedlung am Südhang des Kučar ausdehnte, was sicher kein Zufall ist.41 In der Lage der erwähnten Nekropolen zeigt sich nämlich eine Gesetzmässigkeit, die zwar noch nicht bis in die kleinsten Details ergründet wurde, die uns aber doch als ausreichend zuverlässiger Anhaltspunkt dafür dient, dass wir mit ziemlicher Glaubwürdigkeit ähnliche Gräberfelder bei anderen worgeschichtlichen Ansiedlungen in Dolenjsko erwarten können. Die Veränderungen, die in diesem Teil Sloweniens noch die letzte Ansiedlungswelle verursacht wurden, womit auch das Aufkommen des Familien-Sippengrabhügels sowie bestimmte Neuerscheinungen in der Fund-Kultur Zusammenhängen, sind uns ebenfalls grösstenteils schon bekannt. Seit den Feststellungen von Gabrovec wissen wir nämlich, dass sich diese Veränderungen vom zentralen Balkanraum her ausgebreitet haben und dass durch die Ausbildung der Hallstattgruppen in den südöstlichen Alpen abgeschlossen wurde. Mit ziemlicher Genauigkeit kann auch das Einsetzen dieser Neuerscheinungen, die auf dem Gebiet von Dolenjsko ungefährt auf den Beginn des 7. Jahrhunderts v. u. Z festgesetzt werden.42 Diese Feststellungen bedürfen keiner Ergänzung. Unsere Analysen haben jedoch ergeben, dass in Bela Krajina und am Unterlauf des Krka-Flusses, also in den Gegenden, die Pannonien am nächsten liegen, die Grabhügel schon am Ende des 8. Jahrhunderts Vorkommen, ungefähr um eine Stufe früher als im übrigen Dolenjsko.43 Woran das liegen könnte, ist einstweilen noch nicht geklärt, obwohl sich der Gedanke aufdrängt, dass dabei die Orientierung der beiden Länder nach Osten eine entscheidende Rolle gespielt haben muss. Die Ansiedlungswelle, die den Bestattungsbrauch in Sippengrabhügeln mit sich gebracht hatte, bedeutete keinen gewaltsamen Bruch mit der alten Zivilisation, sie hat sich vielmehr mit der Grundlage, auf die sie gestossen war, schöpferisch vereint. Die Urnenfelder der Altansässigen, die, wie wir wissen, die Grundlagen für die befestigten Höhensiedlungen geschaffen haben, werden in unvermindertem Umfang weiter angelegt. Brandgräber erscheinen sogar unter den Grabhügeln und zwar in zentraler Lage (einege von ihnen enthalten Waffen), so dass von einer gewaltsamen Abschaffung der altansässigen herrschenden Schicht sozusagen keine Rede sein kann. Erst in den späteren Phasen, man könnte sagen, nach einer oder zwei Generationen, setzen die Flachgräberfelder aus, während in den Grabhügeln Skelettgräber an die Stelle der Brandgräber treten. Leider reichen die durch ältere Ausgrabungen gelieferten Angaben für die Erforschung von gesellschaftlichen Verhältnissen und Beziehungen nicht aus, deshalb können die Veränderungen und Umwelzungen dieses Zeitabschnittes nicht festgestellt werden. Schon jetzt kann man aber sagen, dass der Kontakt zwischen den alten und neuen Elementen ununterbrochen und friedlich war, mit einem Wort, die beiden Komponenten hatten sich zu einem schöpferischen Ganzen vereint, das sich zu einer festen Grundlage des späteren Hallstattphänomens herausgebildet hat. PRAZGODOVINSKE GOMILE NA LEGNU PRI SLOVENJ GRADCU MIRA STRMČNIK-GULIČ Zavod za spomeniško varstvo Maribor 1. Opis grobišča Gomilno grobišče se razprostira ob vzhodnem robu legenske terase nad Slovenj Gradcem v Florjanovem gozdu in deloma izven njega na pare. št. 61, 62/1, 69/1, 69/2, 70—76 k. o. Slovenj Gradec1 v obsegu 220 m X 130 m in je v neposredni zvezi s pripadajočo naselbino na Gradišču, od katerega ga loči Barbarin potok (sl. 1, 2). Utrjena naselbina, katere okopi so danes zaradi obdelovalnega zemljišča ponekod že močno zabrisani, leži 500 m vstran od grobišča na nadmorski višini 515—510 m in v višinski razliki 90 m do gomil oziroma 110 m do tal.2 Gomile so razporejene od jugovzhodnega roba gozda v podolgovati gruči proti severozahodu, na sedaj že pozidanih parcelah, kjer so nekaj gomil pri gradnjah uničili in imamo zaradi nekontroliranih posegov le eno delno ohranjeno grobno celoto (T. 19).3 Približno po sredi grobišča poteka podolžno v smeri SSZ—JJV 6—7 m širok in do 0,30 m visok zemeljski nasip še neznanega izvora, poimenovan kot »rimska cesta«.4 Prvi tloris dela tega grobišča je leta 1911 izdelal P. Schlosser, pri čemer pa, žal, ni vrisal severnega dela in ima tako vnesenih le 45 gomil (sl. 3).5 Ob topografski akciji Inštituta za arheologijo SAZU leta 1973 in ob ponovni izdelavi tlorisa leta 1974 ter zopet leta 1978, je bilo ugotovljenih skupno 78 gomil (sl. 4),« vendar zaradi gradenj prvotnega števila več ni mogoče ugotoviti. Velikost gomil se giblje v mejah poprečnosti v razponu od 4,0 X 0,2 do 20,0 X 2,0 m, pri čemer so najštevilnejše tiste s premerom 5—7 m, redkejše pa nad 10 m. Višina gomil je v sedanjem stanju različna, v glavnem so že prekopane ali poškodovane, tako da jih je več kot polovica le 0,2-—0,3 m visokih, tretjina med 0,4—0,6 m, le posamične so od 0,8 do 2,0 m visoke. Nedotaknjenih lahko najdemo le še kakšnih 12 gomil na severnemu delu grobišča. 2. Zgodovina raziskav Prva izkopavanja legenskih gomil in s tem v zvezi prve omembe najdb sodijo v sredino in drugo polovico prejšnjega stoletja. Najstarejše obširnejše poročilo najdemo v Carinthiji 77 iz leta 1887, kjer K. B. Hauser poroča v svojih »Študijah o rimskih cestah v naravi« med drugim: Ze tajni svetnik baron Karl Czoernig sen. nekdanji last- 2 Legen: pogled na gomilno grobišče (1) in gradišče (2) nik gradu Gallenhofen, je dal izkopati več med največjimi teh tumulov, ni pa našel kot mi je blagovolil sporočiti z lastnoročnim pismom 19. junija letos razen požarnega pepela niti najmanjše antikvarične vsebine. Hauser je izkopaval tudi sam in istotam dalje piše: Jaz sam sem pustil izkopati v juniju 1.1. po povabilu dr. Maxa Rosthauerja, takratnega lastnika gradu Rothenthurm, enega tistih tumulov, ki se mi je zdel najbolj obetajoč in sem našel v njem popolnoma nedotaknjen kamnit tlak in pod njim 0,85 šir. in 1,05 m dolgo in 6 cm debelo kamnito ploščo, ki je ležala na plasti žganine, pod njo pa ni bilo drugega kot par kosov zelo velike glinaste žared Iz kratke opombe v Mitt. d. Zentr. Komm, iz leta 1893 zvemo, da je Hauser tudi leta 1886 izkopal dve gomili, ne vemo pa ničesar o najdbah.8 Pomembnejše izkopavanje pada v čas živahnih arheoloških raziskovanj slovenjgraškega izkopavalca-notarja dr. Hansa Winklerja v letih 1909—1912.° Znanstveno raven pa je doseglo izkopavanje, ko je bil pritegnjen še W. Schmid in se je s finančno podporo in tiskanjem poročil vključila še dunajska Akademija znanosti.10 Najdbe Czoerni-govih in Hauserjevih izkopavanj so izgubljene, gradivo Winklerjevih in Schmidovih kopanj hrani Joanneum v Gradcu, vendar je del teh najdb danes izgubljen ali kje založen. Kovinske najdbe iz groba pri izkopu kleti J. Kramarška so začasno v Sokli-čevi zbirki v Slovenj Gradcu (Inv. št. Pokr. m. Mb. 1374—1377), keramične ostanke pa hrani J. Kramaršek doma. Po pripovedovanju starejših okolišanov, so nemški vojaki med drugo svetovno vojno — v letih 1942 in 1943 — razkopavali oziroma ropali gomile in baje številne najdbe odnesli s seboj; kam in po čigavem naročilu se ni vedelo.11 Novejših najdb do danes ni bilo, teren pa smo zaščitili pred gradnjami z odločbo o kulturnem spomeniku. Gradivo iz Legna še ni bilo v celoti objavljeno; najdišče in del najdb pa je bil upoštevan pri raznih študijah.1- V našem delu so obdelani predmeti iz Joanneuma v Gradcu, Kramarškov grob pa v svoji realni celoti v sklopu grobišča še enkrat tabelarno predstavljamo.13 3. Način pokopa Pravilo je individualni žgan pokop v gomili, ki se v podrobnostih v sami opremi grobov s kamnitimi oblogami loči med seboj, kar je razvidno iz podatkov o grobovih v zapiskih W. Schmida iz leta 1912, kjer opisuje 13 gomil, ki so razporejene na obrobju gozda. V treh primerih ima vnesene tudi zelo shematične skice, ki pa ničesar ne povedo. Opisal je razsežnost gomile in njej pripadajoči grob. Gomila 13 »Vel. 8 X 8 m, v. 1,35 m. Grob velikosti 1,90 X 1,55 m je bil oblikovan v obliki skrinje iz velikih kamnov, od katerih je bil eden širok in nepravilne oblike. Kamni so merili 65 X 60 X 36,60 X 50 X 25,50 X 22 X ... itd. m. Žara je stala na tleh, vendar je ležala skrinja više, kamni komaj 64 cm iznad tal iz s prodom mešane zemlje.« Pridana je bila fragmentirana žara iz črno žgane gline, danes rekonstruirana. Nizek konični vrat z izvihanim ustjem prehaja v kroglast trup, ki je okrašen z dvojnim vrezanim krogom in poševno dvotračno kaneluro. Viš. 39,6 cm, pr. ustja 35,2 cm; inv. št. JG 15217 (T. 7: 10). Gomila je danes uničena in je v načrtu leta 1978 ni. Gomila 14 Vel. 8 X 8 m, v. 1 m. V sredini je na tleh stala žara, obdana s štirimi ploščami, ki sta jih pokrivali dve plošči 75 X 48 X 10 in 40 X 67 X 10 cm. Tudi ostali prodniki so bili postavljeni pokoncu in zloženi v obliki hribčka.« Pridana fragmentirana žara iz črno žgane prečiščene gline, z bleščeče izglajeno površino. Konično oblikovani vrat z navzven nagnjenim ustjem prehaja v trebušasto bikonični trup. Na ramenu je okrašena s tremi pokončnimi bradavicami. Danes skoraj v celoti rekonstruirana. Viš. 42 cm, pr. ustja 29,2 cm; inv. št. JG 15036 (T. 9: 2; T. 22: 1). Fragmenti velikega lonca iz sive žgane gline s primesjo drobcev peska. Prehod iz nizkega usločenega vratu z izvihanim ustjem v zaobljeni trup, je poudarjen s plitvo kaneluro. Rekonstruirana v. 35,2 cm, pr. ustja 25,2 cm; neinventarizirano (T. 9: 1). Gomila je sedaj še komaj opazna. Gomila 15 »Viš. 1,05 m. Žara je bila na tleh v sredini, kamni pa so bili položeni tesno ob njej in nad njo zloženi v obliki hribčka.« Žara je danes izgubljena, v kolikor ne spada sem katera od žar brez točnega podatka o gomili (T. 14: 7 ali T. 15: 1). Sedaj je gomila splanirana in komaj vidna. Gomila 16 »O’W N’S; 12,5 X 12,2 m, v. 1,15 m. Skoraj v sredini gomile je ležala 0,96 m pod nivojem velika plošča (85/70 X 76 X 17 cm). Na severozahodu in jugu gomile je bilo precej pepela, oglja in prežgan bron 70—45 cm na široko. Dva metra nazaj proti severozahodu so bili 20 cm pod nivojem naloženi ploščati prodniki v obsegu 2 m. Z »Gomila 16« označene od dežja sprane črepinje so pripadale gomili 17.« Gomile 17 pa W. Schmid ne omenja v zapiskih. Do pomote je prišlo verjetno zaradi tega, ker se Schlosserjevo številčenje gomil namreč ne ujema zanesljivo s Schmidovim poročilom o kopanju gomil (rokopis v Joanneju v Gradcu). Po Schlossenevem načrtu vrisana gomila leži med domačijo in gospodarskim poslopjem Šisernikovih na Legenski cesti 19. Gomili 17 pripada torej: Raztegnjeno bikonično vretence iz temno sivo žgane gline; inv. št. JG 15221 (T. 8: 10).15 Bikonično vretence iz neenakomerno žgane sivo rjave gline; inv. št. JG 15220 (T. 8: 9). Fragment prostoročno delane posode z rjavožgane gline s primesjo sljude in drobcev peska. Okrašena je bila s površno narejenim horizontalnim rebrom in bradavicami. Vel. fragmenta 4,5 X 6 cm; neinventarizirano (T. 8: 11). V škatli leži še nekaj drobcev kosti in oglja in par fragmentov recentne keramike. Danes je gomila 16 močno splanirana, gomila 17 pa uničena. Gomila 21 »V. 1,30 m. Na tleh je bila velika žara z običajno kamnito oblogo v obliki grička. Tudi ta žara izgubljena, oziroma velja podobno kot za gomilo 15 « Danes je gomila komaj opazna. Gomila 22 »9 X 9 m, viš. 0,80 m. Sploščena nizka gomila iz s prodom mešane zemlje. Kamnita plošča velikosti 1,03 X 46 X 18 cm je ležala 73 cm pod nivojem. V bližini pepel in oglje, 70 cm globoko in 80 cm od drevesa najdena bronasta pasna spona (a), v bližini vijček in skodele.« Pridatki: — Poškodovana dvojnokrižna pasna spona izrezana iz bronaste pločevine. En krak manjka. Ohranjena dolž. 5,4 cm, šir. 4,5 cm; inv. št. JG 15222 (T. 9: 3). \\ <, ; G (D (D . O © © 7>s £?©© aixt \ © © © iSÄr ® © © © i @©©®®©@^K - - ® ©ii:,: © ' 4 Legen — Florjanov gozd: situacijski načrt gomilnega grobišča — Nekoliko poškodovan podolgovat tulec ovalnega preseka iz brona z močno primesjo bakra. Dolž. 6,4 cm, najv. obod 1,3 cm. Ob odprtini je na notranji strani okrašen z dvema poševnima vrezoma z luknjico na vsaki strani vreza, na zunanji pa z eno luknjico med obema vrezoma; inv. št. JG 15223 (T. 9: 4). — Fragmentek prežganega brona; neinventarizirano (T. 9: 5). — Fragmenti lonca iz neenakomerno sivo rjavkasto žgane gline. Ohranjen en fragment s pokončno bradavico. Za izris rekonstruirana viš. 15 cm, pr. dna 11,6 cm; neinventarizirano (T. 9: 6). — Fragment temno sivo žganega vratu posode z izvihanim in odebeljenim ustjem na pregibu; neinventarizirano (T 9: 7). — Fragment vratu posode z rahlo navzven nagnjenim ustjem iz sivo rjavo žgane gline. Ponekod so vidni sledovi rdečkastega premaza; neinventarizirano (T. 9: 8). •— Poškodovan pokrov iz sivkasto žgane gline. Viš. 15,8 cm, pr. roba 28 cm; neinventarizirano (T. 9: 9). — Fragment bikonične posode debelih sten iz temno sivo žgane gline z izglajeno površino; neinventarizirano (T. 9: 10). Še nekaj zdrobljenih črepinj prostoročno izdelane posode iz rumeno žgane gline s primesjo peska. Gomila danes v polovici odkopana, ostalo sploščeno. Gomila 23 »Vel. 7 X 7 m, viš. 0,65 m, 10,5 m oddaljena od gomile 22. Ostanki žare in precej pepela je bilo v sredini 0,70 m pod vrhom gomile. Večinoma veliki prodniki so bili nepravilno naloženi nad sredino, manjši prodniki pa so ležali bolj ob robovih.« Fragmenti velike neenakomerno od črne do svetlo rumenkasto rjavo žgane trebušasto bikonične žare z visokim cilindričnim vratom. Dno je rahlo vboklo. Ohranjen je fragment prečnega vdolbenega rebra. Za izris rekonstruirana viš. 46,8 cm, pr. oboda 52,8 cm pr. dna 17,6 cm; neinventarizirano (T. 13: 1). Danes gomila deloma splanirana. Gomila 24 »6 X 6 m, viš. 0,80 m. V isti smeri kot prejšnja od gomile 23 je bila oddaljena 41 m, nato pa 7,5 m proti vzhodu. Razbita žara je bila v sredini 40 cm pod vrhom gomile, ob njej pepel, oglje, žganina. Pepel je bil tudi na tleh 80 cm globoko in je bil obdan s kamni 30 X 30 cm na široko in 20 cm visoko. Preko njih je bil položen večji kamen, vrh njega pa žara. V isti smeri je bila 33 m od gomile 23 še ena prekopana gomila.« Ohranjene le črepinje posode iz rdeče žgane gline s primesjo peska. Nesestavljivo risano ustje (T. 11: 7). Vmes leži tudi nekaj fragmentov rimske keramike. Danes je to še največja gomila v sklopu grobišča z razločno vidnimi sledovi kopanja v obliki križa. Bila pa je očitno že prekopana (Czoernig. Hauser?). Gomila 25 »6 X 6 m, v. 0,80 m. V sredini gomile je bilo 56 cm pod vrhom nekaj črepinj v pepelu in kos zapestnice. Prostor s pepelom jt bil 60 cm globoko v sredini sicer prost, a obložen s kamni.« Pridatki: — Fragment zapestnice je izgubljen, kolikor ni to mišljena danes v dva dela zlomljena fragmentirana in od ognja zvita bronasta igla. Ohranjena dol. 5,7 cm; neinventarizirano (T 8: 12). — Fragmentirana skodela iz neenakomerno rjavo rdečkaste žgane prečiščene gline z glajeno površino. Uvihano ustje skodele je okrašeno s horizontalno potekajočimi kanelu-rami. Viš. 6,2 cm, pr. ustja 18,2 cm; inv. št. JG 15260 (T. 8: 13). — Fragmentirana skodela iz rjavkasto sivo intenzivno žgane gline s primesjo drobnega peska. Izrazito bikonični obod prehaja v cilindrični vrat z rahlo nakazanim izvihanim ustjem. Rekonstruirana viš. 9,5 cm, pr. ustja 13,8 cm, pr. oboda 19,3 cm; neinventarizirano (T. 8: 14). Danes gomila uničena. Gomila 26 »Docela izravnana. V njej vretence in črepinje.« Izgubljeno. Gomila danes v celoti ohranjena. Pomota je nastala zopet zaradi Schlosserjevega številčenja gomil, ki se ne ujema zanesljivo s Schmidovim poročilom. Gomila 27 »8 X 8 m, notranja viš. 0,70 m. Komaj opazna, zelo sploščena « O najdbah ne poroča, tako da obstaja možnost, da je bila že prekopana (Czoernigova ali Hauserjeva kopanja). Gomila danes delno splanirana. Gomila 28 »6 X 6 m, viš. 0,70 m. Na tleh je bil pepel obložen s kamni v krogu 50 X 50 cm. Vmes vijček, črepinje lepo okrašene žare in bronast obroček.« Pridatki: — Fragmentarno ohranjen spodnji del temno sivo žgane posode z vboklim dnom. Ohranjena viš. 3,2 cm, pr. dna 6 cm; neinventarizirano (T. 12: 2). — Fragmentirana posoda z visoko dvignjenim bikonusom iz črno žgane gline. Iz ramena na največji obod je okrašena s štirilinijskimi plitvimi kanelurami, ki tvorijo nekako obliko visečega trikotnika. Vboklo dno je izredno ozko, kakršen je bil po vsej verjetnosti tudi vrat posode. Ohranjena viš. 12,1 cm. najv. oboda 17,8 cm, pr. dna 4,4 cm; neinventarizirano (T. 12: 3). — Fragmentarno ohranjena posoda z oblim obodom in širokim ravnim dnom iz temno sivo žgane gline. Ohranjena viš. 11,2 cm, pr. najv. oboda 23 cm, pr. dna 12,3 cm; neinventarizirano (T. 12: 4). —• Fragment vratu posode z navzven nagnjenim ustjem iz temno sivo žgane gline. Ohranjena viš. vratu 3,9 cm. Pr. ustja 9,6 cm; neinventarizirano (T. 13: 2). — Fragmentiran vrat posode z navzven nagnjenim poudarjenim ustjem iz temno sivo žgane gline. Prehod iz vratu na obod posode je poudarjen. Ohranjena viš. vratu 4,1 cm, pr. ustja 11,6 cm; neinventarizirano (T. 13: 3). — Fragmentarno ohranjen vrat posode z rahlo navzven nagnjenim ustjem iz svetlo rumeno do temno sivo neenakomerno žgane gline. Ohranjena viš. vratu 4,9 cm, pr. ustja 13,4 cm; neinventarizirano (T. 13: 4). — Fragmentiran lijakast vrat posode iz sivo rjavkasto žgane gline z ostrim prehodom vratu v obod posode. Ohranjena viš. 4,4 cm, pr. ustja 13,6 cm; neinventarizirano (T. 13: 5). — Fragment navzven nagnjenega nizkega vratu posode, odznotraj temno sivo žganega odzunaj od svetlo sive do rjavkaste barve. Ugotovljeni pr. ustja 17,5 cm; neinventarizirano (T. 13: 6). •—• Fragmentarno ohranjena nizka bikonična skodela z uvihanim ustjem iz sivo žgane gline. Ohranjen en fragment z ovalno bradavico. Ohranjena viš. 3,4 cm, pr. ustja 21,6 cm; neinventarizirano (T. 13: 12). — Fragmentirana skodela z uvihanim ustjem odznotraj temno sivo, odzunaj svetlo rumeno žgana. Ugotovljena viš. 5,4 cm, pr. ustja 17,6 cm; neinventarizirano (T. 13: 13). — Dva fragmenta posode z visokim bikonusom iz sivo žgane gline. Ornamentirana je s štirilinijskimi plitvimi kanelurami. Vel. 4,9 X 2 m 3 X 3,7 cm; neinventarizirano (T. 13: 7). — Fragmentarno ohranjena kroglasta skodelica z uvihanim ustjem iz sivo žgane gline. Ugotovljena viš. 4 cm, pr. ustja 8,4 cm; neinventarizirano (T. 13: 8). —■ Fragmentarno ohranjena nizka bikonična skodela z uvihanim ustjem iz sivo žgane gline. Ugotovljena viš. 2,8, pr. ustja 15,6 cm; neinventarizirano (T. 13: 9). — Fragment uvihanega ustja skodele iz sivo žgane gline. Ugotovljiv pr. ustja 15,6 cm; neinventarizirano (T. 13: 10). — Fragmenti skodele z uvihanim ustjem iz sivo žgane gline. Ohranjena viš. 3,4 cm, pr. ustja 17,6 cm; neinventarizirano (T. 13: 11). —- Fragmentirana kroglasta skodela z uvihanim ustjem iz sivo žgane gline. Ugotovljena viš. 3,8 cm, pr. ustja 7,6 cm (T. 13: 14). —• Vretence sploščene bikonične oblike iz svetlo rjavo, na enem delu temno sivo žgane gline. Vel. 4,2 X 3,1 cm; inv. št. JG 15236 (T. 13' 15). — Bikonično vretence iz sivo rjavo žgane gline. Vel. 3,6 X 3,2 cm; inv. št. JG 15237 (T. 13: 16). — Bikonično vretence iz sivo rjavo žgane gline. Vel. 2,7 X 2 cm; inv. št. JG 15238 (T. 13: 17). — Bikonično vretence iz temno sivo žgane gline. Vel. 2,9 X 2,4 cm; inv. št. JG 15240 (T. 13: 18). — Vretence sploščene bikonične oblike iz neenakomerno temno sivo do svetlo rjavo žgane gline. Vel. 4,3 X 2,9 cm; inv. št. JG 15239 (T. 13: 19). — Fomenti kroglasto bikonične žare iz temno sivo žgane gline. Na prehodu iz ramena na največji obod je okrašena z dvema horizontalnima plitvima kanelurama in verjetno s tremi izrazitimi bradavicami med njimi. Samo rame in največji obod krasijo snopi prečno potekajočih kanelur. Ohranjena viš. 12,2 cm, pr. najv. oboda 37 cm; neinventarizirano (T. 14: 1). — Fragmentiran ročaj posode iz sivo žgane gline. Ohranjena vel. 3,2 X 7,9 cm; neinventarizirano (T. 14: 2). — Fragment posode s pokončnim in ravno odrezanim ustjem in s presegajočim ročajem. Vel. fragmenta posode 6,2 X 3,6 cm; neinventarizirano (T. 14: 3). Konkavno usločena noga posode iz temno sivo žgane gline. Pod prehodom na obod posode je okrašena z vzporednimi horizontalnimi kanelurami. Viš. 7 cm, pr. stojne ploskve 14,3 cm; neinventarizirano (T. 14: 4). Gomila danes deloma splanirana. O ostalih izkopih gomil ni podatkov, ohranjeno pa je v glavnem samo fragmentirano gradivo z označbo gomil na razpadajočih škatlah z letnico 1912 Windischgraz (Lechen) ali samo Lechen. Nekaj predmetov je brez podatka o pripadajoči gomili in jih bomo obravnavali na koncu. Gomila 1 Gomila 1 po Schlosserju je bila na južni strani Pohorske ceste nasproti kapelice, kjer je bila prej njiva na prostoru gospodarskega poslopja Ajtnikovih, Pohorska cesta 46. Danes obstoji le Schlosserjev podatek in je predstavljala drugo največjo gomilo v sklopu grobišča. Ohranjeno gradivo iz gomile je vse neinventarizirano: — Fragmentarno ohranjen visok konični vrat žare z navzven nagnjenim ustjem, iz prečiščene od rjavo do črno žgane gline z izglajeno črno površino; ohranjena viš. 18 cm, pr. ustja 21,4 cm (T. 1: 1). —- Fragmentiran kroglasto bikonični lonček iz svetlo rjavo žgane gline s konkavno usločenim vratom in izvihanim ustjem. Rame je okrašeno s štirimi podolgovatimi bradavicami; ohranjena viš. 11 cm, pr. ustja 4,9 cm, pr. najv. oboda 15,6 cm (T. 1: 2). — Dno posode iz svetlo rjavo žgane gline; pr. dna 7,6 cm (T. 1: 3). —- Fragmenti rahlo vboklega dna posode iz črno žgane gline; pr. dna 14 cm (T. 1: 4). — Fragmentirana utež piramidalne oblike iz neenakomerno svetlo rjavkasto žgane gline; viš. 5,1 cm (T. 1: 5). — Fragmentirana utež piramidalne oblike iz sivkasto rumene žgane gline; viš. 5,4 cm (T. 1:6). — Utež kot zgoraj; viš. 6,7 cm (T. 1: 7). — Utež kot zgoraj iz svetlo rumeno žgane gline; viš. 5,3 cm (T. 1: S). — Utež kot zgoraj iz svetlo sivo žgane gline; viš. 5,1 (T. 1: 9). — Utež kot zgoraj, močno fragmentirana iz okrasto žgane gline; viš. 3,9 cm (T. 1: 10). — Utež kot prej iz svetlo sivo žgane gline; viš. 5,9 cm (T. 1: 11). — Vretence kroglaste oblike iz neenakomerno od sivo do oker žgane gline; vel. 2,7 X 2,5 cm (T. 1; 15). — Fragment vratu posode z navzven nagnjenim ustjem iz temno sivo žgane gline (T. 1: 12). — Nekaj drobnih fragmentov nesestavljive temno sivo žgane posode; ugotovljivo je bilo le ustje posode (T. 1: 13). — Fragment oboda posode z visoko dvignjenim bikonusom iz sivo rjavo žgane gline (T. 1: 14). — Fragmenti trebušasto bikonične žare, neenakomerno žgana, zato od sivo do svetlo rjave barve z izglajeno površino. Na ramenu okrašena verjetno s štirimi nizkimi bradavicami in s po dvema vzporedno v rahlem loku potekajočima plitvima rebroma; ohranjena viš. 10,8 cm, pr. najv. oboda 56 cm (T. 1: 16). — Fragment visokega koničnega vratu posode iz temno sivo žgane gline (T. 1: 17). ;vM°čno fragmentirana žara iz črno žgane gline s skrbno izglajeno površino. Kroglasto bikonični največji obod prehaja v nižji konični vrat z rahlo izvihanim ustjem. Iz ramena na največji obod je okrašena s po dvema nepravilno vzporednima rebroma in vmesnim dvojno vrezanim krogom; rekonstruirana ohranjena viš. 25,6, pi. ustja 29,2, pr. najv. oboda 57,6 cm — Fragment konkavno usločenega ročaja posode iz sivo žgane gline (T. 2: 2). G o m i 1 a 2 Danes deloma odkopana zaradi ceste (Pohorska cesta). Preko ostalega dela gomile pelje pot k domačiji. Premer 11 m in je najbližja pripadajoči naselbini. — Fragmentirana žara iz črno žgane gline s skrbno izglajeno površino. Izrazito trebušasto bikonično oblikovani trup prehaja s sedlastim žlebičem v visok konični vrat z navzven nagnjenim ustjem; rekonstruirana ohranjena viš. 30 cm, pr. ustja 19,6, pr. najv. oboda 63,2 cm. (T. 3: 1). V žari so bili najdeni ožgani ostanki kosti zelo mladega otroškega skeleta. Gomila 3 Danes v celoti ohranjena s pr. 8 m. Vse gradivo neinventarizirano. —- Fragmentarno ohranjena trebušasto bikonična žara iz temno sivo žgane gline in izglajeno površino. Na prehodu iz ramena na največji obod okrašena s tremi izrazitimi pokončnimi bradavicami, ki jih zaobkrozajo kanelure v obliki visečega polkroga. Med njimi potekajo trolinijske poševne kanelure: ohranjena viš. žare 17,6 cm, pr. najv. oboda 60,8 cm (T. 2: 3). — Fragmentiran lonec ostrih prehodov iz sivo rjavkaste žgane gline; ohranjena viš. 8,6 cm, pr. ustja 8,7 cm, pr. najv. oboda 10,8 cm (T. 2: 4). — Fragmentirano dno posode iz sivo rjavo žgane gline; pr. 6,2 cm (T. 2: 5). — Fragment dna posode iz sivo rjavo žgane gline; ugotovljivi pr. 8,1 cm (T. 2: 6). — Fragment skodele iz svetlo sivo žgane gline (T. 2: 7). — Fragment posode z lijakastim ustjem iz svetlo rjavo oker žgane gline. Iz ramena na največji obod je okrašena s pasovi rahlo poševnih žlebičev; vel. fragmenta 4,9 X 4 cm (T. 2: 8). — Fragment vratu posode iz svetlo rjavo žgane gline. Vrat je bil okrašen s plitvimi horizontalnimi kanelurami (T. 2: 9). — Fragment dna posode iz sivo žgane gline (T. 2: 10). —- Del ročaja posode iz rumeno rjavo žgane gline (T. 2: 11). — Fragment oboda črno žgane žare s horizontalno postavljenim bradavičastim okrasnim držajem; vel. fragmenta 7,1 X 7,2 cm (T. 2: 12). — Fragment oboda črno žgane žare s horizontalno raztegnjeno bradavico; vel. fragmenta 5,3 X 6,4 cm (T. 2: 13). V škatli so še drobne črepinje treh temno sivo do svetlo rjavo žganih posod. Gomila 4 Po Schlosserju je locirana v sedanji sadovnjak Žvikartovih na Pohorski cesti 41, med cesto in robom gozda. Danes izravnana in zabrisana. V Joanneju je danes najti samo fragmentarno ohranjene črepinje različnih posod, medtem ko so v inventarni knjigi pod št. 15224—15227 vpisane naslednje najdbe: — »15224 Zapestnica iz tanke žice. Dimenzije 8,7 X 7 cm. Konca stisnjena skupaj.« —• »15225 Mala maska iz brona, masivna, 4,5 X 3,7 cm, ženski obraz s kodrastimi (?) lasmi, preko čela diadem (?). Preko čela teče trak do prve vrste kač (?), ki obdajajo obraz. Pod brado levo in desno po ena kača.« — »15226 Polovica malega obeska, znotraj votel, iz. brona, s tremi luknjicami na površini. Skozi štirioglato ušesce je potisnjena palčica, ki je na obeh koncih odebeljena. Dolžina 17 mm.« — »15227 Tanke bronaste ploščice, 12 X 13 mm, vsi robovi so krhki. V visokem reliefu upodobljena glava s poprsjem in vratom. Nošnja las ! Vozel na tilniku, od tam padajo kodri enakomerno proti čelu (6) in na zatilje. Okoli ramen nabrano oblačilo. Obraz na levo. Pod levo roko nek predmet.« Ostale najdbe so vse neinventarizirane: — Fragment navzven nagnjenega ustja posode iz črno žgane gline (T. 3: 2). Fragmentiran vrat posode iz temno sivo žgane gline (T. 3: 3). Fragmentarno ohranjeno ustje posode iz temno sivo žgane gline; ugotovljen pr. ustja posode 19,9 cm (T. 3; 4). Fragment spodnjega dela lonca iz sivo žgane gline; ohranjena viš. 2,8 cm, ugotovljiv pr. dna 7,9 cm (T. 3: 5). — Fragmenti črno žgane žare; nesestavljivo. Ohranjen tudi en fragment s poškodovano bradavico v vel. 5,3 X 4,3 cm (T. 3; 6). — Fragmentirana noga posode iz črno žgane gline, ki je bila okrašena s pasovi vodoravnih kanelur; ohranjena viš. noge 3,4 cm (T. 3: 7). — Fragment lonca iz temno sivo žgane gline (T. 3: 8). — Fragment oboda posode z visoko dvignjenim bikonusom iz sivkasto rumene gline (T. 3: 9). — Fragment oboda posode z visoko dvignjenim bikonusom iz temno sive do svetlo oker žgane gline; vel. fragmenta 6,3 X 3,3 cm (T. 3: 10). — Fragmentarno ohranjen bikonični lonček s sedlasto vboklim vratom in izvihanim ustjem; ugotovljena viš. 12,8 cm, pr. ustja 9,7 cm, pr. najv. oboda 14,2 cm, pr. dna 6,8 cm (T. 3: 11). Gomila 5 Danes komaj opazna sled s pr. 6 m in viš. do 0,20 m. Gradivo vse neinventarizirano. — Fragment koničnega vratu posode iz neprečiščene rumeno rjave gline (T. 4: 1). Fragment lonca s cilindričnim vratom in navzven nagnjenim ustjem iz neenakomerno temno sivo žgane gline (T. 4: 2). — Fragment uvihanega in odebeljenega ustja skodele iz svetlo sivo žgane gline; ohranjena viš. 3,3 cm (T. 4; 3). — Fragmentarno ohranjena konična skodela iz neprečiščene okrasto žgane gline (T. 4: 4). — Fragment bikonične posode iz rjavo žgane gline; vel. fragmenta 3,5 X 3,6 cm (T. 4; 5). Gomila 6 O tej gomili na sedanjem vrtu južno pred Čevnikovo hišo ni več sledu (Hügel neben neugebautem Haus). V loanneju ohranjene najdbe so vse neinventarizirane. — Fragmenti oboda skodele iz temno sivo žgane gline. Ohranjen en fragment z vtisnjeno rozeto; vel. fragmenta 4 X 2,3; 3,6 X 1,7: 2,8 X 2,3 cm (T. 4: 6). — Fragment neenakomerno žganega kosa keramike od temno sivo do okrastega tona. Glini so primešani drobni zrnci peska (T. 4: 7). — Nekaj črepinj koničnega vratu posode z navzven nagnjenim ustjem iz temno sivo žgane gline (T. 4: 8). — Fragmenti svetlo rjavo sivkasto žgane posode, okrašene s plitvimi horizontalnimi kanelurami; vel. največjega fragmenta 5,6 X 5,4 cm (T. 4: 9). V škatli je ohranjenih tudi nekaj drobnih žganih kosti. Gomila 7 Danes ohranjena. — Fragmenti žare, ki je bila na notranji strani sivo rjavo žgana, na zunanji pa temno sivo, z izglajeno površino. Visok konični vrat z navzven nagnjenim ustjem prehaja s sedlastim žlebičem v trebušasto bikonični obod. Tik pod ustjem je okrašena s petimi horizontalnimi kanelurami, iz ramena na največji obod pa je ornament kot na žari T. 2: 1. Rekonstruirana viš. 57,6 cm, pr. ustja 29,2, pr. najv. oboda ca. 59,2 cm, pr. dna 21,6 cm; inv. št. JG 15243 b (T. 4: 10). -— Dva fragmenta visokega cilindričnega vratu žare iz temno sivo žgane gline; ugotovljena viš. vratu 12,6 cm (T. 4; 11). — Fragmentirana trebušasto bikonična žara z izglajeno površino temno sive barve. Dno manjka. Na prehodu iz ramena v nižji konični vrat z navzven nagnjenim ustjem, je orna-mentirana s petimi horizontalno potekajočimi kanelurami in s tremi podolgovato jezičastimi rebri. Ohranjena viš. 30,8 cm, pr. ustja 26,8 cm, pr. najv. oboda 55,6 cm; inv. št. JG 15243 a (T. 5. 1). Sedlasto ribolli vrat posode iz črno žgane gline z izglajeno površino; viš. vratu 3,7 cm (T. 5: 2). Gomila 8 Danes izravnana in zabrisana. Po Schlosserju locirana v sedanji sadovnjak Žvikartovih na Pohorski cesti. Vse najdbe razen ene so neinventarizirane. — Fragment okrasto žgane posode z rahlo poševno vrezanimi žlebovi; vel. 2,8 X 3,3 cm (T. 5; 3). — Fragment temno sivo žgane posode z vertikalno predrto bradavico; vel. 4 X 3,4 cm (T. 5: 4). — Fragment ustja skodele z uvihanim robom iz sivo rjavkasto žgane gline, okrašene s tremi plitvimi horizontalnimi žlebiči; vel. 6,2 X 3,4 cm (T. 5: 5). — Fragment največjega oboda posode iz svetlo rjavo žgane gline. Ornamentirana je bila z dvolinijsko kaneluro, verjetno v obliki visečega trikotnika; vel. 5 X 3,2 cm (T. 5: 6). — Dva fragmenta bronaste posode (vedra!) deformirana od vročine; vel. 2,6 X 2,1; 4,6 X 3,1 cm (T. 5: 7. 8). — Fragment oboda posode iz sivo rjavo žgane gline. Ornamentirana je bila s trolinijsko kaneluro v obliki visečega trikotnika; vel. 4,7 X 4,6 cm (T. 5: 9). — Trije fragmenti bronaste skodelice okrašene z vrezanimi trikotniki izpolnjenimi s pokončnimi vrezi; vel. fragmentov 3.6 X 2,2; 2,9 X 1,3; 2,2 X 1,3 cm (T. 5: 10). — Fragment oboda posode iz svetlo rjavo žgane gline okrašene s trolinijsko kaneluro; vel. 4,5 X 5,4 cm (T. 5: 11). -— Črepinja posode iz oker žgane gline okrašene s kaneluro kot zgoraj; vel. 2 X 2,6 cm (T. 5: 12). — Fragment oboda in vratu posode iz neenakomerno žgane gline, od močno sivo do rjavkastega tona. Bradavica med ornamentom dvotračnih prečnih kanelur je le delno ohranjena; vel. 7,8 X 3,9 cm (T. 5; 13). Pokrov iz rjavkasto žgane gline, z držajem v obliki podolgovate in predrte bradavice. Na obeh straneh bradavice je po ena predrtina; vel. 8,4 X 8,3 cm; inv. št. JG 15257 (T. 5: 14). — Fragmentiran lonec z zaobljeno bikoničnim trupom in lijakastim ustjem. Dno ni ohranjeno. Narejen je bil iz neenakomerno žgane gline s primesjo peska — od sivo do rumenkasto rjave barve; rekonstruirana viš. 16,6 cm, pr. ustja 17,6 cm, pr. najv. oboda 19,2 cm (T. 6: 1). — S fragmenti ohranjen lonec iz svetlo rjavo žgane gline. Rahlo konično ostenje prehaja v jajčasto ovalni trup, ki je okrašen z trolinijsko kaneluro v obliki visečega trikotnika; ohranjena viš. 7,6 cm, pr. ustja 6,9 cm, pr. najv. oboda 9,6 cm (T. 6: 2). — Fragmentiran lonec z zaobljeno bikoničnim trupom in lijakastim ustjem s poudarjenim robom iz sivo do svetlo rjavo žgane gline. Iz ustia na največji obod je bil okrašen s štirilinijsko drobno kaneluro v obliki visečega trikotnika; ohranjena viš. 10,4 cm, pr. ustja 13,5 cm, pr. najv. oboda 16 cm (T. 6; 3). — Fragment ročaja iz svetlo rjavo žgane gline (T. 6: 4). — Fragmentirano rahlo vboklo dno iz temno sivo žgane gline; pr. dna 2,8 cm (T. 6: 5). — Rahlo vboklo dno z delom oboda večje posode iz rumeno rjavkasto žgane gline; pr. dna 6 cm (T. 6: 6). — Vboklo dno posode iz sivo rjavo žgane gline; pr. dna 4 cm (T. 6: 7). — Fragmentarno ohranjeno ravno dno lonca iz sivo žgane gline s primesjo peska; pr. dna 10,3 cm (T. 6: 10). — Fragmentirano ravno dno lonca z delom trupa iz sivkasto rjavo žgane gline; pr. dna 11,8 cm (T. 6: 11). — Rahlo vboklo dno posode iz sivo do svetlo ; javo žgane gline; pr. dna 5,5 cm (T. 6: 12). — Kroglasto bikonični lonček s sedlasto oblikovanim vratom in izvihanim ustjem. Narejen je bil iz neenakomerno žgane gline rdečkasto rjave barve s sivimi lisami; ohranjena viš. 8,4 cm, pr. ustja 9,8 cm, pr. najv. oboda 15,5 cm (T. 6: 9). — Fragmentiran vrat posode iz svetlo rjavo žgane gline. Tik pod navzven nagnjenim ustjem je okrašen z vzporednimi horizontalnimi kanelurami; viš. 5,2 cm, pr. ustja 11,2 cm (T. 6: 13). Nekaj drobnih črepinj dveh sivo žganih posod z izglajeno površino. Možna je le rekon-strukcija ustja (T. 6: 14; T. 7: 1, 2). Fragmentaran konični vrat posode z odebeljenim navzven nagnjenim ustjem iz neenakomerno zgane gline; znotraj močno sive, zunaj svetlo rdeče barve (T. 7: 3). Gomila 9 Danes izravnana, komaj vidna šibka vzpetina s pr. ca. 5 m; opazna je 0,20 m visoko na travišču zahodno od Čevnikove domačije na Pohorski cesti 37. Vse najdbe so neinventari-zirane. Fragmentirana in v dva dela prelomljena bronasta igla s tremi glavicami. Ohranjeni so drobci oglja med stopljenim žganim bronom; ohranjena dol. 4,2 cm in 4,1 (T. 7: 4). — Oksidiran, močno poškodovan fragment železne ovratnice (!) z rombičnim presekom. Ponekod so rahlo vidni sledovi prežgane tkanine; ohranjena dol. 5,5 cm (T. 7: 5). — Dva fragmenta brona z ogljem; vel. 1,3 X 1,1 in 1,2 X 1 cm (T. 7: 6). — Razkosana žara iz svetlo rjavo žgane gline. Možno je bilo ugotoviti in sestaviti le visok koničen vrat do viš. 17,8 cm (T. 7: 7), — Fragment ročaja posode iz svetlo rumeno žgane gline (T. 7: 8). — »Presegajoč ročaj skodele« iz svetlo rumeno žgane gline. Spodnji del ročaja je izoblikovan v zatič (T. 7: 9). Gomila 10 Delno ohranjena zaradi gradnje ceste; pr. 8,5 m. Danes na njej stoji kapelica. Gomila je bila v času Winklerjevih kopanj verjetno že prekopana, saj je našel le nekaj žganih kosti in od rje močno poškodovan fragment železne zvite žice, na kateri so sprijeti ostanki grobe in fine tkanine; vel. fragmenta 2,4 X 1,1 cm (T. 7: 11). Gomila 11 Danes izravnana in zabrisana. Po Schlosserju je ležala ob robu gozda v sadovnjaku Žvikartove domačije na Pohorski cesti 41. Najdbe so vse neinventarizirane, razen enega predmeta. — Ohranjena mala žara iz rjavo žgane gline z rahlo hrapavo površino. Cilindrični vrat z izvihanim ustjem prehaja v izrazito trebušasto oblikovani obod z ozko stojno ploskvijo. Viš. 21,4 cm, pr. ustja 17,8 cm, pr. najv. oboda 28,6, pr. dna 8,1 cm; inv. št. JG 15216 (T. 8: 1; T. 22: 3). — Fragment izvihanega ustja iz svetlo rjavo žgane gline s primesjo drobnega peska (T. 8: 2). — Fragment izrazito izvihanega ustja podobne posode kot zgoraj (T. 8: 3). — Fragmentirano ustje posode iz temno sivo žgane gline; ugotovljen pr. ustja 25,4 cm (T. 8: 4). — Fragment izvihanega ustja posode iz sivo žgane gline (T. 8: 5). — Fragmentiran konični vrat posode z izvihanim ustjem katerega rob je poševno odrezan. Izdelana je bila iz črno žgane prečiščene gline; pr. ustja 30,8 cm (T. 8: 6). — Fragmentarno ohranjen del vratu posode z izvihanim ustjem; ohranjena viš. 7,5 cm, pr. ustja 22,5 cm (T. 8: 7). — Fragmentirano ustje posode iz temno sivo žgane gline; ugotovljen pr. ustja 19,4 cm (T. 8: 8). Gomila 19 Danes deloma izravnana. — Rekonstruirana žara iz rjavo črno žgane gline z rahlo porozno površino. Nizko lijakasto ustje prehaja v trebušasto bikonično oblikovani obod z ravno stojno ploskvijo. Na prehodu iz vratu na obod je okrašena z dvema vzporednima horizontalnima kanelurama, ki na dveh mestih žare polkrožno zaobideta viseči polkrog. Največji obod je okrašen s trolinijsko kane-luro v obliki stoječega trikotnika. Viš. 21,8 cm, pr. ustja 26 cm, pr. najv. oboda 32 cm. pr. dna 11,5 cm; inv. št. JG 15034 (T. 10; 1; T. 22: 2). — Rekonstruiran svetlo rjavo do črnkasto žgan lonček z rahlo porozno in izglajeno površino. Nizko izvihano ustje prehaja v ovalen obod z ravnim dnom. Viš. 11,2 cm, pr. ustja 10 cm, pr. najv. oboda 12,2 cm, pr. dna 6 cm; št. JG 15031 (T. 10: 2; T. 21: 4). — Fragment skodele z uvihanim ustjem iz intenzivno sivo žgane gline; neinventarizirano (T. 10: 3). — Fragment vratu in ramena rjavo žganega lonca; neinventarizirano (T. 10: 4). —- Nekaj fragmentov redeče žgane posode. Nesestavljivo in neinventarizirano; ugotovljivo le ustje (T. 10: 5). — Fragmentiran rjavkasto žgan lonec grobe izdelave s primesjo peska. Ohranjen en fragment z bradavico in s po eno vdolbino na vsaki strani. Rekonstruirana viš. 11,2 cm; neinventarizirano (T. 10: 6). —■ V drobnih fragmentih ohranjena žara in v motivu meandra barvana z rdečimi in grafitnimi pasovi, ki so med seboj ločeni s plitvimi vrezi. Nesestavljivo, ugotovljen le visok konični vrat. Viš. 10,3 cm; neinventarizirano (T. 10: 7). Gomila 20 Danes gomila skoraj v celoti uničena zaradi gradnje. Razen v treh primerih vse neinventarizirano. — Nekaj fragmentov velike žare iz rjavkasto sivo žgane gline. Okrašena je bila s tro-tračno kaneluro v obliki stoječega trikotnika, na čigar vrhu je bila izrazita okrasna bradavica; vel. najv. fragmentov 12,3 X 8,5; 4,7 X 3,8 cm (T. 10: 8). — Fragmentiran, sedaj restavriran lonec iz temno sivo žgane gline s porozno površino. Lijakasto ustje prehaja v kroglasto zaobljen trup, ki je bil v zgornji polovici ornamentiran s štirilinijsko kaneluro v obliki stikajočih se pokončnih trikotnikov. Dno je bilo ravno in sedaj v celoti obnovljeno. Viš. 13,9 cm, pr. ustja 15 cm, zr. najv. oboda 17,9 cm, pr. dna 7,9 cm; inv. št. JG 15033 (T. 11: 1). — Fragmentirana, sedaj rekonstruirana terina iz sivo rjavo žgane gline s porozno gladko površino. Lijakasto ustje prehaja v izrazito trebušasto bikonično obliko trupa z ravnim dnom. Na največjem obodu je bila orr.amentirana s štirilinijsko kaneluro v obliki stikajočih se pokončnih trikotnikov. Viš. 12,9 cm, pr. ustja 15,2 cm, pr. najv. oboda 19,3 cm, pr. dna 6,8 cm; inv. št. 15032 (T. 11: 2; T. 21: 5). — Fragmentirana bikonična posoda iz sivo žgane gline. Iz ramena na najvišji obod je okrašena s trolinijsko kaneluro v obliki kot zgoraj; ohranjena viš. 6,4 cm, pr. najv. oboda 15,2 cm (T. 11: 3). — Drobni kosi razlomljene črno žgane žare z grafitnim premazom. Nesestavljiva, možna je le rekonstrukcija dela koničnega vratu z vodoravno navzven nagnjenim odebeljenim ustje; pr. ustja 24,2 cm (T. 11: 4). ■— Fragmenti velike nesestavljive črno žgane žare z grafitnim premazom. Visok konični vrat je bil ornamentiran s plitvimi prečnimi širokimi žlebiči in vtisnjeno rozeto. Prehod iz vratu na rame je bil poudarjen s horizontalnim žlebom, pod katerim so bili prav tako poševni žlebiči in stožčasta bradavica med njimi. Vel. najv. fragmentov 6,7X7; 7,2 X 7,3 cm (T. 11: 5). —■ Fragmentirana trebušasto bikonična žara iz črno žgane gline. Na prehodu iz vratu na obod poudarjena z dvema plitvima horizontalnima kanelurama in s tremi pokončnimi bradavicami, ki jih poudarjajo viseči polkrogi. Iz ramena na največji obod okrašena s štirilinijsko kaneluro v obliki stoječega trikotnika. Ustje in dno manjkata. Ohranjena viš. 14,3 cm, pr. najv. oboda 34,7 cm (T. 11: 6). — Povsem ohranjena posodica z ročajem iz sivo črnikasto žgane gline. Viš. 3,8 cm, pr. ustja 5,8 cm, pr. dna 2,3 cm; inv. št. IG 15030 (T. 11: 8; T. 21: 2). — Močno fragmentirana izrazito trebušasto bikonična žara, obarvana z rdečimi in grafitnimi pasovi, ki so med seboj ločeni s plitvimi vrezi. Sedlasto ubokli vrat in največji obod je bil ornamentiran v motivu meandra z vmesnimi poševnimi trakovi. Močno navzven nagnjeno ustje je bilo na notranji in zunanji strani grafitirano, prav tako tudi dno na zunanji strani. Spodnji del žare je bil rdeče barvan; rekonstruirana viš. 28,0 cm (T. 12: 1). Med črepinjami žare iz gomile 19 so bile pomešane tudi črepinje te žare, kar je zelo oteževalo rekonstrukcijo. Ohranjen je še fragmentiran del navzven nagnjenega ustja iz sivo rjavo žgane gline. Fragment podobnega ustja temno sivo žgane gline; dalje par črepinj posode z ročajem. Vse nesestavljivo, rekonstrukcija neizvedljiva. 8 Arheološki vestnik S Legen — Florjanov gozd: pogled na ohranjeno gomilo št. 75 6 Legen — Florjanov gozd: jugozahodni del že močno uničenega gomilnega grobišča Ostalo ohranjeno in v glavnem inventarizšrano gradivo brez označene pripadnosti gomili: Am Lechnerfeld 1912, Florian Wald. Grab 8, A. — Fragmentirana, sedaj rekonstruirana skodela ostrih profilov iz rdečkasto rjavo žgane gline. Na izvihanem ustju je okrašena z drobnimi poševnimi vrezi v obeh smereh. Viš. 6,8 cm, pr. ustja 21,4 cm, pr. dna 7,2 cm; inv. št. JG 15261 (T. 14: 5). — Bikonična skodela z uvihanim ustjem in s sedlasto oblikovano nogo iz sivo rjavo žgane gline in izglajeno površino. Iz ustja na obod je bila okrašena s površno narejenimi plitvimi vrezi v cikcakasti liniji in v obliki malteškega križa — brez dveh krakov. Na prehodu v nogo je 12^ globoko vtisnjenih »deteljic«, na sami nogi pa so vrezani trikotniki, ki so izpolnjeni s poševnimi vrezi ali s šahovskim poljem. Rob noge krasita dve drobno vrezani valoviti horizontalni črti. Viš. 13 cm, pr. ustja 18.6 cm, pr. stojne ploskve 10,4 cm; inv. št. JG 15263 (T. 14: 6; T. 22: 4). — Fragmentirana, sedaj rekonstruirana trebušasto bikonična žara s koničnim vratom in izvihanim ustjem. Narejena je bila iz črno žgane gline z bleščeče izglajeno površino. Na prehodu iz vratu na največji obod je bila omamentirana z dvojno globjo kaneluro in dvema stožčastima bradavicama, od katerih je padal na obod snop plitvih kanelur. Viš. 43,2, pr. ustja 32,4 cm, pr. najv. oboda 55,2 cm, pr. dna 16 cm; inv. št. JG 15035 (T. 14: 7). — Bikonična skodela z uvihanim ustjem iz rjavo žgane gline in izglajeno površino. Visoka konična noga je v srednjem delu izbočena. Na ustju je omamentirana s plitvimi horizontalnimi kanelurami. Viš. 36,1 cm, pr. ustja 18,6 cm, pr. stojne ploskve 10,3 cm; inv. št. JG 15262 (T. 14: 8; T. 22: 5). — Fragmentirana, sedaj rekonstruirana trebušasto bikonična žara s koničnim vratom in navzven nagnjenim ustjem. Narejena je bila iz črno žgane gline z motno površino. Na prehodu iz vratu na rame ima štiri pokončne bradavice, obkrožene z visečimi polkrogi in štiri-linijsko poševno kaneluro potekajočo iz ramena na največji obod. Viš. 49,6 cm, pr. ustja 32,0, pr. najv. oboda 49,6 cm, pr. dna 18,7 cm; inv. št. JG 15215 (T. 15: 1). — Povsem ohranjen kroglasto bikonični lonec. Znotraj sivo zunaj temno rjavo žgan s hrapavo površino. Na lijakastem ustju ima dve predrtim za obešanje. Viš. 16,6 cm, pr. ustja 19,7 cm, pr. najv. oboda 23,6 cm, pr. dna 14,4 cm; inv. št. 15218 (T. 15: 2). — Lonec iz rjavkasto žgane gline z rahlo hrapavo površino. Obel obod s kratkim izvihanim ustjem, je na spodnji polovici okrašen z vtisnjenim razčlenjenim rebrom in štirimi malimi bradavicami. Viš. 28,3 cm, pr. ustja 22,7, pr. najv. oboda 29,7 cm, pr. dna 13,8 cm; inv. št. JG 15219 (T. 15: 3; T. 21: 6). Windischgraz 1912 Od rje poškodovani dve železni palčki pravokotnega preseka. Ohranjeni dol. 24,2 X 8 cm in 22,2 X 9 cm; neinventarizirano (T. 16: 1, 2). Fragmentirana in od rje poškodovana železna palčka s stilizirano rogato živalsko glavo. Ohranjena dol. 19,5 X 8,0 cm; neinventarizirano (T. 16: 3). — Isto kot zgoraj. Ohranjena dol. 23,3 X 7 cm, razdalja med rogovi 5 cm, dol. rogov 3,5 cm; inv. št. JG 15242 b (T. 16: 7). — Isto kot zgoraj, manjše dimenzije, rogovi bolj ukrivljeni. Ohranjena dol. 12,5 cm; inv. št. JG 15242 a (T. 16: 6). — Fragmentirani in od rje poškodovani glavi z rogovi; inv. št. 15242 c (T. 16: 10, 11). — Od rje poškodovani železni fragmenti; neinventarizirano (T. 16: 4, 5, 8, 9). Med legenskim gradivom je brez kakršnihkoli podatkov ležalo v vžigalični škatlici nekaj fragmentov masivnega obročastega ročaja z izvitima koncema v obliki črke S in shematizirano upodobljeno račjo glavico na koncu (T. 15: 4) in še sedem koščkov bronastega vedra (T. 15: 5). Zase je grobna celota z oznako na škatli samo od zunaj »Galgenkogel 2. Steinsetzung« brez točnega najdiščnega podatka. Najdbe ležijo med legenskimi in po vsej verjetnosti spadajo tudi sem; vse neinventarizirano. — Fragmentirana bikonična skodela iz svetlo rjavo okrasto žgane gline. Na obodu je bila poševno žlebljena; ohranjena viš. 3,9 cm, pr. ustja 15,8 cm (T. 17: 1). — Fragment vratu sivkasto žgane posode, okrašene s poševnim grafitnim trakom z drobnimi vrezi; vel. 5,5 X 4,4 cm (T. 17: 2). — Ostanki zgornjega dela kroglaste posode z nizkim pokončnim ustjem iz okrasto žgane gline s primesjo peska. Na prehodu iz ustja na obod je okrašena z dvema linijama vtisnjenih krožcev; ohranjena viš. 6 cm, pr. ustja 25,4 cm (T. 17: 3). — Nekaj fragmentov nesestavljive temno sivo žgane žare z grafitnim premazom. Na obodu je bila okrašena s plitvimi poševnimi širokimi žlebiči; vel. največjih fragmentov 12,7 X 4,4; 8,4 X 7,6 cm (T. 17: 4). —• Razkosani ostanki treh nesestavljivih temno sivo žganih posod; delno vidni sledovi grafitnega premaza (T. 17: 5, 6, 7). — Črepinje okrasto žganega kroglastega lonca; delno sestavljiv za rekonstrukcio (T. 17: 8). Fragmenti sivo žgane trebušasto bikonične žare z grafitnim premazom. Visok konični vrat je bil okrašen s plitvimi poševnimi žlebiči in vtisnjeno rozeto. Ohranjenih nekaj črepinj oboda s prav tako široko žlebičastim okrasom in en fragment s piramidalno oblikovano bradavico z ramena žare. Delno sestavljivo za rekonstrukcijo; ugotovljena viš. 33,0 cm, pr. naiv, oboda 36,3 cm (T. 18: 3). — Fragmenti kroglasto bikonične žare barvane z rdečo in grafitno barvo. Na sedlasto uboklem vratu so rahlo vidne svetle sledi romboidnega motiva. Na obodu je bil ornament z meandroidnim motivom izveden z grafitno barvo. Močno navzven nagnjeno ustje je bilo na notranji in zunanji strani grafitirano, prav tako tudi dno na zunanji strani. Spodnji del žare je bil rdeče barvan. Možna je le delna rekonstrukcija za izris. Ugotovljena viš. 30,1 cm, pr. ustja 21 cm, pr. najv. oboda 31,0 cm, pr. dna 13,3 cm (T. 20: 1). V posebni škatli, brez kakršnegakoli najdiščnega podatka, pridani legenskim najdbam (ni nujno, da spada k Legnu): — Fragmentiran in razpokan pas bronaste pločevine, ki je bila pritrjena na neko trdo podlago z zakovicami okrogle oblike, katerih konica je imela pravokoten oziroma okroglast presek. Zgornji rob in stranska robova sta bila okrašena z drobnimi iztolčenimi rebri, medtem ko je bil spodnji rob ornamentiran samo v dolžino 3 cm, nato stolčen nazaj ter navznoter zavihan na podlago. Ohranjena dol. 58,0 cm, šir. 10,0 cm; devet sledov zakovic v medsebojni oddaljenosti 10,2 cm, od tega na zgornjem robu vidnih sedem, na spodnjem pa le dve (T. 18: 1, 2). — Fragmentirana falera iz bronaste pločevine, kvadratne oblike, s stranico 13,8 cm. Sredino je imela poglobljeno v obliki kroga in okrašeno z dvema dvojnima krožnima vrezoma. Na sredini je vidna luknjica od zakovice (T. 18: 4). Keramične najdbe iz groba pri izkopu kleti J. Kramarška: — Pet fragmentov skodele iz sivo žgane gline. Ornamentirana je bila s štirilinijsko ka-neluro v obliki stoječega trikotnika; ohranjena viš. 5,4 cm, pr. najv. oboda 20,4 cm (T. 19: 4). — Osem fragmentov sivo rjavo žganega lonca z rahlo vboklim dnom; ugotovljen pr. dna 7,0 cm (T. 19: 5). — Devet drobnih fragmentov nesestavljive črno žgane žare z izglajeno površino Na ramenu je bila ornamentirana z nizkimi bradavicami; vel. najv. fragmenta 2,8 X 2,0 cm (T. 19: 6, 7). — V dva dela prelomljen ročaj iz sivo rumeno žgane gline (T. 19: 8). 4. Interpretacija najdb Gomilno grobišče na Legnu daje kljub starim izkopavanjem in slabo ohranjenim najdbam za sedaj prvi vpogled v čas starejšeželezodobne poselitve teh krajev. S svojim individualnim žganim pokopom v gomili, kakršnega poznamo tudi v skupini Breg (Frög) na Koroškem, so naše gomile značilen predstavnik slovenskih podravskih grobišč, ki se na vzhodu vežejo s severno hrvaško halštatsko skupino tipa »Wies« na avstrijskem področju v enotno vzhodnoalpsko kulturno skupino »tipa W ies-Martij anec.14 Kot navaja W. Schmid, je od dvanajstih oziroma devetih (tri so bile očitno že prej prekopane) izkopanih gomil, v podrobnostih lahko ločiti: — grob s kamnito oblogo v obliki skrinje, v dveh primerih (gom. 13, 25); — grob s kamnito oblogo v krogu, v dveh primerih (gom. 28, 16); — grob obdan in pokrit s kamnitimi ploščami in prekrit s kamenjem v obliki hribčka, v štirih primerih (gom. 14, 15, 21, 13); — grob, kjer je ležala kamnita plošča posebej vstran od žganine, v enem primeru (gom. 22). Število pridanih posod je različno; preseneča pa tako veliko črepinj keramičnih posod, ki so jih verjetno razbili ob pogrebnem ritualu in jih namerno pridali. Takšen pojav je pri nas vsesplošen; tako ga je opaziti na nam najbližji Pošteli — grobišče na Lepi ravni, Pobrežju, Rušah, dalje v Dobovi, Novem mestu pa v Ljubljani in drugod.17 Gomile so brez posebnega reda razporejene v dve gruči zaradi zemeljskega nasipa, ki so se mu s pokopi skrbno izogibali. Očitno je, da so pričeli pokopavati ob jugovzhodnem robu ravnice, ki je bila najbližja naselbini, saj je otroški grob gomile 2 doslej najstarejši grob v sklopu grobišča. Na tem delu so gomile redkejše napram severozahodnemu delu, čemur je lahko vzrok večji dotok prebivalstva v mlajšem času, vse pa še strogo v starejšeželezodobnemu horizontu. Keramika Keramika je v glavnem izdelana iz dobro gnetene in prečiščene gline pomešane z. drobnim peskom. V večini primerov je neenakomerno žgana, zato večbarvno mešanih profilov in površine. Površina je v mnogih primerih, predvsem na žarah, skrbno iz-glajena. Na splošno nudi keramika lep vpogled v keramično strukturo zgodnjega halštatskega obdobja. Pojavljajo se pestre forme posod, ki kažejo zaradi svojstvene geografske lege najdišča določene lokalne specifičnosti. Med karakteristično keramiko, s katero se vključuje v krog podravskih najdišč, je treba v prvi vrsti posvetiti več pozornosti značilnim bikoničnim žaram. Oblikovno zasnovo imajo znotraj Ha B stopnje v obsežnem panonskem prostoru, ki jih je tudi tipološko izoblikoval in se nadaljujejo z določenimi spremembami v mlajši čas. Na našem grobišču se ugotavlja razvoj žare izdelane še popolnoma v žarno-grobiščni tradiciji v smeri trebušasto bikoničnih (T. 1: 16; T. 2: 3; T. 3: 1; T. 5: 1; T. 8: 1; T. 9: 2; T. 11: 6; T. 14: 7; T. 15: 1; T. 18: 3) in kroglasto bikoničnih (T. 2: 1; T. 14: 1; T. 20: 1) žar s tem, da se visok konični vrat niža v nižji konični oziroma konkavno usločenega, obod sam pa postaja v korist ornamenta nižji in bolj klekast. Ta nova tendenca razvoja se po tradiciji ohrani znotraj Podravja in v Obsolbju še v Ha C 1 stopnji, prav tako na žarnogrobiščnih in halštatskih najdiščih osrednje in južne Slovenije, kjer je razvojna tendenca poleg kroglasto bikoničnega tipa usmerjena v glavnem pri večjih žarah k vrečastemu tipu, pri manjših pa se pojavlja bikonično oblikovani trup z vedno bolj lijakastim vratom. Na področju Bele krajine je v horizontu Podzemelj 2 prehod vratu v rame žare bolj oster in čestokrat poudarjen z vodoravno kaneluro, ki se najde tudi na našem grobišču.18 Žara iz groba v gomili 2 (T. 3: 1) je s svojo izrazito razgibano žamogrobiščno obliko najčistejši predstavnik podravskega tipa in označuje verjetno najstarejši grob. Žal je bila žara brez spremnih najdb, ki bi lahko razjasnile zgornjo datacijsko mejo grobišča. Medtem ko H. Miiller-Karpe v Rušah uvršča take žare v svojo Ha B 2 stopnjo in pobreške postavlja še višje,19 gre verjetno v našem primeru za trdoživost tipa, ki se nadaljuje v mlajši čas. To domnevo potrjuje žara iz groba v gomili 11 (T. 8: 1), ki ima prav tako izrazite žarnogrobiščne poteze, vendar jo po sicer fragmentiranem spremnem gradivu lahko postavimo v končno Ha B 3 stopnjo. Sorodne primere naj- demo tudi v najstarejšem halštatskem horizontu Podzemelj 1 in v stopnji Lj. II b, ki ju časovno enačimo z mlajšim Ha B 3 obdobjem, kjer so trebušaste žare izdelane prav tako še v močni žarnogrobiščni tradiciji.2» Istovetne primere najdemo zopet na Posteli, kjer se podobna žara druži v grobu z železno dvozankasto vozlasto fibulo in z dvema železnima zapestnicama, ki na osnovi ostalih najdišč predstavljajo nazoren prehod v železno dobo — Ha C 1 stopnjo.21 Bikonične žare so posebno pogoste v starohalštatskem obdobju v kalenderberški halštatski skupini (Statzendorf — Gemainlebarn) po Pittioniju,22 v seredski skupini kalenderberške kulture na jugozahodnem Slovaškem,23 kjer so take žare — z različicami v podrobnostih pogoste, dalje v skupini Wies-Martijanec,24 daljski skupini25 in v Donji Dolini.2« V jugozahodnem sosedstvu najdemo tipološke podobnosti v Este,27 proti severozahodu pa jih srečamo upr. v Bregu, kjer pa nastopajo izjemno in so že preoblikovane v mlajše tipe. Ravno tu lahko najdemo naši žari (T. 15: 1) odlično paralelo po obliki in okrasu.28 Ornamentacija na naših žarah je precej raznolika in v glavnem ne izstopa iz že nakazanega časovnega okvira. Pri žarah je okras omejen iz ramena na največji obod, kar izraža težnjo izdelovalca po čim popolnejšem estetskem učinku slikovitosti ornamenta. Med tehnično izvedbo je v prvi vrsti zastopana tehnika vdolbljenega ornamenta, ki predstavlja žarnogrobiščno pridobitev in je vsesplošno v uporabi. Vodilna je plitva kanelura, ki z velikim razponom raznih motivov, v glavnem razbija monotonost največje površine žare ali drugega posodja. Kanelure so oblikovane najobičajneje v tro-linijske ali štirilinijske snope, ki potekajo poševno ali tvorijo viseči (T. 5: 11; T. 6: 9; T. 12: 3) ali stoječi trikotnik (T. 10: 1; T. 11: 1—3, 6). Podoben ornament najdemo na podravskih najdiščih in domala na vseh slovenskih in sosednjih najdiščih tega časa.29 Vdolbena vodoravna globja kanelura po vsej verjetnosti ni imela toliko dekorativne funkcije kot poudarek na bikoničnosti posode. Karakteristično je krašenje vratu z vodoravnimi kanelurami tik pod ustjem posode, ki ima značilne analogije v samem Martijancu, Klein-Gleinu, v grobni celoti Ha C horizonta iz Brezja, Strelca pri Šmarjeti, v Borštku pri Metliki in Podzemlju.30 Kanelura je včasih oblikovana v polkrožnih vrezih v obliki visečega polkroga pod bradavico (T. 2: 3; T. 10: 1; T. 11: 6) tako, da skupaj z njo tvori zaključeno kompozicijo. Sam motiv visečih polkrogov je prav tako star ornamentalni motiv in pogosto upodabljanje na starohalštatski keramiki31 govori za njegov širok razpon priljubljenosti. Tudi tehnika barvanja je pogosto zastopana na legenskem grobišču. Med mono-hromni način barvanja štejemo prevleko posode s tankim grafitnim premazom, kar je imelo brez dvoma namen izgladiti površino, skratka izboljšati estetski videz iposode. Grafitiranje je pogostni pojav že v Ha B obdobju in je k nam prišlo verjetno iz panonskega prostora in se je obdržalo še v mlajših obdobjih.32 Na žarah z grafitnim premazom je pogosto zastopan motiv poševno položenih plitvih širokih žlebičev in vmes vtisnjeno rozeto (T. II: 5; T. 18: 3). Rozeto v taki obliki najdemo najblizje na Pošteli (inv. št. PM Maribor 5202, 5209). Stara ornamentalna prvina je tudi tehnika barvanja z rdečo barvo, ki je v kombinaciji z grafitno barvo tu zastopana v treh primerih (T. 10: 7; T. 12: 1; T. 20: 1). Upodobljen je karakteristični motiv meandra izveden v rdeči in grafitni barvi. Žal so vse tri tako močno fragmentirane, da smo lahko ugotovili le osnovni motiv, nikakor pa ne celotnega ornamentalnega polja. Kaže, da so bili med motivom meandra vneseni vmesni trakovi (T. 12: 1). Istovetni primer samega meandra najdemo na enem fragmentu v Sponjih Podložah, Posteli, Klein-Gleinu, Wiesu, Wüdonu, najlepšo paralelo pa imamo na žari v samem Martijancu.33 V enem primeru (T. 20: 1) ima žara na vratu upodobljene romboidne motive iz 2 mm širokih trakov. Danes je vidna le rahla svetla sled, kar potrjuje domnevo, da so bili pričvrščeni kovinski lističi. Tak način okraševanja s kovino ima velik radij razprostranjenosti od Zahodnih Alp do Panonije in na jugu do srednje Italije34 v časovnem razponu Ha C1 in na podlagi slovenskih primerov pogosteje v kasnem staro-halštatskem obdobju in še kasneje.35 Na našem grobišču sta zastopana tudi dva lonca v funkciji žare, ki sta ohranjena v celoti (T. 7: 10; T. 15: 3) napram drugim fragmentarno ohranjenim raznim delom loncev. Pritegne nas okras razčlenjenega nazobčanega rebra dopolnjenega z bradavicami na jajčasto ovalno oblikovanem drugem loncu. Rebro predstavlja v bistvu zelo preprosto obliko plastičnega okrasa in je nasplošno splošen pojav krašenja žarno-grobiščne keramike.36 Povezava tega okrasa v Podravju z Ljubljano se omejuje predvsem na najmlajši del podravskih nekropol in na stopnjo Lj. IT b. V Podravju vključno s Poštelo pride okras do izraza predvsem na loncih, ki pa že izražajo težnjo novega časa.37 Pogost je tudi v sosedstvu npr. v Obsolbju in naprej do juga Moravske,38 kjer se nadaljujejo v Ha C obdobje. Svojstven primerek na našem grobišču je bikonični lonček (T. 7: 10) in je bil edini grobni pridatek. Oblika sama je sicer še ustaljena v žarnogrobiščni tradiciji, omamen-tacija pa že nakazuje mlajši čas in potrjuje prehodni značaj tega grobišča. Podobnosti najdemo npr. v loncu na Vačah, v Bregu in Leobnu. Slednja že bolj ustrezata loncem s kratkim izvihanim ustjem posamič znanim na Hajdini in v Mariboru.39 Lonček (T. 10: 2) se je v glavnem že oddaljil od tipov žarnogrobiščne keramike40 in se podobni pojavljajo med starohalštatsko keramiko tudi na ostalih najdiščih. Istovetne primere najdemo na Vačah, Bledu, v Ljubljani — stopnja III a, v Benediktu predstavlja prehod v Ha C stopnjo; v soseščini je najbolj pogost v Velemszentvidu.41 V žarnogrobiščni tipologiji sta po formi in ornamentu zasidrana tudi lončka (T. 1: 2; T. 3: 11; T. 6: 9). Sorodnost lahko najdemo med ruško keramiko,42 vendar izrazito bikonična oblika in zožen sedlasto oblikovan vrat že predstavlja bolj Ha C obliko. Močno specifičnost dajejo legenskim najdbam posode z izrazito lijakastimi vratovi (T. 2: 8; T. 6: 1, 3; T. 13: 3, 5, 6), katerih značilnost je ovalni ali kroglast trup in močno lijakasto oblikovani vrat. Nekoliko se oddaljujeta posodi (T. 11: 1, 2), ki sta po profi-laciji in s široko odprtino in značilnim ornamentom še žarnogrobiščne oblike, kakršne se v nebistvenih različicah pojavljajo v Mariboru in Rušah. Po H. Miiller-Karpeju je ta oblika v »ruški skupini« redka, naknadno sprejeta in se je le redko nadaljevala v Ha C obdobje. Podobnost najdemo na keramiki v Benediktu, Vačah, Dobovi v glavnem z nižjim izlivkom-43 Slično žaro z lijakastim vratom srečamo v znamenitem grobu z antenskim mečem v Podzemlju, ki predstavlja starejši horizont Podzemlja (Podzemelj 1) in stoji na začetku Ha C stopnje, dalje v Slepšku pri Mokronogu, kjer predstavlja enega značilnih komponent mokronoške skupine v keramiki.44 Izven standardnega tipološkega okvira v Podravju pada lonec (T. 15: 2) s pre-drtinama za obešanje in se veže z dobovsko skupino, dasi je tu ustje navadno nižje ali pa vzvihano. Paralele najdemo tudi med keramično strukturo Velike Gorice.45 Med lokalni keramični oblikovni zaklad štejemo tudi posode, ki bi jih najlaže označili kot stekleničke (T. 1: 14; T. 3: 9; T. 11: 3; T. 12: 2, 3; T. 13: 7). Žal so vse fragmentarno ohranjene in v nobenem primeru ni ohranjeno ostenje. Visoko dvignjen bikonični obod, ki je ostro klekasto oblikovan in prehaja v ozko vboklo dno in verjetno prav tako ozek vrat. Na našem grobišču jih časovno opredeljujejo posode z lijakastimi ustji, ustreznih analognih primerov pa zaenkrat ni moč najti. Na koncu naj omenimo še skodele, katerih priljubljenost in uporabnost je bila tudi tu velika. Večidel so fragmentarno ohranjene, sicer se pa dajo v osnovi deliti na konične, polkroglaste, v dveh primerih skodeli na nogi in take s presegajočimi ročaji, od katerih pa so ohranjeni samo ročaji. V okviru koničnih skodel z uvihanim ustjem bi lahko v podrobnostih ločili na eni strani običajno konično formo, na drugi pa izrazito plitve oblike (T. 6: 12; T. 13: 9—12) iz enakomerno sivo žgane gline, kakršne se vežejo na Vače, Martijanec in Leoben.40 Nasploh so skodele v tem času v Podravju in srednjem Podonavju predstavnik ene naj preprostejših in pogostejših oblik posodja z dolgo časovno uporabnostjo.4' Od običajnih neornamentiranih skodel na našem grobišču izstopa skodela s faceti-ranim robom (T. 5: 5; T. 8: 13) v grobu gomile 25 skupaj z iglo. V Podravju se take pojavljajo proti koncu žarnogrobiščnega obdobja,48 sicer pa ji najdemo najbolj trdno kronološko osnovo v Ljubljani (grob 223), kjer se druži s tipičnim gradivom stopnje Lj. III a in v grobu 302 iz Este (Via S. Stefano) skupaj s karakterističnim antenskim mečem (Este II a).49 Podobno facetiran rob ima tudi skodela na nogi (T. 14: 8) z izbočenim srednjim delom. Analogijo najdemo na naselbini na Ptujskem gradu, kjer naj bi po J. Korošcu predstavljala element slavonske kulturne skupine.50 V našem primeru se zdi bolj posamična posebnost izdelovalca kot omenjeni element. Po ornamentu je zanimiva tudi polkroglasta skodela s konkavno usločeno nogo (T. 14: 6), kakršno najdemo med starohalštatsko keramiko v Podravju,51 v Podonavju,52 ob Solbi,53 na Koroškem v Bregu54 in v Este.55 Tudi omamentacija s cikcakastimi vrezi in vrezanimi trikotniki z mrežastim vzorcem, je posebno pogosta na teh tipih posod. Pozornost pritegne kompozicija vreza v bistvu oblikovana kot malteški križ (tu brez dveh krakov), ki predstavlja značilen okrasni element Basarabi kulture, ki ga lahko zasledimo na širokem prostoru tako v jugovzhodnih Alpah kot na Balkanu. Naš primerek naj bi predstavljal eno potrditev več, o širjenju vplivov iz Podonavja na začetku halštatskega obdobja. V Podravju najdemo najbližjo paralelo v motivu kot takem na Pošteli, po sami izvedbi pa na Borštku pri Metliki.56 Čaša (T. 17: 3) spominja na podoben primerek iz Leobna in je ena od pogostnih form v skupini Statzendorf-Gemainlebarn.67 Kovinske najdbe Kovinsko gradivo je izredno slabo zastopano, kar je na splošno značilnost do sedaj znanih podravskih najdišč iz tega obdobja.58 Podobne rezultate je dalo novomeško grobišče, dalje Podzemelj im Borštek pri Metliki, kjer je prav tako pomanjkanje kovine po vsej verjetnosti »pravilo, ne pa slučaj«.59 Žal, najlepši primerki kovinskih pridatkov so danes izgubljeni (npr. gomila 4), na same, večkrat težko razumljive in pomanjkljive opise v inventarni knjigi pa se ne moremo zanesti, da bi jih lahko brez tveganja pritegnili k dataciji. Sreči se imamo zahvaliti, da se je ohranila dvojnokrižna pasna spona, ki je predstavljala do nedavnega prvi tovrstni primerek s Podravja00 in dviga število takih spon iz Slovenije na petnajst.61 Kljub takemu številu pa so spone redek pridatek v grobovih na sploh, čeprav osrednja in južna Slovenija (Slepšek in Ostrožnik pri Mokronogu) daleč prednjači ipred sosedstvom.62 Poudariti je treba, da se v Dobovi med 418 grobovi pojavlja samo v enem grobu (grob 108), kar nedvomno potrjuje njeno redkost.66 Doprinos Ljubljane s sedmimi primerki je znaten prispevek k časovni opredelitvi trajanja te zvrsti nošnje.64 V Ljubljani so tipični predstavnik moških grobov in nastopajo v stopnji Lj. I b, ki vsebuje žarnogrobiščno gradivo Ha B 2 stopnje, najdemo pa jo še v prehodni stopnji II a (grob 39), ki jo časovno enačimo s starejšim Ha B 3 obdobjem. Druži se z žaro z visokim koničnim in bolj usločeno cilindričnim vratom, z iglo s stožčasto in s polkrožno strešasto glavico, železnim nožem in plavutasto bronasto sekiro.66 Ljubljanske spone so zanesljivo mlajše od dobovske, legenska pa je verjetno mlajša od ljubljanskih, čeprav je po spremnem gradivu v grobu sicer ni moč zanesljivo datirati, vendar jo po primerjavi najdb iz ostalih gomil, predvsem tiste pri gradnji hiše J. Kramarška (T. 19), ki prinaša do sedaj z najpopolnejšo grobno celoto in komparativnim gradivom66 najboljšo kronološko in kulturno pripadnost Ha B 3/C 1 stopnji ali mogoče bolje povedano začetku stopnje Ljubljana II b. Potemtakem bi bila naša spona kronološko najnižje uvrščena med slovenskim gradivom, kolikor ne bodo nova izkopavanja pokazala drugačne slike. Večglava igla (T. 7: 4), verjetno tudi (T. 8: 12), je prav tako trdna kronološka opora, saj predstavlja enega od vodilnih tipov starohalštatskega obdobja.67 Posebno značilna je za estensko-svetolucijski prostor (Sv. Lucija I b), odkoder se je močno širila v alpske predele, redka pa tudi ni na vzhodnoalpskem prostoru, kjer je žarnogrobiščna tradicija ostala bolj zasidrana. Številna je tudi v Bregu, kar je dobro razumljivo zaradi ozke povezave Brega s svetolucijskim-estenskim prostorom. V Ljubljani jo najdemo proti koncu stopnje II b. Ohranjen je tudi fragment železa, ki po vsej verjetnosti predstavlja ostanek ovratnice rombičnega preseka. Take ovratnice so prav tako pogost starohalštatski element, v horizontu Podzemelj 2, dasi jo v Ljubljani najdemo že v stopnji Lj. II b.68 Tako skupaj z večglavo iglo, žaro z visokim koničnim vratom, ki ji najdemo pri nas najbližjo podobnost v Rušah v stopnji Ha B 3,69 na izvenslovenskem prostoru pa v Dalju in z njim kronološko in kulturno vezan halštatski B horizont v Avstriji: Wies, kasnejši Gemainlebarn in Statzendorf ter Stillfried,70 ter ročajno keramiko, druži grob v gomili 9 vse oblike istega časovnega horizonta poimenovanega Ha B 3/C 1 v srednjeevropskem smislu. Kovinska skodela (T. 5: 10) je tako fragmentarno ohranjena, da je težka tipološka opredelitev. Verjetno gre za tip s polkroglastim trupom s kroglastim vboklim dnom in presegajočim trakastim ročajem. V Sloveniji ji zaenkrat najdemo najbližjo paralelo v Malencah, Vinkovem vrhu in Idriji ob Bači.71 Od teh se druži v Malencah v gomili 6 s skledasto čelado, ki je značilna za celotno starejše halštatsko obdobje. Tako je prisotna v Ha B 3 horizontu po Miiller-Karpeju oziroma v horizontu Podzemelj 1, v Batini in Škocjanu, kjer je v depoju najmlajši element, dobimo pa jo še v časovnem horizontu Ha C 2.72 Na izvenslovenskem prostoru jih najdemo največ v Picugih,73 kjer so ornamentirani v stilu mlajših kotličkov z atašami, katerih G. v. Merhart stavlja izvor na južno področje vzhodnohalštatskega kulturnega kroga in od tod razširitev proti zahodu in severu. Kovinski fragmenti (T. 15: 4, 5) so tako skopi, da ne moremo z gotovostjo sklepati pripadnosti. Izdelava dna, ki je na plašč pritrjeno z zakovico, govori v prid vedru kurdskega tipa, ki dobro nakazuje datacijo. Na fragmente masivnega ročaja z uviha- nima S koncema in shematizirano račjo glavico na koncu, se v sklopu grobišča data-cijsko ne moremo opirati, sicer bi ga na podlagi primerjav z ostalimi slovenskimi najdišči izven Podravja lahko postavili v mladohalštatsko obdobje,74 Na koncu bi še omenili železne paličice s stiliziranimi govejimi glavami, ki po vsej verjetnosti predstavljajo ostanke sestavnih delov žerjavnice. Analognih primerov v taki obliki ni moč najti, samo upodabljanje govejih rogov pa je prišlo do izraza v tem času predvsem na keramičnih posodah, kjer so bili aplicirani na držaj ali ostenje posode.75 Izvor upodabljanja rogov pa najdemo na iglah že v starejši srednjebronasti dobi v horizontu Kosziderpadlas I-Lovas-Vukovar,76 kjer se kaže znatna priljubljenost takega oblikovanja igel. Ali je bilo upodabljanje rogov zgolj okrasnega značaja ali pa je imelo globlji kultni pomen ob določenih prilikah, je še v podrobnostih izven naše vednosti. 5. Zaključek Med dosedanjim gradivom iz Legna se ne moremo spuščati v detajlno kronološko razčlenitev. Že iz tipološke analize je razvidna opredelitev grobišča in se ne bi še enkrat spuščali v podrobnosti. V kovinskem gradivu imamo trdno kronološko oporo v dvojnokrižni pasni sponi, čeprav ji zaenkrat še ne moremo določiti popolnoma točne časovne uvrstitve, kar pa nekoliko nadomestuje večglava igla. V keramičnem gradivu zgornjo mejo označuje žara iz groba gomile 2 s svojo izrazito žarnogrobiščno tendenco Podravja. Zanimivo je, da nimamo tipičnih amfor, vrčev, loncev z ročaji, se pravi inventarja, ki je tako priljubljen v mariborsko-ruški skupini. V tem pogledu je Legen bližji ljubljanskemu tipu grobišča (v smislu osrednje Slovenije), s katerim ga povezujejo še posode z lijakastimi vratovi in dvojnokrižna pasna spona. Ornamentacija je v svoji celovitosti bolj vezana na nižjeavstrijski oziroma panonski prostor in niti v enem primeru ne najdemo za ruške posode tako značilne bele inkrustacije. Spodnjo mejo grobišča danes še ne moremo zatrdno postaviti. Najmlajše grobove bo treba še odkopati, kolikor seveda gradivo že ni izgubljeno iz starih izkopavanj. Mogoče zajema najmlajši del grobišča tisti, ki ga Schlosser ni vrisal v načrt? Ostankom masivnega ročaja kovinske posode verjetno le smemo pripisati večji pomen, čeprav ga, žal, zaradi pomanjkljivega najdiščnega podatka ne moremo upoštevati pri časovni opredelitvi. Enako velja za pas iz bronaste pločevine. Kljub temu pa predstavlja skromen, vendar pomemben doprinos podravskim najdiščem iz dolenjskega kulturnega kroga, ki sicer kažejo na določeno nedovzetnost do tujih vzpodbud oziroma na nekako konservativnost starohalštatskega obdobja. Gledano kulturnozgodovinsko, je grobišče nastalo v času, ko je v Podravju še trajala kultura žarnih grobišč, saj ima keramika še močan žarnogrobiščni značaj, medtem ko kovinske najdbe naznanjajo že nove kulturne vplive ranega Ha C obdobja. Gre torej za prehodno obdobje, ki zajema tako končne pojave kulture žarnih grobišč v novem okolju (Ha B 3), ter pojav prvih vplivov novega časa (Ha C 1). Stojimo torej zopet pred kronološko enakovrednostjo končne Ha B 3 faze v časovnem smislu in pričetkom Ha C 1 stopnje v kulturno historičnem smislu.77 Podoben položaj srečamo v Podravju na Pošteli, kjer sta grobišče in naselbina nastala v času, ko je v neposredni bližini kultura žarnih grobišč še trajala in se je vrsta Ha B oblik v keramiki kot tradicija ohranila še v Ha C stopnji. S. Pahič že pri obdelavi gradiva z grobišča Na lepi ravni nakazuje kronologijo Poštele, kjer razlaga o Ha B 3 stopnji žarnih grobišč Podravja ter Ha C 1 stopnji Poštele »in drugih sočasnih ter istovrstnih najdišč, bomo začasno mislili na isti časovni okvir, vendar s vsakokratnim poudarkom na različnih koncih.«78 O kaki posebni legenski skupini v kulturnem smislu ne bi mogli govoriti, saj bi šele poglobljeno delo na širši osnovi v prvi vrsti z novimi izkopavanji gomil in naselbine in s pritegnitvijo sosednje Puščave, lahko pripeljalo do pravega zgodovinskega orisa teh krajev. Po dosedanjih najdbah moremo torej gomilno grobišče na Legnu začasno omejiti nekje med sredino 8. stoletja, kar sovpada nekako s časom nastanka naselbine na »Gradišču«, in med koncem 7. stoletja. Izraženo v tipoloških stopnjah obsega Miiller-Kar-pejevo stopnjo Ha B 3 oziroma Ha C 1 vzhodnoalpskega prostora in razvito Ha C stopnjo v smislu srednjeevropske kronologije, od katere ne kaže večjih časovnih odklonov. Iz naše analize je razvidno, da moremo računati z intenzivno poselitvijo tega dela Slovenije v starohalštatskem obdobju, ki je tudi v poznejšem zgodovinskem razvoju imelo poseben pomen. Odprto ostaja vprašanje od kod so se zatekli prebivalci tega časa v ta, zaradi svojstvene geografske lege, nekoliko odročen, a varen kraj. Vzrok selitve je verjetno v zvezi z usodo prebivalstva žarnih grobišč Podravja. Pot jih je lahko vodila ob južnem Pohorju na severozahod do zaprte in sončne doline, obdane z visokim, težje dostopnim hribovjem. V tistem času zamočvirjena slovenjgraška kotlina in rodovitno polje nad njo na ravni terasi, jim je nudilo varno zavetje in prav gotovo utrditev gospodarskega življenja. 1 Po stari katastrski izmeri so parcele spadale v k. o. Legen; zato smo zaradi ustaljenega poimenovanja grobišča na Legnu to tudi obdržali. 2 S. Pahič, Arheol. vestnik 24 (1973) 526. 3 S. Pahič, Varstvo spomenikov 7 (1960) 298. F. Starè, Situla 14—15 (1974) 67 ss. M. Guštin, Situla 14—15 (1974) 77 ss, sl. 2, kjer del ročaja mahaire pomotoma opisuje kot sporadično najdbo: S. Pahič, Arheol. vestnik 24 (1973) 521, op. 2, T. 4 (Legen). Zaradi omenjenih pomanjkljivosti predstavljamo grob ponovno kot celoto v sklopu grobišča. J. Kramaršek iz Pavčkove ulice v Slovenj Gradcu mi je dal na vpogled in izris ohranjene keramične kose, ki jih hrani doma. 4 »Rimska cesta« naj bi potekala po legenski terasi iz smeri Gallenhofa, kjer terasa preneha; nadaljevala pa naj bi se po pobočju navzdol ob Mislinji proti severu. To bi bila trasa, ki pelje od Celeje mimo Kola-cija (Colatio) proti Labotski dolini, pri čemer pa zveza s Kolacijem ni pojasnjena. Pri nadzoru novogradenj in izkopu jarka za vodovod in kanalizacijo ni bilo nikjer ugotoviti sledov ceste, ampak gre verjetno za naravne geološke tvorbe. 5 Neobjavljen načrt v Joanneeju v Gradcu — zapuščina W. Schmida. 8 Tloris grobišča iz leta 1973 je S. Pahič še enkrat izdelal, ker je bil navezan na eno samo poligonsko točko in ga ni bilo moči prilagoditi katastrski situaciji. Številčenje gomil je vsklajal s Schlosserjevim načrtom, po katerem se ravnajo opisi W. Schmida in vpisi najdb v inventarni knjigi Joanneja. Pomanjkljivosti so se izkazale tudi pri Pahi-čevi izmeri in smo leta 1978, s finančno podporo Inštituta za arheologijo SAZU, grobišče ponovno izmerili (situacijska načrta v merilu 1 : 500 in 1 : 1000 je izmerila in izdelala geometer A. Čarf iz Slovenj Gradca). 7 R. Knabl, Mitt. d. hist. Vereins f. Steiermark N. F. 19 (1883) 26, 27 (Lavandai). K. B. Hauser, Carinthia I 77 (1887) 139. 8 K. B. Hauser, Mitt. d. Zentr. Komm. N. F. 19 (1893) 26, 27 (Lavandai). A. Lu-schin, Mitt. d. Zentr. Komm. 3. F 5 (1906) 191. 9 H. Winkler, Mitt. d. Zentr. Komm. 3. F. 8 (1909) 416. Dr. B., Tagespost 321 (Graz 19. 11. 1911) 10. 10 Kratka omemba v Jahresbericht d. Steiermärkischen Landesmuseum Joanneum in Graz 101 (1912) 29. E. Reisch, Jahreshefte d. Osten. Archäol. Instituts 14 (1913) Bbl. 100. W. Schmid, Arch. Anzeiger 11 (1913) 137. E. Reisch, W. Schmid, Wiener Präh. Zeitschrift 1 (1914) 136; idem, Mitt. d. Präh. Kommission 2 (1924) 366. 11 Tone Kuhelnik iz Slovenj Gradca, Le-genska cesta 32, je povedal, da je bilo veliko najdb; posebej se spominja kovinske posode z dvema visokima ročajema. 12 S. Pahič, 720 let Ravne na Koroškem, Koroška knjižnica 1 (Ravne 1967) 46; idem, Arheol. vestnik 17 (1966) 103 ss; idem, Ar-heol. vestnik 24 (1973) 521 ss, sl. 6, T. 3: 4—6, 11, 12, T. 4. F. Starò, Situla 14—15 (1974) 68, op. 3. M. Guštin, Situla 14—15 (1974) 77, op. 3. M. Tomanič-Jevremov, Ptujski zbornik 4 (1975) 103 ss. S. Pahič, Svet med Muro in Dravo (Maribor 1968) 158 ss: idem, Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN) n. v. 10 (1974) 4 ss. 13 Dovoljenje za objavo dolgujem Pokrajinskemu muzeju Maribor in graškemu Joanneju — posebej dr. E. Hudeczeku, ki mi je dal na razpolago vse gradivo. Zahvala tudi S. Pahiču za vsestransko pomoč in nasvete kot tudi za trinajst risb in izpisov iz inventarne knjige Joanneja. Zahvala velja tudi M. Lubšinovi, ki je s pomočjo L. Tuška gradivo zrisala in izoblikovala. Izris predmetov sta finančno podprla ZSV Maribor in Inštitut za arheologijo SAZU. 14 Gomile pod Postelo »Na lepi ravni«: S. Pahič, ČZN n. v. 10 (1974) 4 ss z navedeno starejšo literaturo. Spodnje Podlože: M. Tomanič-Icvremov, Ptujski zbornik 4 (1975) 103 ss, op. 2—11. Za avstrijsko pod- ročje: W. Modrijan, Carinthia I 147 (1957) 3 ss. R. Pittioni, Urgeschichte des österreichischen Raumes (Wien 1954) 538, karta 11, 604 ss z nadaljnjo literaturo. W. Schmid, Präh. Zeitschrift 24 (1933) 219 ss. Za področje severne Hrvatske: K. Vinski-Gasparini, Vjesnik Arheol. muzeja u Zagrebu, Ser. 3, 2 (1961) 39 ss. Z. Vinski, K. Vinski-Gasparini, Arheol. radovi i rasprave 2 (1962) 263 ss. 15 To vretence spada po inventarni knjigi gomili 16 (torej 17), po Schmidovih zapiskih iz leta 1912 pa je omenjen v gomili 22. Ker je vretence v grobovih izrazito ženski pridatek — grob v gomili 22 pa je moški — smo ga prisodili gomili 17, kjer se združi še z enim vretencem in ima tudi zaporedno inventarno številko. 16 Kako nepopolni so zapiski W. Schmida, se najbolj odraža pri tej gomili, iz katere omenja samo enega pa 18 kosov posodja in 2 ročaja. 17 S. Pahič, ČZN n. v. 10 (1974) 42; idem, Drugo žarno grobišče v Rušah, Razprave 1. razr. SAZU 4 (1975) 41 — odslej cit. Ruše; idem, Pobrežje, Katalogi in monografije 6 (1972) 12. F. Starò, Ilirsko grobišče pri Do-bovi, Razprave 1. razr. SAZU 3 (1953) 130; idem, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela 1. razr. SAZU 9 (1954) 82 — od- slej cit. Ljubljana. T. Knez, Arheol. vestnik 17 (1966) 57 ss. 18 S. Pahič, Arheol. vestnik 17 (1966) 119 ss, T. 2: 1—4 (Benedikt). W. Radimsky, I. Szombathy, MAGW 15 (1885) T. 8: 5, T. 9: 1, T. 10: 6 (Wies). W. Modrijan, Schild von Steier 6 (1956) 25 ss, npr. sl. 18 (Leoben). Npr. Borštek pri Metliki: I. Dular, Arheol. vestnik 24 (1973) 544 ss, T. 5: 1, 5. 19 Za Maribor: H. Müller-Karpe, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Röm.-German. Forschungen 22 (1959) T. 121: 20 — odslej cit. Chronologie. Za Pobrežje: S. Pahič, Pobrežje, npr. T. 3: 9, T. 7: 12, T. 18: 8 itd. Za Ruše: S. Pahič, Ruše, T. 2: 3, T. 6: 1. H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 108 H, T. 114 F. 20 J. Dular, Arheol. vestnik 24 (1973) 544 ss. T. Knez, Arheol. vestnik 17 (1966) 51 ss. M. Hoernes, Wiener Präh. Zeitschrift 2 (1915) 113 ss. Abb. 4: 12. I. Puš, Zarno-grobiščna nekropola na dvorištu SAZU v Ljubljani, Razprave 1. razr. SAZU 7 (1971) T. 33: 1, T. 34: 3 — odslej cit. Ljubljana. S. Gabrovec, Arheol. vestnik 24 (1973) 338 ss. 21 S. Pahič, ČZN n. v. 10 (1974) 58 ss, T. 5: 8, 9 z drugimi primerjavami. 22 R. Pittioni, Urgeschichte, 572 ss, Abb. 407, 604 ss z literaturo. 23 M. Dušek, Slovenska Archeologia 19 (1971) 436 ss, sl. 9. 24 W. Radimsky, J. Szombathy, MAGW 15 (1885) 117 ss, T. 8: 17, T. 9: 3, 15. Za Martijanec: K. Vinski-Gasparini, Vjesnik Arheol. muzeja u Zagrebu, Ser. 3, 2 (1961) 41, T. 4: 1, 2. 25 V. Hoffiller, Corpus vasorum antiquorum (CVA) fase. 2 (1938) grob VI C b, pl. 3, 8; grob VI C c, pl. 5 in drugod. 26 Z. Marič, Glasnik Zem. muzeja u Sarajevu N. s. 19 (1964) T. 8: 2, 7. 27 H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 91: All, T. 92: A 14, T. 101: B 39. 28 W. Modrijan, Carinthia I 147 (1957) 3 ss, Abb. 5, 9; Abb. 7, 2. S. Pahič, Ruše, 44 s, op. 17. 29 S. Pahič, Arheol. vestnik 17 (1966) 103 ss, T. 2: 1 (Benedikt). H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 110: D 4, T. 114: N (Ruše); T. 119: 30, 35 (Maribor). S. Pahič, Pobrežje, T. 5: 1. T. Knez, Arheol. vestnik 17 (1966) 89, T. 6: 6. S. Gabrovec, Prazgodovinski Bled, Dela 1. razr. SAZU 12 (1960) T. 22: 1 — odslej cit. Bled. Za Leoben: W. Modrijan, Schild von Steier 11 (1963) 3 ss, Abb. 2, 16717. 30 Martijanec: K. Vinski-Gasparini, o. c., 41, T. 4: 1, 2. Klein-Glein: W. Radimsky, J. Szombathy, MAGW 15 (1885) 117 ss, T. 8: 17, T. 9: 3. Dvojni grob iz Strelca pri Šmar-jeti: F. Starè, Arheol. vestnik 13—14 (1962-63) 396, T. 11: 1. ,. Dular, Arheol. vestnik 24 (1973) 547, T. 5: 4, T. 6: 4. Brezje: K. Kromer, Brezje, Arheološki katalogi Slovenije 2 (1959) T. 18: 7. 31 Npr. Dragatuš: G. Spitzer, Arheol. vestnik 24 (1973) 780 ss, T. 6: 7, T. 12: 10, T. 13: 4, 10. Obsolbje: W. Radimsky, J. Szom-bathy, MAGW 15 (1885) T. 8: 5 (Wies), T. 9: 15, T. 10: 3, T. 12: 13. Breg: W. Modrijan, Corinthia I 147 (1957) Abb. 7, 2. Visegräd: E. Patek, Die Urnenfelderkultur in Transdanubien (Budapest 1968) T. 39: 8. 32 S. Gabrovec, Bled, 63 s podanimi primerjavami. 33 Postela: inv. št. 5192, 5189 v PM Maribor. Spodnje Podlože: M. Tomanič-Jevre-mov, o. c., 103 ss, T. 1: 8. Klein-Glein: W. Schmid, Bräh. Zeitschrift 24 (1933) 235, Abb. 15: 3. Wies: 1. Szombathy, MAGW 20 (1890) 183, Abb. 100. Wildon: M. Grubinger, Eiszeit und Urgeschichte 7 (1930) 114 ss, Abb. 3. K. Vinski-Gasparini, o. c., 39 ss, T. 5: 1. 34 S. Gabrovec, Arheol. vestnik 19 (1968) 171 ss, kjer pri obravnavi krašenja keramike z aplikacijo kovinskih lističev navaja izčrpne paralele z literaturo. 35 Npr. grob s trinožnikom iz Novega mesta (S. Gabrovec, o. c., 171); grob 114 gomile 1 v Stični (neobjavljeno): cfr. S. Gabrovec, o. c., op. 74. 36 F. Starè, Ilirsko grobišče pri Dobovi, Razprave L razi. SAZU 3 (1953) T. 19: 2, T. 22, 3 idr. — odslej cit. Dobova. I. Puš, Ljubljana, T. 4: 1, T. 6: 1 idr. T. Knez, Arheol. vestnik 17 (1968) T. 5: 2, T. 6: 5, T. 7: 1, 3 idr. F. Starè, Prazgodovinske Vače, Arheološki katalogi Slovenije 1 (1955) T. 86: 51 — odslej cit. Vače. 37 H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 113: KI, G, T. 114: 11 (Ruše); T. 116: 30 (Hajdina); T. 121: 12 (Maribor). S. Pahič, ČZN n. v. 10 (1974) 4 ss, op. 17, T. 7. 38 S. Pahič, o. c., 56, op. 17 z nadaljnjo lit. in op. 189; na tem mestu tudi podrobneje osvetljuje izvor trga ornamenta. 39F. Starè, Vače, T. 87: 17. W. Modrijan, Carinthia I 147 (1957) 19, Abb. 9 A; idem, Schild von Steier 6 (1956) 34, Abb. 22 A. H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 121: 8 (Maribor); T. 116: 43 (Hajdina). 40 H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 122: 14; lonček predstavlja izjemo med podravskimi tipi in je brez točnega najdišča. 41 F. Starè, Vače, T. 87: 9—11. S. Gabrovec, Bled, T. 25: 5, T. 27: 1. I. Puš, Ljubljana, T. 49: 5. S. Pahič, ČZN n. v. 10 (1974) 103 ss, op. 18, T. 2: 4. K. Miške, Die prähistorische Ansiedlung von Velem St. Vid (Wien 1908) T. 63. 42 H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 115, C 2. 43 S. Pahič, o. c., 120 s, op. 18, T. 2: 2. F. Starè, Vače, T. 86: 5. V. Šribar, Arheol. vestnik 13—14 (1962-63) 469 ss, T. 2: 9. Starè, Dobova, T. 27: 14, T. 48: 13 idr. 44 M. Hoernes, Wiener Präh. Zeitschrift 2 (1915) Abb. 4, 12. S. Gabrovec, Arheol. vestnik 24 (1973) 345 s, op. 20; mokronoški tip grobišč poimenuje skupno z dolenjskim »ljubljanski tip« glede na dobro raziskano Ljubljano. Poimenovanje je metodološkega značaja in povezuje žarna grobišča osrednje Slovenije v nasprotju z dobovsko-ruško skupino: S. Gabrovec, ibidem; idem, Arheol. vestnik 15—16 (1964-65) 21 ss. 45 F. Starè, Dobova, T. 18: 1; idem, Dobova (Brežice 1975) T. 10: 1 idr. Velika Gorica: V. Hoffiller, CVA (1938) VI C d, T. 1: 12 primerkov. Ruše: S. Pahič, Ruše, T. 23: 3. 46 F. Starò, Vače, T. 39: 24. K. Vinski-Gasparini, o. c., T. 4: 5—7. W. Modrijan, Schild von Steier 11 (1963) 3 ss, Abb. 2, Abb. 4. 47 S. Pahič, ČZN n. v. 10 (1974) op. 17, T. 5: 5—7, T. 6: 5—6, 8. H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 113 D. 48 H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 113 F. 50 J. Korošec, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu, Dela 1. razr. SAZU 6 (1951) 96 s, sl. 45 z izčrpnimi paralelami. 51 H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 109: E 2, T. 116: 52, T. 120: 36, 44. Za Hajdino tudi F. Starè, Arheol. vestnik 1 (1950) 31 ss, sl. 4, T. 5: 39; od vseh se loči po oblastem obodu in sedlasto izvihani nogi. F. Starè, Ljubljana, T. 78: 2; z delno podobnostjo okrašenega roba skodele. 52 Dalj: V. Hoffiller. CVA, grob VI C c, T. 22: 1, 2, T. 32: 4, 5, T. 33: 8. 53 W. Radimsky, J. Szombathy, MAGW 15 (1885) 117 ss, T. 9: 10, 16. 54 W. Modrijan, Carinthia I 147 (1957) Abb. 14, 1. 35 H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 91— 101. 58 Postela, inv. št. 5212, J. Dular, Arheol. vestnik 24 (1973) 544 ss, T. 3: 1. 57 W. Modrijan, o. c., Abb. 11. R. Pittioni, o. c., Abb. 414. 58 S. Pahič, Ruše, 53. 59 T. Knez, Arheol. vestnik 17 (1966) 74 s. I. Dular, o. c., 547. 80 Pri izkopavanju ormoškega grobišča (20 grobov) leta 1974 so v grobu 7 našli primerek dvojnokrižne pasne spone. V žari je bilo med bronastimi predmeti več zapestnic, fibul očalark, lasnih obročkov, majhnih kroglic in nekaj fragmentov železa — cfr. M. Tomanič-Jevremov, Varstvo spomenikov 21 (1977) 178. 61 R. Ložar, Glasnik Muz, društva za Slovenijo 15 (1934) 34 ss. F. Starè, Situla 1 (1960) 81 ss; idem, Arheol. vestnik 3 (1952) 173 ss; idem, Vače, 37 ss. 62 V Hallstattu so izkopali le šest primerkov: E. Sacken, Das Gräberfeld von Hallstatt (1868) T. 11: 8, T. 12: 4. M. Hoernes, Das Gräberfeld von Hallstatt (1921) 14 s. 63 F. Starè, Dobova (Brežice 1975) T. 18: 4; idem, Situla 1 (1960) 81 ss. Za Mokronog nazadnje: S. Gabrovec, Arheol. vestnik 24 (1973) 388, op. 20, T. 6: 1, T. 9: 1—3 in starejša literatura. 64 F. Starè, Ljubljana, T. 13: 5, T. 26: 7, T. 30: 5, T. 36: 4, T. 39: 2, 3, 5; idem, Situla 1 (1960) 83 s, sl. 7: 2—8. 63 S. Gabrovec, o. c., 338 ss., op. 20. 63 F. Starè, Situla 14—15 (1974) 67 ss, s podrobnejšo problematiko in primerjavo grobnih pridatkov. 67 S. Gabrovec, Arheol. vestnik 19 (1968) 170. 38 I. Puš, Ljubljana, T. 10 (grob 101), T. 21 (grob 144). 09 H. Müller-Karpe, Chronologie, T. 108 C. 70 V. Hoffiller, CVA, npr. pl. 8 (za Dalj). W. Radimsky, J. Szombathy, MA G W 15 (1885) 117 ss, T. 8: 17, T. 9: 3, 15 (za Wies). A. Dungel, J. Szombathy, Mitt. d. Präh. Komm. 1 (1903) 49 ss (za Gemeinlebarn). A. Dungel, Mitt. d. Prah- Komm. 1 (1903) 1 ss. J. Bayer, Jahrbuch d. Zentral-Komm. 2 (1904) 45 ss (za Stattzendorf). J. Tomschik, MAGW 56 11926) 53 ss. A. Much, Kunsthistorischer Atlas I (1889), T. 38, T. 39. 71 G. Merhart, Studien über einige Gattungen von Bronzegefässen, Festschrift d. Rörn.-Germanischen Zentralmuseums Mainz 2 (1952) 15 ss. F. Starè, Zbornik Fil. fakultete 2 (1955) 113 s. V. Starè, Arheol. vestnik 11— 12 (1960-61) 30 ss, T. 3: 6, 6 a, 6 c. F. Starè, Arheol. vestnik 13—14 (1962-63) 383 ss, T. 6: 8. 72 F. Starè, Arheol. vestnik 13—14 (1962--63) 383 ss, T. 6: 7—23. 73 F. Starè, Zbornik Fil. fakultete 2 (1955) 105 ss, T. 25: 26, T. 27: 1, 2. 74 O. H. Frey, S. Gabrovec, Actes du VUH Congrès Intern, des Sciences Prehist. et Protohistoriques 1 (Beograd 1971) 198, Abb. 12: 10. 75 Npr. v Spodnjih Podložah: M. Toma-nič-Jevremov, Ptuiski zbornik 4 (1955) 103 ss, T. 2: 8. K. Kromer, Brezje, T. 45: 8. 76 K. Vinski-Gasparini, Kultura polja sa žarama u sjevernoj Hrvatskoj, Monografije 1 (Zagreb 1973) 26, T. 3: 12, op. 108 a. 77 S. Gabrovec, Arheol. vestnik 15—16 (1964—65) 32; idem, Arheol. vestnik 24 (1973) 341, op. 20. 78 S. Pahič, CZN n. v. 10 (1974) 67 s, op. 17. VORGESCHICHTLICHE GRABHÜGEL AUF DEM LEGEN Zusammenfassung Die Grabhügel-Nekropole liegt am Ostrand der Legen-Terrasse über Slovenj Gradec, im Ausmass von 220 X 130 m, und steht in unmittelbarer Verbindung mit der hinzugehörenden Ansiedlung auf Gradišče (Abb. 1, 2). Die Grabhügel sind in einer länglichen Gruppe vom südöstlichen Waldrand gegen Nordwest angeordnet.1—3 Die ersten Forschungen fanden in der zweiten Hälfte des vorigen Jahrhunderts statt, als Baron K. Czoernig sen. und K. B. Hauser einige Grabhügel freilegten, deren Material sich jedoch bis heute nicht erhalten hat. Wichtigere Grabungsakfionen fallen in die Zeit der archäologischen Forschungen H. Winklers in den Jahren 1909—1912. Wissenschaftliches Niveau erreichten die Grabungen, als noch W. Schmid hinzugezogen wurde und sich ausserdem die Wiener Akademie der Wissenschaften anschloss, indem sie das Unternehmen finanziell unterstützte und die Berichte drucken liess.7—11 Den ersten Grundriss eines Nekropolenteils verfertige im J. 1911 P. Schlosser (Abb. 3), wobei er jedoch den Nordteil nicht eingezeichnet und folglich nur 45 von den 78 Grabhügeln eingetragen hat, — der Anzahl, die wir bei der neuen geodätischen Vermessung der Grabhügel im J. 1978 festgestellt haben (Abb. 4).5—6 Die Fundbestande aus Winklers und Schmids Grabungen verwahrt das Joanneum in Graz, doch ist gegenwärtig ein Teil dieser Funde verloren oder irgendwohin verlegt worden. Das Material ist noch nicht in Gänze veröffentlicht worden, doch wurde es in verschiedenen Studien berücksichtigt.12 Die vorliegende Abhandlung umfasst Gegenstände aus dem Joanneum in Graz, das bei den Grabungsarbeiten für den Keller von J. Kramaršek entdeckte Grab aber wird im Nekropolenkomplex in seiner realen Einheit noch einmal tabellarisch vorgestellt.13 Die Bestattungweise: Die Regel ist eine einzelne Brandbestattung im Grabhügel, wobei sich die Gräber nach ihrer Ausstattung mit Steinbelagen voneinander unterscheiden. So kann die Urne oder der blosse Leichenbrand mit einem Steinbelag aus unterschiedlich grossen Steinen in Form einer Truhe oder eines Kreises belegt sein, meistens ist sie jedoch mit Steinplatten umgeben und bedeckt und ausserdem noch mit hügelförmig aufgehäuften Steinen überdeckt. Bei einem Beispiel lag die Steinplatte in einiger Entfernung vom Lechenbrand. Mit ihrer individuellen Brandbestattung im Grabhügel, wie dies auch für die Gruppe Breg-Frög in Kärnten erwiesen ist, sind unsere Grabhügel ein characteristischer Vertreter der Gräberfelder des slowenischen Draugebiets, die sich im Osten mit der nordkroatischen Hallstattgruppe des Typs »Wies« im österreichischen Bereich zur einheitlichen ostalpinen Kulturgruppe »des Typs Wies-Martijanec« verbinden.14 Die Keramikfunde gewähren einen guten Einblick in die Keramikstruktur der frühen Hallstattperiode. Es kommen recht mannigfaltige Gefässformen vor, die der spezifischen geographischen Lage wegen bestimmte lokale Besonderheiten aufweisen. Von der charakteristischen Keramik, mit der sich unsere in den Kreis der Draugebiet-Fundorte einreiht, muss in erster Linie mehr Aufmerksamkeit den charakteristischen bikonischen Urnen gewidmet werden. Ihre Form leitet sich noch gänzlich von der Gräberfelder-Tradition ab, doch lässt sich der Entwicklungsgang der Urne in Richtung einer bauchig und kugelförmig bikonischen Form feststellen, indem sich der hohe konische Hals zu einem niedrigeren konischen bzw. konkav geschweiften wandelt; die Gefässperipherie wird aber zugunsten des Ornaments niedriger und stärker geknickt.18—28 Etwas ausgeprägt Spezifisches verleihen dem Gräberfeld auf dem Legen die Gefässe mit ausgesprochen trichterförmigem Hals (T. 6: 1, 3; T. 13: 3, 5, 6; T. 2: 8) und die Gefässe mit hoch gehobener bikonischer grösster Peripherie, die scharf geknickt gestaltet ist und in einen schmalen konkaven Boden sowie einen engen Hals übergeht.43. 44 Die übrigen Formen treten aus dem Rahmen des üblichen althallstättischen Inventars nicht heraus. Die Gefässornamentik ist mannigfaltig namentlich häufig findet sich die Technik des eingeritzten Ornaments. Die Leitform ist die flache Kannelur, gebündelt zu drei- oder vier-strichigen Garben, die horizontal, schief oder halbkreisförmig in Form eines hängenden Halbkreises verlaufen und so die Gesamtkomposition abschliessen.28 Häufig ist auch die Technik des Bemalens mit roter oder Graphitfarbe im Mäandermotiv vertreten.32. 33 Bei einem Exemplar (T. 20: 1) lassen sich am rhomboiden Motiv Spuren einer Metallverzierung erkennen.34. 35 Metallgegenstände sind ausserordentlich spärlich vertreten, so dass es nur ein Exemplar einer doppelkreuzförmigen Gürtelhaken gibt, die bis vor kurzem das erste derartige Beispiel aus dem Draugebiet darstellte.60-66 Ferner sind noch erhalten zwei Exemplare einer Mehrkopfnadel, enige Fragmente einer Metall schale71—73 und ebenso einige Fragmente von einem Eimer des kurdischen Typs. Die Überreste des massiven Griffs eines Metallgefässes stellen zwar eine Bereicherung des Fundguts aus dem Raum von Dolenjsko dar, doch können wir sie leider der ungenauen Fundangaben wegen bei der zeitlichen Einordnung nicht berücksichtigen.74 Das bisherige Fundmaterial lässt keinerlei detaillierte chronologische Aufgliederung zu. Im Metallmaterial bietet eine feste chronologische Stütze die doppelkreuzförmigen Gürtelhaken, wenn wir auch einstweilen noch nicht ihre ganz genaue Zeiteinordnung bestimmen können, was jedoch bis zu einem gewissen Grad durch die Mehrkopfnadel ersetzt wird. Im Keramik-material bezeichnet die obere Grenze die Urne aus dem Grab des Grabhügels 2 mit ihrer ausgeprägt urnenfelderzeitlichen Tendenz des Draugebiets. Interessanterweise gibt es keine typischen Amphoren, Krüge, Henkeltöpfe, d. h. also nichts vom Inventar, das so beliebt in der Maribor-Ruše Gruppe ist. In dieser Hinsicht steht der Legen näher dem Typ des Ljubljana-Gräberfeldes (im Sinn Zentral-Sloweniens), mit dem es ausserdem die Gefässe mit trichterförmigem Hals und die Gürtelschliesse verknüpfen. Die Ornamentierung ist in ihrer Gesamtheit mehr an den niederösterreichischen bzw. pannonischen Raum gebunden. Kulturgeschichtlich betrachtet, ist das Gräberfeld zur Zeit angelegt werden, als im Draugebiet noch die Urnenfelderkultur herrschte, die Keramik weist ja noch einen starken umenfelderzeitlichen Charakter auf, während die Metallfunde bereits die neuen Kulturein- wirkungeen der führen Ha C-Periode ankündigen. Es handelt sich also um eine Übergangszeit, die solcherweise die Enderscheinungen der Urnenfelderkultur in der neuen Umwelt (Ha B 3), wie auch das Auftreten der ersten Einflüsse der neuen Zeit (Ha C 1) in sich schliesst. Demnach stehen wir abermals der chronologisch identischen Bedeutung der abschliessenden Ha B 3-Phase im zeitlichen Sinn und dem Beginn tier Ha C 1-Stufe im kulturgeschichtlichen Sinn gegenüber.77 Auf Grund der bisherigen Funde kann also die Grabhügel-Nekropole auf dem Legen einstweilen zwischen die Mitte des 8. Jahrhunderts, was einigermassen mit der Entstehung der Siedlung auf »Gradišče« zusammenfällt, und das Ende des 7. Jahrhunderts begrenzt werden, indem die untere Abgrenzung offen bleibt. In typologischen Stufen ausgedrückt, umfasst sie Müller-Karpes Stufe Ha B 3 bzw. Ha C 1 des ostalpen Raumes und die vollentwickelte Ha C-Stufe im Sinn der mitteleuropäischen Chronologie, von der sie keinerlei grössere zeitliche Abweichungen zeigt. 1 3 3 4 6 7 8 9 1 2 T. 15. Legen — brez podatkov o gomili: 2, 3 = 1/4, 1 = 1/6. ostalo — 1/2 T. 16. »Windischgratz« (1912): 1—11 = 1/2 3 T. 17. »Galgenkogel«: 1—3 = 1/4, ostalo = 1/2 T. 19. Legen — Kramarškov grob: 1—3, 6, 7 = 1/2, 4, 5, 8 = 1/4 T. 20. Legen — »Galgenkogel« m ARHEOLOŠKE NAJDBE IZ STARE SUŠICE PRI KOŠANI MEHT1LDA URLEB Inštitut za raziskovanje krasa SAZU, Postojna Območje Košanske doline je v arheološki literaturi malo poznano. Omenja se le gradišče nad Košano z enakim ledinskim imenom Gradišče,1 posamični najdbi iz Čepna,2 ter rimska cesta, ki je vodila tod mimo.3 Tudi arheoloških raziskovanj tod ni bilo. Leta 1957 je kmet A. Zafret iz Stare Sušice obvestil takratni Notranjski muzej v Postojni o arheoloških najdbah na svoji njivi (parcela št. 1372, k. o. Stara Sušica). Njiva je bila to leto prvič preorana s traktorjem, del parcele pa je bil tudi prvikrat preoran. Med najdbami je bilo največ keramike ter jagod iz steklene paste. Parcela je na podolgastem hrbtu z ožjo planoto na vrhu, ki jo na severni in južni strani omejujejo strmejša pobočja. Proti zahodu pa se dviguje v predgričevje Gradišča, ki se nahaja na tej strani; lahko bi rekli, da je to že vznožje Gradišča. Ob južnem robu parcele vodi stara pot iz doline na Staro Sušico in nato pod Gradiščem naprej v Buje in v dolino Reke. Danes je tu več vzporednih kolovozov, ki se postopoma opuščajo. Najstarejši je po pričevanju domačinov šel najbolj severno od sedanjih nekako po sredini dvigajočega se hrbta in je zarasel s slabim gozdom. Traso rimske ceste sta tod že predvidevala Rutar in Premerstein, in sicer na odseku Ravne—Nova Sušica—Buje—dolina Reke— Trst, seveda je bila nakazana le splošna smer poteka trase brez ožje lokacije. Zadnje najdbe in ostanki še ohranjenih delov starejših poti na odseku Stare Sušice—Gradišča in Buj pa nam dajejo bolj zanesljive podatke za ožjo lokacijo stare (rimske) poti na tem odseku. Pri ogledu njive po oranju so bili po njivi vidni temnejši kolobarji zemlje premera pr. 1 m, ki so se dobro odražali od ostale svetlo rjave prsti. Ob južnem robu njive je bil večji kompleks temnejše, skoraj črne zemlje. Julija istega leta je bilo na njivi izkopanih šest sond na prostorih, kjer je bilo po temnejši zemlji pričakovati še ostanke grobov, ki so tu bili. Prve tri sonde obsega 5,4 X 2,4 m, 3 X 2,8 m in 3 X 2,3 m so bile izkopane na južnem robu parcele, ki je bil prvič oran in kjer je bilo že na površju največ črne zemlje. V vseh treh sondah je bila od vrha do sterilne plasti samo izredno črna plast debela od 0,3 do 1 m, ker prostor ni bil raven. Najdbe so bile bolj redke, in to fragmenti keramike, obarvane steklene jagode ter fragmenti bronastih ovratnic, fibul in železnega okovja ter žeblji. Grobnih jam ni bilo moč več ugotoviti, ker je bila tu enotna črna plast, vendar brez oglja in pepela. Arheološki vestnik 30 (1979) 151 T. 1. Stara Sušica, 1, 3—4, 7—8, 12—13 železo (Eisen), 5—6, 9—11 bron (Bronze), 2, 16 glina (Ton); 1, 3—15 = 1/2, 2 = 1/4 1 Stara Sušica. Kamen z vrezano predstavo konjenika. — Stara Sušica. Stein mit eingeritzter Darstellung eines Keilers 2 Stara Sušica. Kamen z znaki obdelave. — Stara Sušica. Stein mit Zeichen von Bearbeitung Sonda 4 je bila izkopana prav tako na južnem robu nekoliko bolj proti vzhodu v izmeri 3 X 1,5 m. Tu so bili na površju ostanki temnejših lis prsti na posameznih mestih. Vendar je bilo tu znatno manj črne prsti, saj je bila že na globini 0,35 cm sterilna plast drobečega laporja. Tako so ostanki grobov le te temne lise, pravih oblik grobnih jam pa se ni dalo več ugotoviti, ker so bile že uničene. Najdb je bilo malo, raztreseni so bili le posamezni drobci keramike. Še bolj proti vzhodu je bila ob južnem robu izkopana sonda 6 v izmeri 6 X 2,5 m, v kateri je bila ipod obdelovalno zemljo ilovnata plast in v njej na posameznih mestih ostanki oglenine, za katero lahko sklepamo, da je ostanek dna grobnih jam. Najdbe pa so tudi tu bile redke, v glavnem fragmenti rimske keramike. Kasneje leta 1958 je bila na severnem robu iste parcele izkopana še ena sonda v velikosti 10 X 1 m na mestu, kjer je bil slučajno najden kamen z risbo konjenika in ostanki pisave. V sondi pa ni bilo nobenih ostankov grobnih jam. Tudi drobci rimske keramike so bili zelo redki. Ti so zašli sem povsem slučajno kot tudi najbrž kamen, ki je prišel na to mesto pri oranju, in ga bržda lahko tudi pripišemo uničenim grobovom. Drug kamen z znaki obdelave je bil najden tudi slučajno ob vznožju pobočja na severni strani iste parcele. Najdbe: 1. Bronast lok masivne ovratnice; lok je prekrit z gladko patino brez sledov ornamenta. Razpon loka 12 cm; T. 1, 10 (inv. št. 459). 2. Deformiran lok masivne bronaste zapestnice z razpokano patino in komaj zaznavnimi ostanki vrezanih črt. Dolžina 9,5 cm; T. 1, 15 (inv. št. 460). 3. Del masivne bronaste ovratnice, ohranjeni konec je sploščen in zvit v tulec v obliki črke »T«; na površju so ohranjeni pasovi prečnih in poševnih vrezov. Razpon loka 12,5 cm; T. 1, 9 (inv. št. 461). 4. Del masivne bronaste ovratnice s sploščenim koncem, okrašena je bila s pasovi prečnih in poševnih vrezov. Ohranjena d. 4,7 cm; T. 1, 6 (inv. št. 462). 5. Lok masivne bronaste ovratnice s sploščenim in zvitim koncem. Na loku, ki je že močno načet od patine, so ostanki ornamenta prečnih in poševnih vrezov. Razpon loka 12,2 cm; T.l, 5 (inv. št. 463). 6. Lok bronaste certoške fibule, ki je nad peresovino tiikrat prečno nažlebljen; na loku so nekoč viseli bronasti obročki, ki so povsem razpadli: d. 9,1 cm; T. 1, 13 (inv. št. 464). 7. Lok bronaste certoške fibule s tremi vrezi nad peresovino. D. 7,7 cm; T. 1, 14 (inv. št. 465). 8. Fragmentiran železen okov oblike črke »CJ«. Sir. 6 cm; T.l, 4 (inv. št. 468). 9. Sploščen železen predmet oblike črke »L«. D. 9,3 cm; T. 1, 1 (inv. št. 469). 10. Železen žebelj z okroglo sploščeno glavico in odbito konico. Ohranj. d. 8,2 cm; T.l, 8 (inv. št. 470). 11. Manjši železen kavelj oglatega preseka, konica odbita. Ohranj. d. 0,9 cm; T. 1, 13 (inv. št. 471). 12. 52 jagod iz steklene paste modre, bele in rumene barve; sl. 3 (inv. št. 473) ter še 87 jagod iz različno obarvane steklene paste (inv. št. 472). 13. Lončen vrček s trakastim ročajem iz svetlo rjavo žgane boljše gline. Viš. 12 cm; T. 1, 2 (inv. št. 476). 14. Železno sulično kopito z luknjo za žebelj za pritrditev na lesen držaj. D. 7,3 cm; T.l, 3 (inv. št. 1896). 15. Delno poškodovana železna ost kopja. D. 7 cm; T.l, 7 (inv. št. 1895). 16. Železna tulasta sekira z deloma odbitim tulcem. Ohranj. d. 11 cm; T.l, 12 (inv. št. 1894). 17. Fragmenti zgornjega dela in dna reliefnega skifosa iz fine svetlo rdeče žgane nepološčene gline. Premer dna 8 cm; T. 1, 16 (inv. št. 1893). 18. Del loka masivne bronaste certoške fibule s kroglastim, drobno narezljanim gumbom nad peresovino, ki manjka. D. 12 em; sl. 4 (inv. št. 1897). 19. Kos apnenega peščenjaka velikosti 32 X 19,5 X 7,5 cm. Kamen je na eni strani lepo zglajen in ima na sredi vrezano risbo, ki predstavlja jezdeca na konju slični živali. Prek ramena nosi sulico. V zgornjem levem kotu kamna so vrezani trije znaki vénetskih pismenk, nadaljnji tekst ni ohranjen, ker je kamen odbit; sl. 1. 20. Kos apnenega peščenjaka s sledovi obdelave. Kamen velikosti 22 X 21 X 7 cm je temno sive barve. Prednja stran je z ozkimi kanelurami razdeljena na štiri enaka polja, na katerih so vrezana znamenja neznanega pomena. Vsa polja obdaja globlji žleb, ki se izteka v majhno zarezo na vogalu; sl. 2. Najdišče Stara Sušica lahko po ohranjenih sledovih smatramo za grobišče. Ker pa so grobovi bili uničeni, je za opredelitev možna samo tipološka analiza nekaterih značilnih predmetov. Med kovinskimi predmeti sta to dve certoški fibuli, ki sodita po svojih oblikah med najmlajše primerke teh fibul (T. 1, 13, 14). Grobovi s temi fibulami so najpogostnejši v času Lt B 2-C.4 Naše fibule so odraz lokalnih variant teh fibul in so znane predvsem z najdišč na Notranjskem (Čepna pri Knežaku, Knežak, Slavina).5 Tudi fibula z masivnim lokom in velikim ornamentiranim gumbom (sl. 4 )je značilna predvsem za jugozahodni del Slovenije.8 Lokalna varianta notranjskih najdišč so tudi masivne bronaste ovratnice s ploščato skovanimi konci, zvitimi v obliki črke »T« ter okrašenimi s pasovi prečnih in poševnih vrezov (T. 1, 5, 6, 9, 10, 15). Poznamo jih še iz grobov v Šmihelu in sodijo v isti časovni horizont kot fibule.7 Staro halštatsko tradicijo izkazujejo še najdbe številnih raznobarvnih jagod iz steklaste mase (sl. 3). Medtem ko vidimo pri kovinskem gradivu nakazano izrazito tradicijo staro-halštatskega prebivalstva, pa je povsem drugače pri keramiki. Tu ni bil najden miti en fragment, ki bi izkazoval starejšo tradicijo. Izjema je le oblika lončka z ročajem, ki močno spominja na starohalštatske posode. Sama izdelava posod in material pa sta že povsem v stilu nove rimske kulture; veliko podobnih je izdelanih v tujih in ne v domačih delavnicah. Na splošno je med najdenim gradivom prevladovala lončenina. To je boljše vrste keramika iz svetlo rumeno in svetlo rdeče žgane boljše gline, ki ni proizvod domačih delavnic. Po fragmentih je razvidno, da gre za različne oblike manjših lončkov, skodelic, vrčev in amfor. Vmes so bili tudi fragmenti neglazirane keramike SURUS SARIUS, med katerimi so tudi deli reliefnega skifosa, iprav tako iz delavnic SURUS SARIUS (T. 1, 16). V glavnem je to keramika, ki izvira še iz Augustovega časa, če ne sega še v čas pred njim oziroma v 1. stoletje n. e.8 Najbližje analogije za to keramiko, ki ni ravno pogostna, dobimo v ruševinskih plasteh utrdbe Nauporta.8 Dasiravno je gradivo skromno in grobovi uničeni, nam vendarle daje vpogled v čas zgodnjerimskega obdobja, ki ga od tu slabše poznamo. Še dve najdbi poznamo od tod, ki sta za naš prostor sila redki, če ne edini. Kos apnenega peščenjaka s prikazom jezdeca je ohranjen v velikosti 32 X 19,5 X 7,5 cm (sl. 1). Na eni strani je lepo zglajen, na vseh robovih je odbit, delno je poškodovana tudi čelna stran, kjer je upodobitev. Centralni del predstavlja vrezano človeško in živalsko figuro, natančneje rečeno jezdeca na konju. Nikjer ta podoba ne prehaja v kakršnokoli plastično predstavitev. Konj in jezdec sta izražena v profilu. Živalski lik je nepopoln — manjka mu glava in del noge, ker je kamen na tem mestu okrušen. Konj je prikazan v gibanju, in sicer v teku na levo stran. Trup živali je zleknjen in zdaljšan z nekoliko privzdignjenim zadnjim delom, kar nakazuje žival v teku. Na vratu, ki je le deloma ohranjen, so opazni ostanki treh vrezov, ki nakazujejo grivo konja. Neposredno iz trupa izhajajo noge konja, od katerih je vsaka poudarjena z neznatno odebljenim vrezom, širšim kot je bil uporabljen za trup konja. Kopita je klesar napravil z razširjenim vrezom brez detajlov. Noge so izdelane v pregibu, sprednje nekoliko nize, zadnje se končajo više in tako bolje odražajo predstavo živali v drncu. Posebna pozornost je posvečena repu, ki sega do tal in je upodobljen v obliki razvezane metle (metlipast rep). Odstopajoč rep od trupa prav tako kaže, da je žival v gibanju. Jezdec sedi na konju togo in njegova podoba ni vskiajena s trupom konja. Ni opazno niti sedlo niti stremena in ne uzd Tudi sama jezdečeva figura je nakazana v obrisu. Namerna omejitev klesarja na stiliziranost, nas sili k misli, da je hotel poudariti le to, kar je bilo v gibanju z določene razdalje zaznavno ali pa je bilo pomembno za predstavo pokojnika. Pri jezdecu je treba biti pozoren na predstavitev glave, ki sicer ni skrbno obdelana, daje pa vtis, da gre za glavo, pokrito s čelado, ki po obliki spominja na mlajše latenske čelade.10 V tej predpostavki nas podpira še sulica, ki jo nosi jezdec preko levega ramena (konec droga sulice in roka, v kateri je držal sulico, nista več ohranjena). Sulična ost je ozka in nasajena na daljši drog. V desni roki, ki je izprožena nazaj, jezdec vzpodbuja konja in drži predmet, ki ga ni moč točneje spoznati. Ob tem lahko opozorimo samo na to, da je ta predmet predstavljen enako ali zelo podobno kot sam rep konja. Verjetno gre za bič, ki je tu nakazan kot sveženj z razpuščenim koncem. Pet prstov desne roke je jasno začrtanih, vsak s po eno zarezo. K sami upodobitvi osrednje figure pripadajo še ostanki štirih vénetskih pismenk, od katerih je vsaka zarezana posamič. Vsak znak je sestavljen iz daljšega osnovnega pokončnega vreza z enim, dvema ali tremi krajšimi poševnimi vrezi, ki izhajajo iz osnovnega pokončnega vreza. Pred seboj imamo podobo, za katero ne moremo reči, da je zgolj plod okorne rokodelčeve roke. V razmeroma skromni upodobitvi nam poudari vse osnovne elemente za predstavo takratnega višjega sloja. Ta je kljub svoji nepopolnosti realistično začrtana — vrezana in ne prehaja v kakršnokoli stilizirano predstavo, ki bi jo morda pričakovali. Tako vojščaka označuje z osnovnimi prilastki, s sulico, čelado in konjem, s prikazom gibanja pa predstavi vojaški pohod. Ali si lahko v prenesenem smislu zamislimo, da je tu predstavljen simbol zmage nad smrtjo, je vprašanje. Vsekakor pa nam ta podoba vsiljuje misel, da obdelani kos kamna ocenjujemo za nagrobni spomenik vojaka. Za najdbo doslej v Sloveniji nimamo analogije. Mimogrede bi omenili motive, vklesane v kamnito gradivo iz Pesara, ki pa iz več razlogov izpada iz našega časovnega okvirja.11 Najbližje analogije lahko poiščemo na območju severozahodne Bosne, točneje na Bihačkem polju. Tu so poznani kamnitni japodski spomeniki, ki imajo vrezane podobe,12 med katerimi so tudii konjeniki. Naši upodobitvi sta najbližji predstavi na spomeniku iz Ripača in Golubiča; zlasti je treba nakazati sličnost motiva na spomeniku iz Golubiča.18 Osnovni motiv je isti, jezdec z bojno opremo. Predstava jezdeca je tu sicer v mnogočem popolnejša, posebej je treba omeniti tehnično izdelavo, nič manj ne zaostajajo tudi posamezni detajli. Upadljiva razlika z našo podobo je živalska figura, ki je prikazana v hoji na levo. Prav tako so jasnejši prikazi detajlov glave in nog, ki so izraženi z dvema vrezoma, pa tudi rep, ki je podobno kot naš iz Stare Sušice, poudarjen in košat. Izgleda, da je način predstave takega repa pogojen s posebnim namenom, ali pa da gre zgolj za prikaz Živah, katere značilnost je bil prav ta del. Žal ni mogoče primerjati glav, ker na našem primerku ni več ohranjena. Osnovna shema trupa konja kaže podobno izvlečenost. Človeška figura je na kamnu iz Golubiča, 3 Stara Sušica. Raznobarvne jagode iz steklene paste. — Stara Sušica. Verschiedenfarbige Perlen aus Glaspaste lako kot živalska, izdelana bolj realistično in natančnejše od naše. Ne moremo pa zanikati podobnosti v načinu nošnje in v obliki sulične osti na daljšem drogu, ki jo ta nosi prek desnega ramena. Prav tako se podobnost kaže tudi v tem, da je konjenik na podobi iz Golubiča, podobno kot naš iz Stare Sušice, pokrit s čelado; obe se med seboj tipološko razlikujeta. Pri čeladi na spomeniku iz Golubiča se odraža element ilirsko-grškega tipa, medtem ko se pri naši upodobitvi očituje latenska prvina.14 Opazna je razlika med obema upodobitvama v razmerju med velikostjo človeškega in živalskega lika, ki je v našem primeru v prid jezdeca, ki je večji oziroma nenaravno velik v primerjavi z velikostjo konja. V Golubiču opažamo, da sta konjska in človeška figura po velikosti v skoraj pravilnem odnosu, morda je jezdec le nekoliko manjši od konja. Vkljub navedenim razlikam pa le lahko ugotavljamo isti osnovni motiv prikaza in do neke mere tudi tehniko izdelave. Le-ta je na spomeniku iz Golubića preciznejša, boljša in kaže neprimerno močnejšo izurjenost klesarja, prav tako pa tudi natančnejše opazovanje okolice, ki jo v predstavi iz Stare Sušice pogrešamo. Poudariti pa moramo, da je v risbi spomenika iz Stare Sušice izražena močnejša klesarjeva impresija; z revnejšo izrazno močjo je avtor uspel nadoknaditi pomanjkljivo izurjenost. Dodajmo še, da je avtor uspel v našem primeru opazovalca osredotočiti na osnovni figuralni prostor in mu ponuditi samo svojo predstavo, medtem ko pri bosanskih spomenikih zaznavamo te motive kot okrasni element ne pa kot izpovedno vrednoto. 4 Stara Sušica. Del certoške fibule (bron, 1/1). — Stara Sušica. Teil einer Certosafibel (Bronze, Hl) Sam bojevnik — jezdec kot tudi prikaz živali — kaže na časovno in kulturno neenotno izhodišče. Zato moramo poudariti, da imamo opraviti verjetno z lokalno varianto s časovno in kulturno drugim izhodiščem kot je v Bosni v Golubiču. Vendar je treba priznati, da se klesar v Stari Sušici ozira na vzore starejše kulturne tradicije, ki je bila močno zasidrana v širšem časovnem in prostorskem radiju naših tal. Ali smemo povezovati to ljudstvo s predstavniki kulture, katerih analogije smo navajali v predhodnem tekstu? To je možno, posebej če upoštevamo najdišče izpod Križne gore, ki niti ni tako oddaljeno od Stare Sušice. To je pokazala, da je tu križišče kulturnih horizontov jugozahodnega Balkana in Srednje Evrope.^ Seveda ne moremo trditi, da gre za isto ljudstvo kot v Bosni, čeprav ne moremo odreči velik vpliv te kulture na naš prostor. V bližini tega nagrobnika je bil najden tudi obdelan kos kamna, ki ima na eni strani v svoje jedro poglobljeno polje, katerega površina je razbrazdana z ostrim dletom (sl. 2). Polje je štirioglate oblike z zaobljenimi vogali in je s križno vklesanim vrezom, razdeljeno na štiri enaka polja. Na sredini krajše stranice je prevrtana manjša luknjica. Pomen in časovna opredelitev kamna sta zaradi nezadovoljivih analogij nerazložljiva. 1 Postojinsko okrajno glavarstvo (1889) 2 W. Šmid, Corniola 2 (1909) 113. 3 A. Premerstein, Römische Strassen und Befestigungen in Krain (1899) 6. 4 M. Urleb, Varstvo spomenikov 7 (1960) 290. B. Teržan, Arheološki vestnik 27 (1976) 328, 371, sl. 42. 5 M. Guštin, Arheološki vestnik 24 (1973) 479, sl. 3: 4. 6 B. Teržan, o. c., 331. 7 M. Guštin, o. c., 479. 8 J. M. C. Toynbee, Latomus 16 (1957) 18. M. Vegas, Acta Rei cretarie romanae fautorum 11—12 (1969-70) 107. 9 I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 25 (1974) 378. 10 1. Déchelette, Manuel d’archéologie II (1914) 1162 s, fig. 489, 499. 11 I. Zicari, Guida del Museo Oliveriano di Pesaro, 10. 12 B. Raunig, Starinar N. s. 23 (1972) 23 ss. 13 B. Raunig, Wiss. Mitt. des Bosnisch-herzegowinischen Landesmuseums 1 A (1971) 117 ss, T. 2: 2. 14 J. Déchelette, o. c., 1165. 15 M. Urleb, Križna gora pri Ložu, Katalogi in monografije 11 (1974) 44. STARA SUŠICA BEI KOŠANA Zusammenfassung Aufgrund der gut erhaltenen Spuren können wir den Fundort Stara Sušica als Nekropole betrachten, deren Gräber vernichtet sind. Für die Datierung des Fundortes kommt nur die typologische Definition einiger charakteristischen Gegenstände in Betracht, wie die lokale Variante der jüngsten Certosa-Fibel, ein Bronzehalsband mit flach geschmiedeten in der Form eines »T« gewundenen Enden, verziert mit einem Gürtel von Einschnitten, welche auf die althallstättische Tradition hinweisen, schliesslich auch die frühzeitliche römische Keramik des 1. Jahrhunderts v. und n. u. Z. Besonders bemerkenswert sind zwei bearbeitete Steine (Abb. 1 und 2). Der erste ist ein Kalkarenit, 32 X 19,5 X 7,5 cm gross, an allen Seiten beschädigt; auch die Stirnseite, die schön geglättet war, ist abgebröckelt. Auf ihr sind das Bild eines Reiters mit Pferd im Profil und vier Zeichen eingeritzt. Auf der linken Schulter des Reiters ruht eine Lanze mit längerem Schaft, die Hand, in der er die Lanze hält, ist nicht erhalten. In der rechten, nach rückwärts gestreckten Hand hält er einen dem Pferdeschwanz sehr ähnlichen Gegenstand, wahrscheinlich eine Peitsche. Der Kopf wie auch die übrigen Teile des Bildes sind nicht besonders sorgfältig ausgeführt, man gewinnt den Eindruck, dass der Kopf mit einem Helm bedeckt ist, der seiner Form nach an den jüngeren La Tène-Typus erinnert10 Zur Gestaltung der Abbildung gehören auch die Überreste von vier vereinzelt eingeritzten Zeichen. Jedes Zeichen besteht aus einer längeren, aufrechten Haupteinritzung mit einer, zwei oder drei kürzeren, aus der Haupteinritzung entspringenden Quereinritzungen. Für diesen Fund gibt es bisher in Slowenien keine entsprechende Analogie. Am allernächsten stehen ihm noch die steinernen, japodischen Denkmäler mit eingeritzten Bildern, auch Reitern,12 aus Bihać in Nordwestbosnien, am ähnlichsten ist die Abbildung auf den Denkmälern von Ripač und Golubić.13 Allerdings handelt es sich da um einen zeitlich und kulturell anderen Ausgangspunkt, doch können wir trotzdem bei unserem Denkmal den japodischen Einfluss nicht übersehen, was auch bei den anderen, Stara Sušica benachbarten Fundstätten offensichtlich ist.15 Eine genauere Zeitbestimmung können wir nicht angeben, doch dürften wir uns nicht sehr irren, wenn wir unser Denkmal in die zwei letzten Jahrhunderte v. u. Z. einreichen. Die Örtlichkeit spricht dafür, dass dieser bearbeitete Stein ein Teil eines Grabdenkmals ist und den Kämpfer eines Volkes, das die Römer erwartet, darstellt. In der Nähe des ersten ist noch ein zweiter bearbeiteter Stein (Abb. 2) gefunden worden, der auf der einen Seite ein in seinen Kern vertieftes Feld aufweist, auf dem sich mit einem scharfen Meissei verfertigte Furchen befinden. Das viereckige Feld mit abgerundeten Ecken ist in der Mitte mit quer eingemeisselteu Einschnitten in vier gleiche Felder eingeteilt. In der kürzeren Seite ist eine kleinere Öffnung durchbohrt. Mangels zufriedenstellender Analogien kann die Bedeutung des Feldes nicht erklärt und auch die genauere Zeit nicht bestimmt werden. DRŽALO ZA ROG Z VINJEGA VRHA VIDA STARE Narodni muzej, Ljubljana Med bronastimi ostalinami z naselbine na Vinjem vrhu na Dolenjskem1 je nenavaden predmet, ki je edinstven tudi med celotnim prazgodovinskim zakladom predalpskega prostora. To je držalo za rog z ustnikom (sl. 1). Predmet je izredno dobro ohranjen in je prekrit s »plemenito« patino kar kaže, da je izdelan iz zelo dobre zlitine, kateri ni mogla škodovati zemlja v kateri je predmet ležal. Držalo za rog je votlo, na spodnji strani je okroglo razširjeno z rahlo profiliranim robom in z luknjo, v katero se je zatikal danes izgubljen del za tvorjenje zvoka, imenovan »piskec«.2 Držalo ima bogato profilirano telo s tremi polkrožnimi izboklinami z mrežasto narezanim motivom. Nad tem delom se telo držala vejnato razcepi v tri ploščate izrastke, ki se zgoraj polkrožno zožujejo. Vsak izrastek je imel dve polkrožni luknjici, v kateri so bile verjetno mrežasto narezane zakovice (ohranjena je le ena). Zakovice v zgornjih luknjicah so lahko služile za pritrjevanje koščenega roga, ki se je zatikal med trojni precep tako, da je spodnji segal do odprtine, kjer se je s pomočjo pihanja tvoril zvok, ki ga je rog prenašal navzven. V spodnjih luknjicah pa so bile zakovice z obročkom za pritrjevanje usnjenega traku. Tako so lahko nosili rog obešen preko rame, ali kako drugače, kakor je bilo v navadi.3 Držalo z Vinjega vrha je po vsej verjetnosti ostanek bojnega roga, kakršnega imamo tudi upodobljenega v tretjem frizu situle iz Benvenuti,4 kjer sedeča prva oseba od leve trobi v rog in sklicuje bojevnike v napad ali obrambo (sl. 2). Tudi prva oseba v drugem frizu situle iz Arnoaldi5 trobi v rog, ko koraka v vrsti bojevnikov (sl. 3). Najdba takšnega predmeta v tem predelu jugovzhodnega predalpskega prostora je vsekakor zanimiva in bi bilo zelo pomembno vedeti v kakšnih okoliščinah je bila odkrita. Ne vemo niti ali je pripadala grobni najdbi, ali naselbinski plasti, ker je predmet brez vseh podatkov prišel v muzej z glavnino predmetov leta 1898. Ti podatki pa manjkajo in zato ne moremo tega zelo pomembnega in zanimivega predmeta opredeliti z vso ostrino, ker se pri časovnem opredeljevanju lahko naslonimo le na obe upodobitvi na situli iz Benvenuti in Arnoaldi. Prva sodi v razvito obdobje Ha C stopnje, druga pa v razvito Ha D stopnjo. Zato bi morali v čas med obema grobovoma iz Benvenuti in iz Arnoaldi postaviti tudi držalo bojnega roga z Vinjega vrha. 1 V. Stare, Prazgodovina Smarjete, Katalogi in monografije 10 (1973). 2 Na funkcijo tega predmeta me je opozoril univ. prof. dr. Stane Mikuž. Na podlagi tega opozorila sem predmet preučila, ker je bila njegova funkcija nepojasnjena. 3 V. Stare, Prazgodovina Smarjete, Katalogi in monografije 10 (1973) 11, 12, sl. 5; kataloški opis s. 42, 936. 4 W. Lucke, O. H. Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island), Römisch-germanische Forschungen 26 (1962) T. 65. 5 O. c., T. 63. DER HORNGRIFF VON VINJI VRH Zusammenfassung Unter den Bronzerelikten aus der Siedlung auf Vinji vrh in Dolenjsko1 befindet sich ein Gegenstand, der sogar unter sämtlichen vorgeschichtlichen Schätzen des Voralpenraumes etwas Einmaliges darstellt. Dies ist der Griff für ein Horn mit Mundstück (Abb. 1). Dieser Griff weist an der Unterseite eine runde Verbreiterung mit einem Loch auf, in das der verloren gegangene Teil für die Tonbildung gesteckt wurde.2 Der Griff ist reich profiliert und spaltet sich am oberen Ende in drei flache Auswüchse mit zwei kleinen Löchern auf. In diese waren Nieten gesteckt; die zwei unteren dienten zum Befestigen des Horns, die zwei oberen hingegen zum Befestigen eines Ledergürtels bzw. Bandes, das über die Schulter gehängt wurde.3 Der Griff ist höchstwahrscheinlich der Überrest eines Kampfhorns, wie es im dritten Fries auf der Situla Benvenuti4 (Abb. 2) und im zweiten Fries der Situla Arnoaldi5 (Abb. 3) abgebildet ist. Da für den Griff von Vinji vrh keine engeren Fundumstände bekannt sind, können wir es zeitlich zwischen die Situla Benvenuti und die Situla Arnoaldi, d. h. zwischen die vollentwickelte Ha C und die vollentwickelte Ha D-Stufe einordnen. KAMEN Z NAPISOM Z VINTARJEVCA PRI LITIJI VIDA STARE Narodni muzej, Ljubljana Gradišče nad Vintarjevcem1 je strma vzpetina, podobna ozkemu grebenu, ki leži severovzhodno nad vasjo Vintarjevec. Ta greben je eden od severozahodnih obronkov zgornjega dela doline Črnega potoka, ki se pri Šmartnem pri Litiji združi s potoki Kostrevnico, Reko in Jablanškim potokom, njihove vode pa se zlivajo pri Litiji v Savo. Na Gradišču je bila utrjena naselbina z nasipom na zahodni, južni in vzhodni strani. Na severni strani pa vzpetina tako strmo pada v dolino, da na tem delu ni bilo nasipa, temveč le ozka terasa, ki se organsko vključuje v vzhodni, južni in zahodno obrambni sistem. Na platoju je bilo v času njegove poselitve več stavb. Osem so jih odkrili leta 1951 in v njih našli bogate arheološke ostaline.2 V hiši VII je ležal v globini 165 cm pod današnjo površino fragment drobno zrnatega sivkasto rdečega peščenca. Kamen je bil verjetno ploščat, ovalne oblike z umetno glajeno površino. Na zglajeni površini so bile vrezane vénetske pismenke v dveh vrstah. Zgornja zaradi preloma ni čitljiva, v spodnji pa, mislim, lahko beremo: Velikost fragmenta je 4,6 X 3,0 cm in je inventariziran v Narodnem muzeju pod številko P 8587 (sl. 1). Kakšnemu predmetu je fragment peščenca pripadal, do sedaj ni ugotovljeno, gre pa verjetno za nek večji ploščat kamen, na katerem je bil vrezan napis neznane vsebine in venetskega izvora. Tudi časovna opredelitev predmeta je otežkočena, ker se je življenje na naselbini odvijalo skozi daljše obdobje, kot kažejo stratigrafija stavb in posameznih odsekov obrambnega nasipa, pa tudi najdbe same. Najstarejše najdbe sodijo v časovni okvir poznega Ha C in zgodnjega Ha D obdobja, najmlajše pa bi mogli, sledeč novcem Antonina Pija in Marka Avrelija, opredeliti v drugo polovico 2. stoletja n. š. Naselbina bi potemtakem utegnila obstajati okoli 700 let. 1 Sistematsko izkopavanje na Gradišču nad Vintarjevcem je bilo leta 1951. Za SAZU je izkopaval dr. F. Starè s sodelova- njem študentov arheološkega in zgodovinskega seminarja. Zahodno od Gradišča nad Vintarjevcem je pod Šumperkom leta 1936 izkopal J. Hauptman dva skeletna grobova s pridevki značilnimi za Ha D stopnjo. 30 m vzhodno od vintarjevške cerkve je neurje razkrilo pot, pri čimer je prišel na dan ženski skelet s pridevki Ha D stopnje. 2 Pri izkopavanjih leta 1951 je bilo odkritih osem hiš. Gradivo tega izkopavanja hrani Narodni muzej v Ljubljani in je inven-tarizirano od številke 8324 do 8660. Predmeti so neobjavljeni. V pripravi je katalog gradiva z dokumentacijo o izkopavanju. Kamen z napisom z Vintarjevca pri Litiji DER STEIN MIT INSCHRIFT AUS VINTARJEVEC BEI LITIJA Zusammenfassung Der Ringwall über Vintarjevec ist eine steile, einem schmalen Kamm ähnliche Anhöhe, die sich über dem Dorf Vintarjevec erhebt. Im Ringwall befand sich eine befestigte, mit einem Wall an der West-, Süd- und Ostseite umgebene Siedlung. An der Nordseite fällt das Gelände steil talwärts ab und in diesem Teil gab es keinen Wall. Auf dem Plateau standen zur Zeit der Besiedlung mehrere Gebäude. Acht davon wurden im Jahr 1951 freigelegt und darin reiche archäologische Überreste gefunden. Im Haus VII lag in einer Tiefe von 165 cm unter dem gegenwärtigen Niveau das Fragment eines kleinkörnigen grau-rötlichen Sandsteins. Der Stein war vermutlich flach, von ovaler Form mit künstlich geglätteter Oberfläche. In der geglätteten Oberfläche sind Überreste von venetischen, in zwei Zeilen angeordneten Buchstaben. Die obere Zeile ist beschädigt, in der unteren können wir folgendes sehen: Der Stein ist 4,6 X 3,0 cm gross und ist im Narodni muzej (Nationalmuseum) in Ljubljana unter der Nummer P 8587 inventarisiert (Abb. 1). Es ist nicht festgestellt, zu was für einem Objekt das Fragment gehörte, die eingeritzte Inschrift dürfte venetisch sein. Die Zeiteinordnung ist dadurch erschwert, dass die ältesten Funde aus der Siedlung in den Rahmen des späten Ha C und des frühen Ha D-Horizonts gehören, die jüngsten dagegen in die zweite Hälfte des 2. Jahrhunderts u. Z. (Münze des Marcus Aurelius und des Antoninus Pius). RIMSKO OBDOBJE ROMAN PERIOD NOVI NAPISI IN RELIEFI IZ OBMOČJA CELEJANSKEGA MUNICIPIJA VERA KOLŠEK Pokrajinski muzej Celje V zadnjih letih se je v celjskem lapidariju nabralo precej novih antičnih napisov in reliefov. Nekaj smo jih pridobili z arheološkimi izkopavanji, večinoma pa gre za slučajne najdbe. Prvo najdišče Škofja vas pri Celju je znano po rimskih ostankih,1 predvsem po dveh miljnikih, ki sta ležala v strugi Hudinje in si ju je muzej pridobil leta 1952.2 Leta 1961 sta bila skoraj na istem mestu najdena še dva. Ležala sta drug na drugem, vkopana s spodnjim delom v desni breg struge.3 1. Prvi je visok 205 cm s premerom 50 cm. Ima pravokotno podnožje, ki meri 49 X 50 cm; višina črk 6—5 cm, v zadnji vrstici 9,5 cm. Inv. št. L 208. Napis je v sredini po dolžini izlizan, vendar se da v celoti rekonstruirati. Pripada letu 131/132 (sl. 1). Imperator) C[aes]ar divi | Traiajni Pjarthici f(ilius) | divi N[erv]ae nepos | Traian[us H]adrianus | 5 Augjuslus) p[ontifex\ maximus) tribjunicia) j potestate) X\yi co(n)s(ut)] 111 plater) pjatriac) proco(n)s(uI) | (a Celeia milia passuum) III. 2. Drugi miljnik je nekoliko manjši, brez podnožja. Višina 190 cm; premer 50 do 53 cm. Višina črk 6—5 cm, v zadnji vrstici 10, 5 cm. Inv. št. L 209. Na začetku napisa je po vsej dolžini izlizan (sl. 2). Imp (erat or) Caesar Tjitus) Aelius | [Ha]drianus Antoninus | A[ug(ustus)] Pius p(ater) p(atriae) po(n)tifex | [maxi]mus tribjuniciae) potest(atis) | 5 imp(erator) II co(n)s(ul) IH I (a Celeia milia passuum) HI. Podatek imp. II cos. III datira napis v leta 142—144. Leta 1974 sta se v rečnem produ pokazala še dva miljnika, približno na istem mestu kot prejšnji. Gozdnemu gospodarstvu v Celju smo dolžni zahvalo, da smo lahko z njihovim dvigalom dvignili miljnike in jih prepeljali v muzej. 3. Prvi miljnik je visok 180 cm, s premerom 33—39 cm. Višina črk 5—3,5 cm. Inv. št. L 265. V sredini je napis izlizan po vsej dolžini (sl. 3). Imp(erator) Caesar M(arcus) | Opellius Severus j Macrinus Pius | Felix Augfustus) pianti fex) mfaximus) trib(unicia) | 5 potfestate) II p(ater) p(atriae) co(ri)s(ul) pro\co(n)s(ul) et M(arcus) Opellius j Antoninus \ Diadumenianus | nobilissimus Caes(ar) | « princeps iuventutis j providentissimi \ Augusti fec{e)ru(n)t \ a C(eleia) m(ilia) piflssuum) | III. V deseti vrstici se je kamnoseku vrinila napaka: namesto princeps je klesal princebs■ Miljnik so postavili v prvi polovici leta 218 cesarju Makrinu in sinu Diadumenianu, ko ta še ni bil sovladar. 4. Za zadnji miljnik s tega najdišča je bil uporabljen narobe obrnjen marmorni steber. Na spodnji strani miljnilca so še ohranjeni anuli in vdolbina za vezavo s kapitelom. Zgoraj se miljnik konča z nepravilno okroglino. Višina 205 cm, premer 46 cm. Inv. št. L 266. Napis je bil trikrat preklesan, da so ga uporabili za četrti napis, ki je v celoti ohranjen (sl. 4). ]AN[ CONSTANTI SE ]AVG[ Diomino) n(ostro) » ET A Constantìo Pio felici Augusto AVG Prvemu napisu bi pripadale črke SE na desnem robu 2. vrstice, ligatura et in a na skrajni levi strani. Napis se je nanašal na cesarja Severa in njegove sinove. K drugemu napisu bi sodil —]an[— na vrhu, zelo slabo viden Constanti v drugi vrstici in Aug. v tretji vrstici, kjer je ligatura av. Napis se je nanašal na enega Konstantinovih naslednikov. Od tretjega napisa je ostal le Aug. v zadnji vrstici. Zadnji, štirivrstični napis, se po vsej verjetnosti nanaša na Konstancija IIT. Zanimiva je oblika črke G v četrti vrstici. To obliko srečamo tudi na miljniku Konstantinovih naslednikov, prav tako iz Škofje vasi.4 Slabo čitljiv, večkrat preklesan miljnik, bi utegnil imeti stične točke z novo odkritim, obravnavanim miljnikom. Iz Stranic je znan miljnik CIL III 5739, iprav tako preklesan, ki ima enako formulacijo, kot naš zadnji napis. Dodane so bile črke CL in FL. Deringer5 je na podlagi dodanih črk korigiral CONSTANTIO v CONSTANTINO. Če pogledamo prve tri miljnike, lahko ugotovimo popolno stilno in časovno identičnost z miljniki iz Ivence (CIL III 5733, 5734 in 5736),° razen nekaterih manjših napak, ki pa jih je treba pripisati kamnoseku. 5. Leta 1976 je muzej odkupil fragment reliefa iz pohorskega marmorja. Kamen je ležal pod pragom hiše Repno 6 pri Šentjurju. Ima sledove malte. Domačini domnevajo, da je bil prej v ruševinah bližnjega gradu Anderburg, ki so jih porabljali za gradnjo hiš. Na Anderburg pa je morda prišel z vzhodne celejanske nekropole. Velikost 60 X 50 X 12 cm. Inv. št. L 275. Relief predstavlja bukranij obdan z valovitimi trakovi. Od desnega roba visi girlanda, ki je v loku visela do naslednje AIJ 59. 8 T. Knez, Časopis za zgodovino in narodopisje 11 (1976) 205. 9 V. Kolšek, Celjski zbornik, 1971—1972, ZU DEN GRABUNGEN F. LORGERS IM LEGIONSLAGER LOČICA ( = LOTSCHITZ) M. KANDLER Österreichisches Archäologisches Institut, Wien In den Jahren 1916—1918 führte der damalige Gymnasiallehrer Franz Lorger aus Celje = Cilli im Aufträge des Österreichischen Archäologischen Institutes Ausgrabungen in der Umgebung von Ločica durch, die bald als Überreste eines römischen Militärlagers, das nach den Ziegelstempeln von der legio II Italica belegt war, erkannt wurden. Über die ersten beiden Grabungsjahre erschien ein ausführlicher Bericht in den Jahresheften des Institutes, der nur als Vorbericht konzipiert war, da die Grabungen systematisch weiter geführt werden sollten.1 Tatsächlich ist es aber nur mehr im Jahr 1918 zu einer Grabung gekommen, über deren Ergebnisse ein kurzer erst 1934 erschienener Bericht informiert.2 Nach dem Ende des ersten Weltkrieges sind die Grabungen in Lotschitz nicht wieder aufgenommen worden, der in Aussicht genommene ausführliche Schlußbericht über die Forschungen ist nicht erschienen, so sind die beiden Vorberichte die einzige Grundlage unseres Wissens über dieses Lager.3 Leider sind auch in jüngster Vergangenheit auf dem Areal des Lagers keine neuen archäologischen Untersuchungen durchgeführt worden: erst ein Straßenprojekt, bei dessen Durchführung es zu einer Zerstörung des westlichen Lagerteiles (D'ecuman-front) kommen wird, hat Lotschitz wieder in das Blickfeld der Bodenforschung gerückt. Durch einen glücklichen Zufall sind im Archiv des Österreichischen Archäologischen Institutes von den Grabungen Borgers nicht nur Originalpläne, sondern auch Teile des Schriftverkehrs und einige Fotografien erhalten geblieben, die einerseits einen guten Einblick in den Grabungsablauf während der Jahre 1916—1918 ermöglichen, andererseits aber auch manche Hinweise bringen, die zu den gedruckt vorliegenden Berichten interessante Details als Ergänzung liefern, weshalb der Verfasser dieser Zeilen gerne der Bitte J. Sasels gefolgt ist und sich eingehender mit dem Material beschäftigt hat. Dieses wird im Nachfolgenden zunächst überblicksartig vorgestellt, wobei auch Hinweise auf nicht mehr vorhandene Archivalien aufgenommen wurden, im Anschluß daran erfolgt die Auswertung. I. Archivalien Briefe Aus dem Briefwechsel zwischen Lorger und dem Institut sind nur die handschriftlichen Schreiben Lorgers erhalten geblieben, Kopien des vom Institut aus durchgeführten Schriftverkehrs gibt es nicht. Bei den Briefen Lorgers handelt es sich einerseits um offizielle Berichte an das Institut über Projektierung, Verlauf und Ergebnisse einzelner Grabungskampagnen, andererseits sind es kritische Auseinandersetzungen etwa mit dem Grabungsbericht Riedls oder Auswertungen des Grabungsbefundes (Interpretationsversuche von aufgefundenen Gebäuden, Berechnungen der Lagergröße u. ä.) Ein Teil der Korrespondenz ist mit dem damaligen Sekretär des Institutes, R. Egger, geführt, der Lorger zu den Untersuchungen in Lotschitz ermuntert hatte und als Redaktor der Jahreshefte auch den Grabungsbericht für die lahreshefte, von dessen Manuskript Teile erhalten sind, redigiert hat. Einige Briefe sind an den damaligen Direktor des Institutes, E. Reisch, gerichtet. Der Briefwechsel beginnt mit dem Jahr 1916 und endet im Sommer 1918, also noch vor der letzten Grabungskampagne. 24.10.1916, ZI. 305/1916, an das Institut, 3 Seiten. Bericht über die Grabung im Sommer 1916. Details zur Vorgeschichte der Grabung: Besuch Eggers 1915, Begehung des Geländes und dabei gemachte Beobachtungen. Anschließend Bericht über die Abwicklung der Grabung und deren Aufgabenstellung. Ergebnis der Grabung: Feststellung der Gebäude A, B und C. Erläuterungen zu den Beilagen. Beilagen: a) Siedlungsplan M 1 : 2880. b) Grabungsplan Gebäude A und B. c) Verzeichnis der Parzellen, auf denen antike Überreste gefunden worden sind, mit Angabe der Eigentümer. 8.11.1916, ebenfalls unter ZI. 305/1916, an das Institut, Deckblatt und 8 Seiten. Kritische Auseinandersetzung mit dem Grabungsbericht von E. Riedl, MZK 1899, 214 f. Lokalisierung dieses Grabungsplatzes im Terrain im Bereich der Gebäude A und B. Ilei der Einpassung der von Riedl aufgedeckten Mauerzüge in seinen Grabungsplan mußte Lorger Interpolierungen durchführen (vgl. unten S. 201), da Differenzen in den Messungen. Untersuchung des Riedl’schen »Erdwalles«: Überrest eines antiken Gebäudes: Bau B. 13. 5.1917, ZI. 133/1917, an das Institut, 4 Seiten. Programm für die Sommergrabung 1917. Angestrebt eine Vervollständigung des Planes der antiken Anlagen, eine Datierung der einzelnen Komplexe, dazu soll der Versuch unternommen werden, das zeitliche Verhältnis der verschiedenen Komplexe zueinander herauszuarbeiten, vor allem der Anlagen auf der Flur Grobelce (= Legionslager) und auf der nö. von Lotschitz liegenden Flur Groblje. Beschreibung der Siedlungsreste G2 (geringer archäologischer Befund), für 1917 hier eine Forsetzung der Arbeiten geplant. 20. 6.1917, ZI. 173/1917, an das Institut, 2 Seiten. Übersendung eines Planes von Lotschitz und mehrerer Fotografien aus der Grabung in Sevec (Rožni grič, s. ANSI 281) = auf dem Rosenhügel bei Cilli. Beilage: ein bereits für den Druck bestimmter Gebäudeplan; hinsichtlich des Gesamtplanes wird auf das nachfolgende Manuskript verwiesen. 19.7.1917, ZI. 206/1917, an E. Reisch, 4 Seiten. Bericht über die Grabung 1917 im Bereich des Gebäudes A und an der Ostfront der Lagermauer im Bereich der porta praetoria mit Beschreibung des Befundes. Beilage: 2 Pläne (nicht erhalten). 30.9.1917, beiliegend zu ZI. 206/1917, an E. Reisch, 4 Seiten. Zur Information Übersendung des Katasterplanes mit Eintragung des 1917 festgestellten Gebäudes D, Interpretationsversuch: Prätorium. Beilagen: a) Katasterplan (nicht vorhanden, wohl auf die im Schreiben ausgesprochene Bitte hin wieder an Lorger retourniert). b) 3 Fotografien, darstellend die O-Ecke von D, die Südecke der Lagerumfassung und eine Ansicht der Umfassung im Westen. 7.11.1917, ZI. 345/1917, an das Institut, 4 Seiten. Bericht über die vom 1.—4.11.1917 durchgeführte Grabung. Geplant zunächst Untersuchungen im nördlichen Teil der O-Front und an der N-Ecke, des weiteren an einem Abschnitt der S-Front, dann aber Feststellung von Zwischentürmen an der S-Front (Freilegung der Türme li, III und IV), weshalb die übrigen Arbeiten verschoben wurden. Lokalisierung der porta principalis dextra, Feststellung eines Zwischenturmes an der W-Front sowie Schnitt an der N-Ecke zur Feststellung des Radius der Eckabrundung der Lagermauer. Fixierung der Türme erfolgte auf Grund der Beobachtung von Bodenunebenheiten, solche fehlen an der N- und O-Front des Lagers! Beilage: Grabungsplan. Ohne Datum, ZI. 1/1918, Deckblatt und ursprünglich 24 Seiten, davon noch erhalten S. 1—17, der Rest fehlt. Manuskript: »Vorläufiger Bericht über die Feststellung und Ausgrabung eines Lagers der II. italischen Legion nächst Lotschitz, Gern. Heilenstein, bei Cilli«. Davon wurden unter teilweiser Abänderung des Textes nur die Seiten 1—14 und 18—24 gedruckt. Im nicht gedruckten Text Interpretationsversuche zu A und D, Hinweise auf Unterschiede zwischen den Funden im Bereich des Lagers und auf der Flur Groblje. Beilagen: a) 5 Pläne. b) Zeichnungen der im Jahre 1916 gefundenen Ziegelstempel. c) 2 Fotografien. d) 3 Negativplatten. 10.1.1918, beiliegend zu ZI. 1/1918, an R. Egger, 4 Seiten. Bemerkungen zu den Maßen des Lagers: der Grundriß eingepaßt in den vorhandenen Katasterplan, wodurch infolge eines Fehlers dieses Planes die Längsachse des Lagers um ca. 10 m zu kurz ist. 20.1.1918, beiliegend zu ZI. 1/1918, an das Institut, 4 Seiten. Bemerkungen zum Flächeninhalt des Lagers, der mit 232.024 m2 bestimmt wird. Vergleich mit Albing, dessen Fläche gegenüber RLÖ 8 (1907) 160 in 233.024 m2 korrigiert wird. 23.2.1918, beiliegend zu ZI. 1/1918, an R. Egger, 5 Seiten. Bericht über eine im Februar durchgeführte Grabung bei der porta principalis dextra. 25.2.1918, ZI. 81/1918, an das Institut, 2 Seiten. Bericht über die Grabung an der porta principalis dextra. Beilage: Plan. 24.4.1918, ZI. 147/1918, an das Institut, 2 Seiten. Übersendung der Fahnenkorrekturen des Berichtes mit Hinweisen auf die Ergebnisse der Grabungen beim N- und S-Tor des Lagers. Frage der Kleinfunde. Ziegelstempel: seit dem Jahr 1916, in dem die Hauptmasse der Stempel gefunden worden ist, keine neuen Stempeltypen. 7.5.1918, ohne ZI., an R. Egger, 2 Seiten. Abermalige Übersendung des Manuskriptes mit der Bitte um diverse Einschübe, wie etwa Danksagungen für die Vermittlung von Arbeitskräften. Bitte um Übersendung eines Fotoapparates. 9. 6.1918, ohne ZI., an das Institut, 3 Seiten. Programm für die Grabung im Sommer 1918. Geplant die Freilegung des Gebäudes D (Schwierigkeiten hinsichtlich der vom Institut gewünschten flächenmäßigen Aufdeckung infolge der vielen kleinen Ackerparzellen mit verschiedenen Besitzern befürchtet). Weitere Erforschung der Zwischentürme. Vorschlag an das Institut bezüglich der Freilegung des nö. von Lotschitz gelegenen römischen Gebäudes. Pläne 1. Inv. Nr. 431, Abb. 2. »Plan über die im Sommer 1916 festgestellten Siedlungsreste der zweiten italischen Legion nächst Lotschitz bei St. Peter im Sanntale«, M 1 :2880, Beilage zum Schreiben vom 24.10.1916, ZI. 305/1916, unpubliziert. Darstellung ähnlich dem im Bericht 1919 auf Abb. 55 wiedergegebenen Plan (s. unten Nr. 2). Antike Mauerzüge rot eingetragen, die auf Bauten hinweisenden Oberflächenbefunde in roten Flächen angelegt, im Bereich des Lagers sind nachträglich die festgestellten Mauerzüge eingetragen. Durchlaufend eingezeichnet die Lagermauer, an den Ecken findet sich jeweils die Angabe »Eckturm«, obwohl keiner ergraben. Im Lagerinneren an Hand der Oberflächenbefunde eingetragen der Verlauf der Via principalis, die im S über die Lagerbegrenzung hinausführt, hier die Beschriftung »2 Tortürme, Brückenkopf«, auf der im N liegenden Seite »2 Tortürme«. Ferner sind eingetragen die Grundrisse der Gebäude A, B, C und D, bei letzteren reicht die farbig angelegte Fläche über die Verlängerung der Rückfront des Gebäudes C hinaus. Südlich von D zwei größere rot angelegte Flächen ohne Angabe von Mauerzügen: S 4 (Parz. 423/30, damalige Besitzer Mathias und Aloisia Terglov4 in Breg 11) liegt südlich der Bahn und S 5 zu beiden Seiten der Bahnlinie etwa in der Verlängerung der Rückfront von D auf den Parzellen 421/1 (Turnšek Mathias, Breg 76), 421/2 (Jakob und Anna Stepišnik, Breg 2), 423/9 (Franz und Maria Štormann vlg. Zajc, Breg 9/10), 423/10 (Valentin und Elise Dobovičnik, Breg 12) und 423/11 (Franz Turnšek, Salože 1 [Založje]). Hier wurde später der Bau E ergraben (s. unten S. 202). Am Schnittpunkt der Via principalis mit der Umfassung liegt S 3 (Parz. 421/15: Thomas und Elise Terglov, Pfaffendorf 6 [Orova vas], und Parz. 421/15: Franz und Elisabeth Kolšek, Breg 6, später im Besitz von Franz Kosec vlg. Brinšek, Lotschitz 126). Etwa in der Mitte der östlichen Lagerfront S 1 (Parz. 58: Andreas Flies, Lotschitz 19; Parz. 60/1 und 60/2: Franz und Antonia Košec vgl. Brinšek, Lotschitz 126). An der N-Front neben dem Gebäude B die Bezeichnung S 2, damit ist wohl der Streifen der Lagermauer gemeint. An der S-Front zwischen dem angenommenen Tor und der W-Ecke bereits ein Turm markiert, ein weiterer auch an der W-Front im Bereich der Gabelung des von Breg kommenden und u. a. nach Lotschitz führenden Weges (hier später die porta decumana ergraben, s. unten S. 190). An der S-Front ist der Verlauf der heutigen Uferböschung markiert, daraus wird ersichtlich, daß gut zwei Drittel dieser Front der Erosion zum Opfer gefallen sind. Die übrigen auf dem Plan eingetragenen Gebiete mit antiken Oberflächenfunden liegen im Bereich bzw. nö. von Lotschitz und decken sich mit den Angaben auf dem publizierten Plan Nr. 2 (G 1, G 2 und Groblje). 2. Inv. Nr. Ill, Abb. 3. Ohne Titel, Ausschnitt des Katasters wie bei Nr. 1 mit roter Eintragung der festgestellten und vermuteten antiken Baureste, M 1 : 2880, publ. Bericht 1919, Abb. 55. Im Bereich des Lagers Eintragung nur der ausgegrabenen Teile der Innenbauten (bei A und B gegenüber dem obigen Plan einige Veränderungen), bei der Umfassung sind die festgestellten Teile dunkel angelegt, mit »p« sind die Stellen, an denen Pilotenlöcher vorgefunden wurden, markiert. An der S-Front die Zwischentürme I—IV eingetragen. Bei den Lagertoren sind die Schnitte eingezeichnet: Porta principalis dextra ein im rechten Winkel auf die Umfassung geführter Schnitt an der W-Seite der Parz. 421/15 (Franz und Theresia Kolšek, Breg 6, später Franz Košec, vlg. Brinšek, Lotschitz 126) sowie ein parallel dazu liegender an der O-Seite der Parz. 421/16 (in der Liste der Parzelleneigentümer nicht angefürt), welcher noch vor Erreichung der Verlängerung der Innenfront der Lagermauer nach O auf die Nachbarparzelle 31/2 im rechten Winkel umknickt. In beiden Schnitten sind nach der Legende Pilotenlöcher vorgefunden worden. Ein weiterer Schnitt im Bereich der porta decumana (ebenfalls mit Pilotenlöchern) im rechten Winkel zur Lagerumfassung von der Parz. 396 auf die Parz. 397, genau im Zwickel der Weggabelung. 3. Inv. Nr. 110, Abb. 12. Am unteren Rand mit Bleistift bez. »Fig. 4. Die Zwischentürme II—IV und die Südecke der Umfassung«, M 1: 200, publ. Bericht 1919, Abb. 57. Aus dem Titel ist ersichtlich, daß diese Zeichnung mit dem Manuskript des Berichtes 1919 an das Institut gekommen ist, da die Numerierung mit der dort angeführten übereinstimmt. Die schwarz angelegten Teile des Grundrisses wurden tatsächlich ausgegraben, die schraffierten sind ergänzt, der nur von Linien eingefaßte Teil des Turmes II und der S-Ecke des Lagers ist durch die Erosion abgetragen. 4. Inv. Nr. 112, Abb. 18. Ohne Titel, Detailgrundriß der bis 1917 festgestellten Teile der Innenbauten des Lagers (A—D), M 1 : 400, publ. Bericht 1919, Abb. 56. Am oberen Rand der Verlauf der Lagermauer mit der vermutlichen Lage der porta principalis sinistra angedeutet, links davon eine kleine Sondage angegeben, in welcher wieder ein Pilotenloch angetroffen worden ist, das, wie die spätere Grabung ergeben hat, an der Westseite der Außenfront des Tores lag (vgl. Plan Nr. 7). 5. Inv. Nr. 2378, Abb. 6. Bez.: »Plan der Grabung in der Semesterferien (9., 10. und 11. Februar) 1918 bei Lotschitz; Südtor der Umfassung«, Bleistift, M 1 : 333, unpubliziert. Beilage zum Brief vom 25.2.1918, ZI. 81/1918. Grundriß des Fundamentblockes der Toranlage (mit Eintragung der Sondagen V 1—V 11) zwischen den Türmen III und IV. Der westliche Teil des Schnittes V 6 sowie V 10 liegen im Bereich der westlichen Tordurchfahrt, von der laut Legende des Planes noch die glatt behauenen Sandsteinblöcke des Pflasters vorhanden waren. Unter dem Grundriß eine Handskizze mit Schnitt über V 10, aus welcher ersichtlich ist, daß östlich der Pflasterung noch ein Quaderblock des aufgehenden Mauerwerkes erhalten war. 6. Inv. Nr. 612, Abb. 4. Bez.: »Abb. 1. Katasterplan des Lagers.« Gesamtplan des Lagers, Stand 1918, M 1: 2880, unpubliziert. Entspricht dem ohne Angabe des Katasters abgedruckten Plan im Bericht 1934, Abb. 1, der den Forschungsstand nach dem Jahre 1918 wiedergibt. Gegenüber dem Plan Inv. Nr. 111 {Bericht 1919, Abb. 55) um den Bau E im Lagerinneren, die Tore an den Längsseiten und an der Decumanfront sowie die Zwischentürme an der N-Front und einen an der W-Front nördlich der Porta decumana erweitert. 7. Inv. Nr. 613, Abb. 5. Bez.: »Abb. 2. Plan der Lagertore«, ohne Maßstab (1: 33.3), unpubliziert. Die drei Grundrisse der Toranlagen (Fundamentblöcke) sind entsprechend ihrer Lage angeordnet, d. h. oben porta principalis sinistra, unten porta principalis dextra und links porta decumana. Im Grundriß der beiden Principaltore sind die sie durchbrechenden Kanäle eingetragen (daher unterscheidet sich die Wiedergabe der porta principalis dextra von jener auf dem Plan Inv. Nr. 2378, s. oben Nr. 5), die entlang einer Achse angeordnet sind. Aus diesem Grund sind die beiden Tore in der Anordnung etwas gegeneinander verschoben, was nicht ihrer tatsächlichen Lage entspricht (vgl. Gesamtpläne, Abb. 4 und Fig. 2), da die Kanäle die Tore nicht genau in der Mittelachse kreuzen (im linken Principaltor gegen Osten verschoben, im rechten Tor auf der westlichen Seite) Bei allen Toren sind in mehreren Schnitten Pilotenlöcher eingetragen, in der porta decumana an der O-Seite dürften Platten der Durchfahrt angegeben sein. Hier ist über dem Torgrundriß die Gabelung des aus Breg kommenden Feldweges in zwei Äste eingetragen, Kotierung in Bleistift. 8. Inv. Nr. 614, links, Abb. 11. Bez.: »Abb. 3. Querschnitt durch den Kanal im Nordtor«, ohne Maßstab (1: 25), leicht verändert publ. Bericht 1934, Abb. 4. Vom Kanal hier erhalten die Sohle, die Wandung besteht im Aufgehenden aus zwei übereinander liegenden Reihen von Quaderblöcken. Die Stärke der Wandungen beträgt ebenfalls zwei Schichten von Quaderblöcken, die gegen den Mörtelguß des Turmfundamentes gesetzt sind. Die Wölbung ist nicht mehr erhalten, auf der Zeichnung rekonstruiert, links die Quaderblöcke der Wandung mit a, a' und b bezeichnet. 9. Inv. Nr. 617 links, Abb. 8. Bez.: »Abb. 4. Querschnitt durch den südlichen Teil des Kanals im Südtor.«, ohne Maßstab (1:25), mit geringen Veränderungen (Signaturen) publ. Bericht 1934, Abb. 2. Weitere Abweichungen gegenüber der Publikation bei der Wiedergabe der Quaderblöcke der Kanalwandung. Auf unserer Zeichnung fehlt z. B. die Hinterkante der vorderen Quaderreihe. Im Bericht 1934 die Kante der oberen Reihe durchlaufend, also gesichert, die der unteren strichliert wiedergegeben. Darstellung des auf dem Fundamentblock aufsitzenden Quaders »s« auf der dem Kanal abgewandten Seite als gebrochen oder nicht ergraben. Vgl. auch Foto Inv. Nr. 5164 (Abb. 9). 10. Inv. Nr. 617 rechts, Abb. 8. Bez.: »Abb. 6. Querschnitt durch den nördlichen Teil des Kanals im Südtor«, ohne Maßstab (1: 25), publ. mit leichten Veränderungen im Bericht 1934, Abb. 3. Die Unterschiede beziehen sich wieder auf die Signatur und die Wiedergabe einzelner Quaderblöcke: in der Publikation auch die nicht sichtbaren Kanten des obersten Quaders der linken Kanalwandung durchgezeichnet. Vgl. Foto Inv. Nr. 5165 (Abb. 10). 11. Inv. Nr. 615, Abb. 7. Bez.: »Abb. 8. Die ganze Innenfläche des Kanals im Südtor.«, M 1 : 25, unpubliziert. Gesamtabrollung der erhaltenen Teile des Kanals in der porta principalis dextra. In der Mitte zwischen den numerierten Quaderblöcken schraffiert die aus Steinplatten bestehende Sohle des Kanals, am linken Rand ebenfalls schraffiert die vom Gewölbe erhaltenen Teile. Die Quader der Wandung numeriert, links der Sohle von 1—20, rechts von 1'—20’. Damit ist jener Teil des Kanals markiert, in dem die Wandung regelmäßig gefügt ist. Nach oben anschließend eine Querlinie E—E', dahinter andere Bautechnik; Wandung ist niedriger und unregelmäßig gefügt, Gewölbe breiter, doch zeigt sich der Unterschied nur im Aufgehenden, die Sohle des Kanals läuft vollkommen regelmäßig durch. Im unteren Teil setzt sich das Quadermauerwerk auf beiden Seiten in Bruchsteinrnauern fort, die aber nur im Ansatz wiedergegeben sind. An den Ecken jeweils ein Block mit a 1—a 4 (entgegen dem Uhrzeigersinn, beginnend links unten) bezeichnet, wobei es sich bei a 1—a 3 noch um Blöcke der Wandung, bei a 4 aber nach der Schraffur um einen des Gewölbes handelt. 12. Inv. Nr. 614 rechts, Abb. 11. Bez.: »Abb. 9. Teil der Westwand des Kanals im Nordtor«, ohne Maßstab (1 : 25), unpubliziert. Aufriß der Kanalwandung mit zwei übereinander liegenden Reihen von Quaderblöcken, unten kleine senkrecht gestellte, oben waagrecht liegende große Blöcke, numeriert in der unteren Reihe von 1—10, in der oberen von 11—14. Von der unteren Reihe nur der Quader 1 mit durchlaufender Unterkante gezeichnet, das übrige alles nur strichliert, in der oberen Reihe anscheinend nur 12 und 13 ganz erhalten. 13. Inv. Nr. 616, Abb. 13. Bez.: »Abb. 11. Plan der Zwischentürme«, ohne Maßstab (1 : 33,3), unpubliziert. Grundrisse der 1918 untersuchten Zwischentürme I'—VII’ an der N-Front sowie I" an der W-Front. Darstellung wie auf den anderen Grundrissen: schwarz die Grabungsflächen, wobei ersichtlich wird, daß nur bei den Türmen li', III' und I" durch einen großen Schnitt jeweils eine Turmflanke zur Gänze aufgedeckt worden ist, während sich sonst die Untersuchungen auf kleine Schlitze beschränkten. In den großen Schnitten eine ganze Reihe von Pilotenlöchern eingezeichnet. Kotierungen in Bleistift. Die zuletzt aufgezählten Pläne ab Nr. 6, versehen mit den Abbildungsnummern 1—4, 6, 8, 9, 11, gehören mit noch vorzustellenden fotografischen Aufnahmen zu einer Serie aus dem Jahre 1918, die wohl als Bildmaterial zu einem leider nicht mehr auffindbaren Grabungsbericht über die Ergebnisse dieses Jahres zu deuten ist. Es kann daher auch nicht geklärt werden, ob dieser Bericht ausführlichere Angaben zu den Grabungen dieses Jahres enthielt als der schließlich 1934 erschienene. Zur Ergänzung der oben besprochenen Grabungspläne, die alle von der Hand Lorgers stammen, sei hier auch jener Plan in einer Aufnahme nach der Originalzeichnung nochmals vorgelegt, der das Ergebnis der Grabung Riedl wiedergibt (abgebildet MZK 1899, 215, Fig. 11). Er ist deshalb von Interesse, weil die für den Druck hergestellte Umzeichnung in der Orientierung der Mauern nicht mit dem Original übereinstimmt, wo die Mauerzüge parallel bzw. im rechten Winkel aufeinander ausgerichtet eingezeichnet sind. Lorger hat sich in Unkenntnis des Originalplanes in einer mehrere Seiten umfassenden Diskussion (s. oben Schreiben vom 8. 11. 1916 unter ZI. 305/1916) mit der unrichtigen Abbildung auseinander gesetzt, wobei der Plan Riedls als »flüchtig entworfen« klassifiziert wird, »der jedenfalls keinen Anspruch auf peinliche Genauigkeit erhebt« (a. O. S. 2). 14. Inv. Nr. 2379, Abb. 17. Bez.: »Römische Baureste nächst Heilenstein-Lotschitz«, M 1: 200. Der Grundriß ist mit Farbstiften angelegt: die Mauerzüge in rot, die Suchgräben (»Röschen«) in blau, der »Erdwall«, der von Lorger später als Schutthaufen aus antikem Kulturmaterial identifiziert worden ist (s. S. 173) in schwarz. Kotierung und Beschriftung in 12 Arheološki vestnik 177 schwarzer Tusche. Auf dem publ. Plan ist das Maß zwischen den beiden Parallelmauern des Bades von 6,50 m auf 6,80 m zu korrigieren. Zum Schluß dieser Aufstellung seien noch jene Pläne angeführt, die sich aus Erwähnungen in den Briefen erschließen lassen, von mir aber nicht aufgefunden worden sind, sie sind vermutlich verloren gegangen. 15. 24.10.1916, ZI. 305/1916. S. 2 wird ein Gebäudeplan erwähnt, auf dem die Bauten A und B nach dem Grabungsbefund des Jahres 1916 dargestellt waren. 16. 8.11.1916, Zahl wie oben. Auf S. 3 nimmt Lorger auf eine von ihm ausgeführtc Skizze Bezug, auf welcher sein Befund im Bereich von A und B mit dem Pian Riedls (nach MZK Fig. 11) in Übereinstimmung gebracht wird. Diese Skizze ist offenbar identisch mit der nicht mehr erhaltenen Vorlage zu dem Plan Bericht 1919, Abb. 54. 17. 20. 6.1917, ZI. 172/1917. Mit diesem Schreiben wurde ein Plan der innerhalb des Lagers festgestellten Gebäude dem Institut übersandt, der für den Druck bestimmt war. Dieser Plan entstand noch vor der Sommergrabung 1917, die am 9. Juli begann, er kann also nicht mit der Abb. 56 des Berichtes 1919 identisch sein. 18. 19.7.1917, ZI. 206/1917. Darin ist von Plänen die Rede, auf denen die ersten Grabungsergebnisse — wohl dieses Jahres — dargestellt waren und die als Beilage mit diesem Brief an E. Reisch geschickt wurden. Aus dem Text ist zu entnehmen, daß Lorger im Bereich von A und bei der porta praetoria gegraben hat, die Pläne also diese Grabungen wiedergegeben haben müssen. Auf S. 3 erfolgt bei der Beschreibung der Grabung im Bereich der porta praetoria auch ein dementsprechender Hinweis, aus dem mit Sicherheit geschlossen werden kann, daß zumindest auf einem Plan diese Grabung bzw. auch die weiter südlich davon im Gebiet der Lagermauer angelegten Sondagcn dargestellt waren. Ein Hinweis auf einen dieser Pläne findet sich auch in dem unter Nr. 19 angeführten Brief, S. 3, wo auch noch von einem Plan der Ostergrabung die Rede ist (damit vermutlich der unter Nr. 17 angeführte Plan gemeint). 19. 30. 9. 1917, ohne ZI. Mitgeschickt wurde ein vorläufiger Ruinenplan, wo auf dem Kataster die Umfassung und das Gebäude D eingetragen sind. Lorger ersucht in dem Brief, diesen Plan wieder an ihn zu retournieren. Fotografien Im Fotoarchiv des Institutes befindet sich schließlich noch eine Serie von fotografischen Aufnahmen (nur Kopien, keine Negative), die, ebenfalls mit Abbildungsnummern versehen, die Ergänzung zu der oben besprochenen Serie von Planaufnahmen aus dem Jahre 1918 bildet. Daraus sind vier durch den Bericht 1934 (Beilage I—II) bereits bekannt gemacht, die anderen aber unpubliziert, Die Vorlagen zu den im Bericht 1919 abgebildeten Fotos konnten bis jetzt nicht aufgefunden werden. In den Briefen finden sich vereinzelt Hinweise auf weitere Fotografien, die ebenfalls nicht mehr vorhanden zu sein scheinen. 1. lnv. Nr. 5164, Abb. 9. Bez.: „Abb. 5. Kanal im Südtor von Süden“, publ. Bericht 1934, Beilage II, Abb. 3. Zur Ansicht vgl. den Schnitt Plan Nr. 9 (Abb. 8 links). 2. Inv. Nr. 5165, Abb. 10. Bez.: „Abb. 7. Kanal im Südtor von Norden“, publ. Bericht 1934, Beilage I, Abb. 2. Zeichnerische Aufnahme des Schnittes auf Plan Nr. 10 (Abb. 8 rechts). Aus beiden Aufnahmen ist die ungewöhnlich sorgfältige Konstruktion der Kanalanlage aus regelmäßig behauenen Quaderblöcken, die mittels Klammern (Klammerlöcher) miteinander verbunden waren, erkennbar. 3. Inv. Nr. 5166, Abb. 19. Bez.: „Abb. 10. Nordecke des Gebäudes E“, publ. Bericht 1934, Beilage I, Abb. 1. Aus der Aufnahme wird ersichtlich, wie seicht die antiken Überreste unter dem rezenten Niveau anstehen. Im Gegensatz dazu wurden die Reste der Lagermauer z. T. erst in beträchtlicher Tiefe angeschnitten.5 4. Inv. Nr. 5167, Abb. 16. Bez.: „Abb. 12. Nordmauer des Zwischenturmes I".“ Unpubliziert. Aufnahme des einzigen an der W-Front des Lagers festgestellten Zwischenturmes von NW. Quer zum Schnitt laufend im Vordergrund die Außenkante der Lagermauer, im Hintergrund der östliche Abschluß des Turmes. Im C-ußmauerwerk sind sechs Pilotenlöcher erkennbar, das vorderste im Schatten Hegende mit einem Krampen gekennzeichnet (vgl. Planaufnahme Abb. 13 und Fig. 12). 5. Inv. Nr. 5168, Abb. 15. Bez.: „Abb. 13. Westmauer des Zwischenturmes III'.“, publ. Bericht 1934, Beilage II, Abb. 4. Es handelt sich dabei um den der porta principalis sinistra auf der O-Seite zunächst liegenden Zwischenturm. Die Aufnahme ist, wie der Grundriß (s. Abb. 13 und Fig. 10) zeigt, von Süden aufgenommen; deutlich erkennbar die sieben Pilotenlöcher. Zwischen dem 4. und 5. Pilotenloch ein Querschlilz zur Feststellung der Fundamentbreite. 6. Inv. Nr. 5169, Abb. 14. Bez.: „Abb. 14. Westmauer des Zwischenturmes II'.“ Un-publiziert. Mittelerer Turm an der linken Front der praetentura. Die Aufnahme zeigt ebenfalls eine Ansicht von Süden. Im Vordergrund ist daher der Ansatz der südlichen Quermauer des Turmes erkennbar, im Hintergrund zu beiden Seiten der Turmmauer, die hier in ihrer ganzen Breite ausgegraben ist, die Ansätze der Lagermauer. 7. Inv. Nr. 5170, Abb. 1. Bez.: „Abb. 15. Terrain über der Nordfront der Umfassung“. Vn-publiziert. Aufnahme in Richtung Südosten, wo im Hintergrund schwach die Silhouette von Lot-schitz erkennbar ist. Im Gegensatz zur Süd- und Westfront des Lagers ist hier an der Nordfront die Bodenfiguration vollkommen eben, die Zwischentürme zeichnen sich nicht durch Bodenerhebungen ab (vgl. Brief vom 7. 11. 1917, ZI. 345/1917). Nicht auffindbare Fotos: 8. Ansicht der O-Ecke von D mit Quaderverkleidung und vorspringendem Sockel. Un-publiziert. Mit den beiden folgenden Fotos als Beilage zum Schreiben vom 30.9.1917 (ad ZI. 206/1917) an E. Reisch gesandt. 9. Teil der S-Ecke der Umfassung mit 4 Pilotenlöchern, publ. Bericht 1919, Abb. 58. 10. Umfassungsmauer (= Fundament) an der NW-Front des Lagers, publ. Bericht 1919, Abb. 59. Mit dem Manuskript für den Bericht 1919 wurden auch 2 Fotografien und 3 Negativplatten dem Institut übermittelt. Die Darstellungen auf den beiden Abzügen sind laut Text mit den beiden oben angeführten Ansichten identisch (sie waren also im Institut doppelt vorhanden). Was auf den Platten dargestellt war, geht aus dem Bericht nicht hervor. II. Auswertung 1. Der Ablauf der Grabungen Die Wiederaufnahme der Grabungen in Lotschitz ging auf eine Initiative des damaligen Sekretärs des Institutes. R. Egger zurück, der während eines Aufenthaltes in Cilli im Jahre 1915 in Begleitung F. Lorgers auch dem ehemaligen Grabungsplatz Riedls bei Lotschitz einen Besuch abstattete.“ Am 12. Juli 1916 wurde dann die Arbeit mit 5 Arbeitern aufgenommen. Die Grabungen dauerten in diesem Jahr bis zum 19. September.7 Nach Befragung der Bauern konnte Lorger den alten Grabungsplatz Riedls aus dem Jahr 1899 genau lokalisieren, und hier wurde auch mit den Grabungen begonnen,8 die zur Feststellung führten, daß die von Riedl angeschnittenen Mauerzüge zwei verschiedenen Gebäuden, von Lorger mit A und B bezeichnet, zugehörten. Aus dem Bericht vom 8.11.1916 geht hervor, daß Lorger zunächst an die beiden von Riedl auf der Parzelle 35/4 (A. Podgoršek) aufgedeckten Räume, deren östlicher mit Apsiden versehen ist, nach Osten auf der Nachbarparzelle 35/3 des Mathäus Pirc angeschlossen hat. An dieser Stelle sei einer Bemerkung Lorgers gedacht, die zwar nichts mit dem Ablauf der Grabungen oder dem archäologischen Befund zu tun hat, für den Volkskundler aber vielleicht nicht ganz uninteressant ist und daher festgehalten zu werden verdient, zeigt sie doch, in welch kurzer Zeit eine Sage entstehen kann. Lorger berichtet von der Deutung, die die von Riedl aufgefundenen Baureste in der bäuerlichen Bevölkerung gefunden haben. Man war überzeugt, daß es sich dabei um eine versunkene Kirche handle, von der Riedl u. a. den Altarplatz ausgegraben hätte. In den siebzehn seit der Grabung Riedls vergangenen Jahren hatte sich die Sage so gefestigt, daß bereits berichtet wurde, zu Ostern könne man die Glocken der versunkenen Kirche in der Tiefe läuten hören. Auch andere Sagenmotive wurden mit der Grabungsstelle in Verbindung gebracht: so sollen hier Hexen ihren Tanz abgehalten haben und des Nachts seien blaue Flammen zu sehen, die mit einem vergrabenen Schatz in Zusammenhang gebracht wurden (Attila!).10 Von der alten Grabungsstelle ausgehend, wurde ein Großteil des Baues A aufgedeckt, dabei wurde der überwiegende Teil der im Bericht 1919, 125 ff. publizierten Ziegelstempel geborgen. Weiters wurde ein dritter großer Bau festgestellt, von dem die beiden östlichen Ecken fixiert werden konnten. Lorger bezeichnete ihn zunächst mit C,11 doch steht auf Grund der genauen topographischen Angaben außer Zweifel, daß es sich tatsächlich um den später mit D benannten Bau der principia handelt (vgl. weiter unten S. 201). Doch auch an anderen Stellen wurden Untersuchungen durchgeführt, so dort, wo später die porta praetoria angenommen wurde (Suchschnitt mit einem Mauerrest).12 Im „alten Sannufer“, dem Abbruch des Lagerplateaus gegen die Savinja, wurde eine Mauer festgestellt, wie sich später herausstelle, ein Rest der östlichen Lagerumfassung.13 Außerhalb des Lagers hat Lorger in diesem Jahr gegen Ende des Sommers auf einer Parzelle östlich von Lotschitz einen Suchschnitt angelegt und ist dabei auch auf römerzeitliches Mauerwerk gestoßen (Fundplatz G 2, Fig. I).14 Im Jahr 1917 wurde die erste Kampagne zu Ostern (3.—7. April) durchgeführt.« Das zeitlich darauf folgende Schreiben vom 13. 5. nimmt aber keinen Bezug auf diese Grabung. Aus dem Bericht 1919, 117 wissen wir, daß dabei die Arbeit bei A mit der Aufdeckung der im Inneren liegenden Räumlichkeiten (Parz. 35/4, vgl. hs. Ms. S. 16) fortgesetzt worden ist und die Ergebnisse der Riedl’schen Grabung überprüft wurden. Darüber hinaus wurde mit der Feststellung des Gebäudes C ein vierter Bau im Lagerinneren gesichert. Für den Sommer 1917 war zunächst die Vervollständigung der »Siedlungsgrundrisse“ geplant, weiter sollte nach Datierungsmöglichkeiten gesucht werden, vor allem um die Stellung der einzelnen Baukomplexe zueinander klären zu können. Die östlich von Lotschitz angetroffenen Gebäudereste, bei deren weiterer Freilegung sich Lorger datierende Kleinfunde erhoffte, sollten näher untersucht werden. Tatsächlich ist es aber hier nicht zu einer Fortsetzung der Grabung gekommen, da die Ergebnisse der Lagergrabungen dies verhinderte. Nochmals taucht der Wunsch hiezu im Jahre 1918 auf, ist jedoch auch diesmal nicht realisiert worden.17 Über die ersten Ergebnisse der Sommergrabung,18 die am 9. Juli begann und am 15. September endete, informiert ein Brief, datiert am 19. 7., in dem über die Tätigkeit der beiden ersten Grabungswochen referiert wird. In der ersten Woche19 wurden zunächst die Arbeiten im Bereich von A mit der Freilegung des Süd- (auf der Suche nach dem Haupteingang) und Westtraktes fortgesetzt. Die zweite Woche war bereits den Untersuchungen des sog. „Sandsteinstreifens“, wie Lorger nach dem Oberflächen-befund jenen Bereich nannte, der den Verlauf der Lagermauer markierte, gewidmet.20 Als erstes wurde an die Sondage des Vorjahres an der Ostfront angeschlossen und von hier ausgehend die Untersuchungen weiter nach Süden ausgedehnt, wobei der Verlauf der Lagermauer an dieser Seite fixiert werden konnte. Über den weiteren Verlauf der Grabung bis zum Grabungsschluß am 15. 9. sind wir nicht direkt informiert. Aus dem Bericht 1919, 117 ist zu entnehmen, daß die Umfassung durch Sondagen an allen vier Seiten konstatiert wurde. An der Stelle der porta principalis dextra legte Lorger die zwei Suchschlitze V 8 und V 9 an, in denen je ein Pilotenloch gefunden wurde.'21 Der von den übrigen Suchschlitzen im Bereich der Umfassung abweichende Befund bewog Lorger bereits zu diesem Zeitpunkt, hier ein Lagertor anzunehmen.22 Auch die Feststellung des Zwischenturmes IV der Südfront23 war ein Ergebnis der Sommergrabung, während die Aufdeckung der Zwischentürme II und III während der Kurzgrabung zu Allerheiligen dieses Jahres gelang. Während dieser Grabung wurden bei der porta principalis dextra eine weitere Sondage V 7 und beim Turm IV V 11 angelegt. Schließlich wurde in einem Schnitt die Nordecke des Larges aufgeschlossen, um den Radius der Eckabrundung feststellen zu können.24 Im Bereich der porta principalis dextra wurden die Untersuchungen während der Grabung vom 9.—11.2.1918 abgeschlossen, deren Ergebnisse den wichtigsten Inhalt der beiden Schreiben vom 23. 2. und 25. 2. 1918 bilden.25 Dieser Grabung war eine genaue Vermessung des Lagerumfanges am 17.1. vorausgegangen, worüber Lorger in einem Brief, datiert vom 20. 1., berichtet. Für den Sommer 1918 war eine flächige Aufdeckung eines Viertels des Gebäudes D über Wunsch des Institutes geplant, doch bemerkt Lorger hiezu, daß es auf Grund der vielen verschiedenen Parzelleneigentümer nicht leicht sein werde, dieses Programm durchzuführen.20 Bis zum 9- 6. hatte er erst von einem Besitzer (Parz. 423/2 über der O-Front des Gebäudes) eine Erlaubnis zur Grabung erhalten. Tatsächlich hat sich die Arbeit dann aber ganz anders entwickelt, doch können wir deren Verlauf nicht mehr an Hand des Briefwechsels verfolgen, da dieser mit dem zuletzt erwähnten Datum endet. Wohl aber bietet der Bericht 1934 über die Tätigkeit dieses Jahres Aufschluß, die auch aus den oben vorgestellten Plänen erschlossen werden kann. Nach Abschluß der Untersuchungen beim rechten Lagertor wurden während der Sommergrabung im Bereich der Umfassung noch die porta decumana und die porta principalis sinistra genaueren Untersuchungen unterzogen, weiters wurde an der W-Front der Zwischenturm I" sowie die Zwischentürme an der N-Front des Lagers festgestellt. Im Lagerinneren wurde südlich von D der Bau E geortet und an einigen Stellen untersucht, während sich die Arbeiten im Bereich von D auf einige Versuchsgrabungen vor der Front des Gebäudes (via principalis) beschränkten. 2. Oberflächenbefunde Da keine Überreste über Tag erhalten waren, hat Lorger schon vor Beginn der Grabungen und auch während dieser Arbeiten das gesamte Gelände des Lagers, aber auch dessen Umgebung einer sorgfältigen Beobachtung unterzogen, deren Ergebnis im Bericht 1919, lllf., nur in geringem Umfang bekannt gemacht worden ist. In den handschriftlichen Berichten jedoch geht Lorger viel ausführlicher darauf ein, sodaß sich hier eine Menge diesbezüglicher Hinweise finden, aus denen erst verständlich wird, wie es Lorger innerhalb einer relativ kurzen Zeit möglich sein konnte, einen doch sehr ausführlichen archäologischen Befund zu erarbeiten. Zwei Beobachtungen waren es vor allem, auf die sich Lorger bei der raschen Auffindung der antiken Überreste stützen konnte: einerseits fand sich an bestimmten Stellen sehr konzentriert an der Oberfläche antiker Kulturschutt und andererseits zeigte das Gelände bestimmte nicht natürliche Ausbildungen. Schon Riedl hatte seinerzeit seine Grabung in diesem Areal angesetzt, weil sich an der Oberfläche der Äcker zahlreiches durch den Pflug zutage gefördertes antikes Kulturmaterial gefunden hatte. Während des Besuches im Jahre 1915 machten Egger und Lorger dieselben Beobachtungen: auf den Feldern fand sich antiker Schutt in Form von Mörtel, Bruchsteinen und Ziegelstücken. Die Fundplätze konzentrierten sich auf die Flur Grobelce (den Bereich des Legionslagers), doch konnte Lorger auch noch einige andere östlich davon liegende Fundplätze lokalisieren, deren größter — Groblje genannt — zwischen Lotschitz und Ober-Birnbaum die Parzellen 1312, 1313 und 1321 bedeckte und mit seinen Ausläufern auch noch in die Parzellen 1307—1310 sowie 1328 und 1329 reichte.27 Zwei weitere Fundplätze lagen näher zu Lotschitz: der Fundplatz G 1 auf den Parzellen 132, 187 und 175 und der mit G2 benannte, am östlichen Ortsrand von Lotschitz gelegene und von Lorger später mit einem Suchschnitt angerissene Fundplatz auf den Parzellen 189/2, 190, 191, 192/2, 193/2, 194, 195, 196/1 und 197/1 (Fig, 1). Die Zusammenzeichnung dieser ersten eigenen Beobachtungen, zu denen sich noch Auskünfte aus der Bevölkerung gesellten, ist von Lorger auf dem Plan Inv. Nr. 431 (Abb. 2), der dem Grabungsplan Inv. Nr. 111, publ. Bericht 1919, Abb. 55 (hier Abb. 3) vorausgeht, niedcrgelegt. Hier finden sich alle Stellen, vor allem im Lager, eingezeichnet, an denen später durch die Grabungen tatsächlich Mauerwerk festgestellt worden ist. Besonders beachtenswert sind dabei die Fundplätze S 4 und S 5, wo erst 2 Jahre später durch die Grabungen das Gebäude E angeschnitten worden ist. Durch losen Sandsteinschutt, der sich von der Umgebung allerdings nur von einem geübten Auge unterscheiden ließ, konnte schon 1916 auf drei Seiten der Lauf der Umfassungsmauer des Lagers, deren Existenz zu diesem Zeitpunkt noch gar nicht bekannt war, festgestellt und in den Plan eingetragen werden,28 es ist der in den Berichten wiederholt vorkommende „Sandsteinstreifen“, der schließlich durch die Grabungen einer Deutung zugeführt wurde. Auch die Stellen der Lagertore konnte Lorger bereits in diesem Jahre vermutungsweise fixieren, da hier „der ,Sandsteinstreifen1 beträchtlich breiter als sonst“ erschien.29 Für die Innenbebauung des Lagers ist wichtig, daß Lorger nur dort Schuttreste an der Oberfläche angetroffen hat, wo später durch die Grabungen die Gebäude A—E fixiert wurden. Der Rest der Lagerinnenfläche war schuttfrei, woraus Lorger den Schluß gezogen hat, die übrigen Lagergebäude, vor allem die Kasernen, seien aus Holz errichtet gewesen. Zu den im Lager sehr bescheidenen Oberflächenbefunden stehen jene, die Lorger auf der Flur Groblje getätigt hat, in einem Gegensatz: das Vor- Fig. 1 Siedlungsreste G 1 und G 2 östlich Lotschitz. M 1 : 2880. Ausschnitt aus Plan Nr. 2 (Inv. Nr. 111). — Naselbinski ostanki G 1 in G 2 vzhodno od Ločice. M 1:2880. Izrez iz načrta št. 2 (inv. št. 1111 handensein von Tubuliresten, Mosaiksteinchen und Wandmalereibruchstücken deutete darauf hin, daß hier anders und auch besser ausgestattete Bauwerke als im Lager gestanden haben müssen.30 Durch die genauere Beobachtung der Geländeausbildung gelang Lorger die Aufdeckung der Zwischentürme an der Süd- und Westfront der Lagerumfassung. Sie zeichneten sich als sanfte sich über das sonst ebene Gelände erhebende Kuppen ab.31 Hingegen war das Gelände an der Nordfront, wo Lorger 1918 ebenfalls Zwischen- türme ausgegraben hat, und an der Ostfront vollständig eben.'*2 Auch die z. T. ziemlich tief ausgerissene Lagermauer zeichnete sich im Gelände nicht ab.33 Bei den Innenbauten zeigte sich nur im Bereich des Gebäudes B in OW-Richtung verlaufend ein schon seinerzeit von Riedl beobachteter „Erdwall“, der nach Lorger eine flache max. 0,50 m hohe und bis zu 7 m breite Kuppe darstellte und mit Schuttresten gefüllt war, wie sich nach der Untersuchung herausstellte.21 Dieser „Erdwall“ verlief genau parallel zur Ausrichtung des Baues B an seiner Nordseite, er überdeckte die von Lorger festgestellte nördliche Begrenzungsmauer des Bauwerkes. Die Grabungsstelle G 2 östlich von Lotschitz war ebenfalls als eine „etwa mannshohe oben abgeflachte Bodenunebenheit von mäßiger Ausdehnung“ erkennbar.35 3. Baubefunde Lagerumfassung Im Jahre 1916 hatte Lorger — wie bereits oben erwähnt — das Vorhandensein einer Umfassungsmauer an Hand der Oberflächenbefunde für drei Seiten des Lagers gesichert. Mit den Grabungen in diesem Bereich wurde intensiv in den Sommermonaten 1917 begonnen, auch die Grabungskampagnen des Jahres 1918 dienten noch der Erforschung dieses Lagerteiles. Auf Grund dieser Untersuchungen konnte Lorger die Abmessungen des Lagers feststellen, zunächst noch approximativ mit 530 X 430 m, schließlich nach einer genauen Messung, die am 17.1.1918 durchgeführt wurde, mit 543 m für die Länge und 435,50 m für die Breite (Außenmaße!).30 Dabei ist auf eine Diskrepanz der Abmessungen mit der Darstellung auf den Grabungsplänen, die z, T. durch die Publikationen bekannt geworden sind, hinzuweisen, auf die Lorger in seinem Briefwechsel ausführlich eingegangen ist.37 Die Grundlage für die Gesamtpläne bildeten die vorhandenen Katasterblätter, bei denen Lorger schon vor Durchführung der genauen Vermessung einen Fehler in der OW-Maßen vermutete. Dieser Fehler führte nach der Eintragung des Lagergrundrisses zu einer Reduktion der Längsachse des Lagers um 13 m.38 Der Lagergrundriß mußte mit diesem Fehler eingetragen werden, um nicht mit den Parzellenangaben in einen Widerspruch zu getafen. Mit den gemessenen Angaben überhaupt nicht übereinstimmend ist der im Bericht 1934, Abb. 1 abgedruckte Übersichtsplan, der für die Längerstreckung ein Maß von 515m, für die Breite nur 425 m angibt.39 Deshalb habe ich nach den Angaben Lorgers einen neuen Grundriß angefertigt, der in Fig. 2 vorgestellt wird. Nach Feststellung der Längen- und Breitenerstreckung des Lagers konnte Lorger auch den Flächeninhalt mit 232.428 m2 errechnen,40 wobei auffällt, daß zu dem von Lorger korrigierten Inhalt des Lagers Albing eine Differenz von nur 596 mL> vorhanden ist.41 Beide Lager sind also hinsichtlich des Flächeninhaltes praktisch gleich groß. Die Breite der Lagermauer wird im Bericht 1919, 120 zwischen 1,20 bis 3,00 m angegeben, wobei letzteres Maß im Bereich der Lagerecken, also an den exponiertesten Stellen des Lagers, auch tatsächlich angetroffen worden ist. Von den Lagerecken wurden allerdings nur die Nord- und der Ansatz der Südecke (Abb. 12) mit Schnitten untersucht, dabei ergab sich bei beiden ein Rundungsradius von 12,55 m.42 An beiden Ecken konnten im Fundament Pilotenlöcher43 festgestellt werden, woraus ersichtlich Fig. 2 Gesamtplan des Lagers. Neu zusammengezeichnet nach den Maßangaben Lorgers. — Celotni načrt trdnjave. Na novo narisan po Lorgerjevih merskih podatkih ist, daß die zusätzlichen Pfostenarmicrungen nicht nur im Bereich der Türme, sondern auch an anderen neuralgischen Punkten der Umfassung zur Anwendung gebracht wurden. Lorger rechnet mit einer durchschnittlichen Mauerbreite von 2 m, doch fällt bei Betrachtung der Detailpläne auf, daß die Mauerfundamente im Bereich der Zwischentürme und der Lagertore überall dieses Maß übertreffen und hier anscheinend eine Mauerstärke von 2,40—2,60 m zu rekonstruieren ist; dies natürlich nur dann, wenn die Pläne in diesem Punkt richtig gezeichnet sind, da die Maße nicht durch Kotierungen gesichert sind, sondern nur direkt vom Plan abgenommen werden können. Die Stellen, an denen die Mauer nur 1,20 m breit gewesen sein soll, werden im Bericht 1919 nicht genannt, auch das Archivmaterial, in dem sich die Angaben über die Lagermauer mit einer Notiz über die N-Ecke erschöpfen, gibt darüber keine Auskunft. Porta principalis dextra (Abb. 5 links, 6; Fig. 3—4) Die ersten im Sommer 1917 durchgeführten Testgrabungen erbrachten an dieser Stelle bereits ausgedehnte Gußmörtelfundamente sowie Pilotenlöcher, von denen eines einen Durchmesser von 0,12 m und die übliche Tiefe von noch 1,40 m aufwies.44 Schließlich wurde mit insgesamt 11 Sondagen ein einheitlicher rechteckiger Fundamentblock mit einer Tiefe von 1,40—2,00 m festgestellt, dessen Maße Lorger im Bericht 1934, 151 mit 30,50 X 11,00 m angibt. Der auf dem Plan Nr. 7 (Abb. 5 und Fig. 4) für den Druck vorbereitete Grundriß gibt in der Kotierung allerdings nur 30,20 m an, mit welcher Angabe die Zeichnung übereinstimmt, während die Aufnahme auf dem Plan Nr. 5 (Abb. 6 und Fig. 3) eher dem ersten Maß entspricht. Die Mittelachse des Fundamentblockes liegt von der S-Ecke des Lagers 225,50 m entfernt.45 Der Gesamtplan (Nr. 6, Abb. 4) gibt die Lage des Tores nicht richtig an. Durch die Sondagen wurden aber nicht nur die Außenkanten des Blockes, sondern auch die Oberfläche aufgeschlüsselt, welche interessante Ergebnisse lieferten. Mit dem westlichen Ende der langen Sondage V 6 und mit V 10 (Abb. 6 und Fig. 3) wurde nämlich ein Straßenpflaster aus Sandsteinblöcken angeschnitten, an welches auf der Ostseite, es überragend ein glatt behauener Sandsteinblock anschließt.46 Die Kante zwischen Pflaster und Quaderblock liegt nach dem Plan 13 m von der W-Kante des Fundamentes bzw. 2 m von der Mittelachse entfernt. Daraus kann geschlossen werden, daß es sich beim J £ © -> an UJ Fig. 3 Porta principalis dextra. Nach Plan Nr. 5 (Inv. Nr. 2378). — Porta principalis dextra. Po načrtu st. 5 (inv. št. 2378) PORTA PRINCIPALIS DEXTRA ^-----------------31.80 --- PORTA PRINCIPALIS SINISTRA Fig. 4 Porta principalis dextra und sinistra. Nach Plan Nr. 7 (Inv. Nr. 613). — Porta principalis dextra in sinistra. Po načrtu št. 7 (inv. št. 613) Master um den Rest der westlichen Tordurchfahrt handelt, während der Block ein Überrest des die Durchfahrten trennenden Mittelpfeilers sein muß: die Anlage war also dem üblichen Schema entsprechend doppeltorig mit seitlichen Flankentürmen ausgebildet. Ein Versuch, aus dem Wenigen eine Rekonstruktion des Grundrisses durchzuführen, soll weiter unten im Anschluß an die Besprechung der übrigen Torfundamente gemacht werden. Gegenüber der Lagermauer springt der Fundamentblock dem Plan nach um ca. 2 m vor. Unter dem Straßenpflaster der westlichen Durchfahrt wurde im weiteren Verlauf der Grabungen ein sorgfältig aus schön behauenen Quaderblöcken gefügter Abwasserkanal freigelegt, dessen Beschreibung im Bericht 1934 größerer Raum gewidmet ist,47 während der oben beschriebene Befund, der aus dem Plan Nr. 5 ablesbar ist, nicht er- wähnt wird. Der Kanal ist im nördlichen Teil niedriger (1,67 m gegenüber 1,70 m im S), schwächer und nicht so regelmäßig gebaut. Im südlichen Teil zeigen nämlich die Kanalwandungen eine bis ins Einzelne gehende Symmetrie, obwohl Baumaterial verschiedener Größe verwendet worden ist. Die noch erhaltene Länge der Kanalsohle, bestehend aus 0,30 m starken Steinplatten, beträgt 8,50 m. Die lichte Weite beträgt im Süden 1,10 m, im nördlichen Teil ist sie um 5 cm geringer. Soweit eine Zusammenfassung des Berichtes Lorgers, der ergänzt wird durch die zeichnerischen Aufnahmen zweier Schnitte ohne Angabe eines Maßstabes, die die beiden verschiedenen Kanalprofile wiedergeben (auf den Abb. 2 und 3, hier Abb. 8), und entsprechende Fotos auf Beil. I, Abb. 2 und Beil. II, Abb. 3 (hier Abb. 9 und 10). Aus den unpublizierten zeichnerischen Aufnahmen kann der Befund weiter ergänzt werden. Die Lage des Kanals findet sich auf dem für die Publikation bestimmten Plan Nr. 7 eingezeichnet, der also den Zustand nach Abräumen des Straßenpflasters wiedergibt. Allerdings erfolgte die Einzeichnung nur schematisch, so daß es leider nicht möglich ist festzustellen, wie die auf Plan Nr. 11 gezeichnete Detailaufnahme einzupassen ist. Dies wäre deshalb von Interesse, um die Lage der Trennlinie zwischen den beiden von Lorger erwähnten Teilen des Kanales fixieren zu können. Die Aufrollung der Kanalkonstruktion auf dem eben erwähnten Plan (Abb. 7) zeigt die Zweiteilung ganz deutlich. Daraus ist aber auch zu erkennen, daß das bei Lorger angegebene Maß für die erhaltene Länge des Kanals mit 8,50 m nur die Kanalsohle betrifft, während die Kanalwandungen auf beiden Seiten, vor allem aber im Süden, darüber hinaus reichen, so daß die größte erhaltene Länge 10,10 m betragen hat. Die Breite der querliegenden Platten der Kanalsohle schwankt zwischen 0,44 und 0,84 m, in der nördlichsten ist ungefähr in der Mitte eine rechteckige Ausnehmung ähnlich einem Zapfenloch eingezeichnet, die allerdings auf dem Foto Abb. 10 nicht zu erkennen ist. Die erwähnte Trennlinie liegt 2,36 m vom N-Ende der Kanalsohle entfernt. Auffällig ist dabei, daß sich die unterschiedliche Bautechnik nur im aufgehenden Mauerwerk des Kanals feststellen läßt, die Trennlinie fällt nämlich nicht mit einer Fuge zwischen den Platten der Kanalsohle zusammen. Der regelmäßig gefügte Teil des Kanals, der eine Länge von 5,80 m aufweist und im übrigen im Süden ebenfalls in einen unregelmäßig gefügten übergeht, indem an der Westseite ein senkrecht gestellter Quaderblock vier horizontal liegenden Blöcken der Ostseite gegenübersteht, zeigt in der Kanalwandung zwei übereinander angeordnete Reihen von Quaderblöcken. Die untere besteht aus kleineren im allgemeinen vertikal gestellten Blöcken, auf jeder Seite 12 mit einer Höhe von 0,57 m, ihre Tiefe ist nicht bekannt. Die obere zeigt jeweils drei lange Quaderblöcke, deren längster 2 m erreicht, zwischen sie ist auf jeder Seite ein kleinerer Quaderblock (mit 15 bzw. 15' bezeichnet) eingefügt. Die Gesamthöhe der beiden Scharen beträgt im Osten 1,18 m, im Westen 1,22 m. Darüber liegen ebenfalls in Form von langen Blöcken die etwa 10 cm hohen Gewölbeauflager (17—20 bzw. 17'—20'), das Gewölbe selbst ist wieder aus kleinen Quadern gefügt. Die Unregelmäßigkeit des nördlichen Kanalteiles ist aus der zeichnerischen Aufnahme Abb. 7 und dem Foto Abb. 10 klar erkennbar. Sie beschränkt sich nicht nur auf die Kanalwandung, sondern zeigt sich auch im Gewölbe, wo zwischen die Keilsteine flache Bruchsteinplatten zur besseren Verkeilung eingeschoben sind. Die Gewölbeauflager zeigen hier zum Teil Klammerlöcher, wobei auffällt, daß das vorderste Auflager links eine andere Neigungsflache als das dahinterliegende aufweist. Die Quaderblöcke scheinen ursprünglich für eine andere Zusammenstellung vorbereitet gewesen zu sein und sind dann hier schnell und nicht mehr so sorgfältig zusammengefügt worden. Man wird also nach diesem Befund auf jeden Fall zwei verschiedene Bauvorgänge unterscheiden müssen.48 Auf beiden Seiten stieß das Quadermauerwerk des Kanals an ein Guß- oder Bruchsteinmauerwerk, dessen Ansatz im Süden besonders auf der Abb. 9 deutlich sichtbar ist.411 Allerdings bleibt hier die Frage unbeantwortet, ob die Kanalwandung in ihrem weiteren Verlauf tatsächlich eine solche Ausformung hatte, man kann sich ein solches Mauerwerk ohne entsprechende Verkleidung kaum vorstellen. Hat eine solche existiert, würde das aber bedeuten, daß die lichte Weite des Kanals sich verengt hat, was wohl ziemlich unwahrscheinlich ist. Bemerkenswert ist ferner, daß sowohl im Süden (Westwange) als auch im Norden (Ostwange) auf der Krone der Kanalwandungen Quaderblöcke aufliegen, deren Oberkante höher gelegen ist als der Ansatz der Überwölbung und die keine Abschrägurig zeigen. Dies bedeutet, daß hier die Kanalabdeckung nicht durch ein Gewölbe, sondern nur durch waagrecht gelegte Steinplatten erfolgen konnte. Der überwölbte Teil des Kanals hat demnach ein Länge von 8,20 m, dieses Maß entspricht also in etwa der erhaltenen Länge der Kanalsohle von 8,50 m. Die Frage, ob daraus auf einen baulichen Zusammenhang geschlossen werden kann oder die Übereinstimmung der Maße nur auf einem Zufall beruht, kann nicht geklärt werden, zumal nach dem archäologischen Befund nur für die Südseite des Kanals mit Sicherheit gesagt werden kann, daß sich die Platten der Kanalsohle nicht weiter fortgesetzt haben (Abb. 9), während über das Nordende keine diesbezügliche Aussage gemacht werden kann. Porta principalis sinistra (Abb. 5, Fig. 4 unten) Lorger war der Ansicht, der oben besprochene Kanal sei unter dem ganzen Lauf der via principalis verlegt gewesen. Seine Sondagen östlich der principia blieben allerdings negativ, er meinte deshalb, der Kanal sei hier verschwunden.50 Gefunden wurde er von ihm erst wieder im Fundamentblock der porta principalis sinistra, der im Bericht 1934 nur mit den Maßen von 31,80 X 12,30 m und der Bemerkung, er sei in der gleichen Technik wie das Fundament der porta principalis dextra errichtet, beschrieben wird.51 Der Kanal wird mit einer lichten Weite von 1,10 m angegeben, weiters wird vermerkt, daß er wesentlich schlechter erhalten sei als beim Südtor: die Höhe der erhaltenen Kanalwandung betrug lediglich 0,70 m.52 Der Plan Abb. 5 zeigt, daß der Kanal dieses Tor in der rechten Hälfte des Fundamentes durchbricht. Aus dem Grundriß ist weiter zu ersehen, daß Lorger hier sechs Sondagen angelegt hat, mit denen er vor allem die Außenfronten festlegen konnte, die Abmessungen zeigen, daß das F’undament dieses Tores größer ist als jenes auf der gegenüberliegenden Lagerfront. In den beiden Sondagen an der Nordseite des Fundamentes fand Lorger, jeweils 1,40 m von der Außenkante entfernt, je ein Pilotenloch.53 Gegenüber der Front der Lagermauer springt die Toranlage um etwa 1,60 m vor, weniger als beim S-Tor.54 Die Außenkante der Lagermauer ist durch eine unmittelbar östlich der Toranlage angelegte Sondage gesichert. Im östlichen Teil des Fundamentes hat Lorger einen langen OW gerichteten Suchschnitt angelegt, der neben der Bestimmung der östlichen Außenfront auch zur Auffindung des Kanales führte, dessen erhaltene Teile in der Zeichnung durchlaufend, die nicht erhaltenen strichliert eingetragen sind. Die Mittelachse des Kanals ist von der O-Kante des Fundamentes 13,50 m entfernt. Nach Lorger war vom Kanal nur die Sohle mit dem Plattenbelag zur Gänze erhalten, während das Gewölbe und der Großteil der Wandungen nicht mehr vorhanden waren. Ein Schnitt durch den am besten erhaltenen Teil ist im Bericht 1934, Abb. 4 (hier Abb. 11) wiedergegeben. Da-aus ist zu entnehmen, daß die Gesamtbreite des Kanals mit den seitlichen Begrenzungsmauern sich auf 2,52 m beläuft, die Sohle des Kanals liegt 2,50 m unter dem rezenten Niveau, die Krone des an den Kanal anstoßenden Gußfundamentes wurde in einer Tiefe von 0,80 m angetroffen. Die zweite nicht publizierte Aufnahme des Planes Nr. 8 (Abb. 11 rechts) zeigt den erhaltenen Teil der westlichen Kanalwand mit der Abfolge der Quaderblöcke. Die Mauer ist in gleicher Weise errichtet wie das gut gebaute Stück des Kanals unter der porta principalis dextra. Der erhaltene Teil ist noch 4 m lang, dieses Maß entspricht auch der Darstellung im Grundriß der Toranlage, aus der weiter zu erkennen ist, daß das erhaltene Stück der westlichen Kanalwandung in einer Entfernung von 1,70 m von der N-Kante des Fundamentes beginnt. D'ie Höhe der Kanalwandung betrug 1,32 m, ist damit also um 10 cm höher als beim gegenüberliegenden Tor. Porta decumana (Abb. 5 oben, Fig.5) Aus dem Bericht 1934, 152 können die wichtigsten Angaben über dieses Lagertor entnommen werden. Der Grundriß unterscheidet sich von den beiden anderen vor allem dadurch, daß die beiden Flankentürme über die Tordurchfahrt gegen das Lager-innere vorkragen. Die Länge des Fundamentes beträgt 29,90 m, die Breite an der Stelle der Türme 11,70 m. Die Tor durchfahrt ist 13,20 m breit, die Türme messen nach Lorger an ihrer Schmalseite 8,30 m. Die gesamte Anlage springt gegen die Front der Lagermauer um 1,60 m vor. Von vielleicht erhaltenen Teilen des Oberbaues erfahren wir nichts. Die schriftlichen Angaben werden durch den Grundriß auf Plan Nr. 7 (Abb. 5 oben) illustriert, der bis jetzt unpubliziert geblieben ist. Er zeigt wie bei den anderen Torgrundrissen die Sondagen, mit deren Hilfe Lorger die Anlage aufgeschlüsselt hat. in einem schräg geführten längeren Schlitz wurde ca. 1 m von der W-Kante bzw. 8,30 m von der Nordkante (genau der angenommenen Breite der Tortürme entsprechend) ein Pilotenloch ergraben, ein zweites fand sich in einer Sondage im südlich an das Tor anschließenden Teil der Lagermauer, 1,60 m davon entfernt, gegen die Mauerfront in einem Abstand von 1 m. Nach dem Grundriß laßt sich die Tiefe der Tordurchfahrt mit 9 m bestimmen, die Türme springen also um 2,70 m in das Lagerinnere vor. Ein Abwasserkanal wurde hier nicht festgestellt. Auf dem Plan fällt auf, daß im nordöstlichen Teil der Tordurchfahrt eine völlig von der üblichen schrägen Schraffur abweichende Signatur eingetragen ist. Von Norden nach Süden immer breiter werdende Streifen führen von der O-Kante nach Westen. Der südlichste bricht nach etwa 2 m ab. Die NS-Erstreckung dieses Feldes beträgt 3,70 m. Der nördlichste Streifen setzt direkt an eine Sondage, mit der die Ecke zwischen Tordurchfahrt und vorspringendem Turm erschlossen worden ist, an und ist 0,30 m breit, die weiteren messen nach dem Plan 0,70, 0,80 und 1,90 m. Handelt es sich dabei wie beim Südtor um den Rest einer Straßenpflasterung? Gegen Süden findet sich neben einer die O-Kante der Tordurchfahrt fixierenden Sondage außerhalb des Torfundamentes schräg liegend anscheinend ein verstürzter Quaderblock. (Abb. 5, auf Flg. 5 nicht eingetragen). PORTA DECUMANA Fig. 5 Porta decumana. Nach Plan Nr. 7 (Inv. Nr. 613). Porta decumana. Po načrtu št. 7 (inv. št. 613) Porta praetoria Etwa in der Mitte der Ostfront des Lagers hat Lorger 1916 und 1917 nur sehr kleinflächige Untersuchungen durchgeführt, da ein Hopfengarten ausgedehntere Arbeiten verhinderte. Aus dem Lagerschema ergab sich, daß diese Stelle ungefähr dort lag, wo das Prätorialtor gelegen haben muß, doch zeigt das hier ausgegrabene Mauerwerk keine Ähnlichkeit mit den ausgedehnten Fundamentblöcken, die Lorger bei den anderen drei Lagertoren später angetroffen hat. Aus dem Grabungsbericht55 ist zu entnehmen, daß Lorger hier eine 1,10 m starke Mauer angeschnitten hat, die er aber ihrer geringen Breite wegen und auch wegen des Aussehens nicht als Turmmauer bestimmen wollte, trotzdem weist er die Mauern einer Toranlage zu.56 Der Brief vom 19.7. 1917 bietet einige weitere Details, ohne daß daraus allerdings für die Interpretation eine Hilfe zu gewinnen wäre. Lorger hat hier zunächst die Westfront einer parallel zum Bau A und zu der später festgestellten Lagermauer verlaufenden Mauer ergraben, die er von Norden nach Süden auf eine Länge von 15,50 m verfolgt hat, ihre Breite wurde aber nicht bestimmt. Das nördliche Ende der Mauer blieb unklar, Lorger spricht davon, daß „sie auch abgebrochen sein kann“. Im Süden stellte er ein Eck fest, die Mauer knickt nach Osten um. In drei weiteren Schlitzen wurde diese 1,10 m breite Mauer weiter nach Osten verfolgt. In einer Entfernung von 9,30 m von der Westflucht der oben erwähnten NS-Maucr wurde in einer weiteren Sondage in einer Tiefe von 1 m die Oberkante der Lagermauer erschlossen, allerdings nicht an einer ihrer Fronten, sodaß die genaue Distanz zwischen den beiden Mauerfluchten nicht gegeben ist. Die Pläne bieten hiefür ebenfalls keine genauen Angaben. Will man die Entfernung berechnen, so kann man zum Ausgangspunkt der Überlegung die weiter oben S. 185 festgestellte durchschnittliche Breite der Lagermauer von 2,50 m wählen. Daraus ergibt sich je nach der Lage der Sondage über der Lagermauer eine Minimaldistanz von 6,90 m bzw. eine Maximaldistanz von 9,20 m zwischen den beiden westlichen Mauerfluchten. Noch unangenehmer aber ist es, daß die topographische Lage dieses Mauerstückes nicht genau fixiert ist. Auf den Plänen Nr. 2 (Abb. 3) und Nr. 6 (Abb. 4 = Bericht 1934, Abb. 1) findet sich die Mauerecke in einer Entfernung von 24 bzw. 31 m von der Mittelachse des Lagers eingetragen. Betrachtet man den Grundriß der übrigen drei Tore zunächst im Hinblick auf die Entfernung der hinteren Kante der Torfundamente von der Lagermauer,37 so zeigt sich, daß von den oben errechneten Maßen das Minimalmaß noch in diesem Rahmen, das ebenso gut mögliche Maximalmaß aber darüber liegt. Die Entfernung der Quermauer von der Mittelachse des Lagers läßt sich überhaupt nicht mit den Verhältnissen bei den anderen Toren vergleichen. Dort beträgt der Abstand der Seitenkante von der Achse rund gemessen 15 m, während hier beide durch die Pläne überlieferten Maße weit darüber liegen. Bei der streng beachteten .Symmetrie in der Anlage des Lagers — sowohl porta decumana als auch die principia liegen nach Lorger genau in der Mittelachse! — ist es aber kaum anzunehmen, daß die porta praetoria nach Süden verschoben worden ist. Sollten wir es hier tatsächlich mit einer Toranlage zu tun haben, wäre ihr Typus gänzlich anders ausgebildet gewesen. Ist das kürzere Maß für die Längsausdehnung richtig, könnte man noch an eine dreitorige Anlage ähnlich Alhing58 denken, doch sind auch hier die Unterschiede ziemlich groß.59 Gilt das zweite Maß, ist aber eine Zugehörigkeit der Mauern zu einer Toranlage auf jeden Fall auszuschließen. In diesem Fall könnte man an einen Zubau an ein Lagertor vom Typus der übrigen drei Tore denken, da nämlich die freigelegte NS-Mauer genau dort beginnt, wo das Torfundament enden müßte.60 In keinem der beiden Fälle kann aber an einen Zwischenturm gedacht werden, da die Mauern wesentlich schwächer als bei den ergrabenen Türmen sind, die NS-Mauer für eine Turmseite viel zu lang ist und überhaupt nach dem gesicherten Schema hier kein Turm zu erwarten ist. So bleibt der tatsächliche Zweck dieses Mauerwerkes bis auf weiteres ungeklärt.81 Rekonstruktionsversuch der gesicherten Lagertore Ein solcher hat von zwei Details des archäologischen Befundes auszugehen: 1. bei der porta principalis dextra wurde 2 m westlich der Mittelachse die westliche Front eines Quaderblockes in situ freigelegt, an den sich weiter eine Straßenpflasterung anschloß. 2. der Grundriß der porta decumana zeigt an der Lagerinnenseite zwei vorspringende Risalite von ca. 8,30 m Breite. Daraus ist zu schließen, daß sich in der Mitte der Toranlagen aufgehendes Mauerwerk befunden hat •— also ein Mauerpfeiler — und daß die daraus abzuleitenden zwei Tordurchfahrten an den Seiten von je einem Turm flankiert waren, es zeigt sich somit der gängige Typus der Lagertore. Das hintere Lagertor weist für die Türme eine Breite von ca. 8,30 m auf, für die Durchfahrt bleiben 13,20 m. Nach dem südlichen Lagertor hat der Mittelpfeiler eine zu rekonstruierende Breite von 4 m (!). Überträgt man dieses Maß auf die porta decumana, so kommt man im nördlichen Torteil an der dem Inneren des Lagers zugewendeten Front der Durchfahrt genau zu jener Linie, die die südliche Begrenzung der oben erwähnten (S. 190) von der üblichen Schraffierung abweichenden Signatur bildet. Wir finden hier also indirekt einen weiteren Hinweis darauf, daß die Vermutung, es handle sich dabei vielleicht um einen Rest einer Pflasterung, nicht ganz unwahrscheinlich ist. Aus dem Gesagten ergibt sich für die Durchfahrt eine Breite von 4,60 m. Wird dieses Maß nun bei der porta principalis dextra westlich der Kante des Torpfeilers aufgetragen, stellt sich heraus, daß der unter der westlichen Durchfahrt liegende Kanal, dessen Schlußsteinoberseite gleichzeitig auch das Niveau der Straßenpflasterung markiert haben muß,62 in der Mitte dieser Durchfahrt verläuft. Für die Flankentürme ergibt sich bei Auftragung des obigen Maßes eine Breite von 8,50 m. Eigentlich würde man annehmen, daß die beiden sich gegenüberliegenden Tore an den Enden der via principalis ungefähr gleich gestaltet gewesen wären. In Lotschitz muß es aber Unterschiede gegeben haben, zumindest was die Größe des Torbaues anlangt, da das Fundament dieses Tores zwar die gleichen Proportionen zeigt, aber um einiges größer ist. Die Länge übertrifft die porta principalis dextra um 1,60 m, die Breite um 1,30 m. Der Kanal läuft bei diesem Tor unter der östlichen Durchfahrt, doch so, daß man hier wohl schwerlich einen Mittelpfeiler mit der für die beiden anderen Tore rekonstruierten Stärke wird annehmen können. In diesem Falle fiele nämlich die östliche Flucht des Pfeilers mit der westlichen Innenkante des Kanales zusammen, sein westliches Gewände läge also unter dem Pfeiler, was sehr unwahrscheinlich ist. Man wird hier sich die Breite des Mittelpfeilers in dem sonst üblichen Maß von ca. 2 m zu denken haben, doch auch noch bei dieser Rekonstruktion liegt der Kanal nicht wie bei dem rechten Lagertor in der Mitte der Durchfahrt. Es ist deshalb nicht möglich, die Breite der Durchfahrten zu rekonstruieren, Straßcnpflaster ist hier leider keines erhalten geblieben. Ebenso hypothetisch wäre eine Breitenangabe für die Tortürme. Gegenüber den von derselben Legion erbauten Lagern von Albing und Enns-Lauriacum03 mit quadratischen bzw. querrechteckigen Türmen unterscheiden sich nach der Rekonstruktion die Anlagen von Lotschitz durch die längsrechteckige Ausrichtung der Tortürme und den zumindest für zwei Lagertore anzunehmenden massiven Mittelpfeiler ganz beträchtlich. Zwischentürme 1917 stellte Lorger auf Grund von Oberflächenbeobachtungen und anschließenden Grabungen entlang des erhaltenen Teiles der südlichen Lagerumfassung Zwischentürme fest, von denen zwei östlich der später ergrabenen porta principalis dextra (Türme II und III) und einer westlich davon (IV) lagen. Sie werden aber im Bericht 1919, 120 nur sehr summarisch behandelt, ihre Grundrisse finden sich ebendort auf Abb. 57. Während der Grabungen 1918 konnte Lorger Zwischentürme auch für die gesamte Nordfront des Lagers nachweisen, obwohl sich hier an der Oberfläche keine diesbezüglichen Hinweise fanden. Dabei stellte er fest, daß drei Türme (I'—III') auf die praetentura, vier (IV'—VII') auf die retentura entfallen. An der Decumanseite wurde nur ein Turm nördlich des Tores festgestellt (I"), an der O-Seite des Lagers sind keine diesbezüglichen Untersuchungen durchgeführt worden. Die Türme sind im allgemeinen von quadratischem Grundriß, rechnet man ihre Seitenlänge jeweils von der Lagermauerfront, doch differieren sie in den Maßen untereinander. An der N-Front lag der Turm III' 44,50 m östlich der porta principalis sinistra, von der W-Front dieses Turmes bis zu jener des nächsten Turmes II' waren es 55 m. Der Turm IV' westlich der porta principalis sinistra liegt in einem Abstand von 51m vom Lagertor.64 Die Distanzen zwischen den übrigen Türmen finden sich weder im Bericht 1934 noch in den Archivalien und sind nur mit entsprechender Vorsicht dem 11 111 Fig. 6 Turm II. Nach Plan Nr. 3 (Inv. Nr. 110). — Stolp II. Po načrtu št. 3 (inv. št. 110) Fig. 7 Turm III. Nach Plan Nr. 3 (Inv. Nr. 110). — Stolp 111. Po načrtu št. 3 (inv. it. 110) Fig. 8 Turm IV. Nach Plan Nr. 3 (Inv. Nr. 110). — Stolp IV. Po načrtu št. 3 (inv. št. 110) Lagerplan zu entnehmen. Für die südliche Front des Lagers fanden sich folgende Angaben:65 der Turm II wurde von der S-Ecke des Lagers in einer Entfernung von 104 m angetroffen, bei einer angenommenen Breite von 9 m ergab sich rekonstruiert eine Distanz des Turmes I von Lagerecke bzw. Turm II von ca. 47 m. Zwischen II und III liegen 45 m, von diesem zu Turm IV wird von Lorger eine Entfernung von 133 m angegeben. Die porta principalis dextra liegt nicht genau in der Mitte zwischen den beiden Türmen III und IV, sondern ist etwas nach Osten verschoben, was auch aus dem Plan Nr. 5 (Abb. 6) zu entnehmen ist. Die westlich von Turm IV anzunehmenden weiteren Türme sowie der Turm I sind infolge der abgestürzten Uferböschungen nicht mehr erhalten und können nur in Analogie zur nördlichen Umfassung ergänzt werden. Zwischen der porta decumana und dem nördlich davon liegenden Turm I" liegt eine Strecke von 41.80 m.66 Turm II (Abb. 12 = Bericht 1919, Abb, 57; Fig. 6) weist eine Seitenlange von 9,10 m67 auf, die Mauerstärke ist auf keiner Seite durch eine Grabung erwiesen, sondern in Analogie zu Turm III mit 2,20 m rekonstruiert. Von diesem Turm ist nur die nördliche Hälfte erhalten, wo Lorger 4 Sondagen angelegt hat. Mit V 1 wurde die O-Front konstatiert, hier wurde 1,40 m von der O-Front bzw. 1 m von der N-Front entfernt ein Pilotenloch mit einem Durchmesser von 0,13 m und einer Tiefe von 1,40 m ergraben. V 2 brachte die Feststellung der N-Front, V 3 liegt an der NW-Ecke des Turmes. Turm III hat nach dem Plan (Abb. 12; Fig. 7) eine Breite von 8,80 m68 und eine Tiefe von 8,60 m. Die Stärke der Ostmauer beträgt 2,20 m (Sondage V 5 mit Pilotenloch, 0 0,13 m, Tiefe 1,40 m, Entfernung von der östlichen Kante 1,20 m), die der Westmauer 2,10 m. Die nördliche Mauer ist in ihrer Breite nicht ergraben. Turm IV (Abb. 12; Fig. 8) wurde bereits im Sommer 1917 durch eine Sondage konstatiert. Durch diese und eine später angelegte zweite wurden die nördliche Außenfront sowie die Innenkante der W-Mauer ermittelt. Als einziges gesichertes Maß ist die Tiefe des Turmes mit 8,40 m überliefert. Auf dem unpublizierten Plan Nr. 13 (Abb. 13) sind die Grundrisse der Zwischentürme an der N- und W-Front des Lagers abgebildet, bei denen auffällt, daß die gesicherten Tiefenerstreckungen größer sind: alle messen über 9 m. Der einzige auch in der Breite gesicherte Turm II zeigt, da diese nicht der Tiefe entspricht, daher einen rechteckigen Grundriß. Turm I' (Abb. 13; Fig. 9) ist nur an der SW-Ecke bestimmt, daraus ergibt sich eine Tiefe des Turmes von 9,70 m. 8.20 Fig. 9 Türme T und II'. Nach Plan Nr. 13 (Inv. Nr. 616). — Stolpa I' in II". Po načrtu št. 13 (inv. št. 616) Turm IF (Abb. 13; Fig. 9) ist in seinem Grundriß zur Gänze bestimmt. Ganz freigelegt ist in einem NS-Schlitz die W-Front des Turmes (Abb. 14), während die östliche Mauer durch einen Querschlitz ergraben wurde. Daraus ergaben sich die Maße von 9,90 m für die Tiefe und 8,20 m für die Breite. Die Mauer im Süden ist mit einer Stärke von 2,30 m kotiert, jene im Osten mit 1,50 m, die innere Lichte des Turmes beträgt 5,20 m, daraus ergibt sich für die W-Mauer eine Stärke von ebenfalls 1,50 m. « t I t Fig. 10 Türme III' und IV'. Nach Plan Nr. 13 (Inv. Nr. 616). — Stolpa III' in IV. Po načrtu št. 13 (inv. št. 616) Fig. 11 Türme V' und VT. Nach Plan Nr. 13 (Inv. Nr. 616). — Stolpa VIP. Po načrtu št. 13 (inv. št. 616) Fig. 12 Türme VIT und I". Nach Plan Nr. 13 (Inv. Nr. 616). — Stolpa VII' in I". Po načrtu št. 13 (inv. št. 616) Im westlichen Turmfundament kamen sechs Pilotenlöcher zum Vorschein, im Schlitz an der Ostseite zeigte sich eines. Durch die Verlängerung des westlichen Schnittes nach Norden konnte hier das Fundament der Umfassungsmauer in seiner vollen Breite ergraben werden, aus dem Grundriß ist eine Stärke von 2,50 m abzulesen. Dabei zeigte sich auch, daß zumindest an diesem Turm (ähnliches auch beim westlich anschließenden Turm III') das Turminnere nicht in die Lagermauer einschneidet, wie dies Lorger bei den Grundrissen der Türme an der S-Front sowie auch beim Turm I' angenommen hat. Turm III' (Abb. 13; Fig. 10) ist ebenfalls vor allem durch die Aufdeckung der W-Mauer (Abb. 15 = Bericht 1934, Beil. II, Abb. 4) bestimmt, aus der sich eine Tiefe von 9,30 m ergibt. Die Stärke der S-Mauer beträgt 1,69 m.70 In der westlichen Fundamentmauer sind insgesamt sieben Pilotenlöcher in unregelmäßiger Abfolge mit gleichem Durchmesser von 0,10 m und gleicher Tiefe von 1,40 m aufgedeckt worden. Turm IV' (Abb. 13; Fig. 10) westlich der porta principalis sinistra ist nur in seinem östlichen Fundament ergaben, das auf dem Plan ohne Kotierung mit einer Stärke von 1,90 m eingetragen ist. In dieser Sondage fanden sich zwei gegeneinander verschobene Pilotenlöcher. Turm V' (Abb. 13; Fig. 11) zeigt im Grundriß eingetragen zwei Sondagen, die im Bereich der O- und W-Mauer liegen. Im östlichen Schlitz liegt ein Pilotenloch, die Mauerstärke ist hier nicht zur Gänze festgestellt, die westliche Mauer ist 2,45 m breit. Die Tiefe des Turmes wird von Lorger mit 9,65 m angegeben, doch ist aus dem Grundriß nicht ersichtlich, wie Lorger dieses Maß festgestellt hat. Beim Turm VI' (Abb. 13; Fig. 11) wurde durch einen Schnitt die dem Lager zugekehrte Mauer mit einer Breite von 2,40 m bestimmt. Die Tiefe des Turmes läßt sich daraus mit 9,30 m errechnen, die Breite wurde nicht durch Grabungen festgestellt, sondern ist von Lorger rekonstruiert. Der letzte Turm VII' (Abb. 13; Fig. 12) der N-Front ist ebenfalls nur mit einem Schnitt über die südliche Mauer bestimmt. Das Fundament hat hier eine Breite von 1,66 m, daraus ergibt sich für die Tiefe des Turmes ein Maß von 9,55 m. 45 m nördlich des Decumantores beobachtete Lorger 1917 eine flache Bodenerhebung, unter der er einen Zwischenturm vermutete,71 der auch schließlich bei einer 1918 durchgeführten Untersuchung festgestellt werden konnte: es ist Turm I” (Abb. 13; Fig. 12). Seine Lage wird mit 41,80 m nördlich der porta decumana angegeben.72 Die Tiefe wurde mit 8,50 m gemessen: dieses Maß ist geringer als bei den Türmen der N-Front und entspricht denen der rechten Lagerseite. Wie aus dem Plan zu entnehmen ist, wurde nur die nördliche Mauer des Turmes untersucht. In diesem Schnitt wurden — auch im Bereich der Lagermauer — in einer unregelmäßigen Linie sieben Pilotenlöcher (Durchmesser 0,10 m, Tiefe 1,40 m) gefunden. Da die südliche Mauer des Turmes nicht ergraben ist, ist der von Lorger vorgelegte Grundriß nicht gesichert. Aus den verschiedenen Maßangaben läßt sich erkennen, daß die einzelnen Turmgrundrisse sowohl in den Außenmaßen als auch in den Mauerbreiten beträchtlich differieren. Die Tiefenerstreckung der Türme schwankt an der N-Flanke zwischen 9,30 m (Turm III' und VI') und 9,90 m (Turm IT), an der gegenüberliegenden Seite zwischen 8,40 m (Turm IV) und 9,10 m (Turm II). Die Breite der Türme ist an der N-Seite nur in einem einzigen Fall festgestellt (Turm II' mit 8,20 m), die an der südlichen Längsseite festgestellten Turmbreiten bei Turm II und III liegen darüber. Die Mauerstärken reichen von 1,50 m (bei Turm II') bis 2,45 m (bei Turm V'), aus ihrer Verteilung auf die einzelnen Turmfronten läßt sich kein bestimmtes Schema erkennen, nur bei Turm II' läßt sich sagen, daß die Längsmauern schwächer als die Quermauern, deren eine durch die Lagermauer gebildet wird, sind. Da in allen Fällen aber nur die Fundamente erhalten waren, können die obigen Angaben nur als ungefähre Anhaltspunkte für das Aufgehende gelten. Zum Abschluß der Behandlungen der Lagerbefestigung noch ein Wort zu den Lagergräben, die in keinem der Berichte Lorgers erwähnt werden. Die nicht ganz glückliche Formulierung Winklers73 läßt den Eindruck entstehen, es sei sicher, daß das Lager nicht mit Gräben ausgestattet gewesen ist. Dazu ist zu bemerken, daß Lorger nie nach solchen gesucht hat. In den doch ausführlichen handschriftlichen Berichten gibt es keinen Hinweis darauf, daß Lorger diesbezügliche Untersuchungen vorgenommen hat. Innenbauten Während der Grabungen 1916 und 1917 wurden die Innenbauten A bis D mehr oder weniger genau ergraben. Relativ gute Kenntnis besitzen wir über den Bau A, das valetudinarium, da hier auch das Innere des Bauwerkes in die Untersuchungen einbezogen worden ist, während bei den übrigen Gebäuden praktisch nur die Umrisse und manchmal auch diese nur teilweise festgestellt worden sind. 1918 wurde schließlich noch an der bereits durch den Oberflächenbefund verdächtigen Stelle der Bau E in seinen Umrissen ergraben. Alle Gebäude sind in den beiden Grabungsberichten mit dem nicht sehr ergiebigen Grabungsbefund bekannt gemacht worden, die Bauten A-D auch in einem Detailplan.74 Das Archivmaterial bringt dazu nur wenig Neues, es wird im folgenden mit einer Zusammenfassung des bisher Bekannten vorgelegt. Bau A (valetudinarium; Fig. 13)75 Teile dieses am vollständigsten ergrabenen Bauwerkes sind bereits mit den Sonda-gen Riedls angeschnitten worden, u. zw. der westliche Teil des von Lorger als Bad interpretierten Raumkomplexes.76 Die Grabungsarbeiten Lorgers erstreckten sich hier über die Jahre 1916 und ’ 1917. Im Archivmaterial wird aus mehreren Gründen häufig auf dieses Gebäude Bezug genommen. Zum ersten deshalb, weil es sich — wie bereits bemerkt — um den einzigen ziemlich vollständig ausgegrabenen Bau handelt, zum zweiten hatte hier schon Riedl gegraben, was Lorger zum Anlaß nahm, nach Fixierung dieser Grabung mit seinen Forschungen hier anzuschließen und zum dritten versuchte Lorger natürlich den Zweck des Gebäudes zu ergründen.77 Aus dem Briefwechsel ist zu entnehmen, daß mehrere Interpretationsmöglichkeiten zur Auswahl standen, die jedoch Lorger nicht recht befriedigten, weshalb schließlich diese Frage offen gelassen worden ist.78 Hier zunächst noch eine Zusammenfassung des Bekannten: Maße 123 X 68 m, Stärke der Hauptmauern 0,65 m, der Zwischenmauern 0,40 m. Das Mauerfundament besteht aus Schotter in Mörtelbindung, das Aufgehnde aus Sandstein. Die Raumanordnung erfolgt nach einem einheitlichen System. Von einem umlaufenden Gang zweigen schmale Korridore nach außen ab, aus denen der Zugang zu beiderseits der Korridore angeordneten Räume erfolgt. Der Erhaltungszustand des Baues war nicht sehr gut, die Mauern waren zum Großteil bis unter die Fundamentoberkante ausgerissen. In der Fig. 13 Bau A — Valetudinarium. Nach Plan Nr. 4 (Inv. Nr. 112). Zgradba A — valetudinarium. Po načrtu št. 4 (inv. št. 112) Mitte liegt ein Hof, an dessen Nordseite ein ans kleinen Räumen, die z. T. mit Apsiden geschlossen waren, bestehender unregelmäßig angelegter Komplex (Bad) liegt. Aus den Archivalien geht hervor, daß der Erhaltungszustand an der Westfront des Gebäudes anscheinend besser war als in den übrigen Teilen.79 Hier konnten noch die 0,15 m tiefen Abdrücke der Schwellbalken der Türen festgestellt werden, woraus ersichtlich ist, daß die Mauern zumindest bis zum Bodenniveau erhalten waren. In allen angeschnittenen Räumen dieser Front, mit Ausnahme des südwestlichen Eckraumes, wurden Reste von Estrichen angetroffen. Die Breite der äußeren Raumflucht beträgt 5,50 m,80 die zwischen den Räumen angeordneten Korridore sind 2 m breit. Die Raumeinteilung der Westfront wiederholte sich an der Nordseite, die beiden übrigen Seiten konnten nicht genügend geklärt werden. Den Eingang nahm Lorger an der Südseite an, wo die äußeren Parallelmauern etwa in der Mittelachse des Bauwerkes durch zwei Quermauern so verbunden waren, daß ein Raum mit eine Breite von 5,50 m und einer Länge von etwa 6,30 m entstand (Maße nach dem Grabungsplan). Allerdings waren die Mauern nicht bis zur Fundamentoberkante erhalten, sodaß der Beweis für diese Annahme nicht erbracht werden konnte. Die Breite des umlaufenden Ganges beträgt an den Schmalseiten etwa 7,81 an den Längsseiten ca. 7,40 m. Die innere Raumflucht ist nicht um den ganzen Hof geführt, sondern lediglich an den Längsseiten. Die Aufteilung der Räume ist hier nicht bekannt, die Breite dieses Traktes beträgt rund 6 m. An der Nordseite ist hier das Bad eingebaut, dessen Außenflucht im Osten in den Hof hineinragt. Im Westen führen die beiden parallelen Begrenzungsmauern82 nach dem Grabungsergebnis Riedls weiter als dies auf dem Plan Lorgers eingetragen ist, die südliche reicht schon in die seitliche Raumflucht hinein, doch ist weder auf dieser noch auf der Ostseite der Kontext mit den längsgerichteten Raumfluchten gegeben. Bau B (Fig. 14)83 Drei diesem Gebäude zugehörige Mauerzüge hat bereits Riedl bei seiner Versuchsgrabung angeschnitten, ohne daß ihre Zusammengehörigkeit festgestellt worden wäre (Abb. 17). Der Grundriß des Baues wurde von Lorger dann weiter vervollständigt, aber nicht zur Gänze geklärt (Abb. 18). Riedl fand zwei 1,50 m starke auf beiden Seiten ausgebrochene (oder nur nicht weiter ausgegrabene?) Mauerstücke, die zwar- nicht direkt in Zusammenhang standen, aber zueinander einen rechten Winkel einschlossen. Das eine Mauerstück, NW/SO orientiert, war durch einen schmalen Schlitz unterbrochen. Von ihm zweigte, ebenfalls im rechten Winkel, eine Mauer, 1,43 m stark, nach NO ab, die ebenfalls nach wenigen Metern abbrach bzw. nicht weiter verfolgt wurde. Lorger konnte bei seinen Untersuchungen die beiden östlichen Ecken des Gebäudes fixieren, aus deren Lage hervorging, daß die Abschlußmauer des Baues auf dieser Seite nicht im rechten Winkel zu den Längsmauern stand. Die nördliche Längsmauer wurde mit einer Breite von 3,10 m84 gemessen, der Grund für diese auffallende Mächtigkeit ist nicht bekannt. Nach diesem Befund errechnete Lorger für den Bau eine Breite von 37 m und eine Länge von 65 m. Vor allem bei der Breitenangabe ist aber der Befund an der südwestlichen „Ecke“ nicht berücksichtigt, aus dem ersichtlich ist, daß die westliche Quermauer (Breite etwa 1,80 m) hier mit der südlichen Längsmauer tatsächlich keine Ecke bildet, sondern darüber hinaus weiter führt! Das allerdings nur sehr kurze (nach dem Plan nicht ganz 1 m) festgestellte Abb. 1 Terrain über der Nordfront des Lagers. Biick nach SUdosten. (Inv. Nr. 5170). Prostor pred severnim obzidjem trdnjave. Pogled proti jugovzhodu. (Inv. št. 5170) Abb. 2 Gesamtplan 1916 (Plan Nr. 1 Inv. Nr. 431). — Celomi načrt 1916 (lačrt it. 1 -■ inv. št. 431) Abb. 3 Gesamtplan 1917 (Plan Nr. 2 = Inv. Nr. Ill ^Bericht 1919, Abb. 55). — Celotni načrt 1917 (Načrt št. 2 = inv. št. 111 = Bericht 1919 sl. 55) Abb. 5 Lagertore (Plan Nr. 7 = Inv. Nr. 613). Trdnjavska vrtna (Načrt št. 7 = inv. št. 613) Abb. 6 Porta principalis dextra (Plan Nr. 5 — Inv. Nr. 2378). — Porta principalis dextra (Načrt št. 5 = inv. št. 2378) Abb. 7 Abwicklung des Kanals der porta principalis dextra (Plan Nr. 11 = Inv. Nr. 615). — Potek kanala v območju porta principalis dextra (Načrt št. 11 = inv. št. 615) Abb. 8 Schnitte durch den Kanal der porta principalis dertra (Plan Nr. 9/10 = Inv. Nr. 617). — Prerezi kanala v območju porta principalis dextra (Načrt št. 9110 = inv. št. 617) Abb. 9 Ansicht des Kanals der porta principalis dertra von Süden (Inv. Nr. 5164 = Bericht 1934, Beil. II, Abb. 3). — Pogled na kanal v območju porta principalis dextra z juga (Inv. št. 5164 — Bericht 1934, priloga //, sl. 3) Abb. 10 Ansicht des Kanals der porta principalis dextra von Norden (Inv. Nr. 5165 = Bericht 1934, Beil. I, Abb. 2). — Pogled na kana! v območju porta principalis dextra s severa (Inv. št. 5165 = Bericht 1934, priloga I, sl. 2) Abb. 11 Schnitt und Ansicht der Westwand des Kanals in der porta principalis sinistra (Plan Nr. 8/12 = Inv. Nr. 614). — Prerez in pogled na zahodno steno kanala v območju porta principalis sinistra (Načrt št. 8H2 -= inv. št. 614) Abb. 12 Südecke des Lagers und Zwischentürme IL—IV (Plan Nr. 3 = Inv. Nr. 110 = Bericht 1919, Abb. 57). — Južni kot trdnjave ter vmesni stolpi 11—IV (Načrt št. 3 = inv. št. 110 — Bericht 1919, sl. 57) Abb. 13 Zwischentürme I'—VII' und I" (Plan Nr. 13 = Inv. Nr. 616). — Vmesni stolpi 1'—VII' ter 1" (Načrt št. 13 ~ inv. št. 616) Abb. 14 Westmauer des Zwischenturmes 11' (Inv. Nr. 5169). — Zahodni zid vmesnega stolpa II' (Inv. št. 5169) Abb. 15 Westmauer des Zwischenturmes III' (Inv. Nr. 5168 = Bericht 1934, Beil. II, Abb. 4). — Zahodni zid vmesnega stolpa III' (Inv. št. 5168 =: Bericht 1934, priloga II, sl. 4) Abb. 16 Nordmauer des Zwischenturmes I" (Inv. Nr. 5167). — Severni zid vmesnega stolpa l" (Inv. št. 5167) Abb. 17 Plan der Grabung Riedl 1899 (Plan Nr. 14 = Inv. Nr. 2379 = MZK 1899, Fig. 11). — Nacrt Riedlovih izkopavanj 1899 (Načrt št. 14= inv. št. 2379 = MZK 1899, Fig. 11) Abb. 18 Innenbauten A—D (Plan Nr. 4 = Inv. Nr. 112 = Bericht 1919, Abb. 56). — Zgradbe A—D (Nacrt št. 4 = inv. št. 112 = Bericht 1919, sl. 56) Abb. I« Innenbauten A—D (Plan Nr. 4 = Inv. Nr. 112 = Bericht 1919, Abb. 56) Zgradbe A—D (Načrt št. 4 = inv. št. 112 = Bericht 1919, sl. 56) Abb. 19 Nordecke des Gebäudes E (!nv. Nr. 5166 = Bericht 1934, Beil. I, Abb. 1). — Severni vogal zgradbe E (Inv. št. 5166 = Bericht 1934, priloga 1, sl.l) LE6TTITAUCA AM P U AT VS Ziegelstempel aus Lotsjdhitz (gef.i.Soinmer late) SS LECITI TAL! CA AVSPlC/xTVS LE CITI TAL. IC AE FA Bi A WV Z LEG.TTE FA KIAfi V LEOHTALCAE fortvwatvs UtCLTTiT/xLlCA FÖ RTVNÄTVS "UiWm%S ura! cm m m rtsoirj' ‘C mciriür !__i lkl£ K Ü >1BA vvcn sta LECTTITA MC IVVENIl ' L /I6.TF IT A LI CAI! poMPihlANVZ LlGTTim ^nmpeianA LICJTf TALICäI CLINTl ANV1 n J o J Ì ■ rrS lIOFtTA, ' AIÉ • r WJ! li p -■ c für p mr/\! , "!*; \tLflCD ma P| Abb. 20 Ziegelstempel (Inv. Nr. 609). Žigi na opekah (inv. št. 609) 20 Priloea D 13. str. Ziegelstempel aus Lotsphitz (ge£i.Soinmei* ime.). legtotauca AM P U AT VS 1 legit?mu ca rArimmn? (EHOM V 'ii ißMIi * i i ifT /aspicat vs 3* KW « lilik > 1 J 1 .-AT 'V, to LECITI TALI CAE FA SIA fVV Z it i ‘KifDWf _ r rč ?i IGGTTDrS ii 15 FA BIA m LICEI ITA piw\^ •i LEGTHTALCAE fortvwatvs [LEOfcm ^crì'-'fà I MiSLTTlT/xÜCÄ. FO RXVNÄTVS t LSETTITA Li(\ IV VE N ! Z v i L 1IC.TT (T A LI CAI! PO[V\Pii*l/\NVg L ESTTim, ^MPEIAN\ LECITI TALICAE O-INTlANVt \l)l>. 20 Ziegelstempel (Inv. Nr. 609). — Žigi na opekah (inv. št. 609) Priloea D et. str. Fig. 14 Bau B. Nach Plan Nr. 4 (Inv. Nr. 112) mit versuchweiser Eintragung der von Riedl festgestellten Mauerzüge. — Zgradba B. Po načrtu št. 4 (inv. št. 112) s poskusnim vrisom zidovja, ki ga je ugotovil Riedl Mauerstück läßt leider keinen Schluß auf den weiteren Verlauf zu, vielleicht handelt es sich um einen Mauerpfeiler? Eine größere Ausdehnung des Baues in diese Richtung kann man sich nur schwer vorstellen, da der zwischen A und der bis jetzt angenommenen S-Front von B liegende unverbaute Raum ohnedies nur etwa lim breit ist. Die von Riedl festgestellten Mauern konnten von Lorger nicht in seinen Grundriß eingepaßt werden.85 Abgesehen von einer Divergenz in der Angabe von Mauerstärken (1,50 m bei Riedl, 1,40 m bei Lorger) deckt sich die NW-SO streichende Mauer nicht mit der von Lorger festgestellten östlichen Abschlußmauer, weshalb sie von Lorger als Zwischenmauer bezeichnet wird. Sie ist allerdings auf seinem Gebäudeplan ebensowenig eingetragen wie der von der südl. Längsmauer abzweigende Mauerstumpf. Eine Zusammenzeichnung der beiden Grabungsergebnisse wird in Fig. 14 versucht. Eine Deutung des Baues konnte bis heute nicht gefunden werden. Das massive Mauerwerk und eventuell anzunehmende Strebepfeiler an der S-Seite würden jedoch in Analogie zu den von Harald von Petrikovits vorgelegten Beispielen86 eine Interpretation als horreum am ehesten wahrscheinlich machen. Bau C87 In den Briefen Lorgers wird dieser Bau nur einmal erwähnt, u. zw. im Schreiben vom 24.10.1916 auf S. 3. Aus den topographischen Angaben hiezu ist aber zu entnehmen, daß Lorger hier den später mit D bezeichneten Zentralblau des Lagers gemeint hat. Bau D (principia)88 Nach den topographischen Angaben des oben zitierten Schreibens wurde die Ostfront der principia bereits im Jahre 1916 festgestellt. Im selben Schreiben wird auch die vermutliche Westbegrenzung des Gebäudes angegeben,69 diese wurde aber nie durch Grabungen fixiert, ist daher auch auf dem Grabungsplan nicht eingetragen. Die Breite des Baues wird hier noch mit nur 58 m angegeben, so auch auf unserem Plan Nr. 1 (Abb. 2), ist jedoch im Bericht 1919, 118 in 78 m korrigiert, was auch den späteren Plänen entspricht. Die Mauern des Baues zeigen im Fundament eine Stärke von 1,40 m, das Aufgehende, das wie bei B mit Quadern verkleidet war, ist 1,10 m breit. Der Fundamentvorsprung war ebenfalls aus Quaderblöcken gebildet, darunter folgte das als Mörtelguß ausgebildete Fundament selbst mit einer Tiefe von 0,90 m. 90 Bau E Zu diesem 1918 festgestellten Bauwerk finden sich in den Briefen Lorgers keine Bemerkungen, wir sind also lediglich auf die wenigen Hinweise im Bericht 1934, 152 angewiesen, aus denen hervorgeht, daß der Bau in einer Entfernung von 38,50 m von den principia liegt und die Maße 120 X 63,40 m aufweist.91 Im allgemeinen zeigte sich nur das Grundmauerwerk, an wenigen Stellen waren auch noch Reste des Aufgehenden aus Sandstein erhalten. Gesichert sind die Süd-, Ost- und Nordecke des Gebäudes. Die Ostfront liegt in einer Linie mit der Front von C,92 sie springt gegen jene der principia um ungefähr 8 m zurück. Eine Deutung der beiden verwandten Gebäude C und E ist bis heute nicht möglich gewesen. Die ähnliche Anlage berechtigt wohl zu dem Schluß, daß beide gleichen Zwecken gedient haben. Die seichte Fundamentierung und gegenüber B und D relativ geringe Mauerstärke lassen vermuten, daß die Gebäude nur eingeschossig waren. Normalerweise sind in den Legionslagern zu beiden Seiten der principia, also dort, wo in Lotschitz die Bauten C und E liegen, die Kasernen der ersten Kohorte untergebracht. Am ehesten würde man tatsächlich gerne an solche Kasernen denken, obwohl dagegen die ungleiche Länge der beiden Bauten spricht, doch bleibt dies alles hypothetisch, Genaueres könnten erst neuerliche Grabungen erbringen. 4. Kleinfunde Das Ausbleiben der Kleinfunde, von denen sieb Lorger eine große Hilfe hinsichtlich der Datierung93 der Anlagen erhofft hatte, versuchte er damit zu erklären, daß zum ersten die von ihm angelegten Sondagen nur sehr kleinräumig waren (und in Ergänzung dazu muß darauf verwiesen werden, daß sie im allgemeinen nur im Bereich der Mauern durchgeführt worden sind!), zum zweiten glaubte Lorger aus den Befunden auf eine Einebnung des Lagers in der Antike schließen zu dürfen. Dieser bewußten Zerstörung sei vor dem Abzug des Militärs eine vollständige Ausräumung des Lagers vorangegangen. Reicher war die Ausbeute nur bei den Ziegelstempeln (Abb. 20),94 deren hauptsächlicher Fundort im Bereich des Baues A lag, wo bereits Riedl zahlreiche Stempel gefunden hatte. Dieselben Typen konnte Lorger auf dem der Riedl’schen Grabung benachbarten Acker zutage fördern.95 Das ergiebigste Fundjahr war 1916, bis 1918 wurden keine neuen Stempeltypen mehr gefunden,96 sodaß Lorgers Schluß, mit den Funden des Jahres 1916 sei bereits der größte Teil der zu erwartenden Stempeltypen erfaßt, nicht unberechtigt ist. Seiner Schlußfolgerung97 aus den Fundplätzen der Type 22, die nicht nur im, sondern auch außerhalb des Lagers gefunden worden ist, was nach Lorger eine gleichzeitige Entstehung der verschiedenen Gebäudekomplexe bedeute, wird man aber, ehe nicht einmal bessere Belege hiefür ins Treffen geführt werden können, mit einigem Mißtrauen begegnen. An Hand des hier vorgelegten bisher unbekannten Archivmaterials konnte zwar zur Kenntnis des Legionslagers Lotschitz nichts grundsätzlich Neues beigebracht werden, doch war es möglich, daraus zahlreiche ergänzende Details zu gewinnen, die das bekannte Bild des Lagers um einiges erweiterten. So mag die ausführliche Behandlung des Materials gerechtfertigt sein, vielleicht kann sie auch einen Anstoß zu neuen Bodenuntersuchungen in und außerhalb des Legionslagers geben, damit die noch zahlreichen offenen Fragen vielleicht einmal beantwortet werden können. 1 Vorläufiger Bericht über Ausgrabungen nächst Lotschitz bei Cilli. ÖJh 19/20 (1919, Beibl.) 107—134 (im folgenden zit.: Bericht 1919). Die ersten Grabungen hatte hier E. Riedl vorgenommen, dessen Bericht in den Mitteilungen der kk. Zentralkommission (MZK) NF 25 (1899) 214 ff. erschienen ist. 2 Časopis za zgodovino in narodopisje 29 (1934) 150—153 (im folgenden: Bericht 1934). Für die Übersetzung bin ich Frau Dr. Katja Sturm-Schnabl von der Österreichischen Akademie der Wissenschaften zu Dank verpflichtet. 3 An jüngerer Literatur sei hier verwiesen auf V. Kolšek, Ločica v okviru rimske vojaške dejavnosti na našem ozemlju, Celjski zbornik 3 (1958) 165—183; G. Winkler, Legio Il Italica, Geschichte und Denkmäler, Jahrbuch des Oberösterreichischen Musealvereines 116 (1971) 88—91; G. Alföldy, Noricum (London 1974) 154 f. Zu Schema und einzelnen Innenbauten: H. v. Petrikovits, Die Innenbauten römischer Legionslager während der Prinzipatszeit (Opladen 1975). 4 Angabe der Eigentümer nach der bei ZI. 305/1916 vom 24. 10. 1916 unter c angeführten Liste. 5 Nach Bericht 1919, 112 an den meisten Stellen erst in einer Tiefe von 1,20 m. Im Bereich der Principaltore wurde die Fundamentoberkante schon in einer Tiefe von 0,80 m, an der O-Front des Lagers in 1,00 m Tiefe angegraben, vgl. weiter unten S. 190 u. 191. 3 Brief vom 24.10. 1916 (ZI. 305/1916), S. 1. 7 Bericht 1919, 113 sowie obiger Brief, S. lf. 3 Brief vom 8.11.1916 (ZI. 305/1916), S. 3: »Doch habe ich von den Bauern genauer erfahren, wo Riedl gegraben hatte, und da ich aus den unten erläuterten Gründen mit meiner Untersuchung auf dem Grabungsplatz Riedls begonnen habe, so deckt sich dieser mit einem Teile meines Grabungsgebietes.« 9 Bericht 1919, 116. Ausführlicher im obigen Schreiben auf S. 3. 10 Nicht gedruckte Stelle auf S. 6 des handschriftl. Manuskriptes (ZI. 1/1918). 11 24.10. 1916 (ZI. 305/1916), S. 2: »... über das Gebäude C möchte ich nur bemerken, daß auch seine Außenmauern schon so gut wie festgestellt sind. Seine südwestliche und nordöstliche Front habe ich bereits durch einige Versuchslöcher konstatiert.« Im Bericht 1919, 117 hingegen wird die Feststellung des Baues D erst für den Sommer 1917 gemeldet, so auch im Brief vom 30. 9. 1917 (ZI. 206/1917), S. 1: »... das in diesem Sommer festgestellte Gebäude D ...«. Auf Grund der ersten Stelle muß es sich dabei aber um einen Irrtum Lorgers handeln. 42 19.7.1917 (ZI. 206/1917), S. 3: »Ich hatte schon im vergangenen Sommer bei der Mitte der Ostfront des umfassenden Sandsteinstreifens eine Mauer aufgegraben.« Zur Interpretation dieser Mauerreste als porta praetoria vgl. Bericht 1919, 124 und Bericht 1934, Abb. 1; vgl. aber weiter unten S. 191 f. 13 19. 7.1917, S. 4. 44 Brief vom 13.5.1917 (ZI. 133/1917), S. 2: »Ende des Sommers (d. Jahres 1916) grub ich in dieser Anlage einen kurzen Versuchsgraben, der sehr starke mannshoch erhaltene Mauern von prächtiger Bauart zutage förderte.« Die Grabung fand, wie aus unserem Plan Nr. 2 hervorgeht, auf der Parz. 191 statt. 15 Bericht 1919, 113. 18 Brief vom 13. 5. 1917. 47 9.6.1918, S. 3: »...Vorschlägen würde, das Gebäude in unmittelbarer Nähe von Lotschitz bloßzulegen, das doch auch mit dem Lager zusammenhängt. ..«. 48 Vgl. dazu auch Bericht 1919, 117. 19 S. 1 f. Schwierig gestaltete sich ab diesem Jahr für Lorger die Beschaffung von Arbeitskräften, wie aus einer nicht gedruckten Bemerkung auf S. 8 des hs. Manuskriptes hervorgeht. 29 S. 3 f. 21 Bericht 1919, 124 und Brief vom 7. 11. 1917, S. 3: »Die Grabungen V 8 und V 9 hatte ich schon im Sommer vorgenommen.« 22 S. obiger Brief S. 3: »Der Plan zeigt deutlich, daß hier etwas ganz besonders liegen muß. Sind es die vermuteten Tortürme . ..«. 23 Ebda. S. 3, Sondage V 10. 24 Ebda. S. 1 ff, porta principalis dextra und Turm IV S. 3, N-Ecke S. 4. 23 Im Bericht 1919, 123 in Anm. 3 nur kurz erwähnt, vgl. dazu Bericht 1934, 151. 29 Brief vom 9. 6. 1918, S. 1. 27 Größte Ausdehnung in OW-Richtung ca. 220 m, in NS-Richtung 230 m (nach den Plänen Nr. 1 und 2, Abb. 2, 3). 28 Im hs. Manuskript berichtet Lorger auf S. 16, daß es ihm nach wiederholten Geländebegehungen zunächst gelungen war, die Umfassung an der Nord- und Ostfront zu erkennen (Dezember 1916). 29 30. 9. 1917 (ZI. 206/1917), S. 2; hs. Manuskript S. 13. 30 Hs. Manuskript S. 15 (ungedruckt): »... in Groblje an der Oberfläche der Felder überall Heizröhrenstücke zu beobachten waren, wie dort auch stellenweise Mosaikstifte und Malereireste gefunden wurden, die in Grobelce vollständig fehlten.« 34 7. 11. 1917, S. 1 ff. 32 Ebda. S. 4: »In der Nord- und Ostfront der Umfassung ist alles vollkommen eben.« 33 Bericht 1919, 112. 34 8. 11. 1916, S. 5: »Meine Untersuchung hat nun gezeigt, daß dieser Riegel nichts anderes ist als eine mit Überresten eines mächtigen Gebäudes erfüllte Bodenerhebung, indem in seinem südöstlichen Ende die östliche Ecke des Gebäudes B gefunden wurde, während in seinem nordwestlichen Ende die vierte Ecke von B zu vermuten wäre.« 33 13. 5.1917, S. 2. 36 20.1. 1918, S. 1. Nachträglich von der Redaktion in den Bericht 1919 eingefügt. 37 Brief vom 10.1.1918, S. 1 f. 38 Im obigen Brief ist dieser Fehler zunächst auf rund 10 m geschätzt. 39 Dieser bildet die Vorlage für alle in der späteren Literatur abgebildeten Pläne des Lagers, vgl. zuletzt in Aufstieg und Niedergang der römischen Welt II/6 (Berlin 1977) 224 und 515, die hinsichtlich der Maße alle falsch sind. 10 Berechnung des Flächeninhaltes im Brief vom 20. 1. 1918, S. 1 f. 41 Ebda. S. 1 und 2 f. Die Fläche des Lagers in Albing von M. v. Groller mit 232.959 m2 berechnet (Der Römische Limes in Österreich [RLÖ] 8 [1907] 160). 42 7. 11.1917, S. 4. 43 Eines an der N-Ecke (vgl. Anm. 42), im Bereich der S-Ecke vier am Ansatz der Eckabrundung, eines in einer kleinen Sondage weiter nördlich, vgl. Abb. 12. 44 Wie Anm. 42, S. 3. 45 Dieses Maß läßt sich aus der Beschreibung der Grabung an der Lagersüdfront im Brief vom 7. 11. 1917, S. 2 f. mit der Angabe der Lage der einzelnen Zwischentürme sowie der Planaufnahme Nr. 5 (dort die Distanz zwischen Turm III und dem Tor direkt abnehmbar) leicht berechnen. 46 Vgl. dazu die Handskizze auf dem Plan Nr. 5 (Abb. 6; Fig. 3) sowie den Bericht vom 25.2.1918 (ZI. 81/1918) darüber auf S. 2: »Der Versuchsgraben V 6 wurde von Osten nach Westen gezogen, und sobald am Ende des Grabens das Pflaster zum Vorschein kam, ließ (Lorger) bei V 10 ein Versuchsloch graben, welches zeigte, daß sich das Pflaster nach Süden auch in den Bereich der Umfassungsmauer fortsetzte, also die Umfassung unterbricht. Es wurden bisher noch nirgends in der Umfassung im Schutt so glatt behauene Sandsteinblöcke gefunden wie in den Versuchslöchern V 10 und V 6.« 47 S. 151 f. mit Abb. 2 und 3. 48 Von Lorger im Bericht 1934, 152 als provisorisch bzw. endgültig bezeichnet. 49 Nicht erkennbar sind aber auf dieser Ansicht die im Plan Nr. 11 (Abb. 7) an dieser Stelle angegebenen Bruchsteine, man sieht nur größere und kleinere Flußschotter, wie sie auch z. B. in den Fundamentmauern der Zwischentürme auftreten, vgl. Abb. 14—16. 39 Bericht 1934, 152. 34 Ebda. 32 Bericht 1934, 151. 33 Das westliche entspricht jenem, das auf dem nach der Grabung 1917 entstandenen Plan Nr. 4 (Abb. 18 = Bericht 1919, Abb. 56) im angenommenen Bereich der porta principalis sinistra wiedergegeben ist. Aus einem Vergleich ist zu ersehen, daß der tatsächliche Verlauf der Lagermauer gegenüber dem auf diesem £lan vermuteten nach Süden verschoben ist. Dies ist auf unserem Gesamtplan Fig. 2 berücksichtigt. 54 Dagegen steht die Bemerkung Lorgers im Bericht 1934, 151, wonach alle Lagertore gegenüber der Lagermauer um 2 m vorspringen. 55 Brief vom 13. 7. 1917, S. 3. 55 Bericht 1919, 124. 57 Die Maße können aus den Grundrissen abgenomnien werden: porta principalis dextra ca. 6,40 m, porta principalis sinistra ca. 8 m, porta decumana ca. 7,20 m. ’ ss Groller, RLÖ 8 (1907) 162 ff. u. Fig. 80. 59 Gesamtlänge nur 37,65 m, also um ca. 10 m kürzer als in Lotschitz, Rücksprung in das Lager von der Lagermauer aus gemessen weniger als 6 m, Mauerstärke der Türme 2, 2,80 und 3 m. 00 Distanz Torachse bis Seitenkante ca. 15 m + Länge der NS-Mauer 15,50 m = ca. 30,50 m. 61 Handelt es sich um einen Zubau, könnte man beim Versuch einer Interpretation folgende Möglichkeiten in Betracht ziehen, die H. v. Petrikovits für Bauten im Bereich des Intervallum zusammengestellt hat. Kleinere an die Lagermauer angebaute Gebäude werden von ihm als Latrinen gedeutet (a. O. 106), doch alle bei ihm verzeichnten Beispiele liegen nicht in unmittelbarer Nähe des Tores, wie es in Lotschitz der Fall wäre. Auch an eine Werkstätte könnte man denken, a. O. 88 ff. mit Beispielen aus den Lagern von Caerlon, Vetera und Regensburg. 62 Dies ist aus den zeichnerischen Aufnahmen Lorgers zu rekonstruieren, vgl. Abb. 8 (Schnitt durch das Kanalprofil, an der Seite jeweils der Rest des erhaltenen Quaderblockes) und die Handskizze auf Abb. 6 bzw. Fig. 3 (hier Wiedergabe desselben Quaderblockes mit dem unmittelbar an ihn anschliessenden Straßenpflaster). »3 Albing s. RLÖ 7 (1906) 42 ff. und 8 (1907) 162 ff.; zu Lauriacum RLÖ 11 (1910) 3 ff. 64 Bericht 1934, 153. Die direkte Distanz zwischen Turm III' und II' ist nicht meßbar, da die O-Front des Turmes III' nicht ergraben ist. “5 7. 11.1917, S. 2. 68 Bericht 1934, 152. 07 Zu diesem Turm Brief vom 7. 11. 1917, S. 1 f. Auf S. 2 ist die Seitenlange mit 9 m angegeben. 68 Nach dem Bericht im oben zit. Brief S. 3 aber 8,85 m. 59 Ebda. 70 Bericht 1934, 153. Flier Stärke der Mauern mit 1,50—1,60 m angegeben. 71 7. 11. 1917, S. 4: »Von dem in der Mitte der Westfront d. U. festgestellten Turm« — gemeint ist die porta decumana — »aus trug ich gegen Norden 45 m auf und kam zu einer sanften Bodenunebenheit, unter der jedenfalls auch Turmreste liegen.« 72 Bericht 1934, 152 f. 73 a. O. 89: »ein Graben konnte nirgends festgestellt werden«. 74 Bericht 1919, Abb. 56 (hier Abb. 18). 75 Ebda. 117 f.; Bericht 1934, 152. 78 MZK 1899, Fig. 11 (hier Abb. 17). Zur Interpretation als Bad: sie geht auf einen Vorschlag der Redaktion zurück, vgl. den entsprechenden Einschub im hs. Manuskript S. 8, der nicht von der Hand Lorgers stammt. Dazu nimmt Lorger im Brief vom 23.2. 1918, S. 4 Stellung: »Was die Deutung des Einbaues von A als Bad betrifft, so spricht für sie auch die ganz geringe Ausdehnung der meisten Räume dieses Einbaues, so daß schon bei meinem Besuch in Pettau im Sommer 1916 von einem Bad die Rede war, zumal ich in St. Marein ähnliches gefunden hatte. Es fehlten allerdings alle Spuren von Suspensuren ...« Zu diesem Komplex zuletzt von Petrikovits a. O. 182, Anm. 129 (Bad mit Latrine). 77 Vgl. die weitläufige Diskussion mit dem Grabungsbericht Riedls im Brief vom 8. 11. 1916. 78 Lorger selbst hatte u. a. bereits an ein valetudinarium gedacht, vgl. hs. Manuskript S. 17 (nicht gedruckt): »So hat das valetudinarium im Lager von Novaesium zwar einen ähnlichen Grundriß, doch steht es an Umfang weit hinter dem Gebäude A von Lotschitz zurück.« 79 Zum folgenden der Brief vom 19.7. 1917, lf. 80 Die Ausdehnung der Räume in NS-Richtung ist, wie der Grabungsplan zeigt, hingegen unterschiedlich, sie schwankt zwischen 3,70 und 4,80 m, abgesehen vom südwestlichen Eckraum, der infolge der Verschneidung der Raumfluchten einen quadratischen Grundriß mit einer Seitenlänge von 5,50 m aufweist. 81 Die Maße sind wie auch die folgenden vom Grabungsplan abgenommen. 82 Zum Abstand der beiden Begrenzungsmauern: auf dem Plan Riedls (hier Abb. 17) ist von der Außenflucht der südlichen bis zur Innenflucht der nördlichen Mauer ein Maß von 6,80 m aufgetragen, das in MZK Fig. 11 falsch mit 6,50 m übertragen ist. Nach Abzug der Stärke der S-Mauer (0,70 m) ergibt sich eine Entfernung der beiden Mauerzüge vom 6,10 m, die auch Lorger weiter östlich festgestellt hat (vgl. Brief vom 8.11. 1916, S. 5). 83 Bericht 1919, 118. 84 Dieses Maß wurde allerdings nur in einem einzigen Schnitt beobachtet. Die Mauer war noch »bis zu beträchtlicher Höhe erhalten«. Vgl. den Erdwall Riedls, oben S. 85 8.11.1916, S. 5 ff. 80 A. O. 82 ff. 87 Bericht 1919, 118; Bericht 1934, 152. 88 Ebda. 89 24. 10.1916, S. 3: »Von seinen Ecken weiß ich, daß die südliche und östliche in der Parzelle 423/1 (unweit ihres südöstlichen Raines) liegen, und daß die nördliche im großen Schutthaufen bei Breg (Parz. 423/12 und 423/24) und die westliche in einer der beiden Parz. 423/9 und 423/10 zu finden sein müssen.« Zu den Parz. vgl. die Abb. 2 und 3. Die vermutliche Länge wird mit dem Bau A verglichen. Nach diesen Angaben ist der Grundriß auf unserer Fig. 2 ergänzt. 99 Bericht 1919. 118 f. Im Bericht 1934, 152 wird die Breite des Fundamentes mit 1,50 m, seine Tiefe mit 1,20 m angegeben. 91 Drei der fünf im Lagerinneren festgestellten Bauten, nämlich A, B und E, weisen ein Maßverhältnis von ungefähr 2 : 1 auf. Bei den beiden übrigen verhält sich die Länge zur Breite wie ungefähr 3 : 2. 92 Mit diesem Bau ist auch die Mauertechnik gemeinsam. Die Breite ist bei C mit 60 m nur wenig geringer, die Länge mit 99 m allerdings um ein beträchtliches kürzer. Im Bericht 1934, 152 wird die Breite der Mauern von E mit 3,10 m angegeben, doch kann es sich dabei nur um eine Verwechslung mit B handeln. 93 Zum Problem der Kleinfunde und der Datierung vor allem die Briefe vom 13.5. 1917 und 24. 4. 1918, S. 1. 94 Diese werden im Bericht 1919, 125 ff. nach Typen geordnet vorgelegt. Die Ziegelstempel selbst wurden dabei nur in Umschrift wiedergegeben. Die für den. Druck vorgesehene Originalzeichnung der Stempel ist im Planarchiv des ÖAI unter der Inv. Nr. 609 vorhanden. Sie wird hier in Abb. 20 bekannt gemacht. Auf die Stempel gedenkt der Verf. an anderer Stelle ausführlicher einzugehen. 95 8.11. 1916, S. 4; Bericht 1919, 125. 96 24. 4. 1918, S. 2: »... seit dem ersten Sommer wurden bei Lotschitz keine neuen Typen mehr gefunden, obwohl seither an den Gebäuden A, B, C und D zusammen zum mindesten ebensoviel Erde aufgegraben wurde als im ersten Sommer an den Gebäuden A und B, wodurch mit großer Wahrscheinlichkeit erwiesen ist, daß die im Lager vorkommenden Typen, wenn nicht ganz, so doch größtenteils schon gefunden sind.« 97 13.5.1917, S. 1; wiederholt im hs. Manuskript S. 15 (nicht gedruckt). K LORGERJEVIM IZKOPAVANJEM LEGIJSKE TRDNJAVE LOCICA Povzetek Med leti 1916—1918 je vodil izkopavanja v Ločici gimnazijski profesor v Celju Fran Lorger po nalogu Avstrijskega arheološkega inštituta. Ločica je najdišče, ki so ga tam najdeni žigi na opekah spričali kot postojanko legije 2. Italike. Začasno poročilo za prvi leti izkopavanj je bilo objavljeno v glasilu Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Instituts 19—20 (1919) Bbl. 107—-134, medtem ko je bilo poročilo za izkopavanja leta 1918 objavljeno zelo na kratko šele 1934 v glasilu Časopis za zgodovino in narodopisje 29 (1934) 150—153. Po prvi svetovni vojni na prostoru trdnjave ni bilo več izkopavanj. Zaradi razmer tudi načrtovano končno poročilo ni bilo objavljeno. Torej temelji vse, kar vemo, na teh dveh poročilih ter na skromnih podatkih, ki so jih za Ločico dali prvi poskusni kopi 1899 in ki jih je objavil F. Riedl v MZK NF 25 (1899) 214 ss. Ker ima trdnjava centralno pozicijo, posebej z ozirom na potek Markomanskih vojn pod Markom Avrelijem, zbuja v znanstveno-študijskem svetu nenehno zanimanje. V arhivu Avstrijskega arheološkega inštituta pa je o teh delih ohranjena, poleg originalnih načrtov, tudi korespondenca Lorgerja z institutskim vodstvom ter nekaj fotografij, kar omogoča do neke meje dopolniti skopa začasna poročila. Vodje bodočih izkopavanj jih morajo vsekakor upoštevati. Zato jih je Manfred Kandier sistematično predložil. Gradivo je razdelil na nekaj skupin. Najprej (I) obravnava arhivalije, in sicer pisma, ki jih regestno objavlja, skupaj z načrti in fotografijami. Sledi vrednotenje (II) najprej poteka izkopavanj samih, nato površinsko ležečih najdb, končno arhitekture. Zadnjega teh odstavkov členi smiselno na naslednje skupine: obzidje, porta principalis dextra, porta principalis sinistra, porta decumana, porta praetoria, poskus rekonstrukcije trdnjavskih vrat, vmesni stolpi na obzidju; stavbe v trdnjavi, predvsem tako imenovani valetudinarium (stavba A), stavbi B in C, principia, ter stavba E. Drobnih najdb izkopavanja niso dala. Lorger si je to tolmačil z dejstvom, da so bila njegova dela po obsegu majhna, da so pretežno sledila zidovom in obzidju, da je bila trdnjava po prestavitvi enote planirana. Številni in raznovrstni pa so bili žigi na vojaških opekah (predvsem v območju stavbe A).* K pisanju krajevnih imen. V originalnih navedbah in citatih so ostala krajevna imena nespremenjena. V Kandlerjevem tekstu so povsod dvojezična (z izjemo imena Ločica samega), zato, da ne bi prišlo do prevelike in včasih celò zavajajoče razlike z originalnimi navedbami v arhivalijah. * Uredništvo je hvaležno Avstrijskemu arheološkemu inštitutu, da je dovolil objavo tega prispevka na osnovi tam hranjenih arhivalij in podatkov, in predvsem njegovemu sodelavcu M. Kandlerju, da se je zamudne naloge lotil z veseljem in jo vzorno izpeljal. KONTINUITET ŠTOVANJA ANTIČKIH KULTOVA U PERIODU UČVRŠĆIVANJA KRŠĆANSTVA NA PODRUČJU ISTRE VESNA JURKIĆ Arheološki muzej Istre, Pula Kada se govori o kontinuitetu antičkih kultova na području Istre, tada se misli na posljednje relikte štovanja poganskih kultova koji su, obzirom na ustaljene tokove života naročito na većim zemljišnim posjedima i latifunđijama, egzistirali tokom IV stoljeća do Teodozijevog edikta 392. godine. Budući da se tokom IV i V stoljeća na vlasti izmijenjuju vladari koji su pristaše poganstva ili kršćanstva, nije nikakvo čudo da su žitelji pomalo specifičnog istarskog područja, gdje su antičke tradicije veoma jake i duboko utemeljene u materijalnoj kulturi, zadržali vjerovanje u ukorijenjena božanstva. Oni nastavljaju vjerovati u orijentalna božanstva, genije i mane, lokalna epihorna božanstva iako se ne opiru kršćanstvu. Oslobođenici i koloni u okviru sveukupnih društveno-političkih odnosa smatraju da samo antički bogovi mogu spasiti Carstvo, koje uslijed smjene vladara pod naletom barbara i razdirano unutrašnjim socijalnim i vjerskim suprotnostima postupno nestaje. Povijesni i društveno-politički odnosi od III do V stoljeća na području Istre, a naročito na puljskom ageru, odvijaju se zbog njenog posebnog geografskog položaja u sjeverojadranskom bazenu pod određenim specifičnim uvjetima. Unutrašnji dinastij-ski sukobi, koji započinju već u doba nasljednika Konstantina Velikog a nastavljaju se preko Teodozija Velikog do Honorija, Gale Placidije i Valentinijana III sve do konačnog raspada Zapadnog rimskog carstva, pogoršani su provalama barbara.1 Na istarske društveno-socijalne i političke promjene najviše su utjecali upadi Zapadnih Gota pod vodstvom Alariha (403. g) i osvajački pohod Huna pod vodstvom Atile (452) kada je porušena i spaljena Akvileja.2 Pored ovih političlco-socijalnih previranja pojavljuje se i kršćanstvo kao jaka vjerska, gospodarska i politička snaga razdirana unutrašnjim trzavicama, borbom protiv arijanaca, pelagijanaca i konstantnim progonima. Poganstvo, premda veoma uzdrmano u svojoj religioznoj osnovi raznim progonima i u ekonomskoj bazi konfiskacijom dobara i pljačkom riznica hramova, naročito za vrijeme vladavine Honorija i njegovih nasljednika, doživljava u ovom razdoblju posljednje uspone prije definitivnog nestajanja.3 Njegovi posljednji nosioci bili su malobrojni latifundisti i koloni, patriciji i senatori, poneki vojskovodja ili car uzurpator (Julijan Apostata, 361—363; Eugenije, 392—394; Prisk Atal, 409—410, 414—415; Ivan, 423—425, ubijen od Gale Placidije, 425—455; magistri militum Ecije i Bonifacije za vlade Valentinijana III, 425—455. Nemirno razdoblje kasne antike odrazilo se i na život Stanovnika Istre. Bojazan od provale i ipljačke barbara utjecala je u Puli na proširivanje i pojačavanje gradskih zidina antičkim spolijama, a na graničnom području puljskog agera izgrađen je cjelovit obrambeni sistem stražarnica i utvrđenih naselja (Bale—Vallis, Dvograd—Duo Castra, Stari Gočan), te kastruma (Mons Parentinus kod Dvograda, Mutvoran) i kula (Kle-novac, Straža). Kao stražarnica i osmatračnica na cesti od Pule do Trsta (via Flavia) isticao se je Sv. Lovreč Pazenatički, a na zapadnoj istarskoj obali Pula (Pola), Rovinj (Ruvingium), Vrsar (Ursaria), Poreč (Parentium), Novigrad (Emonia), Umag (Huma-gum), Sipar (Siparis), Piran (Piranon), Kopar (Capris), Trst (Tergeste). Na sjeveroistoku od Dvograda evidentirani su Pićan (Pedena), Motovun (Montana), Buzet (Piquen-tum) i V. Čentur. Na taj način utemeljen je zatvoren krug utvrđenja centralne Istre. Istočno od Starog Gočana i Mutvorana nalaze se Labin (Albona) i Plomin (Flanona), a na sjeveru Boljun i Kastav (Castra) sve do granice prema Trsatu (Tarsatica).4 Navođenjem fortifikacijskih točaka, očito je, da je istarski poluotok bio pokriven brojnim utvrđenjima koja su svoj kontinuitet i značaj sačuvala sve do srednjeg vijeka. Međutim, pored izgradnje takvih utvrda, stare rimske gospodarske vile postupno mijenjaju svoj izvoran oblik i namjenu, te se adaptiraju i utvrđuju ili u njihovoj blizini nastaju naselja zbijenog tipa koja su preteča klasičnih srednjevjekovnih sela. Tako Istra gubi svoju ustaljenu ruralnu i urbanu shemu, te se postupno pretvara u skladu s promjenama društvenih odnosa i razvojem kolonatskog sistema u tipičnu srednjovjekovnu Istru, unutoč toga što su se tradicije antičkog gospodarstva zadržale sve do VI stoljeća, u doba bizantske dominacije poluotokom i posljednjim procvatom antičkih tradicija. Najočitiji primjer kontinuiteta antičkog nasljeđa i nastupa novih društvenih i ekonomskih odnosa možemo prema arhitektonskim i arheološkim ostacima naći u Kastrumu na Brionima.5 Ista situacija uočava se u naseljima na Barbarizi oko takozvane Švalbove vile i uljare,6 Sorni,7 Sipru8 i Katoru.9 Sigurno je da se u Istri kršćanstvo afirmiralo u V stoljeću, budući da su tada Pula i Poreč biskupska sjedišta. Međutim počeci kršćanstva u ovim gradskim središtima Istre i širih njihovih agera, vjerojatno sežu i u IV stoljeće na što nam ukazuje legenda o puljskom mučeniku. Sv. Germanu i porečkom Sv. Mauru, te postojeći spomenici starokršćanske arhitekture.10 Relativno kasnoj afirmaciji kršćanstva u Istri prethodilo je stoljeće u kojem je antičko poganstvo uporno branilo svoje pozicije. Na to, pored grobnih nalaza u poznatim nekropolama grada Pule, ukazuje i arhitektura grobova u obliku sarkofaga, kostur-nih grobova ili zidanih obložnim pločama, što s obzirom na pogrebne običaje pokazuje izrazito poganski karakter. Paganor na Velom Vrhu kod Pule govori svojim nazivom o poganskom središtu. Pored puljskih nekropola, kasnoantički grobovi otkriveni su na Brionima, Vižanelu, Fažani, Lakuži i Betegenioi kod Peroja, u Škicinima kod Juršića, Ovčjaku kod Marcane, Ižuli kod Medulina, Glavici kod Šošića i u Škicinima.11 Nalazi kasnoantičkih grobova na zapadnoj istarskoj obali poznati su iz starije literature (Sv. Ivan Kornetski južno od Umaga),12 dok su novim radovima otkriveni grobovi u Jura- lima kraj Rovinja, Karpinjanu kod Novigrada i Mulindriji kod Poreča.« U kontinentalnoj Istri kasnoantički grobovi registrirani su na Kacavancu nedaleko Dvograda.14 U ovom vremenskom razdoblju Istra je poprište pohoda Licinija (308—324), koji pokušava ponovno učvrstiti poganstvo o čemu govore natpisi iz Pule i Poreča,15 te nalaz Čenturske ostave moneta.10 O nemirnim i nesigurnim vremenima svjedoči i ostava iz razdoblja vladavine cara Konstancija II (337—361) iz Trogrle pećine kraj sela Majkusi nedaleko Šterne.17 Ovi primjeri su očiti dokazi veoma nesigurnih društvenih i političkih prilika na istarskom tlu. Glavni duhovni podstrek žiteljima u borbi da se održe i prežive u takvim teškim i nesigurnim vremenima bila je vjera. Jedan dio istarskog stanovništva prihvatio je kršćanstvo, dok je drugi zadržao stara poganska vjerovanja prožeta dominacijom orijentalnih kultova. Posljedica nemirnih vremena u svim oblicima društvenog, političkog i kulturnog života odražava se i u umjetnosti, koja se formira i pojednostavljuje ne samo u idejnoj interpretaciji i stilistici izrade objekta, već i u neophodnom umijeću obrade kamena i bronze. Portretna i statuama umjetnost dosiže u to doba kolosalne dimenzije i na taj način odražava psihu čovjeka, njegovu ekspresiju i poimanje vanjskog svijeta koji ga okružuje i propada.18 U tom razdoblju rustifikacije i simplifikacije sadržaja i motiva, duhovne apoteoze shvaćanja vladara i svijeta, nastali su na području Puljštine kasnoantički spomenici u skulpturi i reljefu kao što su npr. glava Jupitera, Jupitera Amona i Acheloja. Pored monumentalne skulpture barbarizira se i sitna plastika: keramično poprsje statuete Minerve i brončana figurica krilate Viktorije. Velik broj votivnih ara domaćih ilirskih božanstava oblikom i tipom natpisa grublji je od spomenika posvećenih istim božanstvima iz ranijih stoljeća, te se sada u Istri može jedva govoriti o klesarstvu kao umjetničkom zanatstvu, već samo kao o klesarskim radionicima u opadanju. U kasnoj antici na području Istre štovao se u kontinuitetu kult Jupitera, koji je pretežno interpretiran u reljefu na cipusima kao Jupiter Amon.19 Čisti rimski lik Jupitera prikazan je u monumentalnoj kamenoj skulpturi glave iz Pule, koja je do nedavno u literaturi prikazivana kao Heraklova.20 Pisani spomenik koji iz tog razdoblja spominje Jupitera Optima Maksima je zavjetni žrtvenik iz fulonike Gaja Julija Krisogona (Gaius Iulius Chrysogonus) 21 Iz istog razdoblja je ara iz Pule na kojoj je upisana dedikacija Jupiteru Optimu Maksimu.22 Oba žrtvenika datirana su na temelju natpisne forme i obrade slova u III stoljeće n. e. S područja središnjeg gradskog brežuljka Pule potječe natpis posvećen orijentalnom Jupiteru Depulsoru,22a koji se datira u III stoljeće ili na prijelaz u IV stoljeće. Kult Jupitera štuje se i na području Poreštine što dokazuje žrtvenik posvećen Jupiteru Eternu, koji po svom sadržaju nosi orijentalne (sirijske) elemente. Ovaj spomenik otkriven je na prostoru edikule Sv. Petra u Sorni kraj Poreča 23 Natpis na tom žrtveniku glasi: lovi Optimo Maximo Aeterno Augusto Lucretius Victor. S područja Buzeštine poznat je natpis koji je na žalost kasnije nestao, a pročitao ga je P. Kandier u Roču: lovi. Optimo Maximo Oppius SeverianusM Budući da je rimski Jupiter poznat s natpisa iz I i II stoljeća n. e. a registriran je i na žrtvenicima iz III i IV stoljeća n. e. kao »depulsor«, »aeternus«, »conservator«, može se i za područje Istre tvrditi da je oficijelno vrhovno rimsko božanstvo slavljeno na istarskom poluotoku u prva dva stoljeća naše ere kao čisto rimsko božanstvo, dok je u idućim stoljećima štovano pod orijentalizirajućim atribu- tima kao »depulsor« i »conservator« i na toj osnovi sačuvalo svoju političku i religioznu važnost do samog kraja poganstva, ne samo' na području zapadne istarske oblae nego i u kontinentalnom dijelu Istre. Minerva se u Istri u III stoljeću ne javlja u čistom, već samo u sinkretističkom obliku kao Minerva Flanatika. U ovom nazivu nije uključeno štovanje čistog rimskog Minervninog kulta, već u simbiozi s lokalnim božanstvom Minervi sličnih autohtonih obilježja. Natpis iz Poreštine to potvrđuje.25 Venera se na području Istre u kasnoj antici spominje isključivo u orijentalnoj formi pod nazivom Venus Caelestis. Zavjet boginji ispisan je slovima nejednake forme i veličine na žrtveniku iz Pule koji je veoma rustično koncipiran, tako da se datira na kraj III i u početak IV stoljeća.26 Štovanje kulta Venere iz nešto kasnijeg razdoblja locirano je na područje Jesenovika u dolini rijeke Raše. Žrtvenik je bio posvećen sinkretističko-rimsko-autohtonom božanstvu Iriae Veneri. U ovom slučaju radi se o štovanju ilirskog božanstva Irije koja je vjerojatno imala gotovo iste ikonografske značajke kao i rimska Venera. Votivni natpis otkriven je na antičkom lokalitetu na kojem je kasnije podignuta crkva Sv. Andrije.27 Od kasnoantičkih kultova svakako treba naglasiti pojavu orijentalnog M i t r i n o g kulta, koji je kao i na ostalim područjima Rimskog carstva, bio udomaćen i u Istri. Kroz brojnost spomenika posvećenih ovom božanstvu, obzirom na geografsko manje istarsko područje, odražava se njegova velika popularnost. Utjecaj štovanja ovog kulta vjerojatno je posljedica vojne snage i fluktuacije radnih žitelja u priobalna područja Istre kao i kontinuiranih trgovačkih i pomorskih odnosa istarskih kolonija s Akvilejom kao glavnim gradom X. italske regije. Kult Mitre utvrđen je u Istri na sedam poznatih spomenika. Jedan je iz Pule posvećen D(eo) M(ithrae) S(oli)28 otkriven na jugoistočnoj padini središnjeg gradskog brežuljka, nedaleko pretpostavljenog Mitrinog speleuma u kojem je nađen reljef Mitrine tauroktonije.29 Drugi spomenik Mitri je ara iz fulonike Gaja Julija Krisogona, a posvećen je D(eo) Miithrae).30 Veoma je zanimljiv vjerojatno Mitri posvećen žrtvenik otkriven u Mutvoranu pod oltarom u katedrali.31 Spomenik je u svakom slučaju kasnijeg datuma i donesen je vjerojatno u mutvoronsku katedralu s područja općine Nezakcij.32 Danas nam nije pristupačan. Spomenik Mitri bio je otkriven i na području Poreštine u uvali Zub (Val del Dente) s posvetom za obojicu imperatora Filipa, oca i sina. Ara je dakle datirana u godine 244.—24933 Na području Tarske vale nađen je jedan fragmenat spomenika također posvećen Mitri, te se smatra da je mjesto nalaza vjerojatno bilo posvećeno mitreju.34 Zanimljivo je utvrditi da se u kontinentalnom dijelu sjeverne Istre za sada nisu našli tragovi štovanja Mitre. Mitrin kult je evidentiran u Devinu nedaleko Trsta, pa stoga možemo zaključiti da je romanizacija i penetracija orijentalnih utjecaja posredstvom vojske i naseljevanjem kolona veterana bila manje intenzivna u kontinentalnom dijelu Istre nego u priobalnom području Pule i Poreča, Trsta i Akvileje. Svi nađeni spomenici ovog kulta mogu se datirati u III i početak IV stoljeća. Uz kult Mitre pojavljuje se i Sol, koji se i poistovjećuje s njim.35 Primjere nalazimo na području sjeverojadranskog bazena i zaleđa. Ističe se Akvileja s jednim spe-leum cum omni apparatu36 i sjevernije u Trentu, uz via Claudia, mitrej s natpisom Mitri i Solu.37 U Veroni je poznat Deus Magnus Aeternus i Sol.37a Prema tome Mitra se najčešće povezuje i zamjenjuje sa Solom.33 Ovo spominjemo stoga, jer u primjeru iz Pule nalazimo također ovu simbiozu u već navedenom natpisu Deo Mitrae Soli i jednom reljefu Sola.39 Ovaj reljef može se pripisati Mitrinom kultu, jer je nađen nedaleko ranije lociranog Mitrinog speleuma. Na području Istre štuje se, pored orijentalnog kulta Mitre, već krajem I stoljeća učvršćen i uveden kult Magnae Matris. Ovaj kult je u kontinuitetu štovan i kasnije tako da ga sa sigurnošću možemo identificirati i u III stoljeću, a vjerojatno je slavljen i nešto kasnije. Baza statue Kvinta Mursija Minervijana (O.Mursius Minervianus) iz Pule na kojoj se spominje kolegij dendrofora49 vezan uz kult Velike Majke, datirana je sa sigurnošću u vrijeme vladavine Septimija Severa (193—211). Nov nalaz statue Atisa bez glave i jedne glave Atisa na Vidikovcu u Puli datira se u kasnu fazu antoninijevske umjetnosti na prelazu iz II u III stoljeće.41 Nalaz votivne are iz lesenovika posvećene Matri Magnae Deorum sa sigurnošću se prema formi i tipu slova određuje na kraj III i početak IV stoljeća, jer se može sa vjerojatnošću računati na kontinentalnu retardaciju. Ista dedikantica Felikula posvetila je votivnu ploču Iriae Veneri, pa se zaključuje kako se kontinuitet oba kulta protezao na ovom području do kraja III i početka IV stoljeća. Na Brionima je uz grobni inventar datiran u IV stoljeće pronađen i natpis posvećen Flori. Slavljenje rimske boginje proljeća i cvijeća, Flore, bilo je veoma popularno u kasnoj antici.42 Kult N e m e z e , boginje sudbine, štovao se prema poznatim votivnim spomenicima u Istri od I do IV. stoljeća. Pored natpisa iz ranijeg vremena spomenimo neke žrtvenike iz III i početka IV stoljeća. Jedan od takvih je žrtvenik otkriven na ulazu u puljski Amfiteatar.43 Dedikacija Nemezi je i spomenik iz fulonike Gaja Julija Kriso-gona, koja je kao i ostali tamo otkriveni spomenici datirana u III stoljeće.44 Jedna veoma rustična ara posvećena Nemezi otkopana je na području rijeke Dragonje u Istri, a danas se nalazi u Trstu.45 Štovanje Silvana u Istri i to italskog Silvana, već je odavno utvrđeno evidencijom natpisa sa žrtvenika. Silvan se slavio na čitavom području Istre od Kopra i Rovinja s jedne strane, te Čepića, Krnice i Nezakcija s drage strane, sve do Štinjana gdje je u Krisogonovoj fulonici pored ostalih ara nađena i ara posvećena Silvanu i datirana u III stoljeće.46 Štovanje Silvana kao boga plodnosti polja i vinograda, što je osobita karakteristika italskog Silvana, nije odumrlo u kasnoj antici jer je intenzivna agrarna djelatnost pogodovala odražavanju njegovog kulta u Istri. Zanimljiv je podatak kojeg navodi P. Kandier, a koji se nalazi i kod B. Schiavuzzija47 i kao takav pruža izvanredan primjer kontinuiteta posvećenih poganskih svetišta kao izvedenih kultnih centara prvih kršćana. Radi se o lokalitetu crkve Sv. Felicite ili kasnije nazvane San Giovanni e Felicità u Velom Polju kraj Pule. U imenu stare crkve P. Kandier otkriva pod nazivom »Felicità«, »tempio alla Felicità«, tj. Fortunin hram, koji na žalost nije do danas potvrđen istraživanjima. O nekom kontinuitetu korištenja poganskih sakralnih mjesta možemo govoriti i prilikom analize podataka o izgradnji bazilike Marije Formoze na navodnom Minervinom hramu u Puli48 ili crkve Sv. Tome na mjestu Jupiterovog hrama.49 Pored navedenih rimskih i orijentalnih kultova zanimljivo je osvrnuti se na specifične domaće ženske kultove, kojih likovna interpretacija nije poznata, već ih otkri- vamo sa natpisa zavjetnih žrtvenika. Prostor njihovog slavljenja ograničen je na zapadnu obalu Istre od Pule do Nezakcija i nešto sjevernije preko Krnice do Labina. Jedno od najpopularnijih božanstava bila je E j a koja se štovala od I stoljeća pa do kraja III stoljeća. U Nezakoiju je otkrivena, prema formi teksta i obliku slova, veoma rustična ara ove božice (Eia Augusta) datirana u III stoljeće.50 Još jedan žrtvenik iz Nezakcija posvećen je Eji.51 U ovom slučaju je zanimljivo da je dedikant domaćem božanstvu Eji Orijentalac koji je prihvatio autohtoni kult. Terra Histria štuje se na područje Nezakcija i spominje se na veoma rustičnoj ari iz kraja III stoljeća, a možda i početka IV stoljeća5'1 2 Značajno je da je i u ovom slučaju dedikant bio orijentalnog podrijetla. Isti kult Tere Histrije štuje se i na području Poreštine što se uočava s natpisa jednog spomenika iz III stoljeća.53 U ovom kontekstu slavljenja domaćih kultova u kasnoj antici nesmije se zanemariti i nalaz male are iz III stoljeća u termama Nezakcija s posvetom božici Trita AugustaM Vrijedan je pažnje nalaz žrtvenika jedinog muškog autohtonog božanstva Melo-s o k u s a u ruševinama crkvice Sv. Teodora na području Krnice.55 Ovaj sačuvaniji veoma rustičan, grub po formi i izradi, načinu pisanja i obliku slova, spomenik božanstvu nosi natpis: Numini Melosoco Aug(usto) sacrum Cn(aeus) [P]apiriu[s] Eume-lu[s] ex voto. Drugi fragmentaran natpis koji je također pripadao votivnoj ari spominje samo ime Melosocus.56 Pretpostavlja se, da su ovi žrtvenici pripadali nekom manjem lokalnom svetištu koje je vršilo svoju kultnu funkciju daleko od moćnih religioznih centara, nesmetano od vojno-političkih i duhovnih previranja, do kraja III i početka IV stoljeća. Svakako i kroz ovaj aspekat kao esencijalni odnos treba tražiti i naći oblike kontinuiteta postojanja starog autohtonog ilirskog duha u romaniziranom domaćem življu, koji se održao duboko ukorijenjen u stanovništvu Istre pored svih rimskih administrativnih i kulturnih mjera.57 Taj narod je poprimio tuđa vjerovanja, ali je zadržao i svoja domaća i nametnuo ih rimskim došljacima. Ta izvorna autohtona vjerovanja u simbiozi s rimskim kultovima dali su čvrstu spregu religiozne osnove koju nadiruće kršćanstvo u većem dijelu istarskog poluotoka teško sublimira. Kršćanstvo koje prodire u Istru tokom IV stoljeća ostavlja svoje martire, Sv. Germana u Puli58 i Sv. Maura i Eleuterija u Poreču,59 ali u osnovi teško mijenja poganske običaje. Pogrebni ritusi i inventar kasnoantičkih grobova sve do 400. godine rječito govore o paralelnoj egzistenciji poganstva i kršćanstva u Istri kroz cijelo stoljeće. 1 Konstancije II (337—361), sin Konstantina Velikog, uvjereni arijanac, nije proganjao pogane i cijenio je rimske starine; Julijan Apostata (361—363), njegov nasljednik, ponovno je želio uspostaviti sjaj poganstva i ukinuo je beneficije Milanskog edikta. Za razliku od njih, Gracijan (367—383) kao sin i nasljednik Valentinijana, nije bio vjerski trpeljiv i. prvi je od careva odbacio naziv pontifeksa maksimusa oduzimajući time poganstvu podršku države. Naročit progon po- gana provodio je Teodozije Veliki do svog Edikta 392. g. Međutim, istovremeno se javlja Eugenije (392—394), poražen u bitci kod Ajdovščine, koji je ponovno u Senat smjestio statuu Viktorije, ističući na taj način snagu poganstva. — Rutilije Namacijan i Zosim u svojim djelima oživljavaju poganstvo i prikazuju pad Rima kao odmazdu za otpadni-štvo i napuštanje poganstva. Padom Rima i upadom Alarika poganstvo ponovno jača u Sjevernoj Africi. 2 B. Marušič, Kasnoantička i bizantska Pula, Pula 1967, str. 5. 3 O tome vidi: C. A. Balducci, L’opposizione dinastico-politica alla morte di Onorio, Rivista di Filologia e Istor. Cl. (1935), str. 243 i dalje; L. S. Mazzolani, Galla Placidia, Milano 1975; E. R. Dodds, Pagani e cristiani in un’epoca d'angoscia, Firenze 1970; E. A. Thompson, The Conflict between Paganism and Christianity in the IV century, edited by A. Momigliano, Oxford 1963; S. Thouvenot, St. Augustin et les Pai'ens, Latomus 1964, str. 682; P. de Labriooie, La reaction payenne, Paris 1934; E. Demougeot, St. Jérome, les Oracles Sibyllines et Stilicon, Revue des Etudes Latines (1952), str. 83 i dalje; H. Bloch, A new document of the last Pagan revival, The Harvard Theological Review (1945), str. 199 i dalje; C. Bonner, Some phases of religious feeling in Later Paganism, The Harvard Theological Review (1942), str. 171 i dalje. 4 B. Marušič, Kasnoantička i bizantska Pula, Pula 1967, str. 5; idem, Neki problemi kasnoantičke i bizantske Istre u svjetlu arheoloških izvora, Jadranski zbornik IX, Pula-Rijeka 1975, str. 343, 346 i si. 6 (povijesno--arheološka karta sistema fortifikacije na području sjevernog Jadrana u V i VI stoljeću). 5 Š. Mlakar, Muzejsko-konzervatorski radovi na otočju Brioni, Muzeji 11—12, Zagreb 1956—1957; B. Marušič, Kasnoantička i bizantska Istra, str. 6; idem, Neki problemi kasnoantičke i bizantske Istre, str. 338; idem, Neki nalazi kasnoantičkih kostumih grobova u Južnoj Istri i na otoku Cresu, Histria archeologica (dalje: HA) IV/1, Pula 1973 (tiskano 1977), str. 68. 6 H. Schwalb, Römische villa bei Pola, Schriften der Balkankommission, Antiquarische Abteilung II, Wien 1902; Š. Mlakar, op. cit., str. 25—26; A. Gnirs, Beispiele der antiken Wasserversorgung aus dem istrischen Karstlande, Strena Buliciana, Zagreb—Split 1924, str. 147—148, sl. 14; B. Marušič, Neki problemi____, str. 340. 7 Neobjavljeno. Istraživanjima je rukovodio Š. Mlakar. Nešto više vidi: B. Marušič, op. cit., str. 340 8 Neobjavljeno. Istraživanjima je rukovodio Š. Mlakar. Vidi: B. Marušič, op. cit., str. 338; idem, Neki nalazi iz vremena seobe naroda u Istri, Jadranski zbornik V, Rijeka--Pula 1962, str. 168. 9 Stariji podaci o lokalitetu: E. Silvestri, LTstria, Venezia 1903, str. 428—434; A. Degrassi, I porti romani dellTstria, Scritti vari di antichità, Roma 1962, II, str. 821; A. Benedetti, Umago d’istria nei secoli, Trieste 1973, str. 47. Istraživanjima je 1970. g. rukovodio Š. Mlakar, materijal je neobjavljen, jedan dio je izložen u antičkoj izložbi AMI-a u Puli. Vidi: Arheološki muzej Istre — Vodič III, Pula 1978. Posebno vidi: B. Marušič, Neki problemi..., str. 342. 19 O prvim počecima kršćanstva i mučeniku Sv. Germanu vidi: B. Marušič, Kasnoantička i bizantska Pula (1967), str. 9; idem, Istarska grupa sakralne arhitekture s upisanom apsidom, HA V/l—2, (Pula 1974 [1978] = ATTI VII, Centro di ricerche storiche Ro-vigno (Trieste 1978). — O počecima kršćanstva i martiriju Maura i Eleuterija kao i podatke o starijoj literaturi vidi: A. Šonje, Predeufrazijevske bazilike u Poreču, Zbornik Poreštine 1 (Poreč 1971) = Građa i rasprave, IV, Pula 1971. 11 O raznim nalazima u Puli i okolici: B. Schiavuzzi, Attraverso l’agro colonico di Pola, Atti e memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria (dalje: AM SD XXIV, Parenzo 1908, str. 91—171. — O poganskim sarkofazima vidi: C. de Franceschi, Dante e Pola, AM SI XLIV, Pola 1933, str. 35—48; B. Marušič, Novi nalazi kasnoantičkih kostumih grobova u južnoj Istri i na otoku Cresu, HA IV/1, Pula 1973 (tiskano 1977); idem, Tri poznoantične najdbe iz Istre, Arheološki vestnik IX, Ljubljana 1958—1959, str. 49—58; idem, Djelatnost srednjovjekovnog odjela AMI u Puli (1956 do 1958), Starohrvatska prosvjeta 8—9, Zagreb 1963, str. 258—260. 12 A. Degrassi, Notiziario archaeologi-co, AMSI XLI, Parenzo 1929, str. 401. 13 B. Marušič, Novi nalazi..., HA IV/1, Pula 1973, str. 63, bilj. 3. 14 B. Marušič, Kasnoantičko i rano-srednjevjekovno groblje Kaštela Dvograd, HA 1/1, Pula 1970. 15 Inscriptiones Italiae (dalje: I. I.), Pola et Nesactium X/I, Roma 1947, 45; 1.1., X/II, 7. 19 A. Jeločnik, Čenturska zakladna najdba (The Čentur Hoard), Ljubljana 1973. 17 B. Bačič, Trogrla pečina. Rezultati arheološkog istraživanja 1974. godine. Jadranski zbornik X, Pula-Rijeka 1977, str. 151 i dalje. 18 F. Gerhe, Kasna antika i rano krščanstvo, Novi Sad 1973, str. 51. 19 V. Jurkič-Girardi, Arte plastica del culto come determinante l’esistenza dei culti romani e sincretici nella regione istriana, Atti V (Centro di ricerche storiche-Rovigno), Trieste 1974, str. 7, tab. I, sl. 2; idem; Izbor antičke kultne plastike na području Istre, Materijali XII, Zadar 1976, str. 211; M. C. Budischovsky, Jupiter-Amon et Méduse dans les forums du Nord de l’Adriatique, Aquileia nostra XLIV, 1973. 20 A. Gnirs, Früher durch Pola, Wien 1915, str. 118, sl. 63; Arte e civiltà romana nell’Italia settentrionale I, Bologna 1964, tab. XC, sl. 182, kat. br. 328, str. 217. « 7.7. X/I, 10. 22 CIL V, 8131 = 1.1. X/I, 11. 22a /. /. X/I, 12. — Ovo je jedina posveta ovom božanstvu u Istri. 22 1. L X/II, 192. 24 CIL V, 423; 7. 7. X/III, 123. 25 I. I. X/II, 194; V. Jurkié-Girardi, Arte plastica..., str. 10; idem, Izbor antičke kultne plastike..., str. 212. 2« CIL V, 8138 = 1.1. XII, 25. — Premda je spomenik bio datiran u I—II stoljeće smatram — kao što i B. F. Tamaro daje naslutiti — da ovaj žrtvenik treba datirati na kraj III i početak IV stoljeća. 27 CIL III, 3033 = I. L X/III, 197. 28 CIL V, 263; 7.7. X/I, 16. 29 A. Reichel, Archäologisch-epigraphische Mitteilungen aus Österreich-Ungarn XVI, Wien 1893, 6; F. Cumont, Textes et monuments figurés relatifs aux mystères de Mithra II, Bruxelles 1899, 269, br. 118, sl. 110; V. Jurkié-Girardi, Arte plastica ..., str. 13—14; L. Zotović, Mitraizam na tlu Jugoslavije, Beograd 1973, str. 60, br. 68. so CIL V, 8132 = 1.1. X/I, 594. 3‘ 7. 7. X/I, 658. 32 Mommsen u CIL V, 2 uspoređuje ovaj tekst pod posvetom Dioklecijanu i Maksimi-janu sa sličnim natpisom u CIL III, 720. 33 7. 7. X/II, 216; F. Cumont, op. cit., str. 124, br. 128. Umjesto »Sanctus« postoji mišljenje da se radi o »Sol« (J. M. Vermase-ren, Corpus Inscriptionum et Monumentorum Religionis Mithriacae [dalje: CIMRM], La Haye 1956, br. 754). 34 Za ovaj podatak zahvaljujem dr. Anti Šonji, direktoru Zavičajnog muzeja Poreštine. 35 7. 7. X/I, 22; P. Sticotti, Epigrafi romane d’Istria, AM SI XXIV, Parenzo 1908, str. 232; F. Cumont, op. cit., str. 208 i 519. 30 CIMRM, br. 747; C. M. Budischovsky, Les cultes orientaux à Aquilée et leur diffusion en Istrie et en Vénétie, Antichità Altoadriatiche XII, Udine 1977, str. 102. »7 CIMRM, br. 732 i 734; C. M. Budischovsky, op. cit., str. 112. 37a CIL V, 3221; CIMRM, br. 702. 38 Usp. CIMRM, br. 713, 730, 574. 39 Vidi bilj. 28 i 35. 40 CIL V, 56 i 61 = 1.1. X/I, 84; V. Jurkié-Girardi, Rasprostranjenost kulta Magnae Matris na području Istre u rimsko doba, HA III/l, Pula 1972, str. 49, tab. II, sl. 1, 2. 41 V. Jurkić, Skulptura Atisa iz Pule. Nov prilog poznavanju Atisovog kulta, JZ X, Pula—Rijeka 1977. = (Građa i rasprave VII, Pula 1978). 42 B. Marušič, Kasnoantička i bizantska Pula, Pula 1967, str. 6. 43 CIL V, 17 = 7.7. X/I, 20. 44 CIL V, 8135 = 7.7. X/I, 595. 45 7. 7. X/III, 35. 4« CIL V, 8136 = 7.7. X/I, 596. 47 B. Schiavuzzi, op. cit.; V. Jurkić, Nadgrobni spomenici kao komponenta lociranja antičkih nekropola grada Pule i okolice, JZ IX, Pula-Rijeka 1975, str. 316 i bilj. 23. = (Građa i rasprave VI, Pula 1976). 48 B. Marušić, op. cit., str. 52. 49 G. Galza, Pola, Milano 1920, str. 53. 30 7. 7. XII, 659. 54 7. 7. X/I, 660. 62 7. 7. X/I, 664. 53 CIL V, 327 = 7.7. X/II, 1. 54 7. 7. X/I, 665. 55 CIL V, 8127 = 1.1. X/I, 661. o» 7.7. X/I, 662. 57 V. Jurkić, Arte plastica ..., str. 15. 58 Sv. German je ubijen u doba progona kršćana za vladavine cara M. Aurelija Nu-merijana, 283—284. g. 39 Sv. Mauro je ubijen u doba ranih progona kršćana za vrijeme cara Decija, 249 do 251. g., ili Valerijana, 253—260. g. Sv. Eleute-rije je ubijen u doba cara Dioklecijana, 284 do 305. g. LA CONTINUITÀ DEI CULTI PAGANI NEL PERIODO DI CONSOLIDAMENTO DEL CRISTIANESIMO SUL TERRITORIO DELLTSTRIA Riassunto I rapporti storici e socio-politici nell’arco di tempo tra il III ed il V secolo sul territorio dell’Istria, ed in particolar modo sull’agro polese, si svolgono, per la sua specifica posizione geografica nell’Adriatico settentrionale, sotto determinate condizioni specifiche. I conflitti dinastici interni, che hanno inizio già al tempo dei successori di Constantino il Grande e continuano oltre Teodosio il Grande fino a Onorio, Galla Placidia e Valentiniano III fino al disfacimento dell’Impero romano di Occidente, sono aggravati dalle invasioni dei barbari: dei Goti occidentali sotto la guida di Aiarico (anno 403) e gli Unni guidati da Attila (anno 452). Accanto e queste agitazioni socio-politiche fa la sua comparsa pure il Cristianesimo quale forza religiosa, economica e politica. Il Paganesimo vive in questo periodo le sue ultime ascese, anche se molto scosso nella sua base religiosa dalle varie persecuzioni, prima della sua definitiva scomparsa. L’inquietitudine del periodo tardoantico si riflette pure sulla vita degli abitanti dell’Istria. La paura di un’eventuale irruzione e saccheggo da parte barbara si manifesta a Pola nell’ ampliamento e nel consolidamento delle mura cittadine con spoglie antiche, mentre nella zona di confine dell’agro polese si construisce un sistema di difesa costituito da torri di vedetta, abitati fortificati e castra. L’esempio più evidente della continuità dell’eredità antica e la comparsa di nuovi rapporti sociali ed economici che possiamo constatare in base ai resti architettonici ed archeologici è dato dal castrum di Brioni. La stessa cosa viene constatata nel villaggio di Barbariga, attorno alla cosidetta villa di Schwalb con l’oleificio, a Sorna, Sipar e Catoro. È certo che il Cristianesimo aveva trovato la sua affermazione in Istria già nel V secolo, poiché allora Pola e Parenzo erano le sedi dei vescovi. Gli inizi del Cristianesimo, però, in questi centri urbani dell’Istria e nei loro agri, hanno luogo, probabilmente, già nel IV secolo e lo convalidano la leggenda del martire S. Germano da Pola e S. Mauro da Parenzo, nonché i monumenti conservatisi dell’architettura paleocristiana. All’affermazione relativamente tarda del Cristianesimo in Istria aveva fatto capo un secolo durante il quale il Paganesimo antico difendeva strenuamente le proprie posizioni; Ne è testimone pure l’architettura delle tombe che nei riti funebri dimostra il suo carattere chiaramente pagano. Oltre alle necropoli polesi, altre tombe tardoantiche sono state scoperte sull’area dell’agro a Brioni, Visanel, Ovčjak presso Marzana, Isola presso Medolino, Glavizza presso Sošici, Škicini, S. Giovanni della Cometa a sud di Umago, Jurali presso Rovigno, Carpignano presso Cittanova, Mulindria presso Parenzo e Kacavanac non lontano da Due Castelli. La principale risorsa spirituale della popolazione nella lotta per l’esistenza e la sopravvivenza in quei tempi difficili ed insicuri era senz’altro la religione. Una parte della popolazione istriana accettò il Cristianesimo mentre l’altra conservò le antiche fedi pagane compenetrate dalla dominazione dei culti orientali. In questo periodo di rustificazione dei contenuti e dei motivi, dell’apoteosi spirituale nella comprensione dei regnanti e del mondo, sorsero sul territorio del Polesano i monumenti tardoantichi della scultura e del rilievo come ad esempio la testa di Giove, Iuppiter Amon e Achelous. Oltre alla scultura monumentale si barbarizza pure la plastica minuta: il busto fittile della statuetta di Minerva c la figurina bronzea della Vittoria alata. Un gran numero di are votive dedicate alle divinità autoctone nella foggia e nel tipo di iscrizione è più grezzo dei monumenti dedicati alle stesse divinità dei secoli precedenti, per cui allora in Istria si può parlare appena di un’arte scalpellina come artigianato artistico; si tratta in effetti di botteghe scalpelline in decadenza. Nel periodo tardoantico si venerava in continuità il culto di Giove come Iuppiter Amon e sulle are sacrificali del III e IV secolo come «depulsor», «aeternus», «conservator». Con tali attributi la divinità riuscì a conservare la propria importanza politica e religiosa fino alla fine del Paganesimo non sole sul territorio dell’Istria occidentale, ma anche nella parte continentale dell’Istria. Minerva non compare nell’Istria occidentale del III secolo nella sua forma pura, ma solamente nella forma sincretistica come Minerva Flanatica, in simbiosi con la divinità locale Minerva con gli attributi autoctoni simili. Venere viene menzionata in quest’epoca sul territorio dell’Istria, a Pola, esclusivamente nella forma orientale con il nome di Venus Caelestis e nella valle dell’Arsa come divinità sincretistica autoctono-romana Irta Venus. A proposito dei culti tardoantichi si deve senzaltro sottolineare la comparsa del culto orientale di Mithra, che, come sugli altri territori dell’Impero romano, era venuto in uso pure in Istria. Accanto al culto di Mithra compare pure la divinità Sol che si identifica con lo stesso. Sul territorio dell’Istria, accanto al culto orientale di Mithra, si pratica pure il culto della Magna Mater, culto introdotto e affermatosi già sul finire del I secolo a Pola. Questo culto 1 Ara posvećena Nemesi, Pula — Štinjar. (fiilonica C. lulia Chrysogona), III st. — Ara consacrata a Nemesis, Pola — Stignano (fulonica di C. Iulins Chrysogonus), III see. d. Cr. 2 Ara posvećena Veneri Caelesti, Pula, II/III st. — Ara consacrata a Veneri Caelesti, Pola, II/III sec. d. Cr. 3 Ara posvećena Matri Magnae Deorum, lesenovik (dolina Raše), III/IV st. — Ara consacrata a Matri Magnae Deorum, Jesnovik (Vaile d’Arsa), III/IV see. d. Cr. 4 Glava Jupitera, Pula, III/IV st. — Testa di Juppiter, Pola, IlIUV sec. d. Cr. 5 Glava Acheloja, Pula, III st. — Bassorilievo della testa di Achelous, Pola, III sec. d. Cr. 6 Brončana statueta Victorije, Pula, 111 st. — Statuetta in bronzo di Victoria, Pola, Ul sec. d. Cr. venne onorato ininterrottamente anche più tardi cosicché lo possiamo constatare a Pola anche nel III secolo e veniva praticato anche oltre all’inizio del IV secolo nella valle dell’Arsa. A Brioni è stata rinvenuta un’iscrizione dedicata a Flora, accanto al corredo funebre datato nel IV secolo. Il culto di Nemesis veniva praticato, a giudicare dai monumenti votivi in Istria dal I al IV secolo. Il culto del Silvano italico, lo si deduce dalle are sacrificali, non si spense nel periodo tardoantico, poiché l’intensa attività agraria favoriva la continuità del suo culto in Istria. Oltre ai culti romani ed orientali già citati è interessante dedicare l’attenzone ai specifici culti autoctoni femminili. Una delle divinità più popolari era Eia che venica onorata a Pola e a Nesazio dal I alla fine del IV secolo. È interessante notare che il dedicante di Nesazio alla divinità autoctona Eia è un Orientale che aveva fatto suo il culto autoctono. Terra Histria viene onorata in continuità sul territorio di Nesazio e viene citata sull’ara molto rustica della fine del III secolo e forse dell’inizio del IV secolo, a giudicare dell’iscrizione. Il questo contesto della venerazione dei culti autoctoni nel periodo tardoantico non deve venir tralasciato il rinvenimento di una piccola ara del III secolo, nelle terme di Nesazio, con la dedica alla divinità Trita Augusta. È degno di attenzione il rinvenimento di un’ara sacrificale dell’unica divinità maschile autoctona Melosocus tra le rovine della chiesetta di s. Teodoro sul territorio di Carnizza. Si suppone che le are erette alla divinità autoctona Melosocus, appartenessero a qualche tempietto locale di Nesazio che svolgeva le sue funzioni di culto lontano dai potenti centri religiosi e indisturbatamente dalle agitazioni politico-militari e spirituali fino alla fine del III e l’inizio del IV secolo. Il Cristianesimo che penetra in Istria durante il IV secolo e lascia i suoi martiri: S. Germano a Pola, S. Mauro e Eleuterio a Parenzo; in effetti cambia però molto difficilmente gli usi pagani. 1 riti funebri e l’inventario delle tombe tardoantiche fino all’anno 400 dicono chiaramente dell’esistenza parallela dei Paganesimo e del Cristianesimo in Istria durante l’intero secolo. RIMSKA MATERIALNA KULTURA NA SLOVENSKEM ROMAN SMALL LINDS IN SLOVENIA V VODNE BESEDE Objava sestavkov o antični tvarni kulturi izhaja iz naloge »Sinteza antične materialne kulture«, ki jo je v zadnjih letih sofinancirala Raziskovalna skupnost Slovenije, vodil pa Narodni muzej v I.jubljani. Spodbudo za tako vrsto pregledov najznačilnejših oblik tvarne zapuščine rimske dobe na Slovenskem je dala objava pomembnih sklopov najdb iz antičnih municipialnih središč v Emoni, Neviodunu, Celeji in Poetovioni. Opora je bilo izpovedno zelo zgovorno in važno gradivo iz zaključenih grobnih celot. Gradivo iz navedenih centrov so zaznavno obogatile izkopanine na antičnih nekropolah Dolenjske in Šempetra ter mnoga naključna odkritja. Ker so mnogi izkopavalci poleg sprotne lapidarne objave v Varstvu spomenikov le-te publicirali tudi v Inventaria archaeologica (zvezki z oznako: YV), Razpravah SAZU, Arheološkem vestniku in v seriji Katalogi in monografije, so s tem omogočili širše zajeti izkopanine in opraviti globje fundirane sklepe o razvoju in kronološkem zaporedju materialne kulture pri nas. Posebno spodbudo so dobila ta raziskovanja z večjimi sklopi najdb objavljenih v Razpravah 1. razr. SAZU 6 (1969) in v naslednjih katalogih. S. Petru: Emonske nekropole (1972), L. Plesničar: Severne emonske nekropole (1972) in V. Kolšek: Vzhodni del antične nekropole v Šempetru (1977). V navedenih delih je zajetih blizu 3000 grobnih sestavov iz rimske dobe. Zato so lahko vsa zastavljena strokovna vprašanja deležna večkratnega preverjanja, hkrati pa je tako načeta problematika znotraj teh objav omogočala kontroliranje in nadaljnje dograjevanje znanstvenega prijema ter sistema. Vendar pa velja že tu poudariti, da je bilo sodelavcem prepuščeno, da za svoj predmetni sektor sami izberejo pot raziskave. Ta korak, ki je bil uglašen z nalogami na Pedagoško znanstveni enoti za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani pod vodstvom univ. prof. dr. Jožeta Kastelica, se je izkazal kasneje za pravilnega, saj so tako tudi obči pregledi o časovnih zaporedjih znotraj posameznih najdišč oz. nekropol doživeli večkratno osvetlitev. Zaradi tega so naloge znotraj projekta »Sinteza antične materialne kulture« v tej prvi fazi že dale ogrodje večjim oblikam proučevanj in detajlnim brušenjem dobljenih dognanj. Mimo tu objavljenih sestavkov o pasnih sponkah, zapestnicah, uhanih, prstanih in jantarju ter koščenih iglah, je bilo opravljeno še več drugih nalog, ki jih zaradi popolnosti prav tako navajam: Pregled rimske keramične proizvodnje v Jugoslaviji, terra sigillata v emonskih grobiščih, Ptuj — Srednješolski center, Antične bronaste posode v Sloveniji. Posebej velja omeniti v tiskani obliki predloženo ovrednotenje emonske keramike, kakor jo je z bogatimi spremnimi tablami in preglednicami pripravila L. Plesničar. Omeniti velja tudi že zgoraj navedeni sestavek o ferri sigillati iz emonskih grobišč, kjer je L Curk pripravila analizo pečatov, motivov in ikonografskih prvin. Posamezna poglavja iz elaborata je objavila v glasilu Rei cretarie Romanae fautores, v Časopisu za zgodovino in narodopisje in v Arheološkem vestniku, medtem ko celotna predstavitev njenih izsledkov čaka na objavo. Enako sem tudi v ločenih sestavkih objavljenih v Situli (in sicer številkah, posvečenih kot zbornik Jožetu Kastelicu in Stanetu Gabrovcu), iskala poreklo antičnega steklarstva v prazgodovinski davnini bodisi po tehnoloških ali ikonografskih sestavinah. Kompleten pregled rimskega steklarstva v Sloveniji pa sem objavila v Arheološkem vestniku. Delo v zvezi s projektom »Sinteza antične materialne kulture« je občutno sprožilo prav temeljna znanstvena spoznanja, ki zadevajo drobne arheološke izkopanine in premično spomeniško izročilo antične dobe v naših krajih. Ob tem velja ponovno poudariti dejstvo, da število za znanstveno vrednotenje primernih najdb v zaključenih grobnih enotah daje izsledkom veliko veljavo. Istočasno pa nas že dosežena stopnja spoznanj sili k nadaljnim tovrstnim raziskovanjem, saj podrobni pregledi, zasnovani po načelih, kakor jih posredujejo tu pripravljeni sestavki, naravnost kličejo k vrednotenju zapuščine od oljenk do druge keramoplastike ter od fibul do drugih kovinskih predmetov. Gotovo so ta dejstva za celotno nalogo lepo priznanje o njeni potrebnosti ne le za našo arheologijo, ampak tudi za širše panoge in področja, ki jih zajemamo znotraj pojma kulturna dediščina. Naše izročilo, ki je v predloženih člankih proučeno in ovrednoteno, omogoča njegovo boljše poznavanje in razumevanje kot sestavina bogatega preteklega izročila po materialni in duhovni strani. To pa je tudi cilj, ki je spodbudil ta zahtevna proučevanja. Sonja Petru PRSTENJE I NAUŠNICE RIMSKOG DOBA SLOVENIJE KRISTINA MIHOVILIĆ Arheološki muzej Istre, Pula U sklopu s akcijom Sinteza materialne kulture rimskega obdobja Slovenije kod Raziskovalne skupnosti Slovenije (nosilac zadatka: Narodni muzej Ljubljana), pokušat ću prikazati metalno prstenje i naušnice tog razdoblja na osnovi do sada neobjavljenog materijala iz Narodnog i Mestnog muzeja u Ljubljani i Pokrajinskih muzeja Celja, Ptuja i Maribora1, s pomoću, posebno za dataciju, objavljenih grobnih cjelina. Počet ću s prstenjem koje je u razdoblju 1.—4. stoljeća n. e. na području Slovenije mnogo češće od naušnica. Prvobitno, prstenje se upotrebljava kod Rimljana kao znak isticanja i cenzusa primljen od Etrušćana2 zajedno s mnogim drugim običajima. Ius anuli aurei je ograničavala upotrebu zlatnog prstenja na red predstavnika vlasti, aristokraciju i senatore. Od 216. pr. n. e. dozvoljeni su vitezima (equo publico), zatim od 150. pr. n. e. vojnim tribunima. Uobičajen prsten za vrijeme republike bio je željezni, ponekad s uloženom gemom ili staklenom pastom. Širenjem države i prodorom u svijet s helenističkom kulturom, Rimljani dolaze u dodir sa sve većim bogatstvima. Raskoš koja se sve više širi, pokušava se ograničiti novim zakonima (leges sumptuariae). No, bez obzira na zakone, upotreba zlata, to znači i zlatnog prstenja, sve je veća. U carstvu, ius anuli aurei iz vremena republike gubi prvobitno značenje. August dozvoljava zlatni prsten svim liječnicima, senat 23. godine proširuje pravo na rođene od oca ili djeda liberta i s određenim cenzusom, a od 197. godine Septimije Sever dozvoljava svim vojnicima nošenje zlatnog prstena. S helenizmom se toliko proširuje upotreba, da nastaje poseban red obrtnika (anularii) koji se bave samo izradom prstenja. Razvili su se oko doseljenih grčkih obrtnika i u 1. stoljeću pr. n. e. već nastaju italska središta. Kao i danas, prsten je bio jednako dio muškog i ženskog nakita. Po obliku se ne razlikuju. Čak ni promjer prstena nije siguran oslonac za takvo razlikovanje, zbog običaja nošenja prstena na bilo kojem prstu i na bilo kojem članku prsta.3 Osim toga, vidjeli smo da se u carstvu više ne možemo osloniti na materijal iz kojeg je prsten izrađen da bi odredili pripadnost određenom društvenom sloju. Tipološku shemu razvoja rimskog prstenja dao je F. Henkel,4 a na njegove datacije oslanja se i Ch. Beckmann5 u obradi prstenja na području Germaniae liberae. Kratku skicu tipološkog razvitka prstena u Sloveniji dala je S. Petru0 s materijalom iz Nevio-dunuma. Počnimo s prikazom najjednostavnijeg iprstena i do sada najčešćeg u Sloveniji. To je jednostavna karičica, vjerojatno anulus pronubus, jer njegov oblik večinoma nema nikakav ukrasni izgled. Međusobno se razlikuju prije svega po presjeku. U grobu MM 656 iz Emone7 nalazi se karičica okruglog presjeka. Vespasianovim asom je grob datiran u drugu polovicu 1. stoljeća. To potvrđuju i drugi predmeti iz groba. Balzamariji se pojavljuju u drugoj polovici 1. stoljeća,8 a osim toga, sivosmeđe pečena ovalna čaša i staklene zdjelice nađeni su u drugim grobovima iz Emone, koje je L. Plesničar datirala u drugu polovicu 1. stoljeća.9 Istovremeni je grob MM 659 iz Emone10 s masivnim brončanim prstenom. Na istu dataciju navodi nas fragment ovalne čaše kao u prethodnom grobu, zatim staklena žara koja se pojavljuje krajem 1. stoljeća11 i fragment posude tankih stijena, koja je karakteristična za vrijeme flavijske dinastije.12 Prva dva opisana groba bila su žarna, dok su ostali, s karičicom okruglog presjeka, skeletni i siromašni prilozima. Za dataciju groba MM 167 iz Emone13 može nam poslužiti fragment grubo izrađene pečnate lampe, koja se susreće u grobovima druge polovice 4. stoljeća u Emoni.14 Mislim da ista datacija vrijedi i za grobove MM 186 iz Emone15 i 5 iz Ptuja — Zgornji Breg (T. 2: 30, 31) koji, osim prstena, nemaju drugih priloga. To bi moglo značiti napuštanje antičkih običaja i prihvaćanje službeno priznatog kršćanstva. Iz tih nekoliko datiranih grobova može se zaključiti da se karičice s okruglim presjekom pojavljuju kroz čitavu antiku. To nam ne pomaže za točniju dataciju prstenja, za koje nemamo posebne podatke. To je prstenje iz Ptuja, osim prikazanog (T. 1: 1, 2, 29; T. 2: 2), još 33 za koje nisam sigurna da su svi upotrebljavani kao prsteni, zatim iz Drnovega,16 Dolnje Stare vasi kod Šentjerneja (T. 1: 31), iz muzeja u Mariboru (T. 2: 1) i 7 iz slojeva naselja u Emoni.17 Slijedeću grupu čine karičice polukružnog presjeka. Dva takva prstena bila su jedini prilozi u žarnom grobu MM 633 iz Emone.18 Zato mu možemo postaviti samo široku dataciju u 1. i 2. stoljeću s obzirom na grobnu konstrukciju iz tegula.19 Grob MM 700 iz Emone20 pokušat ćemo datirati s pomoću stakla. Žara se pojavljuje krajem 1. stoljeća21 kao što smo već spomenuli. Balzamarij je datiran u ranu antiku,22 odnosno 1. stoljeće.23 Za bocu24 imamo paralelu u grobu MM 315 iz Emone,25 koji je datiran u drugu polovicu 1. stoljeća. Ti podaci postavljaju grob MM 700 pred kraj 1. stoljeća. Kasniji je grob 9 iz Ptuja — Zgornji Breg, datiran u drugu polovicu i kraj 4. stoljeća.26 U grobu MM 945 iz Emone27 nalazi se karičica polukružnog presjeka zajedno sa zmijolikim prstenom kojeg ćemo kasnije obraditi. Bez podataka koji bi nam poslužili za dataciju, tri su prstena iz Ptuja (T. 1: 4, 30; T. 2: 3) i jedan iz muzeja u Mariboru (T. 2: 4) s urezima na unutrašnjoj strani, ali koje ne možemo tumačiti kao ukras. Karičice s trokutastim presjekom su za sada ograničene na grobove 1. stoljeća. Takav brončani prsten je u grobu 1 iz Zgornje Hajdine28 datiran u drugu polovicu 1. stoljeća. Grob NM 143 iz Emone29 je istovremeni. U doba flavijske dinastije datira ga fibula A 6830 i vrč.31 To potvrđuju i balzamariji, datirani u drugu polovicu 1. stoljeća,32 a narebrena staklena čaša dolazi kroz čitavo 1. stoljeće.33 Nešto raniji (sredina 1. stoljeća) je grob NM 111 iz Emone.34 Datiraju ga posude tankih stijena35 i terra sigillata Ritt. 1 i 9. Istovremeni je i grob MM 594 iz Emone.36 Oba groba sadrže i reljefnu lampu koja se pojavljuje za vrijeme Tiberija.37 Dva prstena s trokutastim presjekom, koje ne možemo točnije datirati, su iz Ptuja (T. 1: 6) i iz muzeja u Mariboru (T. 1: 7). »Trakasto« prstenje često je ornamentirano vodoravno urezanim crtama. Neorna-mentirano je iz Ptuja (T. 1: 8, 9), Drnovega,38 Ajdovščine39 i Emone, iz slojeva naselja40 i iz groba MM 114.41 Taj grob datiraju fragmenti posuda terre sigillate Drag 24/25 i 15/17 u sredinu 1. stoljeća.42 U kasnoantičkim grobovima 4. stoljeća trakasti prsten dobiva ornament urezanih crta. Nađeni su u skeletnim grobovima koji, osim prstena, nisu imali drugih priloga. To su grob NM 957 iz Emone43 i grob 3 iz Ptuja —• Zgornji Breg (T. 2: 36). Slično prstenje iz Ptuja (T. 2: 6, 33, 37, 40) d iz muzeja u Mariboru (T. 2: 34, 35) ne može potvrditi tu dataciju, jer je bez podataka. Ch. Beckmann datira ornamentirane karičice u mlade carstvo (perioda C).44 Posebno se moramo osvrnuti na trakasti prsten iz Ptuja (T. 2: 38) čiji su krajevi spojeni zakovicama. Zbog nedostataka podataka ne možemo sa sigurnošću tvrditi da je antički, posebno ako se sjetimo da je takvo prstenje karakteristično za kasniji karantanski i kottlaški kulturni krug, kome pripada i Ptujski grad.45 Dokaz da se prstenje spojeno zakovicom javlja već ranije, je grob 1 iz Sitnice,48 koji je novcem Tiberija datiran u drugu četvrtinu 1. stoljeća. Osim toga, sadrži i starije, kasnolatenske elemente. Za nas je tu posebno važna narukvica iz srebrne, isprepletene žice okruglog presjeka, jer susrećemo na isti način izrađeno prstenje. Iz reda karičica preostalo je još nekoliko tipova koje ne možemo datirati. To je prstenje s lećastim ili ovalnim presjekom (T. 1: 3, 5, 32, 33; T. 2: 5), takvo čiji su krajevi zašiljeni i spojeni, a ornamentirani su urezima (T. 2: 27—29) i prsten iz Čepne nad Knežakom (T. 2: 32) koji ima polukružni presjek i urezani motiv krugova spojenih krivuljama. Poligonalne karičice ponekad su ornamentirane urezanim ornamentom. Tri takva prstena su iz Ptuja (T. 2: 42—44), ali svi su bez podataka kojima bi ih mogli datirati. Najbližu paralelu za oblik (T. 2: 42) našli smo u nekropoli Kacavanac. Tu je u grobu 12 poligonalni prsten zajedno s dvije naušnice. Grob pripada najstarijoj, kasnoantičkoj fazi te nekropole (kraj 4. stoljeća),47 što odgovara dataciji Henkela za ovaj tip prstena u 3. i 4. stoljeću.48 Ranije smo spomenuli narukvicu iz isprepletene žice iz Sitnice, i rekli smo da se pojavljuje i isti tip prstena. Osim tipa čiji krajevi prelaze jedan preko drugog i zatim su još omotani oko same karike, u grupu prstena iz isprepletene žice spadaju i takvi s jednom ili dvije spiralne pločice ili su isprepleteni iz dvije ili čak tri žice.49 Područje rasprostranjenosti im je vrlo široko, od Baltika50 do južne Rusije.51 Na području Jugoslavije su, za .sada, koncentrirani u zapadnoj Bosni,52 ali ne možemo reći da su na to područje ograničeni. Od nakita iz isprepletene žice poznato nam je još prstenje iz Novih Banovaca,53 depoa Banaćani i Tekija54 i dvije narukvice s Glasinca (Čitluci).55 Ch. Beckmann ih postavlja među germansko prstenje zbog njihove koncentracije na području Germaniae liberae, gdje su datirani od periode A-D.58 Déchelette, međutim, govori o jednom grčkom prototipu iz 3. stoljeća pr. n. e. po kojem nastaju i uobičajeni su u stupnju La Tène III.57 U japodskim nekropolama doline Une pojavljuju se rijetko u grobovima faze V b (35. godine pr. n. e. — 10/20. godine n. e.),58 ali su uobičajeni u grobovima faze IV (10/20. —- 110. godine).59 Z. Marić smatra da su na tom području porijeklom iz Italije, a u tipološkom razvitku razlikuje starije iz žice okruglog i mlađe iz žice rombičnog presjeka, koji se pojavljuje od 50. godine dalje.00 Tom pretpostavkom možemo datirati prstenje iz Drnovega,01 Čepne nad Knežakom (T. 1: 10) i iz Celja (T. 1: 11) u prvu polovicu 1. stoljeća, a prstenje iz Ptuja (T. 1: 12—14) od druge polovice 1. stoljeća dalje. Datiranje samo tako, jednostavnom tipološkom analizom, može se srušiti već s grobom NM 112 iz Emone02 kojeg novac Nerona, staklena žara i balzamarij, datiraju pred kraj 1. stoljeća.03 No, tu možemo još računati s time da je prsten nastao prije 50. godine, a u grob dolazi u drugoj polovici 1. stoljeća. Tipološku razliku potvrđuju rumunjski depoi srebrnog nakita koji imaju u 1. stoljeću pr. n. e. prstenje okruglog presjeka,64 a u depou datiranom pred kraj 1. stoljeća n. e. rombičnog presjeka.63 Ranije smo vidjeli da se prstenje iz isprepletene žice u sjevernoj Evropi pojavljuje kroz čitavu antiku. Kod iskapanja Drnovega 1962. godine, takav prsten, isprepleten iz tri žice i sa spiralnom pločicom, nađen je u skeletnom grobu 2.66 Među prstenje ovog tipa uvrstili smo i prsten iz Celja (T. 1: 11) s Heraklovim čvorom koji, osim ukrasnog, ima i apotropaično značenje. Čest je na grčko-rimskom prstenju (100. godine pr. n. e. — 200. godine n. e.), a izvor mu je helenistički, pa kao ornamentalni motiv, Heraklov čvor dolazi na grčkom nakitu već u 4. i 3. stoljeću pr. n. e.07 Zmijoliko prstenje dolazi u rimsko carstvo u vezi s egipatskim kultom Iside i Sera-pisa. Posebno je često od 48. godine pr. n. e. kad je Senat službeno priznao novi kult.60 Oblik nastaje po uzoru zmijolike, helenističke narukvice i razlikuju se dva osnovna tipa. Prvi s dvije zmijolike glavice, a drugi u obliku spiralno savijenog zmijskog tijela.09 Kod zlatnog i srebrnog prstenja tog tipa, glavice su često ukrašene oponašanjem zmijske kože. Spiralni, zmijoliki prsten iz Emone70 i drugi tip, s dvije glavice iz Ptuja71 (T. 1: 34) priključiti ćemo grčko-rimskom prstenju 1. i 2. stoljeća.72 Već smo spomenuli prsten u grobu MM 945 iz Emone. Po crtežu izgledaju glavice dosta stilizirane, pa ih zbog toga možemo usporediti s kasnoantičkim narukvicama sa stiliziranim životinjskim glavicama, koje su uobičajene u 4. stoljeću.73 Drugi element koji nas navodi na dataciju groba MM 945 u 4. stoljeću je skeletni pokop. Sličan prstenu iz tog groba je srebrni prsten iz struge Savinje (T. 2: 15) i iz groba 22 iz Ptuja — Zgornji Breg (T. 2: 41). Slijedeću veću grupu čini pečatno prstenje. U Sloveniji je iz ove grupe najčešći tip s ovalnom urezanom gemom (ungulus). Njegovo porijeklo je u rimskom zlatarstvu helenističko, iako se u Grčkoj upotrebljava već prije helenizma, kao službeni pečat74 zaštićen Solonovim zakonom o zabrani imitacije.73 Nakon azijskih osvajanja Aleksandra Velikog, gema postaje karakteristika helenističkog zlatarstva, koje krajem 3. stoljeća pr. n. e. prodire u rimski svijet. Tada se u Rim doseljavaju i grčki gemarum sculptores čiji rad nastavljaju rimski obrtnici. Pečatno prstenje 1. stoljeća u osnovi još podsjeća na grčki praoblik. Zanj je karakterističan konkavni oblik ramena koja prelaze u ovalnu glavu, istaknutu nad obručem prstena.76 Najstarija grobna cjelina (sredina 1. stoljeća) s takvim prstenom, izgleda grob 18 iz Šempetra,77 koji sadrži fragment fibule tipa A 236 c, koja je datirana novcem od Augusta do Trajana,76 kao i dijelovi pojasa tipa R 2.70 Posuda domaće izrade80 je datirana u vrijeme Tiberija, odnosno klaudijske dinastije.81 Nešto mlađi grobovi s takvim prstenom su grob MM 194, NM 932 i MM 615, svi iz Emone.82 Grob MM 194 sadrži priloge koje susrećemo i u drugim emonskim grobovima datiranim u drugu polovicu 1. stoljeća. Mislim na staklo.83 Grob NM 932 je datiran novcem Nerona i reljefnom lampom tipa Ivänyi II = Loeschke IV pred kraj 1. stoljeća. Tada se pojavljuje i pečatna lampa tipa I. XVII = L. X.84 Staklene boce s cilindričnim trupom imaju široku đataciju od 1 do 3. stoljeća,85 a za balzamarij i žaru već smo ranije vidjeli da se pojavljuju krajem 1. stoljeća. Istovremeni je i grob MM 615, siromašniji prilozima, a datira ga pečatna lampa I. XV — L. IX, koja se pojavljuje oko 75. godine.88 U 1. stoljeću je datirao S. Pahič prsten iz Zgornje Voličine — gomila 5, a na kraj 1. i početak 2. stoljeća prsten iz Dobrovnika — skupina A, gomila 2.87 Time smo završili pregled datiranog prstenja i možemo dodati grupu prstenja istog tipa, ali bez podataka koji bi potvrdili njihovu dotaciju. To je prstenje iz Drnovega,88 Celja-struga Savinje (T. 1: 19—21), Čepne nad Knežakom (T. 1: 16, 17, 22), Novog mesta (T. 1: 18) i iz muzeja u Mariboru (T. 1: 15). Iz slojeva naselja u Emoni su dva slična prstena,89 jedan iz groba NM 59 i jedan slučajni nalaz.90 Drugi oblici prstenja 1. stoljeća su dva prstena s malo proširenom glavom s urezanom grančicom, oba iz Ptuja (T. 1: 23, 24). Depo iz Tekije ih datira u vrijeme Domi-ciana.91 Istog tipa, ali neornamentiran, je i prsten iz Gradine u Slavini.92 Za mali prsten s urezanim trokutima prema ramenima (T. 1: 26) imamo paralelu iz Wiesbadena koju Henkel datira u 1. stoljeće.93 U grobu MM 110 iz Emone94 nalazi se oblik pečatnog prstena s četvrtastom glavom. U drugu polovicu 1. stoljeća datiraju ga fibule tipa A 6895 i flavijski vrč.96 Taj tip se javlja i kasnije, tako da je u grobu 32 iz Brezja nad Zrečami datiran u drugu polovicu 4. stoljeća97 narukvicama sa životinjskim glavama. Prsten s uloškom iz zelenog stakla (T. 1: 27) je oblik ranog rimskog carstva po Henklu, a paralela mu je prsten iz Nationalmuseuma u Miinchenu.98 Ranocarski je i zlatni prsten s okom od granata ili rubina, iz Ptuja (T. 1: 28) s paralelom iz Graurheimdorfa kod Bonna.99 Među tipovima 1. stoljeća posebno se ističe prsten s glavom u obliku rozete iz groba NM 827 iz Emone.100 Pred kraj 1. stoljeća datiraju ga balzamariji101 i novac D'omiciana. Vjerojatno je iz 1. stoljeća i brončani prsten s urezanim slovima SMI (T. 1: 25). Tipološki je vezan na prstenje iz Augsta i Augsburga koji su kod Henkla uvršteni među oblike s konkavnim ramenima i bez uložka.102 Pečatno prstenje 2. i 3. stoljeća ima izrazitija ramena koja se trokutasto šire i prelaze u glavu koja nije više istaknuta kao kod prstena 1. stoljeća.103 Grobne cjeline s područja Slovenije, koje su datirane u 2. stoljeće sadrže pečatno prstenje, koje ne odgovara potpuno tipu s trokutastim ramenima. Grob NM 62 iz Emone104 datiraju balzamariji105 i lampa I. XV = L. IX na prijelaz iz 1. u 2. stoljeće. Grob 2 iz Ribnice s takvim prstenom već je datiran u prvu polovicu 2. stoljeća.106 Na prijelaz iz 2. u 3. stoljeće datiraju grob NM 134 iz Emone,107 lampa tipa I. XVII = L. X s firmom QGC10a i okrugla posuda s jednom ručkom kakva je nađena na Pristavi kod Trebnjega u grobu 8.109 Ostalo pečatno prstenje s trokutastim ramenima, s gemom ili bez, slučajni su nalazi iz Emone,110 Drnovega,111 Čepne nad Knežakom (T. 1: 37), Ptuja (T. 1: 36, 38, 41, 42, 47) i iz Celja-struga Savinje (T. 1: 40). Tu bi još dodali prsten iz Ptuja,112 nađen je pri iskapanju 1960. godine, u sloju s terrom sigillatom Drag. 35 i novcima Trajana i Gordiana Pia. I. Miki ga postavlja u kasnu antiku, oslanjajući se na đataciju željeznog prstenja iz grobova u Intercisi gdje su datirani u 4. stoljeće.113 Po obliku donekle bliski pečatnom prstenju 2. stoljeća je masivno brončano prstenje, koje ne možemo točnije datirati. To je prstenje iz Ljubljane (T. 1: 35, 45), Celja-struga Savinje (T. 1: 39), Novog mesta (T. 1: 43) i Stične.114 Brončani pečatni prsten iz muzeja u Mariboru (T. 1: 44) s malo istaknutom ovalnom pločom na glavi i trokutastim ramenima, ulazi u grupu prstenja datiranog u 2. stoljeće,115 a isto tako i masivni prsten iz Celja-struga Savinje (T. 1: 46).116 U 3. stoljeće je Henkel datirao tip pečatnog prstena sa zaobljenim, istaknutim ramenima.117 Samo po obliku ramena, tom tipu odgovara prsten iz Celja-struga Savinje (T. 2: 17). Pred kraj 2. i u 3. stoljeće pojavljuje se prstenje s kosim ramenima, 118 kao što su brončani prsten iz Ptuja (T. 2: 9) i masivni, srebrni prsten s gemom iz Golobinjeka kod Podčetrtka (T. 2: IO).119 Kosa ramena ima i trakasti prsten iz Drno-vega,120 s paralelom koja je datirana u 3. stoljeće.121 Među Henkelovim oblicima 3. stoljeća je i prstenje čija je glava izrađena zajedno s karikom,122 kao što je prsten iz Ptuja (T. 2: 26). Prstenje s uloženim emajlom (T. 2: 7, 8, 13, 14) datira kraj kaštela Pfünz.123 U grobu 15 iz Ribnice nalazi se pečatni prsten s prikazom dextrarum iunctio, datiran Aurelianovim antoninianom pred kraj 3. stoljeća.124 S područja Jugoslavije objavljen je još jedan prsten istog tipa, iz Petrovaca kod Rume.125 Sama pojava tog novog tipa zaručnog ili vjenčanog prstena datirana je krajem 2. stoljeća prstenom iz sarkofaga Creperiae Tryphenae nađenom u Rimu.126 Na prijelazu iz 2. u 3. stoljeće pojavljuju se nove tehnike ornamentiranja — na proboj, urezivanjem ili imitacijom granulacije.127 Jedan novi oblik, ornamentiran probojem i koji osim ukrasne ima i praktičnu funkciju je prsten-ključ. Razlikuju se dva osnovna tipa: prvi je »šuplji« ključ za okretne brave, a drugi je prsten s perom koje je različito isječeno, a služi za otvaranje opružnih brava. U Germaniji liberi i u Porajnju, datirani su u prvu polovicu 3. stoljeća.128 Ovaj tip prstena iz Lauriaka posebno obrađuje H. Deringer gdje ga označuje kao izrazito ženski dio nošnje i ipo Henklu ga, također, datira u prvu polovicu 3. stoljeća, ali dozvoljava njihovo trajanje i kasnije, u 4. stoljeće-129 U grobu NM 814 iz Emone nađen je tip »šupljeg« ključa.136 Grob datira firma CDESSI na lampi tipa I. XVII = L. X koja je datirana novcem do Aureliana,131 dok se druge dvije javljaju i kasnije. Istog tipa su još četiri prstena iz Ptuja (T. 2: 24).132 Drugi tip prstena-ključa je istovremeni, no za sada nemamo podataka kojima bi potvrdili dataciju u Sloveniji, jer su svi slučajno nađeni u Celju (T. 2: 19), Ptuju (T. 2: 20—23) i Emoni.133 Vjerojatno iz prstena-ključa nastaje novi tip prstena 3. stoljeća, kod kojeg nekadašnje pero ima samo dekorativnu funkciju.134 Takav je i prsten iz D'rnovega.135 Grob MM 214 iz Emone136 datiraju novac Trajana Decija i narukvica137 u drugu polovicu 3. stoljeća, a sadrži prsten u obliku karačice, okomito narebrene i s dva roščića na prednjoj strani. Slijedeći tip 3. stoljeća je iprsten nađen u Emoni,138 a čest je u Porajnu. Karakteristična su mu kosa ramena, ornamentirana probojem i šesterokutna glava s ovalnom gemom. Paralela kojom ga možemo datirati je prsten iz Kolna.139 Posebno je važan zlatni prsten iz Celja-struga Savinje (T. 2: 11). Sekundarno je deformiran, ali se još mogu primijetiti kosa ramena i urezani ornament na njima. Radi se o tipičnom galskom proizvodu koji je u Intercisi datiran u 3. stoljeće.149 Istovremeno prodire na zapadno područje carstva sirijski tip prstena s po dvije kuglice na ramenima i posebno izrađenom kapsulom za gemu, staklo ili emajl.141 Taj tip kod nas predstavlja drugi zlatni prsten iz struge Savinje u Celju (T. 2: 12) i brončana imitacija iz Ptuja (T. 2: 18). U Porajnu je datiran u 4. stoljeće kao i njegove imitacije koje na glavi imaju, umjesto uloška, urezan ornament.142 Takvo je prstenje iz Ptuja (T. 2: 47, 48) i Drnovega.143 Ista datacija (4.stoljeće) vrijedi i za prsten s posebno zalemljenom kapsulom s uloškom iz Drnovega.144 Paralela mu je prsten iz Kolna.145 Na taj tip je vezano prstenje iz Drnovega146 i Šentjerneja (T. 2: 49), ako prihvatimo Henklovo tumačenje da je na pločici glave imalo zalemljenu kapsulu.147 Zadnji datirani tip prstena je iz sredine 4. stoljeća. To je pečatni prsten s portretom, iz Kamničkog muzeja. Na drugom mjestu već je opširno obrađen.148 Time bi zaključili pregled metalnog prstenja s područja Slovenije. Većinu smo pokušali datirati s pomoću, bar donekle, tipološki bliskih paralela. Datacije koje smo dali su nesigurne i preostao nam je još priličan broj tipova za koje nismo našli nikakvih paralela, tako da smo još daleko od krajnjeg rezultata. Naušnice (inaures), kao i prstenje, jednako su muški i ženski nakit, no u rimsko doba ipak mnogo češće ženski. Njihovu upotrebu nije ograničavao zakon koji bi odgovarao zakonu o upotrebi prstena, ali leges sumptuariae, stvarane za kočenje raskoši, ticale su se i naušnica kao i ostalog nakita. Već najstariji takav zakon — lex Oppia (215. godina pr. n. e.)149 dozvoljava svakoj ženi ne više od pola unče nakita. Kao i prstenje, antički izvori spominju i naušnice, od kojih saznajemo i nazive za neke oblike.150 Razlikuju se dva tipa rimskih naušnica. Prvi ima »S« oblikovanu kvačicu za koju je zalemljena pločica ili metalna kapsula sa šarenim uloškom i privjeskom. Drugi tip je karičica od žice različitog presjeka, čiji su krajevi savijeni u omču i kvačicu i također često nosi privjesak. Oba tipa su istovremena i nastaju iz helenističkih prototipova u italskom zlatarstvu, koje im oblike vrlo pojednostavljuje. Naušnice sa »S« kvačicom su u Sloveniji zastupljene samo s nekoliko primjeraka. Počet ćemo s grobom NM 487 iz Emone.151 U njemu je nađena naušnica polukugla-stog tipa (»a spicchio di sfera«-), koja nastaje u kampanskim radionicama 1. stoljeća pr. n. e. Za vrijeme flavijske dinastije širi se čitavim carstvom, ali je već u prvoj polovici 2. stoljeća vrlo rijetka.152 Reljefne lampe tipa I. I = L. I i tipa I. II = L. IV izlaze iz upotrebe krajem 1. stoljeća153 a balzamarij se pojavljuje krajem 1. stoljeća.154 To nas navodi na dataciju groba NM 487 pred kraj 1. stoljeća što potvrđuje još jednom i nalaz iz Tekije.155 Slijedeći tip naušnica sa »S« kvačicom je tzv. »a baretta«, koja predstavlja drugi tipični proizvod italskih radionica u Kampaniji. Pojavljuje se, kao i prije opisani primjer, u 1. stoljeću pr. n. e. ali traje duže, do u 3. stoljeće.156 Naziv je dobio po štapiću s kojeg obično vise perle ili metalne, iećaste pločice. Par takvih naušnica nalazi se u grobu NM 1426 s Trga revolucije.157 Grob datira staklena žara pred kraj 1. stoljeća. Par naušnica u grobu NM 732 iz Emone158 ima za »S« kvačicu zalemljenu ovalnu kapsulu sa staklenim uloškom i bočno po jedan privjesak. Pred kraj 1. stoljeća datiraju ga balzamarij159 i žara s ručkama na ramenima, koja ima dobru paralelu u grobu NM 209 iz Emone.160 Istog tipa (crotalia) je i naušnica iz Celja-struga Savinje (T. 3: 15) i privjesak iz Ptuja (T. 3: 1), koji je s paralelom iz Aachena, datiran u 3. stoljeće.161 Grob 15 iz Ribnice već smo ranije spomenuli zbog prstena, a sada zbog para naušnica sa »S« kvačicom, četvrtastom kapsulom i lećastim privjeskom sa staklenim ulošcima. Grob je već datiran pred kraj 3. stoljeća.162 Istovremeni je i grob NM 1337 iz Karlovške ceste u Ljubljani.103 Osim ampula datiranih u 3. i 4. stoljeće164 sadržavao je ogrlicu sastavljenu iz zlatnika cara Galiena (253—268). Upotreba novca u izradi nakita opća je pojava u 3. i 4. stoljeću. U tu svrhu se obično upotrebljavao stariji novac ili imitacije.165 Preostao nam je još jedan par naušnica sa »S« kvačicom iz groba II iz Ptuja (T. 3: 16). Radi se o skeletnom pokopu u sarkofagu. Ostali prilozi iz groba nisu nam poznati, te ćemo postaviti samo okvirnu dataciju 3. i 4. stoljeća. Drugi osnovni oblik, mnogo češći u Sloveniji, je već opisani tip karičice. Najstariji, s parom takvih naušnica, je grob MM 223 iz Emone.166 Datiran je u prvu polovicu 1 stoljeća novcem Tiberija i reljefnom lampom koja se tada pojavljuje.161 U vrijeme flavijske dinastije, datiran je grob MM 564 iz Emone,168 posudom tankih stijena, koja je za to doba značajna i dolazi s terrom sigillatom Drag. 24/25 i 17 b.168 Dataciju potvrđuje još i vrč s jednom ručkom.170 Istovremeni je i grob NM 785 iz Emone,171 kojeg datira fibula A 69172 i pečatna lampa firme CRESCES, koja se pojavljuje početkom 2. stoljeća.173 Na prijelaz iz 1. u 2. stoljeće datira balzamarij174 i fragment reljefne lampe175 grob NM 32 iz Emone.176 Iz prve polovice 2. stoljeća je grob NM 690 iz Emone177 s pečatnom lampom firme CDESSllrA i izgubljenim parom karičica sa stožastim privjeskom i staklenom perlom na kraju. Ostali grobovi s karičicom, u Emoni su kasnoantički, iz druge polovice 3. i 4. stoljeća.179 U 3. stoljeće još ulazi grob MM 28180 s fragmentom posude kao u grobu 15 iz Ribnice. U drugu polovicu 4. stoljeća datirana je karičica s privjeskom iz Nevioduna (Drnovo)181 kod pokušaja rekonstrukcije grobne cjeline po crtežu J. Pečnika. Pred kraj 4. i 5. stoljeća datiran je drugi tip karičice s omotanom žicom, kakva je možda bila u grobu NM 664 iz Emone i iz Drnovega.182 Datira ih križna fibula188 u grobu iz Smokuča na Gorenjskem.184 Pred kraj 4. ili početak 5. stoljeća datirana je zlatna karičica iz groba 1, nekropole Celje-Breg.185 Ovim pregledom grobova s karičicom s privjeskom ili bez njega, vidjeli smo da se one pojavljuju kroz čitavo razdoblje antike. Zato ne možemo postaviti točniju dataciju za slučajno nađene naušnice iz Drnovega,186 Ptuja (T. 3: 2—6, 14) i Čepne nad Knežakom (T. 3: 7—10). Još jedan kasnoantički tip 4. stoljeća koji je posebno čest za vrijeme seobe naroda, je naušnica s kockom iz Ptuja (T. 3: 17). Za njenu dataciju oslonit ćemo se na nalaze iz Intercise, gdje se pojavljuje krajem 4. stoljeća.187 1 Na ovom se mjestu želim zahvaliti kustosima navedenih muzeja, za materijal kojeg su mi dali na raspolaganje. 2 G. Becatti, Oreficerie antiche (Roma 1955) 113 ss. C. Carducci, Ori e argenti dell’Italia antica (Torino 1961) 129 ss. Saglio, Daremberg-Saglio, Dictionaire des antiquités greques et romaines (1877) s. v. anulus, 293 ss. R. Pulinas, Enciclopedia dell’arte antica, s. v. anello, 365 ss. 3 Saglio, o. c., si. 348, 352, 353. 4 F. Henkel, Die römischen Fingerringe der Rheinlande und der benachbarten Gebiete (Berlin 1913). 5 Ch. Beckmann, Metallfingerringe der römischen Kaiserzeit in Freien Germanien, Saalburg. Jahrbuch 26 (1969) 5 ss. 6 S. Petra, Najdbe zlatega nakita v Ribnici pri Jesenicah na Dolenjskem, Dolenjski zbornik 1 (1961) 224 ss. 7 L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8 (1972) T. CLT: 6 (dalje: Emona II). 8 S. Petru, Antično steklo iz dolenjskih grobov, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 170 s., T. II: 20—25. 9 L. Plesničar, La nécropole romaine a Emona, Inventaria Archaeologica (IA) YU 10 (1967) Y 90, 91 (za keramičnu čašu); Y 92 (za staklene zdjelice). i» L. Plesničar, Emona II, T. CLIP. 1 do 17. 11 S. Petru, o. c., 173 s., T. IV; 3, 4. 72 L. Plesničar, Kronološka determinacija keramike tankih sten s severnega grobišča Emone, Materijali 8 (1971) 115 ss., T. I: 11. 13 L. Plesničar, Emona II, T. XLVI; 16—- 18. 14 D. Ivanyi, Die pannonischen Lampen, Diss. Pann. Ser. II/2 (1935) 19 s. L. Plesničar, Obeležje in kronologija antičnih grobov na Prešernovi in Celovški cesti v Ljubljani, Arheol. vestnik (AV) 18 (1967) 145 s., T. I. 4—6; III: 3. is L. Plesničar, Emona II, T. LI: 9—20. i« S. Petru, P. Petru, Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15 (1978), T. XIV: 32. ii Mestni muzej Ljubljana. is L. Plesničar, o. c., T. CXLV: 17, 18. i® L. Plesničar, AV 18 (1967) 143 s. 20 L. Plesničar, Emona II, T. CLX: 1—14. si S. Petru, o. c. 22 S. Petru, O spomeniku emonskega meščana, AV 13—14 (1962—63) 523 s., T. II: 4, 5. 23 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 168 s., T. II: 9. 24 L. Plesničar, o. c., T. CLX: 9. 25 L. Plesničar, La nécropole romaine a Emona, IA Y 97. 26 Z. Šubic, La nécropole romaine a Poetovio, IA, YU 14 (1972) Y 138. 27 L. Plesničar, Emona II, T. LXXII: 11— 14. 28 Z. Šubic, o. c., Y 130. 29 S. Petru, Emonske nekropole, Katalogi in monografije 7 (1972) T. XIX: 32—46. (dalje: Emona I). 30 O. Almgren, Studien über nord euro-peische Fibelformen der ersten nachchristlichen Jahrhunderte (Stockholm 1897) 35 ss., T. IV: 68. 31 P. Petru, Poskus časovne razporeditve lončenine iz rimskih grobov na Dolenjskem in Posavju, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 196 ss., sl. 3: 31. 32 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 168 s., T. II: 6, 11. 33 O. c., 166 ss., T. I: 8, 9. 34 S. Petru, Emona I, T. XVI: 8—20. 35 L. Plesničar, Materijali 8 (1971) 115 SS. 33 L. Plesničar, Emona II, T. CXXXVII: 1—8. 37 D. Ivanyi, o. c., 10 ss. 38 S. Petru, P. Petru, Neviodunum, T. XIV: 30. 39 Goriški muzej, inv. br. A 1257. 40 Mestni muzej Ljubljana, inv. br. MV 1676. 41 L. Plesničar, o. c., T. XXXI: 12. 42 I. Curk, Proučevanje rimske keramike v Sloveniji in rezultati tega proučevanja, Materijali 8 (1971) 57 ss., sl. 1: 6—18. 43 S. Petru, Emona 1, T. LXXIII: 14, 15. 44 Ch. Beckmann, o. c., 30 ss. 43 P. Korošec, Kulturni in časovni oris slovenskega zgodnjega srednjega veka na območju Slovenije, AV 21—22 (1970—71) 95 ss., T. IV: 2. 49 A. Glavičič, Arheološki nalazi iz Senja i okolice II, Senjski zbornik 3, 1967—68, 13 ss., sl. 3. 47 B. Marušič, Kasnoantičko i ranosred-njevjekovno groblje Kaštela Dvograd, Histria archaeologica 1 (1970) 16 s., T. I: 5—7. 48 F. Henkel, o. c., 219 ss. 49 J. Déchelette, Manuel d’archaéolocie préhistorique et galloromaine IV (1927) fig. 544: 1—6. 50 Ch. Beckmann, o. c., T. XI. 51 I. Déchelette, o. c. 62 Z. Marič, Japodske nekropole doline Une, Glasnik Zem. muzeja Sarajevo 23 (1968) 28 ss. 53 J. Brunšmid, Arheološke bilješke iz Dalmacije i Panonije, Vjesnik Hrv. arheol. društva NS 5 (1901) 159 s., si. 113, 114. 54 R. Ajdič, A. lovanović, Praistoriiske kulture Pomoravlia i istočne Srbije, katalog izložbe (Niš 1971) 57 s., si. 532: Đ. Mano-Zisi, Nalaz iz Tekije (Beograd 1957). 55 A. Benac, B. Čovič, Glasinac II (Sarajevo 1957) T. XXXII: 12, 13. 66 Ch. Beckmann, o. c. 57 J. Déchelette, o. c. 38 Z. Marič, o. c., T. V: 20; VI: 6, 31 (Je-zerine). 39 O. c.. T. XVII: 3: XTX: 26, 29. 30; XX: 6, 7, 9, 11, 49; XXI: 17, 22; XXII: 8, 9 (Ribić). 60 O. c., 36 s. 31 S. Petru, P. Petru, Neviodunum, T. XIV: 12, 33. 02 S. Petru, Emona I, T. XVI: 21—39. 63 S Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 170 s., T. III: 1—6 (balzamarij); 173 s., T. IV: 3, 4 (žara). 64 D. Popescu, Tresors Daces en argent des collections de V Académie de la Républi-que Socialiste de Roumanie, IA Roumanie 5 (1968) R20 (Coada Malulus); R21 (Vedea). 03 O. c., R 23 (Poiana Gorj). 66 P. Petru, T. Knez, A. Uršič, Poročilo o raziskovanju suburbanih predelov Neviodu-numa v letih 1960—1963, AV 17 (1966) 480 s., T. IX: .4 67 F. H. Marshall, RE IA (1914) s. v. Ringe, 823 s. B. Pfeiler, Römischer Goldschmuck (Mainz 1970) 29 ss. E. Coche de la Ferté, Le bijouex antiques (Paris 1956) T. XXII: 1. G. Becatti, o. c., 89 s. i 117 s. 68 G. Becatti, o. c., 114 s. F. H. Marshall, 0. c., 824 s. 69 B. Pfeiler, o. c., 28 s. 70 S. Petru, Emona I, T. XCV: 4. 71 B. Pfeiler, o. c., T. IV: 4. 72 F. H. Marshall, o. c. 73 S. Pahič, Antični in staroslovanski grobovi v Brezju nad Zrečami, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 248 ss. 74 G. Becatti, o. c., 86 s. 75 R. Pulinas, o. c., 365 ss. 76 Ch. Beckmann, o. c., 38 s. 77 V. Kolšek, Vzhodni del antične nekropole v Šempetru, Katalogi in monografije 14 (1977) T. XI; XII. 78 J. Garbsch, Die norisch-pannonische Frauentracht in 1. und 2. Jahrhundert, Münch. Beitr. z. Vor: und Frühgesch. 11 (1965) 29 ss. V. Šribar, K absolutni kronologiji najdb zgodnje Emone, AV 19 (1968) 445 ss. 79 J. Garbsch, o. c., 105 s. 89 V. Kolšek, o. c., T. XI: 4. 81 I. Curk, o. c., sl. 2: 6. 82 L. Plesničar, o. c., T. LV: 1—4 (194); CXLI: 11—15 (615). S. Petru, Emona I, T. LXX: 4—26 (932). 83 L. Plesničar, La nécropole romaine a Emona, IA Y 90—92. 84 D. Ivänyi, o. c., 16 ss. 35 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 176 s., T. IV: 6. 86 D. Ivänyi, o. c., 16 s. 87 S. Pahič, Antične gomile v Slovenskih Goricah, ČZN n. v. 1 (1965) 46 s., T. V: 16; idem, Antične gomile v Prekmurju, AV 11— 12 (1960—61) 88 ss., sl. 2. 88 S. Petru, P. Petru, o. c. T. XIV: 25, 35; LXIV: 3. 89 Mestni muzej Ljubljana, inv. br. M 472, M 1764. 90 O. c., inv. br. 3583. S. Petru, Emona 1, T. XCV: 3. 91 Đ. Mano-Zisi, o. c., 13 s., T. III: 5, 6. 92 M. Urleb, Gradišče v Slavini, AV 8 (1957) 150 ss.; T. III: 5, 93 F. Henkel, o. c., 28 s., T. X: 190. 94 L. Plesničar, Emona, II, T. XXIX: 7 do 16. 93 O. Almgren, o. c. 96 P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 196 ss., sl. 3: 31. 97 S. Pahič, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 250 ss., sl. 16: 2; 15: 2. 98 F. Henkel, o. c., 104 s., T. XLIV: 1126. 99 O. c., 25 s., T. IX: 163. 100 S. Petru, Emona I, T. LVI1: 16—20. 101 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 170 s., T. II: 20—25. 192 F. Henkel, o. c., 80 s., T. XXXII: 811, 812. 103 Ch. Beckmann, o. c., 38 s. 104 S. Petru, Emona I, T. LXXXV: 8—18. 105 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 170 s., T. II: 20—25. los p Petru, Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Petrušnje vasi, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 39 s., T. XVI. 197 S. Petru, Emona I, T. XVIII: 24—34. 108 D. Ivänyi, o. c., 17 s. 109 -p. Knez, Novi rimski grobovi na Dolenjskem, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) T. XI: 5, 6. 119 S. Petru, Emona I, T. XCV: 1, 2. 111 S. Petru, P. Petru, o. c., T. XIV: 22; LXIV: 2. 112 I. Miki, Rimske najdbe iz Ptuja po letu 1954, AV 11—12 (1960-61), T. IV: 5. 113 O. c., 175 s. 114 O. H. Frey, S. Gabrovec, K latenski poselitvi Dolenjske. Prvi rezultati izkopavanj na stiškem naselju, AV 20 (1969) 20 s., sl. 8; 7. 443 F. Henkel, o. c., 240 s., T. XXXV: 917 do 923. 449 O. c., 264 s., T. XXI: 415. 447 O. c., 266 s., T. XI: 216—221; XLVII: 1254—1276. 448 O. c., 267 s. 449 V. Kolšek, Srebrn prstan z gemo, Situla 14—15 (1974) 189 ss., T. XIII. 429 S. Petru, P. Petru, o. c., T. XIV: 26. 424 F. Henkel, o. c., 123 s., T. LI: 1342. 422 O. c., 270 s. 423 O. c., 271 s. 424 S. Petru, Dolenjski zbornik 1 (1961) 223 ss. P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 39 s., T. XX. 425 J. Brunšmid, V H AD NS 5 (1901) 150 s., sl. 100. 426 G. Becatti, o. c., T. CXLV: 515. 427 F. H. Marshall, o. c., 824 ss. 428 Ch. Beckmann, o. c., 40 s. 429 H. Deringer, Schlüssel und Schloßteile aus Lauriacum, Forschungen in Lauriacum 6/7 (1960) 107 s., Abb. 24. 439 S. Petru, Emona, I, T. LVI: 1—13. 434 D. Ivänyi, o. c., 17 s. 132 Još se tri nalaze u depou Pokrajinskog muzeja Ptuj. 133 S. Petru, O.C., T. XCV: 5, 6; Mestni muzej Ljubljana, inv. br. M 2196. 134 F. Henkel, o. c., 243 ss. 433 S. Petru, P. Petru, o. c., T. XIV: 36. 136 L. Plesničar, Emona II, T. LX: 1—14. 437 M. R. Alföldi, Intercisa IL, Arch. Hung. 36 (1957) 418 ss. 438 Mestni muzej Ljubljana. 433 F. Henkel, o. c., 268 ss„ T. XII: 245. 4« M. R. Alföldi, o. c., 404 s. i 412 ss., T. LXX: 13—17. 444 O. c., 403 s. i 412 ss., T. LXXVII: 1—9. 442 F. Henkel, o. c., 272 ss. 443 S. Petru, P. Petru, o. c., T. XIV: 34. 444 O. c., T. XIV: 28. 443 F. Henkel, o. c., 40 s., T. XIV: 275. 443 S. Petru, S. Petru, o. c., T. XIV: 31, 36. 447 F. Henkel, o. c., 274 s., T. XXXIX: 1015. 448 M. Cvikl-Zupančič, Kasnoantični prstan s potretom, AV 19 (1968) 145 ss. 449 G. Becatti, o. c., 113 s. 450 E. Pottier, Daremberg-Saglio, Dictio-naire des antiquités greques et romaines (1900) s. v. inaures, 446 ss. L. Breglia, Enciclopedia dell’arte antica, s. v. orecchino, 728 ss. Netolizka, RE 9, s. v. inaures, 1239 ss. G. Becatti, o. c., 115 s. 434 S. Petru, Emona I, T. XXXII: 9—13. 432 B. Pfeiler, o. c., 17 ss., T. II: 2. G. Becatti, o. c., sl. 503. 453 D. Ivänyi, o. c., 10 ss. 454 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 170 s., T. II: 20—25. 455 Đ. Mano-Zisi, o. c., 13 s., T. II. 456 B. Pfeiler, o. c., 19 s., T. II: 3. G. Becatti, o. c., sl. 502. 437 S. Petru, Emona I, T. CXVI: 1—2a. 438 L. Plesničar, o. c., T. CLXIX: 1—8. 439 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 168 s., T. II: 6. it, 460 L. Plesničar, La nécropole romaine a Emona, IA 10 (1967) Y 95. 464 F. Henkel, o. c., 36 s., sl. 17. 462 S. Petru, Dolenjski zbornik 1 (1961) 223 ss. P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 39 s., T. XX. 463 S. Petru, Emona I, T. CXV: 7—9, sl. 29. 464 K. Sagi, Intercisa I, Arch. Hung. 33 (1954), 145 s., T. XXVI: 8. 463 G. Becatti o. c., 117 s. 466 L. Plesničar, Emona II, T. LXVII: 6 do 9. 467 D. Ivänyi, o. c., 10 ss. 468 L. Plesničar, o. c., T. CXXIX: 1—19. 469 L. Plesničar, Materijali 8, 1971, T. I: 11. 470 P. Petru, o. c., 195 ss., sl. 3: 17. 474 S. Petru, o. c., T. LI: 20—25. 472 O. Almgren, o. c., 37 ss., T. IV: 69. 473 D. Ivänyi, o. c., 18 s. 474 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) T. II: 10. 475 D. Ivänyi, o. c., 10 ss. 476 S. Petru, Emona I, T. LXXXI: 26—28. 477 S. Petru, o. c., T. XLVII: 11—12a. 478 D. Ivänyi, o. c., 18 s. 479 S. Petru, o. c-., T. XLV: 1—la. L. Plesničar, Emona II, T. LXII: 69. 480 L. Plesničar, o. c., T. VII: 12—27. 484 P. Petru, o. c., 195 ss., T. I: 11; S. Petru, P. Petru, o. c., T. XIV: 11. 482 S. Petru, P. Petru, o. c., T. XIV: 12. 483 I. Kovrig, Die Haupttypen der kaiserzeitliche Fibeln, Diss. Pann. Ser. II/4 (1937) 128 ss. 484 A. Valič, Varstvo spomenikov 8 (1960-61) 257 s., T. XI: 1—7. 483 A. Bolta, Rimsko grobišče na Bregu v Celju, AV 8 (1957) 317 ss. 486 S. Petru, P. Petru, o. c., T. XIV: 1—10, 13—17. 487 M. R. Alföldi, o. c., 430 ss. KATALOG PREDMETA Tabla 1 Kratice: NMLJ — Narodni muzej Ljubljana PM — Pokrajinski muzej 1. Brončani prsten okruglog presjeka. Pr. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 1621. 2. Brončani prsten okruglog presjeka. Pr. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 1192. 3. Brončani prsten ovalnog presjeka, glava fragmentirana u obliku polukruga. Pr. 1,7 cm; PM Ptuj — inv. br. 1640. 4. Brončani prsten polukružnog presjeka. Pr. 2,5 cm; PM Ptuj — inv. br. 1644. 5. Brončani prsten ovalnog presjeka. Pr. 2,1 cm; PM Ptuj — inv. br. 1626. 6. Brončani prsten trokutasteg presjeka. Pr. 1,8 cm; PM Ptuj — inv. br. 1623. 7. Brončani prsten trokutasteg presjeka. Pr. 2,4 cm; PM Maribor — inv. br. g. b. 10. 2484. 8. Brončani trakasti prsten, na jednom mjestu prekinut. Pr. 2,5 cm; PM Ptuj — inv. br. 748 9. Brončani trakasti prsten. Pr. 1,8 cm: PM Ptuj — inv. br. 1192. 10. Brončani prsten čiji krajevi prelaze jedan preko drugog i omotani su oko karičice okruglog presjeka. Pr. 2,7 cm: Čepna nad Knežakom, NMLJ — inv. br. R 1666. 11. Srebrni prsten, okruglog presjeka, čiji krajevi čine Heraklov čvor, a zatim su omotani oko karičice. Pr. 2,3 cm; PM Celje — inv. br. 2289. 12. Srebrni prsten, rombičnog presjeka, krajevi prelaze jedan preko drugog i omotani su oko karičice. Pr. 2,1 cm; Ptuj—Zg. Breg, pare. 293, kv. 6 (subhumus), PM Ptuj — inv. br. 10704. 13. Srebrni prsten, rombičnog presjeka, krajevi prelaze jedan preko drugog i omotani su tanjom žicom. Pr. 2,2 cm; PM Ptuj — inv. br. 815 A. 14. Srebrni prsten, rombičnog presjeka, krajevi deformirani i prelaze jedan preko drugog. Pr. 2,6 cm; PM Ptuj — inv. br. 1191. 15. Brončani prsten okruglog presjeka s ovalnom, urezanom gemom. Pr. 2,1 cm; PM Maribor — inv. br. g. b. lo. 3251. 16. Brončani prsten polukružnog presjeka s glavom izdubljenom u obliku osmerokuta. Pr. 1,9 cm; Čepna nad Knežakom, NMLJ — inv. br. R 1670. 17. Fragmentirani željezni prsten ovalnog presjeka i ovalnom urezanom gemom. Pr. 2,2 cm; Čepna nad Knežakom, NMLJ — inv. br. R 1671. 18. Ovalna glava fragmentiranog brončanog pečatnog prstena. Duž. 1,5 cm; Novo mesto, NMLJ — inv. br. 3795. 19. Fragmentirana ovalna glava željeznog pečatnog prstena. Duž. 2,2 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje —- inv. br. 2248. 20. Ovalna glava fragmentiranog željeznog prstena s gemom. Pr. 1,2 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 2294. 21. Ovalna glava fragmentiranog željeznog prstena s urezanom gemom. Duž. 2 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 2293. 22. Brončani prsten, rombičnog presjeka, izdubljena ovalna glava. Pr. 2,8 cm; Čepna nad Knežakom, NMLJ — inv. br. R Ì668. 23. Zlatni prsten nepravilnog presjeka, na prednjoj strani proširen i ornamentiran urezanom grančicom. Pr. 1,8 cm; PM Ptuj — inv. br 8350. 24. Dva zlatna prstena okruglog presjeka, zajedno spojeni, na prednjoj strani prošireni i ornamentirani s po jednom urezanom grančicom. Pr. 1,8 cm; PM Ptuj — inv. br. 8345. 25. Brončani pečatni prsten polukružnog presjeka, na glavi urezana slova SMI. Pr. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 967. 26. Zlatni prsten trokutastog presjeka, na prednjoj strani urezane crte čine četvrtastu glavu s po jednim trokutom na ramenima. Pr. 1,5 cm; PM Ptuj —■ bb. 27. Glava fragmentiranog brončanog prstena s umetnutim okom iz zelenog stakla. Duž. 1,7 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 2216. 28. Zlatni prsten okruglog presjeka s uloškom od granata ili rubina. Pr. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 8344. 29. Brončani prsten okruglog presjeka. Pr. 1,9 cm; PM Ptuj — inv. br. 336. 30. Brončani prsten polukružnog presjeka. Pr. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 1622. 31. Fragmentirani brončani prsten ovalnog presjeka. Pr. 2,1 cm: Dolenja Stara vas pri Šentjerneju, NMLJ — inv. br. R 2656. 32. Brončani prsten lećastog presjeka. Pr. 2,1 cm; PM Ptuj — inv. br. 963. 33. Brončani prsten lećastog presjeka. Pr. 2,4 cm; Novo mesto, NMLJ -— inv. br. R 3799. 34. Srebrni prsten okruglog presjeka s odvojenim krajevima u obliku zmijskih glavica, orna-mentiranih oponašanjem zmijske kože. Pr. 2,6 cm; PM Ptuj — inv. br. 969. 35. Brončani pečatni prsten lećastog presjeka. Pr. 2,2 cm; Ljubljana, NMLJ — inv. br. R 9904. 36. Brončani pečatni prsten polukružnog presjeka. Pr. 1,9 cm; PM Ptuj — inv. br. 963. 37. Brončani pečatni prsten polukružnog presjeka s ovalno izdubljenom glavom. Pr. 2,1 cm; Čepna nad Knežakom, NMLJ — inv. br. R 1660. 38. Brončani pečatni prsten polukružnog presjeka s ovalnom urezanom gemom. Pr. 2,2 cm; PM Ptuj — inv. br. 963. 39. Brončani pečatni prsten trokutastog presjeka. Pr. 2,2 cm; Celje—Breg, struga Savinje, PM Celje — inv. br. 744. 40. Glava fragmentiranog pečatnog prstena. Duž. 1,8 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 2472. 41. Glava fragmentiranog željeznog prstena s ovalnom gemom. Duž. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 1001. 42. Fragmentirani željezni pečatni prsten polukružnog presjeka s ovalnom urezanom gemom. Pr. 2,2 cm; PM Ptuj — inv. br. 605. 43. Fragmentirani željezni pečatni prsten lećastog presjeka. Pr. 2,7 cm; Novo mesto, NMLJ — inv. br. R 3793. 44. Brončani pečatni prsten polukružnog presjeka s malo izbočenom ovalnom glavom. Pr. 2.1 cm; PM Maribor — inv. br. g. b. 10. 2803. 45. Brončani pečatni prsten lećastog presjeka. Pr. 2,4 cm; Ljubljana, NMLJ — inv. br. R 8905. 46. Brončani pečatni prsten lećastog presjeka s ovalno izdubljenom glavom. Pr. 2,8 cm; Loka pri Žusmu, PM Celje — inv. br. 3012. 47. Fragment željeznog prstena polukružnog presjeka s ovalnom urezanom gemom. Duž. 2.2 cm; PM Ptuj -— inv. br. 666. Tabla 2 1. Brončani prsten okruglog presjeka. Pr. 2,6 cm; PM Maribor — bb. 2. Brončani prsten okruglog presjeka. Pr. 2,2 cm; PM Ptuj — inv. br. 197. 3. Brončani prsten polukružnog presjeka. Pr. 2,1 cm; PM Ptuj — inv. br. 239. 4. Brončani prsten polukružnog presjeka s urezima na unutrašnjoj strani. Pr. 2,1 cm; PM Maribor — inv. br. g. b. 10. 1. z. 1174. 5. Brončani prsten lećastog presjeka sa zašiljenim krajevima. Pr. 2,2 cm; PM Ptuj — inv. br. 1643. 6. Brončani trakasti prsten ornamentiran s tri paralelne urezane crte. Pr. 1,8 cm; PM Ptuj — inv. br. 1213. 7. Brončani prsten okruglog presjeka s okruglom, malo izdubljenom glavom i lepezasto proširenim ramenima. Pr. 1,7 cm; PM Ptuj — inv. br. 966. 8. Brončani prsten okruglog presjeka s okruglom glavom s uloženom plavom pastom i na ramenima po jedna manja okrugla glava, malo izdubljena. Pr. 1,9 cm; PM Ptuj — inv. br. 1612. 9. Brončani prsten polukružnog presjeka s kosim ramenima i istaknutom okruglom glavom s urezanim slovima 1AV. Pr. 2,4 cm; PM Ptuj — inv. br. 963. 10. Srebrni prsten s kosim ramenima i ovalnom urezanom gemom. Pr. 3,3 cm; Golobinjek pri Podčetrtku, PM Celje — inv. br. 4033. 11. Zlatni prsten s urezanim ornamentom na ramenima, sekundarno deformiran. Pr. 2,1 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 2284. 12. Zlatni prsten okruglog presjeka s ovalnom kapsulom u kojoj je uložena plava pasta, bočno na ramenima ima po dvije kuglice. Pr. 2,5 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 2285. 13. Brončani pečatni prsten polukružnog presjeka, s malo izdubljenom okruglom glavom u kojoj su ostaci crvene paste, bočno na ramenima su dvije manje okrugle glave, malo izdubljene. Pr. 1,9 cm; Gora sv. Lovrenca pri Polhov Gradcu, NMLJ — inv. br. R 1837. Ptuj — inv. br. 1676. 14. Brončani prsten okruglog presjeka s fragmentiranom okruglom glavom i niskim obrubom. Pr. 2,2 cm; PM Ptuj — inv. br. 963. 15. Otvoreni srebrni prsten polukružnog presjeka, krajevi u obliku stiliziranih glavica. Pr. 2 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 2288. 16. Brončani prsten okruglog presjeka s glavom ovalno izdubljenom i bočno na ramenima ima po dva proboja. Pr. 3,1 cm; Cepna nad Knežakom, NMLJ —• inv. br. R 1667. 17. Brončani prsten lećastog presjeka s istaknutom četvrtastom glavom. Pr. 1,9 cm; Celje-Breg, struga Savinje, PM Celje — inv. br. 745. 18. Brončani prsten okruglog presjeka, glava u obliku okrugle kapsule sa stožastim uloškom. Pr. 2,2 cm; PM Ptuj-inv. br. 935. 19. Brončani prsten-ključ polukružnog presjeka s fragmentiranim perom. Pr. 2,1 cm; Celje-Celeia (?), PM Celje-inv. br. 2558. 20. Brončani trakasti prsten-ključ s perom uz rub ornamentiranim urezima. Pr. 2,1 cm; PM Ptuj — inv. br. 1676. 21. Brončani trakasti prsten-ključ s izsječenim perom. Pr. 1,9 cm; PM Ptuj — inv. br. 1677. 22. Brončani trakasti prsten-ključ s izsječenim perom; na karičici pod perom je urezan ornament u obliku slova V. Pr. 1,6 cm; PM Ptuj — inv. br. 1680. 23. Fragmentirani brončani trakasti prsten-ključ s izsječenim perom. Duž. 2,1 cm; PM Ptuj — inv. br. 1679. 24. Fragmentirani brončani trakasti prsten-ključ (šuplji). Pr. 1,9 cm; PM Ptuj — inv. br. 1630. 25. Brončani prsten polukružnog presjeka s glavom u obliku tabulae ansatae s reljefnim natpisom. Pr. 2,1 cm; PM Ptuj — inv. br. 504. Lit. — M. Abramič, Poetovio 1925, 160 s., si. 113. 26. Brončani prsten polukružnog presjeka, glava u obliku krnje piramide čije su strane ornamentirane urezima vodoravnih i okomitih crta, a karičica snopovima od po tri okomita rebra. Pr. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 963. 27. Brončani prsten polukružnog presjeka ornamentiran kosim urezima, krajevi su mu zašiljeni i spojeni. Pr. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 1620. 28. Brončani prsten polukružnog presjeka ornamentiran okomitim urezima, krajevi su mu zašiljeni i spojeni. Pr. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 1635. 29. Brončani prsten polukružnog presjeka ornamentiran kosim urezima, krajevi su mu zašiljeni. Pr. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 1611. 30. Brončani prsten okruglog presjeka sa zašiljenim i spojenim krajevima. Pr. 2 cm; Ptuj—Zg. Breg, pare. 293, kv. 17, grob 5, PM Ptuj — inv. br. 10858. 31. Brončani prsten okruglog presjeka sa spojenim krajevima. Pr. 1,6 cm; Ptuj-Zg. Breg, pare. 293, kv. 17, grob 5, PM Ptuj inv. br. 10858. 32. Brončani prsten polukružnog presjeka ornamentiran urezanim krivuljama koje spajaju krugove. Pr. 2,2 cm; Čepna nad Knežakom, NMLJ — inv. br. R 1680. 33. Brončani prsten ornamentiran s dva paralelna, vodoravna rebra. Pr. 1,9 cm; PM Ptuj — inv. br. 195. 34. Brončani prsten ornamentiran s tri paralelna, vodoravna rebra. Pr. 2 cm; PM Maribor — inv. br. g. b. 10. 4345. 35. Visoki brončani prsten (?) ornamentiran s tri paralelna vodoravna rebra. Pr. 1,4 cm; PM Maribor — inv. br. g. b. 10. 2848. 36. Brončani trakasti prsten ornamentiran s dvije urezane paralelene crte. P. 2,1 cm; Ptuj-Zg. Breg, kv. 15, grob 3, PM Ptuj — inv. br. 10794. 37. Brončani trakasti prsten ornamentiran s dvije urezane paralelne crte Pr. 1,8 cm; PM Ptuj — inv. br. 1615. 38. Brončani trakasti prsten ornamentiran s tri paralelne urezane crte, krajevi su mu spojeni zakovicom. Pr. 1,8 cm, PM Ptuj — inv. br. 1627. 39. Brončani prsten polukružnog presjeka ornamentiran nepravilnim okomitim rebrima. Pr. 2.2 cm; PM Ptuj — bb. 40. Brončani trakasti prsten sa spojenim krajevima i urezanim crtama uz rub. 2,1 cm; PM Ptuj — inv. br. 1616. 41. Dva fragmenta brončanog trakastog prstena s proširenim krajevima. Pr. 1,9 cm; Ptuj-Zg. Breg, pare. 293, kv. 42, grob 22, PM Ptuj — inv. br. 10752. 42. Brončani trakasti poligonalni prsten. Pr. 2,6 cm; PM Ptuj —• inv. br. 4075. 43. Otvoreni brončani trakasti poligonalni prsten, svaka druga stranica je ornamentirana okomitim urezima. Pr. 2,2 cm; PM Ptuj — inv. br. 1632. 44. Brončani trakasti poligonalni prsten s unutrašnje strane okrugli, na prednjoj strani ima urezan ornament-krug i oko njega 4 tačke, a bočno okomite crte. Pr. 2 cm; PM Ptuj — inv. br. 720. 45. Brončani prsten okruglog presjeka sa zalemljenom ovalnom pločicom na glavi. Pr. 2.3 cm; PM Ptuj — inv. br. 1610. 46. Fragmentirani srebrni prsten okruglog presjeka sa zalemljenom ovalnom glavom orna-mentiranom urezanim crtama. Pr. 1,7 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 2292. 47. Brončani prsten lećastog presjeka s ovalnom glavom na kojoj je bio urezan ornament i kuglastim proširenjima na ramenima. Pr. 2,4 cm; Ptuj-Zg. Breg, pare. 293, kv. 13, jarek B, PM Ptuj — inv. br. 10838. 48. Brončani prsten polukružnog presjeka s okruglom glavom na kojoj je bio urezan ornament i kuglastim proširenjima na ramenima. Pr. 2,1 cm; PM Ptuj — inv. br. 2809. 49. Brončani prsten polukružnog presjeka s glavom u obliku šesterokuta, ramena su ornamentirana urezanim crtama. Pr. 2,3 cm; Šentjernej, NMLJ — inv. br. R 8660. 50. Brončani prsten polukružnog presjeka sa zalemljenom ovalnom pločom koja je s unutrašnje strane urezana. Pr. 2,4 cm; PM Maribor — bb. 51. Brončani prsten polukružnog presjeka s četvrtastom, istaknutom glavom. Pr. 2,2 cm; PM Ptuj — inv. br. 963. 52. Brončani prsten polukružnog presjeka s istaknutom ovalnom glavom, ornamentirana urezanim crtama. Pr. 2,5 cm; PM Maribor —- inv. br. g. b. 10. 2802. Tabla 3 1. Zlatni privjesak naušnice, žica okruglog presjeka provučena je kroz rombičnu kapsulu s okruglim otvorom. Duž. 2,1 cm; PM Ptuj — inv. br. 8352. 2. Brončana karičica okruglog presjeka s krajevima savijenim u omču i kvačicu. Pr. 2,1 cm; PM Ptuj — inv. br. 963. 3. Brončana karičica okruglog presjeka s krajevima savijenim u omču i kvačicu. Pr. 1,9 cm; PM Ptuj — inv. br. 3093. 4. Brončana karičica okruglog presjeka s jednim krajem spiralno savijenim. Pr. 1,5 cm; PM Ptuj — inv. br. 1642. 5. Brončana karičica okruglog presjeka s krajevima savijenim u omču i kvačicu. Pr. 1,8 cm; PM Ptuj —- inv. br. 2029. 6. Zlatna karičica iz djelomično tordirane žice četvrtastog presjeka, i krajevima okruglog presjeka savijenim u omču i kvačicu. Pr. 1,6 cm; PM Ptuj — inv. br. 8348. 7. Brončana karičica okruglog presjeka čiji su krajevi odlomljeni. Pr. 1,9 cm; PM Ptuj — inv. br. 3261 8. Brončana karičica polukružnog presjeka ornamentirana urezima, jedan kraj joj je zašiljen, drugi odlomljen. Pr. 1,7 cm; Čepna nad Knežakom, NMLJ — inv. br. R 1665. 9. Brončana karičica okruglog presjeka s jednim zašiljenim krajem, a drugi je savijen u omču. Pr. 1,9 cm; Čepna nad Knežakom, NMLJ — inv. br. R 1665. 10. Brončana karičica ovalnog presjeka, jedan kraj joj je zašiljen, a drugi odlomljen. Pr. 1,7 cm; Čepna nad Knežakom, NMLJ — inv. br. R 1665. 11. Brončana naušnica (?) polukružnog presjeka iz kojeg strše tri plastična rebra, krajevi su prekriveni metalnom trakom. Pr. 2,7 cm; Celje, PM Celje — inv. br. 2554. 12. Brončana naušnica (?) trokutastog presjeka i suženih krajeva. Pr. 2,4 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 3776. 13. Brončana naušnica (?) trokutastog presjeka i suženih krajeva. Pr. 2,6 cm; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 3792. 14. Zlatna karičica okruglog presjeka, jedan kraj je kovan u obliku omče, a drugi savijen u kvačicu. Pr. 1,4 cm; PM Ptuj — inv. br. 8351. 15. Zlatna naušnica sa »S« kvačicom za koju je zalemljena ovalna kapsula sa zelenim staklenim uloškom i bočno po jedan privjesak iz tanke žice. Duž. 3,4; Celje-struga Savinje, PM Celje — inv. br. 2286. 16. Par zlatih naušnica sa »S« kvačicom za koju je zalemljena polukugla. Duž. 2 cm; Ptuj, pare. 230/6, u iskopu temelja za zgradu, grob JI — skelet u sarkofagu, PM Ptuj — inv. br. 10516. 17. Brončana naušnica okruglog presjeka, jedan kraj je zašiljen, a drugi u obliku stepeničaste krnje piramide rombičnog presjeka. Pr. 2,7 cm; Ptuj, PM Ptuj — inv. br. 455. ANELLI ED ORECCHINI DI EPOCA ROMANA IN SLOVENIA Riassunto In questo mio saggio analizzo gli anelli e gli orecchini di epoca romana rinvenuti sul territorio della Slovenia. Ho preso in considerazione gli oggetti già pubblicati ed ho cercato di fissare la tipologia e la datazione dei reperti finora inediti. Mi sono servita degli schemi tipologici di F. Henkel,4 Ch. Beckmann5 e S. Petru.6 Finora la forma più frequente dell’anello sull’area slovena è un semplice cerchietto che ho distinto in base alla sezione. Con l’analisi e cercando di datare le unità tombali contenenti un tale anello dalla sezione circolare, ho dedotto che lo stesso fa la sua comparsa tra il 1° ed il IV° secolo. Ho datato perciò nel 1° secolo l’anello rinvenuto nella tomba MM 6567 e MM 659.10 Ambedue le tombe ad incinerazione sono di Emona, mentre le rimanenti, contenenti un simile anello, sono ad inumazione e povere nel corredo, vedi le tombe MM 16713 ed MM 18613 di Emona e la tomba 5 di Ptuj-Zgornji Breg (T. 2: 30, 31;. Il rimanente maggior numero è senza unità tombali o altri dati che potrebbero formire una datazione più esatta. Si tratta degli anelli da Ptuj (T. 1: 1, 2, 29; T. 2: 2), Drnovo,18 Dolnja Stara vas presso Šentjernej (T. 1: 31), del Museo regionale di Maribor (T. 2: 1) e 7 degli strati dell’abitato di Emona.17 Lo stesso vale per l’anello dalla sezione semicircolare che viene datato nella tomba ad incinerazione MM 633 di Emona18 e MM 70020 sul finire del 1° secolo, quindi nella seconda metà del IV0 secolo nelle tombe di Ptuj-Zgornji Breg26 e MM 945 di Emona.27 Gli anelli da Ptuj (T. 1: 4, 30; T. 2: 3) e del Museo regionale di Maribor (T. 2: 4) si presentano senza dati per la collocazione cronologica. Gii anelli dalla sezione triangolare sono noti, per ora, soltanto per la loro presenza nelle tombe del 1° secolo. Sono quindi datati in base al corredo nella tomba 1 di Zgornja Hajdina,28 e le tombe NM 143,29 NM 111,34 MM 59436 da Emona; sono senza dati per la collocazione cronologica l'anello da Ptuj (T. 1: 6) e quello del Museo regionale di Maribor (T. 1: 7). L’anello a nastro, spesso decorato con linee incise orizontali come i primi due tipi, sempre in base alle unità tombali, viene posto nel I e quindi nel 1V° secolo. Sono senza decorazione gli anelli da Ptuj (T. 1: 8, 9), Drnovo,38 Ajdovščina,39 Emona —■ strati dell’abitato40 e dalla tomba MM 11441 ove è datato nella metà del 1° secolo. Nelle tombe tardoantiche del IV° secolo gli anelli si presentano decorati con l’incisione e spesso sono l’unico corredo, come nella tomba NM 957 di Emona43 e nella tomba 3 di Ptuj-Zgornji Breg (T. 2: 36). Anelli simili senza dati li troviamo a Ptuj (T. 2: 6, 33, 37, 40) e nel Museo regionale di Maribor (T. 2: 34, 35). I cerchietti poligonali da Ptuj (T. 2: 42—44) sono tutti senza dati, cosicché vengono attribuiti al 111° e IV° secolo secondo il Henkel48 ed in base alla tomba 12 della necropoli di Kacavanac.47 Per quanto concerne gli anelli constituiti da un filo avvolto, molto diffusilo—56 e presenti dal 111° secolo a. C. fino al periodo tardoantico,57--59 abbiamo accettato la classificazione del Marie: i più antichi, eseguiti con un filo a sezione circolare, quelli più recenti con un filo dalla sezione rombica, che compaiono dall’anno 50 in poi.80 Abbiamo così datato gli anelli da Drnovo,61 Cepna sopra Knežak (T. 1: 10) e da Celje (T. 1: 11) nella prima metà del 1° secolo, quello da Ptuj (T. 1: 12—14) dalla seconda metà del 1° secolo in poi. L’unità tombale ha datato nel 1° secolo l’anello della tomba NM 112 da Emona62 e, che tale tipo faccia la propria comparsa già nel periodo tardoantico, lo conferma la tomba di Drnovo.66 Sono noti due tipi di anelli serpiformi: il primo con due testine di serpe ed il secondo dalla forma del corpo di serpe avvolto a spirale. Per il modo in cui sono eseguiti ho datato l’anello spiraliforme da Emona70 e l’anello con due testine da Ptuj (T. 1: 34)71 nel 1° e II0 secolo analogamente agli anelli greco-romani di questo tipo.72 I rimanenti anelli serpiformi hanno le testine molto stilizzate come lo sono quelle in uso sulle armille tardoantiche del IV secolo.73 È tale l’anello da Emona, tomba MM 945,27 da Celjc-struga Savinje (T. 2: 15) e da Ptuj-Zgornji Breg, tomba 2 (T. 2: 41). Dopo i semplici cerchietti, un maggior numero di reperti è costituito da anelli a sigillo. Nel 1° secolo sono ancora in auge quelli di forma greca con le spalle concave e la testa ovale prominente. Questo tipo viene datato con le unità tombali nella tomba 18 di Šempeter,77 MM 194, NM 932 tutti da Emona,82 mentre quella da Zgornja Voličina e Dobrovnik87 sono collocati verso la fine del 1° secolo e all’inizio del 11° secolo. Per tipologia ho classificato nel gruppo degli anelli a sigillo del 1° secolo anche i reperti da Drnovo,88 da Celje-struga Savinje (T. 1: 19—21), Cepna sopra Knežak (T. 1: 16, 17, 22), Novo mesto (T. 1: 18) e del Museo regionale di Maribor (T. 1: 15). Gli anelli a sigillo del 11° e III0 secolo si presentano con le spalle più pronunciate che si allargano a triangolo nel passaggio alla testa, la quale non è più tanto prominente come negli anelli del 1° secolo.103 Le tombe con questo tipo di anelli a sigillo sono di Emona la tomba NM 62,104 NM 134107 e di Ribnica;106 per tipologia ho incluso in questo gruppo gli anelli da Emona,110 Drnovo,111 Cepna sopra Knežak (T. 1: 37), Ptuj (T. 1: 36, 38, 41, 42, 47) e da Celje-struga Savinje (T. 1: 40). Ho collocato nel 111° secolo ancora varie altre forme di anelli a sigillo senza unità tombali o altri dati, cosichè mi sono servita della tipologia di Henkel e delle analogie con gli altri territori dell’impero. Nella transizione del 11° al III0 secolo compaiono due tipi di anelli-chiave (chiave «vuota» per serrature a giro e l’anello con la penna per le serrature a molla). 128> 129 Sul territorio della Slovenia, viene datato con certezza soltanto l’anello del tipo chiave «vuota» nella tomba NM 814 di Emona,130 mentre tutti quelli rimanenti dello stesso tipo o con la penna rappresentano reperti casuali da Ptuj (T. 2: 24),132 da Celje (T. 2: 19), Ptuj (T. 2: 20—23) ed Emona.133 Vorrei porre in evidenza particolarmente gli anelli a sigillo di cui si può definire l’area d’origine e che possono venir datati tipologicamente. Nel ITI° secolo proviene dalle officine della Renania l’anello con le spalle oblique, decorate a traforo e con la testa esagonale nella quale è incastonata una gemma ovale. L’anello, ancora inedito, è stato rinvenuto a Emona.138' 139 A Celje-struga Savinje (T. 2: 11) è stato rinvenuto un anello d’oro dalle spalle oblique, con decorazione incisa sulle stesse, anello che rappresenta un prodotto gallico del 111° secolo.149 Contemporaneamente penetra il tipo di anello siriano con su ogni spalla due globetti e con una capsula per il riempimento eseguita in maniera particolare.141 Anche questo è stato rinvenuto a Celje-struga Savinje (T. 2: 12). In base a questo tipo hanno origine nello stesso periodo le imitazioni, come ad esempio l’anello da Ptuj (T. 2: 18), imitazioni che sono già molto semplificate nel IV0 secolo (Ptuj — T. 2: 47, 48; Drnovo).143 Tra i reperti di epoca romana sull’area slovena, gli orecchini sono alquanto rari, e dei due tipi fondamentali con il gancetto ad «S» e quelli a cerchietto, il più frequente è quest’ultimo. Nella tomba NM 487 di Emona151 è stato reperto un orecchino a spicchio di sfera che ha origine nelle officine campane del 1° secolo a. C. ma è molto raro già nella prima metà del II0 secolo.152 In tale tomba viene datato, in base al rimanente corredo, sul finire del 1° secolo. 153> 154 È pure di produzioie campana un paio di orecchini a barretta provenienti dalla tomba NM 1426 del Trg revolucije a Ljubljana.157 Compare come il tipo precedente già nel 1° secolo a. C., perdura fino al 111° secolo 156 e nella tomba di Ljubljana è datato verso la fine del 1° secolo. Con il gancetto ad «S», però del tipo crotalia, sono noti soltanto alcuni esemplari. È tale un paio di orecchini nella tomba MM 732 di Emona,158 ove viene datato dal corredo funerario verso la sine del 1° secolo. ls9. 169 Dello stesso tipo è l’orecchino da Celje-struga Savinje (T. 3: 15) ed il pendaglio da Ptuj (T. 3: 1), che, in base alle analogie da Aachen, viene posto nel 111° secolo.161 È datato verso la fine del 111° secolo un paio di orecchini da Ribnica, tomba 15,162 con il gancetto ad «S», la capsula quadrangolare ed il pendaglio lenticolare con i riempimenti vitrei. Dello stesso periodo sono gli orecchini con il gancetto ad «S» e la capsula deformata, provenienti dalla Karlovška cesta a Ljubljana.184. 165 L’ultimo paio di orecchini con il gancetto ad «S», datato all’incirca nel 111° e IV° secolo, è stato reperto nella tomba II di Ptuj (T. 3: 16). Il tipo di orecchini a forma di cerchietto è molto più frequente; l’unità tombale più antica con un paio di orecchini del detto tipo è di Emona, tomba MM 223.166 Viene datata in base al corredo già nella prima metà del 1° secolo.167 Vengono poste nel 1° e nel 11° secolo anche le tombe MM 564,108 NM 785171 e NM 690,177 tutte di Emona. Le rimanenti tombe con il cerchietto a Emona sono tardoantiche, della seconda metà del III0 e IV° secolo,179 come lo sono pure l’orecchino da Neviodunum181 ed i cerchietti con il filo avvolto provenienti dalla tornita NM 664 di Emona, Drnovo182 e Smokuč nella Gorenjska.181 In base a questo elenco di tombe con l’orecchino a cerchietto, con il pendaglio o senza lo stesso, possiamo constatare che tali orecchini sono presenti durante tutto il periodo romano. È questa la ragione per cui non possiamo dare una datazione più esatta per gli orecchini rinvenuti per caso a Drnovo,188 Ptuj (T. 3: 2—6, 14) e Čepna sopra Knežak (T. 3: 7—10). L’ultimo orecchino che abbiamo posto tra i tipi tardo antichi del IV° secolo è l’orecchino con il cubetto da Ptuj (T. 3: 17). Per la datazione dello stesso ci siamo serviti dei reperti da Intercisa, ove compaiono sul finire del IV° secolo.187 T.l T. 2 14 A 15 i^O- cÉJ O) • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • s • • • • • • • • • • • • • • • • « • « • • « • • « • • * lOO 200 300 T. 3 KOVINSKE ZAPESTNICE V RIMSKIH GROBOVIH SLOVENIJE MIHA BUDJA Ljubljana Kronološka in tipološka analiza kovinskih zapestnic v rimskih grobovih Slovenije je bila vključena v raziskovalno nalogo Sinteza antične materialne kulture v Sloveniji.' Ker je natančnejša analiza mogoča le z uporabo zanesljivih grobnih celot, ki omogočajo uporabo kombinacijsko-statistične metode, je večji del proučevanja omejen na grobove emonskih grobišč. V prvem in drugem stoletju n. š. so v ženske grobove pridajali zapestnice s čolni-často razširjenim sprednjim delom in z enim okoli drugega ovitima koncema. Analiza je dalje pokazala, da so v času klavdijske dinastije v grobove polagali le zapestnice z okrašenim, čolničasto razširjenim delom. V zadnji tretjini prvega in prvi polovici drugega stoletja pa imajo te zapestnice prednji del vedno neokrašen. Najstarejši sta okrašeni zapestnici v grobovih NM 41 in NM 239 (Emona I, T. 4, T. 24).2 V čas klavdijske dinastije ju datirata skodelica iz terre sigillate tip Ritt. 9 ter ovalna žara s cilindričnim vratom in izvihanim ustjem.3 Žare te vrste sodijo v tip I po Bónisovi, ki je razvojno vezan na halštatski in latenskodobni keramični material.4 V grobu NM 239 predstavlja novec, datiran med leta 41 in 54 terminus ante quem non. Oljenka tipa Loeschke I c, dvoročajen vrč tipa III po Bónisovi, balzamariji, zvončasti narebreni čaši ter polkrožna skodelica pa so pridatki, ki sodijo v tiberijsko-klav-dijsko obdobje.5 V skupino okrašenih zapestnic sodita še zapestnici iz Celja in Rodin ter zapestnica iz groba 63 z Mihovega, ki ga fibula tipa A 238 e po Garbschu datira v klavdijski čas.6 V grobove emonskih grobišč: 21, 59, 268, 305, 546 in 870 pa so bile v času flavijske dinastije pridane zapestnice z razširjenim, vendar nikoli okrašenim sprednjim delom. Grob NM 21 (Emona I, T. 13) datira v sedemdeseta leta prvega stoletja fibula Okoragg tipa.7 V isti čas sodita tudi balzamarij in lonček, na ramenih okrašen s kanelurami.8 V grobu NM 59 (Emona I, T. 6) pa sta poleg balzamarija in lončka tankih sten še steklena zajemalka in krožnik, ki govorita za datacijo v flavijski čas.9 Tudi grobovom NM 305, NM 268 in MM 546 (Emona I, T. 27; Emona II, T. 126) določujejo isti časovni okvir balzamariji in enoročajni vrč.10 Važen element za datacijo groba 546 je žara z ovalnim trupom, kaneluro na prehodu ramena v vrat ter visokim izvihanim Arheološki vestnik 30 (1979) 243 ustjem. Najdene so bile le v grobovih s severnega emonskega grobišča. Njihova oblika pa se dokaj dobro navezuje na lončenino latenskega obdobja.11 Kronološka analiza emonskih grobov: 557, 720, 539, 165 in 618 je pokazala, da sodijo te žare v drugo polovico prvega stoletja, pri čemer najmlajše grobove datirajo oljenke s firmo. Grobova MM 557 in MM 720 (Emona II, T. 128, T. 165) datirata v flavijski čas poleg reliefne oljenke še vrča in balzamarij.12 V isti čas stavljamo na podlagi datacij posodice tankih sten, steklene cilindrične čaše in kroglaste žare ter hydrie tudi grob MM 539 (Emona II, T. 124).13 M. C. Calvi je ta tip hydrie sicer datiral v drugo polovico prvega in drugo stoletje,11 vendar emonski grobovi: 2, 482, 829, 932, 424, 539, 726, 962 in 744 ter grob 1 z Bobovka15 kažejo, da na tem grobišču hydrie tega tipa sodijo le v čas druge polovice prvega stoletja.16 Mlajši bi lahko bili edinole žari v grobovih MM 165 in MM 618 (Emona II, T. 46, T. 142). V obeh sta namreč oljenki s firmo Ivanyi tip XVII, ki ju datirata v zadnjo tretjino prvega pa tudi v drugo stoletje.17 Grob NM 870 (Emona I, T. 61) z zapestnico obravnavanega tipa uvršča v čas druge polovice prvega stoletja fibula, ki jo zaradi delne ohranjenosti opredelimo v tipe A 236 d-f po Garbschu.18 Mlajšo skupino grobov s temi zapestnicami predstavljajo emonski grobovi 927, 253, 79 in 827, datirani v konec prvega in prvo polovico drugega stoletja. Grobu NM 927 (Emona II, T. 181) določujejo poleg oljenke s firmo Ivänyi tip XVII ostali pridatki: balzamariji in čaša gubanka čas konca prvega stoletja.19 Tudi v grobu NM 253 (Emona II, T. 69) je oljenka s firmo tipa Ivänyi XVII element, ki daje grobu precejšen časovni razpon. Da pa grob vseeno še sodi v konec prvega stoletja kažejo skodelici iz terre sigillate tip Drag. 17 in 24/25, balzamarija ter steklena visoka cilindrična čaša.20 V prehod med prvo in drugo stoletje sodita grobova NM 79 in NM 827 (Emona I, T. 87, T. 57). Grob 79 datirata v ta čas enoročajen steklen vrč in balzamarij.21 Domici-janov novec v grobu 827 predstavlja terminus ante quem non, balzamarji pa ga datirajo v prehod med stoletji. Najmlajši grob v skupini mlajših grobov z zapestnicami z neokra-šenim, čolničasto razširjenim delom pa je grob NM 76 (Emona I, T. 88). Datirata ga balzamarij in steklena zajemalka.22 Prva polovica drugega stoletja, kamor sodi ta grob je tudi čas, ko v Emoni prenehajo nositi zapestnice tega tipa. V časovni okvir prvega in drugega stoletja sodita še zapestnici v grobu NM 46 in NM 175 (Emona I, 26, 35, T. 14, T. 20) ter zapestnice, ki so bile najdene izven grobov CEmona I, T. 94, 11, 12, 14—21). Pri časovnem opredeljevanju grobov z zapestnicami smo že opozorili na pridatke, katerih ideja oblikovanja izhaja še iz latenskodobnega oblikovnega sveta. Mednje sodita tudi preplet na koncih in razširitev na sprednjem delu teh zapestnic. Zdi se, da je mogoče izvor obeh elementov najti na Balkanu. Razširitev je namreč pogosta na zapestnicah v latenskih grobovih iz Rospi Ćuprije.23 Preplet oziroma en okoli drugega ovita konca pa sta značilnost zapestnic v latenskih grobovih z japodskega področja.24 Mednje sodijo tudi zapestnice v romunskem depoju Slimic.2* Bronasti zapestnici v depoju prvega stoletja p. n. š. iz Gorice pa združujejo oba elementa: preplet in razširitev.28 Monotonost oblikovanja zapestnic v prvem stoletju ruši le zapestnica iz dveh prepletenih žic v grobu NM 829 (Emona I. T. 57), ki ga balzamarij, hydria in ovalna žara z ravnim izvihanim ustjem časovno omejujejo v konec prvega stoletja.42 V drugem -stoletju se domiselnost v nošnji zrcali tudi v uporabi vrste različno oblikovanih pa tudi krašenih zapestnic. Poleg emonskih grobov z bronastimi trakastimi zapest- nicami s konci izdelanimi tako, da so se spenjali in okrašenimi z vrezi ali krožci, sodijo v ta čas tudi grobovi z zapestnicami iz Drnovega,28 zelo verjetno pa tudi zapestnica iz Ptuja (T. 4, 13). Emonski grob NM 785 (Emona I, T. 51) datirata v prvo polovico drugega stoletja fibula in balzamarij.29 Glinast lonček pa daje enako datacijo grobu NM 872 (Emona I, T. 62).30 V drugo stoletje sodi tudi žgan grob MM 934 (Emona II, T. 184), čeprav delno ohranjene bronaste zapestnice ni mogoče z gotovostjo uvrstiti v ta tip. Pri dataciji groba NM 793 (Emona I, T. 52) v tretje stoletje sicer upoštevamo objavljeno grobno celoto, vendar njena nezanesljivost pogojuje nezanesljivost te datacije.31 Širši časovni razpon uporabe kažejo enostavne nesklenjene zapestnice iz bronaste žice. Zapestnica v grobu iz Dobove je datirana že v flavijski čas.32 V drugo stoletje sodita zapestnici iz emonskega groba NM 154 (Emona I, T. 20). Zapestnici iz grobov NM 894 in NM 263 (Emona I, T. 64, T. 26) pa datirata v četrto stoletje novec in skodelica z napisom.33 Zakonitost oblikovanja zapestnic tretjega in četrtega stoletja se kaže v izdelavi njihovih koncev, ki so vedno narejeni tako, da posnemajo oblike živalskih glavic, največkrat kačjih. V srednjeevropskih in podonavskih poznoantičnih grobiščih so te zapestnice datirane le v drugo polovico četrtega stoletja.31 V antičnih grobiščih po Sloveniji pa jih najdemo že tudi v starejšem času. Tako je emonski grob NM 622 (Emona I, T. 40) s srebrno zapestnico s koncema v obliki kačjih glavic datiran že med leta 98—-117.35 V začetek tretjega stoletja pa datira podobno zapestnico v grobu NM 808 (Emona I, T. 54) ploščasta fibula.36 Podobno tudi zapestnicam s konci, ki so narejeni v obliki levjih glavic pridatki v emonskem grobu 214 in grobovih iz Drnovega določujejo nekaj starejši čas uporabe, neglede na njihovo pozno datiranje v grobovih drugih antičnih grobišč. V konec tretjega stoletja stavlja grob MM 214 (Emona II, T. 60) steklenica s kroglastim trupom ter oljenka.37 Isti čas narekuje tudi razvojno starejši tip zapestnice iz prepletenih bronastih žic z zanko in kaveljčkom za spenjanje.38 Iz Dežmanovega poročila, v katerem omenja grobove iz Drnovega, se da razbrati, da sta bili v grobovih z zapestnicami, ki so imele konce narejene v obliki kačjih in levjih glavic, križna fibula in ploščasta fibula z vložki iz emajla.39 Obe sta datirani v tretje stole! je.40 Grobna celota iz četrtega stoletja, sestavljena po risbi J. Pečnika, z zapestnicami tega tipa pa daje zgornjo časovno mejo polaganja teh zapestnic v grobove antičnih grobišč v Sloveniji. V ta časovni okvir sodijo tudi zapestnice, najdene brez grobnih celot iz Ptuja (T. 2, 1—-14; T. 3, 1—17), Stične,41 Drnovega,42 Brezja nad Zrečami,43 Zgornjega Brega na Ptuju44 in Ljubljane.45 Datiranje vrste zapestnic v četrto stoletje je zaradi neohranjenih grobnih celot, katerih del so bile, pogojeno le s prevzemanjem datacij enakih zapestnic v grobovih drugih grobišč.40 To velja za: široke trakaste s krožci okrašene bronaste zapestnice (T. 4, 14 do 20), zapestnice z razširjenimi konci, okrašenimi z vrezi (T. 5. 7—-8; Emona I, T. 45), zapestnice z zaključki v obliki ostro trikotnih kačjih glavic (T. 2, 18), zapestnice iz štirih prepletenih bronastih žic s kaveljčkom in zanko za spenjanje, ki je pritrjena na valjast del (T. 5, 1—6), sklenjene trakaste bronaste zapestnice (T. 4, 21—22) in zapestnice iz prepletenih bronastih žic z vloženimi koščki stekla (T. 4, 26).47 KATALOG IN RAZLAGA K TABLAM Tabla 2 1 Pokraj, muzej Ptuj 2 Pokraj, muzej Ptuj 3 Pokraj, muzej Ptuj 4 Pokraj, muzej Ptuj 5 Pokraj, muzej Ptuj 6 Pokraj, muzej Ptuj 7 Pokraj, muzej Ptuj 8 Pokraj, muzej Ptuj 9 Pokraj, muzej Ptuj 10 Pokraj, muzej Ptuj 11 Pokraj, muzej Ptuj 12 Pokraj, muzej Ptuj 13 Pokraj, muzej Ptuj 14 Pokraj, muzej Ptuj 15 Pokraj, muzej Ptuj 16 Pokraj, muzej Ptuj 17 Pokraj, muzej Ptuj 18 Pokraj, muzej Ptuj Tabla 3 1 Pokraj, muzej Ptuj 2 Pokraj, muzej Ptuj 3 Pokraj, muzej Ptuj 4 Pokraj, muzej Ptuj 5 Pokraj, muzej Ptuj 6 Pokraj, muzej Ptuj 7 Pokraj, muzej Ptuj 8 Pokraj, muzej Ptuj 9 Pokraj, muzej Ptuj 10 Pokraj, muzej Ptuj 11 Pokraj, muzej Ptuj 12 Pokraj, muzej Ptuj 13 Pokraj, muzej Ptuj 14 Pokraj, muzej Ptuj 15 Pokraj, muzej Ptuj 16 Pokraj, muzej Celje 17 Pokraj, muzej Ptuj 18 Pokraj, muzej Ptuj 19 Pokraj, muzej Ptuj 20 Pokraj, muzej Ptuj 21 Pokraj, muzej Ptuj 22 Pokraj, muzej Ptuj 23 Pokraj, muzej Ptuj 24 Pokraj, muzej Ptuj 25 Pokraj, muzej Ptuj 26 Pokraj, muzej Ptuj 27 Pokraj, muzej Ptuj 28 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 1046 bron inv. št. 248 bron inv. št. 11226 bron inv. št. 1193 bron inv. št. 3206 bron inv. št. 3179 bron inv. št. 10697 bron inv. št. 3208 bron inv. št. 3208 bron inv. št. 3206 bron inv. št. 10827 bron inv. št. 953 bron inv. št. 3207 bron inv. št. 6351 bron inv. št. 832 bron inv. št. 953 bron inv. št. 10681 bron inv. št. 3226 bron inv. št. 3211 bron inv. št. 3209 bron inv. št. 10681 bron inv. št. 953 bron inv. št. 331 bron inv. št. 953 bron inv. št. 3229 bron inv. št. 3181 bron inv. št. 10681 bron inv. št. 3180 bron inv. št. 3219 bron inv. št. 3216 bron inv. št. 204 bron inv. št. 3212 bron inv. št. 10692 bron inv. št. 205 bron inv. št. 3221 bron inv. št. 3230 bron inv. št. 3218 bron inv. št. 10692 bron inv. št. — bron inv. št. 1194 bron inv. št. — bron inv. št. 3210 bron inv. št. 3215 bron inv. št. 1945 bron inv. št. 1653 bron inv. št. 1648 bron Tabla 4 1 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3208 bron 2 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 320911 bron 3 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3212 bron 4 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3220 bron 5 Pokraj, muzej Celje inv. št. 206 bron 6 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3228 bron 7 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 1647 bron 8 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 953 bron 9 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 958 bron 10 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 10832 bron 11 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 10602 bron 12 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3205 bron 13 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3234 bron 14 Pokraj, muzej Maribor inv. št. 3948 bron 15 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3134 bron 16 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 1212 bron 17 Pokraj muzej Ptuj inv. št. 3217 bron 18 Pokraj muzej Ptuj inv. št. 958 bron 19 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 1211 bron 20 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3227 bron 21 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 326 bron 22 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. —-bron 23 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 11226 bron 24 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3231 bron 25 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3224 bron 26 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3202 bron Tabla 5 1 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3244 bron 2 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3240 bron 3 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 3243 bron 4 Pokraj, muzej Ptuj inv. št. 5 Pokraj, muzej Ptuj 3237,1196 bron inv. št. 3237, 1196 bron 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Maribor Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Ptuj Pokraj, muzej Maribor inv. št. 3245 bron inv. št. 10862 bron inv. št. 3223 bron inv. št. — bron inv. št. 1992 bron inv. št. 953 bron inv. št. 1651 bron inv. št. 3125 bron inv. št. 4012 bron inv. št. 3232 bron inv. št. 3204 bron inv. št. 800 bron inv. št. 3203 bron inv. št. 974 bron 1 Nosilec naloge pri Raziskovalni skupnosti Slovenije je Sonja Petru, muzejski svetovalec in vodja antične zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani. Na tem mestu se zahva- ljujem Z. Šubičevi in V. Kolškovi, ki sta dovolili objavo zapestnic iz muzejskih zbirk v Ptuju in Celju ter S. Petrujevi, ki je omogočila uporabo kataloškega gradiva z Drnovega. - Oznake grobov: NM — grobovi objavljeni v S. Petru, Emonske nekropole, Katalogi in monografije 7 (1972); odslej citiram Emona I. MM — grobovi objavljeni v L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8 (1972); odslej citiram Emona II. 3 F. Oswald, D. Pryce, An introduction to the study of Terra Sigillata, (1920) 171 s. 4 É. Bónis, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien, Diss. Pann. II, 20 (1942) 35 ss. V. Pingel, Die glatte drehscheiben Keramik von Manching, Die Ausgrabungen in Manching 4 (1971) 92, 104 s, Abb. 15, Nr. 339. ■"> S. I.oeschkc, Lampen aus Vindonisa (1919) 218. É. Bónis, o. c., 41 ss, T. 19, 9. S. Petru, Antično steklo iz dolenjskih grobov, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 168, T. 2, 9. I. Curk, Proučavanje rimske keramike v Sloveniji in rezultati tega proučevanja, Materijali 8 (1971), 57 ss, T. 1, 14, 17. 9 V. Kolšek, Les nécropoles de Celeia et de Šempeter, Inv. Arch. 16 (1972) Y151. A. Valič, S. Petru, Antični stavbni kompleks na Rodinah, Arheol. vestnik 15—16 (1964-65) 327, T. 4, 2. J. Garbsch, Die norisch-panno-nische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert, Münchener Beitr. z. Vor- und Frühgeschichte 11 (1965) 57, T. 46. 7 I. Peskar, Fibeln aus der römischen Kaiserzeit in Mähren (1972) 80. 8 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 168, T. 2, 9. P. Petru, Poskus časovne razporeditve lončenine iz rimskih grobov na Dolenjskem in Posavju, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197 ss, sl. 3, 15. 8 L. Plesničar, Kronološka determinacija keramike tankih sten s severnega grobišča Emone, Materijali 8 (1971) 116, T. 2. Datiranje starih zajemalk polkrožne oblike s cilindričnim ustjem v flavijski čas utemeljujemo z grobovoma NM 75 in NM 883 (Emona I, T. 87, T. 63). Grob 75 datirata v ta čas krožnik iz terre sigillate tipa Drag. 17 B (F. Oswald, D. Pryce, o. c., 171 ss) in skodelica tankih sten (L. Plesničar, o. c., 116, T. 1, 11). Grobu 883 pa daje oljenka tipa Loeschke I c široko datacijo v okviru prvega stoletja. Opredelitev steklenih krožnikov takih oblik kot je v grobu NM 59 pa utemeljujemo z datacijo grobov NM 616, NM 75 in MM 517 ter MM 899 (Emona I, T. 39, T. 87; Emona II, T. 119, T. 173), ki jih v flavijski čas uvrščajo skodelica tankih sten, steklene žare kroglaste oblike, hruškaste steklenice in posodica iz terre sigillate tipa Drag. 24/25. 10 S. Petru, o. c., 170, T. 2, 21. I. Curk, o. c., 59, sl. 2, 12. 11 I. Kappel, Zum Handel mit Graphiterde in der Friihlatènezeit, Germania 41 (1963) 14, T. 1, 1. 12 S. Petru, o. c., 170, T. 3, 1. P. Petru, 0. c„ 197 ss, sl. 3. 17, 42. 13 L. Plesničar, o. c., 115. 14 M. C. Calvi, Die roemischen Glaeser (1969) T. 12, 5. 15 P. Petru, A. Valič, Drugo začasno poročilo o izkopavanjih v Bobovku pri Kranju, Arheol. vestnik 9—10 (1958-59) 134 ss, T. 1—4. is V vseh grobovih (razen v grobu 829) so tudi steklene žare, ki so datirane v konec prvega, predvsem pa v drugo stoletje (S. Petru, o. c., 172, T. 3, 7), čeprav sta edina za datacijo teh žar pomembna groba A 17 iz Dobove (P. Petru, Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Petrušnje vasi, Razprave 1. razr. SAZU 6 [1969] 35, T. 3) in 744 iz Emone (L. Plesničar-Gec, La nécropole romaine ä Emona, Inv. Arch. 10 [1967] Y 94) datirana v flavijski čas. Posodice tankih sten datira v isti čas tudi grob 1 iz Bobovka. Oljenke tipov Ivänyi II in XVI (T. Szentlé-leky, Ancient Lamps, Monumenta Antiquitatis 1 [1969] 170, T. 2. 20, 22), posodice tankih sten in lonec s cilindričnim vratom pa v ta čas uvrščajo tudi emonske grobove s steklenimi žarami: NM 482, NM 932, NM 2, MM 726, MM 962 (Emona I, T. 31, T. 70, T. 116; Emona II, T. 167, T. 189). 17 T. Szentléleky, o. c., 92 s. 18 J. Garbsch, o. c., 32 ss. 18 M. C. Calvi, o. c„ T. 6, 7. V grobovih emonskih grobišč je bila čaša gubanka najdena v grobovih MM 781, MM 351 in NM 882 (Emona II, T. 209, T. 93; Emona I, T. 63), ki so s prisotnostjo skodelic tankih sten datirani v drugo polovico prvega stoletja (L. Plesničar, Materijali 8 [1971] 116, T. 1, 10). 20 Te steklene čaše najdemo le v grobovih severnega emonskega grobišča: MM 328, MM 371 in MM 406 (Emona II, T. 85 T. 98, T. 110), ki jih balzamariji, skodelice tankih sten in enoročajni vrči datirajo v drugo polovico prvega stoletja (P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 [1969] 197 ss, sl. 3, 17). 21 M. C. Calvi, o. c., T. 7, 4. S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 170, T. 2, 21. 22 S. Petru, o. c., 173, T. 5, 1. Steklene zajemalke koničnega trupa z izvihanim ustjem so bile v emonske grobove položene v času druge polovice prvega in v prvi polovici drugega stoletja. Najstarejše izhajajo iz grobov 74 (L. Plesničar-Gec, Inv. Arch. 10 [1967] Y 91), 908 in MM 194 (Emona II, T. 55), kamor jih datirata oljenka tipa Loe- schke Ic in fibula tipa A po Garbschu (J. Garbsch. o. c., 29 s). V prehod prvega v drugo stoletje sodijo grobovi: MM 382, MM 915, MM 11 in NM 834 ter NM 651 (Emona II, T. 103, T. 176, T. 3; Emona I, T. 42, T. 58). Ta čas utemeljujejo oljenke s firmo tipa Ivänyi XVII, predvsem pa balzamariji. Grobovi prve polovice drugega stoletja so: MM 35, MM 648, MM 977 in MM 76 (Emona II, T. 9, T. 148, T. 197); značijo jih balzamariji in steklena enoročajna čaša z ozko in visoko prstanasto nogo ter ozkim rebrom pod ustjem. Časovno uvrstitev le-teh pa pogojujejo pridatki v grobovih MM 370, MM 918 in MM 963 (Emona II, T. 98, T. 178, T. 190). 23 J. Todorovič, Rospi Ćuprija, nécropole de Vepoque de La Tene à Beograd, Inv. Arch. 6 (1963) Y 52, 53. 24 Z. Marič, Japodske nekropole u dolini Une, Glasnik Zem. muzeja Sarajevo, N. s. 23 (1968) 36 s. 25 D. Popescu, Trésors daces en argent des collections de I’Académie de la Répu-blique Socialiste de Roumanie, Inv. Arch. 5 (1968) R 19 a—d. 26 Ć. Truhelka, Zwei prähistorische Funde aus Gorica, Wiss. Mitt, aus Bosnien und der Hercegovina 8 (1902) 42 ss. 27 Ovalne žare z ravnim izvihanim ustjem so sicer že bile časovno opredeljene (I. Curk, Materijali 8 [1971] 57 ss, sl. 3, 7), vendar natančnejša analiza pridatkov v grobovih: MM 108, MM 161, NM 80, NM 425, NM 467, NM 651 in NM 11 (Emona II, T. 29, T. 45; Emona I, T. 9, T. 29, T. 30, T. 42, T. 79) daje natančnejši čas uporabe teh žar. V zadnja desetletja prvega stoletja jih namreč datirajo fibula tipa E 236 e po Garbschu (J. Garbsch, o. c., 34, E 236 e, 4), reliefna oljenka tipa Loeschke I c, posodice tankih sten (L. Plesničar, Materijali 8 [1971] 116, T. 1, 10) ter balzamariji (M. C. Calvi, o. c,, T. 3, 5. S. Petru, o. c., 170, T. 2, 11). Zakladna denarna najdba iz insule XXX, najdena v žari tega tipa potrjuje časovno mesto teh žar (E. Pegan, L. Plesničar-Gec, Depojska najdba rimskih republiških in zgodnjecesarskih novcev v Emoni, Situla 8 [1965] 115, 122, sl. 2, 1). Metličast okras na njej pa jo poleg oblike uvršča v tip I po Bónisovi (É. Bónis, o. c., 35 ss). 28 S. Petru, P. Petru, Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15 (1977) T. 13, 20—22, 26. 29 I. Peškar, o. c., 79, T. 11, 5, 6. M. C. Calvi, o. c., T. 22, 4. 30 M. C. Calvi, ibidem. 31 S. Petru, Emona I, 71. Galijenov novec daje terminus ante quem non za datiranje groba v tretje stoletje. Hadrijanov novec in oljenka tipa Ivänyi X (D. Ivänyi, Die pan-nonischen Lampen, Diss. Pann. II, 2 (1935) 12 s) pa sta pridatka, ki govorita za precej starejši čas. 32 P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 35, T. 1, 12. 33 É. Bónis, o. c., 42, T. 17, 11. 34 E. Keller, Die spätrömischen Grabfunde in Südbayern, Münchner Beitr. z. Vor- und Frühgeschichte 14 (1971) 105, Abb. 30. Intercisa II, Arch. Hung. s. n. 36 (1957) 418 ss. Ä. Kloiber, Die Gräberfelder von Lauriacum —■ das Ziegelfeld, Forsch, in Lauriacum 4—5 (1957) 173 ss; Idem, Die Gräberfelder von Lauriacum — das Espelmayrfeld, Forsch, in Lauriacum 8 (1962) 85 ss. 35 A. Dular, Rimske koščene igle iz Slovenije, Arheol. vestnik 30 (1979). 36 I. Peškar, o. c., 100 s, T. 19, 2. 37 T. Szentléleky, o. c., 113, Nr. 183. M. C. Calvi, o. c., T. 22, 7. 38 Intercisa II, 418 s, Abb. 88. 39 K. Dežman, MAGW 19 (1889) 24 s, Fig. 13—18. 40 I. Peškar, o. c., 100 ss, T. 18, 9. 41 O. H. Frey, S. Gabrovec, K latenski poselitvi Dolenjske. Prvi rezultati izkopavanj na stiškem naselju, Arheol. vestnik 20 (1969) 20 s, sl. 8, 3. 42 S. Petru, P. Petru, Neviodunum (1977) T. 12, 2—8, 10—18, 26. 27. 43 S. Pahič, Antični in staroslovanski grobovi v Brezju nad Zrečami, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 248 ss, sl. 15. 44 I. Mikl-Curk, Poznoantično grobišče na Zgornjem Bregu v Ptuju, Časopis za zgod. in narodopisje, n. v. 2 (1966) 46 ss, T. 5, T. 6. 45 P. Korošec, Slovanske ostaline na dvorišču SAZU v Ljubljani, Arheol. vestnik 2 (1951) 163 s. 49 Intercisa II, 419 ss, Abb. 90, 8. 12, 13, Abb. 91. E. Keller, o. c., 98 s, 102, Abb. 28, 7, 9, Abb. 29, 1, 2, 8. 47 S. Petru, P. Petru, o. c., T. 12, 1, 9, 20 do 22, 43—46, T. 13, 29, 30, 34. O. H. Frey, S. Gabrovec, o. c., si. 8, 4. T. 1. Kombinacija pridatkov v posameznih grobovih Zusammenfassung Die Analyse der Metallarmreifen in den Römergräbern Sloweniens ist ein Bestandteil des Eorschungsprojekts Synthese römischer Materialkultur in Slowenien.1 Genauere Ergebnisse der Analyse sind nur möglich, wenn man verlässliche vollständige Gräber heranzieht, deshalb ist der überwiegende Teil der Forschungsarbeit auf die Gräber des Gräberfeldes von Emona begrenzt. Im ersten und zweiten Jh. unserer Zeitrechnung wurden Frauengräbern Armreifen mit schiffchenförmiger Verbreiterung des Vorderteils und verschlungenen Enden beigelegt. In der Zeit der Claudier ist der vorn verbreiterte Teil immer verziert. Die beiden Armreifen in den Gräbern NM 41 und NM 239 (Emona I, Tab. 4; Tab. 24)2 sind die ältesten. Zur Gruppe der verzierten Armreifen gehören noch diejenigen Stücke aus Celje, Rodine und Mihovo. Die Armreifen der Gräber 21, 59, 268, 305, 546 und 870 des Gräberfeldes von Emona, die aus der Flavierzeit stammen, zeigen keine Verzierung des verbreiterten Teils. Eine jüngere Gräbergruppe mit Armreifen dieser Art stellen die Emona-Gräber 927, 253, 79 und 827 dar, die in den Ausgang des ersten und in die erste Hälfte des zweiten Jahrhunderts gehören. Der Verfasser ist der Meinung, die Idee, Armreifen auf diese Weise zu gestalten, gehe noch aus der Formenwelt des Latène hervor, und es sei möglich, ihren Ursprung auf dem Balkan zu finden. Er stellt fest, dass die Verbreiterung auf dem Vorderteil des Armreifs häufig in den Latènegrabern von Rospi Ćuprija23 Vorkommen, die verknüpften bzw. verschlungenen Enden seien dagegen ein charakteristisches Merkmal der Armreifen in den Latènegrabern des Japodengebiets,24 die beiden Bronze-Armreifen im Depot des ersten Jhs. vor unserer Zeitrechnung von Górica vereinigten jedoch beide Elemente: die verschlungenen Enden und die Verbreiterung.26 Im 2. Jh. unserer Zeitrechnung wurden auch bandförmige Armreifen getragen, deren Enden so gefertigt waren, dass man sie schliessen konnte (T. 4, 13), und einfache offene Armreifen aus Bronzedraht. Die Regelmässigkeit der Armreifengestaltung des 3. und 4. Jhs. zeigt sich in der Fertigung ihren Enden, die immer so gearbeitet sind, dass sie die Form verschiedener Tierköpfe abbilden, meist die von Schlangen (Tab. 2, 1—14; Tab. 3, 1—37). Das Grab NM 622 von Emona (Emona I, Tab. 40) mit einem Silberarmband, dessen Enden als Schlangenköpfe geformt sind, aus der Zeit zwischen 98 und 117,35 zeigt, dass solche Stücke auf unserem Gebiet bereits früher verwendet wurden. Breite bandförmige Armreifen (Tab. 4, 14—20), Armreifen mit verbreiterten Enden (Tab. 5, 7—8), Armreifen mit spitzem, dreieckigem Schlangenkopf-Abschluss, Armreifen aus vier verflochtenen Bronzedrähten mit Häkchen und Öse zum Schliessen, die einem zylinderförmigen Teil befestigt sind (Tab. 5, 1—6) und Armreifen aus geflochtenen Bronzedrähten mit eingelegten Glasstückchen lassen sich nur mit Hilfe des Vergleichs mit anderen Fundstätten für das 4. Jh. ansetzen, denn vollständige Grabeinheiten sind auf unserem Gebiet unbekannt. Ptuj 1—12, 14—IS, 17—28; Celje 13, 16. M = 1/2 T. 4. NAKIT IZ STEKLA IN JANTARJA VLADIMIRA BERTONCELI-KUČAR Filozofska fakulteta, Ljubljana Predmet našega prispevka je rimskodobni nakit iz stekla in jantarja, najden na področju SR Slovenije. Gre v glavnem za grobni material, ki ga hranijo Narodni muzej in Mestni muzej v Ljubljani ter Pokrajinski muzej v Ptuju, Mariboru in Celju.1 Prezentirano gradivo je deloma že objavljeno in obdelano, deloma pa še ni, temveč je spravljeno v depojih zgoraj navedenih muzejev. Žal pa grobne celote niso ohranjene in bo možna le tipološka klasifikacija tega gradiva. Naloga je nastala v okviru raziskovalne naloge »Sinteza antične materialne kulture Slovenije« pri Raziskovalni skupnosti Slovenije, katere nosilec je Narodni muzej v Ljubljani. Potreba po krašenju telesa in oblačil je človeku lastna skozi ves čas njegovega razvoja, kot neodtujljiv element njegove osebnosti. Zato on vseskozi premišljuje o novih načinih olepševanja ter posega po najrazličnejših materialih, iz katerih izdeluje nakitne predmete. Tako uporablja kost in slonokoščevino, živalske zobe, školjke, les, glino, kovino, dragocene in poldragocene kamne, steklo in jantar. Tendenca po krašenju je nekoliko bolj izražena pri ženskah, tako da stekleni in jantarni nakit, ki ga tukaj obravnavamo, lahko označimo pretežno kot ženski nakit. Imamo pa tudi opravka s predmeti, ki so lahko npr. znak dignitete (stekleni medaljoni) ali pa imajo neko drugo funkcijo (nekateri jantarni predmeti). Na tem mestu nimamo namena govorili o razvoju steklarske obrti, čeprav bi tudi to lahko bilo zanimivo, zdi pa se nam potrebno, da na kratko orišemo oblikovni razvoj steklenega nakita zaradi boljšega razumevanja gradiva, ki ga tukaj podrobneje analiziramo. Stekleni nakit Ko govorimo o steklenem nakitu, mislimo predvsem na ogrlice in zapestnice, sestavljene iz nanizanih steklenih jagod ali ipa iz vlite steklene mase,2 v manjši meri pa na obeske, prstane in uhane. In če pogledamo razvoj omenjenega nakita, predvsem to velja za steklene jagode, od začetkov pa do globoko v srednji vek, vidimo, da ni bilo kakšnih revolucionarnih sprememb v njegovem oblikovnem svetu. Večina oblik si ostanejo podobne, nekatere celo vseskozi enake. Prav ta tendenca steklenih jagod, da so podobne druga drugi in da se dolgo obdržijo v uporabi, nam dela težave pri kronološkemu opredeljevanju. Tudi metoda izdelave steklenih jagod se je skozi stoletja le neznatno spreminjala, kar tudi otežkoča naše delo.3 Toda dolga kontinuiteta steklenih jagod nikakor ne pomeni siromaštva v svetu steklenega nakita. Nasprotno: množica različnih oblik daje možnost številnih kombinacij in dovoljuje obrtniku-izdelovalcu mogočen razmah njegove domišljije. Sicer pa obstaja tudi nekaj oblik, ki so značilne za eno obdobje, ki je lahko krajše ali daljše: te se pojavijo in zopet izginejo. Nekoliko drugače je pri obeskih oziroma medaljonih in še zlasti pri prstanih, kjer so za določeno obdobje značilni določeni tipi. Značilno pa je, da enostavnejše oblike trajajo dalj časa, nekoliko baročnejše pa manj. Steklene prstane je tipološko in kronološko obširno obdelal Henkel.4 Klasificira jih v pet skupin: 1. grški in helenistični ter rimski republikanski prstani, 2. rimski prstani zgodnjega cesarstva, 3. rimski prstani 2. stoletja, 4. rimski prstani 3. stoletja, 5. rimski prstani poznega obdobja. Drobni stekleni nakit se pojavi v Mezopotamiji in nekako paralelno v Egiptu.5 Predvsem so to orglice in zapestnice iz steklenih jagod ter obeski. Pojavijo se okrogle, ploščate, fižolaste, valjaste, sodčaste, ovalne, hruškaste in poliedrične oblike jagod, torej široka skala oblik in inačic, ki so različno barvane in včasih z občutkom orna-mentirane.6 Videli bomo, da so se te enostavnejše oblike zelo dolgo obdržale v uporabi. Drugače je z nekaterimi drugimi vrstami steklenih jagod, kot so npr. nuci-perle, svetlo modre barve, ki so predmet razprave Haevernickove.7 Najdejo se pogosto v Mikenah. Avtorica pokaže na njihov vzhodni izvor, in to dokumentira s karto razprostranjenosti. Datira jih v glavnem v 14. stoletje pr. n. š.; Zatem jih več ne zasledimo. Ne smemo izpustiti drobno stekleno obrt, ki se v 8. stoletju pr. n. š. začne razvijati na evropski celini, v Italiji in v vzhodnoalpskem prostoru (npr. fibule s stekleno oblogo),8 in je posledica vzhodnih, egipčanskih in asirskih delavnic. Ti vplivi so dali začetni impulz razvoju domače steklene obrti. Po ustanovitvi Aleksandrije v 4. stoletju pr. n. š. (1. 330), prevzema to mesto zelo važno vlogo za razvoj keltske steklarske obrti, ki se v latenskem obdobju močno razširi na področju severno od Alp.9 Na eni strani poznamo keltski nakit iz steklenih jagod, ornamentiranih s koncentričnimi krožci različnih barv (tako imenovane Augenperle),10 ki imajo svoj izvor v Egiptu, dobimo jih pa še v pozni antiki, tokrat nekoliko modicifirane. Spomnimo se ob tem tako imenovanih Filotrano-perl,u poimenovanih po najdišču Filotrano pri Anconi. Th. E. Haevernickova pravi, da so značilne za zahodno Sredozemlje, in to dokaže s karto razprostranjenosti,12 predpostavlja pa njihov kartažanski izvor. Kasneje to »očesno« dekoracijo zamenja spirala, jagode se večajo in se razvijejo v prstanasto obliko (tako imenovano Ring-perlen), ki je značilna za srednji in še posebno za pozni laten.13 Ker smo že pri keltskem nakitu, ne smemo pozabiti omeniti značilne masivne steklene zapestnice14 in maskaste jagode.15 Pregled drobnih steklenih predmetov pri Keltih je podal že Dèche-lette.10 On meni, da so steklene jagode importirane z jugovzhoda in se v srednji Evropi dobijo že v bronasti dobi, da se nadaljujejo v železno dobo in kot nekaj značilnega preidejo v laten I, predvsem kot obeski-amuleti. Po njem se v latenu pojavijo najprej velike rumene oziroma oranžne jagode z modro belimi koncentričnimi krožci; te so lahko različnih oblik: bikonične, prstanaste ali cilindrične. Pridružijo jim se še kockaste in maskaste jagode (v obliki človeškega obraza z inkrustiranimi detajli nosu, ust, oči in ušes). V latenu II se »očesna« dekoracija razvija naprej ter postopoma spirala zamenja oko. Glavne oblike jagod so iz modrega, rumenega ter oranžnega stekla. V la- tenu III prevladuje le še spiralna dekoracija. Sicer pa jagode postanejo zelo velike in so prstanaste oblike. So enobarvne ali okrašene s spiralo, navadno iz modrega, rumenega, zelenega, belega ali rjavega stekla. Značilen je pojav teh jagod v keltskih opidih, kjer prihajajo skupaj z masivnimi steklenimi zapestnicami. Rimska imperialna doba nam zopet nudi različne oblike steklenih jagod ter po Kisi mnoge nove tipe.17 Kisino mnenje ni povsem sprejemljivo. Treba se je le spomniti jagod iz egipčanskih najdišč, zlasti iz Tell el Amarne.« Zato je bolje, če rečemo, da se pojavi določeno število novih tipov, sicer pa se obdržijo že prej znani, le nekoliko varirani tipi. Med oblikami steklenih jagod srečamo okrogle, okroglo-ploščate, lečaste, sodčaste, kapljaste, valjaste, prizmatične — kocke in prizme so lahko z odsekanimi vogali, jagodasto razčlenjene, melonaste in druge. Te so narejene iz prosojnega ali neprosojnega stekla oziroma iz steklene mase, včasih pestro ornamentirane, kar postane še posebno moderno v poznoantičnem in zgodnjesrednjeveškem obdobju pri germanskih19 in slovanskih20 ljudstvih. V flavijski dobi (69—96) srečamo jagode iz tako imenovanega millefiori ali marmornega stekla, ki ostanejo v modi še nekaj časa po Fla-vijcih.21 Nobena redkost na območju rimskega imperija niso najdbe zelenih in modrozele-nih melonasto narebrenih jagod, ki jih poznamo že iz Egipta; pojavijo se pa na evropskem prostoru v predkeltskem času22 in ostanejo značilne za 1. stoletje pr. n. š., pogoste so pa tudi v pozni antiki.23 Številne najdbe rimskodobnih steklenih jagod poznamo iz grobov v Porenju in so v zvezi s poznoantično steklarsko obrtjo v Koloniji Agripini (Köln) v 3. in 4. stoletju. Njim se pridružijo v istem času še najdbe jagod in drugega nakita iz gagata,24 ki se nam predstavlja kot značilen porenski material na prehodu iz 3. v 4. stoletje. Hitro se razširi v Panonsko nižino, kjer ga dobimo v Lauriaku,25 Intercisi26 ter v drugih grobiščih iz tega časa.27 Morda ni najbolj posrečena obravnava steklenih ogrlic in zapestnic upirajoč se le na tipologijo jagod, ker s tem razbijemo celotno podobo predmeta. Toda, v nekaterih grobnih celotah jagode nastopajo posamezno, ponekod se ne moremo odločiti, ali gre za ogrlico ali zapestnico. Pravi vzrok takšnemu prijemu pa je vsekakor dejstvo, da v grobovih nastopajo nakitni predmeti, ki so sestavljeni iz različnih oblik steklenih jagod, od katerih so ene kronološko komaj opredeljive, druge pa je le možno opredeliti nekoliko ožje. Jagode so nanizane na vrvici oziroma tenki bronasti žici, poznamo pa tudi zelo dragocene primere zlatih ogrlic ali zapestnic s steklenimi jagodami in dragocenimi vmesnimi kamni.28 Zelo lepe predmete poznamo iz ipontskih delavnic, kot npr. ogrlico iz Hersoneza, datirano v 1.—2. stoletje.29 Ob tem moramo poudariti, da so steklo sploh začeli uporabljati kot nadomestilo za dragocene kamne, toda nikakor ne kot poceni nadomestilo, kajti v začetku je pridobivanje stekla bilo precej drago.30 Ko smo že pri dragocenem nakitu, naj omenimo še ogrlice in zapestnice iz pravih biserov (margarites), ki so tako rekoč bile rezervirane le za najvišje rimske kroge, za cesarice in člane cesarske družine. G. Becatti omenja Plinijevo poročilo, da je Kaligulina žena Lollia Paulina imela biserno ogrlico vredno 40 milijonov sestercev in da je ta bila prinešena po trgovskih poteh z Vzhoda.31 Stekleni nakit iz rimskodobnih grobov na področju Slovenije vključuje steklene ogrlice in zapestnice oziroma nize steklenih jagod, obeske, gumbe —1 ploščate ali prevrtane s spiralno ornamentaci jo; dobijo pa se tudi posamezne jagode. Steklenih uhanov v Sloveniji zaenkrat ne poznamo. Od steklenih prstanov sta znana le dva primerka; eden je izkopan leta 1973 v Novem mestu (lok. Beletov vrt) in je temnomoder;32 drugega poznamo iz Ljubljane, grob MM 384. Posamezne tipe steklenega nakita je težko kronološko opredeliti, ker tudi znane grobne celote večinoma le dokumentirajo rabo določenega tipa v določenem časovnem intervalu, ne povedo nam pa časovni okvir tega tipa nasploh. To velja še posebno za steklene jagode,33 ki so lahko okrogle, okrog-lo-ploščate, valjaste, lečaste, sodčaste, bikonične, kockaste (T. 1: 1—5, 8; T. 2: 1—2, 4—8; T. 3: 36—39). Te srečujemo skozi celotno rimsko obdobje, izvor pa imajo v vzhodnem ambijentu. Aktualne ostanejo še dolgo po razpadu zahodnega rimskega cesarstva v zgodnjem veku pri Germanih in Slovanih.34 Na osnovi objavljenih grobov, ki so bili izkopani v Ljubljani,33 lahko v splošnem ugotovimo nekoliko bolj zgodnje značilnosti steklenega nakita kakor pa v Celju36 oziroma v Ptuju37; verjetno pa je to dejstvo bolj pogojeno z značajem doslej objavljenih grobišč, kakor značajem steklenega nakita samega. Še enkrat poudarimo, da obravnavani tipi kontinuirajo v zgodnji srednji vek, kar potrjujejo najdbe npr. na Ritniku,38 v Ptuju39 in Brezju.40 Tod se najde v zgodnje-srednjeveških grobovih nakit iz steklenih jagod, ki se ne razlikuje od tovrstnih antičnih najdb. Kapljasti in jagodasto razčlenjeni tipi pa so značilni za pozno antiko in zgodnji srednji vek.41 S. Pahič prav zaradi masovne izdelave takšnih steklenih jagod meni, da je o njih težko govoriti podrobneje.42 In kot smo se že pri obravnavi razvoja rimskodobnih steklenih jagod ozirali na prazgodovinsko obdobje oziroma na kulture starega Vzhoda, tako bi se pri obravnavi srednjeveških tipov steklenih jagod morali zavedati, da je njihov izvor v okviru antične oziroma poznoantične in bizantinske steklarske obrti. Preden pa se obrnemo k tistim tipom steklenih jagod, ki so časovno jasneje določljivi in o katerih je možno povedati nekaj več, povejmo še nekaj besed o luksuznih najdbah steklenega nakita v Sloveniji. Poznamo ga predvsem iz Ribnice (grob 15)43 na Dolenjskem ter iz Ljubljane (Karlovška cesta).44 Luksuzni nakit v Sloveniji je poskušala ovrednotiti že S. Petru.45 Grob iz Ribnice vsebuje zlato ogrlico s steklenimi jagodami, prstan z bisernim nizom na obodu medaljona, ki sodi k skupini zelo razširjenih rimskih prstanov ter uhane, ki so v tem primeru najboljša opora za kronološko opredelitev groba. Ogrlica ima še najboljšo analogijo v primerku, ki je najden v sarkofagu na Karlovški cesti. Avtorica obe bogati najdbi datira v drugo polovico 3. stoletja in je mnenja, da je nakit bil izdelan ali v antični Emoni ali, verjetneje, v Akvileji. Prizmatične jagode (T. 3: 33—35) Pojavljajo se v obliki večstranih prizem — četverostranih ali šesterostranih, ki imajo včasih odsekane vogale. Grobne najdbe v Intercisi40 nam povedo, da so tam najbolj priljubljene na prehodu iz 2. v 3. stoletje; pojavljajo se tudi še v 4. stoletju. Močno so zastopane v Lauriaku,47 kjer so najbolj značilne za prehod iz 3. v 4. stoletje, čeprav se dobijo še v poznem grobu 32 B, ki sodi na prehod iz 4. v 5. stoletje48 ter v okolici Keszthelyja, iz približno istega časa.49 Najdbe v Sloveniji potrjujejo zgoraj navedene kronološke ugotovitve. Od emonskih grobov je najbolj zgovoren grob MM 214,50 datiran sicer z novcem Decija (249—251) v drugo polovico 3. stoletja, toda zapestnici z zaključki v obliki kačjih glavic ter oljenka (tip VII po Loeschkeju)51 pričajo za čas okrog leta 300. Istočasen je tudi grob NM 67052 z novcem Maksimiana Herkulija in poznimi tipi pečatnih oljenk. In končno T. Knez približno enako oziroma nekoliko pozneje datira grob 5 iz Pristave pri Trebnjem.53 Tam je v skeletnem grobu najdena ogrlica iz modrega in temnozelenega stekla ter lepo izdelana zelena steklena čaša. Način pokopa in čaša opredeljujeta grob v drugo polovico 4. stoletja. Ogrlico iz emonskega groba MM 15854 je zaradi pomanjkanja trdnih opor težko natančno opredeliti, gotovo pa gre za isti tip. Resda poznamo iz doline Une, iz Ribiča nekaj bolj enostavnih primerov prizmatičnih jagod, ki jih Z. Marič opredeljuje v svojo VI. fazo oziroma v 1. in začetek 2. stoletja.55 Torej moramo tudi pri obravnavi prizmatičnih jagod biti zelo previdni. One so kot tip zelo dolgo v uporabi, se pa vendarle dajo mlajši primeri ločiti od starejših. Okrogle m e 1 o n a s t o n a r e b r e n e j a g o d e (T. 1: 6, 10; T. 2: 3; T. 3: 1—32) Običajno so iz zelene, modre ali modrozelene steklene mase. Pogosto nastopajo v grobovih, bodisi posamezno ali nanizane na vrvico.56 Njihov izvor je v Egiptu,57 od koder se razširijo po sredozemskem svetu58 in na evropsko celino. Pri nas se, po D. Srejo-viču,59 na centralnem ilirskem prostoru dobijo v 4. stoletju pr. n. š. V rimski dobi so pa prav na tem prostoru redkejše. Drugače je na japodskem ozemlju, v dolini Une, kjer se od 1. stoletja pr. n. š. nadaljujejo v 1. in 2. stoletje n. š.60 V Sloveniji jih na osnovi grobnih najdb ne moremo natančno datirati, ker pač grobne celote niso ohranjene. Opažamo močno koncentracijo teh jagod v Ptuju, nekaj primerov poznamo tudi iz Drnovega,61 iz Ljubljane pa najdbo iz palače Gradisa.62 Medtem ko Ch. Simonett trdi, da so takšne jagode značilne za 1. stoletje n. š., še posebno za avgustejski čas,63 M. Alföldi zagovarja nekoliko poznejšo datacijo podobnih jagod,' le nekoliko manj pravilne oblike, v Intercisi.64 Logično bi bilo sprejeti njeno datacijo tudi za naše primere, kajti one tudi sodijo v sklop materialne kulture Panonske nižine, katere eno izmed tipičnih rimskih grobišč je Intercisa. Pestro ornamentirane jagode iz steklene mase (T. 1: 7; T. 3: 41—49) Te so lahko okrogle, ovalne, valjaste ali sodčaste oblike. Ornamentirane so s cikcak ali valovito linijo, dejansko stekleno nitjo, ki je vedno različne barve od podlage (ali celò večbarvna). Pogosto na teh jagodah srečamo bradavičaste izrastke ali pa vdol-ben ornament. Kakor tudi vrsta drugih tipov, spoznamo jih na Vzhodu, postanejo zelo priljubljene pri Keltih, h katerim pridejo iz alpskega in italskega prostora. V Sloveniji je zelo bogato najdišče pestro ornamentiranih jagod Mihovo,65 kjer spremljajo garniture panonske ženske noše v 1. stoletju n. š. Po M. Alföldi pridejo takšne jagode v modo zopet v 4. stoletju, se nadaljujejo v 5. stoletje in v zgodnji srednji vek.66 Lep primer obravnavanega tipa jagod je v emonskem grobu MM 224,67 ki ga dve pasni sponi opredeljujeta v 4. stoletje.68 Zanimivo obliko valjaste steklene jagode s svetlejšim ornamentom, ki jo poznamo iz dolenjskega prostora, iz Mihovega ter Kuclja pri Šmarju (T. 1: 4, 7) kot sestavni del dveh nizov jagod, datira Z. Marič v svojo VI. fazo, torej v L—2. stoletje.69 Naše primerke ne moremo opredeliti, ker nam za to manjka materialne opore. prevrtani stekleni gumbi s spiralnim okrasom (T. 2: 11—16) V grobovih jih navadno dobimo posamič, čeprav jih je lahko tudi več skupaj.70 Po svoji obliki spominjajo na vretenca; zgornjo stran imajo konveksno, spodnjo pa ravno. Izdelani so iz stekla različne barve, najbolj pogosto iz modrega ali zelenega s svetlejšo ali temnejšo stekleno nitjo, ki pa tudi mi obvezna (T. 2: 15—16). Mnenja različnih avtorjev o funkciji teh gumbov, ki se pogosto dobijo tudi na slovenskem prostoru, je rezimirala S. Petru,71 vprašanje o njihovem pravem namenu pa zaenkrat pušča odprto. Najnovejšo študijo o njih je napisala Th. E. Haevernick,72 in jih opredeljuje kot glavice okrasnih igel (Nadelkopf). Poimenuje jih po najdišču Kempten. Iz priložene karte razprostranjenosti je razvidna močna koncentracija obravnavanih »gumbov« na jugoslovanskem prostoru. Avtorica zagovarja tezo, da bi eden od centrov izdelave teh predmetov utegnila biti Aenona-Nin ali njena okolica. Na podlagi najdbe iz Kemptna sodijo v 1. stoletje n. š. Za zgodnejšo datacijo zaenkrat nimamo dokazov, dovoljuje pa se njihov pojav v mlajših grobovih. Datacijo Haevernickove potrjuje že bežna analiza nekaj grobov iz Slovenije, ki prezentirajo obravnavani tip gumbov. Lep primer za zadnjo četrtino 1. stoletja n. š., je grob A 17 iz Dobove,73 ki vsebuje dve žari, dva vrča, dve skledi in dve čaši. P. Petru meni, da gre sploh za dvojni ženski pokop. Na ipodlagi dovolj zgovornega gradiva ga datira kot smo že omenili; datacijo pa krepi še slabo ohranjen Neronov sesterc, kovan med leti 64—66. Približno enako lahko datiramo tudi emonski grob MM 656 z novcem Vespazijana, steklenim in keramičnim gradivom ter kovinskim ogledalom.74 Za prvo polovico 2. stoletja n. š. priča grob 16 iz Globodola;75 opredeljujeta ga pečatna oljenka Fortis s širokim kanalom (ki se pojavlja po letu 100) in bronasta ločna fibula s samostrelno peresovino. Ploščati gumbi iz steklene mase (T. 3: 50—63) Večino ploščatih gumbov iz steklene mase različnih barv poznamo s slovenskega prostora v Ptuju. O njih je težko nekaj več povedati, ker ne poznamo grobnih celot, predvsem pa je težko razložiti njihovo dejansko funkcijo. Nekoliko besed pove o njih R. Zahn,70 ko obravnava tako imenovani otroški grob iz berlinskega antikvariata; v grobu je namreč najdeno 74 takšnih gumbov. Avtor izraža negotovost, ali so res bili gumbi namenjeni le igranju ali pa je njihova funkcija bila drugačna. Najdba je datirana z novcem Tiberija, kovanim med leti 15 in 16. Grobne najdbe v Sloveniji bi v glavnem soglašale z Zahnovo datacijo v 1. stoletje n. š.; npr. emonski grob NM 480, datiran z novcem Germanika77 in grob NM 550.78 Obeski (T. 2: 9—10) Spregovorili bomo nekaj besed o steklenih obeskih oziroma medaljonih, ki so zastopani v Sloveniji. Obeski v obliki vrčka oziroma amfore (T. 2: 9) so izdelani iz črne steklene mase in okrašeni s stekleno nitjo v drugi barvi (svetlejši).79 O njih piše B. Filarska in jim pripisuje grški izvor (àiacpopd);).80 Oziraje se na podobno najdbo, sicer v beli barvi, ki predstavlja del popolnoma ohranjene ogrlice v Intercisi, M. Alföldi tudi zagovarja njen grški izvor.81 Ona meni, da najdba sploh predstavlja import iz pontskega področja. Ne daje pa časovnega okvira, kam naj bi sodila. Zato tudi ne moremo časovno opredeliti edini tak primerek, ki ga poznamo iz Ptuja. Obeski s figuralnim prizorom (T. 2: 10) medaljonaste oblike se v splošnem pojavijo šele v rimski imperialni dobi in imajo navadno podobo bogov, Meduze ali kakšne zveri,82 so pa tudi z dvojnim portretom, kot ga imamo v našem primeru.88 Takšni obeski oziroma amuleti so predmet razprave N. Cambija.81 Po njemu so obravnavani obeski, izdelani iz treh vrst stekla, rjavega, rumenkastega ter modrega. Datira jih v čas prehoda 3. v 4. stoletje, v obdobje verske tolerance. Meni, da takšni obeski s svojo ideologijo, grško pisavo in rjavorumemm steklom jasno kažejo na bolj vzhoden, egipčan-sko-sirski izvor. To trditev krepijo tudi grški napisi, ki so včasih na obeskih. Pravo analogijo za naš ptujski obesek poznamo iz Solina.85 Obesek z dvojnim portretom je sumarno izdelan in je težko reči, ali sta na njem upodobljena zakonca ali gre za dve drugi osebi. Na slovenskem prostoru poznamo še dva primerka medaljonov iz modrega stekla s portretom. Eden je iz Ljubljane in so ga prinesla na dan Schmidova izkopavanja, drugi je iz Ptuja, najden na Hajdini. Oba hrani dunajski umetnostnozgodovinski muzej.86 Medaljon iz Ljubljane predstavlja portret Tiberija (velikost 2,5 X 1,1 cm)87 ali pa njegovega sina Druza;88 ptujski medaljon (premer 4,0 cm) pa po G. Alföldiju predstavlja prav tako Druza v oklepu, z glavicama sinov dvojčkov Tiberija in Germanika na ramah ter glavo hčerke Julije na prsih spodaj. Medaljon je važen, ker ga je časovno lahko zelo ostro opredeliti med leta 19 in 23 oziroma med leti rojstva dvojčkov in smrtjo Druza.89 Na jugoslovanskem prostoru poznamo doslej le en primer obravnavanih medaljonov, in sicer iz Burnuma, s portretom Tiberija.80 Najdemo jih pa v vojaških taborih severnega dela rimskega imperija, med katerimi so najbolj pomembni Vindonissa, Carnuntum in Brigantium; Burniim pa kot najjužnejša točka. Alföldi jih razvršča v dve skupini: tip »Vindonissa« — z doprsjem imperatorja brez otroških glavic in tip »Poetovio« — z doprsjem in tremi otroškimi glavami.91 V prvo grupo sodita med drugimi tudi naša primerka iz Ljubljane in Burnuma, v drugo pa primerek iz Ptuja. Avtorji so si edini, da so obravnavani medaljoni fungirali kot vojaška odlikovanja in da so jih zaradi takrat imenitnejšega materiala kot so takrat smatrali steklo, nosili na svojem oklepu oficirji višjega ranga. Datirajo jih, predvsem ikonografsko, po portretih v prvo polovico 1. stoletja. Za zaključek lahko še enkrat poudarimo dolgo kontinuiteto posameznih tipov steklenih jagod, katerih izvor je na področju kraljevstev starega Vzhoda in so v uporabi do visokega srednjega veka. Ob tem je zanimivo mnenje Th. E. Haevernickove v študiji o steklenih jagodah ter fragmentih, da se sekundarno uporabljajo kot amuleti, ki naj bi varovali človeka na njegovi življenjski poti in po smrti.92 Ti niso več pridani le v ženske grobove, ampak postane njihov značaj splošen. Avtorica torej odreka steklenim jagodam zgolj funkcijo manj ali več cenenega nakita, modernega v določenem obdobju, ki pa nam ne pove ničesar več. Ravno nasprotno, pravi, da je osnovna ideja ob vsaki antični in tudi sodobni stekleni jagodi njena apotropeicna moc in značaj amuleta. Vprašanje izvora in uporabe jantarja je v arheološki vedi postalo aktualno v drugi polovici 19. stoletja.93 Vendarle to še danes ni povsem zadovoljivo rešeno, kljub bolj ali manj uspešnim prizadevanjem različnih strokovnjakov — tako naravoslovcev kakor tudi arheologov. Vsekakor pa med tehnično najmodernejše raziskave o izvoru jantarja sodijo tiste s pomočjo metod fizikalne in kemične analize.94 Na drugi strani je treba omeniti prizadevanja italijanskih arheologinj L. Bertacchi,95 T. Biavaschi96 in C. Calvi,97 ki z arheološko in kulturnozgodovinsko metodo skušajo priti do pozitivnih rezultatov pri osvetlitvi vprašanja izvora in predvsem uporabe jantarja. Po svojem postanku je jantar fosilna oligocenska smola dreves iz družine Pinaceae, in sicer predstavnika Pinus succinifera. Ima komplicirano kemično sestavo, kjer so organski bazi primešane kovinske prvine.98 Že v antičnih časih so jantar omenjali ali ga nekoliko obširneje obravnavali različni avtorji;99 njihovo pojmovanje jantarja pa je bilo dokaj različno. Toda pri Rimljanih označuje ime sucinum že »naš« jantar. Mnenje, da je izvor jantarja obala Baltiškega morja in da prihaja na jug po reki Eridanos (Visla?, Laba?), sloni tudi na poročilih antičnih avtorjev.100 Tudi podatek o tako imenovani jantarski poti, ki je peljala od baltiške obale proti Sredozemlju, dobimo v antiki. Res je, da so ti podatki tudi arheološko dokumentirani z najdbami grškega izvora, datiranimi v 5. stoletje pr. n. š., ki so bile odkrite na severnoevropskem prostoru. Najdbe pričajo za grško-baltiške trgovske stike med obalo Črnega morja in severno Evropo, ki naj bi potekali ob Visli in Dnjestru. Moderne raziskave sicer potrjujejo dejstvo, da so ležišča jantarja na baltiški obali, toda ta niso odkrita le na tem področju. Obrnimo se zopet k rezultatom nemških strokovnjakov, ki so na osnovi natančnih analiz ugotovili več vrst jantarja iz različnih najdišč. Namreč: jantar iz različnih najdišč se po kovinskih primeseh medsebojno več ali manj razlikuje. Avtorji navajajo sedem vrst jantarja: baltski, ruski, švicarski, ru-munski, libanonski, kanadski in sicilski.101 J. Filip razlikuje le tri skupine jantarja, ki jih loči po stopnji kislosti: baltski (0,4 %), italski (0,8 %), rumunski (od 0,8 % na-naprej).102 Glede na razširjenost jantarnih najdb v prazgodovinskem in antičnem obdobju je logično, da so naši predniki poznali več najdišč tega dragocenega materiala ter da niso bili odvisni le od trgovskih zvez s severno Evropo. V času starejše kamene dobe so najdbe jantarja zelo redke, bolj pogostne pa so v obdobju mlajše kamene dobe. Iz njega izdelujejo amulete in okrasne predmete. Takšni so npr. najdeni v megalitskih grobovih Francije.103 Znatno se razširi v kovinskih obdobjih, ko ga začno uporabljati tudi ljudstva srednje Evrope in alpskega prostora. Najdbe jantarja so pogostne na Apeninskem (zlasti v picenskem kulturnem krogu)104 ter na Balkanskem polotoku. Na drugi strani poznamo jantar na Starem Vzhodu, v Egiptu (XVIII. dinastija), Mezopotamiji in Siriji, kjer pa je kronološko starejšega značaja.105 Ob tem je zanimivo mnenje W. Helbiga,100 da v grške grobove prazgodovinskega časa pridajajo jantar le tako dolgo, dokler je dežela bila pod vplivom maloazijskih civilizacij. V Italiji je jantar pogostnejši v grobovih, kjer nastopata feničanski in karta-žanski import. V klasičnem grškem obdobju jantar izginja, analogno se zgodi v tem času tudi v Italiji. In šele v 1. stoletju n. š. se ponovno pojavi. Morda utegne ta drugi pojav jantarja biti povezan z novim orientalnim vplivom. Pravi razcvet produkcije luksuznih jantarnih predmetov, predvsem nakita, kozmetičnih pripomočkov in drobne plastike, sodi v zgodnje imperialno obdobje. Močan center je bil v Akvileji. Od časa zadnjih cesarjev julijsko-klavdijske dinastije, zlasti Nerona (54—68), do sredine 2. stoletja je tam drobna umetniška obrt uporabljala poleg jantarja še kost in slonokoščevino, žlahtne kovine zlato in srebro, dragocene kamne, steklo in stekleno maso.107 C. Carducci meni,108 da je drugi center izdelave drobnih predmetov iz jantarja bil v Piemontu in v zahodni Padski nižini, kjer so se razvile delavnice, po tehniki drugačne od akvilejskih, predvsem bolj veristične v izvedbi. C. Calvi v zadnji študiji o tem problemu109 deli jantarne predmete v naslednje skupine: vazice in skrinjice s pokrovom, okrašene z mitološkimi ali podobnimi prizori — kot del ženskega toaletnega pribora, igralne kocke; želode; prstane z ženskim portretom oziroma kakšnim drugim prizorom; različne predmete živalske (figurice psov, miši, školjk) in rastlinske oblike (listi, sadeži). Ocenjuje jih za predmete izrazite umetniške vrednosti. Mi pa lahko k naštetim dodamo še jantarne igle ter ogrlice iz jantarnih jagod, kakor je v svojih izvajanjih že storil K. Ritter.110 Po mnenju S. Panciere111 so jantarni predmeti v Akvileji delo lokalnih umetnikov, ki so ustvarili svojo delavnico in šolo. Takšni predmeti vedno ekskluzivno izstopajo iz grobnih celot. In niso omejeni le na Italijo, temveč se hitro širijo po vsem imperiju. V rimskodobnih grobovih na slovenskem ozemlju najdemo jantarne prstane in obročke, jantarne igle, jantarne jagode, ki lahko nastopajo posamezno ali v nizih, toaletni pribor. Zaenkrat manjka le drobna plastika. Jantarni obročki in prstani (T. 4: 5—8; T. 4: 9—10) Poleg Ptujskih in celjskih primerkov, katerih okoliščine najdb ne poznamo, so ohranjeni tudi v emonskih grobovih.112 Takoj jih lahko ločimo v štiri skupine: enostavne gladke oziroma rahlo narebrene prstane, prstane z ženskim portretom, prstane z ležečim psom ter enostavne masivne obročke. Jantarne prstane obravnava F. Henkel v sklopu svoje obširne monografije o antičnih prstanih.113 Meni, da ti niso praktično uporabni predmeti, ampak simbolični pridatki v grobove. Kajti, po njegovem mnenju, ni mogoče kako drugače razložiti prstane s figuro Hypnosa, spečega dečka, ki simbolizira smrt. Prstani z ženskim portretom Poznamo le en primer v Sloveniji, in sicer iz groba MM 384 v Ljubljani.114 V grobu je poleg jantarnega prstana najden še temnomoder steklen prstan, reliefna oljenka iz druge polovice 1. stoletja, dve okrogli stekleni čaši, ki sodita po N. Lambogli med leti 25 in 40,115 balzamarij, soroden tistemu tipu, ki ga Lamboglia datira med leti 40 in 60.116 Paralele za naš primer najdemo v Akvileji in smo upravičeni smatrati, da je k nam prispel od tam.117 Takšni prstani so zelo pomembni zaradi možnosti njihove kronološke opredelitve. Ženska podoba nosi namreč frizuro, oblikovano po vzoru na frizuro tedanje cesarice, ki je postala splošna moda v premožnejših krogih vsega imperija.118 Doslej objavljeno gradivo, ki nam je bilo pri obdelavi jantarja dostopno, ne kaže direktnih analogij za naš primer. Toda po grobni celoti ga lahko zanesljivo datiramo v drugo polovico 1. stoletja — flavijsko obdobje. Prstani s predstavo ležečega psa (T. 4: 9) Razen primera, ki ga mi tukaj prinašamo iz Ptuja, poznamo še enega, bolj stiliziranega iz emonskega groba NM 662.118 Tudi takšni prstani so pogosti v Akvileji, v grobovih druge polovice 1. stoletja in prve polovice 2. stoletja.120 Obravnava jih že K. Ritter in pri tem poudarja pomen psa čuvaja v grobnem kultu.121 Naš emonski primerek lahko postavimo na konec 1. stoletja ali vsaj na začetek 2. stoletja. Takšna datacija bi zelo ustrezala mnenju T. Biavaschi, da so prstani s predstavo ležečega psa najbolj pogostni prav v Trajanovi dobi (98—117).122 Ostanejo nam še prstani brez figuralnega okrasa, ki so lahko le nekoliko narebreni (T. 4: 10). Iz Slovenije poznamo iz emonskih grobišč123 tri grobne celote s takimi primerki in jih datiramo v drugo polovico 1. stoletja ter prvo polovico 2. stoletja. Jantarne obročke (T. 4: 5—8) poznamo iz Celja ter enega iz Ljubljane — grob NM 2.124 Za njihovo kronološko opredelitev nimamo dovolj trdnih opor. Jantarne igle (T. 4: 11—14) Med jantarnimi iglami ločimo dva tipa: prvega tvorijo na bronasto žico nataknjene lečaste jantarne jagode različnih velikosti, npr. igla iz Ptuja (T. 4: 13), pri drugem pa so jagode skladno nanizane, tako da tvorijo kompletno paličico (T. 4: 14).125 Najlažje datiramo prav najlepšo —- iz emonskega groba NM 813,126 ki jo zaradi drugih pridatkov lahko opredelimo v drugo polovico 1. stoletja: pečatna oljenka ATIMETl ima namreč še ozek kanal, kar kaže na čas pred letom 100. V isti čas lahko datiramo tudi balzamarij127 ter plitek krožnik.128 Nobenih težav ni niti z opredelitvijo groba NM 1 s Karlovške ceste v Ljubljani,129 ki je poleg igle vseboval še ogrlico iz Galijenovih zlatnikov (253—268), steklene ampule značilne za 3. in 4. stoletje,130 uhan z zanko ter stekleničko. Inventar groba je precej mlajši od doslej obravnavanih grobov in priča za drugo polovico 3. stoletja. Druga vrsta jantarnih igel sestoji tudi iz jantarnih jagod; po velikosti pa izstopajo oba skrajna in osrednji člen. Emonski grob NM 303 vsebuje tako iglo, le da je njen osrednji člen izgubljen;131 dve pečatni in ena reliefna oljenka datirajo grob na prehod iz 1. v 2. stoletje.132 O funkciji jantarnih igel si še danes nismo na jasnem. O njih je obširno pisal K. Ritter,133 ki se na koncu svojih izvajanj odloča za njihov kultni, žrtveni pomen v pogrebnem obredu. Sicer pa sprva smatra, da gre za ženske toaletne pripomočke. O njih spregovori že tudi G. Brusin134 in L. Bertacchi,135 ki sprejme Brusinovo tezo, da gre za sceptre, ki so jih uporabljali rimski veljaki, cesarji, konzuli, poveljniki. Naše jantarne igle namreč po svoji obliki spominjajo na analogne slonokoščene rimske simbole oblasti. Nekaj posebnega sta dva primerka jantarnih igel iz Ptuja, ki oblikovno spominjata na preslice (T. 4: 11—12). Najdeni sta v grobu, ki je z novcem Klavdija II. (249—251) datiran v leto 251.130 Vsekakor pa nam novec ne more povedati časovnega okvira, v katerem se takšne igle pojavljajo, pa tudi pomanjkanje analogij nas prisili, da pustimo problem časovne opredelitve obravnavanih igel odprt. Ostanejo še jantarne jagode (T. 4: 1—4), ki se v grobovih pojavljajo posamično,137 v parih138 ali pa so nanizane na bronasto žico in tvorijo zapestnico.139 Tak primerek (Ptuj, Spodnji Breg — grob 1) je datiran v 3. stoletje; oporo za tako datacijo pa imamo v keramičnem ter steklenem posodju.140 Na koncu še omenimo toaletno skrinjico iz Ptuja (T. 4: 15), ki predstavlja le bledi odmev lepo okrašenih oglejskih primerkov. Za zaključek sploh lahko izrazimo negotovost v kolikor so se tukaj obravnavani predmeti iz jantarja sploh rabili kot nakit v pravem smislu te besede. Vse jih lahko označimo kot praktično neuporabne, skupaj s prstani, ki so ali premasivni ali premajhni, vselej pa ipreveč krhki za nošenje. Mnenje, da so imeli jantarni predmeti predvsem votivni značaj, da so jih polagali v grobove, še posebno v grobove otrok in mladih ljudi141 zaradi prepričanja v njihovo apotropeično moč, je prvi izrazil K. Ritter.1« Prevzel ga je v začetku tega stoletja F. Henkel143 ter v novejšem času L. Bertacchi144 in C. Calvi.143 Jantarni predmeti v grobovih naj bi imeli torej funkcijo amuleta, ki čuva pokojnike vsega zla. Misel, ki se nam vsiljuje ob obravnavi rimskodobnega jantarja v Sloveniji je naslednja: razmeroma malo ga je; to pa zaradi tega, ker je zgorel. To kar je ostalo in je shranjeno v slovenskih muzejih nas spomni na bogate zbirke jantarja v oglejskem Museo Nazionale; iz oglejskega območja so verjetno prihajale osnovne pobude za izdelavo jantarnih predmetov pri nas. Nato se izkristalizirajo centri kot so mesta Emona, Celeia, Poetovio, kjer jantar poznamo, drugod pa ne. Verjetno gre v našem primeru za izmenjavo dobrin med Italijo in Panonijo, pa tudi za izmenjavo dobrin med samimi panonskimi centri. KATALOG STEKLENEGA NAKITA V SLOVENIJI Narodni muzej, Ljubljana: 1 Narebrena jagoda iz zelene steklene mase; premer (pr.) 1,1 cm, inv. št. 2795. Najdišče: Dolenja Stara vas pri Šentjerneju (T. 3: 7). 2 Štiri jagode iz pestro ornamentirane steklene mase različnih barv in oblik. Ornament je izveden v kombinaciji modro bele, črno bele, rdeče in rumene barve. Pr. 1,1—2,2 cm, inv. št. 3348. Najdišče: Mihovo (T. 1: 7). 3 Pet narebrenih jagod iz svetlo zelene (3) in modrozelene steklene mase; pr. 1,1—1,8 cm, inv. št. 3698. Najdišče: Dolenja Stara vas pri Šentjerneju (T. 1: 10). 4 Niz 20 bikoničnih steklenih jagod v modri in zeleni (1) barvi; pr. 0,6—0,8 cm, inv. št. R 8687. Najdišče: Šentjernej (T. 1: 8). 5 Niz 38 steklenih jagod, med katerimi je ena bronasta, okrogle, valjaste in prizmatične oblike v zeleni, črni, modri, beli in rjavi barvi; pr. 0,4—1,1 cm, inv. št. 2098. Najdišče: Kucelj pri Šmarju (T. 1: 4). 6 Šest rumenkasto belih steklenih jagod; štiri so jagodasto razčlenjene, dve okrogli; pr. 0,4 cm, inv. št. 2098. Najdišče: Kučelj pri Šmarju (T. 1: 9). 7 Ogrlica 86 steklenih jagod lečaste, valjaste in sodčaste oblike v modri, zeleni, rjavi in prosojni barvi; pr. 0.2—0,8 cm, inv. št. 2657. Najdišče: Dolenja Stara vas pri Šentjerneju (T. 2: 1). 8 Ogrlica 159 steklenih jagod bikonične, lečaste, valjaste in prizmatične oblike v modri, zeleni, rumeni in beli barvi; pr. 0,3—0,6 cm, inv. št. 1477. Najdišče: Novo mesto (T. 1: 5). Lit.: J. Korošec, Zgodovina Ljubljane I (1955), 444, T. 2: 4. 9 Ogrlica 146 cevastih steklenih jagod v rjavi, zeleni in črni barvi; pr. 0,2—0,3 cm, inv. št. 1478. Najdišče: Novo mesto (T. 2: 6). 10 Niz 52 steklenih jagod, bikonične, lečaste in okrogle oblike v modri, zeleni, rumeni in črni barvi; pr. 0,3—0,7 cm, inv. št. 2701. Najdišče: Dolenja Stara vas pri Šentjerneju (T. 1: 2). 11 Prizmatična jagoda iz zelene steklene mase; pr. 1,3 cm, dolz. 2,0 cm, inv. st. 2702. Najdišče: Dolenja Stara vas pri Šentjerneju (T.3: 35). 12 Niz 43 steklenih jagod, bikonične, lečaste in okrogle oblike v modri, rumeni, zeleni, rjavi in črni barvi; pr. 0,3—0,6 cm, inv. št. 4095. Najdišče: Breg pri Celju (T. 2: 5). Lit.: A. Bolta, Arheološki vestnik 8 (1957), 317 ss, sl. 9. pokrajinski muzej Maribor: 13 Ogrlica 343 cevastih, lečastih in okroglih ploščatih steklenih jagod v zeleni, modri rumeni, rjavi in črni barvi z dvema podolgovatima obeskoma iz svetlo zelene steklene mase; pr. 0,2—0,6 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj, Zgornji Breg (T. 1: 3). 14 Štiri različne jagode; tri iz steklene mase in ena iz temno modrega prosojnega stekla. Jagode iz steklene mase so ornamentirane z vdolbeno cikcak linijo ali pa s prevlečeno nitjo rumene in rdeče barve, pr. 1,3—2,0 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj (T. 3: 37, 44, 47—48). 15 Niz 14 melonasto narebrenih jagod iz zelenkaste steklene mase; pr. 1,5—2,2 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj (T. 2: 3). Pokrajinski muzej Ptuj: 16 Tri modre jagode (ali trije gumbi) z belim spiraloidnim ornamentom; pr. 2,0 cm, inv. št. 959. Najdišče: Ptuj (T. 2: 11—12, 14). 17 Svetlo zelen steklen prevrtan gumb z olivno zelenim spiraloidnim ornamentom; pr. 2,3 cm, inv. št. 959. Najdišče: Ptuj (T. 2: 13). 18 Svetlo zelen steklen prevrtan gumb; pr. 2,6 cm, inv. št. 10492. Najdišče: Ptuj (T. 2: 15). 19 Valjasta jagoda iz črne steklene mase z rdečim in rumenkastim prevlečenim ornamentom; pr. 0,1, dolž. 3,4 cm, inv. št. 3271. Najdišče: Ptuj (T. 3: 43). 20 Valjasta jagoda iz črne steklene mase z modrozelenim prevlečenim ornamentom v obliki poševnih in cikcak linij; pr. 1,2 cm, dolž. 2,4 cm, inv. št. 3271. Najdišče: Ptuj (T. 3: 42). 21 Jagoda iz črne steklene mase s tremi čepastimi izrastki; pr. 1,2 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj (T. 3: 41). 22 Ploščat gumb iz črne steklene mase; pr. 1,1 cm, inv. št. 3420. Najdišče: Ptuj (T. 3: 52). 23 Ploščat gumb iz travnato zelene steklene mase; pr. 1,5 cm. inv. št. 3420. Najdišče: Ptuj (T. 3: 53). 24 Gumb ovalne oblike iz zelenkasto srebrne steklene mase; pr. 1,0 cm, dolž. 1,3 cm, inv. št. 4214. Najdišče: Ptuj, zgornji Breg (T. 3: 54). 25 Prizmatična steklena jagoda prosojno zelene barve; pr. 1,3 cm, dolž. 1,9 cm, inv. št. 3318. Najdišče: Ptuj, Zgornji Breg (T. 3: 34). 26 Okrogla jagoda iz črne steklene mase, ornamentirana z vdolbeno valovnico; pr. 1,0 cm, inv. št. 3272. Najdišče: Ptuj (T. 3: 49). 27 Kolobarnata jagoda iz zelenega stekla; pr. 0,9 cm, inv. št. 960. Najdišče: Ptuj (T. 3: 39). 28 Svetlo zelena steklena jagoda; pr. 0,9 cm, inv. št. 959. Najdišče: Ptuj (T. 3: 40). 29 Fragment narebrene jagode iz črne steklene mase (kolikor ne gre za gagat); pr. 2,0 cm, inv. št. 959 c. Najdišče: Ptuj (T. 3: 14). 30 Fragment svetlo zelene narebrene jagode; pr. 1,4 cm, inv. št. 923. Najdišče: Ptuj (T. 3: 32). 31 Ploščat gumb iz bele steklene mase; pr. 2,0 cm, inv. št. 378. Najdišče: Ptuj (T. 3: 62). 32 Fragmentiran ploščat gumb iz modro zelene steklene mase; pr. 1,9 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj (T. 3: 63). 33 Ploščat gumb iz črne steklene mase; pr. 2,1 cm, inv. št. 964. Najdišče: Ptuj (T. 3: 55). 34 Prizmatična steklena jagoda temno modre barve; pr. 1,5 cm, dolž. 2,4 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj (T. 3: 33). 35 Ogrlica 89 steklenih jagod različnih oblik v modri, rumeni, beli in črni barvi; pr. 0,3—0,5 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj, Zgornji Breg (T. 2: 2). Lit.: I. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narododpisje n. v. 2 (1966) 47, T. 6: 18 36 Niz 20 kockastih jagod iz modro zelenega prosojnega stekla; pr. 0,3—0,4 cm, inv. št. 3415. Najdišče: Ptuj, Zgornji Breg (T. 2: 7). Lit.: I. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 2 (1966), 57. 37 Niz 35 lečastih in prizmatičnih jagod iz zelenega stekla; pr. 0,3—0,5 cm, inv. št. 3416. Najdišče: Ptuj, Zgornji Breg (T. 1: 1). Lit.: I. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 2 (1966), 54. 38 39 40 41 Niz 7 jagod iz steklene mase, zelene, črnozelene in barve s sivim trakastim ornamentom; pr. 1,2—2,1 cm, inv. št. 400—407. Najdišče: Ptuj (T. 1: 6). Jagoda iz zelene steklene mase; pr. 1,9 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj (T. 3: 5). N-brena jagoda iz srebrno zelene steklene mase; pr. 2,0 cm, inv. št. 4011. Najdišče: Pomendrana jagoda iz zelene steklene mase; pr. 2,0 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj 42 Jagoda iz srebrnozelene steklene mase: pr. 1,8 cm inv. št. 4084. Najdišče: Ptuj (T. 3: 21) 4t Ploščata steklena jagoda zelene barve; pr. 1,3 cm, inv. št. 6164. Najdišče: Ptuj (T. 3: “il)'. 44 Jagoda nepravilne oblike iz bele steklene mase s sivim trakastim ornamentom; pr. 2,0 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj (T. 3: 45). 45 Tri jagode iz zelene steklene mase; pr. 1,2—2,3 cm, inv. št. 843. Najdišče: Ptuj (T. 3: 22). 46 Jagoda iz zelene steklene mase; pr. 1,9 cm, inv. št. 646. Najdišče Ptuj (T. 3: 8). 47 Jagoda iz zelene steklene mase; pr. 1,8, inv. št. 647. Najdišče: Ptuj (T. 3: 4). 48 Jagoda iz zelene steklene mase; pr. 1,7 cm, inv. št. 649. Najdišče: Ptuj (T. 3: 17). 49 Fragmentirana jagoda iz zelene steklene mase; pr. 2,0 cm, inv. št. 650. Najdišče: Ptuj (T. 3: 24). 50 Fragmentirana jagoda iz zelene steklene mase; pr. 1, 7 cm, inv. št. 651. Najdišče: Ptuj (T. 3: 25). 51 Fragmentirana jagoda iz zelene steklene mase; 1,9 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptui (T. 3: 26). 52 11 ohranjenih in 2 fragmentirani jagodi iz zelene steklene mase; pr. 1,1—2,0 cm, inv. št 959. Najdišče: Ptuj (T. 3: 1—3, 9—11, 15—16, 18—20, 26—27). 53 Niz 12 prizmatičnih jagod iz travnato zelenega stekla; pr. 0,3—0,5 cm, inv. št. 3413, Najdišče: Ptuj, Zgornji Breg (T. 2: 8). 54 Bela prosojna jagoda podolgovate oblike; pr. 0,6 cm, dolž, 1,0 cm, inv. št. 3274. Najdišče: Ptuj (T. 3: 38). 55 Jagoda iz zelene steklene mase; pr. 1,3 cm, inv. št. 4085. Najdišče: Ptuj, Spodnja Hajdina (T. 3: 23). 56 Fragment jagode iz zelene steklene mase; pr. 1,1 cm, inv. št. 4053. Najdišče: Ptuj (T. 3: 29). 57 Modra steklena jagoda; pr. 1,2 cm, inv. št. 959. Najdišče: Ptuj (T. 3: 36). 58 Štiri ploščate jagode iz steklene mase v temno sivi in črnobeli barvi; pr. 1,6—2,3 cm, inv. št. 964. Najdišče: Ptuj (T. 3: 50. 56—59). 59 Fragmentirana jagoda iz svetlo zelene steklene mase s temno zelenim trakastim ornamentom; pr. 1,7 cm, inv. št. 652. Najdišče: Ptuj (T. 3: 46). 60 Ploščata jagoda iz bele steklene mase; pr. 1,8 cm, inv. št. 653. Najdišče: Ptuj (T. 3: 61). 61 Ploščata jagoda iz bele steklene mase; pr. 1,6 cm, inv. št. 4009. Najdišče: Ptuj (T. 3: 52). 62 Fragment ploščate jagode iz travnato zelene steklene mase; pr. 2,9 cm, inv. št. 4090. Naj- dišče: Ptuj ( T. 3: 59). 63 Niz 29 jagod kockaste in lečaste oblike iz temno modrega prosojnega stekla; pr. 0,25 do 0,40 cm, inv. št. 10825. Najdišče: Ptuj, Zgornji Breg (T. 2: 4). Lit.: I. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 2 (1966), 54 (avtorica omenja le 27 jagod). 64 Obesek z dvojnim portretom iz rumenega prosojnega stekla; pr. 2,0 cm, inv. št. 996. Najdišče: Ptuj (T. 2: 10). Lit.: M. Abramič, Poetovio (1925), 127. 65 Obesek v obliki vrčka iz črne steklene mase s prevlečenim modrim ornamentom; dolž. 2,2 cm, inv. št. 3273. Najdišče: Ptuj (T. 2: 9). Lit: I. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 2 (1966), 59; T. 6: 20. KATALOG JANTARNEGA NAKITA V SLOVENIJI146 Pokrajinski muzej Celje: 1 Masiven jantarni obroček; pr. 4,13 cm, inv. št. 176. Najdišče: Spodnji Lanovž (T. 4: 5). 2 Dva masivna jantarna obročka; pr. 4,0 cm, in v. št. 177. Najdišče: Spodnji Lanovž (T. 4: 6—7). 3 Jantarni obroček; pr. 2,9 cm, inv. št. 178. Najdišče: Spodnji Lanovž (T. 4: 8). Lit.: J. Orožen, Zgodovina Celja I (1972), 109 ss; vsi štirje obročki so del bogate najdbe iz Spodnjega Lanovža, ki je obsegala 94 podobnih jantarnih obročkov ter en medaljon. 4 Jantarna igla, sestavljena iz 14 členov; dolž. 14,0 cm, inv. št. 3254. Najdišče: neznano (T. 4: 14). pokrajinski muzej Ptuj:1 2 * 4 5 6*7 8 9 10 11 12 5 Obrezan kos jantarja. Na eni strani je zbrušen krog, kar kaže na začetek obdelave; vel. 6,9 X 5,0 cm, inv. št. 983. Najdišče: Ptuj (T. 4: 16). 6 Jantarna toaletna skrinjica, brez pokrova; vel. 4,6 X 4,1 X 2,3 cm, inv. št. 925. Najdišče: Ptuj (T. 4: 15). 7 Prevrtana jantarna jagoda; pr. 2,0 cm, inv. št. 3411. Najdišče: Ptuj (T. 4: 1). g prevrtana jantarna jagoda; pr. 1,7 cm, inv. št. 961. Najdišče: Ptuj (T. 4: 2). 9 Sodčasta prevrtana jantarna jagoda; pr. 0,9 cm, dolž. 2,1 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj (T. 4: 4). ]0 Masiven, nekoliko narebren jantarni prstan; pr. 2,5 cm, inv. št. 997. Najdišče: Ptuj (T. 4: 10). 11 Masiven jantarni prstan z ležečo figuro psa; pr. 3,0 cm, viš. 4,5 cm, inv. št. 1000. Najdišče: Ptuj (T. 4: 9). Lit.: M. Abramič, Poetovio (1925), 127, sl. 87. j2 Niz 8 lečastih jantarnih jagod, med katerimi je ena jagoda iz črne steklene mase, na bronasti žici; dolž. 12,2 cm, pr. 0,7—1,6 cm, inv. št. 981. Najdišče: Ptuj, Zgornji Breg (T. 4: 13). 13 Igla v obliki preslice, sestavljena iz dveh jantarnih delov, nataknjenih na bronasto žico; dolž. 11,1 cm, inv. št. 979. Najdišče: Ptuj, Zgornji Breg (T. 4: 12). hit: V. Skrabar, Mitteilungen d. k k. Zentral Kommission für Denkmalpflege 3. F. 3 (1904), 441; 1. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 2 (1966), 56; X. 6: 8—9. 14 Fragment jantarne igle v obliki preslice; dolž. 8,5 cm, inv. št. 979. Najdišče: Ptuj, Zgornji Breg (T. 4: 11). 15 Fragmentirana jantarna jagoda; pr. 1,8 cm, brez inv. št. Najdišče: Ptuj (T. 4: 3). 1 Najlepše se zahvaljujem kustosom V. Kolšek, Z. Šubic, S. Pahiču, še posebno pa vodji akcije S. Petru na prijaznosti in pomoči pri obdelavi gradiva iz njihovih muzejev. 2 Zapestnic iz kompaktne steklene mase naša naloga ne obravanava. 2 Corinth Results of excavation conducted by the American School of Classical Studies at Athens 12 (1952), 287 ss; T. 121—124. 4 F. Henkel, Die römische Fingerringe der Rheinlande und der benachbarten Gebiete (1913), 257 ss. 5 A. Kisa, Das Glas im Altertum (1908), 109 ss. 6 Ibidem, 110. 7 Th. E. Haervernick, Jahrbuch d. Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 12 (1965), 35 ss. 8 Th. E. Haevernick, Situla 1 (1960), 119 ss. 9 B. Filarska, Szkja starozytne (1962), 16 SS. 10 A. Kisa, o. c., 124 ss. 11 Th. E. Haevernick, Jahrbuch d. Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 17 (1972), 104 ss. 12 Ibidem, 105; si. 1. 13 Th. E. Haevernick, Die Glasarmringe und Ringperlen der Mittel- und Spatlaténezeit auf der europäischen Festland (1960), 67 ss. 14 Ibidem, 69 s. 15 J. Déchelette, Manuel d’Archéologie préhistorique, celtique et gallo-romaine 4 (1927), 820 ss. 16 Ibidem(, 822. 17 A. Kisa, o. c., 129 ss. 18 W. M. Flinders Petrie, Tell el A marna (1894); T. 13: 5. 19 G. Zeller, Mainzer Zeitschrift 67/68 (1972/1973), 330 ss. 20 J. Poulik, Staroslovanska Morava (1948), T. 37—39. 21 A. Kisa, o. c., 131 ss. 22 Ibide nit, 126 ss. 23 M. R. Alföldi, Intercissa II, Archaeo-logia Hungarica 36 (1957), 44 ss. 24 W. Hagen, Bonner Jahrbücher 142 (1937), 88 ss. 25 Ä. Kloiber, Das Gräberfeld von Lau-riacum, Espelmayrfeld, Forschungen in Lau-riacum 8 (1962), 35 ss. 29 M. R. Alföldi, o. c„ 441. 27 Nekaj nakitnih predmetov iz gagata dobimo tudi v Ptuju, npr. T. 3: 14. 28 G. Becatti, Oreficerie antiche dalle minoiche alle barbariche (1955), 113 ss. 29 G. Sokolov, Anticnoe Pričernomor’je (1973), 138 ss. 39 C. BHimner, Technologie und Terminologie der Gewerbe und Künste bei Griechen und Römern 4 (1879), 379 ss. 31 G. Becatti, o. c„ 113. Avtor citira Pli-nija, Nat. hist. 9, 117. 32 Za podatek se najlepše zahvaljujem kolegi D. Breščaku. 33 prav Zato menimo, da ne bi imelo nobenega pomena analizirati grobne celote, ki vsebujejo enostavne steklene jagode in ki so izkopane v sklopu emonskih nekropol ter v Drnovem. 34 G. Zeller, o. c., 334 ss. J. Poulik, o. c., T. 37—39. J. Korošec, Uvod v materialno kulturo južnih Slovanov (1952), 294 ss. 33 L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8 (1972), T. 184: 8, T. 69: 13, T. 7: 17 (odslej: Emona I) . S. Petru, Emonske nekropole, Katalogi in monografije 7 (1972), T. 45: 1, T. 52: 3, T. 51: 18, T. 62: 3, T. 64: 23 (odslej: Emona II) . S. in P. Petru, Neviodunum, Katalogi in monografije 15 (1978), T. 16, T. 17, T. 18: 1—4 (odslej: Neviodunum). 36 A. Bolta, Arheološki vestnik 8 (1957), 317 ss. 37 I. Mikl-Curk, Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 2 (1966), 46 ss. Z. Šubic, Inventaria archaeologica 14 (1972), Y 138: 7. 38 A. Bolta, Inventaria archaeologica 12 (1969), Y 114—118. 39 P. Korošec, Inventaria archaeologica 13 (1969), Y 125, Y 127. 40 S. Pahič, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969), 254 ss. 41 K. Sagi, Acta archaelogica Hungarica 12 (1960), 187 ss. 42 S. Pahič, o. c., 254. 43 P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969), 7 ss, T. 20: 5—7, 10. 44 J. Mal, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 7/8 (1927), 29, sl. 8. Emona II, T. 115: 6—13. 45 S. Petru, Dolenjski zbornik 1 (1961), 223 ss. 46 M. R. Alföldi, o. c., sl. 94: 22—33. 47 Ä. Kloiber, o. c., T. 15: 1—4, T. 19: 1, T. 28: 4. 48 Ibidem, 45, T. 15, T. 16. 49 K. Sagi, o. c., grob 10, T. 29: 11. 50 Emona I, T. 60: 4. 31 S. Loeschke, Die Lampen aus Vindonissa (1919), T. 17. 52 Emona II, T. 44: 14. 53 T. Knez, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 109 ss, T. 11: 2. 54 Emona I, T. 43: 8. 55 Z. Marič, Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine u Sarajevu n. s. 23 (19681, T. 25: 38—39. 50 Emona I, T. 94: 9 (grob 359). 57 A. Kisa, o. c., 126 ss. 38 Ibidem, 127. 59 D. Srejović, Članci i građa za kulturnu istoriju istočne Bosne 6 (1965), 7 ss. 60 Z. Marič, o. c., T. 25: 18, 20—21, 28. 61 S. in P. Petru, Neviodunum, T. 16. 62 Emona II, T. 111: 6. 63 Ch. Simonett, Tessiner Gräberfeld, Monographien zur Ur- und Frühgeschichte der Schweiz 3 (1941), 116, 151, T. 16: 4. 64 M. R. Alföldi, o. c., 441, sl. 94: 43—44 47. 63 I. Garbsch, Die norisch-pannonische Frauentracht in 1. und 2. Jahrhundert (1965) T. 42: 12—13, T. 46: 15—22, T. 47: 1—9. ’ 66 M. R. Alföldi, o. c., 443, sl. 94: 50 do 53. 67 Emona I, T. 63: 3—4. 98 M. Sagadin, Antične pasne spone in garniture v Sloveniji, Arheološki vestnik 30 (1979) T. 11: tiD 8 in 11. 89 Z. Marič, o. c., T. 25: 37. 79 Ibidem, T. 25. 71 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969), 178 ss. 72 Th. E. Haevernick, Germania 50 (1972), 136 ss. 73 P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969), 42 ss, T. 3: 10. 74 Emona I, T. 151: 2. 75 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969), 85 ss, T. 5: 12. 76 R. Zahn, Jahrbuch d. Deutschen archäologischen Instituts 65/66 (1952), 264 ss. 77 Emona II, T. 31: 4. 78 Emona II, T. 36: 32. 79 Emona II, T. 52: 7. 89 B. Filarska, o. c., 13 s. 81 M. R. Alföldi, o. c., 443, sl. 94: 60. 82 R. Zahn, o. c., 264 ss. 83 Medaljon iz Ptuja, T. 2: 10. 84 N. Cambi, Arheološki vestnik 25 (1974), 139 ss, sl. 6. 83 Ibidem,, 149. 88 R. Noll, Arheološki vestnik 19 (1968), 79 ss, sl. 1—2. 87 K. Bracker, Ausstellungskatalog an Rhein (1967), 256. 88 R. Noll, o. c., 80. 89 G. Alföldi, Ur-Schweiz 15 (1951), 66 ss; idem, Ur-Schweiz 21 (1957), 80 ss; idem; Journal of Glass Studies 5 (1963), 141 ss. 90 B. Ilakovac, Arheološki vestnik 25 (1964), 188 ss, T. 1. 91 Glej op. 89. os Th. E. Haevernick, Jahrbuch d. Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 15 (1968), 120 ss. 93 C. Blümner, Paulys Real-Encyclopädie der classischen Altertumswissenschaft 3 11899), 295 ss. K. v. Ritter, Mitteilungen d. Zentral-Kommission N. F. 15 (1889), 102 ss, 152 ss, 244 ss. W. Helbig, Atti della Academia dei Lincei 1 (1876—1977), 416 ss. or G. Mischer, H.-J. Eichhoff, Th. E. Haevernick, Jahrbuch d. Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 17 (1970), 111 ss. »s L. Bertacchi, Aqiiileia nostra 35 (1964), 51 ss. 9« T. Biavaschi, Aquileia nostra 22 (1951), 13 ss. sr M. C. Calvi, Antichità altoadriatiche 1 (1972). 91 ss. 98 Glej op. 94. s» Ch. Daremberg, M. E. Saglio, Dictio-naire des antichités grécques et romaines 2 (1892), 531. ìoo Enciklopedia dell’arte antica 1 (1958) 313 ss. i»! G. Mischer, H.-J. Eichhoff, Th. E. Haevernick, o. c., 122. 102 J. Filip, Enzyklopädisches Handbuch zur Ur- und Frühgeschichte 1 (1966) 115. ìoo Glej op. 100. 104 v. Dumitrescu, L’età dell’ferro nel Piceno (1928) 106 s, 117 s, 123 s. 105 Glej op. 100. ìoo w. Helbig, o. c., 105 s. io? Glej op. 97. los C. Carducci, Cisalpina 1 (1959) 17 ss. i»9 Glej op. 97. no K. v. Ritter, o. c., 105 s. m S. Panciera, Vita economica di Aquileia in età romana (1957) 42 ss. us Emona I, T. 44: 18, T. 115: 16. n3 F. Henkel, o. c., 253 ss, T. 62. n4 Emona 1, T. 104: 6. us S. Petru, Razprave J. razr. SAZU 6 (1969) 166, T. 1: 2. “o Ibidem, 169, T. 2: 9. i'7 L. Bertacchi, o. c., 60 s; M. C. Calvi, O.C., 95 s. i'8 L. Bertacchi, o. c., 60 s. “o Emona II, T. 104: 18. mo Glej op. 118. 131 K. v. Ritter, o. c., 102 ss. 122 X. Biavaschi, o. c., 17 ss. i2* Emona II, T. 115: 16; Emona I, T. 204: 6—7, T. 116. 124 Emona II, T. 115: 16. 125 Ibidem, T. 55: 11, T. 115: 9. ìoo Ibidem, T. 115: 11. i27 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 177 ss, T. 2: 17. los p. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 167 ss, T. 2: 17. 12» Emona I, T. 125: 11. i3« K. Sagi, Archaeologia Hungarica 33 (1954) 145 ss, T. 26: 8. 131 Emona II, T. 27: 31. 132 D. Ivänyi, Die pannonischen Lampen, Dissertationes Pannonicae II, 2 (1935) T. 14: 6. «o Glej op. 121. 134 G. Brusin, Aquileia. Guida storica e artistica (1929) 162 ss. 135 L. Bertacchi, o. c., 55 s, si. 5. 136 Podatek je vzet iz inventarne knjige Pokrajinskega muzeja v Ptuju. 137 p_ Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 5 ss, T. 3: 13. 138 Emona I, T. 96: 6—7. 139 Z. Šubic, Inventaria archaeologica 14 (1972) Y 137: 13. “o Ibidem, Y 137. m J. Déchelette, o. c., 4 (1927) 833 ss. 142 K. v. Ritter, o. c., 103 ss. 143 F. Henkel, o. c., 254 ss. 144 L. Bertacchi, o. c., 58 s. 145 M. C. Calvi, o. c., 96. no Jantarni predmeti iz Pokrajinskega muzeja Ptuj, ki so na konservaciji pri ing. N. Sedlarjevi v Narodnem muzeju v Ljubljani, niso zajeti v naših izvajanjih, ker nam v času obdelave gradiva niso bili dostopni. 147 čeprav ne sodita med nakit, obravnava naša naloga še dva predmeta iz Ptuja — neobdelani kos jantarja ter jantarno toaletno skrinjico (T. 4: 15—16). Zusammenfassung Im vorliegenden Beitrag wird der römerzeitliche, im Bereich der Slowenien gefundene Glas- und Bernsteinschmuck besprochen, der im Narodni muzej (Nationalmuseum) in Ljubljana, im Pokrajinski muzej (Regionalmuseum) von Celje, im Pokrajinski muzej (Regionalmuseum) in Maribor und im Pokrajinski muzej (Regionalmuseum) in Ptuj verwahrt wird. Thematisch ist der Beitrag in zwei Teile aufgegliedert — im ersten wird der Schmuck aus Glas bzw. aus Glaspaste behandelt, im zweiten der Bernsteinschmuck. Dies sind Werkstoffe die ihrer Eigenschaften wegen schon früh die Aufmerksamkeit des Menschen angezogen und seine Phantasie dazu angeregt haben, sie entweder selbständig oder kombiniert mit Edelmetallen zur Verfertigung von Schmuck sowie zur Verschönerung seines Körpers und seiner Kleidung zu verwenden. Glasschmuck Her werden namentlich aus Glasperlen zusammengesetzte und auf Schnüre aufgefädelte oder aus Glaspaste verfertigte bzw. gegossene Halsketten und Armbänder gezählt, in geringerem Ausmass aber gehören her auch Anhänger, Finger- und Ohrringe. Einleitend besprechen wir in kürze den Entwicklungsgang des Glasschmucks im Laufe der Zeiten, wobei hervorgehoben wird, dass die Grundformen durchweg gleich bleiben oder sich nur unbedeutend wandeln, wenn dies auch nicht bedeutet, dass sich der Glasschmuck die ganze Zeit im Rahmen des Stereotypen hält. Gerade die Tatsache, dass die Halsketten und Armbänder aus unterschiedlichen Glasperlen zusammengesetzt sind, ermöglicht unzählige Kombinationen und trägt zur Mannigfaltigkeit in ihrer Entwicklung bei. Andererseits erschwert jedoch die lange Kontinuität der Perlengrundformen ihre Bearbeitung und Klassifikation in einen bestimmten, mehr oder weniger abgegrenzten Zeitrahmen. Es muss betont werden, dass es zwar auch Formen gibt, die für einen engeren zeitlichen und territorialen Rahmen charakteristisch sind, doch sind gerade diese für die weitere Entwicklung nicht so wichtig und führen in keinerlei Richtung weiter. (Derartige Perlen sind z. B. die Nuci-Perlen im Osten im 14. Jahrhundert, später die Filotrano-Perlen im westlichen Mittelmeergebiet, sowie einige Formen der keltischen Glasperlen.) Anders verhält es sich mit den Anhängern oder Medaillons sowie den Finger- und Ohrringen, sie lassen sich nämlich zeitlich schärfer abgrenzen. Nur sind solche Funde verhältnismässig selten. Von den zum Glasschmuck gehörenden Funden sind in Slowenien bekannt: gläserne Halsketten und Armbänder bzw. Schnüre mit Glasperlen von gleicher oder verschiedener Form, gläserne Anhänger, Knöpfe — platt oder perforiert und spiralförmig ornamentiert — gläserne Fingerringe (erhalten sind nur zwei Exemplare), während gläserne Ohrringe einstweilen nicht erwiesen sind. Einige doch etwas charakteristischere und chronologisch bestimmbare Typen werden besonders behandelt. Unter den als Bestandteile von Halsketten und Armbändern fungierenden Perlen sind charakteristischer: Prismatische Perlen (T. 3 33—35), Perlen in Form eines Würfels oder eines Polyeders, manchmal mit abgeschnittenen Ecken und am häufigsten aus durchsichtigem grünlichem oder blauem Glas verfertigt; sie sind vorwiegend für die Zeitspanne vom 3. bis zum 5. Jahrhundert u. Z. kennzeichnend, obwohl man sie, in etwas einfacherer Ausführung, bereits im 1. und im 2. Jahrhundert antrifft und sie auch noch nach dem 5. Jahrhundert auftreten. Runde, melonenförmig gerippte P e r 1 e n (T. 1: 6, 10; T. 2: 3; T. 3: 1—32), aus hellgrünen oder blaugrünem Glas, die am charakteristischsten für die frühe Kaiserzeit sind, doch auch später, besonders in Pannonien, verwendet werden. Bunt ornamentierte Perlen aus Glasmasse (T. 1: 7; T. 3: 41—49), können rund, oval, walzen- oder fassförmig sein, stets sind sie jedoch mit Glasfaden verziert, der ausnahmslos von anderer Farbe ist als der Untergrund. Gelegentlich weisen sie auch warzenförmige Auswüchse auf. Grosser Beliebtheit erfreuen sie sich bei den Kelten und auch bei uns stossen wir darauf in Verbindung mit der keltischen materiellen Tradition, vor allem im Fundort Mihovo im 1. Jahrhundert u. Z. Sie kommen abermals im 4. und 5. Jahrhundert in Mode und sind ziemlich kennzeichnend für den pannonischen Raum. Von den anderen Formen des Glasschmucks besprechen wir speziell die Knöpfe und die Anhänger. Perforierte Glasknöpfe mit Spiralverzierung (T. 2: 11—16) erinnern ihrer Form nach an Spindeln, und zwecks der Bestimmung ihrer Funktion haben sie lange Zeit das Interesse der Fachleute erregt. In letzter Zeit setzt sich die Ansicht durch, dass sie Köpfchen von Ziernadeln darstellen, die Th. E. Haevernick nach dem Fundort Kempten benannt hat und sie ins 1. und ins 2. Jahrhundert datiert. Auch in Slowenien sind einige solche Funde bekannt und ihre zeitliche Einordnung stimmt gänzlich mit Haevernicks Ansicht überein. plattenknöpfe aus Gl asm asse (T. 3: 50—63) sind meistens schwarz, ihre Funktion ist aber gänzlich ungeklärt. Nach dem Grabinventar, in dessen Rahmen man sie findet, datieren wir sie ins 1. Jahrhundert u. Z. Von Anhängern kennen wir in Slowenien zwei Typen — Anhänger in Form eines Krüg-leins und Anhänger mit Figuralszene. Anhängerin Form eines Krügleins (T. 2:9) stellen vermutlich einen Import'aus dem Pontusraum dar; im pannonischen Raum kommen sie verhältnismässig selten zutage; ein derartiges Beispiel stammt aus Ptuj. Zeitlich sind sie einstweilen noch nicht bestimmbar. Anhänger bzw. Medaillons mit Figuralszene (T. 2: 10) sind interessanter sowie zahlreicher und lassen sich chronologisch doch schärfer bestimmen. Verfertigt sind sie aus blauer oder gelblicher Glasmasse und ornamentiert mit Bildnissen von Göttern, der Medusa, Tieren oder einem Doppelporträt. Sie hatten kultische Bedeutung oder dienten als Amulette. Am interessantesten und zeitlich genau bestimmbar sind jedenfalls die Medaillons mit Kaiserbild. Sie fungierten als militärische Auszeichnungen, das Glas war nämlich als Werkstoff ziemlich wertvoll und folglich wurden daraus auch Auszeichnungen hergestellt. Bernsteinschinuck Im Einleitungskapitel erörtern wir in kürze das Problem des Bernsteins, das in der archäologischen Fachliteratur durchweg anwesend ist, doch bis zum heutigen Tag noch nicht gänzlich befriedigend gelöst ist. In literarischen Quellen stossen wir darauf bei antiken Autoren, archäologisch ist jedoch der Berstein, obwohl in bescheidenem Umfang, bereits im Paläolithikum dokumentiert, stärker ist er im Neolithikum vertreten, und danach finden wir ihn in sämtlichen archäologischen Zeiträumen. Ihre wahre Blütezeit, wenn man die Hallstattkultur unberücksichtigt lässt, erlebt die Verfertigung von Schmuck und anderen Luxusobjekten aus Bernstein in der römischen Kaiserzeit, vor allem seit der Mitte des 1. bis zur Mitte des 2. Jahrhunderts u. Z. Starke Zentren befanden sich in Norditalien, im Piemont und, was für uns von grosser Bedeutung ist, in Aquileia. Dort wurden aus Bernstein Schmucksachen, Toilettenartikel für Frauen, Kleinplastik und andere Gegenstände hergestellt, die manchmal einen ausgeprägt künstlerischen Wert hatten. Slowenien stand zweifellos unter dem Einfluss dieser Werkstätten, wahrscheinlich sogar unter unmittelbarem (Importe). Sonst kennen wir aus unserem Raum nicht viele römerzeitliche Bernsteinfunde, und noch diese wurden nur in grösseren Zentren, wie z. B. Emona, Celehi, Poetovio entdeckt. Einige Bernsteinobjekte wurden vermutlich in Bränden vernichtet, unter den erhalten gebliebenen unterscheiden wir aber einige Gruppen: Bernsteinringe und -reifen (T. 4: 5—10), Bernsteinnadeln, Schnüre von Bernsteinperlen, die jedoch in den Gräbern auch vereinzelt Vorkommen können, und Toilettenkästchen. Die Fingerringe aus Bernstein (T.4: 9—10) können einfach oder etwas gerippt sein, oder sie sind mit der Darstellung eines liegenden Hundes, eines Wachhundes, oder mit einem Frauenporträt verziert. Die Fingerringe mit der Darstellung eines liegenden Hundes hatten wahrscheinlich kultische Bedeutung, während die Fingerringe mit Frauenporträt jedenfalls interessanter sind. Die Frisur des Frauenköpfchens ist nämlich immer nach dem Vorbild der Frisur der jeweiligen Kaiserin gestaltet, die im gesamten Imperium zur allgemeinen Mode wurde. Eben dieses Moment ist uns ein starker Stützpunkt bei der zeitlichen Einordnung der Fingerringe, wie auch des gesamten übrigen Grabinventars. Unter den Bernsteinnadeln (T.4: 11—14) lassen sich zwei Typen unterscheiden: der erste ist aus linsenförmigen, auf Bronzedraht aufgefädelten Bernsteinperlen zusammengesetzt, während der zweite ebenfalls aus Bernsteinperlen besteht, die jedoch so gestaltet sind, dass sie ein kompaktes Stäbchen bilden, das den gleichen Durchschnitt aufweisen kann, oder die äussersten zwei und das mittlere Perlenglied können einen grösseren Umfang haben. Chronologisch lassen sich diese Nadeln nicht genau einordnen und datieren ungefähr vom 1. bis zum 3. Jahrhundert u. Z. Auch über ihre Funktion wissen wir nichts Genaues, obwohl die Fachliteratur über diese Frage einige Ansichten anführt. In jüngster Zeit vertreten G. Brusin und L. Bertacchi die Meinung, dass es sich um Herrschaftssymbole handelt, und dass diese Objekte eine Art von Szeptren darstellen, gestaltet nach dem Vorbild der elfenbeinernen Originale vornehmer Römer. Von Toilettenkästchen (T. 4: 15) ist nur ein einziges erhalten geblieben, und zwar aus Ptuj. Es ist unornamentiert und bietet keinerlei Handhabe zu einer zeitlichen Einordnung. Wenn wir von Bernsteinschmuck sprechen, müssen wir hervorheben, dass auch Bedenken über die Richtigkeit einer solchen Terminologie bestehen, denn nach Ansicht der meisten Autoren wurden die oben besprochenen Objekte nicht als Schmuck verwendet, sondern hatten eher, wegen der allgemeinen Überzeugung von ihrer apotropäischen und phylakterischen Kraft, einen Votivcharakter und wurden als solche in die Gräber gelegt. Lediglich die Toilettenartikel für Frauen könnten eine Gebrauchsfunktion gehabt haben. O OP T. 1, po 4 RIMSKE KOŠČENE IGLE IZ SLOVENIJE ANJA DULAR Ljubljana Prav tako kot fibule, ki jim že dolgo priznavamo kronološko vrednost, so bili modi podvrženi tudi ostali nakitni predmeti. To velja tudi za koščene igle iz rimskega obdobja, ki so jih žene uporabljale večinoma za spenjanje las. Največkrat so bile narejene iz dolgih kosti domačih živali, le redko pa so za izdelavo uporabili dragoceno slonovo kost.1 Drobne koščene predmete so arheologi v svojih objavah večinoma le omenili, nekateri avtorji pa so tovrstno gradivo enostavno obšli. Tako ni naključje, da imamo pri nas sistematično obdelan le koščen material iz Osjeka, ki ga hrani Arheološki muzej v Zagrebu.2 Slovensko koščeno gradivo3 pa je ostalo neobdelano, zato ga bomo skušali v kratkih potezah označiti v našem sestavku. Preproste igle lasnice (tab. 1, sl. 1—15; tab. 3, sl. 1) V tem tipu smo združili igle, ki se na prvi pogled med seboj precej razlikujejo, saj imajo ene veliko kroglasto (tab. 1, sl. 1—4), druge pa majhno valjasto (tab. 1, sl. 5—8) ali žebljičasto glavico (tab. 1, sl. 9—11). Razen tega obstajajo tudi take oblike, ki nimajo posebej izdelanega vrhnjega dela, saj je le-ta ravno odrezan ali priostren (tab. 1, sl. 12—15). Prav tem zadnjim, skromno okrašenim iglam, bi lahko pripisali, da niso služile le za okras pričesk, temveč da so jih tedanje žene uporabljale tudi za razdeljevanje las — acus discriminales. Obstoj takega predmeta lahko namreč potrdimo tudi s poročili antičnih pisateljev.4 Zanimivo je dejstvo, da se pojavljajo preproste lasnice v emonskih grobovih zelo redko, medtem ko so jih v drugem velikem antičnem mestu v Sloveniji, v Ptuju, našli na stotine. Žal pa so slednje brez ohranjenih grobnih celot, zato se bomo morali pri določanju, kdaj so bile v uporabi, opreti predvsem na zaključene najdbe iz Ljubljane. Najstarejša grobna celota s koščeno lasnico z valjsto glavico (NM 239)5 pripada klavdijskem času; drugi polovici 1. stoletja lahko pripišemo pokopa MM 160° in MM 651,7 medtem ko nam dokaj mlajši grob NM 7868 dokazuje, da so bile takšne igle v uporabi tudi v pozni antiki. Kasno uporabo lahko potrdimo še s primeri iz Ajdovščine, ki prav tako pripadajo 4. stoletju.9 Kronološko sliko, ki smo jo dobili na podlagi gradiva iz Slovenije, lahko dopolnimo tudi z datiranimi najdbami izven meja naše republike. Zgodnjemu rimskemu času lahko pripišemo lasnico iz groba 167 v Karlsteinu, saj jo spremlja noriško-panonska fibula s krilci tipa A 238, ki jo najdemo le v grobovih prvega desetletja našega štetja.10 V konec prvega oziroma v začetek 2. stoletja je datiral D. Srejovič primerek iz groba j5 iz Sasov (Domavije),11 istočasen ali le nekoliko mlajši pa bi bil lahko grob 11 iz Aquileje, v katerem so prav tako našli ta preprost tip igle.12 Precej mlajše so igle z enostavnimi kroglastimi glavicami, na katere so naleteli pri raziskovanju term v Stolcu. Njihovo časovno mesto je določeno s tremi novci iz 3. do 4. stoletja.13 Na prehod iz 3. v 4. stoletje sodijo po mnenju D. Garašanin tudi predmeti, najdeni v grobnici na Bulevaru revolucije v Beogradu. Med njimi sta bili namreč tudi dve okrasni igli s kroglastima glavicama.14 V čas kasne antike lahko postavimo nadalje grob iz Lauriaka z oznako 62 1 alt, kjer je bila najdena igla z okroglo glavico.15 Istemu času lahko z gotovostjo pripišemo tudi grob 30 iz Augsburga ter 7 in 18 iz Wesslinga; slednja dva sta zanimiva zlasti zaradi tega, ker vsebujeta preprost tip koščene igle z žebljičasto glavico, ki se med koščenim gradivom redkeje pojavlja.10 Končno naj navedemo tu še grob iz Niederseltersa, ki sicer že sodi v drugo polovico 6. stoletja, toda kaže, da tip koščene igle s kroglasto glavico tudi v tem času še živi.17 V zgornjem odstavku smo navedli le tiste preproste koščene lasnice, ki so bile najdene v zaključenih celotah. Na razpolago pa imamo še številne kronološko neoprijemljive paralele tako iz Jugoslavije kot tudi od drugod, s katerimi pa lahko nakažemo le njihovo razprostranjenost.18 Velike koščene igle, ki imajo obdelana oba konca (tab. 2, sl. 7—9, 13; tab. 3, sl. 4) Te igle so na vratu navadno okrašene z dvema vzporednima vrezoma, glavica pa ima preprosto koničasto obliko. Igla (tab. 2, sl. 9) kaže, da so bile lahko izdelane iz dveh delov — obrušene cevaste kosti in glavice, ki je bila vanjo posebej vstavljena. Ker so tako narejene predvsem debelejše igle, je razumljivo, da imajo glavico pogosto odlomljeno. Spodnji konec igel je navadno okrašen le z vrezi,19 lahko pa se zaključuje tudi z glavico in je tako po obliki precej podoben vrhu.20 Naj opozorimo še na to, da igle z obdelanima koncema nimajo paralel v bronu, kar pa je povsem razumljivo, saj bi bile pretežke in jih žene v pričeskah ne bi mogle nositi. Na slovenskem prostoru je ta tip igel najpogostejši v Ljubljani, nekaj primerov pa poznamo tudi iz Ptuja (tab. 2, sl. 8 in 13) in Drnovega.21 Objave z drugih najdišč so redke, tako da lahko navedemo le kosa iz Višičev v Hercegovini22 in Vasasa na Madžarskem.23 Čas uporabe igel z obdelanima koncema je precej omejen, saj sodi večina ljubljanskih grobov, v katerih so bile najdene, v konec 1. ali začetek 2. stoletja. Zasledimo jih sicer že v klavdijskem obdobju, vendar pa pripadata temu časovnemu razponu le dve grobni celoti (NM 23924 in MM 37925), medtem ko moramo času vladanja flavijske dinastije in prvih dveh adoptivnih cesarjev pripisati kar dvajset pokopov (NM 29,20 NM 202,27 NM 559,28 NM 82 2,29 NM 831,30 NM 895,31 NM 908,32 NM 6 (1011),33 NM 2 b (1023),34 NM 13 (1303),35 MM 32,33 MM 101,37 MM 366,38 MM 395,39 MM 396,40 MM 539,41 MM 557,42 MM 564,43 MM 65344 in MM 74445). Nekoliko mlajši je le grob 274 MM, ki sodi v konec 2. stoletja,40 čeprav ne gre prezreti, da je med njegovimi pridatki tudi nekaj takih, ki bi jih lahko postavili že v prvo polovico 2. stoletja. Po teh analizah je povsem jasno, da so igle z obdelanima koncema uporabljali pretežno za časa vladanja flavijske dinastije ter cesarjev Trajana in Hadrijana, čas njihove uporabe je tako znan, zanimivo pa bi bilo pogledati na kakšen način so jih uporabljale tedanje žene. Glede na to, da so igle služile kot lasnice, je gotovo, da so bile v tesni zvezi z modo tedanjih pričesk. V Dictionaire des antiquités grecques et romaines, ki sta ga izdala Daramberg in Saglio, lahko beremo: Na pričeskah konca 1. in začetka 2. stoletja je nekaj umetniškega. Lasje nimajo nikoli svoje naravne lege, vse je izdelano in pripeto.41 To nam izpričujejo tudi novci, geme in drugi spomeniki. Največkrat so imele žene iz tujih las narejen neke vrste diadem, ki je bil enojen ali celo dvojen (slika l).48 Na temenu so bili lasje lepo oviti,49 spleteni v okoli glave zavite kite50 ali pa so jih položili v nenaravno lego in jih nato pritrdili.61 Poleg številnih preprostih igel lasnic so pri urejanju takih pričesk žene gotovo uporabljale tudi naš tip igel, ki je služil predvsem za pritrjevanje kit na temenu.52 Čas flavijske dinastije in prvih dveh adoptivnih cesarjev predstavlja višek nošnje teh zagonetnih frizur, v drugi polovici 2. stoletja pa opažamo zopet težnjo k preprostosti, ki je vladala že v zgodnjem cesarstvu.53 S tem da povezujemo dolge koščene igle, ki imajo obdelana oba konca, s pričeskami žena iz cesarskih familij, seveda ne mislimo, da so jih tedanje prebivalke naših krajev popolnoma posnemale. Ne smemo namreč pozabiti, da so živele v provinci in si tako niso mogle privoščiti takega razkošja kot Rimljanke. V želji, da bi šle vendarle v korak s časom, pa so skoraj gotovo nosile okoli glave uvite kite, ki so jih na temenu pripenjale z dolgimi iglami lasnicami. Ker pa sta bila pri takem načinu uporabe vidna oba konca igle, sta morala biti razumljivo tudi oba okrašena 54 S1.1 Igle lasnice, ki imajo glavico telesa (tab. 3, sl. 5) V V» Sl. 2. Koščena lasnica iz groba 13 (1303) iz Ljubljane; M = 1/1 izdelano v obliki ženskega To so najlepše pa tudi najbolj zanimive koščene igle lasnice. Iz Slovenije poznamo le tri, vse pa so bile najdene v emonskih grobovih. Prva je bila najdena v grobu MM 385, ki sodi v flavijsko obdobje,55 vendar pa ima figura slabo, le shematično obdelano glavo. V drugem grobu (MM 902)56 je koščena igla z glavico v obliki ženskega telesa, žal edini pridatek in ga zato ne moremo ožje opredeliti. Tako je po vsebini najzanimivejši grob NM 13 (1303), saj vsebuje kar dve koščeni igli z obema obdelanima koncema, razen tega pa je tudi dobro kronološko opredeljen.57 Če si ogledamo upodobljeno figuro, ki služi kot glavica igle (slika 2), potem lahko ugotovimo, da je skrbno izrezljana. To velja še posebej za glavo, na kateri je izdelovalec upodobil tudi lastni diadem. Prav s pomoqjo te podrobnosti moremo postaviti iglo v konec 1. ali zgodnje 2. stoletje, saj smo že prej ugotovili, da je bila takšna oblika pričeske v modi prav v tem čaisu. Za pravilno tolmačenje emonskih igel v obliki ženskega telesa, moramo omeniti predvsem slonokoščeno iglo iz Pompejev, katere glavica je izdelana v obliki Venere, ki prihaja iz vodnih valov in si ovija lase.58 Verjetno se ne bomo zmotili, če rečemo, da so tudi emonske figurice upodobitev iste legende, saj imajo roke prav tako usmerjene proti glavi. Slabo je ta kretnja razvidna le na igli iz groba MM 902, ker ima figura fragmentirani roki. Tudi glava koščene igle v obliki Venere, je bila najdena na štalenškem vrhu, predstavlja to legendo. Po položaju rok, ki sta žal prav tako odlomljeni, je namreč razvidno, da sta šli proti lasem.59 Eno glavico igle z upodobitvijo te boginje poznamo tudi iz Akvileje.60 V nasprotju z umetniki, ki so upodabljali Venerino rojstvo pa so želeli drugi vemo posnemati Praksitelovo Knidsko Afrodito oziroma njen helenistični posnetek. Igle s figuralnimi zaključki Afrodite so bile pogosto najdene na severni obali Črnega morja,61 posamezne primerke pa poznamo tudi iz Lauriaka,62 Akvileje66 in Pompejev.64 Med figuralno okrašenimi iglami najdemo tudi take, ki imajo glavico izdelano v obliki ženskega poprsja. Upodobljene žene imajo navadno natančno izdelano pričesko Tako je uspelo B. Vikič-Belančič prav po obliki frizure datirati tovrstno osiješko igl0 v prvo polovico 2. stoletja;66 v isti čas sodita tudi igli s pričesko Faustine starejše iz Intercise66 in Sirmija.67 Seveda najdemo tudi slabše izdelane primerke, kjer se na prvi pogled vidi roka provincialnega mojstra. Tako iglo je izgubila žena v antičnem kopališču v Varaždinskih Toplicah,66 podobna pa je bila najdena tudi v Puli.66 Kot zanimivost naj na koncu omenim še dve koščeni igli iz Vindobone, ki imata glavici v obliki moških doprsij70 in osiješko z upodobitvijo Erosa.71 Koščena igla z glavico v obliki roke (tab. 2, sl. 10; tab. 3, sl. 6) Igla iz groba MM 368 ima glavico izrezljano v obliki roke in sodi v konec 1. stoletja.72 Žal najdemo na drugih slovenskih najdiščih le še eno podobno iglo; našli so jo v Ptuju (tab. 2, sl. 10), vendar pa je brez grobne celote in tako ne more potrditi kronološkega mesta ljubljanskemu primerku. Prav tako niso ožje datirane tudi igle z glavico v obliki roke iz Mainza, Vindobone, Vasasa, Akvileje in Pompejev,73 saj nobena ne pripada zaključeni najdbi. Tako je tudi čas uporabe tovrstnih igel lahko precej daljši kot smo ga prikazali na priloženi kronološki tabeli. Igla z glavico okrašeno z vrezi (tab. 3, sl. 8) Koščeno iglo, ki ima glavico okrašeno s številnimi horizontalnimi in vertikalnimi vrezi, so našli v enem izmed emonskih grobov, ki mu danes ne poznamo celote.74 Popolnoma identična igla je bila najdena v Akvileji, vendar je prav tako ni mogoče ožje časovno opredeliti.75 Zato bi želeli opozoriti na tip, ki je zgornjemu precej soroden, zaradi česar lahko sklepamo, da sc igle obeh vrst predstavnice istega časa. Tako ima igla najdena v vili na Paniku pri Trebinju glavico okrašeno z vrezi, le da so ti redkejši. Ker sodi večina predmetov iz te naselbine v 3. stoletje,76 je dokaj verjetno, da pripada tudi igla temu obdobju. V grobišču Circegti, od koder poznamo podobno iglo brez grobne celote, so najstarejši grobovi iz časa Trajana in Hadrijana, vendar pa traja nekropola gotovo še v 3. in 4. stoletje.77 Končno naj omenimo še sorodno iglo iz Mecloja pri Clesu, ki je pripadala kasnoantični plasti.78 Na podlagi navedenih primerkov lahko rečemo, da sodijo igle z vrezi okrašeno glavico nekako v 3. do 4. stoletje; seveda pa te datacije ne smemo jemati kot absolutno pravilo, saj je na dlani, da jo lahko dokončno utemeljujejo le zanesljive grobne celote. Igla z glavico v obliki pinije (tab. 2, sl. 1; tab. 3, sl. 7) Igle z glavico v obliki pinije je obdelal že G. Gomolka, ko je publiciral najdbe iz obmejnega kaštela Iatrusa.70 Na Slovenskem imamo s tako iglo, žal, le eno grobno celoto, ki pa je bila hkrati edini pridatek pokojnice.80 Na dve podobni so naleteli še v naselbinskih plasteh Emone,81 na eno pa v Ptuju. Najstarejši primerek igle z glavico v obliki pinije poznamo iz Intercise, ki ga lahko pripišemo že koncu 2. stoletja,82 prehodu iz 2. v 3. stoletje pripada najdba iz Welsa (Zgornja Avstrija),83 3. stoletju pa igla iz Ennsa-Lauriaka.84 V isto obdobje sodita tudi primera iz Biet Nattifa iz Kölna, kar kaže, da je 3. stoletje čas največje uporabe takih igel. V kaštelu Iatrusu jo poznamo iz plasti III, kar pomeni 5. stoletje, to pa je čas, ko je bila zakopana tudi igla v Hisarju.85 Igle z glavico v obliki pinije sodijo torej v obdobje od 3. do 5. stoletja;86 temu časovnemu razponu pa lahko pripišemo tudi vse slovenske primerke. Igle z glavico v obliki poliedra (tab. 2, sl. 2—4; tab. 3, sl. 9) Tudi igle z glavico v obliki poliedra so na slovenskem prostoru dokaj redke in brez zaključenih najdb, saj nam je uspelo zaenkrat zbrati le pet primerkov: po dve iz Ptuja in Celja ter eno iz Drnovega. V sklopu koščenega inventarja so takšne igle vsekakor mlade, kar kaže že sama oblika glavice, saj je bil polieder priljubljen predvsem v pozni antiki. V Intercisi se takšna oblika igle pojavi ob koncu 3. in v 4. stoletju, kar dokazujejo tudi najdbe iz mesta Novae in Lauriaka.87 Oba hrvaška primerka iz Vinkovcev in Osijeka872 pa sta bila najdena, žal, zunaj grobnih celot in tako za datiranje naših kosov nista toliko pomembna. Tako lahko igle z glavico v obliki poliedra postavimo v 4. stoletje, čeprav moramo dopustiti možnost, da sp pripadale že kasnemu 3. stoletju. Igle z glavicami iz drugega, pogosto dragocenega materiala (tab. 2, sl. 5—6, 11) Igle, ki imajo glavico obloženo z zlatom so v Sloveniji redke. Primerek iz Ljubljane (tab. 2, sl. 5) ne pripada zaključeni najdbi in ga zato časovno ne moremo opredeliti; isto velja za kos iz Drnovega,88 ki nima znane grobne celote. Le za spoznanje bolje lahko opredelimo iglo z zlatim okovom z Zgornjega Brega v Ptuju, saj je bila najdena v ilovnati ruševinski plasti, ki vsebuje predmete 2., 3. in 4. stoletja.89 V drugo polovico 4. stoletja sodi tudi igla s svinčeno glavico iz groba 8 z istega najdišča, medtem ko ljubljanskega primerka, ki je bil okrašen z veliko jantarjevo jagodo zaradi nepoznane grobne celote ne moremo kronološko ovrednotiti.90 Kot torej vidimo, so igle z glavico iz drugega materiala zelo redke in slabo časovno opredeljene. Ker se med seboj razlikujejo tudi po obliki, bodo šele morebitne nove zaključene najdbe jasneje pokazale njihovo kronološko in tipološko mesto. Koščene igle različnih oblik V tem odstavku smo združili koščene igle, ki jim nismo mogli najti ustreznih paralel. Lepo izrezljani glavici imata oba ptujska primerka (tab. 2, sl. 15—16), kos iz Ajdovščine pa krasi sorazmerno velik vrhnji zaključek (tab. 2, sl. 12). Igla (tab. 2, sl. 14), ki je bila najdena na prostoru antične Ljubljane, ima odlomljen vrhnji del. Tako smo jo morali uvrstiti v to skupino, saj bi bilo dopolnjevanje glavice dokaj problematično.91 Kozmetične žličke (tab. 1, sl. 21—22: tab. 3, sl. 3) Kozmetične žličke so predmeti, ki zaradi dolžine držaja na prvi pogled prej dajejo vtis igel kot žličk. Če pa si podrobneje ogledamo način njihove uporabe, nam postane jasno, da so prav take najbolje služile svojemu namenu in so zato obdržale enako obliko skozi stoletja. Na grški vazi, ki je bila najdena v bližini Orvieta, imamo namreč upodobljen prizor, kjer Bacchus drži objeto mlado ženo, medtem ko ima Amor v eni roki steklenico z dišečo tekočino, v drugi pa kozmetično žličko. S širšim koncem je nanesel ženi dišavo na lase, zdaj pa jih z ožjim ureja v prikupno pričesko.92 Na isti način je uporabljala tako žličko tudi žena, upodobljena na nekem etruščanskem ogledalu.93 Kot vidimo, da lahko naštejemo paralele našim žličkam, ki so starejše od njih tudi po več stoletij. Zdaj pa si oglejmo še istočasne primere, ki pa žal ne bodo mogli dati popolne slike razprostranjenosti, saj so jih avtorji v svojih objavah večinoma obšli. Nekoliko več pozornosti jim je posvetila le B. Vikić-Belančić.94 Osiješkem primeru je našla najbližjo paralelo v grobu 1 v Starem gradu blizu Pule.93 Na tem mestu lahko opozorimo še na žličko iz beograjske ulice Braće Jugoviča, iz Akvinka96 in na primerke s štalenškega vrha.97 V Sloveniji so bile kozmetične žličke najdene v Ptuju in Ljubljani, čas njihove uporabe pa lahko določimo s pomočjo emonskih grobnih celot. Najstarejše grobve s takimi pridatki so v Emoni zakopali za časa cesarja Klavdija (NM 239,98 MM 383" in MM 542100), druga skupina grobov pa pripada obdobju konca 1. ter prvih desetletij 2. stoletja (NM 27,101 NM 764,102 NM 75 (1080),493 NM 13 (1303),494 MM 341,m MM 3 67106). Višek uporabe kozmetičnih žličk je torej na prehodu med 1. in 2. stoletjem. To lahko povežemo tudi s pričeskami tega časa, ki so bile najbolj zagonetne prav v času vladanja cesarjev Tita, Dcmicijana, Trajana in Hadrijana.107 Za ureditev frizur so namreč tedanje žene skoraj nujno potrebovale kozmetične oziroma toaletne žličke, saj so njihov priostren konec uporabljale predvsem za razdeljevanje las (acus discriminalis). Kot smo že omenili, so žličke služile za nanašanje lasnih dišav. Take kreme so hranili v piksidah, ki jih prav tako pogosto najdemo v antičnih grobovih na področju Slovenije. V Ljubljani so jih našli deset,108 nekaj primerov pa poznamo tudi iz Ptuja, Celja in Novega mesta.100 Koščene šivanke (tab. 1, sl. 16—20; tab. 3, sl. 2) Zanimivo je, da poznamo iz Emone le deset koščenih šivank, kar je v primerjavi s številom grobov dokaj malo. Če pa upoštevamo, da so v severni emonski nekropoli našli štiri v enem grobu,119 se število grobov s tovrstnimi pridatki še zmanjša. Posebnost emonskih igel je njihova skupna značilnost, da imajo skoraj vse po tri luknje za nit (eno večjo podolgovato in dve majhni okrogli) in so zato v zgornjem delu ploščate. V isto skupino smo zaradi enakega načina uporabe uvrstili tudi koščene šivanke z dvema luknjama. Koščene igle z dvema ali tremi luknjami so bile v Sloveniji najdene predvsem v obeh velikih antičnih centrih — Emoni in Poetoviju, eno pa poznamo še iz Dobove.111 Izven prostora, ki ga tu obravnavamo, so take predmete našli še v Puli,113 Akvileji114 in Vindonisi.113 Zanimivo bi bilo razjasniti vprašanje, zakaj so šivanke z več luknjami služile. Antični pisatelji domače delo žena ne opisujejo. Ker nam tako dajejo zelo malo podatkov, se je V. Chapot poslužil primerjave z današnjimi primitivnimi ljudstvi.116 Prav tako se je na etnologijo oprla B. Vikić-Belančić pri ugotavljanju uporabe koščenih šivank iz Osijeka. Oba avtorja sta namreč ugotovila, da so se uporabljale pri vezenju. Istemu namenu so najbrž služile tudi ostale koščene igle z enim ušescem, saj so bile za krpanje predebele,117 poleg tega pa so imele tedanje žene za šivanje na razpolago pri- pravnejše, tanjše bronaste šivanke. Med šivanke z eno luknjo, ki so služile pri vezenu, lahko uvrstimo večino ptujskih primerov, čeprav imajo navadno le eno luknjo, ki pa je razdeljena na dva (tab. 1, sl. 16) ali tri (tab. 1, sl. 17) dele. Razčlenjena luknja je namreč najverjetneje služila kot ležišče za več niti, tako da so žene s temi šivankami vezle enake (trobarvne?) vzorce, kot z onimi, ki imajo tri luknje. Najzgodnejši emonski grob, v katerem je bila koščena šivanka (NM 654), je že iz tiberjansko-klavdijskega obdobja.118 V čas flavijske dinastije sodijo grobovi NM 27,119 NM 23 (1028),120 MM 366,121 MM 411,1'22 le nekaj desetletij kasneje pa moramo datirati pokop MM 663.123 Po pregledu igel po posameznih tipih moramo na koncu podati še nekaj zaključnih misli, ki nam jih nazorno kaže kronološka tabela. Že na prvi pogled vidimo, da lahko vse tipe igel razvrstimo v tri časovne skupine. Prvi pripadajo preproste igle lasnice in koščene šivanke, torej predvsem uporabna predmeta, ki nista vezana na ozko omejeno časovno obdobje. Druga skupina, katere predstavniki so igle z obema obdelanima koncema, figuralno okrašena lasnica in kozmetična žlička, je bila v uporabi od začetka vladanja Vespazi-jana ipa do konca Hadrijanovega vodenja rimske države. Zgoraj smo že večkrat poudarili, zakaj so ravno v tem času koščene igle najbolj pestro oblikovane — raznovrstnost oblik je bila nedvomno v zvezi z modo pričesk tedanjih žena. Vendar pa moramo poudariti, da sta bili modi podvrženi le igli, medtem ko je kozmetična žlička služila kot uporabni predmet, ki so ga poznali tudi prej, a so ga v tem času žene najbolj potrebovale. Tako ni čudno, da pripadajo vsi znani primerki iz naših krajev predvsem temu obdobju. Tretjo časovno skupino predstavljajo igle, ki imajo glavico v obliki poliedra, pinije ali pa je okrašena s številnimi vrezi. Vse te forme so bile priljubljene v kasni antiki, zato je razumljivo, da tudi igle s tako oblikovanimi glavicami pripadajo temu času. O njihovem specifičnem namenu pri urejanju tedanjih pričesk pač ne bi mogli govoriti, bržčas so to navadne igle lasnice, ki so jih lahko uporabljali pri urejanju kakršnekoli frizure. Modnim okusom tedanjega časa so bile prilagojene le njihove glavice. 1 W. F. Volbach, Elfenbeinarbeiten der Spätantike und des frühen Mittelalters, Katalog Mainz 7 (1952) 2. Aufl., 16 s. 2 B. Vikić-Belančić, Osječki zbornik 2—3 (1948) 36 ss. 3 Članek je nastal leta 1973 v okviru naloge Sinteza materialne kulture antike v Sloveniji, ki jo pri Raziskovalni skupnosti Slovenije nosi S. Petru. Na tem mestu pa se moram zahvaliti tudi kustosom V. Kolškovi, S. Pahiču, L. Plesničar j evi, D. Svoljšaku in Z. Šubičevi, ki so mi dali na razpolago neobjavljeno gradivo ter P. Petruju, ki mi je pomagal s številnimi nasveti. 4 Daramberg-Saglio, Dictionaire des an-tiquités grecques et romaines, s. v. Acus, 63 s. 5 S. Petru, Emonske nekropole, Katalogi in monografije 7 (1972); odslej Emona I, tab. 24, sl. 12—30; argumenti za datacijo: novec; skodelica s tankimi stenami: L. Plesničar, Materijali 8 (1971) 59 s., tab. 1, sl. 4; lonec: É. Bónis, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien, Diss. Pann. II, 20 (1942) 36 s., tab. 1, sl. 7; vrč: ibidem, 43 s., tab. 19, sl. 9; čaša na nogi: ibidem, 55 s., tab. 31, sl. 13; druga čaša: I. Curk, Materijali 8 (1971) 57 ss., sl. 1, 17. 6 L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče,, Katalogi in monografije 8 (1972); odslej Emona II, tab. 44, sl. 10—26; argumenti za datacijo: steklena žara: S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 172 s., tab. 3, sl. 7; enoročajni vrč: P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197, sl. 3, 31. 7 Emona II, tab. 149, sl. 9—21; argumenti za datacijo: posoda tipa Drag. 36: F. Oswald, T. D. Pryce, An Introduction to the Study of Terra Sigillata (1920) 192 ss.; eno-ročajni vrč: P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197, sl. 3, 32 in 37. 8 Emona I, tab. 52, sl. 1—4; grob smo postavili v kasno antiko zaradi ogrlice. 9 Datirani so na podlagi zraven najdenih novcev. 10 J. Garbsch, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert. Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 11 (1965) 76 ss., Taf. 26, 7—11. 11 D. Srejović, Članci i građa 6 (1965) 12 s., tab. 10, 1. 12 P. Guida, Aquileia Nostra 34 (1963) 2 ss. 13 Ć. Truhelka, Wiss. Mitt. aus Bos. u. Herc. 1 (1893) 289 s., Abb. 36—42. 14 D. Garašanin, Godišnjak Muzeja grada Beograda 1 (1954) 45 ss. 15 Ä. Kloiber, Die Gräberfelder von Lau-riacum, das Espelmayrfeld, Forsch, in Lau-riacum 8 (1962) tab. Ì9, 4. 16 E. Keller, Die spätrömischen Grabfunde in Südbayern, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 14 (1972), Taf. 2, 5; 38, 3—10; 41, 9—12. 17 H. Ament, Germania 45 (1967) 120 ss., Taf. 22, 4. 18 Pula: Š. Mlakar, Jadranski zbornik 2 (1957) 433 ss, sl. 2 c, d; Osijek: B. Vikič-Be-lančić, Osječki zbornik 2—3 (1948) 38 ss., sl. 2; Vinkovci' J. Brunšmid, Vjesnik Arh. muz., n. s. 6 (1902) 143 s., sl. 69, 2; Ilidža: J. Kellner, Glasnik Zem. muz., 1 (1895) 177 s., sl. 27—28; Višići: I. Čremošnik, Glasnik Zem. muz., n. s. 20 (1965) 196, tab. 9, sl. 8; Sasi: W. Radimsky, Wiss. Mitt, aus Bos. u. Herc. 1 (1893) 249 s., Abb. 65; Idem, Wiss. Mitt, aus Bos. u. Herc 4 (1896) 204 s., Abb. 15; Sremska Mitrovica: M. Parović-Pe-šikan, Sirmium 2, Archeological investigation in Syrmian Pannonia (1971) 38 ss., tab. 18, si. 65—66; Beograd: J. Todorovič, M. Birtašević, Godišnjak Muzeja grada Beograda 2 (1955) 31 ss., sl. 10; tako imenovani Municipium DD: D. Čerškov, Municipium DD kod Soča-nice, Dissertationes 10 (1970) 32 s., tab. 18, sl. 7; Intercisa: M. Alföldi, Intercisa II, Arch. Hung. 36 (1957) 482 s., Abb. Ill, 2—3; Cir-ce$ti: D. Popescu, Materiale fi cercetari ar-cheologice 2 (1956) 162 s., fig. 95, 12—14; Gilau: M. Rusu, Materiale fi cercetari ar-cheologice 2 (1956) 697 s., fig. 5, 15—19; Nova: D. P. Dimitrov, M. čičikova, A. Dimitrova, B. Najdenova, Izvestja na Arheol. institut 30 (1967) 96 ss., sl. 29 b in d; Sucidava: D. Tudor, Dacia 5—6 (1935—1936) 408 ss., fig. 13; Mainz: G. Behrens, Mainzer Zeitschrift 12 do 13 (1917—1918) 33 s., Abb. 15, 13; Vindonissa: O. Hauser, Vindonissa, das Standquartier römischer Legioner (1904) Taf. 58-Pompeji: A. Mau, Pompeji in Leben und Kunst (1900) 375 s„ Abb. 214. 19 Npr. Emona II, tab. 124, sl. 3 in 129 sl. 14. 20 Npr. Emona II, tab. 8, sl. 23; 25, sl. 13. 21 S. Petru, P. Petru, Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15 (1977), tab. 11, sl. 39 in 41. 22 I. Čremošnik, Glasnik Zem. rnuz., n s 20 (1965) 196 s., tab. 9, sl. 6. 23 F. Fülep, Acta Arch. Hung. 9 (1959) 371 ss., Abb. 6, 38, Taf. 11, 6. 24 Cfr. op. 5. 25 Emona II, tab. 101, sl. 14—18; cfr. skodelo s tankimi stenami: L. Plesničar, Materijah 8 (1971) tab. 1, sl. 4; datacijo potrjuje tudi krožnik iz terre sigillate tipa Drag 15/17. 26 Emona I, tab. 4, sl. 1—9; argumenti za datacijo: lakrimarij: S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 163, tab. 2, sl. 7; steklena posoda: ibidem, tab. 1, sl. 17; posode iz terre sigillate Drag. 23 in 15/17: F. Oswald, T. D. Pryce, o. c., 173 ss. in 188 ss. 27 Emona I, tab 21, si. 14—40; argumenti za datacijo: oljenka s firmo Vibiani: S. Loe-schcke, Lampen aus Vindonissa (1919) 298 s.; posoda s tankimi stenami: L. Plesničar, Materijah 8 (1971) 59, tab. 1, sl. 8; lakrimarij: S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 163, tab. 2, sl. 10—13. 28 Emona I, tab. 37, sl. 21—23; cfr. skodelo P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197, sl. 4, 7. 28 Emona, I, tab. 56, sl. 21—25; cfr. lonec É. Bónis, o. c., 43 ss., Taf. 18, 3 in P. Petru, A. Valič, Arh. vestnik 9—10 (1958—1959) 136 ss., tab. 8, sl. 2. 30 Emona I, tab. 57, sl. 26—27; cfr. oljen-ko s firmo Comuni D. Ivänyi, Die panno-nische Lampen, Diss. Pann. II, 2 (1935) 16 ss. 31 Emona I, tab. 64, sl. 24—27; lonec cfr. P. Petru, A. Valič, Arh. vestnik 9—10 (1958 do 1959) 136 ss., tab. 8, sl. 2. 32 Emona I, tab. 66, sl. 11—14; cfr. zajemalko L. Plesničar, Arh. vestnik 25 (1974) 35 ss. 33 Emona I, tab. 78, sl. 1—33; argumenti za datacijo; posode iz terre sigillate tipov Drag. 24/25, 15/17 in Ritterling 9; lonci: P. Petru, A. Valič, o. c., 136 ss., tab. 8, sl. 2; enoročajni vrči: P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197, sl. 3, 32; posode s tankimi stenami: L. Plesničar, Materijah 8 (1971) 59, tab. 1, sl. 8. 34 Emona I, tab. 79, sl. 11—18; lakrima-rjje cfr. S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 163, tab. 2, si. 4 in 9. 35 Emona I, tab. 113, si. 9—19; oljenko s firmo Sabini cfr. D. Ivanyi, o. c., 32 s. 36 Emona II, tab. 8, si. 19—23; zajemalko cfr. L. Plesničar, Arh. vestnik 25 (1974) 35, tab. 1, sl. 6. ’37 Emona II, tab. 25, sl. 6—17; argumenti za datacijo: posoda s tankimi stenami: L. Plesničar, Materijali 8 (1971) 59, tab. 1, S1 7; enoročajni vrč: P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197, sl. 3, 42 s; steklena žara: S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 163, tab. 3, sl. 7; sigillatne posode Drag. 24/25: F. Oswald, T. D. Pryce, o. c., 171 ss. 38 Emona II, tab. 96, sl. 1—10; cfr. enoročajni vrč: P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197 ss., sl. 3, 17. 3» Emona IT, tab. 107, sl. 1—15; cfr. eno-ročajna vrča P. Petru, o. c., 197 ss., sl. 3, 7. 40 Emona II, tab. 107, sl. 16—30; cfr. posodo s tankimi stenami L. Plesničar, Materijali 8 (1971) 59, tab. 1, sl. 11; oljenko s firmo Cresces S. Loeschcke, o. c., 296 s. « Emona II, tab. 124, sl. 1—12; cfr. lonca P. Petru, A. Valič, Arh. vestnik 9—10 (1958—1959) 136 ss., tab. 8, sl. 2; stekleno žaro S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 163, tab, 3, sl. 7. 42 Emona II, tab. 128, sl. 1—-10; lakrima-rij cfr. S. Petru, o. c., tab. 3, sl. 1; lonec cfr. P. Petru, A. Valič, o. c., 136 ss., tab. 8, sl. 2. 43 Emona II, tab. 129, sl. 1—19; argumenti za datacijo: posodica s tankimi stenami: L. Plesničar, Materijali 8 (1971) 59, tab. 1, sl. 11 in P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197, sl. 3, 8; enoročajni vrč: P. Petru, o. c., sl. 3, 17; posode iz terre sigillate tipa Drag. 17 b in Drag. 24/25: F. Oswald, T. D. Pryce, o. c., 171 ss. 44 Emona II, tab. 150, sl. 14—24; stekleno posodo cfr. V. Damevski, Arh. vestnik 25 (1974) 65, tab. 12, sl. 1. 45 Emona II, tab. 206 in 207; L. Plesni-čar-Gec, Inv. Arch. 10 (1967) Y 94 (grob 201 = 744 v katalogu Emona II). 40 Emona II, tab. 75, sl. 3—6; žaro cfr. P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197, sl. 4, 11; terminus ante quem non daje novec Septimija Severa. 47 Daramberg-Saglio, o. c., s. v. Coma, 1368 ss. 48 Ibidem, Fig. 1859—1860, 1862—1863. 49 Ibidem, Fig. 1860. 50 Ibidem, Fig. 1862. 51 L. Breglia, Roman imperial coins, their art and technique (1968) 136 s. 52 Daramberg-Saglio, o. c., s. v. Acus, fig. 103. 53 Ibidem, 1369 s. 54 Ibidem, Fig. 103. 55 Emona II, tab. 104, si. 7—14; enoro-čajna vrča cfr. P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197, sl. 3, 32; oljenko' s firmo Vergvn pa D. Ivänyi, o. c., 35 s. 56 Emona II, tab. 174, sl. 1. 57 Cfr. op. 35. 58 A. Mau, o. c., 375 s., Abb. 214. 59 H. Kenner, Carinthia I, 140 (1950) 474 ss. 60 Razstavljeno v Museo Archeologico di Aquileia. 61 A. P. Ivanova, Anticnyje goroda sever-nogo Pričernomorja I (1955) 433 ss., si. 32 do 33. 62 A. Kloiber, o. c., 77 s., Taf. 28, 1—2. 63 Museo Archeologico di Aquileia inv. št. 50307. 64 A, Mau, o. c., 375 s., fig. 214. 65 B. Vikič-Belančič, o. c., 40 ss., si. 3 a. 66 M. R. Alföldi, Intercisa II, Arch. Hung. 36 (1957) 482 s. 67 M. Parovič-Pešikan, Sirmium 2, Archaeological investigation in Syrmian Pannonia (1971) 38 s., tab. 18, si. 67. 68 B. Vikić-Belančić, Vjesnik Arh. muz. 3. ser. 1 (1958) 113 s., tab. 19, sl. 57. 69 Š. Mlakar, Jadranski zbornik 2 (1957) 433 ss., sl. 2 a. 70 A. Neumann, Vindobona, die römische Vergangenheit Wiens (1972) 143 s., Abb. 109. 71 B. Vikić-Belančić, Osječki zbornik 2—3 (1948) 41 ss., sl. 3 b. 72 Emona II, tab. 97, sl. 1—15; argumenti za datacijo: vrči: P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197, sl. 3, 32; lakrimariji: S. Petru, Razprave 1. razr. - SAZU 6 (1969) 163, tab. 2, sl. 10 in 3, sl. 1; steklena žara: o. c., tab. 3, sl. 7. 73 Mainz: G. Behrens, Mainzer Zeitschrift 12—13 (1917—1918) 65 s., Abb. 32, 12; Vindobona: A. Neumann, o. c., 143 s., Abb. 109; Vasas: F. Fiilep, Acta Arch. Hung. 9 (1959) 371 ss., Abb. 5, 11; Aquileia: razstavljeno v Museo Archaeologico di Aquileia; Pompeji: A. Mau, o. c., 375 s., Abb. 214. 74 Emona I, tab. 94, sl. 50. 75 G. Brusin, Gli scavi di Aquileia. Un quadrienario di attività dell’Associazione Nazionale per Aquileia (1934) fig. 83, 1. 76 I. Čremošnik, Glasnik Zem. muz. 15 do 16 (1961) 182 s., tab. 2, sl. 1. 77 D. Popescu, Materiale fi cercetari archeologica 2 (1956) 186 s., fig. 95, 19. 78 L. v. Campi, MAGW 15 (1885) 100 s., Taf. 4, 7. 79 G. Gomolka, Klio 50 (1968) 228 s. s citirano literaturo. 80 Emona I, tab. 52, sl. 20. 81 Mestni muzej Ljubljana, inv. št. M 284 in M 437. 82 M. R. Alföldi, o. c., 482 s. Abb. 111, 4, 11. 83 Die Römer an der Donau (katalog razstave, Petronell 1973) 211 s., No. 383. 84 Ibidem, 211, No. 386. 85 G. Gomolka, o. c., 228 s. 86 Cfr. še naslednja najdišča: Nova: D. P. Dimitrov, M. čičikova, A. Dimitrova, B. Najdenova, Izvestja na Arheol. institut 30 (1967) 96 ss., sl. 29 a; Girceli: D. Popescu, o. c., 186 s., fig. 95, 15; Gilau: M. Rusu, Materiale $i cercetari archeologice 2 (1956) 697 s., fig. 5, 17; Aquincum: J. Silägyi, Aqu-ineum (1956) Taf. 44, 11; Mainz: G. Behrens, Mainzer Zeitschrift 12—13 (1917—1918) 33 s., Abb. 15, 10. 87 M. R. Alföldi, o. c., 482 s., Abb. 111, 5; D. P. Dimitrov, M. Čičikova, A. Dimitrova, B. Najdenova, o. c., 97 s., sl. 29 g; Ä. Kloi-ber, o. c., Taf. 21. Taf. 22. 87-i J. Brunšmid, Vjesnik Arh. muz. 6 (1902) 143 s., sl. 69, 6.; B. Vikić-Belančić, o. c., sl. 2. 88 S. Petru, P. Petru, Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15 (1977), tab. 64, sl. 9. 89 I. Miki, Arh. vestnik 15—16 (1964 do 1965) 270 s. 90 Emona I, tab. 94, sl. 51. 91 Morebiti lahko iglo dopolnimo v smislu slonokoščene iz Pompejev: A. Mau, o. c., 375 s., Abb. 214 ali najdbe iz Niederseltersa: H. Ament, Germania 45 (1967) 120 ss., Taf. 22, 5. 92 Daramberg-Saglio, o. c., s. v. Acus, 63 s., fig. 102. 93 Ibidem, fig. 101. 94 B. Vikić-Belančić, o. c., 43 ss., si. 6 b. 95 M. Abramić, Colnago, Jahrbuch d. Österr. Arch. Instituts, 12 (1909) Bbl. 57, Abb. 22 a. 90 J. Todorovič, M. Birtašević, Godišnjak Muzeja grada Beograda 2 (1955) 31 ss., sl. 10; J. Szilägyi, Aquincum (1956) Taf. 20, 58. 97 H. Kenner, Carinthia I, 143 (1953) 919 ss. 98 Cfr. op. 5. 99 Emona II, tab. 103, sl. 6—-16; argumenti za datacijo: sigilatna posoda tipa Drag. 24/25 in krožnik Drag. 15/17: F. Oswald, T. D. Pryce, o. c., 171 ss; vrč: P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197, sl. 1, 11; lonec: ibidem, sl. 1, 20. 100 Emona II, tab. 125, sl. 5—9; cfr. sigillatilo posodo tipa Drag. 24/25 F. Oswald, T D. Pryce, o. c., 171 ss.; vrč: P. Petru, o. c. sl 1, 11; lonec: ibidem, sl. 1, 20. 101 Emona I, tab. 3, sl. 12—20; argumenti za datacijo: oljenka s firmo Fortis: D. Ivänyi o. c., 17 ss.; enoročajna vrča: P. Petru: o. c.’ sl. 3, 31; skodeli s tankimi stenami: L. Plesničar, Materijali 8 (1971) 59, tab. 1, sl. lo do 11. 102 Emona I, tab. 49, sl. 15—23; cfr. oljen-ko s firmo Fortis: D. Ivànyi, o. c., 17 ss.; la-krimarij: S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 163, tab. 2, sl. 21. 103 Emona I, tab. 87, sl. 1—24; argumenti za datacijo: posoda s tankimi stenami: L. Plesničar, Materijali 8 (1971) 59, tab. 1, sl. 11; steklena žara: S. Petru, o. c., tab. 3, sl. 7-steklena zajemalka: L. Plesničar, Arh. vestnik 25 (1974) 35 s. 194 Cfr. op. 35. 105 Emona II, tab. 90, sl. 6—16; stekleno žaro cfr. S. Petru, o. c., tab 3, sl. 7. 190 Emona II, tab. 96, sl. 11—21; za lakri-marije cfr. S. Petru, o. c., tab. 2, sl 6—7, 10 in 3, sl. 3. 197 Daramberg-Saglio, o. c., s. v. Coma. 1368 s., fig. 1859—1863. 108 jEmona I, tab. 15, sl. 1; 38, sl. 4; 50, sl. 5 in 23; 95, sl. 12—14; Emona II, tab. 121, sl. 23; 123, sl. 9; 210, sl. 6. 100 S. Petru, Zbornik ob 600-letnici Novega mesta (1969) 74 s., sl. 1. 110 Emona II, tab. 111, sl. 16—19. 111 P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 14 s., tab. 4, sl. 2 112 A. Gnirs, Jahrbuch d. Österr. Arch. Instituts 7 (1904) Bbl. 16 ss., Abb. 2. 113 B. Vikić-Belančić, o. c., 37 s., sl. 1 c. 114 G. Brusin, Gli scavi di Aquileia, Un quadrienario di attività dell’Associazione Nazionale per Aquileia (1934) fig. 83, 4. 115 O. Hauser, Vindonissa, das Standquartier römischer Legioner (1904) Taf. 57. 116 V. Chapot, Daramberg-Saglio, Dictio-naire des antiquités grecques et romaines, s. v. Textrinum, 164 ss. 117 B. Vikić-Belančić, o. c., 37 ss. 118 Emona I, tab. 43, sl. 21—28; cfr. skodelo s tankimi stenami: L. Plesničar, Materijali 8 (1971) 59, tab. 1, sl. 8; vrč: É. Bónis, o. c., 53 s., Taf. 25, 18; novec cesarja Tiberija. 119 Cfr. op. 101 129 Emona I, tab. 81, sl. 1—6; vrč cfr. P. Petru, o. c,, 197, sl. 3, 17; žara: S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 163, tab. 3, sl. 7. 121 Emona JI, tab. 96, sl. 1—10; vrč cfr. p. Petru, o. c., 197, sl. 3, 17. 122 Emona II, tab. 111, sl. 16—19; v grobu je novec Domicijana. 123 Emona II, tab. 153, sl. 1—9; cfr. skodelo iz terre sigillate tipa Drag. 36: F. Oswald, T. D. Pryce, o. c., 192 ss.; skodelo: L. Plesničar, Materijali 8 (1971) 59, tab. 1, sl. 14. RÖMISCHE KNOCHENNADELN AUS SLOWENIEN Zusammenfassung In dem Aufsatz werden antike Knochennadeln nach ihren einzelnen Typen dargestellt, die auf dem Gebiet der heutigen Republik Slowenien gefunden wurden. Einfache Haarnadeln (Tab. 1, 1—5; Tab.3, 1) Unter diesem Typ werden Nadeln zusammengefasst, die sich auf den ersten Blick ziemlich stark von einander unterscheiden, haben sie doch verschieden gestaltete Köpfchen (Tab. 1, Abb. 1—11) oder sogar ein nicht einmal besonders ausgeführtes Oberteil, denn es ist glatt abgeschnitten oder zugespitzt (Tab. 1, 12—15). Von eben diesen letzteren spärlich verzierten Nadeln könnte man behaupten, dass sie nicht nur als Haarschmuck dienten, sondern dass sie von den Frauen auch zum Scheitelziehen — acus discriminales —- verwendet wurden. Neben den slowenischen Fundstätten Ljubljana, Ptuj und Ajdovščina5—9 lassen sich noch eine Reihe von Orten auf dem Gebiet des ehemaligen Römischen Imperiums aufzählen, wo solche Haarnadeln gefunden wurden,19—18 was zeigt, dass es sich um ein damals allgemein verbreitetes Schmuckstück handelt. Grosse Knochennadeln, deren beide Enden bearbeitet sind (Tab. 2, 7—9 und Tab. 3, 4) Die Nadeln sind gewöhnlich aus zwei Teilen gefertigt — aus einem geschliffenen Röhrenknochen und einem einfachen konischen Köpfchen; letzteres ist besonders in den ersteren Teil eingefügt. Der untere Teil der Nadel ist gewöhnlich nur mit Einschnitten verziert oder dem oberen Ende ziemlich ähnlich. Die meisten derartigen Nadeln kennen wil aus Ljubljana, einige aus Ptuj und Drnovo,21 ausserhalb des behandelten Gebiets aber nur noch aus Visići in der Herzegovina und Vasas in Ungarn.23 Grosse Knochenhaarnadeln, deren beide Enden bearbeitet sind, wurden vor allem in der Flavierzeit gebraucht und zur Zeit der Kaiser Trajan und Hadrijan.26—45 Das ist aber zugleich eine Zeit, zu der die Frauen sehr kunstvolle Frisuren mit Diademen und Zopfgeflechten um den Kopf trugen (Abb. 1).47~31 Zum Aufstecken des Haars benötigten sie neben zahlreichen einfachen Haarnadeln auch grosse Knochennadeln, vor allem zum Befestigen des Zopfs auf dem Scheitel. Haarnadeln deren Köpfchen in Form eines Frauenkörpers gestaltet sind (Abb. 2 und Tab. 3, 5) Von dem Gebiet der heutigen Republik Slowenien kennen wir nur drei solche Nadeln und alle wurden in Gräbern Emonas gefunden.55—56 Die interessanteste stammt aus dem Grab NM 13 (1303) — Abb. 1. Die abgebildete Frau hat einen sorgfältig gearbeiteten Kopf, auf dem der Hersteller auch einen Haardiadem abgebildet hat. Auch diese Einzelheit bestätigt den chronologischen Ort der Nadel. Bereits bei der Behandlung der grossen Knochennadel wurde nämlich festgestellt, dass die Frauen Ende des ersten und Anfang des zweiten Jh.s derartige Frisuren trugen. Gute Parallelen zu diesem Frauenkopf befinden sich noch auf den Nadeln mit Frauenbüsten aus Osijek, Sirmium und Intercisa.65—67 Fundstätten figürlich verzierter Nadeln gibt es auf dem ganzen Gebiet des einstigen römischen Imperiums.68—64 Es soll noch auf die Legenden hingewiesen werden, die die Hersteller zu gestalten suchten. Auf der einen Seite Venus, die den Wellen entsteigt und sich das Haar richtet (Abb. 2),58—69 auf der anderen Seite Praxiteles’ Aphrodite von Knidos.61—64 Nadeln, deren Köpfchen mit Einschnitten verziert sind (Tab.3, g) Eine solche Knochennadel wurde in einem der Gräber Emonas gefunden, dessen Grabzusammenhang heute nicht bekannt ist.74 Im weiteren Raum wurden solche und verwandte Nadeln noch in Aquileia, Panik bei Trebin, Circesti und Meclo bei Cles gefunden,75—78 wo sie zu den spätantiken Gruppen gehören. Nadeln mit Köpfchen in Pinienform (Tab. 2, 1; Tab. 3, 7) Die Behandlung dieses Knochenhaarnadeltyps stützt sich vor allem auf die Ausführungen G. Gomolkas.79 Die von ihm aufgezählten Funde und noch andere zeigen,82—84 dass solche Nadeln in der Zeit vom 3. bis zum 5. Jahrhundert verwendet wurden, was auch auf die slowenischen Stücke übertragen werden kann, die alle ausserhalb eines geschlossenen Grabzusammenhang gefunden wurden. Nadeln mit Köpfchen in Polyederform (Tab. 2, 2—4; Tab. 3, 9) Im Komplex dès Knocheninventars sind Nadeln mit Köpfchen in Polyederform allerdings jung, war doch der Polyeder vor allem in der Spätantike beliebt. Das bestätigen zeitlich bestimmte Stücke aus Intercisa, Nova und Lauriacum,87 ihre zeitliche Einordnung muss auch auf Stücke aus Ptuj, Celje und Drnovo übertragen werden. Kosmetikspatel (Tab. 1, 21—22; Tab.3, 3) Kosmetikspatel sind Gegenstände, die wegen der Länge des Stiels auf den ersten Blick eher den Eindruck einer Nadel als eines Spatels erwecken, jedoch waren sie gerade als solche am besten zu gebrauchen. Das zugespitzte Ende verwendeten die Frauen um Scheitelziehen (acus diskriminalis), während mit dem Spatel Duftstoffe darauf aufgetragen wurden. Zu den slowenischen Spateln lassen sich sowohl mehrere Jahrhunderte frühere Parallelen92—»3 als auch zeitgenössische Stücke finden.94—97 Die ältesten Gräber mit solchen Beigaben entstanden im Emona des Claudius,98—100 den Höhepunkt der Verwendung von Kosmetikspateln bildet aber der Übergang vom 1. zum 2. Jahrhundert.101—106 Knoche n nähnadeln (Tab. 1, 16—20; Tab. 3, 2) Eine Besonderheit der hier behandelten Knochennähnadeln ist, dass fast alle zwei oder drei Öhre haben. Wahrscheinlich dienten sie zum Sticken, einem gleichen Zweck lassen sich auch die Knochennähnadeln mit einem Öhr zuordnen, waren sie doch zu dick zum Nähen.116—117 Es stellt sich zwar die Frage, ob die Frauen mit den behandelten Knochennadeln sogar dreifarbige Muster sticken konnten, sie lässt sich jedoch fürs erste nicht beantworten. Ausserhalb des hier behandelten Raums wurden solche Gegenstände noch in Pula, Osijek, Aquileia und Vindonissa gefunden.112—115 Abschliessend können wir feststellen, dass sich die Knochennadeln in drei chronologische Gruppen teilen lassen (Tab. 3). Zur ersten gehören die einfachen Haarnadeln und Knochennähnadeln, also vor allem Gebrauchsgegenstände, die an keinen eng begrenzten Zeitraum gebunden sind. Die zweite Gruppe, deren Vertreter Nadeln mit zwei bearbeiteten Enden, figürlich verzierte Haarnadeln und Kosmetikspatel darstellen, war vom Herrschaftsbeginn Vespasians bis zum Ende der Regierungszeit Hadrians in Gebrauch. Zu jener Zeit sind die Knochennadeln am vielfältigsten gestaltet, weil in dieser Epoche die rätselhaftesten Frisuren Mode waren. Jedoch muss betont werden, dass nur die beiden Nadeltypen der Mode unterworfen waren, während der Kosmetikspatel als Gegenstand auch früher bekannt war, aber zu jener Zeit von den Frauen am meisten gebraucht wurde. So ist es auch nicht verwunderlich, dass alle bekannten Exemplare aus unserer Gegend vor allem in diese Zeit fallen. Die dritte chronologische Gruppe stellen Nadeln dar, die Köpfchen in Gestalt eines Polyeders oder einer Pinie haben oder mit zahlreichen Einschnitten verziert sind. Alle diese Formen waren in der Spätantike beliebt, deshalb ist es verständlich, dass auch Nadeln mit so gestalteten Köpfchen in diese Zeit gehören. Über ihren speziellen Zweck beim Herrichten der Frisur zu sprechen, wäre wohl kaum möglich, wahrscheinlich sind es gewöhnlich Haarnadeln, die zum Herrichten jeglicher Frisur verwendet werden konnten. Dem Modegeschmack der Zeit waren nur die Köpfchen angepasst. Q 0 Q fi 8 9 o 17 18 19 3 A - • -• 11 • -• 10 12 13 1 t 5 3 r 15 20 21 Ü Tab. 1. 1,5, 18 Maribor: 2—4, 6—17, 19—22 Ptuj; M = 1/2 Tab. 3. Časovna razpredelnica ANTIČNE PASNE SPONE IN GARNITURE V SLOVENIJI MAKSIMILJAN SAGADIN Zavod za spomeniško varstvo, Kranj Pričujoča obravnava antičnih pasnih spon v Sloveniji namerava predvsem orisati posamezne tipe v razvoju tega dela noše na našem ozemlju. Ta razvoj gre od prve bistvene spremembe, ki jo označuje pojav obročaste spone s trnom — v nasprotju z do tedaj edino veljavno kavljasto spono. Vidimo torej, da je začetek razvoja dokaj jasno določen, tem slabše pa konec. Če si tedaj postavimo zgornjo mejo naše obravnave v sredino 5. stoletja, je ta meja povsem umetna, zahteva jo bolj naslov téme, kot pa kaka odločilna sprememba v razvoju. Tudi geografska omejitev je le umetna, saj je naš prostor v času rimske okupacije le majhno področje, ki ga je zavzemala tedaj že dokaj univerzalna kultura. Razširitev obravnavanega področja bi torej le koristila našim spoznanjem o izvoru npr. že samega osnovnega tipa obročaste spone s premičnim trnom, vendar bi presegala smisel te naloge. Bomo pa zaradi pomanjkanja grobnih celot pri nas pogosto prisiljeni iskati opore za datacije zunaj naših meja. Ob tej priliki se tudi najlepše zahvaljujem kustosom Veri Kolšek iz Pokrajinskega muzeja v Celju, Zorki Šubic iz Pokrajinskega muzeja v Ptuju, Stanku Pahiču iz Pokrajinskega muzeja v Mariboru, pa tudi Ivi Stiplovšek iz Posavskega muzeja v Brežicah, ker so mi ljubeznivo dovolili, da sem zrisal še neobjavljen material. Posebno se zahvaljujem Sonji Petru muzejskemu svetovalcu in vodji antične zbirke Nar. muzeja za njeno mentorstvo in Draganu Božiču za konstruktivne pripombe. NEKAJ SPLOŠNIH BESED O PASU IN SPONI KOT DELU NOŠE Lahko rečemo, da je sama zasnova grške oziroma rimske noše s svojo globoko nagubanostjo izrazito zanemarjala telesnost ter odvisnost in povezavo obleke in telesa. Oblačilo je bilo povsem prosto, ne ozko in napeto in kot takemu mu je kot pritrdilno sredstvo zadostovala fibula.1 Pas je bil drugotnega pomena, služil je predvsem za spodrecavanje tunike oziroma hitona ter sploh za pridrževanje obleke k telesu ob živahnejšem gibanju. Kot tak je nastopal tako pri moških kot pri ženskah kar v obliki preproste spredaj zavozljane vrvice,2 spet pa je bil lahko tudi že s spono, zlasti kadar je služil kot okras. Povsem drugače pa je bilo z vojaškim pasom (cingulum). Cingulum je bil širok, bogato obit s kovinskimi aplikami in je imel s tem tudi obrambno funkcijo. Raz njega je spredaj viselo navzdol nekaj okovanih trakov, ki so ščitili spodnji del trebuha. Na cingulum so tudi pripenjali bodalo in meč, le-ta pa je lahko visel tudi na posebnem pasu prek rame. Poleg tega vojaškega pasu so vojaki redno nosili še pas za obleko (pod oklepom).3 Cingulum je vplival tudi na »oivilni« pas, ki postane zato širok in bogato okrašen in ima predvsem reprezentančno funkcijo — pod njim so nosili običajen pas za obleko. Zlasti v poznem cesarstvu postane pas bolj kot kdajkoli simbol položaja v družbi, vsaki funkciji pripada določeno bogat pas. To pretirano krašenje pasov v poznem cesarstvu sicer ni novost, vendar je v taki meri prav gotovo posledica vdora orientalskega okusa.4 V neposredni zvezi z razvojem oziroma spreminjanjem pasu je tudi razvoj pasne spone kot njegovega bistvenega sestavnega dela. Predhodnik prave, obročaste pasne spone s premičnim trnom (ki je izrazita pridobitev antike) je kavljasta pasna spona.6 Prednost nove spone, ki omogoča poljubno zatezanje pasu, je očitna, zato kmalu izpodrine kavljaste spone — čeprav jih ne nadomesti povsem. Za ozke pasove zadošča manjša okrogla oblika spone. Ko pa postane pas širši, okrogla oblika spone ne zadošča več, saj je pritrjevanje na jermen težavnejše. Zato spona dobi ovalno ali štirioglato obliko, pa tudi kovinski okov, na katerega se z zakovicami pritrdi usnjen pas. Tako izpopolnjena spona se pojavi zlasti v poznem cesarstvu (kot bomo videli je sicer znana tudi že prej), posebno pa se razširi v času preseljevanja narodov, ko kovinski okov prevzema vse formalne in dekorativne novosti oziroma spremembe ter postane tako eden glavnih nosilcev umetniškega izraza pa tudi obrtniškega znanja dobe. Kolikor bolj pa postaja pomembna pasna spona oziroma pas, toliko bolj stopa iz uporabe fibula.6 Prazgodovinske obročaste pasne spone s premakljivim trnom Ta skupina spon zahteva že v naslovu natančnejšo opredelitev, da jo s tem ločimo od kavljaste pasne spone, ki je z več svojimi tipi tako značilna za vso prazgodovino. Nekoliko podrobneje se je s pojavom obročastih spon bavil pri nas le F. Starè v svoji objavi Vač.7 Tu povzemamo v glavnem le njegove ugotovitve. Bistveno pri novih sponah je predvsem to, da oba poglavitna dela — trn in obroč, nista več pritrjena vsak na svojem koncu pasu, pač pa sestavljena tvorita spono, ki ima zlasti to prednost, da je z njo moč pas poljubno zatezati. Razlika s prejšnjo kavljasto spono je tako bistvena, da med njima ne more biti nikakršne razvojne povezave. Pri teh prvih obročastih sponah F. Starò loči dva tipa: a) Spona je okrogla, ploščatega ali rombičnega preseka, konca se ne stikata in se uvijata nazaj. Igla je pritrjena nasproti razprtima koncema in pogosto sega mednju. Pritrjena je lahko okrog obroča, ki je v ta namen zožen (F. Starò, Vače, T. XCVIII, 5), ali pa je v obroč izvrtana luknjica [J. Szombathy, MPK 1 (1903) 318 s, sl. 99, grob 9; 323 s, sl. 125, grob 18; 332 s, sl. 155, grob 5; P. Reinecke, AUHV 5 (1906) 364 ss, T. 63, 1145, 1146], b) Spona je okrogla, rombičnega preseka, konca se stikata; obroč je na mestu, kjer se pritrdi igla, okroglo kovan (F. Starò, Vače, T. XCII, 3 — grob 9; T. LI, 2—9; T T TIT, 4, 5; pet primerkov z Magdalenske gore).8 Pri opredeljevanju tega drugega tipa za pasno spono pa je treba biti previden. O.-H. Frey namreč povezuje podobne predmete — imenuje jih spenjalne obročke__ z latenskim pasom za orožje, vendar nikakor ne kot pasne spone.0 Čeprav avtor naših primerkov iz Vač in Magdalenske gore ne navaja in čeprav ti kosi v detajlih (npr. presek, včasih dimenzije) odstopajo od navedenih, je vendar verjetno, da to sploh niso bile pasne spone. V nobenem primeru namreč ni ohranjen trn v taki dolžini, da bi lahko trdili, da gre res za pasno spono. Nasprotno pa je zelo verjetno, da sta npr. primerka (F. Starè, Vače, T. LI, 9 in T. LIH, 4) res le spenjalna obročka. Staretova opažanja je treba torej popraviti. Vprašanje pritrjevanja spone tipa a) na pas nosilcem očitno ni delalo takšnih preglavic kot nam, ker se tip spone z razprtima in nazaj zavitima koncema pojavlja tja v 4. stoletje, od njega pa se bistveno ne loči dokaj pozni tip, pri katerem se obroč kolenčasto umika navzven in s tem spet ne nudi opore trnu. Na kolencih ima ta tip redno izbokline, ki so verjetno prav tako v zvezi s pritrjevanjem kot zaviti konoi pri našem tipu a). Mislim, da v glavnem lahko sprejmemo rekonstrukcijo K. Sägija,10 in sicer varianto A, s tem da predpostavljamo, da jermen ni potekal pod spono, pač pa na eni strani preko obroča, na drugi pa pod njim. Tako je dajal oporo tudi trnu, zavita konca pa sta preprečevala, da bi jermen zdrsnil s spone. Obročaste pasne spone pri nas niso tipične za čas v katerem se pojavljajo. Kljub temu, da očitno pripadajo svetu rimske antike, pri nas nastopajo še v čisto prazgodovinskem kontekstu. F. Starè jih postavlja v svojo stopnjo Vače III. Grob A-5 (F. Starè, Vače, T. XCVIII, 5—7) vsebuje poleg tipa a) z okroglim presekom še fragment svit-kaste ovratnice in fragment narokvice, ki je v sredini stisnjena. Grob se tako datira v Vače III (od 200 do 150 pr. n. š.). Grobova 9 in 18 iz Idrije ob Bači, ki vsebujeta po eno spono tipa a), postavlja J. Szombathy z vsem njunim obsežnim inventarjem v pozni laten; grob 155 z istim tipom pa v zgodnjerimski čas.11 Tudi po P. Reineckeju12 predstavljata dve sponi tipa a) značilen inventar konca latena. Datacija teh spon v pozni laten ni sporna, njihovo trajanje v okviru tako ozko definiranega tipa pa je tudi dokaj kratko. Sam pojav teh spon pri nas še pred rimsko okupacijo razlaga F. Starè z vplivi iz Akvileje po letu 181 pr. n. š.13. Noriško-panonsko pasna garnitura Sama oznaka pasnih garnitur, ki jih nameravamo obravnavati v tem delu kot nori-ško-panonske, je postala upravičena po študijah V. Geramba,11 L. Nagya,15 R. Nolla,1« K. Motykovè-Sneidrovè17 ter zlasti zadnje —i J. Garbscha.18 Te razprave so namreč pokazale, da se obravnavane pasne garniture pojavljajo izrazito prav v Noriku in Panoniji,19 in to okrog treh centrov: zahodno od Nežiderskega jezera, v okolici Flavije Solve in na Dolenjskem.20 Najdbe kažejo, da spada k tej pasni garnituri več predmetov: spona z okovom, ki služi za pritrjevanje na jermen in je običajno okrašen v predrti tehniki (T. 1, 1), več žlebastih podolgovatih usločenih okovov, ki se končujejo s stiliziranimi živalskimi glavami, so po vsej površini diagonalno gravirani in ki imajo lahko v sredini tudi pregib (T. 2, 20), več mandeljastih okovov s polkrožnim presekom in s profilirano zožitvijo (T. 4, 16), dva podolgovata bronasta obeska kot zaključka jermenov, valjasto oblikovana s profiliranim zaključkom in razcepljenim gornjim koncem, kamor se vtakne jermen (T. 3, 9), več gumbov z okroglo glavico in kratkim trnom (T. 5, l).21 Pri podolgovatih valjastih jermenskih zaključkih se velja posebej ustaviti. Ta del pasne garniture ima namreč neposrednega predhodnika v latenoidnem pasnem zaključku, kakršen je bil najden skupaj z rimskodobnim kosom tudi na dvorišču SAZU v Ljubljani in ga je podrobneje obdelal Ivan Puš.22 Ugotovljeno je, da se latenoidni zaključki jermenov razlikujejo od rimskodobnih predvsem po trikotni odebelitvi, ki se pojavi pri prvih ob prehodu iz spodnjega valjastega dela v gornjega ploščatega in precepljenega. Pri latenoidnih primerkih je opaziti tudi slabšo profilacijo. Datirani so v pozni laten — druga polovica 1. stoletja pr. n. š., njihovi centri izdelave pa se postavljajo v delavnice vzhodno-keltskega območja.23 Noriško-panonske pasne garniture so v Sloveniji zelo številne in jim v primeri Z ostalimi sponami pripada tudi največ grobnih celot. Spričo sintetičnega dela J. Garb-scha se nameravam v tipoloških oznakah držati njegovega poimenovanja. Ena najpomembnejših najdb celotne noriško-panonske garniture izvira iz antične grobnice v gomili iz Miklavža pri Mariboru (T. 1, 7), ki jo je obširno objavil S. Pahič.24 Garnitura je tu zastopana s spono in tremi pripadajočimi okovi v predrti tehniki, s štirimi mandelj astimi okovi, dvema žlebastima okovoma s pregibom, desetimi pravokotnimi ploščicami z narezanimi robovi in luknjami ter s 40 okrasnimi žebljički. Pasna spona sodi v Garbschovo skupino G 2 g, ki se pojavlja v glavnem okoli Flavije Solve v 1. stoletju do Klavdija. Spona je bila z dvema okovoma pritrjena na pas. Po okrasu sodita ta dva okova nekako med skupini B 3 a in B 3 b in sodita v čas od Klavdija do Domicijana oziroma še v prvo polovico 2. stoletja. Tretji predrti okov, ki je daljši in ožji od prvih dveh in se je pritrjeval na konec jermena, ki je visel do kolen, nima natančnih analogij med Garbschevimi tipi, zato ga Pahič smatra za edinega predstavnika nove grupe B 3 h. Podolgovat žlebast okov s pregibom dopolnjuje najštevilnejšo Garbschovo skupino E 3 a, ki se pojavlja na področju obeh provinc od srednje dobe Klavdija pa prek sredine 2. stoletja. Štirje čolnasti okovi sodijo običajno in tudi v tem primeru v skupino K a, uporabljano od Avgusta do Hadrijana. Pločevinaste ploščice z narezanimi robovi in luknjicami za žebljičke nastopajo skoraj izjemoma in jih je Garbsch uvrstil v tipološko povsem samostojno skupino B 7 1, ki je časovno in prostorsko podrobneje ne opredeli; celotno skupino B 7 pa stavlja v prva desetletja 1. stoletja. Celotna pasna garnitura ne izpada iz časovnega okvira vseh najdb iz te grobnice, v glavnem pa sodi med starejše kose. Stekleno posodje zajema čas od nekako leta 45 do 155 n. š., škatlica za šminkanje od 100 do 155 n. š., fibula — Garbschov tip A 238 q pa od 100 do 150 n. š. Po temeljiti analizi Pahič datira celotno najdbo med leta 95 in 110 n. š.26 Več grobnih celot z deli noriško-panonske pasne garniture je bilo najdenih tudi ob izkopavanjih v Dobovi, ki jih je objavil P. Petru.26 Gre za pet žganih grobov. Okov pasu, izdelan v predrti tehniki iz groba A g (T. 2, 17) sodi v skupino B 3 d (flavijsko obdobje), fragment žlebastega okova s pregibom (T. 3, 11) v skupino E 3 f (druga polovica 1. stoletja), mandeljast okov (P. Petru, o. c., T. 1: 11) pa v skupino K b (od sredine 1. stoletja še v začetek 2. stoletja v jugozahodni Panoniji). K pasni garnituri sodi še večje število okrasnih žebljičkov (P. Petru, o. c., T. 1: 17 a—z). Dve fibuli iz tega groba (P. Petru, o. c., T. 1: 5, 6) pripadata tipu Almgren 69, ki obsega flavijski čas. Keramika je domače izdelave, kar je tipično za Dolenjsko. Vse štiri oblike, ki nastopajo tu, uvršča P. Petru27 v flavijsko obdobje in tako datira grob v drugo polovico oziroma zadnjo četrtino 1. stoletja n. š. V grobu A 26 je noriško-panonska pasna garnitura zastopana le s pasnim zaključkom (T. 4, 10) skupine R 2, ki se razprostira od jugozahodne Panonije pa vse do Slo-vaške, Češke in Srednje Nemčije. Časovno sega od Avgusta do Hadrijana. Drobce fibule (P. Petru, ibidem, 7 ss, T. 1: 3, 5, 6) rekonstruira Garbsch v svoj tip A 236/7 ki ga datira v pozno avgustejsko in Trajanovo obdobje. Keramiko tega groba (P. Petru' o. c., T. 6: 8—-10) uvršča P. Petru (ibidem, 197 ss sl. 1, 1—3) v tiberijansko-klavdijskò obdobje. Pasni zaključek je potemtakem lahko najmlajši element, grob bi spadal nekako v konec 1. stoletja. Fragmenti pasnih okovov v predrti tehniki iz groba A 27 (00—29, dvojna numeracija, T. 2, 9, 10) bi spadali v Garbschevo skupino B 2 f28 (od Klavdija do konca 1. stoletja). Od treh fibul v tem grobu zastopa ena z dvema gumboma na loku (P. Petru ibidem, 7 ss, T. 7: 5) Garbschov tip A 236 c, ki obsega celotno 1. stoletje, ostali dve pa tip Almgren 68 (P. Petru, o. c., T. 7: 4) in Almgren 73 (P. Petru, o. c., T. 7: 3) in tako dajeta poudarek na konec 1. stoletja. Keramika (P. Petru, o. c., T. 7: 6—9), ki po Petrujevi časovni razporeditvi (P. Petru, ibidem. 197 ss, sl. 4: 3, 4, 7, 8) spada v prvo polovico 2. stoletja pomika datacijo v nekoliko mlajše obdobje. Grob A 31 vsebuje poleg fragmenta v predrti tehniki izdelanega okova, ki ga ni moč natančneje opredeliti (T. 2, 12), še okov tipa B 21 (T. 2, 18, 13 —i klavdijski čas), dva fragmenta žlebastega okova (T. 3, 8) tipa E 11? (tiberijsko-klavdijski čas), tri mandaljaste okove tipa K a (T. 4, 12) in K b (T. 4, 20, 21 — od Augusta do Hadrijana) ter fibulo tipa A 238 h (zlasti v Noriku v drugo polovico 1. stoletja in v začetku 2. stoletja). Datacija groba v peto desetletje 1. stoletja, kot jo postavlja P. Petru (ibidem, 36 s) je najzgodnejša možna, verjetno bi jo veljalo pomakniti za kako desetletje bolj proti koncu 1. stoletja. Grob A 46 je eden najbogatejših. Poleg keramike (P. Petru, o. c., T. 12: 15—18), ki jo P. Petru ima za flavijsko (P. Petru, ìbidem, 197 ss, sl. 3: 21, 22, 25, 34, 14), so tu še skoraj vsi elementi noriško-panonske garniture: spona tipa G 2 b, c, d ali e (P. Petru, ibidem, 7 ss, T. 12: 11; 1. in začetek 2. stoletja), predrt okov tipa B 2 a (T. 2, 16 — klavdijski čas), dva podolgovata okova s pregibom tipa E 3 a (T. 3, 3, 5 — po obeh provincah od Klavdija do sredine 2. stoletja) ter dva mandeljasta okova K a (T. 4, 17, 18 — od Avgusta do Hadrijana). Tudi fibuli tipa Almgren 68 ne omogočata točnejše datacije v okviru flavijskega obdobja. S Štajerske nam je znano več grobnih celot z noriško-panonskimi pasnimi garniturami. Izstopajo zlasti Ptuj, Celje in Šempeter. Iz Ptuja oziroma Hajdine so nam znane štiri grobne celote s tem materialom, ki jih prinašata A. Jalen in Z. Šubic.29 Na parceli 445/1—2 v Zgornji Hajdini izkopani žgani grob 3 vsebuje dva predrta okova tipa B 2 f (A. Jalen, o. c., sl. 5 in 8 — od Klavdija do konca 1. stoletja), dva žlebasta podolgovata okova s pregibom tipa E 3 a ali b (od Klavdija do sredine 2. stoletja), dva mandeljasta okova K a ter več žebljičkov. Poleg tega sta bili v grobu najdeni še dve skodeli. Prva (A. Jalen, o. c., sl. 3 in 3 a) je še najbliže tipu T. XXI, 31 ali 32 po E. Bónis30 in se datira v 1. in delno še v 2. stoletje, druga (A. Jalen, o. c., sl. 4 in 4 a) pa se od prve ne razlikuje dosti, vendar takega tipa Bónisova ne prinaša. Paralele navaja Z. Šubic (o. c., Y 132 — pod točko 6). Grob lahko datiramo med sredino in konec 1. stoletja. Za grob 9 A. Jalnova sicer pravi, da je bilo v njem prav tako pasno okovje kot v grobu 3, vendar ga na sliki nima. Prinaša le dve posodi, skodelo (o. c., sl. 17 in 17 a), ki je domala prav taka kot skodela iz groba 3, si. 3 in 3 a in pa žaro (o. c., sl. 18), ki ji je še najbliže tip T. XVIII, 27 po É. Bónis in ki je časovno teže opredeljiv (1. in 2. stoletje), vsekakor pa ne nasprotuje dataciji groba v 1. stoletje. Tretjo grobno celoto z našo pasno garnituro prinašata R. Bratanič in Z. Šubic.31 peleg pasnega okova v predrti tehniki tipa B 1 b (R. Bratanič, o. c., sl. 7 — Norik, zahodna Panonija in Srednja Nemčija v vsem 1. stoletju) sta v grobu še dve fibuli: tako imenovana Avcissa fibula (R. Bratanič, o. c., sl. 5, ki se datira v drugo polovico 1. stoletja in začetek 2. stoletja) in fibula, ki zastopa enega od tipov Garbscheve skupine A 236 (R. Bratanič, o. c., sl. 6). Kolikor je lok med gumboma štirikoten, bi segala do polovice 2. stoletja. Trije enoročajni vrči (R. Bratanič, o. c., sl. 2, 10, 11) so hruškaste oblike, najbliže tipu T. XXVI, 10. in T. XXVII, 17 po Bónisovi (kar jih datira V 1. stoletje), gubanka (o. c., sl. 9), tipu T. XVII, 17 (flavijski čas), skodelice T. XXI, 46 ali 47, lonec T. XIII, 10, za skodelico z navpičnimi stenami pa Bónisova nima natančnih analogij. Grob lahko datiramo v konec 1. ali začetek 2. stoletja.32 Grob z noriško-panonsko spono in okovom iz Zgornje Hajdine, parcela 445/4, prinaša I. Mikl-Curk.33 Spona je tipa G 2 c (od Tiberija do začetka 2. stoletja), okov pa B 1 a (od Tiberija do Domicijana). Keramika — dva enoročajna vrča in žara — potrjuje datacijo v 1. stoletje (po Bónisovi žara T. VI, 6 — okrog Domicijana, vrča brez boljših analogij). Iz Celja oziroma Šempetra obravnava nekaj grobnih celot V. Kolšek.34 Žgan grob 1 iz Celja (V. Kolšek, o. c., Y 149) obsega poleg pasnega okova, ki je nekje blizu tipa B 7 k (o. c., Y 149, 17 — prva desetletja 1. stoletja) še keramiko, ki pripada zgodnjemu 1. stoletju (V. Kolšek, o. c., Y 149, sl. 10 tip T. XXVIII, 15; sl. 11 tip T. XXVII, sl. 5, 8 tip T. XXI, 33; sl. 7 tip T. XXI, 30; sl. 4 tip T. XXI, 19; sl. 2 tip T. XXI, 20; sl. 3 tip T. XXI, 39 itd.). Žgan grob 27 iz Šempetra (V. Kolšek, o. c., Y 155, 156) vsebuje spono G 2 c (rekonstrukcija Kolšek, o. c., Y 155, 15 je napačna — od Tiberija do začetka 2. stoletja) okov tipa B 3 a (čas Klavdija in Domicijana), mandeljast okov tipa K a, več žebljičkov ter keramiko; V. Kolšek, o. c., Y 155, 10 — vrč tipa T. XXVII, 1 po Bónisovi (čas Avgusta), sl. 3, 4, 5, 6 — lonci, ki so po B. Vikič-Belančič35 še keltska tradicija in časovno sodijo v zgodnje cesarstvo. Grob se datira v zadnjo četrtino 1. stoletja. V žganem grobu 86 iz Šempetra (V. Kolšek, o. c., Y 158) je spona dokaj neopredeljivega tipa, lahko je G 2 b, c, d ali e (1. in začetek 2. stoletja), jermenski zaključek bi zastopal tip R 3 (po Noriku in Panoniji od Avgusta do Hadrijana). Lonec (o. c., sl. 2) spada v zgodnjo cesarsko dobo (B. Vikič-Belančič, o. c.), drugi lonec (V. Kolšek, o. c., sl. 3) tip T. XVIII, 10 prav tako, vrč (V. Kolšek, o. c., sl. 4) zastopa tip T. XXV, 19 po Bónisovi, drug vrč pa tip T. XXXIV, 14. Skodele so v glavnem tipa T. XXI, 41 (1. in polovica 2. stoletja). V grobu je še novec Trajana, tako da je celoto moč datirati v prvo četrtino 2. stoletja. Elementi noriško-panonske garniture so tudi v grobu 18 iz Šempetra.36 Gre za dva jermenska zaključka tipa R 2 ter za fragment podolgovatega žlebastega okova z neobičajno koničastim zaključkom. Prav zaradi tega tudi ni ožje opredeljiv v okviru Garbschevih tipov. Pri treh fragmentih fibul gre za tip A 236 c (od flavijskega obdobja do sredine 2. stoletja, jugozahodna Panonija). Grob bi sodil tudi po ostalih pridatkih in po novcu v pozno 1. ali zgodnje 2. stoletje. Naj samo omenimo tudi še neobjavljena grobova 12 in 12 a iz Šempetra.37 Keramika je silno podobna tisti iz groba 18, zlasti kar se tiče loncev. Elemente noriško-panonske pasne garniture zastopajo: spona G 2 g (do Klavdija zlasti v okolici Flavije Solve) okov okrašen v predrti tehniki blizu tipa B 3 b (prva polovica, 2. stoletja), trije frag, menti dveh žlebastih okovov na pregib, oba tipa E 3 a (po obeh provincah od Klavdija prek sredine 2. stoletja), dva jermenska zaključka R 3 (obe provinci od Avgusta do Hadrijana) ter mandeljast okov K a. Vsi elementi groba, vključno s tremi novci (dva Domicijanova in eden natančneje neopredeljen), omogočajo datacijo v začetek 2. stoletja. S. Petru objavlja dele noriško-panonske ženske noše odkrite v Mačkovcu pri Žužemberku.38 J. Garbsch (o. c., T. 43: 1—6) pozna ta grob v nekoliko večjem obsegu dodaja mu še dve fibuli A 238 e (jugozahodna Panonija za časa Klavdija), omenjene dele pasne garniture pa uvršča med sledeče tipe: spona G 2 d (1. in začetek 2. stoletja) predrt okov B 1 a (od Tiberija do začetka Domicijana), en fragment žlebastega okova E 2 c (od Avgusta do Tiberija), drug fragment podobnega okova E 1 a (v to skupino Garbsch sicer uvršča le en okov z Magdalenske gore na Koroškem in enega iz Ljubljane, datira ju v čas Avgusta in Tiberija); grob sodi tako v čas Domicijana. V katalogu svojega dela prinaša J. Garbsch precej grobnih celot iz Slovenije, ki jih sicer ni v slovenskih muzejih. Poizkusimo jih na kratko navesti in datirati. Ptuj : Grob 7/1890 (Garbsch, o. c., T. 52: 1—8, muzej Gradec) dva mandeljasta okova, okroglo posrebreno zrcalo, oljenka s firmo ATIMETI (Ivanyi tip XVI, Loeschcke tip x’ pojavi se konec 1. in v začetku 2. stoletja in traja še nekaj stoletij),39 vrč tipa T. XXVI, 13 po É. Bónis, amfora tipa T. XXXI, 6 (podobni primerki v Pompejih in Akvileji). Grob bi datirali v konec 1. stoletja. Grob 16/1895 (Garbsch, o. c., T. 51: 10—11, muzej Gradec) podolgovat okov s pregibom E 3 b (od Klavdija do Komoda), lonec tipa T. XV, 1 ter novec Komoda. Datacija groba v čas Komoda (180—193). Grob 42/1892 (Garbsch, o. c., T. 51: 12—15, muzej Gradec) pasni okov v predrti tehniki B 2 c (od Domicijana do Hadrijana), trije podolgovati okovi s pregibom, dva tipa E 3 g (konec 1. in prva polovica 2. stoletja), eden tipa E 3 a (obe provinci od Klavdija do sredine 2. stoletja). Grob sodi v prvo polovico 2. stoletja. Grob 59/1892 (Garbsch, o. c., T. 50: 1—8. muzej Gradec) okov v predrti tehniki B 4 c (druga polovica 1. stoletja), fibula Almgren 68 (druga polovica 1. stoletja), čaša tipa T. XVII, 27 ni ožje datirana. Datacija se opira na fibulo — druga polovica 1. stoletja. Grob 6/1892 (Garbsch, o. c,, T. 50: 11—15, muzej Gradec) predrt okov B 2b (od Klavdija do sredine 2. stoletja), mandeljast okov K b (od sredine 1. do 2. stoletja), fibula A 238 e (jugozahodna Panonija, čas Klavdija), reliefna oljenka tipa Ivänyi I, Loeschcke I (1. stoletje, pojavi se za časa Avgusta),40 skodela T. XVII, 0 po É. Bónis (flavijsko obdobje) in novec Klavdija. Grob sodi v tretjo četrtino 1. stoletja. Grob 21/1892 (Garbsch, o. c., T. 50: 16—-18, muzej Gradec) fragment žlebastega okova s pregibom E 3 a (obe provinci od Klavdija do sredine 2. stoletja), fibula A 236 e (flavijsko obdobje in še preko polovice 2. stoletja, jugozahodna Panonija), fibula Almgren 69 (konec 1. stoletja). Če se odločimo za datacijo konec 1. stoletja je to zaradi fibule Almgren 69. Grob 22/1892 (Garbsch, o. c., T. 49: 10—13, muzej Gradec) fragmentiran žlebast okov s pregibom E 3 a (le ta primer), del jermenskega zaključka R 3 (po obeh provincah od poznoavgustovskega obdobja do Hadrijana), fragmentiran del prstana in del verižice ter Domicijanov as (81—96). Grob bi tako datirali konec 1. stoletja. Grob 23/1892 (Garbsch, o. c., T. 49: 1—6, muzej Gradec) spona tipa G 2 d (1. in začetek 2. stoletja po severozahodni in jugozahodni Panoniji, Češki in srednji Nemčiji), polovica žlebastega okova s pregibom E 3 g (konec 1. in prva polovica 2. stoletja), mandeljast okov K b (od sredine 1. do 2. stoletja), jermenski zaključek R 2, dve fibuli A 236 e in A 236 h (Norik od 1. stoletja do okrog 180), vrč z dvema ročajema T. XXXI, 4 po É. Bónis (zgodnje cesarska oblika po B. Vikić-Belančić, o. c., sl. 40, 10). Grob sodi očitno v prvo polovico 2. stoletja. Grob 25/1894 (Garbsch, o. c., T. 49: 7—9, muzej Gradec) spona G 2 d, predrt okov B 1 b (od Tiberija do konca 1. stoletja). Glede na spono bi bila ustrezna datacija od konca 1. stoletja do sredine 2. stoletja. Grob 13/1894 (Garbsch, o. c., T. 48: 1—6, muzej Gradec) predrt okov B 4 b (druga polovica 1. stoletja in prva polovica 2. stoletja v jugozahodni Panoniji), dva mandeljasta okova K a, fibula A 236 e, lonec T. XIII, 11 in krožnik tipa T. XXI, 21. Grob lahko datiramo v prvo polovico 2. stoletja. Grob 16/1894 (Garbsch, o. c., T. 48: 7—14, muzej Gradec) predrt okov B 3 e (konec 1, stoletja), fragment podolgovatega okova s pregibom E 3 — zaradi slabe ohranjenosti ožje neopredeljiv, mandeljast okov K a (od Avgusta do Hadrijana), dva jermenska zaključka R 3 (od pozno avgustejskega obdobja do Hadrijana po obeh provincah), več žebljičkov, fibula A 236 e (jugozahodna Panonija, od Flavijcev do druge polovice 2. stoletja), steklen balza-marij (druga polovica 1. stoletja in začetek 2. stoletja).41 Grob sodi v čas začetka prve polovice 2. stoletja. Grob 31/1893 (Garbsch, o. c., T. 47: 20, muzej Gradec) predrt okov tipa B 2b — od Klavdija do sredine 2. stoletja. Grob 22/1893 (Garbsch, o. c., T. 47: 21, 22 muzej Gradec) podolgovat okov brez pregiba g 2 a — edini primer tega tipa, datiran z Avgustovim asom, ki je v tem grobu, poleg tega pa še vrč T. XXVII, 1 po É. Bónis. Grob 20/1893 (Garbsch, o. c., T. 47: 23—26, muzej Gradec) predrt okov B 1 a (od Tiberija do Domicijana), žlebast okov s pregibom E3g (konec 1. ir. prva polovica 2. stoletja), gumb, fibula tipa A 236 e, kar bi datiralo grob v prvo polovico 2. stoletja. Mihovo : Grob 110/1657 (Garbsch, o. c., T. 47: 1—9, Naturhistorisches Museum Wien) okov v predrti tehniki B la, fibula A 236 — ožje neopredeljiv fragment, ki tako spada v 1. in prvo polovico 2. stoletja. Zraven še nekaj steklenih jagod in obroček. Grob sodi verjetno v konec 1. stoletja. Grob 63/1657 (Garbsch, o. c., T. 46: 1—14, NHM Wien) spona G 2 d (1. in začetek 2. stoletja po severozahodni in jugozahodni Panoniji, Češki in srednji Nemčiji), okov B 4 b ali c (jugozahodna Panonija, druga polovica 1. stoletja in prva polovica 2. stoletja), spona G 2 d, fibula A 238 d ali e (čas Klavdija in druga polovica 1. stoletja), srednjelatenska fibula, masivna zapestnica, zapestnica z votlo čolničasto razširitvijo, perle itd. Datacija se giblje nekje v drugi polovici 1. stoletja. Grob 9/1655 (Garbsch, o. c., T. 44: 1—5, NHM Wien) spona G 2 d z okovom B 1 a, b ali c, fragment podolgovatega žlebastega okova s pregibom E 3 a (po obeh provincah od Klavdija prek sredine 2. stoletja), jermenski zaključek R 2 (od Avgusta do Hadrijana po zahodni Panoniji, Češki, Slovaški in srednji Nemčiji). Grob lahko datiramo v začetek 2. stoletja. Stari trg : (Garbsch, o. c., T. 36: 10—18) spona tipa G 2 d z okovom B 4 a (druga polovica in prva polovica 2. stoletja), podolgovat okov s pregibom E3b (v obeh provincah od Klavdija do Komoda), dva jermenska zaključka R 3 (od Avgusta do Hadrijana v obeh provincah), oljenka tipa Ivänyi VI, Loeschcke V (1. stoletja),42 pinceta, ključ. Grob bi sodil verjetno v prvo polovico 2. stoletja. Poleg naštetih grobnih celot je iz Slovenije znanih tudi več slučajnih najdb raznih delov noriško-panonske pasne garniture. Preglejmo najprej pasne spone: Tip G 2 c (severozahodna in jugozahodna Panonija od Tiberija do prvih desetletij 2. stoletja zastopajo tri spone iz Ptuja (T. 1, 1, 2, 3), spona iz Celja (T. 2, 4), spona iz Maribora (Tl, 6), iz Mihovega (T. 1, 9), spona iz Ljubljane z okovom B 1 a (S. Petru, Emonske nekropole, T. XC1I, 17, 132 s) ter tri spone iz Drnovega43 (T. II, 27, 31, 36). Tip G 2 d (prvo in začetek 2. stoletja, zlasti Češka in srednja Nemčija). Sem sodita dve sponi iz Drnovega (T. II, 9, 25), spona iz Maribora (T. 1, 5) in iz Gruče pri Kostanjevici (T. 1, 8). Tip G 2 b — tri spone iz Celja (T. 2, 1, 2, 3) ter dve iz Drnovega (T. II, 34, 35), Tip G 2 f — spona iz Drnovega (T. II, 29). Tip G2a (začetek 1. stoletja) — dve sponi iz Novega mesta (T. 1, 10, 11). Neopredeljena ostane le še spona iz Ptuja (T. 1, 4), ki verjetno predstavlja posebno grupo, ki ima profilirane samo izvlečke vogalov ob zatičih. Neopredeljiv je tudi fragment spone iz Celja (T. 2, 5) in fragment iz Dobove (T. 2, 6). V Sloveniji slučajno najdeni predrti pasni okovi zastopajo naslednje tipe: Tip B 1 a (od Tiberija do Domicijana po Noriku, zahodni Panoniji in srednji Nemčiji) zastopa okov s spono G 2 c iz Ptuja (T. 1, 2), okov in okov s spono G 2 d iz Drnovega (T. II, 25, 27) in okov s spono iz Ljubljane (S. Petru, Emonske nekropole T.XCII, 17). Tip B 1 b (od Tiberija do konca 1. stoletja ipo Noriku, zahodni Panoniji in srednji Nemčiji) — dva okova iz Ptuja (T. 2, 19, 20), okov in fragment okova s spono G 2 d iz Drnovega (T. II, 9, 26). Tip B 2 b (Klavdijev čas) — okov s spono G 2 f in morda še fragment drugega okova — oboje iz Drnovega (T. II. 29, 30), dva fragmentirana okova iz Mokronoga (T. 2, 7, 8). Tip B 2 c (od Domicijana do Hadrijana) — okov iz Drnovega (T. II, 33). Tip B 3 e (poznoflavijski) — en fragment iz Dobove (T. 2, 18). Morda ga objavlja (P. Petru, Razprave l.razr. SAZU 6 [1969] 7 sis, T. 8, 2), a je njegova risba zelo nerazpoznavna. Tip B 1 a, b ali c — v to neopredeljivo skupino spadata dva močno fragmentirana okova iz Drnovega (T. II, 21, 32) in fragment iz Dobove (T. 2, 11). Podolgovati žlebasti okovi s pregibom ali brez njega: Tip E 3 a (po obeh provincah od Klavdija do polovice 2. stoletja) je zastopan z okovom iz Ptuja (T. 2, 21), dvema okovoma iz Drnovega (T. II, 40, 41) in v dva dela zlomljenim okovom iz Slepška (T. 3, 4). Tip E 3 b (v obeh provincah v 1. in prvi polovici 2. stoletja) — trije okovi iz Ptuja, ki pa odstopajo po tem, da pregib ni šrafiran (T. 2, 22; T. 3, 1, 2), okov z odlomljenimi zaključki iz Drnovega (T. II, 39), okov iz Slepška (T. 3, 7), en okov iz Dobove (T. 3, 5). Tip E 3 d (v obeh provincah konec 1. in začetek 2. stoletja) zastopa le okov iz Slepška (T. 3, 6). Tip — 3 e (v obeh provincah na prehodu iz 1. v 2. stoletje) spet zastopan le z okovom iz Slepška (T. 3, 10). Mandeljasti okovi z zoženim in profiliranim zaključkom so tipološko manj pestri: Tip K a (zelo razširjena skupina, od Avgusta do Hadrijana) — dva okova iz Spodnje Hajdine (J. Sašel, AV 4 [1953] 308 ss, risba 3: 4, 5), štirje okovi iz Ptuja (T. 4, 13—16) enajst okovov iz Drnovega (T. IH, 1—11), dva okova iz Maribora (hranita se v Pokrajinskem muzeju Maribor, risbe nisem uspel izdelati). Jermenski zaključki: Tip R 3 (po obeh provincah od poznoavgustejskega do Hadrijanovega obdobja). Sem spadata dva jermenska zaključka iz Ptuja (T. 4, 4, 5), eden iz Celja (T. 3, 12). Tip R 2 (jugozahodna in severozahodna Panonija, Češka, Slovaška in Srednja Nemčija od poznoavgustejskega do Hadrijanovega obdobja) je bolj pogost. Zastopa ga jest jermenskih zaključkov iz Celja (T. 3, 9, 13, 14; T. 4, 1, 2, 3), dva iz Drnovega (T. LXII, 14, 18), en kos iz Št. Jerneja (T. 4, 7) in eden iz Slepška (T. 4, 8). Pripomnimo naj, da je Garbschova tipologija teh jermenskih zaključkov precej ozka, tako da je v Sloveniji več primerkov, ki ne spadajo vanjo. Iz Celja sta to npr. dva kosa, ki sta nekoliko žlebastega preseka, po obliki oziroma profilaciji pa bi lahko služila istemu namenu kot njima podobni jermenski zaključki okroglega ali osmerokotnega preseka (T. 3, 16, 17). Tema podoben je tudi primer iz Drnovega (T. 3, 18). Morda je služil zaključku jermena tudi močno fragmentiran kos iz Celja (T. 3, 15) ter primerek Št. Jerneja (T. 4, 11), ki je sicer dokaj profiliran, vendar neobičajno, poleg tega pa je kratek, zgornji del globoko užlebljen in ne razcepljen. Prav gotovo pa sta predstavljala zaključek jermena tudi primerka iz Slepška (T. 4, 9) in Ptuja (T. 4, 6). Prvi ima zgornji del razcepljen, med zgornjim in spodnjim delom je trikrat profiliran, spodnji del pa je storžast, okroglega preseka in brez profilacije. Če je poleg že omenjene trikotne odebelitve za latenoidne zaključke jermenov značilno tudi pomanjkanje profilacije, bi bil to lahko predstavnik enega od njih. Tudi primerek iz Ptuja se razlikuje od navedenih po slabši profilaciji. Še neobjavljen kos iz Ajdovščine44 ima zgornji ploščati del, ki je oklepal pas, vtaknjen skozi odprtino spodnjega dela, ki je tako prosto bingljal na pločevini pritrjeni na usnje. Za pravkar obravnavane noriško-panonske pasne garniture je očitno, da predstavljajo poseben nerimski svet. To je vidno tako v pridatkih, ki jih spremljajo (noriško-panonske fibule, keramike s pogosto še latensko tradicijo ipd.), kot tudi v samem načinu spenjanja, ki ga narekujejo. Le ta stoji še izrazito v tradiciji kavljastih spon, brez vsakih sorodnosti z novo tehniko obročastih spon s premičnim trnom. Tembolj pa so očitne zveze rimskodobnih noriško-panonskih spon z latenskodobnimi — npr. latenoidni jermenski zaključki, katerih eden je bil najden tudi v Ljubljani (I. Puš, AV 17 [1966] 413 ss, sl. 2) ali pa spona in pripadajoči nasprotni del, kot ju prinaša I. Hunya-di.45 Ta latenski primerek lahko služi kot prototip vseh rimskodobnih noriško-panonskih spon. Da izvor teh spon resnično keltski, nam ne dokazuje le njihova časovna vezanost na tradicijo latena, ampak tudi njihov okras. J. Garbsch pravi, da ti pasovi stojijo v dolgi tradiciji srednjelatemskih pasov-sklepancev.46 Okras smrekove vejice in motiv račjih glavic na sponah je celo dosti starejši. Tipično keltsko pa je oblikovanje dolgih žleba-stih okovov s pregibom ali brez, pri katerih diagonalna narezanost iposnema pravo tordiranje, kot se pojavlja na keltskih ovratnicah; zaključki teh okovov v obliki živalskih glav pa so prav tako značilno keltski.47 Tudi profiliranje mandeljastih okovov in jermenskih zaključkov spominja na tordiranje. Dekorativen in ploskovit učinek predrte tehnike, ki v tem primeru krasi okove spon pa je ena glavnih značilnosti keltske umetnosti. Ne nazadnje govori za keltsko poreklo teh pasnih garnitur tudi karta razprostranjenosti.48 Poleg razprostranjenosti po Noriku in Panoniji nam karta kaže tudi izrazito koncentracijo najdb okrog treh središč na območju Vzhodnih Alp: okrog Flavije Solve, zahodno od Nežiderskega jezera in na Dolenjskem.49 Tega stanja ne spremenijo niti dopolnitve, ki jih lahko napravimo po izidu Garbchovega sintetičnega dela. Po gostoti najdb zlasti izstopajo štiri najdišča: Štalenski vrh na Koroškem, Ptuj, Miillendorf (Burgenland) in Dobrichov-Pičhora (Češka). Verjetno se ne bomo dosti zmotili, če tu predvidevamo delavnice noriško-panonskih pasnih garnitur. V Sloveniji ločimo zlasti dve izraziti področji teh najdb: okolica Ptuja z Mariborom, Celjem in Šempetrom ter Dolenjska. Analiza vseh grobnih celot in njihova datacija je pokazala, da so nekatere najdbe vsaj teoretično lahko starejše od stalnih rimskih postojank na tem območju in da so torej produkt prebivalstva, ki je tod bivalo še pred prihodom Rimljanov. Tako npr. spada grob 1 iz Celja (V. Kolšek, Inv. Arch 16 (1972) Y 149) v prva desetletja 1. stoletja, grob 22/1893 iz Ptuja (J. Garbsch, o. c. T. 47: 21, 22) je avgustejski, iz Novega mesta sta dve sponi G 2 a (T. 1, 10, 11), y sodita v začetek 1. stoletja, pri tem pa ostaja problem Mihovega še odprt. Emona kot ustanova italskih kolonistov ima teh elementov manj. ni pa brez njih. Tu je še večkrat omenjeni latenoidni pasni zaključek, spona tipa G 2 c, ki je eden starejših (S. Petru Emonske nekropole, T. XCII, 17, 132 s), podolgovat žlebast okov s pregibom (razstavljen v Mestnem muzeju), pravi rimskodobni jermenski zaključek R 2 (poznoavgustejsko obdobje do Trajana), iz Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju pa navaja J. Garbsch (o. c., 202 ss, 444) še predrt okov B 4 a (druga polovica 1. in prva polovica 2. stoletja), žlebast podolgovat okov s pregibom E 3 a (od Klavdija do sredine 2. stoletja), okov brez pregiba Ela (poznoavgustejski do tiberjanski čas!) ter mandeljast okov K a (od Avgusta do Hadrijana). Naj omenimo še to, da sta enako kot pasna garnitura k ženski keltski noši Norika in Panonije spadali tudi noriško-panonski fibuli in tudi take so bile najdene v Ljubljani.60 Zanimivo pa je, da v nobenem primeru ni bila noriško-panonska pasna garnitura najdena npr. skupaj z zapestnico (razen morda grob A 8 iz Dobove). Od znanih grobnih celot v Sloveniji z elementi obravnavane pasne garniture je verjetno najmlajša iz Ptuja, grob 16/1895 (J. Garbsch o. c., T. 51: 10—11); datirana je z novcem Komoda. Z Dolenjske tako mladega groba ne poznamo, v glavnem se vsi končajo v prvi polovici 2. stoletja. Vendar pa moramo pripomniti, da je inventar vseh ekstremno mladih ali starih grobov sila skromen. Sestavljene spone D-oblike Pri tem tipu gre za spone, katerih okvir je sestavljen iz dveh delov; iz polkrožnega loka, ploščatega ali rahlo trikotnega preseka, katerega konca sta sploščena pravokotno na ravnino spone in preluknjana, skoznju pa je vtaknjen drugi del okvira — okrogla os, na katero je nataknjen trn. Verjetno bi kazalo te spone razdeliti na več skupin, glede na velikost in glede na presek obroča, vendar pri sedanjem stanju raziskav in poznavanju grobnih celot s temi sponami taka delitev ne bi dala nobenih rezultatov. Morda bi lahko na te spone aplicirali ugotovitev M. Martina,6! da so manjše spone starejše, večje pa mlajše. Vendar naš material zaradi pomanjkanja grobnih celot te teze niti ne potrjuje niti ne zavrača. Poleg tega pa je Martin svojo ugotovitev izrazil le za spone 4. stoletja. Prvi primer spone, ki ga lahko uvrstimo v naš tip, je spona iz groba 17 iz Idrije ob Bači (J. Szombathy, MPK 1 [1903] 341 s, fig. 192). Grob je zelo bogat, vsebuje tudi čelado, meč, ščitne grbe, kovinske posode itd. Szombathy ga datira v zgodnjerimsko obdobje. Spona v tem grobu je precej majhna, ima nekoliko razpotegnjeno D-obliko in dolg okov. Druga in obenem zadnja grobna celota iz Slovenije s tako obliko pasne spone je bila najdena v Ljubljani v žganem grobu 450 (S. Petru, Emonske nekropole, T. XXIX, 22—24, 48 s). Spona je popolnoma ohranjena, lok in trn imata ob prehodu v stikališče Z osjo po dve zarezi, kar je pri tem tipu pogosto. Grob je datiran z novcem Domicijana (81—96), dopolnjujeta pa ga še dva steklena balzamarija, ki sodita v 2. pol. 1. stol. in začetek 2. stol. (S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 [1969] 163, T. II: 21—26). Ta najdba ima odlično paralelo v sponi iz Londona.62 Najdena je bila skupaj z več drugimi najdbami v stari strugi Walbrooka, ki teče skozi center rimskega Londona. Novci in zgodovinske okoliščine datirajo vse te najdbe v 1. in deloma 2. stoletje. Pri omenjem sponi je opomba, da je bila najdena skupaj s keramiko 2. stoletja. Datirano grobno celoto s takim tipom spone, ki pa ima še okov, prinaša tudi H. jditscha-Marheim.53 Žgan grob 2 vsebuje poleg omenjene spone še keramično posodo zahodnonemškega tipa, značilnega za 1. stoletje in fibulo Almgren IV 2, ki sodi v pozno L stoletje. Te štiri najdbe naj bi dale vsaj za silo časovni okvir sestavljenim sponam D-oblike. Kakorkoli že je ta okvir šibak, kaže izrazit poudarek na 1. stoletje oziroma v njegovo drugo polovico. Pripominjamo, da med najdbami iz velikih poznoantičnih grobišč iz katerih poznamo precej spon kasnejših stoletij (Ptuj-Zgornji Breg, Intercisa) ni najdena niti ena, ki bi bila podobna tipu sestavljene spone D-oblike. Tudi to po svoje govori za zgodnjo datacijo teh spon. Sicer pa je znanih iz Slovenije več slučajnih najdb obravnavanega tipa: pet primerkov je znanih iz Ptuja (T. 5, 3—6, 9), morda sodi sem še koščena spona z bronasto osjo (T. 5, 8), ki po izdelavi in velikosti precej izstopa, v glavnem pa tipu odgovarja. Dalje sta znana dva primerka iz Čepne (T. 5, 10, 11) ter eden iz Drnovega (T. II, 5). Izmed drnovskih spon bi morda v ta tip uvrstili še tri primerke (T. II, 4, 6; T. III, 21), od katerih pa zlasti prva dva precej odstopata iz te skupine. Morda sta pripadala sestavljenim sponam D-oblike tudi dva okova iz Ptuja —• glede na to, da je očitno šlo za sestavljeno spono manjših dimenzij (T. 5, 12, 13). V Ptuju je bil najden še en primerek (T. 5, 7), ki kaže sicer tipično sestavljenost, lok pa je okroglega preseka in pravokotne oblike. Kljub majhnemu številu najdb te vrste, se nam glede razprostranjenosti v Sloveniji kaže ista situacija kot pri noriško-panonskih sponah in garniturah: težišče najdb je na Dolenjskem in v okolici Ptuja, osamljeni sta le nekoliko najdbi iz Čepne in Ljubljane. Vendar je razprostranjenost, kot se kaže, verjetno bolj odraz stanja raziskovanj, kot pa morebitnih drugih vzrokov. Okrogle spone z razprtima, nazaj zvitima koncema Ta oblika spone je v bistvu nadaljevanje prazgodovinskega tipa a). Razlika je le v obroču, ki je pri rimskodobnih izdelkih ožji, pritrjevališče igle pa ni posebej oblikovano (npr. zoženo ali okroglo kovano), tako da ga včasih niti ni moč ugotoviti. Glede na presek obroča lahko delimo te spone v dve skupini: a) z rombičnim presekom in b) s ploščatim presekom. Vendar pa te delitve ne opravičuje zaenkrat niti morebitna kronološka niti geografska diferenciacija obeh variant. Spričo kroničnega pomanjkanja grobnih celot, pa tudi spričo pomanjkljivih objav, ki pogosto prinašajo risbe brez merila, bi bila tudi delitev na velike in majhne bolj sama sebi namen. Iz Slovenije sta znani pravzaprav le dve grobni celoti s tem tipom spone. Šetarova — grob v gomili. Objavil ga je S. Pahič (ČZN n. v. 1 [1965] 10 ss, T. 4: 1—9). Poleg spone, ki je edini kovinski predmet v grobu, sta tu še dve oljenki tipa Ivänyi XVI, Loeschcke X, Fieschbach A druga polovica 2. stoletja), posoda na treh nogah tipa T. XXIV, 3 po É. Bónis (dolgotrajna oblika, tudi še vse 2. stoletje), skodela T. XXI, 35 (1. in 2. stoletje), dva lonca, ki ju Pahič postavlja v drugo polovico 2. stoletje, ker posnemata retijsko keramiko, lonec tipa T. XVIII, 10 (1. in 2. stoletje). Ta grob S. Pahič tudi zaradi spone datira v drugo polovico 2. stoletja. Grob 2/1952 iz Petrušnje vasi objavlja P. Petru (Razprave 1. razr. SAZU 6 [1969] 31). Grobna celota je močno okrnjena; sestavljajo jo samo še fragment oljenke s firmo CRESCES, žebelj in okrogla spona rombičnega preseka z razprtima in nazaj zvitima koncema ter dobro ohranjenim trnom (T. 6, 13). Pomembno je, da je bila oljen-ka s firmo CRESCES, tipa Ivänyi XVII, Loeschcke X najdena tudi v sosednjem grobu 1/1952, ki je datiran tudi s fibulo značilno za 2. stoletje (do leta 180) in loncem s cilindričnim vratom, na katerem sta dva plastična rebra.54 Po ugotovitvah P. Petruja (o. c.), spadajo taki lonci v drugo polovico 2. stoletja. Očitno je torej, da lahko tako grob 1/1952 kot grob 2/1952 datiramo v drugo polovico 2. stoletja. S takim časovnim mestom naših spon se domala povsem ujemajo tudi ugotovitve M. Alföldijeve.55 Spone pravkar obravnavanega tipa datirajo v prvo polovico 3. stoletja prinaša jih na sliki 98. Tu, tipu okrogle spone z razprtimi nazaj zavitimi konci in rombičnim presekom obroča, pridružuje tudi enak tip s pravokotnim, ploščatim presekom obroča in to brez vsakih pridržkov. To nam je lahko tudi opora, da naše spone s ploščatim pravokotnim presekom, ki so sicer brez grobnih celot ali drugih datacij, postavimo v isti čas kot v dveh primerih datirane spone z rombičnim presekom. Preglejmo sedaj vse v Sloveniji najdene spone tega tipa. Iz Drnovega poznamo osem primerkov (T. II, 11, 12, 20, 21 ; T. III, 16, 19, 23 in tu T. 5, 16), iz Ptuja oziroma Spodnje Hajdine devet primerkov (T. 5, 15, 17, 19, 20; T. 6, 1, 4, 8, 9, 10; tudi J. šašel, AV 4 [1953] 308 ss), iz Celja dva (T. 5, 14; T. 6, 14), iz Maribora enega (T. 6, 11) iz Ozidja v Krajini dva (I. Mlinar, Antična naselbina med Orešjem in Sotlo, ČZN n. v. 1 [1965] 64 ss, sl. 11), iz Ljubljane en primerek (S. Petru, Emonske nekropole, T. XCIII, 132 ss) in iz Ribnice enega (T. 5, 18). Druga varianta tega tipa s pravokotnim ploščatim presekom je bila najdena na naslednjih najdiščih: Cerovec en primerek (T. 6, 6), Čepna en primerek (T. 6, 7), v Ptuju pet primerkov (T. 6, 2, 3, 5, 12, 15), iz Ozidja v Krajini en fragment (I. Mlinar, o. c.) in iz Drnovega dva primerka (T. II, 10, 13). Iz Ptuja je znana tudi grobna celota z železno spono tega tipa, ki pa je ni moč datirati, ker vsebuje le še železen zelo poškodovan stilos, železno okroglo ploščico z luknjo v sredini in pet koščkov stekla (T. 6, 5 a—g). Da pa časovna omejenost tega tipa spone le ni tako ozka, kot kažeta obe grobni celoti, nam pričajo trije primerki iz Ptuja, najdeni na grobišču na Zgornjem Bregu, parcela 290, ki je sicer datirano v 4. in 5. stoletje.56 Ker pa nam razen tega, da te tri spone niso bile najdene v grobovih, najdiščne okoliščine niso znane, jih točneje ne moremo opredeliti. Rekonstrukcija nošnje teh spon je približno ista kot za prazgodovinski a tip. Pasne spone omega-oblike V bistvu ima ta tip precej skupnega s prejšnjim. Konca se namreč ne stikata, sta odebeljena in se ob obodu obroča zavijata nazaj. Koleni, ki tako nastaneta, se navadno dotikata ali vsaj nista zelo razmaknjeni, tako da ima igla za zadrževanje jermena že zadostno oporo. Presek je navadno rombičen ali okrogel. Iz Slovenije je znanih šest primerkov tega tipa, od tega le dva iz grobne celote. Glede na to, da je v grobu pokopana ženska, bi morda lahko domnevali, da se je ta oblika spone uporabljala za spenjanje ženskih pasov. Omenjeni grob 732 iz Ljubljane (L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, T. CLXIX, 122 s) je zelo bogat. Poleg dveh srebrnih pasnih spon v obliki omege vsebuje še srebrno ogledalo in srebrn ročaj drugega, štiri zlate uhane, srebrno toaletno žličko, stekleno žaro s pokrovom in steklen balzamarij. Vsi predmeti grobne celote omogočajo datacijo v konec 1. stoletja. Tudi M. Alföldijeva57 obravnava te spone najdene v Intercisi. Ima jih za enega najzgodnejših tipov, ki se pojavlja na tem najdišču in pripominja, da jih nosijo tudi še v 3. stoletju. Točnega začetka ne postavlja. Pomembno pa se nam zdi, da je spona, ki jo prinaša Alföldijeva, precej večja od onih dveh iz groba 732 iz Ljubljane, ki sta célo stoletje starejši. Poleg tega poznamo iz Maribora (T. 7, 2) spono enake velikosti kot so primerki iz Intercise, je pa tipološko očitno mlajša od primerkov iz Ljubljane, ker je vlita in je uvitost koncev le še reliefno nakazana. Domnevati torej smemo, da so večji primerki tudi mlajši. Poleg omenjenih treh poznamo v Sloveniji, kot že rečeno, še tri spone omega-oblike. Od teh izvira ena -— manjše variante, iz Čepne (T. 6, 16), dve večji pa iz Ptuja (T. 6, 17; T. 7, 1). Slednja je varianta splošnega tipa, ker ima v oba zavoja, ki ju tvorita zaključka, vstavljena dva gumba. Funkcija teh gumbov je verjetno ista kot jo imata v spiralo zvita konca prejšnjega tipa spon in kot jo imajo izbokline na kolencih pri sponah, ki jih nameravamo obravnavati pod naslednjim tipom. Okrogle pasne spone s sklenjenim obročkom, ki izstopa v obliki črke U V bistvu imajo te spone — kot že rečeno, mnogo skupnega s tipom, ki smo ju pravkar obravnavali. Izstopajoči obroč tudi tu daje prosto pot trnu, izbokline na kolencih obroča pa imajo tako kot spiralno zviti zaključki ali gumbi vstavljeni v zavoj zaključkov, določeno vlogo pri pritrjevanju pasu. Rekonstrukcije, ki jih prinaša K. Sagi (Intercisa I [1954] 98 s, a—c), niso povsem prepričljive, zlasti ne tista pod b), ker je izstopajoči del brez vsake vloge. Varianta c) bi prišla v poštev, kolikor predpostavljamo, da je trn vedno tako dolg, da sega do obroča na nasprotni strani. Vendar pa je gumb, ki naj bi se ujemal v zarezo izstopajočega dela, najden le v enem primeru, če lahko razlagamo najdbo iz Drnovega (T. XV, 41) kot ta del, kar pa ni dosti verjetno. Za varianto a) bi veljale iste dopolnitve, kot smo jih že navedli za rekonstrukcijo prazgodovinskega tipa a. Pravkar obravnavane spone imajo pogosto — navadno takrat, ko je izstopajoči del preprosto pravokoten — obroč okrašen s kratkimi zarezami na robu, zareze pa prečkajo tudi izstopajoči del. Presek je v tem primeru ploščato pravokoten (T. 7, 4). Kadar pa se izstopajoči del dekorativno razraste v različne oblike, je presek ovalen, trikoten ali peterokoten (T. 7, 5, 6, 7). Sorodnost teh spon s prejšnjima dvema tipoma se je zdela M. Alföldijevi58 tolikšna, da jih obravnava kar kot tri variante istega omega-tipa. Njih začetek postavlja v 3. stoletje, konec pa v pozno 4. stoletje. Vsekakor jih smatra za kasnejšo varianto spon s spiralno zvitimi razprtimi konci. V Sloveniji ni najdene nobene grobne celote s pasno spono tega tipa. Edino obravnavano prinaša S. Pahič (ČZN, n. v. 6 [1970] 159 s, T. 6: 2) v zvezi s primerkom iz Peker 20* 307 pri Mariboru. Sklicujoč se na Alföldijevo datira tako spono v 3. stoletje, obenem pa prj_ pominja, da K. Sagi (Intercisa I, 98 s, T. 25: 3) podobno spono po grobni celoti datira v 4. stoletje. Pri tem Pahič citira tudi literaturo za domače in tuje paralele.5» Izpušča le primerke iz Drnovega. Poleg omenjene spone se v naši literaturi obravnava le Še ena spona tega tipa (T. 7, 4), najdena na Brinjevi gori (S. Pahič, Brinjeva gora [I960] T. 4). Razen teh dveh pa je v Sloveniji še deset spon obravnavane vrste. Od tega jih je bilo v Drnovem najdenih pet (T. II, 14, 15, 37, 38; T. III, 15), v Miklavžu pri Mariboru ena (T. 7, 5), dva zelo lepa primerka in eden slabše ohranjen pa v Ptuju (T. 7 6—-8). Osamljen primerek je bil najden tudi v prazgodovinskem kontekstu Šmarjete (V. Stare, Prazgodovina Šmarjete [1973] T. 17: 6). Kot vidimo so te spone tako kronološko kot geografsko in etnično preslabo določene, da bi mogli izvajati kakršnekoli zaključke. Pasne spone ovalne oblike Te spone so najbolj priljubljena oblika pozne antike, ne samo v Sloveniji, pač pa tudi v vsem evropskem delu rimskega imperija. Ločimo lahko dve varianti, s tem da je prva neprimerno bolj pogosta kot druga. 1. Oblika je kot rečeno ovalna, v mnogih primerih tudi bolj ali manj v sredini stisnjena; ois, okrog katere se suče trn, je včasih s kolencem .jasno ločena od ostalega obroča (T. 7, 9), včasih pa neopazno prehaja vanj (T. 7, 11). Presek je trikoten, ovalen, pa tudi kvadraten in polkrožen. Ta tip ima navadno zraven pritrjen okov, ki je spono bolje fiksiral na pas. Pogosto je okov ob robovih narezan, od izreza za trn pa izhajajo tri radialne zareze. Grobne celote s temi sponami so pri nas dobro datirane v 4. stoletje, s poudarkom na njegovi drugi polovici. Grob 5 iz Ravnega brda je objavila V. Stare (A V 3 [1952] 137 ss, sl. 2, 3, 4). Poleg dveh tipičnih ovalnih spon violinske oblike z okovom vsebuje še stekleno konično čašo, ki jo glede na paralele datira v drugo polovico 4. stoletja.60 Grob 170 iz Ljubljane (L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, T. XLVII, 12, 13, 40 s), kot vsi s temi sponami skeleten, ima še sponi pripadajoč jermenski zaključek kvadratne oblike z narezanimi robovi in dvema ledvičastima predrtinama ob straneh. Grob je datiran z novcem, ki se opredeljuje kot Valentinijanov I, (Valensov ali Graci-janov) — torej od 364 do 375 n. š. Grob 225 iz Ljubljane (L. Plesničar-Gec, o. c., T. LXIII, 5—-7, 49 s). Spona je ohranjena le do polovice, brez okova, zraven je bila še oljenka četrte (mlajše) variante tipa Ivänyi XVII, Loeschcke X brez žiga, ki živi zlasti pogosto v pozni antiki,61 steklena čaša ter novci Nerve, Maksimijana in Konstantina (okrog 317). Grob 6 iz Ljubljane (L. Plesničar-Gec, Grobovi ob Prešernovi cesti, AV 18 [1967] 137 ss, T. 3) ima poleg dobro ohranjene spone z okovom še »bronast obesek«, ki je le zasukan jermenski zaključek, tipičen za 4. stoletje, fragmentirano keramično žaro in oljenko hrušaste oblike tipa Loeschcke X, značilne za 4. (in 5.) stoletje.62 Grob 224 iz Ljubljane (L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, T. LXIII, 1—4, 49 s) je slabše datiran. Poleg spone obravnavanega tipa je tu še dobro ohranjena popolnoma okrogla spona iz dve stekleni jagodi nekako iz 4. stoletja. Iz Ljubljane velja omeniti še dva grobova s sponami tega tipa, dasi ju ni moč natančneje datirati. To sta grobova 232 (L. Plesničar-Gec, o. c., T. LXIV, 8, 50 s), kjer je spona z že zelo močnim in proti pritrjevališču razširjenim trnom edini pridatek skeletnega groba. Drugi je grob 320 (S. Petru, Emonske nekropole, T. XXVIII, 44 s). Tu je spona brez okova, trn pa se že ščitasto zaključuje. Poleg žebljev in fragmenta noža so bili tu najdeni še novci Hadrijana, Antonina Pija in Marka Avrelija, vendar uporabljeni kot nakit. Možno je, da ta spona sodi že v zgodnji srednji vek. Drugo pomembno najdišče, ki je dalo kar deset spon našega tipa, je Ptuj (T. 7, 9—19). Od teh spon jih je bilo sedem najdenih v ponznoantičnem grobišču na Zgornjem Bregu (T. 7, 9—12, 14—16), vendar le ena v grobu (T, 7, 15), pa še ta je bila edini pridatek (I. Mikl-Curk, Poznoantično grobišče na Zgornjem Bregu pri Ptuju, ČZN, n. v. 2 [1966], 46 ss, grob 23, 55 s, T. V, 4; ista AV 15—16 [1964-65] 259 ss, f 3, 4). Celotno grobišče se datira od druge polovice 4. stoletja dalje.63 Tudi grob 23 z omenjeno spono ne izstopa iz splošnega kompleksa, skupaj z grupo grobov je ležal v ruševinah zadnje gradbene faze in je zato in zaradi ostalih najdb datiran v drugo polovico 4. stoletja.64 Razen najdb v teh dveh grobiščih je bila objavljena v naši literaturi le še ena spona ovalne oblike z okovom in to primerek iz Razdrtega pri Šmarju (P. Petru, V. Šribar, AV 7 [1956] 297 ss, T. IV). Okov spone je v tem primeru okrašen s šestimi iztolčenimi skupinami koncentričnih krogov. Poleg spone je bil najden še pripadajoči zaključek jermena amforaste oblike, toda o tem več kasneje. Obe najdbi sta glede na paralele iz Ravnega brda datirani v drugo polovico 4. stoletja.65 če iščemo paralele za te vrste spon v tujini, najdemo nedvomno najboljše v Intercisi1. Tamkajšnje najdbe prinaša M. Alföldijeva (Intercisa II, sl. 101, 102). Domala kos za kosom lahko primerjamo z našim materialom. Alföldijeva jih datira v 4. stoletje, etnično pa jih pripisuje Zahodnim Germanom. Nadalje dobimo dobre paralele za te vrste spon, datirane z grobnimi celotami tudi v Brigantiju.66 Gre za več skeletnih grobov z zelo pestrim inventarjem pasnih spon tudi našega tipa. Grobovi so s keramiko, steklenimi čašami, oljenkami pa tudi fibulami datirani v 4. stoletje. Iz Velike Britanije prinaša nekoliko soroden material S. Chadwick-Hawkes.07 Te spone so domala vse bogato okrašene z živalsko ornamentiko, avtorica jih datira v 4. in 5. stoletje, pripisuje pa Germanom. Poleg že omenjenih poznamo iz Slovenije še veliko do sedaj neobjavljenih spon ovalne oblike. Zlasti veliko je znanih iz Drnovega — kar šestnajst (T. II, 2, 7, 22, 23; T. III, 17, 20; T. I, 12, 14, 15, 16, 18, 19, 20, 23, 29; T. XXIII, 13), iz Ajdovščine dve.68 iz Maribora dve (T. 8, 3, 4) ter po ena iz Novega mesta (T. 7, 21), Celja (T. 7, 20), Vratoloma na Gorjancih (T. 8, 1), Mlade gore pri Šmarjeti (T. 8, 2) in Ljubljane (S. Petru, Emonske nekropole, T. XCIII, 22, 132 s). Že na prvi pogled nam razprostranjenost teh spon pokaže dva velika centra — Ptuj in Dolenjsko (Drnovo), ki ostajata vodilna v bistvu za vse tipe spon do sedaj. To bi seveda lahko pripisali tudi stanju raziskav, vendar pa preseneča redkost najdb te vrste v Ljubljani — glede na veliko število izkopanih grobov. Če prevzamemo trditev S. Chadwick-Hawkes,69 da pripadajo take spone Germanom in to foederatom v rimski vojski, potem bi nam razprostranjenost teh spon utegnila pokazati tudi koncentracijo rimske vojske v 4. stoletju na našem ozemlju. Vendar je treba opozoriti, da je živalska ornamentika na naših sponah dosti manj izrazita kot na primerkih, ki jih prinaša Hawkesova. 2. Kot posebno varianto ovalnega tipa pasnih spon bi morda lahko obravnavali spone, katerih ovalno obliko obroča tvorita dva delfina, ki z gobcema vsak z ene strani držita školjko ali nek drug okrogel predmet. V Sloveniji je bilo najdenih šest takih primerkov in dva okova, ki bi takima primerkoma po analogijah lahko pripadala. Od vseh teh sta bila le ena spona z okovom in en okov najdena v grobovih. Grob 633 iz Ljubljane (S. Petru, Emonske nekropole, T. XLI, 3, 60 s) — p0ieg spone in okova je bila v grobu še oljenka hruškaste poznoantične oblike, s pečatom GSC (Loeschcke X, 4. stoletje, glej npr. grob 6 na str. 30) Ta grobna celota je seveda premalo, da bi določili kronološko mesto spon z dvema delfinoma. Prispevek v tej smeri je napravil M. Martin z objavo dveh podobnih spon iz Augsta.70 Popolnoma se z njegovimi tipi ne sklada nobena naša spona, razen morda tista iz Drnovega (T. I, 30) ki bi spadala k tipu Champdolent71 — razlikuje pa se po obliki okova. Tip Champ-dolent, kateremu pripadata tudi obe sponi iz Augsta, ima okov iz dveh delov: četvero-kotnega prednjega in »propelerskega« drugega dela, oba sta sicer spojena, a s predrto tehniko obenem tudi jasno razpoznavna. Tak okov je bil najden tudi v Ljubljani v žganem grobu 569 (S. Petru, Emonske nekropole, T. XXXVIII, 57 s) skupaj s štirimi pečatnimi oljenkami, več okovi, žeblji in ročajem posode. Oljenke, ki sodijo k tipu Ivänyi XVII, Loeschcke X, bi grob lahko datirale vse od začetka 2. do 4. stoletja n. š.<2 Vendar pa je okov brez spone. Če bi sodili le po okovu, bi spona spadala k tipu »Gala«,73 vendar ipa bi glede na analogijo iz Drnovega lahko predstavljala tudi neke vrste tip Champdolent. Vsi ostali primerki iz Slovenije — dva iz Ljubljane (S. Petru Emonske nekropole, T. LXXVI, 31, 32 — verjetno pa gre pri sponi 31 in okovu 32 za predmeta, ki ju S. Petru pri grobu 633, [o. c., 60] proglaša za izgubljena), Drnovega (T. I, 25) in Ptuja (T. 8, 5), bi po sami sponi sodili v tip Champdolent, imajo pa bolj preprost okov; poleg tega pa ima primerek iz Drnovega le enojen trn, prav tako primerek iz Ptuja, pri ostalih dveh pa sploh ni ohranjen. Omenjeni tip je razprostranjen zlasti na zahodnem delu imperija, v severni Galiji (tip »Gala« je nasprotno običajen na vzhodu). M. Martin datira svoje spone v čas okrog leta 400. To bi bila za nas naj-kasnejša datacija naših primerkov, ker obe znani grobni celoti iz Slovenije lahko govorita tudi za nekoliko starejši čas. Podobne spone obravnava tudi H. Bullinger74 in jih datira v drugo polovico 4. stoletja in prvo polovico 5. stoletja. Kroglaste in D-oblikovane pasne spone Med obema oblikama pogosto ni moč potegniti natančne meje, kot vedno tudi ni moč potegniti meje med kroglastimi in ovalnimi sponami. Vendar pa med vsemi temi tipi ni tolikšnih kronoloških ali kakršnihkoli drugih razlik, da bi bilo to razmejevanje kdove kako bistveno. Od starejših, že obravnavanih dvodelnih D-oblikovanih spon se te mlajše razlikujejo predvsem v tem, da os za trn ni posebej vstavljena v okvir, pač pa je okvir sedaj iz enega kosa. Poleg tega imajo te mlajše spone skoraj redno okov, tako da ga pri tistih, ki ga nimajo, lahko kar predpostavljamo. Presek loka je navadno okrogel. Razen ovalnih spon je ta oblika v poznem cesarstvu najbolj priljubljena. Vse pri nas znane grobne celote s temi sponami izvirajo iz Ljubljane, možna pa je tudi rekonstrukcija enega groba iz Drnovega. Grob 671 (S. Petru, Emonske nekropole, T. XL.V, 25, 25 a, 65 s) je kot običajno skeleten Po W. Schmidu je bila v grobu poleg spone še oljenka s pečatom Cresce (Loeschcke X, 4. stoletje), novec Klavdija, bronasta šatulja in prstan. Šatulja in prstan sta sedaj pogrešana, novec pa je opredeljen za kov Konstantina II. Grob 784 (S. Petru, o. c., T. LI, 19, 70 s) — skeleten, spona je edini pridatek. Grob 796 (S. Petru, o. c., T. Lil, 10—12 a, 72 s), spet skeleten, v njem še visoka steklena vaza, fragment železa, železna močno patinirana fibula s samostrelno peresovino (glej grob 320 s podobno fibulo, datacija je zelo pozna, 4.—5. stoletje), ter po Schmidu še spona našega tipa. Grob 130 (S. Petru, o. c., T. XVII, 32—38, 32 s) — poleg predmeta, ki ga ima Petrujeva Za jeziček pasu, in poleg spone je bilo tu najdenih še pet »propelerskih« okovov za pas, ki jih M. Martin75 obenem s svojimi sponami datira v konec 4. stoletja. Grob 224 (L. Plesničar, Severno emonsko grobišče, T. LXIII) — skeleten; omenjali smo ga že v zvezi z obravnavo ovalnih spon. Le-ta je bila namreč najdena v grobu poleg dveh steklenih jagod in okrogle pasne spone, ki pa ni tipična za grupo, v kateri jo obravnavamo, ker je preveč pravilne oblike in brez okova. Grob iz Drnovega (P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 [1969] 210, T. 1). Grobna celota je rekonstruirana po risbi J. Pečnika in vsebuje poleg spone še fragmentiran železen nož, amforast pasni zaključek in čebuličasto križno fibulo. Zlasti z zadnjima dvema predmetoma je grob dobro datiran v drugo polovico 4. stoletja. Če privzamemo še podatke, ki opredeljujejo grobišče na Zgornjem Bregu,76 potem lahko tam najdene primerke (T. 8, 7—15) postavimo od druge polovice 4. stoletja dalje. Vošnjakova ulica grob 1 (S. Petru, Emonske nekropoleT. CXVII, 18—20) — dva okova, ki sta verjetno pripadala ključavnici in keramična posoda le slabo datirata spono, ki je silno skromne izvedbe. M. Alföldijeva77 prinaša podobne spone in jih datira v pozno 4. stoletje, poudarja pa, da je zanje značilen kroglast okov, kar je v veliki meri opaziti tudi pri nas. Etnično jih pripisuje Zahodnim Gotom. Datacijo teh spon v pozno 4. in zgodnje 5. stoletje potrjujejo tudi objave podobnih najdb iz zahodne Evrope.78 Skeletni grob 543 iz Bri-gantija (K. v. Schwerzenbach, J. Jacobs, o. c., 41 s, fig. 2), ki vsebuje spono našega tipa, je dobro datiran s stekleno čašo in čebuličasto fibulo; prav tako vsebujeta grobova 747 in 866 iz istega grobišča steklene vrče in čaše značilne za 4. stoletje. Tudi S. Chadwick-Hawkes (o. c.) prinaša nekaj podobnih spon iz Anglije, jih tako kot spone ovalne oblike pripisuje germanskim vojakom v rimski vojski in datira v konec 4. in začetek 5. stoletja. Razprostranjenost teh spon v Sloveniji ni pravzaprav nič drugačna kot razprostranjenost ovalnega tipa. Spet je močno zastopano Drnovo, kar s petnajstimi primerki (T. II, 1, 3, 8, 16—18; T. I, 13, 17, 21, 22, 24, 26—28; T. III, 18), Ljubljana s tremi (S. Petru, Emonske nekropole, T. XCIII, 23—25, 132 s), iz Ptuja ostaneta še dva neomenjena primerka (T. 8, 13, 15), iz Celja oziroma celjskega muzeja trije (T. 8, 16—18) ter iz Čepne eden (T. 8, 19). Morda bi tej skupini lahko prišteli še dva primerka iz Drnovega (T. XXIII, 16, 18), ki imata samo spono sicer oblikovano povsem značilno za tip kroglastih spon, okov pa imata nenavadno dolg, proti koncu se zoži in konča v gumb ter zavihu j e navzgor in nazaj v kavelj. Funkcija te oblike nam ni jasna. Našemu tipu bi ustrezala tudi spona iz Kosove gomile v Razvanju (S. Pahič, ČZN, n. v. 6 [1970] 159 ss, T. 2, 3921), vendar je bila najdena med materialom, ki je lahko pozno-antičen ali srednjeveški. Sama oblika ipa je preveč splošna, da bi jo bilo moč ločiti od zgodnj esrednj eveške. Pasne spone pravokotne oblike Ta tip je pri nas precej slabo zastopan, saj v širšem pogledu lahko uvrstimo v to skupino kvečjemu osem primerkov, pri tem pa je kriterij že tako širok, da ostaja skupna lastnost upoštevanih spon res samo še pravokotna oblika, ne pa npr. tudi presek, veli- kost, oblika okova ipd. Za datacijo teh spon si ne moremo pomagati z nobeno grobno celoto, ker je iz Slovenije ne poznamo. Najpomembnejša opora nam daje spet M. Alföldi-jeva s svojimi paralelami iz Intercise.79 Te spone označuje za prehodne forme med tistimi omega-oblike in sponami D-oblike. Datira jih v drugo polovico 3. stoletja ter še vse 4. stoletje, ko se pojavljajo obenem z D-oblikovanimi sponami. Z omenjenimi oblikami iz Intercise se najbolj ujemajo naši primerki iz Drnovega (T. III, 12,13) ter iz Zgornjega Brega (T. 9, 3). Verjetno smemo podobnemu tipu, kot ga prinaša Alföldijeva (Intercisa II, sl. 100: 11) pripisati tudi okov z osjo in trnom iz Ptuja (T. 9, 4), ker je očitno, da je bila spona sestavljena (sestavljena spona D-oblike ne pride v poštev, ker je navadno manjša brez okova, pa tudi trn je drugačen). Če domnevamo, da je okovu iz Ljubljane iz groba 569 (S. Petru, Emonske nekropole, T. XXXVIII, 12, 57 s) pripadal pravokoten obroč in dvojni trn, dobimo tako spono tipa »Gala«, ki jo Alföldijeva tudi uvršča v to svojo grupo {Intercisa II, sl. 100: 19), čeprav je verjetno nekoliko mlajša. Tudi skupina treh domala identičnih spon iz Zgornjega Brega (T. 8, 20, 21) in Drnovega (T. II, 19) je glede na datacijo grobišča lahko mlajša od podobnih spon iz Intercise (o. c., sl. 100- 1). Vsekakor pa je tipološka razlika kljub vsemu tolikšna, da bi lahko naše tri spone brez zadržkov datirali po splošnih kronoloških značilnostih grobišča na Zgornjem Bregu. Za dva primerka iz Ptuja nismo uspeli dobiti paralel, zato puščamo problem njune datacije odprt (T. 9, 1, 2). Dvokrilne pasne spone S tem imenom nameravamo označiti spone, pri katerih os za trn ni obenem tudi sestavni del okvira, pač pa deli okvir na dva dela, ki sta bolj ali manj podobna. En del obroča lahko služi za pritrjevanje konca pasu, drugi daje oporo trnu. Pri nekaj primerkih pa služi za pritrjevanje pasu še vedno os, s tem da drugo krilo obroča zadržuje drugi konec pasu ob telesu, da ne visi navzdol. Nobena od spon, ki sodijo v to skupino, pri nas ni bila najdena v grobni celoti. Prva je varianta, pri kateri eno krilo obroča služi za pritrjevanje na pas. Pri nas je zastopana s šestimi primerki. Od teh trije iz Ptuja (T. 9, 9—-11) tvorijo posebno skupino, ki ima pritrjevališče jermena ožje in z zožitvijo jasno ločeno od drugega dela. Ostale tri, iz Zgornjega Brega (T. 9, 8) in iz Drnovega (T. 9, 12; T. III, 14) imajo manj razčlenjeno obliko. Zelo jim je podoben tudi primerek s Hrušice (T. 9, 13).80 Vse te spone so vlite. Zlasti za skupino treh spon iz Ptuja daje dobre paralele Alföldijeva;81 datira pa jih od začetka do sredine 3. stoletja. Ostali dve sponi iz Drnovega ter po ena iz Zgornjega Brega in s Hrušice lahko spet datiramo le po splošnih kronoloških značilnostih Zgornjega Brega. Vendar se ta datacija močno razhaja z Alföldijevo. Drugo varianto tvorijo dvokrilne spone, pri katerih se je, ali je vsaj najverjetneje, da se je jermen pritrjeval na os. V Sloveniji jo zastopajo trije primerki, ki pa se med seboj zelo razlikujejo. Edino kolikor toliko dobro paralelo smo uspeli najti le za spono iz Celjskega muzeja (T. 9, 6), katere najdišče pa ni znano. Podoben primer namreč prinaša spet Alföldijeva z datacijo v prvo polovico 3. stoletja.82 Ostali dve sponi — iz Celjskega muzeja (T. 9, 5) in iz Ptuja (T. 9, 7) sta za sedaj še osamljeni. Alföldijeva domneva, da so posamezni lepši primerki tega tipa spon prišli v Interciso iz Porenja, da pa so bili nekateri drugi nedvomno izdelani tudi doma. Spone D-oblike s pregibom in v e g e t a b i 1 n i m i izrastki loka V štirih od petih primerkov tega tipa v Sloveniji gre za spone, katerih konca loka sta povezana v bistvu samo s pregibom, ki obenem s spono veže tudi okov. Os pregiba je obenem os trna, ki je v dveh primerkih — iz Ptuja 35 Povsem podoben fragment, 3,5 X 1 cm, pregib slabše graviran, Pos. m. Brežice, brez št • najd. Dobova (T. 3: 11). ’’ 36 Jermenski zaključek okroglega preseka (0,7 cm), na prehodu iz zgornjega, v dve ploščici razcepljenega dela, v spodnjega, tri svitkaste profilacije, tudi stožčast zaključek svitkasto profiliran, dolžina 7 cm, P. m. Celje, inv. št. 782 (T. 3: 9). 37 Del podobnega jermenskega zaključka osmerokotnega preseka (0,8 cm), gornji del ni ohranjen, dolžina 2,9 cm, P. m. Celje, inv. št. 2153 (T. 3: 12). 38 Podoben jermenski zaključek, manjka zgornji razcepljeni de!, presek okrogel (0,5 cm) profilacija plitva, dolžina 4,4 cm, P. m. Celje, inv. št. 2475 (T. 3: 13). 39 Podoben močno patiniran jermenski zaključek, delno ohranjen gornji razcepljeni del, presek okrogel (0,6 cm), dolžina 5,6 cm, P. m. Celje, inv. št. 2516 (T. 3: 14). 40 Del jermenskega zaključka, ohranjeni le dve odebelitvi okroglega preseka (0,6 cm), dolžina 3,2 cm, P. m. Celje, inv. št. 2425 (T. 3: 15). 41 Jermenski zaključek polkrožnega, nekoliko žlebastega preseka (0,8 cm X 0,3 cm), gornji in spodnji del le sploščena in preluknjana, sicer profilacija kot običajno, dolžina 4,3 cm P. m. Celje, inv. št. 2184 (T. 3: 16). 42 Povsem podoben jermenski zaključek, P. m. Celje, inv. št. 749 (T. 3: 17). 43 Še en podoben jermenski zaključek žlebastega preseka (1,2 cm), dolžina 5,7 cm, gornji sploščeni del bolj razraščen, Pos. m. Brežice, inv. št. 63; najd. Drnovo (T. 3: 18). 44 Jermenski zaključek okroglega preseka (0,7 cm), profiliran prehod v gornji razcepljeni del, ki manjka in spodnji stožčast zaključek, dolžina 4,6 cm, P. m. Celje, inv. št 2224 (T.4: 1). 45 Podoben zaključek jermena, razcepljeni gornji del ohranjen, delno odbit stožčast zaključek, presek okrogel (0,5 cm), dolžina 5,9 cm, P. m. Celje, inv. št. 2172 (T. 4: 2). 46 Podoben del pasu, gornji razcepljeni del razmeroma dolg, ohranjena le ena ploščica, presek spodnjega dela okrogel (0,4 cm), profilacija skromna, dolžina 5,4 cm, P. m. Celje inv. št. 2213 (T. 4: 3). 47 Delno ohranjen jermenski zaključek, od gornjega dela le ena ploščica z dvema luknjama za pritrditev in okrasom punciranih krožcev, spodnji del ima osmerokotni presek 0,7 cm, profilacija bolj skromna, ne ostra, dolžina 9,3 cm, P. m. Ptuj, brez št. (T. 4: 4). 48 Delno dobro ohranjen podoben jermenski zaključek, gornji razcepljeni del manjka, stožčast zaključek bogato profiliran, presek osmerokoten (0,7 cm), dolžina 4,9 cm P. m. Ptuj, inv. št. 11231 (T. 4: 5). 49 Dobro ohranjen zaključek jermena, v ploščicah še tiči žebljiček za pritrditev, profilacija neostra, tudi sredi spodnjega dela dve svitkasti odebelitvi, presek okrogel (0,4 cm), dolžina 5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 2049 (T. 4: 6). 50 Običajen jermenski zaključek, gornji razcepljeni del odlomljen, spodnji del okroglega preseka (0,6 cm), dolžina 4,6 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 8657; najd. Šentjernej (T.4: 7). 51 Podoben kos kot prejšnji, gornji razcepljeni del bolje ohranjen, presek okrogel (0,6 cm), dolžina 5,7 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 5241; najd. Slepšek (T.4: 8). 52 Jermenski zaključek z zgornjim razcepljenim delom, a brez profilacij na stožčastem zaključku, ploščici še speti z žebljičkom, spodnji presek okrogel (0,7 cm), dolžina je 4,9 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 5242; najd. Slepšek (T. 4: 9). 53 Povsem ohranjen jermenski zaključek osmerokotnega preseka (0,8 cm), ploščici razcepljenega dela speti z dvema zakovicama, profilacija samo na spodnjem zaključku, dolžina 9,5 cm, Pos. m. Brežice, brez št.; najd. Dobova (T. 4: 10). 54 Nenavaden jermenski zaključek (če to sploh je), dokaj kratek in čokat, gornji del ni razcepljen, pač pa okrogel z globokim žlebom, profilacije neobičajno razporejene, presek okrogel (0,8 cm), dolžina 3,3 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 8658; najd. Št. Jernej (T. 4: 11). 55 Mandeljast čolničast okov, ki se zaključuje z zožitvijo v svitkasto profilirana podaljška, dolžina 5,5 cm, širina 1,8 cm. Na sprednjem delu dve luknjici za pritrjevanje, P. m. Ptuj, inv. št. 205 (T. 4: 16). 56 Povsem podoben okov kot prejšnji, 5,2 X 1,5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 10061 (T. 4: 12). 57 Okov podoben prejšnjemu 5,4 X 1,7 cm, P. m. Ptuj, brez inv. št. (T. 4: 13). 58 Polovico prejšnjemu podobnega okova, ohranjen fragment 3.5 X 1,6 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 1906 (T. 4: 14). 59 Podoben okov, ki pa ima zaključek (eden manjka) v obliki narebrene ploščice. Ohranjena velikost 5,8 X 1,7 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 205 (T. 4: 15). 60 Podoben mandeljast okov s svitkasto profiliranima zaključkoma 5,2 X 1,7 cm, Pos. m. Brežice, brez inv. št.; najd. Dobova (T. 4: 17). gl Domala identičen okov istih dimenzij, Pos. m. Brežice, brez inv. št.; najd. Dobova (T. 4: 18). 62 Polovica podobnega okova, 3 X 1,2 cm, Pos. m. Brežice, brez inv. št. najd. Dobova (T. 4: 19). 63 Podoben okov s svitkasto odebelitvijo na sredini 6,1 X 2 cm, Pos. m. Brežice, brez inv. št.; najd. Dobova (T. 4: 21). 64 Podoben okov s svitkasto odebelitvijo, ki ima na vsaki strani še po tri gravure, 4,9 X 1,4 cm, Pos. m. Brežice; najd. Dobova (T. 4: 20). 65 Štirje bolj ali manj ohranjeni žebljički z okroglo, izbočeno glavico, premer ohranjene O, 8 cm, maksimalna ohranjena dolžina 1,5 cm, P. m. Ptuj, brez inv. št. (T. 5: 1). 66 Osemnajst podobnih žebljičkov treh različnih velikosti, Pos. m. Brežice, brez inv. št. (T. 5: 2 a—c). 67 Sestavljena pasna spona D-oblike. Lok je trikotnega preseka (0,5 cm), na koncih je sploščen pravokotno na ravnino spone in prevrtan. Skozi ti dve luknji poteka okrogla os, ki je na konceh zakovana. Na os je nataknjen trn dolžine 2,9 cm, širina spone 3,9 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 11654 (T. 5: 3). 68 Podobna spona D-oblike, presek loka trikoten (0,4 cm), os in trn manjkata, maksimalne dimenzije spone 2,5 X 2,5 cm, P. m. Ptuj, brez inv. št. (T. S: 4). 69 Podobna spona vendar bolj ploščatega preseka (0,7 cm), os je debelejša kot navadno, trn ploščat in uvit okrog nje, 3,8 X 3,8 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 1037 (T. 5: 5). 70 Podobna spona ploščatega preseka (0,6 cm), brez osi in trna, 3,7 X 3,5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 1965 (T. 5: 6). 71 Koščena, nekoliko večja izvedba sestavljene spone D-oblike; presek loka je trikoten (1,3 X 0,7 cm), lok je na koncu oglato profiliran nato pa poševno odrezan. Os je dokaj tanka bronasta žica (0,1 cm), na njej nataknjen koščen trn z enako profilacijo kot lok, 3,8 X 5,3 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 988 (T. 5: 8). 72 Sestavljena spona, ki pa je bolj kvadratne oblike. Pritrditev osi je enaka kot prej, lok pa je štirikotno upognjen in okroglega preseka (0,3 cm). Trn je nataknjen na os, ploščat; 2.6 X 2,3 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 2030 (T. 5: 7). 73 Lok sestavljene spone D-oblike, ploščatega preseka (0,5 cm), os in trn manjkata, 2,8 X 2.6 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 2032 (T. 5: 9). 74 Podoben lok kot prejšnji, le da je trikotnega preseka (0,6 cm), 4 X 3,2 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 1683; najd. Čepna (T. 5: 10). 75 Lok spone povsem podoben prejšnjemu, le manjši, presek trikoten (0,4 cm), 2,3 X 2,3 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 1684; najd. Čepna (T. 5: 11). 76 Okov s pregibom v sredini, verjetno je pritrjeval na pas sestavljeno spono D-oblike, ker bi tej obliki spone odgovarjala os in trn, ki jo okov še oklepa. Z dvema zakovicama se je okov pritrjeval na jermen. Celotna dolžina 4,5 cm, širina 1,9 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 439 a (T. 5: 12). 77 Del okova kot je bil prejšnji, ki je držal manjkajočo os; ohranjena le os, ki je služila za pregib na sredi okova, 2,1 X 1.5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 446 a (T. 5: 13). 78 Okrogla pasna spona rombičnega preseka (0,3 cm), konca obroča sta sploščena in spiralno zvita nazaj na okvir, igla sploščena, uvita okrog obroča, v celoti ohranjena, (3,1 cm). Premer obroča 2,9 cm, P. m. Celje, inv. št. 2320 (T. 5: 14). 79 Spona povsem podobna prejšnji, presek 0,3 cm, premer spone 3,1 cm, dolžina igle 3,7 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 126 (T. 5: 15). 80 Zelo podobna spona brez igle, presek 0,3 cm, premer 3,9 cm, Pos. m. Brežice, brez inv št. najd. Drnovo (T. 5: 16). ' 81 Podobna železna spona kot prej in zato slabše ohranjena, presek rombičen (0,5 cml premer 4,5 cm, dolžina igle 3,4 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3011 (T. 5: 17). ’ ’ 82 Zelo s,lična spona, presek rombičen (0,5 cm), premer 4,4 cm, Pos. m. Brežice, brez inv. št • najd. Ribnica (T. 5: 18). ’’ 83 Podobna železna spona, od igle ohranjen le ovoj. presek 0,5 cm, premer 5 cm p m Ptuj, inv. št. 2614 (T. 5: 19). ' 84 Bronasta spona podobna prejšnji, ki ima ohranjeno iglo rombičnega preseka (0,5 cm) premer 5,1 cm, dolžina igle 5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 856 (T. 5: 20). 85 Podobna spona, presek 0,3 cm, premer 3,1 cm, igla 3 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3109 (T. 6: 1) 86 Podobna spona ploščatega preseka (0,3 cm), premer obroča 2,9 cm, dolžina igle 2 9 cm P. m. Ptuj, inv. št. 2028 (T. 6: 2). 87 Podobna delno ohranjena spona, manjkata en zaključek in igla, presek ploščat (0,6 cm) ob robu obroč narezan, premer 4,1 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 2031 (T. 6: 3). 88 Podobna spona rombičnega preseka (0,4 cm), sploščena konca sta zvita ob obroč in ne nanj, od igle ohranjen le ovoj, premer obroča 5,4 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 933 (T. 6: 4). 89 Prejšnjim podobna železna spona pravokotnega preseka (0,8 X 0,3 cm), igla fragmentirana in štrli navzven (4 cm), premer obroča 5,7 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 11824 (T. 6: 5 a). Spona izvira iz grobne celote, v katero spada še: železen močno patiniran stilos okroglega preseka (0,5 cm), dolžina 9,5 cm, inv. št. 11825 (T. 6: 5 b); železna močno patinirana okrogla ploščica z odprtino v sredi, zunanji premer 2,8 cm, notranji 0,5 cm, debelina 0,4 cm, inv. št. 11826 (T. 6: 5 c); pet koščkov stekla, povprečna velikost 1,5 X 1 cm, inv. št. 11828 (T. 6: 5 č—g). 90 Prejšnjim podobna spona, ploščatega preseka (0,3 cm), premer obroča 2,9 cm, dolžina igle 3,1 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 8418; najd. Cerovec (T. 6: 6). 91 Obroč podobne nekoliko deformirane spone, presek ploščat 0,3 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 1685; najd. Čepna (T. 6: 7). 92 Povsem podoben deformiran obroč spone ploščatega preseka (0,3 cm), P. m. Ptuj, inv. št 1974 (T. 6: 15). 93 Železna spona istega tipa, rombičnega preseka (0,5 cm), od igle ohranjen le ovoj, premer obroča 5 cm, P. m. Maribor, inv. št. 3808; najd. Ptuj (T. 6: 8). 94 Močno patinirana podobna železna spona, presek rombičen (0,3 cm), premer obroča 3,6 cm, P. m. Maribor, inv. št. 3810; naid. Ptuj (T. 6: 9). 95 Podobna železna spona kot prej, presek rombičen, 0,5 cm, premer obroča 5 cm, P. m. Maribor, inv. št. 1515; najd. Ptuj (T. 6: 10). 96 Podoba bronasta spona, rombičnega preseka (0,4 cm), obroč je deformiran in podolžno nekoliko presekan, premer 4,8 cm, P. m. Maribor, inv. št. 2510 (T. 6: 11). 97 Spona istega tipa, vendar ploščatega preseka (0,4 cm), obroč je ob robovih narezan, poleg tega ima po vsem obodu gravirano črto. Premer obroča 3,5 cm, igla ni ohranjena, P. m. Maribor, inv. št. 4042) najd. Ptuj (T. 6: 12). 98 Popolnoma ohranjena spona istega tipa kot prejšnje, rombičnega preseka (0,5 cm), premer obroča 4,4 cm, dolžina igle 4,8 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. R 8275; najdb. Petrušnja vas (T. 6: 13). 99 Spona podobnega tipa, rombičen presek je bolj zaobljen (0,5 cm), konca nista sploščena in sta le zavihana navzgor, igla le delno ohranjena, obroč deformiran, P. m. Celje, inv. št. 2545 (T. 6: 14). 100 Okrogla spona z nazaj uvitima koncema, ki se ob obodu končujeta z dvema odebelitvama. Presek obroča in igle okrogel (0,3 cm), premer obroča 2,4 cm, dolžina igle 3,1 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 1686; najd. Čepna (T. 6: 16). 101 Podobna spona kot prej, konca zavita nazaj in se končujeta v obliki cvetnega popka, zavoja se stikata, presek ovalno rombičen (0,5 cm), premer obroča 4,5 cm, dolžina igle 4,4 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 1036 (T. 6: 17). 102 Podobna spona, v zavoj koncev vtaknjena polkrožna stožčasta gumba, presek loka rombičen (0,4 cm), premer 4,7 cm, dolžina igle 5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 1035 (T. 7: 1). 103 Spona podobnega tipa, le da je vlita, uvitost koncev nakazana le s profilacijo, v »ovoj« sta bila verjetno vtaknjena gumba, ker sta še vidni luknji. Presek loka rombičen (0,6 cm), premer 5,9 cm, P. m. Maribor, inv. št. 1300 (T. 7: 2). 104 Nekoliko deformirana spona okroglega preseka (0,3 cm), s stanjšanimi, nekoliko izviha-nimi konci, premer loka 2,5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 2034 (T. 7: 3). 105 okrogla spona z obročem pravokotnega preseka, ki izstopa v podaljšek, lok je ob robu narezan; tudi izstopajoči del ima tri prečne zareze. Na vogalih, kjer obroč izstopa, sta dve izboklini. Premer obroča 4,1 cm, P. m. Maribor, inv. št. 3075; najd. Brinjeva gora (T.7: 4). 106 Povsem podobna spona ovalnega preseka (0,4 cm); izstopajoči del pa je prav listasto razraščen. Premer obroča 3,5 cm, P. m. Maribor, inv. št. 2274/14 (T.7: 5). 107 Podobna spona trikotnega preseka (0,5 cm), izstopajoči del se končuje s polkrožno na robu narezano ploščo, premer obroča 4,3 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 599 (T. 7: 6). 108 Podobna spona trikotnega preseka (0,5 cm), izstopajoči del je kladivasto razširjen in na robu narezan. Premer obroča 3,8 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 600 (T. 7: 7). 109 Močno fragmentirana spona podobna prejšnji. Za isti tip govori izrastek na kolenu, kjer je obroč izstopal; ohranjen še fragment igle. Presek obroča trikoten (0,8 cm), premer 6.3 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 1786 (T. 7: 8). 110 Pasna spona ovalne, nekoliko v sredini stisnjene oblike, polkrožnega preseka (0,4 cm); os trna s kolenci jasno ločena od obroča, trn ohranjen (1,6 cm), velikost spone 3,5 X 1,5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3103 (T. 7: 9). 111 Povsem podobna spona, le da ima ohranjen še okov z dvema luknjicama za pritrditev; igla fragmentirana. Presek je polkrožen (0,5 cm), spona 3,5 X 1,3 cm, okov 2,4 X 2 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3115 (T. 7: 10). 112 Podobna spona okroglega preseka (0,3 cm), le da os ni ločena od obroča, trn manjka; okov je fragmcntiran in okrašen s tremi gravurami potekajočimi od izreza za trn, dve zakovici obrobljeni s po dvema koncentričnima krogoma. Spona 2,9 X 1,3 cm, okov 2.4 X 1,9 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3116 (T.7: 11). 113 Povsem podobna spona okroglega preseka (0,3 cm); spona 3,1 X 1,3 cm, okov 2,2 X 1.8 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3114 (T. 7: 12). 114 Podobna železna spona brez okova in trna, konca nista povsem stisnjena, presek okrogel (0,4 cm); dimenzije 4,6 X 2 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 245 (T. 7: 13). 115 Podobna bronasta spona s stikajočima se koncema; presek loka rombičen, (0,4 cm). Velikost 4,3 X 1,8 cm. P. m. Ptuj, inv. št. 3111 (T. 7: 14). 116 Podobna spona z lokom trikotnega preseka (0,5 cm); os je okrogla in z dvema rogljema jasno ločena od loka, objema jo ovalen okov s tremi zakovicami in tremi žarkastimi gravurami. Spona 4,8 X 1,8 cm, okov 4,2 X 3,3 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 10747 (T. 7: 15). 117 Ovalna spona brez usločenja, presek obroča okrogel (0,5 cm), trn ploščat (3,1 cm). Velikost spone 4 X 2,7 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3338 (T. 7: 16). 118 Podobna spona kot prejšnja, presek pa je ovalno pravokoten, 0,7 X 0,3 cm, trn 3,2 cm, spona 2,5 X 4,4 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3108 (T. 7: 17). 119 Dobro ohranjena ovalna spona; obroč je rombičnega preseka (0,4 cm), trn je ploščat s tremi zarezami v sredini (2,5 cm), okov je na stranskih stranicah nazobčan, ob obeh stranicah potekata dve gravuri, od izreza za trn pa izhajata dve gravuri po sredini okova ter v vsak kot po ena; tri zakovice so simetrično razporejene. Dimenzije obroča 4 X 2,3 cm, okova 4,2 X 3,7 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3117 (T. 7: 18). 120 Spona nenavadne oblike z lokom ploščatega preseka (najširši 0,9 cm); tam kjer se ovalne spone sicer usločijo, pa je potegnjen navzven v konico in razširjen. Velikost 4,8 X2,7 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 1976 (T. 7: 19). 121 Manjša spona ovalne oblike in ovalnega preseka (0,3 cm); os je stanjšana. Velikost 1.9 X 1,2 cm, P. m. Celje, inv. št. 209 (T. 7: 20). 122 Ovalna spona s polkrožnim presekom loka (0,5 cm); os s kolencema in zarezama je ločena od obroča, na njej ostanek trna in s tremi prečnimi zarezami okrašen ostanek okova. Velikost spone 4,5 X 1,9 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 1449; najd. Novo mesto (T. 7: 21). 123 Železna ovalna spona kvadratnega preseka (0,5 X 0,5 cm) z ohranjenim trnom (3,1 cm); velikost spone 4,2 X 2,8 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 2725; najd. Vratolom pod Gorjanci (T. 8: 1). 124 Obroč manjše bronaste ovalne spone okroglega preseka (0,4 cm), velikost 2,7 X 1,7 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 5253; najd. Mlada gora pri Šmarjeti (T. 8: 2). 21 Arheološki vestnik 321 125 Ovalna spona; obroč okroglega preseka (0,4 cm), os prehaja v obroč prek kolenca njej trn s tremi prečnimi zarezami (2 cm). Velikost obroča 3,5 X 1,6 cm, P. m. MariW brez inv. št. (T. 8: 3). 0r> 126 Dokaj široka, v sredini rahlo stisnjena ovalna spona, z obročem okroglega preseka (0,4 cm); na njej je še fragmentiran okov, trn manjka. Dimenzije spone 3,6 X 2 3 Cm okova 2,8 X 2,2 cm, P. m. Maribor, inv. št. 4047 (T. 8: 4). ’ ’ 127 Ovalna spona, sestavljena iz dveh stiliziranih živalskih glav z vratovi, ki izhajajo iz osi-glavi se stikata ob^ okroglem srednjem delu. Presek obroča je polkrožen (0,5 cm), trn ima ob pritrjevališču tri zareze in je trikotnega preseka, na osi še ostanki okova. Velikost obroča 3,2 X2,l cm, P. m. Ptuj, inv. št. 11803 (T. 8: 5). 128 Spona s podobno motiviko, le da glavi izhajata iz loka in vsaka na enem koncu držita os. Trn podoben kot prej, le da ima eno zarezo; presek obroča je ovalno trikoten (0,7 cm), velikost 4,4 X 2,5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3106 (T. 8: 6). 129 Kroglasta spona z obročem okroglega preseka (0,5 cm); zraven še dobro ohranjen kroglast okov s tremi zakovicami. Velikost obroča 3,4 X 2,8 cm, okova 2,9 X 2,3 cm. Pokrajinski muzej Ptuj, inv. št. 3118 (T. 8: 7). 130 Podobna vendar manjša spona z okroglim presekom (0,2 cm); okov pravokoten z eno zakovico (1,8 X 1,3 cm), trn s tremi zarezami in trikotnim presekom (dolg 1,7 cm). Premer obroča 2 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3105 (T. 8: 8). 131 Domala enaka spona kot prejšnja, le da ima okov še ornament treh žarkastih gravur P. m. Ptuj, inv. št. 3112 (T. 8: 9). 132 Kroglasta spona okroglega preseka (maksimalna debelina 0,9 cm), ki se v os močno zoži; drži se je dolg trakast okov (6X2 cm), ob robovih in po sredini okrašen s puncira-nimi polkrožci in pikami, ohranjen tudi trn 2,5 cm. Premer obroča 3,1 cm, P. m. Ptuj inv. št. 3113 (T. 8: 10). 133 Podobna spona z okroglim presekom (0,4 cm); nekoliko daljši okov z eno zakovico (2,6 X 1,7 cm), trn presega obroč, ki ima premer 2 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 10851 (T. 8: 11). 134 Sklenjen obroč D-oblike z ovalno pravokotnim presekom (0,6 X 0,3 cm); ohranjen trn 3.5 cm, velikost obroča 4,7 X 3,4 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3012 (T. 8: 12). 135 Povsem okrogla spona z okroglim presekom obroča (0,4 cm); trn je ovalnega preseka, premer obroča 4,1 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 2570 (T. 8: 13). 136 Železna okrogla spona s ploščatim presekom obroča (0,8 cm) in deformiranim trnom; premer obroča 6,2 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 2601 (T. 8: 14). 137 Obroč D-oblike z okroglim presekom (0,4 cm). Velikost 3,5 X 2,5 cm, P. m. Ptuj, inv št. 10745 (T. 8: 15). 138 Obroč D-oblike z nesklenjenimi konci, ki so rahlo profilirani; presek obroča je ovalen (0,7 cm). Velikost 4 X 2,8 cm, P. m. Celje, inv. št. 726 (T. 8: 16). 139 Podoben obroč kot prejšnji; konca sta sklenjena, presek okrogel, (0,5 cm), ohranjen tudi trn, 2,2 cm. Velikost obroča 3,4 X 2,3 cm, P. m. Celje, inv. št. 202 (T. 8: 17). 140 Podoben obroč z romboidno ovalnim presekom (0,6 X 0,4 cm) brez trna; ob pritrjevališču dva trnasta izrastka. Velikost 4,6 X 3,1 cm, P. m. Celje, inv. št. 4089 (T. 8: 18). 141 Podoben obroč ovalnega preseka (0,7 cm) brez koničastih izrastkov. Velikost 4,7 X 3.2 cm, N. m. Ljubljana, inv. št. 1682; najd. Čepna (T. 8: 19). 142 Pravokoten obroč enakega preseka s posnetima gornjima robovoma (0,6 X 0,4 cm), ki na vogalih tvorita trolistno profilacijo. Povsem ohranjen je tudi trn z zarezami ob pritrjevališču (2,8 cm) in okov s tremi žarkastimi gravurami in dvema zakovicama (4 X 3.5 cm). Velikost obroča 4,2 X 2,5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3119 (T. 8: 20). 143 Povsem enak obroč brez okova, P. m. Ptuj, inv. št. 3107 (T. 8: 21). 144 Pravokoten kolenčasto zožen obroč ploščatega preseka (0,4 cm); na ožji pokončni stranici cevka za os, vendar brez osi, prav tako manjka trn. Maksimalne dimenzije 3,3 X 2.5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 787 (T. 9; 1). 145 Kvadraten obroč ploščatega preseka (0,4 cm) z izvlečenima zunanjima vogaloma; os je posebej vtaknjena skozi prevrtane odebeljene konce obroča, nanjo nataknjen trn in po- dolgovat, v sredini zožen okov z dvema luknjama. Velikost obroča 2 X 1,8 cm, okova 3.3 X 1,2 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 6446 (T. 9: 2). 146 Pravokotna železna spona z obročem okroglega preseka (0,5 cm) je močno patinirana; prav tako trn. Dobro je ohranjen bronast okov z vrsto desetih luknjic za pritrditev na pas. Obroč 5,6 X 2,5 cm, okov 6,1 X 4,3 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3120 (T. 9: 3). 147 Pravokoten okov z osjo in trnom; verjetno je pripadal pravokotni sponi. Od šestih sta ohranjeni le dve zakovici. Velikost okova 4,2 X 3,4 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 588 (T. 9: 4). 148 Pravokotna dvokrilna pasna spona z železno osjo po sredini; notranji in zunanji rob okvira je odebeljen in nazobčan, vsa spona je rahlo konveksna. Presek ploščat (0,7 cm), velikost 4 X 3,3 cm, P. m. Celje, inv. št. 4087 (T. 9; 5). 149 Dvokrilna pasna spona z D-oblikovanimi krili, presek ovalno trikoten do ovalen. Krajši stranici sta blazinasto odebeljeni. Okov, ki oklepa os, ima obris gobe. Dimenzije obroča 4,9 X 3,4 cm, P. m. Celje, inv. št. 2524 (T. 9: 6). 150 Dvokrilna spona z dvema ovalnima deloma; presek je ovalno trikoten (0,5 cm), os ima v sredini zožitev za trn. Skrajne dimenzije 5 X 3,7 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 2027 (T. 9; 7). 151 Dvokrilna spona; en del je ovalen, drugi bolj pravokoten. Presek je okrogel (0,2 cm), os ima na sredini zožitev za trn. Dimenzije 2,3 X 2,2 cm, P. m. Celje, inv. št. 3104 (T. 9: 8). 152 Dvokrilna spona; en del je polkrožne oblike z ledvičastima predrtinama v razširitvah, drugi del pa je ožji — bolj pravokoten. Na sponi je viden ostanek lesa. Levi del je polkrožnega (0,5 cm), desni pa ovalnega preseka (0,2 cm). Velikost 3,1 X 3,2 cm, P. m. Maribor, inv. št. 1478; najd. Ptuj (T. 9: 9). 153 Spona povsem podobna prejšnji, le da ima levi del namesto predrtih razširitev dva uvrtana roglja; desni je fragmentiran, presek isti. Velikost 3,4 X 2,9 cm. P. m. Ptuj, inv. št. 849 (T. 9: 10). 154 Spona podobna prejšnji, z odlomljenim desnim delom; osrednja železna os je močno patinirana. Presek levega dela je polkrožen, dimenzija obroča 2,3 X 2,2 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 1901 (T. 9: 11). 155 Spona povsem podobna prejšnjim; je večjih dimenzij. Levi polkrožni presek meri 0,8 cm, desni pravokotni 0,6 X0,4 cm. Celotna dolžina spone 5,3 cm, širina 5 cm, Pos. m. Brežice, inv. št. 71; najd. Drnovo (T. 9: 12). 156 Podobna spona istega tipa. Uvihani roglji so nakazani z ledvičastimi predrtinami; tudi vzdolž osi so tri pravokotne predrtine. Desni del se proti osi rahlo zoži. Spona je po obodu narebrena, presek je ploščat (1 cm), velikost 5,8 X 4,8 cm, N. m. Ljubljana; najd. Hrušica (T. 9: 13). 157 Spona D-oblike s ploščatim presekom (0,9 cm). Obroč je delno fragmentiran; ledvičasto predrte razširitve obroča dajejo vtis uvihanih koncev. Obroč se proti okovu konča s paličasto odebelitvijo, nato se z močnim pregibom veže na enojen vlit okov (4,3 X 2,8 cm), ki je na krajših stranicah odebeljen s profilacijami; v vsakem vogalu tiči zakovica, okrog nje so v sredini po trije vrezani koncentrični krogi. V pregibu pritrjena igla ni več premakljiva; je zakrivljena nazaj in navzgor. Okvir do pregiba 3,4 X 2,9 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 666 (T. 9: 14). 158 Spona podobna prejšnji, le da so konci dejansko zaviti navznoter. Ploščat presek (0,8 cm) je na notranjem robu ojačan, trn nekoliko spominja na lilijin cvet. Spona je ohranjena le do pregiba 4,3 X 3,9 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 667 (T. 9: 15). 159 Fragment obroča ledvičaste oblike s polkrožnim presekom (0,5 cm) in uvihanim koncem, P. m. Maribor, brez inv. št. (T. 9: 16). 160 Nekoliko deformiran obroč z uvihanimi konci; na pregib se je pritrjeval le z dvema zankama, igla in okov nista ohranjena. Presek obroča ovalen (0,5 cm), premer 3,9 cm, P. m. Celje, inv. št. 2166 (T. 9: 17). 161 Peterokoten okov pasne garniture, izdelan v tehniki klinastega vreza; oblika ustreza enakokrakemu trikotniku postavljenem na pravokotnik. Gornji trikotni^ del tvorita dva pantra, ki z gobcema podpirata nekakšno školjko, sredi katere je moška glava. Le-tej prehaja brada v dvojni rob celotnega okova. Ta dvojni rob oklepa polje, katerega središče je krog, s štirimi med seboj povezanimi spiralami; na vsaki strani kroga pa je spirala v obliki črke S. Zunanji rob okova je ob straneh poševno narezan, na osnovnici pa se menjavajo nareže in izbokline. Okov se je s šestimi zakovicami pritrjeval na pas. Osnovnica meri 6,5 cm, višina 6,2 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3199 (T. 10: 1). 162 Zelo podoben okov, le da ima namesto zgornjega trikotnega tu bolj polkrožno izoblikovan zaključek, ki se prav na temenu podaljšuje v pravokoten rogelj. Osnovnica je oblikovana enako kot prej. Ves okov in tudi posamezna polja obroblja niz drobnih bunkic. Spodnji pravokotni del je razdeljen na tri kvadratna polja, v katerih sta levo in desno motiva štirilistnih rozet, srednje polje pa je predeljeno z diagonalo; v vsakem tako nastalem trikotnem delu pa je spirala. Zgornji ovalni del ima vrisano polje v obliki čebulaste strehe, ob obodu je nato niz spiral, luneto — ki tako nastane, pa zapolnjujeta dva lističa. Dolžina osnovnice 6,8 cm, višina 8 cm, N. m. Ljubljana; najd. HrušiV, (T. 10: 2). ca 163 Kvadraten okov izdelan v tehniki klinastega vreza. Na enem od vogalov sta zanki za spono; v diagonali tega vogala pa dve kvadratni polji, razrezani na manjše kvadratke V drugi diagonali sta polji s štirilistnima rozetama; zakovice so v vogalih. Okov mer' 4,6 X 4,7 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3198 (T. 10: 3). 1 164 Amforast pločevinast okov, ki se spodaj zaključuje v profiliran gumb; zgoraj je bil p0 debelini razcepljen v dve ploščici, od katerih ena manjka. Višina 5,1 cm, širina 2 2 cm P. m. Ptuj, inv. št. 977 (T. 10: 4). 165 Podoben okov, le da sta predrtim pri straneh okrogli in ne ledvičasti. Konec je zašiljen in zavihan navzgor; sredi okova so trije vrezani koncentrični krogi. Velikost 4 4 v 2.5 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 850 (T. 10: 5). 166 Amforast okov povsem podoben prejšnjemu. Vel. 2,2 X 5,1 cm, N. m. Ljubljana, inv št. 1660; najd. Čepna (T. 10: 6). 167 Spodnji del amforastega okova na pregib; zaključek je kijast in profiliran, površina pa okrašena s punciranimi pikami in krožci ter s punciranimi linijami. Velikost 6,1 x 3.6 cm, P. m. Maribor, inv. št. 4041 (T. 10: 7). 168 Amforast okov ornamentiran s koncentričnimi krožci je ob robovih narezan; gornji razcepljeni del je prekrižan z dvema gravurama, ob straneh so majhne krožne predrtine. Velikost 7 X 3,9 cm, P. m. Maribor, inv. št. 3174; najd. Brinjeva gora (T. 10: 8). 169 Ploščat vlit okov v obliki dvoročajnega trebušastega vrča je delno okrašen v predrti tehniki z graviranimi in punciranimi linijami. Gornji del se zaključuje v profiliran gumb spodnji pa v dolgo račjo glavico, ki se zavije nazaj v kavelj. Dolžina 6,5 cm, širina 3.6 cm, P. m. Maribor, inv. št. 2274/11 (T. 10: 10). 170 Okov domala povsem podoben prejšnjemu je le manjših dimenzij (4,6 X 3,1 cm), P m Maribor, inv. št. 3765 (T. 10: 11). 171 Okov podoben amforastemu, ki se spodaj končuje v gumb; na srednjem delu dve majhni ledvičasti predrtim in okras punciranih linij. Gornji del je prstanasto oblikovan. Velikost 4,1 X 2,4 cm, notranji premer prstana 1,4 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 1912 (T. 10: 9). 172 Okov v obliki brezovega lista je trikrat preluknjan; pecelj zavit nazaj v kavelj. Velikost 4,2 X 3,2 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 3091 (T. 10: 12). 173 Podolgovat dvojen okov, ki na eni strani oklepa os. Takoj ob pregibu je pas vzdolžnih črtic in polkrožna zožitev z obeh strani. Gornja plošča okova je okrašena z reliefom. Na sredini je v volutnem okviru verjetno levja glava, desno od tega okvira je zleknjena moška postava, oprta na levo skrčeno roko, desno izteguje nad desnim skrčenim kolenom, leva noga iztegnjena. Levo od volutnega okvira je nejasen prizor — morda cvetje. Spodnja ploščica okova se na koncu viha navzgor in zaključuje v sploščen gumb z rahlo nakazanim človeškim obrazom. Dolžina okova 5,9 cm, širina 1,2 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 1889 (T. 10: 13). 174 Ploščat dvakrat razširjen okov; v vsaki razširitvi je luknja za zakovico, na prehodu iz ploščatega v ožji polkrožni del pa profilirana odebelitev; polkrožni podaljšek se nato kavljasto podviha. Velikost ploščatega dela 3 X 1,3 cm, celotna dolžina 4,7 cm, P. m. Ptuj, inv. št. 11232 (T. 10: 14). 175 Ploščat okov z dvema luknjama je na enem koncu odebeljen in prevrtan z večjo odprtino. Dolžina 3,7 cm, premer večje odprtine 0,7 cm, največja širina 1,3 cm; Pokrajin-jinski muzej Ptuj, inv. št. 11597 (T. 10: 15). 1 A. Riegl, Spätrömische Kunstindustrie (1927) 154 ss. 2 Daremberg et Saglio, Dictionnaire des antiquités grecques et romaines, geslo cingulum 1174 ss. 8 M. Floriani Squarciapino, Enciclopedia dell’arte antica, geslo cinturone 623 ss, s citirano literaturo. Daremberg et Saglio, o. c. 4 Daremberg et Saglio, o. c., 1182 s. 5 K. Forrer, Reallexikon der prähistorischen, klassischen und frühchristlichen Altertümer, 309—310 s. 6 A. Riegl, o. c., 301 s. 7 F. Stare, Prazgodovinske Vače (1954) 50 ss in table; idem, Vače, Arheološki katalogi Slovenije 1 (1955). 8 Neobjavljeno gradivo hrani Prirodoslovni muzej na Dunaju. o o. H. Frey, Situla 14—15 (1974) 131 ss. 10 Intercisa I, Archaeologia Hungarica, n. s. 33 (1954) 98 s, Abb. 32. n J. Szombathy, Mitt, der Präh. Kommission 1 (1903) 341 ss, Fig. 192. 12 P. Reinecke, Alterthümer unserer heidnischen Vorzeit 5 (1906) 364 ss. 13 F. Stare, Prazgodovinske Vaie (1954) 52 s. 11 V. Geramb, Steierisches Trachtenbuch (Graz 1932) 12 ss. is L. Nagy, Szécsényi csat, Archaeologiai értésito 42 (1928) 215 ss. io R. Noll, Carinthia I, 147 (1957) 128 ss. i’ K. Motykovä-Sneidrovä, Pamätky ar-cheologické 55 (1964) 350 ss. is J, Garbsch, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert (München 1965). io R. Noll, o. c., 132—133 s in karta razprostranjenosti s seznamom najdišč. s» S. Petru, Arheološki vestnik 17 (1966) 421 ss in citirana literatura. 21 Predmete naštevam po S. Petru, Arh. vestnik 17 (1966) 422 in po rekonstrukciji J. Garbscha, o. c., Abb. 58, 111 s. — S. Petru v op. 4 predpostavlja še nasprotni del spone, v katerega so se zatikali roglji spone; J. Garbsch pa tega dela pri svoji rekonstrukciji ne upošteva. Primer, ki ga navaja S. Petru (I Hunyadi, Die Kelten im Karpatenbecken, Diss. Pann. II, 18 [1942] T. XXXV, 15, 16) nastopa med popolnoma latenskim materialom, ne pa med rimskodobnimi najdbami noriško-panonskih pasnih garnitur; zato ima J. Garbsch verjetno prav, ko rekonstruira zapenjanje pasu brez tega dela. 22 I. Puš, Arh. vestnik 17 (1966) 413 ss, sl. 2 in citirana literatura zlasti R. Nierhaus, Fundberichte aus Schwaben 14 (1957) 100 ss. 23 I. Puš, o. c., 414 s, op. 5—7. 24 S. Pahič, Arh. vestnik 20 (1969) 35 ss, sl. 7—11. 25 S. Pahič, o. c., 74 s. 26 P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 7 ss. 27 P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 197 ss. 28 J. Garbscha je verjetno zavedla slaba Petrujeva risba, ker opredeli okove za B 3 a. 29 A. Jalen, Arh. vestnik 1 (1950) 177 ss. Z. Šubic, La nécropole romaine à Poetovio, Inventaria Archaeologica 14 (1972) Y 132. so Keramiko v glavnem primerjamo s tipi É. Bónis, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien, Diss. Pann. II, 20 s (1942). 31 R. Bratanič, Arh. vestnik 4 (1953) 105 ss. Z. Šubic, Inv. Arch. 14 (1972) Y 130. 3S Z. Šubic, o. c., Y 130, datira v drugo polovico 1. stoletja. 33 L. Mikl-Curk, Arh. vestnik 11—12 (1960-61) 172 s, T. 3: 2—6. 34 V. Kolšek, Inv. Arch. 16 (1972) Y 149—158. 35 B. Vikič-Belančič, Starinar 13—14 (1962-63) 89 ss, sl. 3, 18, 19. 36 Grob še ni objavljen in se najlepše zahvaljujem Veri Kolšek, ki mi je ljubeznivo dovolila vpogled v izrisano gradivo. 37 Glej op. 36. 38 S. Petru, Arh. vestnik 17 (1966) 421 ss. 39 Jasen pregled osnovnih in pri nas najpogostejših tipov podaja na kratko Z. Šubic, Oljenke in glinasta plastika, Katalog razstave Rimska keramika v Sloveniji (1973) sl. 25 s citirano literaturo. 40 Z. Šubic, o. c. 41 S. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 163 ss, T. 2: 7. 42 Z. Šubic, Katalog Rimska keramika v Sloveniji (1973). 43 S. in P. Petru, Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15 (1977). Katalog do predaje tega članka še ni izšel in navajam gradivo po tablah, ki mi jih je ljubeznivo dala na razpolago S. Petru. 44 Tudi še neobjavljeno gradivo iz Ajdovščine mi je ljubeznivo odstopila na razpolago S. Petru, za kar se ji iskreno zahvaljujem. 45 I. Hunyadi, Die Kelten im Karpatenbecken, T. XXXV, 15, 16. 46 J. Garbsch, o. c., 113—114. 47 S. Petru, Arh. vestnik 17 (1966) 424 s. 48 R. Noll, o. c., karta razprostranjenosti bi vsekakor pridobila na vsebini, če bi avtor naša najdišča poimenoval s pravimi imeni. 49 S. Petru, Arh. vestnik 17 (1966) 424 s. 50 Npr.: J. Šašel, Arh. vestnik 2 (1951) 224 s, sl. 2. S. Petru, Emonske nekropole, Katalogi in monografije 7 (1972) T. XCII, 28, 29, 33, 34 itd. 51 M. Martin, Römerhaus und Museum Augst, Jahresbericht 1967, 3 ss. 52 Small Finds from Walbrook 1954—-1955, Guidhall Museum Publication, Pl. II, 7. 63 H. Mitscha-Märheim, Arch. Austriaca 19—20 (1956) 186 ss. 54 P. Petru, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 207 s, sl. 6. 55 Intercisa II, 456 ss. 58 I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narodopisje, n. v. 2 (1966) 46 ss; eadem, Arh. vestnik 15—16 (1964-65) 259 ss. 57 Intercisa II, 456 s, Abb. 99, 7. 58 Ibidem. 59 S. Pahič, Časopis za zgod. in narodopisje, n. v. 6 (1970) op. 129. 00 V. Stare, Arh. vestnik 3 (1952) 137 ss, op. 1, 2. 61 Z. Šubic, Katalog Rimska keramika v Sloveniji (1973). 62 Ibidem. 63 I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narodopisje, n. v. 2 (1966) 46 ss; eadem, Arh. vestnik 15—16 (1964-65) 259 ss. 64 Ibidem. 65 P. Petru, V. Šribar, Arh. vestnik 7 (1956), 299, op. 15. 66 K. Schwerzenbach, J. Jacobs, Jahrbuch f. Altertumskunde 4 (1910) 33 ss. 67 S. Chadwick-Hawkes, 43—44. BRGK (1962-63) 155 ss. 68 Glej op. 44. 09 S. Chadwick-Hawkes, o. c., 155 s. 70 M. Martin, o. c., 3 ss. 71 M. Martin, o. c., 13 s, Abb. 7. 72 Z. Šubic, katalog Rimska keramika v Sloveniji (1973). 73 M. Martin, o. c., 13 s, 20 s, Abb. 7, 8. 74 H. Bullinger, Mitt. d. hist. Ver. der Pfalz 67 (1969) z rekonstrukcijami na T. 13—15. 75 M. Martin, o. c., 14 ss. 78 I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narodopisje, n. v. 2 (1966) 46 ss; eadem, Arh. vestnik 15—16 (1964-65) 259 ss. 77 Intercisa II, Abb. 104. 78 K. Schwerzenbach, J. Jacobs, o. c., 33 ss. S. Chadwick-Wawkes, o. c., 155 s. 79 Intercisa II, Abb. 100. 80 Najlepše se zahvaljujem S. Petru, ki mi je dovolila objaviti spono s Hrušice in D. Knific-Lunder, ki jo je izrisala. 81 Intercisa II, Abb. 97, 1. 82 Intercisa II, Abb. 97, 4. 83 A. Riegl, o. c., 266 ss, T. XIV, 6. 84 Paralela v Stobiju: Antička bronza u Jugoslaviji, Katalog razstave (Beograd 196fi\ 155 s, sl. 333. ' 85 A. Riegl, o. c., 291 ss. G. Behrens Schumacherfestschrift (1930) 285 ss. E. Petersen, Schlesiens Vorzeit, N. F. 10 (1933) 30 ss J. Werner, Jahreshefte des Ostern. Arch. In. stituts 26 (1930) 53 ss. H. Bullinger, Gallin 27 (1969) 149 ss. W. Schmid, Časopis za zgod in narodopisje 31 (1936) 112—113 s. S. Chadwick-Hawkes, o. c., 155 ss. 86 A. Riegl, o. c., 294 s. 87 W. Schmid, o. c.„ 113 s. 88 J. Werner, o. c., 53 ss. 89 Ibidem. 90 Antička bronza u Jugoslaviji (1969) 155s, sl 328. 91 J. Werner, o. c., navaja kot dokaz grob iz Enns-Lauriaka, datiran z novcem Julijana iz leta 361 n. š. 92 Primerek iz Ljubljane omenjam le zaradi podatka pri W. Schmidu (o. c., 113 Ss) sicer pa mi je znan. 93 Glej op. 80. 94 Glej op. 44. 95 Sličen primer: A. Riegl, o. c., T. XXII 3. 98 H. Bullinger, Gallia 27 (1969) 149 s fig. 11, 12. 97 W. Schmid, o. c., 112 s, razlaga ta motiv kot Dionizovo glavo med dvema panterjema. 98 W. Schmid, o. c., 113 s. 89 M. Martin, o. c., 6 s. 100 Z. Šubic, katalog Rimska keramika v Sloveniji (1973). 101 Glej op. 44. 192 M. Martin, o. c., 10 s. 103 Ibidem. 104 Intercisa II, Abb. 97, 4. 105 Stobi: Antička bronza u Jugoslaviji (1969), 155 s, sl. 333. ANTIKE GÜRTELSCHNALLEN UND -GARNITUREN IN SLOWENIEN Z usammenfassung Im folgenden Artikel sucht der Autor alle in Slowenien gefundenen Gürtelschnallen und Gürtelbeschläge zu erfassen, aus der Zeit vom Aufkommen der ersten Schnallen mit beweglichem Dom (d. h. seit der Ankunft der Römer) bis ungefähr zur Mitte des 5. Jahrhunderts. Dabei gliedert er ihrer Form nach elf Schnallentypen und sieben typische Formen von Gürtelbeschlägen auf (s. chronologische Tabelle von links nach rechts). 1 Vorgeschichtliche Gürtelschnallen mit beweglichem Dorn erscheinen zuerst in den Fundorten Vače und Idrija an der Bača. Ihre Erscheinung wird durch Einflüsse aus Aquileia nach dem Jahr 181 v. u. Z. gedeutet. Bei den vorgeschichtlichen Schnallen aus dem Spät-Latène muss besondere Aufmerksamkeit den geschlossenen Ringen mit Dornresten zugewendet werden. Es ist nämlich fraglich, ob es sich immer nur um Schliessringe des Latènegiirtels handelt oder ob auch dies vielleicht noch Gürtelschnallen sind (s. Anm. 9). 2 Die norisch-pannonische Gürtelgarnitur umfasst neben der Schnalle noch perforierte, kannelierte und mandelförmige Beschläge sowie Riemenabschlüsse. Diese Schnalle ist gänzlich der keltisch-latènezeitlichen Überlieferung bzw. den Vorbildern aus jenem Zeitraum verhaftet und weist noch das vorgeschichtliche Schliesssystem auf. In Slowenien sind diese Schnallen auf die Steiermark und auf Dolenjsko konzentriert, während sie in Ljubljana relativ selten sind. 3 Die zusammengesetzten Schnallen von D-Form konzentrieren sich dagegen auf Dolenjsko und die Umgebung von Ptuj, doch ist die Zahl der Funde so bescheiden, dass diese Angabe eine Folge des Zufalls sein könnte. 4 Die runden Schnallen mit auseinandergehenden, zurückgebogenen Enden sind im Wesentlichen eine Fortsetzung der vorgeschichtlichen Schnalle mit beweglichem Dorn. Die römerzeitlichen Beispiele haben einen schmaleren Reif während die Befestigungsvorrichtung der Nadel nicht gesondert gestaltet ist. 5 Schnallen der Omega-Form. Fundorte Ljubljana, Čepna, Maribor, Ptuj; die grösseren Varianten dieses Typs scheinen zugleich auch jünger zu sein. 6 Schnallen mit rundem geschlossenem, in Form des Buchstabens U hervortretendem Ring sind so selten, dass ihre Aufgliederung in einzelne Varianten oder ihre geographische Begrenzung keine Resultate ergibt. 7 Schnallen von ovaler Form. Sie leiten die Reihe der spätantiken Schnallen mit Beschlägen ein. Funde kommen zahlreicher zutage. Der Autor unterscheidet die einfachere Schnallenvariante und eine solche, bei der den Ring zwei einander berührende Delphine bilden. Die erste Variante ist am häufigsten in Ptuj und Drnovo vertreten. Insofern diese Schnallen Soldaten angehört hatten (s. Anm. 69), würde dies auf eine Militärkonzentration in Slowenien im 4. Jahrhundert hinweisen. Die reicher ausgeführte Variante tritt relativ häufig auch in Ljubljana auf. 8 Kugelige und D-förmig gestaltete Schnallen unterscheiden sich ihrer Form nach nicht ausgeprägter voneinander, chronologisch und geographisch jedoch auch nicht von den ovalen und rechteckigen Schnallen. 9 Rechteckige Schnallen — wieder am häufigsten in Ptuj und Drnovo vertreten. 10 Zweiflügelige Gürtelschnallen. Hier unterscheidet der Autor typologisch (jedoch nicht chronologisch) zwei Varianten: Schnallen, bei denen der Riemen an einen Teil des Rahmens und Schnallen, bei denen er an die Achse befestigt wurde. Die Formen zeichnen sich durch grosse Mannigfaltigkeit aus. 11 Schnallen von D-Form mit vegetabilen Auswüchsen an Bügel und Dom sowie mit Gelenk zwischen Achse und Beschlag sind nur kärglich durch Funde dokumentiert. Bisher sind sie in Ptuj, Celje, Maribor und Ljubljana zum Vorschein gekommen. Jüngere, spätantike Formen von Gürtelschnallen kommen oft zusammen mit Gürtelbeschlag vor. Der ist am häufigsten durch drei Typen vertreten: Beschläge, verziert in der Kerbschnittechnik, amphorenartige Gürtelabschlüsse und propellerförmige Beschläge. Ausserdem kommen noch mehrere andere Formen vor, doch sind sie so mannigfaltig, dass eine Typologie noch nicht zusammengestellt werden kann. Auch ihr Zweck ist häufig umstritten. Die Gürtelschnallen erscheinen am häufigsten am Beginn und am Ende der römischen Besetzung unserer Gegenden. Im ersten Fall ist dies der keltischen Tradition zuzuschreiben (norisch-pannonische Garnituren), im zweiten handelt es sich hingegen um ovale und kugelige Schnallen, mittels derer wahrscheinlich Soldatengürtel geschlossen wurden. Man könnte schliessen, dass die Gürtelschnalle kein charaktersitischer Bestandteil der Tracht der italischen Einwohnerschaft ist, zumindest nicht der zivilen in der klassischen Zeit des Imperiums. Und die Verbreitungskarten dürften einstweilen nur eine Folge des gegenwärtigen Forschungsstandes sein. ^:© T.7 O D ^nrrrìr TERRA SIGILLATA IZ EMONSKIH GROBIŠČ IVA MIKL-CURK Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana Datiranje V tisku smo tudi pri nas že opozorili na kronološko vrednost terre sigillate, specifične rimske namizne lončenine.1 Posebno vlogo igra to krhko gradivo pri določanju starosti v prvih dveh stoletjih rimskega cesarstva, v času s trdno valuto. Ko obravnavamo najdbe iz emonskih grobišč,2 je gotovo med prvimi potrebna podrobnejša obdelava sigilate. Pri nas so doslej v tisku obdelani trije dovolj zaključeni kompleksi predmetov iz sigilate.3 Ptujske najdbe iz časa do konca druge vojne žal skoraj v celoti nimajo ohranjenih najdiščnih podatkov in z obdelavo tega gradiva tudi k poznavanju sigilate po imperiju nismo mogli dosti prispevati. Gradivo iz dolenjskih grobišč bo moč globje vrednotiti šele ob emonskem gradivu. Odlomki iz spodnje plasti na emonskem forumu so nas pa zanimali sami po sebi le kot nov materialni dokaz pri datiranju začetkov organiziranega mestnega tkiva rimske EmGne. Gradivo, ki ga zdaj obravnavamo, prinaša nove poglede. Dasi glede področij, kjer je nastalo, ni tako raznoliko kot ono iz Poetovione, odlikuje ga dejstvo, da je iz grobov, in to iz grobov, katerih pridatki so znani bolj ali manj v celoti. Emonsko gradivo iz sigilate nam najprej pomagajo datirati že drugje ugotovljene zakonitosti, po katerih se določena oblikovna posebnost veže na določen prizvodni krog ali določen čas. Tako lahko že na prvi pogled ugotovimo, da je pred nami skoraj izključno italska sigilata nekako od začetka vlade cesarja Tiberija (leta 14) približno do konca 1. stoletja. V emonskih grobovih so našli le manjše krožnike (catillus) na nogi in z nizkim, različno oblikovanim robom, ki jih po najbolj uporabni in rabljeni razdelitvi4 označujemo Ha 2, Ha 3, Ha 4, in vrsto skodelic (acetabulum). Oblike najdenih skodelic označujemo Ha 12 (po Dragendorffovi razpredelnici, ki za italsko sigi-lato ni primerna, jo imenujemo tudi Drag 24),5 polkroglasto skodelico z vodoravnim robom in enako brez roba, Ha 15, valjasto skodelico Drag 4 in 23 ter Hall (enaka Drag 27). Italske reliefne sigilate kot grobni pridatek v emonskih grobiščih ne poznamo. Žig je pretežno in planta pedis (poslej krajšamo to oznako: ipp), je značilen le za italski izdelovalni krog in to prav za čas od začetka Tiberijeve vlade dalje.6 Isto velja za male nalepljene reliefke na pokončnih robovih posod.7 Stopničasti prehod med dnom in robom krožnikov je bil po dosedanjem raziskovanju najprej omejen na kratko obdobje zgodnjega cesarstva, zdaj se pa vse bolj vidi, da je bil v nekaterih italskih proizvodnih središčih dalj v rabi.8 (Tak prehod označuje vedno krožnike Ha 3 včasih pa tudi krožnike Ha 4.) Razgibana profilacija navpičnega roba krožnika Ha 2 in skodelice Ha 12 (v Halternu je to značilnost pogrinjka S II) se je nekako v zadnjih letih Avgustovega življenja začela umikati ravnemu robu z nalepljenimi reliefki.» Ha rob so lepili sprva le elegantne, tenke spiralne »ročajčke«, ki so jih šele v 2. in 3. desetletju 1. stoletja začeli nadomeščati relief ki z drugimi motivi, z maskami, palmetami girlandami, rozetami, živalicami in človeškimi figurami. Ti relief ki so bili sprva zelò kvalitetni in plastični, kot iztolčeni iz kovine, sredi stoletja so postali večji in razno-likejši, v drugi polovici stoletja pa so izzveneli v stereotipno ponavljanje vsebinsko še komaj spoznavnih nalepk na posodah iz flavijskega časa.10 Žigi s kraticami za tria nomina lastnika in drugi žigi s tremi črkami so se tudi na sigilati, v skladu z razvojem rimskih napisnih spomenikov in razširjenjem državljanske nomenklature, pojavili šele po letu 42, torej z nastopom Klavdija, ki je severni Italiji podelil državljanske pravice.n Valjasti del stene skodelic Ha 15 in stene skodelic Drag 4-23 sta se s časom nagnila malo navzven.12 Vso sigilato iz emonskih grobov smo najprej datirali s pomočjo teh splošnih značilnosti, in sicer tako, da se nismo ozirali ne na najdiščne okoliščine, ne na spremni grobni material. V nadaljnjem delu z gradivom13 smo skušali dobljeno kronologijo preveriti najprej s pomočjo novcev in pri tem zlasti ugotoviti, ali moramo že vnaprej misliti na veliko zakasnitve pri polaganju sigilate v grob. Pri poznejših sigilatah so tudi v naših krajih že večkrat ugotovili, da so bile velika premoženjska vrednost, saj jih najdemo zakrpane s svinčenimi zakovicami.14 V emonskih grobovih pa ugotavljamo, da sta novec in datacija sigilatne posode v izrazitem nasprotju le v grobovih Pl 325, 326 in 334 ter Pe 68 (1155), 81 (1168), 34, 106 a in 873, kar je relativno malo, saj sta sigilatna posoda in novec najdena skupaj v 35 grobovih. Odstotek grobov, kjer je datacije sigilate v nasprotju z datacijo novca je torej majhen, se pa še zmanjša, ob ugotovitvi, da najdemo z mlajšimi novci vedno le oblike iz časa, ko je proizvodnja sigilate v Italiji že začela usihati in so v provinci te posode še nekaj časa rabili. Toda novci nam v merah celotnega grobišča pomagajo pri premalo grobovih, zato je nujno pogledati še drugo gradivo. Od tega smo zavestno in hote privzeli predvsem krhko gradivo, keramiko in steklo. Zavedamo se, da so datacije pri tem še dokaj ohlapne. Pri našem delu se v precizne studije seve nismo mogli spustiti, vendar če smo datirali gradivo v grobovih kar najbolj upoštevaje vse pridatke in s pomočjo izkušenj pri dataciji po Sloveniji in najpogosteje rabljenih priročnikov,15 dobljene vrednosti lahko koristno služijo pri nadaljnjem delu. Če grobni inventar, kjer je sigilata, datiramo na tak način in primerjamo te časovne opredelitve s prejšnjo datacijo sigilate, potem ugotavljamo do določene mere izrazito nasprotje le pri 6 grobovih (Pe 81-1168, 106 a, 267, 32, Pl 928, 334). Tako naša domneva, da predmetov vsakdanje rabe v Emoni niso polagali v grobove z veliko zakasnitvijo, precej pridobi na veljavi. Seveda so manjše časovne razlike v posameznih grobovih, te razlike opažamo celo med sigilatnimi posodami, vendar lahko rečemo, da ne presegajo let enega rodu. Pri tako datiranem gradivu pa še vedno lahko rečemo, da je datirano precizno. TRDIN ova 1 Približna razprostranjenost sigilate v severnem emonskem grobišču — sektor A (po L. Plesničar). — Ungefähre Verbreitung der Sigillat en in der nördlichen Nekropole E monas (nach L. Plesničar) pražakova Po drugi strani imamo nekaj grobov z jasno datirano sigilato, kjer tudi vsi ostal' pridatki dokaz zanesljivo sodijo v isti čas kot sigilata. To so grobovi Pl 108, 135, 337 566 — Tiberijev čas, Klavdijev, Pl 91, 101, 630, 236 —< klavdijski čas, Pl 106, 916 2. stoletja, Pl 917, 896 — flavijski čas, Pl 781, 900 — izrazito Tiberijev čas. Oblike teh grobov smo potem tudi pri dataciji drugih grobov rabili z nekaj večjo gotovostjo in na ta način določili čas nastanka sigilate (izjemno tudi čas zakopa) po vseh emon skih grobovih. Oblike Ha 12 To obliko srečamo in lahko dobro datiramo v grobovih Pl 86, 92, 101, HO, II4 160, 165, 168, 192, 236, 253, 308, 324, 325, 334, 371, 383, 402, 408, 532, 564^ 58s’ 600, 651, 659, 699, 702, 558, 899, 910, 928 in 427 ter Pe 65 (1152), 72 (1159), 13’ 14, 22, 21, 29, 34, 248, 486, 547, 548, 550, 552, 621, 653, 916, 944, 1005, 1006, 6 (1011) in 1347, (Gledališka ulica 2). Ugotoviti moremo, da je skodelica najdena skupaj z materialom poznega Tiberijevega ali Klavdijevega časa le v grobovih Pl 86, 101, 192, 600, 699, 652 in Pe 548, 55 916, sicer pa jo najdemo vedno v grobovih z značilnostmi izrazito Klavdijevega časa in časa klavdijske družine. V vseh grobovih, ki bi zanje z gotovostjo mislili, da so še iz Tiberijevega ali bolj Kaligulovega časa, se tudi v Emoni ta skodelica pojavlja še brez okrasa, ali pa nosi le apliciran plastični spiralni »ročajček« npr. (grob Pl 427 Pe 547). Pri posodah sicer opažamo še vrsto razlik v profiliranju noge, roba, pri oblikovanju in širini trupa, pri obliki vodoravnega stenskega roba. Nimamo pa nobene opore za trditev, da so te razlike rezultat tipološkega razvoja; — mnogo verjetneje so rezultat različnih delovnih procesov v delavnicah Drag 36 Posodo srečamo v klavdijskih grobnih celotah: Pl 135, 184, 344, 402, 609, 651, 702, 896 in Pe 552. V izrazito flavijskih grobovih je v Pl 7, 107, 415, 389, 610, 614, 897, 675, 916, 917 in Pc914. Pridatek postflavijskih grobov je v Pe 68 (1155), 137, 623 in 906. Gornji pregled tudi za Emono potrjuje vse, kar smo doslej vedeli o razvoju oblike, ki naj bi se pojavila v Neronovem času in bila med zadnjimi oblikami, ki so jih italske delavnice še delale.16 Mnogokrat je posoda brez plastičnega okrasa in take kvalitete gline in premaza, da se težko odločimo, ali gre že za imitacijo, ali je pred nami še sigilata. Večkrat pa je v povsem razviti obliki s plastičnim okrasom (z apliciranim spiralnim ročajčkom ter z barbotinskimi volutnimi listi in suličastim cvetom ali z grozdom in vitico) že v grobovih iz kiavdijskega časa (npr. Pl 402 in Pe 552). Vsekakor se zdi, da so posode v flavijskih grobovih bolj globoke in da more biti aplicirani »ročajček« prej znak zgodnjega kot poznega časa. Valjasta skodelica Drag 4/23 Srečamo jo v grobovih z inventarjem Tiberijevega časa v Pl 337, 901 in Pe29 (1116) in 758, le v malo mlajšem grobu pa Pe 1347. Na podlagi tega moremo trditi, da je posoda prišla v Emono v Tiberijevem času. K razlagi tipološkega razvoja posode (torej čas nagiba stene in premika vodoravne črte na steni) najdbe iz Emone ne morejo prispevati ničesar. Predmetov je premalo, pojavno področje toliko periferno, da najdemo sočasno in v istem grobu dve različni posodi. Ha 15 Valjasto — stožčasto skodelico najdemo v Emoni v zgodnjetiberijskih grobovih pl 566, 781 in Pe 30 (1035) ter 857, nadalje v grobovih iz polnega Tiberijevega časa Pl 108, 394, 568, 650, 677, 701, 714, 715 in 427 ter Pe 20 (1107), 41 (1128), 54 (1132), 110, 111, 783, 871, 1 (1006), 27 (1032), 35 (1040), v klavdijskih grobovih Pl 161, 423 in Pe 81 (1168), 106, 112 in 873 in izjemno v grobu iz poznega 1. stoletja — Pe 873, kjer je vsa sigilata razmeroma zgodnja. Tudi pri nas opažamo, da gre za posodo tridesetih let 1. stoletja in da je bil valjasti del stene sprva bolj pokončen in šele pozneje poševen. Ha 11 Skodelica zvončaste oblike z zažetim trupom je v emonskih grobovih redka in praviloma pridatek v grobovih iz zgodnjega Tiberijevega časa, tako Pl 900 in 781 ter Pe 857. Na splošno je posoda znak Avgustovega časa in izjemni emonski pojavi v zgodnjem Tiberijevem času to potrjujejo. Polkroglaste skodelice Med temi opažamo tri različice. Prva ima ostro izraženo vodoravno ustje na večinoma precej globokem trupu. Najdene so bile te skodelice v grobovih Pe 45 (1132), 234, 785 in 873. Grobne celote so iz Tiberijevega in Klavdijevega časa, v flavijskem grobu pa je skodelica skupaj z drugo, starejšo sigilato. Posode označujejo žigi ipp in spiralni ročajčki. Po vsem bi jih datirali v drugo četrtino 1. stoletja. Druga skupina ima izvihano ustje: Pl 135, 566. Posoda, ki je pridatek v starejšem grobu ima še jasno ločeno ustje in trup, obe pa sta čisto geometrijsko oblikovani. Nadalje srečamo v Emoni še čisto polkroglaste skodelice v grobovih iz Tiberijevega in Klavdijevega časa (Pl 113, 336 in Pe 106, 112 in 778). Zdi se. da je s časom postala posoda bolj sploščena, kar bi nam mogel dokazovati inventar v grobovih Pe 112 in 778. Izjemne oblike V Emoni so našli v grobovih tudi nekaj posod iz boljših vrst keramike, ki jih mnogokrat zaradi raznih značilnosti obravnavamo skupaj s sigilato. K preučevanju teh posod osamljene emonske najdbe sicer malo povedo, a vendar ne moremo molče mimo njih. Najprej je pred nami stožčasta skodelica, ki naj bi bila ne posebno pogostna oblika iz aretinskega oblikovnega zaklada17 — Pe 910. Spremno gradivo, ki bi posodo pri nas datiralo, manjka, dejstvo da nosi pečat aretinskega mojstra ipp in apliciran spiralni ročajček pa jo stavi vendarle v zgodnji Tiberijev čas. Krožnika brez noge iz groba Pe 550 ne moremo uvrstiti med standardne, dobro datirane sigilatne oblike, podobno obliko pa najdemo v drugih tehnikah v emonskih grobovih iz zgodnjega časa še nekajkrat. Po tem in po spremnem gradivu v grobu Pe 550 bi mogli soditi, da je tudi tak krožnik oblika iz prve polovice 1. stoletja. Ha 2 Ha 2 Ha 3 polkrcglasta skodelica (predhodna Drag. 24) Ha 15 Drag. 36 Drag. 4/23 2 Oblike terre sigilate v severnem emonskem grobišču. — Terra Sigillata-Fonnen in der nördlichen Nekropole Emonas V grobu Pe 778 je bila najdena tudi svetlejša skodelica nekako stožčaste oblike z (jvovrstičnim grškim žigom, ki naj bi sodila v vzhodni sigilatni krog.18 Spremno radivo v grobu bi jo datiralo v zgodnje prvo stoletje. Siva skodela pozne oblike Drag 37 sodi s svojim žigosanim okrasom v krog panonske sigilate vsaj v 2. stoletje — Pl 141.16 Prav posebej zasluži obdelavo terra sigillata chiara (Pe 679),20 reliefne skodelice21 (Pe 645), ki oblikovno spominjajo na kampansko keramiko (Pe 545)22 in čaše ter skifosi iz Acove in Sarijeve delavnice (grobovi Pl 900, Pe 1258, 1568, 1344).23 Kroinik Krožnik in pladenj sta, zaradi rimskih navad pri mizi, malodane najznačilnejši obliki terri sigillate 1. stoletja. V emonski nekropoli so našli brez izjeme le krožnike. Zlasti to posodo odlikujejo razmeroma na kratek čas vezane posebnosti profilacije roba in okrasa. Po razpredelnioi oblik in okrasa, sestavljeni s pomočjo gradiva v Halternu, najdemo pri nas krožnike tipa Ha 2, in to z robom v profilaciji dragega in tretjega pogrinjka ( S II in S III), krožnik tipa Ha 3 s stopničastim prehodom dna v pokončni rob ter krožnik Ha 4 s konveksnim pokončnim delom stene. V emonskih grobovih ima tudi ta večkrat stopničast prehod med dnom in robom. Pogostnost pojavov povzemamo takole: Ha 2, ki ni okrašen z apliciranimi reliefki, so našli s popolnoma ravnim robom (S III) v grobovih Pl 87, 645, Pe 691, 1035, 1040. Večkrat kaže rob še ostanke plastične razgibanosti (spomin na S II) v grobovih Pl 566 in Pe 857. Ha 2 z apliciranim reliefnim okrasom pa srečamo v grobovih Pl 91, 103, 104, 146, 156, 236, 253, 292, 337, 342, 371, 531, 564, 656, 567, 630, 684, 701 in Pe 1160, 1168, 34, 267, 812, 857, 1011, 1051, 1080, 1458, 1087, 1258. Ha 4 brez stopnice je v grobu Pl 713, 730 in 427 ter Pe 111, 112, 783, 863, 1036, 1049, 1056, 871 in 873. Ista oblika s stopničastim prehodom med steno in dnom je v grobu Pl 86, 113, 147, 165, 336, 394, 526, 677, 699, 715, 730, 891, 427 ter Pe 13, 481 in 758. Pri dataciji nekaterih posebnosti Ha 4, ki niso tako točno datirane kot npr. Ha 2 s profilacijo S II, nam pomagajo druge posode v pogrinjku, položenem v emonski grob. Tako najdemo skupaj s Ha 4 acetabule Ha 12 in 15 ter polkroglaste acetabule. Le izjemno najdemo skupaj po dva enaka krožnika. Toda tudi skodelico Ha 12 srecamo ob krožniku Ha 4 v Emoni le v grobu Pl 427, Ha 15 pa v grobovih Pl 427, Pe 111, 112, 783, 871 in 873. Polkroglasta skodelica je bila skupaj s krožnikom Ha 4 v grobu Pe 112 in 783. Po vsem tem moremo skoraj trditi, da je v emonskih nekropolah ta krožnik sestavni del pogrinjkov iz tridesetih let 1. stoletja. Ob krožniku Ha 2 z reliefki je največkrat skodelica Ha 12, in sicer v grobovih Pl 91, 236, 253, 371, 564 in Pe 1011. Nekajkrat je ob Ha 15: v grobu Pl 701 in Pe 1168, 267, 857. Ob krožniku s spiralnim ročajčkom je skodelica Ha 11 v grobu Pe 857, ACO čaša v grobu Pe 1258 in skodelica Drag 4/23 v grobu Pl 337. S krožnikom Ha 3 je razmeroma redko skupaj: le v grobovih Pl 645, 730, 427 in Pe 112, 783, 812 in 1035. Tako tudi pri nas krožnik z apliciranimi reliefki skoraj vedno spremljajo predmeti iz časa po letu 30, kar kaže, da najpogostejši emonski obliki krožnikov, Ha 3 in Ha 2 z reliefki nista istočasno dosegli svojega vrhunca. MOJSTER TIBERIJ KLAVDIJ NERO vesp' AGATHO • • < • • • • ALBANVS • AMANDVS < PAV < ► ASELLVS? ASSARIO • CA(STVS) ? • CLADI • CLODIRO CLO.PROCVLVS • CLO SAB • DESTR • • • • EXOR(ATVS) • FESTI • • •< > FLORI • GELLIJ • • ••• • •• • > • 1 • • * • * • • • • • • ETAE • HESI(CI) • > • • IANVAR • • OLE • LVCIF(ER) • > » LMV • • • • MOJSTER TIBERIJ KLAVDIJ NERO VESP. LMV? IMS? • /W\ (Munii) • * • CM* • NICO ( QVADRATVS • MPV? • MP CRESC (Perennius) • • • • PATAVINVS ( ► • PHILOCALVS (PILOC) • • • > P(H)IRAMVS • PLACIDVS • • • • LPOS(EC) • • LPOMP > • QSP • • • • MS MOS(CHVS) • • • • MS PR(Pudens ?) » » M (Serii) • MS VEREC • VEREC * MS FESTI • » • • • MOJSTER TIBERIJ KLAVDIJ NERO VESP. SEVEI • SECVND • • SVCESV • CTM • G SIC CT (Sec CT) • O FES CT « CT SVC • • • • A TERENT < » 1 » TERTI • 1 > T TVRI • • VALENS • VEN(VSTVS) • VIATOR • C VE BARG • ZETI • • Krožnik Ha 3 so namreč našli brez okrasa s skodelicami Ha 12 (tudi te so v skupinah s Ha 3 skoraj vedno brez okrasa!) v grobovih Pl 36, 114, 165, 192, 383, 402, (399, 600, 928, 427, 781 in Pe 248, 259, 547, 549, 621 in 916. S polkroglastimi skodelicami so našli Ha 3 brez okrasa v grobovih Pl 113, 336, 394 in 891 ter Pe 1132, 112, 753; 873. Ha 15 je bila z njimi v grobovih Pl 108, 650, 677, 714, 715, 423, 427 in Pe 1132, 110, 112, 783, 873, 1035, 1049, skodelica Drag 4/23 pa v grobu Pl 81. Na podlagi tega bi mislili, da so v Emoni krožnike s stopničastim robom najbolj rabili v prvi polovici 1. stoletja, one z nalepljenimi reliefi (Ha 2) pa okoli sredine 1. stoletja. To razmerje bo seve držalo predvsem za razmere v Emoni in za delavnice, ki so uvažale v naše kraje. Delavnice in mojstri Ena od značilnosti terre sigillate so reliefni pečati oz. žigi, odtisnjeni pozitivno sredi notranje strani dna posod iz italskih delavnic prvega stoletja, narejenih na lončarskem vretenu. Bili so začetek točnega časovnega opredeljevanja tovrstne lončenine in svojega pomena ne bodo nikoli zgubili. Žigi mojstrov na sigilatnih posodah, pridatkih v emonskih nekropolah so naslednji (pri abecednem redu vodi nomen): A G A T H O — Agathon (CVA 31) žig je pogosto zabeležen v srednji Evropi in vzhodnem Sredozemlju. Že v CVA beremo, najverjetneje iz časa med leti 30 in 40. Pe 20 (1107): Valjasti del skodelice Ha 15 ;e še pokončen, verjetno čas med leti 30 in 40; žig. Pe 29 (1116): Drag 4/23 ima rahlo nagnjeno steno — Tiberijev čas; žig L GELL. Pe 41 (1128): Ha 15 ima že poševno steno in sodi v čas do sredine 1. stoletja; žig SVCESV ipp. Pe 45 (1132): Polkroglasti skodelici sta dovolj zgodnji. Ha 15 z malo poševno steno in dva Ha 3 bi sodili v čas do sredine 1. stoletja. Krožnik Ha 3 pa ima rob še malo profiliran (na način S II) in bi mogel govoriti za starejši čas — vse verjetno Tiberijev čas; žigi1: LVCIF, PILOC (Philocalus). Pe 62 (1149): Ha 3 verjetno iz Tiberijevega časa; žig FLORI. Pe 65 (1152): Ha 12 brez aplikacije in krožnika sodijo verjetno v čas med leti 30 in 50; žigi DEXTRI, L PO SEC. Pe 68 (1155): Drag 36 iz poznega klav-dijskega ali flavijskega časa. Pe 73 (1160): Krožnik z aplikacijami in žigom iz klavdijskega časa; žig L M VIR. Pe 81 (1168): Krožnik z aplikacijami in žigom s tria nomina je vsaj klavdijski, Ha 15 ima poševno steno in med poznejšimi oblikami svoje vrste; verjetno zgodnje flavijska. Pe 13: Ha 12 še nima okrasa, Ha 4 pa ima že tria nomina v žigu. Verjetno zato začetek Klavdij eve vlade; žig: M S VEREC (Serij ci). Pe 14: Ha 12 brez aplikacij iz časa do sredine 1. stoletja. Pe 22: Kot 14; žig PATAVI z lig. Pe 21: kot 22. Pe 25: Krožnik Ha 3 iz prvih Klavdije-vih let; žig M S PVD (Serijci). Pe 29: Po aplikah sodeč klavdijska Ha 12; žig C .. Pe 30: Krožnik iz klavdijskega časa sodeč po aplikah; žig MSM (Serijci, Moschus). Pe 34: Ha 12 brez okrasa bi mogla biti še poznotiberijska, krožnik zaradi okrasa in oblike žiga CTSVC že izrazito klavdijski. Pe 106 a: Polkroglasta skodelica še iz sredine 1. stoletja, tako tudi Ha 15; žigi HESICI in PILOC (Philocalus). Mešan material v grobu, mogoče združena dva groba. Pe 110: Ha 15 imajo že nagnjene stene, krožnik pa tria nomina v podrobneje nečitljivem žigu — vse iz časa med 30 in 50; žigi DESTR in SVCESV. Pe 112: Polkroglasti skodelici sta zgodnejši obliki, Ha 15 ima še pokončen zgornji del stene, Ha 4 in Ha 3 sta obliki do sredine 1. stoletja. Najverjetneje je celota iz poznega Tiberijevega časa; žigi LVCIFE, VEREC, HESICI, L PO SEC, ZETI. Pe 111: Ha 15 že poševne stene, Ha 4 z ročajčkom in tria nomina v žigu. Vse najverjetneje iz časa okoli 40; žigi: ZETI in C CLO PRO (Proculus). Pe 126: Po pokončni steni sodeč je skodelica Hä 15 iz Tiberijevega časa. Pe 137: Drag 36 brez okrasa, flavijski. Pe 234: Polkroglasta skodelica je zgodnja oblika, po aplikaciji Tiberijev čas; žig GE L L. Pe 248: Ha 3 z apliciranim ročajčkom bi sodil še v Tiberijev, Ha 12 z nalepkami pa že v Klavdijev čas; žig. L GEL. Pe 251: Rob pri Ha 3 še malo spominja na profil S II, iz Tiberijevega časa; žig: FESTI. Pe 259: Krožnik kot v grobu Pe 251. Ha 12 pa po nalepkah in žigu že iz razvitega klavdijskega časa; žig: FESTI, LMV. Pe 267: Ha 15 po profilaciji, nalepki in žigu še tiberijska, krožnik pa po nalepkah že izrazito klavdijski; žig GELLI. Pe 481: Ha 4 s stopničastim prehodom v dno sodi v čas do sredine 1. stoletja; žig GELL. Pe 484: Krožnik je najverjetneje pozno-klavdijski, mogoče celo flavijski; žig LMV. Pe 486: Ker Ha 12 še nimajo nalepk, bi skupno s krožnikom sodile v čas pred sredino 1. stoletja; žigi: nečitljivi in MSMOSC. Pe 545: Skleda št. 25 močno spominja na kampanske oblike namizne posode in bi mogla biti iz Avgustovega časa. Pe 547: Toga profilacija noge krožnika opozarja na to, da je pozna razvojna faza svojega tipa. Nalepka na skodelici govori za klavdijski čas; žig DESTR. Pe 548: Ha 12 še brez nalepk. Dno krožnika ni značilno; žig DFSTR. Verjetno iz časa do sredine 1. stoletja. Pe 549: Ha 12 in Ha 3 brez nalepk. Na krožniku pa mogoče žig s tria nomina. Vse gradivo iz sredine 1. stoletja; žig HEXOR in mogoče CMM. Pe 550: Ena Ha 12 brez nalepk, druga s klavdijskim okrasom. Plitva skodela ni pogoste oblike, ima apliciran ročajček. Vse kaže nekako v Klavdijev čas; žig: Q L E. Pe 552: Ha 12 ima klavdijske značilnosti in žig s tria nomina, Drag 36 pa apliciran ročajček. Oboje sodi v Klavdijev čas; žig CTS. Pe 555: Ha 12 brez nalepk, najverjetneje iz let med 30 in 40. Pe 621: Na Ha 3 apliciran ročajček in Ha 12 brez okrasa bi sodila v Tiberijev čas; žigi: GELLI, PATAVI. Pe 623: Imitacija Drag 36. Pe 653: Odlomek Ha 12 sodi v razviti flavijski čas; mogoče pa ni del grobnega inventarja. Pe 691: Polkroglasta skodelica je bolj zgodnja oblika. Ha 2 je brez nalepk, tako je oboje že iz Tiberijevega časa; žig: PLAČ. Pe 758: Bolj pozna razvojna faza Drag 4/23 zaradi poševne stene. Ha 4 s stopničastim prehodom v dno sodi v čas do sredine 1. stoletja, tako da sta obe posodi najverjetneje iz let med 30 in 40; žigi: LVC in TERTI. Pe 778: Polkroglasta skodelica iz zgodnejšega časa. Druga skodelica je svetlejša in ni italski izdelek; žigi: M. Perennius Cresces in MAPKOY. Oboje bi sodilo še v zgodnji Tiberijev čas. Pe 783: Polkroglasta skodelica z apliciranim ročajčkom sodi najverjetneje v Tiberijev čas. Profilacija Ha 15 že razvita. Ha 3 brez aplikacij in Ha 4 z apliciranim ročajčkom tudi dataciji skodelice ne nasprotujejo; žigi: M. Perennius Cresces, L. GELL, HESICI, AGATHO, CLADI. Pe 812: Krožnik z nalepkami verjetno že klavdijski, Ha 3 je lahko še malo starejši; žigi: GELLI in AGATHO. Pe 857: Ha 2 še malo spominja na pozne razvojne faze S I profila, drugi nosi na podvojenem robu aplicirane spiralne ročajčke. Ha 15 ima še pokončen rob, Ha 11 pa je zgodnja oblika. Po vsem tem je sigilata v grobu gotovo tiberijska; žigi: SEVER, GELLI, CRESCES (M. Perennius Cresces). Pe 863: Ha 4 iz časa do sredine 1. stoletja; žig: AGATHO. Pe 869: Ha 3 najverjetneje iz časa med leti 30 in 40; žig: IANVAR. Pe 871: Ha 15 ima še dovolj pokončno steno; najverjetneje je iz poznega Tiberijevega ali zgodnjega Klavdijevega časa. Pe 873: Polkroglasta skodelica je še zgodnejša oblika. Ha 15 ima še dovolj po- končno steno. Tudi Ha 3 in Ha 4 govor t za čas med leti 30 in 40. Žigi: OFT t r AGATHO, MSP (Pudens) in CA .. U’ Pe 906: Po izdelavi sodi Drag 36 v fia vijski čas. a' Pe 914: kot 906. Pe 916: Ha 3 in Ha 12 brez aplikaci; najverjetneje iz časa med leti 30 in 40. Pe 944: Ha 12 imata klavdijske apliW; je; žigi: LMV in GELL. *' Pe 1004: Ha 12 brez okrasa iz časa do sredine 1. stoletja. Pe 1005: kot 1004. Pe 1 (1006): Ha 15 ima še poševno steno, verjetno iz Tiberijevega časa. Pe 6 (1011): Ha 2 in Ha 12 imata že klavdijske aplikacije; žig: L. GELLI. Pe 22 (1027): Ha 3 najverjetneje iz 1« med 30 in 40. et Pe 27 (1032): Ha 15 ima še dovolj po-končno steno, je najverjetneje iz Tiberijevega časa. Pe 31 (1036): Ha 4 še verjetno iz Tiberijevega časa; žig: TERENT. Pe 30 (1035): Ha 15 imata že poševne stene, krožnika Ha 2 in Ha 3 sta značilno profilirana pri dnu; najverjetneje še vse iz Tiberijevega časa; žigi: FESTI, L. POMP. Pe 35 (1040): Ha 15 z že poševno steno in Ha 2 brez okrasa govorita za pozen Tiberijev čas; žigi: PRIMI, POTI. Pe 44 (1049): Ha 15 z nagnjeno steno, Ha 4 in Ha 3 pričajo za čas do sredine 1. stoletja, žigi: M S FES, MS. in VALENS. Pe 46 (1051): Po slabo čitljivem žigu in njegovi obliki je posoda vsaj klavdijska. Pe 51 (1056): Ha 4 je najverjetneje iz časa med leti 30 in 40; žig: AGATHO. Pe 75 (1080): Krožnik po aplikaciji in žigu čisto klavdijski; žig: CTS. Jugobanka 2 (1374): Krožnik s profilom S II, kar bi moglo soditi še v pozen Avgustov čas. Jugobanka 4 (1376): Skodelica št. 9 bi mogla biti degenerirana oblika Ha 15, a zaradi palmete na dnu bi pomislili na razvoj predsigilatnih oblik in jo datirali v Avgustov ali zgoden Tiberijev čas. Bavarski dvor (1485): Ha 3 z apliciranim ročajčkom bi mogel soditi v pozen Tiberijev čas; žig: VEN. Žabkarjev vrt (1087): Ha 2 z značilnostmi Klavdijevega časa; žig: QSP. Kurilnica 13 (1417): Ha 3 najverjetneje še iz Tiberijevega časa. Gospodarsko razstavišče (1458): Črepinja krožnika iz poznega klavdijskega časa ni nujno grobni inventar. Gledališka ulica 2 (1347): Drag 4/23 ima »e pokončno steno, a tria nomina v žigu. Ha 12 po aplikacijah izrazito klavdijska; žigi: CIP, QLC. Titova cesta 1 (1258): Na krožniku lepe z«odnjeklavdijske aplikacije. ACO čaša pa je iz zgodnjih Tiberijevih ali poznih Avgustovih let, ker je že glazirana. 1 I. Mikl-Curk, Terra sigillata in sorodne vrste keramike iz Poetovija, Dissertationes 9 (1970); Eadem, Časopis za zgod. in narodopisje, n. v. 4 (1968) 65 s. Po izboru literature se vidi, da je bil sestavek oddan v tisk j 1977 in še nisem mogla uporabiti: M. Schindler-S. Scheffenegger, Die glatte rote Terra sigillata vom Magdalensberg, Klagen-furt (1977). Tudi pozneje besedila nisem prilagajala. Bralec bo presodil, kje se besedili dopolnjujeta med seboj. 2 S. Petru, Emonske nekropole, Katalogi in monografije 7 (1972). L. Plesničar-Gec, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8 (1972). 3 I. Mikl-Curk, Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969) 183 s; Eadem, Acta RCRF 14—15 (1972-73) 125; Eadem, Arch, lugoslavica 14 (1973) 41 s. 4 S. Loeschke, Mitt. d. Altertumskomm, f. Westfalen 5 (1909) 101 ss. s H. Dragendorff, Bonn. Jahrb. 96—97 (1895) 28 s. 3 H. Comfort, RE Suppi. VI (1940) 1312. t Ibidem. A. Oxé, H. Comfort, Corpus vasorum aretinorum (CVA), Antiquitas III, 4 (1968) XXV. C. Goudineau, La céramique aretine lisse, Mèi. d’archéologie et d’histoire, Suppl. 6, Bolsena IV (1968) 274 s, 299. 8 C. Goudineau, ibidem. A. Oxé, 7. BRGK (1912—1915) 7 ss; Idem, Bonn. Jahrb. 140— 141 (19 ) 343. 3 H. Comfort, RE Suppl. VI (1940) 1312. m L. Ohlenroth, 24125. BRGK (1934— 1935) 243. E. Ettlinger, Atti Conv. Intern, sui problemi della ceramica romana di Ravenna, Valle Padana e del’Alto Adriatico (Ravenna-Bologna 1972) 139 s. 11 A. Oxé, H. Comfort, CVA, XXXI. 12 F. Oswald, T. D. Pryce, An Introduction to the Study of Terra Sigillata (London 1920) T. XLIV. 43 Mikl-Curk, Acta RCRF 17—18 (1977) 81 s. 14 I. Mikl-Curk, Dissertationes 9 (1968) 15 Npr. vsa serija D iss. Pannonicae; nadalje A. Schörgendorfer, Die römerzeitliche Keramik der Ostalpenländer (1942); A. Gose, Gefässtypen der römischen Keramik in Rheinland, Beiheft der Bonn. Jahrb. 1 (1950); Intercisa II, Arch. Hungarica 36 (1957); Razprave 1. razr. SAZU 6 (1969); C. Isings, Roman Glas from Dated Finds (1957); S. Loeschke, Die Lampen von Vindonissa (1919). 13 H. Comfort, RE Suppl. VI (1940) 1377. F. Oswald, T. D. Pryce, o. c., 193. F. Wiesin-ger, Carinthia I, 132 (1942) 76 ss. N. Lam-boglia, Recensioni Ch. Simonett, Rivista di Studi Liguri 9 (1943) 163 ss. 17 Po obliki je blizu Ha 9: S. Loeschke, Mitt. d. Altertumskomm. f. Westfalen 5 (1909) 149. 48 A. Oxé, 7. BRGK (1912—1915) 14. H. Comfortu se zahvaljujem za vest o najdbah istega žiga v Splitu in Londonu, po čemer sklepa, da je mojster iz Dalmacije. 49 Sz. K. Póczy, Acta Arch. Acad. Sc. Hung. 7 (1956) HO. 20 N. Lamboglia, Rivista ingauna e inte-melia 8 (1941) 7 ss; Idem, Gli scavi di Albin-timilium (Bordighera 1950); Idem, Riv. di St. Liguri 24 (1958) 257 ss; Idem, Riv. di St. Liguri 29 (1963) 145. H. S. Robinson, The Athenian Agora V (Princeton 1959). I. Čre-mošnik, Glasnik Zem. muzeja Sarajevo, n. s. 17 (1962) 135 ss; Eadem, Materijali 8 (1971) 75 ss. 24 J. M. C. Toynbee, Latomus 16 (1957). A. Oxé, H. Comfort, CVA, Deutschland 16, Fasanerie, T. 96. M. G. Maioli, Archeol. vestnik 26 (1975) 160. A. Cermanovič-Kuzmano-vič, Arheol. vestnik 26 (1975) 64 s, 22 Najpregledneje o tej keramiki: C. Goudineau, o. c. 23 M. Vegas, Acta RCRF 11—12 (1969— 1970) 107. G. Ulbert, Der Lorenzberg, Münchner Beitr. zur Vor- und Frühgeschichte 9 (1965) 64 s. 24 I. Mikl-Curk, Acta RCRF 17—18 (1977) 81 s in op. 3. 25 I. Mikl-Curk, Acta RCRF 14—15 (1972-73) 125; Eadem, Acta RCRF 17—18 (1977) 81 s. 26 I. Mikl-Curk, Arch. lugoslavica 14 (1973) 41 s. 27 I. Mikl-Curk, Acta RCRF 17—18 (1977) 83. 28 I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narodopisje, n. v. 7 (1971) 22 s. Zusammenfassung Der Aufsatz nimmt Stellung zu den bisherigen Bearbeitungen der Sigillaten in Slovenie (Anm. 1—3), und erörtert anschliessend weitere Anhaltspunkte zur Datierung (Anm. 4__ Daraus ergeben sich die ersten chronologischen Daten über das Alter vereinzelter in Emn nenser Gräbern gefundener Gefässe. Mittels der Grabeinheiten und vor allem auf Grund de' zerbrechlichen Begleitmaterials hat man das Fundgut dann präziser datiert (Anm. 13). s Nach Aufstellung einer Liste über das Alter der vereinzelten Gefässe konnte man di einzelnen Formen bearbeiten. Daraus liess sich folgendes schliessen: Ha 12 kommt haupf sächlich in claudischen Gräbern vor. Auf Grund des Fundguts von Emona kann kein Urteil über Details einer typologischen Entwicklung abgegeben werden. 1 Drag 36 findet man noch in claudischen Gräbern, hauptsächlich in flavischen und auch noch in postflavischen. Es scheint, dass die tieferen Gefässe ein Merkmal für die Flavierzeit sind, das Dekor ist aber bereits voll entwickelt in claudischer Zeit zu finden. Drag 4/23 scheint in Emona nur in der tiberischen Zeit vorzukommen. Ha 15 müsste in Emona ein Gefäss der 30er Jahre sein. Der zylindrische Teil des Ge-fässes war jedenfalls zuerst ganz senkrecht und regelmässig und neigte sich erst ganz allmählich nach aussen. Ha 11 kommt nur ausnahmsweise und in frühtiberischen Gräbern vor. Die halbkugeligen Schälchen sind ein Merkmal für die erste Hälfte des 1. Jahrhunderts Es scheint, dass die Gefässe im Laufe der Zeit flacher wurden. Weiter wird zu einigen Formen Stellung genommen, die nur ausnahmsweise auftreten nicht zu den Sigillaten gehören oder jedenfalls sekundär in die Grabeinheiten geraten sind! In der Folge werden noch Teller behandelt. Hier werden sorgfältig die Kombinationen mit den Schalen beobachtet. Es ergibt sich, dass Ha 4 hauptsächlich in die Einheiten der 30er Jahre gehört, dass Ha 2 mit Applikationen auch in Emona eine claudische Form ist und dass Ha 2 und Ha 3 in Emona nicht gleichzeitig ihre Blütezeit hatten. Auch Ha 3 der Emonenser Gräber dürfte eher eine Form der 30er Jahre sein. Weiter wurden die Gefässe nach den einzelnen Meistern geordnet und betrachtet. Hierbei kamen nur solche Manufakturen in Betracht, deren Grabeinheit sichere Anhaltspunkte zum Datieren lieferte. Als Novum ist folgendes zu vermuten: Die Manufaktur AGATHO verkaufte ihre Artikel erst in ihrer Spätphase nach Emona; ALBAN hat auf jeden Fall noch in der späten tiberischen Zeit produziert; ASSARIO ist vielleicht ein Stempel der Gruppe der Serii; die Werkstätte FESTI (mit unklarer Verbindung zur Gruppe der Serii) kennt eine charakteristische Profilierung des Ha 3; die Werkstätte des Gellius, die ohne Praenomen signiert, kennt bessere Herstellungsverfahren und verfügt über grösseren Formenschatz. Zum Schluss konnte nochmals festgestellt werden, dass die Datierung der älteren Grabeinheiten mit der ältesten datierten Schicht im Stadtzentrum übereinstimmen (Anm. 25) und dass in Emona etwa zwei Generationen lang Sigillaten gekauft und gebraucht wurden. Weiter wird nochmals darauf hingewiesen, dass Emona, was den Sigillatengebrauch anbelangt, mehr an Norditalien als an Pannonien erinnert (in Poetovio sind in der erste Hälfte des 1. Jahrhunderts nur die Stempel der Aretiner bekannt, in Emona dagegen die frühen padanischen Meister in grosser Zahl). Auch kommen in Emonenser Gräbern Kombinationen (Teller und eine Schale oder zwei) häufiger als Einzelstücke vor. Nach der Faktur (Anm. 27) kann man mehrere Gruppen aussondern. Besonders für eine, die nur mit einem Namen signiert und undekorierte Gefässe liefert, könnte man annehmen, dass es sich um eine Gruppe kleinerer Faktoreien handelt, die im östlichen norditalischen Raum in den 30er Jahren des 1. Jahrhunderts und für einen begrenzten Abnehmerkreis gearbeitet hat. Die Gruppe der Serii hat auch über ein relativ einheitliches Herstellungsverfahren bzw. über einheitliche Rohstoffquellen verfügt. Es ist auch interessant, dass die Gefässe der Arentiner in der erste Hälfte des 1. Jahrhunderts in Emona nur in reicheren Gräbern Vorkommen. Über die Entwicklung der applizierten Reliefs kann man relativ wenig sagen; die Erzeugnisse der CT-Gruppe zeigen qualitativ hochwertigere Applikationen. Sehr interessant ist die Beobachtung, dass die Gräber mit Sigillaten immer in Gruppen auftreten und dass die seltenen Erzeugnisse sogar in Gräbern nahe beieinander gefunden wurden. Zuletzt Hesse sich noch feststellen, dass vor allem die Formen des Ha 12 — Drag 24 und Drag 36 in anderen Techniken nachgebildet waren. Grob Ha 2 catillus Ha 3 Ha 4 stopnica Ha 4 Drag 36 Drag 4 Ha 12 Ha 15 Ha 11 pol kroglasta aplikacija druga oblika .SP >N imitacija MM 7 0 0 0 0 0 MM 18 ® 0 MM 31 0 MM 42 0 MM 44 0 MM 46 0 MM 52 0 MM 53 0 MM 70 0 MM 86 • 0 0 0 0 MM 87 0 MM 91 • 0 0 MM 92 0 MM 99 0 MM 102 • MM 103 e 0 0 MM 104 c 0 MM 106 • MM 107 0 0 O MM 108 0 0 0 « MM 110 0 0 Grob Ha 2 catillus Ha 3 Ha 4 stopnica Ha 4 Drag 36 Drag 4 Ha 12 Ha 15 Ha 11 polkroglasta aplikacija druga oblika .00 >N imitacija J MM 113 • • • • • • ' MM 114 • • ' 1 MM 132 • MM 133 • MM 135 • MM 141 • MM 146 • • MM 147 • MM 156 • • • MM 160 • MM 161 • • MM 165 • • • • • MM 177 • MM' 180 • • • MM 184 • MM 187 • MM 192 • • • MM 236 • • • • • • • • • • MM 244 • MM 253 • • • MM 262 • • Grob Ha 2 catillus Ha 3 Ha 4 stopnica Ha 4 Drag 36 Drag 4 Ha 12 Ha 15 Ha 11 polkroglasta aplikacija druga oblika 00 >N imitacija MM 266 • • MM 275 • • MM 291 • MM 292 • • MM 298 • • MM 308 • • MM 324 • MM 325 • • MM 326 • • MM 334 • • MM 333 • • MM 336 • • • • • MM 337 • • • • • • MM 342 • • • MM 344 • MM 347 • • MM 355 • MM 364 • MM 368 • MM 371 • • • • • • MM 377 • • Grob Ha 2 catillus Ha 3 Ha 4 stopnica Ha 4 Drag 36 Drag 4 Ha 12 Ha 15 Ha 11 polkroglasta aplikacija druga oblika .00 >N imitacija j MM 378 0 MM 379 • MM 381 » MM 383 « 0 0 MM 386 0 MM 389 « MM 394 0 0 MM 396 MM 397 0 MM 402 0 0 0 0 0 0 MM 408 0 MM 415 0 MM 503 0 MM 511 0 MM 525 0 MM 526 0 MM 531 • 0 0 MM 532 0 MM 542 O 0 MM 552 0 MM 558 0 0 Grob' Ha 2 catillus Ha 3 Ha 4 stopnica Ha 4 Drag 36 Drag 4 Ha 12 Ha 15 Ha 11 pol kroglasta aplikacija druga oblika op >N imitacija MM' 560 9 MM 564 « • 0 O 0 0 0 0 0 0 0 0 0 MM 565 • 0 MM 566 • 0 0 0 0 0 MM 567 • 0 0 MM 568 0 MM 575 0 0 MM 579 0 MM 582 0 MM 600 0 0 MM 609 0 MM 610 0 MM 614 0 MM 630 0 0 0 MM 624 0 MM 645 0 0 MM 650 0 e m 0 MM 651 0 0 0 0 0 MM 652 0 MM 659 0 MM 675 0 0 Grob Ha 2 catillus Ha 3 Ha 4 stopnica Ha 4 Drag 36 Drag 4 Ha 12 Ha 15 Ha 11 polkroglasta aplikacija druga oblika .00 >N imitacija j MM 676 ® MM 677 • • 0 MM 684 • 0 MM 693 0 MM 696 0 MM 699 • • MM 701 • • • © MM 702 © 0 MM 705 • MM 713 • 0 0 MM 714 • • 0 0 MM 715 • • • 0 MM 729 • 0 MM 730 • © © 0 0 MM 76 0 MM 890 • MM 891 • ® 0 MM 896 0 MM 897 0 MM 899 • • # MM 900 • © 0 Grob Ha 2 catillus cn X Ha 4 stopnica ’'t Cd 53 cn cd u> 0 bß & Q (N rH -’cd . as. »n rH cd X rH cd s* pol kroglasta aplikacija druga oblika .SP >N cd ‘o cd 1 MM 901 • • MM 911 • MM 9*16 • MM 917 • MM 919 • MMi928 • • MM 963 • • MM 423 • • • • • • • • • • • MM 427 • • • • • • • • MM 781 • • • • • • • » • NM 17 (1104) • • NM 20 (1107) • • NM 29 (1116) • • NM 41 (1128) • • NM 45 (1132) • • • • • • • • • • • NM 62 (1149) • NM 65 (1152) • • • • • NM 72 (1159) © NM 73 (1160) • • • NM 81 (1168) • • • • • NM 13 • • • Grob Ha 2 catillus Ha 3 Ha 4 stopnica Ha 4 Drag 36 Drag 4 Ha 12 Ha 15 Ha 11 polkroglasta aplikacija druga oblika .00 >N imitacija J NM 14 • NM 22 • NM 21 • NM 25 • 9 NM 29 • • 9 NM 30 • 9 NM 34 • • • 9 NM 106a • • 9 9 NM 110 • • • • 9 9 9 9 NM 111 • • • • 9 9 9 NM 112 • • • • • • 9 9 9 9 9 NM 126 • NM 137 9 NM 177 0 NM 234 • • 9 NM 248 9 • • • 9 NM 251 • 9 NM 259 • • • 9 9 NM 267 • 0 • • 9 NM 481 • 9 NM 484 • • 9 Grob Ha 2 catillus Ha 3 Ha 4 stopnica Ha 4 Drag 36 Drag 4 Ha 12 Ha 15 Ha 11 pol kroglasta aplikacija druga oblika 00 ">N imitacija NM 486 • • • • • • • • • NM. 545 • • NM 547 • • • • • NM 548 • • NM 549 • • • • NM 550 • • • • • • NM 552 • • • • • NM 555 • NM 621 • • • • • NM 623 • NM 645 • NM 653 • • NM 679 • NM 691 • • • # NM 758 • • • • NM 778 • • • • NM 783 • • • • • • • • • • • • • • • NM 812 • • • NM 857 • • • • • • • • • NM 863 • • NM 869 • Grob Ha 2 catillus Ha 3 Ha 4 stopnica Ha 4 Drag 36 Drag 4 Ha 12 Ha 15 Ha 11 polkroglasta aplikacija druga oblika .00 >N imitacija j NM 871 0 0 0 NM 873 0 0 O 0 0 ® ® 0 0 NM 916 0 0 NM 944 0 0 0 0 NM 1004 0 NM 1005 0 0 NM 1 (1006) 0 0 NM 6 (1011) • 0 0 O NM 22 (1027) 0 NM 27 (1032) 0 NM 31 (1036) 0 0 NM 30 (1035) 0 0 0 0 0 0 0 0 NM 44 (1049) 0 0 0 0 0 0 0 NM 46 (1051) • 0 NM 51 (1056) 0 0 NM 75 (1080) 0 0 0 NM 1374 0 NM 1417 0 0 NM 1485 0 0 NM 1458 0 0 NM 1087 0 0 0 Grob Ha 2 catillus Ha 3 Ha 4 stopnica Ha 4 Drag 36 Drag 4 Ha 12 Ha 15 Ha 11 polkroglasta aplikacija druga oblika ep >N imitacija NM 1347 • • • • • NM 1258 • • • NM 35 (1040) • • • • RIMSKA LONČENINA Z NEKATERIH EMONSKIH NAJDIŠČ IVA MIKL-CURK Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana Tako kot v sestavku o temni kuhinjski lončeni posodi,1 se tudi tu zavestno omejujemo. Obravnavamo le najdbe s petih prostorov znotraj emonskega obzidja, kjer so izkopavali med leti 1964 in 1971. Tudi zdaj želimo z omejitvijo doseči, da bi sklepe lahko čimprej preverjali v primerjavi s spoznanji drugih raziskovalcev, tistih, ki obdelujejo gradivo drugih najdišč v mestu in na grobišču. Obravnavamo keramične najdbe s Ferantovega vrta v Gradišču in z nekaj sosednih parcel do Igriške ulice, torej najdbe iz osrednjega in severovzhodnega dela emonskega foruma, nadalje najdbe z gradišč severno in zahodno ob šoli Majde Vrhovnik, najdbe s sosednega Čemažarjevega vrta ob Igriški ulici in najdbe z Jakopičevega vrta v jugovzhodnem vogalu Emone.2 Objaviti in izčrpno obdelati keramiko z. naštetih raziskanih delov znotraj obzidja rimske Emone bi bilo naloga obsežne študije s katalogom. A danes je vendarle pred nami že toliko analiz rimske keramike, predvsem pa imamo v rokah obdelavo gradiva z emonskih nekropol,3 da smemo keramiko iz mestnih plasti predstaviti v skrajšani obliki. Še nekaj moramo na začetku napisati o delovni metodi: upoštevali smo kar moč vso keramiko v arheološko raziskanih plasteh. Pri vsaki plasti in površinski enoti smo skušali po črepinjah ugotoviti predvsem, koliko je bilo posod določenega tipa (vključno z variantami). Jasno je, da pri tem nastajajo napake, številčne in količinske vrednosti so vedno le približne, pa tudi tipi posod so, kot omenjeno, zaradi fragmenti-ranosti vselej precej na splošno določeni Vendar moremo tudi tako doseči nekaj rezultatov. Opis Čemažarjev vrt — insula XXXIV, vzhodni del (sl. 1—9) V neenotnih vrhnjih plasteh (včasih tudi 1 m in več debelo humusno nasutje) nad prvim rimskim horizontom so našli: odlomke vsaj 150 sivih in rožnatordečih posod iz novejšega časa, vrčkov, vazastih in stekleničastih posod, odlomke vsaj 100 rdečih posod brez premaza, pretežno vrčev, pri katerih moremo nekako za tretjino trditi, da so rimski in odlomke vsaj 130 pustih črnih in sivih loncev, pretežno ostrih in tudi r precej razgibanih profilov. Nadalje so našli odlomke več kot 20 recentnih posod s steklasto glazuro, odlomke vsaj 30 amfor ter vsaj tolikšnega števila zvečine večjih, po navadi rjavkastih loncev, katerih površina je zdaj videti voščena. Našli so dele več kot 10 posod iz rdeče in premazane keramike; kolikor moremo oceniti, gre pri tern navadno za vrče. Več kot 10 je bilo pokrovov, približno toliko tudi krožnikov Ì2 temne lončenine, nekaj manj je bilo rdečih krožnikov. V plasteh je bilo opaziti 6 odlomkov westerndorfskih neokrašenih posod in dokajšen del Drag 37 weseterndor-skega Comitialisa, nekaj odlomkov panonskih posnetkov sigilat poznega časa, nekaj odlomkov poznih italskih Drag 36 in odlomke nekako 5 posod t. i. terra sigillata chiara v nam najbolj običajni fakturi poznega 3. in zgodnjega 4. stoletja. Posamez smo opazili zglajeno sivo čašo z malo poudarjenim dnom, srednjeveško dno s plastičnim znakom, rdeče ustje velike sklede s klekom v steni in z ročajem, rumeno čašo, manjši siv lonec iz očiščene gline, nekaj ročajev vrčev iz temne, s peskom mešane keramike, ročaj črnega vrča iz očiščene gline, rdečo čašo z ovratnikom, rdečo čašo z barbotinom, lečasl trinožnik, velik rumenkast dolij in amforo s širokim ustjem ter rebrom pod njim. Le v nekaj primerkih imamo rumeno posodo z uglajenimi pasovi v steni, rdeč vrč ali čašo, okrašeno z vrstami odtisov, fino sivo čašico s tenkimi stenami. Kot plasti tudi gradivo torej ne kaže enotnega značaja. V starejših plasteh, nasutju za prvi tlak in hipokavst -— vrhnji rimski horizont — so našli en odlomek padske sigilate iz Klavdijevega časa, amforo, večjo in manjšo, odlomke vsaj 15 domačih loncev, rdeč krožnik, odlomek finega sivega acetabula brez premaza, slabše izdelano dno rdeče posode, odlomke 7 rumenih in nepremazanih posod, sivo steno lonca iz očiščene gline in odlomek globoke sklede v obliki kroglinega segmenta, ki je premazana s kompaktnim rdečim premazom. V kanalu iz tega horizonta so našli odlomek melnice brez premaza in odlomke sivih in rumenih čaš ter vrčkov. V spodnji plasti so našli rdeč krožnik in odlomke nekako 20 temnih loncev, stene 5 rumenih vrčev, keramičen balzamarij, fragment stene rdeče čaše in ostanke 3 sivih acetabulov, odlomke 2 rdečih čaš s peskom na površini, stene nekako 10 amfor in velikih vrčev. Najdena keramika jasno dokazuje, da so na vsem prostoru mogli ugotoviti sledove samo ene dokaj mlade rimske gradbene faze. Vsekakor moramo v zgodnjem, najmlajšem kompleksu plasti obravnavati najprej tiste, ki so bile površinsko tesneje povezane z antičnimi objekti. V njih je bilo nekako 20 «/o vse v vrhnjem kompleksu plasti opisane keramike s tem, da je več kot polovica te lončenine imela rimske značilnosti. Sicer pa smo na Čemažarjevem vrtu analizirali odlomke nekako 600 posod. Od tega jih je bilo nekako 500 v vrhnjih plasteh, nekaj več kot 30 v starejših plasteh in nekako 40 v najstarejši plasti. Pri tem je bilo izrazito kuhinjske posode vsaj 50 °/», 40 «/o posodja je rabilo za tekočine (hranjenje tekočin in za pitje) ter le največ 8 »/o je bilo izrazito namiznega posodja. To razmerje se v vseh treh kompleksih plasti bistveno ne spreminja. Jakopičev vrt — insula XV (sl. 19—30) Tudi na Jakopičevem vrtu je bilo največ keramike predvsem v debelih vrhnjih plasteh in v ruševinskih slojih med temelji zadnje dokaj jasno povezane gradbene faze ter nad njimi. Tu so našli odlomke preko 50 amfor, pretežno z vertikalno odebeljenim ustjem, enkrat s trikotno profilacijo ustja in v nekaj primerih z lijakastim ustjem. Nadalje s0 našli odlomke vsaj 100 temnih loncev raznih profüacij ter vsaj 80 vrčev. Med temi, rdečimi in rumenimi, večkrat opazimo odlomke rjavih vrčev, vsekakor pa narejenih iz očiščene gline, v izjemnih primerih gre za vrče iz temne keramike, kjer je glina mešana z drobnim ostrim peskom, dobimo pa tudi vrč s steklasto glazuro in vrč iz sive lončenine z glajenimi pasovi na vratu. Zanimivo je, da so ugotovili odlomke vsaj 30 velikih čaš in loncev iz sivo pečene in očiščene gline in nekako 15—20 krožnikov. Vsaj pol krožnikov je iz temne, s peskom mešane keramike, nekateri so premazani z zeleno steklasto glazuro, posamezni pa s kompaktnim, pompejsko rdečim premazom, posamez so našli še pokrove, sive acetabule z vrstami vrezov, čepke za amfore, velike rumene in sive sklede, lečaste trinožnike, slabe flavijske severnoitalske sigilatne posode ter v nekaj primerkih melnice, v dobršni meri znotraj zeleno glazirane. V starejših plasteh so našli nekako 40 kuhinjskih loncev. Med njimi opažamo razmeroma visok odstotek z znaki, da so bili na vretenu le dodelani in take priprave girne, da danes niso pusti na dotik, še več, take fakture, da včasih od daleč že spominja na prazgodovinske lonce. Našli so odlomke vsaj 45 rdečih in rumenih vrčev, od katerih so bili nekateri kompaktno rdeče premazani. Nadalje so našli odlomke vsaj 30 svetlo-sivih lončkov iz gline, mešane z zelo drobnim peskom ter odlomke vsaj 30 amfor. Krožnikov, ki so bili vsi rdeči in premazani, je bilo vsaj 10, dalje nekaj primerkov trinožnikov, sivih acetabulov, pozne padske sigilate in melnic, dosledno brez premaza in glazure, posamez pa rumena čaša, temna čaša iz gline, mešane s peskom, posoda s steklasto glazuro, pokrov. V spodnji plasti so našli odlomke nekako 10 loncev. Pri teh vzbuja pozornost, da imajo vsi dokaj debele stene in da so le malo vrteni na vretenu. Nekako enako je število rdečih krožnikov, ki so večinoma pompejsko rdeče premazani, manjše pa je število odlomkov sigilatnih krožnikov in acetabulov. Med njimi je tudi flavijski izdelek in nekaj posod s poznoavgustejsko ali zgodnjetiberijsko profilacijo. Posamez so našli še odlomke kadilnice, večje sive čaše, rumenega vrča ter odlomke nekaj amfor; zanimivo je, da so ohranjeni trije odlomki ustje in to vedno s trikotno profilacijo. Skupaj je torej bilo na Jakopičevem vrtu preko 800 razbitih posod. Od tega so našli odlomke nekako 300 posod v vrhnjem kompleksu plasti, skoraj 200 v srednjih plasteh in nekako 300 v spodnji plasti. Pri tem opažamo, da je bilo izrazito kuhanju namenjene nekako 35 «/o keramike v vrhnjih plasteh, tekočini pa nekako 30 °/o, izrazito namizne posode je vsaj 25 %. V starejših plasteh se to razmerje nekoliko spremeni v korist lončenine za hranjenje tekočine (40 «/o, 25 % je kuhinjske lončenine in 30 %> izrazito namizne keramike-), medtem ko je v najstarejši plasti, namizne posode že kar 55 %- Vendarle je to razmerje dokaj relativno, saj moramo upoštevati, da je bolj uničena časovno odmaknjena lončenina, zato ga moramo preudarno rabiti. Več o tem pozneje. Ferantov vrt — insula XX V Gradišču so našli pri obsežnejših izkopavanjih leta 1964 in 1968 zlasti v severovzhodnem vogalu emonskega foruma zelo mnogo keramike. Iz vrhnjih plasti so odlomki vsaj 50 loncev iz temne kuhinjske keramike pretežno ostrih profilov in tanjših sten ter manj takih, katerih površina je videti kot povoščena. Našli so odlomke skoraj 10 rdečkastih loncev, vsaj 70 amfor in skoraj toliko rdečih vrčev brez premaza. Črepinje so kazale nekako na 15 vrčev s premazano površino precej izrazito profiliranimi ustji ter 7 vrčev iz očiščene, sivo pečene gline. Prav toliko posod je spadalo k temni kuhinjski lončenini. Fragmenti prikazujejo nad 20 delno premazanih čaš, kozarcev ali lončkov iz sive in rdeče žgane gline ter posamič tudi steklasto loščeno keramiko. Nekako 10 je bilo krožnikov vrste terra sigillata chiara' nekaj manj odlomkov italske flavijske in klavdijske sigilate, lečastih trinožnikov, pokro vov in loščenih melnic. Nekako prav toliko krožnikov moramo označiti kot temno pečeno kuhinjsko lončenino iz gline, mešane s peskom. — Eden od njih ima kompakten rdeč premaz. Posamični so odlomki steklasto pološčenih krožnikov in rdečih krožnikov s premazom ali brez premaza. Veliko več je bilo keramike v starejših in srednjih plasteh, ki jih zdaj težko ločujemo. V teh plasteh smo zabeležili odlomke nad 200 amfor. Amfore so v dobršni meri iz dobro očiščene gline, povečini imajo preprosto navpik odebeljeno ustje, ki je na notranji strani malo konkavno. Male amfore so vedno iz bolj puste, opečno rdeče keramike in so mnogokrat poprek nažlebljene. Podvojeni paličasti ročaji so le na amforah iz rdeče pečene gline. Lijakasta in vodoravno odebeljena ustja so bila najdena le do srednjih globin, ne pa v starejših plasteh. Ugotovili smo odlomke vsaj 15o vrčev, katerih površina ni bila posebej premazana. Ustja so imeli vertikalno odebeljena znotraj je bilo stopničasto, imeli so pa tudi nižji vrat in nekoliko odebeljeno ustje Nekaj vrčev je bilo izrazito velikih in je imelo vodoravno razširjeno ustje. Površina nadaljnjih 50 vrčev pa je bila premazana in je imela zanimivo neenakomerno pečene stene, znotraj sive in zunaj rožnatordeče. Petindvajset vrčev je iz očiščene, sivo žgane gline, samo 5 ročajev pa sodi h kuhinjski, temni s peskom mešani keramiki, vendar včasih niti ne vemo ali so odlomljeni od vrčev ali lončkov. V teh plasteh so bili nadalje najdeni odlomki gotovo nad 100 čaš, kozarcev in lončkov z ročaji, zelo raznoliki po tipih in po izdelavi. Mehasti lončki z malimi ročajčki — - ušesci so bili najdeni le v spodnjih plasteh. Sicer pa najdemo tudi sodčasto čašo in majhno sivo gubanko. Verjetno k najmanj 20 posodam so sodili razdrobljeni odlomki prečno nažlebljene, rumene lončenine, ki jo zvečine ne znamo natančno opredeliti po tipu (čaše, lončki, sklede). Okrog 60 je bilo loncev, spadajočih k temni kuhinjski keramiki, različnih odtenkov v izdelavi, profilaciji in obdelavi površine. Posamez najdemo pa tudi take iz boljše gline, ki je sivo pečena, najdemo svetle in premazane, nadalje sivo žaro — lonec iz očiščene gline, nekaj melnic brez lošča, steklemčasto posodo s steklastim loščem, lončene posodice za dišave (alabastrum) in opazno število glinastih palčic in svitkov. Okrog 40 je bilo raznih skodelic (acetabulum), sigilatnih krožnikov, čaš (skifos) in kelihov. Našteli smo odlomke 30 premazanih in 20 nepremazanih krožnikov, posamični so bili krožniki temne kuhinjske lončenine. Manj kot 10 je bilo kadilnic. V spodnji plasti smo analizirali odlomke nekako 30 amfor, vsaj 40 vrčev, od katerih jih je bilo nekaj nad polovico brez premaza, nekaj pa neenakomerno pečenih (sivo-rožnato) in nekaj jih je imelo premaz, tudi v pasovih, in to premaz prav sigilatne kvalitete. Po nekaj je bilo sigilatnih skodelic in krožnikov, nekako 30 raznih čaš, zlasti rdečih, včasih s premazom nekako srebrnkastega odtenka ali pa z motnim, rjavim premazom. Odlomki kuhinjskih loncev so sodili k nekako 10 posodam. Ostrih profilacij in tenkih sten je bilo med njimi izrazito malo, naletimo pa na profilacijo, ki je zna- čilna za auerberški lonec in okras z odtisom glavnika na ramenu. Posamez srečamo trinožnik in pokrov, alabastrum in krožnik. Vsega skupaj smo pregledali odlomke od vsaj 1500 posod. V vrhnjih plasteh je bilo odlomkov od okrog 250 posod, v spodnji plasti od 150 posod, vse ostalo pa so našli v starejših in srednjih plasteh. V najstarejši plasti je bilo izrazito kuhanju namenjenih največ 20 % posode, vsaj 70 % pa se je uporabljalo za tekočine (shranjevanje in pitje). V vrhnji plasti je bilo kuhanju namenjenega skoraj 40 °/o pregledanega posodja, 50 °/o pa tekočinam in 10 war es ausgesprochenes Tafelgeschirr. An der »Jako pičev vrt« (insula XV a) wurden in den oberen Schichten Bruchstücke von 300 Gefässen gefunden, 200 in der mittleren und 300 in der untersten Schichte. In der oberen Schichten waren ungefähr 35 °/o davon Küchenkeramik, 30 % den Flüssigkeiten gewidmet und 25 % war es Tafelgeschirr. Dieses Verhältniss drückt sich in den älteren Schichten zu 25 ; 40 : 30 aus. In der untersten Schichte dagegen gibt der Prozent an Tafelgeschirr gleich 55 °/o. Am Ferantov vrt (insula XX) im Forum wurde recht viel Keramik zu Tage gefördert So sind in den obersten Schichten wenigstens 230 Gefässe, in den mittleren und älteren über 1000 und in der untersten Schichte 150 Gefässe. Davon wären in der mittleren Schichten 40% als Küchenkeramik zu deuten, 50% zum Aufbewahren der Flüssigkeiten und 10 »/0 war es ausgesprochenes Tafelgeschirr. In der obersten und geradeso in der untersten Schichte ist höchstens 20% der Keramik als Kiichengeschirr zu deuten, 70% dagegen diente beim Gebrauch von Flüssigkeiten. In Igriška ulica, an der Westseite des Forums fand man im verhältnissmässig einheitlichen Komplex der Schuttschichten Scherben von ca. 200 römischen Gefässen; 70% davon dienten für Flüssigkeiten, 20% waren zum Essen bestimmtes Tafelgeschirr. An Küchenkeramik war sehr wenig vorhanden. In der Nähe der Schule M. Vrhovnik (insula XXXII, XXXIV) wurden Bruchstücke von 500 Gefässen bearbeitet. In der obersten Schichte sind über 60 °/o der Keramik der Küche bestimmt und 30 % der Tafel, in den mittleren und in der ältesten Schichte dagegen 45 % der Küchenkeramik und 45 °/o dem Tafelgeschirr. Im Artikel werden weiter solche typologischen Besonderheiten und Keramiksorten vorgestellt, die vom Fundgut der Gräberfelder abweichen. Das sind spätitalische Reliefsigillaten, vorgeschichtliche und frühmittelalterliche Scherben und einige unter a—o angeführte Gefäss-formen, mit Fundangaben versehen und zum Teil auch abgebildet. Weiter werden im Kapitel über die chronologischen Forschungsergebnisse einige geschlossenen Fundgruppen dargestellt, die einen absolut- oder relativchronologischen Wert besitzen. Unter 1 wird so die Keramik der untersten Schichte dargestellt (schon früher bearbeitet — Anm. 15). Zeitlich folgt dieser Schichte die Abfallgrube am Forum 2, wo Funde aus der claudischen Zeit und aus der Zeit bis in das frühe 2. Jahrhundert geborgen worden sind (Anm. 17—19). Dann werden weitere Fundgruppen dargestellt, davon als spät 7. 10, 16, 22—25 zu betrachten. Besonders aber ist die Keramik als Ganzes chronologisch bedeutend. Man kann gut das Aufkommen bzw. das Ausklingen von verschiedenen Erscheinungen verfolgen. So kann man die Abwandlungen der Tehnologie zum Herstellen der Küchentöpfe studieren (Anm. 28). Weiter wird beobachtet, dass die Amphoren der älteren Schichten einen besser bearbeiteten Ton zeigen und dass die schärfere Profilationen derselben Gefässe vorwiegend aus dem 2. Jahrhundert stammen. Die Bleiglasur der Reibschalen ist auch in Emona ein Zeichen der Spätzeit und die roten Teller werden im 3. Jahrhundert durch die dunklen aus groben Hauskeramik ersetzt. Wir haben schon früher erörtert wie uns die Keramik den Beginn des regeren Lebens in Emona zu datieren verhilft (Anm. 30). Dazu ist nichts beizufügen. Verhältnismässig häufiges Vorkommen der Hauskeramik in den späten Schichten im sinnvollen Verhältniss zu den Resten der grossen Bauten der Spätantike macht uns darauf aufmerksam, dass jedenfalls auch noch im 5. Jahrhundert Emona immer eine bemerkenswerte Einwohnerzahl hatte. Im Ganzen natürlich macht uns auch das keramische Material darauf aufmerksam, dass die Einwohnerzahl der späten Jahrhunderte im Verhältnis zu jener der früher bemerkbar ziiriickgegangen war, aber, wie gesagt, ist sie in der Spätzeit trotzdem nicht zu einem vollkommen unbedeutenden Rest zusammengeschrümpft. Die Keramikscherben machen weiter an bauliche Veränderungen im Stadtkern in der claudischen Zeit aufmerksam. Zuletzt versuchen wir noch etwas kulturgeschichtliches zu geben. Die Keramikgefässe sind, wenn man ihre Bestimmung beachtet, in so beachtenswert verschiedenen Gruppen vertreten, dass man sie zur Interpretation der vereinzelten Flächen in der Stadt benützen kann. Man könnte schon vermuten, dass in den »Jakopičev« und »Čemažarjev vrt« Bürgerfamilien durch die ganze römische Zeit wohnten, dass dagegen an der NO Ecke des Forums Getränke verkauft oder aufbewahrt wurden, und dass bei der Schule M. Vrhovnik eine öffentliche Küche ihren Platz hatte. Weiter kommt es ganz natürlich vor, dass man in den Spuren der Porticus und Baptisteriums und der Magistratsbasilika kaum Scherben fand, und dass fast alle, die man gefunden hat und die aus der römischen Zeit stammen, dem Tafelgeschirr zuzuschreiben sind. Weiter ist aufschlussreich die Tatsache, dass schon in der frühesten Schichte fast alle ausgesprochen »römischen« Gefässe vorhanden sind. Bei Tisch herrschten römische Sitten. Da die kleineren Trinkgefässe (Henkelkrüge, Becher) in grösseren Mengen vorhanden sind, als das dem Essen gewidmete Tafelgeschirr, könnte man vermuten, dass ein jeder bei Tisch mit eigenem Trinkgeschirr bedient wurde, dagegen aber die Speisen für die ganze Tafelrunde zusammen aufgetischt wurden. In der Spätzeit erscheint uns das Verhaltniss Zwischen Töpfen, Schüsseln und Tellern ganz geändert und dem der halbvergangenen Zeit in unseren Dörfern gleich. Das scheint noch ein Beweiss mehr für die Feststellung zu sein, wie sich die spätrömische Zivilisation schon von ihren mittelmeerländischen Quellen entfernt hatte. NEKAJ PODATKOV O GROBI HIŠNI LONČENINI Z NAJDIŠČ OB JUŽNEM POHORJU STANKO PAHIČ Pokrajinski muzej Maribor Tisti del lončenine iz rimskega obdobja, ki je bil izdelan iz različno peskane gline namenjen uporabi v kuhinji in shrambi (pa tudi kot grobno posodje) ter izdelan v domačih mestnih lončarskih delavnicah kot tudi pri podeželskih lončarjih, je pri nas le malo raziskan, še manj pa podrobneje predstavljen. Eden izmed vzrokov za to je tudi velika količina ostankov takega posodja na seliščnih najdiščih, kjer imajo večjo izpovedno vrednost druge vrste rimske lončenine in se zato poročevalci omejujejo le na zgoščene ocene.1 Prav posebej velja to za mestne naselbine, kjer je delež te lončenine izredno velik, množina drugih najdb pa hkrati tolikšna, da otežkoča podrobnejšo obdelavo gradiva enemu samemu raziskovalcu. Povrh tega imamo doslej le malo izčrpnejših poročil o izkopavanjih mestnih seliščnih predelov, zato tudi ni nadrobnejših podatkov o tej lončenini, ki bi v takih primerih terjala lastnega obdelovalca.2 Podobno je tudi drugod, kjer so le ponekod poleg številnejših delnih poročil na voljo še posebne obravnave lončenine, ki zajemajo tudi to vrsto posod.3 Podatke o takih posodah, zvečine za žare uporabljenih loncih, a tudi drugih vrstah pridevnega posodja imamo še z grobišč, kar je doslej do neke mere nadomeščalo pomanjkanje poročil o seliščnih najdbah, zlasti ker gre tam po večini za cele posode.4 O njih je govora tudi pri nekaterih pregledih in ocenah grobe lončenine tako doma kot na tujem, ki pa so po večini zelo posplošeni.5 Iz teh virov in lastnega poznavanja še neobjavljenega gradiva je tako Iva Mikl-Curk že lahko sestavila kratek oris za Slovenijo, v katerem izraža tudi upanje po nadaljnjem preverjanju posameznih najdiščnih skupin.6 Ta sestavek sledi temu za območje ob južnem Pohorju in zajema pri tem približno osemsto črepinj oziroma ostankov posod s šestih najdišč. Gradivo številčno ni enakomerno, zato so za primerjave največkrat uporabljeni odstotki, ki pravilneje podajajo notranja razmerja. To gradivo obsega že inventarizirano skupino črepinj z Brinjeve gore (iz prvega leta izkopavanj 1953), pri sondiranjih v letih 1973 in 1977 pridobljene črepinje iz Spodnjega Grušovja, najdbe iz treh najdišč ob rimski cesti v Slovenski Bistrici (sondiranja v letih 1974—1977), črepinje iz obcestnega bivališča pri Spodnji Novi vasi (sondiranje leta 1977) ter Velenika (sondiranje v letih 1976—1977).7 K primerjavi niso pritegnjene le male skupine najdb iz pretežno gomilnih grobov v Zrečah, Spodnji Novi vasi in Veleniku ter na še neraziskanih tleh naselbine pri Cadramu pobrane črepinje.8 Arheološki vestnik 30 (1979) r Tipološki vidiki dela te lončenine so bili že obravnavani, zato se tu stremi predvsem po neki bolj tehnološki razčlenitvi, ki pa sama po sebi tudi še ne prinaša jasnih kronoloških razmejitev. Podrobnejši tehnološki podatki so novost in v poglavitnem obsegu predstavljeni v zbirni tabeli 1. Iz njih naj bi nastala čim jasnejša podoba te vrste posodja jz nekega ožjega območja, predvsem kot podlaga za bodoče krajinske primerjave pa tudi za ugotavljanje porekla in časovnih razlik. Seveda se tudi pri tem, čeprav ozko omejenem območju, postavljajo različne omejitve, ki ne dopuščajo celovite ocenitve. Že sam izbor najdb je različno fragmentaren, saj nobeno teh najdišč ni bilo preiskano do kraja. Pomanjkljivemu poznavanju lončarske tehnologije že pri piscu se pridružuje odsotnost rentgenskih in drugih analiz gline ter še vrsta drugih podatkov.9 Koristno pomagalo bi bila tudi izčrpnejša obdelava te lončenine iz Poetovione, saj so njeni vplivi gotovo segali še semkaj, s čimer bi bilo omogočeno jasnejše razmejevanje porekla posod.10 Ob velikih množinah tamošnjih najdb, ki so se z zadnjimi izkopavanji še nepregledno pomnožile, lastno pregledovanje ne pride v poštev in zato se je bilo treba primerjavam s Poetoviono, podobno kot drugim s Celeio, zavestno odreči.11 Tu obravnavana lončenina ima pri različnih piscih različna poimenovanja. Največkrat je bil doslej uporabljen naziv »domača« oziroma »groba keramika«, kar pomeni v domačih območjih oziroma iz peskane gline manj skrbno izdelano posodje.12 Ob načelu, da naj kar se da kratko ime ponazarja tehnološko in funkcionalno vlogo teh zvrsti posodja, bi ostali pri nazivu »groba hišna lončenina«. Grob je pri tem, — poleg različno peskane gline, — po navadi tudi videz posod, hišna raba pa zajema tako kuhanje kot shranjevanje in strežbo hrane. Uporaba posameznih zvrsti posod v grobovih je bila večinoma drugoten izkoristek, čeprav so morebiti nekatere lonce uporabljali predvsem za žare.13 Med tu pregledanimi ostanki posod je skoraj tričetrt loncev, dobra desetina je skled in skodel, nekoliko manj pa trinožnikov in pokrovov. Lonci številčno prevladujejo na vseh najdiščih, medtem ko se drugo posodje zvrsti po temle zaporedju: pokrovi, trinožniki, sklede, skodele, lončki, vrči, amfore, ploski krožnik. Zaradi skromnih ostankov natančnejše razločevanje ni bilo vselej zanesljivo, kar velja zlasti za določanje premera ustij, ki je pomembno za opredelitve skled in skodel. Zaporedja zvrsti posod po najdiščih so naslednja:14 lonci, lončki 72 »/o sklede, skodele 12 »/o trinožniki 8 %> pokrovi 8 »/o Sp. Grušovje 83 °/o Brinjeva gora 17 °/o Sl. Bistrica L. 17 % Sp. Nova vas 14 °/o Velenik 76 °/o Velenik 9 °/o Sp. Nova vas 13 »/o Brinjeva gora 9 u/o Sl. Bistrica B. 74 «/o Sp. Grušovje 7 «/o Sl. Bistrica B. 9«/» Sl. Bistrica B. 9 »/o Sl. Bistrica L. 72 °/o Sl. Bistrica B. 6 %> Brinjeva gora 6 °/o Sl. Bistrica L. 6 % Sp. Nova vas 72 %> Sl. Bistrica L. 4 °/o Velenik 6 °/o Velenik 5 °/o Brinjeva gora 68 °/o Sp. Nova vas 1 °/o Sp. Grušovje 5 »/o Sp. Grušovje 5 »/c Količinska razvrstitev po najdiščih kaže nekaj posebnosti. Tako npr. izstopa večji odstotek skled in skodel na Brinjevi gori, ki ima hkrati najnižji odstotek, — dve tretjini, — loncev. Ker gre pri skledah in skodelah v glavnem za namizno posodje, bi to opozarjalo na način prehrane v tem naselju, ki ima od vseh drugih povsem drugačen značaj.13 Upoštevati pa je treba še to, da je bilo na Brinjevi gori izredno malo uvoženega boljšega posodja, pri katerem imajo npr. v Spodnji Novi vasi ravno skodele največ]' delež, saj gre tam na obcestni postojanki bržkone tudi za drugačno strežbo hrane. Na -večji in prevladujoč odstotek pokrovov v Spodnji Novi vasi manj preseneča, ker se da podobno kot na Brinjevi gori ali v Slovenski Bistrici uskladiti s številčnostjo loncev in trinožnikov, ki so jim bili namenjeni. Pravzaprav je povsod tod, še zlasti pa v Spodnjem Grušovju in Veleniku, pokrovov razmeroma malo. Na teh dveh najdiščih je malo tudi trinožnikov, kar preseneča zlasti v Spodnjem Grušovju glede na večji pomen (mansio ?) tega kraja. Po drugi strani pa je zanimiv visok odstotek teh posod ob Ložnici v Slovenski Bistrici, ki je pri drugih zvrsteh posodja v tej razpredelnici pretežno bolj pri dnu Glina s primesmi O peskanju gline smo s preprostim opazovanjem prelomov dobili tole podobo: močno peščeno 15 % srednje peščeno 69 %> drobno peščeno 11 °/o komaj peščeno 5 o/0 Brinjeva gora 23 °/o Sp. Grušovje 17 °/o Sp. Nova vas 6 %> Velenik 4 °/o Sl. Bistrica L. 4 % Sl. Bistrica B. 2 % Sp. Nova vas 84 %> Sl. Bistrica B. 74 «/o Sp. Grušovje 68 % Brinjeva gora 67 % Velenik 65 °/o Sl. Bistrica L. 60°/o Sl. Bistrica L. 28 °/o Sp. Grušovje 15 °/o Sl. Bistrica B. 13 °/o Brinjeva gora 10 °/o Velenik 5 °/o Sp. Nova vas 1 °/o Velenik 26 % Sl. Bistrica B. 11 o/0 Sp. Nova vas 9 o/0 Sl. Bistrica L. 8 o/o Več kot tričetrt posod s teh najdišč je bilo po poprečni oceni izdelano iz izrazito peščene gline, pri čemer ta količina v Spodnji Novi vasi in na Brinjevi gori dosega 90 °/o. Najmanj, a še vedno dve tretjini, je bilo takih posod ob Ložnici v Slovenski Bistrici ter še v Veleniku, ki ima hkrati največ primerov komaj še peščene gline. Dokler ne moremo s podrobno zanesljivostjo razločiti domačih krajevnih izdelkov od tistih z drugih lončarskih delavnic, nam ti podatki le približno odsevajo stanje gline v posameznih krajih ali pa še to ne. Morali bi namreč imeti na voljo analize okoliških glin, da bi hkrati lahko ugotavljali, v kakšnih razmerjih so bile peščene primesi, — tu zdrobljen kremenec in apnenec, — primešane glineni snovi.16 Zato ob tu potrjeni, a sicer že splošno znani ugotovitvi, da so za izdelavo grobe hišne lončenine uporabljali bolj ali manj izrazito peskano glino, lahko le opozorimo na nekatere krajevne posebnosti, ki pa jih ne moremo povsem razložiti. Tako npr. izhaja izrazita peščenost številnih brinje-gorskih posod iz gostih primesi kremenca in apnenca, od katerih je zadnji tam hkrati, — celo površinsko, — talna kamenina. Ta vrsta primesi je opazna tudi pri posodah iz Spodnjega Grušovja, ki leži na povsem drugačnih tleh in po obliki posod ne kaže, da se je kaj prida oskrbovalo z brinjegorskimi lončarskimi izdelki.17 Nasprotno pa je delež posod iz močno z apnencem mešane gline na drugih najdiščinah zaradi pogostne luknjičavosti neposredno komaj opazen. Tu izstopa predvsem večji odstotek le skromno s peskom mešane gline v Veleniku, ki se ob tamkajšnji lončenini dokaj slabe kakovosti, ki je očitno domač izdelek, da razložiti z uporabo manj peskane gline. Čeprav luknjičavost gline tu daleč prevladuje pa v prelomih sten vendarle ni bilo opaziti zanesljivih ostankov apnenca, ki bi naj bil pomembna utrjevalna primes.18 Visok odstotek izrazito peskane gline v Spodnji Novi vasi sicer ni močno različen od tistega v Spodnjem Grušovju, vendar pa z večjim številom posod, v katerih se je ohranil kremenec in ki ustrezajo večjemu deležu dokaj grobe lončenine, pove vsaj to, da so tu takih izdelkov manj kupovali drugod, kolikor seveda ne gre za različnosti gline že v časovnem smislu.18 Pri opazovanju sestava gline se je treba brez mineraloških analiz omejiti le na nekaj opozoril, ki dajejo le začasne statistične podatke: kremenec apnenec 19 % oboje ? 11 % staljeno 47 % Sp. Nova vas 36% Brinjeva gora 35 % Sp. Grušovje 9 % Velenik 8 % Sl. Bistrica B. 8 % Brinjeva gora 37 % Sp. Grušovje 12% Sl. Bistrica B. 3 % Brinjeva gora 22% Sl. Bistrica B. 1 % Sl. Bistrica L. 100 % Velenik 92% Sl. Bistrica B. 88 % Sp. Grušovje 79% Sp. Nova vas 64 % Brinjeva gora 6 % Ker še ne vemo, ali gre pri luknjičavih stenah samo za staljen apnenec ali kremenec ali pa tudi za druge primesi, nam resnično razmerje med uporabljenim zdrobljenim kremencem in apnencem ostaja neznano. Najbrž pa le smemo dodatne odstotke apnenca iskati pri vzorcih s staljeno kamenino, tako da bi smeli oceniti uporabo apnenca vsaj pri dobri polovici posod. Na Brinjevi gori in v Spodnji Novi vasi je uporaba kremenca posebno očitna, medtem ko ga v lončenini iz Ložnice v Slovenski Bistrici in v Veleniku skoraj ni bilo. Nizek odstotek med posodjem pri stavbah v Slovenski Bistrici izvira morebiti iz močnejšega žganja teh posod (v obrtniških lončarskih pečeh izven kraja?), podobno pa se zdi tudi za Spodnje Grušovje. Do večje jasnosti bo mogoče priti šele z načrtnim raziskovanjem sestave gline. Dokler to ne bo mogoče, se moramo zadovoljiti z mikroskopskimi pregledi redkih izbranih vzorcev, kar nam za sedaj omogoča poleg opazovanja kremenca in apnenca spoznavanje še drugih mineralov v glini teh posod.20 Sedanjih ocen teh vzorcev najbrž ne smemo posploševati na vse gradivo, ker je tudi časovno različno, a nekaj podatkov tako vendarle imamo. Kot že omenjeno, je močno z apnencem in kremencem mešane gline v posodah na Brinjevi gori v nerazpadli obliki kar 93 %. Gre večinoma za temno žgane črepinje, ki so v prelomih nasičene s pretežno 0,5—1 mm velikimi zrnci obeh kamnin v približno enakem razmerju.21 Ker je luknjičava le površina, ne pa notranjost, je to znak, da posod niso žgali pri posebno veliki vročini, saj so »kalcitna zrnca večinoma še povsem sveža in le redka imajo slabo korodirano površino«.22 Kljub temu pa kažejo črepinje, da so bile posode razmeroma dovolj trdne, po videzu nič manj od tistih z drugih najdišč, ki imajo povsem luknjičave stene. Tu in na večini drugih podpohorskih najdišč so v glini nekateri težki minerali, ki so značilni za pohorske kamenine: rogovača, di-sten, granat in — sicer bolj splošno razširjen — cirkon. Čeprav je enake minerale prinašala tudi Drava iz Centralnih Alp je glede na krajevne prilike na Brinjevi gori pač očitno, da imamo tu vsaj v večini primerov opravka z domačo glino. Manj zanesljiva bi bila po glini opredelitev povsod na najdiščih ob rimski cesti, vendar je tam na voljo nekaj tipoloških značilnosti, ki pomagajo razločevati domačo lončenino od uvožene, npr. poetovijske. Delež nestaljenih kamenin v glini posod iz Spodnjega Grušovja je sicer malenkosten, po razmerju kremenca in apnenca pa je še podoben tistemu na Brinjevi gori. Na drugo poreklo kaže tu vzorec svetlo sivo pečene posode iz gline »brez večjih zrnc, goste plastovite, s 30 % in več kremena, glinencev in sljude, s težkimi minerali, značilnimi za to področje in z drobci gline, še bogatimi z organskimi snovmi«. Posode iz podobne gline so se našle tudi v Slovenski Bistrici in kažejo po svoji skrbnejši izdelavi, da so očitno izdelek tujih obrtnih delavnic. S tem se tudi v Spodnjem Grušovju kaže odprtost mimo tekočim trgovskim tokovom, ki jim je ostala Brinjeva gora do konca precej odmaknjena. Čeprav na podobni legi ob rimski cesti pa imajo črepinje iz Ložnice pri Slovenski Bistrici nekoliko svojstven značaj. So namreč skoraj brez značilnih težkih mineralov ter so v celoti tolikanj luknjičave, da jim je težko določiti poglavitni kamenini, od katerih pa je zelo malo kremenca in sljude. Zato pa je težkih mineralov obilo v vzhodni Slovenski Bistrici, kjer sta v glini kremenec in sljuda včasih tudi v večjih zrncih. To večinoma velja tudi za posode iz Spodnje Nove vasi, kjer je odstotek ohranjenih kremenčevih zrn enak tistemu z Brinjeve gore, a pripada tokrat povsem očitno uvoženemu posodju iz Poetovione. Čeprav je v pregledanem vzorcu obilo težkih mineralov, tej glini po tipoloških primerjavah in očitno tuji sestavi gline ne moremo pripisovati pohorskega, temveč prej obdravsko poreklo.23 Sodeč po pregledanih vzorcih je tudi glina veleniških posod raznolika, saj količina kremenca, ki se je ohranil v desetimi primerov, niha od »veliko vidnih kremenovih zrn« do »manj od 5 % kremena v izredno majhnih zrncih«. Za najdišča vzhodno od Spodnjega Grušovja je značilno, da v glini ni ohranjenega apnenca, zato se tudi njegova dejanska količina skriva v luknjičavih črepinjah, kjer ga s preprostim opazovanjem ni bilo mogoče določiti. Po stanju gline se torej Brinjeva gora loči od drugih nižinskih najdišč z velikim odstotkom ohranjenih kremenčevih in apnenčevih zrn, ki so si na videz v ravnotežju. Drugod je večja vročina ob žganju posod sledove apnenca močno zabrisala, kremenec pa se je ohranil večinoma le v desetini primerov. Za brinjegorske najdbe ni vselej jasno, ali gre pri apnencu za namerno primes ali za naravni delež v glini na apnenčastih tleh, čeprav prva možnost najbrž odločno prevladuje. To velja gotovo tudi za apnenec v glini z drugih najdišč, saj se tudi drugod pojavlja v različnih oblikah.24 Še zlasti pa je kremenec povsod razširjen, bodisi kot naravna sestavina v glini, bodisi kot pesek iz tekočih voda in je bil v peščeni ali zdrobljeni obliki uporabljen kot pustilo že od rane prazgodovine dalje.25 Njegov pojav v grobi hišni lončenini od rane do pozne antike torej ni nekaj izjemnega, niti tedaj ko gre za izredno peščeno glino in ne tedaj, ko so v njej tudi do pol centimetra debela zrna.26 Na naših najdiščih se pojavlja v obeh oblikah, čeprav ju nismo posebej razločevali.27 Drugih primesi v glini, razen tu in tam drobcev zdrobljenih črepinj, ki so jih pri-dajali glini tudi že v poprejšnjih dobah, ni bilo opaziti. Možno je, da velika luknjičavost nekaterih črepinj izhaja deloma tudi od organskih primesi v slabo prečiščeni glini, kot je bilo to tu in tam opaženo ponekod drugod.28 Po svojem sestavu se glina grobe hišne lončenine jasno loči od prečiščene gline sivih srednje- in deloma še poznolatenskih posod. Čeprav je uporaba peska oziroma kremenca že prastara pa se groba hišna lončenina navezuje nanjo šele prek poznolatenskih vedrastih loncev, ki so jih (poleg tistih iz grafitne) izdelovali tudi iz »peščene gline«.29 Kot tam gre tudi tu za grobo vrsto posodja, ki se tako že po tem ostro loči od tistega dela provincialne uporabne lončenine, ki posnema italske vzore po obliki in glini.30 Vzporedno z njo traja vse antično obdobje do tistih časov, ko se pričenja po- Najdišča Fundorte Spodnje Grušovje: ČZN 12, 1978, 16 sv Slovenska Bistrica, Spodnja Nova vas, Velcnik: AV 29, 1978, 129 ss Neobjavljeno: Brinjeva gora Brinjeva gora (izkopavanje 1953., Grabungsjahr 1953) % Spodnje Grušovje °/o Slovenska Bistrica L. (ob Ložnici) % Slovenska Bistrica ABCČ (ob Bistrici) °/o Spodnja Nova vas % Velenik «/o Skupno Insgesamt Vrste posod G efässarten in O 450 131 53 168 80 88 970 13 C:o 286 63 98 75 35 66 109 65 51 64 65 74 644 67 16 10 o 0. OJ rt 44 10 1 3 38 57 o, 4! -a s 36 54 «3 _ "rt1 26 17 18 I 1 10 12 74 n.Q 39 11 79 ■o C Sv Peščeno Mit Sand gemagert 103 23 23 17 141 15 E S 346 77 108 83 47 88 146 87 68 85 62 71 777 80 rt s £ 5 o E u. -c 18 11 22 25 52 Pustila Magerungsmittel - a d ~ io 159 35 12 16 29 36 223 23 158 35 15 12 173 18 ^ o -o 105 23 107 11 I? E t: « ~ 12 10 44 E £ U CQ 16 98 75 51 96 16 134 80 46 58 78 89 423 44 Sljuda Glimmer r •s« ES 18 11 23 E s 51 388 12 20 110 15 32 19 16 20 14 17 137 14 £ S. CJ 86 84 48 90 17 70 63 79 74 83 800 83 10 Sledovi izdelave znotraj posod Arbeitsspuren in Gefässinneren 17 13 10 16 10 18 22 69 O •O £ ~tr. Ü —1 rt. *rt ^ !/] rt D.ÌC rt rt rtjV 59 13 29 22 21 12 40 46 195 20 12 10 29 43 43 aj £ a> £ o. V 14 Oblika dna Bodenform 25 36 12 63 31 16 61 57 59 68 46 16 23 46 31 29 33 37 25 60 .rt £■« il N '2 25 36 16 31 21 O rt Sl O > -rt 16 15 14 Posebnosti dna Bodenmerkmale 27 18 g-rt " rt sf) :c3 03 C cu N N ! g E g Debelina sten Wanddicke £•§ 68 15 32 25 39 23 12 15 11 13 164 17 328 73 77 59 42 79 101 60 56 70 64 75 668 69 51 12 21 16 17 28 17 12 15 10 12 131 14 Trdnost sten Wandstärke 88 20 11 10 115 12 rt rt > .rt Irt. rt O -O ■o-rt “"O É't ■S & 357 79 128 98 52 98 155 92 62 77 53 61 807 83 10 13 30 34 48 Stanje površine Oberflächenzustand rt ^rt wi"Sč E 3 O rt u -rt 171 38 101 77 39 74 101 207 46 28 22 14 26 33 60 20 24 28 30 48 54 484 50 35 32 37 342 35 « ga ~ - «j "rt 59 13 26 16 23 29 116 12 12 o s c tt "rt "g o:? 12 16 Luknjičavost sten Wandporosität 122 27 69 12 149 15 C 00 S ä E'2 185 41 91 23 44 83 90 54 41 51 47 54 498 52 65 15 30 15 47 28 12 15 26 29 188 19 78 17 10 19 11 20 25 135 14 Barva zunanje površine Farbe der A ussenfläche y tj >o O •O :0 29 27 21 15 47 28 11 14 14 16 136 14 28 49 161 36 33 26 31 58 63 38 22 28 43 50 353 36 121 27 41 31 11 28 17 24 30 18 20 238 25 29 22 17 62 79 17 12 15 117 12 15 Barva notranje površine Farbe der Innenfläche 19 15 31 18 14 16 87 23 10 12 10 44 142 31 41 31 21 39 63 38 19 24 45 51 331 34 rt-® 141 31 36 28 29 17 18 23 11 13 240 25 47 11 25 19 87 O rt c rt; E E a-3 71 16 15 28 23 14 23 29 144 15 11 27 Barva prelomne stene Farbe des Wàndbruches 23 15 11 15 25 15 11 72 > a 77. N do .5^ 43 10 13 10 11 84 - S > 2 V5 ÖC 28 45 rt « 'rt Ul O *rt C rt E rt 327 72 97 74 30 57 110 65 54 68 59 67 677 70 14 O öc > 5 i- h « ,2 o ^ > £ "O 26 10 19 Posebnosti preloma Bruchmerkmale 233 52 36 28 7 64 38 2 36 55 41 380 39 X5 O S to .5 — 5 72 16 20 15 10 112 11 rt *a c rt 3 3 S"* o U rt JD rt O rt 45 10 12 65 36 10 55 18 Lise in prevleke na stenah posod Flecke und Überzüge an Gefässwänden 10 11 12 66 12 14 10 13 'c o 11 «v cs .i; u. -a > Crt o c c > N £ JU öt 113 10 21 siva »prevleka« grauer »Überzug« 25 12 13 1 1 12 13 151 87 19 39 30 10 19 40 24 11 14 16 18 16 52 12 22 17 26 15 11 12 •c te n rt 17 10 21 24 203 21 120 12 44 38 Okrasje Verzierung 94 46 44 64 12 57 52 57 27 58 32 65 E S o n ^ 65 34 13 33 23 25 12 25 E -c .„"rt >o o > * 31 16 15 22 10 16 17 15 32 o J* E ■“ 261 55. 120 25 82 17 10 :es I *■ E .ec Tabela L Številčni pregled lastnosti grobe hišne lončenine. — Tabelle 1. Zahlenmässige Übersicht der Eigenschaften der groben Hauskeramik javljati tanjše posodje z deloma ostro površino.81 Enak sestav gline, dalje groba in deloma prostoročna izdelava, a tudi nekatere oblike in okras se pozneje nadaljujejo v zgodnjem srednjem veku, čeprav temu pojavu pri nas še ne poznamo dovolj zanesljivih in kar se da neposrednih povezav.32 Opazovanje prisotnosti sljude v glini je pokazalo naslednje: praškasta sljuda 83 °/o drobna sljuda 14 °/o debelejša sljuda 2 % brez sljude ? 1 %> Sl. Bistrica L. 90 °/o Brinjeva gora 86 °/o Sp. Grušovje 84°/o Velenik 83 °/o Sp. Nova vas 79 % Sl. Bistrica B. 72 %> Sp. Nova vas 20 %> Sl. Bistrica B. 18 °/o Velenik 17 %> Sp. Grušovje 15 % Brinjeva gora 12 % Sl. Bistrica L. 8 % Sl. Bistrica B. 10fl/o Sl. Bistrica L. 2 °/o Sp. Nova vas 1 %> Sp. Grušovje 1 °/'o Brinjeva gora 2 °/o Na vseh najdiščih torej v največji meri prevladuje glina z najmanjšimi drobci sljude, ki je včasih komaj opazna kot drobno iskrenje. Tudi naslednja mnogo manjša skupina pravzaprav samo pomnožuje primere z najdrobnejšimi delci, saj so tu drobci do premera 1 mm prisotni le v redkem številu. Večji drobci do 2 mm premera in več pa so izjemni in se komaj pojavljajo le na nekaterih najdiščih. Glino navidez povsem brez sljude je bilo opaziti predvsem na Brinjevi gori. Praktičen pomen tega pregledovanja bi bil večji, če bi poznali raznolike prisotnosti sljude v glinah najbližjih ležišč in bi tu opazovano lončenino lahko primerjali z njimi. Tako pa lahko sklepamo kaj nedokončnega predvsem po skrajnostih, ki se v tem pregledu pojavljajo. Lončenina na Brinjevi gori je bila zanesljivo v največji meri izdelana iz domače gline, torej iz ležišč v skalnih škrbinah tega apnenčastega grebena.33 Sestav sljudnih delcev v njej pa v prvih dveh skupinah ni tako stoodstoten kot npr. v Spodnjem Grušovju ali Veleniku. Močno enotni skupni odstotki prvih dveh skupin, 98 do 100 °/o, — na vseh najdiščih opozarjajo na precejšnjo enovitost plasti gline v vsem podpohorskem okolišu, čeprav so razmere geoloških sestavin tal in oblike površin med njimi precej različne. Pojavi debelejših zrnc sljude v okolišu Slovenske Bistrice so zato nekoliko izjemni, vendar bi jih lahko razložili le, če bi poznali sestav gline na ležiščih ob Bistrici oziroma če bi vedeli, kje so bile izdelane posode s tako sljudo.34 Tako vsesplošni pojav sljudnih delcev v glini nazadnje postavlja pod vprašaj tiste primere, ko v črepinjah posod sljude, — brez mikroskopskega preverjanja, ■— ni bilo videti.35 Prav ta splošen pojav in prevladovanje najdrobnejše sljude govorita proti temu, da bi bili pridajali to primes, ki »krepi mehanično čvrstost, zmanjšuje poroznost, zvišuje obstojnost ob menjavah temperature ter krepi prevodnost toplote«.36 Za najfinejše drobce prvih dveh skupin je bržkone povsem jasno, da niso umetna primes, temveč že naravna sestavina različnih glin, s tem pa nam za namerno dodajanje teoretično ostajajo samo skromni odstotki bolj grobozrnate sljude v okolišu Slovenske Bistrice.37 Izdelava Medtem ko priprava različno mešane gline za izdelavo grobe hišne lončenine ni kakšna posebnost tega obdobja, saj so za podobno posodje že poprej in pozneje uporabljali peščene glinaste zmesi pa se tudi izdelovanje posodja ujema s tedanjimi razvoj- nimi potmi lončarstva. Ker pri tu obravnavanih vzorcih razpolagamo z gradivom od 1. do 4. stoletja, je treba seveda upoštevati tudi različne razmere tako po krajih kot p0 obdobjih, kolikor jih pač po ostankih lončenine lahko izsledimo. Pri zgodnejši lončenini ki se nam v gradivu kaže najizrazitejše le v Spodnji Novi vasi, prihaja do izraza še ročno oblikovanje posod, ki so mu na preprostem vretenu le dodelali oblike. Kako je bilo s takim postopkom ob uvajanju vretena pri Keltih nekaj stoletij poprej, je manj znano, zato pa so se s podobnim pogosteje ukvarjali preučevalci zgodnje srednjeveške lončenine.38 Ker so nekateri tehnološki postopki bili v več obdobjih enaki, bi smeli tudi v naših primerih domnevati, da s preprostim ročnim vretenom ni bilo mogoče izdelati cele, zlasti večje, posode, zato so očitno tudi v antiki podeželski lončarji prostoročno izdelano posodo na vretenu zlasti v vrhnjem delu še do kraja izoblikovali.39 Tako nam sledovi navpičnih potez s prsti na notranjih stenah od dna navzgor pri petini vseh posod kažejo, kako sta bila dno in ostenje oblikovana z roko še na prazgodovinski način medtem ko imamo v vrhnjem delu in predvsem na robu ustja skoraj vselej sledove obdelave na vretenu (T. 2: 2—3).40 O tem pričajo vodoravne poteze glavničastih črt in žlebičev, včasih pa tudi še drugačne drobne vodoravne raze. Take poteze so pri mnogih loncih vidne po vsej površini trupa skoraj do dna in imajo zato hkrati tudi okrasni pomen, čeprav niso bile vselej samo v ta namen nanesene na posodo.41 Dodelavo na vretenu dokazujejo take poteze tudi v notranjosti posod, ne le v gornjem delu, kjer so najčešče, temveč tudi pogosto precej nižje, kjer včasih potekajo prek navpičnih, od prstov izoblikovanih žlebičev.42 Le redko pa so vidne poteze s prsti tudi na notranji strani vratu, tudi kadar je bil videti izvihan rob povsem izoblikovan le s prosto roko.43 Pri tako izdelanih loncih iz Spodnje Nove vasi je včasih jasneje vidno, kako so sestavljali posamezne dele posod, zlasti dno, a tudi izvihan rob, k ostenju.44 Ker se opisani primeri tičejo predvsem najdb s tega najdišča, gre bržkone za domačega lončarja, ki se je šele prilagajal vrtenju posod, svoje izdelke pa je s pokončnimi glavni-častimi črtami krasil še na poznolatenski način.45 Tudi na nekaterih črepinjah z izrazitejšimi potezami vrtenja so na notranji strani še vodoravne poteze nekega topega orodja.46 Pred nami je torej zanimiva dvojnost: nenavadno groba in deloma prostoročno izdelana domača lončenina ter dokaj visok odstotek uvoženega boljšega posodja.47 Ob takih domačih posodah je tu mnogo laže razločiti med doma izdelano in od drugod (iz Poetovione ?) uvoženo grobo hišno lončenino, navadno izdelano tudi iz drugačne (bolj peščene) gline.48 Bistveno drugačno je trenutno videti stanje na Brinjevi gori, kjer takih primerov med doslej pregledanim gradivom ni več kot 4 °/o, čeprav imamo tu izrazito domače lončarstvo.49 Vzrok temu je najbrž že latenska tradicija tudi v načinu izdelave posodja, verjetno pa tudi razvitejše (obrtno) lončarstvo poznejšega časa, ki je morebiti do neke mere izdelovalo posodje tudi za okoliška naselja. Med dokaj številnimi ostanki antične lončenine je tu ranih najdb, — poleg izrazitih poznolatenskih, — doslej le malo, ali pa se zaradi boljše izdelave skrivajo med drugim gradivom iz poznejšega časa.60 Precej primitiven videz kaže tudi lončenina iz Ložnice v Slovenski Bistrici (8 % sledov potez s prsti), a ker tu večinoma ne gre za prav staro, je tudi njen značaj drugačen. Poleg skromnih znakov ročne obdelave gre tu najbrž za neskrbno izdelavo, čeprav so lončarji sicer delali le z vretenom. Ločnica med doma narejenimi in drugod kupljenimi posodami je tu mnogo manj jasna, saj je npr. tudi fragment z žigom NINNIA enak drugim črepinjam, čeprav očitno ne gre za domač izdelek.61 Podobna lončenina v Veleniku se od poprejšnje razlikuje predvsem po glini, kar izhaja od drugačnih krajevnih prilik. Tudi tu je posodje, — le s kako redko izjemo, — izdelano na vretenu, pri čemer se le pri 5 % vzorcev opazijo skromne poteze z roko ali orodjem.52 Že po tipološki oceni pa se zdi, da nekaterih posod niso izdelovali na tem, na videz malo pomembnem kraju, kar bi kljub podobni glini veljalo npr. predvsem za ostanke amfor.53 V nasprotju s sosednjo Spodnjo Novo vasjo pa je tu delež uvoženih boljših posod presenetljivo skromen.54 Na obeh pomembnejših najdiščih ob rimski cesti, v Slovenski Bistrici in Spodnjem Grušovju, so razmere videti spet drugačne. Med gradivom iz 2.—4. stoletja je v Slovenski Bistrici sicer 10 % fragmentov, kjer je znotraj videti navpične poteze s prsti, a pri tem kaže sicer na zunaj skrbno izdelana posoda le nedosledno izdelavo. To bi si tu lahko razložili kot izdelek domačega lončarja oziroma, — ali hkrati ? — kot izraz Zgodnejšega časa.55 Pretežni del lončenine pa je skrbno izdelan, tako da se da težko opredeljevati, kaj je bilo pripeljanega od drugod. Tudi pogosti lonci z značilnim odebeljenim profilom roba ustja med seboj niso toliko različni, da bi lahko med njimi razločili tako domače kot brinjegorske ali poetovijske izdelke.56 Tudi v Spodnjem Grušovju, ki je videti časovno enovitejše, se v 10 %> primerov pojavljajo poteze s prsti v notranjosti sicer vrtenih posod.57 Čeprav smemo tu misliti tudi na delež posodja z Brinjeve gore, gre tu prav tako za domače izdelke kot za posode, ki so bile morebiti nabavljene še kod drugod.58 Poleg loncev so bili nekajkrati prostoročno izdelani tudi pokrovi (T. 2: 1, 4), čeprav ne moremo presoditi ali samo v zgodnejšem času.59 Vselej pa gre za vrtene izdelke pri skledah, skodelah in trinožnikih, pri katerih bi zaradi ozko omejenih tipoloških posebnosti pri večini smeli misliti tudi na krajevno izdelovanje na Brinjevi gori. Vreteno, ki so ga v teku antike uporabljali, je bilo očitno že tolikanj izpopolnjeno, da so na njem izdelovali tudi večje posode, kjer je bilo razmeroma tanke stene mogoče izoblikovati le s hitrim vrtenjem.60 Sicer o vretenu domačih lončarjev ne vemo nič konkretnega. Posredno bi lahko o njem sklepali po dneh posod, — predvsem loncev, — ki so, kot pozneje v zgodnjem srednjem veku, bili verjetno včasih položeni na posebno podlago.61 gladka dna: 98 = 68 °/o dna z robovi: 46 = 32% ravna: 64 = 44 °/o vbokla 34 = 24 % ravna: 33 = 23 % vbokla: 13 = 9 % Sp. Grušovje 63°/o Sl. Bistrica B. 61 % Velenik 59 % Sp. Nova vas 57 % Brinjeva gora 36% Sl. Bistrica L. 31 % Sl. Bistrica L. 46 % Velenik 33 % Sl. Bistrica B. 31 % Sp. Nova vas 29 % Brinjeva gora 23 % Sp. Grušovje 5 % Brinjeva gora 36% Sp. Grušovje 16 % Sl. Bistrica L. 8 % Velenik 8 % Sl. Bistrica B. 4 % Sp. Grušovje 16 % Sl. Bistrica L. 15 % Sp. Nova vas 14 % Brinjeva gora 5 % Sl. Bistrica B. 4 % Gladka ravna dna prevladujejo na večini najdišč in verjetno tudi v vseh dobah. Sorazmerno največ (neizrazito) vboklih dnov je bilo ob Ložnici v Slovenski Bistrici. Za Spodnje Grušovje in vzhodno Slovensko Bistrico so značilna zlasti gladka ravna dna. Na prvem teh dveh najdišč se je našlo le eno gladko vboklo dno, na drugem pa le po eno z robom. Različici ravnih in vboklih dnov izhajata verjetno od različno oblikovane stojne ploskve na lončarskem vretenu. Če je bila ta namerno vbocena, ne moremo reči, vsekakor pa ni bistveno, a morebiti niti malo vplivala na postopek izdelave posod ali na njihovo rabo. Na Brinjevi gori, kjer je številčno največ takih najdb, pripadajo razen treh lončkov vse loncem. Različnost dnov se odvija tako le med njimi, ker pa pri teh fragmentih ne poznamo profilov, teh razlik ne moremo jasneje opredeliti. Dna z robovi, med katerimi je največ ravnih, so prav tako različna. Včasih je bil rob pozneje izravnan in je komaj viden (T. 4: 3). Večina jih je danes visokih do 3 mm, nekoliko višji in že izrazito prstanaste oblike pa se posamič pojavljajo le na Brinjevi gori, v Spodnjem Grušovju in ob Ložnici v Slovenski Bistrici. Po večini mnenj naj bi taki robovi nastali ob sesedanju gline čez rob stojne ploščice, ko so posodo oblikovali na vretenu, naj bi pomenilo tudi primitivnejšo izdelavo (T. 4: 2).62 Kako je bilo s tretjino takih posod pod Pohorjem je težko reči, vsekakor pa je značilno, da so se v Slovenski Bistrici in Spodnji Novi vasi našla le posamična taka dna, podobno kot v Veleniku med poznejšim posodjem.63 Kako je razložiti skoraj polovico takih posod na Brinjevi gori ali tretjino v Spodnjem Grušovju, ostaja za sedaj vprašanje. Različni premeri takih dnov kažejo na različno velike stojne ploskve ali tudi različna vretena, najbrž v širšem časovnem razponu.64 Najbrž tudi izrazitih robov niso namerno oblikovali v nekake prstanaste noge.65 Tako dno je s tega območja doslej znano le pri lončku iz groba št. 40 v Brezju pod Brinjevo goro in ga zato ocenjujemo kot izjemo.66 Na nekaterih dneh brez robov z Brinjeve gore, tako ravnih kot vboklih, so na spodnji strani še vidni krožni pasovi glavničastih črt najrazličnejših oblik z nepravilno oblikovanimi krožnicami (T. 4: 4, 6). V tej obliki so nastali pri odrezovanju posode z vretena s pomočjo vrvice, najbrž tudi pri hitro vrtečem se vretenu.67 Zanimivo je, da jih na drugih najdiščih ni bilo opaziti, niti v najbližjem Spodnjem Grušovju, niti med dobro izdelanim posodjem v Slovenski Bistrici. Tako ravna kot vbokla dna so le redko zaglajena, večinoma pa luknjičava in včasih tudi jamičasto neenakomerna. Taka so postala po odstranitvi s plošče lončarskega vretena, včasih pa mogoče tudi šele z obrabo. Tu in tam je videti še druge sledove: različne nepravilne poteze, plitve vbokline na sredini in le izjemoma kak drug znak — pošev vrezan križ na Brinjevi gori in šibek plastičen krog v Veleniku (T. 4: 1, 5).68 Podobni krogi se najdejo tudi na notranji strani dnov (T. 3: 4, 6). Debelina sten je praviloma v skladu z velikostjo in namembnostjo posod. Izjeme so redke pa še to le v zvezi z dni, ki se zde včasih prekomerno debela, pogosteje pa v primeri s stenami posod tudi nenavadno tanka.69 Na splošno so stene posod debelejše tudi takrat, kadar niso zadosti žgane. Nasprotno pa je med najmlajšo lončenino opaziti skupino posod s tanjšimi, a dovolj trdnimi stenami. Pri takih na Brinjevi gori, a tudi v Slovenski Bistrici, ni vselej jasno, če sploh še pripadajo antiki.70 Gledano v profilu, stene posod po večini niso enakomerne debeline. Pod robovi ustij, ki so skoraj vedno odebeljeni in profilirani, je zožen vrat včasih stanjšan, tudi zaradi nažlebljenosti, prehod v rame pa ponekod odebeljen. Enakomerno odebeljena stena sega nato prek oboda k dnu, kjer se v spodnjem delu trupa pogosto zdebeli. Prehod v dno pogosto sledi smeri zunanje stene vse do dna, včasih pa notranji klek preskoči in je tako dno ob robovih debelejše.71 Tako je pri loncih in večinoma tudi pri skledah in skodelah. Trinožniki imajo steno ob robu v starejših primerih stanjšano, pri mlajših pa razširjeno. Pri pokrovih se stena večinoma zdebeli proti čepastemu vrhu, mnogo redkeje pa proti robu, kjer je sicer pogosto svitkasto odebeljena.72 Skoro tričetrt loncev ima 6—10 oziroma do 12 mm debele stene, pri slabi petini so tudi stanjšane na 6—4 mm, kar pa je debelejših nad 10 mm, jih pripisujemo že shram- benim posodam. Stene lončkov so debele 3—6 mm, tako da posodic s prav tankimi stenami med grobo hišno lončenino na podeželju ni. Tudi debelina sten skled se giblje med 6—10 mm, in to naj višjo mejo presega le pri obeh koničnih posodah v Veleniku.73 Nasprotno pa debelina sten skodel niha med 4 in 10 mm, podobno kot pri loncih. Trinožniki imajo pogosto 6—10 mm debele stene, tanjše so redke, debelejše pa pogo- . stejše, zlasti pri nogah nekaterih večjih posod. Podobno je s pokrovi, zlasti kadar se stena proti vrhu odebeli. Ročajev groba hišna lončenina v glavnem ne pozna. Pojavljajo se le na tistih redkih posodah, ki v peskani glini posnemajo ali preoblikujejo italske vzore. Tako je pri nekaterih okroglih, 2,8 cm debelih ročajih amfor v Veleniku in Spodnjem Grušovju ter pri domačih vrčih s široko odprtino prav tam ter v Slovenski Bistrici.74 Povsem nenavadna izjema je le droben trakast ročaj ob robu (trinožne ?) skodele v Spodnjem Grušovju. Ni pa povsem gotovo, če je antična tista izrazito porozna posoda z Brinjeve gore, ki ima prazgodovinskim podobna uhljata držaja, saj je izdelana povsem prostoročno.75 Zunanja površina posod je bila večinoma dobro izravnana, kar je pri vrtenih posodah nastalo že hkrati z izdelavo. Zato imamo sledove okornejše obdelave z roko le pri redkih posodah, kjer dodelava na vretenu ni vsega zabrisala. Ti se kažejo v Spodnji Novi vasi predvsem na vratu, včasih tudi kot posledica spajanja posebej izdelanega roba ustja z ostenjem.70 Podobno neenakomerno izglajeno zunanjo površino kaže tudi kakšen pokrov, zlasti če je bil izdelan prostoročno.77 Doslej nismo opazili, da bi bila površini katerekoli zvrsti grobe hišne lončenine posvečena posebna skrb. Pri tem mislimo, npr. na glajenje na sij, zaglajevanje še vlažnih sten na povsem gladko površino ali na nanašanje čiste glinaste plasti na hrapave peščene stene.78 Ker tega tudi drugod ni bilo kaj posebno dosti in je danes površina posod zaradi peščenih primesi v glini včasih bolj hrapava, zaradi pogoste luknjičavosti pa tudi ne povsem gladkega videza, jo opisovalci navadno označujejo kot lončenino s hrapavimi stenami (rauhwandiges Geschirr).''9 Ta hrapavost je seveda različna, saj gre pri tem za različne vrste gline, za posodje iz daljšega časovnega razpona ter tudi za posledice dolgega ležanja v različnih vrstah zemlje. Vendar pa 'se hrapavost te lončenine poudarja v odnosu do boljšega antičnega posodja, izdelanega iz čiste gline, ki je imela stene posebej skrbno izglajene ali prevlečene od tankih barvnih premazov vse do lošča. S tem se torej označuje groba hišna lončenina po njenem videzu oziroma je njena površina ocenjena na pogled. Ob tej splošni oznaki pa z dotikom lahko razločimo kaj različna stanja površine, pri čemer vidimo, da so te posode vendarle še dokaj gladke. Različnosti pri tem izhajajo ne le od vrste gline ali načina žganja, temveč tudi od časovnih sprememb, ki so nastale med 1. in 5. stoletjem.80 Pri ocenjevanju površine črepinj glede na dotik smo najdbe razporedili v štiri skupine, med katerimi pa ni vselej jasne razmejitve: gladko 50 °/o komaj hrapavo 35 °/o * im*- -*■ hrapavo 12 % peščeno hrapavo 1 % Sl. Bistrica B. 86 °/o Velenik 79 °/o Sp. Grušovje 76 °/o Sl. Bistrica L. 74 °/o Brinjeva gora 38 °/o Sp. Nova vas 30 °/o Brinjeva gora 46 °/o Sp. Nova vas 35 % Sl. Bistrica L. 26 °/o Sp. Grušovje 22 %> Sl. Bistrica B. 7 °/o Velenik 4°/o Sp. Nova vas 29 °/o Brinjeva gora 13 °/o Sl. Bistrica B. 4°/o Velenik 3 °/o Sp. Nova vas 6 °/o Sl. Bistrica B. 2 °/o Sp. Grušovje 2°/» svetlo rjava 36 % sivo rjava 25 % rdeče rjava 14 % 1. Sl. Bistrica L. 59 °/o Sp. Grušovje 31 % Sl. Bistrica B. 28 % 2. Velenik 50 % Sp. Nova vas 30 % Sp. Grušovje 21 % 3. Sl. Bistrica B. 37 °/o Brinjeva gora 27 % Velenik 16 % 4. Brinjeva gora 36 °/o Velenik 20 % Sl. Bistrica L. 15 % 5. Sp. Nova vas 28 % Sl. Bistrica B. 17 °/o Sp. Nova vas 14 °/o 6. Sp. Grušovje 26 % Sl. Bistrica L. 11 %> Brinjeva gora 7 °/o B. Barve notranje površine svetlo rjava 34 °/o sivo rjava 25 »/o rdeče rjava 9 °/o 1. Velenik 51 %> Brinjeva gora 31 %> Sl. Bistrica B. 18 % 2. Sl. Bistrica L. 39 % Sp. Grušovje 28 % Velenik 16 % 3. Sl. Bistrica B. 38 % Sp. Nova vas 22 »/o Sp. Grušovje 15%> 4. Brinjeva gora 31 °/o Sl. Bistrica B. 17% Brinjeva gora 4 % 5. Sp. Grušovje 31 % Velenik 13 % Sp. Nova vas 2 °/o 6. Sp. Nova vas 24 °/o Sl. Bistrica L. 9 «/o Sl. Bistrica L. 2 »/o C. Barve prelomov dvobarvna 6 % svetlo in sivo rjava 9% rdeče rjava 2% 1. Sl. Bistrica L. 19 % Velenik 11% Sp. Nova vas 6% 2. Sp. Nova vas 9 % Brinjeva gora 10 % Velenik 6% 3. Brinjeva gora 6 % Sl. Bistrica L. 9% Sl. Bistrica B. 3% 4. Sl. Bistrica B. 4% Sl. Bistrica B. 8% Brinjeva gora 2 % 5. Sp. Grušovje 2 °/o Sp. Grušovje 8% Sp. Grušovje 1% 6. Velenik 2 »/o Sp. Nova vas 4% Tabela 2. Količinska razmerja barv sten posod. — Tabelle 2. Mengenverhältnisse der Farben barva preloma barva zunanje strani barva notranje strani vse temno siva — črna različne rjave različne rjave različne sive različne sive temno siva različne rjave različne sive različne rjave različne sive temno siva 428 (44%) 104 (11 %) 76 ( 8%) 26 ( 3%) 45 ( 5 %) različne rjave različne rjave različne rjave različne sive različne sive različne rjave različne sive različne rjave različne sive 130 (13 %) 21 ( 2 %) 11 ( 1 %) 16 ( 2%) različne sive različne rjave in sive različne rjave in sive 58 ( 6 %) 55 ( 5%) dvobarvne Tabela 3. Poglavitne sestave barv prelomov in površin. — Tabelle 3. Hauptkombinationen der rjava 5 % temno siva 12% siva 6 % svetlo siva 2% Velenik 9 »/o Brinjeva gora 17% Sp. Grušovje 17 % Sl. Bistrica B. 2% Sp. Nova vas 7% Sp. Nova vas 15% Brinjeva gora 6 % Sl. Bistrica L. 2% Brinjeva gora 6% Sl. Bistrica L. 9% Sp. Nova vas 5 % Sp. Grušovje 2% Sl. Bistrica B. 3 % Sl. Bistrica B. 9% Sl. Bistrica B. 4 % Brinjeva gora 1% Sp. Grušovje l°/o Sp. Grušovje 3% Sl. Bistrica L. 4 % Sp. Nova vas 1% Velenik 3% Velenik 1 % Velenik 1% rjava 5% temno siva 15% siva 9% svetlo siva 3% Sp. Nova vas 13% Sp. Nova vas 29% Sp. Grušovje 19% Sl. Bistrica B. 7% Velenik 10 % Sl. Bistrica L. 28% Brinjeva gora 11% Sl. Bistrica L. 6% Sl. Bistrica L. 8% Brinjeva gora 16 % Sp. Nova vas 9% Velenik 3% Brinjeva gora 5% Sl. Bistrica B. 14% Sl. Bistrica L. 8% Brinjeva gora 2% Sl. Bistrica B. 4% Velenik 7% Sl. Bistrica B. 2% Sp. Grušovje 1% Sp. Grušovje 1% Sp. Grušovje 5% Sp. Nova vas 1% rjava 7% temno siva 70% siva 5% svetlo siva 1% Sl. Bistrica B. 15 % Sp. Grušovje 73 % Brinjeva gora 6% Velenik 5% Sl. Bistrica L. 15% Brinjeva gora 72 % Sp. Grušovje 6% Sl. Bistrica B. 2% Sp. Nova vas 11 % Sp. Nova vas 68 % Sl. Bistrica B. 3% Brinjeva gora 1% Sp. Grušovje 9% Velenik 68 % Velenik 3% Sp. Nova vas 1% Velenik 5 % Sl. Bistrica B. 65 % Sp. Nova vas 1% Sp. Grušovje 1% Brinjeva gora 3% Sl. Bistrica L. 57 % an den G efässwänden Brinjeva Spodnje Slovenska Bistrica Spodnja Velenik gora Grušovje L. B. Nova vas 186 (41%) 66 (51 %) 17 (32%) 75 (44 %) 34 (43%) 50 (57%) 53 (12%) 11 ( 8%) 8 (15%) 18 (11 V») 9 (12 %) 5 ( 6%) 48 (11%) 15 (12%) 1 ( 2 V») 8 ( 5%) 1 ( IV») 3 ( 3 %) 12 ( 3%) 5 ( 4%) 4 ( 7 %) 3 ( 2 %) 2 ( 2 %) 28 ( 6%) 1 ( 2 %) 7 ( 4 %) 8 (10%) 1 ( 1%) 46 (10%) 14 (11 %) 10 (19%) 35 (21 %) 6 ( 8 V») 19 (22 %) 5 ( 1%) 4 ( 3 %) 1 ( 2 %) 4 ( 2%) 7 ( 9%) . 4 ( IV») 2 ( 1 %) 3 ( 2 %) 2 ( 2 V») . 11 ( 2 %) 2 ( 1%) 1 ( 2 V») 2 ( 2 V») 31 ( 7 V») 9 ( 7 %) 8 ( 5 %) 2 ( 2%) 8 ( 9 V») 26 ( 6 %) 3 ( 2 %) 10 (19%) 7 ( 4%) 7 ( 9 %) 2 ( 2%) Farben der Wandbrüche und an den Gefässwänden Opredelitev črepinj po dotiku temelji tu seveda le na občutju, kar lahko da ob vsakem preverjanju drugačne podatke. Čeprav menimo, da tudi to ne bi bistveno spremenilo gornjih razmerij, moramo seveda govoriti o njih samo pogojno, ker so se zdele včasih razlike le neznatne. Največji del posod ima torej še kar gladko površino, ki je niti talna vlaga med dolgim ležanjem v zemlji ni bistveno načela. Popolna prevlada gladkih in komaj hrapavih površin ob Ložnici v Slovenski Bistrici je tod izjemna, podoben visok odstotek v Veleniku pa je le na videz v zvezi z dokaj visokim odstotkom komaj peskane gline Vzročnega razmerja med obema pojavoma najbrž ni, saj je videti razmerje med izrazito peskano glino in gladko do komaj hrapavo površino na Brinjevi gori (90 : 84) in v Spodnji Novi vasi (91 : 86) že povsem drugačno. Na Brinjevi gori je nekaj črepinj, ki dajejo vtis, da se voščeno svetijo (3 °/o), podobno še v Slovenski Bistrici (1 %).81 Zlasti v Veleniku, posamič pa še drugod, daje nekaj črepinj (14 %) občutek »usnjeno« mehke gladkosti, kar je prejšnjemu pojavu blizu. Nasprotno so tudi izrazito hrapave črepinje dokaj redke, najčešče na Brinjevi gori, medtem ko jih npr. v Spodnjem Grušovju in ob Ložnici v Slovenski Bistrici navidez sploh ni. Vzrokov za izrazito hrapavost, ki je je tukaj, a ne več povsod, skupno komaj 13 o/ft je iskati predvsem v sestavi gline in manj v poznejših poškodbah površine. Le pri redkih posodah je bila vrhnja plast tolikanj načeta, da se primešana zrnca, — kolikor so se ob luknjičavih površinah še ohranila, — pod prsti dobro čutijo. Po navadi je ostrejša hrapavost odvisna od zrnatosti kremenčevega peska, ki je pri nekaterih zvečine dobro pečenih posodah jasno občuten. Tu gre za časovno različne pojave, saj je bolj raskava površina npr. v Ptuju značilna za nekatero mlajšo lončenino kot jo najdemo na Brinjevi gori.82 V Spodnji Novi vasi so v tej skupini različne posode — lonček, lonci, trinožniki, pokrovi — ki so danes sioer različno hrapavi, vendarle pa dokaj enotni po glini in žganju, tanjših sten in temno sive barve.83 Po obeh lončkih—»pivskih čašah« od tam in iz Slovenske Bistrice, ki sodita v to skupino, lahko ugotovimo, da gre za tuje, tokrat očitno poetovijske izdelke.84 Po posebni peščeni zvrsti gline z danes izrazito peščeno hrapavo površino se zlasti v Slovenski Bistrici in Spodnji Novi vasi kot prav tako tuj (poetovijski ?) izdelek kaže nekaj fragmentov posod-loncev od malih do velikih shrambenih posod, a tudi trinožnikov.85 Močno peščena glina je tudi obilneje sljudnata, a nikdar porozna. Če ne upoštevamo Ptuja, potem ji je najbolj podobna prav tako svetlejša siva domača lončenina iz osrednjih Slovenskih goric z Osekom kot središčem.86 Čeprav izrazitih tipoloških značilnosti pri teh desetih kosih ni, je po profilu trinožnika iz Slovenske Bistrice očitno, da gre za posodje iz 2.—3. stoletja, ki mu bo poreklo, — kolikor ni ptujsko, — šele treba ugotoviti.8’ Žganje posod Po izbiri gline in njenih primesi ter oblikovanju posod se nam njihove nadaljnje lastnosti kažejo kot posledica naslednjega postopka — žganja. Od tega so odvisni barva posod zunaj, znotraj in v prelomih, čvrstost sten ter drugi pojavi, npr. predvsem luknjičavost. Medtem ko o barvanju grobe hišne lončenine tudi tu nimamo zadostnih dokazov, bomo okraševanje posod, čeprav so ga opravili že pred žganjem, obravnavali zatem.88 Dobrih tričetrt posod je bilo zunaj rjave barve v različnih odtenkih, med katerimi so svetlo in sivo rjavi prevladovali. Temnejši rdeče rjavi (in rdeči) so bili pogostnejsi le na nekaterih najdiščih, rjavi pa so bili sorazmerno najštevilnejši na Brinjevi gori, v Spodnji Novi vasi in Veleniku (tabela 2 a). Preostala petina posod je bila sive barve, največkrat temne, izjemoma pa tudi svetle. Tretjino posod grobe hišne lončenine s teh najdišč smemo po pregledu črepinj oceniti kot izrazito svetlejše posodje rjavih odtenkov, medtem ko druga četrtina sivo rjavih loncev sodi k temnejšemu posodju. Rjavi lonci so v Spodnjem Grušovju skoraj vsi rdečkastih odtenkov, kar se manj izrazito, — razen v Spodnji Novi vasi, — ponavlja še na drugih najdiščih. Le v izjemnih primerih, npr. v Slovenski Bistrici, prehaja ta barva že povsem v rdečo.89 Tudi število sivih posod občutno niha med najdišči. Nekatere od temnosivih posod bi lahko imenovali že črne, a tudi svetlo sive so zelo redke. Te se sicer pojavljajo na vseh najdiščih, a v več primerih predvsem na Brinjevi gori in v Slovenski Bistrici.99 Po zvrsti so te posode v Slovenski Bistrici samo lonci, na Brinjevi gori pa so med njimi še skodela in dva trinožnika.91 Po barvi notranje površine posod je razmerje v celoti in po najdiščih v glavnem podobno, čeprav pri tem ne gre vselej za iste posode (tabela 2 b). Razlike so predvsem v rjavi barvi, ki je v Veleniku, Spodnji Novi vasi in Slovenski Bistrici sedaj številnejša. Tam (ob Ložnici) in v Spodnji Novi vasi skoraj ni posod z rdeče rjavo notranjostjo, v vzhodni Slovenski Bistrici pa je ta nekajkrat rdeča. Pri sivih barvah se je pokazalo, da je temno sivih notranjosti posod na nižinskih najdiščih občutno več. Ponekod je notranjost, zlasti na Brinjevi gori, pogosteje siva, v Veleniku pa tega sploh ni. Prav tako je pogostejša svetlo siva barva notranjosti, predvsem v Slovenski Bistrici in Veleniku. Podrobnejše primerjanje barv zunanje in notranje površine bi o izdelavi in rabi posod povedalo več, če bi pritegnili še druge podatke, npr. kako se to odraža pri posameznih zvrsteh posod. O postopku in učinkovitosti žganja pa se je mogoče precej natančneje poučiti pravzaprav šele ob podrobnejšem opazovanju barv prelomov, ki so od stopnje žganja najbolj odvisne in niso podlegle poznejšim zunanjim vplivom (tabela 2 c).92 Najpomembnejše pri tem je, da so barve prelomov v obratnem sorazmerju z barvami obeh površin, pri čemer temno siva oziroma že kar črna prevladujeta. Glina teh posod je bila večinoma nad polovico, v Spodnjem Grušovju in na Brinjevi gori pa celo do tričetrt primerov temno žgana. Svetlo sivi prelomi so tudi tu izjemno redki in se posamič pojavljajo predvsem v Veleniku in na Brinjevi gori." Prelomi rjavih odtenkov v celoti ne dosegajo niti petine vseh najdb, kar velja za vsa najdišča razen v Slovenski Bistrici, kjer je takih primerov nekoliko več. K tem osnovnim podatkom je treba dodati še dvoje. Najprej ima 59 °/o temnosivih oziroma črnih prelomov oba robova ali tudi le enega od njiju večinoma rjave ali svetlo ter rdečkasto rjave barve. Taki robovi so včasih tudi do 3 mm debeli, večinoma pa znaša debelina, ki je včasih na vsaki strani različna, okrog 1 mm. Poleg taVih, — trakastih, — robov pa je obrobje v četrtini primerov že povsem tanko, — listasto, — in zato komaj opazno. Po najdiščih se črepinje s takimi robovi v odstotkih zvrste takole: Brinjeva gora — 68 %, Spodnje Grušovje — 43 %, Slovenska Bistrica B. — 44 9/0 in L. — 11 %, Velenik — 4 «/o in Spodnja Nova vas — 8 9/0.94 Včasih ima kakšen prelom obrobji različne barve, zelo poredko pa so obrobja svetlo ali temno siva.95 Za postopek in stopnjo žganja so pomembni ne le seštevki, temveč tudi medsebojne sestave barv prelomov in površin. Teh je bilo na Brinjevi gori doslej ugotovljenih 80, v Spodnjem Grušovju 66, v Slovenski Bistrici L. 35 in B. 81, v Spodnji Novi vasi 44 in v Veleniku 46. Najveqji del teh sestav različnih barv se pojavlja posamič, zato nudijo nazornejši vpogled v morebitne zakonitosti obarvanja gline med žganjem predvsem najštevilnejše skupine, ki so podane na tabeli 3. Čeprav o postopkih žganja posod grobe hišne lončenine nimamo na voljo drugih primernih opazovanj, moremo tu zbrane podatke soočiti z nekaterimi poprejšnjimi navedbami pri drugih piscih. Tako presojajo rjavo (naravno?) barvo preloma kot posledico nedovoljnega žganja.96 Sivi, temno sivi in črni prelomi pomenijo najpogostnejše in v glavnem dobro žganje tako pri prazgodovinskem kot zgodnje srednjeveškem posodju.97 Enaki prelomi z drugobarvnimi robovi pa naj bi bili posledica naglega (in kratkega) žganja pri veliki vročini; ko se je ob robovih že izvršila oksidacija, sredica pa je ostala še temnejša.98 Primerjave s temi dognanji so za grobo hišno lončenino še ustrezne, saj so tudi to posodje na antičnem podeželju žgali v preprostih pečicah na podoben način.99 Drugačne učinke žganja moremo pričakovati predvsem pri posodah, ki so jih izdelali v mestnih lončarskih delavnicah z večjimi pečmi in drugačnimi toplotnimi učinki. Za sedaj nam primerjanje s takih gradivom še ni mogoče, ker ni na voljo ustreznih tehnoloških ocen.100 Mikroskopsko opazovanje nekaterih vzorcev z naših najdišč je pokazalo, »da so črepinje, ki so skoraj črne, manj pečene, ker so tudi pod mikroskopom glinasti drobci močno temno obarvani, — od organskih snovi, ki so delno karbonizirale, niso pa še razpadle«.101 To potrjuje tudi prisotnost kremenčevih in apnenčevih zrnc v glini temno sivo-črno žganih brinjegorskih posod. Predvsem nas ta opozarjajo na zgornjo toplotno mejo, saj se kremenčeva zrna prično spreminjati pri 573° C, medtem ko apnenec CaC03 razpade v CaO nekako pri 800° C.102 Večja učinkovitost žganja se tako odraža v prehodu k drugim barvam prelomov — sivi in rdeči, kar je odvisno tudi od vrste gline ter seveda v stopnji razpada kamnitih primesi. Kar zadeva glino, »v sivih glinah verjetno nastopa fero - železo (Fe2+), ki pri žganju oksidira in preide v feri-železo (Fe3+), ta pa na splošno obarva kamnine rjavo do rdeče«.103 To bi pomenilo, da so nekatere posode iz sive plastovite gline, kjer do tega procesa še ni prišlo, manj pečene, kar bi se dalo preverjati tudi s stopnjo luknjičavosti. Poleg vrste gline imata na barvo žgane gline pomemben vpliv še trajanje žganja in ustrezna stopnja vročine.104 Pri tu obravnavanih vzorcih s temno sivim-črnim prelomom imata na Brinjevi gori dve tretjini drugobarvna, večinoma rjava obrobja. Ob hkratni dobri ohranjenosti kamnitih zrn obeh zvrsti bi to pomenilo, da so posode pekli ob razmeroma nizki vročini, a zato morebiti dalj časa. Po drugi strani pa ima taka obrobja tudi skoraj polovica posod iz Spodnjega Grušovja, vzhodne Slovenske Bistrice in Velenika, kjer so kamnita zrna že večinoma razpadla, barva prelomov pa ni bistveno drugačna. Na Brinjevi gori je mogoče opazovati različne stopnje tega dogajanja tudi po stanju apnenčevih zrn. Ta so namreč ponekod ohranjena tudi še v rdeče rjavem obrobju, debelem včasih celò do 4 mm, drugod pa so ostala le še v ožjem pasu temno sive oziroma črne sredice, medtem ko je obrobje že luknjičavo. V Spodnjem Grušovju in Spodnji Novi vasi je med najdbami dobra petina rdečkasto rjavih posod, v Slovenski Bistrici skupno že skoraj polovica, vendar gre pri tem najbrž še vedno prej za spremembe med žganjem kot za posledice morebitnega požara. Očitne sledove ognja v ilovnatih tleh smo opazili le v Veleniku, kjer pa kljub temu ni npr. rdeče prežganih črepinj.105 Po že omenjeni izdelavi brinjegorskih posod nam tudi njihove stopnje žganja vendarle kažejo srednje dobro kakovost lončenine — dovolj čvrste stene, v 72 % primerov temno žgane ter v tretjini primerov le malo ali nič luknjičave.106 Le 8% črepinj ima rjave prelome s podobnimi barvami površin, pri čemer gre za enako čvrste stene, v katerih so se ob običajni površinski luknjičavosti pogosto ohranila apnenčeva zrna.107 Stopnja žganja je bila torej približno enaka, na drugačno barvo gline pa so morebiti vplivali drugi vzroki, npr. manj organskih snovi in več železa v glini ali pa, sodeč po profilih takih posod, drugačni postopki žganja v poznejšem obdobju. To poslednjo domnevo bi potrjevale tudi najdbe v Spodnjem Grušovju, kjer je razmerje med temno sivo do črno ter rjavo žganimi prelomi podobno (74 %> : 19 %). Tudi tu sodi večji del posod z rjavimi prelomi, tokrat, — z izjemo ročaja amfore, — vseskozi luknjičavih sten k mlajšim oblikam.108 Kot je bilo pričakovati je stanje v Slovenski Bistrici že nekoliko drugačno. Tu sta med najdbami iz Ložnice (z razmerjem 56 %: 24 %) med črepinjami z rjavim prelomom sicer dva primera poznih trinožnikov, vse drugo pa je časovno manj izrazito.100 Pri stavbah ob Bistrici (z razmerjem 56 °/o : 30 %) imajo črepinje z rjavimi prelomi tudi po drugačnem (peščenem) sestavu gline poseben značaj in le manjši del izmed njih sodi med najmlajše najdbe.110 V Spodnji Novi vasi (z razmerjem 69 °/o : 20 %) ima rjave prelome nekaj črepinj zgodnjih loncev iz luknjičave ter nekaj drugih iz močno peščene gline, pri čemer nam stopnjo žganja enkrat nazorno kaže črepinja s tankim pasom temno sive sredice.111 Kot že v Slovenski Bistrici ima podobne prelome tudi nekaj nog večjih trinožnikov ter ostanki uvoženega shrambenega lonca.112 V Veleniku (z razmerjem 62 °/o : 26 °/o) so med posodami z rjavimi prelomi spet tipološko mlajše oblike loncev, lončkov in skled, a sem sodijo tudi ročaj amfore ter črepinje loncev z valovnico.113 Najznačilnejši skupni imenovalec posod z rjavimi prelomi so tako najdbe iz poznejšega obdobja, čeprav se tudi tam pojavljajo bolj posamično. Zato pri njih, a zlasti pri vseh drugih, s preprostim opazovanjem ni mogoče zanesljivo razložiti vzrokov za nastanek take barve gline; med katerimi so npr.: sledovi prvotne (naravne?) barve gline ob slabem žganju, z oksidacijo presežena črna barva žganja na rjavo in rdeče rjavo, drugačne primesi v glini doma izdelanih ali drugod nabavljenih posod, novi postopki pri pripravi gline in žganju v drugih obdobjih in podobno.114 Črepinje z dvobarvnimi prelomi se pojavljajo v enajstih različicah, med katerimi so najštevilnejše tiste z rjavo zunanjo in temno sivo — črno notranjo polovico (46 %) ter obratne (29 °/o). Tu gre očitno za različne stopnje žganja, ki se pojavljajo v vseh obdobjih antike. Največkrat je rjava plast stene, bodisi zunanja ali notranja, tanjša od temno sive — črne, medtem ko so obratni pojavi kar izjemni.115 Ob mnenju, da gre pri tem za neenakomerno žganje posod ter da so (naravno) rjave barve znak šibkega, rdeče rjave pa močnega žganja (z oksidacijo), bi si obe vrsti razporeditve barvnih plasti morebiti lahko razložili že s tem, kako so bile posode položene v peč.116 Plasti raznih barv so nastale verjetno ob različnih temperaturah, saj imajo npr. vzorci z Brinjeve gore skoro vedno ohranjena apnenčeva zrnca, na vseh drugih najdiščih pa prevladujejo (večinoma drobno-) luknjičave črepinje ali pa v Slovenski Bistrici B. včasih tudi peščene. Na Brinjevi gori lahko opazimo tudi nekaj časovnih razlik: zgodnje (latenske) črepinje so v ožjem pasu rjave na zunanji strani, nekatere pozne črepinje z valovnico pa imajo tanjša rjava obrobja le znotraj.117 V drugih posamičnih primerih gre za zveze rjavih ali sivih barvnih odtenkov. Le en prelom je pokazal svetlo sivo (zunanjo) plast, saj je ta barva žganja tudi sicer izjemna.118 Zelo redko se barve površin ujemajo z barvami preloma in zlasti temno sive oziroma črne plasti imajo skoraj vedno svetlejšo rjavo površino. Od kakovosti gline oziroma njenih primesi ter stopenj žganja je odvisna luknjičavost (poroznost) sten posod, ki se za vse zvrsti kaže takole: gosto (T. 3: 3) 15 % zmerno (T. 3: 1) 52% skromno (T. 3: 5) 19 % nič (T. 3: 6) 14 % Brinjeva gora 27 °/o Sp. Nova vas 9 % Velenik 8 °/o Sl. Bistrica B. 7 % Sl. Bistrica L. 2 % Sl. Bistrica L. 83 % Sp. Grušovje 69 % Sl. Bistrica B. 54 °/o Velenik 54 % Sp. Nova vas 51 % Brinjeva gora 41 % Velenik 29% Sl. Bistrica B. 28 % Sp. Grušovje 23 % Brinjeva gora 15 % Sp. Nova vas 15 % Sl. Bistrica L. 15 % Sp. Nova vas 25 % Brinjeva gora 17o/0 Sl. Bistrica B. n o/0 Velenik 9o/0 Sp. Grušovje 8 % Zmerna in skromnejša luknjičavost površine posod je značilna za skoraj tri četrtine celotne lončenine in tako presega luknjičavost ostenij, ki zajema slabo polovico posod, za polovico. Najmanj, le nekaj čez polovico, je takih posod na Brinjevi gori, kjer pa se razmerje izravna s precej višjim odstotkom gosto luknjičavih sten, čeprav znaša luknjičavost ostenij tu le 7 °/o. Največ gladkih sten je na Brinjevi gori, kjer se pojavlja izrazito pozna lončenina, v odstotkih pa je na prvem mestu Spodnja Nova vas, kjer je, — med nižinskimi najdišči, — največ posod iz močno peskane (uvožene) lončenine. Obsegajoč tako dobre štiri petine vseh posod je luknjičavost ena poglavitnih značilnosti grobe hišne lončenine in sicer pri vseh zvrsteh posodja. V nekaterih primerih so zunanje in notranje stene posod precej različno luknjičave, kar najbolje kažejo najdbe iz Spodnjega Grušovja in Brinjeve gore. Na tem najdišču ima petina posod luknjičavo le eno stran, pri čemer je tistih z luknjičavo notranjostjo več od drugih, kar se drugod skoraj ne pojavlja. Poglavitni vzrok za luknjičavost so, kot znano, primesi, ki pri žganju posod razpadejo. Pri površinski luknjičavosti se to pričenja dogajati že pri sušenju gline, ko se ob različnih stopnjah krčenja sestavnih delov glinaste vezi razrahljajo, izpadanje mineralnih zrn pa se močno poveča ob žganju.119 Do prave podobe tega dogajanja med žganjem bo moč priti šele z mineraloško analizo vzorcev grobe hišne lončenine, kar se pri drugih vrstah posodja že uspešno preizkuša.120 Najčešči vzrok luknjičavosti pa je tudi na naših najdiščih primes apnenca, ki, — poleg organskih sestavin, — najprej prične razpadati.121 Kolikšen je pri tem delež drugih sestavin, npr. v nečisti glini, še ne moremo zanesljivo pojasniti, verjetno pa je manjši kot pri lončenini poprejšnjih dob.122 Čeprav se luknjičavost pri grobem posodju pojavlja že v zgodnjih prazgodovinskih obdobjih, je za antiko (in zgodnji srednji vek) še posebej značilna. Neposredni vzroki za njeno nenavadno razširitev ob koncu latenske dobe najbrž še nikjer niso dodobra dognani, zato jih tudi tu ne bomo mogli zadovoljivo razložiti.123 Med pozno-latenskimi črepinjami na Brinjevi gori se taka luknjičavost komaj pojavlja, čeprav so bile te posode izdelane iz podobno mešane gline. Na Pošteli npr., kjer so take najdbe izrazitejše, a glina po sestavi drugačna, se luknjičavost pojavlja šele na izrazito antičnih črepinjah.124 Nasprotno pa W. Schmid poudarja »luknjičast videz sten« latenske lončenine v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, čeprav, — kot kaže, — misli s tem tudi na vso ranoantično grobo lončenino tega najdišča.125 Luknjičavost te lončenine traja potem v različnih pojavnih oblikah vse do 4. stoletja kot vidimo na našem gradivu iz Spodnjega Grušovja in Brinjeve gore. Ostankov lončenine pri stavbi A v Slovenski Bistrici je bilo premalo, da bi lahko za to obdobje posplošili dejstvo, da tam luknjičavih posod ni bilo.126 Zato pa opažamo na Brinjevi gori, da se luknjičavost v manjšem obsegu (na notranjih stenah posod) nadaljuje še na posodah, ki po svoji obliki in okrasu predstavljajo posebno skupino ob koncu antike.127 Na podoben način in skupno z nekaterimi drugimi sorodnimi značilnostmi antične grobe hišne lončenine traja luknjičavost še na zgodnje srednjeveških posodah iz grobišč.128 Najbrž lahko vidimo v tem nepretrganost tehnoloških postopkov, ki ji šele iščejo zanesljivih povezav.129 Po današnji trdoti gline kažejo pregledane črepinje posod precej enovito podobo, saj lahko njihove stene v veliki večini označimo kot trdne. Čeprav neke ostre meje ni, je v dobri desetini primerov opazno, da imamo opravka tudi z zelo trdimi stenami posod, ni pa med njimi takih, ki bi bile zveneče trde.130 Po številčnosti in razmerjih prednjači pri teh črepinjah Brinjeva gora, kjer gre največkrat za lonce, v precej manjši meri pa še za sklede, trinožne in navadne skodele ter pokrove. Skupna lastnost zelo trdega brinjegorskega posodja je s kremencem mešana temno sivo žgana glina, ki ostenij nima luknjičavih, površino pa le v polovici primerov. Nekaj več takih črepinj je bilo še v Slovenski Bistrici, Spodnji Novi vasi in tudi Veleniku. Tukaj imajo iste lastnosti, le da so ob močno luknjičavo žganem posodju videti bolj izjemne.131 Nekoliko manj velja to za Spodnjo Novo vas, kjer je ta del lončenine videti kot izrazitejši (uvoženi) tujek med sicer grobo domačo posodo, zlasti npr. edino tu najden shrambeni lonec.132 Prav tako sodijo k tujim izdelkom enako izdelani trinožniki in nekateri pokrovi.133 Iste lastnosti zelo trdih posod imajo torej na Brinjevi gori in na nižinskih najdiščih različno poreklo. V Veleniku, v manjši meri v Spodnji Novi vasi in posamič še ponekod drugod je bilo tudi nekaj črepinj posod, katerih stene so krhke ali drobljive. V Veleniku je obojih kar tretjina, in sicer izključno loncev, kakršni so se našli tudi v Spodnji Novi vasi. Od drugih zvrsti so bili vmes še skledi, skodela, lonček in trinožnik.134 Kakih posebnosti glede peskovitosti in luknjičavosti med njimi ni bilo opaziti, žganih pa je bila približno polovica črno, polovica pa rjavo.135 Kolikor ne gre pri nekaterih primerih za slabše žganje, bi vzroke za tako stanje — v Veleniku — mogli iskati tudi v drugačni sestavi tamkajšnjih (ilovnatih) tal, ki so povzročila tudi večje razjedenosti površin (kar četrtina najdb) tam pobranega posodja. Še posebej velja to za danes drobljive črepinje, ki nekoč najbrž niso bile take, saj bi taki lonci ne bili uporabni.136 Pri nekaterih redkih primerih prhkosti črepinj bi kazalo misliti tudi na posledice požara, saj so včasih takšne črepinje nekaterih posod iz žganih grobov, če so bile poprej položene na grmado.137 Take posledice ognja bi se morale pokazati tudi v različnih barvnih lisah na stenah posod. Lise sicer so, najštevilnejše v Slovenski Bistrici, poredkeje pa tudi drugod. Nikjer niso tako izrazite, da bi lahko zanesljivo ločevali med tistimi od žganja in onimi od poznejših učinkov ognja bodisi pri kuhi, bodisi pri požaru. Lise so skoraj vselej črne oziroma temno sive barve, so na svetlejši površini in večkrat na zunanji kot na notranji strani posod, včasih pa tudi na obeh straneh. Pojavi Skupno Brinjeva gora Spodnje Grušovje Slov. L. Bistrica B. Sp. Nova vas Velenik j lise na obeh straneh 18 4 7 3 4 lise na zunanji strani 66 11 4 4 28 8 11 lise na notranji strani 41 12 7 2 14 4 2 potemnjen rob posode 44 17 10 3 8 5 1 temna zunanja površina 30 12 3 4 7 2 2 temna notranja površina 66 18 6 13 18 7 4 sledovi počrnjenosti: na obeh straneh 13 10 3 na zunanji strani 21 — 8 — 3 9 1 na notranji strani 23 — 6 2 10 4 1 sledovi sive površine: na obeh straneh 151 113 12 — 13 1 12 na zunanji strani 197 87 39 10 40 5 16 na notranji strani 118 52 22 3 26 4 11 Na vseh najdiščih je bilo pri nekaterih svetlejših posodah opaziti temno sive robove loncev, ne da bi pri tem mogli zanesljivo razločiti, ali gre za namerno barvanje oziroma prevleko.138 Še najprej se zdi, da so to najbrž le posledice rabe posod, možno pa bi bilo, da je do tega prišlo še pri (neenakomernem) žganju. Kaj izvira od rabe v kuhinji bi se lahko vprašali tudi pri posodah, večinoma loncih, ki imajo notranjo, — ali redkeje zunanjo, — stran temno sive do črne barve, pri tem pa je druga stran izrazito svetlejša, po navadi svetlo rjava. Odločilna je pri tem najbrž barva preloma, ki je pri 60 % posod s temno notranjo stranjo povsem temno siva oziroma črna, pri nadaljnih 23 % takih primerov pa je taka le v notranji polovici preloma. To govori za posledice žganja, tako da bi za prvo domnevo, — kuhinjsko rabo, — prišle v poštev predvsem posode z rjavimi prelomi (14%), med katerimi so skoraj izključno lonci.139 Pri posodah s poprej drugačno barvo notranje površine so temno sivo potemnjenost morebiti povzročila nekatera živila, bodisi ob kuhi, bodisi ob shranjevanju.140 Samo na zunanji strani je temno siva do črna površina posod verjetno največkrat nastala že v lončarski peči, če upoštevamo, da je 90% prelomov enake barve. Le dvakrat ima črn prelom na notranji strani rjavo obrobje, enkrat pa je v celoti rdeče rjave barve.141 Tudi tu gre, z izjemo ene same sklede, za lonce, ki so bili morebiti tako položeni v peč, da se je le notranja stran obarvala rjavo ali sivo.142 Zanesljivo poznejšega porekla so sledovi črne prevleke na razmeroma skromnem številu (5 %) posod. Opaziti jih je bilo v neznatnih krpicah tako na zunanji kot notranji, nekoliko redkeje pa tudi na obeh straneh. Verjetno je bilo takih posod še več, a je prevleka odstopila že zaradi talne vlage tekom stoletij, včasih pa se njihovi že itak borni ostanki izgube še med mokrim čiščenjem črepinj. Ker so ti sledovi večinoma izredno skromni, se brez podrobnejšega preverjanja ne da razločiti, kaj je od tega nastalo od osajevanja na ognjišču in kaj so lončarji namenoma črno prevlekli oziroma pobarvali.143 Razen dveh so vse take posode zunaj in znotraj (73 °/o) svetlejših rjavih barv, a to samo po sebi vzrokov počrnjevanja še ne pojasnjuje. Največkrat so taki sledovi na loncih, od drugih posod pa predvsem na trinožnikih.144 Zanimivo je, da tega doslej ni bilo opaziti na lončenini z Brinjeve gore, izjemno redko pa je še ob Ložnici v Slovenski Bistrici in v Veleniku. Če gre pri obojestranskih počrnitvah morebiti tudi za namerno dimljenje med žganjem, je težko reči, saj dajejo tak videz le redke črepinje.145 Drug mnogo številnejši pojav so ostanki sive oziroma sivo rjave barve nad pi-votno večinoma svetlo rjavo podlago. Tu je razpon sledov nenavadno širok: od celotne površine do neznatnih krpic, zato tega pojava brez preverjanja še na drugih najdiščih ne moremo zanesljivo razložiti. Vsesplošna in enovita razširjenost z vseh najdišč pod Pohorjem opozarja na skupno zakonitost nastajanja, kar pri tem namerno barvanje najbrž izključuje. Dejstvo je le, da je bila površina takih posod najpoprej svetlo rjavo do rdeče žgana in je današnjo sivo do sivo rjavo barvo oziroma prevleko dobila šele pozneje. V mnogih primerih se je taka površina po propadu posod v talni vlagi (in ob umivanju?) spet ogolila na prvotno barvno podlago. Tu ostaja sedaj nepojasnjeno, ali je bila ta prvotna (svetlo rjava in podobna) barva tudi resnična površina za rabo namenjenih posod, ali so jo s sivo prevleko oskrbeli že lončarji, ali pa so posode dobile to barvo z rabo ali celò pozneje in nam današnje ogolitve kažejo le propad nekdanje površine. Vsaj v nekaterih primerih, ki smo jih zasledili predvsem pri črepinjah v Spodnji Novi vasi, ko gre za prevleko rjave barve, se zdi, da so posode včasih pobarvali že lončarji.1453 Na teh dveh najdiščih je sivih prevlek le četrtina oziroma slaba desetina, medtem ko se drugod odstotek takih primerov vrti okrog polovice. Nekoliko več je bilo tega opaziti na zunanji strani posod, kar velja za vsa najdišča razen za vzhodno Slovensko Bistrico. Okras Pri opisu krašenja grobe hišne lončenine je bilo sicer mogoče zbrati precej podatkov, vendar vsi skupaj še vedno ne dajejo zadostne podlage in tako bo marsikatero oceno potrebno še preverjati. Gre namreč za to, da razpolagamo pri raziskanih vzorcih v največji meri le s črepinjami posameznih delov posod, pri katerih lahko včasih bolj, včasih pa manj zanesljivo sklepamo o manjkajočem. Zato smo se pri razporejanju okrasja držali predvsem obstoječih vzorcev in pri preglednicah izpustili črepinje z gladko površino, pri katerih ni vselej jasno, ali gre v resnici za neokrašene posode ali pa le za take dele njihovega ostenja. Gladkost sten, a z enakim pridržkom, je upoštevana samo pri hkratnih pregledih obeh površin črepinj, in sicer le za notranje strani posod, ker v takih primerih ne gre za krašenje, temveč za tehniko obdelave. Kljub absolutnim številkam nudijo preglednice le začasno pojasnilo, ki kot celota odseva dejansko stanje, v podrobnem pa je morebiti v tem ali onem manj zanesljivo. Medtem ko posode te vrste po zunanji površini očitno (a z izjemo počrnjevanja) niso bile posebej barvane, temveč so obdržale barvo gline po stopnji žganja ali tudi po posledicah poznejše rabe, sta bili vsaj dve tretjini posod okrašeni z vglobljenimi vzorci. Ti so bili izvedeni na različne načine, med katerimi v enakem razmerju prevladuje gosto brazdanje ožjih ali širših plitvih črt. Sledi mu dolbenje različno širokih žlebičev medtem ko so drugi načini, — vrezovanje črt, vtiskanje jamic, oblikovanje reber, -I mnogo redkejši ali celo izjemni.146 posamezne okrasne prvine: einzelne Verzierungselemente: nabrazdane glavničaste črte geriefelte Kammstriche vdolbeni žlebiči eingekehlte Rillen vrezane žlebičaste črte eingekerbte Rillenlinien vrezane črte eingeritzte Linien vtisnjene jamice eingepresste Grübchen nadvignjena rebra, izbokline erhabene Rippen, Buckel I Primeri Beispiele T. 6—8 T. 9 T. 10: 1—4 T. 10: 5—6 T. 11: 1—2 T. 9: 5 Skupno Insgesamt 332 (63 °/o) 123 (23%) 36 ( 7 %) 21 (4%) 12 (2%) 6 (1%) Brinjeva gora 119 (53 %) 55 (24%) 26 (12%) 14 (6%) 9 (4%) 3 (1%) Spodnje Grušovje 59 (77 %) 12 (16%) 1 ( 1%) 3 (4%) 1 (1%) 1 (1%) Slovenska Bistrica L. 14 (61%) 9 (39%) • • Slovenska Bistrica B. 67 (68%) 28 (28%) 1 ( 2%) 2 (2 %) Spodnja Nova vas 39 (68%) 7 (12%) 7 (12%) 2 (4%) 2 (4%) Velenik 34 (69 %) 12 (25%) 1 ( 2 %) 2 (4%) Tabela 4. Razširjenost okrasnih prvin. — Tabelle 4. Verbreitung der Verzierungselemente Najpogostnejše so torej gosto, a plitvo nabrazdane črte, ki so zelo redko povsem (že vrezano) tanke (T. 7: 2), največkrat široke okrog 1 mm (T. 7: 1—5) in redkeje do 3 mm široke žlebaste oblike (T. 7: 3). To je odvisno od uporabe različnih priprav, o katerih pa še ni povsem zanesljivih predstav.147 Očitno so bili to nazobčani predmeti, katerih poteze spominjajo na sled glavnika, zaradi česar se, — po nemškem vzoru, — zanje največkrat tudi uporablja izraz »glavničast okras« (Kammstriche),148 To je seveda le prispodoba, saj je bilo to krasilno orodje najbrž široko le nekaj centimetrov, kar se da ugotavljati po širinah posameznih poteznih pasov (npr. T. 7: 4—5).149 Kljub temu ostajamo tu že zaradi tradicije pri takem poimenovanju, saj je še najbližji stvarni obliki tako obdelane oziroma okrašene površine. Pri tem je treba spomniti, da se pogosto za enak okras uporablja tudi izraz »metličast okras« (Besenstriche), kar daje vtis, da posamezni pisci zavzemajo do tega pojava drugačno stališče ali pa puščajo razlike med obema zvrstema vnemar.150 Tudi tu gre v bistvu le za prispodobo, ki naj bi po logiki predstav pomenila manj enakomerno, neskrbno izvedene poteze s podobnim orodjem.151 Pri tem moramo hkrati misliti predvsem na tiste pokončne ali poševne poteze, ki so bile na površino posode nanesene s prosto roko po njeni izdelavi. Take vrste je tudi okras poznolatenskih posod, ki je po veljavnih razlagah tudi vzornik antičnemu krašenju.152 Primere latenskih oblik in antičnega posnemanja nudi med obravnavanimi najdišči le Brinjeva gora (T. 5), medtem ko je navpičen, a že bolj »glavničast« okras kot latenska tradicija prisoten predvsem še v Spodnji Novi vasi.150 V smislu te razlage bi torej lahko rekli, da je »metličast okras« značilen predvsem za pozne keltske in zgodnje antične posode, a tudi Za neskrbne prostoročne poteze v vsej antiki, pri čemer navpičnih potez obeh vrst najbrž ni mogoče vselej dovolj določno razmejiti. Tak način krašenja oziroma obdelave površine posod bo najbrž mogoče bolj razjasniti šele po skrbnejšem opazovanju take lončenine in morebiti tudi po lastnih poskusih posnemanja. Ob sedanjem poznavanju namreč ostaja še vrsta nejasnosti, npr. s čim so bile izvedene poteze zelo tankih črt, ali so različne širine in oblike črt posledica obrabljenosti orodja, odkod različne oblike na isti posodi ipd.154 Največkrat so glavničaste črte nabrazdane na posode vodoravno, kar pomeni, da so nastale že ob obdelavi površine posode še med vrtenjem na kolovratu. Kot že znano, pri tem obdelovalcu ni šlo vselej samo ali izrazito za okras, temveč je, — s kakšno drugo prožnejšo pripravo? — pogosto najbrž le oblikoval površino.155 Da je to res, dokazujejo s takimi črtami pokriti tisti spodnji deli posod, npr. nekaterih skodel in trinožnikov, kjer okras skoraj ne pride do izraza (T. 9: 4). Razen tega imajo različne poteze takih črt tudi notranje stene nekaterih loncev in drugih posod, kjer je prav tako očiten prej oblikovalni kot krasilni namen izdelovalcev (T. 3: 2—3, 5). Vodoravne glavničaste črte so na vseh najdiščih najčešče, kar pomeni, da gre za obliko obdelave površine posode med vrtenjem na vretenu, ki je lončarji pred antiko še niso poznali, po antiki pa le poredko posnemali.156 Drug pogost, a na grobi hišni lončenini že mnogo manj številen način krašenja površine posod je dolbenje izrazitih, a različno širokih in oblikovanih žlebičev, ki ustvarjajo bolj ali manj valovite ploskve z različno izrazitimi vmesnimi žlebiči (T. 9).157 Tu gre izključno za postopek ob vrtenju, priprave zanj pa so bile lahko) že prst ali topi konci paličic, ki so vdolbli žlebiče različnih širin in profilov. Na podoben način so nastale tudi izrazito vrezane žlebičaste črte ostrega profila (T. 10: 1—4). Te so lahko včasih tudi bolj žlebaste oblike, zato jih od žlebičev ločimo tedaj, kadar se pojavljajo posamič. S podobnimi potezami so izdelane tudi nekatere valovnice (T. 11), ki pa so včasih tudi mnogo bolj neskrbne in plitve kot je opazno drugod tudi pri zgodnjesrednjeveških primerih (T. 12: 1—2, 4).158 Vtisnjene jamice so raznih oblik: od preprostih okroglih (T. 11: 1—2) ali trikotnih (T. 12: 4) do ovalnih in tudi oglatih, ki so jih vtisnili včasih z nekim na koncu nazobčanim orodjem (T. 12: 1, 4).150 Preprosto vrezane ozke črte so že izjemno redke (T. 10: 5—6), še bolj pa plastične oblike, h katerim smo prišteli le nekaj bolj izrazito oblikovanih reber (T. 9: 5: 10: 4).160 Na tabeli 5 navedeni vzorci okrasja kažejo, da zdaleč prevladujejo posode z glav-ničastimi črtami. V odstotkih gledano je delež tega okrasa na posameznih najdiščih različen, a se ne oddaljuje mnogo od dveh tretjin kot ju nakazuje poprečje. Nekoliko skromnejše je zastopan na Brinjevi gori, kjer prevladujejo vodoravni žlebiči, in v Spodnji Novi vasi, kjer so pogostejše pokončne glavničaste črte. Vodoravni glavničast okras je po primerjavah z Emono značilen za 2. in 3. stoletje kamor sodi večina naših najdišč.161 To je tipičen okras domačih loncev, kjer pričenja največkrat tik pod usločenim vratom na ramenu posod, ponavadi brez izrazito poudarjenega prehoda, končuje pa se ponekod, kolikor se je tu dalo po fragmentih ugotoviti, 4 do lem pred dnom.162 Le izjemoma je najti podobne črte tudi na vratu oziroma pod robom, saj je vrat pogosto bolj ali manj izrazito nažlebljen, prehod k ramenu pa je le enkrat poudarjen z vmesnim rebrom.163 V nekaterih primerih prenehajo vodoravne glavničaste črte že 8 cm nad dnom, vendar so na prazni površini pod njimi včasih še posamič vrezane črte (T. 7: 5).164 Proge vodoravnih glavničastih črt potekajo, — že zaradi vrtenja na kolovratu, —. večinoma povsem vodoravno in strnjeno, da je na fragmentih sten stežka opaziti spajanje različnih poteznih pasov ali celò njihovo prekrivanje (T. 7: 2, 4), prav tako redek pa je nenadni prehod ožjih črt v širše (T. 7: 3).165 Vodoravni glavničast okras se poleg že omenjenih žlebastih vratov loncev ter gornjih delov skodel (T. 9: 4) druži še z nekaterimi drugimi motivi, ki jim včasih rabi za podlago.166 To pomeni, da so izdelovalci na glavničasto nabrazdano površino vnesli še dodatne vzorce: valovnico (T. 11: 6), jamice (T. 12: 3), oboje (T. 11: 2), pas vodoravnih glavničastih črt (T. 6: 4), vrezane črte (T, 10: 6) in druge motive (T. 11: 5), Največkrat se te poteze spajajo z vmesnimi pasovi navpičnih in poševnih črtic, ki včasih segajo še prek njih (T. 8: 3—5).167 Redko, na Brinjevi gori in v Spodnji Novi vasi, se pojavlja zveza vodoravnih glavničastih črt s pokončnimi (T. 8: 2), kot je biloj to najbolje ugotovljeno tudi v Slovenski Bistrici in Veleniku.166 Na pokrovu T. 10:1 so poleg takih črt še vrezane žlebičaste črte, na loncu pa vodoravno rebro. Izjemoma se tod pojavlja ta vrsta okrasa tudi na uvoženem finem posodju.169 Pokončne glavničaste črte se pojavljajo tu izključno na loncih in lončkih, a na raznolike načine. Na Brinjevi gori lahko opazujemo končni razvoj keltskega »metliča-stega okrasa« s posnemanjem oziroma nadaljevanjem v rani antiki. Nažlebljene črte so sprva navpične in široke (T. 5: 2, 4), enkrat tudi ostro vgrebene (T. 5: 3), nato pa imajo tipične »metličaste« poteze (T. 5: 5—6). Pozneje se take črte zožijo na »glavničasto« širino in postanejo tudi povsem navpične (T. 6: 3).170 Na drugem koncu tu obravnavanega območja, v Spodnji Novi vasi, je ta najzgodnejša stopnja komaj prisotna, saj ima le ena navzkrižno poševni »metličast« okras, v nekaterih drugih primerih pa je očitna težnja po umerjenih kar se da navpičnih potezah, deloma v 2,5 cm širokih pasovih (T. 6: l).171 Že povsem navpične glavničaste črte so potem še na nekaterih podobnih loncih (T. 6), enkrat tudi na veliki posodi iz povsem drugačne močno peščene gline (T. 6: 5), kjer sega okras skoraj povsem do dna. Na drugih najdiščih so pokončne glavničaste črte kot samostojen okras izjemne oziroma jih sploh ni. Na lončku T. 6: 2 iz Spodnjega Grušovja prenehajo črte 1 cm nad dnom, v Slovenski Bistrici B. pa imata podobne črte večji lonec in bržkone še posodici iz Spodnjega Grušovja podobna črepinja.172 Ti zadnji primeri bi na naših najdiščih bili hkrati tudi končna razvojna stopnja te vrste okrasa.173 Poleg že omenjenih, — redkih, — primerov združbe z vodoravnimi potezami se ob navpičnih glavničastih črtah le izjemoma pojavljajo drugi motivi. Tu poznamo samo dva: pas vodoravnih glavničastih črt prek navpičnih (T. 6: 4) in vodoravno ter pošev vrezane črte na enaki podlagi.173a Le v redkih primerih so glavničaste črte pod vratom posod v pasovih usločene (npr- T. 8: l).174 Če ima to kakšno zvezo z usločenimi snopi takih črt na sicer številnih posodah iz 1. in 2. stoletja, ni jasno, vendar pa vsaj črepinji iz Brinjeve gore in Spodnje Nove vasi najbrž sodita v isti čas, čeprav črte tu zajemajo vso površino jn se po usločenem pričetku najbrž pošev ali navpično nadaljujejo proti dnu.175 Tudi v notranjosti posod so vodoravne glavničaste črte, — pokončnih potez ni!, — različnih širin. Pojavljajo se na loncih (T. 3: 3, 5), redkeje pa tudi na skodelah, trinožnikih in pokrovih. Čeprav tu ni več govora o okrasu, ampak le načinu obdelave notranje površine posod, je opaziti nekaj značilnosti. Tako na primer takih črt ni na posodah z navpičnim »metličastim« okrasom pa tudi ne, — z malo izjemami, — na tistih z valovnico, kadar ni ravno vrisana prek vodoravnih glavničastih črt.176 Med okrašenimi črepinjami takih z glavničastimi črtami na notranji strani ni ob Ložnici v Slovenski Bistrici in Spodnji Novi vasi (so pa nekajkrat na gladkih črepinjah!), medtem ko znaša njihov delež v Spodnjem Grušovju, Slovenski Bistrici B. slabo tretjino, na Brinjevi gori in v Veleniku pa le petino, kar je tudi poprečje. Večinoma potekajo po osrednjem delu trupa posod, redko tudi na ramenu in vratu, kjer je površina posod sicer gladka ali pa ima različne žlebiče.177 Medtem ko so na stenah posod tik nad dnom pogosto, — razen na Brinjevi gori!, — sledovi navpičnih potez s prsti, segajo nekajkrat glavničaste črte prav do dna (T. 3: 5).178 V Veleniku pokrivajo koncentrične glavničaste poteze tudi notranjo stran dna v celoti (T. 3: 2), kar se je enkrat pokazalo tudi v spodnjem Grušovju in nekajkrat na Brinjevi gori.179 Redko se črte po obliki ujemajo na obeh straneh stene, saj so po navadi znotraj širše. Enkrat, v Veleniku, je bilo mogoče razločiti poteze v pasovih, v Slovenski Bistrici B. pa poteze s ploskim orodjem, kjer so glavničaste črte še komaj vidne (T. 3: 1). 180 Druga najpogostnejša vrsta okrasa na grobi hišni lončenini so vdolbeni žlebiči na obodnih stenah in vratovih posod. Pri prvih gre največkrat za trinožne in druge sklede in skodele, pri drugih pa za lonce, lončke in skodele. Nažlebljenost obodnih sten trinožnikov in drugih skled ter skodel je splošno razširjen pojav in zajema ves čas njihovega trajanja (T. 9: 2, 4—5).181 Podobno je obdelana tudi obodna površina nekaterih drugih posod: skodel z Brinjeve gore in Spodnjega Grušovja ter dveh skled iz Velenika.182 Na eni ali obeh straneh so včasih močno plosko nažlebljeni tudi nekateri pokrovi (T. 9: 6).183 Posode z nažlebljenimi vratovi lahko razdelimo na tiste s kratkim vratom, kjer nažlebljena površina brez prehodov prestopi v izvihani rob ter one, kjer je daljši konični vrat izrazitejši (T. 9: l).184 Tu pride krasilni namen tudi bolj do izraza in je zlasti značilen za skupino loncev, kakršni prevladujejo v Šempetru.185 Kot edini okras so taki žlebiči na nekaterih lončkih in tistih domačih skodelah, ki imajo pod robom ustja zožen vrat (T. 9: 3).186 Razen z vodoravnimi glavničastimi črtami se pojavljajo žlebiči še v nekaterih drugih povezavah: na steni lonca z valovnicami (T. 11: 4), na trinožniku, ki ima vsaj eno izrazito izoblikovano rebro (T. 9: 5) ter na vratu mlajših lončkov z vrezanimi žlebiča-stimi črtami ter rebrom oziroma valovnico z Brinjeve gore (T. 10: 4; 12: 2). Enake starosti je lonec T. 12: 4 iz Spodnjega Grušovja, kjer so vratni žlebiči zoženi skoraj že na glavničaste črte, sestav okrasnih prvin pa je še pestrejši.187 Zap. št. Vrste okrasa Primeri Vse Brinjeva gora Spodnje Grušovje Slovenska Bistrica L. j B. Spodnja Nova vas m s > 1. pokončne glavničaste črte T. 6 23 8 1 3 11 — 2. usločene glavničaste črte T. 8: 1 4 2 1 # 1 3. vodoravne glavničaste črte T. 7 234 84 42 12 49 15 32 4. vodoravni žlebiči T. 9 102 51 7 7 23 2 12 5. vodoravne žlebičaste črte T. 10: 2 10 8 2 6. vodoravne črte T. 10: 5 8 6 2 • • 7. pokončne glavničaste črte + pasovi vodoravnih črt T. 6: 4 1 • 1 8. vodoravne glavničaste črte + pokončne glavničaste črte T. 8: 2 2 2 9. vodoravne glavničaste črte + pasovi pokončnih črtic T. 8: 5 34 15 10 7 2 10. vodoravne glavničaste črte + žlebičaste črte T. 10: 1 4 2 2 11. vodoravne glavničaste črte + črte T. 10: 6 3 1 2 12. vodoravne glavničaste črte + valovnice T. 11: 6 5 2 3 13. vodoravne glavničaste črte + jamice T. 12: 3 2 1 1 14. vodoravne glavničaste črte + vodoravno rebro AV 29: T. 9: 2 1 1 15. vodoravni žlebiči + vodoravne glavničaste črte T. 9: 4 17 3 4 2 5 3 16. vodoravni žlebiči + žlebičaste črte AV 29: T. 12: 6 1 1 17. vodoravni žlebiči + vodoravna rebra T. 9: 5 2 1 1 18. vodoravne žlebičaste črte + pas poševnih črtic T. 2: 4 1 1 19. vodoravna žlebičasta črta + črti A 3350 d 1 1 * 20. vodoravne žlebičaste črte + valovnice T. 11: 4 5 3 2 21. vodoravna žlebičasta črta + valovnica T. 11: 3 1 1 • 22. vodoravna črta + »valovnica« A 3399 1 1 23. jamice + valovnica A 3484 a 1 1 • • * 24. pokončne glavničaste črte AV 29: 1 + vodoravne črte T. 9: 17 + pas poševnih črtic Zap. št. ^ Vrste okrasa Primeri (D C/3 > Brinjeva gora Spodnje Grušovje Slovenska Bistrica L. j B. Spodnja Nova vas Velenik 25. vodoravne glavničaste črte + pas poševnih črtic + jamice AV 29: 1 T. 13: 27 1 26. vodoravne glavničaste črte + valovnica + žlebičasta črta T. 11: 5 1 1 27. vodoravne glavničaste črte + jamice + valovnica AV 29: 1 T. 12: 17 1 28. vodoravni žlebiči + valovnice + žlebičaste črte T. 12: 2 1 1 29. vodoravne žlebičaste črte (AV 29: 1 + vodoravne glavničaste črte T. 9: 16) + pasovi pokončnih črtic 1 30. vodoravne žlebičaste črte + jamice + valovnica T. 11: 1 3 3 31. vodoravno rebro + vodoravni žlebič + žlebičasti črti T. 10: 4 1 1 • 32. vodoravne glavničaste črte + žlebičasta črta + jamice + valovnica T. 11:2 1 1 * * * 33. vodoravni žlebiči + jamice + valovnice + jamice T. 12: 4 1 1 34. žlebičasti črti + jamice + valovnice + pas pokončnih črtic jr valovnice + žlebičasta črta T. 12: 1 1 1 Skupno 476 198 69 21 91 48 49 Tabela 5. Vrste okrasnih motivov. — Tabelle 5. Verschiedene Verzierungsmotive Po pogostnosti okrasa slede sedaj številčno že zelo skromne vrezane žlebičaste črte ki so najčešče na Brinjevi gori, drugod pa izjemno redke. Največkrat jih je najti na brinjegorskih skodelah (T. 10: 3), potem pa v raznih povezavah še na drugih posodah (T. 10: 4; 12: 2). Črte z ostrimi robovi so redkejše (T. 10: 2; 11: 5), večinoma gre za obliko široke in pretežno žlebičasto vrezane (ali tudi vdolbene) črte (T. 10: 1; 11: i__2 4).188 » Druge vrste okrasa se pojavljajo same zase ali v povezavah z drugimi prvinami izredno redko ali celò le posamič. Vrezane črte dvakrat obdajajo vrat lončkov v Spodnjem Grušovju (T. 10: 5), so na trupu lončka iz Slovenske Bistrice, enkrat v družbi z valovnico na Brinjevi gori ter v sestavu vodoravnih in poševnih črt še na neki črepinji iz Spodnje Nove vasi.188a Nekoliko pogostnejša valovnica ni nikoli sama, pač pa v združbi z naštetimi okrasnimi prvinami. V pravilno valoviti obliki jo je najti predvsem na posodah, kjer je vrisana prek vodoravnih glavničastih črt (T. 11: 6).189 V takem preprostem enojnem poteku kot žlebičasta črta se pojavlja še na nekaterih zgodnjeantičnih in srednje-antičnih posodah (T. 11: 3—5).190 Skupina zase pa so črepinje lončkov in skodel z Brinjeve gore, ki se že po neluknjičavi glini temno sive barve ter po oblikah in drugače vrisanih valovnicah ločijo od poprejšnjih primerov. Valovnica je sedaj večkrat zelo raztrgane oblike ter vrisana v več pramenih zelo plitvih glavničastih črt, torej z nekim večzobim orodjem (T. 12: 1). Na lončku T. 12: 2 ima stopničasto obliko, kjer več plitvih črt povezuje poševno vtisnjene globje črte. Podobno je na loncu T. 12: 4 Spodnjega Grušovja, ki po glini, obliki in okrasu močno spominja na podobne posode z Brinjeve gore.191 Tem oblikam so podobne tiste poteze na črepinjah iz humozne plasti nad zgodnje srednjeveškim grobiščem na Ptujskem gradu, ki so se pokazale sorodne že pri glavničastih črtah.192 Čeprav te oblike tam niso značilne za večino z valovnicami okrašenega posodja in tako del črepinj s tega najdišča že po okoliščinah svoje lege bržkone pripada še pozni antiki, pa se nam na Brinjevi gori le nakazuje posebna skupina najdb, ki je ni na drugih najdiščih v nižini.193 Ker gre v sedanji obravnavi le za del brinjegorskih najdb, s tem še ni povedano nič dokončnega, kvečjemu to, da ti fragmenti niso skoraj nič sorodni z lonci z bližnjega zgodnjesrednjeveškega grobišča v Brezju.194 Skupno z valovnico se večkrat pojavljajo tudi jamice, prav tako v različnih oblikah in skupinah. V srednje in pozno antično obdobje sodijo take ovalnih oblik, ki so vtisnjene večinoma pošev v družbi z drugimi okrasnimi prvinami.1943 Druga skupina različnih jamic v pasovih pa se najde tako na starejših črepinjah z vodoravnimi glavni-častimi črtami (T. 12: 3) kot na mlajših posodah z valovnico (T. 11: 1—2; 12: 1, 4), kakršno poznamo še na poznejših posodah.195 Poleg reliefne valovitosti nekaterih nažlebljenih površin sodi k plastičnemu okraševanju le nekaj izrazitejših reber (npr. T. 10: 4; 9: 5).196 K temu je treba prišteti še skromne izbokline na enem izmed veleniških grobnih loncev pa smo z naštevanjem te vrste okrasa pri kraju.197 Ob splošno razširjenem okrasu iz (večinoma vodoravnih) glavničastih črt ter v manjši meri še iz žlebičev se dobri dve tretjini drugih, večinoma sestavljenih vzorcev pojavljata na tem območju le posamič (en do trikrat). Tu s 23 vzorci ali 70 °/o seveda prednjači Brinjeva gora, kar je razumljivo, saj gre za obsežnejšo naselbino z lastno lončarsko dejavnostjo, a tudi bogatejšim gradivom. Ob njem so druga nižinska najdišča ob rimski cesti že po dosedanjem izboru najdb, a tudi po omejenem trajanju naselitve, mnogo bolj borna. Še največ vzorcev se je našlo v Spodnji Novi vasi (14 ali 40 %) in v Spodnjem Grušovju (9 ali 30 %), kjer je bil tudi delež uvožene boljše lončenine pomembnejši.198 Preseneča pa nenavadno skromen izbor okrasnih vzorcev med se-liščno lončenino v Veleniku, ki je za svojo lego ob pomembni točki rimske ceste tudi sicer borna in revna na uvoženih posodah. Podobno reven je okras na grobi hišni lončenini v Slovenski Bistrici, kjer je zlasti v vzhodnem naselju ostankov povsod dovolj na razpolago. Med vzorci, ki so znani na Brinjevi gori, a jih v Spodnjem-Grušovju in Slovenski Bistrici, dveh pomembnejših obcestnih postojankah, ni, sta predvsem valovnica, in jamice, torej tisti, ki na Brinjevi gori opredeljujejo povsem pozno antično obdobje.198 Oba nam tako lahko nekoliko pomagata pri časovnem razmejevanju najdišč, podobno kot bi lahko trdili tudi za pokončne glavničaste poteze na grobih domačih posodah v Spodnji Novi vasi iz zgodnejšega antičnega časa. Vodoravne glavničaste poteze, tesno povezane z načinom izdelovanja vrtenih posod, nam pri tem izpolnjujejo osrednja antična obdobja 2. do 4. stoletja. Iz dosedanjega gradiva in naj-diščnih okoliščin pa še ne moremo razbrati trdnejše obojestranske časovne omejitve, ki pa bo glede na dolgotrajnost in močno razširjenost te vrste okrasa najbrž vselej precej ohlapna. Nekoliko nam bo pri tem pomagal tipološki pregled oblik in zvrsti posodja po najdiščih ter v njihovih medbojnih povezavah pod Pohorjem kot tudi v širši okolici tedanjega noriško-panonskega sveta.290 OPOMBE * Npr. S. Pahič, Arheološki vestnik 29 (1978) 129 ss (poslej: A V 29!) = okoliš Slovenske Bistrice; I. Mikl-Curk, Časopis za Zgodovino in narodopisje NV 12 (1976) 16 ss = Spodnje Grušovje; Z. Šubic, Ormož skozi stoletja (1973) 32 ss = Pavlovci; I. Horvat-Šavel, Arheološki vestnik 29 (1978) 290 ss = Ivanci; I. Miki, Arheološki vestnik 9—10 (1958—1959) 173 ss = Dolga vas; Z. Tomičič, Godišnjak Gradskog muzeja Varaždin 5 (1975) 25 ss = Vindija; B. Vikić-Belančić, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, ser. 3, 6—7 (1972—73) 75 ss = Varaždinske Toplice ter prav tam, ser. 3, 3 (1968) 75 ss = Jalžabet; P. Korošec, Arheološki vestnik 25 (1974) 483 ss = Svete gore; I. Mlinar, Časopis za zgodovino in narodopisje NV 1 (1965) 64 ss = Orešje; S. Ciglenečki, Arheološki vestnik 25 (1974) 399 ss = Veliki Kamen; P. Petru, T. Knez, A. Uršič, Arheološki vestnik 17 (1966) 469 ss = okoliš Drnovega; I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 25 (1974) 370 ss = Vrhnika; A. Valič, Arheološki vestnik 21—22 (1970—1971) 277 ss = Šmartno pri Cerkljah ter prav tam 19 (1968) 485 ss = Pivka pri Naklem; R. Ložar, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20 (1938) 180 ss = Bašelj; M. Urleb, Arheološki vestnik 19 (1968) 473 ss = Križna gora; W. Schmid, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18 (1937) 17 ss = Ulaka; D. Svoljšak, Arheološki vestnik 19 (1968) 427 ss = Sv. Pavel; S. Ciglenečki, Arheološki vestnik 26 (1975) 259 ss = Gradec pri Prapretnem; N. Osmuk, Goriški letnik 3 (1976) 75 ss = Povir id. 2 I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 20 (1969) 127 opozarja na potrebo »skrbnih količinskih seznamov«; o tem še: ista, Situla 14—15 (1974) 241, op. 13. 3 Npr. K. Sz. Póczy, Intercisa II, Archae-ologia Hungarica 36 (1957) 29 ss; G. Mossier, Corinthia I 142 (1952) 119 ss = Štalenski vrh; A. Neumann, Corinthia I 145 (1955) 143 ss = Ulrichsberg; O. Brukner, Materijali 8 (1971) 31 ss = Sirmium. 4 Npr. S. Pahič, Časopis za zgodovino in narodopisje NV 1 (1965) 10 ss = Slovenske gorice; I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 27 (1976) 135 ss = Formin; S. Pahič, Arheološki vestnik 11—12 (1960—1961) 88 ss '= Dobrovnik; V. Kolšek, Vzhodni del antične nekropole v Šempetru, Katalogi in monografije 14 (1977); R. Egger, lahreshefte des Österreichischen Archäologischen Institutes 17 (1914) Bbl. 61 ss = Stari trg ter druga poročila in obravnave iz drugih predelov Slovenije. 5 É. Bónis, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien, Disserationes Pannonicae II, 20 (1942); A. Schörgendorfer, Die römerzeitliche Keramik der Ostalpenländer, Sonderschriften AI Wien 13 (1942); B. Vikić-Belan- čić, Starinar NS 13—14 (1963) 89 ss in Arheološki vestnik 26 (1975) 25 ss; H. Kerchler, Beiträge zur Kenntnis der norisch-pannoni-schen Hügelgräberkultur II, Archaeologia Austriaca, Beiheft 8 (1967) 26 ss. 6 I. Mikl-Curk, Arheološki vestnik 24 (1973) 883 ss. 7 Brinjeva gora •— še neobjavljeno; Spodnje Grušovje — I. Mikl-Curk (op. 1); Slovenska Bistrica, Spodnja Nova vas, Velenik — S. Pahič (op. 1). 8 Najdbe iz Čadrama — S. Pahič, Varstvo spomenikov 12 (1969) 87 ss ter grobne najdbe iz Zgornjih Zreč (neobjavljeno), Spodnje Nove vasi in Velenika (S. Pahič, op. 1), so tu upoštevane le v opombah. 9 Mineralna sestava in mikrostruktura lončene gline pri nas doslej v preučevanju le za Ljubljansko barje: V. Osterc, Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 4 (1975) 123 ss. 10 Tipološko doslej predvsem: É. Bónis (op. 5) in I. Mikl-Curk, Poetovio, Katalogi in monografije 13 (1976). Med podrobnejšimi poročili predvsem: I. Miki, Arheološki vestnik 15—16 (1964—1965) 259 ss ter Časopis za zgodovino in narodopisje NV 1 (1965) 75 ss. Velike količine take lončenine so dala spet najnovejša izkopavanja. 11 Za tehnološke primerjave bi bili potrebni podobni pregledi kot v tem sestavku vsaj za izbrane vzorčne skupine, za kar pa v obeh muzejih trenutno ni možnosti. 12 Npr.: W. Schmid, Mitteilungen der Prähistorischen Kommission II, 4 (1924) 384 — »La-Tčnežeitliche Keramik«; M. Abramić, Poetovio (1925) 104 — »billige Hausware«; R. Ložar, (op. 1) 180 — »popolnoma preprosto posodje«; A. Schörgendorfer (op. 1) 107 — »rauhwandiges Geschirr«, »gröbere Gebrauchsware«; P. Korošec, Arheološka poročila, Dela SAZU 3 (1950) 98 — »groba keramika«; M. Grubinger, Schild von Steier 2 (1953) 99 — »Gebrauchsgeschirr«; P. Schleiss, Mitteilungen aus dem Museum in Hallstatt, Nr. 44 (1959) 1 — »schwarzgraue Hauskeramik«; H. Kerchler (op. 5) 31 — »Gefässe aus gröberem Ton (rauhwandige Gefässe, Gebrauchskeramik«; É. Bónis (op. 123) 188 — »grobe Hauskeramik«; S. Pahič (op. 4) 110 (AV) — »keramika domačega porekla« oziroma 44 (ČZN) — »domača keramika« ter Varstvo spomenikov 9 (1965) 158 — »groba uporabna keramika«; P. Petru, Arheološki vestnik 9—10 (1958—1959) 18 — »rustikalna keramika«; I. Miki, Svet ob Muri 3 (1958) 131 — »groba keramika«, (op. 1) 174 — »keramika bolj surove izdelave«, (op. 10. ČZN) 82 — »surova domača keramika«, (op. 6) 883 — »temna kuhinjska in domača keramika«' L. Plesničar-Gec, Arheološki vestnik ij (1966) 460 — »grobo izdelana keramika«- p Vikič-Belančič (op. 1) 85, 89 — »grublje domače posuđe, rustična keramika«; (op. 5) 25 — »keramika grublje fakture«. 13 É. Bónis (op. 5) 35, 39; A. Schörgendorfer (op. 5) 107; B. Vikič-Belančič (op. 4) 25; L. Plesničar-Gec, Keramika, emonskih nekropol, Dissertationes et monographiae (1977) 37. 14 Izven preglednice (prim. tab. 1): štirje fragmenti sten in ročajev vrčev iz območii stavb B in C ter ostanki ploskega krožnika iz Ložnice v Slovenski Bistrici kakor tudi ostanki ročajev amfor z Brinjeve gore, iz Spodnjega Grušovja in Velenika. 15 Prim. o tem: I. Mikl-Curk (op. 2 — Situla, 240 ss) za Emono. 16 Za glino z Ljubljanskega barja se npr. ugotavlja, da že sama vsebuje apnenčeva in kremenova zrna: V. Osterc (op. 9) 125. 17 Posod z »brinjegorskimi« prelomi je tu občutno manj, glina pa je tudi na znotraj večinoma luknjičava, kar bi kazalo tudi na drug postopek žganja z večjo vročino. 18 Tu je manj tudi kremena, medtem ko ni podatkov o morebitnih drugih primeseh (P. Petru, op. 1, 490). 19 Zanesljiv uvoz je tu nekaj temno sivih posod z raskavo površino (glej spodaj str. 398), sicer pa je za Spodnjo Novo vas značilen velik delež, — približno polovica, ___ uvoženega boljšega posodja (S. Pahič, op. 1 150 ss, tab. 3). 20 Po pet vzorcev iz vsakega najdišča je mikroskopsko pregledala in mineraloško ocenila D. Strmole iz Oddelka za geologijo pri Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, za kar se ji na tem mestu iskreno zahvaljujem. Navedbe v narekovajih ali brez njih izvirajo, kolikor ni drugače opozorjeno, iz njenega poročila. 21 Pri 105 črepinjah (23 %>) razločevanje med apnencem in kremencem ni zanesljivo pa so v tab. 1 glede na možnost hkratne uporabe obeh kamenin navedene posebej. 22 Podobno je bilo ugotovljeno že na Ljubljanskem barju (V. Osterc, op. 9, 125). 23 Gre za glino kot jo imajo poetovionske »pivske čaše« (I. Mikl-Curk, op. 2, 128), zastopane tudi tu (S. Pahič, op. 1, 153, T. 10: 5). 24 Npr. že na posodju z Ljubljanskega barja (V. Osterc, op. 9, 124). Tudi v Starem trgu (W. Schmid, op. 12, 384), kjer pa se, podobno kot na Koroškem (G. Mossier, op. 3, 124 in A. Neumann, op. 3, 148), apnenec ne pojavlja kot najštevilnejša vrsta primesi. V mnogih poročilih nanj ni opozorjeno, zato je videti kot da ga, — npr. vzhodno od Ptuja, — ni bilo. Tudi v Emoni (L. Plesni-čar-Gec, op. 13, 37) ali na Dolenjskem (P. Petru, Razprava 1. razr. SAZU 6 [1969] 23 jn T. Knez, prav tam, 129 ss) se omenjajo predvsem pesek in kremenec, a tudi pleve. Vendar pa apnenčev pesek na Ulaki (W. Schmid, op. 1, 23) in v Šmartnem pri Cerkljah (A. Valič, op. 1, 282). Natančnejši pregled zaradi nepopolnih navedb po poročilih ni mogoč. Apnenec včasih tudi med zgodnje srednjeveško lončenino, npr. J. Korošec, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu, Dela SAZU 1 (1950) 233; J. Belošević, Materijali 9 (1972) 126. 25 Za Ljubljansko barje prim. op. 24. Še v srednjem veku: R. Ložar (op. 1) 207. a« Debelejših zrn kot npr. včasih v prazgodovini (J. Korošec, Prazgodovinska naselbina na Ptujskem gradu, Dela 1. razr. SAZU 6 [1951] 79: do 1,4 cm) ni, a tudi tu so redka (glej tabelo 1). 27 Večji odstotek kremenca na Brinjevi gori je očitno v zvezi z večjim odstotkom zelo trdih sten posod, (čeprav tam take lončenine niso žgali pri posebno veliki vročini), kar jim sicer daje večjo trdnost in nepropust-nost za vodo (G. Mossier, op. 3, 124 ss). 28 Npr. na Ljubljanskem barju: (T. Bregant, Poročilo o raziskovanju molita in ene-olita v Sloveniji 4 [1975] 35) ali na Ptujskem gradu (J. Korošec, op. 24, 234 ss). D. Strmole (op. 20) meni: »Poroznost lahko nastane tudi v čisto glinastem materialu z oddajanjem vode in krčenjem gline, to pa zopet zavisi od postopka in stopnje žganja«. 29 Prim. J. Meduna, Stare Hradisko II, Fontes archaeologiae Moravicae 5 (1970) T. 42: 4—8 (»körniger Ton«) id.; H.-J. Kellner, G. Ulbert, Bayerische Vorgeschichtsblätter 23 (1958) 77, sl. 14. Pri nas npr. v Celju — pod Miklavškim hribom in na Rifniku (A. Bolta, Arheološki vestnik 17 [1966] 377 ss, T. 2—3) v glini »kremenec in grafit« ali »precej kremenca in nekaj grafita«. Na Pošteli so poleg podobnih tudi take iz prečiščene in v manjši meri še druge s sljudo in kremenom (v mariborskem muzeju — neobjavljeno). Med bri-njegorskimi najdbami so, — poleg grafitnih, — le še kosi z glino, mešano s kremenom (T. 5). 3« W. Schmid (op. 12) 384, je razločeval med prostoročno izdelano in vrteno latensko (= grobo) ter provincialno rimsko (= boljšo) lončenino. G. Mossier (op. 3) 123 ss, označuje oboje kot »einheimische Ware«, ki ga deli na posodje iz grobe ter na tako iz fino prečiščene gline, za razliko od uvožene italske lončenine. 31 I. Mikl-Curk (op. 6) 893 ss. 32 I. Mikl-Curk (op. 6) 886, 894 ss opozarja na to ob ptujskih in drugih najdbah (na Brinjevi gori [887] gre pri »izrazito staroslovanskih loncih [s plastičnim križem na dnu, ki je velik]« za posode z vrezanim križem). Prim. opozorila na »predstopnjo« zgodnje srednjeveške lončenine pri najdbah »četrte skupine« posodja na Ulrichsbergu (A. Neumann, op. 3, 158 ss). 33 Za razliko od mnogo bolj sljudnatih glinastih plasti pod Pohorjem. 34 To so ostanki pretežno neluknjičavih loncev ter treh trinožnikov, večinoma iz močno peščene gline, kar jih loči od množice drugega posodja (S. Pahič AV 29, T. 2: 18, 43; T. 3: 1, 9; T. 5: 6, 9, 14, 19, 20, 27; T. 6: 27). 35 Na Brinjevi gori gre za ostanke različnih zvrsti posod domačega porekla, kjer je odsotnost sljudnega iskrenja morebiti le navidezna. 36 P. Schleiss, Mitteilungen aus dem Museum in Hallstatt, Nr. 46 (1959) 1. 37 O najfinejši sljudi v glini tudi H. J. Kellner (op. 78) 151; W. Schmid (op. 12) 387 omenja primes »opečne moke iz finega sljudnega peska« v glini vrtenih posod. 38 Prim. oris pri J. Korošec, Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka (1952) 211 ss. 39 J. Korošec (op. 38) 210, opozarja na labilnost vretena na ročni pogon (prim. skico na sl. 92!). 40 Tako že pri prostoročno izdelanih zgod-njeantičnih (in poznolatenskih) posodah (W. Schmid, op. 12, 385) ter nato spet v zgodnjem srednjem veku (J. Korošec, op. 24, 240). 41 O tem že R. Ložar (op. 1) 213 (za žleb-ljenje). 42 A le izjemoma, npr. na posodi (A V 29, T. 12: 16) iz Velenika. 43 Npr. na loncu (A V 29, T. 10: 12) iz Spodnje Nove vasi, kjer pa zaključek roba vseeno kaže neke vodoravne poteze. 44 Npr. pri loncu (A V 29, T. 10: 14) s sledovi pri vratu, medtem ko je pri dneh to češče opaziti. 43 Prim. AV 29, T. 9: 1; T. 10: 12. 46 Najočitneje na delu stene lonca inv. št. A 6812 iz Slovenske Bistrice: gre za do 2 cm neenakomerne vodoravne vglobljene poteze (T. 3: 2). 47 S. Pahič (op. 1) 150 ss, tab. 3, T. 8—12. 48 Glej spodaj str. 398 in op. 83. 49 Sledovi prstov tu le na redkih posodah, ki imajo na zunaj videz skrbnejše izdelave (npr. inv. št. A 3602 in 3638). “° V plasti sonde iz leta 1953 so najdbe močno pomešane, mlajše pa prevladujoče, zato je delitev na zgornjo (0—25) in spodnjo (25—50) zgolj tehnična. 51 S. Pahič (op. 1) 135, T. 1: 20. Po É. Bonis, Folia archaeologica 14 (1962) 26 ss in I. Mikl-Curk (op. 6) 886, bi sodil k »zgodnjim ptujskim žaram z žigom«. 52 Npr.: AV 29, T. 12: 16, 17, 19. 53 Porozna glina teh ostankov (A V 29, T. 13: 28) kaže bolj organske primesi kot peščene, kakršne ima npr. enak ročaj iz Spodnjega Grušovja (inv. št. A 6655). O takih ročajih: S. Pahič (op. 1) 154 ss. 54 S. Pahič (op. 1) 157, tab. 4, T. 12—13. 55 Npr. AV 29, T. 3: 20; 6: 1, 12 ter na drugih kosih sten loncev (pri inv. št. A 6733 tudi tik pod vratom). 56 Ob precejšnji sorodnosti profilov je treba opozoriti na razlike v glini, ki je le na Brinjevi gori pretežno nasičena z apnenčevim drobirjem. 57 Na kosih sten loncev, včasih zelo izrazito (npr. T. 2: 2). 58 Po pogosti drobni luknjičavosti celotne stene imajo posode iz Spodnjega Grušovja precej skupnega s tistimi iz Slovenske Bistrice. Če to pomeni kaj več kot (verjetno) pečenje pri večji vročini bo pokazalo primerjanje oblik posod ob upoštevanju teh podatkov. 59 H. Kerchler (op. 5) 39, omenja pri najdbah iz gomilnih grobov pokrove »razmeroma grobe in preproste« izvedbe. Med poznimi najdbami iz Spodnjega Grušovja prostoročno izdelanih pokrovov (med bornimi fragmenti te vrste) ni. V Slovenski Bistrici so taki pokrovi predvsem pri stavbi B. 60 Tako imajo npr. sklede s premerom ustja okrog 30 cm stene od roba navzdol stanjšane tudi do debeline 4 mm. 61 O takih podlagah npr.: J. Korošec (op. 38) 212, sl. 91 b, c. 62 R. Ložar (op. 1) 191, op. 7; J. Korošec (op. 24) 242 in (op. 38) 212. O primitivnem vretenu v Spodnjem Grušovju: I. Mikl-Curk (op. 1: ČZN) 19 in (op. 6) 886. K enaki razlagi za lonček iz groba pod Brinjevo goro (I. Mikl-Curk, op. 6, 887) glej spodaj str. 396 (in op. 66). O primitivni izdelavi v zvezi s takimi robovi pri najstarejših zgodnje srednjeveških posodah še npr. M. Bajalovič, H. Pešić, Materijali 9 (1972) 141. 63 Slovenska Bistrica: AV 29, T. 1: 33, 37 in T. 6: 10; V Spodnji Novi vasi gre za uvoženo skodelo iz skupine boljšega posodja, a izdelano iz peskane gline, kjer ima dno že prstanast rob (AV 29, T. 9: 21); za Veleni! glej: AV 29, T. 30: 4. K 64 Gradiva je po najdiščih premalo, da bi lahko npr. primerjali skupine z enakimi premeri, ki se vrte med 5 in 12 cm. Med njimi ni velikih (shrambenih) loncev. 65 Npr. pri dnu inv. št. A 3626 in 3636 z Brinjeve gore (3 mm visok rob z obrobnim žlebičem ali tudi še v Spodnjem Grušovju pri podobni posodi inv. št. A 6592 (9 mm širok rob: T. 4: 2). Podobno še v Slovenski Bistrici: AV 29: T. 1: 37. Podoben »Standring« omenja A. Neumann (op. 3) 152. 66 Gre za dobro vrten izdelek z (ne povsem simetrično) vzboklim dnom, ki mu je bil prstanast rob potreben (S. Pahič, Razprave 1. razr. SAZU 6 [1969] 260, T. 10: 6). 67 A. Rieth, Die Entwicklung der Töpferscheibe (1939). 68 Vboklina še: inv. št. A 7288 iz Spodnje Nove vasi. Za plastičen krog na dnu posode v Veleniku prim.: AV 29, T. 30: 4. 69 Za tanjša dna prim. npr.: AV 29: T. 11: 14 (Spodnja Nova vas), 1: 33 (Slovenska Bistrica L.) 6: 10, 12 (Slovenska Bistrica B.), 12: 19 (Velenik) in druga (tudi debelejša) neobjavljena. Razmerje celote je 20 tanjših : 3 debelejšim. Največ tanjših (8) je na Brinjevi gori, debelejša so le prav tam (2) in v Spodnji Novi vasi. Večinoma gre za lonce srednje velikosti, izjemoma pa imajo tanjša dna tudi široke posode (globoke sklede ?). Po enkrat imata tanjše (AV 29, 12: 19) in debelejše (Spodnja Nova vas inv. Št. A 7276) dno tudi velika, shrambena lonca. 79 Na Brinjevi gori bo treba take primere še preveriti, ker je bilo v okolišu sonde iz leta 1953 več recentnih najdb. V Slovenski Bistrici so s tem mišljeni nekateri kosci posod pri stavbi A (AV 29, T. 2: 2, 3, 5, 8). 71 Npr. za prvo: AV 29, T. 1: 19, 38; T. 6: 12, 15 in za drugo: AV 29, T. 4: 20, T. 6: 18, 11—14; T. 12: 19 kot najočitnejši primeri. 72 Npr. pri trinožnikih: ali AV 29, T. 3: 23 ali T. 7: 23 ter pri pokrovih ali AV 29, T. 6: 1 ali T. 8: 32. 73 AV 29, T. 13: 14—15. Tudi pri trinožniku AV 29, T. 3: 23 in pri nekaterih nogah teh večjih posod. 74 Za Velenik in Spodnjo Novo vas glej op. 53! Poleg ročajev vrčev iz Slovenske Bistrice — inv. št. A 6749 in 6751 še nastavka ročajev pri posodah AV 29, T. 3: 28 in T. 6: 9. Na drugih najdiščih takih najdb ni. Tudi drugod redki: sivi lonec z ročajem kot izjemo omenja W. Schmid (op. 12) 387, v Starem trgu. Ročaj vrča iz peskane gline objavlja P. Korošec (op. 1) 499, T. 10: 8. Izjemni so ročaji na skledi in lončku iz Povirja na Kra- sU (N. Osmuk, op. 1, 77, T. 1: 1—2). Nekaj vprašljivih ročajev navaja A. Neumann (op. 3) 152. Da je bilo število vrčev z ročaji v niestnih naselbinah večje (I. Mikl-Curk, op. 6, 884 ss) je razumljivo. w Trinožna skodela iz Spodnjega Grušov-ja (inv. št. A 6505) še ni objavljena. Podobne (?) držaje kot na Brinjevi gori omenja na posodah s »hallstattskim značajem« v Starem trgu W. Schmid (op. 12) 387. ?» Prim.- zgoraj str. 394 z op. 43! 77 Le v Slovenski Bistrici, npr.: AV 29, T. 2: 33 in T. 4: 2. 78 Morda kateri izmed teh načinov ni bil spoznan (glej op. 90!), saj je o takih pojavih drugod nekaj sporočil kot npr.: I. Mikl-Curk (op. 1: AV 9—10, 175) — o navidez rahlo prevlečenih sivo rjavih površinah pokrovov in (op. 6) 884 — o tanki »prozorni« plasti kot posledici plastenja še vlažne gline pri oblikovanju; O. Brukner (op. 3) 36 — o tankem sloju prečiščene zemlje, ki prekriva grobo fakturo; P. Korošec (op. 1) 500 — o prevleki z bolj ali manj fino glino; H. J. Kellner, Bayerische Vorgeschichtsblätter 25 (1960) 151 __ o občasnih prevlekah fine gline pred žganjem. 76 Pri A. Schörgendorferju (op. 5) 107, prvič opredeljeno v posebno skupino »rauh-wandiges Geschirr«. Podobno E. Gose, Ge-fässtypen der römischen Keramik im Rheinland (1950) 45: »rauhwandig-tongrundiges Geschirr«. s» O tem pri nas npr. I. Mikl-Curk (op. 10) 83 in (op. 6) 893 ss. si O lončenini (v Emoni, na Gorenjskem in Notranjskem), ki se voščeno sveti: I. Mikl-Curk (op. 6) 889 ss — redkeje v zgodnji, šte-vilneje v pozni antiki. H. J. Kellner (op. 29) 70, omenja, da se površina čuti nekoliko mastna zaradi določenih pustil. 82 I. Mikl-Curk (op. 10) 83 in (op. 6) 893 ss. 88 S, Pahič (op. 1) 153 ss, za T. 8: 7, 31; T. 9: 21, 22; T. 10: 1, 5, 9, 10, 16 id. 84 S. Pahič (op. 1) 146 za T. 2: 28, za Poetovio: I. Mikl-Curk (op. 6) 886. 85 V Spodnji Novi vasi: inv. št. A 7204, 7270, 7271, 7316 (= AV 29, T. 9: 23), v Slovenski Bistrici: A V 29, T. 2: 18, 31, 43 in inv. št. A 6879. Podobne najdbe iz Velenika (inv. št. A 7072 a, 7039 d in 7041 = AV 29, T. 13: 17) imajo nekoliko drugačno glino. 86 S. Pahič (op. 8) 151; I. Mikl-Curk (op. 2: AV) 127 in (op. 6) 885. 87 S. Pahič (op. 1) 146 za T. 2: 18. Po obliki profila sorodni posodi iz Spodnje Nove vasi (AV 29, T. 10: 10) in gomile št. 2 v Ve-leniku (A V 29, T. 21: 6) imata istovetno gli- no, le da je posoda iz Velenika bila očitno ob sežigu mrtveca v ognju in je zato postala drobno porozna in prhka. 88 Tudi drugod je govora predvsem o črnih prevlekah — glej spodaj str. 404 in op. 143. Pordečenje omenja I. Mikl-Curk (op. 6) 884. 89 Npr. AV 29, T. 5: 27 (v ognju prežgano); T. 6: 10, 22 (samo zunaj), 20; T. 7: 5, 23, 17 (samo zunaj); tudi inv. št. A 6793, 6796, 6861, 6862. 90 Povsem svetlo siv je le ročaj vrča inv. št. A 6749 z drobljenim kremencem na površini. Del stene posode (trinožnika ?) inv. št. A 6879 je svetlo siv na notranji steni in zunanji polovici preloma, kjer ima površina rdečkasto barvo in ostanke črne prevleke. Tudi dva lonca (A V 29, T. 7: 8, 12) imata svetlo sivo, sprano, le notranjo površino. Podoben prelom in površino ima del stene posode (inv. št. A 7039 c) iz Velenika, ki pa ima še ohranjeno svetlo rjavo (zaglajeno ali barvano ?) povrhnjico. Podobno, z močno razjedeno površino na obeh straneh v Spodnjem Grušovju — inv. št. A 6684 e. 91 Inv. št. A 3358, 3486 in 3503. Takšno zunanjo površino in polovico preloma ima tudi latenski lonček T. 5: 2. 92 Posebnih opazovanj prelomov kot npr. pri prazgodovinskem in zgodnjesrednjeveškem posodju (J. Korošec, op. 24, 26, 96) še ni bilo? Nekaj o tem sedaj P. Korošec (op. 1) 499 ss. 93 Vzrok take barve pečenja ni povsem jasen, saj gre po večini za ostanke navadnih loncev, ki imajo večinoma rjavo površino (npr. Slovenska Bistrica: AV 29, T. 5: 1). Vmes so tudi uvoženi izdelki zvrsti boljšega posodja, a iz peskane gline (ročaj vrča inv. št. A 6749 v Slovenski Bistrici in ročaja amfore v Veleniku: AV 29, T. 13: 28). 94 Od tega listasto: Brin jeva gora — 16 °/o. Spodnje Grušovje — 15 °/o, Slovenska Bistrica L. — 2 °/o in B. — 6°/o, Spodnja Nova vas — 1 % ter Velenik — 7 %; računano od vsega posodja. 95 Primeri temno sivih — črnih obrobij z Brinjeve gore kažejo, da površini sten navzlic temu nista vselej enake barve, temveč večinoma rjave, kakršen je vedno tudi prelom. 96 G. Wurmbrandt, Das Urnenfeld von Maria Rast, Archiv für Anthropologie 11 (1879) 255. A. Schörgendorfer (op. 5) 107. J. Korošec (op. 26) 80, navaja kot znak slabega žganja rjavkasto, rdečkasto sivkasto in rdečkasto barvo preloma. 97 Npr. J. Korošec, Razprave 1. razr. SAZU 3 (1953) 48 in (op. 26) 80. G. Mossier (op. 3) 124. P. Korošec (op. 1) 499. J. Korošec (op. 24) 234. 08 J. Korošec (op. 96) 49. 99 Npr. v Oseku (S. Pahič, op. 8, 150 ss), a tudi na Brinjevi gori (S. Pahič, kot prej, 141). 100 prim. podatke o lončarskih pečeh pri P. Petru (op. 1) 489 ss z op. 28; tudi Rimska keramika v Sloveniji (1973) 6 ss. 101 D. Strmole (op. 20). Tudi W. Schmid (op. 12) 385. Za kremenec glej: V. Osterc (op. 9) 127. 102 P. Schleiss (op. 12) 1 ss. T. Bregant (op. 28) 36. 193 D. Strmole (op. 20). 104 R. Ložar (op. 1) 206, omenja tudi različna vpliva odvoda dima. G. Mossier (op. 3) 124 ss, navaja možnost žganja ob večji vročini, če je glini izdatno primešan kremenčev pesek (ali celò sol ?). P. Schleiss (op. 12) 1, ugotavlja, da pri 900° žgana posoda v sredici preloma sicer še ohrani sivo črno barvo, površina pa postane »ilnate barve, rumenkasto do rdečkaste«. 105 S. Pahič (op. 1) 156. V Slovenski Bistrici kaže posledice večje vročine le stena lončka (A V 29, T. 5: 27) z rdečkasto in sivo lisasto površino ter povsem luknjičavim rdeče-temno sivo-rdečim prelomom. 106 Glej tab. 2 in razpredelnico na str. 404. 107 Dve tretjini od tega so lonci, sicer pa sklede in skodele ter posamič lonček in pokrov. 108 Tu je delež loncev še nekoliko višji (68 %), drugo so predvsem skodele in trinožniki. 499 A V 29, T. 1: 25, 42. 119 Za gotovo lonci A V 29, T. 3: 4, 11 (= recenten?); T. 5: 7, 8, 13; T. 6: 9; T. 7: 2, 5. 111 Inv. št. A 7325 b. 112 AV 29, T. 9: 16. na AV 29, T. 13: 2, 11—12; 14—15, 28, 33—34. 114 s. Felgengauer, Archaeologia Austriaca 61—62 (1977) 256 ss, poudarja »oksidacijski postopek« žganja na rjavo, rjavkasto in rdečkasto, poleg žganja na sivo črno in ob pričetku »redukcijskega žganja« na sivo v 12. stoletju. Ali gre v naših primerih za podoben antični razvoj? 115 Po odstotkih se taki problemi zvrste: Slovenska Bistrica L 20 %>, Spodnja Nova vas 8 9/o, Slovenska Bistrica B 7 9/o, Brinjeva gora 5 °/o, Spodnje Grušovje in Velenik po 2 °/o. 116 W. Schmid (op. 12) 385 omenja tako možnost »ob širokem žganju na odprtem ognju«. 117 T. 5: 1—6 za prvo in T. 11: 1, y za drugo skupino. 118 Spodnje Grušovje, inv. št. A 6684 e 119 Gre za izpad zrnc med krčenjem gljne pri sušenju in žganju: V. Osterc (op. 9) 125. tudi Z. Harej, Poročilo o raziskovanju pa[ leolita, neolita in eneolita v Sloveniji 5 (1976-, 91 ter J. Korošec (op. 96) 48 in (op. 26) 80-glej tudi op. 28! Pri grobi hišni lončenini takih opazovanj še ni bilo? 120 ]s(pr. Za Ljubljansko barje: V. Osterc (op. 9) 123 ss. Za Hallstatt delno: P. Schleiss (op. 12) 36. Prim. še: G. Mossier (op. 3) 124 ss, za Štalenski vrh. 121 W. Schmid (op. 12) 284 in Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20 (1939) 109. A. Sós, Acta Archaeologica Huno n (1961) 279 ss. 122 Kot npr. že pri zgodnji prazgodovinski lončenini: T. Bregant (op. 28) 45. 12:1 É. Bónis, Die spätkeltische Siedlung Gellerthegy-Taban in Budapest, Archaeologia Hungarica SN 47 (1969) 185, omenja močno luknjičavo površino pri psevdografitnih loncih, izdelanih iz gline z malo ali brez grafita toda močno peskane in z navpičnimi potezami po trupu. Na ostankih podobnih posod na Rifniku (A. Bolta, op. 29, 278 ss), Posteli (v mariborskem muzeju) in Brinjevi gori (T. 5) ni luknjičavosti. 124 S. Pahič, Časopis za zgodovino in narodopisje NV 6 (1970) 164, T. 1: 1—13. 125 W. Schmid (op. 12) 385. 126 Glej op. 70! 127 Npr. pri posodah s trikotnim robom ustja — inv. št. A 3500, 3534 in 3567 ter tistih z valovnico — inv. št. A 3396, 3397, 3576 id. Tu npr. T. 11: 1—2, 12: 1. 128 J. Korošec (op. 24) 236 ter (op. 96) T. 15: 23; T. 21: 36; T. 24: 40. Med posodami iz Brezja le ena luknjičava (S. Pahič, op. 66, 246, T. 10: 5). Prim. še R. Ložar (op. 1) 184, 195! 129 I. Mikl-Curk (op. 6) 894. Prim. še S. Felgengauer (op. 114) 257 ss. 130 G. Mossier (op. 3) 124, npr. navaja »trdo, pogosto zveneče žgano« glino kot eno izmed lastnosti štalenske domače, poznokelt-ske lončenine. 131 Sivo oziroma črno površino imata trinožnika AV 29, T. 9: 22 in T. 10: 1. 132 S. Pahič (op. 1) 153, T. 9: 16, a tudi T. 9: 3 in T. 10: 5; glej še op. 131! 133 Našteto v op. 85 in 87. Kako je bila osredotočena proizvodnja trinožnikov, npr. v Poetovioni ali še kod na podravskem podeželju, še ni raziskano. Pri pokrovih iz »uvoza« so mišljeni npr. AV 29, T. 6: 1 in podobni, a tudi A V 29: T. 2: 36 (zaradi drugačne gline). im V Slovenski Bistrici AV 29, T. 4: 1; T. 7: 16. V Veleniku npr. A V 29, T. 13: 9, 13—14, 16 33; T. 30: 4. V Spodnji Novi vasi npr. AV 29, T. 9: 6; T. 11: 13; T. 12: 8. im Rjavo v Veleniku AV 29, T. 13: 14, 33; T- 30: 4. V Spodnji Novi vasi kot v op. 134. we Slabše žganje (temno rjav prelom) bi veljalo za primere iz Spodnje Nove vasi. Drobljivi so le ostanki loncev. is? Npr. v Veleniku AV 29, T. 18: 6; T. 19: 6—7; T. 21: 6 (pretežno trinožniki). Med naselbinskim gradivom istovetnih najdb pravzaprav ni —- gre le za mejne prehode od drobljivega k prhkemu. we Taki pojavi so drugod, npr. v Dolgi vasi (I. Miki, op. 1, 174) in Emoni (I. Mikl-Curk, op. 6, 889). 139 Od rabe počrnjene notranje stene posod omenja W. Schmid (op. 1) 23. wo Gledano s tega vidika je zanimivo, da takih posod skoraj ni na Brinjevi gori, pač pa v naseljih ob rimski cesti, in sicer po odstotkih: Slovenska Bistrica L — 24 °/o, Slovenska Bistrica B. — 10°/o, Spodnja Nova vas — g «/o, Spodnje Grušovje — 5 %>, Velenik — 40/0. Že zaradi velikih razlik vzroki tega pojava tudi tu niso enotni. 141 Rjavo v Spodnjem Grušovju, inv. št. A 6526 d in 6656; rdeče rjavo v Spodnji Novi vasi, inv. št. A 7297 a. w2 Glej op. 116! 143 črno prevleko omenja I. Mikl-Curk v Dolgi vasi (op. 1) 174 ter na poznih skodelah in vrčih (op. 6) 886. Tudi B. Vikič-Belančič, Arheološki vestnik 26 (1975) 26. 144 Trinožniki: Spodnja Nova vas — AV 29, T. 9: 23. Slovenska Bistrica B. — AV 29, T. 2: 20; T. 3: 25; T. 7: 23. Ws O dimljenju npr.: J. Korošec op. 96) 48, za prazgodovinsko posodje; B. Vikič-Belančič (op. 143) 26; O. Brukner (op. 3) 36; H. J. Kellner, G. Ulbert (op. 29) 70; L. Barkóczi, É. Bónis, Acta Archaeologica Hung. 4 (1954) 169, op. 240. i45a Npr. na loncu AV 29, T. 9: 6 in trinožniku T. 10: 18. Podobni sledovi še na dveh loncih in nogi trinožnika inv. št. A 7204 b, 7209 a ter 7270. 146 Odstotki v razpredelnici se presegajo, ker se nekateri načini pojavljajo hkrati na istih podobah. 147 Najčešče se omenjata glavnik (glavni-ček, glavnikast predmet) in metlica. Od drugih npr.: »ščetka« (J. Korošec, op. 24, 260; 26, 81; 28, 218); »čopič« (W. Schmid, op. 12, 385); »nekak greben« (W. Schmid, op. 1, 23); »deščica« (W. Schmid, op. 12, 385); »večzoba paličica« (A. Neumann, op. 3, 148) ali tudi kar »orodje« (G. Mossier, op. 3, 128), medtem ko »vilice« (J. Korošec, op. 24, 258) v naših primerih ne pridejo v poštev. 148 Pri nas npr. med prvimi W. Schmid (op. 12) 385 ss, s starejšimi citati. Drugi izrazi še: »vrezi« (J. šašel, Arheološki vestnik 4 [1953] 312; S. Pahič, op. 4, 100; I. Mikl-Curk, op. 10: ČZN, 75; M. Urleb, op. 1, 478 id.), tudi »zareze« (I. Miki, op. 1: AV 9—10, 174) in »razice« (J. Šašel, kot prej); »vrezane črtice« (S. Pahič, op. 4, 44); »poteze« (J. Korošec, op. 24, 258 id.; I. Mikl-Curk, op. 6, 884 ss) in »potegi« (N. Osmuk, op. 1, 77); »kane-lure« (A. Valič, Arheološki vestnik 15—16 [1964—1965]325); »žlebički« (S. Pahič, op. 4, 110) in »žlebičaste črte« in celò »gostoris« (S. Pahič, op. 1, 153). 149 G. Mossier (op. 3) 128 omenja 6—12 zobcev. 45» Dosedanja razločevanja npr.: I. Miki (op. 1: AV 9—10) 174 navaja za T. 5: 5 uporabo »nekakega glavnička z redkejšimi, ostrimi ali topimi ali zelo gostimi zobci«; T. 1: 10 pa izdelavo »z nekako metlico«. V. Kolšek (op. 1) 13 označuje za T. 1: 7 in večino drugih »metlični ornament«, a za T. 6: 24—25 in redke druge »ornament z glavnikom« (16). A. Schörgendorfer (op. 5) 112 ss omenja le »Kammstrichornament« in našteva »Besen-strich« pri T. 11: 167 le kot poznolatensko izjemo (119); É. Bónis (op. 5) 35 pozna le »Kammstrichornament«, tudi na poznokelt-ski lončenini (op. 123), kjer ugotavlja »un-gleichinässige Besenstrichverzierung« (118) le na prazgodovinski posodi sl. 66: 18. 151 Npr. A. Smodič, Časopis za zgodovino in narodopisje 34 (1939) 18 označuje okras na loncu risbe 6: 2 »naprasnjen z metlico«. V. Kolšek (op. 1) 13 opisuje posodo T. 2: 15 »glajeno z metlico«. N. Osmuk (op. 1) '77 vidi na skledah T. 1: 1, 3 »sledove površnega met-ličastega okrasa«. G. Mossier (op. 3) 128 pa npr. meni, da so manj skrbno izvedene in pošev se križajoče črte na štalenskih loncih podobne prazgodovinskemu, halštatskemu metličastemu okrasu in pomenijo »morda določen propad glavničastega okrasa«, ki bi sodil nekako na konec 1. stoletja po n. š. 452 O poreklu prim. npr.: G. Mossier (op. 3) 120; P. Petru (op. 12) 19 ss; tudi A. Valič (op. 148) 327. iss AV 29, T. 10: 12, 17. 154 Npr. T. 7: 2 (tanke poteze) in 3 (različno široke črte). 155 R. Ložar (op. 1) 213 ugotavlja podobno pri srednjeveški žlebljeni lončenini. J. Šašel (op. 148) 310 omenja »rahle rotacijske žlebiče«. I. Miki (op. 1) 174 domneva to, ker so »zareze pogosto plitve«. S. Pahič (op. 4) 98 navaja »vodoravne žlebičke od vrtenja«. L. Plesničar-Gec (op. 12) 459 razločuje med »glavnikastim ornamentom« in »sledovi vodoravnih vrezov, ki so nastali pri oblikovanju lonca na vitlu«. 158 Kar je npr. na Gellerthegy vodoravnih potez, so to po É. Bónis (op. 123) 41 za sl. 39: 26 le »dicht eingetiefte Rillen«, medtem ko se »dichte Kammstriche« pojavljajo šele na izrazito rimsko provincialnih posodah (prav tam, 89 za sl. 47: 3—4). 157 A. Schörgendorfer (op. 5) 117 poudarja, da je »Rillenverzierung« daleč najčešča in latenskega porekla. 158 Enojne in skrbneje izvedene npr. v Spodnji Novi vasi A V 29, T. 8: 7 in T. 10 9 (na uvoženih posodah) ter v Veleniku AV 29, T. 13: 33—35. Na Brinjevi gori take le še redko na navadnih posodah (T. 11: 3—6). 159 Za ovalne prim.: A V 29, T. 12: 17 in T. 13: 27! Za jamice v črti omenja J. Korošec (op. 24) 258 pri podobnih zgodnje srednjeveških primerih uporabo »orodja v obliki vilic ali glavnika«. 160 A. Schörgendorfer (op. 5) teh načinov krašenja sploh ne navaja. Rebra redka tudi v zgodnjem srednjem veku (J. Korošec, op. 24, 264 in op. 38, 218). 101 L. Plesničar-Gec (op. 13) 37, T. 4: 11 do 19, vendar pa tudi že na posodi iz zgodnjega 1. stoletja (prav tam, 39, T. 4: 22). W. Schmid (op. 1) 23 trdi, da so glavničaste vodoravne poteze po vsej steni lonca »tipičen poznolatenski okras«. I. Mikl-Curk (op. 6) 893 meni, da se zgodnejše vodoravne poteze pojavijo številnejše »praviloma na južnem delu slovenskega ozemlja«. H. Kerchler (op. 5) 32 omenja vodoravne in poševne pasove glav-ničasitih črt kot nadaljevanje prvotnih navpičnih, a brez določnejše časovne opredelitve. 182 To naj bi bila po I. Mikl-Curk (op. 6) 884 značilnost zgodnje antike, a ne brez izjem (npr. v Emoni — 888 ss); na Brinjevi gori npr. inv. št. A 3653, 3658. 763 Le pri skodeli A V 29, T. 2: 24 iz Slovenske Bistrice in posodi inv. št. A 5496 iz Spodnjega Grušovja. Drugi posegi preko vratu še v Spodnji Novi vasi — AV 29, T. 9: 1, 6 in Slovenski Bistrici — AV 29, T. 3: 1. km Npr. tu T.7: 5 (podobno AV 29. T. 1: 39) iz Slovenske Bistrice. 185 Na fragmentu T. 7: 3 je videti, da je izdelovalec zamenjal orodje, saj se je širina črt spremenila od 1 na 2 do 2,5 mm. Na podobnem fragmentu iz Slovenske Bistrice (inv. št. A 6745 e) je razločneje vidno, kako širše poteze prekrivajo ožje. Oba kosa sta si precei podobna tudi po sestavi in barvi gline, poroz nosti ter notranji obdelavi s prsti. 166 prim. npr. poševne črtice na fragmentu A V 29, T. 9: 6 ali redko združbo s črticami in polkrogi na trinožniku AV 29, T. 16: 4 \z gomile v Spodnji Novi vasi. 167 Valovnica: še AV 29, T. 13: 33—-35 Poševne črtice med vodoravnimi potezami so vsesplošno razširjene od 1. stoletja dalje (P Bónis, op. 123, 93, sl. 47: 3—4) najbrž vse do konca četrtega (L. Plesničar-Gec, op. 13, T. 4-21). 188 AV 29, T. 3: 1 (Slovenska Bistrica BI T. 21: 1 (Velenik, gomila 1). 189 AV 29, T. 12: 7 (Spodnja Nova vas). Tudi npr. I. Miki (op.l: AV 9—10) 175, T 3' 13. ' ' 179 Ni pa več takih v združbi z vodoravnimi kot npr. v Veleniku: AV 29, T. 21: 1. Razen tega h keltskim črepinjam še ne poznamo ustreznih robov ustij. 171 Prim. tudi AV 29, T. 10: 12! 772 Inv. št. A 6756 b in 6831. 173 Pri L. Plesničar-Gec (op. 13) T. 4 bi to bilo okrog začetka 2. stoletja, čeprav so možne tudi izjeme (npr. T. 4: 16 ali celò 28). ma A V 29, T. 9: 17 (Spodnja Nova vas) 174 Tudi AV 29, T. 9: 1 (Spodnja Nova vas). 175 Podobno, a s širšimi črtami: A. Schörgendorfer (op. 5) 113, T. 22: 299. 176 Pri prvih gre večinoma za prostoročne izdelke, pri drugih, poznoantičnih, pa morebiti (poleg tega ?) še za drugačen postopek pri vrtenju. 177 Na posodi AV 29, T. 9: 1 tudi sledovi oblikovanja s prsti. 178 Tudi na notranji strani posode T. 10: 2 in v spodnjem Grušovju, inv. št. A 6505, 6526 j in 6624. 179 v Veleniku še: inv. št. A 7045 in 7083 b. V Spodnjem Grušovju na trinožni skodeli inv. št. A 6505, kjer so žlebičaste črte tudi po vsej notranji steni (glej op. 178). Na Brinjevi gori inv. št. A 3604, 3636, 3654 (tu večkrat tudi širni žlebički — na gornji strani fragmentov s T. 4). iso Velenik: inv. št. A 7084. lsi AV 29, T. 1: 23—22: 17 (profili trinožnikov). Profili z Brinjeve gore in Spodnjega Grušovja: Arheološki vestnik 31 (v tisku). is» Velenik: AV 29, T. 13: 14—15. Spodnje Grušovje: inv. št. A 6563. Brinjeva gora: inv. št. A 3346. 183 Npr. AV 29, T. 4: 9—10; T. 6: 3; T. 13: 31. Spodnje Grušovje: I. Mikl-Curk (op. 1: ČZN) 28, T. 2: 2 ter inv. št. A 6648. Brinje- va gora: inv. št. A 3328, 3340, 3405, 3506, 3517. i»4 Za prve prim. AV 29, T. 6: 11! «s S. Pahič (op. 1) 129 ss, T. 2: 21—22; T. 5- 25; T. 9: 5; T. 16: 16, T. 18: 5. iso AV 29: T. 3: 9; T. 5: 22—24; T. 7: 18; T. 13: 10—12 (na malih posodah so seveda žlebiči mnogo ožji). «i Tudi I. Mikl-Curk (op. 1: ČZN) 22, T. 3: 27. iss Tudi AV 29, T. 7: 7; T. 9: 16; T. 10: 5( 15 — na raznih vrstah posod. issa Slovenska Bistrica: AV 29, T. 5: 27; Spodnja Nova vas: T. 9: 17. «a Enako v Veleniku: AV 29: T. 13: 33 do 35. Npr. tudi drugod (I. Mikl-Curk, op. 6, 884), npr.: I. Miki (op. 1: AV 9—10) 174, T. 1: 8; T. 8: 5 — Dolga vas; V. Kolšek (op. 1) 35, T. 38: 35. = Šempeter. I. Horvat-Šavel (op. 1) 296, T. 8: 6, 13: 4 = Ivanci. Prek vzporednih žlebov vgrebene valovnice, najčešče na Gradišču nad Bašljem in »za slovensko keramiko najbolj značilen okras«, omenja R. Ložar (op. 1) 199, ki pa bi, — glede na tamošnje antične najdbe (200, op. 31 in I. Mikl-Curk, op. 6, 891), — lahko bile tudi antične. iso Na Brinjevi gori še na nekaj črepinjah, za Spodnjo Novo vas prim.: AV 29, T. 10: 9. Tudi Velenik: A V 29, T. 16: 16 (med izboklinami — sedaj po čiščenju izbrisano). 191 V podobni obliki in v združbi z jamicami že v Veleniku (AV 29, T. 12: 17). Za T. 12: 4 glej op. 187. 192 J. Korošec (op. 24), T. sl. 54, 59, 61, 78, 101—102; 107 — vse v jasnejših obrisih in veččrtni izvedbi, ki je na Brinjevi gori zabrisana. 193 v son■ Das Objekt diente zweifellos zu Beobachtungszwecken. Ob jedoch die Besatzung eine Militäreinheit bildete oder ob das Objekt bloss von der einheimischen Bevölkerung bewohnt wurde, ist heute nicht feststellbar. b) Kleinere Posten Zu dieser Gruppe gehören die Fundstätten Lanišče und Martinj hrib aus dem Absperrsystem, vermutlich aber auch Gradišče bei Pivka bei Naklo. Die Rolle der zwei erstangeführten ist nicht problematisch, schwieriger ist es mit dem dritten Fundort. Gradišče bei Pivka weist im Vergleich mit anderen derartigen Objekten ungewöhnliche Dimensionen auf. Es überraschen die Mächtigkeit der Mauer und das Gesamtsystem der Gräben und Wälle, das einstweilen in der Nähe keinerlei Parallelen hat. Wegen den verhältnismässig spärlichen Funden aus der spätantiken Periode ist die Fundstätte schwer einzuordnen. A. Valič vermutet, es handelt sich um einen Miiitärposten zum Schutz der Strasse. 2. Befestigte Siedlungen: (T. 3) a) Kleinere, gänzlich bebaute Siedlungen Dies ist eine verhältnismässig klar umrissene Gruppe, zusammengesetzt aus Siedlungen der Zivilbevölkerung, die zugleich auch zusätzliche Funktionen haben konnten (Signalisation Schutz von weniger wichtigen Strassen). Mit grösserer Sicherheit könnte man bei dieser Gruppe nur die Fundorte Ajdna,7 Bašelj und Gradec bei Prapretno8 anführen. Für die erwähnten Siedlungen ist charakteristisch ihre von wichtigeren antiken Kommunikationen abgerückte Lage. Die Siedlungen sind nicht gross, der Innenraum ist grösstenteils mit kleineren Wohngebäuden bebaut (auf Bašelj Efolzbauten), inmitten der Siedlung erhebt sich die Kirche (freigelegt auf Ajdna, vermutet auf Gradec und Bašelj). Problematisch ist Rodik, eine geräumige, befestigte Siedlung mit vielen grossen Gebäuden, wo man jedoch wegen der Nähe der Itinerarstrasse auch einen Militärposten erwarten und den Fundort folglich auch in die 1. a-Gruppe einreihen könnte.9 In der Nachbarschaft stellt einer ähnlichen Typ die Siedlung auf dem Ulrichsberg auf dem Zollfeld (Gosposvetsko polje) dar.10 b) Ihrem Areal nach grössere, dooch nur teilweise bebaute Siedlungen Der typischste Vertreter dieser Gruppe ist ohne Zweifel Rifnik.11 Mit diesem Fundort kann diese Gruppe am leichtesten illustriert werden. Eine verhältnismässig grosse, befestigte Siedlung, in der sich im günstigsten und bestverteidigten Teil eine Gebäudegruppe befindet, während das übrige Areal höchstwahrscheinlich als Weideland und für Äcker verwendet wurde. Ähnlich verhält es sich mit Polhograjska gora, die jedoch noch nicht in solchem Ausmass erforscht ist wie Rifnik, dass man diese Annahme durch eine andere ersetzen könnte. Ihre Grösse, die Ringmauer mit Türmen sowie das vor kurzem freigelegte Haus weisen darauf hin, dass es um denselben Typ geht, nur dass der Siedlungstcil erst freizulegen ist.12 Auf Sv. Pavel über Vrtovin sind zwei durch eine Mauer scharf voneinander abgetrennte Befestigungsteile entdeckt worden, wobei der nördliche als Siedlungsteil gekennzeichnet ist, auf den Terrassen wurden nämlich Hausreste gefunden.13 Wegen den ausserordentlichen Dimensionen haben auch die vorgenommenen Sonden nicht alle, die Siedlung betreffenden Schlüsselfragen beantworten können. Auf Grund der vorzüglich strategischen Lage dicht über der Itinerarstrasse dürfte man aber ausser der zivilen auch eine Militärbesatzung annehmen. Her könnte — zwar mit ziemlicher Reserve — auch Trbinc über Mirna eingestuft werden. Die flüchtigen Erwähnungen in der Fachliteratur und die Terrainbesichtigung gestatten allerdings keine gewichtigeren Schlüsse, indessen lassen die geographische Lage, die Terrainkonfiguration und der heute nur vermutete Siedlungsteil die theoretische Einordnung in diese Gruppe zu. Ähnlich ist auch Sv. Lovrenc unter dem Storžič, wo unlängst auf einem hallstattzeitlichen Ringwall eine spätantike Besiedlung festgeltellt worden ist.14 Natürlich werden aber bei diesem pundort erst die Grabungen den Siedlungstyp genauer erweisen; ich reihe den Fundort hier ein nur wegen seiner Grösse und den Überresten an der nordöstlichen Seite, die man (insoweit dies bei einer Oberflächenbesichtigung möglich ist) als Siedlungsteile deuten könnte. Bei dieser Gruppe haben wir es mit Fundorten zu tun, die überwiegend in der Nähe grösserer antiker Kommunikationen über besiedeltem Flachland gelegen sind und vielleicht aUf den Typ einer gänzlich geschlossenen autarkischen Einheit weisen, die für längere Zeit aus dem sie umgebenden Raum ausgeschlossen werden konnte, wenn sich diese Notwendigkeit ergab. Vielleicht liesse sich her auch Brinjeva gora setzen, die einen jener seltenen systematisch freigelegten Punkte darstellt, die auch in der Spätantike besiedelt waren. Da dieser Fundort noch nicht endgültig publiziert ist, können wir uns über diese seine Periode kein vollständiges Bild machen. In Kärnten sind ähnliche Siedlungen Hemmaberg15 und Tscheltschnigkogel.16 3. Refugien: (T. 4) a) Grössere, befestigte Refugien Beim gegenwärtigen Erforschtheitsstand sind heute in Slowenien keine solchen Posten bekannt. Am meisten nähern sich noch dem Typ eines grossen und gut befestigten Refugiums die Fundorte Vranje17 und Kučar18 an. Bei beiden überraschen das starke Kirchenzentrum und unterschiedliche Gebäude, die auf eine Besiedlung von bereits längerer Dauer hinweisen, so dass wir sie nicht mit Sicherheit als Refugien charakterisieren können. Vielleicht dürfte man ein Refugium auf Ajdovski gradeč bei Bohinjska Bistrica annehmen, wo W. Šmid nur eine spätantike Ringmauer entdeckt hat, im Inneren indessen ausser sporadischen antiken Funden lediglich vorgeschichtliche Gebäude. Auf Svete gore sind eine spätantike Verteidigungsmauer und ein Gebäude aufgedeckt worden; einige Funde weisen auch auf ein Kultobjekt hin. Der Raum auf dem Gipfel selbst ist tatsächlich eher für ein Refugium als für einen ständig besiedelten Posten geeignet.19 Vielleicht liesse sich in diese Gruppe vorläufig auch Križna gora mit der freigelegten spätantiken Ummauerung einordnen. Aus unseren Nachbarregionen könnten wir als Beispiele von Refugien Zecovo20 in Bosnien und den Grazerkogel21 in Kärmten anführen. b) Kleinere, schlecht befestigte Refugien Diese Gruppe umfasst bei uns zweifellos viele Fundorte, ist jedoch leider gänzlich unerforscht und demnach heute lediglich theoretisch. Hier handelt es sich um ein kleines Areal eines schlecht verteidigten, doch gut versteckten Raumes, wo im besten Fall Holzbauten zu erwarten sind. Es bleiben noch Fundorte übrig, die wir, da sie nicht erforscht sind, nicht einmal theoretisch in irgendwelche dieser Gruppen einstufen können. Durch spärliche Elemente ist ihre Zugehörigkeit zu diesem Zeitraum erwiesen, deshalb führe ich sie nur in kürze in alphabetischer Reinfolge an und mache dabei auf einige interessantere Momente aufmerksam. Aus Gradec bei Blečji vrh sind nur sporadische Funde spätantiker Keramik bekant. Die Fundstätte selbst ist ein ungefähr 100 X 100 m grosser, mit einem Wall umgebener Raum. Vielleicht steht damit in Verbindung auch der Fund einer goldenen Arcadiusmünze aus dem nahen Dorf Gorenje Brezovo.22 Eine spätantike Schicht ist auch im vorgeschnitlichen Ringwall Gradec bei Sela bei Zajčji vrh23 festgestellt worden. Im ca 150 X 100 m grossen Ringwall konnten bei der Arealbesichtigung lediglich keramische Relikte festgestellt werden. Die Zugehörigkeit zur erörterten Periode bekräftigt auch die Tatsache, dass unter dem Hügel römische, wahrscheinlich (als Spolien eingemauerte) Steine gefunden worden sind. Beunruhigend ist vor allem die Nähe der Nekropole in Orehek bei Stopiče, die doch ein wenig zu weit entfernt liegt, dass sie zu dieser Siedlung gehören könnte und deshalb höchstwahrscheinlich als ein Hinweis auf noch einen Posten aus dieser Zeit in der Nähe aufzufassen ist. Ein Gebäude aus dem 5. und 6. Jh. hat J. Pečnik auf Gradišče Hom festgestellt2i Die Befestigungsweise des Ringwalls selbst ist nicht für die spätantike Periode bezeichnend, sehr wahrscheinlich handelt es sich hier um eine spätere Umgestaltung des Terrains. Auf der Erdoberfläche kann man atypische römerzeitliche Scherben finden, die bis zu eingehenderen Forschungen die Datierung und Funktion dieses Objekts offen lassen. Eine spätantike Ringmauer wird auch beim vorgeschichtlichen Ringwall in Gradišče be' Lukovica erwähnt. Hier dürfte das entscheidende Moment wohl die Nähe der Haupteinfalb Strasse Poetovio—Emona dargestellt haben. Auf Kekec über Nova Gorica ist in jüngster Zeit eine spätantike Siedlungsschicht und eine Befestigung entdeckt worden.25 Auch auf Limberk bei Čušperk erwähnt B. Saria eine spätantike Ummauerung.28 Ausserordentlich interessante Ergebnisse würden Forschungen auf dem Medvedjek liefern einem sich über der ehemaligen Hauptrömerstrasse Neviodunum—Emona bei Veliki Gaber erhebenden Hügel. J. Pečnik hebt hervor, dass es im Fundort keine vorgeschichtlichen, wohl aber römerzeitliche Funde gäbe.27 Die Besichtigung ergab, dass es um einen 100 X 70 m grossen, mit einem Wall umgebenen Raum geht. Mit einer Zivilniederlassung ist an einer so wichtigen Kommunikation fast nicht zu rechnen. Natürlich wird aber zunächst festgestellt werden müssen, ob wir es nicht vielleicht nur mit einem vorgeschichtlichen Ringwall zu tun haben wo dann später eine zeitweilige Besiedlung auch in der Spätantike bestand. Unter der Lisca, an der Stelle, die einen vorzüglichen Überblick über das Geschehen in einem Teil des Savatals gewährt, befindet sich der Posten »Na gracu«. Die Überreste der gemauerten Verteidigungsmauer mit an einer Stelle sichtbarem Kasemattenbau an der Innenseite deuten auf eine Befestigungsanlage der spätantiken Periode hin. A. Stegenšek, der hier vor 50 Jahren Grabungen durchführte, erwähnt nur die Mauer, ein Spinnwirtel und Knochen2« Da der Punkt sonst gänzlich unerforscht ist, könnten weitere Mutmassungen lediglich ein Hirngespinst sein. Das Objekt ist ca 150 X 50 m gross. Höchstwahrscheinlich stammen die in der Fachliteratur unter dem Fundort Razbor geführten Münzenfunde aus der zweiten Hälfte des 4. Jh. eben aus diesem Fundort hier.29 Auf Gradec bei Podkum sind noch Wallspuren erkennbar.38 Es ist nicht klar, ob es um einen vorgeschichtlichen, auch in der Römerzeit besiedelten Ringwall, oder um einen erst in der spätantiken Periode entstandenen Posten geht. Die Erwähnungen von Gemäuer, das die Leute aus der Umgebung aus diesem Raum wegbrachten, deuten jedoch auf Bauten hin. Auch bei der Besichtigung des Fundorts wurde von Hand verfertigte römerzeitliche Keramik gefunden. Auf Panica in Hruševo haben schon viele auf Grund des Namens selbst eine römische festung vermutet (Partica —- Frtica?).31 Die Besichtigung des Geländes hat erwiesen, dass es sich um einem spätantiken Posten handelt (Keramikfragmente), der ungefähr 80 X 70 m gross und an drei Seiten vorzüglich durch einen Steilhang (an der Westseite sind Felsen) geschützt ist, während an der Süd- und Südostseite noch ein Wall sichtbar ist. Interessant ist ebenfalls die Kirche mit dem Patrozinium des hl. Georg, jenem Heiligen, der am häufigsten in (oder in der Nähe) von spätantiken und überhaupt antiken Posten erscheint. Aus Stari grad bei Podbočje sind nur sporadische Funde bekant, die verraten, dass die Siedlung auch in der spätantiken Periode lebte. Auf Grund ihrer ein ausgedehntes Territorium dominierenden Lage dürfte man auch hier an einen strategischen Punkt denken. Vermutlich soll aus der Zeit der Spätantike auch Sv. Lovrenc bei Dragomer herrühren. Gefunden wurden Tegulae und römerzeitliche Keramik. J. Pečnik hat bei der Kirche des Hl. Petrus in Gorenji Mokronog eine Festung aus dem 5. und 6. Jh. festgestelt, was jedoch J. Žmavc damals als nicht erwiesen betrachtete.32 Wenn wir die bekannten Angaben noch einmal erörtern und die neueren Beobachtungen hinzufügen, stellen wir folgendes fest: einige Keramik-fragmente (neben zahlreichen mittelalterlichen), der Grundriss der gesamten Befestigungsanlage, die Zisterne, das Patrozinium und die freigelegten Skelettgräber mit Platten weisen zweifellos auf die Existenz eines spätantiken Postens hin.33 Allerdings wurde später an dieser Stelle eine Burg errichtet, die bereits im 12. Jh. erwähnt wird und sogar bei Valvazor abgebildet ist. Die Burg stand höchstwarscheinlich auf spitzigem Gipfel, auf den Pečnik das Gebäude aus dem 5. Jh. stellte, so dass diese Angabe eine kleine Verwirrung verursacht. Zuverlässig können wir zwar Bauten auch aus der der angeführten Zeit annehmen, die jedoch wegen der Burg beseitigt wurden. Von den übrigen sichtbaren Architekturresten könnten als spätantik nur die Zisterne (4 X 4 X 2 m) und die Ringmauer, die einen trapezoiden Raum im Ausmass von 40 X 50 m umschliesst, eingeordnet werden. Diesen Raum trennt nur ein kleinerer Graben vom einige Meter höheren, von allen Seiten schwer zugänglichen Gipfel, auf dem Trümmer sichtbar sind. Schwierigkeiten bereitet es, zeitlich das kleinere quadratische Gebäude neben der Zisterne, die Kasemattenbauten am südlichen Teil der Verteidigungsmauer in der Nähe des Eingangs sowie die Trümmerreste auf den Terrassen im Norden unter dem Gipfel der Siedlung zu bestimmen. STAROSLOVANSKO GROBIŠČE V ZGORNJEM DUPLEKU (arheološko poročilo) SLAVKO CIGLENECKI, TIMOTEJ KNIFIC Inštitut za arheologijo SAZU; Filozofska fakulteta Ljubljana Leta 1932 so za domačijo Jerneja Purgaja, Zgornji Duplek 175 (8 km JV od Maribora; sl. 1), na travnatem pobočju (pare. št. 296/2 in 298, k. o. Zg. Duplek; sl. 3) našli okostje »skrčenca« s pridanim loncem. Pri izkopu peska so domačini februarja 1975 na tem mestu ponovno naleteli na skeletne grobove. Po obvestilu sta prva re-kognosciranja in zaščitne ukrepe izvršila Stanko Pahič (Pokrajinski muzej Maribor) SI. 1. Osrednje področje staroslovanskih grobišč s keramiko v Sloveniji in Mira Strmčnik-Gulič (Zavod za spomeniško varstvo Maribor): dokumentiranj so bili trije skeletni grobovi (št. 2—4; sl. 4).1 V dneh 21.—29. aprila 1975 pa sta avtorja lega poročila opravila zaščitno izkopavanje na ogroženem arheološkem najdišču (sl. S) Raziskano je bilo vzhodno in severno obrobje peskokopa (v širini 4 m), kjer je bilo vkopanih pet skeletnih grobov (št. 5—9; sl. 4).* Najdbe iz grobov hrani Pokrajinski muzej v Mariboru, inv. št. A 2975—A 2993.3 Grob l1 Izkopan leta 1932. Okostje: »skrčenec«. Pridatek: lončen lonec (verjetno inv. št. A 2877, Pokrajinski muzej Maribor; gl. sliko).* Grob 21 lama: gl. približno 0,70—0,80 m (globine vseh grobov so bile merjene od današnje hodne površine). Nad okostjem naj bi — po pripovedi — ležali apnenčasti lomljenci. Smer pokona-Z—V, odklon približno 10° proti S. Okostje: ženska (25—30 let). Prekopano. Pridatki: pri nogah sta ležala dva razbita lončena lonca (1, 2). 1. Lonec. Glina je pomešana z debelozrnatim kremenčevim peskom. Zunanja rdeče rjava do črna površina je grobo zglajena in gubasta, notranja je črna in zglajena z navpičnimi potegi. Ustje je izvihano. Dno je rahlo vbočeno, obrobje dna poudarjeno. Lonec je okrašen s pasom kratkih navpičnih vrezov in z dvema pasovoma dvojnih, neenakomernih valovnic s koničastimi prehodi. Viš. 16,3 cm, pr. ustja 13,3 cm, pr. dna 8,5 cm, deb. ostenja do 0 8 cm Inv. št. A 2975 (T. 1: 1). 2. Del lonca. Glina je močno pomešana z debelozrnatim kremenčevim peskom. Svetlo do temno rjava površina je grobo zglajena. Na notranji površini so odtisi prstov. Dno je ravno. Lonec je bil okrašen z dvema pasovoma trojnih, zgoraj koničastih, spodaj ovalnih valovnic. Ohranjena viš. 12,0 cm, pr. dna 7,5 cm, deb. ostenja do 0,7 cm. Inv. št. A 2976 (T. 1: 2). Grob 31 Jama: prekopana. Gl. približno 0,60—0,80 m. Smer pokopa: Z—V. Okostje: moški (40—50 let). Prekopano. Pridatki: železen nož (1) in odlomki lončenine (2, 3). Mesto najdb ob okostju ni poznano. 1. Bojni nož. Trn poudarjeno prehaja v rezilo; na trnu so ostanki lesenega ročaja. Vzdolž zgornjega roba rezila je na obeh straneh ozek žleb. Dolž. 22,2 cm, šir. rezila 3,8 cm, deb. do 0,5 cm. Inv. št. A 2977 (T. 1: 3). 2. Trije odlomki ustja in ostenja posode iz gline, pomešane z debelozrnatim apnenčastim peskom. Površina je svetlo do temno rjava, prelom je temno rjav. Ustje je bilo izvihano. Na ostenju je bil pas dvojnih valovnic. Vel. odlomka 1,7 X 1,2 X 0,5 cm, 2,0 X 1,9 X 0,5 cm in 1,8 X 1,5 X 0,5 cm. Inv. št. A 2978 (T. 1: 4). 3. Odlomek ustja posode iz gline, pomešane z debelozrnatim kremenčevim peskom. Površina in prelom sta sivo rjava. Ustje je bilo izvihano. Vel. odlomka 5,5 X 2,4 X 0,5 cm. Inv. št. A 2979 (T. 1: 5). Grob 41 Jama: delno prekopana. Smer pokopa Z—V, odklon približno 10° proti S. Okostje: ženska (odrasla). Zgornji del okostja je bil prekopan. Pridatki: pri stopalih sta bila cel (1) in razbit lončen lonec (2). 1. Lonec. Glina je močno pomešana z debelozrnatim apnenčastim peskom. Svetlo rjava do sivo črna (lisasta) površina je grobo zglajena in gubasta. Izvihano ustje je bolje zglajeno. Dno je rahlo vbočeno, obrobje dna je poudarjeno; lončarski znak — križ v krogu — je izstopajoč, slabo odtisnjen. Na ostenju je pet pasov neenakomernih dvojnih valovnic. Viš. 11,8 cm, pr. ustja 9,1 cm, pr. dna 5,5 cm, deb. ostenja do 0,7 cm. Inv. št. A 2980 (T. 1: 6; T. 4: D- 2. Lonec. Glina je pomešana z' debelozrnatim kremenčevim peskom. Površina je grobo zglajena in gubasta. Zunanja je rdeče rjava do črna (lisasta), notranja črna. Izvihano ustje je stanjšano. Dno je rahlo vbočeno. Na zgornji polovici ostenja so trije pasovi valovnic: prva dva sta iz trojnih, spodnji pa iz dveh dvojnih, med seboj prepletajočih se valovnic. Viš. 20,6 cm, pr. ustja 13,3 cm, pr. dna 9,3 cm, deb. ostenja do 0,7 cm. Inv. št. A 2981. (T. 1: 7). Grob 5 Jama: pri lobanji je bila prekopana ob izkopu peska. Dolž. približno 1,95 m, šir. 0,48 m; gl. pri glavi 0,70 m, pri stopalih 0,60 m. Ovalne oblike, banjasta, vkopana je bila v peščeno osnovo. Zasuta je bila s svetlo rjavim humusom, pomešanim z ilovico. Nad okostjem so bili drobci oglja. Smer pokopa: Z—V, odklon 7° proti S. Okostje: ženska (30—40 let). Lobanja je bila pri izkopu peska premaknjena. Okostje je ležalo na hrbtu, roki sta bili iztegnjeni ob telesu. Pridatki: na prsih je ležal srebrn uhan (1), drugi je bil odkrit v prekopanem zasutju ob levi nadlahtnici (2), pri stopalih pa je ležal lončen lonec (3), ki so ga dvignili že kopači peska. 1. Uhan. Prekrit je z divjo patino. Locenj se koničasto zaključuje. Od spodnjega dela uhana ga ločujeta dva svitka (s tremi zavoji) iz žice, ki je ovita okoli obročka. Na spodnjem delu uhana je prispajkan podolgovat grozd iz okroglih zrnc. Pr. 2,1 cm, deb. žice 0,1 cm. Inv. št. A 2982 (T. 2: 1; sl. 2: b). a Sl. 2. Uhana iz groba 5 b 2. Uhan. Prekrit je z divjo patino. Del locnja je odlomljen; locenj od spodnjega dela uhana ločuje dva svitka (z dvema zavojema) iz žice, ki je ovita okoli obročka. Na spodnjem delu uhana je prispajkan stožčast grozd iz okroglih zrnc. Pr. 2,5 cm, deb. žice 0,1 cm. Inv št. A 2983 (T. 2: 2; sl. 2: a). 3. Lonec. Glina je pomešana z debelozrnatim apnenčastim peskom. Svetlo rjava površina (na zunanji so sivo črne lise) je grobo zglajena in gubasta. Prelom je sivo črn. Ustje je izvihano, bolje zglajeno. Dno je vbočeno, obrobje dna močno poudarjeno; lončarski znak — križ v krogu — je izstopajoč, slabo odtisnjen. Na zunanji površini je pet pasov dvojnih neenakomernih valovnic. Viš. 12,5 cm, pr. ustja 10,0 cm, pr. dna 6,0 cm, deb. ostenja 0,7 cm' Inv. št. A 2984 (T. 2: 3). Grob 6 Jama: dolž. približno 1,50 m, šir. 0,27 m; gl. pri glavi 0,85 m, pri stopalih 1,00 m. Banjasta, vkopana je v peščeno osnovo. Zasuta je bila s svetlo rjavim humusom, pomešanim s peskom. Nad okostjem so bili ostanki temne organske snovi. Smer pokopa: Z—V, odklon 3» proti S. Okostje: otrok (7—8 let). Ležalo je na hrbtu. Pridatki: ob levi nogi je ležal na gl. 0,80 m lončen lonec (1), za lobanjo, na gl. 0,50 m pa do polovice ohranjena lončena posoda (2), ki je bila poškodovana že ob pokopu. Po za- ključenem arheološkem izkopavanju so kopači peska našli nedaleč od druge posode še lončen lonec (3), ki je bil verjetno v obravnavanem grobu (meja grobne jame za lobanjo ni bila vidna). 1. Lonec. Glina je močno pomešana z drobnozrnatim kremenčevim peskom. Površina je dobro zglajena, a valovita; zunanja je rdeče rjava do črna, notranja je črna in luknjičava. Dno je rahlo vbočeno; lončarski znak — kolo z osmimi naperki — je izstopajoč, dobro odtisnjen. Izvihano ustje je skrbno oblikovano. Na ostenju je pas peternih, pod njim pa dva pasova trojnih razvlečenih valovnic. Viš. 17,6 cm, pr. ustja 13,6 cm, pr. dna 9,3 cm, deb. ostenja do 0,8 cm. Inv. št. A 2985 (T. 3: 1; T. 5: 2). 2. Spodnji del posode. Glina je močno pomešana z debelozrnatim kremenčevim peskom. Površina je slabo zglajena; rdeče rjava zunanja površina je razčlenjena v vodoravnih pasovih, rjava do črna notranja luknjičava površina pa je bila grobo zglajena z navpičnimi potegi. Prelom je črno rjav. Na ostenju je pas trojnih razvlečenih valovnic. Ohranjena viš. 11,1 cm, pr. dna 9,7 cm, deb. ostenja do 0,7 cm. Inv. št. A 2986 (T. 3: 2). 3. Lonec. Glina je pomešana z drobnozrnatim kremenčevim peskom. Rdeče rjava do črna (lisasta) zunanja površina je slabo zglajena in gubasta, črna notranja površina pa je bila zglajena z navpičnimi potegi. Rob izvihanega ustja je stopničast. Na ostenju so vodoravne brazde, pod njimi pa sta dve prehitevajoči in prepletajoči se valovnici. Viš. 15,0 cm, pr. ustja 11,5 cm, pr. dna 8,5 cm, deb. ostenja 0,7 cm. Inv. št. A 2987 (T. 3: 3; T. 4: 3). Grob 7 Jama: gl. pri glavi 0,45 m, pri stopalih 0,62 m. Vkopana je bila v peščeno osnovo. Nad okostjem so bili ostanki temne organske snovi. Na levi strani okostja je bilo v gl. 0,40 m okostje novorojene svinje (lahko tudi zarodka);3 zaradi nerazločnega obrisa grobne jame, ki je bila zasuta s svetlo rjavim humusom, pomešanim s peskom, ni jasno, če živalsko okostje pripada k grobu. Smer pokopa: Z—V, odklon 3° proti S. Okostje: otrok (6—7 let). Ležalo je na hrbtu. Roki sta bili iztegnjeni ob telesu. Pridatki: ob levi nadlahtnici je ležal velik lončen lonec (1), manjši pa je bil razbit, tako da je zgornji del ležal v višini levega kolena, spodnji del pa pri stopalih (2). 1. Lonec. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Sivo črna površina je grobo zglajena. Notranja površina je luknjičava. Prelom je črn. Izvihano ustje je skrbno oblikovano. pn0 je rahlo vbočeno; sredi dna je izboklina: morda (slabo viden) lončarski znak. Na ostenju sta dve valovnici, pod njima pa pas z dvema prepletajočima se valovnicama. Viš. 18,8 cm, pr. ustja 14,0 cm, pr. dna 10,8 cm, deb. ostenja do 0,7 cm. Inv. št. A 2988 (T. 2: 5; T.5: 1). 2. Lonec. Glina je pomešana z debelozrnatim kremenčevim peskom. Rdeče rjava do črna zunanja površina je grobo zglajena in gubasta, črna notranja površina pa je zglajena z navpičnimi potegi. Dno je rahlo vbočeno, obrobje dna poudarjeno. Ustje je izvihano. Na ostenju so trije pasovi dvojnih neenakomernih valovnic, pod njimi pa sta dva vodoravna žlebiča Viš. 13,7 cm, ohranjeni pr. ustja 8,7 cm, pr. dna 6,7 cm, deb. ostenja do 0,6 cm. Inv. št. A 2989 (T. 2: 4). Grob 8 Jama: dolž. 1,00 m, šir. 0,39 m; gl. pri glavi 0,35 m, pri nogah 0,37 m. Ovalne oblike, banjasta, vkopana je v peščeno osnovo. Zasuta je bila s svetlo rjavim humusom, pomešanim s peskom. Smer vkopa Z—V. Okostje: otrok (4—5 let). Ležalo je na hrbtu. Levica je bila upognjena na medenico. Pridatki: na levi strani okostja, nekoliko niže od stopal sta ležala lončena lonca (1,2) in odlomek lončene posode (3). 1. Lonec. Glina je pomešana z debelozrnatim kremenčevim peskom. Površina je temno siva; zunanja je grobo zglajena, gubasta in razčlenjena z vodoravnimi pasovi, notranja površina pa je bolje zglajena z navpičnimi potegi in luknjičava. Dno je rahlo vbočeno, obrobje dna poudarjeno. Ustje je izvihano. Lonec je okrašen z dvema pasovoma kapljičastih odtisov. Prvi pas ima štiri vrste drobnih, drugi pas pa tri vrste večjih odtisov. Pod njima sta še dva pasova s po dvema vodoravnima žlebičema. Viš. 11,2 cm, pr. ustja 9,6 cm, pr. dna 7,1 cm, deb. ostenja do 0,7 cm. Inv. št. A 2990 (T. 3: 4; T. 4: 2). 2. Lonček. Glina je močno pomešana z debelozrnatim kremenčevim peskom. Površina je rjavo črna: zunanja je zglajena, gubasta in razčlenjena na vodoravne pasove, notranja površina pa je zglajena z navpičnimi potegi. Dno je rahlo vbočeno, obrobje dna poudarjeno. Izvihano ustje je bilo že pri zakopu poškodovano. Lonček je okrašen na vratu z vodoravnim žlebičem in na ostenju s tremi neenakomernimi, večkrat popravljenimi valovnicami. Viš. 8,0 cm, pr. ustja 7,3 cm, pr. dna 5,0 cm, deb. ostenja do 0,4 cm. Inv. št. A 2991 (T. 3: 5; T. 4: 4)- 3. Odlomek ostenja posode. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Svetlo rdeča do rjava zunanja površina je zglajena, črna notranja pa je razbrazdana z navpičnimi potegi. Posoda je bila okrašena z vodoravnimi žlebiči in s plitvo vrezanima, prepletajočima se valovnicama. Vel. odlomka 13,5 X 12,0 cm, deb. stene 0,55 cm. Inv. št. A 2992 (T. 3: 6). Grob 9 Jama: dolž. 1,41 m, šir. 0,36 m; gl. pri glavi 0,45 m, pri stopalih 0,72 m. Ovalne oblike banjasta, vkopana je bila v peščeno osnovo. Zasuta je bila s svetlo rjavim humusom, močno pomešanim s peskom. Smer pokopa: Z—V, odklon 14" proti S. Okostje: otrok (7—8 let). Lobanja in kosti prsnega koša so bile premaknjene. Ležalo je na hrbtu. Roki sta bili iztegnjeni ob telesu. Pridatek: ob levi kolčnici je ležal odlomek lončene posode (1). 1. Odlomek ostenja posode. Glina je redko pomešana z debelozrnatim kremenčevim peskom. Površina je dobro zglajena, rdeče do črno žgana, prelom je na sredi sivo rjav. Posoda je bila okrašena s tremi pasovi valovnic. Vel. odlomka 8,0 X 4,4 cm, deb. stene 0,6 cm. Inv. št. A 2993 (T. 2: 6). Na skeletnem grobišču v Zgornjem Dupleku, ki verjetno še ni izkopano v celoti je bilo doslej ugotovljenih devet pokopov. Ovalne in banjaste grobne jame (kot lahko sklepamo po ohranjenih obrisih pri grobovih 5, 8, 9) so bile vkopane skozi piast humusa v peščeno osnovo (globina od današnje hodne površine do 1,00 m). Grobovi 2—-9 so bili usmerjeni proti vzhodu, z največjim odklonom 14° proti severu. V vseh grobovih so bili pridatki; med njimi prevladuje lončenina, pojavlja pa se še orožje (grob 3) in nakit (grob 5). Lončenino sestavljajo (nekaj je nespoznavnih delov in odlomkov, posodo A 2877 pri obravnavi puščamo ob strani) lonci z izvihanim ustjem. Izdelani so bili na vretenu na ročni pogon: ostenje je gubasto, celo razčlenjeno na pasove, zunanja površina je običajno slabše zglajena od ustij, na notranji površini pa so sledovi navpičnih potegov s prsti. Lonci so okrašeni z valovnicami (T. 1: 1, 2, 6, 7; T. 2: 3—5; T. 3: 1, 3; 5) vodoravnimi žlebiči oziroma brazdami (T. 2: 4; T. 3: 3—5), s kapljičastimi odtisi (T. 3: 4) in z navpičnimi kratkimi vrezi (T. 1: 1). Okras je večinoma urejen v pasove Na dnu treh loncev je odtisnjen lončarski znak: križ v krogu (T. 1: 6; T. 2: 3) in kolo z osmimi naperki (T. 3: 1). Glina je bolj ali manj gosto pomešana s kremenčevim le pri dveh pa z apnenčastim (nezdrobljenim) peskom (grobova 4 in 5). Lonci so treh velikosti: mali (viš. 8,0 cm; T. 3: 5), srednji (viš. do 13,7 cm; T. 1: 2, 6; T. 2: 3, 4; T. 3; 4) in veliki (viš. do 20,6 cm; T. 1: 1, 7; T. 2: 5; T. 3: 1, 3). Med orožje spada 22,2 cm dolg železen nož, ki ima na obeh straneh rezila kanal za odtok krvi (T, 1: 3), nakit pa je zastopan z dvema uhanoma (par, vendar uhana nista enaka) iz srebrne žice in z visečima grozdoma, ki sta izdelana v tehniki granulacije (T. 2: 1, 2; sl. 2: a, b). Najbližji primerjavi grobišču v Zgornjem Dupleku sta nekropoli v Turnišču (poleg analogij za lončenino še primerjava za uhan: T. 2: 2, sl. 2: a)5 in v Brezju nad Zrečami (primerjava tudi za bojni nož: T. 1: 3),° v manjši meri pa tudi starejša faza grobišča Ptuj-grad (sl. I).7 V Sloveniji so poznani še posamezni grobovi s keramičnimi pridatki v Dobovi, na Rojah pri Moravčah, Puščavi pri Starem trgu in na Gorenjskem (Srednje Bitnje pri Kranju, Kranj—Gorenja Sava, Begunje, Bled—Mlino, Bled—Žale).8 Zunaj slovenskega ozemlja so sorodna grobišča razširjena na področju Velikomoravske (npr. na Moravskem),9 v Spodnji Avstriji,10 Posavski Hrvatski11 in v Dalmaciji.12 Čeprav je s tem odmerjeno le sosedstvo, ne pa celotno ozemlje, na katerem se pojavljajo grobovi s keramiko, je mesto malega grobišča v Zgornjem Dupleku jasno določeno: sodi med staroslovanska grobišča s predkrščanskim pogrebnim ritusom, ki so časovno opredeljena deloma v 8., pretežno pa v 9. stoletje. 1 Cf. S. Pahič (tipkopis v Pokrajinskem muzeju Maribor); TOPOGRAFSKI ZAPISKI 6, 25. 2.1975, ZG. DUPLEK (Završka vas). V petek dne 21. t. m. je prišla žena posestnika Purgaja v Zg. Dupleku 175 sporočit, da so pri odkopavanju peska našli človeško okostje in lonec. Obvestilo me je doseglo v torek 25. t. m., ko se je v PMM ponovno oglasil lastnik sam, da bi poizvedel, kaj storiti z najdbami. Obvestil sem ZSV in tako smo se s konservatorko M. Strmčnikovo takoj odpeljali na teren. Gre za pobočje nad domačijo, kjer so leta 1932 prvič našli okostje »skrčenca« z loncem, ki ga je F. Baš pridobil za muzej, a sedaj tam ni identificiran. Edini podatek o loncu je iz pisma F. Baša W. Schmidu 4. 3. 1938: »V Završki vasi so izkopali eden skelet v Hockerstellung ter zraven žaro z latenskimi okraski à la Postela.« Temu ustreza edino lonec inv. A 2877 brez navedbe najdišča, ki ima po vsem ostenju snope poševnih in križajočih se žlebičkov. Ta bi odgovarjal tudi spominu domačih, da so takrat našli »po- ličnik«, to je posodo s ZU litrsko prostornino. (V poročilu je to grob 1. Vse opombe avtorjev arheološkega poročila k zapisku S. Pahiča so poudarjeno tiskane.) Najdišče sem si ogledal ob topografskih obhodih leta 1961 (TD 1961 29/42), ko sem ugotovil tudi parcelo: 298, 296/2. Sedanji ogled je pokazal naslednje stanje: Purgajevi so se v tej suhi zimi odločili nakopati, peska za posipavanje kolovozov okrog domačije. Pri tem so v sredo 19. t. m. naleteli na okostje, pri nadaljnjem kopanju v četrtek pa sta domača fanta (16—18 let) izkopala še drugo in naletela na tretje. Po tistem niso veči kopali. Kosti so deloma zbrali v košaro, okostje zadnje izkopanega mrtveca pa so zložili na travi ob jami. Ko se je razvedelo za najdbo, si je preko nedelje ogledalo najdbo precej ljudi iz okolice, ji so kosti tudi otipavali, nekateri kaj malega odnesli ali poškodovali. Za obstoječo situacijo sem opravil prvo, zasilno izmero: v podaljšku JV stene ute s stiskalnico sem pri 30. m zapičil prvi kolec, pri nadaljnjih 12 m pa drugega. S te osnovnice sem s po dvema krakoma izmeril pribl, lego obeh krajnjih skeletov, vmesnega pa sem vrisal po prikazu kopačev. Sedanje tri grobove smo oštevilčili z 1—3 (v poročilu 2—4). Kratek opis bi bil: Grob 1 (2) — prvi od IZ oziroma domačije. Na robu položnega pobočja, ki prične padati navzdol. Smer skeleta pribl. ZJZ —VSV (80°). V jami nič več ohranjenega. Globina skeleta med 70—80 cm. Pobranih večina kosti, tudi večji del lobanje s skoro vsemi zobmi. Kosti deloma dobro ohranjene, a prhke. Dolžino skeleta bo mogoče pribl, ugotoviti po dolžini femurja. Nad kostmi v neznani legi naj bi ležali apnenčasti lom-Ijenci tujega izvora (tukajšnja tla so bolj gruščnato peščena). Po pripovedi kopačev so bili v grobu pri nogah 3 lonci, od teh eden preveznjen. Ker so pri odkopu naleteli najprej na posode, so se le delno ohranile. Pridobili smo 1 fragmentiran lonec (T. 1: 1) s pr. dna 7,5 in oboda pribl. 13 cm, v. še neznana (okrašen s pasom resic na ramenu ter vsaj dvema vrstama enojne površne va-lovnice po obodu) ter fragmente lonca (T. 1: 2) z rahlo vbočenim ravnim dnom s pr. 8,5 cm. Nekaj koščkov ostenja pripada obema posodama — tretje ni med ohranjenimi črepinjami (?). Grob 2 (3) — drugi od JZ, docela uničen s tlemi vred. Nekaj kosti, vse zelo frag- mentarne, so shranili v košari. Smer okostja po pripovedi kopačev ista. Od pridevkov so našli le železen nož, od katerega je ostalo še 15 cm do 2,7 cm širokega rezila z ravnim hrbtom ter obojestranskim žlebičem pod njim. Trn neznane oblike se je izgubil ali pa ga je kdo odnesel (kopači so ga shranili v košari skupaj s kostmi [T. 1: 5] in odlomki dveh lončenih posod [T. 1: 3, 4]). Globine groba ni bilo mogoče več ugotoviti, bila pa je pribl, enaka — med 60—80 cm. Grob 3 (4) — tretji od JZ, v VSV steni trenutnega odkopa jame. Gornja polovica okostja od kolkov navzgor je že manjkala, kopači baje niso opazili lobanje, nekaj kosti je bilo mogoče pobrati v pesku na dnu jame, druge so tam verjetno zakopane. Odkopali smo — od strani —• spodnji del okostja in našli »pri prstih« 1 cel (T. 1: 6) in 1 razbit lonec (T. 1: 7). Ta je bil tolikanj razvlečen, da je kopač videl dve posodi, od teh eno preveznjeno. Manjši, cel lonec (v. 12 cm, o. 12 cm, u. 9,6 cm, d. 6,9 cm) je imel rob razkopan in nekoliko fragmentiran. Okrašen je bil z valovnicami. Večji, razbit lonec s pr. dna 9,5, ustja 13,5 in oboda dna pribl. 14 cm, v. še neznana, je bil razlomljen na kose, ki jih bo mogoče sestaviti, imel pa je večino starih lomov. Okrašen je z dvema vrstama površne dvojne valovnice po ramenu in obodu. Cel lonček je stal ob desni nogi, črepinje razbitega pa ob levi (preveznjeno) in v sredini. Smer groba, pribl, določena po karti 1 :25.000 je ZJZ—VSV (80°). Lastnik namerava kopati še naprej v pobočje, da bi pridobil čim več peska za kolovoze, pobočje s kolenskim prelomom na meji parcel 298 (z grobovi) in 296/2 nižje naokoli pa bi rad pošev izenačil. Mesto je precej neplodno, ker uhaja vlaga v peščeno podlago, zato sadno drevje ne uspeva. Dogovorjeno je bilo, da bodo kopali povrhnjico naprej le toliko, dokler ne zadenejo na nov grob, potem bodo kopanje tam opustili in obvestili ZSV Maribor zaradi strokovnega odkopa. Polici podoben del pobočja je po sredini (prek groba 3) v smeri SZ—JV razdeljen z nizkim grebenom neznanega izvora (peščeno-skalni rob ?) na dve polovici. V JZ polovici je še pribl. 10 X 10 m, v SZ pa prav toliko prostora za morebitne še neodkrite grobove. Sedanji trije leže v pribl, vrsti ZJZ — VSV ob robu pobočne police. Najdišče in profil groba 3 smo fotografirali. Koordinate: MARIBOR 4 5557.380-5153. 250 a. (+ dve skici, ki sta zajeti v slikovnem delu poročila). 2 S. Ciglenečki, Arheološki pregled 17 (1975) 130. M. Strmčnik-Gulič, Varstvo spomenikov 21 (1977) 297. 3 Pokrajinski muzej Maribor hrani tudi terensko dokumentacijo (dnevnik, risbe, filme). — Risbe: Dragica Knific-Lunder, SAZU (sl. 1, 3, 4, T. 1—3). Foto: S. Ciglenečki (sl. 6, 7), Marijan Grm, FNT Ljubljana (A 2877), T. Knific (sl. 5), Carmen Narobe, SAZU (sl. 2, T. 4, 5). — Živalske kostne ostanke je določil Ivan Turk (Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana). — Avtorja poročila se prisrčno zahvaljujeva konservatorki Miri Strmčnik-Gulič in kustosu Stanku Pahiču za povabilo na izkopavanje in za vso pomoč pri našem delu; prav tako pa tudi družini Pur-gaj, ki nas je v času izkopavanja sprejela pod svoj gostoljubni krov! 4 Verjetnost, da lonec A 2877 izvira iz Zg. Dupleka je izrazil S. Pahič v Topografskih zapiskih 6, 25. 2.1975, Zg. Duplek (cf. op. 1) in ponovno v pismu T. Knificu, dne 23. 4.1979. Zato lonec predstavljamo slikovno in z opisom, ne da bi ga upoštevali pri obravnavi ostale keramike iz Zg. Dupleka. Lonec. Ohranjena več kot polovica posode, manjkajoči del je dopolnjen. Glina je pomešana s kremenčevim peskom. Zunanja svetlo do temno rjava površina je grobo zglajena in gubasta, notranja je črna in zelo groba. Izvihano ustje je stanjšano. Obrobje dna je poudarjeno. Lonec je okrašen na ramenu in pri dnu s pasovoma vodoravnih brazd, površina med njima pa je prekrita s cik-cak pasovi, ki sestavljajo mrežast okras. Pasovi so bili vrezani s peterozobim lončarskim glavnikom. Na dnu je lončarski znak: koncentrična kroga, ki sta zvezana z naper-ki. Lonec je bil izdelan na vretenu na ročni pogon. Viš. 11,5 cm, pr. ustja 10,3 cm dna 6,0 cm, deb. ostenja do 0,7 cm rVi A 2877). VUka 5 J. Korošec, P. Korošec, Predzgodovin sko in staroslovansko grobišče pri Turnišču1*' bližini Ptuja, Razprave 1. razr. SAZU 3 179 ss (uhan str. 216). Cf. še B. Jevremov, St roslovanske nekropola v Turnišču pri Ptnif Ptujski zbornik 4 (1975) 161 ss. ’ 6 S. Pahič, Antični in staroslovanski gro bovi v Brezju nad Zrečami, Razprave 7' razr. SAZU 6 (1969) 217 ss (nož str. 254). 7 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška nekro pola na Ptujskem gradu, Zgodovinski casoni] 26 (1972) 17 ss. v s 8 Karto in seznam najdišč z literaturo glej: D. Svoljšak, T. Knific, Vipavska dolina zgodnjesrednjeveška najdišča, Situla 17 (1976) 80 s, sl. 26. Begunje: T. Knific, Lonec iz Begunj na Gorenjskem, Arheološki vestnik 29 (1978) 477 ss. 9 B. Dostäl, Slovanska pohrebištč ?e stredni doby hradištnl na Moravč (1966) 78 ss. 10 H. Friesinger, Studien zur Archäologie der Slawen in Niederösterreich I, II, Mitteilungen der prähistorischen Kommission 15_____ 16 (1971—1974), 17—18 (1975—1977). 11 K. Vinski-Gasparini, S. Ercegović, Rano-srednjovjekovno groblje u Brodskom Drenovcu, Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, Ser. 3, 1 (1958) 129 ss. 12 J. Belošević, Materijalna kultura Hrvata na jadranskoj obali od doseljenja do IX stoljeća, Materijali 12 (1976) 297 ss. D. Jelovina, Starohrvatske nekropole na području izmedju rijeka Zrmanje i Cetine (1976) 131 ss. OLD SLAVIC CEMETERY AT ZGORNJI DUPLEK Summary On the graminaceous slope (plot Nos. 296/2 and 298, pertaining to Zgornji Duplek cadastre; fig. 3), on the estate owned by Jernej Purgaj, Zgornji Duplek 175 (8 km SE—from Maribor; fig. 1), a “contracted skeleton”, together with a ceramic pot (probably A 2877, fig.), was discovered in 1932. While digging for sand in 1975, the locals came again across skeleton graves at the same spot. The first recognitory and protective measures were apparently carried out by Stanko Pahič (of the Provincial Museum, Maribor), and by Mira Strmčnik-Gulič (of the Institution for Protection of Monuments, Maribor), who documented the three skeleton graves (Nos. 2—4; fig. 4).1 From April 21 to 29, 1975, the authors of this report carried out additional protective digging on the threatened archaeological ground (fig. 5). Consequently was examined the eastern and the northern edge (4 m in width) of the sandpit, where the five skeleton graves were situated (Nos. 5—9; fig. 4).2 The finds from the graves are kept by the Provincial Museum, Maribor, inventory Nos. A 2975—A 2993.3 In the cemetery at Zgornji Duplek, where further excavations could possibly give further results, nine skeleton graves have been discovered to date. The oval and tub shaped grave •ts (as can be assumed on the basis of the preserved outlines in the graves 5, 8, and 9) P* jug into the sandy base through a layer of humus (depth of up to 1 m). The aves 2 to 9 were pointed towards the east, with a maximum deviation of 14° towards the north. In all graves grave goods were found, predominantly pottery, with exception of a weapon (grave No. 3), and jewellery (grave No. 5). The pottery (without pot A 2877) consits of vessels with out-turned upper rims (to mention that there appeared some undeterminable parts and fragments), made on hand driven tter’s wheel: the outer surfaces are wavy, even slightly ridgy at times and in general not rnoothed as well as the upper rims, while the inner surfaces show signs of vertical strokes with fingers. The vessels are ornamented with wavy incisions (PI. Is 1, 2, 6, 7; 2: 3—5; 3: 1 3 5), with horizontal grooves (PI. 2: 4; 3: 3—5), with imprints in the shape of drops (PI. 3: 4) and with vertical short incisions (PI. 1: 1). The ornamentation is arranged mostly in strips. The bases of the three vessels show potter’s insignia: cross in a circle (Pl. 1: 6; 2: 3), and a wheel with eight spokes (PI. 3: 1). Clay is more or less mixed with silicic grains, with exception of two pots of which clay is mixed with uncrushed sand (graves 4 &5). The pots appear in three dimensions: small (ht. 8.0 cm; PI. 3: 5), medium (ht. up to 13.7 cm; Pl. 1: 2, 6; 2: 3, 4; 3: 4), and large (ht. up to 20.6 cm: PI. 1: 1, 7; 2; 5; 3: 1, 3). Arms are represented by a 22.2 cm long iron knife with a groove on each side of the blade, serving for drainage of blood (Pl. 1: 3), while jewellery is represented by two ear-rings (a pair, although not identical), made of silver wire, and with pending clusters in filigree ornamentation (PI. 2: 1, 2; fig. 2 a, b). The closest comparisions to the burial ground at Zgornji Duplek are: -the necropolis at Turnišče (apart from the analogies for pottery, note also comparision as regards the ear-ring: PI. 2: 2; fig. 2 b)5, the necropolis at Brezje nad Zrečami (also comparision for battle-knife: PI. 1: 3),6 an 26 y At any event something more must be said on the attitude of archaeologists to the use of written sources. All our deductions about the combination of both kinds of sources proceed from the supposition that archaeologists use written sources in their work. In general it can be said that in principle they know the significance of supplementing and illuminating archaeological sources with written ones but in practice they use them very little and then all too often wrongly or to no purpose. A frequent mistake made by archaeologists is that they confuse historical literature with written sources, so that for them a historical interpretation, by a historian, is the same as the original written source itself.20 In this way written sources can “appear” which probably never existed.30. 32 Even when using original written sources one must be careful and exact, because every mistake made in the interpretation of a source multiplies when linked to material sources. The combination of both kinds of sources is wrong, although it appears to be logical and brilliant, but dangerous just because of this as it can become the starting point for further wrong interpretations.35 On the basis of the examples mentioned we can see that for a proper and successful combination of written and material sources the methods of working with both kinds of source must be mastered, as mistakes and failure arise if they are misunderstood. One must therefore be both archaeologist and historian. Finally let us once again summarise the methodological points for combining written and material sources in a study of the early Middle Ages (Alpine Slavs). 1. We can distinguish two groups of sources for a examination of the early Middle Ages, differing in time and content. The first group comprises contemporary, usually material and less often written sources up to a borderline between the 10th and 11th centuries; the second group is composed of older material and later written sources beginning at the end of the 10th and beginning of the 11th centuries (Table). 2. With reference to these two groups there are two possible, but different methods of combining material and written sources. The first group, the group of contemporary sources of both kinds, allows a horizontal (contemporary) combination, while the second group, of continuous, older material sources and later written ones, demands a vertical (consecutive) link between the two kinds of sources. 3. These two different ways of combining material and written sources also demand a different methodological approach. For a horizontal combination a knowledge of the methods of working with material and written sources is necessary; in a vertical combination, besides having a knowledge of the methods of working with both sources, it is necessary to master the method of retrospective analysis of written sources, as a special source with supplements the testimony of archaeological finds. 4. In examples where both horizontal and vertical combinations of material and written sources can be used in the resolution of a concrete problem, both methods of mutual complementation of the two sources must be used. The present methodological analysis aprings from the conviction that practical problems to which this combination method is applied can be solved systematically and therefore * The relations between individual historical persons. more easily, quickly and correctly only if one also has a suitable knowledge of theory and methodology. Without this point of departure one is dependent solely on intuitive links t,etween material and written sources. Established methodological starting points are undoubtedly still very rough and incomplete but they can spread and strengthen only through practical work — through the combination of material and written sources in the study of [he early Middle Ages. Likewise the method necessary for working with both sources cannot he learnt from books alone but from the work itself, as work is also study. * IN MEMORIAM GRGA NOVAK (1888—1978) Nestor jugoslovanskih arheologov, dolgoletni redni in častni predsednik Jugoslavenske akademije znanosti in umetnosti, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, univ. prof. dr. Grga Novak je umrl 6. septembra 1978 v 91. letu starosti. Uredništvo Arheološkega vestnika se spominja zaslužnega stanovskega kolega z vso dolžno pieteto in hvaležnim spominom na vse, kar je dal naši znanosti. S slovenskimi starožitnostmi so Grgo Novaka spajali strokovni interesi, izraženi v širokem zanimanju povezanem z zgodovino Jadrana in plovbe po njem. To zanimanje se kaže v zapovrstnih člankih, objavljenih v Jadranski straži (1926 in 1927) posebej za grško obdobje (Stari Grci na Jadranskom moru, Rad JAZU 322, 1961, 145 ssl) in za neolitik s samoniklo hvarsko kulturo, ki jo je prof. Novak odkril v Grapčevi špilji (,Prethistorijski Hvar, Zagreb 1955). Enako blizu so mu bili tudi mlajši historični dogodki, v katerih smo doživljali z Dalmaoijo isto politično usodo (Le régime frangais à Split in sestavek Le mouvement illyrien et la Dalmatie) ali pa bili pod vplivom istih kulturnih tokov (Topografija i etnografija rimske provincije Dalmacije). Posebej važna je za srednji vek širšega jadranskega prostora njegova disertacija z naslovom Slaveni i Venecija, kjer je vseobsežno podal na eni strani razvoj slovanske poselitve vzhodno-jadranske obale in na drugi strani rast Benetk ob prvotnih nesoglasjih z Bizancem in kasneje z rastočimi dalmatinskimi mesti. Slednja vprašanja je nato razčlenil v monografijah o Splitu (I, 1957; II, 1961; III, 1967), Visu, Hvaru in študijah o Dubrovniku, Bribiru, Zadru ter v dveh izčrpnih knjigah (Prošlost Dalmacije), kjer so mnoga dejstva povezana z zgodovinskimi dogodki, ki so bodisi neposredno ali posredno vplivali tudi na tok dogodkov v zgornjem Jadranu in v Vzhodnih Alpah. Močno zanimiva je za nas njegova poslednja monografija Povijest Istre od najstarijih vremena do danas, ki jo je pripravil v rokopisu tik pred smrtjo. Ta celostna in po obsegu kapitalna zgodovinska obravnava preteklosti Istre nazorno spničuje širok interes prof. Grge Novaka tudi za pobleme iz minulosti slovenskega prostora, kolikor je bil ta povezan z morjeplovstvom. Grga Novak pa je pomenil mnogo tudi kot organizator znanstvene misli v Jugoslaviji. Veliki projekti, ki so jih v šestdesetih letih sprožile združene akademije SFRJ prek posebnih medakademijskih odborov, so bistveno preusmerile poprejšnje atomizirano proučevanje starožitnosti naših narodov in narodnosti. Veliki projekti so tudi v Sloveniji strnili individualna prizadevanja na nekaterih področjih, tako delo na Arheološki karti, ki je s pomočjo dodatnih virov in spodbud s strani Raziskovalne skupnosti Slovenije obrodilo sad v samostojni publikaciji Arheološka najdišča Slovenije, Ljub- ljana 1975. Podobno je oživelo delo na proučevanju limesa, odnosno kasnoantičnih zapornih zidov na Krasu, predstavljeno na mednarodnem kongresu proučevalcev limesa 1961, ki se je začel v Celju, kjer je prof. Novak kot predsednik podal tudi smernice prihodnje dejavnosti. Prav tako je Grga Novak v Osijeku leta 1964 povzel na sestanku jugoslovanskega medakademijskega odbora za limes naše vedenje o teh vprašanjih Svoje zanimanje za delo na tem področju je izrazil tudi leta 1971, ko je ob izidu prvega zvezka Claustra Alpium Iuliarum osebno čestital izdajateljem. Enako zavzeto je spremljal delo Tabula imperii Romani, katere list K 34, ki obsega Balkanski polotok, je izšel prav v dneh pred njegovo smrtjo. Navedeni pogledi in stiki s slovensko arheologijo niso ne edini ne naključno izbrani; povezav s prof. Grgo Novakom smo imeli nešteto. Med njimi je vsekakor potrebno poudariti nesebično povabilo prof. Josipu Korošcu, našemu predanemu učitelju na ljubljanski arheološki stolici, da prevzame nekatera izkopavanja v Dalmaciji. Tako so daleč najpomembnejša za prazgodovino Dalmacije postala ravno Koroščeva odkritja in raziskovanja najstarejših neolitskih faz v Danilu pri Šibeniku, najdišču, ki je postalo z imenom celò nosilna oznaka za mlajšekamenodobno kulturno stopnjo, katere gospodarsko osnovo je dajala vzreja drobnice. Drugo najdišče, na katerem se je razvila živahna menjava, je bil legendarni Bribir, kjer je vodil proučevanje prof. S. Gunjača. Kot rečeno je v obeh primerih vzpodbudil izmenjavo med slovenskimi in dalmatinskimi arheološkimi ustanovami prav prof. Novak. Čeprav so odkritja v Danilu direktno posegala v njegovo strokovno področje, jih je širokogrudno podprl z veliko vnemo, kar najbolje osvetljuje njegovo ljubezen do znanosti, hkrati pa silno človečnost in toplino v odnosih do ljudi, sodelavcev. Osebne vezi prof. Grge Novaka so se pokazale v mnogih primerih, bodisi na svetovnem kongresu prazgodovinarjev leta 1971 v Jugoslaviji ali na kolokvijih SAD, ki jim je zelo rad osebno prisostvoval. Zmeraj je poiskal za vsakogar primerno besedo in strokovno napotilo. Pri tem mu je njegov izreden spomin za obraze in ljudi pridobival vedno nove občudovalce. Vendar je sam znal najbolje spremeniti zaverovanost v ustrezno prijateljstvo, ki je temeljilo na skupni strokovni osnovi. Tako je vtkal sebe v arheologijo na Hrvaškem in v Jugoslaviji ter si pridobil trajne zasluge za njen napredek. To pa je tudi poroštvo, da bo spomin na prof. Novaka neminljiv. Peter Petru DISKUSIJA, KRITIKA IN KNJIŽNA POROČILA DISCUSSION, CRITIQUE, BOOK REVIEWS OD POTOČKE ZU ALKE DO BLATENSKEGA KAŠTELA K arheološkim obdobjem v »Zgodovini Slovencev« (1979) Knjiga o zgodovini Slovencev, najsi bo krajša ali daljša sinteza, v širšem ali ožjem časovnem izrezu, je redka ptica. Ko jo ugledamo na plavem nebu pod dlanjo, s katero si desetletja senčimo oči, občudujemo sprva njen mirni let nad Alpami in Pohorjem. Ko nrivlava niže, jo razločimo bolje. Tedaj zavrvi med slovenskimi strokovnjaki. Vsak si jo je predstavljal drugače. y Tako tudi v tem primeru. Delo je lepo, sodelavci izbrani, tema centralna in vitalna. Vse ustvarja ugoden prvi vtis, ilustracije, diagrami, grafikoni. Poleg tega je vsem jasno, da tako delo ne more nastati vsak dan. Zaradi ogromnega snovnega in časovnega razpona tudi ne more biti brez pomanjkljivosti, ker niti ni vse preučeno, in kar'je, ni nujno pravilno proučeno. Tudi manjka vrsta preddel. Jasno je, da prav take knjige vzpodbujajo strokovne kroge na konkretnem tekstu opazovati razvojne tendence, včasih morda kljub skoposti podatkov celo razvojne linije, opazovati, dalje, usklajenost podajanja, obvladovanje celote in posredovanja bistva v posameznostih. Zato arheologi nočejo zamuditi prilike, da preverijo oris razvoja in razvojnih smernic v areholoških dobah vzhodnoalpske zgodovine, ki ga je smelo predložil Peter Petru. Smelo, ker je delo težko, ker je snov razdrobljena, heterogena in po večini neobdelana. To je tudi razlog mislim, da glavni ■— zakaj vse doslej nismo dobili arheološke sinteze za stara in najstarejša obdobja. Dejstvo, da je nismo imeli, pa je vzpodbujalo in opravičevalo Petruja, da se je težki nalogi posvetil, in ceniti je treba dobro voljo, s katero je vgriznil v kislo jabolko. Naloga‘je bila huda po neizmernosti dob, ki izginjajo v geološke sivine, po bogastvu izkopanin, ki so nakopičene po muzejih in glasilih, a so še vgdno nezadostne, in po zapletenosti življenjskih in historičnih problemov, ki se razpredajo skozi čas. Kombinacijski poskus, povezati rezultate zgodovine in arheologije v celoto, ni lahek. Vrhu tega stara zgodovina na Slovenskem ni ne novo formuliran ,sveti' tekst ne retrospektiva doseženega, marveč kompilacijsko povzemanje dosedanjega dela s postavljanjem zasilnih mostov čez neraziskane prepade ali široke reke neznanja. To dvoje bi moralo biti dobro razločeno. Uvod v arheologijo plava na krilih ahistoričnega optimizma, ki povsod opaža ,skokovit družbeni napredek'. Tega naj bi ponazarjalo sukcesivno naraščanje gostote poselitve — Življenjski položaj človeka se namreč ob tem branju od kulture do kulture zboljšuje — in uvod se konča s sumarno gesto proti tisočerim prežitkom, ki vežejo sodobnost s sivo davnino. Prav v tem grmu pa tiči zajec in škoda je, da avtor misli ni izgradil. Pravzaprav manjka pravi uvod v arheologijo: pojasnitev njenih ciljev in metod. Prispevek je pisan v jeziku človeka, ki se trudi biti posrednik med zborom strokovnjakov in zborom občinstva, in slog je dokaj nehistoričen. Ker spada Petrujeva sinteza med pionirska dela slovenskega zgodovinskega slovstva, je razumljivo — in do neke meje opravičljivo — da kaže sledove romantično-entuziastičnega načina pisanja,. ki ima tesne paralele s tehniko pisanja historiografov v prejšnjem stoletju, katerih namen je bil prebujati narodno zavest Z orisi slavne narodne preteklosti, na primer, Smičiklas, Klaič (v literaturi Sienkiewicz, Finžgar). Izrazi ,neustrašeni gusarji‘ (kadar gre za ,našega' človeka), ,prodori bojevitih no- madov', ,neponovljive duhovne prvine', ,demokratično posmrtno izenačevanje', ,edin vzpon', ,rimska omika se je kmalu zaplodila med domačini', bi sodili bolj v izrazos/Vt•” kulturno-prosvetno angažiranega pisca, propagandista kot v pisanje zgodovinarja. ^ °vie Z difuznim načinom slikanja razvoja ■— na primer, romanizacije Vzhodnih Alp osebno ne skladam. Z nekaj retušami in disciplinirano organiziranostjo teksta bi bilo Se goče z lahkoto doseči ne le zanimiv, marveč tudi stvaren oris tega problema, ki vse ™°' zanima. *-,vo Vendar ne gre za to. To so stilni, organizacijski prijemi. Gre predvsem za dejstvo smo dobili na Slovenskem prvi poskus povezovanja izpovednosti tvarne kulture in sl' . zgodovinskih podatkov, nismo pa dobili njihove povezave z družbeno razvojnimi zakonito Veniti vpogleda v razvoj gospodarstva. strni Kulturno zgodovinski odstavki so pisani daleč bolje in prepričljiveje od socialno ekon skih, ki bazirajo pogosto na neutemeljenih predpostavkah, pa tudi od politično zgodovinska,' ki so dokaj šibki. Pri mnogih ugotovitvah, posebej sociološkega —Klfl ■ . - ... „ značaja, tensi za nek,,’ korakov prehiteva znanost, ki očividno napreduje težkopadno, medtem ko v vroča želja po naglem realiziranju vizij. tekst avtorju vre Ob drugi izdaji bo nujno treba eliminirati številne napake, od katerih naj jih naštei le nekaj. Vladar Gal Placidij je nepoznan (avtor misli vladarico in regentko Gallo Placidijo r' ok.388, umrla 450), Teodozij I. ni umrl v Ogleju, ampak v Milanu, Venantius Fortunap-pesnik, ni doma iz Trbiža (it. Tarvisio v Kanalu, antično ime za naselje ni znano), ampak*•’ antičnega naselja Duplavilis (danes Valdobbiadene, ki leži severno od Trevisa, v arnik' Tarvisium), državljan v latinščini ni civilis, ampak civis. Stalno se prikradejo v tekst Mr‘ zahodno halštatska kultura je enačena z Iliri, Iliri so na Dolenjskem, v resnici se je treba zavedati, da so v tem prostoru ,Iliri’ zgolj konvencionalni pojem, ki bi ga bilo bolje opustiti Hunska država je kot fantazijska podoba. Cerkvena zgodovina je napačna. O pisanju in transkripciji antičnih imen bo potrebno govoriti na drugem mestu. Ko začenja Arheološki vestnik diskusijo o tem važnem poskusu in daje svoje strani na razpolago glasovom pro et contra, ni potrebno bralca opozoriti, da gre za diskusijo diskusija, živahna in često živčna, ni božanje, ampak korigiranje, ni povzemanje, ampak razčiščevanje — in tudi ni potrebno s posebno prošnjo povabiti vse, ki so zainteresirani v stroki, naj izrazijo svoje pripombe, svoje misli in sugestije. Saj je prav taka konstruktivna kritika nujno potrebna za naše bodoče delo in morda je prav v tej vzpodbudi Petrujev najpomembnejši doprinos k zgodovini arheoloških obdobij na Slovenskem. JAROSLAV ŠAŠEL I. PALEOLITIK V »ZGODOVINI SLOVENCEV« Veliko delo Zgodovina Slovencev je pred kratkim izšlo pri Cankarjevi založbi v 30.000 izvodih, kar je za naše razmere velika naklada in priča o želji in pričakovanju založbe in avtorjev, da bo knjiga v številnih slovenskih družinah zadovoljevala vedno živo potrebo po zgodovinski resnici. K temu naj prispeva tudi lepa oprema in številne ilustracije vseh vrst. Ker pa Slovenci niso prišli v prazno deželo, ampak so na tem prostoru prej živele druge kulture, je vsekakor treba pozdraviti stališče založbe, da spada na začetek tudi kratek oris arheoloških obdobij. To pozdravlja v uvodu tudi B. Grafenauer, ki ugotavlja, da je založba pridobila za to knjigo prvo obravnavo zgodovine slovenskega prostora do naselitve Slovencev izpod peresa ožjega specialista za to problematiko. Pri tem pa so ali namenoma ali iz nevednosti prezrli dejstvo, da ožjega specialista za to široko problematiko ni. Slovenski prostor je po dosedanjem znanju poseljen od velike (Mindel-Riss) medledene dobe dalje. Treba je torej najprej obravnavati najmlajši odsek zemeljske zgodovine s staro kameno dobo in srednjo kameno dobo. Oglašam se izključno zaradi strani 17—27, kjer sta obravnavana paleolitik in mezolitik. Kako so uspeli prikazi kasnejših obdobij, naj sodijo drugi. 52S Pred približno letom dni mi je prinesel dr. Petru tekst o slovenskem paleolitiku in mezolitiku s prošnjo, da ga preberem in popravim, kar je potrebno. Ko sem tekst prečital, sem bil osupel. Da ne bi sam izrekel uničujoče sodbe, sem prosil še prof. Osoleta, da ga pregleda. Skupno sva ugotovila, da je tekst tako slab, da ga sploh ni mogoče popraviti. To sem povedal dr. Petruju in mu ob vrnitvi rokopisa analiziral dve strani od stavka do stavka is podrobnim pojasnilom, kaj in zakaj je narobe ali slabo. Dr. Petru je tekst odnesel, ga ni več omenjal in zdaj je stvar tiskana. Možno je, da je tekst kaj spremenjen, toda ostaja na istem nivoju. Da utemeljim rečeno, moram konkretno opozoriti na napake in slabosti posameznih mest. Citati so v kurzivi. Str. 17, desno homo erectus. Pravilno se piše vrstno ime z veliko začetnico, torej Homo erectus. . .. izumi večnamensko orodje starejše kamene dobe, poznano pod nazivom ročna konica ali pestnjak. Pestnjak je večnamensko orodje starega paleolitika, ki ga je človek izdelal tako, da je od gomolja ali prodnika odbijal manjše in večje luske na takih mestih in tako dolgo, da je dobil zaželeno obliko. Jedro (kakor imenujemo kos, od katerega se odbija) je torej postalo orodje: pestnjak, vsi odbitki pa so odpadki, in to je tipično za stari paleolitik. Kasneje pa je ugotovil, da so tudi odbitki lahko uporabni, če jih na določen način odbije. S tem ko je začel od jeder odbijati odbitke in iz njih izdelovati orodja, ne pa več iz jeder, je bil dosežen bistven napredek in s tem je utemeljena nova epoha srednji paleolitik. Ročna konica je eno od orodij, ki jih je izdeloval iz odbitkov in je tipično orodje moustériena, pretežne oblike srednjega paleolitika. Kdor napiše ročna konica ali pestnjak prizna, da ne ve niti kaj je eno, niti kaj je drugo. Stotisočletja dolg razvojni niz jedrnih orodij se začne s prodnikom, ki ima en sam odbitek, preko dveh in več (taka orodja imenujemo prodnjake) in sega zvezno do najlepših tankih in simetričnih pestnjakov acheuléema. Kdor to ve, ne more uporabiti besede izum. Prvotnih oblik pestnjaka doslej v Sloveniji niso odkrili. Čeprav je trditev resnična, vendar zavaja, saj doslej v Sloveniji nismo odkrili nobenih pestnjaških kultur, torej tudi vseh drugih zelo številnih tipov pestnjaka ne. ... srečujemo lahko torej v naših krajih kot njegovo dediščino le kasnejše izpeljanke ročne konice. Že iz tega, kar smo zgoraj povedali o pestnjaku in ročni konici je jasno, da je to nesmisel. V tej plasti so našli kosti povodnega konja, kar posredno potrjuje navedeno starost in dokazuje takratno zelo toplo vreme in ojezeritev Pivške kotline. Ker avtor navaja Jamo v Lozi in plast flišne ilovice, za bralca logično sledi, da so našli povodnega konja v Jami v Lozi, kar pa ni res, saj je bil najden v Postojnski jami. Avtor tudi ne loči pojma klima in vreme. Zelo toplo vreme je bilo lahko tudi kdaj v poledenitvi in zelo hladno vreme je bilo tudi včasih v topli klimi medledenih dob. Str. 18, levo Kultura človeka starejše kamene dobe (paleolitika) je prvič izpričana z ognjišči, orodji, kostmi pojedenih živali in obliko zatočišča v Betalovem spod- molu pri Postojni. Prvič je pri nas paleolitska kultura izpričana v Potočki zijait-Avtor je najbrž hotel reči: Najstarejša kultura v Betalovem spodmolu je izprič kl' itd. Če pa misli to, potem navedba z ognjišči ni točna. V tej plasti so bili s ^ sledovi oglja. Obliko zatočišča pa si je avtor izmislil. 0 Plast s temi izkopaninami je iz konca riške poledenitve... Pravilno-iz začetka ... • • • je Kamnite izdelke zastopajo kremenčevo jedro, iz katerega so cepili odbitk ročna konica, dvoje debelih strgal, dolgo rezilo in nekaj odbitkov ... V objavi je napisano: »2 Nuklei, 1 hochrückiger Schaber, 1 dicker Spitzklingen-Schaber mit schiefer breiter Basis und 110" Abschlagwinkel, 1 abgebrochene Breitklin mit bearbeiteter Schlagfläche und 4 weitere Silex und Quarzitabsplisse.« prj merjavo lahko naredi vsak sam. Mimogrede še to, da se odbitki ne odbijajo iz jedra, ampak od jedra. Zastopani so vsi takratnemu človeku očitno poznani delovni pripomočki Vsi nikakor niso. Stopnja obdelave je že napredovala do izostrenih sečivnih robov z ošiljenim vrhom za cepanje in vrtanje mozgovnih kosti. Prazen stavek, ki o obdelavi ne pove ničesar. Od našega pramustériena do vrtanja kosti pa je moralo preteči še dobrih sto tisoč let. Nadaljnji razvoj mousterienske kulture (posebnega razdelka levalloismouste-riena) so mogli opazovati v neprekinjenem zaporedju višjih slojev iz riško-würmske otoplitve ter vse do njenega razcveta in usihanja v začetku zadnje ledene dobe. Moustérienska kultura ni poseben razdelek levalloismoustériena ampak nasprotno: Levalloismoustérien je ena od različic moustérienske kulture. Nadaljnjega razvoja moustérienske kulture niso opazovali v neprekinjenem zaporedju višjih slojev iz riško-wUrmske otoplitve (izraz otoplitev ni dober, ker se uporablja običajno le za presledke med poledenitvijo), saj se ta medledena doba neha že pri vrhu kompleksa III in je že levalloismoustérien postavljen v njen konec. Višje plasti z nadaljnjim razvojem moustérienske kulture spadajo v würmsko poledenitev in sicer v ves njen prvi sunek (würm I). Razcvet moustérienske kulture je v polnem glacialu in njeno usihanje spada že v otoplitev (!) med würmom I in würmom II. V šibko napisanem odstavku o flori in favni je napačna trditev, da nastop gabra uvaja kasnejšo prevlado bukve. Bukev namreč v vsem interglacialu ni igrala vidnejše vloge, njena prevlada začne šele v postglacialu. Med navedenimi živalskimi vrstami, ki imajo rade toploto, vsekakor manjka toplodobni nosorog, saj je značilnejši od navedenih vrst. Značilnost mousterienske materialne kulture je nepoznavanje kosti in drugega gradiva, razen kamnitega. Značilnost moustérienske kulture je seveda vse kaj drugega. Avtor pa je najbrž hotel povedati, da neandertalci še niso uporabljali kosti za izdelavo orodja. Orodje ... je... izjemoma dvostransko obdelano. Za moustérien kot celoto to velja, povedati pa je treba, da v Sloveniji še nismo odkrili nobenega dvostransko obdelanega orodja. ... veliko izvirnih jeder, iz katerih ... Izraz izvirno jedro, bi moral avtor utemeljiti, kajti doslej ta pojem (ali tip) ni poznan. In spet iz katerih. Vodilne oblike v materialni zapuščini mousterienskega človeka so pestnjaki, trikotna strgala, grebala in diski. Pestnljaki so vodilna oblika v starem paleolitiku, v moustérienu pa ne! Vodilna oblika v moustérienu je ročna konica. Tudi strgala so tipična za moustérien, trikotno strgalo pa je le ena od mnogih različic strgal. Grebalo je v paleolitiku nov doslej nepoznan terminus in ni mogoče uganiti, katero znano orodje je avtor označil s tem izrazom. Diski v moustérienu res nastopajo, toda v Sloveniji jih nimamo. Visoko razviti in končni mousterien je izpopolnil ista orodja... Iz zgornjega komentarja je razvidno, da je to nesmisel. . .. in jim izboljšal sečivo z dvojno stopničasto dodelavo in uvedbo plitke školjkaste retuše. Tako ne smemo pisati. Stopničasta retuša (ne dvojna) je tipična za ves moustérien in ne samo za razviti in končni. Plitka školj kasta retuša lahko nastopi, ni pa tipična. Termina sečivo ne uporabljamo, rečemo rezilo. V istovetnih okoliščinah ... so izkopali v bližnji Krapini. Okoliščine v Krapini nikakor niso istovetne z Veliko pećino (ne pečino). Krapina je bila kopana v prvih letih tega stoletja in je njena dokumentacija zelo pomanjkljiva. 25 osebkov z rasnimi znamenji neandertalca z določeno starostjo 30.000 let za mlajše primerke. Tega avtor ne bi smel napisati, če ima na strani 20 podatek, da postavljamo olševien, torej kulturo sapientnega človeka v prvo otoplitev zadnje ledene dobe, torej med 45000—32000 pr. n. št. Te in druge različne datacije so trenutna problematika stroke, ki v poljudnem tekstu ne sme biti prisotna, saj ustvarja samo zmedo pri čitateljih. Pri opisu neandertalca pove tudi, da ima zakrnelo brado. Zakrni lahko nekaj kar je že obstajalo. Brade pa predhodne oblike človeka niso imele in torej ni mogla zakrneti. Brada se razvije šele pri sapientnem človeku. Dalje pravi: Celotna lobanja je bila majhna, s 1250 cm3 povprečne prostornine za možgane. V knjigi Razvoj človeka B. Škerlja stoji izrečno napisano, da je variacijska širina možganske kapacitete neandertalca 1200—1620 cm3. Če upoštevamo, da je variacijska širina današnjega človeka po istem avtorju 1000 do 2000 cm2, najčešče med 1200—1500, je ugotovitev, da je bila lobanja majhna, napačna. Škerlj celo pravi: Lobanja v celoti je velika, prav neprimerno velika za razmeroma majhne, le okoli 160 cm velike ljudi te vrste. Dosledno vse kosti iz teh skrbno opazovanih najdiščnih zvez so bile precepljene in ožgane. .. Čeprav drži, da so bile vse večje (torej ne vse) kosti razbite, pa ne drži, da so bile vse ožgane. Od vseh kosti je ožganih le 6,8 °/o fragmentov lobanj in 0,5 °/o postkranialnih fragmentov. Skrbno opazovanih najdiščnih zvez pa iz Krapine žal nimamo. Po splošnem mnenju dokazuje to nasilni konec neandertalca in njegove kulture pri nas. To lahko dokazuje le nasilni konec grupe neandertalcev (23 oseb: 5 otrok, 4 doraščajočih in 14 odraslih), ki se je zadrževala v Krapini in ki jih je druga grupa pobila in vsaj deloma pojedla. .. poznamo doslej že 15 najdišč in njih gradivo s temi značilnostmi. Nikjer ni povedano katere so te značilnosti. .. ki je iznašel vse za svoje gospodarstvo potrebne oblike orodja, od udarnih orožij pa do v roki stisnjenega pestnjaka. Avtor ponovno dokazuje, da ne ve, kaj 34* 531 je pestnjak. Ne moremo reči je iznašel, saj je to stvar razvoja. In takoj nato Zato se je z divjačino spopadal v neposrednem boju. Kakšna logika! Uplenjene velike in ume živali dokazujejo bolj domiselna pomagala 0(i preprostih lesenih kopij, pasti, zank, vab ali zvito skupinsko zalezovanje’ in g0nje nje plena. Bolj domiselnih pomagal iz tega časa ne poznamo in jih ni potrebno suponirati, ker so navedena zadostovala. Str. 19, levo To zadnje nakazuje pradavno organizacijo lova, členitev v vodjo in goniče ter umljiv način sporazumevanja. O načinu lova vemo zelo malo, večinoma le za domneve. Tudi vsi nadaljnji stavki tega odstavka so problematični. * Z neandertalcem izginejo tudi oblike njegovega orodja. Ne vse in ne v ce loti. .. obogati z uvedbo strgal, gladil, dlet in skobeljnikov za predelavo krznenih ogrinjal ob vrsti drugih novosti za gospodarsko izrabo tetiv, črev itd. Strgalo je bilo že v moustérienu. Gla.dil in skobeljnikov v naši terminologiji ni. Od resničnih novosti v kamenem inventarju je pravilna le navedba dleta, s pred postavko, da je avtor mislil vbodalo, kakor ga imenujemo. Naprednejša oblika lova s koščenim orožjem je tudi v duševnosti predzgodovinskih ljudi sprožila nova obzorja. Bolj bo držalo, da je razvoj možgan omogočil napredek. Kako se je razvijal Homo sapiens sicer natančno še ne vemo,dejstvo pa je, da se poleg mnogih drugih značilnosti loči od neandertalca predvsem po razvoju glave. Ker glava ni več obešena na muskulaturo, ampak leži mnogo bolj centrično na hrbtenici, se tanjšajo lobanjske kosti in se razvijajo možganski lobusi zlasti čelnega dela, ki se razširi celo nad obrazni del. To je biološka osnova za nova obzorja. Kar zadeva lov s koščenim orožjem je treba povedati, da je obdelava kosti le en nov element. Mnogo važnejši je nov način obdelave kamna (tudi koščeno orodje je izdeloval s kamenim orodjem). Približno milijon let je bilo potrebnih, da so predhodniki sapientnega človeka prišli od prodnjaka do ročne konice in le petintrideset tisoč let, da je Homo sapiens prišel na luno. Prehod od odbijanja širokih klin na odbijanje ozkih klim je gotovo najpomembnejši korak v razvoju človeštva. Pojav novih prvin srečujemo že pri nekaterih najdiščih iz obdobja prvega poledenitvenega sunka pred okoli 50.000 leti. Neresnična trditev. Nove prvine srečamo prvič v sredini ali pa celo v začetku zadnje tretjine prvega würmskega presledka. V tem času so zaradi znižane temperature nastali veliki ledeniki... Savinjsko dolino do Solčave . . . sta prekrila večni sneg in led. Res je morena v dolini Savinje še pri Rogovilcu (torej ne v Solčavi, ampak približno 3 km nizvodno), toda to ni logarski ledenik, ampak ledenik iz Robanovega kota. Logarski ledenik je segal le do Podbrežnika. Velika sprememba podnebnih razmer je vplivala na upad gladine morja. Povedano tako, da si nepoučeni ne more ničesar predstavljati. Obseg ledenega pokrova na Zemlji se je tako povečal, da je zaradi vezanja vode v led padla gladina svetovnih morij za približno 100 metrov. . . ob najhujših poledenitvenih sunkih je bila severna obala Jadrana pri Šibeniku. Zaenkrat velja, da je bila pri Zadru. Med redkimi živalmi so bili... torej večinoma majhni primerki. Če izpustiš velike, ostanejo seveda majhni. Slika je precej drugačna, če upoštevamo še oba eminentna predstavnika hladne klime, dlakavega nosoroga in mamuta. Menjava življenskih razmer in prihod nove človeške rase. O prihodu nove človeške rase v mrzlem obdobju wiirma I, o katerem avtor govori, ni sledu. Homo sapiens je prišel šele, kakor že rečeno, v sredini ali pa celo v začetku zadnje tretjine prvega würmskega interstadiala. Torej prihod, ki ga ni, tudi ni mogel sprožiti globoke spremembe v ekonomiki nove družbe in njeni materialni kulturi... Dejstvo je, da je bil z novim koščenim orodjem in izpopolnjenimi kamnitimi delovnimi pripomočki postavljen temelj razvitejši ekonomiki mlajše paleolitske lovsko-nabiralniške kulture. Z ozirom na predhodno pripombo je tudi to nesmisel. Nove prvine nazorno predstavlja nekaj najdišč po Sloveniji, med njimi najbolj zaokroženo Njivice pri Radečah. Tu odkrito materialno kulturo so poimenovali praolševien. Vse to je delno zastarelo v glavnem pa iz trte izvito, toda naj tukaj damo nekoliko popolnejše pojasnilo. V začetku tega stoletja je Bächler odkril v švicarskih Alpah postajo Wildkirchli, kjer je poleg orodja našel zelo mnogo kosti jamskega medveda in med njimi mnogo fragmentov z močno oglajenimi robovi. Zdelo se mu je, da jih je ogladil človek in je oglajene fragmente proglasil za artefakte. Razvila se je obsežna diskusija, ki je trajala več desetletij, saj so začeli take predmete javljati tudi z mnogih drugih najdišč. V letih pred zadnjo vojno se je splošno mnenje strokovnjakov nagnilo v prid tej tako imenovani protolitski kulturi. Času primerno (1. 1935) je S. Brodar v razpravi o najdišču Njivice objavil tudi te koščene predmete in jih po takratnih vidikih opisal. Kmalu po zadnji vojni pa se je stvar obrnila. Prišli so novi argumenti in v nekaj letih je bil boj odločen. Že približno 20 let ni nikogar, ki bi kostne fragmente protolitske kulture smatral za artefakte. Eden od najpomembnejših paleolitskih raziskovalcev med obema vojnama K. Absolon je postavil in tedaj uspešno uveljavljal tezo, da neandertalskih in starejših kultur na Moravskem ni. Vse najdbe, ki so bile starejše od aurignaciena, je prisodil pra- ali protoaurignacienu. V težavnem položaju, ko je bilo treba klasificirati samo 12 tipološko šibko izraženih artefaktov, je S. Brodar tukaj videl izhod za Njivice in jih prisodil začetnim fazam mlajšega paleolitika (v smislu Absolona). Nikoli pa ni trdil, da gre za praolševien. V današnji situaciji prisojamo Njivice h končnemu moustérienu (glej Arheološka najdišča Slovenije). Koščenih artefaktov v Njivicah ni. V naslednjem odstavku mora torej izpasti opis koščenega orodja. Pri opisu kamenega orodja je izmišljeno, da je pogosta oblika podolgovato ozko, a visoko praskalo, in prav tako so izmišljena lopatasta strgala. .. da je plen v celoti predelal. Nezahtevne potrebe glede raznovrstnejših delovnih pripomočkov razložimo z enostransko živalsko prehrano in predelavo tako pridobljenih surovin. Nesmiselen stavek. Predelava plena je avtorju zelo pri srcu, saj je predelavo pripisal že neandertalcu (str. 18). .. preusmeril izključno na zalezovanje počasnega in neokretnega ■ jamskega medveda, kar nazorno kaže razmerje živalskih kosti v postojankah te kulture. Že današnji medved je nevaren, če greš nanj le s kamnom, lesenim kijem r kopjem s koščeno konico. Jamski medved pa je bil mnogo večji in nevarne'*'* Če so odkrili v Potočki zijalki ostanke več kot 1000 jamskih medvedov potem t* ne pomeni, da je vse pobil človek. Žrtev človeka je bil le neznaten del t° množice, o izključnem lovu na medveda ni govora. V Potočki zijalki so ostank še drugih živalskih vrst, ki jih je človek tudi lovil. Številčno razmerje v tak * primeru, ko gre za naravno poginjanje, ni pomembno. Naslednji odstavek je posvečen človeškim ostankom in najprej pomanjkljivo navede Veternico pri Zagrebu. V tej jami so našli lobanjo, ki ima sapienti znake skupaj z neandertalsko (moustériensko) kulturo. Taka do skrajnosti deli katna najdba, ki niti od daleč ni razjasnjena, ne spada v poljuden tekst. Dal' pravi... so izkopali kosti mlajšega paleolitskega človeka na tržaškem Krasu (P0ci Kalom in Pejca v Lasci pri Nabrežini, Pečina pri Glini nad Gabrovko, ter pe čina v Doleh in Pečina v Leskovcu pri Samatorci) in severni Istri (Ločka jama med Loko in Podpečjo). Navedene najdbe so vse izgubljene in S. Brodar, ki ; navedbe o njih natančno preveril, je prišel do sledečega rezultata: za paleolitsko starost navedenih človeških ostankov nimamo nobenega zanesljivega dokaza Edinole najdbo spodnje čeljustnice iz neznane jame nad Loko v severni Istri smemo s precejšnjo gotovostjo prisoditi pleistocenskim končnim fazam. Torej ne ... iz obdobja toplega sunka würmske ledene dobe. Besedo sunek uporabljamo za napredovanje ledu, ne pa za njegov umik. Bolj važno pa je vprašanje ali je prav, molče zavreči dobro podprto ugotovitev in trditi nasprotno brez vsakega argumenta. Bolje bi bilo, ko bi bil antropološki opis sapientnega človeka bolj stvaren. Str. 20, levo V stavku: ... /e ta človeška rasa . . . osvojila celotni svet, je pojem rasa napačno rabljen. Homo sapiens, kar je species v biološkem sistemu, ni rasa, ampak se deli na rase. Podobno napačna je raba tudi že na strani 18 in 19 desno. Zadnji stavek tega odstavka... Pri nas je prvotna njiviška praolševska stopnja ustvarila podlago za nadaljnji stopnjevani razmah človeške omike v cvetoči olševski kulturi je brez stvarne podlage. Olševien, kultura lovca na jamskega medveda. Pojem kulture lovcev na jamskega medveda je nastal v času, ko so mislili, da je vse medvede, katerih ostanke najdemo v jamah, pobil človek. Torej v času, ko je — vsaj pretežno — že bila priznana protolitska kostna kultura in medvedji kult. Pri tem pa se je ta pojem uporabljal za vse postaje z veliko množino kostnih ostankov jamskega medveda ne glede na to, kateri kulturni stopnji pripada poleg kosti odkrito orodje. Reakcija na tako nelogično naziranje je bila silovita. Odklonjena je bila ne le protolitska kostna kultura, kar smo že omenili, ampak tudi medvedji kult in popolnoma tudi lov na jamskega medveda. Danes paleoli-tičarji mislimo, da je človek medveda lovil, vendar bolj sezonsko. Treba je upoštevati, da visokogorske postaje nikoli niso bile stalna bivališča, ampak samo lovske postojanke. Pretežni del leta se je človek zadrževal v dolini in lovil vse, kar se je dalo. Celo v višinskih najdiščih so bili odkriti ostanki tudi drugih lovnih živali. V Potočki zijalki je bilo najdeno celo ribje vretence. Označiti olševien, kot kulturo lovcev na jamske medvede je torej nepravilno. Kulturno so doživele nove prvine s katerimi smo se srečali prvič v Njivicah svoj izraz in razcvet z izvirno vhodnoalpsko stopnjo, imenovano olševien... Olševien je bil postavljen kot posebna kulturna skupina na začetku mlajšega paleolitika. Danes po mnogih novih najdbah se zdi verjetneje, da ne gre za posebno skupino, ampak so tako imenovane olševske postaje integralni del aurigna-cienske kulture. Toda ne glede na to, gre za srednjeevropski ali celo širši teritorij, ne pa za izvirno vzhodnoalpsko stopnjo. Da v Njivicah ni sledu o prvinah olševiena, smo že zgoraj povedali. Opazovanja S. Brodarja, ki je na kamnitih artefaktih iz Njivic ugotovil napredne poteze pri obdelavi, so postala v zadnjem času spet aktualna. Pregled švicarskih najdb iz jame Wildkirchli je pokazal, da celo orodje, ki so ga dolgo pripisovali pramoustérienu in zdaj moustérienu, kaže v obdelavi neke napredne znake. Seveda gre za tehniko obdelave in ne za kulturo. Kako lahko ta opazovanja vplivajo na kulturno opredelitev, je še odprto vprašanje, vsekakor pa omogočajo nove hipoteze. Tako npr. postanejo razumljivejši nekateri drugi pojavi (clactonska tehnika v jami Repolust), ki so doslej znanstvenike motili. Tudi na problem szeletiena lahko gledamo drugače in še marsikaj. Istočasno z vsem tem je izumrl neandertalec in prišel Homo sapiens — kako je bilo s to zamenjavo, še zdaleč ni jasno. Vsa problematika v zvezi s tem še nikakor ni zrela za objavo in če smo zdajle skočili iz danega okvira, naj služi to za ilustracijo, da stvari niso tako preproste, kot nekateri mislijo. Tu so izkopali koščeno gradivo teh značilnosti v sorazmerno veliki množini, ki presega število vseh ostalih v drugih sočasnih evropskih postojankah. Če nikjer ne poveš, kakšne so značilnosti koščenega orodja iz Potočke zijalke, ne moreš potem bralcu reči teh značilnosti. Najbrž je avtor želel povedati, da je bilo v Potočki odkritih več koščenih konic, kot v vseh drugih olševskih postajah skupaj. Olševien je iz lastnih ustvarjalnih osnov razvita kulturna stopnja celotnega alpskega območja na začetku mlajšega paleolitika. Osnovni oblikovni zaklad tvarne zapuščine je oplajan s severnjaškimi in panonskimi sestavinami ter samosvoj odgovor tega območja na nekoliko mlajšo zahodno aurignaško kulturo, kamor ga širše uvrščamo. Nesmisel za nesmislom. Olševien je omejen na vzhodni alpski rob in o celotnem alpskem območju ni govora. Lastnih ustvarjalnih osnov ni. Aurignacien je prišel od vzhoda in se širil dalje proti zahodu. Med tem ko se je širil, kar je trajalo dolga tisočletja, saj je prišel v Francijo šele z začetkom ledenega sunka, se je razvijal in šele v Franciji dosegel svojo končno obliko. Zmotno razširejeno prepričanje, da je naša aurignaška kultura iz ledenega sunka. Nikoli ni nihče trdil, da je, ali da bi lahko bila kultura Potočke zijalke iz ledenega sunka. V času ledenih dob je namreč zapiral vhod v jamo sren... V določenih vremenskih prilikah je nastopal sren takrat in tudi še danes, vendar nima to nobene zveze z ledenodobno klimo. Niti sren, niti sneg, niti led ni zapiral vhoda v jamo, pač pa je bolj prav, če povemo, da se je meja večnega snega spustila pod jamo. .. in zaostanka francoske aurignaške oblike... Tako se ne reče. Francoski aurignacien ni v zaostanku, ampak je končna oblika razvoja in zato kasnejši. . - je ob izpopolnjenem orožju omogočilo in pogojevalo izdatnejšo prehra in prehod iz zalezovalne v pravo lovsko ekonomijo. Kakšna je zalezovalna eko° nomija? Če hoče reči, da prej ljudje niso bili pravi lovci, se seveda močno moti' Zelo huda je trditev, da je ... opaziti težnje po geometrizaciji. Čeprav proti koncu paleolitika pojavljajo zelo redka geometrično oblikovana orodja (m nas 1 trapez v 9. plasti Crvene stijene), o geometrizaciji orodnega inventar nikakor ne moremo govoriti. Geometrizacija nastopi šele v mezolitiku in je e ^ od njegovih temeljnih značilnosti. Toda v poglavju o srednji kameni dobi avtcf tega sploh ne omeni. 1 Str. 23, levo Že opis kamenega inventarja (začetek že na str. 20) je deloma pomanjkljiv in deloma napačen, prav strašen pa je opis koščenega orodja, ki je zmešnjava protolitika in neadekvatno predstavljenega pravega orodja. Razdelitev olševiena na cvetočo in mlajšo stopnjo je izmišljena. Take delitve ni! Ob stavku Omeniti velja še koščeno ost z vrezanim geometričnim vzorcem povejmo dejansko stanje-Dve koščeni konici iz Potočke zijalke imata vrezano spiralno črto, približno ena tretjina koščenih konic iz Potočke zijalke in Mokriške jame ima na robovih kratke ureze, različne po razporeditvi in po številu. Njihova uporaba (govori o koščenih konicah) je pomnogoterila ulov, zato se je verjetno prebivalstvo pomnožilo. Samo tri postaje imamo, kjer je aurigna-cen dobro zastopan in le še nekaj takih, ki jih lahko vanj uvrstimo z določeno verjetnostjo. Začetek sledečega gravettiena je pri nas podobno slabo zastopan Šele v nadaljnjem poteku gravettiena se število postaja poveča. V kolikor so taka sklepanja sploh možna, moramo ugotoviti, da je po moustérienski poselitvi, ki je pustila precej sledov, prišlo do razredčenja poselitve, ki šele v razvitem gravettienu zopet doseže nekako prejšnje stanje. Nekatere razlike v sočasni tvarni kulturi visokogorskih in kraških postojank utemeljujejo predpostavko o oblikovanih večjih rodovnih skupinah. To je čista fantazija! Spričo tehnološko naprednejših oblik v gradivu Mokriške jame je nakazana kontinuiteta v materialni kulturi olševiena. En fragment z gravetno tehniko obdelanega artefakta, ki je bil odkrit v najvišjem kulturnem nivoju Mokriške jame, kaže na prihod gravetne tehnike in gravettiena. To pa pomeni konec aurignaciena in ne njegove kontinuitete, kakor trdi avtor. V ekonomiki družbe zaznamuje koščeno orodje ločnico in prehod človeka od zalezovalca divjačine na raven lovca. Komentar je že zgoraj. Za šalo naj dodamo, naj avtor poskusi, kako se živi od zalezovanja divjačine. .. z zalogami hrane in surovin je kopičil viške in uvedel v ekonomiki družine v daljo usmerjen pogled, kar razkriva tudi nove kakovosti v razmišljanju in razumskem sklepanju. Licentia poetica ni na mestu. Str. 23, desno . . . spodnja čeljust brlogarja z umetno obtolčenim zobom podočnjakom, ki daje z določenega zornega kota vtis upodobitve glave jamskega medveda. Upodobitev na podočnjaku jamskega leva zbuja vtis glave zveri iz mačjega rodu in ne glave jamskega medveda. Prav tako potrjuje likovna nagnjenja konica z vgraviranim mrežastim vzorcem odkrita v Potočki zijalki. Čista fantazija. Mrežasti vzorec nastopa v času olše-viena samo v postaji Wildscheuer v Zahodni Nemčiji, vendar obstaja sum, da so ti predmeti nekoliko mlajši. Ponovno velja podčrtati izvirni prispevek vzhodnoalpskega lovca zadnje ledene dobe z oblikovanjem lastne in tukajšnjim razmeram prilagojene ekonomike in kulture. Označba zadnja ledena doba je preveč ohlapna in zato neprimerna. Da izvirnega prispevka ni, smo že ugotovili Naša opazovanja in najdbe kažejo, da lastne in tukajšnjim razmeram prilagojene ekonomike in kulture ni bilo. Zato je sledeča fraza z varovanjem podedovanih duhovnih in tvarnih izročil je povzdignil te samosvoje prvine v glasnike svoje ideologije zgrajena na napačni predpostavki. Bivanje v jamah je gotovo pogojeno z gospodarstvom in načinom življenja ... Ljudje so živeli pretežno zunaj in ne v jamah. Bivanje v jamah prav gotovo ni pogojeno z gospodarstvom. Postopno slabšanje vremena doseže vrh pred 19.000 leti. Spet zamenjava klime z vremenom. Takrat prekrivajo ledeniki znova vse gore. Ledeniki ne prekrivajo gor, ampak zapolnijo doline. Le celinski led prekrije pokrajino v celoti pa še v tem primeru gledajo dovolj visoki vrhovi iz ledu. Str. 24, levo Zmrzal ni odjenjala skoraj deset tisoč let, ... Povprečna letna temperatura se je znižala (maksimalno znižanje računajo za približno 8° C) in povzročila premik klimatskih pasov ter širjenje ledu iz arktičnega področja proti jugu in iz višin v doline. Zmrzal je odjenjala vsako leto na vsem periglacialnem področju Slovenije. .. rjavi polarni medved, je doslej nepoznana živalska vrsta. Najbrž skonstruirana na podlagi tega, da je biološko ime rjavega medveda Ursus arctos, Beseda »arktos« v grščini pomeni medveda (drugi pomeni so naknadni), toda avtorja je očividno spomnila le na izpeljanko arktika, arktičen. Za obstanek v snežni puščavi. Snežna puščava ni bila prek vsega leta. Bila je zima, tako kot je še danes, le da se je prej začela in dalj trajala. Poletja so bila krajša in hladnejša. Med živalmi brez sposobnosti prilagoditve velja omeniti jamskega medveda, poglavitno hrano celih pokolenj predzgodovinskih zalezovalcev divjadi, ki je v tem ledenem sunku izumrl. Jamski medved spada med eviitermne živali, kar pomeni, da je bil sposoben prilagoditve. V prvem sunku würmske ledene dobe je bil močno razširjen. Jamski medved je izumrl predvsem iz drugih (bioloških) razlogov in je poslabšanje klime to morebiti samo pospešilo. Da ni bil poglavitna hrana, smo povedali že v eni od zgornjih pripomb. Nekateri znanstveniki vežejo z izginotjem jamskega medveda istočasni konec kulture olševiena, kar bi kazalo na neprilagodljivost nosilcev te kulture z njihovo enostransko ekonomiko, s katero si niso mogli zagotoviti zadosti hrane. Ko je pisal ta stavek, je že pozabil, da je nekaj prej (str. 20) napisal .. . kar je ob izpopolnjenem orožju omogočilo in pogojevalo izdatnejšo prehrano ... in (str. 23) ... /e pomnogoterila ulov... in še (str. 23) človek olševienske kulturne stopnje je tako znal sebi ustvariti znosnejše življenje, z zalogami hrane in surovin je kopičil viške ... O istočasnem koncu olševiena in izumrtju jamskega medveda ni govora. Jamski medved je olševien preživel in ga imamo še v gra-vettienu. Šele v naslednji stopnji t. j. v tardigravetienu jamskega medveda več ne zasledimo. Teza o propadu olševiena zaradi izumrtja jamskega medveda torej ne pride v poštev. Spričo tega je razumljiv prehod na novo obliko gospodarstva, priličeno arktičnim možnostim lova. Ker so vsa izhodišča napačna, ne more spričo tega slediti nič. Kako je bilo pri nas z arktično klimo smo že povedali. Str. 24. desno Med vidnimi novinami opažamo številčno izredno zvišano uporabo mikro konic ... Kaj misli z mikro konicami, ni jasno. Prvi hip se zdi, da misli gravetke. Toda to ne drži, ker te posebej omenja v nadaljevanju stavka. ... in za to kulturo karakteristične vrboliste konice (gravetke). Vrbovolistaste (kakor navadno pravimo) konice niso gravetke, ampak so poseben tip dvostransko obdelanih konic. Dobijo se v zahodno evropskem solutréenu, ki ga v Srednji Evropi ni. Gravetke pa so konice, ki imajo en rob obdelan na poseben način z abruptno retušo. Ta se pojavlja tudi na drugih orodjih in je tipična za gravettien. Tega avtor ne pove, pač pa pravi v načinu retuširajna je zaznavna menjava s prehodom na obdelavo celotne delovne površine z dolgimi širokimi odkrhki, kar je napačno in še nesmiselno. Izpopolnitve opažamo tudi v razširjenem izboru kamnitih orodij s pretanjeno dodelanimi trnastimi vbodali, ploščatimi praskali, strgali z zajedami, pravokotnimi sečivi, dolgimi nožiči. . . Našteto ali ne obstaja, (pretanjeno dodelano trnasto vbadalo, pravokotno sečivo), ali pa se najde le slučajno. Izrabljene konice, ki je pomembna pa ne omenja. ... do zalomljenih osti harpunastih sulic. Harpun v gravettienu še ni. Prvič se pojavijo v magdalénienu, ki ga pri nas in daleč naokoli ni, tako da pri nas nastopijo šele v mezolitiku. Gradivo za izdelavo orodij so izbirali med kremenci, roženci, tufi, jaspisi in kresilniki. Kot da roženci itd. niso kremenci. Če že govorimo o kremencih, ki so jih uporabljali, bi bilo treba omeniti, da v našem gravettienu nenadoma nastopi v razmeroma visokem procentu sivo marmoriran kresilnik, ki ga v starejših kulturah praktično ni. Nekatere posebnosti v tvarni zapuščini kažejo svojevrstne poteze in razvijanje oblik orodja starejše stopnje s poudarjeno željo zmanjševanja artefaktov, zato imenujemo to kulturo tardi- ali epigravettien, ali celo epipaleolitska. Celoten kompleks postaurignacienskih kultur delimo na gravettien, tardigravettien in epigravettien, s katerim se paleolitik konča. Tardigravettien se loči od gravettiena kronološko, ker v gravettienu še nastopa jamski medved, v tradigravettienu pa ga ni več. Tipološka analiza razvoja orodja pa žal še ni mogoča, ker so doslej odkrite postaje gravettiena za kaj takega mnogo prerevne. Dalje: tardi- ali epigravettien. Že iz povedanega sledi, da gre za dve zaporedni kulturni stopnji, ne pa za dvojno poimenovanje iste kulturne stopnje. Še dosti hujša je napaka, ko z besedami ali celo epipaleolitska doda še tretje poimenovanje. Epipaleolitik namreč nima več nobene zveze z gravettienom, ampak pomeni mezolitik. Dokler traja ledena doba, traja tudi paleolitik. Nekaj tisoč let postglacialnega razvoja je bilo potrebnih, da je nastopil neolitik. In ta prehodni čas pripada mezolitiku. Ker pa raziskovanja vedno bolj kažejo, da sta tehnika izdelave orodja in način življenja tudi v tem času v bistvu še paleolitska, so nekateri avtorji hoteli namesto izraza mezolitik uvesti ime epipaleolitik. Njen končni izraz se ujema s ponovno otoplitvijo .. . itd. Tudi v epigra-vettienskih postajah imamo še mrzlo favno, severnega jelena in alpskega svizca. Str. 25, levo Naseljevanje je prihajalo z juga, ker so direkten dostop z vzhoda zapirale zamrznjene stepske puščave. Kako je bilo z naseljevanjem v začetku gravettiena, ne vemo. Kasneje pa o naseljevanju nima smisla govoriti, ker je bila naša zemlja poseljena skozi ves zadnji ledeni sunek. Ker so bile stepske puščave zamrznjene samo pozimi, tako kot danes, le da je bila zima daljša in mrzlejša, niso ničesar zapirale. Razen tega so bile te stepske puščave ves ta čas poseljene. Ves nadaljnji tekst tega odstavka je močno problematičen. Bivalna kultura gravettienske dobe je še izključno jamska; človek očitno še ni poznal (str. 25, desno) višjega pomena krašenja stanovanjskih prostorov niti njihovega namembnosti prilagojenega urejevanja. To ni res. Največ in največja gravettienska najdišča so na planem. Tudi v Sloveniji že poznamo piano gra-vettiensko postajo Podrisovec pri Postojni. Pa tudi če bi prvi del stavka držal, bi iz tega očitno ne sledilo nič. Ugotovitev o veliki vrzeli in skrivnosti v predzgodovinskem razvoju na slovenskih tleh ter upadu tvarne in duhovne kulture v srednji kameni dobi (mezolitik) sloni na podobi, kakor jo danes narekujejo maloštevilna in slabo raziskana najdišča z našega prostora. Naša mezolitska najdišča so res maloštevilna. Slabo raziskana pa niso, to je trditev, ki lahko izhaja le iz popolnega nepoznavanja dejanske situacije. V jami Spehovki sta bila kot izolirana najdba odkrita fragmenta dveh koščenih harpun. Postaje v običajnem smislu, ki bi jo bilo mogoče raziskovati, ni. Izkopavanja v Betalovem spodmolu so bila izvedeno odlično, o čemer priča vsa dokumentacija. Najdbe so pa tako skromne, da jih le po stratigrafski poziciji pripisujemo mezolitiku. Podobno je v Koprivški luknji, ena sama kremenova luska je v taki stratigrafski legi, da nakazuje obisk mezolitskih lovcev. Večji kompleks najdb (ca 2000 predmetov, od tega nekaj desetin artefaktov), ki dovoljujejo tipološko opredelitev, je dz površinskega najdišča Dedkovega trebeža. Navedena zbirka ni plod izkopavanja, ampak 20 letnega potrpežljivega nabiranja. Sonde so pokazale, da se ne da z izkopavanji ničesar doseči. Spet drugačna je situacija ob skalni steni Pod Črmukljo. Na najdišču je bil še v začetku stoletja vrt, humus je bil torej neštetokrat prekopan. Pod humusom, v katerem so najdbe, pa je že osnovna kamenina, stratigrafije torej ni. Nimamo dovolj denarja, da bi lahko napeljali vodo in sedimente izpirali, kakor to delajo marsikje, toda kot v Poljšiški cerkvi smo ravno Pod Črmukljo lahko na suho sejali sedimente. Ves prekopani material je bil presejan na sitih različne velikosti, tako da niso ušli niti najmanjši le nekaj milimetrov veliki artefakti. . . . sadilnega gojenja rastlin ter na stalnejšo naselitev. Verjetnejše je, da se je gojenje rastlin začelo s setvijo, ne pa s sajenjem. Najbrž pa to ni bilo že v mezolitiku. Kar zadeva stalnejšo naselitev, še vedno velja splošno mnenje, da v mezolitiku traja paleolitski način življenja dalje, in če naše postaje o naselitvi kaj povejo, potem to, da ne gre za stalno poselitev. Str. 27, levo Prvine v materialnem izročilu so povezane z ostalinami končne stopnje našega paleolitika in oblikovanjem izvirne industrije kamnitega orodja in orožja (epigravettien oz. krakška epipaleolitska kultura), ki ni oplajana od sočasnih sosednjih kultur (magdalenien, azelien itd.). Naš mezolitik spada najbrž v skupino tardenois. Vsekakor je pa še mnogo preskromen, da bi mogli ugotoviti, kaj je v njem izvirnega. Napisati epigravettien oz. kraška epipaleolitska kultura je nesmisel, saj je epigravetten še paleolitik, epipaleolitik pa je mezolitik. Enaka napaka je tudi trditev, da je magdalénien sočasna kultura z našim mezolitikom Tudi magdalénien je še paleolitik. Kdor pozna razširjenost magdaléniena in aziliena (ne azelien) ne bi nikdar napisal, da sta to sosednji kulturi našemu mezolitiku. Magdalénien se širi iz Francije severno od Alp do Moravske. Razširjenost aziliena je pa še mnogo ožja. Tako je raznoliko rastlinstvo dajalo prehrano prvim udomačenim živalim prek celega leta. Če se je udomačitev začenjala ob samem koncu mezolitika potem to ne dovoljuje navedene trditve. Za sedaj velja, da v mezolitiku udomačenih živali še ni bilo. Izum harpune ... Prvič je izumil avtor harpuno že v gravettienu (opomba k str. 24, desno), ko je še nikjer ni bilo. Zdaj pa je nekoliko v zamudi, saj kot smo že povedali, se harpune pojavijo v magdalénienu. Nasprotno pa je bil kraški svet pretežno brez prsti. To ni res. .. sta se zaplodila leska in boričevje ter se razpredla makija. Namesto leske bi bilo treba napisati breza. Hujša pa je trditev, da se je razpredla makija, saj je znano, da je makija rezultat človekovega posega v naravo. .. bukev in njena vegetacija.. . Bukev nima svoje vegetacije, to je spremljevalna vegetacija. Spremenjeni namenbnosti in uporabi priličeno je tudi orodje srednje kamene dobe. Značilna zanj je oblikovna revnost glajenih koščenih kosti in šil ter mikrolitizacija kamnitih delovnih pripomočkov, njihovo manjšanje in tanjšanje. Poslej so kremenasta razila vložena kot sečiva v novih delovnih pripomočkih: kopači iz roga, lesenem dletu, srpu, strgalu, svedru itd., ali kot vstavki na trnkasti puščici, pri harpunah iz parožkov in izrastkov rogov. Ne uporabljajo pa se več kamnita praskala, strgala, srpaste konice itd., kar spričuje opuščanje lovu prilagojenega orodja, nove tehnološke prijeme in uporabo drugih gradiv. Vse izmišljemo ali napačno, točna je le mikrolitizacija. Resnična značilnost mezolitskih kultur je geometrizacija orodja, nastopajo trikotniki in trapezi najrazličnejših oblik, krožni segmenti, polkrogi. To kar je izpustil pri opisu gra-vettienske kulture, je sedaj podtaknil mezolitiku. Vlaganje konic z odbitim hrbtom v kost in verjetno tudi les je značilnost gravettienske kulture, pri čemer pa ne more biti govora' ne o kopači, ne o srpu, ne o lesenem dletu in ne o harpuni. Njegova kategorična trditev, da se praskala in strgala ne uporabljajo več, ni točna. Praskala se uporabljajo v velikem obsegu in tudi strgala niso nič izjemnega. Srpastih konic pa tako tudi prej ni bilo. Njegov opis torej ničesar ne spričuje. . . saditev krmilnih rastlin ... je .. . cepila delo na moška in zenska opravila. Delitev dela na moška in ženska opravila je gotovo mnogo starejša. Lov, predvsem lov na veliko in nevarno divjad so opravljali moški, nabiralništvo in skrb za otroke pa je bila ženska zadeva. Dokazati pa te domneve — razen z današnjo logiko — z ničemer ne moremo, ne za paleolitik ne za mezolitik. Stalnejša naselitev predstavlja globoko sociološko spremembo in menjavo bivalnih navad. Misel je pravilna, toda ne smemo je aplicirati na mezolitik. Poslej srečujemo po izpovedi izkopanin v jamah tržaškega zalednja s kamni obložena ognjišča, ob kuriščih razmeščene stalne sedeže in pregrajne zidove, ki dokazujejo prve arhitektonske posege in ločevanje jamskega prostora v sestavine, potrebne človeški združbi. Iz teksta ne sledi od kdaj je mišljeno poslej. Povejmo pa, da so ognjišča in stalni sedeži znani že iz paleolitika. Doslej najstarejši zid in pregrajena koča sta celo iz acheuléena, torej iz starega paleolitika (jama Lazaret v bližini Nice). Str. 27, desno Okoli ognjišča je zavarovan bivalni del, s katerim je predeljena jama tudi v sprednji prostor za človeka in zaključni del jame spremenjen v hlev ali obor. Nima smisla ugotavljati, če je res kdo kaj takega napisal, za mezolitik v splošnem pa to prav gotovo ne drži. Pri drugače nezavarovani postojanki Pod Črmukljo pri Ilirski Bistrici smemo domnevati vsaj zasilen bivak, zgrajen pod previsno steno s prislonjenimi koli, prekritimi z vejami ali kožami. Izkopavanja niso dala niti najmanjšega argumenta za tako domnevo. S prevzemom določenih delovnih obvez je dobila ženska naglašeno vlogo. Za tak sklep ni stvarnih argumentov. Ta povzdignjeni socialni in družbeni položaj ženske odseva v kultu plodnosti, kakor nam ga na Slovenskem razkrivajo kasnejše najdbe iz mlajše kamene dobe. Kult plodnosti je poznan iz mlajšega paleolitika, v mezolitiku pa najdbe, ki bi na to kazale, izginejo. Vsekakor na Slovenskem nimamo nobenega sledu. Naša raziskovanja tudi ne dajejo najmanjše opore za povzdignjeni socialni in družbeni položaj ženske. To je zahtevalo tudi boljšo in višjo organizacijo družbe in uvedbo položaja usklajevalca. Avtor je očitno pozabil, da je že neandertalcu (na str. 19) pripisal členitev v vodjo in goniče in malo dalje, da je imel prvo besedo verjetno najmočnejši član familije. Upoštevaje vse elemente lahko sklepno ugotovimo, da je mezolitski prebivalec naših krajev zarisal prihodnji razvoj z uvajanjem novih gospodarskih in družbenih oblik. Iz vseh prejšnjih pripomb sledi, da ni nobenih stvarnih osnov za tako trditev. Sestavka o stari in srednji kameni dobi je avtor opremil z nekaj ilustracijami. Klimatska krivulja na preglednici preteklih vremenskih nihanj, geoloških dob, zaporedja kultur in sprememb človeških ras (str. 19) kaže v območju, kjer piše medledena doba tri močne ledene sunke, kar je temeljito narobe. V preglednici živalstva zadnje medledene in ledene dobe (str. 21) spet nastopa izmišljeni rjavi polarni medved. Druga huda napaka pa je, da naj bi povodni konj živel tudi v drugi otoplitvi würma. Komentar k preglednici razvoja rastlinstva od ledenih dob do danes (istr. 22) pravi . . . ponovna zazelenitev -uvajanjem bora... Pravilno bi bilo: z upadom bora. Več pripomb je potrebnih k četrti ilustraciji, ki kaže primerke najbolj značilnega orodja in orožja paleolitskih ljudi (str. 24). Slika 1 in 2 sta postavljeni na glavo, bazi obeh artefaktov sta zgoraj namesto spodaj. Za sliko dve pravi tekst koščena sulična ost. Pravilno poimenovanje je: koščena konica s precepljeno bazo. Na sliki 4 niso ... orodja iz Črmuklje ..ampak . .. orodja iz najdišča Pod Črmukljo. Tekst pravi, da je na sliki 4 tudi mezolitsko strgalo iz Spehovke V resnici ni mezolitsko in ne strgalo, ampak je iz aurignaciena in je klina. Sliki 1 in 2 sta močno pomanjšani, ne da bi bilo to navedeno, slika šivanke (3) pa je — tudi brez navedbe — povečana, tako da dobi bralec popolnoma napačno predstavo. Na karti paleolitskih in mezolitskih najdišč (str. 26), je nekaj napak, npr Ciganska jama ima tudi znak za moustérien, ki ga pa v tem najdišču ni. Zanimivo pa je, da so Njivice, ki jih v tekstu napačno razglaša za praolševien pravilno označene kot moustérien. Mnogo hujše je s preglednico razmerij vrst živali v prehrani prednikov (str. 29). Med petimi najdišči prikazuje sestav živalstva tudi za paleolitski postaji Ovčjo jamo in Njivice. Če pregledamo najprej Ovčjo jamo je v njej po dosedanjih objavah (zaključna izkopavanja še niso objavljena); dejanska favna pleistocenskih plasti z gravettienom tale: severni jelen 48, alpski svizec 37, bizon 11, planinski zajec 1, kuna 1, jelen 6, lisica 1. (Številke ne pomenijo števila osebkov niti procentov, ampak število določljivih fragmentov. Izračunati število osebkov je izredno težka naloga, ki je le redkokdaj izvedljiva. Od ene živali lahko ostane le en zob, od druge pa večje število določljivih skeletnih ostankov. Kosti so v glavnem močno razbite in gotovo večkrat od celotnega skeleta ni nič določljivega, itd.) Avtor navaja favno takole: alpski svizec 40 %, severni jelen 16%, jelen 8%, stepna lisica 8 %, planinski zajec 4%, snežni zajec 4%, voluhar 4 %, kuna zlatica 4 %, bizon 4 %, jamski medved 4 %. Razlike so očitne. Svojevoljno so dodani jamski medved, voluhar in snežni zajec. Pri tem je zanimivo, da navaja posebej planinskega zajca in posebej znežnega zajca, ko gre v resnici za eno samo vrsto (Lepus timidus L.) Prezrl je tudi, da vsota vseh izmišljenih procentov sploh ne znaša 100 %. Še mnogo bolj čudna pa je zadeva z Njivicami, kjer je spričana sledeča favna: Jamski medved (je tako prevladoval, da nekaj malega koščic drugih živali prav nič ne pomeni), ovca, krtica, kuna, ptič (?) in napol prelomljena podlahtnica in petnica nedoločenega srednje velikega sesalca. Zdi se, da se avtor za podatke sploh ni zmenil in je kar po svojem okusu sestavil listo takole: ovca ali koza 45 %, govedo 16 %, svinja 3 %, pes 4 %, jelen 11%, srna 12%, lisica 3 %, kuna zlatica 1 %, polh 3 %, jež 1 %, ptič 1 «/o. Jamskega medveda, ki tako močno prevladuje, sploh ne navede, en sam problematičen odlomek ptičje kosti pa je vendarle upošteval. Izpustil je še krtico in nedoločenega sesalca, namesto izpuščenih pa si je izmislil 8 živalskih vrst in vse procente. Nikoli ni nihče podvomil v določitev dr. Kollerja, da gre za Ovis sp. Odkod naenkrat avtorju trditev, da gre morda za kozo? Vse navedeno tolmačiti kot napako je skoraj nemogoče, toda čemu naj služi nameren falzifikat? Za vsa paleolitska orodja, ki pri nas nastopajo in tudi za večino drugih, ki jih sami nimamo, obstajajo ustaljeni slovenski termini. Avtor pa razen v posameznih primerih teh terminov sploh ne uporablja, ampak si je izmislil drugačne nazive, ki jih tu nima smisla navajati. Nekatere smo v zvezi z drugimi napakami v posameznih pripombah omenili. Najbrž se ne motimo, če trdimo, da pravih terminov ne pozna in seveda še manj oblike orodja, ki jih označujejo in si je na ta način pomagal iz zadrege. Mimogrede naj omenim, da je avtor dosledno izpustil akcente pri imenih kultur kot so moustérien in magdalénien, ki smo jih doslej vedno pisali v originalni obliki z akcentom. Ce smo s tem pri koncu pripomb, to ne pomeni, da je tekst, ki ga nismo posebej apostrofirali, dober. Stavkov, ki sicer niso direktno napačni, so pa vendar nesprejemljivi, kar mrgoli. Ponekod bi se lahko zdelo, da hoče avtor pač postaviti svojo hipotezo, do česar ima pravico seveda vsakdo, vendar je načelno nepravilno, da jo predloži v poljudni publikaciji. Nova hipoteza mora vsekakor iti najprej skozi strokovno sito. Poleg tega se avtor s problematiko ledene dobe ni nikoli ukvarjal in gre le za navidezne hipoteze, ki izhajajo iz nepoznavanja stroke. Tekst je v celoti strokovno nesprejemljiv in zato je toliko bolj žalostno, da je bil tiskan v knjigi, ki bo desetletja dajala temeljne informacije najširšemu krogu izobražencev. MITJA BRODAR II. OBDOBJA STAREJŠE PRAZGODOVINE V »ZGODOVINI SLOVENCEV« Naslednje strokovne pripombe se nanašajo v glavnem na poglavja, v katerih obravnava P. Petru čas od mlajše kamene do bronaste dobe (str. 27 do 47). ... isto naselitveno območje, omenjeno na Tržaški kras, nakazuje istega nosilca mezolitske in mlajšekamenodobne kulture (str. 27): Naselitveno območje ni omejeno le na Kras, temveč na ves jugovzhodni alpski prostor z zaledjem. Nosilec mezolitske in neolitske kulture ni mogel biti isti. Tudi geometrijske oblike kamnitnih orodij na koncu mezolitika prenehajo in se v neolitiku ne kažejo več. Izrojene »kontinuitetne« oblike se drugod kdaj pa kdaj pojavijo le še v prehodnem obdobju t. i. predkeramičnem neolitiku. Neolitski človek je z izpopolnjeno tehniko oblikovanja ustvaril bogat nov kamniten inventar in ga prikrojil novim življenskim potrebam. ... neznatni ostanki kosti takratnega človeka v Pečini pod Steno, lami na Doleh in previsu Percedol... ter šest podrobneje neodrejenih okostij z Ljubljanskega barja... (str. 28): Omenjeni kostni ostanki ne pripadajo neolitskemu človeku, ampak so mlajši. V Jami na Doleh in v previsu Prčji dol (Percedol) jih sploh niso našli. Verjetne osteološke ostanke neolitskega človeka poznamo le iz Žirke (Žirje) jame in Pejce v Lašci pri Nabrežini, iz Pejce na Doleh ali Moserjeve jame pri Samatorci, ki je soseda Jami na Doleh in iz danes zasute Terezijine jame v parku Devinskega gradu (prim. Arheološki vestnik 29, 1978, 20 s). Okostij z Ljubljanskega barja v tem poglavju ni treba omenjati, ker pripadajo mlajšim ostankom bronastodobnih mostiščarjev. v Pri živalstvu kaže preglednica vrst, zastopanih v začetnem neolitiku na tržaškem zaledju še popolno prevlado divjačine... (str. 28): Razpredelnice in grafikoni izkopanih živalskih kosti iz neolitskih in eneolitskih jamskih plasti na Tržaškem krasu dokazujejo bogatejši seznam ostankov domačih živali (glej npr Atti Mus. Civ. di St. Nat. di Trieste 22, 1960—1961, 167 ss; Atti e Mem. Comm Grotte »E. Boegan« 8, 1968, 79 ss in 111 ss; 9, 1969, 107 ss; 13, 1973, 53 ss) Večji delež kosti domačih živali izkazujejo tudi kulturne plasti naših kraških najdišč (npr. Tominčeva jama, Roška špilja, Predjama, Trhlovca). Morda so mostišča pri Igu, ki kažejo le četrtinski delež udomačenih živalskih vrst, izjema glede specifičnega načina življenja. ... F tem času ... je pri nas zaznavnih troje v sebi zaključenih zapovrstnih kultur: Impresso ali cirkummediteranska kultura... vlaška skupina danilske kulture. . . kraška mlajšekamenodobna stopnja hvarske kulture (str. 28): Avtorjeva opredelitev neolitskih kultur na Slovenskem je v tem opisu ohlapna in samosvoja. Prav za jadransko-primorski pas so prazgodovinarji dognali in sprejeli enotno razdelitev in poimenovanje neolitskih skupin: dalmatinski tip impresso in cardium keramike zastopa starejši neolitik in sodi v starejšo fazo njenega cirkum-mediteranskega kulturnega kompleksa; srednji neolitik je v območju severnega Jadrana in kraškega predalpskega prostora lokalno opredeljen kot »tržaški tip« (Danilo — Smilčič faza) danilske kulture; mlajši oz. pozni neolitik pa odseva kot »kraški tip« (Hvar — Lisičići faza) hvarske kulturne skupine (gl. Arheološki vestnik 24, 1973, 62 ss, 147 ss). O »vlaški skupini«, ki jo je avtor uvedel kot novo ime v naši časovni in kulturni opredelitvi neolitika, bomo govorili pozneje. V poznem neolitiku zaznamo z drugega konca Slovenije povsem drugačno kulturno manifestacijo. Gre za nove in najstarejše najdbe iz Ajdovske ali Kartu-ševe jame pri Nemški vasi (horizont IV), ki kažejo vzhodni moravsko-lengyelski izvor (glej npr. Poročilo o raziskovanju neofita in enolita v Sloveniji 4, 1975, 173). S tem v zvezi na Slovenskem ne smemo enačiti drugega »lengeloidnega« gradiva (npr. alpsko facies lengyelske kulture, lasinjsko kulturo), ki pripada izključno domači eneolitski dediščini. Naziv slovenska neolitska skupina (str. 29) je zastarel in ne več za rabo. Prehodno obdobje do razvite kovinske dobe imenujemo eneolitik in ga kulturno ... na njegovem višku opredeljujemo z nazivom kultura Ljubljanskega barja (str. 28): Po mlajši kameni dobi smemo v Sloveniji kulturno dediščino pripisati neki skupni eneolitski družbi, ki je tudi v tvarni produkciji izražala oblikovno in ornamentalno enotnost. Združena je v predalpski eneolitski kulturi, ki zajema ves prostor in čas, kar smo skušali že večkrat ovrednotiti. Izraz kultura Ljubljanskega barja velja zgolj za lokalne razvojne stopnje kulture barjanskih kolišč, katerih naselitveni višek je v bronasti dobi. Dodatna značilnost starega neolitika je izogibanje odprtemu nižinskemu svetu (str. 28): Vsa najdišča starejšega neolitika pri nas so v jamah na nizki planoti Tržaškega krasa. Tudi istrska najdišča na prostem ležijo nizko nad morjem, da ne omenjamo tistih številnih najdišč z impresso keramiko sredozemskega kulturnega kroga v ravninskih predelih ob jadranski obali in v notranjosti, kamor so jo prinesli selilci po dolinah rek. Lončene posode pripadajo ... in krožnikom z ravnimi stenami (str. 28): Krožnik je zelo plitka široka posoda, ki ima praviloma izvihano ustje. Take oblike pa lončarstvo starejšega neolitika ne pozna. Pozna le plitke sklede z ravnim ustjem, a še te so ob vzhodni jadranski obali sila redke; pri nas jih ni. Vlaška kultura Tržaškega krasa — izvirna ekonomika Primorja (str. 28): Naslov poglavja je nesprejemljiv. Avtor je »vlaško« kulturo poimenoval po jami na Tržaškem krasu. Njeno slovensko ledinsko ime je Pejca v Lasci (Lašca je ime plitke vrtače ob nabrežinskem železniškem viaduktu, v katere dnu se spodmol odpira). V jamskem katastru Julijske krajine V. G. 260 je vnešena pod imenom Caverna presso il viadotto ferr. di Aurisina. Vsa druga domača in tuja poimenovanja (kot Vlaška jama, Caverna del Pettirosso, Fremdenhöhle, Rot-gartl-Höhle) so jezikovne izpeljanske in popačenke. Morda je avtor hotel povzeti hotenje tujca L. H. Barfielda, ki je v študiji o prvih neolitskih kulturah severne Italije uvedel za najdišča Tržaškega krasa ime »Vlašca Group« (Fundamenta A 3, 7, 1972, 201 s). Da je s tako opredelitvijo grešil smo že zapisali (Jahresschrift für mitteldeutsche Vorgeschichte 60, 1976, 26). Ime »vlaška kultura« moramo odkloniti iz dveh razlogov. Prvič, ker je pridevnik izpeljan iz imena Vlah in drugič, ker se ne ujema z arheološko danostjo. Najdbe iz te jame zajemajo vse značilnosti kulturnih stopenj starejšega, srednjega in mlajšega neolitika. Zato imena ne smemo posplošiti le za obdobje srednjega neolitika — za obdobje tržaškega tipa da-nilske kulture, saj so druge jame na Tržaškem hranile dokaj več dokaznega in značilnejšega gradiva te neolitske kulture iz jadranskega območja. Termin »tržaški tip« so prevzeli domala vsi prazgodovinami, ki se bavijo s problematiko tega časa in prostora. Novo poimenovanje »vlaška kultura« ne pove ničesar, le v našo neolitsko kulturno terminologijo vnaša zmedo. Prvo naselje odprtega značaja v severnojadranskem območju je v Žabljah pri Trstu (str. 29): Samo na Tržaškem krasu poznamo že dve najdišči na prostem: v Zavijah (Zaule) — med Miljami in Trstom (ne Žabljah, ki so Krasu najbližje v Vipavski dolini) in v kraški dolini Preji dol med Opčinami in Repentaborom. V severnojadranskem območju jih je še več: Na Brijonih in v Istri najmanj štiri (Medulin in Ribarska koliba pri Puli, Vrčin, Makadanj, Predišelski rt). Za lončenino kraške neolitske kulture je značilna prevlada slikanega okrasa ... (str. 30): Neolitske slikane keramike na Krasu še nismo zasledili. Venomer se v literaturi omenjata le dva danes neznano kje hranjena odlomka, pa še pri njiju je slikan ornament problematičen. Kako važne in presenetljive bi bile na našem Primorju najdbe čiste jadranske neolitske slikane keramike, ki bi v trenutku spremenile marsikatere dosedanje trditve o njeni razprostranjenosti v tej ali drugi smeri. Dejstvo pa je, da pri kraškem tipu neolitske lončenine značilno prevladujejo vrezani in šrafirani geometrijski liki — zlasti trikotniki. Ob razlaganju tvarne in duhovne dediščine mlajše kamene dobe ne bi smela biti tako močno poudarjena kulinarična plat neolitskega človeka, posebej še, ker je ob tako skromnih najdbah iz več ali manj le občasno naseljenih jam jedilnike in pogrinjke (»kašnate jedi, močniki, narastki, kuhanje, cvrtje in dušenje določenih jedil, prekvašene jedi in pijače«) pa »obrede pri jedi« nemogoče rekonstruirati. Preveč časa bi vzelo natančno izluščiti vse dvomljive podatke še iz drugih poglavij, ki se nanašajo na starejšo prazgodovino. Tudi nima smisla, kajti že sam zgornji primer (obdobje mlajše kamene dobe) priča, kako zahtevno delo je prikazati sintetični pregled posameznih arheoloških obdobij. Naslov sledečega poglavja Eneolitik in bakrena doba (str. 31—37) ni pravilen-pravilno bi bilo kvečjemu eneolitik ali bakrena doba. Iz poglavja samega le nekaj bistvenih misli. Dodatno je znatno obogatila prvine prišlekov prek Like in Obkolpja proni-cujoča hvarska kultura ... (str. 32): Ta neolitska jadranska kultura prek omenjenih področij ni prav nič obogatila prvin prišlekov na slovensko ozemlje, vsaj dokaza za to ni nobenega; njeni vplivi so naš kraški svet dosegli le prek severnega Jadrana in Istre. Prvi neolitski naselitveni val, imenovan »slovenska neolitska skupina«,. (str. 32): Poimenovanje »slovenska neolitska skupina« je, kot smo že dejali zastarelo in netočno in vrhu tega tu uporabljeno na nepravem mestu. Avtor takoj za tem našteva nekaj najdišč, ki se jasno uvrščajo v predalpsko eneolitsko skupino. Omenjena koliščarska naselbina ob Vrbskem jezeru hi dokazana. V to poglavje je avtor pravilno uvrstil začetke gradenj koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju, vendar pa te dosežejo razvojni in kulturni višek v obdobjih bronaste dobe. Kronologijo, značilnosti, gospodarsto in življenje ter duhovno kulturo naših prazgodovinskih mostiščarjev je avtor obravnaval neadekvatno intenzivnemu in velikopoteznemu raziskovanju zadnjih let. Življenjska doba kolišč je bila 50—70 let (str. 33): Vsako kolišče se je lahko uporabljalo dalj časa in ne samo za eno generacijo. Kaj pa radiokarbonska analiza dveh kolov s kolišča ob Maharskem prekopu, ki je pokazala, da je razlika med obema 735 let, čeprav izhajata iz istega časovnega in kulturnega horizonta (glej Godišnjak 13, Centar za balkanološka ispitivanja knjiga 11, Sarajevo 1976, 93). S tako dobljeno razliko so morali enega izmed kolov zabiti v eneolitiku, drugega pa konec bronaste dobe; ali pa so za drugi kol uporabili že tedaj domala 800 let staro drevo. Hvalevredno je, da je avtor (eden izmed redkih) v razvoju mostiščarske kulture ugotovil troje večjih razdelkov (str. 33), vendar zaide v nejasnosti, ko opredeljuje posamezne razvojne in kulturne stopnje. V dediščino najstarejše stopnje (Resnikov prekop) je vnesel kupe na križnih nogah — celo kavkaških oblik. Posode takih oblik vučedolskega tipa se na Ljubljanskem barju pojavijo v naslednji razvojni fazi in kažejo bogate domače oblikovne in ornamentalne lončarske značilnosti, čeprav so se razvile pod vplivom onih iz Slavonije. V tej drugi stopnji (po avtorju sta to Ig I in Ig II faza) je kultura Ljubljanskega barja najbolj cvetela in se začela cepiti tudi drugam; nikakor pa ni svoj življenski vrhunec z največjo ekspanzijo dosegla v zaključnem obdobju (str. 35) oz. v tretji fazi svojega razvoja, ko naj bi se kazali izraziti slavonsko-barjanski elementi. V poglavju o bronasti dobi (str. 38—39) bi bilo treba dati več poudarka vsaj zadnjim fazam koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju, saj so prav one zapustile najotipljivejšo dediščino tega prazgodovinskega obdobja pri nas. Avtor sam razumljivo sklene poglavje o eneolitiku z besedami... da so mostiščarji ustvarili nadčasovne duhovne vrednote in se s svojo omiko vključili v nadaljnjo rast ter razvoj prihajajočih kultur (str. 36): Torej omika mostiščarjev ni presahnila! in moramo njene preoblike slediti v materialnem pričevanju in gradivu novih porajajočih se poznih bronastodobnih kultur na tem prostoru. Na koncu še dve pripombi k oblikovanju kart in k preglednici. Na strani 26 je treba popraviti karto najdišč mlajše kamene dobe: Čotarjeva (Rotarjeva) jama ni identična z najdiščem Prčji dol (ital. Percedol); najdišče impresso keramike in hvarske kulture z imenom Zelena jama ne obstaja; legenda za »celinski končni neolitik« spada h glavni karti enolitskih najdišč na str. 37 zgoraj. Bro-nastodobna najdišča sodijo na strani 37 na srednjo karto in ne na zgornjo, saj srednja nosi naslov glavna najdišča iz bronaste dobe — ni pa na njej ustrezne legende zanje. Preglednica razmerij vrst živali v prehrani prednikov na str. 29 ima v razdelku odstotkov divjih živali na Igu tudi severnega medveda. To je neroden spodrsljaj v prevodu termina Ursus arctos L., ki ni »arktični« ampak rjavi medved. Severni medved se tudi v mostiščarski dobi res ni sprehajal po naši deželi. FRANCE LEBEN NEKAJ MISLI O PISAVI ANTIČNIH IMEN IN STROKOVNIH IZRAZOV KAJETAN GANTAR Filozofska fakulteta, Ljubljana Ob predlogu novih pravopisnih pravil V Slavistični reviji 1977 sta začela Jože Toporišič in Jakob Rigler objavljati obsežen Komentar k načrtu pravil Slovenskega pravopisa. V okviru poglavja »Prevzemanje prvotno neslovenskih poimenovanj v slovenski knjižni jezik« obravnavata tudi latinsko pisavo, tj. vprašanje pisanja latinskih imen in tujih besed latinskega izvora v slovenščini.1 Kot je bilo pričakovati, se v predlogu novih pravopisnih pravil uveljavlja težnja po podomačevanju latinskih imen. Takšna težnja je, kot smo že zapisali, načelno sprejemljiva, vendar le pod pogojem, da ostaja v zmernih okvirih, se pravi, da bistveno ne krni izvirnih imen, da ne vodi k nepotrebnim zamenjavam, nejasnostim in nedoslednostim in da ne gre na škodo strokovnosti. Na splošno lahko ugotovimo, da predlagane smernice ostajajo v navedenih okvirih. Edinole v primeru besede Laelius bi lahko pripomnili, da je oblika Lélj (poglej Lélij in Lélius) pretirano podomačena. Razen tega bi ob tej obliki lahko prišlo do zamenjave z Leljem, ki ga poznamo iz Prešernove elegije »V spomin Matije Čopa« in ki je po Prešernovih besedah »bog ljubezni, slovanski Amor«, po Stritarju pa precej »problematičen mitologični paglavec«,8 vsekakor pa nima nič skupnega s Scipionovim prijateljem Lelijem, ki ga imata v mislih sestavljalca pravopisnih pravil. Ponesrečen je tudi dostavek ob imenu Ajshil »podomačeno Eshil«. Oblika Eshil (ali Edip) ni nič bolj podomačena kakor Ajshil ali Ojdip(us),3 kvečjemu bi lahko rekli, da je pofranco-zena ali poitalijanjena in da se ji zato rajši izogibljimo. Na splošno pa so, kot rečeno, predlagane smernice, ki so strnjene v trinajst pravil, sprejemljive.4 Morda bi bilo koristno, šesto in sedmo pravilo še nekoliko dopolniti. Sedmo pravilo govori o zamenjavanju zveze -ti- pred samoglasnikom z zvezo Kot odstopanje od tega pravila navaja grške tujke. Morda bi kazalo to pravilo dopolniti še z nekaterimi drugimi izjemami5 ali vsaj z besedo »običajno«, tako da bi se ustrezno pravilo glasilo: Arheološki vestnik 30 (1979) Zvezo ti pred samoglasnikom običajno zamenjujemo s ci: Tertius — Tercij. .. Vendar nekatere besede odstopajo od tega pravila: bestia — beštija, hostia — hostija, Sextius — Sekstij. Šestemu pravilu (o dvojnih soglasnikih) pa naj bi se dodalo dopolnilo: Dvojni soglasnik cc podomačimo s kc: accelero — akcelerator, Accienus — Akcien, Cocceius — Kokcej. Zaradi izčrpnosti bi morda kazalo uvesti še nekaj dodatnih pravil, in sicer: — Črko i v začetku besede pred samoglasnikom in sredi besede med samoglasnikoma podomačujemo z j: iunius — junij, lulius — Julij, luno — Junona, Pompeius — Pompej, Seianus — Sejan. V preglednici primerov je sicer naveden en tak primer (Iustus — Just), manjka pa ustrezno pravilo. — Skupino ngu pred samoglasnikom podomačimo kot ngv: lingua — lingvist, sanguis — sangvinik. — Skupino su pred samoglasnikom podomačimo kot sv: Suebi — Svebi, Suessa — Svesa, Suetonius ■— Svetonij. širša vprašanja, ki presegajo okvir tega zapisa, se odpirajo ob grških besedah, ki smo jih prevzeli po posredovanju latinščine, za kar je v predloženem gradivu precej primerov. Vendar je treba pripomniti, da je posredniška vloga latinščine v nekaterih primerih vprašljiva, ponekod je bila pot precej ovinkasta in je vodila iz grščine prek francoščine in nemščine v slovenščino. Zanimivo je tudi, da nekatere besede uporabljamo v grški in latinski inačici, pri čemer pa obstoji včasih pomenski razloček. Tako je npr. kini k precej ozek strokovni izraz, ki označuje privrženca Antistenove filozofske smeri, medtem ko ima polatinjeni cinik širši splošnejši pomen.6 Vprašanja klasične in tradicionalne izgovarjave latinščine Precej vznemirjenja in vroče krvi je v zadnjih desetletjih povzročila zahteva po uvedbi klasične izgovarjave latinščine, tj. zahteva, naj se latinščina izgovarja tako, kot so jo izgovarjali Rimljani v najvišjem vzponu svoje politične moči in kulturnega razvoja, v obdobju tako imenovane zlate in srebrne latinščine. Ker je zadeva precej aktualna in še zmerom vzburja duhove, je treba o njej spregovoriti nekoliko izčrpneje. Zahteva je z jezikovnega stališča povsem upravičena, razumljiva in logična: Latinščina, kakršne se učimo v naših šolah, je latinščina iz tako imenovanega zlatega in srebrnega obdobja, tj. iz obdobja ok. 100 pr. n. š. do 100 po n. š. To je latinščina Cezarjeve in Ciceronove proze, latinščina avgustejske poezije. Latinski besedni zaklad, ki se ga učimo, je besedišče tega obdobja, zato se npr. učimo, da je konj= equus (in ne caballus, kot v poznejši latinščini in kot je nato prevladalo v modemih romanskih jezikih). Oblikoslovje, ki se ga učimo, je oblikoslovje tega obdobja, s šestimi skloni in petimi sklanjatvami itd. Sintaksa, ki se je učimo, je sintaksa klasično izklesanih cice-ronskih period, z železno logiko pravil o sosledici časov, o gerundivnem skladu, o absolutnem ablativu, akuzativu z infinitivom in drugimi zahtevnimi stavčnimi konstrukcijami. Ker temelji torej celotna zgradba našega poučevanja latinščine na jezikovni strukturi tega obdobja, je povsem naravno, da se morajo v to vključiti tudi pravila fonetike, pravorečja in izgovarjave. V nasprotnem primeru bi zašli v groteskno situacijo, podobno kot če bi se npr. kak tujec učil sodobne slovenščine in pri tem povsem sodobne stavke z današnjim besediščem in z upoštevanjem danes veljavnih slovničnih pravil izgovarjal po načelih, kakršna so veljala v Trubarjevem in Dalmatinovem obdobju. Kakor vsak jezik, tako se je seveda tudi latinščina v dolgih stoletjih svojega obstoja razvijala, razvijala se je tudi njena fonetika in izgovarjava. Nekateri pomembni premiki v primerjavi z izgovarjavo ciceronske latinščine so nastopili že v 2. stoletju po n. š. najpomembnejša in najooitnejša sprememba v izgovarjavi, mehčanje črke c (= pred svetlimi vokali (e, i, y, ae, oe) pa se je izvršilo šele ob zatonu antike. Toda proces spreminjanja latinske izgovarjave se je nadaljeval tudi še dolgo po tem, ko latinščina ni bila več pogovorni jezik ljudskih množic, ampak samo še občevalno sredstvo elite evropskih izobražencev. Le-ti so izgovarjavo latinskih črk prilagajali izgovarjavi svojega materinskega jezika. Tako so npr. besedo Caesar, ki se je v avgustejskem obdobju izgovarjala kot kdjsar, Italijani izgovarjali kot čezar, Francozi kot sezàr, Nemci kot cezar, Angleži kot sizr; glagolsko obliko cecini, katere avtentična izgovarjava je kékini, so Italijani spremenili v cécini, Francozi v sesini, Nemci v cécini itd. Tako je namesto ene latinščine, ki naj bi narode povezovala in jim bila most k boljšemu medsebojnemu razumevanju, nastala vrsta nacionalnih latinščin: »francoska«, »italijanska«, »nemška«, »angleška«, »španska« latinščina in podobno. Pri nas se je — pač pod vplivom avstro-ogrske tradicije — zakoreninila predvsem nemška varianta latinske izgovarjave, ponekod v primorskih mestih se je uveljavljala tudi njena italijanska inačica. Ugledni latinisti vseh narodov so si že dolgo prizadevali, da bi naredili konec anarhiji na področju latinske izgovarjave in da bi vrnili latinščini njeno prvotno, avtentično zvočno podobo, kakršno je imela v najlepših letih svojega razcveta. Radikalen prelom in vrnitev k prvotni izgovarjavi je predlagal že znameniti humanist Erazem v svojem »Dialogu o pravilni izgovarjavi latinščine in grščine« (Dialogus de recta Latini Grae-cique sermonis pronuntiatione 1528). V tem spisu je nastopil tako proti itacistični izgovarjavi grščine, ki se je tedaj razširila po Evropi zlasti pod vplivom grških izobražencev, ki so pred Turki emigrirali iz Bizanca, kakor tudi proti izgovarjavi latinščine, kakršna je bila razširjena v cerkvi in po evropskih šolah in univerzah. Glede klasične grščine je bila zadeva sorazmerno z lahkoto rešena in poenotena, čeprav so se posamezni privrženci itaoistične izgovarjave7 trdovratno upirali še do [19. stoletja.8 Z latinščino je bila zadeva težavnejša, nad zakoreninjeno latinsko izgovarjavo je ležala peza stoletij, moč tradicije, avtoriteta vplivnih cerkvenih krogov, vraščenost latinskih tujk v moderne jezike, vsakdanji strokovni jezik zdravnikov in farmacevtov itd. itd. Le redki posamezniki so sledili Erazmu in si prizadevali za avtentično izgovarjavo latinskih imen. Eden izmed teh je bil npr. nemški učeni filolog A. J. Penzel (1749—1819), ki je znan tudi iz naše kulturne zgodovine, saj je nekaj časa služboval v naših krajih in zahajal v Zoisov krog.9 Penzel je dosledno pisal Julius Kaisar, Kikeron, Lukius Domitius in podobno.10 V dvajsetem stoletju so postale zahteve po vrnitvi k avtentični klasični izgovarjavi čedalje glasnejše in odločnejše. Toda čim glasnejše so postajale te zahteve, tem silovitejši so bili tudi odpori privržencev tradicije. Tako je npr. francoski prosvetni minister leta 1923 zavrnil predloge za uvedbo avtentične latinske izgovarjave s kategorično izjavo: »II faut prononcer le latin à frangaise, non autrement.« Skoraj istočasno je bilo v Parizu ustanovljeno posebno Društvo prijateljev francoske izgovorjave latinščine (Société des amis de la prononciation frangaise du latin).11 Toda ideja o avtentični klasični izgovarjavi je kljub tem odporom nezadržno prodirala in zlasti po drugi svetovni vojni so jo sprejeli domala vsi pomembnejši latini- stični centri. Mednarodni kongresi so sprejeli celò uradne resolucije, v katerih so zahtevali dokončen prelom z zgrešeno tradicijo.12 Zlasti univerze so se skoraj v celoti vrnile k prvotni izgovarjavi, medtem ko je na gimnazijah in v cerkvenih šolah marsikje še močno zakoreninjena tradicionalna izgovarjava. Tudi pri nas nismo zaostajali za tem razvojem. Že Stanislav Škrabec je leta 1904 razpravljal o raznih vidikih izgovarjave latinščine — seveda za ponazoritev podobnih dilem ob izgovarjavi slovenščine. Svoja razpravljanja je sklenil z besedami: »Najpamet-niše bi bilo v resnici, da bi obveljala stara izreka Ciceronovega in še Hijeronimovega časa in to ne le glede navedenih soglasnikov, temveč tudi glede samoglasnikov in njih kvantitete; saj bo mladina v latinskih šolah šele potem lepoto Horacijevih in Vergilijevih verzov mogla prav čutiti in vživati. Taki v vsakem oziru popolni izreki na ljubo bi mogli pač vsi razni kulturni narodi brez obžalovanja ali zavidanja popustili svoj dosedanji način, in ker gre tu le za mrtev jezik in so prizadeti le možje učeno izobraženi, ki ga potrebujejo tudi skoraj samo v višje namene, bi se moralo pač brez posebne težave dognati zedinjenje.«12 a V času med obema vojnama je uvedbo klasične izgovarjave predlagal Albin Vilhar, po rodu Slovenec, sicer vse življenje profesor na srbskih gimnazijah in prevajalec antičnih del v srbščino.13 Že leta 1934 je objavil članek z bogato znanstveno argumentacijo,v katerem se je odločno zavzel za uvedbo klasične izgovarjave, medtem ko ije tradicionalno izgovarjavo označil kot »papirni izgovor«.14 Za takšno izgovarjavo se je dosledno zavzemal tudi Anton Sovrè.16 Tehten in solidno argumentiran prispevek o tem vprašanju je nadalje objavil vodilni zagrebški latinist Veljko Gortan.18 Zanimiva in prepričljiva je tudi argumentacija, ki jo o tem vprašanju dajeta Milan Bu-dimir in Miron Flašar na uvodnih straneh svojega Pregleda rimske književnosti in kjer zlasti upoštevata specifične pogoje Balkanskega polotoka.17 Nekoliko bolj zadržana je v tem pogledu Ana Šašel v svojem — sicer po zelo modernih metodičnih načelih zasnovanem ■— učbeniku latinščine, ki najprej navaja pravila tradicioialne izgovarjave, nato pa dodaja kratko opombo: »V zadnjem času se tudi pri nas uvaja izgovarjava, ki se je po svetu večinoma že povsod uveljavila, da namreč črko c vedno izgovarjamo kot k, t in s vedno tako kot pišemo .. ,«18 Še bolj zadržan je Silvo Kopriva, avtor obsežne in izčrpne latinske slovnice, saj navaja vseskozi vzporedno klasično in poklasično izgovarjavo in le v drobni opombi pod črto omenja, da »zavoljo enotnosti in zlasti zaradi različne izgovarjave pod vplivom modernih jezikov priporočajo (sic!) klasično izgovarjavo«.18 H« Ker je poglavitni predstavnik klasične latinščine rimski državnik, mislec in govornik Cicero in ker je v njegovem imenu kar dvakrat navzoč soglasnik c/k, ki je osrednje jabolko spora, se ta izgovarjava označuje tudi kot izgovarjava »kikero«: tako je namreč znameniti govornik sam izgovarjal svoje ime. Njej nasprotni tip tradicionalne izgovarjave pa se označuje kot izgovarjava »cicero«. Vprašanje je, kdaj se je začel c, ki so ga prvotno v vseh položajih izgovarjali kot k, pred svetlimi samoglasniki mehčati v c. Hieronim (ok. 347—420) je verjetno črko c še povsod izgovarjal kot k, saj drugače ne bi bil zapisal, da je K poleg C v latinščini odvečna črka (littera superflua).20 Toda v grški transkripciji latinskih imen na egipčanskih papirusih srečamo že v četrtem stoletju znamenja, da se je začel C pred svetlimi samoglasniki mehčati, tj. izgovarjati kot kj ali celò kot č; tako je npr. latinski samo- stalnik lancearius na nekem papirusu iz tega obdobja transkribiran kot Xayxtàpio^.ai Seveda se ta glasovni premik ni izvršil na vsem ogromnem ozemlju rimskega imperija istočasno. Stari Germani so prevzeli številne latinske besede še v prvotni obliki, tako npr. besedo Caesar, iz katere je nastal nemški Kaiser, ali besedo cellarium, iz katere izvira današnja nemška beseda Keller (klet). Toda nemški menihi so pozneje isto besedo prevzeli tudi v palatalizirani obliki, na kar kaže današnja nemška beseda za meniško celico Zelle. Slovani so ob svojem prihodu besedo Caesar prevzeli že v palatalizirani obliki, zato naša današnja beseda cesar. Toda po drugi strani lahko sklepamo da je prvi val Slovanov našel na današnjem ozemlju ponekod še izgovarjavo prvotnega k na kar kaže npr. današnje ime mesta Sisak, ki je lahko nastalo le iz oblike Siskia. Verjetno je prav ob času, ko so Slovani prodirali na Balkanski polotok, tu potekal proces palatalizacije, zato se npr. mesto Muciani castellum (v bližini današnjega Niša) pri Prokopiju že transkribira kot Moutzianikastellon (Moux^iavixacmAAov), medtem ko se npr. nekatera druga mesta v isti pokrajini in pri istem pisatelju transkribirajo še s k (KoßiyxiXe«;, MapxEXXuxvà, M :p>dTCETpa).22 Vendar pa črka c/k ni edini razloček med obema tipoma izgovorjave. Druge pomembne razlike so: Izgovarjava diftongov ae in oe, ki sta pozneje prešla v e; ta premik se je prej izvršil v ljudskem jeziku, pozneje v mestnem jeziku izobražencev, ki so dlje vztrajali pri prvotni izgovarjavi. Črka s se je prvotno v vseh položajih izgovarjala kot s, pozneje je med samoglasnikoma in v skupini -ns- prešla v z. Skupina — ti — se je v klasičnem obdobju v vseh položajih izgovarjala kot ti, šele v 2. stoletju po n. š. se je pred vokali omehčala v -ci-.23 Posebno poglavje predstavlja izgovarjava črke h, kjer so se mnenja razhajala že v klasičnem obdobju. V podeželskem jeziku (sermo rusticus) je ta glas že zgodaj izginil, medtem ko so ga v kultiviranem mestnem jeziku (sermo urbanus) zlasti izobraženci umetno vzdrževali pri življenju in ga uvajali celò tja, kjer ni imel kaj iskati (tako imenovani hiperkorektizmi). O tem pričajo razne besedne igre in namigovanja, ki jih srečamo pri pesniku Katulu.24 S tem si lahko tudi pojasnimo številna oklevanja med dvema inačicama, zlasti pri besedah iz kmečkega okolja, npr. anser — hanser (gos), olus — holus (zelje), edera — hedera (bršljan), arena — harena (pesek), erus — herus (gospodar). Primere različnih pisav srečujemo tudi na napisih, npr. ORATIA (CIL I2 1124) namesto HORATIA. Prav tako srečujemo na napisih zgovorne primere raznih hiper-korektizmov, npr. nedoločnik HIRE (CIL IV 1227) namesto pravilnega IRE. Verjetno je bila črka H v latinščini že dolgo samo nekak pridih, zato se npr. Avguštin v svojih Izpovedih norčuje iz tistih izobražencev, ki jim je veliko do tega, da pravilno izgovarjajo homines namesto omines (ljudje), pri tem pa jim niti malo ni mar ljubezni do homines.23 Izgovarjava tako imenovanih aspiriranih soglasnikov (ch, th, ph, rh), ki jih srečujemo samo v tujkah in izposojenkah iz grščine, se je razlikovala od izgovarjave, kakršne smo navajeni danes v šolah: ph se je v resnici izgovarjal kot p s pridihom, ne pa kot naš /. Sele od 4. stoletja dalje sta se oba glasova zlila v eno, o čemer pričajo številne zamenjave med ph in / na napisih. In naposled je tu še vprašanje glasov U in V. Klasična latinščina med njima ni delala razlike in je zanju poznala samo eno črko. Razločevanje med obema črkama je uvedel šele francoski humanist Petrus Ramus (Pierre de La Ramée 1515—1572), zato se obe črki večkrat označujeta kot »ramisti«. V soglasniških položajih je bila izgovarjava črke V bližja našemu dvoustičnemu u kot pa našemu soglasniku v. Zato npr. grški avtorji transkribirajo latinsko ime VALERIUS z začetnim samoglasnikom (torej Oùotképio?)- Tako nam postane tudi razumljiva poanta besedne igre, ki jo omenja Cicero (De div. 2, 84): Neki branjevec iz Kavna (Caunus) je v pristanišču v Brundiziju kričal, da prodaja smokve iz Kavna (Cauneas). To kričanje je po naključju slišal vojskovodja Kras in si ga razlagal kot ominozno znamenje v smislu besed Cav(e) ne eas (= »Nikar ne hodi!«). Takšna besedna igra je bila mogoča samo, če upoštevamo tesno medsebojno povezovanje besed in pa okoliščino, da se je skupina -av- v besedi Cave v resnici izgovarjala kot diftong -au-. * Ob problemu, ki smo ga tu načeli, se zastavlja še vrsta drugih vprašanj, kot npr.: Ali sploh imamo zanesljive dokaze za klasično latinsko izgovarjavo? Ali je smiselno in potrebno, s takšno vehementnostjo uvajati klasično izgovarjavo? Kakšna je sploh neposredna korist od tega? Ali ne bi bilo bolje, pustiti stvari tako, kot so, po znanem načelu: Quieta non movere? Ali ni celò nasprotno, da s tem povzročamo le še večjo škodo, ko v pouk latinščine, ki se mora že tako otepati z raznovrstnimi težavami in nasprotovanji, vnašamo nepotreben nemir, negotovost in razdvojenost glede izgovarjave? In če že dosledno uvajamo klasično izgovarjavo, kako tedaj brati poznolatinske, kako krščanske, kako srednjeveške tekste, ki se že ob svojem nastanku niso klasično izgovarjali? In navsezadnje: kakšna načela sledijo iz vsega navedenega za pisavo tujk, strokovnih izrazov in antičnih imen v slovenščini? V nadaljevanju bomo skušali po vrsti poiskati odgovor na vsako od zastavljenih vprašanj. Dejanskega stanja izgovarjave posameznih latinskih glasov v klasičnem obdobju seveda ne moremo ugotoviti s takšno natančnostjo kot v fonetikah sodobnih jezikov. Vendar je historična gramatika nanizala dovolj prepričljivih argumentov, s katerimi lahko vsaj v glavnih obrisih začrtamo značilnosti latinske izgovarjave.26 Med takšne argumente lahko štejemo: — neposredna pričevanja antičnih slovničarjev in drugih piscev (Priscijan, Terenci-jan, Marij Viktorin, Velij Longus, Avius Gelij, Kvintiljjan, Svetonij); — transkripcija latinskih imen in izrazov pri sodobnih grških avtorjih (npr. Kcücrap, Kwclpwv, xfivcrwp, Tcpai-rwp); — transkripcija grških imen in besed v klasični latinščini (npr. KipXT] — Circe, jcfj-roc; — cetus); — napake na napisih;27 — primerjava z razvojem konzonantizma in vokalizma v drugih indoevropskih jezikih in primerjava s historičnim razvojem v sami latinščini; — upoštevanje poznejšega fonetičnega razvoja v romanskih jezikih;28 — prevzemanje latinskih besed v germanskih jezikih;29 — prevzemanje latinskih besed v slovanskih jezikih;30 — anekdote pri antičnih piscih, ki včasih postanejo razumljive šele, če upoštevamo posebnosti izgovarjave;31 — besedne igre; — aliteracije, ki ostanejo aliteracije le, če se držimo klasične izgovorjave. Iz vsega povedanega se sam po sebi ponuja odgovor tudi na drugo zastavljeno vprašanje. Izgovarjava v latinščini, ki jo pogosto označujejo kot »mrtev jezik«, seveda ne igra tako pomembne vloge kot v modernih jezikih. Verjetno bo kljub težnji po poenotenju izgovarjave vsaka nacionalna izgovarjava latinščine obdržala nekaj »nacionalnega kolorita«: Nemec bo tudi v latinščino nehote vnašal nekaj svoje trdote, Italijan nekaj svoje mehkobe, Francoz svoj apikalni r itd. Vendar se podobno dogaja tudi v priučenih sodobnih jezikih, ki jih skoraj vsakdo izgovarja »z akcentom«. Toda osnovne značilnosti izgovarjave morajo kljub temu ostati enotne, saj samo v tem primeru lahko latinščina omogoča in olajša sporazumevanje med narodi. Poleg tega ob neavtentični izgovarjavi številne besedne igre izgubijo svojo poanto, aliteracije izgubijo svojo melodijo, in ker je aliteracija najstarejša in najbolj avtentična izrazna prvina stare latinske poezije,32 izgubi tudi ta poezija kot celota ob tem velik del svojega čara. Tudi v antični retoriki je igrala aliteracija izredno pomembno vlogo,33 y ob tem prav tako lahko zbledi. Slovito Katonovo reklo Ceterum censeo Carthaginem esse delendam ima čisto drugačno udarno moč, če ga izgovorimo s tremi zaporednimi K. Znamenite so Hieronimove sanje, ko se mu je prikazal Kristus in mu očital: Ciceronianus es, non Christianus!3i Očitek izgubi svojo plastično sugestivno silo, če začetnih črk ne izgovarjamo tako, kot je treba. In navsezadnje je klasična izgovarjava lažja tudi z didaktičnega vidika. Učencem se je treba zapomniti eno samo pravilo: Latinske črke se vedno izgovarjajo tako, kot se pišejo; pri tem je treba vedeti samo, da je črka C prvotno znak za K. To pravilo lahko kvečjemu olajša in poenostavi pouk latinščine, potrebno je le, da se ga vsi učitelji dosledno držijo. Kar zadeva branje raznih poznoantičnih, cerkvenih, srednjeveških besedil, si bo strokovnjak seveda prizadeval, da jih bo bral v skladu z dejansko izgovarjavo stoletja, v katerem so ta besedila nastala. Epigrafiku bodo lahko morebitna razhajanja med pisavo in izgovarjavo v pomoč pri približnem datiranju napisa. Od učencev v srednji šoli pa seveda ne moremo zahtevati, da bodo spričo majhnega števila učnih ur, ki so latinščini na voljo, zasledovali še posamezne etape glasovnih premikov, zato se bodo pač omejevali na učenje klasične latinščine. * Ostaja še zadnje vprašanje, ki nas v tem okviru najbolj zanima: Kakšna načela sledijo iz vsega povedanega za pisavo tujk latinskega izvora, za pisavo antičnih imen in strokovnih izrazov v slovenščini? Pred podobnim vprašanjem stoje tudi vsi drugi jeziki, ne samo slovenščina. Omenil sem primer nemškega učenjaka Penzla, ki je že pred dvema stoletjema v nemščino uvajal pisavo Kaisar, Kikeron in podobno.10 Podobnega poskusa sta se v novejšem času v srbščini lotila Budimir in Flašar v svojem Pregledu rimske književnosti: že sam predgovor, ki sta ga napisala k tej knjigi, je en sam polemični izziv Pravopisu srpsko-hrvatskoga književnog jezika'ki pri pisavi latinskih imen v srbščini predpisuje upoštevanje tradicionalnega latinskega izgovora. Budimir in Flašar se postavljata na nasprotno stališče in dosledno pišeta Ajneida, Akije, Horatije, Kikeron, Lukretije, Propertije, Takit itd. Vendar so takšni in podobni posegi očitno šli predaleč, zato tudi niso rodili pričakovanega uspeha. Eno je zahtevati, naj se v šoli latinska besedila zares latinsko izgovarjajo, drugo pa, naj živ jezik spremeni svoje besede, ki jih je prevzel iz tujega jezika in jih v toku stoletij prilagodil svojemu jezikovnemu ustroju. Tudi od besed, ki smo jih prevzeli iz nemščine ali italijanščine, ne zahtevamo kaj takega — zakaj bi torej pri latinskih tujkah postavljali bolj rigorozne kriterije? Besede kot so akcija, ambicija cista, civilist, nacionalizem, precizen, socializem, univerza itd. se že desetletja in stoletja vraščajo v slovensko besedišče in vsako nasilno prekrščevanje v akija, ambikija, kivilist in podobno bi izzvenelo v pravo grotesko. Zato česa podobnega ne zahteva nihče — ne v nemščini ne v srbohrvaščini in tudi ne v slovenščini. Kar zadeva same tujke, njihova pisava torej sploh ni vprašljiva in tudi ni v ničemer odvisna od klasične ali tradicionalne izgovarjave. Pa tudi v pisavi latinskih lastnih imen v tem pogledu ne kaže pretiravati. Navsezadnje imamo od teh imen izpeljane razne tujke, in nemogoče bi bilo zahtevati, naj se npr. po eni strani piše Kajsar, Kikero, Majkenat, po drugi strani pa cezaropapizem, ciceronščina, mecenski. Vsako pretiravanje v tem pogledu lahko privede do raznih nedoslednosti in do nepotrebnih düblet.35 Poleg tega so številna od teh imen postala sestavni del naše kulturne zakladnice, omenja jih npr. že Prešeren v svojih verzih (Horacij, Cintija, Eoi, Ezop itd.), in če bi hoteli biti po vsej sili dosledni, bi morali spreminjati njegovo pesniško besedilo, kar je seveda nesprejemljivo. Pač pa bi lahko v tistih primerih, kjer raba okleva, dajali prednost avtentični klasični dvojnici. To velja predvsem za razna imena in besede grškega izvora, ki pa smo jih deloma prevzemali po posredovanju latinščine ali drugih jezikov. V mislih imam pisavo besed kot npr. Dakija, Kerber, Kiklop, Kili kij a, Kint, Kir, Kitera, Makedonija, Skila, Skiti, epinikij, epikedij, kikličen kar je vsekakor bolje kot pa Dacija, Cerber, Ciklop, Cilicija, Cint, Cir, Citerà, Macedonica, Scila, Sciti, epinici], epicedij, cikličen itd. Nujno je seveda treba obdržati avtentično zvočno podobo pri tistih literarnih imenih, ki so onomatopoetičnega izvora. Tako se npr. neki junak Horacij evih satir imenuje Cicirrus, ker s svojo bojevitostjo spominja na petelina (Sat. I 5). Ime je treba posloveniti kot Kikir; če ga pišemo Cicir (kar sem že zasledil), se vsa poanta izgubi, saj nikjer na svetu petelini ne pojejo cicirici, ampak kikiriki... Prav tako si strokovnjak, ki prvič prevaja ali uvaja kako še neznano ali manj znano latinsko ime v slovenščino (npr. z nekega napisa), lahko prizadeva, da bi ga zapisal čim bolj v smislu avtentične izgovarjave, saj ni razloga, da bi ga moral najprej prečrkovati v izgovorjavo tipa »cicero«. Tako se bo avtentična izgovarjava, če se bodo vsi strokovnjaki držali tega načela, ob vzporedni pomoči šole vendarle sčasoma uveljavljala in postala tudi za tisto uho, ki je navajeno drugačne latinščine, nekaj povsem naravnega in vsakdanjega. 1 J. Toporišič-J. Rigler, Komentar k načrtu pravil Slovenskega pravopisa (Slavistična revija 25, 1977, 69—106 in 311—358). — Zapis latinskih imen in tujih besed (str. 320 do 323) je naveden kot prvi v vrsti štiridesetih najvažnejših tujih pisav, ki jih namerava v uvodnem delu obravnavati novi Slovenski pravopis. Namen tega obsežnega poglavja v novem Slovenskem pravopisu je očitno, naj bi tuje glasove v slovenskem pogovornem je- ziku zamenjavali z najbližjimi slovenskimi knjižnimi glasovi (prim. str. 317). Čeprav vprašanja v zvezi z zapisovanjem in izgovarjavo imen, vzetih iz drugih tujih jezikov, ne sodijo v naš okvir, naj se vendar vsaj v opombi mimogrede dotaknemo tudi tega vprašanja. Gotovo je, da ogromna večina Slovencev ne zna izgovarjati arabskih, kitajskih, nordijskih in številnih drugih glasov in da tudi tisti, ki znajo izgovarjati angleške, nemške ali francoske besede, v svoji izgovarjavi niso brezhibni. Vendar je vprašljivo, ali ni napor, ki je usmerjen k uvajanju skrajno podomačene izgovarjave prav vseh tujih imen, vendarle nekoliko pretiran. Marsikdo bo v uvajanju takšne izgovarjave nehote videl prvi korak k uvajanju fonetične pisave tujih imen po vzorcu srbohrvaščine. Poleg tega si verjetno tisti, ki se je npr. učil angleščine, ne bo nalagal še dodatnega bremena, da bi se poleg pravilne angleške izgovarjave naučil še kakih sedemdeset pravil, kako je treba angleška imena izgovarjati v slovenščini itd. S to pripombo ne izražamo dvoma, da so težnje pravopisa pravilno usmerjene k iskanju najbližjih slovenskih glasovnih ustreznikov. Toda to ne bi smelo biti obvezno pravilo ali nekakšna Prokrustova postelja, ampak samo pomagalo neveščemu. Morda bi se navodilo v zadnjem odstavku na str. 317 nekoliko omililo, tako da bi vanj vnesli besedico »lahko« in bi se ustrezno pravilo glasilo: »Tuje glasove lahko zamenjujemo z naj-bližnjimi slovenskimi knjižnimi. . .« 2 Prim. Zvon 5, 1879, 127. — Po M. Pohlinu naj bi Lel pomensko ustrezal Kastorju, tj. enemu od Dioskurov, prim. Tu malu be-sedishe treh jesikov (1781, faks. München 1972, s. v. Lel). 5 Tako je te oblike podomačil že naš prvi raziskovalec grške tragedije Josip Debevec v svojem članku Grška drama (Izvest-je I. c. kr. državne gimnazije v Ljubljani za leto 1912/13, 3—46). 4 Pač pa je treba zapisati nekaj obrobnih pripomb k izbranim primerom, ki ponazarjajo posamezna pravila: Besedo euxinus (v 1. pravilu) je treba pisati z veliko začetnico, sai je z njo mišljena oznaka za Črno morje (Pontus Euxinus). — Beseda Curculio (v 3. pravilu) se mora v slovenščini pisati kot Kur-kulio (in ne kot Kurkulij) — tako kot je po drugi strani pravilno zapisana beseda Formio (v 1. pravilu): obe besedi namreč pripadata isti sklanjatvi, samoglasnik -o sodi v obeh besedah k osnovi: Phormio, Phormionis, Curculio, Curculionis. — Beseda Cythera (v 5. pravilu) je grško ime (otok ob Peloponezu), zato naj se v njej ohrani grška črka K, torej Kitera. Če pa se ime že latinizira, bi moralo imeti tudi latinski naglas (Citerà). — Besedo evtanazija je treba v izvirniku pisati s th (euthanasia). 5 Prim. podrobnejša pravila pri S. Koprivi, Latinska slovnica (Ljubljana 1976), 14. 6 Podobno je skušal svoj čas A. Sovrè uvesti razločevanje med aristokratijo, demo-kratijo, ohlokratijo, plutokratijo (besede, kjer je ohranjen prvotni grški t) in aristokracijo, demokracijo, ohlokracijo, plutokracijo itd )-demokratija naj bi bil strogo omejen zgodovinski strokovni izraz za enkratno državno ureditev atenske polis (podobno kot naj bi bila aristokratija strokovni izraz za enkratno državno ureditev spartanske polis itd.), medtem ko naj bi bile oblike aristokracija, demokracija itd. prepuščene širši rabi teh besed v današnjem pomenu. Prim. A. Sovrè, Stari Grki (Celje 1939), 196; Plutarh-Sovrè, Življenje velikih Grkov (Ljubljana 1959), 62 itd. Vendar gre v teh primerih za precej umetno izsiljene pomenske razločke, ki se niso uveljavili. 7 Poglavitna značilnost te izgovarjave je da se vrsta dolgih vokalov in diftongov («(,’ El, oi, T), fl) izgovarja kot i, npr. Athini nam’ Athenai. — Pri nas je o tem pisal V. P. O izreki grškega jezika (Mentor 1, 1908/9’ 277—279). 8 Vnet privrženec itacistične (ali tudi reuchlinske) izgovarjave grščine je bil npr. Hermann Neidlinger, profesor gimnazije v Melku, proti kateremu je polemiziral Jernej Kopitar v obsežnem spisu Über Alt- und Neugriechisch (Jahrbücher der Literatur 6, 1918, 123—153, ponatisnjeno pri R. Nahtigalu, Jerneja Kopitarja Spisi II 1, Ljubljana 1944, 106—137). 9 Prim. Fr. Kidrič, Slovenski biografski leksikon II (1933—1952), 300—303. 19 Prim. Penzlov prevod Titus Dio Kassius Kokkejanus, Jahrbücher Römischer Geschichte (Leipzig 1786—1818). 11 Prim. J. Marouzeau, Introduction au latin (Paris 19542), 14—26, zlasti 25—26. 12 Zlasti odločne resolucije in priporočila v tem pogledu so sprejeli tako imenovani Mednarodni kongresi za živo latinščino (Omnium gentium ac nationum conventus Latinis litteris linguaeque fovendis), katerih prvi je bil v Avignonu 1956, naslednji pa v Rimu 1966, v Bukarešti 1970, na Malti 1973,. v Dakarju 1977. 12 » St. Škrabec, Cvetje z vrtov sv. Frančiška 21 (1904), 2. 13 Izčrpen nekrolog o tem zaslužnem prevajalcu in odličnem profesorju (1902—1975) je objavila Darinka Nevenič-Grabovac v časopisu Mostovi (Beograd 1975), 285—290. 14 A. Vilhar, O izgovoru latinskog jezika (Glasnik jugoslovanskog profesorskog društva 15, 1934/35, 123—129). Zanimivo pa je, da Vilhar sam pozneje kot avtor latinskih učbenikov tega načela ni praktično uveljavil; tako je npr. zapisal v svoji Latinski čitanki za V. razred realnih gimnazija (Beograd 19383), 185: »c su Rimljani izgovarali uvek r kao k, a sada c izgovaramo kao k samo ispred a, o, u; inače kao c.« 15 Ta težnja je razvidna že iz njegovega učbenika elementarne latinščine, kjer piše med drugim: »c so izgovarjali Rimci kakor k: carus = karus, cista = kista.« In šele na drugem mestu dodaja: »Ponekod (sic!) se uči sedaj na poznolatinski način pred e, i, y, ae, oe izgovarjava c = slovenski c. Tudi izgovarjava ti pred vokalom ci je poznolatinska« (A. Sovrè-E. Tomec, Latinska vadnica in slovnica za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij, Ljubljana 1935, 76). Tudi pri svojih akademskih predavanjih je Sovrè latinske citate vedno navajal v skladu z načeli klasične izgovarjave. 16 V. Gortan, Tradicionalni i klasični izgovor latinskog jezika (Živa antika 2, 1952, 98—102). — Zanimivo je, da tudi pri V. Gortanu — podobno kot pri A. Vilharju — lahko ugotovimo razkorak med proklamira-nimi načeli in uveljavljeno šolsko prakso. V latinski vadnici Elementa latina (Zagreb 19617), katere soavtor je tudi V. Gortan, beremo namreč tole normativno navodilo: »c pred e-glasom in pred i-glasom izgovaraj kao naše c, inače uvijek kao k« (str. 91). V nadaljevanju pa sledi zgolj historična ugotovitev: »Navedeni izgovor ne podudara se potpuno s izgovorom Rimljana u klasično, tj. u Ciceronovo i Augustovo doba. Oni su izgovarali: a) u diftonzima ae, oe oba glasa; b) c i t uvijek kao k i t; c) s uvijek kao s...« (str. 92). 17 M. Budimir-M. Flašar, Pregled rimske književnosti (Beograd 1963), 1—4. 18 A. Šašel, Fundamenta Latina I (Ljubljana 1972), 7. 19 S. Kopriva, Latinska slovnica (Ljubljana (1976), 13, op.4. 20 Hieronim, Nom. Hebr. p. 22, 28. 21 Prim. J. Krämer, Živa antika 26, 1976, 116. 22 Prokopij, Aed. 4, 4, 3. — Sploh bi celoten katalog imen v tem poglavju, ki obsega skoraj 400 krajevnih imen, zaslužil podrobno fonetično obravnavo, zlasti imena kot ’ESsx^iw, Bn^ipiGaa, Bpàx^io-va, Tt&re^e-vouvT^a^. 23 Prvi otipljivi dokaz za ta glasovni premik srečamo na nekem napisu iz leta 140 po n. š., kjer je zapisano ime CRESCENTS!A-NUS (CIL XIV, 246). 24 Prim. Katul 84, 1—2: Chommoda dicebat, si quando commoda vellet / dicere, et insidias Arrius hinsidias... O tem pojavu poročata tudi Cicero (Orator 160) in Kvinti-lijan (1, 5, 20). 25 Prim. Avguštin, Conf. 1, 18, 29: ... cum homo eloquentiae famam quaeritans ante hominem iudicem circumstante hominum multitudine inimicum suum odio inmanis-simo insectans vigilantissime cavet, ne per linquae errorem dicat: inter omines, et ne per mentis furorem hominem auferat ex hominibus non cavet. 26 Strokovna literatura o tem vprašanju je zelo obsežna, iz nje so zajeti tudi številni konkretni primeri, navedeni v tem članku. Poleg že omenjenih domačih avtorjev in poleg standardnih priročnikov latinske historične slovnice (F. Sommer, M. Niedermann, R. G. Kent) naj navedem samo nekaj pomembnejših monografij o tem vprašanju: E. Seel-mann, Die Aussprache des Lateins (Heilbronn 1885); Meunier, La prononciation du latin classique (Paris 1903); A. Macé, La prononciation du latin (Paris 1911); R. Waltz, Manuel élémentaire et pratique de prononciation du latin (Paris 1913); E. H. Sturtevant, The Pronunciation of Greek and Latin (Chicago 19201, Philadelphia 19402); M. Schlos-sarek, Die richtige Aussprache des Lateinischen und ihre schulpraktische Bedeutung (Darmstadt 19533); J. Marouzeau, La prononciation du latin (Paris 19311, 19552); A. Traina, L’alfabeto e la pronunzia del latino (Bologna 19571, 19732); M. Bognoli, La pronunzia del latino nelle scuole dall’ antichità al Rinascimento I (Torino 1962); W. S. Alien, Vox Latina (Cambridge 1965). — Za podroben pregled strokovne literature glej J. Cousin, Bibliographie de la langue latine 1880 —1948 (Paris 1951), 34—37. 27 Prim. zgoraj str. 552 in op. 23. 28 Tako se je npr. v sardinskem dialektu do danes ohranila izgovarjava kentu za centum. 29 Npr. lat. cista — nem. Kiste, lat. cerasus — nem. Kirsche, lat. corticem — nem. Kork, lat. calicem — nem. Kelch. 30 Številne primere za to navajata Budi-mir in Flašar v svojem že omenjenem predgovoru: lat. basilicum — shv. bosiljak, lat. asellus — slov. osel, lat. Ignatius — srbsko Ignatije, lat. Vincentius — srbsko Vikentije, lat. circulus — shv. krklo. 31 Zlasti pri Geliju, pa tudi pri Svetoniju in drugih piscih. 32 Prim. W. J. Evans, Adliteratio latina (London 1921). 33 Prim. Ed. Norden, Die antike Kunstprosa I (Leipzig—Berlin 19092), 59, op. 1. Prim. tudi izčrpen pregled literature o tem vprašanju pri J. Cousinu, Bibliographie de la langue latine (Paris 1951), 215—216. 34 Hieronim, ep. 22, 30. Bleščečo interpretacijo tega mesta, ki je ključnega pomena za presojo odnosov med antično kulturo in zgodnjim krščanstvom, daje T. Zielinski, Cicero im Wandel der Jahrhunderte (Leipzig— Berlin 19123), 91—94. 35 Tako je npr. Sovreta kot doslednega privrženca klasične izgovarjave večkrat zaneslo, da je ustrezno transkribiral tudi neka- tera antična imena v slovenščini, vendar ie pri tem vedno ostal na pol poti: ohranil je izvirni s in ti, medtem ko je k vedno predrugačil v c, in tako srečamo Martiala poleg Tacita, Ambrosia in Eusebia poleg Terenca in Horaca v istem tekstu. Prim. zlasti uvod h Gaju Svetoniju Trankvilu, Dvanajst rimskih cesarjev (Ljubljana 1960, 7—13). GEDANKEN ÜBER DAS SCHREIBEN DER ANTIKEN EIGENNAMEN UND FACHAUSDRÜCKE IM SLOWENISCHEN Zusammenfassung Es handelt sich um die Fortsetzung des gleichbetitelten Aufsatzes, der in dieser Zeitschrift in 25 (1976) 539—549, veröffentlicht worden ist. Im ersten Teil (Zum Vorschlag der neuen slowenischen orthographischen Regeln) wird Stellung genommen zum »Kommentar zum Entwurf der Regeln der Slowenischen Rechtschreibung«, den J. Toporišič und J. Rigler seit 1977 in der Slavistična revija veröffentlichen. Es werden vor allem jene Regeln betrachtet, die die antiken Eigennamen betreffen. Obwohl die entworfenen Regeln im Grunde anzunehmen sind, werden etliche kritische Bemerkungen gemacht bzw. Ergänzungen und Berichtigungen vorgeschlagen. Der zweite Teil behandelt die Fragen im Zusammenhang mit der klassischen und traditionellen Aussprache des Lateins. Dabei werden Argumente für eine konsequente Anwendung der klassischen lateinischen Aussprache im lateinischen Schulunterricht angeführt. Was jedoch die Schreibweise der antiken Namen und Ausdrücke in der slowenischen Alltagssprache betrifft, sollte die althergebrachte Aussprache und die Einbürgerung dieser Wörter in der kulturellen Tradition berücksichtigt werden; deswegen wird von Übertreibungen und willkürlichen Veränderungen der mythologischen und anderen antiken Namen, die in traditioneller Form schon bei den slowenischen Dichtern und Schriftstellern des 18. und 19. Jahrhunderts Vorkommen, abgeraten. In den Fällen jedoch, wo der Sprachgebrauch schwankt (es handelt sich vor allem um die griechisch-lateinischen Dubletten des Typus Kerber/Cerber), sollte die authentische griechische Form bevorzugt werden. Auch bei den Namen, die zum ersten Mal Vorkommen (z. B. aus dem neu entdeckten epigraphischen Material) bzw. die in der slowenischen Fachsprache noch nicht bezeugt sind, ist die authentische Form zu empfehlen; bei den Namen mit einer onomatopoetischen Funktion (wie z. B. der Horazische Held von Sat. I 5 Cicirrus = Kikir) ist dies sogar notwendig. L’ÉPIGRAPHIE LATINE ET LE PROBLEME DE LA DIFFÉRENCIATION DU LATIN A propos de récentes contributions américaines PAVAO TEKAVČIČ (ZAGREB): Filozofski fakultet, Zagreb 1 Le problème de la différenciation du latin parlé (le soi-disant «latin vulgaire») est probablement un des noyaux de la linguistique historique romane, aussi les travaux consacrés à sa discussion sont-ils nombreux et bien connus. Puisqu’il y a aujourd’hui plusieurs langues romanes,1 qui ont succède au latin, la scission pourrait sembler sure; en d’autres termes, les questions qui se posent pourraient sembler devoir prendre la forme de ce que L. Tesnière appelait interrogations nucléaires: quand la scission a-t-elle eu lieu? dans quelles aires? à la suite de quels facteurs? etc. Il est peut-ètre plus surprenant de voir posée, toujours dans la terminologie tesnièrien-ne, l’interrogation connexionnelle correspondante: une scission du latin {une langue) en un certain nombre de langues romanes {plusieurs langues) a-t-elle b ien eu lieu? Autrement dit, peut-on parler de la fragmentation linguistique de la Romania, au sens de la cèlebre «Ausgliederung» de W. v. Wartburg? Une réponse affirmative n’est pas unanime, car il y a un courant, dans la linguistique romane contemporaine, qui nie pratiquement l’unité du latin parlé en faisant remonter le début de chaque langue romane à la conquète romaine, c’est-à-dire à l’introduction du latin dans la région nouvellement conquise.2 Selon les termes du romaniste yougoslave Ž. Muljačić, l’unité latine se présentait comme un but idéal, qui n’avait pas été encore atteint à la fin de l’Empire, mais qui l’aurait été si l’état romain — et son action unificatrice — avait duré plus longtemps.3 2 II y a done plusieurs problèmes à résoudre, plusieurs questions qui demandent réponse: prouver (ou non) la fragmentation, en établir les étapes et les causes etc. Nous croyons utile de faire la distinction entre différenciation et fragmentation: la première est pour nous à peu près le contraire de Vunité et indique plutòt l’état, l’existence de différences dans le latin parlé, tandis que par la seconde nous entendons le processus de scission du latin. Il est évident que la différenciation est étroitement liée à la fragmentation et qu’elle en est mème la première phase, mais ce sont cependant deux notions distinctes. Arheološki vestnik 30 (1979) 559 Nous répondons par l’affirmative à la question de savoir s’il y a eu scission d’un latin enplusieurs idiomes romans, ce qui veut dire que nous n’acceptons pas les thèses citées qui nient 1’existence d’une phase latine ou romane commune. Cela ne nous empèche pas d’admettre une certaine différenciation du latin qui, comme on le verrà, est logiquement irréfutable. Dans les lignes qui suivent nous allons donner des preuves en faveur de ces vues, après quoi nous passerons à notre thème principal: l’apport de l’epigraphie aux études de la différenciation du latin. 3 On connait depuis longtemps les facteurs ou les forces de l’unité latine, ainsi que les facteurs de la différenciation: d’un còté le long service militane, la colonisation, l’administration, le droit de cité, le commerce, les routes, l’éducation; de l’autrè coté les contacts du latin avec les autres langues (substrat, superstrat), le démembre-ment progressif de l’Empire et l’isolement des régions, les différences d’époque dans la colonisation, les différences sociales et culturelles également... Pendant des décen-nies la discussion linguistique a été centrée sur l’alternative unità ou différenciation, tandis que la vérité se trouve dans leur coexistence: unilé e t différenciationA D’après la fameuse formule de M. L. Wagner (à propos du portugais d’outremer), «une variété dans l’unité et l’unité dans la différenciation».5 La différenciation est inévitable et certaine, dès qu’on se rend compte de l’étendue de l’Empire romain, de la durée de la latinité, des grandes différences qui devaient exister entre les couches de la société romaine etc. On doit done compter, entre autres, des différences régionales, chrono-logiques, sociales, stylistiques aussi, et si tout cela est vrai au sujet de nos langues modernes, parlées par des sociétés moins différenciées que la société romaine et très souvent sur des territoires beaucoup moins vastes, les mèmes différences doivent avoir existé aussi au sein du latin parlé. Nous sommes convaincu que l’on pourrait appliquer au latin parlé en général les mots de D. Norberg (cité par E. Löfstedt) sur la langue des formules du Haut Moyen Age: «As Norberg points out, it is a priori unlikely that a Gallic peasant of the eighth century should have spoken almost the same language as used by the royal secretary in drafting his master’s edicts and diplomas».6 Cela veut dire qu’il est a priori non seulement probable mais qu’il faut considérer comme «ein logisches Postulat»7 Fexistence de différences de divers ordres dans le latin parlé. Mais il faut s’entendre sur ces différences. Dans l’Empire romain, comme dans toute société, il y avait des paries locaux, des patois, au-dessus de ceux-ci il devait exister des diasystèmes régionaux (ou dialectes du latin), et enfin, au niveau le plus haut se situait le latin parlé, langue de communication de tous. Il est sur qu’au niveau des patois, ou mème au niveau des dialectes, l’intercompréhension était souvent difficile ou franchement impossible, comme c’est le cas aujourd’hui, par exemple, en Italie. Or, dans ces cas-là on avait à sa disposition, dans l’Empire romain, le latin parlé, la koiné de tous, celle que Fon persiste à appeler encore aujourd’hui «latin vulgaire». C’est cette koiné que F. Schiirr a dans l’esprit quand il constate: «C’est évidemment lui [le latin parlé par les gens cultivés] dont nous parient les grammairiens, et dans une certaine mesure aussi 1’Appendix Probi, et qui se conservait sans trop grandes modifications et différenciations encore pendant quelque temps après la chute de l’Empire au-dessus des idiomes romans en voie de formation».8 Alors que dans l’Antiquiité il y avait une koiné qui permettait à tous de se comprendre, aujourd’hui une telle koiné romane (ou plus précisément inter-romane) n’existe plus, pas mème au niveau linguistique le plus haut. Comme nous l’avons déjà affirmé ailleurs,9 c’est dans ce sens que Fon peut et doit parler d’«Ausliederung» selon le terme de W. v. Wartburg. Il est done hors de doute qu’ un latin, koiné de tous dans l'Empire romain, s’est scindè en plusieurs idiomes romans, ce qui implique qu’auparavant il y avadt une unité; relative, bien sur, mais uni té tout de mème. Après la disparition de la koiné latine, durant le Haut Moyen Age les idiomes romans sont passés par une étape d’émiettement, de fermeture regionale, mème locale, sans koiné, et ce ne sera que plus tard que dans chaque pays roman commencera à s’élever au-dessus des autres un dialecte, qui peu à peu deviendra la langue littéraire de tout le pays. C’est bien entendu une nouvelle koiné, mais maintenant il y en a plusieurs, et aucune d’elles n’embrasse plus l’ensemble des régions restées romanes. 4 En résumant la discussion nous pouvons conclure que l’on doit remplacer l’alter-native (unité ou différenciation) par la coexistence de l’unité et de la différenciation: unité relative, nécessaire et süffisante pour la fonction de langue de communication du latin; différenciation jusqu’à un certain degré, comme conséquence logique des inévitables facteurs de Involution centrifuge. Pour reprendre 1’expression de H. Lüdtke citée un peu plus haut, l’un et l’autre sont pour nous des «logische Postulate». L’unité latine n’a certes pas atteint l’idéal de Fhomogénéité totale, ce qui est d’ailleurs impossible dans le cas des idiomes naturels, de sorte que ce but n’aurait pas été atteint mème si l’Empire avait duré aussi longtemps que Fon voudra. Mais ce qui est sur c’est qu’il y avait une unité des possibilités de communication, done une unité fonctionnelle, tout à fait réalisée. 5 Puisque done la fragmentation se trouve avérée, il est naturel que le question doive se poser de savoir s’il est possible de découvrir certains précurseurs des traits romans au sein du latin parlé. Comme on le sait bien, la linguistique romane est contrainte de puiser ses connaissances du latin parlé dans des sources indirectes; or, une des sources, et très importante, réside dans les inscriptions, parsemées sur tout le territoire de l’Empire et pendant toute la période de son existence. En ce qui concerne le latin parlé, on peut faire abstraction des inscriptions officielles, rédigées dans une langue plus ou moins soutenue et faite en grande partie d’expressions clichées; par conséquent, on se concentrerà sur les inscriptions privées, surtout funéraires. Sont-elles un reflet fidèle de la langue parlée quotidienne? Récemment, Paul A. Gaeng, savant américain dont nous voulons présenter et commenter ici les résultats, affirme que les inscriptions, malgré tous leurs défauts, demeurent la meilleure source pour la connaissance du latin parlé, car il considère comme justifiée la constatation suivante de E. Cross: «With all their shortcomings, there is no denying that for a study of ordinary, spoken Latin, the inscriptions are the best foundation we have».10 Nous avons exprimé ailleurs11 nos critiques à ce propos, que nous pouvons résumer de facon très sommaire ici: les inscriptions ne sont jamais le reflet complet ni fidèle de la douleur ou d’autres émotions, tout comme elles ne peuvent ètre considérées comme la source du langage parlé, étant constituées dans une très grande mesure d’expressions figées, de clichés, de formules etc. De plus, les inscriptions sont le plus souvent plutòt brèves et n’offrent guère de matériaux pour la syntaxe. Entre l’émotion d’un parent désespéré et l’ins-cription qu’il fait mettre sur le tombeau de son enfant il y a une distance qui détruit la spontanéité (affective, et aussi linguistique). C’est pourquoi nous nous rangeons tout à fait à Fopinion de M. C. Diaz y Diaz, qui, à propos des inscriptions, afirme très judicieusement que «no pueden aceptarse inmediatamente sus datos sin una sòlida critica» et qu’elles «estàn sujetas a formularios y modelos; hay que tener en cuenta que interviene, ademàs del lapicida, el ordinator, que dibuja en yeso las lineas que luego seguirà aquel con el cincel«.12 6 Mais, étant donné le nombre très élevé des inscriptions et la longue période pendant laquelle elles s’échelonnent, il est naturel que, très tòt, l’idée se soit présentée d’essayer d’y trouver les éventuelles caractéristiques romanes. La présupposition n’était que trop naturelle: si les inscriptions se trouvent dans toutes les provinces, si dans ces provinces se sont développées plus tard des langues romanes, différentes du latin et différentes aussi les unes des autres, et si les inscriptions reflètent la langue de leurs provinces, des traits régionaux devraient y apparaitre. Aussi a-t-on tenté de discerner les phénomènes régionaux sur les inscriptions (K. Sittl en 1882, J. Pirson en 1901, A. Carnoy en 1906 etc.).13 mais ces tentatives, comme on le sait, ont échoué, car il s’est révélé que les traits vulgaires sont partout les memes.14 De nos jours aussi H. Mihàescu a pu constater la mème chose: l’identité des décalages par rapport au latin littéraire. Il semblait done que le latin des inscriptions représentait uné langue supra-régionale, une koiné latine au sens de F. Schiirr (v. § 3). Cest à ce point-ci que, vers la fin des années soixante, apparaìt la première étude du romaniste américain Paul A. Gaeng, qui — sauf erreur — appone le premier résultat positif en matière de differences régionales trouvées sur les inscriptions. En suivant les méthodes modernes, M. Gaeng a réussi à découvrir certaines caractéristiques régionales dans les matériaux épigraphiques, plus précisément sur les inscriptions chrétiennes des derniers siècles de l’Antiquité (IVe—VIe s., quelquefois aussi Vlle s,). En 1968 est parue sa première étude, intitulée An Inquiry Into Local Variations in Vulgar Latin as Reflected in the Vocalism of Christian Inscriptions (Chapel Hill). Elle a été suivie tout récemment (en 1977) d’un deuxième Uvre, sous le titre A Study of Nominal Inflection in Latin Inscriptions, A Morpho-syntactic Analysis (aussi Chapel Hill) Les deux études sont les parties intégrantes d’une recherche systématique sur la langue des inscriptions chrétiennes latines. Comme nous chercherons à le montrer dans la suite, ces études apportent une contribution substantielle au problème de l’importance de l’épigraphie latine pour la linguistique historique romane, spécialement pour la fragmentation linguistique de la Romania. 7 Le but de M. Gaeng est l’étude des inscriptions chrétiennes: dans son premier livre il se borne à examiner le vocalisme, tandis que le deuxième livre se consacre à la morphologie nominale (du substantif). Puisque le travail de K. Sittl n’a pas été suivi d'aucune étude d’ensemble comparative, basée sur les matériaux épigraphiques, l’Auteur se trouve conduit à exprimer sa pensée de la manière suivante: «We felt, therefore, that a comparative study based on a given aspect of the language of inscriptions'. .. may not be superfluous» (P. A. Gaeng [1968], 24). Les sources dont s’est servi M. Gaeng sont constituées avant tout par l’ouvrage de E. Diehl Inscriptiones Latinae christianae veteres (Berlin, 1924—1931), auquel s’ajoute aussi le recueil de José D. Vives Inscripciones cristianas de la Espaha Romana y Visigoda (Barcelona, 1942). L’Auteur exclut à bon droit les inscriptions de nature officielle et les inscriptions en vers; celles qui restent forment un corpus de quelque 4000 inscriptions. La recherche est limitée aux domaines où un idiome roman s’est développé et a survécu: Italie (divisée en Nord, Centre et Sud), Gaule (divisée en Gallia Narbonensis et Gallia Lugdunensis) et Ibérie (divisée en Lusitania induant la Gallaecia, en Baetica et en Tarraconensis). La ville de Rome, pour des raisons évidentes, forme à elle seule un domaine à part, le quatrième. La méthode est essentiellement statistique, c’est-à-dire qu’elle utilise le calcul des fautes sur les inscriptions. Pour les besoins de la Chronologie l’analyse numérique se base uniquement sur les inscriptions datées, mais l’Auteur cite et examine aussi des exemples provenant descriptions non datées, ce qui permet parfois des comparaisons intéressantes. Les passages restaurés et les abréviations n’ont naturellement pas été pris en compte dans les calculs. Chacun des deux volumes contient plusieurs tables synoptiques des résultats statistiques, pour mieux orienter le lecteur. 8 Les principaux résultats des études de M. Gaeng peuvent ótre répartis en deux groupes, selon qu’ils concordent ou non avec Tétat révélé plus tard par les idiomes romans. Cette distinction ne veut évidemment pas infirmer les résultats, qui sont exacts dans les deux cas; elle veut souligner le fait, extremem ent intéressant pour la linguistique romane, qu’entre la firn de l’Antiquité et l’époque historique romane il doit y avoir eu quelques changements importante. Dans l’état actuel de nos connais-sances, une explication définitive et globale de ces inversions historiques continue à étre un desideratum de notre science. 9 II est hors de doute que le résultat le plus important est la constatation d’une différence entre la Gaule d’une part et le reste de la Romania de l’autre, quant au traitement de la voyelle intertonique. A vrai dire, comme on va le voir immédiatement, il faut compter avec trois domaines plutòt qu’avec deux: 1) Gaule, 2) Ibérie et Italie septentrionale, 3) Italie centrale et méridionale, Rome. L’Auteur est parti d’une hypothèse logique et justifiée: plus stable est la voyelle intertonique et plus cor-rectement elle sera transerite (c’est-à-dire, moins il y aura d’oscillations: e pour i, o pour u et vice versa); inversement, plus grand est le nombre de ces oscillations et moins stable est la réalisation de la voyelle, ce qui préannonce sa chute (syncope). Les matériaux examinés ont permis à l’Auteur de conclure ce qui suit: — Les inscriptions provenant de la Gaule montrent le nombre le plus élevé d’oscillations graphiques, e’est done ici que l’intertonique doit avoir été réduite dans la plus grande mesure, et le plus tot; — L’Ibérie et lTtalie septentrionale présentent ces oscillations dans une proportion légèrement inférieure; — Dans lTtalie centrale et méridionale et à Rome le nombre en est encore inférieur. Ce qui ressort particulièrement bien c’est une »fissure phonologique« (phonological rift) entre lTtalie centrale et méridionale (avec Rome) d’une part et le reste de la Romania de l’autre. L’Auteur y voit les faits précurseurs «foreshadowing» Involution ultérieure, c’est-à-dire une tendance à la conservation de la structure proparoxitonique dans l’italien et le sarde, face à une tendance à la structure paroxytonique dans l’Occident (d’où enfin la structure oxytonique en franqais).15 Nous pouvons done prévoir que la syncope, et en général la réduction du corps phonique du mot, sera très radicale en Gaule, moins radicale en Ibérie et dans le Nord italien, moins encore au Centre et au Sud. Il est intéressant de montrer — sans que ce soit, du reste, quelque chose de nouveau — comment ces résultats cadrent avec ce que nous offrent les trois idiomes principaux: l’italien, l’espagnol et le frangais. Pour l’illustrer, il suffit de comparer les formes romanes des mots proparoxytons latins, p. ex. ASINU, IUDICAT MANICA, PECTINE: Italien: asino giudica manica pettine (3 syllabes) Espagnol: astio juzga manga peine (2 syllabes) Francais: an e juge manche peigne (1 syllabe) Cette concordance ne peut pas ètre fortuite, et l’on peut concime à bon droit avec M. Gaeng que cette «fissure phonologique» est le plus important des résultats de sa recherche.16 10 LTtalie septentrionale exige quelques considérations particulières. Comme nous l’enseigne la grammaire historique du domaine italien, les différences quant à la syncope entre les dialectes scptentrionaux — par exemple entre le vénitien et l’émilien-romagnol — peuvent ètre considérables. Tandis que le vénitien se range avec le toscan, l’émilien-romagnol mérite de figurer à còté du galloroman septentrional. Qu’il suffise de comparer les résultats du mot latin DUODECIM: en vénitien c’est dódeze (avec des variantes), en lombard dodaš, dudes etc.,17 en émilien (de Bologne) dag,™ forme, qui, du point de vue de la réduction du corps phonique, va de pair avec le frangais douze /duz/. Citons aussi les reflets de TOXICU: tose go en vénitien, tosek ou tosik en lombard, tözge, tošk, tözg en émilien-romagnol.19 Il est done assez difficile de réunir toute l’Italie du Nord en un seul groupe, puisque des domaines fortement innovateurs (l’émilien-romagnol) s’opposent aux domaines très conservateurs (le vénitien), avec toute une gamme de parlers de transition. Aussi serait-il très intéressant de faire une analyse plus détaillée des matériaux épigraphiques selon les domaines dialectaux du Nord italien; apparaìtrait-il alors que l’oscillation graphique dans la notation des voyelles intertoniques est plus fréquente dans les parties innovatrices que dans celles qui sont plutót conservatrices? En nous fondant sur les résultats obtenus par l’Auteur sur le plan, pour ainsi dire, macrolinguistique de la Romania entière, nous sommes convaincu que des différences analogues se révéleraient aussi sur le pian particulier de la Haute Italie. 11 D’autres différences régionales, peut-ètre moins voyantes au premier coup d’oeil, mais certainement non moins importantes, peuvent ètre constatées à partir des recher-ches sur la flexion nominale. En voici quelques unes. 11.1 Le nominatif du pluriel en -AS prédomine en Italie, tandis qu’il est absent de l’Occident (qui présente les formes régulières en -AE ou -E). Cette différence constitue en méme temps ime différence entre la dernière Antiquité et l’époque romane, et probablement la plus importante de ces différences, aussi y reviendrons-nous encore dans les paragraphes qui suivent. 11.2 La Gaule (Lugdunensis) est en tète quant à la fréquence de la forme du cas oblique (cas-régime) en -o faisant fonction du génitif en -i (dans la IIe classe des substatifs latins). L’exemple-type est l’inscription très connue, provenant de Briord: hic requiiscunt menbra ad duus fratres Gallo et Fidendo, qui foerunt fili Magno .. .20 Ces constructions préannoncent le datif adnominal de l’ancien frangais {le fils le roi etc.). Une construction analogue s’est développée aussi en roumain, mais les matériaux épigraphiques de cette partie de la Romania ne font pas l’objet des recherches de l’Auteur. 11.3 L’Italie et la Gaule montrent au Vic siècle un accroissement des pluriels de la 11Ie classe en -IS au lieu de -ES, tandis qu’en Ibérie c’est la désinence -ES qui prévaut, ménte pour les anciens thèmes en -/-. L’Auteur établit une connexion directe entre la fréquence des pluriels en -IS et les pluriels italiens en -i (type / cani, le genti etc.), ce qui est sans doute exact, au moins en partie.21 Pour ce qui est de la Gaule, M. Gaeng affirme que la substitution de -1S à -ES est «of rio particular consequence for the later development in Gallo-Romance .. .»,22 évidemment parce qu’en gallo-roman l’.y final ne tombe pas dans les premiers temps, done les cas-sujets du pluriel dans les substantifs de la IIIe classe seront de provenance analogique,® d’après la IIe classe (Ii mur <. ILLI MURI, li chien < ILLI *CANI). Nous nous demandons cependant si Jes premiers pas d’une telle évolution ne se cachcnt pas dans les formes en -IS sur les inscriptions gauloises. 11.4 Les deux regions hispaniques sud-occidentales, la Lusitania et la Baetica, se signalent par un conservatiisme linguistique assez marqué, ce qui peut trahir une moindre différence entre la langue parlée et la langue écrite, mais aussi un meilleur entraìnement à la grammaire latine (cf. aussi § 23). Dans ces deux régions on n’observe pas d’oscillation entre les désinences -OS et -US dans l’accusatif du pluriel de la IIe classe, la désinence -ORUM n’empiète pas sur la IIIe classe (MENSORUM pour MENSIUM) et n’apparaìt pas comme -ORU ou -ORO (ce qui est fréquent en Italie), l’ablatif du singulier de la IIe classe se termine tòujours en -O, non en -U (comme parfois en Italie et en Gaule) etc. Le sud-ouest hispanique apparai) done comme un domaine nettement conservateur, tandis que la Tarraconensis est déjà beaucoup plus ouverte aux innovations, se rapprochant ainsi de la Gaule et de l’Italie. 12 Non moins intéressants que les différences régionales sont les cas de désaccord entre les résultats obtenus par l’Auteur, basés sur les matériaux du lVe au VIe siècle, et le tableau que nous offrent les idiomes romans plus tard. Un des cas concerne Involution des phonèmes latins /(/ et /u/. La Romania actuelle permet de distinguer trois possibilités: — En sarde et dans les parlers d’une étroite zone à chevai entre la Calabre et la Lucanie (Basilicata), auxquels il faut ajouter les restes latins dans l’arabe et dans le berbère de l’Afrique nord-occidentale, chacun des deux phonèmes conserve le degré d’aperture latin (c’est-à-dire tous les deux restent [ + hauts], dans la terminologie binariste et générative): sarde PILU > pilu, FÜRCA > furka etc., Italie méridionale PICE > piči, CRÜCE > kruči etc., Afrique nord-occidentale CICER > akiker, ikiker, ULMU > iilmu, tulmuts etc. — En roumain et dans une partie de la Lucanie orientale le phonème /i/ s’ouvre en se fondant avec /č/ en /e/, mais /u/ ne s’ouvre pas et ne se fond pas avec /5/; il s’identifie au- contraire avec /ii/ en /u/: roumain SITI > sete comme STELLAE > stele, VIDET > vede, mais CRÜCE > entee, FÜRCA > furca etc., lucanien oriental NIVE > iteva, SITI > seta, mais CRÜCE > krtica etc. —■ Dans le reste de la Romania les deux phonèmes subissent une ^ouverture d’un degré (/T/ > /e/, /u/ > /o/): Italien SITI >jete, VIDET > vede, FÜRCA > forca, ÜNDA > onda etc., espagnol SITI > sed, PILU > pelo, GÜLA > gola etc. On peut résumer cette situation dans le tableau suivant: m > /e/: /u/ > /o/ lère aire: 2e aire: 3e aire: + + Les langues romanes ne présentent done pas la quatrième possibilité, c’est-à-dire l’ouverture de /ii/ mais non celle de fi/ (réponse négative pour /1/ > /e/, positive au contraire pour /ii/ > /o/).23 13 Or, il est très significatiti que les matériaux examinés par M. Gaeng semblent postuler justement ce qui manque: il ressort des analyses des inscriptions que l’ouverture de /ii/ a précédé celle de fi/ dans l'Italie centrale et peut-ètre aussi dans la Tarraconensis.24 Ce qui est important e’est que dans certains domaines, surtout à Rome, la confusion des phonèmes /e/ et /5/ atones est postérieure à celle de /o/ et /5/ dans la mème position.25 La conclusion logique semble done ètre celle-ci: il doit avoir existé, pendant un certain temps, une variété de latin parlé qui ouvrait le phonème /u/ en /o/, tout en gardant le phonème /i? sans ouverture. Comme le prouvent les idiomes romans, cette variété a disparu ensuite; quand? par quelles étapes? sous Faction de quels facteurs? facteurs externes, ou internes, ou les deux à la fois? Toutes ces questions doivent par force rester ouvertes pour le moment, et elles peuvent constituer d’intéressants thèmes pour les recherches ultérieures. Quoi qu’il en soit, le fait que l’ouverture de /ii/ semble précéder celle de /t/ dans l’Italie centrale précisément est susceptible d’infirmer la thèse substratiste citée un peu plus haut; en mème temps, ce résultat jette aussi une lumière nouvelle sur l’explication articulatoire (basée sur l’asymétrie des organes phonatoires). 14 Un autre résultat qui contraste avec le tableau roman est la distribution des nominatifs du pluriel en -AS dans la Ière classe (TERRAS pour le classique TERRAE). On sait bien qu’aujourd’hui les pluriels en -AS sont caractéristiques pour la Romania occidentale, y compris les trois variétés du rhétoroman et le sarde: frioulan tiaris, ladin terres, engadinois terras, sursilvain tiaras, francais terres, occitan terras, Catalan terres, ešpagnol tierras, portugais terras, sarde terras. L’italien et le roumain (auxquels il faut ajouter le dalmate) continuent — ou peut-ètre semblent continuer — le nominatif latin: italico terre, roumain tari. L’importance de l’argument exige une discussion des hypothèses émises au sujet des pluriels romans, surtout en italien et en roumain, car il y a une sèrie de faits qui s’opposent avec plus ou moins de netteté à la descendance directe des formes italiennes et roumaines du nominatif latin en -AE: — Un pluriel latin en -AS (nominatif) est bien attesté (cf. 1’exemple souvent cité LAETITIAS INSPERATAS ... INREPSERE). — Un pluriel analogue se trouve en osque (SCRIFTAS = lat. SCRIPTAE). — Les documents latins du Haut Moyen Age en Italie offrent bien des exemples du nominatif pluriel en -AS: CONPUNCTAS NOS . .. GERMANAS PREVIDIMUS MONASTERIUM CONSTRUERE (Vérone, a. 745), DUAS CARTULAS . .. FUI-RUNT CONSCRIPTAS (Lucques, a. 754), ECCLESIAS ISTAS VEL DIOCTAS ... IN TERRITORIUM SENENSE POSITE SUNT (Sienne, a. 714) etc.26 — Encore aujourd’hui il y a en Toscane des dialectes où le pluriel des substantifs féminins en -a se termine lui aussi en -a, désinence qui ne peut remonter qu’à -AS, avec la simple chute de 1 s final. Il est significatif que dans les mèmes dialectes la 2e personne du présent des verbes de la Ière classe (en latin -AS) présente elle aussi la désinence -a. Done: la škarpa pour Pit. litt, le scarpe, tout comme tu kanta pour tu canti.27 — L’italien et le roumain, les deux langues qui dans la Ière classe des substantifs usent des pluriels en -e ou -i (italien case, nostre etc.; aujourd’hui seulement en ali et armi, mais dans les dialectes et dans la langue anoienne bien d’autres exemples; roumain case, noastre, tari, vaci 'vaches’ etc.) et qui dans la IIIe classe connaissent aujourd’hui les pluriels en -i pour les deux genres (italien i cani, le genti; roumain dinti 'dents’, parti 'parties’ etc.), sont aussi les deux langues dans Iesquelles IV final dans les monosyllabes est représenté aujourd’hui par la semi-voyelle /y/, écrite i, et précisément dans plusieurs catégories de mots, souvent les mémes dans les deux idìomes:-8 Pronoms: NOS > noi, VOS > voi, Verbes: DAS > dai, STAS > stai, HABES > *AS > it. hai, roum. ai,' Nombres: TRES > dt. tre, it. anc. aussi /rei; roum. trei, Adverbes: MAGIS > *MAS > mai, POST > POS > it. poi, roum. apoi. 15 A la lumière de ces faits il n’est pas étonnant que de plusieurs cótés la filiation directe TERRAE > terre, CASAE > case ait été mise en doute. 15.1 P. Aebischer suppose une évolution -AS > -ES > -e, en se basant principalement sur des formes comme DUES CASES dans les documents latins tardifs de l’ltalie. L’.v semblerait exercer une influence fermante sur la voyelle précédente, ce qui n’est pas limité à l’ltalie (cf. en Catalan -AS > -es dans le substantif et dans le verbe). Après la chute de IV, le résultat est le plurìel en -e, remontant en apparence au nominatif latin.29 15.2 D’après B. Löfstedt la fermeture de la voyelle suivie de s est un phénomène effectif, qui s’observe aussi ailleurs.30 Le mème savant cite aussi les résultats des recherches statistiques de R. L. Politzer: devant un s final / pour e, u pour o apparaissent dans 40 % des cas, alors que dans d’autres contextes phoniques le pourcentage est de 7 % pour i, 10 %> pour u. 15.3 La fermeture du phonème /e/ devant IV final serait responsable, toujours d’après R. L. Politzer, des pluriels italiens en d’abord allophone de /e/ conditionné par la présence de IV final, le son [ij devient phonème après la chute de IV, ce qui donne les formes italiennes (et roumaines) en -i: CANES > cani etc.31 15.4 Le lmguiste italien B. Gerola fait remonter les pluriels italiens en -e dans la Ière classe à deux sources distinctes, c’est-à-dirq au nominatif en -AE et à l’accusatif en -AS, superposés dans une «stratificazione secolare».32 15.5 G. Reichenkron a formulé l’hypothèse de la chute de IV final en dépendance du contexte rythmique, mais il envisage aussi une évolution organique -s > -y (semi-voyelle).33 Cette deuxième évolution semble appuyée par les résultats des monosyllabes italiens et roumains, à quoi il faut ajouter des cas de transformation phonétique identiques enregistrés dans les parlers occitans et gascons.34 16 Que nous apprennent, à ce propos, les recherches de M. Gaeng? Le tableau est le suivant: leis pluriels en -AS sont bien représentés en Italie, tandis qu’ils sont absents en Occident.3411 Après la discussion de toutes les hypothèses qui font remonter le pluriel italien (et roumain aussi, ajoutons-nous) à la forme latine en -AS, il n’est peut-étre pas surprenant que dans la Romania orientale (Italie, Pannonie) il y ait des nominatifs en -AS; ce qui étonne, au contraire, c’est leur absence dans rOccident roman, qui les continue pourtant jusqu’aujourd’hui! L’explication de 1’Auteur s’appuie sur Ics facteurs géolinguistiques: la forme du nominatif pluriel en -AS — qui, soit dit en passant, sera plutòt un reste indo-européen qu’une extension de la désinence homophone de l’accusatif, mais qui peut se rattacher aussi aux pluriels italiques (cf. l’osque SCRIFTAS)85 — est une innovation originaire de l’Italie, d’où elle s’est propagée plus tard vers l’Ouest, sans pourtant gagner la Gaule et l’Hispanie jusqu’à l’époque étudiée. Cela signifie que son extension dans ces deux régions devrait étre postérieure au VIIe siècle. Est-ce probable? On sait bien qu’en Italie le nominatif en -AE semble mort au VIIIe siècle, et qu’à la mème époque cette forme a été complement éliminée en Gaule également.36 Par conséquent, au VIIIe siècle, la situation en Italie et en Gaule semble identique: comment est-il possible, alors, qu’une innovation provenant de l’Italie se soit propagée si vite en Gaule, et préoisément à l’époque de la plus grande décadence non seulement de la culture et des lettres, mais aussi des contacts entre les régions en général (intercourse)? Qui plus est, les textes écrits en Gaule au VIIe siècle montrent bien des formes en -AS en fonction de sujet: OMNES CAUSAS EIUS ... IN SUSPENSO RESEDEANT,37 UNDE CONVENIT, UT DUAS EPISTOLAS . . . CONSCRIPTAS EXINDE FIERI DEBERENT,36 TANTE PROSPERITATIS REGNUM TENUIT, UT OMNES ... VICINAS GENTES ... DE IPSO LAUDIS CANERENT,39 ESPUNSALIAS HAS, NESSIO QUA FACTIONE, FIUNTUR,40 etc. Un siècle plus tòt, les formes en -AS ne sont pas rares dans le traité d’Anthime, et on trouve des exemples encore plus anciens. 17 Comment expliquer alors l’absence des nominatifs en -AS en Gaule et en Hispanie? Faudrait-il y voir un effort hypercorrect pour éviter les formes du langage parlé? Mais dans ce cas, il y aurait sans aucun doute aussi des accusatifs du pluriel en -AE (ou -E), ce qui ne semble jamais ètre le cas. Faut-il conclure que la langue des inscriptions chrétiennes était plus conservatrice ou plus soignée que celle des oeuvres écrites? Čeci semble également improbable. Entre les oeuvres écrites (de caractère littéraire ou pratique) et les inscriptions il y a certaines différences linguistiques, sur lesquelles nous reviendrons un peu plus loin (§ 21): est-ce là qu’il faut chercher l’explication des problèmes posés par les pluriels en -AS à l’Ouest? Malheureusement, à l’heurc actuelle on ne peut faire guère plus que de poser ces questions. L’absence de pluriels en -AS sur les inscriptions gauloises et hispaniques est un fait, leur présence dans les oeuvres litéraires et dans les idiomes romans de ces régions, c’est un autre fait. Comment les concilier? Les recherches ultérieures ont ici un autre champ de travail qui sans doute donnera encore des résultats importants. 18 Le troisième cas de désaccord entre les inscriptions et la situation romane se trouve dans les formes verbales de la 6e personne du présent. La substitution de la désinence -ENT à -UNT est attestée par un seul exemple provenant de la Péninsule Ibérique (OFFERENT, sur une inscription de la Baetica), alors qu’elle est mieux documentée ailleurs (deux exemples en Gaule, cinq exemples en Italie, trois exemples à Rome dans les inscriptions datées, d’autres encore sur celles qui ne sont pas datées).41 Ces données contrastent avec la situation romane, car ce sont justement les deux langues ibéroromanes (espagnol, portugais) qui ont adopté -ENT comme unique désinence de tous les verbes sauf ceux de la Ière classe: DEBENT > esp. deben, port. devem, VENDUNT -> * VENDENT > esp. venden, port, venderà, DORMIUNT *DORMENT > esp. duennen, port, donnern etc. Des exemples de -ENT pour -UNT se trouvent déjà dans la Peregrinatio Egeriae, ce qui, comme on le sait, pourrait ètre un des indices de l’origine hispanique de son auteur. 19 Un autre cas de désaccord entre l’époque à laquelle remontent nos inscriptions et l’époque romane est la distribution de la voyelle prothétique. D’après les recherches de M. Gaeng, la voyelle prothétique est relativement fréquente en Italie (surtout à Rome), moins fréquente en Ibérie, alors qu’il y a un seul exemple sur en Gaule.42 Le tableau offert par les idiomes romans, surtout de nos jours, est très différent, mème inverse: alors qu’en italien contemporain la voyelle prothétique est plutòt rare, elle est fixée et généralisée dans les langues romanes occidentales. Ici encore, les textes écrits en Gaule au VIIe siècle ne manquent pas de nous fournir des exemples de voyelle prothétique, sort directs seit indirects (hypercorrects): IN SPANIAS, ESTRAGES pour STRAGES, ESPOLIA pour SPOLIA, ESPUNSALIAS pour SPONSALIAS etc.,42 et on en trouve aussi dans les textes plus anciens. 20 Enfin, il y a aussi un désaccord plus général, qui concerne le degré d’innovation des régions examinées. Alors qu’il ressort des analyses de M. Gaeng que c’est de Rome que partent les innovations linguistiques (done une Rome, et en général une Italie centrale innovatrice s’opposent à la Gaule, et surtout à l’Ibérie, régions conservatrices), Involution ultérieure prouve que le rythme des changements linguistiques — ce qui équivaut au fond au rythme de l’éloignement de la langue parlée, romane, du latin — est plus rapide à l’Ouest qu’en Italie (cf. les résultats des mots proparoxytons, § 9), et, pour ce qui est de l’Occiident, plus rapide en Gaule qu’ailleurs, surtout dans la Gaule septentrionale. Qu’est-ce qui a bien pu déterminer cette accélération du rythme des transformations de la langue parlée dans le Nord de la Gaule? Faut-il songer à Faction du superstrat germanique, c’est-à-dire à la fameuse Germanentheorie de W. v. Wartburg? De nos jours cela n’est plus très vraisemblable, mais cette inversion dans le rythme évolutif reste quand mème un fait incontestable. 21 Un problème que nous n’avons qu’effleuré à plusieurs reprises, et qui devra un jour ètre posé, discutè et éventuellement résolu, c’est le rapport, plus précisément la différence entre le témoignage des textes écrits (oeuvres littéraires etc., écrites sur du matériel périssable et ensuite recopiées) et celui des inscriptions. On a vu que les inscriptions de la Gaule n’offrent pas de nominatifs du pluriel en -AS, tandis que ceux-ci sont bien représentés dans les textes; on a vu aussi que sur les inscriptions provenant des régions occidentales la voyelle prothétique est relativement rare, alors que les textes littéraires en off rent un certain nombre d’exemples; enfin, les inscriptions de lTbérie sont extrémement parcimonieuses en ce qui concerne la désinence -ENT pour -UNT, tandis que YEgeria en use assez souvent. On peut ajouter d’autres faits linguistiques: dans les documents longobards on trouve ?a et là des nominatifs du pluriel de la IIe classe en -OS (p. ex. SICUT BONUS GERMANUS, QUI DE UNO GERMINE SUNT PROCREATOS, a. 759, Lucques),44 pour lesquels les inscriptions semblent ne pas donner d’exemples. Comment faut-il interpreter ces différences? Nous ne prétendons nullement donner des réponses définitives, ni mème analyser le problème à fond, mais nous ne saurions nous empècher de songer à la différence principale et fondamentale entre les textes et les inscriptions. Pour nombreuses et importantes que les inscriptions puissent ètre, elles ont un caractère de cliché, de formule stereotypee, elles constituent un repertoire fixe des notions à exprimer et des mots qui y servent, de sorte que cela diminue de beaucoup leur caractère spontané, done aussi la possibilité de refléter tous les traits du langage parlé. La diversité des thèmes, le choix des mots, la construction de la phrase sont infiniment plus riches dans un texte littéraire suivi que sur une inscription; aussi y aura-t-il également beaucoup plus d'occasions de rencontrer les décalages propres à la langue parlée. Mais nous sommes bien conscient que ceci ne saurait ètre le seul facteur, ni mème le plus important. 22 Toutes les questions de phonologie latine et romane n’ont pas été examinées dans la première étude de notre Auteur, ni tous les problèmes de morphologic nominale dans la deuxième. Sans parler du consonantisme, qui n’a pas été traité dans la première étude et qui pourra done constituer le thème d’un volume particulier, on songe à tous les phénomènes connus sous le nom de métaphonie, qui étaient sans aucun doute dójà propres au latin parlé pendant le dernier Empire (selon la juste thèse de F. Schiirr). Il serait important et intéressant de connaitre le témoignage des inscriptions à ce sujet. En ce qui concerne la morphologie nominale, sont restées non traitées, par exemple, Involution des substantifs imparisyllabes, dans lesquels la déclinaison bicasu-clle est clairement visible, de mème que sa dernière étape, c’est-à-dire l’extension du cas-régime à la fonction de sujet elle aussi. A en juger d’après les oeuvres écrites, cette extension est chose faite au VIe siècle, car dans la traduction latine de Dioscorides (VIe siècle) on trouve des exemples comme CARNE PEPONIS COMESTA DIURETICA EST, FLORE EIUS TRITU . . . GENERARE NON ADMITTIT, PEUCE-DANU .. . CUI FLORE EST MELLINU, RADICE NIGRA;« un siècle plus tard, dans «Frédégaire» (Chronicarum Libri IV) on lit NON EST UTILE GLORIAE TUAE UT HOMINE ILLE SIC . . . INTERFICIATUR,« dans les Compositiones-ad tingenda musiva (remontant selon toute probabilité aussi au VIIe s.) nous lisons 1’exemple SI FORTE EST SAPONE, SPUMATUM ALUMEN MITTIS,47 dans le Formules de Marculf on trouve le titre RELATIONE PAGINS1UM AD REGE DIRECTA48 etc. Ces exemples auxquels on peut ajouter de nombreux cas relevés dans les documents longobards de 1’Italie (SI CONIUGE MEA VUALTRUDA SUPER ME REMANSERIT . . . DOMINA ET GOBERNATRICE USUFRUCTUANDI . . « etc.), permettent de voir un simple cas d’hypercorrection dans Fexemple, pris lui aussi dans un document longo-bard: TERRA ... QUI ABET: DE UNA PARS CASA ... ET IN PEDE EXCURRET VIA PUBLICA/'0 L’emploi de PARTE en fonction de sujet au lieu du classique PARS a déterminé la réaction hypercorrecte: PARS en fonction de cas-régime. 23 Qu’il nous soit permis de terminer ces pages par quelques reflexions générales, qui se basent sur un intéressant article de R. L. Politzer54 et qui nous ont été suggérées par la coexistence des variantes -ORUM, -ORU et -ORO de la désinence du génitif pluriel de la IIe classe. La première de ces variantes est parfaitement correcte, la deuxième présente la chute de Vm final (phénomène très ancien en latin, voire mème constam-ment présent), la troisième, enfin, montre aussi l’ouverture du phonème /u/. L’Auteur voit dans la graphie u de -ORU «a transitional stage between -um and -o», ce qui est tout à fait exact,52 et la filiation est sans aucun doute -ORUM > -ORU > -ORO, parce qu’il n’y a pas, à ce qu’il semble, de variante -OROM. Dans de tels cas, on le sait bien, c’est la dernière forme qui marque l’etape effective atteinte par revolution, un peu comme par exemple dans Fespagnol prélittéraire (Gloses Emilianaises), où Fon trouve còte à còte les lères personnes du parfait simple en -avi (lebantavi), -ai (lebantai) et -é (trastorné). La sèrie prouve que Involution est arrivée à la phase -é (sinon, elle ne pourrait pas ètre anticipée). La coexistence de deux ou trois formes est un phénomène général, mais dans notre cas laquelle des trois formes, -ORUM, -ORU ou -ORO est la meilleure preuve que le latin est encore vivant? Dans un premier moment on penserait sans doute que c’est -ORUM, mais M. Politzer a très bien montré que les formes correctes ne sont pas toujours nécessairement un témoignage dans ce sens. Les quelques siècles qui précèdent le concile de Tours (en Gaule), c’est-à-dire la «sépa-ration» du latin (écrit) et du roman (parlé), sont l’époque du soi-disant latin des notaires, du bas latin, du Spätlatein etc., très corrompu du point de vue classique, mais fonctionnant justement pour cela comme variante codifiée, régulière du langage spontane, parlé. A cette époque la langue écrite et la langue parlée sont encore senties comme deux niveaux, deux registres de la merne langue, done étrodtement liées dans une osmose réciproque continuelle. Ce sont justement ces liens qui rendent possible la pénétration de certaines innovations du langage parlé dans la langue écrite (tout comme aujourd’hui certaines caractéristiques dialectäles pénètrent dans l’italien standard regional, p. ex. l’aspiration toscane ou la lénition centro-méridionale). Après la réforme carolingienne, cet état des choses change: désormais on apprend de nouveau le latin correct, on le commit et on l’écrit mieux, ce qui veut dire que les innovations romanes n’ont plus accès à la langue écrite; mais, en revanche, celle-ci est dorénavant une langue étrangère, apprise. Par conséquent, les formes qui trahissent certaines innovations romanes peuvent étre Tindice que le contact entre la langue écrite (latine) et la langue parlée (désormais romane) est encore senti, done que le latin fonctionne comme registre écrit du langage parlé et est encore vivant; inversement, la correction d’un texte latin peut ètre le signe que, dans le territoire respectif et à l’époque correspondante, le latin est devenu un idiome étranger; étudié, appris, maìtrisé avec plus ou moins de succès, mais non plus vivant.53 Peut-on expliquer d’une fagon analogue la conservation de -ORUM intact (et d’autres éléments classiques) en Ibérie, vis-à-vis de ses altérations en direction romane en Italie? Cela ne devrait pas ètre impossible, car on sait bien qu’en Italie la langue parlée est restée encore pendant des siècles en contact étroit avec le latin, au point que l’on appelait la langue parlée simplement il volgare (alors que le latin était dit souvent tout simplement grammatica). N’oublions pas les mots de D. Norberg à propos des auteurs Italiens du Haut Moyen Age comme Agnellus de Ravenne, Erchempert du Mont-Cassin ou l’auteur de la Chronique de Salerne, qui «n’ont pas réussi à s’assimiler les éléments de la grammaire latine, et qui ont peut-ètre ménte dédaigné de le faire parce que leur langue matemelle se trouvait si proche de la langue écrite».54 24 Quels sont done, à notre avis, les problèmes suscités par les études de l’Auteur et encore ouverts? Résumons-les: 1) le désaccord entre l’état linguistique du IVe au VIe siècles et la situation romane, postérieure de quelques centaines d’années; 2) le désaccord que Fon observe parfois entre le témoignage des textes littéraires (ou, plus généralement, écrits) et celui des inscriptions; 3) l’évaluation du degré de correction des inscriptions, dans le sens que l’on vient d’exposer au paragraphe precedent (indice du contact entre langue parlée et langue écrite); 4) 1’appreciation complète et exacte de la valeur des matériaux épigraphiques surtout du point de vue des liens entre latin et roman. A tout cela s’ajoutent bien entendu les domaines qui n’ont pas encore été explorés et qui feront done l’objet des etudes ulterieures: consonantisme, autres catégories des mots nomimaux, verbe, phrase, lexique etc. Mais déjà les deux études parues de P. A. Gaeng nous ont montré qu’il est effective-ment possible, à l’aide des méthodes modernes, de déceler dans les matériaux epigra-phiques latins des différences régionales, ce qui d'ailleurs était le but poursuivi.™ C’est la line contribution reelle tant à la linguistique latine qu’à la linguistique romane, une contribution dont on pourrait difficilement surestimer la portée et l'importance. Bibliographie P. Aebischer (1960): P. Aebischer, «La finale -e du féminin pluriel italien, étude de Stratigraphie linguistique». Studi Linguistici Italiani 1 (1960), 5—48. P. Aebischer (1971): P. Aebischer, «Le pluriel -äs de la première déclinaison latine et ses résultats dans les langues romanes», Zeitschrift für romanische Philologie 87 (1971) 74—98. T. M. Auracher-H. Stadler (1899): T. M. Auracher-H. Stadler, «Dioscorides Longobardus» (Ière partie), Romanische Forschungen 10 (1899), 181—247, 369—446. M. Bonioli (1962): M. Bonioli, La pronuncia del latino nelle scuole dall’Antichità al Rinascimento I (Torino 1962). F. Coco (1970): F. Coco, Il dialetto di Bologna, Fonetica storica e analisi strutturale. Università dì Bologna, Istituto di Glottologia, Studi e Materiali IV (Bologna 1970). M. C. Diaz y Diaz (1962): M. C. Diaz y Diaz, Antologia del Latin Vulgar (Madrid 1962). P. A. Gaeng (1968): P. A. Gaeng, An Inquiry Into Local Variations in Vulgar Latin as Reflected in the Vocalism of Christian Inscriptions, University of North Carolina Studies in the Romance Languages and Literatures, num. 77 (Chapel Hill 1968). P. A. Gaeng (1977): P. A. Gaeng, A Study of Nominal Inflection in Latin Inscriptions, A Morpho-syntactic Analysis, University of North Carolina at Chapel Hill, North Carolina Studies in the Romance Languages and Literatures, num. 182 (Chapel Hill 1977). B. Gerola (1950): B. Gerola, «Il nominativo plurale in -as nel latino e il plurale romanzo», Göteborgs Högskolas Arsskrift 56 (1950), 324—354. H. Hedfors (1932): H.Hedfors. Compositiones ad tingenda musiva (Uppsala 1932). .1. Herman (1978): J. Herman, «Du latin épigraphique au latin provincial, Essai de sociologie linguistique sur la langue des inscriptions», dans: Etrennes de septantaine, Travaux de linguistique et de grammaire comparée offerts à Michel Lejeune par un groupe de ses élèves, Paris, pp. 99—114. M. Iliescu (1965): M. Iliescu, «Lucräri recente de latina vulgarä», Studii fi cercetari lingvistice 16 (1965), 549—554. M. Kfepinsky (1958): M. Krepinsky, La naissance des langues romanes et l’existence d'une période de leur evolution commune, Romanica II (Praha 1958). B. Krusch (1888): B. Krusch, Monumenta Germaniae Historica, Scriptores Rerum Merovingi-carum TI (Hannover 1888). » H. Lausberg (1967): H. Lausberg, Romanische Sprachwissenschaft IL Konsonantismus (Berlin 1967). B. Löfstedt (1961): B. Löfstedt, Studien über die Sprache der lattgobardischen Gesetze (Stock-hoIm-Göteborg-Uppsala 1961). E. Löfstedt (1959): E. Löfstedt, Late Latin (Oslo 1959). H. Liidtke (1956): H. Lüdtke, Die strukturelle Entwicklung des romanischen Vokalismus (Bonn 1956). H. Mihäescu (1960): H. Mihäescu, Limba latina in provinciile dunarene ale Imperiului Roman (Bucure§ti 1960). G. Mohl (1899): G. Mohl, Introduction à !a chronologic du latin vulgaire (Paris (1899). H. F. Muller (1921): H. F. Muller, «When Did Latin Cease To Be A Spoken Language In France?«, The Romanic Review 12 (1921), 318—334. H. F. Muller (1929): H. F. Muller, A Chronology of Vulgar Latin (Halle 1929). Ž. Muljačić (1963): 2. Muljačić, «Nova klasifikacija romanskih jezika i dalmatski», Radovi Naučnoga društva SRBiH XX, knjiga 7 (1963), 77—96. D. Norberg (1944): D. Norberg, Beiträge zur spätlateinischen Syntax (Uppsala 1944). D. Norberg (1968): D. Norberg, Manuel pratique de latin medieval (Paris 1968). J. Pirson (1910): J. Pirson, Merowingische und karolingische Formulare, Sammlung vulgär- lateinischer Texte, num. 4 (Heidelberg 1910). R. L. Politzer (1951): R. L. Politzer, «Vulgär Latin -es > Italian -/», Italica 28 (1951), 1—5. R. L. Politzer (1961): R. L. Politzer, «The Interpretation of Correctness in Late Latin Texts», Language 37 (1961), 209—214. G. Reichenkron (1939): G. Reichenkron, Beiträge zur romanischen Lautlehre (Jena-Leipzig 1939). G. Rohlfs (1966): G. Rohlfs, Grammatica storica della lingua italiana e dei suoi dialetti: Fonetica (Torino 1966). G. Rohlfs (1968): G. Rohlfs, Grammatica storica della lingua italiana e dei suoi dialetti: Morfologia (Torino 1968). F. Sabatini (1965): F. Sabatini, «Sull’origine dei plurali italiani: il tipo in -i», Studi Linguistici Italiani 5, pp. 5—39. L. Schiaparelli (1929): L. Schiaparelli, Codice diplomatico longobardo I (Roma 1929). L. Schiaparelli (1933): L. Schiaparelli, Codice diplomatico longobardo II (Roma 1933). H. Schuchardt (1866—1868): H. Schuchardt, Der Vokalismus des Vulgärlateins 1—111 (Leipzig 1866—1868). F. Schürr (1970): F. Schürr, La Diphtongaison Romane, Tübinger Beiträge zur Linguistik, num. 5 (Tübingen 1970). P. Skok (1915): P. Skok, Pojave vulgarno-latinskoga jezika na natpisima rimske provincije Dalmacije (Zagreb 1915). P. Skok (1922): P. Skok, «Pojave vulgarno-latinskoga jezika na natpisima rimske provincije Dalmacije», Starinar 1 (1922), 121—143. G. Straka (1953): G. Straka, «Observations sur la Chronologie et les dates de quelques modifications phonétiques en roman et en frangais prélittéraire», Revue des Langues Romanes 71 (1953), 247—307. G. Straka (1956): G. Straka, «La dislocation linguistique de la Romania et la formation des langues romanes à la lumière de la Chronologie relative des changements phonétiques», Revue de Linguistique Romane 20 (1956), 249—267. C. Tagliavini (1972): C. Tagliavini, Le Origini delle lingue neolatine (6® éd., Bologna 1972). P. Tekavčič (1970): P. Tekavčič, compte-rendu de Gaeng (1968), Revue Roumaine de Linguistique 15 (1970), 404—411. P. Tekavčič (1972): P. Tekavčič, Grammatica storica dell’italiano I—III (Bologna 1972). P. Tekavčič (1975): P. Tekavčič, «Agli albori dell’italiano», Linguistica 15 (1975), 209—239. K. Togeby (1962): K. Togeby, «Comment écrie une grammaire historique des langues ro- manes?», Studia Neophilologica 34 (1962), num. 2, 315—320. B. E. Vidos (1959): B. E. Vidos, Manuale di linguistica romanza (Firenze 1959). 1 Tandis que F. Diez, à partir de critères linguistiques mais aussi littéraires, recon-naissait six langues romanes (roumain, ita-lien, frangais, provengal, espagnol, portugais), cf. C. Tagliavini (1972) 10, la linguistique plus moderne admet l’existence de dix ou onze, quelquefois méme douze idiomes romans, et K. Togeby arrive jusqu’au nombre de quinze, cf. K. Togeby (1962). 2 V. M. Krepinsky (1958); G. Straka (1953) et (1956); Ž. Muljačić (1963), spéciale-ment p. 81, note 12. 3 Ž. Muljačić (1963), loco uit. cit. 4 V. M. Iliescu (1965), 552—553. 5 S. da Silva Neto, «Le portugais dans le Nouveau Monde», Orbis 2 (1953), 155— 156, cité par B. E. Vidos (1959), 207. « V. E. Löfstedt (1959), 3. ■> Cf. H.Lüdtke (1956), 39: «Ist die fiktive Einheitlichkeit des Vulgärlateins metho- disch notwendig, so ist andererseits die tatsächliche Uneinheitlichkeit ein logisches Postulat». Nous croyons quand méme que l’unité latine, relative et fonctionnelle, n’était pas fictive mais réelle, comme nous cher-cherons à le montrer par la suite. 3 F. Schürr (1970), 16. 9 P. Tekavčič (1975), note 7. 10 Cf. P. A. Gaeng (1968), 37, avec la citation de E. Cross, Syncope and Kindred Phenomena in Latin Inscriptions (New York 1930), p. 97. Une évaluation au fond identi-que se trouve plus loin (Gaeng [1968], 289), ce après quoi l’Auteur pose une question rhétorique: «Would, indeed, a grieving parent or a spouse really have resorted to an «artificial» and «literary» language or would he have rather written, or cause someone to write, the way he would have expressed himself in the spoken language, with due al- lowance for traditional orthography and technical phraseology?». On trouvera une évalua-tion quelque peu atténuée dans Gaeng (1977), 26. 11 P. Tekavčič (1970). 13 M. C. Diaz y Diaz (1962), 118. Voici le jugement très exact de M. J. Herman à propos de la langue des inscriptions: «... tex-tes épigraphiques, textes linguistiquement bien plus pauvres, plus monotones et moins révélateurs de la structure du latin que pres-que n’importe quelle autre catégorie de monuments écrits» (Herman [1978], p. 101). 13 K. Sittl, Die lokalen Verschiedenheiten der lateinischen Sprache mit besonderer Berücksichtigung des afrikanischen Lateins, (Erlangen 1882); J. Pirson, La langue des inscriptions latines de la Gaule (Bruxelles 1901); A. Carnoy, Le latin d’Espagne d’après les inscriptions (Louvain 1906). Cf. aussi P. Skok (1915) et (1922). 14 Cf. déjà H. Schuchardt (1866—1868), I, 92 (d’après H. F. Muller [1929], 5); G. M ohi (1899), 36. 15 P. A. Gaeng (1968), 157. 13 P. A. Gaeng (1968), 282. i’ V. G. Rohlfs (1966), § 143. i« V. F. Coco (1970), § 43. 19 Pour les formes lombardes et les deux premières formes émiliano-romagnoles v. G. Rohlfs (1966), § 138; pour la dernière forme v. F. Coco (1970), § 33. 20 V. M. C. Diaz y Diaz (1962), 132. 21 II est bien connu que la désinence -i (italienne et roumaine) pourrait ètre aussi le résultat d’autres processus: 1) une analogie d’après la IIe classe, devenue nécessaire après la chute de 1’ s au pluriel (thèse de G. Rohlfs, cf. Rohlfs [1968], §§ 365 et 366); 2) une fermeture du phonème lei devant le phonème Is/ final, d’abord allophonique, puis phonématique après la chute de l’s (cf. R. L. Politzer [1951], et pour cette influence de l’i cf. § 15.2—3; 3) mème une évolution -es > —*ey > -i ne serait pas impossible (parallèle a -as > *-ay > -e, évolution supposée par H. Lausberg, v. Lausberg [1967], p. 82, note 1). On ne peut pas exclure une superposition de plusieurs évolutions, avec un résultat final identique. Cf. aussi Sabatini (1965), p. 36. 22 P. A. Gaeng (1977), 196. 23 L’asymétrie a été expliquée principale-ment de deux fatjons: 1) comme la consé-quence de l’asymétrie physiologique des Organes phonatoires (qui offrent moins d’espace pour la branche postérieure que pour la branche antérieure, de sorte que trois phonèmes postérieurs rencontrent plus d’obstacles que trois phonèmes antérieurs; 2) comme le reflet d’une fusion analogue (sur la branche antérieure) en osque (alors que la fusion symétrique sur la branche postérieure serait un phénomène latin, déterminé par la symétrie et plus tardif). Cf. pour cette deuxième explication M. Bonioli (1962), 5—6 34 P. A. Gaeng (1968), 99. 25 P. A. Gaeng (1968), 198. 26 V. L. Schiaparelli (1929), resp. pp. 245 329, 50. 27 G. Rohlfs (1968), §§ 363 et 528. 28 Les formes non spécifiées valent pour les deux idiomes. 22 V. P. Aebischer (1960) et (1971). 30 B.Löfstedt (1961), 45 et 88 note 3. 31 Cf. R. L. Politzer (1951). 32 Cf. B. Gerola (1950). 33 Cf. G. Reichenkron (1939), passim, p ex. 121. 34 V. H. Lausberg (1967), § 539. 34a P. A. Gaeng (1968), 253—254; P. A Gaeng (1977), 201. 35 P. A. Gaeng (1977), 48—49. 30 Pour lTtalie v. P. A. Gaeng (1977) 50, note 91 (citation des résultats de R. L. Politzer); pour la Gaule v. D. Norberg (1944), 27. 37 V. J. Pirson (1910), 15. 38 V. J. Pirson (1910), 24. 39 V. B. Krusch (1888), 124. 40 V. B. Krusch (1888), 166. 41 P. A. Gaeng (1968), 232—233. 42 P. A. Gaeng (1968), 264. 43 Cf. B. Krusch (1888), resp. 75, 111, 153, 166. 44 V. L. Schiaparelli (1933), 35—36. 45 V. T. M. Auracher-H. Stadler (1899), resp. 225, 220, 413. 46 B. Krusch (1888), 79. 47 V. H. Hedfors (1932), 36. 48 J. Pirson (1910), 9. 49 Document de Lucques, remontant à Pan 747; L. Schiaparelli (1929), 262. 50 Document remontant à l’an 765, peut-ètre de Chiusi; L. Schiaparelli (1933), 165. 51 V. R. L. Politzer (1961). 52 P. A. Gaeng (1977), 106. 53 D’après M. Politzer (1961), 209, si dans un texte il y a des décalages, ceux-ci ne peuvent étre que le reflet de la langue par-lée; si, au contraire, il y a correction, trois explications sont possibles: 1) il n’y a pas de différence entre langue écrite et langue par-lée; 2) celui qui écrit connaìt bien les normes du latin classique; 3) les différences sont si grandes qu’entre langue écrite et langue par-lée il n’y a pas d’osmose. Dans chaque cas, dit l’Auteur, il faut déterminer laquelle des trois possibilités est à retenir. Pour nous c’est évidemment la troisième possibilité qui seule entre en ligne de compte. 54 D. Norberg (1968), 36. 55 Nous ne pouvons done pas souscrire au jugement négatif de M. J. Herman au sujet des résultats de P. A. Gaeng (Herman [1978], p. 100) ni à son scepticisme en ce qui concerne la possibilité de constater des différen-ces régionales sur les inscriptions (Herman [1978] ■ spécialement pp. 113—114). Les «variations du niveau culturel» dont parie M. Herman (p. 100) se reflètent évidemment aussi dans la langue, de mème que «la qua-lité professionnelle inegale des ateliers de graveurs» (ib.); sinon, ceci ne nous intéres-serait pas ici. L’Auteur admet «certaines inégalités de rythme [de la diffusion des innovations à partir de l’Italie]», mais d’après lui «il s’agit là plutòt du mécanisme d’un processus unificateur que de l’établissement de variétés dialectales» (Herman [1978], p. 100, note 7), d’où la conclusion «force est done de constater que l’étude des inscriptions n’a pas révélé de différences régionales notables dans la latinité de l’Empire» (ib.). Or, le processus unificateur et les différences régionales sont complémentaires et s’excluent mutuellement; par conséquent, les différents degrés atteints par le processus unificateur équivalent bien aux différences régionales. C’est pourquoi nous ne pouvons accepter ni la conclusion finale de M. Herman. LATINSKA EPIGRAFIKA I PITANJE DIFERENCIJACIJE LATINSKOG JEZIKA U povodu suvremenih američkih istraživanja Sažetak Problem jedinstva ili/i diferencijacije govornoga latinskog (tzv. »vulgarnoga latiniteta«) jedno je od najvažnijih pitanja romanske historijske lingvistike. Pojam »vulgarnoga latiniteta« ne valja ograničavati, kako se to u prošlosti činilo, nego u njemu valja vidjeti naprosto latinski kao živi, govorni jezik, saobraćajni jezik svih u Rimskom carstvu. To znači da govorni latinski nije mogao nikada biti posve homogen, kao što to nije nijedan živi jezik, već da je morao pokazivati regionalne, kronološke, sociolingvističke, stilističke i druge razlike. No on je ipak morao biti toliko jedinstven, koliko je bilo potrebno da bi mogao služiti kao saobraćajni jezik u Carstvu. Mjesto alternative (jedinstvo ili diferencijacija) moramo dakle pretpostaviti koegzistenciju jedinstva i diferencijacije. Regionalnih je razlika bilo u latinskom kao i danas u modernim jezicima, no ipak je u Rimskom carstvu postojao zajednički govorni jezik svih, dok u današnjem romanskom svijetu toga više nema. Prema tome je, unatoč nekim suprotnim mišljenjima, ipak opravdano govoriti o diobi latinskog jezika na romanske jezike (Ausgliederung W. v. Wartburga). Kako su natpisi jedan od važnih izvora poznavanja govornoga latinskog jezika, prirodno je da su lingvisti pokušali na njima utvrditi elemente diferencijacije latinskoga u buduće romanske jezike, tj. pojedine regionalne crte. Poznato je, međutim, da stariji pokušaji u tom smislu (K. Sittl, J. Pirson, A. Carnoy itd.) nisu uspjeli, jer se konstatiralo da odstupanja od klasičnog jezika doduše ima, ali da su ona posvuda ista. Tek je u zadnjih desetak godina američkom romanistu Paulu A. Gaengu uspjelo pomoću modernih (prvenstveno statističkih) metoda utvrditi neke važne regionalne razlike. U svojim dvjema dosad objavljenim studijama (1968 i 1977) Autor je studirao jezik latinskih kršćanskih natpisa od IV do VI stoljeća (katkada i iz drugih stoljeća), na temelju izdanja E. Diehla i José D. Vivesa. Uzeo je u obzir samo natpise iz onih dijelova Carstva na kojima se romanski jezik očuvao do danas: to su Italija, Galija, Hispanija i Rim kao zasebna jedinica. Autor posve opravdano ne proučava natpise službenog karaktera niti natpise u stihovima, a također ne uzima u obzir kratice ni restaurirane pasuse. Ograničava se dakle na privatne nadgrobne natpise (otprilike 4000 natpisa). U prvoj studiji (An Inquiry ...) studira vokalizam, u drugoj (A Study ...) imeničku fleksiju. Rezultati do kojih Autor dolazi pokazuju da je u razmjerno znatnom broju slučajeva regionalne razlike ipak moguće utvrditi. Tako je npr. vrlo očita razlika u slabljenju ne-naglašenog vokala između triju spomenutih pokrajina. Autor polazi od ispravne pretpostavke da oscilacije u grafiji nenaglašenih vokala odražavaju njihovo slabljenje (koje prethodi sinkopi) i konstatira da najviše takvih oscilacija ima na natpisima iz Galije, manje na onima iz Iberije i sjeverne Italije, a još manje u srednjoj i južnoj Italiji. To znači da je i tendencija ispadanja vokala i fonetske redukcije riječi najjača u prvom području, slabija u drugom, a najslabija u trećem, a to se potpuno podudara s onim što nas uči romanska historijska gramatika. Druga je važna razlika konzervativnost Iberije nasuprot progresivnosti Galije i Italije, treća je razlika nominativ plurala na -AS (TERRAS mjesto TERRAE) koji je čest u Italiji dok ga nema u Galiji i Iberiji. S time u vezi razmatra se i problem porijekla talijanskih (i rumunjskih) plurala na -e (case) i -i (denti, dinti). U izvjesnom broju slučajeva slika što je pružaju natpisi dijametralno se razlikuje od onoga što kasnije pokazuju romanski jezici. Na natpisima iz Galije i Iberije nema plurala na -AS, dok ih romanski jezici koji su tu nastali do danas čuvaju; protetički je vokal češći u Italiji nego na Zapadu, dok je danas obratno; nastavak -ENT za 6. lice prezenta glagola 11—IV klase vrlo je slabo zastupan u Iberiji, dok kasnije upravo španjolski i portugalski generaliziraju nastavak -ENT za sve glagole osim onih na -ARE, itd. Isto tako, potkraj Antike Italija djeluje često kao centar inovacija, dok je u kasnijim periodima razvoj govornog jezika u Iberiji a još više u Galiji morao biti znatno brži nego u Italiji, jer su španjolski, portugalski a pogotovo francuski mnogo dalje od latinskoga nego talijanski. Od mogućih tumačenja te povijesne »inverzije« nijedno u potpunosti ne zadovoljava, pa to ostaje predmetom budućih istraživanja. Drugi je problem razlika između jezika natpisa i jezika književnih (i uopće pisanih) djela, jer za spomenute pojave, što ih natpisi ne pokazuju, nalazimo brojne potvrde u pisanim tekstovima istoga perioda. Buduća će istraživanja također obraditi ono što nije bilo proučeno u prvim dvjema studijama: konsonantizam, morfologiju drugih vrsta riječi, sintaksu, leksik itd. Dvije dosad izašle studije Paula A. Gaenga dokazuju da se u latinskom epigrafskom materijalu pomoću ispravnih i suvremenih metoda neke regionalne razlike ipak mogu otkriti, pa je u tome njihova prvorazredna važnost kako za epigrafiku tako i za latinsku i romansku lingvistiku. Od daljnjih istraživanja na tom polju možemo dakle s pravom očekivati još brojne zanimljive i važne rezultate. NOVEJŠA LITERATURA O SVETEM SEVERINU (1975—1977) BRATOŽ RAJKO Filozofska fakulteta, Ljubljana V tem poročilu želim navesti in kratko oceniti dela o svetem Severinu, ki so izšla v času od Nollovega poročila (Die Vita sancti Severini des Eugippius im Lichte der neueren Forschung, Anzeiger der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Philosophisch — historische Klasse 112, 1975, str. 61—75) do konca leta 1977. Dobro se zavedam, da poročilo kljub tako majhnemu časovnemu razmaku ni popolno. Vanj sem pritegnil tudi dela, ki so izšla pred letom 1975, pa jih je Noli ali spregledal, ali izpustil, obenem sem upošteval slovensko literaturo neglede na letnico izida. Pri ocenjevanju sem upošteval predvsem dela, posvečena historični interpretaciji spisa. I. KNJIŽNE OBJAVE (MONOGRAFIJE V KNJIŽNI OBLIKI, EDICIJE) Friedrich Lotter: Severinus von Noricum. Legende und historische Wirklichkeit. Untersuchungen zur Phase des Übergangs von spätantiken zu mittelalterlichen Denk- und Lebensformen. Monographien zur Geschichte des Mittelalters, Band 12. 328 strani, Anton Hiersemann, Stuttgart 1976. Obsežna Lotterjeva monografija je najpomembnejše delo o svetem Severinu, kar jih je izšlo v zadnjih nekaj letih. Delo je rezultat avtorjevega večletnega ukvarjanja s to tematiko, napisano po vrsti razprav od leta 1968 dalje. Knjiga se deli v tri dele. Prvi del (str. 21—89) je posvečen literarnemu vidiku spisa, drugi del (str. 90—177) hagiolo-škemu vidiku, tretji del (str. 178—283) pa je historična interpretacija Vite Severini. Ker je bila knjiga deležna recenzije enega največjih hagiologov (Baudouin de Gaiffier: »La vie de s. Séverin du Nonique. A propos d’un livre récent.« Analecta Bollandiana. Revue critique d’hagiographie 95, [1977] str. 13—23), posvečene predvsem literarnemu in hagiološkemu aspektu dela, želim na kratko predstaviti samo tretji, historični del monografije. Historična interpretacija obsega štiri poglavja. V prvem, »Severin kot duhovna in politična avtoriteta v Viti«, skuša avtor, v nasprotju z doslej prevladujočim gledanjem na Severina, v nekem smislu sekularizirati njegovo dejavnost, s tem da poudari svetnikovo vlogo v vojaški in civilni upravi province. Drugo poglavje, »Kronološka razporeditev historičnega izročila«, prinaša še več novosti. Lotter poudari pomen poročila o propadu zahodnega rimskega cesarstva (20, 1). Šele po tem dogodku je bila provinca dejansko ogrožena, medtem ko je bila dotlej rimska obramba pred germanskimi napadi uspešna (zmaga pri Favianis, c. 4). Avtor pride do sklepa, da pred letom 476 ni propadel noben v spisu omenjen kraj. Večji del poglavja je posvečen dataciji Severinovega prihoda v Norik. Lotter poudari kronološko vrzel med 4. in 5. poglavjem (dogodki tega se dajo datirati v leto 469/70). Dogodke prvih štirih poglavij datira v čas okrog 467—469 (uničenje Asturis poveže z gotskim prodorom v Norik leta 467, ki ga omenja Sidonius Apollinaris), tako da mu ostane od leta 454, ko naj bi Severin po izrecnih Evgipijevih besedah prišel v Norik (1, 1), nemotivirana vrzel 12—13 let. To pa zapolni Lotter s pomočjo svoje teorije o Severinovi osebnosti. Tretje poglavje, »Inlustrissimus vir Severinus«, obravnava Severinov izvor. Na podlagi omembe sv. Severina pri Enodiju (Vita Antonii 8) z nazivom »vir inlustrissimus« Lotter trdi, da je bil Severin oseba senatorskega stanu (dokaj šibko izhodišče za nadaljnjo graditev hipoteze, saj so naslov illustris uporabljali v pozni antiki ne le za posvetne veljake, temveč tudi za škofe, prezbiterje in celo diakone, gl. Theodor Klauser, »Der Ursprung der bischöflichen Insignien und Ehrenrechte,« Bonner akademische Reden 1, Krefeld 19532, str. 11). Na tej podlagi pride avtor do sklepa, da je bil Severin identičen s tistim doslej po imenu neznanim vojaškim poveljnikom, ki je po propadu hunske države leta 454 priboril rimski državi nazaj Panonijo (na to naj bi se nanašale Evgipijeve besede, da je prišel v Norik po Atilovi smrti [f 453]) in leta 458 pripeljal cesarju Majorjanu za vojni pohod proti Vandalom pretežno iz podonavskih Germanov sestavljeno vojsko. Ta velika osebnost naj bi bil konzul leta 461 Flavius Severinus, ki ga omenja Sidonius Apollinaris kot Majorjanovega zaupnika. Cesarjev padec leta 461 naj bi potegnil za seboj tudi konzula, ki naj bi se zatekel na Orient, doživel tamkaj konverzijo in se leta 467 vrnil v Norik na svoje nekdanje delovno področje kot menih. Lotterjeva hipoteza, o kateri pravi sam avtor, da temelji na »relativno visoki stopnji verjetnosti« (str. 252), kakor je že bistroumna in zgrajena na temeljitem poznavanju zgodovine 5. stoletja, se opira na célo vrsto bolj ali manj verjetnih postavk, tako da je v celoti po mojem mnenju njena verjetnost zelo majhna. Kolikor mi je znano, je ni sprejel nobeden vidnejših raziskovalcev Vite Severini. Zadnje poglavje monografije, »Severin in pozna doba rimske prisotnosti na vzhod-noalpsko-donavskem področju«, je verjetno najboljši prikaz vojaških, socialnih in ekonomskih razmer v Noriku v 5. stoletju, kar jih je bilo napisanih. Lotter je odličen poznavalec razmer ne le v Noriku, temveč tudi v drugih delih nekdanjega rimskega cesarstva (Dalmacija, Galija, Panonija). Lotterjeva knjiga je pisana v težkem slogu, spričo obilice hipotez z velikim številom pogojnikov in dolgih stavčnih period. Knjiga bi bila bolj uporabna, če bi avtor dodal preprosteje napisan povzetek. Seznam virov in literature (čez 500 naslovov!) na koncu daje približno podobo, kako na široko je avtor obdelal snov. Madžarska edicija Vite Severini, ki je izšla v reviji Antik Tanulmànyok 16 (1969 str. 265 sl. (posebej v knjižni obliki »Eugippius, Szent Severinus élete«, 7. zvezek serije Ökortudomänyi Tärsasäg Kiadvanyai, Akadémiai Kiadó, Budapest 1969), mi ni bila dostopna. Na kratko jo je predstavil Noll v poročilu (str. 64). Edicijo sestavljata dva dela; drugi del je prvi madžarski prevod Vite Severini, kolektivno seminarsko delo pod vodstvom A. Mócsyja, prvi del pa obsežna historična študija I. Bone. Tako Noll kakor tudi Lotter sta spregledala nemško popravljeno in razširjeno izdajo te uvodne študije, ki jo želim na kratko predstaviti: l.Bóna: Severiana. Acta antiqua Academiae scientiarum Hungaricae 21 (1973) str. 281—338. Bona se je pridružil tezi P. Väczyja (Eugippiana, Annales Universitatis scientiarum Budapestinensis de Rolando Eötvös nominatae, Sectio historica 3 [1961] str. 41—58),, da se je Evgipij pridružil Severinu že kot otrok in preživel v njegovi družbi več kot desetletje, ne le zadnjih nekaj let svetnikovega življenja, kakor je tradicionalno večinsko mnenje (str. 283 sl.). Poudaril je razliko med Evgipijem in Severinom in zaoral v ledino enega važnih, doslej vse premalo opaženih problemov interpretacije spisa: kaj je historični Severin, kaj pa Evgipijeva projekcija lastnih nazorov in sodobnosti na Severinovo osebo (str. 289 sl.). V kronologiji odstopa avtor od nekdaj prevladujočega mnenja (Noll): opozarja namreč na večjo kronološko vrzel med koncem 4. in 5. poglavjem, in jo razloži, mislim vsaj, bolj zadovoljivo kakor Lotter (Noll, ki te vrzeli ni upošteval, je Severinov prihod v Norik datiral v drugo polovico šestdesetih let 5. stoletja, kar je v nasprotju z Evgipijevimi besedami, da je prišel svetnik v Norik po Atilovi smrti [453] [1, 1]). Na osnovi datacije potresa v Komagenis (ld ga identificira s potresom v Savariji 7. septembra 456) datira avtor Severinov prihod v Norik v avgust leta 456. Uničenje Asturis povezuje z ekspanzijo Vzhodnih Gotov v Panoniji, ko se naselijo tamkaj kot federati vzhodnorimskega cesarja Marcijana. Prav tako nastopi Bòna proti tako imenovani »arheološki« interpretaciji dogodkov (Noll, Kellner) (str. 330 sl.); po tej naj bi Vita Severini, v skladu z dejstvom, da iz 5. stoletja nimamo skoraj nikakršnih arheoloških ostankov romanstva, prikazovala eno samo katastrofo provin-cialov in silovit prodor Germanov. Bòna prav tako kakor Lotter meni da se je položaj provincialov bistveno poslabšal šele po prevratu leta 476. Razmere pred tem letom so bile težke, vendar znosne, Romani so se uspešno branili pred germanskimi napadi (c. 4). Razen tega je Severinov čas doba krepitve odpora romanskega prebivalstva proti Germanom tudi drugod (bagavdi v Galiji, odpor Romanov v Britaniji proti Sasom [Artur]). Vita Severini naj bi izpričevala proces krepitve romanskega odpora v Noriku (str. 333). Drzen je poskus določitve Severinovega izvora, vendar bolj realen kakor Lotterjev, ki ga Bòna zavrača. Avtor na podlagi Severinovih stikov z Odoakrom na eni strani ter z Orestom na drugi strani pride do sklepa, da je svetnik lahko spoznal ti dve osebnosti (Oresta in Odoakrovega očeta Edika) le na enem kraju: na Atilovem dvoru (str. 325). Torej naj bi bil Severin kakor mnogi drugi Rimljani odličnega rodu nekaj časa v Atilovi službi. Študijo I. Bòne odlikuje izredna pronicljivost, bogastvo idej in novih sugestij. To je gotovo eno najboljših del, kar jih je bilo napisanih o svetem Severinu. Johanna Haberl: Favianis, Vindobona und Wien. Eine archäologisch-historische Illustration zur Vita S. Severini des Eugippius. 224 strani, 54 slik in 1 karta. E. J. Brill, Leiden 1976. Knjiga Haberlove je arheološka interpretacija Vite Severini, posvečena enemu najbolj spornih vprašanj v avstrijski poznoantični arheologiji, lokalizaciji Favianis. Prevladujoče mnenje danes je, da je antična Favianis ležala na mestu današnjega Mauterna. Vse do sredine prejšnjega stoletja pa je prevladovalo mnenje, da je Favianis ležala na mestu današnjega Dunaja. To teorijo je v 12. stoletju populariziral Oton Freisinški z namenom, da bi povzdignil starost in pomen Dunaja, takrat nove baben-berške prestolnice. Njegov brat, vojvoda Henrik II. Jasomirgott, se je namreč po končani 2. križarski vojni poročil z bizantinsko princeso. Od tod težnja, povzdigniti pomen in starost Dunaja ob priznanem pomenu in starosti Konstantinopla. Avstrija je postala leta 1156 vojvodina, Dunaj rezidenca avstrijskih vojvod. Od Otona Freisin-škega dalje je ta teorija prevladovala v starinoslovju. V 15. stoletju so jo avstrijski humanisti dopolnili s tem, da so ime kraja Sievering pri Dunaju (danes dunajska mestna četrt) izvajali od svetega Severina, češ da je imel svetnik tamkaj eremitsko celico. Sredi prejšnjega stoletja je porajajoča se historična in arheološka znanost podrla to stoletja gojeno fikcijo. Nanovo pa je ta teorija oživela po izkopavanjih Kramerta in Winterja v dunajskem severnem predmestju Heiliigenstadt. Odkritja so bila senzacionalna, še bolj senzacionalna pa je bila njihova interpretacija izpod peresa obeh raziskovalcev (Klemens Kramert-Ernst Karl Winter: St. Severin. Der Heilige zwischen Ost und West I, Klosterneuburg 1958, in Ernst Karl Winter: Studien zum Severinsproblem, Klosterneuburg 1959). Zgodnjekrščansko cerkev iz 5. stoletja in prazen grob ob njej sta razlagala kot cerkev Severinovega samostana v Favianis, grob pa kot Severinov grob. V Favianis (Zgornji Dunaj) naj bi bila v pozni antiki naselbina s škofom in dvema cerkvama, škofijsko in samostansko. Severinova puščavniška celica naj bi se nahajala v bližnjem Sieveringu, na kar naj bi kazalo že samo krajevno ime. Njune arheološke in filološke interpretacije je strokovna javnost skoraj enoglasno zavrnila. Aign, ki je v treh obsežnih študijah (Favianis und der heilige Severin. Ostbairische Grenzmarken. Passauer Jahrbuch für Geschichte, Kunst und Volkskunde 3 [1959j str. 168—200; 6 [1962/3] str. 5—77; 7 [1964/5] str. 9—70) podrl njuno teorijo, je ocenil njuno delo kot historični roman. Danes so si strokovnjaki skoraj soglasni, da je Favianis današnji Mautern. Osamljeno je ostalo tudi mnenje F. Ertla (Topographia Norici. Die römischen Siedlungen, Strassen und Kastelle im Ostalpenraum, Kremsmünster 1965, str. 109 sl.), da je antična Favianis ležala na mestu današnjega Zwenten-dorfa ob Donavi. Kramert-Winterjevo teorijo je v modificirani obliki, z vrsto novih hipotez, oživila J. Haberl v citirani monografiji. Naj navedem najbolj markantne rezultate njene študije. Na mesto današnjega Mauterna je treba lokalizirati antični Cetij. Svetnikovo eremitsko celico je treba iskati v Heiligenstadtu, na objektu, kamor sta Kremert in Winter lokalizirala Severinov samostan (str. 85 sl.). Vindobona, rimski legijski tabor v Panoniji, je ležala v današnjem 3. dunajskem okraju, ne v prvem, kakor so splošno domnevali, Severinova Favianis pa v prvem okraju, kamor so doslej lokalizirali Vindo-bono (str. 88 sl.). Rečica Tiguntia (po Haberlovi Wienfluss) naj bi bila meja med Panonijo in Norikom. Nekaj etimologij: ime Dunaja izvaja avtorica od Favianis (str. 118 sl.), ime Avstrije od grškega imena za Donavo (Ister) (str. 146 sl.). Svoje izsledke je avtorica ponazorila z naslednjo skico obalnega Norika (gl. sliko). Nekaj misli ob njenih hipotezah. Njena teorija se da, vsaj s historičnega vidika, zavrniti z istimi argumenti, s katerimi je Aign podrl Kramert-Winterjevo teorijo. Severin je prišel po Evgipijevih besedah najprej v Asturis, noriško mesto na meji s Panonijo. Od tam je odšel ob Donavi navzgor v Komagenis, od tam ob Donavi navzgor v Favianis. Torej je bilo to mesto, ki ga avtorica lokalizira na samo noriško-panonsko mejo, svetnikova tretja postaja na poti od panonske meje proti zahodu. Razen tega po uničenju Asturis vzhodno od Komagenis ni bilo prostora za še eno mesto, ki ga vrhu vsega avtorica lokalizira na sredino strateško ranljive dunajske kotline. Ker je Favianis ležala ob Donavi, jo torej lahko iščemo le ob reki vzhodno do Komagenis. Mesto je ležalo nasproti rugijske prestolnice (na področju današnjega Kremsa), medtem ko so v dunajski kotlini severno od Donave tedaj prebivali Heruli. Tudi razdalje, ki jih sporoča Evgipij, govore bolj v prid Mauterna kakor pa Dunaja. Noriško-panonska meja po Tiguntiji (Wienfluss) namesto po grebenih Wienerwalda je s strateškega vidika popoln nesmisel. Glede njene etimologije imena Avstrija, menim, da je historično nevzdržna. V splošnem dobi bralec vtis, da avtorica pri dokazovanju svojih hipotez gradi na srednjeveških in novoveških »virih«. Rezultati te študije, sicer napisane z veliko akribijo in temeljitim poznavanjem literature, so zelo vprašljivi in sodim, da bodo naleteli v avstrijski strokovni javnosti na podoben odmev kakor podobni rezultati Kramerta in Winterja izpred dveh desetletij. 11. RAZPRAVE M. Van Uytfanghe, asistent na univerzi v Gentu, ki pripravlja doktorsko delo o Bibliji v življenjepisih svetnikov merovinške dobe (600—750) (vmesne rezultate je strnil v razpravi »La bible dans les vies de saints mérovingiennes. Quelques pistes de recherche« Revue d’histoire de l’Eglise de France 62 [1976] str. 103—111), je napisal o vlogi Biblije v Viti Severini naslednje razprave: a) Éléments évangéliques dans la structure et la composition de la »Vie de saint Séverin« d’Eugippius. Sacris erudiri. Jaarboek voor Godsdienstwetanschappen 21 (1972/3) str. 147—159. b) La bible dans la »Vie de saint Séverin« d’Eugippius. Latomus. Revue d’études latines 33 (1974) str. 324—352. c) De »Vita Severini« van Eugippius: Bijbelse inspiratie en historische werkelijkheid. Handelingen 26 der Koninklijke Zuidnerlandse Maatschappij voor Taal- en Letterkunde en Geschiedenis 1972, str. 393 sl. (delo mi ni bilo dostopno). Rezultati njegove, prve razprave so naslednji: Evgipij, odličen poznavalec Svetega pisma, je to svoje znanje projiciral tudi v Severinov življenjepis. Morda so nehotene asociacije v spisu pogostnejše kakor direktni citati, katerih seznam v Nollovi ediciji ima avtor za nepopoln. Elementi evangelijev v spisu so naslednji: tako kakor Jezus je tudi Severin vseskozi enaka osebnost, ki ne doživi notranje evolucije, tako kakor evangeliji je Vita Severini nastala več desetletij po svetnikovi smrti, torej temelji na daljšem ustnem izročilu. Kakor evangelije obvladuje naš spis relativna kronologija, posamezne epizode v obeh primerih povezujejo kopulativni adverbi. Severinov itinerarij z več geografskimi enotami je v nekem smislu imitacija Jezusovega. Opisom dogodkov in čudežev slediio izmenično splošni povzetki svetnikovih dejanj in misli, tako kakor v evangelijih. Očitni so tudi paralelizmi v zgradbi spisa. V drugi študiji avtor na podlagi analogij med bibliiskimi scenami in tistimi v Se-verinovem življenjepisu pride do naslednjih ugotovitev: Evgipij je na Severinovo osebnost skoncentriral vrsto biblijskih motivov, nor. sklicevanie na zgodovino Izraelcev, pridiganie k pokori, opravb'anie verskih, socialnih in političnih funkcij obenem (napoved izselitve Romanov v »obliublieno deželo«, kontakti z barbari v interesu romanstva, karitativno delo, odkup ujetnikov), prerokovanja, razkol med kontemplativnim in aktivnim načinom živlienia (Severin je bil obenem anahoret in neke vrste defensor civitatis), borba za pravoversto. Ti bibliiski motivi pa ne zmanjšuiejo historične vrednosti spisa. Kot reakcija na Diesnerievo tendenco (»Severinus und Eugippius.« Wissenschaftliche Zeitschrift der Martin-Luther-Universität Halle-Wittenberg, Geschieht!.-Sprachwiss. VTI/6 [19581 str. 1165—1172) po demitologizaciji svetnikovega življenjepisa (Entmythologisierung), ki zmanjšuje njegovo historično vrednost, je Van Uh-thanghe na podlagi neke vrste zgodovine mentalitete prišel do zaključka, ki ga je s poudarkom strnil na koncu razprave: »La Vita Severini est un document historique.« Erwin Moria Ruprechtsberger: »Beobachtungen zum Stil und zur Sprache des Eugippius.» Römisches Österreich. Jahresschrift der österreichischen Gesellschaft für Archäologie 4 (1976) str. 227—299 (Nollov zbornik). Ruprechtsberger je eden redkih raziskovalcev Vite Severini, ki se je posvetil stilni in jezikovni analizi dela. Na podlagi stilne analize Evgipijeve korespondence s Pasha-ziiem in stilne ter gramatikalne analize Vite Severini (prve doslej) je prišel do zaključka, da je bil Evgipij dober poznavalec krščanske literature. Poleg vpliva Biblije je zlasti opazen vpliv sv. Avguština. Antonio Quacquarelli: »La Vita sancti Severini di Eugippio: etopeia e sentenze.« »Antichità altoadriatiche« 9 (1976) str. 347—374 (= Vetera Christianorum 13 [1976] str.229 do 254). Delo je posvečeno literarni in stilni analizi spisa. Josef Wodka: »Der heilige Abt Severin.« Bavaria sancta. Zeugen christlichen Glaubens in Bayern. Herausgegeben von Georg Schwaiger, Band I, Regensburg 1970, str. 70—83. Wodkov prispevek o Severinu odlikuje jasno, natančno in problemsko zastavljeno poročanje. Sporen je sam naslov (saj Vita Severini nikjer z gotovostjo ne omenja Severina kot opata), prav tako je sporna trditev, da Evgipij ni bil sovražno razpoložen do Germanov (str. 70). Wodkov opis Severinovega življenja in dela, zasnovan po kronološkem zaporedju, je pravilen. Pisec upošteva tudi drugi vir o Severinu, Enodijev življenjepis Antonija Lirinškega. Sledi oznaka Severinovega dela (v duhu Nollovih razprav), opis izselitve provincialov iz Obrežnega Norika, usode Severinovih relikvij in vloge spisa v poznejših stoletjih. Na koncu sta problemsko obdelani dve vprašanji. Prvič, problem lokalizacije Favianis (avtor polemizira s teorijo Kramerta in Winterja, da je Favianis ležala na mestu današnje Heiligenstadt pri Dunaju). Drugič, cerkvena organizacija Norika v Severinovi dobi (v duhu Zibermayrovih in Stockmeierjevih tez zastopa Wodka stališča, da sta bila Lavriak in Tiburnija nadškofiji za Obrežni oz. Notranji Norik). III. KNJIGE IN RAZPRAVE, KI V ŠIRŠEM KONTEKSTU OBRAVNAVAJO SVETEGA SEVERINA Peter F. Barton: Die Frühzeit des Christentums in Österreich und Südostmitteleuropa bis 788. Studien und Texte zur Kirchengeschichte und Geschichte, Erste Reihe, Band I, Teil I, Verlag Hermann Böhlaus Nachf., Wien-Köln-Graz 1975. Barton posveča Severinu trinajst strani dolgo poglavje svoje zgodovine zgodnjega krščanstva v Avstriji (str. 119—131). Seznam literature, ki ga podaja na str. 120, op. 160 sl., kaže na njegovo temeljito poznavanje problematike spisa. Kratek prikaz Evgi-pija in Vite Severini kot historičnega vira na začetku poglavja je točen, le oznaka Evgipija (obenem s Severinom) »begeisterter Priestermönch« (str. 121) je za obe osebnosti preveč poenostavljena in enostranska. Sledi temeljit, stvaren prikaz vsebine spisa, s pritegnitvijo arheoloških virov, napisan bolj po tematskih krogih kakor po kronološkem zaporedju: Severinov prihod v Norik (Barton ga datira v čas po letu 460), Severin v Favianis, svetnikovo karitativno delo, potovanja v notranjost province in kraje višje ob Donavi, njegova smrt. Nekaj napak: Severina po njegovem izvoru ni vprašal njegov učenec (str. 122), temveč duhovnik Primenij iz Italije, Orestov zaupnik, ki se je zatekel v Norik po prevratu leta 476 (Evgipijevo pismo 8—9). Karavana iz Notranjega Norika ni šla iz Viruna (str. 127), ki se v spisu nikjer ne omenja, temveč zelo verjetno iz Tiburnije (c. 29). Ko je Odoaker leta 487 prvič premagal Rugijce, ujetega kraljevskega para (Feletheus — Giso) ni odvedel v Rim (str. 133), temveč v Italijo (Chronica minora I, MGH AA IX, str. 312/3) zelo verjetno v prestolnico Ravenno, kjer ju je dal usmrtiti (A. Nagi, Odoacer, RE 17, 2 [1937], str. 1893). Géza Alföldy: Noricum. Translated by Anthony Birley. Routledge & Kegan Paul, London and Boston 1974. Alföldy posveča zgodovini 5. in 6. stoletja v Noriku zadnje poglavje knjige (The decline of Roman rule, str. 213—227). Spričo majhnega obsega, ki ga avtor odmerja temu obdobju, pade v oči nesorazmerje v kompoziciji dela, saj je od 227 strani besedila posvečenih pozni antiki (od Dioklecijana dalje) le trideset strani, 5. in 6. stoletju pa samo trinajst strani. Torej služi to poglavje le kot nekakšen apendiks k obširnejšemu in temeljitejšemu obravnavanju zgodnejših obdobij. Severinovo življenje in delo opisuje avtor le na kratko (str. 220—225). Oznaka svetnikovega dela je dobra, še boljši je prikaz ekonomskih in socialnih razmer. Severinov prihod v Norik datira avtor v čas okrog leta 460 ali malo pozneje, propad zahodnega dela noriškega limesa v dobo 472—480. Nekaj spornih mest: vojak Avitijan po konverziji ni postal duhovnik (str. 222), temveč otoški eremit (44, 2). Vir (če ne upoštevamo Gizoninih prekrščevalskih načrtov, 8, 1) ne poroča, da bi tudi Rugijci ugrabljali provinciale, kradli njihovo živino in pustošili deželo (str. 223). Sporna je trditev, da prevrata leta 476 v Noriku niso občutili (str. 224). Mislim, da vir dokazuje ravno nasprotno; izostanek vojaških plač je povzročil dokončen propad noriškega limesa in odprl Germanom pot v deželo (20, 1), v Norik so se zatekli nekateri begunci, ki so svojčas imeli važno besedo na dvoru Romula Avgustula (Evgipijevo pismo 8). Seznam literature za pozno antiko (str. 379 sl.) je izčrpen, vendar ne upošteva niti enega slovenskega dela. Massimiliano Pavan: »Stato romano e comunità cristiane nel Norico.« Clio 9 (1973) str. 453—496. M. Pavan v svojem prikazu krščanstva v Noriku od začetkov do okrog leta 600 (isti časovni okvir kakor ga obravnava Noll, Frühes Christentum in Österreich, Wien 1954) posveča obdobju, ki ga prikazuje Vita Severini, približno eno petino teksta (str. 483—491). Njegov prikaz krščanstva in sploh razmer v Noriku v drugi polovici 5. stoletja je točen. Nekaj avtorjevih značilnih stališč: propad kastelov ob zgornji Donavi datira v čas okrog leta 477 (str. 487), torej neposredno v dobo po Odoakrovemu prevratu, ki je povzročil dokončen propad limesa (na to zvezo sicer Pavan ne opozori). Avtor opozarja na razliko med historičnim Severinom (človek akcije, ne le molitve, dokaj toleranten do arijanizma) in Evgipijem (bolj netoleranten v katolicizmu) (str. 490), s čimer zadene ob enega važnih problemov interpretacije spisa, namreč, kaj je pravi Severin, kaj pa Evgipijeva projekcija sodobnosti nanj. Rudolf Noll: Sankt Severin und der Untergang der römischen Herrschaft an der norischen Donau. Die Römer an der Donau. Noricum und Pannonien. Katalog des Niederösterreichischen Landesmuseums, Neue Folge, Nr. 55, Wien 1973, str. 111—116. Kratek oris Severinovega življenja in dela izpod peresa enega najzaslužnejših raziskovalcev Vite Severini, ki je o> našem spisu napisal vrsto razprav in pripravil dve ediciji, je zasnovan poljudno, vsebinsko povsem v duhu njegovih prejšnjih del. Kot novosti naj omenim le polemično priostreno notico o Lotter j evi hipotezi o Severino-vem izvoru (str. 112) in misel — vprašanje je, če je napisana namenoma — da je prišel Severin v Norik »ein paar Jahre nach dem Tode Attilas (f 453)«, ki se ne ujema z njegovo siceršnjo datacijo Severinovega prihoda v Norik (v starejših delih) v drugo polovico šestdesetih let 5. stoletja. Hans-Jörg Kellner: Die Römer in Bayern. Süddeutscher Verlag, München 1972.2 Poljudno, kratko in s stališča Recije je napisano Kellnerjevo poglavje o svetem Severinu (str. 191—194). IV. SLOVENSKA LITERATURA O SVETEM SEVERINU Janez Ev. Zore: Življenje svetnikov. 1. zvezek. Celovec 1917 (Sveti Severin, apostol noriški, str. 48—54). Zoretov prispevek o svetem Severinu izpred 60 let odlikuje lep slog in v bistvu pravilen prikaz Severinove osebnosti. Vsebino Vite Severini podaja avtor neenakomerno, saj v podrobnostih povzema le nekaj najbolj znanih partij, kot npr. Severinov pogovor s Primenijem (Evgipijevo pismo 8—9), uničenje Asturis (c. 1), Odoakrov obisk pri svetniku (c. 7, z ilustracijo) ter svetnikovo slovo od bratov in življenja (c. 43). Avtor datira svetnikov prihov v Norik v leto 454. Ob problemu lokalizacije Favianis previdno pravi, da je »po sodbi nekaterih« ležala na kraju sedanjega Dunaja. Maks Miklavčič-Jože Dolenc: Leto svetnikov. Prvi del (januar—marec), Ljubljana 1968 (Severin, noriški apostol, str. 123—127). Oris Severinovega življenja in dela, kot ga podajata Miklavčič in Dolenc, je v primerjavi z Zoretovim celovitejši, več prostora je v njem posvečenega širšemu historičnemu dogajanju. Prikaz Severinovega dela črpata avtorja iz celotnega spisa (ne le iz nekaj najbolj značilnih pasusov), ki ga označujeta kot »odličen zgodovinski vir za 5. stoletje« (str. 124). Bolj kakor pri Zoretu je pri njiju v ospredju Severinovo politično delovanje (svetnik kot zastopnik romanstva, stiki z Rugijci). Avtorja za razliko od Zoreta opisujeta tudi dogodke po svetnikovi smrti in tako zaokrožita zgodovinski prikaz dobe. Poleg tega podajata parafrazo dveh znanih pasusov: Severinovega pogovora s Primenijem (Evgipijevo pismo 8—9) in lakote v Favianis (c. 3). Njun prispevek kazi nekaj napak. Resda je bil Norik pred Severinovim prihodom pokristjanjen, vendar ni virov, ki bi dokazovali, da je bilo tedaj »po deželi že mnogo ... samostanov« (str. 124). Nasprotno, Severin velja za začetnika meništva v Noriku. Ob problemu lokalizacije Favianis se avtorja odločata za večinsko mnenje (Favianis = Mautern, str. 125), vendar grešita proti lastni doslednosti, ko svetnikov poseg ob lakoti v Favianis locirata na Dunaj (str. 127). Seznam literature na koncu je skromen, ne služi niti za dobro orientacijo, saj ne upošteva nekaterih temeljnih del. Rajko Bratož: »Vita sancti Severini« in Norik v pozni antiki. Ljubljana 1974 (tipko-pisna diplomska naloga, 120 strani). Diplomska naloga, ki jo je napisal avtor tega prispevka leta 1974, je najdaljši, vendar neobjavljen prispevek o Severinu v slovenščini. Delo se tematsko deli na tri dele, od katerih sta drugi in tretji posvečena zgodovinski oziroma literarni obdelavi spisa. Flistorična interpretacija Vite Severini, osrednji del naloge, je napisana s takratnim avtorjevim razmeroma skromnim poznavanjem literature, predvsem pod vtisom branja Nollovih del. Tretji del naloge je skromen poskus literarne obdelave spisa, bolj kompilacija kakor samostojno izražanje stališč. V delu je več odlomkov, tudi daljših, prevedenih v slovenščino. Podoba Severinove osebnosti je v bistvu pravilna, premajhno pa je povezovanje podatkov, ki jih posreduje ta vir, z drugimi viri v podobo širšega zgodovinskega dogajanja. Seznam literature na koncu je skromen, vendar upošteva večino glavnih del in more služiti za orientacijo v obravnavani tematiki. V. SKLEPNE MISLI Poročilo o novejši literaturi o Severinu naj zaključim z nekaj mislimi. Veliko število del o svetem Severinu v zadnjih letih dokazuje, da je Vita Severini dandanes zelo opažen vir, ki ga proučujejo zgodovinarji in literarni zgodovinarji širom po Evropi. Flistorična in literarna interpretacija dela sta v obravnavanem obdobju napravili velik napredek. Če se mnenja raziskovalcev ob nekaterih ključnih problemih razhajajo, moremo to vzeti za dokaz, da je Vita Severini kljub navidezni preproščini zelo zahteven vir in da še marsičesa o njem ne vemo. Vse večje število poljudnih prispevkov in prevodov spisa v evropske jezike kaže na vse večjo popularnost dela. Verjetno ni daleč čas, ko bo imela večina evropskih narodov svoj prevod Vite Severini. V pripravi sta namreč dve deli, ki se bosta v kratkem (verjetno še pred izidom tega poročila) pojavili na knjižnem trgu: italijanska komentirana edicija (pripravlja jo Vincenzo Pa-van, delo bo predvidoma natisnjeno poleti 1979) in francoska komentirana edicija (kot doktorsko delo jo pripravlja Ph. Régerat). Tudi avtor teh vrstic pripravlja slovensko komentirano edicijo Vite Severini. DODATEK Potem ko sem zgornje poročilo že oddal v tisk, mi je bila za kratek čas dostopna v poročilu napovedana francoska disertacija o svetem Severinu. Philippe Régerat: Recherches sur la fin de la premiere vague de christianisation dans le Norique romain. Université de Paris — Sorbonne 1978, mentor M. Meslin, X + 448 strani tipkopisa + 1 karta. Obsežno doktorsko delo obsega tri dele: uvodno zgodovinsko študijo, prevod Vite Severini in komentar k tekstu. V uvodni študiji avtor najprej na kratko prikaže Evgipija in njegov spis kot literarno stvaritev. Za zgodovinarja bolj zanimiv je prikaz Severina in njegove dobe ki zajema kratek pregled celotne noriške zgodovine, problemsko obdelavo konca rimske oblasti v Noriku (gotovo najboljši del tega poglavja in ena najboljših partij celotnega dela je opis razmerja med Romani in Rugijci s prikazom zgodovine Rugijcev, najobsežnejše, kar jih je bilo napisanih) ter obsežen prikaz Severinove osebnosti. Avtor v nasprotju z novejšimi hipotezami, ki poudarjajo predvsem vlogo Severina kot političnega voditelja (Lotter, Bona), poudarja Severinovo vlogo kot dobrotnika, čudodelnika in duhovnega voditelja. Sledi poglavje o krščanstvu v Noriku z obširnim prikazom pokristjanjevanja dežele, življenja krščanskih skupnosti in Severinovega meništva (slednji dve temi sta najbolje izdelani in doslej v celoti najtemeljiteje proučeni). Francoski prevod, prvi doslej, se ravna po Nollovi ediciji iz leta 1963 (Eugippius, Das Leben des heiligen Severin. Lateinisch und deutsch. Einführung, Übersetzung und Erläuterungen von Rudolf Noll, Berlin 1963). Komentar je izredno izčrpen, obsega skoraj dvesto strani, in prehaja ponekod v prave majhne razprave. Splošen vtis ob prebiranju dela: disertacija je napisana zelo skrbno, z veliko erudicijo, avtor pritegne poleg nemške zlasti veliko francoske literature o pozni antiki. Régeratovo stališče ob mnogih spornih vprašanjih je trezno, pisec izraža kritično stališče do raznih hipotez in sam ne gradi novih. Mnoga mesta v spisu je avtor nanovo na originalen način osvetlil. Nekaj šibkih točk. Avtor v naslovu in po konceptu zajema Norik v celoti, vendar so pri tem jugovzhodni deli province (Celeia, v tej dobi tudi Poetovio) skorajda izpuščeni. Pisec ne pozna niti enega slovenskega dela o Noriku v pozni antiki, prav tako ne pozna zgodnjekrščanskih arheoloških najdb s slovenskega ozemlja, ki je spadalo pod Norik (npr. Gavdencijevega epitafa, cerkva na Rifniku in na Vranju), tako da dejansko podaja prikaz zgodnjega krščanstva na ozemlju današnje Avstrije, ne pa antičnega Norika. Komentar na koncu dela je zelo izčrpen, vendar se ponekod izgublja v detajle, ki niso v funkcionalni zvezi z Evgipijevim tekstom, niti ne z zgodovino Norika v pozni antiki. Karta na koncu nas razočara. Régerat je ponatisnil karto iz prej omenjene Nollove edicije, ki jo je Vetters v oceni te knjige (M1ÖG 72 [1964] str. 451) ocenil kot vsebinsko skromno. V celoti moremo oceniti Régeratovo delo kot zelo dobro, kot važen korak naprej v raziskovanju Severina in njegove dobe. Upajmo le, da bo delo kmalu izšlo v knjižni obliki. Gàbori Miklós: Les civilisations du pa-léolithiquc moyen entre les Alpes et l’Ou-ral. Esquisse historique. Budapest, Akadémiai kiadó 1976. 247 str., 30 tabel, 65 sl. O nagibih, ki so avtorja vzpodbudili k pisanju tako zahtevne in hkrati prepotrebne knjige, se na kratko poučimo v uvodu. Tu je jasno in glasno poudarjeno, da gre predvsem za historični, celò etno-historični prikaz ali skico (kot je napisano v podnaslovu) in manj za običajno tipološko-arheološko in stratigrafsko-kronološko analizo. Slednja služi avtorju le kot pomagalo pri rekonstrukciji zgodovine srednjepaleolitskega obdobja. Delo naj bi bilo pravzaprav sinteza (kot pravi Gabon v uvodu) zadnje čase vse pogostnejših poskusov historičnih razlag tudi v tem najstarejšem in najbolj neznanem obdobju človekove zgodovine. Do katere mere se je Gä-boriju kot arheologu-paleolitičarju to posrečilo, naj se prepriča vsak sam. Knjigo lahko v grobem razdelimo v dva dela. V prvem avtor po pokrajinah obravnava izredno pestro paleto srednjepaleolitskih kultur, začenši s predeli severno in južno od Alp v Srednji Evropi in konča s Kavkazom in Srednjo Azijo. V drugem delu poskuša podati na osnovi predhodnega historično sintezo (str. 157 ss). Prvi del knjige je v bistvu izvleček za marsikoga že nepregledne množice podatkov o srednjem paleolitiku na tem ogromnem področju. Gabori obravnava več kot 200 najdišč, upoštevajoč stratigrafske, faunistične, floristične, tipološke analize, C14 datacije idr. Večino arheološkega gradiva je pisec, kot nam pojasni v uvodu, sam videl in študiral, kar je velika prednost in vrednost njegovega dela. Zlasti velja to za manj poznano in teže dostopno gradivo Sovjetske Zveze. Od jugoslovanskih najdišč izčrpneje obravnava Špehovko, Mornovo zijalko, Betalov spodmol, Črni kal, Krapino, Veternico, Crkvino, Danilovo brdo, Visoko brdo in Crveno Stijeno. V drugem delu avtor analizira klimatske razmere, rastlinstvo, živalstvo in poda na osnovi analiz zaključke. Obširno obravnava tudi izvor, datacijo in širjenje srednjepaleolitskih kultur. Ivan Turk Pài Patay, Das kupferzeitliche Gräberfeld von Tiszavalk-Kenderföld, Fontes Ar-chaeologici Hungariae, Budapest 1978 (ed. Akadémiai kiadó). Publikacija zajema 63 strani dvokolonskega teksta med katerim je 55 risb (v glavnem grobnih tlorisov) in 165 opomb pod črto; na koncu pa sledi 17 tabel slikovnega gradiva in kot priloga načrt grobišča. V knjigi s šestimi glavnimi poglavji je zbrano in predočeno gradivo bronastodobne-ga grobišča, ki so ga odkrili leta 1966 pri ojačevalnih zemeljskih delih jezu na Tisi pri naselju Tiszavalk sredi severovzhodne Madžarske. Nepoškodovani kompleks s 57 grobovi je izkopaval P. Patay v letih 1966 in 1967, le zadnje tri grobove pa leta 1975. Grobni pridatki, predvsem pa tiste najdbe iz bogatejših grobov, vnašajo v materialno kulturo bronaste dobe dokajšen pomen. Iz vrednotenja grobišča ni moč izvleči samo zaključke o načinu pokopa in funkciji ter veljavi pridatkov, marveč nam predoči tudi določnejše spoznanje o družbeni strukturi ljudi cvetoče bronaste dobe v porečju Tise. S kratkim uvodom nas avtor seznani z lego najdišča in zgodovino izkopavanj. Le iz pete opombe pa razberemo še zanimiv arheološki podatek, da so razen teh bronasto-dobnih grobov tod odkrili še dvajset pozno-sarmatskih grobov (4. do 5. stoletje) pa tudi sarmatske jame, ki so starejše kot grobovi; dalje najdbe iz mlajše kamene dobe, ki pripadajo tiški kulturi, jame iz zgodnje bronaste dobe (Tiszapolgär kultura) in skitskega obdobja, sprva pa ostanke treh hiš za vladavine Arpadov. Teh najdb P. Patay nikjer ne predoči in dokumentira, omenja le, da so ti objekti poškodovali nekatere bronastodobne grobove. Drugo poglavje o grobovih je najobsežnejše, saj v njem avtor na običajen arheološki način dokumentira vsak posamezen grob: tako mere, lego, usmeritev, spol in značilnosti pa razporeditev in spisek pridatkov. Omeniti pa le moramo, da so risbe grobov v neenotnem merilu in preveč shematizirane. Pomanjkljivost je tudi v tem, da najdbe niso izrisane, ampak predočene na tabelah le z dokaj slabo fotomontažo. Publikacija je s tem površna, arheološko oko pa prikrajšano za marsikaj bistvenega. Vrh vsega pa niso skupaj slikovno prikazane niti grobne celote. Naj omenimo na primer inventar dveh pomembnejših grobov: grob 29 (moški) — dve posodi in druge črepinje, bakreni predmeti (bojna sekira, zapestnica, šilo, igla), puščica, praskalo in nož iz kresilnika, kameno bojno kladivo, odbitka iz obsidiana, merjaščev čekan in živalske kosti; grob 40 (deklica) — pet oblikovno značilnih posod, tri bakrene spiralne cevke, zlat obročast obesek in marmorne perle. Pomembnejši pridatki so bili tudi v grobu 2 (deček), keramično bogastvo pa so imeli predvsem ženski grobovi 21, 27, 28, 46, 48 in 51. V naslednjem poglavju govori avtor o načinu pokopa. Večje in manjše grobne jame skrčencev so razen nekaterih domala pravokotne oblike. Tudi pri usmeritvi grobov ni nobenih znatnih odstopanj; je skoraj venomer v SO—NW osi, čeprav so mrtveci na drugih grobiščih Bodrogkersztiir kulturne skupine usmerjeni bolj vzhod—zahod. Tretjina' v Tiszavalku določljivih grobov je orientiranih v obratni smeri, kar po mnenju pisca predstavlja lokalno posebnost. Četudi gre 'za otroke, se da po spolih ugotoviti lega skrčencev: moški so pokopani na desno, ženske pa na levo stran telesa. Tudi vsebina in lega grobnih pridatkov se v moških in ženskih grobovih razlikujeta ne samo v bistvenih okrasnih in praktičnih predmetih, ampak tudi po tipih in številu posod. Keramike je v ženskih grobovih vsaj enkrat več, a venomer je prisoten tako imenovani vrč za mleko (Milch-topf) skupaj s skledo. Grobišče v Tiszavalku je doslej edino v krogu tod doslej znanih, na katerem je dokumentirana skrunitev groba; grob 25 (verjetno z bogatimi pridatki) so izropali kmalu po pokopu mrtveca in v njem pustili le dele razmetanega okostja in nekaj razbitega posodja. Z obsežnejšim poglavjem (str. 38—53) se avtor loti tipologije, primerjave in opredelitve grobnih pridatkov. Začenja z orodjem, najprej pa seveda z bakreno bojno sekiro, ki je ena najpomembnejših najdb z grobišča v Tiszavalku. Tu, v grobu 29 pokopani rodovni ‘:(plemenski ?) poglavar jo je držal v desni roki — hkrati tudi kot simbol moči. Ozka, razpotegnjena sekira z gumbom na temenu, z ločnim rezilom in ostrorobno ojačitvijo nad luknjo v sredini, predstavlja poseben tip med že znanimi iz zapuščine Bodrogkeresztür-kulture. Prav o razvojnih oblikah in pomenu takih bojnih sekir je P. Patay tudi že spregovoril (Folia Archaeolo-gica 19, 1968, 9—21). Med kovinskim orodjem avtor obravnava še bakreno šilo in igle, potem pa preide na kameno orodje in orožje (kladiva, nožiči, kline, praskala, strgala, puščice) pa žrmlje in stope. Poseben razdelek v tem poglavju je interpretacija okrasnih predmetov in pridatkov kultnega pomena. Med prvimi so to zlat naglavni obesek, bakrena zapestnica, prevrtane okrogle kamene ploščice in bronaste cevčice kot pasni okras ter perle iz školjčne lupine. Med kultne predmete sodita merjaščeva če-kana-amuleta in spodnje čeljustnice prašičev iz moških grobov, iz ženskih grobov pa ovalni pisani kremenovi gomolji, ki so imeli najverjetneje magičen pomen pri pogrebnem obredu. Isto poglavje nadaljuje avtor s predstavitvijo keramike, iz katere izlušči, da so v grobovih bile tej kulturi večji del že znane in običajne oblike posod. Vrči za mleko v raznih variantah so vodilna oblika — razumljivo, saj se pojavljajo izključno v Borog-keresztiir kulturi in v tistih kulturnih grupah, ki spadajo pod njen vpliv (Ludanice, Laž-nany). Skoraj v enakem številu nastopajo polkroglaste sklede, včasih tudi z uvihanim ustjem. Redke oblike so skodelice, valjasti lončki in štirinožne čaše, ki so vrezano or-namentirane, pa trebušasti vrč in vrč s konkavno nogo. Značilni kulturni inventar, ki se tudi tod pojavlja, je skleda na visoki tudi prevrtani valjasti ali konični votli nogi, dočim je kelih s tako nogo sila redek. Grobni pridatki so bile tudi posamezne kosti domačih živali — ovce, koze, svinje, od govedi pa le rebra. Kot zaključek monografije sta poglavji o kronoloških in družbenih vprašanjih, sno-vanih na predstavljeni materialni dediščini grobišča Tiszavalk-Kenderföld. Najdbe so tako značilne — pravi avtor, da sodijo edino v klasično bronastodobno Bodrogkeresztür kulturo; s tem pa je tudi v grobem določeno časovno mesto grobišča. Ker pa se javljajo nekateri elementi Hunyadi-halom grupe (npr. keramika) pa pridatki in orientacija grobov kot v Polgàr-Basatanya grupi, moramo grobišče v Tiszavalku uvrstiti v najmlajšo stopnjo Bodrogkeresztür kulture, t.j. prav na konec trajanja cvetoče bronaste dobe v madžarskem Potisju. Tako kronološko in kulturno mesto podkrepijo primerjave z gradivom iz drugih sočasnih najdišč ne samo v bližnji in daljni soseščini, ampak tudi s predelov vzhodne Slovaške, kjer se je ondot tedaj ustalila Lažnany kulturna grupa (S. šiška, Gräberfelder der Lažnany-Gruppe in der Slowakei, Slovenska Archeologia 20, 1972, 107 do 175). Malo je znanih prazgodovinskih kultur, ki bi z grobiščnimi najdbami toliko doprinesle k problematiki družbenih razmer določenega občestva, kot je to možno prav v dobro raziskani Bodrogkeresztür kulturi. V tem smislu je temu krogu nekaj prispevalo tudi odkritje grobišča Tiszavalk-Kenderföld. Z metodo horizontalne stratigrafije grobov in pridatkov je P. Patay prišel do zaključka, da je na vsem kompleksu, vštevši tudi uničenega, bilo pokopanih okrog sto ljudi iz dveh ali treh generacij. V moških grobovih so bili značilni pridatki, ki govore za preživljanje z lovom, ribolovom, iz ženskih grobov pa dokaj hišnega vsakdanjega posodja priča za dobro vpeljano gospodinjstvo. Bogastvo groba 29 nam pove, da je v njem bil pokopan najmanj rodovni poglavar; odkritje groba samega je avtor zaradi pomembnosti takoj objavil (P. Patay, A. Mòra Ferenc Muzeum Évkonyve 1966/67, 49—55). V ženskih grobovih ni take razlike v pridatkih — izstopajo le po številu pridanih posod, če izvzamemo grob deklice z zlatim obeskom in drugim okrasjem. Iz vsega lahko sklepamo, da v Tiszavalku v življenju in načinu pokopa med navadnimi in vplivnejšimi osebami ni bilo vidnejših razlik, razen lastništva predmetov v grobovih poglavarjeve družine. Domala enaka spoznanja o imetju, o življenjskih navadah in posmrtnem čaščenju lahko poiščemo v gradivu z grobišč Polgär-Basatanya skupine: s tem pa se je posrečilo dokazati, da so ti in oni pripadali isti etnični oziroma plemenski skupnosti. France Leben Reallexikon der Assyriologie und vorderasiatischen Archäologie (= okr. RIA), nadaljevanje V. zvezek, 1./2. sešitek (Ia-Ir(e)-buni), str. 1—160; 3./4. sešitek (Ir(e)buni — Kalhu), str. 161—320. Ustanovila sta ga E. Ebeling in Br. Meissner; izdaja ga sedaj D. O. Edzard s sodelovanjem šestih vrhunskih strokovnjakov za posamezna področja. Založnik W. de Gruyter. Berlin—New York 1976, 1977. O vsebini novih sešitkov RIA poročam sproti v Zgodovinskem časopisu (= ZČ) (XXXI, 1977, 555—560 za 1./2. sešitek, za 3./4. sešitek je v tisku) in v Arheološkem Vestniku (= ArhV) XXVII, 1976, izšlo 1977, 298—300). Poročila v ZČ so namenjena interesentom za splošno, politično, kulturno in gospodarsko zgodovino, poročila v ArhV skušajo poleg skrajšanega splošnega pregleda bolj upoštevati to, kar utegne zanimati arheologe. Na ta način naj obe reviji vsaj v skromnem obsegu seznanjata slovenske in jugoslovanske interesente z napredkom proučevanja kulturnega razvoja Prednje Azije v predhelenistični dobi. V geslu Ibbi-Suen nas sumerolog E. Soll-berger precej podrobno seznanja z osebnostjo in vladanjem zadnjega vladarja III. dinastije iz Ura (str. 1—8). Datirajo ga od 2084 do 2061 (Sidersky, oziroma J. Smith: 2028 do 2005). Ko je zavladal, je bil pod njegovo oblastjo še gorati Elam. V zadnjih letih svojega vladanja je bil vladar samo še v mestu Uru z bližnjo okolico, dokler ni kot premaganec v elamskih verigah nastopil svoje zadnje poti v Elam. Posamezna vladarska leta označuje po značilnih dogodkih, ki so se v tistem letu zgodili (the year-names, str. 4 do 7); o propadanju in odmiranju svoje oblasti pa v njih ničesar ne pove. Več izvemo iz petih pisem kraljevske korespondence, zlasti z izdajalskim Išbi-Errom, ki je zadnjih deset let lbbi-Suenove vlade vladal že v Isinu kot ustanovitelj prve dinastije iz Isina. O Ibbi-Suenu pričajo dalje nekateri, zlasti votivni njegovi napisi; marsikaj vsebuje 21 omina (napovedi sreče ali nesreče v zvezi s kakimi nenavadnimi zunanjimi pojavi). Med literarnimi teksti sta pretresljivi žalostinki: prva o uničenju prestolnega mesta Ura, druga o razdejanju Sumerja in Ura. Pet himen je prevedel in leta 1972 objavil švedski asirio-log Ä. W. Sjöberg. Iz stare babilonske dobe sta gesli dveh vladarjev iz Ešnunne. Ibal-pi-El I., ki je svojemu mestu »Ašnunna« vladal še kot »namestnik« (iššakkum). Njegovega pravnuka Ibal-pi-Ela II. so pa sodobniki prištevali med pet takratnih vodilnih kraljev, dokler ni Hammurabi leta 1755 mesta Ešnunne razdejal (D. O. Edzard, str. 1). Od vladarjev prve dinastije v Isinu jih je več, ki imajo v RIA V, 1—4 vsak svoje posebno geslo. Išbi-Erra (2017—1985 po srednji kronologiji), kakor trdi D. O. Edzard (174 s), se je po večini držal tradicij Ura III. Ob svoji smrti je zapustil dobro urejeno državo. Ta je skoro dve stoletji ostala vodilna v Mezopotamiji, dokler ni postala žrtev kratkovidne rivalnosti med malimi državami. Iddin-Dagän (1974—1954 po srednji kronologiji), tretji vladar v Isinu je znan po treh himnah in nekem vojaškem poročilu poveljnika, ki vladarju poroča o spopadu z nomadi rodu Mardu. Vsi ti teksti so v sumerskem jeziku, prav tako tudi neki šolarski tekst na glinasti ploščici (D. O. Edzard, str. 30 s). Njegov sin in naslednik Išme-Dagan (1953 do 1935 po srednji kronologiji) je zapustil še večjo literarno zapuščino, skupno 17 pesnitev. Med njimi je kraljevska himna z več kakor 300 vrsticami. Tožbi mest Nippurja in Uruka sta le fragmentarno ohranjeni; sta pa glasnika težavnih časov (D. O. Edzard, str. 30 s). Končno naj še kratko omenimo geslo Id-rimi (str. 32 s), ki je bil okoli leta 1500 kralj Mukiša/Alalaha. Po večletnem pregnanstvu se je končno sporazumel s huritskim'mitan-skim kraljem, ki se je imenoval Paratarna. Ko je s pogodbo pripoznal njegovo nadob- last, je zavladal kot njegov precej samostojen vazal. Svojo odisejado je popisal na 104 vrstice dolgem napisu, vklesanem na belem kamnitem kipu, ki ga predstavlja sedečega (H. Klengel). S podrobnimi gesli bo zgodovinski pregled vladarjev, ki so imeli enaka imena, znatno olajšan. Prim. Irišum I.—III.; Išme-Dagän iz Isina ter dva (L, II.) iz Asirije; Janzü I. in II. ter Jarim-Lim I., II. in III. Zgodovinsko in arheološko je zanimiva reka Nahr al-Kalb (290 s), ki je mnogo let označevala mejo med Hetitsko državo in Egiptom. Južno od reke je ob stari cesti 8 skalnatih reliefov in 11 napisov. Od Ramzesa II. so trije, šest od asirskih kraljev, dva od Nebukadnezarja II., po trije grški in rimski, en arabski in en francoski (iz leta 1861). Geslo Ibla (pravilneje Ebla) nas uvaja v najnovejše veliko odkritje novih tekstov. Leta 1964 je Inštitut za proučevanje Bližnjega vzhoda na državni univerzi v Rimu posebni arheološki misiji poveril nalogo, da začne z izkopavanji tela Mardiha v Severni Siriji, kakih 55 km južnozahodno od Alepa. Vodja misije je postal takratni 24 letni profesor Paolo Matthiae (okr. P. M.); njegov epigra-fist pa je bil profesor Giovanni Pettinato (okr. G. P.). Misija je še isto leto začela z delom, vendar je njena vztrajnost morala prestati težke preizkušnje. Prvi večji uspeh je bil šele leta 1968, ko so izkopali torzo kipa, na katerem je napis v staroasirskem dialektu omenjal, da ga je Ibbit-Lim, kralj Eble, posvetil boginji Ištar za svoje zdravje in za zdravje svojih sinov. S tem je postalo jasno, da tel Mardih pokriva razvaline mesta Eble, nekdanjega velikega političnega središča. Sargon iz Akada je bil to mesto spravil pod svojo oblast, njegov vnuk Naram-Sin pa je Eblo okoli leta 2250 razdejal. Te dotlej znane podatke so izkopavanja potrdila. Sledila je namreč doba odkritij velikih arhivov. Do leta 1973 so našli komaj 15 klinopisnih tekstov. Leta 1974 so pa v nekem prostoru v nekdanji kraljevi palači našli arhiv iz 3. tisočletja, v katerem je bilo 42 ploščic. Naslednje leto pa so v dveh prostorih blizu dvorišča odkrili dva arhiva s skupno blizu 14.000 ploščicami. Leta 1976 je nova najdba dala nadaljnjih blizu 450 ploščic. G. P., ki je na hitro pregledal kakih 10.000 ploščic, jih razvršča v naslednje skupine: Med ploščicami iz zgodnje sirske dobe so teksti literarne, zgodovinske, pravne, leksikalne, upravne in gospodarske vsebine, sila-barji in besednjaki. Med napisi iz poznejše staroasirske dobe (po letu 2000) so kraljev- ski napisi, pisma, leksikalni seznami in gospodarske listine. Večina napisov je v starem semitskem jeziku, ki je zelo različen od starega akadskega. V tem je glavna težava za njihovo razumevanje; zaenkrat morejo pomagati le sumerski teksti. G. P.-u se je posrečilo dognati iz staro-sirske dobe imena šestih vladarjev, dveh pa iz poznejše staroasirske dobe. Vladarjev naslov je bil en ali malik. Ljudske starešine so bili e n-e n ali abbii. Kralju podrejeni mestni vladar je bil 1 u g a 1 ali d i-k u. Glede velikosti države trdi G. P., da je za časa Ebruma, tretjega vladarja, Ebla obsegala vso severno Sirijo in Palestino, Anato-lijo in Gornjo Mezopotamijo. V njenih mejah so bila mesta Mari, Kaniš, Kargamiš, Harrän. Arheološki del gesla o Ebli (P. Matthiae, str. 13—20) začenja s topografijo, lokalizacijo, nadaljuje ga s kronologijo in nato končuje z odstavki o arhitekturi, skulpturi in gliptiki. Ker je P. Matthiae med tem časom, leta 1977 objavil dokaj obširno knjigo* o svojih izkopavanjih v Ebli, bomo nekaj podatkov povzeli tudi iz nje. Ime Ebla (ali Ibla) je že dalje časa znano, medtem ko je ime Tell Mardih bilo »tako-rekoč še nepoznano« (str. 39 v knjigi). To se je spremenilo šele leta 1932. Takrat se je ugledni ameriški (sedaj žal že pokojni) arheolog W. F. Albright na poti iz Jeruzalema v Bagdad kratko ustavil pri mestu Saraqeb. Od mestnih prebivalcev je izvedel, da se trije bližnji teli imenujejo Afis, Mardih in Tuqan. Kratko je utegnil obiskati le Tell Afis. Ko je na nadaljnjem potu prišel do mesta Raq-qa ob Evfratu, je pomotoma domneval, da tam blizu se nahajajoči veliki Tell Biya pokriva nekdanjo Eblo, v resnici pa sedaj vemo, da pokriva staro mesto Tuttul. Leta 1964 se je rimski univerzi posrečilo, da je od pristojnih sirijskih oblastev v Damasku dobila dovoljenje za izkopavanje te-lov Mardiha in Afisa. Ekspeditivno so še isto leto začeli z izkopavanji, spočetka so kopali po šest tednov na leto, sčasoma pa po dva do tri mesece. Da se naše poročilo preveč ne raztegne, bomo iz P. Matthiaevega članka in iz nje- * Paolo Matthiae, Ebla. Un impero ritrovato. Giulio Einaudi editore. Torino 1977. 8°, XX — 268 strani, 112 fotografskih posnetkov, 48 risb v besedilu. Končuje z navedbo bibliografije (257—259) ter z indeksoma zemljepisnih in osebnih imen (263 ss). gove knjige o Ebli povzeli samo še njegov očrt zgodovinskih razdobij, kakor jih po sedanjem stanju dognanj on razmejuje. Po njegovem mnenju so bile na vrhu (na akropoli) sedanjega tela Mardiha prve naselbine že med leti 3500 in 3000 (to je bil Mar-dih L). Najbrž je še v naslednjem obdobju, to je med leti 3000 in 2400 (= Mardlh II A) bila dolgo časa poseljena samo akropola. Zaenkrat, dokler najdeni teksti ne bodo prebrani in povsem razumljivi, še ni mogoče spoznati, kako se je izvršil prehod do nadaljnje dobe, ki obsega čas med 2400 in 2250 (= Mardlh II B). To je čas, ko je bila Ebla veliko politično in gospodarsko središče v Siriji, doba moči in blagostanja. Naval Sar-gona (2371—2316)* in Naram-Sina (2291 do 2255) je to obdobje tragično končal. Vkljub tej katastrofi si je Ebla kmalu opomogla. V nadaljnjem obdobju sicer ni bila več politično središče, ki bi ogrožala Mezopotamijo; ostala pa je še važno gospodarsko tržišče, od koder je npr. Gudea dobival boljši gradbeni les, lanene izdelke in podobno. Za Eblo je ta doba trajala po M. Matthiaevem datiranju nekako od 2250—2000. Tedaj jo je zadela ponovna katastrofa. Za njo se začenja staro-asirska doba (2000—1650T600) (= Mardlh III). V prvih dveh stoletjih (ca. 2000—1800) so Eblo utrdili z močnim obzidjem. Gradnje v mestu in umetniško dovršeni votivni predmeti v templjih pričajo še o velikem gospodarskem blagostanju. V nadaljnjih stoletjih se pa množijo znaki propadanja in nazadovanja. Ali je mesto uničil Hattušili I. ob svojih pohodih zoper Alep (Halpo) ali je to storil Muršili I. na pohodu zoper Babilon, moremo samo ugibati. Po letu 1600 stare Eble ni več. Mesto ni poseljeno. Graditelji priložnostnih utrdb skušajo izkoristiti ugodno strateško lego griča. Ne vemo, kdaj so popolnoma propadle v železni dobi (med 1200 in 535). Z nekdanjo Eblo nimajo nobene zveze. Geslo Isin je najobširnejše med mezopotamskimi mestnimi gesli (str. 181—182). To mesto je namreč postalo kar dvakrat središče političnega dogajanja v Babiloniji. Prvič se je to zgodilo, ko se je nezvesti Išbi-Erra leta 2071 — torej deset let pred koncem države tretjega Ura — osamosvojil in je ustanovil novo državo, v kateri je bil Isin glavno mesto; v njej so še dolgo prevladovale sumerske tradicije. V Isinu so s prepisovanjem starih sumerskih napisov rešili pozabe do- * Navedeno po The Cambridge Ancient History 3rd Edition, Vol. I. Part II. 1971 p. 999.' bršen del starejšega sumerskega slovstva. Edzard je sestavil kronološki pregled vladanja vseh 15 vladarjev prve dinastije iz Isina (str. 182), podobno je J. A. Brinkman sestavil pregled 11 vladarjev druge dinastije iz Isina (str. 184). — Lipit-Ištar (1934—1924), peti vladar prve dinastije, je dal sestaviti zakonik še v sumerskem jeziku. Znatne fragmente s prologom in epilogom je Francis R. Steele objavil leta 1948 (in jih je leta 1965 dopolnil Miguel Civil). Najbrž je Lipit-Ištar izdajal zakonske določbe tudi v akadskem jeziku. Sčasoma pa je začela država v Isinu propadati. Njen glavni tekmec, kralj Rim-Sin iz Larse, jo je leta 1793 uničil, ko je osvojil Isin. Od tega uspeha dalje je uvedel svojo novo ero. Ta je bila končana, ko je babilonski kralj Hammurabi leta 1786 osvojil Larso in tako obe bivši prestolnici vključil v svojo Babilonijo. Sam pravi, da je zopet združil razpršeno prebivalstvo Isina. Njegov sin Sam-su-iluna se je moral boriti tudi z upornim Isinom in je končno dal podreti njegovo obzidje. V 19. letu Samsu-ilune (1731) se stari Isin v neki listini zadnjič omenja. Nova doba je napočila za Isin po koncu kasitskega gospodarstva (ok. 1160). Stare zgodovinske tradicije so najbrž tako močno vplivale, da se četrta dinastija, ki je v Babilonu vladala od 1157—1026, označuje kot druga dinastija iz Isina. Prvo dinastijo iz Isina obravnava D. O. Edzard (str. 181—-183), drugo dinastijo pa (v angleščini) J. A. Brinkman (str. 183—189). On ugotavlja, da ni nobenega jasnega dokaza o kaki povezanosti te dinastije z mestom Isinom. Najbolj znan njen vladar je bil Nabu-kudurri-usur (= Nebukadnezar I. [1125 do 1104]), ki je osvobodil Babilonijo elam-skega gospostva; manj srečen pa je bil v bojih z Asirijo. J. A. Brinkman obravnava v svojem prispevku zaporedoma za kronološkim seznamom vladarje druge dinastije, vire, politično zgodovino, politično in socialno organizacijo, kulturno zgodovino (»slovstvo je cvetelo in znanost ni bila zanemarjena« [187]); trgovina se nikoli ne omenja (189). V verstvu se razširja kult boga Marduka (Babilon) in boga Nabuja. V svojem zaključku J. A. Brinkman ugotavlja, da ta dinastija ni imela posebnih uspehov in razen kudurov ni zapustila večjih spomenikov. Pač pa ji je uspelo, da je ohranila enotnost države ter stare kulturne tradicije. Arheološki prispevek h geslu Isin je napisal B. Hrouda (str. 189—192). Dandanes se kraj imenuje Išan Bahrlyät. Oddaljen je okoli 200 km od Bagdada, v zračni črti kakih 35 km od Nippurja (Nuffarja). Kot slabo do- stopen je ostal dolgo neraziskan. Prvi ga je obiskal za nekaj ur v marcu leta 1924 pokojni St. Langdon; v kratkem poskusnem kopanju je naletel na opeke z imenom Ne-bukadnezarja II. Leta 1926 se je R. P. Dougherty ob neki svoji inšpekciji pomudil toliko, da je nabral med drugim tudi predmete iz 3. tisočletja. Končno se je univerza v Miin-chenu odločila, da je v letih 1973—1974 organizirala tri kampanje izkopavanj. V letu 1975/76 je sledila četrta. (Iz AfO 25, 1974/ 1977, str. 220 povzemam, da je leta 1977 bila že peta.) Vse je vodil arheolog B. Hrouda. O uspehih prvih treh izkopavanj je B. Hrouda skupno s sodelavci objavil obširno poročilo v Razpravah Bavarske akademije znanosti.* Izkopavanja v Isinu so odkrila med drugim poleg maloštevilnih ostankov človeških okostij, 33 skeletov psov, ki so bili pokopani okoli leta 1000 pr. n. š. -—■ Najdenih je tudi znatno število popisanih ploščic, ki segajo od predsargonske do novobabilonske dobe. Najbolj pomembno pa je odkritje Egalmah-a, templja boginje Gule. Ker doslejšnja izkopavanja kažejo, da je bil tempelj zgrajen na starejši stavbi, to dokazuje, da je Išbi-Erra izbral za svojo prestolnico že obstoječe mesto, ne pa da bi ga bil on ustanovil. Da je Išan Bahrlyät naslednik antičnega Isina, je dognano šele nekaj let; je pa nekoliko sporno, po čigavi zaslugi. Edzard (str. 181, § 1) trdi, da je dokončno to dokazal J. N. Postgate (Sumer 30, 1974, 207—209); Hrouda pa ima za odločilno domnevo polkovnika K. Stevensona, ki sta jo nekoliko pozneje potrdila na podlagi vtisnjenih žigov na opeki A. T. Clay in S. Langdon. Nadaljnje izkopavanje Isina je pomembno zlasti za to, ker bodo najdbe vsaj nekoliko izpolnile vrzel, ki je nastala v istodobnem Babilonu zaradi zvišanja nivoja talne vode. Po abecednem naključju posega več gesel močno v Palestino, v njeno verstvo in njen zgodovinski razvoj. O tem pričajo gesla o nekaterih kraljih severnega izraelskega in judovskega kraljestva. Tako imajo lastna gesla kralji Jehoram (852—841), Jehu (841—814), Jehojakin (598—597); ta gesla je prispeval M. Weippert, o Jehoahazu pa D. J. Wiseman. — Nadaljnje geslo je Izrael in luda (str. 200 do 208). M. Weippert začenja z razlago obojnega imena, nato jedrnato očrta razvoj od predzgodovinskih začetkov preko osebne unije za * Isin-Isän Bahriyät I. Die Ergebnisse der Ausgrabungen 1973—1974. Bayerische Akademie der Wissenschaften. Philos.-historische Klasse. Abhandlungen. N. F., H. 79. München 1977. časa Davida in Salomona do propada obeh kraljestev. Svoj očrt zaključi s perzijsko dobo. —- Za verstvo je najbolj pomembno geslo lahve (o vokalizacijskih problemih besede prim. str. 249 s) (str. 246—253, M. Weippert). — Za pojem božanstvo v imenih oseb je geslo H. D. O. Edzard podrobneje navaja pri teh staro akadsko, amoritsko in ugaritsko pojmovanje (str. 46—48). Arheološko sta posebno zanimivi gesli: Jeriho (str. 276—278, H. de Costenson) in Jeruzalem (str. 278—281, E. Otto). Jeriho velja za najstarejše mesto sploh. H. de Costenson sledi v glavnem periodizaciji na 14 obdobij, kakor jih je postavila nedavno umrla irska arheologinja Kathleen M. Kenyon v letih 1951—1960. Pri tem datira prvo fazo (Natufian) z okroglo 9000—8000, končuje pa s pozno bronasto dobo ok. 1400—1325. — Tudi E. Otto (str. 279) pričenja s predzgodovinskim Jeruzalemom, ki mu sledi bronasta doba. Za njo pride v Davidovem času izraelski Jeruzalem in končno še mesto, kakor je bilo pod perzijsko nadoblastjo. — W. Rollig je prispeval tudi geslo Joppe (Jaffa) (str. 281 s). Trdi, da se da dokazati, da je bila tam naselbina že od petega tisočletja naprej. Za časa Hiksov je bilo mesto utrjeno, pozneje ga je uničil Ramzes II. in še pozneje pomorska ljudstva ob svojem preseljevanju. Z mitološkega področja je najobsežnejše geslo o ženski boginji (sum.) Inanni/ak. Ištar. Filološko geslo je obdelal C. Wilcke (74 do 87), njene upodobitve pa U. Seidl (87—89). C. Wilcke začenja s pisanjem njenega imena. Ta je konvencionalna, v starejšem času so jo najbrž imenovali Ni n (n) an a ( = gospodarica neba) ali N i n é a n n a (= gospodarica v Eanni, v tempeljskem delu mesta Uruka). V seznamih bogov se pojavlja na odličnem mestu, včasih ali na tretjem (Fara) ali na četrtem mestu (Weidnerjev seznam, AfK. 2, 1924, 1 ss), da omenimo le najstarejša. -— Tudi akadsko ime so prvotno izgovarjali Es-tär. Tabela na str. 78 našteva 23 krajev, v katerih je imela svoje templje. Zastavlja se vprašanje, ali je bila to samo ena boginja ali je bilo več različnih boginj. Vzhodna domišljija si je živo predočevala, kako oblečena gre k Anuju ali v podzemlje. V mitih jo slikajo zdaj kot bojevito, gospodovalno, zdaj kot mlado ženo Dumuzija. Posebni odstavki govore o njenem javnem in zasebnem češčenju in o njenih svečenikih. Znatno krajši arheološki del našteva najprej njena simbola. To sta bila sveženj trstja in (navadno) osmerokraka zvezda. Nato popisuje članek troje vrst njenih antropomorfnih upodobitev (87—89). V tesni zvezi z mitološkimi predstavami je omeniti tudi Errov tali lrrov) epos (166 do 170). Zložil ga je najbrž po letu lUuU js.ab-ti-iii-ivrarduk, ki ima tudi lastno geslo (str, 2.Ü4). On sam se v besedilu na peti plošči (V, 4z) označuje Kot kasir kammi-su Kot avtorja (»povezovalca ali usklajevalca«) svojih plošč, ■trdi, da mu je vsebino bog išum v spanju navdihnil. L). O. Edzard imenuje ep mojstrovino. od besedna, napisanega na petih pioš-Can, sta druga m tretja piosca precej poškodovani. Ep opisuje, kako sta bogova Isum in urrà pripravna tvraiduka, glavno božanstvo v Babilonu, da jima je začasno prepustil svetovno gospostvo, mstal je velik nered, ki se je po rsurnovem prizadevanju končno poiegei in se je tudi lana pomnil. V tej zvezi naj vsaj omenimo geslo o razlikovanju med bogovi dven skupm: igi-gu m Anunnakku (str. 37—44). Pri bumercth poznajo samo poslednjo in sicer le v hterar-mn tekstih. V akadskih virih sta pa obe skupini. Anunnaku so bili predvsem podzemeljski bogovi. 10 razlikovanje govori vedno o skupim, ne o posameznih bogovih, (desio o sumerskem pojmovanju je napisal D. O. Ed-zard, gesio o akadskem razlikovanju pa B. Kienast. Uba omenjata, da gradita na dognanjih svojega učitelja pokojnega A. Ealken-steina (str. i/; 44). iz hetitske mitologije je omeniti kačo lllujanka iz borbe med njo in Tešubom, božanstvom viharja (str. 6Ü s, H. Otten). Med imeni bogov je tudi inšušinak, glavno božanstvo mesta Suz (str. 117—119). Kot majhen vpogled v vsakdanje življenje uvrstimo semkaj še geslo o lovu. S filološke (in zgodovinske) strani ga je obdelal W. Heimpel (str. 235), z arheološke pa L. Triim-pelmann (236—238). W. H. omenja, da isti babilonski samostalnik ba’iru pomeni lahko lovca ali ribiča, hkrati pa opozarja, da tudi beseda sed pomeni v iraški arabščini lov ali pa ribolov. W. H. je svoja izvajanja o lovu tako razvrstil, da najprej (v § 1) govori o kraljevskih lovih, nato (v § 2) pa o poklicnem lovu. V himni v čast sumerskemu kralju Šul-giju (iz Ura 111) se poveličujeta njegov pogum in spretnost, ki jih je pokazal pri lovu na leve, bivole, divje osle in najbrž divje prašiče. Zveri je ubijal s sulico in kolom; zank, pasti, puščic in lokov baje pri tem ni uporabljal. — Asirski kralji od Tiglatpilezar-ja I. (1112—1074) do Šamši-Adada V. (823 do 810) so močno lovili bivole, leve, slone, divje koze, jelene. Ko je Aššur-nasir-pal 11. (883—859) dogradil svojo palačo v Kalahu, je 70.000 povabljenih gostov pogostil med drugim s 500 jeleni in 500 gazelami. Lovske uspehe so uporabljali tudi za prehranjevanje vojaških oddelkov. V Britanskem muzeju v Londonu vidimo na več reliefih upodobljenega Aššurbanipala, ko ubija leve. Poklicni lovec se pojavlja že v Gilgame-ševem epu. Splošno ne vemo o njem mnogo. Lovski prizori so upodobljeni na pečatnikih, večji na reliefih. Arheološki del gesla kratko označuje upodobitve lova, lovsko orožje, vrste lova, lovske parke in rezervate za divjačino, lovske daritve in končuje z naštevanjem lovske divjačine. Kraljevi lov je imel najbrž nekak obredni značaj. Lov so večkrat zaključili z daritvijo v čast Sumu-qanu, lovskemu bogu. Geslo o žuželkah (insektih) je W. Heimpel podrobno obdelal (105—109). V dvojezični zbirki plošč h a r-ra = hubullu je našel 132 vrstic živalskih imen, ki so povečini imena žuželk. Vendar tam ni nobene splošne besede ne za insekte ne za hrošče. Nato W. H. obravnava škodljive žuželke, za njimi kobilice. Našteva prošnje ljudi za pomoč zoper različni mrčes (107). Nato govori o uporabljanju nekaterih žuželk pri prehrani. Žuželke (mravlje, molji) utegnejo napovedovati srečo ah nesrečo. Kratko omenja uporabljanje žuželk v zdravilih ter magičnih pripomočkih, dalje v mitologiji, v primerjavah, v osebnih imenih in umetniških upodobitvah. Geslo o intarzijah (okrasnih barvnih vložkih) je napisal M. C. De Graeve (str. 119—124, v angleščini). Ločeno obravnava obe skupini. Svoja izvajanja osvetljuje s konkretnimi primeri. Pravnega zgodovinarja zanimajo s civilnopravnega področja predvsem gesla: Uku, imit-tu in incest (= krvoskrunstvo). Beseda ilku(m) (53—59, B. Kienast) je izpeljanka od glagola alaku(m) = »hoditi, služiti, opravljati uslužnosti«. Po CAD (= Assyrian Dictionary, Chicago, za črki I in J. 1960, str. 75) pomeni v stari babilonski dobi tisto zemljo, ki jo je kralj prepustil v obdelovanje posameznim ljudem ali skupinam ljudi, nikakor pa ne mestom ali vasem. liku lahko pomeni tudi uslužnosti, ki jih je uživalec moral za to opravljati, lahko pa pomeni tudi delež pridelkov, ki ga je moral oddajati kralju kot odmeno za izkoriščanje prepuščene zemlje. Po svoji velikosti so bila taka zemljišča zelo različna (od 6,5 ha do 19,5 ha in celò do 45,5 ha). Prepuščenega zemljišča uživalec ni smel odsvojiti (redke izjeme našteva § 40 Hammurabijevega zakonika). — V huritskem mestu Nuzi, kjer je bila zemljiška lastnina podedljiva, ni je bilo pa mogoče kupiti, so si pomagali z navideznimi posinovitvami. Odsvojitelj je kupca po- sinovil in mu je kot namišljenemu dediču prepustil zemljišče; od posinovljenca pa je namesto kupnine prejel darilo (qištwn). Bremena ilku(m) od odsvojenega zemljišča je pa moral doslejšnji zavezanec še naprej opravljati. — Ker za ilku ni bilo nobenega sumerskega izraza, sklepamo, da je ta pravni lik nastal v babilonskem pravu. Geslo imittu je obdelal H. Petschow (68 do 73). Ta mnogoznačna beseda pomeni predvsem dajatev (v srebru ali v deležu pridelka ali kot zakupnina združena z obveznostmi obdelovanja; zlasti pri dateljnovih palmah), ki jo uživalec daje za izkoriščanje prepuščenega zemljišča. Kriminalni pojem krvoskrunstva (incesta) je obdelal H. Petschow (str. 144—150). Antični dejanski stan tega delikta primerja z določbami v moderni nemški kazenski zakonodaji. Nato kratko vzporeja njegovo kazensko presojo po Hammurabijevem zakoniku, po hetitskih zakonih ter raznih literarnih tekstih. Presenetljivo je, da je precej zamegljena v kazenskem pravu srednje asirske dobe. Več kakor za civilno in kazensko pravo nudijo pravnemu zgodovinarju gesla, ki posegajo v notranjo državno pravno ureditev. Na prvem mestu je tu omeniti geslo o hetitskih službenih instrukcijah. Obdelal ga je prof. Einar von Schuler (str. 114—117), ki najbolje pozna to materijo, saj je leta 1957 objavil knjigo: Hethitische Dienstanweisungen. AfO. Beiheft 10. Graz (prim. zlasti str. 56—59). V veliki hetitski državi (nekako 1380 do 1200) so hetitski vladarji s posebnimi precej podrobnimi predpisi skušali doseči, da bi visoki državni funkcionarji predvsem ostali njim in Hetitski državi zvesti ter da bi vestno izpolnjevali svoje obveznosti. Posebno poučni so bili predpisi za poveljnika mejnega ozemlja (bèl madgalti). Skrbeti je moral predvsem za javno varnost nasproti sovražni tujini. Obenem je moral doma skrbno nadzirati, da je bilo v posameznih utrjenih mestih vse pripravljeno za obrambo. Vrh tega je moral omogočiti vsakomur, da je na posebni sodni skupščini lahko dosegel svojo pravico. Zanimivo je, da so za taka navodila uporabljali podobne besede, kakor za državne pogodbe. Geslo o intronizaciji je prispeval prof. J. Renger (str. 128—136). Tu ne bi ponavljal vsega, kar je bilo povedano v ZČ 31, 1977, str. 538. J. Renger zasleduje to vprašanje od tretje dinastije v Uru preko starobabilonske prehodne dobe (Isin-Larsa) in stare babilonske dobe do srednje in nove asirske dobe ter ga končuje z novobabilonsko dobo. Splošnih enotnih predpisov ni bilo, pač pa je praksa to vprašanje nekako stalno uredila. Geslo o investituri sta skupno obdelala R. Caplice in W. Heimpel (139—144). Investitura jima pomeni podelitev uradnih insignij tistemu, ki nastopi kako dostojanstvo. Sumerski in akadski viri poznajo investituro vladarja visokih duhovnikov, kraljevih uradnikov in mitološko med bogovi. Najbolj je izpričana prva. Poškodovano besedilo srednjeasirskega rituala povezujejo mnogi z investituro. Pred kraljem odložijo najvišji dvorni uradniki svoje uradne insignije in s tem odložijo svoje funkcije. Kralj jim jih nato vrne. Nekaj podobnega se je vršilo ob novoletnem prazniku v Babilonu. Veliki duhovnik (urigaliu) je odvzel kralju žezlo, prstan, orožje in krono. Udari ga po licu, potegne za ušesa. Ko je kralj zagotovil, da ni krivo ravnal, mu je veliki duhovnik vse insignije vrnil. — Na posebni tabeli (str. 142 s) je za 36 vladarjev (od Eannatuma do Nabonida) povedano, kateremu božanstvu je vladar pripisoval svojo postavitev in katere vladarske insignije je takrat prejel (krono, žezlo ali palico, v Asiriji tudi orožje). Tudi za bogove so potrdili, da so višji opravili investituro za nižje (144). Geslo o insignijah je prispeval J. Krecher (109—114), ki pravilno poudarja, da je glede tega skoro vse precej nejasno. J. Krecher je dalje obdelal tudi geslo »interlinearne bilingve« in drugačne tipe bilin-gev (str. 124—128). Gre za tekste, ki so istočasno ohranjenh v sumerskem in v akadskem jeziku. O bilingvah med vrstami govorimo, kadar je med dvema vrsticama prvotnega besedila uvrščen prevod. Najprej našteva osem raznih tipov, nato govori o notranji strukturi bilingve. Posebno zanimiv je zgodovinski pregled. Sledi odstavek o prevodih in končuje s problemi, nastalimi v pozni stari babilonski dobi. Geslo o itinerarjih (potopisih) je prispeval D. O. Edzard (216—220). Potem ko je podal široko asiriološko opredelitev, navaja najprej konkretne primere: sumerski potopis (najbrž iz Ura III), dva starobabilonska in en hudo poškodovani novoasirski potopis. Kot sestavine v drugih tekstih navaja šest itinerar-jev, končno pa še tri primere iz literarnih tekstov. — Pri Hetitih (H. Otten, str. 220) samostojnih potopisov ni, pač pa so vključeni kot sestavine v oraklih in prazniških tekstih. Geslo o inventarjih (136—139) sta prispevala D. O. Edzard in K. Veenhof. Sumerskega ali akadskega izraza za inventar ni. Obravnavata različne vrste: preprosto naštevanje ali pa sledi za naštevanjem pojasnilo, ki obrazloži popisovanje; včasih je inventar sestavina drugega pravnega posla (prim. li- stino o doti ali podaritvi). Končno je omenjen asirski »lekarniški inventar«. H. Hunger je zgodovinarjem zelo ustregel z geslom »Koledar« (297—303). V Mezopotamiji je negotovost nastajala zaradi računanja po luninih mesecih; tako je dvanajst mesecev pomenilo 354 dni. Po potrebi so vrivali prestopne mesece. Zato smo avtorju hvaležni, da je objavil ustrezne podatke za čas Ura III, za starobabilonsko dobo, za Asirijo, za Eblo, ahamenidsko dobo, Nuzi in Alalah. Precej novih problemov vzbuja geslo Kal-du (Kaldejci) (291—297), ki ga je obdelal W. Orthmann. Kaldejo označuje (291) kot »semitsko prebivalstvo v lužni Babiloniji, o njem govorijo izza začetka 9. stoletja«. Ali so Kaldejci različni od Aramejcev? Virov za to raziskovanje je skrajno malo: samo nekaj osebnih in krajevnih imen je ohranjenih. Imeni Kaldeja in Kaldejci se pojavljata od Aš-šur-nasir-pala II. (883—859) dalje v asirskih kronikah in kraljevskih napisih, pismih in podobno. Vsaj v začetku 7. stoletja so ozemlja Kaldejcev že državice s svojimi mesti, utrdbami in vasmi. Za Senaheriba je bilo 88 utrjenih mest in 820 malih mest. Zanimivo je, da se člani kaldejske dinastije (od Nabo-polassarja do Nabonida, t.j. od 625 do 539) sami nikoli ne imenujejo Kaldejce. Pač pa je v klasični dobi beseda Kaldeja postala sinonimna za Babilonijo. Preko mezopotamskih mej sega geslo »In-dogermani« (90—96). Avtorica, hetitologinja Annelies Kammenhuber se tu bavi ponovno z rekonstrukcijo »praindogermanščine« z upoštevanjem hetitščine kot najstarejšega in-dogermanskega jezika kakor tudi toharščine, znane od 7. stoletja po n. š. Naravnost zunaj prednjeazijskega okvira bralca povede geslo o kulturi v dolini Indusa (96—104), ki ga je obdelal H. Kühne. Gre za primeroma kratko informacijo. Gesli o predzgodovini Irana (151—154) in Iraka (154—158) je prispeval H. I. Nissen. Obakrat začenja z zemljepisnimi in klimatič-nimi razmerami. Iran označuje kot deželo velikih nasprotij v reliefu in klimi; v Iraku pa je pomembno, kako daleč dež dovolj namaka obdelovalno zemljo. Za fazo nabiranja živeža sledi faza njegovega pridelovanja in zgodnjih naselitev. V Iraku pride po letu 3500 doba prvih velemest. Mesto Uruk je bilo leta 3500 še velika posamična naselbina, okoli leta 3200 že velemesto. Doslej smo v zvezi s filološko presojo nekaterih mest (Isin, Ebla, Jeruzalem) upoštevali tudi arheološke vidike. V naslednjih primerih bomo kratko navedli gesla, ki so po svoji vsebini skoro samo arheološko podana Z ozemlja države Urartu, kolikor pripada Sovjetski zvezi, in sicer njeni SS Republiki Armeniji, je iz obravnavanih sešitkov omeniti dvoje pomembnejših najdišč. Prvo tako je Ir(e)buni (ali Er(e)buni) nekdanja urartejska trdnjava na 65 m visokem griču Arin-berdu na robu sedanjega mesta Jerevana. Sistematična izkopavanja vodi od 1950 naprej zelo uspešno K. L. Hovhannisjan po nalogu Akademije znanosti SSR Armenije, od leta 1952 še s sodelovanjem Puškinovega muzeja za upodabljajoče umetnosti v Moskvi in Armenskega varstva spomenikov. (M. Salvini, str. 159—161.) Drugo pomembno najdišče je Jarim Tepe (str. 261—266). Obdelal ga je P. P. Vértesalji. Na vsakem bregu potoka 'Abra so po trije griči. Od teh sta Rauf Munkačev in Nikolaj Ja. Merpert v letih 1969—1976 v osmih kampanjah po naročilu Sovjetske akademije znanosti prekopala zlasti prvi in drugi grič. Od leta 1973 je njuna dognanja dopolnjeval še Nikolaj Bader s svojimi izkopavanji na 2 km oddaljenem griču Sotto. Na griču Jarim Tepe, št. 1 so dognali dvanajst oziroma trinajst plasti. Od prve do sedme plasti je tamkajšnja keramika zelo podobna keramiki iz Hassüne I in II. — Grič Jarim Tepe, št. 2 ima devet plasti, ki (do II ?) pretežno ustrezajo srednji halafski dobi. Pojavljajo se pa tudi nekatere novosti, poleg geometrijskih motivov so to štirilistni cvetovi, malteški križ. V arhitekturi prevladujejo na prvem griču četverokotni stanovanjski prostori, na drugem griču pa so okrogli (tholoi). — Zdi se, da so prvi grič od halafske dobe naprej prebivalci drugega griča uporabljali za pokopališča, vendar so tam v Vili, in VII. plasti ohranjeni sledovi sežiganja, zlasti otrok. Glave odraslih so pokopavali zunaj mestnega obzidja. Prebivalci obeh gričev so bili tudi poljedelci, poleg tega pa predvsem živinorejci. Med obema gričema ni nobene povezave. Pač pa se zdi, da ima šesti grič enako blago iz Hassune, kakor je v prvem. Obratno je na drugem in tretjem griču opaziti mnogo drobcev iz Ha-lafa in Ubaida. Poleg teh naj bodo kratko navedena še nekatera manjša najdišča. Za Iblls, Tell-i (= Vražja razvalina), 80 km južnozahodno od Kermäna v Iranu (str. 20—24) je J. Caldwell leta 1966 dognal osem oziroma devet plasti (od 0 do VIII). Plasti III—0 so istodobne z Ubaidom I—II in zgodnjim Urukom. V prvi plasti so našli grobo, z roko oblikovano, neposlikano in slabo žgano keramiko. Četrta plast se ujema z obdobjem Uruka v Mezopotamiji. V drugi plasti so tako obilni sledovi o topljenju bakra, da M. R. Sarraf domneva, da so izdelke (npr. žeblje) izvažali (21). Vas Ibrahim Bäjis (str. 22 s), okoli 55 km oddaljena od Altin Köprü, je obdana od 440 m dolgega do 5 m visokega obzidja. Poseljena je bila v dobi Ubaida in Halafa. Angle-ško-iraški izkopavalci so odkrili v severno-vzhodnem delu kraja malo svetišče, ki so ga gradili od 9. do konca 7. stoletja v štirih gradbenih fazah. V bližini naselja Ibrah Kahirja je grič z drobci predzgodovinskih obdobij; najpoz-nejši kosi so iz 3. tisočletja. Za splošno orientacijo je jako koristno pregledno geslo o arheološkem stanju v turškem vilajetu Igel z glavnim mestom Mersi-nom. Tabela navaja dvajset najdišč obenem z literaturo in označbo periode (od neolitika do železne dobe) (W. Orthmann, 24—27). Velik hetitski spomenik, ki ga imenujejo Iflatun Pinar, je ohranjen v Pizidiji. Zgrajen je iz velikih kamnov v terasah. Njegova fasada je dolga 7 m, visoka 4,2 m. Odkril ga je W. Hamilton leta 1937 (33—36; Kurt Bit-tel). Geslo Ilica (str. 50, W. Orthmann) se imenuje po enakoimenski vasi v vilajetu Ankari. Izkopavanja na poseljenem severnem griču so leta 1964 ugotovila pet plasti, četrta med njimi je bila starohetitska. -— Južno od vasi je pokopališče. Na njem so v posebnih posodah zbrani pepel in kosti od kakih 130 žarnih grobišč. Poleg grobov pri Osmanka-yasi-ju pri Bogazköy-u je to edini arheološki dokaz, da so na hetitskem območju mrtvece sežigali, kakor o tem poroča besedilo tekstov. Inandik je vas, ki je okoli 109 km severovzhodno od Ankare v severni Notranji Anatoliji. Na griču so ohranjeni ostanki najbrž nekega templja iz starohetitske dobe. Poleg tempeljskega modela in še nekaterih predmetov so tam leta 1966 našli starohetit-sko darilno listino (W. Orthmann, str. 74). Objavil jo je turško in nemško Kemal Balkan. Ankara, 1973. Isma’iläbäd je vas, oddaljena kakih 75 km od Tehuana (P. Calmeyer, str. 193 s). Obdaja jo več gričev z neolitsko, halkolitsko in drugo keramiko. Ing. A. Hakemi je v letih 1958 in 1959 preiskoval vzhodno od vasi grič Mušelan. Ugotovil je tri nivoje s tremi fazami keramike. Geslo o Jahja Tepe, ki se nahaja 225 km južno od Kermäna v Iranu, je prispeval P. Calmeyer (str. 240—244). Ta grič je bil odkrit leta 1967, od leta 1968 naprej ga je C. Lamberg-Karlovsky v sedmih kampanjah izkopaval. Na posebni tabeli na 242. strani je ponazorjeno, kako se posamezne od 19 gradenj v šestih plasteh ujemajo s splošnim razvojem na vzhodu in na zahodu, ki sega od petega tisočletja preko Džemdet Nasrja, železne in ahamenidske do pozne parthske dobe (pred letom 400 po n. š.). Posebnosti tega najdišča se kažejo v slogu valjastih pečatnikov; v ploščah, ki so obojestransko pokrite z reliefi, in v orodju iz kamna. Geslo o Tepe Janik, oddaljenem okoli 30 km od Tabriza v Iranu, je napisal P. P. Vértesalji na str. 258. Izkopavanja angleških arheologov so tam odkrila naselitvene plasti iz poznega neolita, halkolita, iz zgodnje bronaste in železne dobe. Za ta grič so v starejši dobi značilne štirioglate hiše, zgrajene iz opek iz gline, ter okrogle gradnje iz bronaste dobe. Pričajo nam o prostorni razseljenosti pastirskega prebivalstva med gorovjema Taurusom in Zagrosom. Njegovi sledovi segajo od Palestine preko severne Sirije, jugovzhodne Anatolije, severnega Iraka tja do severozahodnega Irana. Geslo o telu al-Jahüdlja, 31 km oddaljenem od Kaira, je napisal S. Mittmann (na str. 244—246). Grki so to mesto, ki je bilo zaradi svoje lege strateško izredno važno, imenovali Nathó, v helenistični dobi pa Le-ontopolis. Tel so odkrili leta 1825, od leta 1880 naprej so tam kopali mnogi sloveči arheologi (Brugsch 1880; Naville in Griffith 1887; Flinders Petrie 1905—1906; du Mesnil du Buisson 1928; Adam 1951—1952) vendar neusklajeno in metodično nezadovoljivo. Najdbe so pomembne predvsem za egiptologe (kipi Ramzesa II. in drugi) ter za judovsko versko zgodovino (okoli leta 160). Ime tela se je ohranilo tudi v označbi posebne keramike. Viktor Korošec Josef Keim-Hans Klumbach, Der römische Schatzfund von Straubing. C. H. Beck’-sche Verlagsbuchhandlung, München 21951. 46 tabel ilustracij. Leta 1950 v Straubingu, rimskem Sor-viodurumu, odkopani rimski »zaklad« je vzbudil pozornost zlasti zavoljo velikega števila rimske paradne oprave, ki je tedaj prišla na dan. Okoliščine in vsebino najdbe je že leta 1951 opisalo poročilo Jos. Keima (MB V 3), ki je zdaj pred nami v drugi izdaji. Najdene predmete je opisal H. Klumbach, ki je drugi izdaji dodal tudi bibliografijo o rimskih paradnih opravah in posebej še o straubinški najdbi. Kaste! Sorviodurum je bil važno rim- sko oporišče, v niem je bila nazadnie stacionirana na Vzhodu rekrutirana prva kanat-ska kohorta lokostrelcev (Cohors I Flavia Canathenorum milliaria sagittariorum — mesto Canatha je bilo v Siriji). Kakšen je bil konec kaštela, ni znano. Najdeni predmeti so ležali pod poveznienim bronastih kotlom, nekdo jih je v naglici skušal spraviti na varno. Med njimi je bilo nekai bronastih kipcev in posodja (20 kosov), predvsem pa bronasta paradna oprava: obrazne maske (8), nanož-nice (5), konjske naglavne zaščitne plošče (8). Naidba je bila zares dragocena, pravi »zaklad«. Dopolnjevalo jo je še nekaj železnih predmetov (orožje, orodje). Pozornost pa vzbuia sorazmerno veliko število bronastih mask. Avtor poročila o naidbi, J. Keim, jih je skušal opredeliti. Ugotovil je dva tipa, enega je označil kot »orientalskega«, drugega kot »helenističnega«. Za prvega je značilna v konico oblikovana, drobno stilizirana pričeska, ki učinkuje dokaj nenavadno. Drugi tip nredstavliajo »klasični« grški obrazi. Keim je bil mnenja, da so bile maske prvega tipa nameniene povelinikom orientalske kohorte, medtem ko nai bi nosili maske drugega tipa rimski povelmiki. V paradni opravi (maska — hkrati čelada —, oklep, nanožnice, naglavna zaščita jezdne živali — vse stilno enotno kovano iz bleščečega brona) so nastopali ob posebnih prazničnih priložnostih, paradah, in vzbuiali garniziji in drugim prebivalcem vtis nadčloveških, božanskih bitij. H. R. Robinson piše v svoiem delu The armour of imperial Pome (London 1975) ob-širneie tudi o rimskih paradnih maskah (ca-valrv sports helmets), ki da so bile velikanskega pomena med podiarmlienimi ljudstvi. Naston konjenice v bleščeči bronasti opravi z negibnimi, hieratično stiliziranimi maskami na prav tako maskiranih koniih ie bil »boli imnresiven kakor še tako spektakularna parada ali voiaška vaja«. Po Arrianu, provin-ciiskem oblastniku pod Hadriianom, edinem rimskem viru o paradnih maskah, pa ugo-tavlia Pobinson še, da so bile v rimski konjenici priliubliene igre (hippika gymnasia) dveh skupin konienikov, od katerih je ena predstavljala Grke, druga Amazonke. Prva je nosila navadne moške maske, druga pa ženske. Tako so prikazovali boj med Grki in Ama-zonkami pred Trojo! Identifikacija obeh tipov straubinških mask je zdaj lažja — maske s čudno pričesko so verjetno predstavljale Amazonke, čemur tudi ustreza ženska fiziognomija. Podobne maske pozna Robinson iz Sirije, Jugoslavije, Romunije, Holandske, Alžira, največ pa z nemškega področja. Jugoslovanski primerek je bilo videti na razstavi v Petronellu (1973): maska ni bronasta, ampak železna, izhaja iz Kostola v Srbiji (Narodni muzej, Beograd); obraz je moški, bradat, z na čelu ravno pristriženimi lasmi Sicer pa prim. še M. Grbič, Dve rimske bronzane maske (Starinar 3—4 [1952________531 199 sl.), dodatno tudi P. Petru, Rimski paradni oklep s Hrušice (Situla 14/15 [1974] 225 sl.) in V. Hoffiller, Rimski oklop za konjsku glavu iz Dalja (Zbornik radova 1 [1951] 93 sl.). Za naše znanje o rimskih maskah, ki so bile v glavnem lončene (prim. najdbe v Mauternu 1936: H. Kenner, Die Masken von Mautern a. d. Donau. Jahreshefte des Österreichischen a, chäologischen Institutes in Wien 38 [1950] Beiheft, stolpci 161 sl.) pomenijo poročila o bronastih (ali železnih) vojaških paradnih maskah-čeladah pomembno dopolnilo. Dobri posnetki (maske en face in v profilu) lepo ponazarjajo opise. Niko Kuret Ch. W. Clairmont s sodelavcema S. H. Auth in V. von Gonrenbach. Excavations at Salona, Yugoslavia (1969—1972), Noves Press (New Jersey 1975) 236 strani in 64 tabel. Pričujoče delo razgrinja rezultate izkopavanj v urbanem delu Salon v letih 1969 do 1972. Je plod sodelovanja med Smithonian Institution in Jugoslovanskim institutom za mednarodno tehnično sodelovanje v Beogradu ter Arheološkim muzejem v Splitu. Knjiga je razdeljena v dvoje velikih poglavij: v prvem je zajeto samo izkopavanje prostora kurije, obrtnega predela centralnega forum-skega prostora in severnega obrobnega dela; kronologija in zgodovinski potek dogodkov v Saloni. V drugem zajetnem poglavju je obdelana materialna kultura: novci, steklo, keramika, oljenke, kamniti artefakti, metalni in koščeni predmeti. Raziskovalce ie vodila želja, da bi dobili kar največ podatkov o samih začetkih Salone ter njenem antičnem razcvetu. Starokrščansko obdobje je sorazmerno dobro poznano (prim. izkopavanja in publikacije F. Buliča, R. Eggersa in E. Dygveja). V kronološkem pregledu je avtor Ch. W. Clairmont podprl datacijo gradbenih faz z najdbami, ki so časovno določljive: keramike tankih sten, terre sigillate in novcev. V poglavju Zgodovina mesta, ki je nekak zaključek rezultatov celotnega raziskovanja, so podani zgodovinski zaključki na osnovi gradbenih faz. Čeprav nekateri domnevajo, da je mesto Salona nastala že kot grška kolonija, je na osnovi teh izkopavanj Clairmont prišel do zaključka, da je bila naseljena Sele v prvi polovici 2. stoletja pr. n. š. In še te najdbe so zaradi kasnejše rimske pozidave zelo redke. Clairmontova I. perioda, ki zajema čas okrog 150 let, tj. čas od 155 pr. n. š. do konca Avgustove dobe — naselitev in utrditev rimskih kolonistov v Koloniji Juliji Marciji Saloni je z arheološkimi dokazi tudi slabo fundirana. Bolj zgovorni so za ta čas zgodovinski viri npr. Cezar in Dio Cassius. Tiberijev uspeh v Tlirskih vojnah od 6 do 9. leta pomeni novo obdobje za Salone. II. perioda sodi v 1. stoletje n. š. in se nadaljuje do Trajanove vlade. lužni grič postane del foruma. Zgrajen je tudi »Capitolium«. V tem času postanejo Salone glavno mesto Dalmacije. To odseva v njeni gradbeni dejavnosti. Mestno jedro s kapitalom, odnosno ves upravni del na forumu je zgrajen v tem času. To potrjujejo tudi najdbe. V III. periodi, nekako v 2. in 3. stoletju nadaljujejo z razširjeno izgradnjo foruma. Obnovili in povečali so kurijo. Vso to povečano gradbeno aktivnost zgovorno podpirajo najdeni grad- beni elementi in freske. Ko postaneio leta 314 Satane »krščansko« mesto, rimski forum kot tak ne živi več. To je Clairmontova IV. perioda. Najdbe so skromne in sodijo še v 4., 5. in celo 6. stoletje, do uničenja Satan 612. leta. Tu je napravil Clairmont napako, ki ni opravičliiva. Kot je splošno znano, so Salono razrušili Avari in Slovani in ne Vandali. V drugem delu je obravnavana izkopana materialna kultura. To je prikazano v glavnem kataloško in deskriptivno ter neenotno, že glede na to, da so posamezne elemente obravnavali različni avtorji CCh. W. Clairmont, V. von Gonzenbach, S. H. Auth in R. H. Brili). Žal poznajo premalo sodobne literature z ostalih antičnih urbanih aglomeracij (npr. Emone) z našega področja, da bi lahko sintetično obravnavali drobno gradivo. Vsekakor je delo pomemben prispevek k poznavanju zgodnejšega obdobja Satane, katera nedvomno zavzema v naši antični arheologiji eno ključnih mest. Irena Sivec-Rajteril FASTI MACEDONIAE DIE REICHSBEAMTEN DER RÖMISCHEN MACEDONIA DER PRINZIPATSEPOCHE ANNA AICHINGER Linz an der Donau Einführendes.......................................................................603 Abkürzungsverzeichnis..............................................................604 Die Statthalter Makedoniens der Prinzipatsepoche...................................607 Nicht unter die Statthalter aufgenommenen Personen (praesides incerti)............ 654 Legati pro praetore................................................................667 Quaestores ....................................................................... 669 Procuratores.......................................................................672 Die Statthalter Makedoniens der Prinzipatsepoche (Index)...........................672 Anmerkungen....................................................................... 674 Zusammenfassung in slowenischer Sprache: Provincialni namestniki v Makedoniji za principata. K upravni zgodovini Makedonije v principatu............................683 Der vorliegende Beitrag will nichts weiter sein als eine kleine Ergänzung zu Th. Sarikakis, Pcoptottot apxovTEg Trj? èrapx£as McocsSovia«;, Teil II, Saloniki 1977. Hat Sarikakis den Schwerpunkt seiner Arbeit auf die Wirksamkeit der römischen Verwaltungsbeamten in seiner Heimat Makedonien gelegt, möchte die Autorin hier mehr auf Spezialfragen der Prosopographie eingehen, so etwa auf Analysen des cursus honorum, Identifizierungs- und Datierungsprobleme. Die Arbeit beruht auf einer Dissertation, die 1976-77 am Althistorischen Institut der Universität Wien erarbeitet und im Wintersemester 1977/78 approbiert wurde. Die Dissertation wurde aktualisiert und völlig umgearbeitet, wobei bekannte und feststehende Fakten eine starke Kürzung erfuhren, strittige Probleme oder etwaige neue Überlegungen jedoch ausführlicher belassen wurden. In Anlehnung an die meisten modernen Provinzialfasten wurden nur die Statthalter ausführlich dargestellt, die sonstigen Beamten lediglich in tabellarischer Anordnung vorgeführt. Um dem Benützer zeitraubendes Nachschlagen zu ersparen, werden die Quellen — gegebenenfalls in gekürzter Form — beigegeben. Bei den Literaturangaben zu den einzelnen Statthaltern werden jene Fasten Makedoniens nicht angeführt, die nur Namenslisten ohne Text bieten. Es handelt sich hierbei um folgende Arbeiten (Reihung chronologisch): Arbeit Enthält H. Gaebler, Die antiken Münzen von Makedonia und Paionia, Berlin 1906, S. 6—8 Reichsbeamte der Republik und Kaiserzeit F. Geyer, RE 14 (1928), 764 f. s. v. Makedonia Statthalter der Republik und Kaiserzeit (Auszug aus Gaebler, s. o.) D. Kanatsulis, Ttrcopia Trjc; MaxcSoviaq p-éxpu 'toü MsyaLou Kwva-rav-rivou, Saloniki 1964, S. 174—176 Reichsbeamte der Republik und Kaiserzeit H.-G. Pflaum, Remarques sur le changement de Statut administratif de la province de Judée, Isr. Expl. Journ. 19 (1969), S. 227—29 = erweiterte Fassung von REL 43 (1965), S. 139—141 Statthalter senatorischen Ranges der Prinzipatsepoche W. Eck, Über die prätorischen Prokonsulate in der Kaiserzeit, Zephyrus 23/24 (1972/73), S. 240—243 Statthalter senatorischen Ranges der Prinzipatsepoche A bkiirzungsverzeichnis Neben den Abkürzungen antiker Autoren und Werke nach dem »Thesaurus linguae Latinae« und jenen von Zeitschriften und Serien nach der »Année philologique« werden noch folgende Abkürzungen verwendet: Alföldy, Fasti Hisp. G. Alföldy, Fasti Hispanienses. Senator. Reichsbeamte u. Offiziere in den span. Provinzen des röm. Reiches von Augustus bis Diokletian. Wiesbaden 1969. Alföldy, Legionslegaten G. Alföldy, Die Legionslegaten der römischen Rheinarmeen. (Epigraph. Studien. 3.) Köln 1967. Alföldy, Senatorenstand G. Alföldy, Konsulat und Senatorenstand unter den Antoninen. Prosopograph. Untersuchungen zur senator. Führungschicht. (Antiquitas. 1, 27.) Bonn 1977. Aufstieg und Niedergang der römischen Welt. Geschichte u. Kultur Roms im Spiegel d. neueren Forschung. Hrsg. v. Hildegard Tem-porini. Berlin 1972 ff. G. Barbieri, L’albo senatorio da Settimio Severo a Carino (193— 285). (Studi pubbl. dall’ist. ital. per la storia antica. 6.) Roma 1952. A. Betz, Untersuchungen zur Militärgeschichte der römischen Provinz Dalmatien. (Abh. des arch.-epigr. Sem. d. Univ. Wien. N.F. 3.) Baden b. Wien 1938. F. Bücheier, Carmina Latina epigraphica. (Anthologia Latina. 2.) 3 Bde. Leipzig 1895—1926. The Cambridge Ancient History. Ed. by J. B. Bury (u. a.) Bd 7 ff. Cambridge 1928 ff. Corpus inscriptionum Graecarum. Ed. A. Boeckh (u. a.) 4 Bde. Berlin 1828—77. Corpus inscriptionum Latinarum. Consilio & auct. Acad, litterar. Borussicae editum. Leipzig, Berlin 1862 ff. P. Collart, Philippes, ville de Macedoine. Paris 1937. ANRW Barbieri, Albo Betz, Unters. Bücheier, CLE CAH CIG CIL Collart, Philippes Corbier, Aerarium M. Corbier, L’aerarium Saturni et l’aerarium militare. Administration et prosopographie sénatoriale. (Coll, de l’Ecole Frangaise de Rome. 24.) Rome 1974. Degrassi, FC A. Degrassi, 1 fasti consolari dell’impero romano dal 30 av. Cr. al 613 d. Cr. (Sussidi eruditi. 3.) Roma 1952. Deininger, Provinziallandtage J. Deininger, Die Provinziallandtage der römischen Kaiserzeit von Augustus bis zum Ende des 3. Jh. n. Chr. (Vestigia. 6.) München, Berlin 1965. Dess. H. Dessau, Inscriptiones Latinae selectae. 3 Bde (in 5 Teilen). Berlin 1892—1910. Devijver, Pros. mil. eq. H. Devijver, Prosopographia militiarum equestrium quae fuerunt ab Augusto ad Gallienum. (Symbolae. A, 3.) Leuven 1976 ff. Dobó, Pannon. A. Dobó, Die Verwaltung der römischen Provinz Pannonien von Augustus bis Diocletianus. Amsterdam 1968. Domaszewski, RO2 A. v. Domaszewski, Die Rangordnung des römischen Heeres. 2. Aufl. bearb. v. B. Dobson. Nachdr. Köln, Graz 1967. Eck, Senatoren W. Eck, Senatoren von Vespasian bis Hadrian. Prosopograph. Untersuchungen mit Einschluß d. Jahres- u. Provinzialfasten d. Statthalter. (Vestigia. 13.) München 1970. RE Ephemeris epigraphica. Corporis inscriptionum Latinarum supplementum, ed. iussu Instituti archaeolog. Romani. 9 Bde. Berlin 1872—1913. Fitz, Moesia inf. J. Fitz, Die Laufbahn der Statthalter in der römischen Provinz Moesia inferior. Weimar 1966. Fitz, Pannon. inf. J. Fitz, Legati Augusti pro praetore Pannoniae inferioris. (Acta antiqua Acad. scient. Hungar. 11.) Budapest 1963. Fitz, Pannon. sup. J. Fitz, Legati legionum Pannoniae superioris. (Acta antiqua Acad. scient. Hungar. 9.) Budapest 1961. Fraser, Samothrace P. M. Fraser, The inscriptions of stone. (Samothrace. Excav. conducted by the Inst, of fine arts of New York Univ. 2, 1.) New York 1960. Gordon, Album A. E. Gordon in collab. w. J. S. Gordon, Album of the dated Latin inscriptions. 4 Bde. Berkeley 1958—65. Groag, Achaia E. Groag, Die römischen Reichsbeamten von Achaia bis auf Diokletian. (Schriften d. Balkankomm. Antiquar. Abt. 9.) Baden b. Wien 1939. Grosso, Commodo Jagenteufel, Dalmatia F. Grosso, La lotta politica al tempo di Commodo. Torino 1964. A. Jagenteufel, Die Statthalter der römischen Provinz Dalmatia von Augustus bis Diokletian. (Schriften d. Balkankomm. Antiquar. Abt. 12.) Baden b. Wien 1958. IG Inscriptiones Graecae. Consilio & auct. Acad. litterar. Borussicae (ed. minor: Acad. scientiar. Germaniae) ed. Berlin 1873 ff. IGBulg G. Mihailov, Inscriptiones Graecae in Bulgaria repertae. (Acad. litt. Bulg. Inst, archaeolog. Ser. epigraph. 2. 5. 6. 7. 9.) 4 Bde. Sofia 1956—70. IGR Inscriptiones Graecae ad res Romanae pertinentes. Ed. R. Cagnat u. a.). Voi. 1. 3. 4 (in 22 Teilen). Paris 1906—28. 1.1. Inscriptiones Italiae. Academiae Italicae consociatae edd. Rom 1931 ff. ILA R. Cagnat & A. Merlin, Inscriptions latines d’Afrique (Tripolitaine, Tunisie, Maroc). Paris 1923. IL Alg St. Gsell & H.-G. Pflaum, Inscriptions latines de l’Algérie. 2 Bde. Paris 1922—57. I LT A. Merlin, Inscriptions latines de la Tunisie. Paris 1944. Kanatsulis, Prosopogr. De Laet, Senat Lambrechts, Senat 1 Lambrechts, Sénat II Le Bas-Waddington, Voyages Magie, Asia Minor MAMA Marquardt, Staatsverw.2 Mommsen, StR3 Petersen, Verwaltg Mak. Pflaum, Carrières Pflaum, Procurateurs Philippson-Kirsten, GrLK PIRI PIR2 PLRE RE Reidinger, Pannon. Ruggiero, Diz. Sarikakis, Archontes Schumacher, Priesterkoll. SEG D. Kanatsulis, MaxsSovi'f) 7tpocrcoTOYpaq>ia.. Saloniki 1955. S. J. de Laet, De samenstelling van den romeinschen senaat ge-durende de eerste eeuw van het principaat (28 v. Chr—68 na Chr.). (Rijksuniversiteit te Gent, Werken uitgeven door de faculteit van de wijsbegeerte en letteren. 92.) Antwerpen, ’s Gravenhage 1941. P. Lambrechts, La composition du sénat romain de l’accession au tröne d’Hadrien à la mort de Commode (117—192). (Ib. 79.) Antwerpen, Paris, ’s Gravenhage 1936. P. Lambrechts, La composition du sénat romain de Septime Sévère à Dioclétien. (Dissertationes Pannonicae. 1, 8.) Budapest 1937. Ph. LeBas & W. H. Waddington, Voyages archéologiques en Grèce et en Asie Mineure. [Abt. II:] Inscriptions grecques et latines. T 1—3. Paris 1847—77. D. Magie, Roman rule in Asia Minor to the end of the third century after Chr. 2 Bde. Princeton, N. J. 1950. Monumenta Asiae minoris antiqua. Publications of the American Soc. for archaeolog. research in Asia Minor. Manchester 1928 ff. J. Marquardt, Römische Staatsverwaltung. 2. Aufl. 3 Bde. Leipzig 1881—85. Th. Mommsen, Römisches Staatsrecht. 3. Aufl. 3 Bde. Nachdr Graz 1952. L. Petersen, Zur Verwaltung der Provinz Macedonia unter Trajan und Hadrian, in: Actes du 1er congrès international des études balcaniques et sud-est européennes. 2. Sofia 1964. S. 155—162. H.-G. Pflaum, Les carrières procuratoriennes équestres sous le Haut-Empire romain. 4 Bde. Paris 1960—61. H.-G. Pflaum, Les procurateurs équestres sous le Haut-Empire romain. Paris 1950. A. Philippson & E. Kirsten, Die griechischen Landschaften; eine Landeskunde. Frankfurt/M. 1950 ff. Prosopographia imperii Romani saec. I. IL III. Ed. E. Klebs (u. a.) 3 Bde. Berlin 1897—98. Prosopographia imperii Romani saec. I. IL III. 2. Aufl. Ed. E. Groag (u. a.) Berlin 1933 ff. A. H. M. Jones & J. R. Martindale & J. Morris, The prosopography of the Later Roman Empire. T. I: A. D. 260—395. Cambridge 1970. . Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft. Neue Bearb. hrsg. v. Georg Wissowa (u. a.). Stuttgart 1893 ff. W. Reidinger, Die Statthalter des ungeteilten Pannonien und Oberpannoniens von Augustus bis Diokletian. (Antiquitas. 1, 2.) Bonn 1956. E. de Ruggiero, Dizionario epigrafico di antichità romane. Roma 1895 ff. Th. Sarikakis, Pestatoi òipxovTEq Tqq èitapxiaq MaxsSovias-. I: 148 v. Chr. — 27 v. Chr. — II: 27 v. Chr.—284 n. Chr. Saloniki 1971—77. . L. Schumacher, Prosopographische Untersuchungen zur Besetzung der vier hohen römischen Priesterkollegien im Zeitalter der Antonine und der Severer (96—235 n. Chr.). (Diss.) Mainz 1973. Supplementum epigraphicum Graecum. Ed. J. J. Hondius (u. a.) Leiden 1921 ff. Serta Hoffììl. Stein, Daziai Stein, Moesien Stein, Prüf. v. Ägypten Stein, Ritterstand Stein, Thracia Serta Hoffilleriana. Commentationes gratulatorias V. Hoffiler sexagenario obtulerunt collegae ... (= Vjesnik Hrvatskoga arheološkoga društva. 18/21 — 1937/40.) Zagreb 1940. A. Stein, Die Reichsbeamten von Dazien. (Dissertationes Pannonicae. 1, 12.) Budapest 1944. A. Stein, Die Legaten von Moesien. (Dissertationes Pannonicae. 1, 11.) Budapest 1940. A. Stein, Die Präfekten von Ägypten in der römischen Kaiserzeit. (Dissertationes Bernenses. 1, 1.) Bern 1950. A. Stein, Der römische Ritterstand. (Münchener Beiträge zur Papyrusforschung. 10.) München 1927. A. Stein, Römische Reichsbeamte der Provinz Thracia. Sarajevo 1920. Syme, Tacitus R. Syme, Tacitus. 2 Bde. Oxford 1958. TAM Tituli Asiae minoris. Wien 1901 ff. Thomasson, Laterculi 23 Benedictus Thomae f., Laterculi praesidum. Fase. 23: Macedonia. Göteborg 1976. Thomasson, Nordafrika B.-E. Thomasson, Die Statthalter der römischen Provinzen Nordafrikas von Augustus bis Diocletianus. (Acta instituti Romani regni Sueciae. Ser. in 8°. 9, 1. 2.) 2 Bde. Lund 1960. Thomasson, SPQR Benedictus Thomae p. p., Senatores procuratoresque Romani... Göteborg 1975. Unger, De censibus J. Unger, De censibus provinciarum Romanarum. (Leipziger Studi- en zur dass. Philologie. 10.) Leipzig 1887. Winkler, Noricum G. Winkler, Die Reichsbeamten von Noricum und ihr Personal. (SbWien 261, 2.) Wien 1969. A. DIE STATTHALTER MAKEDONIENS DER PRINZIPATSEPOCHE 1. M. Primus äpxtov ca. 24/23 v. Chr. Dio 54, 3, 2 (z. J. 22 v. Chr.): Màpxou -ré Ttvoq IIp([xou ai-uav exovToq öti tt]<; MaxeSovCaq òtpxwv ’OSpüomq ènioXéinqo'E, %ai XÉYOVTOg tote [lèv tr toü Auyoüctou TOTè Sè tr MapxéLXou yvcI>[1r toüto TOTtotRxéveu, Eg te tò SixaffTRptov GttiTcro&Y" YeXto? ■JjXÖE (sc. ó AÖYouffTOg), xat èraptOTRMq urtò toü utpgctryoü eì Tcpocrà^Eiiv ot rtoXsiiRam, E^apvoq èy^veto. PIR1 P 697 R. Hanslik, RE 22 (1954), 1996 s. v. Primus Nr 3 R. Hanslik, Rh. Mus. N. F. 96 (1953), 282 ff. Sarikakis, Archontes II 24 ff. Thomasson, Laterculi 23, 2 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 1226 De Laet, Senat Nr 304 Wie bei den meisten Statthaltern Makedoniens der augusteischen Zeit ist es auch bei M. Primus unsicher, in welcher amtlichen Stellung er Makedonien verwaltete, ob als proconsul oder als legatus Augusti pro praetore. Von manchen Forschern wird sogar eine Verbindung beider Funktionen für möglich gehalten, doch gibt es bei näherer Betrachtung der Personen jenes Zeitabschnitts kein einziges absolut gesichertes Zeugnis für einen derartigen Fall.1 M. Primus, der von unserer einzigen Quelle Dio nur als Òcpxcuv bezeichnet wird, führte einen Feldzug gegen die thrakischen Odrysen.2 Die Natur seines Einsatzes spräche also für das Amt eines kaiserlichen Legaten, dagegen allerdings, daß er diesen Feldzug ohne Wissen Augustus’ vom Zaun gebrochen hatte und deswegen angeklagt und wohl auch verurteilt wurde. Ob dieser Prozeß — wie von Dio angegeben — im Jahr 22 v. Chr. stattfand oder — auf Grund einer fragmentierten Eintragung in den Fasti Capitolini — schon im Jahr 23 v. Chr. ist nicht mit absoluter Sicherheit zu entscheiden, doch dürfte die Datierung nach Dio die größere Wahrscheinlichkeit besitzen.3 Primus’ Einsatz in Makedonien, der sich vielleicht auch in Münzprägungen manifestiert,4 könnte etwa in die Jahre 24/23 v. Chr. fallen. 2. M. Lollius leg Aug. pr. pr.? zw. 20 u. 18 v. Chr. 1. Dio 54, 20, 3 (z. J. 16 v. Chr.): Iv te tt) ©paxr) ttpo-cspov piv Mäpxoi; AóWaoi; Biiacrouc; xaTEffxpétJjaTo, ETtEt-ra Se ... 2. P. Collart, BCH 56 (1932), 207 = AE 1933, 85 (Philippi): M. Lollio M. f. Volt. 3. IG II/III2 4139 (Athen): tj ßouLr) [ Màpxov AóLLto[v] | apE-rpi; evex[^ oöv outó<; te (BouLoY V 446 R. Hanslik, RE 9 A (1961), 119 f. s. v. Vinicius Nr 8 R. Syme, Historia 11 (1962), 149; JRS 35 (1945), 110; 24 (1934), 125 ff. Stein, Moesien 13. 16 Sarikakis, Archontes li 37 ff. Thomasson, Laterculi 23, 2 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 1090 De Laet, Senat Nr 419 P. Vinicius ist nicht nur durch Velleius als dessen militärischer Vorgesetzter in Thrakien-Makedonien bezeugt, als er dort Militärtribun war, sondern auch durch obige fragmentierte Inschrift aus der pontischen Stadt Kallatis. Nach der neuesten und wohl auch einleuchtendsten Ergänzung durch J. H. Oliver war Vinicius ['itpeffßEU'rai; xal àvTi]aTpàTaY05, also legatus (Augusti) pro praetore Die Datierung der makedonisch-thrakischen Mission ist nur annähernd möglich. Velleius liefert einen terminus ante quem durch das Jahr 1 v. Chr., als er C. Caesar auf dessen Orientreise begleitete. Eine weitere Differenzierung bietet die Erwähnung des P. Silius, der nach Vinicius als Inhaber der gleichen Funktion angeführt wird und der auch das Konsulat ein Jahr später als dieser bekleidet hat. Somit steht zwar die relative Reihung der beiden Statthalter fest, nicht aber die absolute Datierung. Auf jeden Fall bekleidete Vinicius sein Amt als Prätorier, da er das Konsulat erst 2 n. Chr. erlangte. c. h.: leg. (Aug.) pr. pr. in Thracia Macedoniaque 3—2 v. Chr. ? cos. ord. 2 n. Chr. procas. Asiae ca. 8/9 n. Chr. 6. P. Silius leg. Aug. pr. pr. ? ca. 2—1 v. Chr. Veli. 2, 101, 3: quod spectaculum ... tribuno militum mihi visere contigit: quem militiae gradum ante sub patre tuo, M. Vinici, et P. Silio auspicatus in Thracia Macedoniaque, . .. PIR1 S 506 A. Nagl, RE 3 A (1927), 72 ff. s. v. Silius Nr 9 Sarikakis, Archontes II 40 Thomasson, Laterculi 23, 3 Kanatsulis, Prosopogr. Nr. 1301 De Laet, Senat Nr 352 Die gleiche Velleiusstelle wie vorher für P. Vinicius dient auch für P. Silius als Quelle. Silius hat offenbar sein Amt unmittelbar nach Vinicius innegehabt, wie er auch das Konsulat ein Jahr später als Vinicius, 3 n. Chr., erreichte. Da der terminus ante quem 1 v. Chr. — Beginn der Orientreise C. Caesars — auch für Silius gilt, könnte man seine thrakisch-makedo-nische Mission etwa 2—1 c. Chr. ansetzen. Für ihn ist zum Unterschied von seinem Vorgänger kein inschriftliches Zeugnis erhaltenes scheint aber am besten zu sein, auch für Silius den Rang eines legatus Augusti pro praetore anzunehmen, wie er für Vinicius tatsächlich bezeugt ist. c. h.: (leg. Aug. pr. pr. ?) in Thracia Macedoniaque 2—1 v. Chr. ? cos. suff. 3 n- Chr ? 7. Sex. Aelius Catus procos. zwischen 2 u. 13 n. Chr. 1. Strah. 7, 3, 10 (p. 303 C.): eti yàp Ècpqp,wv ADacx; Konroc; ptET(j>xW£v ex t-qc TiEpaiac; tov ’To-xpou xévte puptaSa^ oxjijuxtwv napà twv Tetwv ... eì<; tt]v ©paxqv. 2. B. Merritt, Hesperia 32 (1963), 37 Nr 34 = SEG 21 (1965), 769 = J. H. Oliver GRBSt 6 (1965), 52 f. = AE 1966, 379 = SEG 22 (1967), 158 (Athen): ’A]pr)ou pmxyou ßouXq | Sé^tov A’Oao]v Ktrcov [------------------1-----■ — àv]&u7ta[xov MaxsSovta«; àpEjxfi^ ev]exa xai E[ùvo(ag-]. PIR1 A 157 P. v. Rohden, RE 1 (1893), 491 s. v. Aelius Nr 35 E. Groag, RE Suppi. 1 (1903), 13 s. v. Aelius Nr 34 a u. 35 A. v. Premerstein, Ojh 1 (1898) Beibl. 156 f.; 29 (1934), 70 ff. C. Patsch, SbWien 214/1 (1933), 114. 122 R. Syme, JRS 24 (1934), 126 ff. Stein, Moesien 17 Sarikakis, Archontes II 40 ff. Thomasson, Laterculi 23, 3 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 31 + add. 182 De Laet, Senat Nr 7 Nach obigem Zeugnis Strabons (Nr 1) dürfte die Ergänzung des Namens in dem Inschriftfragment aus Athen (Nr 2) wohl gesichert sein.16 Unsicher, je letztlich undurchführbar erweist sich jedoch jede Ergänzung von Ende Z. 2/Anfang Z. 3 dieser Inschrift, denn in Z. 3 steht lediglich das Wort [txvjdöxatrov] fest; alles Weitere wäre bloße Spekulation, die durch Quellenmaterial nicht gestützt werden kann und daher aus methodischen Gründen abzulehnen ist.11 Die Datierung von Catus’ Statthalterschaft bzw. seiner von Strabon bezeugten Umsiedlungsaktion von 50.000 Geten (= Dakern) stößt auf große Schwierigkeiten und hat zu den verschiedensten Ergebnissen geführt;18 die Zeitspanne reicht Von 2 n. Chr. bis 13 n. Chr. Auch die Prosopographie vermag wenig zu ihrer Einengung beizutragen, da nicht zu entscheiden ist, ob Catus, der im Jahr 4 n. Chr. das Konsulat bekleidet hat, vor oder nach dem Konsulat auf dem Balkan eingesetzt war. Lediglich im zweiten Fall könnte man die Jahre 4—8 n. Chr. ausklammern, da laut Verfügung des Augustus mindestens fünf Jahre zwischen Bekleidung von Konsulat (bzw. Prätur) und einem folgenden Prokonsulat liegen mußten.19 Vielleicht hat tatsächlich eine Datierung zwischen 9 und 13 n. Chr. die etwas größere Wahrscheinlichkeit, da die Verpflanzung von 50.000 Dakern auf einen gewissen Abschluß vorausgegangener Kämpfe hinzudeuten scheint, wie sie etwa in RgdA 30 anklingen. procos. Macedoniae cos. orđ. zw. 2 u. 13 n. Chr. 4 n. Chr. 9 8. Sex. Pompeius procos. ? 8/9 n. Chr. 1. Ov. Pont. 4, 1, 1 f.: accipe, Pompei, deductum carmen ab illo, debitor est vitae qui tibi, Sexte, suae. 2. Ebd. 4, 5, 33 f.: te sibi, cum fugeret, memori solet ore referre barbariae tutas exhibuisse vias. 3. IG II/TII2 4171 (Athen): r) ßouXf'f) t)] [’Apr)o]u Tcriyou | xai 6 [5]f)[xoL<; 2]ć^tov I nopnri[i]ov [àvdjwta-rov | àp£Tfj<; [ev]exev. PIR' P 450 R. Hanslik, RE 21 (1952), 2265 ff. s. v. Pompeius Nr 62 Groag, Achaia 19 H. Froesch, Ovids Epistulae ex Ponto ... (Diss. Bonn 1968) 90 ff. A. v. Premerstein, ÖJh 1 (1898) Beibl. 193 C. Patsch, SbWien 214/1 (1933), 177. 156 Sarikakis, Archontes II 43 ff. Thomasson, Laterculi 23, 3 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 1171 De Laet, Senat Nr 296 Vier seiner epistolae ex Ponto (4, 1. 4. 5. 15) richtete Ovid an Sex. Pompeius, in denen er ihn als Gönner, ja Lebensretter preist. Pompeius hat nicht nur auf Ovids Reise ins Exil dem Dichter »die Wege sicher gemacht«, sondern ihn offenbar auch noch während seines Aufenthalts in Tomi nach Kräften unterstützt. Die Frage, ob dies Pompeius als Statthalter Makedoniens oder nur als reicher Privatmann mit Besitzungen auf der Balkanhalbinsel getan hat, kann nicht mit absoluter Sicherheit beantwortet werden; man könnte jedoch eine amtliche Stellung Pompeius’ für wahrscheinlicher halten. Hierfür scheint nicht nur die Formulierung barbariae tutas exhibuisse vias zu sprechen, da man sich ansonsten eine Privatmiliz des reichen Grundbesitzers vorstellen müßte, sondern auch die oben angeführte Athener Inschrift, die sich wohl doch eher auf Pompeius als makedonischen Statthalter beziehen läßt als auf den späteren proconsul Asiae, als der er in tiberianischer Zeit bezeugt ist.-0 Pompeius bekleidete im Jahr 14 n. Chr. das eponyme Konsulat; bei Annahme einer Statthalterschaft von Makedonien hätte er diese also als Prätorier innegehabt. c. h.: procos, prov. Macedoniae? cos. ord. procos, prov. Asiae 8/9 n. Chr. 14 n. Chr. zw. 27 u. 30 n. Chr. *................ procos. zw. 27 v. Chr. u. 14 n. Chr. IG X 2, 31 (Thessalonike):-----------------BOSA--------------| à[v]diSmT0<;-----------. i Xa-ropiaq ìtot)<7[ev tòv] | Kaicrapo^ va[óv], | 5 ètiì irpéwp xaì àywvtodÉTou Aù]ko-xpàTopoq Katera[poq 0eoO] | uìoù Scßacr { ßaa} to[0---------------]| (In den restlichen Zn. 8—23 werden die Namen von Priestern und Agonotheten, Politarchen des Stadtquaestors und des Architekten aufgezählt.) Ch. Edson, Harvard Studies in dass. phil. 51 (1940), 128 f. Sarikakis, Archontes II 23 f. Thomasson, Laterculi 23, 3 Zeile 1 obiger fragmentierter Inschrift läßt nur noch den Namensrest--------------ßO- SA — —-----eines makedonischen Prokonsuls erkennen, der sich den Bau eines Caesartempels angelegen sein ließ. Eine Ergänzung seines Namens ist ebensowenig möglich wie eine nähere Datierung als »augusteische Zeit«; doch ist wenigstens diese Datierung gesichert durch t. p. q. beziehungsweise t. a. q., denn der Kaiser heißt bereits Augustus und wird andrerseits noch nicht als divus bezeichnet. 10. C. Poppaeus Sabinus leg. Aug. pr. pr. Moesiae, Macedoniae, // Achaiae 15—35 n. Chr. 1. Tac. ann. 1, 80, 1 (z. J. 15 n. Chr.): prorogatur Poppaeo Sabino provincia Moesia additis Achaia ac Macedonia. 2. Ebd. 5, 10, 2 (z. J. 31 n. Chr.): .... auditum id Poppaeo Sabino: is Macedoniae tum intentus Achaiam quoque curabat. 3. Ebd. 6, 39, 3 (z. J. 35 n. Chr.): fine anni Poppaeus Sabinus concessit vita ... maximis . .. provinciis per quattuor et viginti annos inpositus . . . 4. Dio 58, 25, 4 (z. J. 35 n. Chr.): IlojzizaZoc 5è Zaßivcc T'r)c te Mucriac èxarépa? xaì. xpocÉTt xaì, xfic, MaxsSoviac; ic èxeIvo toù XP°V0’J ttapà itàaav wp eìxeìv Tßv toù Ttßsptou àpx^v TfiYEirovEucat;, ■ ■ • PIR1 P 627 R. Hanslik, RE 22 (1953), 82 ff. s. v. Poppaeus Nr 1 Groag, Achaia 23 f. Stein, Moesien 18 ff. Sarikakis, Archontes II 47 ff. Thomasson, Laterculi 23, 4 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 1208 De Laet, Senat Nr 301 Tiberius richtete im Jahr 15 n. Chr. ein Generalkommando über den ganzen Balkanraum ein. Zu diesem Zweck entzog er nicht nur Macedonia und Achaia der Verwaltung durch den Senat, sondern wandelte auch den moesischen Militärdistrikt in eine Provinz im eigentlichen Sinne um. Dadurch ergab sich zwangsläufig eine Schwerpunktverschiebung, die auch aus obiger Tacitus-Stelle Nr 1 deutlich wird: Moesien — wiewohl eben erst als Provinz geschaffen — hatte wegen seiner starken Truppenverbände bereits die Führerrolle inne; dieser neuen Provinz war nicht nur Achaia, sondern auch das traditionsreiche Makedonien untergeordnet. Das neue Gesamtkommando wurde mit dem Konsular Poppaeus Sabinus besetzt, einem tüchtigen Offizier, der vorher als Legat im moesischen Militärdistrikt eingesetzt gewesen war. Er bewährte sich nun als Generalgouverneur in mehreren Feldzügen gegen die Thraker und erhielt dafür im Jahr 26 die Triumphalinsignien. Nicht weniger als 20 Jahre lang — bis zu seinem Tod i. J. 35 — hatte Sabinus dieses hohe Kommando inne. Während für Moesien Unterlegaten prätorischen Ranges bezeugt sind, scheinen ihm Macedonia und Achaia unmittelbar unterstanden zu haben. c. h.: cos. ord. 9 n. Chr. leg. Aug. (exercitus Moesiaci) 11/12—14/15 leg. Aug. pr. pr. prow. Moesiae, Macedoniae, Achaiae 15—35 11. P. Memmius Regulus leg. Auggg. pr. pr. Moesiae, Macedoniae, Achaiae 35—44 ? 1. Dio 58, 25, 5 (z. J. 35 n. Chr.): xcct aùxàv (nomtatov Eocßivov) è PriYouXo? ètti toù; aÙToii; SieSé^ccTO- xaì yàp È MaxeSovia, tbg Sé -uvee (paci, xaì r) ’Axat'a àxXlflpWTÌ. (Ob) TCpOO-CTfZCCTOVTO. 2. G. P. Oikonomos, ’Eraypacpai -rfieg MaxESovtag- I (1915), 31 Nr 51 = AE 1915, 114 (Dion): [P.Me]mmio | [P. /.] Regul[o [ cos.], VlIvi[ro \ epulon]ì, soda[li j 6 Augusta]li, fr. j [Arv.] 3. B. Josifovska, Živa ant. 9 (1959), 285 ff = SEG 19 (1963), 438 (Idomenai ?) 'H tcóXk; xa[ì,] oi I ffUiiTcpayp.[a]]Tr£uóp,£voi | 'Pwpmob |5 II. Méppitov | 'Pf)yXov itp£(r|ßEUTT]v Tt. KXau|S(ou [K]aiffapo(; | Eeßaa-coO r£p|10p,avbxoö àvT[b]|cn:pàT:T|Yov. 4. I. Turatsoglu, ’Appaia MaxESovia II (1977), 486 ff. (Beroia):--------------------------- awv üewv £YY0vw, BEpotodwv T) x[ai, oi ÈY^XT'nyijvoi. 'Pwpaioi Stéitov-toi; tfiv £~apx£tav n.? MEppiou ? Ppy^ou ? TipElcrßEUToO TißEpiou KXauSiou Kaitrapoi; SEßaaf-roö FEppavLxoO | av-ziaxpa.-z-qyou. 5b’ Èrap,£EiYrwv E. ’I]ouXlou ©EocpiXou, 'ApitàX,ou toü 'Apranoti | txoXiTapxouvTWV----------------- (PIR2 M) = L. Petersen, Arheol. Vestnik 28 (1977), 288 ff.; vgl. PIR' M 342 E. Groag, RE 15 (1931), 626 ff. s. v. Memmius Nr 29 Groag, Achaia 25 ff. Stein, Moesien 21 ff. Sarikakis, Archontes II 51 ff. Thomasson, Laterculi 23, 4 Kahatsulis, Prosopogr. Nr 909 De Laet, Senat Nr 682 Nach dem Tod des Poppaeus Sabinus betraute Tiberius den Konsular Memmius Regulus, einen Mann bescheidener Herkunft, mit dem Generalkommando über die vereinigten drei Provinzen. Regulus’ Statthalterschaft erreichte nicht die Rekordlänge seines Amtsvorgängers, sie war aber immerhin lang genug, um sich auf die Regierungszeit dreier Kaiser zu erstrecken: Tiberius, Caligula, Claudius. Für Regulus gibt es zahlreiche Inschriften aus Achaia;21 aus Makedonien stammen obige drei epigraphischen Zeugnisse (Nr 2—4), von denen die beiden letzten — wie auch einige aus Achaia — bereits in die Regierungszeit des Kaisers Claudius fallen. Das führt auch schon zum Hauptproblem: Wann endete die Statthalterschaft des Memmius Regulus? Es wird in der modernen Forschung meist angenommen, daß Regulus bis zur Auflösung des Drei-Provinzen-Kommandos durch Claudius im Jahr 44 n. Chr.22 in seiner Stellung verblieb, doch bezeugt ist dies nirgends, da die Inschriften aus claudischer Zeit nicht exakt datiert sind und etwa in die allererste Zeit der Regierung des Claudius fallen könnten Gab es etwa zwischen 41 und 44 noch einen weiteren Generalgouverneur der vereinigten drei Provinzen? Eine kritische Prüfung des Quellenmaterials läßt in der Tat die schattenhaften Umrisse nicht nur eines Mannes, sondern deren zwei erkennen, die vielleicht noch Inhaber des Generalkommandos in frühclaudischer Zeit gewesen sein könnten. Es handelt sich um M. Licinius Crassus Frugi und A. Didius Gallus (u. Incerti Nr 3 u. 4). Wenn auch die Beweise bei weitem nicht ausreichen, um diese beiden Männer in die Statthalterfasten aufzunehmen, scheinen sie immerhin zu genügen, um die Datierung der Statthalterschaft Regulus’ »35—44« mit einem Fragezeichen zu versehen. Dieses Fragezeichen muß auch der Ergänzung des fehlenden Statthalternamens bei der Inschrift aus Beroia (Nr 4) hinzugefügt werden. c. h.: quaestor Ti. Caesaris .........? praetor cos. suff. 31 n. Chr. leg. Auggg. pr. pr. provv. Moesiae, Macedoniae, Achaiae 35—44 ? 12. M. Iulius Romulus procos. um 62/63 G. Mancini, Not. sc. 1924, 346 Nr 1 = AE 1925, 85 (Velitrae): M.Iul[io ..] f. Vol. Ro[mu]lo, proc[os\. ] extra [sort]em prov[inc]. Macedoni[ae], | legato [pro p]r. provirile. Cy]pro, prae[f], | frumen[ti da]ndi ex s. c., [le]gato pro pr. | 5 iterum [provi]nciae As[ia]e, praetori, | legato d[ivi C]laudii leg. [X]V Apollinar., | adlecto [trib. p]lebis a divo Claudi[ó], j seviro eq[uitu]m Romanor., equi. R[omano?], | [praef. fabr?]um, trib. m[i[]itu[m------------------] P1R2 J 524 R. Hanslik, RE Suppi. 12 (1970), 507 s. v. Iulius Nr 436 a H. -G. Pflaum, Historia 2 (1953/54), 446 ff. G. Vitucci, Riv. fil. N. S. 25 (1947), 262 ff.; Arch, class. 10 (1958), 312 f. P. Meloni, Ann. Cagliari 21, 2 (1953), 17 f. E. Groag, OJh 29 (1935) Beibl. 185 Anm. 34 Stein, Ritterstand 63 Anm. 2; 228 f. Sarikakis, Archontes II 56 f. Thomasson, Laterculi 23, 12 Devijver, Pros. mil. eq. J 108 De Laet, Senat Nr 1027 Kaiser Claudius löste im Jahr 44 n. Chr. das große Dreiprovinzenkommando auf,22 das fast dreißig Jahre lang bestanden hatte. Die Provinz Moesia mit legionarer Besatzung blieb kaiserlich, während neben Achaia auch Macedonia — nunmehr zur provincia inermis geworden — wieder dem Senat überantwortet wurde. Als Statthalter fungierten von nun an in jährlichem Wechsel proconsules prätorischen Ranges. Der erste bezeugte Prokonsul ist M. Iulius Romulus; er verwaltete — aus nicht näher bekannten Gründen — Makedonien extra sortem. Romulus wurde von Claudius in den Senat adlegiert, stammt also vermutlich aus dem Ritterstand, wie die meisten Forscher annehmen.23 Seine Aufnahme in den Senat hat Claudius zweifellos im Rahmen seiner Censur bei der lectio senatus des Jahres 48 durchgeführt.24 Eine Feststellung, welche Ämter Romulus unter Claudius, welche er unter Nero bekleidet hat, ist mit Sicherheit nicht möglich. Claudius wird auf der Inschrift — nach dem Ausgräber Mancini Romulus’ Grabinschrift — als divus bezeichnet. In der modernen Literatur wird das zuletzt bekleidete Amt, die makedonische Statthalterschaft, zumeist »Anfang Nero« datiert;25 es werden also die übrigen Ämter als noch unter Claudius absolviert gedacht. Hierfür scheint vor allem das Amt eines .praefectus frumenti dandi ex s. c. zu sprechen, das es nach vorherrschender, aber nicht einhelliger Gelehrtenmeinung26 von Nero bis Nerva nicht gegeben hat. Eine Rechnung, die davon ausgeht, daß Romulus im lahr 48 die tribunizisch-ädilizische Rangstufe erreicht hat,27 zeigt jedoch, daß sich die bis zu Claudius’ Tod bekleideten 5 Ämter — einschließlich der praefectura frumenti dandi ex s. c. — gar nicht in diese 6 Jahre hineinzwängen lassen: Das Legionskommando muß man doch wohl mehrjährig annehmen, die Legation in Asiene war auf jeden Fall zweijährig. Wir kommen zu dem Ergebnis, daß Romulus zumindest die Getreidepräfektur, — die es demnach unter Nero noch gegeben zu haben scheint — , wahrscheinlich aber schon die Legation in Asien bereits unter Nero bekleidet haben muß. Dafür spricht auch noch ein anderer Umstand, nämlich ein gewisser Bruch in der Art der Laufbahn ab der Prätur. Hatte Romulus seine Karriere als ein von Claudius geförderter Mann begonnen, wofür nicht nur die Aufnahme in den Senat, sondern auch die Bekleidung eines Legionskommandos noch vor der Prätur spricht, so bekleidet er an prätorischen Ämtern nur mehr solche, die vom Senat verliehen werden: Legationen in zwei Senatsprovinzen, Getreidepräfektur, Prokonsulat. Man wird daher zur Annahme gedrängt, daß der Regierungswechsel Claudius — Nero etwa während der Prätur stattgefunden haben könnte. Aus diesen Gründen werden hier für die Datierung des makedonischen Prokonsulats die frühen sechziger Jahre vorgeschlagen. M. Iulius Romulus ist sicher nicht identisch mit dem gleichnamigen Legaten des Prokonsuls von Sardinien des Jahres 69.28 c. h.: tribunus militum [praefectus fabr]um? sevir equitum Romanorum adlectus tribunus plebis a divo Claudio legatus divi Claudii leg. XV Apollinaris praetor legatus iterum pr. pr. provinciae Asiae praefectus frumenti dandi ex s. c. legatus pr. pr. provinciae Cypro procos, extra sortem provinciae Macedoniae 13. [P. ?] Tullius Varro procos. Titus/Anf. Domitian CIL XI 3004 = Dess. 1002 (Viterbo): [P. ? Tullio Varroni] | Xvir. stlitib. [iudicand.], tr. mil. leg. Vili bis August., | q. urbano, pro q. provine. | 5 Cretae et Cyrenarum, | aedili pl., pr., legato divi j Vespasiani leg. XIII Geminae, i procos, provine. Macedoniae j P. Tullius Varro optimo patri. PIR1 T 283 E. Groag, RE 1 A (1948), 1325 s. v. Tullius Nr 56 Corbier, Aerarium 159 f. 48 50—52 ? 54? 56/58 ? 59 ? 61/62 ? R. Syme, JRS 68 (1978), 17 Sarikakis, Archontes II 61 f. Thomasson, Laterculi 23, 13 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 1365 Eck, Senatoren 125 Tullius Varro20 hat eine senatorische Durchschnittskarriere absolviert, die in dem makedonischen Prokonsulat gipfelt. Das Konsulat ist nicht erreicht worden.30 Für die Datierung ergeben sich folgende Anhaltspunkte: Die legio Vlil wird bis Augusta genannt, eine Bezeichnung, die nur in dieser Inschrift vorkommt und die als Auszeichnung für besondere Verdienste durch abermalige Verleihung des Beinames Augusta gedeutet werden muß. Die Verleihung wurde vom Corpusherausgeber Bormann ins fahr 69 datiert; da man jedoch dann Varros Karriere vom Militärtribunat bis zum Legionskommando unter Vespasian nicht in die — bestenfalls — zehn lahre von 69 bis 79 unterbringen kann, zieht man heute eine frühere Datierung der bis-Augusta-Bezeichnmg noch in neronische Zeit vor.31 Als datierendes Element kann wohl auch der Umstand angesehen werden, daß Varro nach der regulären Quaestur noch als Proquaestor in eine Provinz entsandt wurde, was in nachaugusteischer Zeit schon sehr selten vorkommt. Es muß sich um eine Ausnahmesituation gehandelt haben, und eine solche ist für die lahre 69/70 gegeben. Nicht nur hat damals ein Mangel an Quaestoren geherrscht, der durch das Vorgehen Neros gegen den Senatorenstand und durch die Ereignisse des Sturmjahrs 69 verständlich erscheint, sondern auch die Ereignisse in Palästina sprechen dafür, daß Varro Quaestur und Proquaestur um die Jahre 69/70 bekleidet hat.32 Daß in der Inschrift Vespasian als als divus bezeichnet wird, ist zwar nur in beschränktem Ausmaß als datierendes Element zu bewerten, weist aber doch eher für das zuletzt bekleidete Amt, die makedonische Statthalterschaft, in die Zeit nach Vespasian. Hierfür spricht auch noch eine Lebensaltersrechnung: Der jüngste Sohn Varros, P. Tullius Varro, hat das Suf-fektkonsulat 127 n. Chr. bekleidet. Selbst wenn man davon ausgeht, daß er zu diesem Zeitpunkt schon in vorgerücktem Alter stand, dürfte sein Geburtsjahr kaum vor 79 anzusetzen sein. Sein Vater hat also wohl noch die achtziger Jahre erlebt, nach Syme a. a. O. war er vielleicht sogar noch 89 oder 90 am Leben.33 c. h.: Xvir stlitibus iudicandis trib. mil. leg. VIII bis Augustae quaestor urbanus pro quaestore provinc. Cretae et Cyrenarum aedilis plebis praetor v legatus divi Vespasiani leg. XIII Geminae procos, provinc. Macedoniae 14. L. Baebius Honoratus procos. Titus/Anf. Domitian? M. Rostovtzeff, Bull. Inst, archéol. russe à Constantinoples 4 (1899), 167 Nr 1 = AE 1900, 130 = M. Feyel, BCH 70 (1946), 194 = J. Larsen, Class. Phil. 44 (1949), 88 f. = D. Kanatsulis, Ilpotrtpopà sìq EtOctcwva II. Kupt,ax£5riv (1953) 296 = SEG 16 (1959), 391 (Beroia): [--------------MjaxeSóvwv tò xoivòv xaì ] [---------------Stiitov-roq xiqv èitapxetav A. Batßtou 'Ovoptxxou | [--------------]ou Apuvtct ex twv iSiwv tspo[[ — —] cruvsSpiou itparnp; pepiSoi; ’AtoX| 5[Xoü-------------jatpou toù KXéwvoq -tEi:àpi;T)<; ’AL£|[|àv8pou----------] PIR2 B 16 R. Hanslik, RE Suppi. 12 (1970), 130 s. v. Baebius Nr 28; vgl. E. Groag, Suppi. 1 (1903) 236 u. v. Rohden, 2 (1896), 2730 s. ead. v. R. Syme, JRS 68 (1978), 18 Sarikakis, Archontes II 59 ff. Thomasson, Laterculi 23, 11 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 291 Eck, Senatoren 131 Von diesem Senator sind nur zwei Tatsachen bekannt. Laut obiger Inschrift war er Prokonsul Makedoniens, durch die Inschrift CIL XII 3637 ist er als Suffektkonsul bezeugt. Neuere Forschungen haben ergeben, daß sein Konsulat ins Jahr 85 fällt.34 Die makedonische Statthalterschaft ist nur unsicher zu datieren, denn ein prätorisches Prokonsulat bildete nicht in jenem Ausmaß das »Sprungbrett« zum Konsulat wie etwa eine kaiserliche Statthalterschaft. So haftet der Datierung »Titus/Anfang Domitian« ein Fragezeichen an; es wäre auch ein früherer Zeitpunkt vorstellbar. c. h.: procos, provinc. Macedoniae ..........? cos. (suff.) 85 n. Chr. 15. C. Salvius Liberalis Nonius Bassus procos. zwischen 83 u. 85 ? CIL IX 5533 = Dess. 1011 (Urbs Salvia): [C. Salv]io C. f. Vel. Liberali | [Nonio] Basso cos., procos. provin\[ciae Ma]cedoniae, legato Augustorum | [iuridi]c. Britann., legato leg. V Maced., | 5 [fratri A]rvali, allecto ab divo Vespasiano | [et divo Ti]to inter tribunicios, ab isdem | [allecto] inter praetorios, quinq. UH, p. c. Hic sorte | [procos, fac] tus provinciae Asiae se excusavit. PIR1 S 105 E. Groag, RE 1 A (1920), 2026 ff. s. v. Salvius Nr 15 R. Syme, JRS 68 (1978), 18 W. C. McDermott, Class. World 66 (1973), 335 ff. Sarikakis, Archontes II 62 ff. Thomasson, Laterculi 23, 12 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 1259 Eck, Senatoren 133 Salvius Liberalis’ Laufbahn wurde von den Flaviern — teils positiv, teils negativ — geprägt. Er stammte aus dem Ritterstand, wurde von Vespasian und Titus — zweifellos während ihrer Zensur 73/74 — in den Senat aufgenommen, übernahm als erstes prätorisches Amt ein Legionskommando und wurde hierauf iuridicus in Britannien. Beides sind vom Kaiser verliehene Ämter, die ihren Träger für eine Laufbahn in kaiserlichen Diensten zu prädestinieren scheinen; in solchen Karrieren pflegen nun Statthalterschaften in kaiserlichen Provinzen zu folgen.35 Statt dessen sehen wir überraschenderweise das Prokonsulat von Makedonien, gefolgt vom (Suffekt-)Konsulat, womit auch schon Liberalis’ aktive Ämterlaufbahn zu Ende ist. Er hat keine einzige konsulare Statthalterschaft in einer kaiserlichen Provinz bekleidet, und als ihm nach langjähriger Pause das Prokonsulat von Asia zufiel, war er offenbar schon so vom Alter beschwert, daß er darauf verzichtete. Man stellt also einen gewissen Bruch in seiner Karriere zwischen Juridikat von Britannien und Prokonsulat von Makedonien fest und kann sich des Eindrucks nicht erwehren, daß dieses Prokonsulat eine Art Abstellgleis für ihn darstellte, auf dem er kaltgestellt wurde. Daß dieser Umschwung tatsächlich mit einem Regierungswechsel zusammenfällt, ergibt sich aus der Bezeichnung des letzten kaiserlichen Amtes, das eines legatus Augustorum [iuridi]c(us) Britan(iae). Zur Klärung der Frage, um welche Kaiser es sich hierbei handelt, leisten die Akten der Arvalbruderschaft gute Dienste, in die Liberalis auf Initiative seines Gönners Vespasian im Jahr 78 aufgenommen worden war. Es stellt sich heraus, daß unter den beiden Augusti am ehesten Titus und Domitian zu verstehen sind, daß mithin Liberalis das Juridikat von Britannien ab Ende 81 innehatte. Er war zwar am 30. September 81, also kurz nach Regierungsantritt Domitians, bei den Arvalen in Rom anwesend, doch könnte man annehmen, daß er noch von Titus zum iuridicus Britanniae ernannt worden ist und sein Nachfolger Domitian diese Ernennung nur bestätigt hat. Domitian als einen der beiden Augusti anzusehen empfiehlt sich nämlich auch noch durch den Umstand, daß die Namen der beiden Augusti in der Inschrift nicht genannt werden.36 Nicht bei den fratres Arvales anwesend war Liberalis von 81 bis Jänner 86. In die Zeit der Abwesenheit fallen wohl das Juridikat von Britannien und die Statthalterschaft von Makedonien. Für letztere ergibt sich der terminus ante quem 86, da Liberalis nach neueren Untersuchungen37 in diesem Jahr das Konsulat bekleidet hat. Man wird das makedonische Prokonsulat demnach zwischen 83 und 85 anzusetzen haben. Der Sohn unseres Senators, C. Salvius Vitellianus, ist als proprätorischer Legat Makedoniens bezeugt; er hat wohl dieses Amt unter dem Prokonsulat seines Vaters ausgeübt. c. h.: allectus a divo Vespasiano et divo Tito inter tribunicios 73/74 ab iisdem allectus inter praetorios legatus leg. V Macedon. legatus Augustorum iuridicus Britanniae zw. 81 u. 83 procos, provinc. Macedoniae zw. 83 u. 85 cos. (suff.) 86 sorte procos. Asiae factus se excusavit zw. 101 u . 105 16......................... procos. [Pubjlius C[eioni]us [Comm]odu[s] ? Ende Domit./Anf. Trajan [C. Avijdius C[eioni]us [Comm]odu[s] ? [Pubjlius I[.. . i]us [. . . ,]ulu[s] ? G. E. Bean in: A. M. Mansel, G. E. Bean u. J. Inan, Die Agora von Side und die benachbarten Bauten; Bericht über die Ausgrabungen im Jahre 1948; (Türk Tarih Kurumu Yayinlariudan 5, 15) 86 f. = AE 1969/70, 606 (Side): .... AIONI [--------------- -----] ON [----------------] OAO[N, xcXt apjyov Xeyewvoc; ‘4’, -rapaav, Srntap'/iovJ, j [crìTpaTriYÒv Srpou Pwpaiwv, TtpEcrßsuxfiv | [à]vTt<7Tpó.Tr)Yov IIóvxou xai, Bsifruvta;;, à[v|5d]6TxaTOv MaxsSovtac;, ■rcpEO'ßEUTnv 2£ßa<7To[ü [ Njspoua Tpatavoö Kaicapo;; [-----------reppuxvijxojü Aaxtxoö Xeyewvoc; l’, ■rcpEirßEUT'nv [àviWTpàj-nilYov Xe[ye]- tüvoi; i xai ÈTtapx[£ta<; TouSatac |--------—] AIKOY [---------•-----------] L. Robert, RPh 84 (1958), 33 H. -G. Pflaum, Isr. Expl. Journ. 19 (1969), 225 ff. Sarikakis, Archontes II 67 f. u. 235 f. Thomasson, SPQR 98 f., Ignotus Nr 10 Thomasson, Laterculi 23, 5 Eck, Senatoren 228 Diese Inschrift läßt infolge ihres schlechten Erhaltungszustandes den Namen des Inhabers nur mehr erahnen. Es scheint daher nicht angebracht, sich auf eine bestimmte Ergänzung festzulegen.38 Die Karriere des Quasi-Anonymus, die bis einschließlich Prokonsulat von Makedonien vom Senat geprägt war, nimmt nach dieser Statthalterschaft eine Wendung. Der Senator tritt nun in die Dienste des Kaisers Trajan und bekleidet — ziemlich ungewöhnlich — nach der Statthalterschaft von Makedonien zwei Legionskommanden, von denen das zweite — über die legio X Fretensis — zugleich die Statthalterschaft von Judäa beinhaltet. Da Trajan in der Inschrift als Dacicus, nicht aber als Parthicus bezeichnet wird, ist der Stein zwischen 102 und 116 gesetzt worden.39 Der erste Teil der Laufbahn fällt sicher noch unter Domitian; ob auch das Prokonsulat von Makedonien, muß unsicher bleiben. Man könnte es aber beinahe annehmen, da die Wendung in der Karriere, die auf Trajan zurückgeführt werden könnte, erst nach diesem Prokonsulat einsetzt. Für eine Datierung der makedonischen Statthalterschaft in die Zeitspanne zwischen den neunziger Jahren des 1. Jahrhunderts und den ersten Jahren des 2. Jahrhunderts spricht auch das Kommando in Judäa. Nach neueren Untersuchungen40 erfolgte der Wechsel von prätorischen zu konsularen Statthaltern — wegen Stationierung einer zweiten Legion — bereits 115/16 n. Chr., der letzte prätorische Statthalter scheint unser Senator gewesen zu sein, der dort zwischen 107/08 und 115/16 als Legionskommandeur der legio X Fretensis bzw. Statthalter von Judäa fungierte, c. h.: tribunus militum leg. X quaestor tribunus plebis praetor legatus pr. pr. Ponti et Bithyniae procos, prov. Macedoniae legatus Aug. Nervae Traiani Germanici Dacici leg. X legatus pr. pr. leg. X et prov. Iudaeae 17. [--------G]emi[nusj ? procos. l.Jh. n. Chr.? W. Dittenberger u. K. Purgold, Die Inschriften von Olympia (1896) 349 (Olympia): [------------r]épt[vov ? I------------àv]dwta|[T0v Max£§]ovdj[a<; —- — — ]q[---------| 5 tr-cpa-nr/jiv, àyopa|[vópov, -cjaptav | [----------- Ajixtvda | [-------— £Ùe]pyét)qv | [YEvópsvov aù]TT)g\ Sarikakis, Archontes II 68 f. Bei diesem Senator ist wohl die Namensergänzung [rjép.t[vov] unsicher, nicht aber das makedonische Prokonsulat, da es keine andere Senatsprovinz mit der Buchstabengruppe ■---------cm —-----gibt. Die sonstigen erhaltenen bzw. ergänzbaren Ämter (Quaestur, Aedilität, Prätur) sind so nichtssagend, daß sie weder eine Gleichsetzung mit einer schon bekannten Person zulassen, noch auch eine Datierung ermöglichen.41 Lediglich die Schreibung [Ajixima mit nur einem Ny liefert einen Datierungshinweis; sie weist ins 1. Jahrhundert.42 c. h.: .........? quaestor aedilis .........? procos, prov. Macedoniae 18. M. Arruntius Claudianus procos. Trajan, 2. Hälfte s. Regierung ? 1. TAM II 282 — IGR III 615 = Dess. 8821 (Xanthos): [’Appouvrtjoi; KXauSiavó^ [------------------] I r--------------jot; là? èv LTTTxex'n [t^ei àp/à?-----------------] I [8isXihb]v pixpt ÈTrnrpoTOxtfi? ]|£pEÌ pEytlaßnco I itanpì ita[n]p(|8o<;, K. Ntvv[t]|10y “Atrta II. Majveikim Oùo7i(|£rxy {ntànou;. I\ T[.]|p[.. ?]vto? npEÜr|xoi; npEcrßEtinT)[c] | 16 &vntcrnp(icn[n]|Yo<; 5oMc; xp[i]|-rQ<; tritò K. ’Avv[£ou] Ma££pou àvt>[u|Tt]ànoti pEna^ù [.. |20.]aiwv xai Asß[.. |.]-Guwv 8pou<; [E^liixa. W. Eck, RE Suppi. 14 (1974), 48 s. v. Annius Nr 65 b Petersen, Verwaltung Mak. Sarikakis, Archontes II 69 ff. Thomasson, Laterculi 23, 5 Eck, Senatoren 177 Dieser Grenzstein bietet die Namen zweier sonst unbekannter Beamten Makedoniens, den des Statthalters Q. Annius Maximus und — in sehr verstümmelter Form — den seines Legaten C. T[u?]r[ra?]nius Priscus. Die Inschrift ist sowohl durch die Kaisertitulatur als auch durch die Angabe der Konsuln in das Jahr 114 datiert; das Amtsjahr des Statthalters und seines Legaten muß demnach 113/14 oder 114/15 gewesen sein.46 Die für eine Inschrift ungewöhnliche Doppeldatierung nach kaiserlicher tribunicia potestas und Konsulangabe läßt sich — wie auch die außergewöhnliche Ich-Form — durch wörtliche Übernahme der Urkundenform erklären. 20. D. Terentius Gentianus legatus Augusti pr. pr. ad census accipiendos 117 ? — Anfang 120 1. CIL III 1463 = Dess. 1046 (Sarmizegetusa): [D. Te]rentio | Gentiano | trib. militum, I quaestori, trib. pi, pr., | 5 leg. Aug., consuli, ponti[f]., | cens. provinc. Mace[d], I colonia Ulpia Tra[ian], | Aug. Dac. Sarmizege[tusa] | patrono. 2. CIL III 21 = III S 6625 = Dess. 1046 a = Bücheier CLE I 270 (Gizeh): vidi Pyra- midas sine te, dulcissime frater, | et tibi, quod potui, lacrimas hic moesta profudi, I et nostri memorem luctus hanc sculpo querelam. | sit nomen Decimi Centianni pyramide alta, I pontificis comitisque tuis, Traiane, triumphis, | lustra[que] sex intra censoris consulis esse 1------------ 3. G. I. Kazarow, BCH 47 (1923), 276 ff. = AE 1924, 57 (Vitalista): Imp. Cues. [di]/vi Troiani P[ar\/thici fil. divi [Ner]/vae nepoti Tra[ai]/5ano Ha(dria)no A[ug]. | pontifici m[a]/ximo, tr. pot[e]/state 1111, cos. [IH] | L. (sic) Terentio G\en\/iotiano leg. A[ug]. j pr. pr. te-rmin[i]f positi per Cla(udia?)\num Ma{a}xim[um (centurionem)] j leg. I Minerv(i)ae [in]/i5ter Geneata[s? et-----------]/jtinos. PIR1 T 56 E. Groag, RE 5 A (1934), 656 ff. s. v. Terentius Nr 48 W. Eck, Chiron 2 (1972), 434 u. Anm. 21 H.-G. Pflaum, Bonner Hist.-Aug.-Coll. 1968/69, 187 f. Unger, De censibus 10 f., Nr 6 Sarikakis, Archontes II 77 ff. Kanatsulis, Prosopogr. Nr 1351 Eck, Senatoren 184. 186. 188 Lambrechts, Sénat I Nr 127 Durch obige drei Inschriften steht dieser Senator zweifelsfrei als Provinzialcensitor Makedoniens fest. Er scheint in diesen Fasten unter den Statthaltern auf, da Provinzialcensitoren an Stelle der Prokonsulen amtierten und für die Dauer ihres vom Kaiser verliehenen mehrjährigen Mandats kein regulärer Prokonsul in die Provinz entsandt wurde.47 Inschrift Nr 1 bietet in knappster Form den cursus honorum Gentians. Seine Laufbahn, die sich mit Ausnahme des letzten Amtes, der Provinzialcensur in Makedonien, unter Trajan vollzog, trägt die Züge kaiserlicher Förderung: schnelle Absolvierung der unteren Rangklassen, dadurch frühes Erreichen des Konsulats. Gentian hat als einziges prätorisches Amt das eines legatus Augusti innegehabt, worunter man sicherlich ein Legionskommando zu verstehen hat; hierauf folgt bereits das Konsulat, begleitet von einem Priesteramt; den Abschluß bildet das Amt eines Provinzialcensitors Makedoniens. Aus der metrischen Inschrift (Nr 2), die seine Schwester bei einer Ägyptenreise im Gedenken an den schon verstorbenen Bruder auf einer der Pyramiden von Gizeh hinterließ, geht hervor, daß es Gentianus »innerhalb sechs Lustren«, also noch vor dem 30. Lebensjahr, zum Konsul und zum »Censor« — in dichterischer Freiheit für censitor — gebracht hat, sicherlich ein Zeichen kaiserlicher Gunst. Er wird auch als comes tuis, Troiane, triumphis bezeichnet, worunter zu verstehen sein wird, daß er sich unter Trajan militärische Auszeichnungen erworben hat. Das Konsulat bekleidete er in der zweiten Hälfte des Jahres 116,48 möglicherweise in absentia,49 Hadrian dürfte gleich am Anfang seiner Regierung den vielversprechenden jungen Konsular zur Abhaltung einer Provinzialcensur nach Makedonien entsandt haben.50 Als Belege für die Wirksamkeit Gentians ist zunächst ein Reskript Hadrians vom 16. August 119 zu nennen, in dem wohl Gentian nicht ausdrücklich als Censitor Makedoniens bezeichnet wird, das sich aber auf kein anderes Amt beziehen kann.51 Ausdrücklich als legatus Augusti pro praetore (sc. ad census accipiendos) bezeugt ist er hingegen in Inschrift Nr 3 aus dem Jahr 120, die die Aufstellung von Grenzsteinen zwischen zwei westmakedonischen Gemeinden zum Inhalt hat. In der — auch sonst fehlerhaften — Inschrift scheint irrtümlich das Pränomen L(ucius) auf, doch kann es nicht den geringsten Zweifel geben, daß es sich bei dem Legaten um unseren D{ecimus) Terentius Gentianus handelt. —- Bemerkenswert ist ferner der Umstand, daß hier mit der Grenzziehung, für die ein Prokonsul seinen proprätorischen Legaten herangezogen hätte, ein Angehöriger einer Legion beauftragt wurde; dies weist darauf hin, daß dem kaiserlichen Legaten, auch wenn er infolge besonderer Umstände einer Senatsprovinz Vorstand, Legionsangehörige für Sonderaufgaben zur Verfügung standen. Gentians Tätigkeit in Makedonien scheint noch in der ersten Jahreshälfte des Jahres 120 geendet zu haben, denn für den 29. Juni 120 ist bereits ein anderer Senator, Octavius Antoninus, hier bezeugt, der möglicherweise als Censitor das Werk Gentians fortgeführt und zum Abschluß gebracht haben kann (s. u. nächste Nr). Die Hauptarbeit scheint indes noch Gentianus geleistet zu haben, denn mehr als siebzig Jahre später berufen sich die Bewohner der orestischen Stadt Batty na bei der Regelung von Grenzproblemen auf die Levtuxvoü 5ux-xa^u;.52 Der Grund, weshalb Gentian möglicherweise die Provinzialcensur nicht beendet hat, kann nicht sein früher Tod gewesen sein, denn das 23. Kapitel der Vita Hadriani53 weiß zu berichten, daß er beim Kaiser in Ungnade fiel. Zwar behandelt dieses Kapitel die Ereignisse von der Erkrankung Hadrians (136) bis zur Adoption des Antoninus (138), doch könnte um des besseren Effekts willen die Umdüsterung von Hadrians Gemüt und sein grundloser Haß auf Freunde und Vertraute mehr gegen sein Lebensende hin verlegt worden sein.54 Denn es wäre völlig unerklärlich, daß Gentianus, ohne in Ungnade gefallen zu sein, seit mehr als fünfzehn Jahren kein Amt mehr innegehabt hätte. Ferner kann man annehmen, daß seine Schwester ihre Ägyptenreise im Gefolge der Kaiserin Sabina unternommen hat, was ins Jahr 130 führt; zu diesem Zeitpunkt muß Gentian bereits verstorben gewesen sein.55 c. h.: tribunus militum quaestor tribunus plebis praetor legatus Augusti (legionis......) cos. (suff.) 116 legatus Aug. pr. pr. ad census accip. Macedoniae 117 ?—120 21. Octavius Antoninus leg. Aug. pr. pr. ad census accip. ? 120 CIL XVI 67 (vgl. Suppi, p. 215) = Dess. 9055 (Tricornium); (Militärdiplom v. 20. Juni 120, Auszug aus tabella I extrinsecus + intus) Imp. Caesar .... Traianus Hadria- 40 40 Arheološki vestnik 625 nus Aug.......peditibus, qui militaverunt in coh. I Fl. Bessor., quae est in Macedonia sub Octavio Antonino, .... quorum nomina subscripta sunt, .... civitatem dedit et conubium . ... a. d. IH k. lui. C. Publicio Marcello, L. Rutilio Propinquo cos. coh. I Flav. Bessor., cui praeest A. Aelius Sollemnianus, ex pedite M. Antonio Timi f. Timi, Hierapol., et Doroturmae Dotochae fil. uxori eius, Tricorn., et Secundo f. eius et Marcellinae fil. eius. Descriptum et recognitum.......... E. Groag, RE 17 (1937), 1827 s. v. Octavius Nr 39 W. Eck, Chiron 2 (1972), 429 ff. Petersen, Verwaltung Mak. 160 Anm. 18 E. Groag, Serta Hoff ill. 214 f. Sarikakis, Archontes II 147 f. Thomasson, Laterculi 23, 6 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 1005 Lambrechts, Sénat I Nr 167 Eck, Senatoren 188 f. Dies ist das einzige von beinahe 200 Militärdiplomen, das sich völlig zweifelsfrei auf eine Senatsprovinz, nämlich Makedonien, bezieht. Wir erfahren aus ihm nicht nur, daß die cohors 1 Flavia Bessorum, die zuvor in Obermoesien bezeugt ist,56 im lahr 120 unter einem Kommandeur namens A. Aelius Sollemnianus in Makedonien stationiert ist, sondern wir lernen auch einen sonst nirgends bezeugten Octavius Antoninus kennen, und zwar an einer Stelle des Diploms, an der sonst der Statthalter der betreffenden — kaiserlichen — Provinz aufzuscheinen pflegt. Es wurden im Laufe der Zeit verschiedene Überlegungen angestellt, welches Amt denn dieser Antoninus in Makedonien innegehabt habe, bzw. wer generell die in Senatsprovinzen stationierten Truppenkontingente befehligte.57 E. Groag hat vor rund vierzig Jahren (Serta Hoffill. a. a. O.) eine These aufgestellt, die zum Teil heute noch Anerkennung findet, sich aber bei näherem Zusehen als unannehmbar erweist. Nach seiner Auffassung wären die zahlenmäßig geringen Auxiliareinheiten in den Senatsprovinzen dem Legaten des Prokonsuls unterstellt gewesen, da es der Würde eines Prokonsuls nicht entsprochen habe, so kleine Kontingente selbst zu befehligen. Groag stützte sich bei seiner Theorie — neben einer umstrittenen Inschrift aus Asia (Dess. 9499) — hauptsächlich auf ein Militärdiplom aus dem Jahr 178 (CIL XVI 128), das eine Auxiliarkohorte nennt, quae est Lyciae Pamphyliae sub Licinio Prisco leg(ato). Groag ging dabei von der Annahme aus, daß Lykien-Pamphylien bereits Mitte der sechziger Jahre des 2. Jh. von einer kaiserlichen in eine Senatsprovinz umgewandelt worden sei38 und gelangte zu der Schlußfolgerung, daß unter legatus nicht legatus Augusti pro praetore, sondern legatus pro praetore zu verstehen sei. Unter dem gleichen Gesichtspunkt sei auch unser Diplom zu betrachten, in dem zwar hinter dem Namen des Befehlshabers noch kein Titel aufscheint (diese Gepflogenheit beginnt erst ab etwa 152), doch könne in diesem Fall Octavius Antoninus gar nicht anders aufgefaßt werden denn als Legat des Prokonsuls, da Makedonien ja immer Senatsprovinz gewesen sei. So schlagend dieser Beweis fürs erste anmutet, umso leichter läßt er sich durch einen Blick auf die übrigen Militärdiplome entkräften: In allen nach 152 ausgestellten Diplomen, in denen auf den Namen des Betreffenden auch sein Titel folgt, lautet dieser ausnahmslos nur legatus (bzw. procurator in den ritterlichen Provinzen), wobei es sich aber bei allen Provinzen um kaiserliche handelt; es ist also unter dem Begriff legatus auf Militärdiplomen stets legatus Augusti zu verstehen. Aber auch aus sachlichen Erwägungen scheint es undenkbar, daß die Truppen in einer Senatsprovinz nicht dem Statthalter, sondern ausschließlich seinem Hilfsbeamten unterstellt gewesen sein sollten. Denn abgesehen davon, daß es ja auch nicht unter der Würde eines kaiserlichen Statthalters war, die Hilfstruppen seiner Provinz zu befehligen, muß gegen Groags Argumentation vor allen Dingen eingewendet werden, daß in der Prinzipatsepoche grund- sätzlich in der Person des Statthalters die zivile und militärische Gewalt vereint war; es war dies eine Grundmaxime des augusteischen Prinzipats, von der erst durch Diokletians Neuordnung abgegangen wurde. Groags Interpretation würde nun gewissermaßen die Gewaltentrennung der Spätantike vorwegnehmen, was aus staatsrechtlicher Sicht undenkbar ist. Nachdem also Antonius kein Legat des Prokonsuls gewesen sein kann, hat man ihn als Chef der Provinz Makedonien anzusehen; die Frage geht nur noch darum, ob er kaiserlicher Legat (Provinzialcensitor) oder Prokonsul war.59 Aus den Ausführungen W. Ecks in Chiron a. a. O. geht nun fast zwingend hervor, daß die römischen Auxiliarsoldaten ihre Entlassung nur durch einen Beamten des Kaisers erhalten haben. Eck wies auf das Phänomen hin, daß es außer unserem Militärdiplom kein einziges gibt, das sich auf eine reine Senatsprovinz bezieht. Nun hat es aber ohne jeden Zweifel zu allen Zeiten Auxiliartruppen in den Senatsprovinzen gegeben, denn es gab auch in diesen Provinzen Aufgaben, für die Truppen erforderlich waren, im Falle Makedonien etwa die militärische Sicherung der strategisch wichtigen via Egnatia. Da es außer unserem Diplom keine einzige sonstige Entlassungsurkunde für die hier eingesetzten Soldaten gibt, wird dies wohl bedeuten, daß diese ihre Entlassung vom Chef ihrer Heimatprovinz erhielten, die nicht mit der Standortprovinz übereinstimmte, sondern die nächstgelegene, über Streitkräfte verfügende kaiserliche Provinz war; in unserem Fall Moesia superior. Dem Prokonsul der Senatsprovinz stand somit offenbar nur die Befehlsgewalt über den jeweiligen praktischen Einsatz der Soldaten zu, nicht aber über militärinterne Angelegenheiten wie Beförderungen, schwere Bestrafungen oder ehrenvolle Entlassungen. Damit aber scheint die Frage, ob Antoninus Prokonsul oder kaiserlicher Legat in Makedonien gewesen ist, zugunsten der letzteren Möglichkeit entschieden zu werden. Eben weil damals ausnahmsweise ein legatus Augusti pro praetore ad census accipiendos amtierte, der die volle militärische Befehlsgewalt über die in seiner Provinz befindlichen Truppen einschließlich des Rechts der missio honesta besaß, konnte überhaupt unser Diplom in dieser Formulierung ausgestellt werden, — das einzige aus dem ganzen weiten Imperium Romanum, das eine reine Senatsprovinz betrifft. So sprechen also doch gewichtige Gründe dafür, in Octavius Antoninus den Nachfolger des — aus welchen Gründen immer — von Hadrian abberufenen Terentius Gentianus zu erblicken. 22. Q. Planius Sardus L. Varius Ambibulus procos. 124/25 1. Linke Hälfte: CIL III 7371 = IG XII 8 p. 39 = Dess. 4056; rechte Hälfte: A. Leh- mann-Hartleben, AJA 43 (1939), 145 = AE 1939, 4; Gesamtlesung: Fraser, Samothrace II 1 Nr 53 (Samothrake): Regibus love et Minerv. | iterum, M. Acilio | Glabrione [C.] Bellicio | Torquato cos. mystae pii \ 1 2 3 * 5 [s]acra acceperunt V idus Novembr. | [g. Pla]nius Sardus Varius Ambibulus procos. | [provinci]ae Macedoniae I------------us leg. [p]ro pr. prov. eiusdem. 2. R. Cagnat, BSAF 1911, 118 = AE 1911, 111 = Dess. 9486 = H.-G. Pflaum, BCTH 1963/64, 143 ff. = AE 1966, 545 (Cuicui): Q. Pianto Sardo [L. ? Vario ? L. ? f. ? Fai. ?] j Ambibulo cos., tr[ib. mil. leg.-------] | piae fidelis, Xvir. [stlit. iudicand.], j quaestori, trib. p[L, pr., praef. frum.] | 5 dandi ex s. c., proc[os. prov. Mace]/doniae, leg. I I[talic. in Moesia] | inferiore, leg. leg. Ill [Aug. in Africa ?] | patrono [coloniae] I d. d. [p. p. ?] 3. CIL X 3872 = H.-G. Pflaum, Bonner Jb. 163 (1963), 224 ff. = AE 1964, 42 (Capua): [------------i]o L. f. Fall. |--------Vo c[os. | procos. pro]v. Macedon[iae, I leg. Aug. leg.] Ill Aug. et tra[ctus | 5 Numid.?, leg. Au]g. leg. I Ital[icae, | praefecto f\rum. dand[i ex s. c., I-----------------] W. Eck, RE Suppi. 14 (1974), 825 f. s. v. Varius Nr 9; vgl. Lambertz, RE 8 A (1955), 391 f PIR1 V 183 Alföldy, Legionslegaten 40 ff. Thomasson, Nordafrika II 170 Thomasson, SPQR 82 ff. u. 93 Ignotus Nr 1 Sarikakis, Archontes II 80 ff. u. 90 Thomasson, Laterculi 23, 6 u. 13 Eck, Senatoren 197 Alföldy, Senatorenstand 202 Dieser Polyonymus ist auch noch durch andere Inschriften bezeugt, in denen er nur als L. Varius Ambibulus figuriert.60 Er ist der Sohn des kaiserlichen Prokurators L. Varius Ambi-bulus und stammt wohl aus Capua, wie dortige Inschriften vermuten lassen61 und wofür auch die Tribus Falerna in Inschrift Nr 3 spricht, zu der Capua gehörte. Dies ist ein Grund unter mehreren, auch Inschrift Nr 3 auf unseren makedonischen Statthalter zu beziehen, auf der der Name des Cursusinhabers nur sehr fragmentarisch erhalten ist. Neben der Identität der Tribus läßt sich auch das Cognomen ohne weiteres zu [Ambibu\lo ergänzen; der Hauptgrund aber ist die Übereinstimmung der Ämter, da deren Konstellation eine nicht alltägliche ist: Ambibulus hat als erstes prätorisches Amt das eines praefectus frumenti dandi ex s. c. bekleidet, hierauf bereits das makedonische Prokonsulat, das durch Inschrift Nr 1 exakt in das Amtsjahr 124/25 datiert werden kann, dann erst ein Kommando über die legio 1 Italica, als letztes Amt vor dem Konsulat die Legation in Numidien, die für 132 bezeugt ist. Er dürfte — wohl noch in Numidien weilend — zum Suffektkonsul für 132 oder 133 designiert worden sein.62 Alle diese Ämter kommen auch in Inschrift Nr 3 vor; divergierend ist lediglich die Reihung des Prokonsulats von Makedonien, das erst als letztes Amt vor dem Konsulat aufscheint. Der Grund für diese unrichtige Reihung mag vielleicht darin liegen, daß auf ein prätorisches Prokonsulat im 2. Jahrhundert schon häufig das Konsulat folgte; hingegen ist die Abfolge Prokonsulat — Legation in Numidien — Konsulat verhältnismäßig selten.63 Zu einem anderen Ergebnis gelangte allerdings H.-G. Pflaum, dem die Neulesung von Inschrift Nr 3 verdankt wird.64 Er hielt es zwar für möglich, daß der Cursusinhaber zur Familie der Varii Ambibuli gehörte, ergänzte jedoch Z. 4/5: [leg. Aug. leg. V]III Aug. et tra[ctus I Sumelocen(nensis)] und gelangte so zu zwei verschiedenen, wenn auch sehr ähnlichen Laufbahnen. Diese Ähnlichkeit veranlaßte ihn, in den beiden Personen — wenn auch mit Vorbehalt — Vater und Sohn oder Großvater und Enkel zu erblicken, also eine Art Erblichkeit dieses ausgefallenen cursus honorum in der Familie der Varii Ambibuli anzunehmen. Nach meinem Dafürhalten muß man jedoch gerade die gegenteilige Schlußfolgerung ziehen. Da es sehr selten ist, daß Senatoren nach einem prätorischen Prokonsulat noch das Kommando über die legio III Augusta innehaben, ist es nach den Gesetzen der Wahrscheinlichkeit doch so gut wie ausgeschlossen, daß dieser Fall — noch dazu bei völliger Identität der sonstigen überlieferten Ämter — in derselben Familie vorkommt, denn eine »Erbfolge« eines bestimmten Laufbahnschemas hat es in der römischen Reichsverwaltung wohl nie gegeben.63 Es kann sich vielmehr nur um eine einzige Person handeln, die diese ungewöhnliche Karriere absolviert hat. c. h.: tribunus militum leg........piae fidelis Xvir stlitibus iudicandis quaestor tribunus plebis praetor praefectus frumenti dandi ex s. c. procos, prov. Macedoniae 124/25 legatus Aug. leg. I Ital. in Moesia inf. legatus Aug. leg. Ill Aug. in Africa 132 cos. (suff.) 132 ? 133 ? 23. Iunius Rufinus procos. Hadrian Dig. 22, 5, 3, 3: idem divus Hadrianus I unio Rufino proconsuli Macedoniae rescripsit, testibus se, non testimoniis crediturum, verba epistulae ad hanc partem pertinentis haec sunt:............ PIIV J 805 Riba, RE 10 (1918), 1082 s. v. Iunius Nr 138 Sarikakis, Archontes II 82 f. Thomasson, Laterculi 23, 6 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 1631 (= Suppi. 1967) Eck, Senatoren 228 Lambrechts, Senat 1 Nr 165 Von diesem sonst unbekannten Statthalter läßt sich auf Grund obigen Reskripts des Kaisers Hadrian nur aussagen, daß er in hadrianischer Zeit gewirkt hat. Es ist unwahrscheinlich, daß er mit dem Konsul des lahres 153 A. Iunius Rufinus identisch ist, da das Intervall zwischen Prokonsulat von Makedonien und Konsulat zu groß ist. Möglicherweise ist er jedoch mit dem makedonischen Prokonsul L. Iunius (Statth. Nr 34) identisch, der in diesen Fasten eigens angeführt wird, weil er auch mit dem Prokonsul von 192/93 Iunius Rufinus (Statth. Nr 33) gleichgesetzt werden kann. 24. P. Clodius Capito Aurelianus procos. Hadrian? Sarikakis, Archontes II 96 (Metalliknn, Bez. Kilkis, Makedonien): "Opou<; <ämo][x]aT-EffTtqffE j [xai t]t)V Y£YEVT)[pi]vT)V 6vT)V ÙTCÒ $t|5WlTO0U T0Ù ßa|tn>iw^ ÒpO&é[Tn]|po]óyEi, 8éxa | [àvSpwv tùv ètti xoìc;] Ttpaypatn | 8ixatr^i](7op,é?]voi(;, XEi|5[Xiapxov TtX]axuarjixov | [Xeyewvoc;---------------]<;, -rapiav | [/.ai à,v'aa'Tpó.Tr)Y]ov éitapxE|[(a<;---------, 7cp]Ecrß. xai, àvjj'n.o-Tpó.TTiYOv èitaplxEt. MaxE^Sovia^, 8f]p,ap]xov Sripiou I ['Pwpaitov, icpElaß. xal àvTi.][cn:pàT:r)Yov èirapxlEiwv nóv-cou | [xai, Ba&uv£a<;, o-vp]aTTiY. Sf]p.ou 'Pw|[p,aiwv, àvSó]7ia-rov MaxE[i“[8ov£ac;-------------]Xio<; KaXn:oóp|[vio? 1 àpXi-Epao'àp,[EV0(; öeoi^? èv?] Eìxoviw èjj-rEipriaE tòv] Èauxoù c, | 'nY£pov£\j|10a,avTa KXa6[5iot; févwv I tòv £0epyž|ttiv. I eùtuxeìte. 2. IG X 2, 1, 144 (Thessalonike): K. OòaXépiov | 'Poücppiov | Tovorov | tòv xpàTtarov 5 àvdÙTtaTov, ü-rcaTov àouv|xplTw<; T)YE|lMV£UffavTa | KX. Mévwv | 10 véo<; tòv oTJVYEvfj. I eùtvysIte. A.Nagl, REI A (1914), 1202 s. v. Rufrius Nr 2 S. Pelikidis, ’Arcò tt?]V icoXirelav xal ttjv xoivcovlav ttìc àpYalac ©Eo'craXovlx'nc (1934) 50 Sarikakis, Archontes II 112 f. Thomasson, Laterculi 23, 13 Kanatsulis, Prosopogr. Nr 1252 (vgl. Nr 727. 728) Barbieri, Albo Nr 1146 Q(uintus?)118 Valerius Rufrius Iustus ist der einzige bezeugte Statthalter, der in Thessalonike feste Wurzeln geschlagen hat, obgleich er selbst wohl nicht aus dieser Stadt stammt, sondern eine Thessalonikerin aus angesehener Familie geheiratet hat.119 In obigen beiden Inschriften erscheint er als proconsul (Macedoniae) und als consul, in der Inschrift IG X 2, 1, 173, die zu Ehren seines Enkels Cl(audius) Rufrius Plotinus gesetzt wurde, wird er in Z. 9—13 als 'Pouaió8pa. | Yiò<; aóxppw[v] q>i\o$ &>v .... %évo<; tocoütoc;-------------- R. Syme, JRS 68 (1978), 12 ff. H.-G. Pflaum, JS 1959, 75 sf. F. Chamoux, REG 72 (1959), 368 f. Sarikakis, Archontes II 57 ff. Thomasson, Laterculi 23, 10 In einer langwierigen Erbschaftsstreitsache zwischen den Gemeinden Thasos und Philippi177 beruft sich in obiger Inschrift der Prokurator von Thrakien, Venuleius Pataecius, auf eine Entscheidung des L. Antonius, die er nicht außer Kraft setzen könne. Die Herausgeber der Inschrift erblickten in diesem L. Antonius einen Vorgänger des Pataecius, also ebenfalls einen ritterlichen Statthalter Thrakiens, und setzten ihn mit L. Antonius Naso gleich, obwohl in dessen inschriftlich erhaltener Karriere178 eine thrakische Statthalterschaft nicht aufscheint. Pflaum a. a. O. schlug hingegen eine viel einleuchtendere Erklärung vor, daß nämlich L. Antonius Prokonsul von Makedonien gewesen sei. Er folgerte dies nicht nur aus der Tatsache, daß die Stadt Philippi in Makedonien gelegen ist, sondern auch aus der Diktion der Inschrift: L. Antonius scheint rangmäßig höher gestanden zu haben als der thrakische Prokurator Pataecius; nicht nur bezeichnet ihn dieser als àvf]p èTtiarpÓTaToc;, sondern er erklärt sich auch außerstande, dessen Entscheidungen zu widerrufen, und dies ohne Angabe von Gründen, so daß der Grund eben schon in der Höherrangigkeit des Antonius zu bestehen scheint. Nun gibt es aber auch noch eine dritte Mäglichkeit zu bedenken. Zur Schlichtung von Grenzproblemen, aber auch anderer Streitsachen, die über die Kompetenz des Statthalters einer einzigen Provinz hinausgingen, wurden oft direkt vom Kaiser Sonderbeauftragte (iudices oder legati) entsandt.179 Um einen solchen kaiserlichen Sonderlegaten könnte es sich auch bei L. Antonius handeln,180 denn der Festlandsbesitz von Thasos gehörte zur Provinz Thrakien, die Stadt Philippi aber zu Makedonien; es waren also zwei Provinzen von der Erbschaftsangelegenheit tangiert. Faßt man L. Antonius nicht als Prokonsul Makedoniens, sondern als kaiserlichen Sonderlegaten auf, gewinnt die Gleichsetzung mit L. Antonius Saturninus181 sehr an Wahrscheinlichkeit. Denn während es zu den Ausnahmen gehört, daß ein vir militaris ein prätorisches Prokonsulat bekleidete, kann man sich viel eher einen kaiserlichen Sonderauftrag von kurzer Dauer vorstellen. So besehen erhalten die Argumente R. Symes a. a. O., die für eine Gleichsetzung sprechen, ein noch größeres Gewicht.182 6. M. Vettius Bolanus procos. ? Nero ? Domitian ? P. N. Papageorgiu, Athena 20 (1908), 3 f. = M. Demitsas, 'H MaxsSovfa 293 ff. Nr 25 = B. Laum, Stiftungen in der griech. u. röm. Antike II (1914) 39 f. Nr 35 (Derriopos b. Monastir): (Auszug. Z. 3/4:)...........8óy|j.(a)T;op àv(a)ypacpT) -cfi ta’ | toö Àatcrtou p.T]vòc; toö TMS krove, ........ (Z. 7—8:) ........ tXwvo<; toö Kóvwvo^ TOirjirapivcu Xó|you£ TCp(i) M. Oùetuou Otwvo? toü 0e(ou I x(ai.) TcpoffavyEiXavroc;, 8-ct x(ai) 7tpcß(r|v) vqv èavrov tra|«>Tp((8a) èT£([M]crs ptEyàXw^ x(al) teXeutwv où8è tt)<; | xarà t:t]v ßouXriv Te(t,)ptT)cg •fpéX'nc'Ev, àXX’àfprixEV | atnrfi xa-tà 8ia.drqxr)\> A : acp :, ècp’ eh ex tüv xai’ È|vta’j-ròv avrüv yetvopivwv tóxcov | Tjpxpav ayoucra Oùettìou BwXavoù lopxà|15(rtp,ov EÙwxiycat, rf) xpà SExa-CEcrcràpwv | xaXavSwv NosptßpCwv £8o|ev •ufi ß°uXfj j T-f]v rov àvSpè? öTrpvo-nj-Ta x(al) ßo6Xir)i|ercc^ 8è èv Ma]x£-Sovioc vorgelegt. Der Unbekannte wird also nicht als proconsul, sondern als legatus pro praetore aufgefaßt. Der Grund hiefür ist der vorliegende cursus honorum. Es ist nämlich kaum anzunehmen, daß der Ignotus als erstes prätorisches Amt gleich eine Statthalterschaft bekleidet habe. Solche Fälle kommen zwar vor, gehören aber zu den Ausnahmen.208 In der Regel hatte ein Senator, dessen Karriere sich in Senatsprovinzen vollzog — und um einen solchen handelt es sich ja in unserem Fall — mindestens zwei, oft aber noch mehr prätorische Ämter zurückzulegen, bevor er ein prätorisches Prokonsulat erreichte, auf das häufig schon das Suffektkonsulat folgte. Hingegen haben viele dieser Karrieren als erstes prätorisches Amt eine Legation in einer Senatsprovinz aufzuweisen. So scheint es angebrachter und auch methodisch richtiger, bei der Ergänzung das im cursus honorum »normalere« Amt einzusetzen, statt — unter Überspringung von durchschnittlich zwei niedrigeren Ämtern — auf die Prätur gleich eine Statthalterschaft folgen zu lassen.207 Da auch formale Gründe nicht gegen die vorgeschlagene Ergänzung sprechen,208 wird der Unbekannte hier in die Tabelle der Legati pro praetore eingereiht; er scheint ferner auch bei den Quaestoren Makedoniens auf (vgl. unten). 15. M. Cn. Licinius Rufinus procos. ? leg. pr. pr. ? um 220 1. L. Robert, Hellenica 5 (1948), 29 ff. = O. Walter, AA 57 (1942), 176 Nr 9 = AE 1946, 180 (Beroia): xùxfl- | [mxà xò Sóijav Trtp | kap/rcpoxàxw ffuv£]|5pto) Auäviov | 5 'PouipEüvov xòv 0|rraxi>cóv, yXuxutgctw poo cupßtw | BtxaXtw 'PEcm-cou-tw tw StacnqpoTàTQ pvEffdEicrà aoo VT)c, xaXife ^oxffe %E ttp&vov [làtXiava twv yXoxotAtwv ffoo téxvwv. Il....... W. Eck, RE Suppi. 14 (1974), 911 s. v. Vitalius Nr 2 H. Castritius, Arch. Anz. 1970, 96 u. Anm. 10 Sarikakis, Archontes II Obige Inschrift befindet sich auf einer der Längsseiten eines reliefgeschmückten Sarkophags aus gallienischer Zeit. Der hier von seiner Gattin Bestattete ist der vir perfectissimus (ò Siaorpó-taTog-) Vitalius Restitutus. Dieses Rangprädikat hat Castritius a. a. O. dazu verleitet, ihn als ritterlichen Statthalter Makedoniens anzusehen, wozu aber nicht der geringste Grund besteht. Abgesehen davon, daß Pautalia in Thrakien liegt, reicht der Perfektissimat als Indiz für eine Statthalterschaft in keiner Weise aus, da sich der Personenkreis, der diesen Titel führte, im Lauf der Zeit immer mehr erweiterte und sich auf Subalternbeamte ausdehnte, so daß A. Stein für die Spätantike geradezu von einer »Verdrängung des Ritterstandes durch den Perfektissimat« spricht.209 C. LEGATI PRO PRAETORE 1. M. Helvius Geminus CIL III 6074 = Dess. 975 (Ephesus) Claudius/ Nero 2. C. Salvius Vitellianus CIL IX 5534 + 6365 (Urbs Salvia) zw. 83 u. 85? Vitellianus hat die Legation wohl während des Prokonsulats seines Vaters Salvius Liberalis (Statth. Nr 15) ausgeübt. 3. Ti. Claudius L. AE 1947, 2 (Sa-mothrake) 1. Jh. 4. C. T[u]r[ra] nius (?) Priscus AE 1965, 206 (Akhladha) 114 Legat des Statthalters Q. Ann[ius] Maximus (Statth. Nr 19). 5. Sex. Tadius Lu-sius Nepos Paullinus CIL III 7316 (Edessa); CIL IX 4119 (Trebula Mutuesca ?) Trajan ? Datierung wegen Legionsbezeichnung: leg. IIII F(lavia) f(elix) kommt laut Ritterling, RE 12, 1548 (s.v. legio: IIII Flavia) nur bis in trajan.-hadrian. Zeit vor, später heißt die Legion nur mehr Flavia, abgekürzt Fl. oder F. 6. C. Eggius Ambi-bulus Pomponius Longinus Cassianus L. Maecius Pos [turnus] CIL IX 1123 = Dess. 1054 (b. Aeclanum) Trajan/ Hadrian 7. US Fraser, Samothrace II 1 Nr 53 124/25 Legat des Statthalters Q. Planius Sardus L. Varius Ambibulus (Statth. Nr 22). 8. [Ti. ? Iuljius [Frjugi IGR III 249 = CIG 3990 (Laodicea Combusta) Hadrian ? Später Prokonsul Makedoniens; vgl. Statth. Nr 25, wo auch die Datierung begründet wird. 9. [M.] Ulpius As-[tius ?] IG X 2, 1, 952 (Thessalonike) nach 183 ? Ein M. Ulpius Astius ist unter den Arvalen des Jahres 183 als Prätor bezeugt (CIL VI 2099 I 4—5); eine Gleichsetzung mit dem makedon. Legaten ist nur mit Unsicherheitsfaktor möglich. 10. IG XIV 750 = IGR 1 440 (Neapolis) 2. Jh. ? 11. EE IX 772 vgl. AE 1973, 133 (Praeneste) 2. Jh. ? Es ist fraglich, ob sich auch das Fragment EE IX 774 (Praeneste) auf den makedonischen Legaten bezieht, wie dies H.-G. Kolbe, Chiron 2 (1972), 405 ff. annimmt. 12. IG IP 3621 = SEG 12, 151 (Eleusis) 2. Jh. ? Dieser Unbekannte wurde von einigen Forschern als Prokonsul Makedoniens angesehen, wird hier aber als legatus pr. pr. aufgefaßt. Zur Begründung vgl. oben Incerti Nr 14. Möglicherweise gehören zu den legati pro praetore: C. Vit....Flavi.........AE 1960, 31 (b. Rom), verbesserte Lesung von J. M. Reynolds, Pap. Brit. School at Rome N. S. 34 (1966), 60 Nr 5 = AE 1968, 166. Die sehr fragmentierte Cursusinschrift reicht in aufsteigender Ordnung vom Amt eines [Xvir] stlitib[us iu\dican[dis] bis zu dem eines [aedil.] Ceria[lis], worauf wohl die Prätur anzunehmen ist. Den Schluß der Inschrift--------PRO---------— AEM-------------ergänzte Reynolds a. a. O. einleuchtend zu [legato pro praetore] pro[vinci]ae M[acedoniae]. Vgl. auch W. Eck, RE Suppl. 14 (1974), 911. [Clodius Capjito............nus. CIL X 3852 (Capua): [.. Clodio] P. f. | [---Capitoni I [.....]no prlaetori), | [ca. 8-10> provinc. | 5..oniae, quaest(ori), | [triumviro capitali, j [quod] ex reditu HS X | [legato] a Clodis | [rei publ]icae Campanorum | 10 [via tute]la praestatur. Diese Inschrift, die nur abschriftlich überliefert ist und einen senatorischen cursus honorum in absteigender Ordnung von Prätur bis Vigintivirat zeigt, wurde von Mommsen in CIL a. a. O. Z. 4/5 zu [ad censu]s provinc. | [Pann]oniae ergänzt. Unger, De censibus 45 f. Nr 36 stellte diese Lesart mit guten Gründen in Frage, da die Bezeichnung eines Provinzialcensitors bloß als ad census — ohne Voranstellung von legatus Augusti bzw. procurator — sonst nicht bezeugt sei; auch fehle bei der Mommsenschen Ergänzung dann ein Amt der tribunizisch-ädilizischen Rangstufe; ein solches könnte man jedoch wegen der Capuaner Inschrift CIL X 3851 für einem C. Clodius Adiutor erwarten, das dieses Amt enthält und das vollkommene Pendant zu unserer Inschrift bildet, so daß es sich bei den beiden Personen um ein Brüderpaar handeln könnte. Aus diesem Grund schlug Unger vor, das S in Z. 4, das ja nur abschriftlich erhalten ist, als R zu lesen und plädierte für folgende Ergänzung von Z. 4/5: [tr. pl., q. pr. p]r. provinc. \ [Maced]oniae, quaest. Doch auch diese Lesung kann nicht ganz befriedigen, da als nächstes Amt die Quästur aufscheint und man also annehmen müßte, daß Capito nach Bekleidung der Quästur in Rom anschließend als Proquaestor in die Provinz Makedonien entsandt worden sei; Proquaestoren sind jedoch für die nachaugusteische Zeit verhältnismäßig selten bezeugt. Da in der Tat an der Lesung des S von Z. 4 zu zweifeln ist, würde ich folgende Ergänzung von Z. 4/5 vorziehen: [tr. pl., leg. pr. p]r. provinc. | [Maced]oniae, quaest. Capito wäre dann nicht als Proquaestor, sondern als proprätorischer Legat •— im Range eines Quaestoriers — in Makedonien tätig gewesen. Daß Quaestorier als Legaten des Prokonsuls eingesetzt waren, ist epigraphisch nicht selten belegt.210 Vom Namensformular des Cursusinhabers konnte bisher auf Grund von CIL X 3851 und AE 1926, 143 nur das Gentile [Clodius] mit Sicherheit ergänzt werden. Vielleicht bietet nun die neupublizierte makedonische Inschrift, die einen makedonischen Prokonsul namens P. Clodius Copito Aurelianus nennt (o. Statth. Nr 24), die Möglichkeit, das zweite Cognomen zu [Aurelia]-nus zu ergänzen, ja vielleicht könnte man sogar eine Gleichsetzung beider Personen ins Auge fassen. Letzteres umso eher, wenn man die vorgeschlagene Ergänzung in Erwägung zieht, denn es gibt manches Beispiel dafür, daß ein Senator in einer Provinz als Statthalter zum Einsatz kam, in der er schon vorher ein Hilfsamt (Quaestur, proprätorische Legation) bekleidet hatte.211 [Ti. Iulius] Frugi, cos. suff. ca. 178. — CIL VI 31717 (Rom). W. Eck, Hisp. ant. 3 (1973), 299 f. hat eine Neuergänzung der Inschrift vorgeschlagen, in der er um durchschnittlich 8 Buchstaben längere Zeilen annimmt. Daraus ergäbe sich für diesen Senator neben proprätorischen Legationen in der Baetica, Pontus-Bithynien und Asia noch eine weitere Legation in Makedonien.212 D. QUAESTORES 1. P. Sextius Lippius Tarquitianus CIL III 717 = Dess. 4055 = IGR I 848 = IG XII 8, 214 (Sa-mothrake) 14/15 n. Chr. 2. L. Iulius Marinus Caecilius Simplex CIL IX 4965 = Dess. 1026 (Cures Sabin.); IGR III 554 = CIG 4238 c (Tlos); IGR III 470 (Balbura) Domitian 3. A. Platorius Nepos Aponius Italicus Manilianus C. Licinius Pollio CIL V 877 = Dess. 1052 (Aqui-leia) Trajan, 1. Hälfte s. Reg. 4. Cn. Minicius Fau-stinus Sex. Iulius Severus CIL III 2830 + 9891 = Dess. 1056 (Kistanje); AE 1950, 45 (Aequum) ca. 110 5. L. Pomponius Maximus Flavius [Sil]vanus AE 1947, 4 (Sa-mothrake) 115/16 6. M. Vettius Valens CIL XI 383 (Ariminum) Hadrian 7. Q. Voconius Saxa Fidus IGR III 763 = Dess. 8828 (Phaselis) Hadrian, 2. Hälfte s. Reg. 8. L. Novius Crispi-nus Martialis Saturninus CIL VIII 2747 = Dess. 1070; CIL VIII 18273 (Lambaesis) ca. 136/38 9. ... tinianus od . pinianus Fraser, Samothrace II 1, Nr 50 = AE 1947, 1 (Samothrake) Hadrian ? 10. Veturius Paccia-nus AE 1972, 575 (Ephesus) Ant. Pius, 1. Hälfte s. Reg. ? 11. Q. Antistius Adventus Postumius Aquilinus Dess. 8977 (Thi-bilis); AE 1914, 281 (Cirta) Ant. Pius, 2. Hälfte s. Reg. ? 12. C. Modius Laetus Rufinianus AE 1934, 48. 51. 55 (Philippi) M. Aurel + L. Verus? 13. C. Iui.. . Quar-.... tus A. Salač, BCH 47 (1923), 88 Nr 6 (Philippi) M. Aurel + L. Verus? 14. AE 1933, 81; 1939, 183 (Philippi) M. Aurel + L. Verus? Dieser Unbekannte könnte entweder mit C. Modius Laetus Rufinianus (Nr 12) oder C. Iul... Quar.. tus (Nr 13) identisch sein. 15. .. . Fidus A .. . Gallus [P?]acc.. (oder [F?]acc .. [FI ?]acc ...) CIL XIIII 1803 (Lugdunum) Antoni- nenzeit? Das Wort [quaestori] ist zwar ergänzt, ist jedoch sowohl wegen der Stellung im c. h. als auch aus Platzgründen wahrscheinlicher als die Ergänzung [leg. pr. pr.] — die Datierung »Antoninen-zeit ist nicht sicher, doch gibt es aus dieser Zeit Beispiele ähnlicher Karrieren. Vgl. Schumacher, Priester-koll. 125 16. (Fabius) ... IG II2 3646 a. b (Eleusis) Antoni- nenzeit? 17. IG II2 3621 = SEG 12, 151 (Eleusis) 2. Jh. ? Vgl. oben Incerti Nr 14. 18. M. Cassius Paullinus CIL VI 1373 (Rom) Ende 2. | Anf. 3. Jh. 19. Ti. Claudius S Fr. Wagner, BRGK 37/38 (1956/57), 225, Nr 34 2. Jh. od. 1. Hälfte 3. Jh. Vgl. W. Eck, RE Suppl. 15 (1978), 91 s. V. Claudius Nr 320 a; ders., Chiron 4 (1974) 534, Anm. 7 20. .... C.f. Pol.. Passer(?) AE 1950, 91 b (Mailand) 2. Jh. od. 1. Hälfte 3. Jh. Die Ergänzung [quaestor prov. Mac]edon[iae] ist auf Grund des erhaltenen Amtes eines IHIvir viar. curand. sehr wahrscheinlich. Vgl. W. Eck, RE Suppl. 14 (1974), 368. 21. L. Sinicius Reginus CIL VI 1521 (Rom) 2. Jh. od. 1. Hälfte 3. Jh. 22. CIL VI 1561 (Rom) 2. Jh. od. 1. Hälfte 3. Jh. 23. M. Marius Titius Rufinus CIL IX 1584 (Beneventum) Elagabal od. Severus Alexander 24. Q. Pomponius Munat[ianus ?] Clodianus W. v. Sydow, AA 1973, 631 f. (Castel di Decima b. Rom) vor Mitte 3. Jh. 25. Aemilius Sullec-tinus IG X 2, 1, 149 (Thessalonike) Mitte 3. Jh. ? Möglicherweise gehört zu den Quaestoren: ---cius [Se?]cundus, CIL VI 31777 = 3842 (Rom). In der Corpuslesung wird dieser Mann als [procos, prov. Mace]doniae aufgefaßt, es wäre aber auch die Ergänzung [quaest. prov. Mace]doniae möglich. Näheres s. o. Incerti Nr 12. E. PROCURATORES a) Finanzprokuratoren 1. [Quinct ?]ilius C. f .... CIL VI 1564 = Dess. 1452 (Rom) ca. 165 2. C. Sextius Martialis CIL VIII 11813 = Dess. 1410 (Mactaris) Commodus oder bald nach ihm 3. C. Vallius Maximianus CIL II 1120 = Dess. 1354 (Italica) Anfang Sept. Severus? 4. AE 1941, 63 (Rom) Anfang 3. Jh. 5. Septimius Aur(elius) Paulinus IG X 2, 1, 145 (Thessalonike) vor Mitte 3. Ih. b) Prokuratoren in besonderer Verwendung 1. L. Iulius Vehilius Gratus Iulianus CIL VI 31856 = Dess. 1327 (Rom) ca. 170/71 procurator Augusti et praepositus vexillationis per Achaiam et Macedoniam 2. L. Egnatuleius CIL Vili 10500 Ende procurator Augusti ad cen- Sabinus = Dess. 1409 (Thysdrus) 2.1h. sus accipiendos Macedoniae 3. Aelius Iacchus IG X 2, 1, 486 (Thessalonike) 3. Ih. ETti-rpoirat; kou8u>v = procurator ludi familiae gladiatoriae Caesaris? Vgl Pflaum, Carrières 802. Möglicherweise gehört zu den Finanzprokuratoren: .... cius [Se?]cundus, CIL VI 31777 = 3842 (Rom). In der Corpuslesung wird dieser Mann als [procos. prov. Mace]doniae aufgefaßt, es wäre aber die Ergänzung [procur. prov. Mace]doniae möglich. Näheres s. o. Incerti Nr 12. Die Statthalter Makedoniens der Prinzipatsepoche 1. M. Primus 2. M. Lollius 3. L. Tarius Rufus 4. L. Calpurnius Piso pontifex archon leg. Aug. pr. pr. ? (leg. Aug.) pr. pr. leg. Caesaris ca. 24/23 v. Chr. zw. 20 u. 18 v. Chr. 16—14 v. Chr. ? 13—11 v. Chr. 5. P. Vinicius leg. Aug. pr. pr. 3—2 v. Chr. ? 6. P. Silius leg. Aug. pr. pr. ? ca. 2—1 v. Chr. 7. Sex. Aelius Catus procos. zw. 2 u. 13 n. Chr. 8. Sex. Pompeius procos. ? 8/9 n. Chr. 9 procos. zw. 27 v. Chr. u. 14 n. Chr. 10. C. Poppaeus Sabinus leg. Aug. pr. pr. Moesiae, Mac., Ach. 15—35 n. Chr. 11. P. Memmius Regulus leg. Auggg. pr. pr. Moesiae, Mac., Ach. 35—44? 12. M. Iulius Romulus procos. um 62/63 13. [P. ?] Tullius Varro procos. Titus/Anf. Domitian 14. L. Baebius Honoratus procos. Titus/Anf. Domitian? 15. C. Salvius Liberalis Nonius Bassus procos. zw. 83 u. 85 ? 16 procos. Ende Domit./Anf. Trajan 17. [ G?]emii[nus?] procos. 1. Jh. ? 18. M. Arruntius Claudianus procos. Trajan, 2. Hälfte 19. Q. Ann[ius] Maximus procos. 114 20. D. Terentius Gentianus leg. Aug. pr. pr. ad census accip. 117? —Anf. 120 21. Octavius Antoninus leg. Aug. pr. pr. ad census accip. ? 120 22. Q. Planius Sardus L. Varius Ambibulus procos. 124/25 23. Iunius Rufinus procos. Hadrian 24. P. Clodius Capito Aurelianus procos. Hadrian ? 25. [Ti. ? Iul]ius [Frjugi procos. Anfang Anton. Pius ? 26. Sex. Pedius Hirrutus Lucilius Pollio procos. ca. 149/50 27. P. Anti(us) [0]restes procos. 164/65 28. Cornelius Rufus procos. zw. 161 u. 169 ? 29. P. Iulius Geminius Marcianus procos. zw. 170 u. 175 "30. linus procos. Marc Aurel 31. Ti. Claudius Gordianus procos. Anf. Commodus 32. Iunius Rufinus procos. 192/93 33. L. Iunius procos. 2. Jh. ? 34 (CIL IX 1129) procos.(?) 2. Jh., 2. Hälfte? 35. M. Ulpius Ann[ius Q]uintianus procos. 2. Jh., 2. Hälfte/ 3. Jh., 1. Hälfte 36. A. Pontius Verus procos. 2. Jh., 2. Hälfte/ 3. Jh., 1. Hälfte 37. M. Antius Crescens Calpurnianus procos. Sept. Sever, (um die Jh.-Wende ?) 38 praeses zw. 206 u. 210 ? 39 Tertullianus Aquila procos. zw. 212 u. 214 ? 40. Q. (?) Valerius Rufrius Iustus procos. zw. 220 u. 230 41. C. Caerellius Pollittianus procos. zw. 222 u. 226 42. P. Iulius Iunianus Martialianus procos. ca. 225/26 43. T. Clodius Pupienus Pulcher M[aximus] 44. P. Aelius Coeranus 45. M. Aurelius Attinas 46. (Marcius?) Severianus 47.......(CIL VI 1638) procos. procos. procos. leg. Aug. ? dux ? proc. a. v. p. 48. (T. Iulius) Priscus 49.......Valens 50. Aurelius Valentinus 51. M. Aurelius Apollinarius 52. Aurelius Nestor dux »imperator« proč. a. v. p. proč. a. v. p. praeses Sev. Alex., 1. Hälfte ? Sev. Alex., 2. Hälfte ■> zw. 230 u. 250 ? Anf. Philippus Ende Philippus/kurz vor 252 ? 250/51 261 268/69 3. Jh., 2. Hälfte ? 282/83 Nicht unter die Statthalter aufgenommen: 1. A. Caecina Severus leg. Aug. pr. pr. exercitus Moesiaci ? 6/7 n. Chr. 2. procos, extra, sortem 7/8 n. Chr. 3. M. Licinius Crassus Frugi leg. Aug. in M[acedon]ia ? 41/42 ? 4. A. Didius Gallus leg. Aug. Moesiae, [Maced., Achaiae ?] 43/44 ? 5. L. Antonius procos. ? leg. Aug. ? Vespasian 6. M.Vettius Bolanus procos. ? Nero ? Domitian ? 7. (CIL IX 5535) procos. ? Domitian ? 8. L. Cocceius [Ijustus procos. Achaiae ? 1. Jh. 9. Q. Acutius Flaccus procos. Achaiae ? 1. Jh. 10. Q. Gellius Sentius Augurinus procos. Achaiae ? Hadrian 11. P. Cassius Secundus procos. ? Hadrian 12. .... cius [Se?]cundus procos. ? quaestor ? procurator ? 2. Jh., 2. Hälfte ? 13. procos. ? 2. Jh. ? 14. (IG II2 3621) leg. pr. pr. (?) 2. Jh. ? 15. M. Cn. Licinius Rufinus procos. ? leg. pr. pr. ? um 220 16. (CIL VI 31784) procos. ? 1,—3. Jh. 17. Aur(elius) Augustianus dux zw. 260 u. 268 18. Vitalius Restitutus proc. a. v. p. ? Gallienus Anmerkungen zum prosopographi-schen Teil: 1 Lediglich für Sex. Aelius Catus (Statth. Nr 7) gibt es eine sehr fragmentierte Inschrift, bei deren Ergänzung an eine Verbindung von Prokonsulat und kaiserlicher Legation gedacht wurde; erhalten ist jedoch nur [,iòv K[awvi]ov [Kóuu]-o8o[v] in Erwägung ziehen. 39 Es empfiehlt sich nicht, vom Fehlen des Beinamens Optimus auszugehen und so auf das Jahr 114 als zeitliche Obergrenze su kommen, denn dieser Beiname wurde einerseits auch nach 114 nicht ausnahmslos verwendet (vgl. etwa Dess. 303), kommt andrerseits aber vereinzelt auch schon vor diesem Zeitpunkt — nicht nur in der Formulierung optimus princeps — vor (vgl. etwa Dess. 293). 40 M. Avi-Yonah, Isr. Expl. Journ 23 (1973), 209 ff. 41 An prätorischen Ämtern ist nur das Prokonsulat von Makedonien erhalten (Z. 2—4); der Cursusinhaber hat aber sicherlich noch mindestens ein weiteres — ein Legionskommando — bekleidet. Da jedoch in Z. 5 der aus mehreren Fragmenten bestehenden Inschrift bereits die Prätur aufscheint und somit für ein weiteres prätorisches Amt nur noch der Rest von Z. 4 zur Verfügung steht — die Zeilen sind sehr kurz —, muß zwischen Z. 3 und 4 wohl noch ein weiteres Fragment mit mindestens einer Zeilenlänge angenommen werden. 42 Diese Datierung ist der Grund, weswegen in Z. 2 die von Dittenberger-Purgold a. a. O. vorgeschlagene Ergänzung [üttaTov] weggelassen wurde, denn es war im 1. Jh. noch keinswegs die Regel, daß auf ein prätorisches Prokonsulat das Konsulat folgte; solche Fälle sind erst im 3. Jh. häufiger zu beobachten. 43 Knibbe a. a. O. ergänzte: [proci] Romae fru/[menti comparandi] It(aliae), doch ist statt des sonst nirgends bezeugten It{aliae) die Lesung it{em) vorzuziehen, zumal der analoge griechische Text auch nur ETttipoTco? èv 'P(b[iU ètti, toö (TEt-cou bietet. 44 Vgl. Ritterling, RE 12, 1484 ff. s. v. legio. 45 Vgl. unten Statth. Nr 20 und 21 (D. Terentius Gentianus, Octavius Antoninus). 46 Nach Mommsen, StR II3 255 f. ist als Normaltermin für den alljährlichen Wechsel der Prokonsuln und ihrer Gehilfen der 1. Juli anzunehmen. Keinesfalls deckt sich das Amtsjahr mit dem Kalenderjahr. 47 Vgl. Mommsen, StR II3 1092 f. 48 Fasti Ostienses: 1.1.13/1 Nr 5, Taf. XXIII Z. 5. 49 So folgert Syme, Tacitus I 252; ähnlich auch Pflaum a. a. O. 50 Petersen, Verwaltung Mak. 159 nimmt jedoch noch eine Berufung Gentians durch Trajan an. 51 Dig. 47, 21, 2 = Coll. leg. Mos. et Rom. 13, 3, 1. 2: Callistratus libro tertio de cognitionibus: divus Hadrianus (Terentio Gentiano XVII k. Sept. se III cos. addit Ulp.) in haec verba rescripsit: quin pessimum factum sit eorum, qui terminos finium causa positos propulerunt, dubitari non potest, de poena tamen....... 62 Vgl. unten Statthalter Nr 33 (Junius Rufinus). 53 SHA Hadr. 23, 2: Platorìum Nepotem ......suspicionibus adductus, et eodem modo et Terentium Gentianum, et hunc vehementius, quod a senatu diligi tunc videbat, omnes postremo, de quorum imperio cogitavit, quasi futuros imperatores detestatus est (sc. Hadrianus). 54 Auch die Karriere des gleichzeitig erwähnten Platorius Nepos läßt sich nur bis ins Jahr 124 verfolgen. Vgl. A. Betz, RE 20, 2545 ff. s. v. Platorius Nr 2. — Zum Thema vgl. auch Pflaum a. a. O. 55 Vgl. Groag, RE 5 A, 716 f. s. v. Terentia Nr 97. 56 Vgl. H.-G. Pflaum, Chiron 4 (1974), 453 ff. 57 Zum Thema »Truppen in Senatsprovinzen« vgl. E. Ritterling, JHS 17 (1927), 28 ff.; R. K. Sherk, AJPh 78 (1957), 52 ff. 58 Neuere Forschungen haben indes ergeben, daß Lykien-Pamphylien erst Ende der siebziger Jahre des 2. Jh. Senatsprovinz geworden ist. Vgl. Alföldy, Senatorenstand 257 u. Anm. 274; 265. 59 Groag ventilierte in seinem RE-Artikel a. a. O. noch die Möglichkeit, daß Antoninus Legat einer obermoesischen Legion gewesen sein könnte, deren Hilfstruppen in Makedonien im Einsatz waren. Aber auch in diesem Fall würde der Statthalter von Makedonien rechtlich der Befehlshaber über die in seiner Provinz agierenden Truppen sein, so daß die Formulierung (cohors), quae est in Macedonia sub Octavio Antonino wieder nur bedeuten kann, daß Antoninus oberster Beamter der Provinz Makedonien gewesen sein muß. «» CIL VI 9021; AE 1950, 59; AE 1954, 148 u. a. «i CIL X 3864 vgl. X 4390. 62 Vgl. Thomasson, Nordafrika a. a. O.; Degrassi FC 38. 63 Außer unserem Fall gibt es noch deren fünf; A. Larcius Priscus, L. Novius Crispinus Martialis Saturninus, Ignotus CIL VIII 2754 (alle drei Gallia Narbonensis), Ti. Claudius Gordianus, P. Iulius Iunianus Martialianus (beide Makedonien; vgl. unten Statth. Nr 31 u. 42). 64 Pflaum verbesserte die Mommsensche Corpuslesung in Z. 3 von [----------leg.] V Macedon. zu [procos. pro]v. Macedone, in Z. 4 las er statt [-----leg.] III Aug., 11 Tra- [ianae]; [-------leg. V]1II Aug. et tra[ctus / Sumelocen(nensis)]. 65 Alföldy, Legionslegaten 80 erwähnt zu dieser Frage wohl ein Brüderpaar, das zum Teil in denselben Heeresformationen diente, doch handelt es sich hier um gleichzeitig verlaufende Karrieren, nicht aber um »Vererbung« einer bestimmten Ämterlaufbahn. 66 Bei Sarikakis a. a. O. scheint irrtümlich bei der Wiedergabe der Inschrift das Gentile KXaOSto«; auf; die richtige Abschrift lautet jedoch KLwSio?, wie eine Rückfrage beim Autor ergab. 67 Das Gentile Clodius ist durch CIL X 3851 = Dess. 5890 sowie durch AE 1926, 143 gesichert. 68 Vgl. PIR2 C 1158 sowie unten Addendum zu den Legati pro praetore. 69 Inschriften aus Makedonien; CIL III 591 = Dess. 5954; CIL III 14206 = Dess. 5981; AE 1913, 2; AE 1924, 57; AE 1965, 206. — Inschriften aus Achaia bei Groag, Achaia 54 ff., 125 ff., 104 f. 70 IGR III 739 c. 5. — Vgl. Ritterling, Rh. Mus. 73 (1920), 41 f. 71 CIL VI 31717 (Neuergänzung von W. Eck, Hisp. ant. a. a. O.); Arvalakten CIL VI 2095 vgl. 32385; CIL XVI 188 (zur Datierung vgl. Nesselhauf, Gnomon 1954, 267). — Vgl. W. Eck, RE Suppl. 15 (1978), 123 f. s. v. Iulius Nr 253; Groag, RE 10, 608 f. s. ead. v.; PIR2 J 330. 72 W. Eck, ANRW 2, 1 (1974), 187 f. Anm. 132 führt die wenigen bezeugten Fälle an. 73 So auch W. Eck, Hisp. ant. a. a. O. 74 Neuergänzung von W. Eck (Hisp. ant. a. a. O.; vgl. AE 1973, 15, wo jedoch irrtümlich die bisherige Ergänzung gebracht wird); [Ti. lidio Ti. Frug]i f. Cor. Frugi \ [cos. designato (?), fra]tri Arv., pro\[cos. prov. ..., pra]ef. aer. mil., | [praef. frument. dari]d., leg. leg. VII I5 [Geminae fel.(?), leg. p]r. pr. provin\[ciarum Hispaniae B]aeticae, Ponti | [et Bithyniae, Macedo]niae, Asiae, | [praetori, tribuno ple]b., quae\[stori pr. pr. provinc. Pont]i et I 19 [Bithyniae----]. Vgl. auch un- ten Anm. 212. 75 Alföldy, Senatorenstand 339 ff. bietet einen Überblick über alle bezeugten Laufbahnen der Konsuln aus der Zeit des Antoninus Pius und M. Aurel. In seinen Tabellen scheinen mehrere Karrieren mit der Ämterfolge prätorisches Prokonsulat — Konsulat auf, jedoch kein einziger c. h., der jenem vergleichbar wäre, der durch die Gleichsetzung mit dem Frugi unserer griechischen Inschrift entstünde. 76 In Fasti Hisp. a. a. O. — Man las früher die Zeile 6 als letzte erhaltene Zeile, deren letztes Wort PRAET oder PRAEF zu lauten schien. Alföldy-Kolbe konnten jedoch noch eine weitere Zeile entziffern, die den Namen der Senatsprovinz Macedonia enthielt; sie lasen das nun nicht mehr passende praet-0ori) bzw. praef(ecto) als proc[os\. 77 Näheres bei Alföldy, Snatorenstand a. a. O., womit er seine Ausführungen in Fasti Hisp. a. a. O. korrigiert. 78 Alföldy, Fasti Hisp. a. a. O. datiert das spanische Juridikat auf 154 (die Alternative 157 fällt nun weg, vgl. Anm. 77), m. E. etwas zu spät, da die Dauer der Präfektur über das aerarium militare normalerweise 2—3 Jahre betrug. 79 W. Kunkel, Herkunft u. soziale Stellung der röm. Juristen 2(1967) 168 f. Nr 38 hält eine Gleichsetzung mit dem makedonischen Statthalter für etwas wahrscheinlicher. — Vgl. auch A. Berger, RE 10, 41 s. v. Pedius Nr 3. 80 Vgl. Anm. 46. 81 So Mihailov in IGBulg a. a. O. 82 So etwa IG VII 70—74 (136 n. Chr.). 88 Dig. 49, 14, 2, 2: item divi fratres ad libellum Cornelii Rufi rescripserunt totiens edenda esse instrumenta, quotiens de iure capiendi vel de iure dominii vel de aliqua (causa} simili re nummaris quaeratur, non si de capitali causa agatur. 84 Es besteht wohl kein Grund, an der Reihung der Ämter auf der Inschrift zu zweifeln und die makedonische Statthalterschaft vor Bekleidung des Konsulats anzunehmen, wie dies Thomasson a. a. O. erwägt, denn die historischen Ereignisse sprechen doch sehr dafür, daß Marcianus erst als Konsular extra sortem mit dem Prokonsulat von Makedonien betraut worden ist. 85 Alföldy, Senatorenstand 265 Anm. 322 denkt hingegen eher wegen der damaligen Personalnot an die Berufung eines Konsulars auf einen prätorischen Posten. 89 PIR2, Hohl, RE aa. aa. OO. und De-grassi, FC 47 nehmen 167 als Konsulatsjahr an, Alföldy a. a. O. 166 (oder 165), Zwikker a. a. O. und Pflaum, ILAÌg II p. 68 165. 87 Die Inschrift besteht aus mehreren Fragmenten, von denen jenes, das den Großteil des Namensformulars enthielt, leider verschollen ist. Soweit man daher überhaupt pa-läographische Überlegungen anstellen kann, sprechen diese eher gegen die Ergänzung [A]qu[i]lino, denn als erster erhaltener Buchstabe war laut ILAlg a. a. O. nur der unter- ste Teil eines runden Buchstabens festzustellen, nicht aber Spuren einer Q-Haste. — Ferner scheint der Abstand zwischen dem V auf Fragment A und dem LINO auf Fragment B für einen einzigen Buchstaben zu groß zu sein, so daß man an ein längeres Cognomen denken möchte. Vgl. A. Aichinger a. a. O. 88 V. Gerassimova-Tomova, Klio 57 (1975) 227 ff. 89 Alföldy, Senatorenstand 387 f. hält eine Gleichsetzung für möglich; W. Eck, ZPE 25 (1977), 234 f. nimmt eine eher reservierte Haltung ein und verweist auf die Unsicherheit der Ergänzung des Cognomens. 99 Vgl. etwa CIL XII 4354 = Dess. 1064, Z. 5 ff.: adlecto in amplissimum / ordinem ab imp. Caes. / Hadriano Aug.......CIL XIII 1808 - Dess. 1454, Z. 3 ff.; adlecto annorum quattuor / in amplissimum ordinem 15 ab imp. T. Aelio Hadriano / Antonino Aug. Pio p. p. 91 Ein völlig identischer Fall ist der des Vettius Sabinianus Iulius Hospes, AE 1920, 45 = ILAfr 281, Z. 19 ff.: . . . quaestori, transPHato in amplissimum ordinem ab imp. / divo T. Antonino, trib. mil. leg. I Jta-li(c)ae, / praef. cohortis II Commagenorum. 92 M. Iulius Romulus, C. Salvius Liberalis Nonius Bassus, M. Arruntius Claudianus. Vgl. oben Statth. Nr 11. 15. 18. 93 Leschi, Corbier, Thomasson und Sari-kakis aa. aa. OO. nehmen — wohl kaum zutreffend — die Prätur erst vor dem makedonischen Prokonsulat an; Legationen in Senatsprovinzen bilden aber fast durchwegs die Anfangsämter der Prätorier, während ein Prokonsulat als erstes prätorisches Amt sehr selten begegnet. 94 Grosso a. a. O. nimmt an, daß Gordian gleichzeitig beide Ämter bekleidet und hierbeit das Amt des praefectus aerarii Saturni nur nominell innegehabt habe; Leschi und Thomasson aa. aa. OO. neigen eher zur Annahme einer falschen Reihung der Ämter auf der Inschrift. Corbier a. a. O. ist hingegen der Auffassung, daß Gordian die Ärarpräfektur nach seiner Rückkehr aus Afrika normal in Rom bekleidet habe und hierauf zum Konsulat gelangt sei; der Centurio hätte die Statue samt Inschrift nur in Gedenken an den längst abgereisten und nun zu Konsulatsehren gelangten optimus praeses gesetzt. 95 Seine Vorgänger und Nachfolger sind bekannt. Vgl. Thomasson und Grosso aa. aa. OO. 96 Der Monat Artemision des 340. Jahres der — im Herbst 148 v. Chr. beginnenden — makedonischen Ära entspricht dem April 193. Als Zeitpunkt des Amtswechsels ist wohl der 1. Juli anzunehmen; vgl. oben Anm. 46. 97 Thomasson a. a. O. ist der einzige, der diesen Statthalter von den beiden Iunii Ru-fini trennt; daher ist auch die sonstige Literatur schon oben bei Iunius Rufinus d. J. (Statth. Nr 32) zu finden. 98 Josifovska las in Z. 1 statt Aofuxi] Ao5[..], doch kann es sich fast nur um das Pränomen Ao[’jxi]/ov handeln. 99 J. H. Mason, Greek terms for Roman institutions (1974) 169. 100 Beispiele bei Mason a. a. O. sowie bei D. Magie, De Romanorum iuris publici sacrique vocabulis sollemnibus in Graecum sermonem conversis (1905) 88 s. v. legatus Aug. pr. pr. vir consularis. 101 Es muß offen bleiben, ob der Unbekannte Legionskommandant der legio VII Claudia oder Gemina war. Die Lücke in Z. 1 des Fragments B umfaßt etwa 3—4 Buchstaben (gerechnet nach der Buchstabenzahl der gut ergänzbaren Zeilen 2 und 3, die 13 Buchstaben enthalten). E. Ritterling, RE 12, 1625 s. v. legio reiht den Ignotus mit Unsicherheitsfaktor unter die Kommandanten der legio VII Claudia ein. loa vgl. W. Eck, ANRW 2, 1, 191 ff. 103 Ygl. die Zusammenstellung Pflaums a. a. O.: in 5 von den insgesamt 7 bezeugten Fällen folgte bereits das Konsulat. im ygl. Alföldy, Legionslegaten 77; 89 ff. 193 Vgl. PIRi P 615—618. 199 CIL XIV 324 = Dess. 4167; XIV 325 cf. p. 614. 497 CIL VI 32326, 50. 32327, 10. 32332, 3. — Vgl. Schumacher und Pighi aa. aa. OO. 108 So Schumacher a. a. O. 163; Atkinson a. a. O. — Hingegen datiert Birley a. a. O. die britannische Mission ungefähr ins Jahr 183. 109 So Degrassi, FC 112. 110 pIR2 c 516. 711 PIR2 C 507. 112 Von vielen Forschern wird Personengleichheit angenommen; W. Eck, Bonner Jb. 1971, 748 hält jedoch auch zwei verschiedene Personen für möglich. 113 Marcellinus wurde noch als Statthalter von Unterpannonien zum Konsul designiert, während die Laufbahn unseres Anonymus nach der pannonischen Statthalterschaft noch eine weitere prätorische, jene von Makedonien, aufweist. Ließe sich für diese Diskrepanz noch zur Not eine Erklärung finden (Fitz nimmt eine Art von Gesamtkommando über Unterpannonien und Makedonien an), scheitert aber die Gleichsetzungstheorie völ- lig an dem Unterschied im Zeitpunkt der Bekleidung des Sakralamtes eines XVvir s. f.: Marcellinus ist durch mehrere Quellen (CIL III 13371; VI 32327, 10 = Dess. 5050 a; VI 32328, 140) als XVvir s. f. für die Säkularfeiern des Jahres 204 bezeugt und wird dort als quaestor design(atus) bezeichnet, hat also dieses hohe Sakralamt schon vor der Quae-stur bekleidet, unser Präses hingegen erst als Prätorier, da das Sakralamt auf unserer Inschrift erst nach einem prätorischen Juridikat aufscheint. 114 Dobo a. a. O. 80 und 83. us vgl. W. Eck, RE Suppi. 14 (1974), 943, s. v. Ulpius Nr 54. ne Vgl. W. Kunkel, Herkunft und soziale Stellung der römischen Juristen 2(1967) 236 ff. Nr 62. 117 Vgl. Kunkel a. a. O. 290 ff. 118 Die Lesung als Pränomen ist nicht ganz sicher, denn nicht nur sind Pränomina im 3. Jh. schon selten anzutreffen, sondern die Abkürzung K am Beginn der beiden Inschriften — man las sie früher sogar als KL — könnte auch als Gentile K(Lgoi5io<;) gedeutet werden, das bei allen Nachkommen des Iustus vorkommt. Dagegen spricht allerdings, daß dieses Gentile auch von seinem Schwiegersohn Claudius Meno herrühren könnte. 119 Zur Familie vgl. IG X 2, 1, 183—185. 173. 209. 168. 177 (1 Schwiegersohn, 4 Enkel, 2 Urenkel). Stemma ad Nr 185 p. 78. 120 Edson (IG a. a. O.) datiert unsere beiden Inschriften ca. 225—30, was für die Unterbringung von drei Generationen etwas knapp erscheint, selbst wenn man in Rechnung stellt, daß Rufrius Iustus zum Zeitpunkt der Abfassung beider — wohl gleichzeitig entstandener — Inschriften schon in gesetzterem Alter stand, da ihm Nr 2 ja von seinem Enkel gewidmet wurde. 121 IG X 2, 1, 142. Vgl. unten Statth. Incerti Nr 15. 122 In das 3. Jahrhundert weist —■ neben der etwas überschwenglichen Diktion — das Rangprädikat c(larissimus) v(ir). 123 Gordon Album III Nr 273 = CIL VI 31349; Nr 279 = CIL XIV 2803 = VI 1491. 124 So etwa Groag in PIR2 a. a. O. 423 CIL VIII 2742. 2428; Dess. 6022; AE 1920, 30. 1942/43, 7. 428 E. Birley, JRS 40 (1950), 64 Nr 12. 427Vgl. hierzu E. Groag, Arch.-epigr. Mitt. 19, 145 f. 428 Vgl. Mommsen, StR II3 1092 f.; Marquardt, Staatsverw. II2 215 ff. 429 Es gab jedoch schon vorher vereinzelte Fälle von Aufnahme von Ägyptern in den Senat, vgl. Dio 51, 17, 3; 17, 2. Hierzu auch Stein, Ritterstand 240. 130 Es fehlt demnach das Militärtribunat sowie ein Amt des Vigintivirats, wenn man nicht das IlIIvir(o) iur(e) dic(undo) in Z. 6 für eine Verschreibung von IUIvirfo) viarium) curiandarum) halten will, was denkbar wäre, da die Reihung eines Munizipalamtes vor der Mitgliedschaft bei den Arvalen ungewöhnlich ist. 131 Ritterling, RE 12, 1661 s. v. legio datiert das Legionskommando etwa in die Zeit Macrinus’ oder Elagabals, ebenso in seinen Fasti des röm. Deutschlands (1932) 129 Nr 68. 132 Barbieri a. a. O. sieht in dieser Bezeichnung ein signum; Edson hingegen (IG a. a. O.) denkt eher an einen ehrenden Beinamen im Sinne von alSécuxoi;. 133 So auch H.-G. Pflaum, Isr. Expl. Journ. 19 (1969), 229. 134 Ygl. O. Hoffmann, Die Makedonen, ihre Sprache und ihr Volkstum (1906) 194; Russu, Ephemeris Dacoromana 7 (1938), 178. 136 Es gibt Münzen aus der Zeit Elagabals, die einen Aurelius Attinas als fäcpxtspcüi; und apxwv Zai/rmrivwv nachweisen. Vgl. PIR-und Barbieri aa. aa. OO. 136 Zum Thema »Truppen in Makedonien« vgl. R. K. Sherk, AJPh 78 (1957), 52 ff. 137 N. Vulić, Spomenik 75 (1933), 47 = AE 1934, 208. 138 Degrassi, FC 68 nimmt an, Severianus habe als Konsular das Kommando in Moe-sien und Makedonien ausgeübt. H.-G. Pflaum, Isr. Expl. Journ. 19 (1969), 229 datiert das Konsulat auf 245, Severians Wirken im Balkanraum zwischen 244 und 249. 133 PIR2 J 488; A. Stein, RE 10, 781 f. s. v. Iulius Nr 409. 140 Näheres bei Pflaum a. a. O. — Ein weiteres, bisher unbeachtetes Argument spricht außerdem noch sehr gegen eine Gleichsetzung mit dem Kaiserbruder Iulius Priscus. Unsere Inschrift bietet nämlich die Karriere eines Mannes niedriger Herkunft, der sich in langen Jahren zu Spitzenposten hochgedient hat. Es ist doch m. E. unvorstellbar, daß eine solche Inschrift dem Bruder des regierenden Kaisers gesetzt wurde — und das müßte sie nach Steins Datierung —, da sie durch Zurschaustellung des Werdeganges Iulius Priscus’ zugleich auch die niedrige Abkunft des kaiserlichen Bruders bloßgestellt hätte. 141 Zu Lissenius Proculus vgl. PIR2 L 286; Reinmuth, RE Suppl. 8 (1956), 537 s. v. praefectus Aegypti. 142 Vgl. Howe a. a. O. 80. 143 So H. Schiller, Geschichte des röm Kaiserreiches I (1883), 806, Anm. 3; Roos Mnemosyne 51, 286. 144 Nicht sehr überzeugend ist die von Mihailov in lGBulg a. a. O. angeführte These von B. Gerov, wonach die Erwähnung von Makedonien auf einer Verwechslung beruhe der die antiken Autoren zum Opfer gefallen seien, da sie den Ort der Gotenschlacht des Decius, Beroe, mit dem makedonischen Be-roia verquickt hätten. 145 Vgl. Groag a. a. O. 146 Er ist jedenfalls nicht identisch mit jenem Valens, der in SHA Tyr. trig. 20 als Valens superior bzw. als avunculus unseres Valens genannt und auch zu den Dreißig Tyrannen gezählt wird, der aber wohl schon aus der Zeit des Decius stammt und mit Iulius Valens Licinianus gleichzusetzen sein dürfte. 147 PLRE a. a. O. bringt die Datierung 307 = 275/6 der aera Augusti. — H.-G. Pflaum plädierte früher für die Lesung 366, die er in Le marbré de Thorigny a. a. O. als die makedonische Provinzialära auffaßte und die die Datierung 218/9 ergab; in Carrières 818 Anm. 22 nahm er hingegen die aktische Ära (334/5) an; zuletzt aber schloß er sich {Ann. École prat. a. a. O.) der von Edson in IG a. a. O. vorgeschlagenen Datierung 300 = 268/9 der aera Augusti an. i« CIL XII 2228: Narbonensis 269 unter dem praefectus vigilum Iulius Placidianus. 149 Er kann weder mit dem in CIL III 5283 genannten v(z>) e(gregius) Aurelius Valentinus identisch sein, noch mit dem gleichnamigen praefectus vigilum aus der Zeit Caracallas von CIL XIV 4389, aber auch nicht mit dem Alenpräfekten von CIL III 886. is» pxR2 A 1452, v. Rohden, RE 2 (1896), 2454 s. v. Aurelius Nr 54. 151 SHA Carac. 6, 7. — Dio 78, 5, 2. 152 ygl. Domaszewski, RO2 139 ff.; H.-G. Pflaum, RE 23, 1272 s. v. procurator. 153 In der Tat scheint bei Pflaum, Pro-curateurs 335 Nr 324 der a{gens) v(ice) p{raesidis) von CIL VI 1638 in der Tabelle der Ducenarii auf, während etwa der Finanzprokurator---------ilius als regulärer Centenarius behandelt wird (a. a. O. 234 f.) 164 Vgl. Aurelius Valentinus (Statth. Nr 50): 268/69; Aurelius Nestor (Statth. Nr 52): 282/83. iss Valerius Rufrius Iustus, C. Caerellius Pollittianus, P. Iulius Iunianus Martialianus, T. Clodius Pupienus Pulcher M[aximus], P. Aelius Coeranus; vielleicht auch noch M. Aurelius Attinas. Vgl. oben Statth. Nr 40—45. 156 Näheres bei M. Christol a. a. O. 157 Edsons Datierung in IG a. a. O. »in. s. 111. P-« scheint eher durch die Gleichsetzungsmöglichkeit mit dem literarisch bezeugten Aurelius Apollinaris hervorgerufen worden zu sein als durch die Inschrift selbst. iss irrig ist die Ergänzung der Inschrift in AE 1955, 215 und SEG 15, 460. Sie hat in der letzten Zeile nicht Mouxuxvoü zu lauten, sondern Mouxiavóq; der Dedikant Mucianus ist also nicht identisch mit dem praefectus praetorio, dessen Name vielmehr nach IGB-ulg III 1568 Heraclianus lautet. Vgl. M. Christel, Chiron 7 (1977), 398 f. u. Anm. 21. 150 Vgl. SHA Carac. 7, 1; 16, 2. AE 1951, 151. 160 PIR2 c 106; E. Groag, RE 3 (1897), 1241 s. v. Caecina Nr 24. 161 Gascou a. a. O. hält zwar nach genauer Inspektion der Inschrift die Lesung M[aure-tan\ia für etwas wahrscheinlicher als M[ace-don]ia, da er Spuren des Buchstabens E genau in der Mitte der Lücke zu erkennen glaubt, doch ist deswegen die Lesung M[ace-don\ia nicht auszuschließen. 162 Suet. Claud. 17, 3. 163 IGR I 1501 = IGBulg III 1696: [Aixjvitp Kpatroxp ©[poufi]. •—- Allerdings glaubt Mihailov (PIR2 a. a. O. p. 38) beim letzten Cognomen nach dem © noch ein Y zu erkennen, was das Cognomen ©[poÜYi] unmöglich machen würde; was aber auf [Li-ci\nius Crassus F .... außer Frugi sonst noch folgen könnte, ist nicht recht einzusehen. Ferner weist Mihajlov aus ebenfalls nicht recht ersichtlichen Gründen das Fragment dem 2. Ih. n. Chr. zu. 164 Thomasson und Gascou aa. aa. OO. 465 Gascou a. a. O. möchte annehmen, daß Frugi schon von Caligula nach Mauretanien entsandt und von Claudius nur bestätigt worden sei; die Feldzüge Frugis hätten in Cassius Dios verlorenem Buch 59 (z. J. 40 n. Chr.) gestanden. 166 Gascou a. a. O. zieht die Bemerkung von Plin. n. h. 5, 11, daß in Mauretanien auch Konsulare amtiert hätten, bevor die Provinzen in prokuratorische Verwaltung übergegangen sind, zur Stütze für die Annahme eines Einsatzes Frugis in Mauretanien heran, da dieser der einzige Konsular gewesen wäre. Doch kann man Plinius’ vage Formulierung wohl nicht als verwaltungsrechtlichen terminus technicus interpretieren, wie schon der Plural zeigt. 487 Vgl. C. Patsch, Sb Wien 214, 1 (1933), 139 u. Anm. 4. i«2 ,. H. Oliver, Hesperia 10 (1941), 239 ff. = AE 1947, 76. i®2 IG IX 2, 1135 (Demetrias). 170 Gegen eine Zuweisung: J. u. L. Robert, Bull, épigr. 81 (1968), Nr 313. — Für eine Zuweisung: früher Petersen, Verwaltg Mak. 155 Anm. 1; nun aber in Petersen-Vid-man a. a. O. 656 eher dagegen. 474 So Petersen, Verwaltg Mak. 155 Anm. 1. 172 Giordano-Sbordone, Rendic. Accad. Napoli NS 45 (1970), 218 f. u. 227. 173 Daß Gallus die Triumphalornamente erst bei seiner späteren Statthalterschaft in Britannien erhalten habe, wie dies Mommsen (CIL a. a. O.) annahm, ist höchst unwahrscheinlich, da er nach Tac. ann. 12, 40, 4 schon vom Alter beschwert war und keine Aktivitäten mehr entfaltete. Er starb in Britannien 57 oder 58. 174 BMC Pontus 52 ff. 476 Frontin. de aqu. 102. 176 Beispiele für Beurlaubungen bei Ämterkumulation: Petersen-Vidman a. a. O. 661. 177 Weitere Zeugnisse für diese Angelegenheit: Dunant-Pouilloux a. a. O. 76 ff. Nr 185; V. Beševliev — G. Mihajlov, Belomorski Pregled 1 (1942) Nr 18 = J. u. L. Robert, REG 61 (1948), 168 Nr 106. 478 CIL III 14387 ff + fff + k = Dess. 9199 (Heliopolis). Vgl. Pflaum, Carrières 104 ff. Nr 44. 179 Eine Auswahl kaiserlicher Sonderlegaten hat H.-G. Pflaum, Hommages à Albert Grenier. Collection Latomus 58 (1964), 1232 ff. zusammengestellt. Eine Arbeit der Autorin über die direkt vom Kaiser bestellten iudices und legati ist in Vorbereitung. 480 Es sei darauf hingewiesen, daß Pflaum selbst in seinen zuletzt 1969 zusammengestellten Fasten Makedoniens (Isr. Expl. Journ. 19, 1969, 227 ff.) L. Antonius nicht mehr unter den Statthaltern anführt. Vielleicht hat auch er ihn nach seiner Arbeit über kaiserliche Sonderlegaten (o. Anm. 179) als solchen verstanden. 484 PIR2 A 874; v. Rohden, RE 1, 2637 ff. s. v. Antonius Nr 96. 482 Es ist dies vor allem das Fehlen des Cognomens. Näheres bei Syme a. a. O. 483 In Gordon Album a. a. O.; vgl. R. Syme, Historia 8 (1959), 207. 484 Vgl. Stat. silv. 5, 2, 64 f. 185 So Groag, RE a. a. O.; H. Gaebler, Die antiken Münzen von Makedonia u. Paionia (1906) 8; PIR4 G 80. 486 So Groag, Achaia a. a. O. 487 Strab. 17, 840. Vgl. Hiller v. Gaertrin-gen, RE 6 A, 134 s. v. Thessalia. 488 Ptol. geogr. 3, 13, 44 ff.; Apul. met. 1, 26. 489 G. W. Bowersock, Rh. Mus. 108 (1965), 285 ff. zog die Ehreninschrift für P. Pactu- meius Clemens CIL Vili 7059 = Dess. 1067, die bislang als Beweis für die Zugehörigkeit Thessaliens zu Achaia noch in hadrianischer Zeit gegolten hatte, als Beweis für das Gegenteil heran, da in der Inschrift Pactumeius als legatus divi Hadriani Athenis Thespiis Plataeis item in Thessalia bezeichnet wird. Für Bowersock ist — wohl kaum zu recht — die Verwendung des Wortes item ein Beweis dafür, daß die vorher genannten Städte Athen, Thespiae und Plataeae in einer anderen Provinz gelegen haben müssen als das nachher erwähnte Thessalien, da item in Inschriften zur Kenntlichmachung von Verschiedenheiten — entweder des Amtes oder der Provinz verwendet worden sei. — Nach Meinung der Autorin eignet sich jedoch die Pactumeius-Inschrift weder für einen Beweis der Zugehörigkeit Thessaliens zu Achaia noch zu Makedonien. Pactumeius wurde nämlich direkt von Kaiser Hadrian entsandt. Solche Sondermissionen zur Schlichtung von Grenzstreitigkeiten und sonstigen Streitsachen sind nicht nur dann bezeugt, wenn die in Frage stehenden Gemeinden zu zwei verschiedenen Provinzen gehörten, sondern auch dann, wenn sie verschiedene Rechtsstellung besaßen. Im vorliegenden Fall betrifft die Sondermission auch zwei civitates liberae — Athen und Thespiae —, man kann also nicht entscheiden, ob die kaiserliche Legation aus diesem Grund allein erfolgte oder auch wegen Zugehörigkeit der Gemeinden zu zwei verschiedenen Provinzen. 190 Die Inschrift AE 1913, 2 vom 27. März 101 sagt aus, daß Trajan einen iudex zur Grenzziehung zwischen Doliche (Nordthessalien) und der Elimiotis (Makedonien) eingesetzt hat. Während Bowersock aus ihr den Schluß zog, daß die Grenzziehung provinzintern, also in Makedonien allein, vollzogen worden sei und daß Doliche und somit Thessalien zu diesem Zeitpunkt schon zu Makedonien gehört habe, möchte ich das Gegenteil annehmen, denn im allgemeinen wurden provinzinterne Grenzprobleme vom zuständigen Statthalter bzw. seinem Bevollmächtigten geregelt; daß hier ein direkt von Trajan eingesetzter index tätig war, scheint darauf hinzudeuten, daß die Grenzziehung zwei Provinzen — Macedonia und Achaia — betraf. —• Vgl. auch oben L. Antonius u. unten Q. Gellius Sentius Augurinus (Statth. Incerti Nr 5 und 10). laoa Vgl. W. Henze, De civitatibus liberis <1892) 29 f. Nr 8; I. H. Oliver, GRBSt 14 (1973), 389. lsi Wenn er mit dem Sentius Augurinus identisch ist, dessen Gedichte Plin. ep. 4, 27, 1 emphatisch lobt, müßte er noch in der ersten Hälfte der Regierung Hadrians dieses Prokonsulat bekleidet haben. 192 Unter Antoninus Pius war Thessalien laut literarischen Zeugnissen bereits bei Makedonien: Ptol. geogr. 3, 13, 44 f.; Apul. met. 1, 26. — Der erste epigraphische Beleg hierfür stammt erst aus dem frühen 3. Jahrhundert: AE 1946, 180 (vgl. u. M. Cn. Licinius Rufinus, Statth. Incerti Nr 15). 193 Vgl. oben Statth. Nr 20 (D. Terentius Gentianus). 194 Auf jeden Fall unzutreffend ist die Ergänzung Z. 6: [leg(ato) leg(ionis)]; sie müßte vielmehr [trib. mil. leglionis)] lauten. 195 Vgl. Unger, De censibus 24 ff. Nr 16 bis 34. 196 Vgl. Unger, De censibus 3 ff. Nr 1 bis 15. 197 Vgl. Unger, De censibus 18 ff. Nr 11 12. 198 Vgl. Unger, De censibus 25 ff. Nr 17 bis 25. 199 Vgl. Dess. III p. 685 (Index: res municipalis): 49 Inschriften mit ritterlichen curatores r. p. werden aufgezählt. 299 E. Ritterling, RE 12 (1925), 1701 s. v. legio (XI Claudia). 201 So etwa Dess. 9200 (Domitian), Dess. 2926 (Hadrian). Vgl. auch das Inschriftenfragment CIL VIII 7070 = 19428 = ILAlg II 669; es weist eine beachtliche Ähnlichkeit mit der Laufbahn des [Se ?]cundus auf, bezieht sich aber wegen des erhaltenen Amtes eines [praef. fa]brum wohl auf einen Angehörigen des Ritterstandes. 292 Vgl. R. Saxer, Untersuchungen zu den Vexillationen des röm. Kaiserheeres von Augustus bis Diokletian (1967) 120 f.; Domas-zewski, RO2 172. 182. 135 f.; A. Neumann, RE 8 A (1958), 2442 ff. s. v. vexillatio. 203 Es könnte sich vielleicht eher um Hadrians Reise zwischen 131 und 133 handeln. Vgl. v. Rohden, RE 1 (1893), 506 f. u. 511 f. s. v. Aelius Nr 64. 294 W. Williams, JRS 66 (1976), 67 ff. 295 A. Skias, Eph. Arch. 1895, 106 Nr 20 (vgl. Kirchner in IG a. a. O.) schlug auf Grund einer unrichtigen Lesung eine Gleichsetzung mit Ti. Claudius Polyzelos vor. Die Lesung wurde von Oliver a. a. O. richtiggestellt bzw. auf die spärlichen Buchstabenreste von Z. 1 reduziert. 296 Aus diesem Grund ist auch Sarikakis’ Argumentation gegen Eck abzulehnen, da sie auf dem Ausnahmefall des Ti. Iulius Frugi beruht (vgl. o. Statth. Nr 25). Frugi hatte schon als Quaestorier und Tribunizier pro- prätorische Legationen bekleidet, die im Normalfall erst nach der Prätur bekleidet zu werden pflegten. 207 Vgl. W. Eck, ANRW 2, 1 (1974), 158 ff. 208 Das vorgeschlagene 7tp£<70EÜ- cisterni! +424.95 Mörtel malta Braune Erde rjava zemlja 0 1 2 3 4 5 8 Vranje, Ajdovski Gradec. Profil durch westlichen Hangschnitt. — Vranje, Ajdovski Gradec, profil sonde na zahodnem pobočju gestellten Umfassungsmauer. Die dieses Gebiet betreffende Passage in der Publikation Riedls lautet:9 »Er war (der mit antiken Resten bedeckte Hügel von Vranje), wie die Situationsskizze (Abb. 7) zeigt, vollständig von einer Ringmauer umgeben, die einen westlichen Zugang bei 1 (Abb. 8), und einen östlichen bei 2 (Abb. 9) besaß. Die Reste dieser beiden Objekte, namentlich jene bei 1, zeigen Bruchsteinmauerwerk von etwa 80 cm Stärke, durch einen sehr festen, zementartigen Mörtel verbunden, welche solide Ausführung bei den meisten Mauerresten vermißt wird; der Boden des Innenraumes trägt Spuren eines festen Estrichs. Das Ganze macht den Eindruck des tiefsten Geschoßes eines Wartturmes, in dessen Innern eine Treppe in das obere Geschoß führte, welches, Kriegsgefahr oder bedrohliche Zeit überhaupt ausgenommen, über Vormauern zu den Treppen, deren Reste bei 3 vorliegen, mittels einer Überbrückung gelangen ließ. Von dem westlichen Zugänge erstreckt sich die Ringmauer nach beiden Seiten. Sie besitzt im großen ganzen nur 60 bis 80 cm Stärke, sitzt mit ihrem Tiefsten am Felsboden auf und nur stellenweise, wo das Gehänge abnorm steil fällt, stößt man auf eine Verstärkung bis zu etwa 100 cm. Überall zeigt sie sich als eine Bruchsteinmauerung von wenig Sorgfalt in der Ausführung, indem die Bruchsteine — durchweg Material der nächsten Umgebung — lediglich mit gewöhnlichem Mörtel in gerade zureichender Menge verbunden sind... Vom Westzugange gegen WSW die Ringmauer verfolgend, gelangt man bei a zu einer hier eingeschalteten Sandsteinplatte, die zu einem kleinen Raume führt (Abb. 10), den man 65 cm unter der Grasnarbe mit einem einfachen, vom Feuer stark angegriffenen Tonboden belegt fand. Den Boden deckten etwa 10 cm hoch Holzkohlenreste, in welchen sich sämtliche nachstehend verzeichnete Funde ergaben .. ,«10 7 Vranje, Ajdovski Gradec. Gesamtplan nach Riedl mit Eintragung der Kirchenanlage nach Vranje I. — Vranje, Ajdovski gradeč, celoten nacrt po Riedlu z vrisanimi cerkvami (po: Vranje I) Unser Schnitt wurde so angelegt, daß er den Anschluß zur Westwand der Vorhalle der unteren Kirche herstellt (vgl. Profilzeichnung Abb. 8, Gesamtplan Höhenpunkt 439, 24). Er endet nach einer Länge von 32 m; die Höhendifferenz beträgt vom Anfang bis zum Endpunkt 14,30 m. Die Schnittbreite hatte sich nach den Geländevoraussetzungen zu richten (dichter Baumbestand, Steilabfall nach NW). Wo notwendig, wurden Erweiterungen angelegt, wobei zunächst ein durchgehendes Südprofil erhalten blieb und zeichnerisch dokumentiert wurde (Abb. 8). Die in dem Hangschnitt aufgedeckten Baureste gliedern sich, dem Hang von O nach W folgend, in drei Hauptteile: Zisterne, Terrassenhaus und Mauersystem westlich davon. Die Zisterne (Abb. 6, Taf. 6) Zwischen der Kirchenvorhalle und dem sich westlich anschließenden Bauwerk liegt zunächst Füllschutt, darunter über gewachsenem Fels eine dünne Kulturschicht mit vorgeschichtlicher Keramik, die der schon früher im Westteil des Kirchenbereiches angeschnittenen entspricht.11 Nach Überprüfung der Beschreibung und der Zeichnungen Riedls (vgl. oben) ist das auf der Terrasse westlich unterhalb der Kirchenvorhalle aufgedeckte Bauwerk identisch mit dem Torbau des »westlichen Zuganges« in die »Ringmauer«. Bei unseren Untersuchungen fanden sich nun allerdings im Bereich dieses »Zuganges« keinerlei Spuren der zu erwartenden Ringmauer, im Gegenteil zeigte sich, daß das Bauwerk isoliert liegt, so daß schon von daher gesehen an dieser Stelle ein Torbau nichts zu suchen hätte, zumal der Hang hier für einen dazu vorauszusetzenden Weg nach NW zu steil abfällt. Dagegen kann es nach unserer Untersuchung außerhalb jeglicher Diskussion liegen, daß es sich bei diesem Baurest um eine Zisterne handelt. Sie ist allseitig in den Felsen eingetieft, die Bruchsteinmauer sehr kompakt gebaut (vgl. den eigenen Hinweis bei Riedl (!) und auf ihrer Innenseite mit gutem, wasserundurchlässigen Mörtel mit Ziegelbeischlag ausgekleidet. Ein grober Ausbruch an der NW-Ecke der Zisterne ist keineswegs als Tür zu verstehen, sondern dürfte eher von den Arbeitern Riedls herrühren, die sich damit das Ausräumen der Anlage erleichterten. Denn im Gegensatz zu uns erreichte man damals den Zisternenboden, der aus festem Estrich bestand. 9 Vranje, Ajdovski Gradec, »Westlicher Zugang« nach Riedl Abb. 2. — Vranje, Ajdovski gradeč, »zahodni dohod« po Riedlu, sl. 2 <-— —*To*-To-» Bei einer durchschnittlichen Mauerstärke von 60 cm sind die inneren Abmessungen der Zisterne mit 4,50 X 4,75 m fast quadratisch. Heute ist das Innere mit einer Einfüllung aus losen Bruchsteinen völlig aufgefüllt, die vermutlich bei der Freiräumung der oberhalb gelegenen Terrasse während der Arbeiten Riedls hier wieder eingebracht worden war. Leider war es uns nicht möglich, das Bodenniveau der Zisterne zu erreichen; probeweise gruben wir in der NW-Ecke bis in eine Tiefe von 1,50 m unter Maueroberkante, was aber noch nicht dem Zisternenboden entsprach; in dieser Tiefe stand bereits das Wasser. Den auf der Zeichnung bei Riedl (Abb. 9) eingetragenen Maßen ist, wie unsere Aufmessung ergab, nur bedingt Vertrauen zu schenken. Bezüglich der angegebenen Tiefe müßte hier mit 3 pi gerechnet werden. Der Zufluß des Regenwassers für die Zisterne dürfte auf deren Ostseite zu suchen sein. Ihr Standort unterhalb des Kirchenkomplexes mit seinen umfangreichen überdachten Flächen war zum Auffangen des Regenwassers ideal gewählt. Im Bereich des Ausbruches der NW-Ecke fanden sich im losen Einfüllungsmaterial Sigillatafragmente, die aber sicher schon während der Arbeiten Riedls aus ihrer ursprünglichen Lage geraten waren. Zwischen der Zisterne und dem westlich davon folgenden Hanghaus liegt ein durchschnittlich 1,50, m breiter Korridor, dessen Boden aus geglätteter Felsoberfläche besteht, auf die als Gehhorizont etwas gestampfter Split eingeschüttet wurde. Die gleiche Oberfläche fand sich auch nördlich außerhalb des Hanghauses.lla Das Terrassenhaus (Abb. 6, Taf. 7, 8) (s. unter »Haus B«) Der Grundriß dieses Hauses ist verschoben rechteckig bei äußeren Abmessungen von durchschnittlich 9 m Länge und 6,50 m Breite. Die Mauern, soweit erhalten, bestehen aus Bruchsteinen und relativ weichem Mörtel, ihre Dicke beträgt durchschnittlich 50 cm. Am besten kostruiert, d. h. mit einem Sockel versehen, ist die Nordmauer, deren Osthälfte erhalten ist. Bis auf wenige Reste der NW-Ecke ist in diesem Bereich des Hauses der Baubestand, was Mauern und Fußboden betrifft, einer umfangreichen Störung zum Opfer gefallen. Diese ist identisch mit dem Platz »a« auf dem Plan Riedls, geht also auf seine Grabung zurück. Gleichzeitig ist damit auch die Fundstelle des erwähnten Sammelfundes wieder lokalisierbar. Durch unsere Untersuchung konnte geklärt werden, daß Riedl hier nicht, wie er meinte, einen Durchgang durch die »Ringmauer« angetroffen hatte, sondern daß die Sandsteinplatte »P« in Wirklichkeit nur einen schmalen nördlichen Zugang zu unserem Terrassenhaus markiert hatte. Von diesem allerdings fand sich heute ebenfalls nichts mehr. Von einer zusätzlichen Trennmauer, wie sie Riedl (Abb. 10) als Flankierung des schmalen Eingangs einzeichnet, fanden sich keinerlei Spuren, so daß die Frage nach ihrer tatsächlichen ursprünglichen Existenz durchaus berechtigt erscheint. Dagegen entsprechen die Beobachtungen hinsichtlich der Bodenbeschaffenheit der von Riedl hier aufgedeckten Fläche denen, die auch wir im restlichen Haus machen konnten. Ein geschlossener Fußboden fand sich nirgends mehr. Vor allem entlang der Wände fanden sich stark angeglühte Steine, darunter auch Fragmente eines ausgebrochenen Estrichs und z. T. sehr dicke Holzkohlen- und Aschenschichten. All dies deutet auf ein gewaltsames Ende des Hauses hin. Vom Grabungsbefund her gesehen, lassen sich leider die verhältnismäßig zahlreichen Kleinfunde stratigrafisch kaum auswerten. Auffällig ist jedenfalls die starke Fundkonzentration in der von Riedlausgehobenen Fläche innerhalb des Hauses. 10 Vranje, Ajdovski Gradec. Lage des Depotfundes a nach Riedl Abb. 4. — Vranje, Ajdovski gradeč, lega depoja a po Riedlu, sl. 4 Die Ostmauer des Gebäudes sitzt auf einer Felsrippe auf; das Gelände fällt innerhalb des Hauses von O nach W. Fels bildet auch die Unterlage für die SO-Ecke. Außerhalb der Ostmauer setzt eine nach O vorspringende Mauer an, die nur auf eine Länge von 60 cm verfolgt wurde. Auch aus ihrer Umgebung stammen Siedlungsfunde. Am schlechtesten ist die Westmauer des Hauses erhalten, bedingt einmal durch die Störung von Riedl, zum andern aber auch, weil sie am tiefsten im abfallenden Gelände liegt. Nicht mehr intakt trafen wir die SW-Ecke an. Überraschend gute Befunde lieferte dagegen der Südabschluß des Gebäudes mit der sehr interessant gegliederten Haupteingangsfront (Taf. 9). Mit dem Haupteingang auf der Südseite entspricht unser Gebäude dem gleichen Befund bei der oberen Kirche und auch bei dem Gebäude südöstlich davon. Durch zwei nach innen vorspringende Zungenmauern, die einen zentralen Eingang von 1,30 m Breite flankieren, ist hier eine Art »Windfang« von 1,70 m Tiefe entstanden. Außen markiert ein Fundament in Flucht die ehemalige Schwelle. Überall in diesem Bereich fanden sich im Schutt zahlreiche bearbeitete Tuffsteine, die möglicherweise eine ursprüngliche Eingangswölbung durch dieses leichte Material nahelegen. Es ist dies die einzige Stelle an der sich Tuff fand. Auch nach innen besaß das Haus auf dieser Seite eine Tür. Davon haben sich verkohlte Balkenreste der Schwelle auf einer schmalen Steinsetzung erhalten. Offenbar zur Türkonstruktion gehört hier auch ein vor der westlichen Zungenmauer innen vorhandener Pfosten, von dem sich das Pfostenloch mit Steinverkeilung nachweisen ließ. Aus ihm, wie auch aus dem gesamten Schwellbereich stammen Keramikfunde. Als Folge der beschriebenen Eingangskonstruktion entstanden zu beiden Seiten rechteckige Kammern, deren östliche weitgehend durch einen Felszahn ausgefüllt wird. Hier fanden sich eine verhältnismäßig dicke Aschenschicht, dazu Keramik-und Mahlsteinreste, was an eine ursprüngliche Herdstelle in diesem Teil denken läßt. Wie das Profü (Abb. 11), das angelegt wurde, ehe die Stirnfront der westlichen Eingangsmauer sichtbar wurde, zeigt, läuft eine Aschenschicht auch unter der östlichen Zungenmauer durch, ist diese also auf ein älteres Stratum aufgesetzt. Dies ist zugleich die einzige Stelle innerhalb des Gebäudes, die eine stratigratische Beobachtung zuließ. Die westliche, breitere Kammer (Taf. 10) diente offenbar als Vorratsbehälter, denn sowohl Boden, als auch Seitenwände waren mit einem guten glatten Verputz ausgekleidet. Zum Rauminnern ist diese Kammer durch eine gerade Putzkante abgesetzt, in deren Verlauf sich verkohlte Balkenreste fanden. Demnach war der Vorratsbehälter hier durch eine verputzte Holzwand geschlossen. 1 r,-va Schutt - nasutje /Humus rd.-k-.y.'i Verbrannter Mörtel ----ozaana malta 11 Vranje, Ajdovski Gradec, Westliches Hanghaus, Profil im Eingangsbereich. — Vranje Ajdovski gradeč, hiša B na zahodnem pobočju, profil v območju vhoda Bei dem Gebäude handelt es sich um eine Anlage, die einerseits auf einem älteren Horizont errichtet wurde, andrerseits aber auch längere Zeit bewohnt wurde. Da eindeutige Hinweise auf einen ursprünglich geschlossenen Estrich fehlen, dagegen aber überall starke Holzkohle- und Ascheschichten angetroffen wurden, ist nicht auszuschließen, daß der Innenraum ursprünglich einen Boden aus Holzbohlen besaß. Aus dem verhältnismäßig bescheidenen Steinmaterial als Versturzschutt im Innenraum (vgl. im Gegensatz dazu entsprechende Befunde bei den Kirchen Vranjes) könnte hervorgehen, daß die Wände des Gebäudes entweder aus einer Fachwerkkonstruktion bestanden oder direkt, wie noch bei den älteren Häusern der Umgebung unseres Platzes zu beobachten, aus Holzbalken, die auf einem gemauerten Sockelgeschloß aufgebaut waren. Baureste westlich des Hauses (Abb. 6, 8, Taf. 11) Westlich des eben beschriebenen Hanghauses läßt schon die Geländebeschaffenheit ein weiteres Gebäude auf einer nächsten, tiefergelegenen Terrasse vermuten. Von diesem Gebäude konnten wir den Rest der noch bis zu 80 cm Höhe anstehenden und 80 cm breiten Ostmauer im Schnitt feststellen; diese Mauer verlief nicht ganz parallel zur Westmauer des oberen Hanghauses. Im Rechten Winkel dazu trafen wir im Schnitt eine weitere Mauer von ebenfalls 80 cm Breite an, die die nördliche Begrenzung des Gebäudes gebildet haben dürfte. Von dieser Südmauer hat sich allerdings nur die unterste Steinlage erhalten, so daß sie vor allem in ihrem weiteren Verlauf nach W nicht eindeutig geklärt ist; gesichert ist sie auf eine Länge von 5 m zu verfolgen. Der unmittelbare Anschluß in der NO-Ecke fehlt; zusätzlich ist die unterste Steinlage durch das sehr starke Gefälle des Hanges offenbar teilweise aus der Richtung abgerutscht. Dennoch reichen die Indizien aus, um hier ein weiteres, in Lage, Ausrichtung und Größe entsprechendes Terrassenhaus zu lokalisieren. Im Gegensatz zu dem beschriebenen konnte dieses jedoch nicht näher untersucht werden. Im Schnitt noch weiter nach W konnte zwar eine Konzentration von Steinen beobachtet werden, jedoch läßt sie sich nicht mehr als gesicherter Mauerrest identifizieren. Für ein weiteres Terrassenhaus in Größe der beiden vorhergehenden böte das Gelände kleinen Platz mehr. Nicht zu einem Haus, eher zum Stützmassiv einer Abschnittsmauer oder eines Turmes gehört eine Mauerkonstruktion, die in den Steilhang am Westende des Schnittes hineingebaut ist. Hier verläuft in N-S-Orientierung eine 80 cm breite, gut gemörtelte Mauer, die in einer 1,50 X 1,20 m breiten gemauerten Substruktion im Steilhang endet; vom nordwestlichen Eckpunkt des Substruktionsblockes bis zur erhaltenen Maueroberkante im S konnten wir einen Niveauunterschied von 2,30 m auf eine Strecke von 2,80 m beobachten. An dieser Stelle ist das geländebedingte äußerste Westende der Gesamtanlage erreicht. Im ganzen Bereich trafen wir oberhalb des gewachsenen Bodens eine mehr oder weniger starke humose Erdschicht an, bei der es sich wohl um eine antike Abfallschicht handelt, denn sie enthielt außer Kleinfunden auch Knochenmaterial. Bedauerlicherweise konnte diese westliche Abschlußkonstruktion nicht weiter verfolgt werden. Erschwerend für eine Untersuchung wirkte sich hier auch der dichte Baumbestand des Steilhanges aus. Immerhin steht fest, daß sich auch hier, wie so häufig, die ergrabenen Befunde in keiner Weise mit dem decken, was Riedl seinerzeit beobachtet haben wollte. Nördlicher Hangschnitt (Taf. 12) (Schnitt 2) Dieser Schnitt nimmt auf dem Plateau nördlich unterhalb der oberen Kirche seinen Ausgang und endet bei einem Höhenunterschied von 18 m nach 31m tief im nördlichen Steilhang. Im oberen Teil beträgt seine Breite 2 m, danach 1 m. Die nach dem Plan bei Riedl, zu erwartende Umfassungsmauer wurde nirgends angetroffen, weder in Resten einer Steinsetzung noch in Ausbruchspuren. Dagegen wurden insgesamt drei rezente Steinanhäufungen geschnitten, die, ohne Mörtelverband, offenbar dem Weinanbau gedient hatten.12 Im übrigen Schnitt tritt allenthalben unter einet mehr oder minder starken Humusschicht der anstehende Fels zutage, dessen Oberfläche ein ziemlich gleichmäßiges Gefälle zeigt. Siedlungsspuren zeigten sich an keiner Stelle; aus dem Humus konnten nur sehr wenige Funde geborgen werden. Südlicher Hangschnitt (Taf. 13) (Schnitt 3) Dieser Schnitt wurde während der ersten Vranje-Kampagne 1970 angelegt, um das Vorhandensein einer südlichen Umfassungsmauer zu überprüfen. Der Schnitt nahm seinen Ausgang bei der Südmauer des Gebäudes Nr. 11 auf dem Plan bei Riedl (Abb. 7) und verläuft in 2 m Breite 35 m nach S, wobei er einem Niveauunterschied von 17 m folgt. Auf der ganzen Schnittlänge fand sich keine Spur einer Umfassungsmauer. weder in Resten von aufgehendem Mauerwerk noch als Mauerausbruch. Möglicherweise hatte Riedl damals Steinaufhäufungen, die von den Bauern, deren Häuser an dieser Seite des Hügelfußes liegen, als Barrieren gegen Steinschlag errichtet worden waren, als antikes Mauerwerk interpretiert. Dementsprechend fand sich auch im ganzen durchschnittenen Steilhang kein Siedlungsrest, der schützenswert gewesen wäre. Der gewachsene Fels war überall von einer durchschnittlich 40 cm starken Humusschicht bedeckt. Bis auf wenige Keramikfragmente, die sicher von den Gebäuden auf der Hügelspitze herabgefallen und auf einem schmalen Absatz im Hang liegengeblieben waren, konnten auch keine Funde festgestellt werden. Der Ostturin (Abb. 13,12, Taf. 14,15) Die relativ gut erhaltenen Baureste des Ostturmes wurden bereits während der Grabungskampagne des Jahres 1970 freigelegt und aufgenommen. Da ihre Dokumentation dem die Siedlung betreffenden Teil der Studien über Vranje Vorbehalten bleiben sollte, wird sie erst hier vorgelegt. Aus Bruchsteinmauerwerk mit innerer Füllung aus Mörtel und kleinen Steinen aufgeführt, hatte der Turm bei annährend quadratischem Grundriß eine innere Seitenlänge I---j Mörtel l—— • malta ES] Skita Ó ' " 0.5 i ! 12 Vranje, Ajdovski Gradec. Ostturm, Steinplan. — Vranje, Ajdovski gradeč, vzhodni stolp, zidava von durchschnittlich 3 m. Soweit noch feststellbar, beträgt die Mauerbreite im Schnitt-80 cm. Gut erhalten bis zu einer Höhe von ca. 1 m hat sich die Südwand. Der Baukörper sitzt unmittelbar auf dem steilen Felsgehänge auf, weshalb die unteren Mauerpartien, die mehr im Steilhang stehen, wesentlich schlechter auf uns gekommen sind. 13 Vranje, Ajdovski Gradec. »Östlicher Zugang« nach Riedl Abb. 3. — Vranje, Ajdovski gradeč, »vzhodni dohod« po Riedlu, sl. 3 Das Innere des Turmes war vermutlich während der Ausgrabung durch Riedl weitgehend ausgeleert worden. Aus dem wenigen Schutt, der unberührt nur noch unmittelbar über dem Felsen an manchen Stellen vorhanden war, konnten immerhin einige Keramikfragmente geborgen werden. Sie zeigen, daß der Turm wenigstens zeitweise bewohnt war. Eine Schwierigkeit in der Beurteilung bildet der Mauerzug, aus dem der Turm nach O vorspringt. Diese Mauer, von der wir auf der Südseite einen etwas über 1 m langen Abschnitt erfassen konnten, ist bei Riedl durchgehend eingezeichnet und zwar als Teil der nach seinem Plan (Abb. 7) die gesamte Anlage umschließenden Wehrmauer. Von dieser Mauer finden sich in diesem Bereich heute keine Spuren mehr. Wenn der Turm aber, wie sich auch durch unsere Nachuntersuchung bestätigte, nicht ganz isoliert stand, sondern an eine Mauer angelehnt ist, von der wir wenigstens den Ansatz fanden, dann könnte sich an diesem exponierten Teil des Hügels vielleicht mit dem Turm als Zentrum eine kleinere Sperranlage befunden haben. Die wichtigste Bedeutung des Turmes lag aber sicher in der Möglichkeit, von hier aus das Gelände bis weit nach O hin beobachten zu können. Ein Aufgang an dieser Stelle und damit eine ursprüngliche Funktion als Eingangsturm ist bei der Steilheit des Geländes kaum wahrscheinlich. Die Siedlung (Abb. 15) Wenn es uns, wie geplant, möglich gewesen wäre, die Untersuchungen auf dem Ajdovski Gradec hinsichtlich seiner antiken Siedlungsstruktur fortzusetzen und zu beenden, würden manche Dinge, die hier mit einem Fragezeichen versehen werden müssen, endgültig geklärt gewesen sein. Dennoch soll hier der Versurch gemacht werden, die Ergebnisse, soweit abgesichert, zusammenzufassen. Eines der wichtigsten Ergebnisse scheint mir zu sein, daß wir nirgends, wo diesbezügliche Sondagen angelegt wurden, die bei Riedl (Abb. 7) eingetragene Umfassungsmauer antreffen konnten. So zeigte sich auf der Hügelsüdseite keine Spur von ihr. Es wäre unerfindlich, warum die Mauer, die Riedl hier einzeichnet, so tief im Steilhang angebracht worden wäre. Ein strategischer Vorteil ergäbe sich daraus keineswegs, im Gegenteil würde sich eine Mauer in dieser Position für Verteidigungszwecke sogar als nachteilig erweisen. Da es außerdem am Südhang keine schützenswerte Besiedlung gab, dürfen wir davon ausgehen, daß die bei Riedl hier eingetragene Mauer auf einer Fehlbeobachtung beruht. Negative Ergebnisse zeitigten auch unsere Untersuchungen auf der Nordseite des schmalen Hügelrückens. Wie der lange Nordschnitt bewies, befinden sich auf dieser Seite des Steilhanges keine Reste einer antiken Mauer, sondern nur rezente Terrassenabstützungen aus lose aufgeschichteten Steinen. Insgesamt bietet der Hügel selbst durch seine Geländebeschaffenheit und durch seine verborgene Lage einen nicht zu unterschätzenden Schutz für die wenigen dort ursprünglich vorhandenen Gebäude. Aus diesem Grund würde man eine Befestigungsmauer, wie sie Riedl einzeichnet und Petra13 übernimmt, nicht unbedingt erwarten. Die negativen Ergebnisse unserer Forschungen hinsichtlich eines Nachweises dieser Mauer überraschen deshalb auch nicht. Ausgeschlossen kann allerdings nicht werden, daß es punktuell, d. h. im Bereich des gesicherten Ostturmes, der weniger als Befestigungs — als viel mehr als Beobachtungsturm anzusehen ist, zur Anlage einer Abschnittsmauer kam. In einem solchen Sinne könnte die in den Steilhang westlich der Häuserterrassen mit einem breiten Mauersockel eingebaute Mauer interpretiert werden, die vielleicht als Flankenschutz für den hier heute noch einzig einigermaßen gangbaren Aufweg gedient haben könnte. Dieser Weg ist mit Sicherheit identisch mit dem antiken Zugang, der, das Gräberfeld tangierend, hier die Hügelspitze erreichte. Reste einer Steinsetzung, die an dieser Stelle die Nordseite des sehr schmalen Grates begrenzt, könnten zu dem System des Flankenschutzes gehört haben, sind aber nicht näher untersucht. Für einen westlichen Turm (Abb. 14), wie ihn Petra annimmt, fehlt jeglicher Anhalt. Ebensowenig abgesichert ist ein von Petra eingetragener Nordturm, denn von dem Mauerwinkel, den Riedl an dieser Stelle einzeichnet, ist heute nichts mehr erhalten (Abb. 7, 14). Die heute in diesem Bereich sichtbare Steinsetzung ist nichts anderes als eine rezente Terrassierung und nicht eine antike Umfassungsmauer und schon von diesem Sachverhalt her ein Turm hier kaum wahrscheinlich; auch der an dieser Stelle besonders steil abfallende Hang bot genügend natürlichen Schutz. Wie schon mehrfach erwähnt, wird die Hügelkuppe durch einen verhältnismäßig schmalen Grat gebildet, der in der Mitte verdickt ist und an den Enden, also im O und W spitz ausläuf. Die Anordnung der Gebäude, soweit sie von uns untersucht werden konnten oder von Riedl früher festgestellt sind, trägt dieser Form durchaus Rechnung. Außerhalb dieses Grates, der durch Terrasiseren erst zur Aufnahme von Häusern geeignet gemacht werden mußte, konnte auf dem Ajdovski Gradec von Vranje nicht gebaut werden. Dies verhinderten die überall steil abfallenden Hänge. Zu schmal und daher für eine Besiedlung nicht nutzbar, ist der Westteil des Grates. Von der Stelle aus gerechnet, wo der Grat sich zu verbreitern beginnt, liegen von W nach O vier Terrassen, die treppenartig bis zu dem kleinen höchsten Plateau ansteigen. Die erste Terrasse im W enthielt ein Gebäude imbekannter Längserstreckung (Abb. 15, Nr. 2). Durch die Gratbreite werden hier jedoch gewisse Grenzen gesetzt. Auf der nächsten Terrasse folgt dann das von uns untersuchte Haus (Abb. 15, Nr. 3). Nach S ist es durch den erhaltenen Eingang begrenzt; es böte sich auf dieser Seite des Geländes theoretisch noch Platz für ein kleineres Bauwerk. Weiter nach O nimmt die nächste Terrasse dann die Zisterne (Abb. 15, Nr. 4) ein; südlich von ihr lag mit Sicherheit ein weiteres, aber nicht untersuchtes Gebäude (Abb. 15, Nr. 5). Das nächste, deutlich im Höhenniveau abgesetzte Areal wurde von unterer Kirche und Baptisterium eingenommen (Abb. 15, Nr. 6). Diese Terrasse war ursprünglich kleiner (vgl. dazu oben das unter dem Taufraum entdeckte ältere Gebäude), und entstand in seiner jetzigen Form erst durch umfangreiche Planierungsmaßnahmen im Zusammenhang mit der Kirchenanlage. Zwischen der Südbegrenzung der auf dieser Terrasse ergrabenen Kultgebäude und dem durch den Weg markierten Steilabfall böten sich zusätzliche, bedingte Möglichkeiten für die Errichtung eines kleineren Gebäudes. Dagegen fällt die nördliche Begrenzung des Baptisteriums im wessentlichen mit dem beginnenden nördlichen Steilhang zusammen, so daß hier eine natürliche Bebauungsgrenze gegeben war. 14 Vranje, Ajdovski Gradec. Rekonstruktionsvorschlag nach Petru Abb. S. 2 (Kleiner Führer). — Vranje, Ajdovsk gradeč, predlog rekonstrukcije po Petruju (Vodnik) sl. na str. 2 Der höchste Punkt des Grates wird von der oberen Kirche (Abb. 15, Nr. 7) eingenommen. Sie wird nach W durch eine hohe Terrassenmauer, nach O durch einen schwächeren Geländeabfall begrenzt. Im N fällt das Gelände über Felsen bis zu einem kleinen Plateau ab. Der obere Teil unseres nördlichen Hangschnittes legte einen Teil dieses Plateaus frei, ergab aber keine Siedlungsreste. Da Riedl aber einen Mauerzug einzeichnet (Abb. 7, Punkt 11) ist anzunehmen, daß dort ein bescheidenes Gebäude bestanden haben könnte (Abb. 15, Nr. 8), von dem wir aber Näheres nicht wissen. Südlich der oberen Kirche zeichnete Riedl ein weiteres Gebäude ein (Abb. 7, Punkt 9; Abb. 15, Nr. 9), das vor allem wegen der gebogenen Westmauer zu Fragen Anlaß gibt. Welcher Gestalt und Funktion auch immer, sicherlich existierte an dieser Stelle des Hügels ein Gebäude, denn das Gelände bietet dafür ausreichend Platz. Durch moderne Grabung untersucht ist dann wieder das östlich folgende Haus (Abb. 7, Punkt 10; Abb. 15, Nr. 10), das mit seiner Südfront ebenso wie das danebenliegende, durch Riedl wenigstens in seiner Ausdehnung festgestellte (Abb. 7, Punkt 11; Abb. 15, Nr. 11), die süd- 15 Vranje, Ajdovski Gradec. Rekonstruktionsvorschlag der Siedlung. — Vranje, Ajdovski gradeč, predlog rekonstrukcije naselbine liehe Hangkante markiert. Diese beiden letztgenannten Häuser liegen auf verhältnismäßig ebenem Niveau. Das Gelände neigt sich nördlich und östlich davon wieder stärker. Nach O wird der Grat schmal. Immerhin dürfte sich Raum für einige kleinere Gebäude geboten haben, von denen eines (Abb. 7, Punkt 12; Abb. 15, Nr. 12) offenbar durch Riedl angschnitten wurde, ebenso ein zweites (Abb. 7, Punkt 13; Abb. 15, Nr. 13) von dem Teile noch heute sichtbar sind. Im äußersten O, schon wieder in den Steilhang eingebaut, steht der Ostturm (Abb. 7, Punkt 2; Abb. 15, Nr. 14). Das Siedlungsareal bot in der spätesten Phase seines Bestandes nur recht bescheidenen Platz für Wohngebäude. Modern nachgewiesen und ganz oder teilweise untersucht sind davon drei, nämlich die Nummern 2, 3 und 10 auf unserem Plan (Abb. 15). Dazu kommen als weitere Gebäude unter Nummer 5, 8, 9, 11—13 Anlagen, die teilweise im Gelände nachweisbar sind, teilweise von Riedl lokalisiert wurden. Die von uns untersuchten Reste 1 und 14 sind nicht im Zusammenhang mit dem Wohnen zu sehen. Auch bei Berücksichtigung, daß die christlichen Kultanlagen ältere Häuser überbauten, muß dennoch die Zahl der Bewohner als recht gering angesehen werden; die Zisterne reichte mit ihrem Wasservorrat in dieser ohnedies mit Regen gesegneten Landschaft völlig aus. Andrerseits ist die geringe Einwohnerzahl ein weiterer Hinweis darauf, daß eine Befestigungsanlage in dem von Riedl eingetragenen Umfange kaum verteidigt werden konnte. In Gefahrensituationen vertraute man sicher viel mehr der versteckten Lage des Hügels und seiner natürlichen Geländebeschaffenheit. Die Wohngebäude wurden offenbar lange Zeit benutzt. Die größten Anlagen (Nr. 10 und 11) nehmen zugleich den besten Siedlungsplatz ein. Ob sich daraus Schlüsse soziologischer Art ziehen lassen, mag vorerst dahingestellt bleiben. Möglich ist, daß sie in der späteren Bebauungsphase des Hügels im Zusammenhang mit den christlichen Kultbauten eine gewisse Rolle spielten. Diese wiederum finden in der bescheidenen Siedlung kaum eine glaubwürdige Erklärung, vielmehr mag man aus ihrem Vorhandensein auf eine gewisse zentrale seelsorgerische Bedeutung des Ajdovski Gradec für die weitere Umgebung seit dem 5. Jh. schließen. Hinsichtlich einer zeitlichen Einordnung der Besiedlung erbrachten die hier vorgelegten Forschungen eine weitgehende Bestätigung für die bereits in der ersten Veröffentlichung vorgeschlagenen Daten.14 Dabei gelingt sowohl über den archäologischen Befund unter dem Baptisterium als auch über die Diskussion der Kleinfunde eine Präzisierung vor allem der vorkirchlichen Epochen auf dem Hügel. So läßt sich jetzt das 2.—4. Jahrhundert wesentlich besser fassen. Der Fund von langobardischer Stempelkeramik wirft dagegen ein neues Licht auf die späteste Phase des Bestehens der Siedlung.15 1 Vranje I: P. Petru-T. Ulbert, Vranje pri Sevnici. Starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu (Vranje bei Sevnica. Frühchristliche Kirchenanlagen auf dem Ajdovski Gradec). Katalogi in monografije 12, Ljubljana 1975. 2 Riedl-Cuntz, Uranje: E. Riedl-O. Cuntz, Uranje in Steiermark, römische Bauten und Grabmäler, Jahrbuch für Altertumskunde 3, (1900) 1 ff. 3 Die Zeichnungen zum vorliegenden Beitrag wurden angeferligt von Frau Anja Heidinger (Schnitte und Pläne), Herrn G. Leisering (Abb. 15). Die Fotovorlagen stammen von I. Harder und T. Ulbert. Auf die volle Übersetzung der einzelnen Beiträge wurde diesmal verzichtet; entsprechende Zusammenfassungen geben die wichtigsten Ergebnisse des Inhalts wieder. 4 Zu den Kleinfunden aller hier aufgeführter Grabungsstellen vgl. unten den Beitrag T. Knific, AV 30 (1979) 732 ff. 5 Vranje I 46 ff. 6 Vranje I 67. 7 Vranje I 81, Fundnummern 54—60. 8 Vranje I Abb. 10. “ Riedl-Cuntz, Uranje 2 f. 10 Zur Neuaufnahme vgl. unten T. Knific. 11 Vranje I 95 ff. lla Diese im Jahre 1974 gemachten und 1976 beschriebenen Beobachtungen haben ihre klare Bestätigung durch die 1977—78 erfolgten slowenischen Fortsetzungsarbeiten in Vranje gefunden. Die Zisterne konnte vollständig ausgeräumt werden, wobei neben interessanten Funden aus organischem Material auch die definitiven Abmessungen, die gegenüber den hier gegebenen etwas divergieren, ermittelt werden konnten. Dazu vorläufig T. Knific, in: Novo arheološko odkritje na Ajdovskem Gradcu pri Sevnici, 5 ff. Ljubljana 1978. 12 Vgl. dazu auch Riedl-Cuntz, Uranje 10. 13 P. Petru, Ajdovski Gradec nad Vranjem pri Sevnici, Kulturni in Naravni Spomeniki Slovenije 52, Ljubljana 1975. Die beiden Rekonstruktionsvorschläge der antiken Hügelansicht (Abb. S. 2) basieren in zahlreichen Punkten nicht auf den erwiesenen Tatsachen; das gleiche gilt für Plan (Abb. S. 16/17). 14 Vranje I 65 ff. 15 Auf dem Kolloquium über Kontinu-itätsfragen in Noricum und Raetien, das 1976 auf der Insel Reichenau stattfand, habe ich in einem Vortrag versucht, die Ergebnisse der archäologischen Forschungen in Vranje den historischen Quellen gegenüberzustellen. T. Ulbert, Zur Siedlungskontinuität im südöstlichen Alpenraum (vom 2. bis 6. Jh. n. Chr.), Vorträge und Forschungen 25, 1979, 141 ff. Uvod VRANJE PRI SEVNICI Povzetek Dve leti po izidu prve publikacije Vranja1 objavljamo drugi del raziskav tega najdišča. Vzrok, da smo obliko — prvi del je izšel kot monografija — spremenili, je iskati v dejstvu, da smo morali dela na Ajdovskem gradcu končati nekoliko drugače, kot je bilo prvotno planirano in zato nismo upravičeni objaviti prispevke v obsegu monografije. Vsekakor smo mnenja, da je tudi to, kar predlagamo, pomembno za reševanje odprtih, naselbino in kronologijo zadevajočih vprašanj. Kot v letih 1970—1972 sta tudi izkopavanja, ki so bila na Ajdovskem gradcu pri Vranju izvedena z vidika naselbinske zgodovine jeseni 1974, vodila P. Petru in T. Ulbert, in prav poročilo o teh delih je osnova pričujočega drugega dela raziskav. Medtem ko se je nemška ekipa v letu 1974 usmerila v intenzivno globinsko raziskovanje na območju baptiserija, v delno raziskavo zahodnega pobočja hriba kot tudi v nadaljnje in natančnejše ugotavljanje že prej najdenih utrjenih zidov, se je posvetila slovenska ekipa vzornemu raziskovanju stanovanjske hiše, ki je stala jugovzhodno od zgornje cerkve. Poleg izkopanih ostankov stavbe so presenetile povsod bogate najdbe. Drobne najdbe, ki jih je kot sodelavec na teh izkopnih mestih obdelal T. Knific, predstavljajo zato pomemben sestavni del predloženega prikaza. Da bi dopolnili poročilo o najdbah stavb kot tudi ono o drobnih najdbah, smo pritegnili do sedaj še neobjavljene raziskave prve kampanje iz leta 1970 (vzhodni stolp, sonda na južnem pobočju) in prav tako nove posnetke naselbinskih najdb iz zgornjih izkopavanj, ki jih je v začetku našega stoletja vodil E. Riedl, kolikor jih še hrani Joanneum v Gradcu.2 Dela, s katerimi smo v letu 1974 na Ajdovskem gradcu pri Vranju nadaljevali sodelovanje med Narodnim muzejem v Ljubljani in nemško ustanovo Institut für Vor- und Frühgeschichte der Universität München (vodja projekta Prof. dr. J. Werner), so bila — kot tudi prejšnja izkopavanja — v glavnem financirana od ustanove Deutsche Forschungemeinschaft.3 Zahvalo smo dolžni ne le vsem sodelavcem, ampak tudi direktorju deželnega muzeja Joanneum v Gradcu, prof. dr. W. Modrijanu, ki je dovolil posnetke starih Riedlovih najdb. Posebna zahvala pa velja izdajatelju in uredništvu Arheološkega vestnika, ki sta prijazno omogočila objavo v predloženi obliki. Ponovno raziskovanje v območju baptisterija4-8 (sl. 2, 3, T. 1—3) 1974. smo natančneje preiskali že v letu 1972 načete starejše stavbne ostanke pod tlakom baptisterija. Pokazalo se je, da predstavlja en del baptisterija ostanek starejše hiše z ogrevalno steno in dvema hodnima horizontoma. Hiša je bila naseljena vse dotlej, ko so preuredili teraso zato, da so na njej postavili krščanske kultne stavbe, kar je dokončen dokaz, da je bil hrib, ze preden sta bili zgrajeni obe cerkvi, dalj časa poseljen. Sonda na zahodnem območju0-11 (sl. 6, 8, T. 6) V tem območju je izkopaval že E. Riedl v začetku stoletja, vendar je prišel do napačnih sklepov. Tako je ostanek zgradbe, ki jo je interpretiral kot stolp, v resnici v skalo vsekana cisterna (vodni zbiralnik); od obzidja, ki naj bi ga našel ravno na tem mestu, nismo odkrili sledu. Zahodno od cisterne smo odkrili terasasto hišo (hiša B) z južnim vhodom, ob katerem sta bila dva stranska prostora. Tla stavbe so bila v veliki meri uničena; dalo pa se je ugotoviti mesto, kjer je bila pri izkopavanjih v začetku stoletja odkrita pomembna skupina predmetov. Hiša je stala očitno na mestu starejše zgradbe (plast žganine pod zidovi vrat), in tu so bile številne drobne najdbe. Zahodno od tod smo zadeli na zidove, pripadajoče verjetno neki drugi terasasti hiši, ki je nismo pobliže raziskali. V zahodnem pobočju sonde smo našli v strmini masiven blok zidu, ki je morda ostanek podpornega zidu ali stolpa. Sonda na severnem pobočju12 (T. 12) V tej sondi smo zaman iskali pri Riedlu vrisano obzidje. Sonda na južnem pobočju (T. 15) To sondo smo zastavili že 1.19'70. Tudi tu nismo uspeli dobiti pričakovanega dokaza za kako obzidje, ki je bilo preje zaznamovano. Našli pa smo raztresene nekaj keramike. Vzhodni stolp (sl. 13, 12, T. 13, 14) Leta 1970 smo še enkrat izmerili stolp, ki ga je izkopal že Riedl. Domnevno ne gre za stolp pri vratih, kot smo mislili prej, ampak za sestavni del neke na tem mestu hriba morda že prvotno postavljene obrambne naprave. Naselbina13-15 (sl. 15) Vse sonde, s katerimi smo skušali ugotoviti dejanski potek obzidja, ki ga je vrisal Riedl, so bile negativen rezultat. Zdi se, da je bil hrib, razen eventualnih bočnih zidov v zvezi s stolpi na vzhodu in zahodu, neutrjen. Če presodimo stavbne ostanke, ki jih je prej raziskoval Riedl, sedaj pa mi, in možnosti, ki jih daje ozek prostor, vidimo, da je bila naselbina na Ajdovskem gradcu pri Vranju prav skromna po obsegu. Hiše so bile očitno zelo dolgo obljudene. Največje hiše vzhodno od zgornje cerkve zavzemajo najboljši prostor v naselbini. Vprašanje, ali iz tega lahko kaj sklepamo v sociološkem smislu, bi za zdaj pustili ob strani. Možno je, da so v kasnejši gradbeni fazi hriba imele določeno vlogo v zvezi s krščanskimi kulturnimi stavbami. Te pa zopet najdejo v skromni naselbini komaj verjetno pojasnilo. Laže bi sklepali na določen centralni dušebrižniški pomen Ajdovskega gradca za širšo okolico od 5. stoletja dalje. Glede časovne razvrstitve so doprinesle tu objavljene raziskave potrditev datiranja, ki smo ga predlagali že v prvi publikaciji Vranja. Pri tem je uspelo ob arheoloških najdbah pod bap-tisterijem kot ob diskusiji o drobnih najdbah precizirati predcerkveno epoho na hribu. Sedaj lahko bistveno bolje dokumentiramo poselitev od drugega do četertega stoletja. Najdba langobardske pečatne keramike pa, nasprotno, osvetljuje v novi luči najkasnejšo fazo v naselbini. T. 1. Vranje, Ajdovski Gradec. Baptisteriumsbereich von Osten. — Vranje, Ajdovski gradeč, območje baptisterija z vzhoda T. 2. Vranje, Ajdovski Gradec. Baptisteriumsbereich, ältester Fußboden des Hauses. Vranje, Ajdovski gradeč, območje baptisterija, najstarejša tla hiše T. 3. Vranje, Ajdovski Gradec. Baptisteriumsbereich, ältester Fußboden des Hauses von Westen. — Vranje, Ajdovski gradeč, območje baptisterija, najstarejša tla hiše z zahoda T. 5. Vranje, Ajdovski Gradec. Baptisteriumsbereich, Tubuli und Tubuliabdrücke an Nord-wand des Hauses. — Vranje, Ajdovsk gradeč, območje baptisterija, tubuli in odtisi tubulov na severni strani hiše T. 6. Vranje, Ajdovski Gradec. Westlicher Hangschnitt, Gesamtübersicht. Im Vordergrund Zisternenmauer. — Vranje, Ajdovski gradeč, sonda na zahodnem pobočju. Pogled na celotno situacijo. V ospredju zidovi cisterne T. 7. Vranje, Ajdovski Gradec. Westliches Hanghaus von Nordosten. — Vranje Ajdovski gradeč, hiša B s severovzhoda T. 9. Vranje, Ajdovski Gradec. Westliches Hanghaus, Eingangsbereich. — Vranje, Ajdovski gradeč, hiša B, vzhodni del T. 10. Vranje, Ajdovski Gradec. Westliches Hanghaus, Vorratsbehälter. — Vranje, Ajdovski gradeč, hiša B, obzidana shramba T. 11. Vranje, Ajdovski Gradec. Westlicher Hangschnitt, Ansatz der Ostwand des zweiten Hauses. — Vranje, Ajdovski gradeč, sonda na zahodnem pobočju, priključek vzhodne stene druge hiše T. 12. Vranje, Ajdovski Gradec. Nördlicher Hangschnitt, oberste Terrasse. — Vranje, Ajdovski gradeč, sonda na severnem pobočju, zgornja terasa T. 13. Vranje, Ajdovski Gradec. Südlicher Hangschnitt. — Vranje, Ajdovski gradeč, sonda na južnem pobočju T. 14. Vranje, Ajdovski Gradec. Ostturm, Südmauer von außen. — Vranje, Ajdovski gradeč, vzhodni stolp, južni zid od zunaj T. 15. Vranje, Ajdovski Gradec. Ostturm, Südmauer von innen. — Vranje, Ajdovski gradeč, južni zid od znotraj STAVBA A (EPISKOPU?) NA AJDOVSKEM GRADCU NAD VRANJEM PRI SEVNICI PETER PETRU Narodni muzej, Ljubljana Jugovzhodno od zgornje cerkve je že E. Riedel odkril temelje stavbe, razdeljene v tri prostore.1 Pravilnost — vsaj približno — Riedlovega tlorisa je potrdilo tudi poizkusno izkopavanje 1971.2 Stavbo smo pričeli okrivati z zahoda. Ker je bila po Riedlovih podatkih prekopana že v letih 1901—1905, nismo pričakovali intaktnih plasti. Sprva smo opustili puščanje profilov pa tudi dveh stratumov hodne površine ni bilo mogoče takoj razmejiti, vzroki so se pokazali kasneje. Med izkopavanji smo ugotovili, da je bila položena preko spodnjega tlaka, stavljenega na podlagi peščenčevih okroglic, izravnalna plast ruševin iz lomljencev, ožganega tlaka, peska in črne zemlje. Nad to izravnalno plastjo smo dobili očitno mlajše najdbe,3 tako pečatno keramiko, grobo lončenino in male amfore. V zravnalni plasti in nad tlakom pa smo odkrili starejše najdbe: novec Gordijana, ploščato fibulo, utež v obliki poprsja4 itd., po čemer smo šele med delom sklepali, da gre verjetno za dva tudi časovno različna kulturna horizonta. Stavba A5 meri v širino 8,95 m in v dolžino 13,80 m. Razdeljena je na tri prostore, od katerih imata severni in srednji vhodna vrata opremljena z vetrolovom, južni prostor pa je na stavbo prislonjen (gl. sl. na str. 728). Prostor I meri 6,6 X 3,8 m. Vhod vanj je bil z zahoda, in sicer v obliki vetrolova, ki je štrlel v notranjost za 1,7 m. Vetrolov je širok 2,0 m in je za 0,22 m vzdignjen nad tlak prostora. Pri vetrolovu je viden način gradnje tlaka, saj je ohranjena še vrhnja plast malte, debela 8 cm, ki je položena preko peščenčevih okroglic (mačjih glav) oziroma obhodnega zidu iz ploščatih lomljencev. Kamenje praga je od zahoda nekoliko iz črte zidu. Severni zid vetrolova je na zahodno steno samo naslonjen. Ta pravokotni vetrolov oziroma njegovi temelji so položeni na tlak iz mačjih glav. Ob severnem robu sega podlaga v globino 22 cm in videti je, da so s tem zapolnili jarek oziroma izkop za zahodni zid. Na notranjem robu vetrolova je v predelni steni proti prostoru II ploščat kamen, ki daje videz, kot da je služil za oporo podboju vrat. Ta kamen sega namreč delno v temelj vetrolova. Temelji zahodnega zidu segajo 25 cm pod tlak, ki je iz peščenčevih kroglic. Sam zid je iz lomljenca nepravilnih oblik. Glede načina gradnje zato ni povsem jasno, ali gre za gradnjo v plasteh ali za prosto nalaganje. Le pri samem vogalu so kamni položeni plastovito, kar vzbuja domnevo, da je bil v zidu prehod, ki je bil kasneje zadelan. Med kamni temeljev je eden postavljen zunaj črte tako, kot da bi bila tu stopnička, vendar je to le videz. Omenjeni zid je debel 0,72 m in visok 0,90 m. Tudi severni zid prostora I je v začetku — na zahodu — grajen iz velikih lom-ljencev nepravilnih oblik, nato preide v zid, grajen v plasteh iz lomljencev. Na zunanjih straneh je kamenje izbrano, v notranjosti pa je kot polnilo bodisi drobir lomljenca ali peščenčeve okroglice. Malta je iz rumenega peska brez drugih pridatkov. Temelj zidu počiva na preperini žive skale, kar je vidno v vzhodnem delu. Že v prvi fazi tu ni bilo tlaka iz mačjih glav, ampak je bil teren poglobljen za ok. 20 cm. Tu smo v višini temelja dobili okroglo ploščad, sestavljeno iz peščenčevih okroglic. Omenjeni zid je debel 0,75 m in visok še 1,10 m. Vzhodni zid je grajen iz izbranih lomljencev, večinoma v velikosti opeke. Gre za gradnjo v plasteh, pri tem sta zunanji strani lepo oblikovani, v notranjosti pa je polnilo iz peščenčevih okroglic in drobirja. Temelj zidu počiva na preperini žive skale. Malta je iz rumenega peska in je čista. Ta zid je širok 0,75 m; visok še 0,90 m. Južni zid prostora I je bil sorazmerno najslabše ohranjen. Ohranjena višina znaša od 0,63 do 0,40 m. Zato je težko zanesljivo rečii kakšen je bil prvobitni videz. Kot kaže je bil zid grajen v plasteh iz lomljenca manjših dimenzij. Na obeh zunanjih straneh je bilo postavljeno lepo kamenje, notranje polnilo je tvorilo drobir in peščenčevi pestnjaki. Malta je čista in sestavljena iz rumenega peska. Zid je povprečno širok 0,60 m, razen na območju domnevnih vrat, kjer se razširi do 0,65 m. Da gre za prehod opozarja ohranjeno ležišče za kamen v tlaku pred razširitvijo, kamen je služil kot prag. Kamen je po odtisu sodeč meril 0,40 X 0,84 m. Medtem ko je zid na zahodnem vogalu (pri vetrolovu) spojen z zahodnim zidom, je na vzhodnem vogalu samo naslonjen na vzhodni zid stavbe. Fugo v zidu bi le stežka označili za znanilko kasnejše gradbene faze, ker je po tlorisu celotne stavbe vidno, da je nastala v enotnem konceptu. Tlak v prostoru I je ohranjen skoraj po vsej površini, razen v severovzhodnem vogalu. Grajen je iz podlage, sestavljene iz peščenčevih okroglic (mačjih glav), ki so položene neposredno v plast peščene preperine naravne skale in prelite z malto iz rumenega peska in apna. Žal v tem prostoru nismo dobili odlomljenih delov vrhnjega zaglajenega estriha, zato o obstoju te plasti lahko sklepamo po analogiji. V severovzhodnem vogalu, kjer ni bilo estriha, smo dobili na prehodu iz ene v drugo podlago obdelan peščenčev kvader. Zemlja oziroma peščenčev drobir pred njim je bil na vzhodu sphan, kar bi kazalo, da je bil kamen v rabi kot prag v neko predeljeno izbo tega prostora. Čeprav tega iz profila nismo mogli dokazati, je bil verjetno ta prostor nekoliko poglobljen glede na ostali tlak. To še tem bolj, ker smo dobili v njem ob severnem zidu ognjišče, polno bronastega prahu, ki je bilo glede na tlak tega prostora nižje za ok. 20 cm. Ker je bil prostor deloma tlakovan s peščenčevimi okroglicami, je očitno, da ga lahko časovno uvrstimo v prvo fazo stavbe. Prostor II zavzema osrednje mesto v stavbi, kar izhaja iz njegove velikosti, ki je 4,75 X 6,6 m. Prostor ima pravokotni tloris. Glavni vhod je na južni strani (vetrolov), prehod v prostor I (gl. opis v prostoru I) pa je neizrazit. V višini praga ni videti razširjenih temeljev. Severni zid je pregradni zid med prostorom I in II (pri opisu prostora I označen kot južni zid). Grajen je iz lomljencev, ki so na zahodu nepravilno naloženi, na vzhodu pa so zidani v plasteh. V vzhodnem delu je zid v podnožju razširjen in štrli do 12 cm v prostor II. Razširitev se proti vratom počasi zožuje in povsem izgine. CD oo Zid Tlak Poglobitve Vzhodni zid, širok 0,64 m, ohranjen v višini 0,40 m, je lepo grajen in zidan v plasteh. Na zunanji strani je izbran lomljen kamen, notranjost zidu je zapolnjena z drobirjem in peščenčevimi okroglicami. Malta je čista, sestavljena iz rumenega peska in rečnega drobirja z malo drobcev opeke. V podnožju je na nekaj mestih ohranjen tudi omet. Narejen je tako, da so odvečno malto zagladili po fugah. Pri takem načinu izdelave ometa so verjetno kamni deloma gledali iz stene. Južni zid tega prostora je sorazmerno slabo ohranjen, ohranjeni sta le dve legi kamna, gledano iz prostora II. Zid je grajen iz lomljenega apnenca, položenega v plasteh. Pri tem so močnejši kamni na zunanjih stranicah, medtem ko je sredica izpolnjena z drobirjem. Malta je dobre kakovosti sestavljena iz rumenega peska, ki je mešan z rečnim prodom in drobnim lomljencem. V nekaterih manjših partijah je tudi tu ohranjen omet v fugah med kamni. Kakor v vzhodnem zidu opažamo tudi tu, da je omet oziroma malta v določeni višini (povprečno 15 cm od tal) temno rdeče ožgana. Nad to žganino in pod njo je malta čista. V zahodnem delu zidu je prehod, ki na jugu prehaja v vetrolov. Vetrolov je pravokoten. Stranska zidca sta višja in grajena iz lomljenca. Lice kamnov je obrnjeno navzven. Notranje polnilo tvori drobir in peščenčeve okroglice. Malta je rumena, mešana iz rumenega peska, drobirja, rečnega peska in dodanimi drobci opeke. V vzhodnem vogalu štrli iz zidu večji lomljenec — verjetno opornik stojke — in podobno je v nasprotnem zahodnem vogalu, pri katerem je razširjen podstavek zidu. Podobno kot omenjeni izrastki, je tudi dvoje jam južno pred vetrolovom služilo za stojko. Tlak v vetrolovu je sestavljen iz mačjih glav (plast estriha manjka). Proti prostoru II je stopnica prelita z malto. Med izkopavanji smo dobili na malti sklenjen ostanek zoglenelega trama praga. Južni prag vetrolova se v temelju stopničasto razširi na 11 cm. Vetrolov meri od vmesnega zidu na jug 1,22 m; širok je 2,40 m. Zahodni zid prostora II je grajen iz velikih lomljencev, zato ni videti skladja oziroma načina zidave. Veliki bloki so položeni v obe zunanji lici, notranjost pa je zapolnjena z drobirjem in okroglicami. Malta je čista, iz delno drobljenega rumenega peska, pomešana z rečnim peskom in z redkimi drobci opeke. Na zunanji strani zidu je ohranjen omet, ki kaže, da je bila vsa stavba tudi zunaj ometana. Omet je iste kakovosti kot ostala malta. Tlak v prostoru II je bil iz mačjih glav in ohranjen po vsej površini. Manjka vrhnja plast zglajenega estriha, ki pa smo ga dobili zdrobljenega v izkopu. Ker smo na enem teh kosov, ki so bili po vrhu zglajeni, dobili odtise mačjih glav, je gotovo, da je bila prevleka (estrih) debela okoli 8 cm. Površina mačjih glavic je ožgana, posebej ob pragu in zahodnem delu sobe. Sredi prostora II je v estrihu poglobitev, globoka 0,63 m, za stojko, ki je nosila strešno konstrukcijo. Tudi ta luknja je ometana oziroma obložena z malto in mačjimi glavicami. Od te poglobitve proti vzhodu smo dobili strnjeno plast razdrobljenega ilovnatega stenskega premaza, ki je bil tudi sicer razsut po vsej površini. Druga žlebasta poglobitev je v sredini vzhodnega predela stavbe. Njen namen ni jasen. Tretja ploska poglobitev je tik severozahodnega vogala. V jugozahodnem vogalu smo naredili kontrolni izkop, da bi ugotovili ali so pod tlakom še kulturne plasti. Sonda je bila prazna. Izkopali smo le peščenčeve okroglice in prišli na živo skalo. Tako je tudi ta sonda — podobno kot poglobitev v sterilni pesek v prostoru I — potrdila, da pred izgradnjo stavbe na tem prostoru ni bilo starejših ostalin. V tem izkopu smo videli, da je podstat zidu naslonjena na preperino in da je tlak stavbe enovit s samo stavbo. Prostor III. V tlorisni zasnovi stavbe A ima prostor III svojstveno mesto. Pri vetrolovu se vidi, da je sočasno zidan s stavbo, ker so stranski zidovi zvezani z južnim zidom prostora II. V zahodnem stranskem zidu je tudi kamenje spojeno z južnim zidom prostora II. Pri vzhodnem zidu je vidna fuga med razširjeno stopničko južnega zidu in samim zidom. Ne glede na to pa dokazuje zahodni zidec, da je vetrolov sočasen s stavbo. Vzhodni zid prostora III je na južni zid prostora II (severni zid prostora III) naslonjen in glede na smer ostalega zidu zamaknjen za 0,30 m. Sam zid je grajen iz manjših lomljencev, ki z gladkimi površinami sestavljajo lice; notranjost zidu je zapolnjena z drobirjem. Malta je čista, v njej so drobci apna. Severni zid prostora III (južni pri prostoru II) je grajen iz izbranih lomljencev nekako kvadratne oblike. Položeni so v pravilnih plasteh. (Ostalo gl. pod prostor II!) Južni zid prostora III je slabo ohranjen. Grajen je iz lomljenca, ki je z lepšo stranjo obrnjen v lice zidu. V jugovzhodnem vogalu je prva lega kamnov rahlo izstopajoča in tvori stopničko. Notranjost zidu je izpolnjena z drobirjem in okroglicami, malta je čista. Tlak je bil dobro ohranjen v severni polovici, v južni ga je močno pobrala erozija. Pred vetrolovom sta dve luknji za stojke s premerom 0,41 m in globoki 0,30 m. Pomen te poznoantične stavbe je za vzhodnoalpski prostor mnogostransko važen. Ob dosedanjih odkritjih, na katera se sklicujemo in ki zajemajo izkopanine tega časa tako pri nas, kakor tudi v ostalem alpskem področju — ob znamenitih najdbah v Teur-niji, Aguntu in Šenturški gori (Ulrichsberg)6 — je stavba A z Ajdovskega gradca najbolj podrobno proučena in ima tudi daleč največ izpovednih najdb. Slednje je duhovito interpretiral že Knific v svojem sestavku, posvečenem tej najdbi. Njegova analiza je v mnogočem osvetlila izjemnost tukajšnjih izkopanin in njihovo predpostavljeno namembnost znotraj polno organizirane ekonomije v tem poslopju. Ostaja nam zatorej, da sklepno povzamemo še tista vprašanja, ki se jih drobna arheološka pričevanja ne dotikajo in ostajajo tako v senci občih preučevanj. Pri tem mislimo v prvi vrsti na razlago izgleda same stavbe. Osnovno vprašanje, ki se vsiljuje ob generalnem ogledu poslopja je: ali je stavba pritlična ali pa je morda bila vsaj dvoetažna. Za dvoetažnost govori v prostoru II odkrita skoraj 1 m globoka jama za nek zares mogočen opornik. Resda je ta steber prebil prvotni tlak in je torej iz druge gradbene faze, toda nesporno dokazuje, da je služil za oporo nečemu veliko težjemu kot je enostaven in domnevno lesen strop te sobe. Že tu bi namreč poudarili, da sledov, ki bi kazali na neke omete in druge sestavine apnenega stropa, nismo dobili. S tem smo odgovorili pritrdilno tudi na domnevo glede vnanjega izgleda stavbe. Dosti težje je v tem pogledu odgovoriti na drugo, enako važno in zanimivo vprašanje. V mislih imamo drug tak arhitektonski problem in sicer vprašanje, ki mi ga je zastavil že Knific ob najinem skupnem razmišljanju, ali ni morda bila stavba le v temeljih zidana, vrhnji del pa lesen. Kakor vemo, so stavbe tega tipa še dandanašnji značilnost te pokrajine.7 Za tak izgled poslopja bi poleg predmetov, ki smo jih dobili v očitno »zapičeni« legi, govoril prislonjen južni del poslopja. Ta je bil pri vrhu gotovo zaključen z lesenim latnikom, njegov vzhodni del pa se je zaključeval z obokom, od katerega smo dobili en kamnit kos s polkrožno stranico. Toda bolj od tega govorijo za latnik odkrite jame za štiri kole tik pred južnim vhodom, ki pa so lahko tudi podpore za nek mostovž v višini prvega nadstropja. V tem primeru je to dokaz da je bila ne le dvoetažna, ampak tudi v zgornjem delu lesena. Seveda je to le hipotetična misel o obnovi, ki bi utegnila glede podrobnosti ob poskusu rekonstrukcije stavbe dobiti svoje dodatne podkrepitve. Nesporno pa je tretje temeljno vprašanje ob razlagi samega poslopja zvezano z njegovo namembnostjo. Funkcija in visok položaj stavbe znotraj naselbine na Ajdovskem gradcu sledi že iz njene lege tik zgornje cerkve. To še dodatno krepijo tu odkrite najdbe. Njihovo povezavo z dejanskimi ugotovitvami arhitekturnega značaja smo že podali in jih tu ponavljamo. Stavba je razdeljena namreč na dve dolgi sobi, na jugu pa ima prislonjeno senčno lopo, iz katere je bil skozi polkrožne arkade lep razgled proti Savi. Sredi te stavbe je bil opornik, katerega ležišče je še vidno na terenu in od koder je držala proti vzhodu stena, narejena iz protja zametanega z ilom. V vogalu proti lopi smo našli žrmlje, marmorni možnar, uteži za statve, amfore za olje in druge lončene posode. Očitno je bila tu shramba. Ob notranji steni in prehodu v severni prostor smo našli poldrage kamne, vdelane nekoč v prstan ali uhan, igle, dele glavnika ipd., kar kaže, da je bil ta del stavbe spalnica. Dnevni prostor na severu se je z vrati na zahodu odpiral v predcerkveni atrij. Utež v podobi boginje Lune (verjetno iz zač. 4. stoletja, toda v rabi še v 5. stoletju), posrebrena skleda tehtnice s sledovi kadila, srebrna igla-pisalo, amfore kot merniki za tekočine, možnar kot mera za razsuto blago (žito, sol itd.) in druge manj značilne najdbe, pa kažejo, da je v tej stavbi bival cerkveni dostojanstvenik. Po odloku cesarjev od konca 4. stoletja dalje je bilo namreč ukazano, da morajo biti pri cerkvenih veljakih spravljene uteži in druga preverjena merila. To določilo je uzakonil cesar Justinijan in so zato po tem času na tehtnicah pečati raznih uslužbencev, prav tako pa so na posodah naznačene višine za posamezne merske enote. Spričo navedenega je zelo verjetno, da je naša predpostavka o tukajšnji stavbi kot episkopiju več kot utemeljena in morda je vprašaj, ki smo ga dali za opredelitvijo stavbe v naslovu tega zapisa celo več kot znanstvena zadržanost. Kot rečeno smo v stavbi ugotovili dve plasti z najdbami: zgornjo s predmeti do sredine 6. stoletja in spodnjo z najdbami uvrščenimi časovno okoli leta 450 n. št. Za starejšo plast je značilna že omenjena utež, za naslednje pa lončenina s pečatnim okrasom — v naših krajih znanilka obdobja tik pred prihodom Slovanov. Obe plasti sta bili prekriti z debelim slojem žganine in oglja, zato lahko domnevamo njihovo nasilno razrušitev, in sicer pripisujemo prvo plenilnemu pohodu Atilovih Hunov, zaključno na našim neposrednim prednikom. 1 E. Riedl in O. Cuntz, Uranje in Steiermark, römische Bauten und Grabmäler, Jahrbuch für Altertumskunde 3 (1909), 1 ssl. 2 P. Petru in T. Ulbert s sodelavci, Vranje pri Sevnici, Starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu, Katalogi in monografije 12, 1975. 3 Za drobne najdbe in tloris hiše A T. Knific, Drobne najdbe iz Ajdovskega gradca, AV 30 (1979). — P. Petru, Ajdovski gradeč pri Sevnici, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 52, 1972, 10 sl. 4 P. Petru, Das römische Büstengewicht der Schnellwaage aus Vranje bei Sevnica, Modrijan — Festschrift, Schild von Steier 15/16, 1978/79, 171 ssl. 5 Oznaka posameznih stavb na Ajdovskem gradcu je bila skupno določena in je oprta na katalog, citiran v op. 2. ° R. Egger, Teurnia,5 Klagenfurt 1963; isti, Der Ulrichsberg, ein heiliger Berg Kärntens,1 2 3 Klagenfurt 1976; F. Miltner, Lavant und Aguntum, Lienz 1950. 7 Zakladi Slovenije, Ljubljana 1979, 225. VRANJE PRI SEVNICI Drobne najdbe z Ajdovskega gradca (leto 1974) TIMOTEJ KNIFIC Filozofska fakulteta, Ljubljana Hiša A Uvod. Leta 1974 (26. VIII.—17. IX.) so bili v ruševinah poznoantične naselbine na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici,1 jugovzhodno od zidov enoladijske cerkve s polkrožno apsido na vrhu vzpetine (445 m), odkriti temelji zidane stavbe,2 ki je v dokumentaciji označena kot hiša A.3 V njeni notranjosti — stavba je bila razdeljena v tri prostore (sl. A: I—III)4 — so bile razsute drobne najdbe 1—110 (+ številni odlomki lončenine), ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani, inv. št. R 11661—R 11770.5 Opis (številka najdbe je stalna pri opisu, risbi, fotografiji in na sl. A). 1 Železna prečka. Pravokotno nanjo je prikovana ploščata ročica, ki se zaključuje s kavljem. Prečka z okroglim prerezom je na krajšem koncu stanjšana in ovalno skovana, na drugem pa ravno odrezana. Dolž. prečke 33,4 cm, pr. 1,20 cm, dolž. ročice s kavljem 15,4 cm, prerez 1,8 X 0,6 cm. Prostor (P.) III (sl. A). Inv. št. R 11661. 2 Železen dvojni kavelj. Kovan je ploščato. Manjša zanka je bila pri odkritju vdeta skozi uho za obešanje na uteži (3). Vel. kavlja 9,6 X 3,5 cm, prerez 0,8 X 0,5 cm. P. I (sl. A). Inv. št. R 11662. 3 Bronasta utež. Ulita je v podobi ženskega poprsja. Na temenu je uho za obešanje, v katero je bil pri odkritju vdet dvojni kavelj (2; sl. B: 1). Ovalni obraz, s potlačenim nosom in skrbno oblikovanimi, a različno visoko postavljenimi uhlji, obroblja gladko oglavje, z nakazano prečo; prameni las so speti z vozlom na temenu v dinjasto pričesko. Vrat tesno obdaja polna ovratnica, s katere spredaj visi polmesečast obesek; zadaj je zavezana v vozel, konca ovratnice pa visita preko oblačil na hrbtu in se cofasto (srčasto ?) zaključujeta. Oblačilo — tunica — se v blagih gubah spušča na prsi; na ramenih je speto z dvema okroglima gumboma. Spodnji rob uteži je polkrožno oblikovan. Na hrbtni strani je kvadratna odprtina (1,4 X 1,4 cm). Površina uteži je razpokala v ognju. Teža: 410 g. Viš. 13,2 cm, šir. 8,6 cm. P. I (sl. A). Inv. št. R 11663. 4 Bakrena skleda. Izdelana je iz tolčene pločevine. Plašč zgoraj prehaja v presegajoče ustje z zapognjenim obrobjem (s spodnje strani je ustje prevlečeno s činom), spodaj pa v široko nogo, v katero je vstavljeno klobukasto dno, ki zapira odprtino v plašču in krepi nosilnost noge. Špranja med plaščem in dnom je zakrita s prispajkano tenko okroglo ploščico. Na zunanji strani plašča sta dva para listastih ataš iz debelejše pločevine. Ataše imajo S-zanke za ročaja, ki nista ohranjena. Kót med nogo in obodom je bil z zunanje strani obložen s svincem. Pri odkritju je bila skleda zmečkana (sl. B: 2). Pr. 31,3 cm, viš. 8,4 cm, deb. pločevine 0,1 cm. P. I (sl. A). Inv. št. R 11664. 5 Železen okov. Po dolžini je pravokotno upognjen. Ena stranica poškodovanega okova iz pločevine je okrašena z dvema vzporednima nizoma iztolčenih pik. Med nizom je luknjica za pritrditev okova. Dolž. 21,3 cm, šir. 4,4 cm, deb. pločevine 0,15 cm. P. II (sl. A) Inv. št. R 11665. 6 Železen obroč. Poškodovan, ovalne oblike in ovalnega prereza. Vel. 6,1 X 3,5 cm, prerez 1.3 X 0,8 cm. Inv. št. R 11666. 7 Železen obroček. Pr. 2,4 cm, pr. prereza 0,4 cm. P. III (sl. A). Inv. št. R 11667. 8 Kos železa. Vel.. 5,7 X 0,5 X 0,2 cm. P. II. Inv. št. R 11668. 9 Kos železa. Vel. 5,8 X 0,9 X 0,5 cm. P. I (sl. A). Inv. št. R 11669. 10 Železen klin. Kovan, kvadratnega prereza, s presegajočo podolgovato glavico. Dolž. 16.3 cm, deb. 0,8 cm, dolž. glavice 4,0 cm. P. III. Inv. št. R 11670. 11 Železen klin. Kovan z enostransko glavico; prerez v sredini je kvadraten. Dolž. 15,3 cm, prerez 1,1 X 0,7 cm, dolž. glavice 2,5 cm. P. II (sl. A). Inv. št. 11671. 12 Konica in del rezila železnega noža. Dolž. 4,9 cm, šir. 1,4 cm, deb. 0,5 cm. P. II. Inv. št. R 11672. 13 Kos železa; upognjen je v obliki črke U, okroglega prereza. En konec je razcepljen, drugi ovalen. Vel. 3,0 X 2,7 cm, pr. 0,6 cm. P. II. Inv. št. R 11673. 14 Železen obroček. Poškodovan. Pr. 2,6 cm, prerez 0,6 X 0,35 cm. P.: ob vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R 11759. 15 Kos železa, tordiran, na konceh odlomljen. Dolž. 4,1 cm, Prerez 0,7 X 0,7 cm. P.: ob vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R 11760. 16 Odlomek železnega rezila. Dolž. 9,1 cm, šir. 2,6 cm, deb. 0,7 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11674. 17 Železen noi. Trn poudarjeno prehaja v rezilo. Prerez trna je oglat. Dolž. 12,4 cm, šir. 1,7 cm, deb. 0,5 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11675. 18 Železno rezilo. Kovani klinasti del rezila se na enem koncu spušča v ozek in ploščat listast ročaj, na drugem pa prehaja v ožji podaljšek z oglatim prerezom. Podaljšek se zaključuje v neskaljeni zanki, v katero je vdet železen ovalen obroček. Dolž. rezila 37,6 cm, dolž. ročaja 7,0 cm, šir. klinastega dela 3,0 cm, deb. 0,8 cm; vel. obročka 3,0 X 2,0 cm. P. I (sl. A). Inv. št. R 11676. 19 Odlomek ustja lončenega krožnika. Izdelan je bil na vretenu iz prečiščene gline. Zglajena površina je rjavo rdeča. Vodoravno ustje ki je okrašeno s tremi žlebiči, ima poudarjen zunanji rob. Krožnik je bil dobro žgan. Pr. ustja 20,0 cm, vel. odlomka 6,9 X 3,5 cm, deb. 0,6 cm. P. III. Inv. št. R 11677. 20 Odlomek lončene čase. Izdelana je bila na vretenu iz prečiščene gline. Površina je na zunanji strani prevlečena z rjavo črnim, na notranji pa z rumeno zelenim loščem. Prelom je svetlo rjav. Izvihano ustje prehaja v valjasto telo, ki ga v sredini deli poudarjena vodoravna guba. Pr. ustja 9,0 cm, ohranjena viš. čaše 6,7 cm, deb. stene 0,6 cm. P. III (sl. A). Inv. št. 11678. 21 Lončeno vretence. Površina je groba, temno rjava. Bikonično vretence je na eni strani ovalno oblikovano, na drugi pa ravno odrezano. Pr. 3,1 cm, viš. 3,0 cm, pr. luknjice 0,6 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11679. 22 Lončeno vretence. Črna površina je zglajena. Na eni strani je obrobje luknjice poglobljeno. Na robu luknjice so vrezi, ki so jih napravile niti. Pr. 3,2 cm, viš. 2,2 cm cm, pr. luknjice 0,8 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11680. 23 Okrasni kamenček. Izdelan je bil (zelo verjetno) iz jamskega bisera (kemično kalcijev karbonat). Na ploskvi je poudarjena krožna guba za pričvrstitev kamenčka. Med robom in gubo so raze, ki so nastale pri izbrusitvi gube. Pr. 0,95 cm, viš. 0,4 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11681. Popravek: sl. A, št. 23 (v JV vogalu) je pomotoma zapisana. 24 Okrasni kamenček. Polkrožna steklasta površina je temno rjava in prekriva glinasto (?) jedro rumeno sive barve. Na ploskvi je vdolbinica za pričvrstitev kamenčka. Pr. 0,9 cm, viš. 0,3 cm. P. I. Inv. št. R 11682. 25 Lončeno vretence. Glina je svetlo rjavo žgana. Površina je zglajena. Na robu luknjice so vrezi, ki so jih napravile niti. Pr. 3,1 cm, viš. 2,15 cm, pr. luknjice 1,0 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11683. 26 Lončeno vretence. Glina je temno rjavo žgana. Površina je zglajena. Ena stran je okrašena z vtisnjenimi pikami, nanizanimi zvečinoma v dveh krogih. Pr. 3,7 cm, viš. 1,7 cm, pr. luknjice 0,7 cm. P. II. Inv. št. R 11684. 27 Bronasta šivanka. Del s konico je odlomljen. V poglobitvi ušesa šivanke je podolgovata luknjica. Prerez je okrogel. Dolž. 3,2 cm, deb. 0,15 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11685. 28 Srebrna igla. Odebeljeni del z dvema pasovoma plitvih vodoravnih vrezov se zaključuje ovalno, stanjšani pa je koničast in valovito upognjen. Prerez je okrogel. Dolž. 12,0 cm, pr. 0,45 cm. P. I (sl. A). Inv. št. R 11686. 29 Bronast žebljiček. Ploščata glavica je podolgovata. Prerez je okrogel. Dolž. 1,5 cm, pr. 0,4 cm, vel. glavice 0,9 X 0,6 cm. P. I (sl. A). Inv. št. R 11687. 30 Srebrn okov konice pri nožnici. Poškodovan, z luknjico za pritrditev in zatolčenimi notranjimi robovi. Prerez je v obliki črke U. Vel. 3,3 X 1,5 cm, deb. pločevine 0,1 cm, razmak stranic 0,4 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11688. 31 Bronasta fibula. Obrobje ulite okrogle fibule je na dveh mestih, kjer je najširše, okrašeno z vrezi. Obrobje prehaja v dvignjen krožni rob na površini fibule, ki se preko dveh koncentričnih vencev dviguje v stožec in v valjast izrastek; tega zaključuje ploščica, ki jo ovalen čep oblikuje v gumb. Hrbtna stran je gladka in ima poglobljen osrednji del. Nosilec in zapenjalec železne igle z vibasto vzmetjo sta bila ulita hkrati s fibulo. Pr. 3,5 cm, viš. 1,15 cm, deb. igle 0,2 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11689. 32 Bronast okov. V poškodovani pločevini je luknjica za pritrditev okova. Na enem koncu je odlomljen, na drugem se zaključuje polkrožno, z dvema koničastima izrastkoma. Dolž. 11,4 cm, šir. 2,2 cm, deb. 0,1 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11690. 33 Bronast okov. Poškodovana pločevina je zvita. Vzdolž robov potekata iztolčeni gubi. Med njima je luknjica za pritrditev okova. Pr. 2,3 cm, šir. 2,4 cm, deb. pločevine 0,1 cm. P. II (sl. A). Inv. št. 11691. 34 Bronast okov. Poškodovan; v pločevini sta dve luknjici za pritrditev okova, v eni je še ohranjena bronasta zakovica. Vel. 4,5 X 3,8 cm, deb. 0,1 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11692. 35 Odlomek ustja čaše iz rumeno zelenega stekla. Rob ustja je ravno odrezan. Pr. ustja 9.0 cm, viš. 2,8 cm, deb. 0,2 cm. P. II. Inv. št. R 11693. 36 Odlomek ustja čaše iz zelenkastega stekla. Ovalen rob je odebeljen. Pr. ustja 7,6 cm, viš. 2.1 cm, deb. 0,1 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11694. 37 Odlomek posode iz zelenkastega stekla. V steklo sta zaliti dve polkrožni lameli (?). Vel. 3.1 X 2,1 cm, deb. 0,2 cm, P. I. Inv. št. R 11695. 38 Odlomek dna posode iz zelenkastega stekla. Vel. 3,6 X 3,1 cm, deb. 0,4 cm. P. II. Inv. št. R 11696. 39 Odlomek noge čaše iz brezbarvnega stekla. Okrogel obod se dviguje proti stanjšanemu steblu čaše. Pr. 4,4 cm, viš. 1,0 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11697. 40 Noga čaše iz zelenkastega stekla. Okrogel obod se dviguje proti stanjšanemu steblu čaše. Pr. 4,2 cm, viš. 1,1 cm. P. II. Inv. št. R 11698. 41 Odlomek noge čaše iz svetlo zelenega stekla. Okrogel obod prehaja v dvigajoči se stožec. Odlomek je bil staljen v ognju in je deformiran. Vel. 2,9 X 2,3 cm. P.; ob vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R 11761. 42 Odlomek ustja in ostenja čaše iz rumenkastega stekla. Rob ustja je ovalno odebeljen, ostenje je gubasto. Vel. 4,8 X 3,0 cm, deb. 0,2 cm. P. II. Inv. št. R 11699. 43 Lupina školjke Pitaria chione (Linne). Vel. 6,4 X 5,0 cm. P. III (sl. A). Inv. št. R 11700. 44 Odlomek lupine školjke Glycimeris sp. Ožgan. Vel. 3,5 X 3,1 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11701. Popravek: sl. A, št. 45 (ob vzhodnem zidu) = 44. 45 Kamnit brus. Izdelan je bil iz sljudnega peščenjaka. Daljša široka stranica je zglajena, ostale so grobo obrušene. Vogali iri robovi so zaobljeni. Vel. 13,2 X 4,2 X 2,4 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11702. 46 Skrilasta ploščica, kegljasto oblikovana, z ovalno umetno(?) obrušenimi robovi. Dolž. 4,5 cm, šir. 2,3 cm, deb. 0,4 cm. P. II. Inv. št. R 11703. 47 Kamnit brus. Izdelan je bil iz sljudnega peščenjaka. Na enem koncu je poševno prirezan. Prerez je oglat. Stranice so zbrušene, osnovna je zglajena. Na več mestih so raze. Vel. 8,9 X 2,0 X 1,9 cm. P. II. Inv. št. R 11704. 48 Lončena steklenica. Izdelana je bila na vretenu iz prečiščene gline; rumeno rjavo žgana. Zunanja površina je zglajena in prevlečena s prozornim premazom. Mošnjata steklenica je okrašena s pečatnimi odtisi v štirih vrstah (od zgoraj navzdol): 1. križi, 2. in 3. mali mrežasti rombi, 4. mrežasti pravokotniki. V ta okrasni pas sodi še vrsta malih, globoko vtisnjenih rombov, s katerimi se okrasni pas izteka. Ustje je izvihano, rob ni ohranjen. Nad okrasnim pasom je poudarjena vodoravna guba. Na prehodu v spodnjo tretjino je steklenica najširša. Ohranjeni pr. ustja 8,3 cm, viš. 16,4 cm, deb. stene od 0,3 do 0,6 cm, deb. dna 0,6 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11705. 49 Lončena ročka. Izdelana je bila na vretenu iz prečiščene gline, sivo žgana (posamezni odlomki razbite ročke so bili ožgani do opečnato rdeče). Površina kroglaste ročke je zglajena. Na več mestih so ostanki črnega premaza. Ročka je okrašena z mrežastimi pečatnimi odtisi v petih vrstah (od zgoraj navzdol): 1. pravokotniki, 2. in 3. mali rombi, 4. veliki rombi in 5. mali rombi. Okrasni pas je prekinjen zaradi nastavka za (trakast ročaj, ki ni ohranjen; ročaj se je verjetno iztekel v ustje ročke. Ustje je izvihano, odebeljeno in ravno odrezano. Na prehodu ustja v rame ročke je rahlo nakazana vodoravna guba, nad okrasnim pasom pa je plitva vodoravna žlebičasta poglobitev. Med gubo in poglobitvijo je na enem mestu vidna blago uglobljena poševno črtana mreža. Pr. ustja 10,4 cm, pr. ročke 19,5 cm, viš. 18,1 cm, deb. stene od 0,3 cm do 1,1 cm (v spodnjem delu). P. I (sl. A). Inv. št. R 11706. 50 Lončen lonec. Izdelan je bil na vretenu iz gline pomešane z debelozrnatim peskom; sivo črno žgan. Izvihano ustje ima ovalen rob. Na vratu sta ozka vodoravna guba in žlebičasta poglobitev. Pod njima je površina razbrazdana z grobim metličastim okrasom. Pr. ustja 16,4 cm, pr. dna 12,4 cm, viš. 22,6 cm, deb. stene 0,8 cm, deb. dna 1,0 cm. P. I (sl. A). Inv. št. R 11707. 51 Lončen lonec. Izdelan je bil na vretenu iz gline pomešane s peskom; svetlo rdeče žgan. Ustje je izvihano in ravno odrezano. Zunanja površina je slabo zglajena notranja luknjičava. Nad ramenom sta dve vodoravni žlebičasti poglobitvi, pod njima je površina razgibana z vodoravnim metličastim okrasom, ki se konča nekoliko nad dnom lonca. Pr. ustja 17,0 cm, pr. dna 12,0 cm, viš. 24,0 cm, deb. stene 0,8 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11708. 52 Lončena amfora. Izdelana je bila na vretenu iz prečiščene, z zelo drobnim peskom pomešane gline; sivo žgana. Površina je zglajena, a hrapava. Z obrobljenjem okrepljeno ustje prehaja v valjast vrat, le-ta pa preko blagega ramena v valjasto ostenje amfore, ki se zaključuje v ravno odrezanem koničastem dnu. Pr. ustja 6,8 cm, viš. 44,8 cm, deb. stene 0,8 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11709. 53 Del amfore. Izdelana je bila na vretenu iz prečiščene, z zelo drobnim peskom pomešane gline; rumeno sivo žgana. Ohranjeno je rame in del telesa amfore. Pr. 10,2 cm, ohranjena viš. 17,8 cm. P. L Inv. št. R 11710. 54 Lončena amfora. Izdelana je bila na vretenu iz prečiščene, z zelo drobnim peskom pomešane gline; sivo žgana. Površina je zglajena, a hrapava. Vrat blago prehaja v valjasto telo, ki se zaključuje v ravno odrezanem koničastem dnu. Pr. amfore 11,0 cm, ohranjena viš. 41,0 cm, deb. stene 0,8 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11711. 55 Del ustja in ostenja lončenega lonca. Izdelan je bil na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba zunanja površina je sivo rjava, deloma drugotno ožgana, notranja je zglajena, sivo rjava. Rob ustja je razgiban z gubo. Prehod ustja v rame lonca je poudarjen. Na ramenu sta dve vodoravni žlebičasti poglobitvi. Pr. ustja 16,0 cm, ohranjena viš. 6,1 cm, deb. stene 0,9 cm. P. II. Inv. št. R 11712. 56 Odlomek ustja lončenega lonca. Izdelan je bil na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina je rjava, zglajena, notranja luknjičava. Ovalen rob izvihanega ustja je odebeljen. Na ramenu sta dve vodoravni žlebičasti poglobitvi. Pr. ustja 16,0 cm, vel. odlomka 4,6 X 3,8 cm, deb. stene 0,5 cm. P. II. Inv. št. R 11713. 57 Odlomek ustja lončene sklede. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina je svetlo rjava. Ustje se proti robu stopničasto zožuje. Pr. ustja 15,5 cm, vel. odlomka 4,2 X 3,3 cm, deb. stene 0,8 cm. P. II. Inv. št. R 11714. 58 Odlomek ustja lončene sklede. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Zglajena površina je črna. Uvihano ustje je odebeljeno. Pr. ustja 20,0 cm, vel. odlomka 4,4 X 2,4 cm, deb. stene 0,5 cm. P. II. Inv. št. R 11715 59 Lončen pokrov. Izdelan je bil prostoročno. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina je svetlo rjava, prelom temno rjav. Polna pokrovna plošča se dviguje v čepast roč. Pr. 10,8 cm, viš. 3,6 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11716. 60 Lončen pokrov. Izdelan je bil na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom, črno žgana. Ravno odrezan obod prehaja preko dveh plitvih stopnic v širok in raven vrh. Pr. 14,0 cm, viš. 5,5 cm. P. III (sl. A). Inv. št. R 11717. 61 Odlomek ustja lončene skodelice, ki je bila izdelana na vretenu iz prečiščene gline, pomešane z zelo drobnim peskom; opečnato rdeče žgana. Površina je hrapava. Obrobje ustja je poudarjeno, rob je okrašen z dvema vrstama trikotnih odtisov in vrsto pik. Pr. ustja 11,1 cm, vel. odlomka 4,4 X 2,0 cm, deb. stene 0,6 cm. P. III. Inv. št. R 11718. 62 Kamnito gladilo (?). Izdelano je bilo iz sljudnega peščenjaka. Ožgano. Na treh mestih ozkih stranic so zajede, ki izgledajo umetno pripravljene za prijem kamna s prsti. Površina, razen stopničaste stranice, ni zglajena. Vel. 6,5 X 4,7 X 1,4 cm. P. III. Inv. št. R 11719. 63 Odlomek lončene sklede, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozma-tim peskom. Površina je svetlo rjava, zunanja zglajena, notranja groba. Izvihano ustje je ravno odrezano. Pr. ustja 13,0 cm, ohranjena viš. 4,3 cm. P. II. Inv. št. R 11720. 64 Del lončene sklede, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Površina je groba, zunanja sivo rjava, notranja temno rjava. Ustje je izvihano. Obodni lok ostenja lomijo trije zabrisani vodoravni robovi. Pr. ustja 14,0 cm, pr. dna 9,0 cm, viš. 8,1 cm, deb. stene 0,9 cm. P. II. (sl. A). Inv. št. R 11721. 65 Odlomek ustja in ostenja lončene sklede. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Groba površina je sivo črna. Izvihano ustje je ravno odrezano. Pr. ustja 15,0 cm, vel. odlomka 6,6 X 4,5 cm, deb. stene 0,5 cm. P. II. Inv. št. R 11722. 66 Lončena skleda. Izdelana je bila na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Groba površina je sivo rjava, prelom siv. Izvihano ustje je ravno odrezano, obrobje dna poudarjeno. Pr. ustja 15,1 cm, pr. dna 7,9 cm, viš. 6,8 cm, deb. stene 0,5 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11723. 67 Del lončene sklede, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Površina je rdeče rjava, zunanja groba, notranja zglajena, a luknjičava. Izvihano ustje je vbočeno odrezano. Pr. ustja 20,3 cm, ohranjena viš. 10,9 cm, deb. stene do 1,3 cm. P. II. Inv. št. R 11724. 68 Odlomek ustja lončene posode. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Rjavo rdeča površina je zglajena. Izvihano ustje je vbočeno odrezano. Pr. ustja 19,9 cm, vel. odlomka 5,4 X 3,8 cm, deb. stene 0,6 cm. P. II. Inv. št. R 11725. 69 Odlomek ustja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Groba zunanja površina je sivo rjava, zglajena notranja je črno rjava. Izvihano ustje je vbočeno odrezano. Na vratu so tri zabrisane vodoravne črte. Pr. ustja 19,0 cm, ohranjena viš. 3,9 cm, deb. stene 0,8 cm. P. II. Inv. št. R 11726. 70 Odlomek ustja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Hrapava površina je zunaj siva, znotraj sivo rjava. Izvihano ustje je ravno odrezano. Pr. ustja 16,0 cm, vel. odlomka 5,9 X4,0 cm, deb. stene 0,7 cm. P. II. Inv. št. R 11727. 71 Odlomek ustja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Slabo zglajena površina je zunaj sivo črna, znotraj sivo rjava, prelom je siv. Ustje je izvihano, rob odebeljen in ravno odrezan. Pr. ustja 16,0 cm, vel. odlomka 4.9 X 3,1 cm, deb. stene 0,7 cm. P.: na zunanji strani zahodnega zidu. Inv. št. R 11728. 72 Odlomek ustja lončene posode. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Zglajena površina je sivo črna, prelom siv. Ustje je izvihano, rob odebeljen in ovalen. Pr. ustja 13,0 cm, vel. odlomka 3,8 X 1,7 cm, deb. 0,75 cm. P.: na zunanji strani zahodnega zidu. Inv. št. R 11729. 73 Odlomek ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Površina je zglajena, zunanja je svetlo rjava, notranja sivo črna. Izvihano ustje je ravno odrezano. Vrat je podaljšan. Pr. ustja 14,0 cm, vel. odlomka 5,3 X 4.9 cm, deb. stene 0,7 cm. P. II. Inv. št. R 11730 74 Odlomek lončenega vrča, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Slabo zglajena površina je črno rjava. Ustje je izvihano, stanjšano, rob ovalen. Iz ustja izhaja ročaj, ki ni ohranjen. Pr. ustja 13,1 cm, ohranjena viš. 5,8 cm, deb. stene 0,55 cm. P. III. Inv. št. R 11731. 75 Lončena skleda. Izdelana je bila na vretenu iz gline, pomešane z drobnozrnatim peskom. Slabo zglajena površina je sivo rjava. Izvihano ustje je stanjšano, rob ovalen. Na obodu sta dve vodoravni žlebičasti poglobitvi. Dno je vbočeno, obrobje dna poudarjeno. Pr. ustja 21,6 cm, pr. dna 12,9 cm, viš. 7,5 cm, deb. stene 0,8 cm. P. I (sl. A). Inv. št. R 11732. 76 Odlomek ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Z vodoravnimi poglobitvami razbrazdana površina je sivo čma. Izvihano ustje je stanjšano, rob stopničasto odrezan. Pr. ustja 14,0 cm, vel. odlomka 8,1 X 5,4 cm, deb. stene 0,8 cm. P. II. Inv. št. R 11733. 77 Odlomek ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Slabo zglajena površina je svetlo rjava. Izvihano ustje je stanjšano in ravno odrezano. Na vratu je vodoravno vrezana črta. Pr. ustja 14,0 cm vel. odlomka 5,5 X 4,9 cm, deb. stene 0,7 cm. P. II. Inv. št. R 11734. 78 Odlomek ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Groba površina je sivo črna. Izviliano ustje je stanjšano, vbočeno odrezano. Pr. ustja 13,4 cm, vel. odlomka 8,2 X 4,6 cm, deb. stene 0,8 cm. P. II. Inv. št. R 11735. 79 Odlomek ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Groba površina je svetlo rjava. Izvihano ustje je stanjšano, vbočeno odrezano. Pr. ustja 15,8 cm, ohranjena viš. 8,0 cm, deb. stene 0,8 cm. P. II. Inv. št. R 11736. 80 Del lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Groba površina je svetlo rjava in krušljiva. Izvihano ustje ima ovalen rob. Obod je rebrasto razčlenjen z vodoravnimi žlebičastimi poglobitvami. Pr. ustja 14,4 cm, ohranjena viš. 8,7 cm, deb. stene 0,6 cm. P. II. Inv. št. R 11737. 81 Odlomek ustja in vratu lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Zglajena površina je svetlo rjava, notranja luknjičava, prelom je opečnato rdeč. Izvihano ustje prehaja v podaljšan vrat. Pr. ustja 12,0 cm, ohranjena viš. 7,7 cm, deb. stene 1,2 cm. P. I. Inv. št. R 11738. 82 Lončena skodelica. Izdelana je bila na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Zglajena površina je sivo čma, notranja luknjičava. Ustje je izvihano. Dno je blago vbočeno. Iz ustja izhajajoč trakast ročaj ni ohranjen. Pr. ustja 8,1 cm, pr. dna 7,0 cm, viš. 9.0 cm, prerez ročaja pri ustju 2,6 X 0,9 cm, deb. stene 0,8 cm. P. III. Inv. št. R 11739. 83 Odlomek ustja in ostenja lončenega lonca. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Groba in valovita površina je svetlo rdeče rjava. Izvihano ustje je ravno odrezano. Na ramenu lonca je več vodoravnih žlebičastih raz, ki so nastale pri glajenju. Pr. ustja 12,0 cm, ohranjena viš. 6,3 cm, deb. stene 0,6 cm. P. II. Inv. št. R 11740. 84 Odlomek ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na počasi se vrtečem vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom, sivo do rjavo žgana. Izvihano ustje je zglajeno in dobro oblikovano, stena je gubasta. Na zunanji površini so neenakomerni vodoravni žlebiči. Notranja površina je prostoročno zglajena. Pr. ustja 12,5 cm, ohranjena viš. 6,8 cm, deb. stene 0,8 cm. P. III (sl. A). Inv. št. R 11741. 85 Del lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Površina je svetlo rjava. Izvihano ustje je ravno odrezano in preko poudarjenega vratu prehaja v kroglasto telo lonca. Zgornja polovica ostenja je okrašena z vodoravnim metličastim ornamentom. Pr. ustja 13,2 cm, ohranjena viš. 14,5 cm, deb. stene 0,7 cm. P. I (sl. A). Inv. št. R 11742. 86 Spodnji del lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelo-zrnatim peskom. Površina je svetlo rjava, zunanja je grobo zglajena in gubasta, notranja luknjičava. Na zunanji površini so vidne žlebičaste poglobitve. Dno je rahlo vbočeno, obrobje dna poudarjeno. Pr. dna 9,1 cm, ohranjena viš. 7,3 cm, deb. stene do 1,0 cm. P. II. Inv. št. R 11743. 87 Odlomek dna in ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Groba zunanja površina je črno rjava, notranja je svetlo rjava in luknjičava. Prelom je črn. Pr. dna 13,0 cm, vel. odlomka 6,1 X 5,9 cm, deb. stene do 1,0 cm. P. III. Inv. št. R 11744. 88 Spodnji del lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Površina je slabo zglajena, temno rjava, notranja luknjičava. Pr. dna 13,0 cm, ohranjena viš. 6,2 cm, deb. stene do 1,3 cm. P. II. Inv. št. R 11745. 89 Spodnji del lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelo-zrnatim peskom. Slabo zglajena zunanja površina je svetlo rjava, notrajna črna in luknjičava. Pr. dna 13,0 cm, ohranjena viš. 6,3 cm, deb. stene do 1,2 cm. P. II. Inv. št. R 11746. 90 Odlomek dna in ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Groba zunanja površina je sivo rjava, notranja svetlo do črno rjava, zglajena, a luknjičava. Profil je sivo črn. Pr. dna 13,0 cm, vel. odlomka 6.0 X 5,3 cm, deb. stene do 1,1 cm. P. III. Inv. št. R 11747. 91 Odlomek dna in ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozmatim peskom. Površina je sivo do svetlo rjava; zunanja je groba, notranja zglajena, a luknjičava. Prelom je črn. Dno je vbočeno. Pr. dna 12,8 cm, ohranjena viš. 6,1 cm, deb. stene 0,8 cm. P. II. Inv. št. R 11748. 47 Arheološki vestnik 737 xzr^to^nnr^s CCTTC : - III n ^ U^L^-a-jujuJj.:. v_y 92 Odlomek dna lončene posode. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Zglajena površina je sivo črna. Pr. dna 11,0 cm, vel. odlomka 4,1 X 1,9 cm, deb. 1,3 cm. P. III. Inv. št. R 11749. 93 Odlomek dna lončene posode. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Zglajena površina je sivo črna. Pr. dna 12,0 cm, vel. odlomka 5,5 X 3,6 cm, deb. 0,9 cm. P. II. Inv. št. R 11750. 94 Odlomka dna in ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina je slabo zglajena; zunanja je sivo črna, notranja rumeno rjava in luknjičava. Prelom je siv. Pr. dna 9,0 cm, vel. odlomka 6,3 X 6,2 cm in 5,0 X 3.0 cm, deb. stene 1,0 cm. P. I. Inv. št. R 11751 95 Odlomek dna in ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina je groba, svetlo rjava in siva. Na prehodu ostenja v dno je vodoravna žlebičasta poglobitev. Pr. dna 12,0 cm, vel. odlomka 5,4 X 3,2 cm, deb. stene 1,0 cm. P. II. Inv. št. R 11752. 96 ^ Odlomek dna in ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina je sivo črna. Pr. dna 11,0 cm, vel. odlomka 6,9 X 4,7 cm, deb. stene 0,8 cm. Inv. št. R 11753. 97 Odlomek dna in ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina je sivo rjava. Pr. dna 8,2 cm, vel. odlomka 5,7 X 4,1 cm, deb. stene 0,8 cm. P. II. Inv. št. R 11754. 98 Odlomek dna in ostenja posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Groba površina je temno rjava. Pr. dna 9,5 cm, ohranjena viš. 5.1 cm, deb. stene 0,7 cm. P. II. Inv. št. R 11755. 99 Odlomek ustja in ostenja lončene sklede, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Vodoravno razbrazdana zunanja površina je sivo do črno rjava, notranja je zglajena — in kot prelom — svetlo rjava. Ustje je ravno odrezano, notranji rob je poudarjen. Pr. ustja 28,0 cm, vel. odlomka 4,1 X 4,0 cm, deb. 1,1 cm. P.: ob vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R 11762. 100 Odlomek ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Temno rjava zunanja površina je na ramenu lonca razbrazdana z neenakomernimi vodoravnimi poglobitvami. Siva notranja površina je površno zglajena. Prelom je sivo črn. Izvihano ustje je stanjšano, rob stopničasto odrezan. Pr. ustja 16,2 cm, vel. odlomka 8,4 X 6,5 cm, deb. stene 1,0 cm. P.: ob vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R 11763. 101 Odlomka ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Črna površina je zglajena. Prelom je siv. Stena je nagubana v vodoravnih pasovih. Usločeno ustje je izvihano, rob ovalen. Pr. ustja 18,0 cm, vel. odlomka 12,3 X 6,3 cm n 5,4 X 5,2 cm, deb. stene 0,7 cm. P.: ob vzhodnem zidu zunaj hiše Inv. št. R 11764. 102 Odlomek ustja lončene posode, izdelane na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Črna površina je zglajena. Prelom je svetlo rdeč. Ustje je rahlo izvihano. Pr. ustja 12,3 cm, vel. odlomka 3,1 X 2,4 cm, deb. stene 0,6 cm. P.: ob vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R 11765. 103 Odlomek ustja lončene sklede, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Črna površina je zglajena (zunanja poškodovana). Prelom je svetlo rdeč. Ustje je rahlo izvihano. Pr. Ustja 15,6 cm, vel. odlomka 3,1 X 2,1 cm, deb. stene 0,6 cm. P.: ob vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R 11776. 104 Odlomek ustja in ostenja lončene sklede, ki je bila izdelana na vretenu. _Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Površina in prelom sta svetlo rjava. Rob ustja je ovalen. Pr. ustja 18,3 cm, vel. odlomka 3,9 X 3,1 cm, deb. stene 0,4 cm. P.: ob vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R1177. 105 Odlomek dna in ostenja lončene posode. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Površina je črna, na zunanji so tik nad dnom kratke brazde; notranja površina je luknjičava. Prelom je črn. Stena je gubasta. Pr. dna 9,0 cm, vel. odlomka 5,1 X 3,4 cm, deb. stene do 0,7 cm. P.: ob vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R 11768. 106 Odlomek dna in ostenja lončene posode. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina in prelom sta črna. Stena je gubasta. Pr. dna 14,0 cm, vel. odlomka 5,2 X 3,4 cm, deb. stene do 0,6 cm. P.: ob vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R 11769. 107 Odlomek dna in ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina je sivo rjava, zunanja je razbrazdana z vodoravnimi neenakomernimi poglobitvami, notranja pa slabo zglajena, luknjičava, s poudarjenim robom nad dnom. Prelom je sivo rjav. Pr. dna 14,0 cm, vel. odlomka 9,2 X 5,5 cm, deb. stene do 0,8 cm. P.: vzhodnem zidu zunaj hiše. Inv. št. R 11770. 108 Kamnit moinar. Izklesan je iz marmorja. Možnar — mortarium — je polkrožne oblike, s tremi ohranjenimi polnimi ročaji. Zunanja površina je grobo klesana, na robu okrašena z vencem poševnih brazd, notranja površina je zglajena. Pr. 42,0 cm, viš. 26,0 cm, deb. stene 8,4 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11756. 109 Odlomki kamnite žrmlje, ki je bila izklesana iz kremenovega konglomerata. Odlomki so bili najdeni na dveh mestih. Pr. 40,4 cm, viš. 11,0 cm. P. II (sl. A). Inv. št. R 11757. 110 Bronast novec. Gordianus III. S. Rim. RIC? (240—244). P. II (sl. A). Inv. št. R 11758. Interpretacija. Drobne najdbe so kovinske (a), lončene (b), steklene (c), kamnite (d) in lupini dveh školjk (e). a) Uporabljena kovina je srebro (28, 30), bron in baker (3, 4, 27, 29, 31—34, 110), železo (1, 2, 5—18, 31) ter svinec in cin (4). 1 B Vranje pri Sevnici. 1 utež s krena posoda (4) ob odkritju na Sevnica. 1 Gewicht mit Hacken in situ; alles au 2 kavljem (2, 3) ob odkritju, 2 ba-Ajdovskem gradcu. — Vranje bei (2, 3) in situ, 2 Bronzegefäss (4) ' Ajdovski gradeč Bronasto utež (3) časovno opredeljuje dinjasta pričeska, ki se je uveljavila v 3. stoletju: sprva so bili lasje speljani k tilniku, v drugi polovici stoletja pa speti v čopu na temenu. Helena, mati Konstantina Velikega, je uvedla dosledno valovito nadčelno pričesko, prečo na tilniku in diadem, lasje Dioklecianove hčerke Galerije Valerije pa so počesani v dinjasto pričesko. Kasneje postane modno pričeske krasiti s čelnim pokrivalom in z diademom, pojavljajo pa se tudi enostavnejše, z valovito nad čelom počesanimi lasmi in z gostimi prameni na zatilju. Ker je na poprsju z Ajdovskega gradca oblikovana dinjasta pričeska s čelnim pokrivalom, je utemeljena datacija uteži na prehod iz 3. v 4. stoletje (pojav mlajših oblik govori v prid 4. stoletju), vendar pa je bila (tehtnica) v uporabi dolgo časa, ker je odprtina v ušescu za obešanje uteži pokončno ovalna in zglajena — obrabljena. Tipološko sodi obravnavani primerek z železnim dvojnim kavljem (2) med uteži hitrih tehtnic; na Ajdovskem gradcu so bile doslej že odkrite tri takšne tehtnice. Glede mere uteži je verjetno, da je napolnjena s svincem, ki je v požaru iztekel, tehtal okrog 5 liber. Polmesečasti obesek na vratu pooseblja bronasto utež kot upodobitev boginje Lune, ki ji gre prilastek skrajne pravičnosti. Že z zunanjim videzom je bila simbolično zagotovljena pravilna mera uteži in zajamčena poštenost tehtanja. To vrednost še stopnjuje mesto najdbe: na osnovi pisanih virov je bilo ugotovljeno, da je bila v 5. in 6. stoletju navada, da so preverjene, z žigi in številkami označene uteži in tehtnice varovali pri cerkvah.6 Bronasta fibula (31) je sorodna okroglim fibulam, z izrastki na obodu in dvignjenim diskom v sredini, imenovanim tudi zvončaste fibule ali okrogle fibule v obliki umba (ščitne grbe), ki so poznane npr. v Panoniji (Sisak, Szöny: po letu 200).7 Ustrezno, čeprav geografsko oddaljeno sorodstvo pa ima med t. i. tutulus fibulami, datiranimi v 3. in 4. stoletje, v inačici Hassleben.8 Vsi omenjeni primerki pa so mlajši od fibule iz Suiza ob Nekarju; ker je ta fibula neposredna primerjava fibuli z Ajdovskega gradca, ji odmerja tudi isti čas nastanka — najkasneje v drugi polovici 2. stoletja.9 Utež (3) in fibula (31) določata skupaj s kovancem (110) Gordiana III (238—244) kovinskim najdbam iz hiše A spodnjo kronološko mejo. Časovno razširitev pa narekuje bakrena skleda (4), če ni interpretirana le kot poznoantični lokalni izdelek, ampak tudi kot možni odmev v poznem 5. in v 6. stoletju, razširjenih merovinških bronastih kotlić z iztolčenim bisernim nizom na obrobju ustja10 (v Sloveniji: Polhograjska gora11; v Panoniji: Varpalota12), ali celo kot domač posnetek iz tolčene pločevine koptskega vlitega bronastega posodja, ki se je kot uvozno blago začelo širiti v drugi polovici 6. stoletja preko Italije in alpskih prelazov proti severu, na bajuvarsko, alamansko, frankovsko ozemlje in še naprej.13 Ne glede na čas nastanka je bila posoda iz hiše A po mestu odkritja (sl. B: 2 — na hodni površini) in po ohranjenosti v drugi polovici 6. stoletja — še — v uporabi. Ker so bile s posodo najdene tudi ataše, ne pa — kot običajno — kovinska ročaja, je bila posoda lahko obešena, po ostankih svinca, ki je krepil nosilnost posode, a jo je hkrati tudi obtežil, domnevno kot pladenj pri hitri tehtnici z bronasto utežjo v podobi Lune (3). V prikazanem časovnem okviru so razumljive tudi ostale kovinske najdbe iz hiše A: srebrn okov nožnice (30),14 srebrna igla (28), ki so jo lahko uporabljali kot pisalo, bronasta šivanka (27),15 bronast ovalni okov (33) je oklepal ročaj (noža); spoznavni železni predmeti, razen nožev (12, 17), sodijo k opremi stavbe, npr. klina (10, 11) in prečka (1), ki je lahko služila kot zapah na vhodnih vratih. Železno rezilo (18) je analogno primerku iz rimske vile v Nemesvämos-Baläcapusz-ti ob Blatnem jezeru; »srpasta rezilna priprava« je bila najdena z železnim orodjem in ključi v ogrevalnem jašku pod mozaičnimi tlemi v osrednji stavbi s peristilom. Predmeti so bili tja skriti verjetno med začetkom 3. stoletja, ko je bil položen mozaik, in obdobjem preseljevanja ljudstev, ko so bili posamezni prostori vile še uporabni za vsaj začasno bivanje.16 Skrita orodja odražajo — poleg gradbene dejavnosti (zidarska žlica, šestilo, spojka) — kmetijske panoge na posestvu: poljedelstvo (lemeži, kopuljica), vinogradništvo (kramp, vinjak) in živinorejo (strižnice), teže pa je ugotoviti, za kaj so uporabljali železno srpasto rezilo. Delovanje tega orodja dopolnjuje primerek z Ajdovskega gradca (18), ki ima skozi zanko na ravnem koncu vdet železen obroček. Z njim je bilo rezilo pritrjeno na (leseno) ogrodje tako, da je bilo gibljivo v navpični smeri; rezilo je pri ročaju upognjeno, da je lahko zajelo in ob robu plošče prerezalo šop (trave, slame ipd.), ki se je umikal pred pritiskom ravnega dela rezila. Takšno orodje je med proizvajalnimi sredstvi iz Nemesvämos-Baläcapuszte pričakovano, v hiši A pa ni arheoloških najdb, ki bi govorile o kmetijski dejavnosti. Izrazita so le orodja za domačo ali hišno delavnost (brusi, vretenca, žrmlja), torej za oskrbovanje prebivalcev in doma. Prav za potrebe hiše pa bi bilo to orodje lahko — če ga po današnjih primerjavah opredelimo kot slamoreznico — posebno važno. Ker v ruševinah hiše A niso bili odkriti sledovi opečnate kritine, je možno, da je bila streha lesena (skodle) ali pa slamnata. Za slednjo bi govorilo predvsem rezilo slamoreznice. b) Lončenina iz hiše A se deli po kakovosti na boljšo ali uvoženo (19, 20, 48, 49, 52—54, 61) in na slabšo ali domačo (21, 22, 25, 26, 50, 51, 55—60, 63—107). Med boljšo keramiko je po manjših odlomkih ugotovljenih nekaj posod, ki po obliki in izdelavi sodijo še v poznoantično obdobje, v 3. in 4. stoletje, kot krožnik (19),17 skodelica (61) in čaša (20),18 ki ima glede na lošč primerjave tudi na grobišču pod naselbino na Ajdovskem gradcu.19 Importirane so tudi zgodnjebizantinske male amfore (52—54), odkrite tudi v hiši B (159) in pri točki 25 v naselbini20 in na Rifniku pri Šentjurju.21 Zgornjo časovno mejo pa lončenini (in drobnim najdbam nasploh) z Ajdovskega gradca razločno začrtujeta posodi s pečatnim okrasom (48, 49): druga polovica 6. stoletja.22 Mošnjasta steklenica (48) je rekonstruirana v celoti, druga posoda (49) pa ne povsem. Po ročaju je opredeljena kot ročka, ki je verjetno — po analogijah iz Käpol-nàsnyéka, Testone in Carpianella23 — imela tudi tulec za (iz)točenje tekočine. Čvrsto stojišče pri kroglasti ročki nadomešča odebeljeno dno, tako da se je posoda, tudi če se je zazibala, zaradi poudarjenega težišča na dnu, vedno znova vrnila v osnovni položaj. Ker je bila napolnjena posoda pretežka za ročaj, ki bi se lahko (ali se celo je) odtrgal, je bilo kroglasto ostenje pripravno za pretakanje tekočine. Na robu police je bilo ročko zlahka nagniti in iztočiti pijačo v niže postavljeno posodo. Pečatni okras na posodah je bogat: prevladujejo mrežasti rombi in pravokotniki, pojavljajo pa se tudi križi in globoko vtisnjeni rombi. Primerjav za obravnavani pivski pribor ne manjka na panonskem ozemlju24 in ne v Italiji,25 na vmesnem slovenskem ozemlju pa je ta vrsta lončenine dokumentirana na najdiščih Rifnik (v grobu 86 in v stanovanjski stavbi),26 Kranj—Lajh27 in Vratolom na Gorjancih.28 Lončena steklenica in ročka iz hiše A sta langobardski izdelek, ki je lahko dosegel naselbino po trgovski ali pa po politični poti, ko je leta 548 Justinijan prepustil Langobardom itóLu; Nwpixóv ter toc lizi Ilavvovóat; oxupcopa-ra. To, da so hranili posodi prav v hiši A, ki ima med posvetnimi stavbami na Ajdovskem gradcu dominanten položaj, govori vsaj za ekskluzivnost te lončenine, če je že domneva o naklonjenosti lastnika do langobardske oblasti ali celo langobardski predstavnik na naselbini le smela domislica. Domača ali hišna lončenina iz hiše A na Ajdovskem gradcu se deli na posode (50, 51, 55—58, 63—107), pokrove (59, 60) in na vretenca (21, 22, 25, 26). Posode izdelane (večinoma) na lončarskem vretenu, so slabo zglajene, z debelimi stenami, na notranji strani pogosto luknjičave. Glina je močno mešana s peskom. Posode so bile neenakomerno žgane. Prevladujejo lonci (50, 51, 55, 70, 71, 73, 76—81, 83—86, 100, 101) in sklede (57, 58, 63—76, 75, 99, 103, 104), ki imajo običajno izvihano ustje, redke pa so posode z ročaji (74, 82). Krašenje posod je siromašno: metličast okras (50, 51, 85), žlebičaste vodoravne poglobitve (50, 51, 55, 56, 75, 76, 80, 86, 95, 99, 100, 107) in črte (69, 77). Največ ostankov lončenine je bilo odkritih v drugem prostoru hiše A (sl. A: II). Lončenina je bila izdelana verjetno v bližini naselbine na Ajdovskem gradcu, za majhno tržišče. Pri vzporejanju je zato potrebno upoštevati njene svojskosti, ki jih še posebej izpričuje poenostavljeni pokrov (59). Izdelava in oblikovno-okrasne značilnosti obravnavane hišne keramike vodijo k lončenini poznoantičnega obdobja, v 3. in 4. stoletje,30 pa tudi k izdelkom 5. in 6. stoletja.31 Glinasta vretenca (21, 22, 25, 26) so v časovnem okviru, ki ga narekuje datacija uvožene keramike, običajna v gro- bovih in na naselbinskih arealih. Globoke zajede na robovih luknjic (22, 25), ki so jih vrezale niti, pa opozarjajo na dolgotrajno uporabo teh vretenc. c) Steklene najdbe (35—42) so le drobni odlomki in sta zato spoznavni le dve vrsti čaš: kozarec (35, 36) in kupa s tenkim steblom in široko, okroglo nogo (39—41).32 Izjemen pa je okrasni kamenček (24), ki ima polkrožno jedro prevlečeno s steklovino in je podoben primerku iz (verjetno) jamskega bisera (23). Okrasna kamenčka bi bila lahko vstavljena ali v prstan ali v košarico uhana (analogno primerku iz groba 22).33 d) Med kamnitimi predmeti (23, 45, 47, 62, 99, 108) so glede na uporabo ugotovljivi brusi (45, 47) možnar (108) in žrmlja (109). Primerjave za bruse so iz sočasnih grobov in z Ajdovskemu gradcu sorodnih naselbin.34 Marmornati možnarji so poznani — poleg manjšega štiriročajnega primerka s točke 32 nedaleč od hiše A35 npr. iz panonskih vil (Winden am See, Pécs-Racvaros, Täc-Fövenypuszta),36 osamljen pa tudi ni pojav žrmlje.37 e) Lupini (43, 44) pripadata morskim školjkam. Hiša B Uvod. V istem času kot hiša A je bila na zahodnem pobočju Ajdovskega gradca odkrita v razširjenem izkopu sonde 1 tudi stavba na terasi, ki je označena kot hiša B.33 Hiša B je imela samo en prostor, v katerem so bile najdene drobne najdbe 111 do 159 (in neznačilni kosi lončenine), ki jih hrani Narodni muzej v Ljubljani, inv. št. R 11771—11820.3» Opis (številka najdbe je stalna pri opisu in risbi). 111 Bronasta fibula s samostrelno peresovino. Igla je odlomljena. Na loku sta dva diskasta gumba. Trikotna predrta noga ima gumbast zaključek. Čelna ploščica je obrobljena z vrezanim cikcak okrasom, noga pa z vrezano valovnico. Dolž. 7,5 cm. Inv. št. R 11771. 112 Odlomka osnovne ploščice dvovrstnega koščenega glavnika z redkimi in gostimi zobci. Glavnik je bil okrašen s štirimi vrezanimi polkrožnimi pasovi krožcev s piko; pasovi so izhajali od ojačevalne letvice glavnika. Letvica manjka, a njeno ležišče izstopa iz osnovne ploščice. Odlomka sta ožgana. Vel. 2,8 X 2,7 cm in 2,6 X 2,1 cm, deb. 0,3 cm. Inv. št. R 11772. 113 Odlomek osnovne ploščice dvovrstnega koščenega glavnika z redkimi in gostimi zobci, ki so delno ohranjeni. Na prelomu je luknjica za pričvrstitev ojačevalne letvice z železno zakovico. Odlomek je ožgan. Vel. 1,8 X 1,6 cm, deb. 0,25 cm. Inv. št. R 11773. 114 Odlomka ojačevalne letvice koščenega glavnika. Na enem robu sta okrašena z vrezi. Vidne so tri luknjice za železne zakovice. Pravokoten zaključek letvice je zaobljeno prirezan. Odlomka sta ožgana. Dolž. 2,7 cm in 2,1 cm, šir. 0,9 cm, deb. 0,4 cm. Inv. št. R 11774. 115 Odlomek ojačevalne letvice koščenega glavnika. Na robu je bila letvica okrašena z vrezi. Vidni sta dve luknjici za železne zakovice. Odlomek je ožgan. Dolž. 2,4 cm, šir. 0,8 cm, deb. 0,3 cm. Inv. št. R 11775 116 Odlomek osnovne ploščice koščenega glavnika. Na eni strani so vidni nastavki zobcev. Ležišči za letvici sta dvignjeni. Odlomek je ožgan. Vel. 1,5 X 1,1 cm, deb. 0,3 cm. Inv. št. R 11776. 117 Odlomek osnovne ploščice koščenega dvovrstnega glavnika z redkimi in gostimi zobci, ki so le nakazani. Stranski rob je ovalno zbrušen. Ležišči sta dvignjeni. Na prelomu je luknjica za železno zakovico. Odlomek je ožgan. Vel. 2,4 X 2,2 cm, deb. 0,3 cm. Inv. št. R 11777. 118 Kos železa. Vel. 6,0 X 1,7 cm. Inv. št. R 11778. 119 Železna triroba puščična konica s trnom za nasaditev. Dolž. 6,1 cm, šir. 0,9 cm. Inv. št. R 11779. 120 Železni sveder. Žlička za vrtanje je na koncu odlomljena. Nasadilo je ploščato skovano. Prerez vratu je kvadraten. Dolž. 15,5 cm, šir. žličke 1,4 cm. Inv. št. R 11780. 121 Bronast sklenjen obroček. Prerez je rombičen. Pr. 2,2 cm, deb. 0,25 cm. Inv. št. R 11781. 122 Železen sklenjen obroček. Prerez je kvadraten. Pr. 3,8 cm, deb. 0,5 cm. Inv. št. R 11782. 123 Železen srp. Del rezila s konico je odlomljen. Trn za nasaditev je kvadratnega prereza. Dolž. 28,2 cm, šir. rezila 2,6 cm. Inv. št. R 11783. 124 Odlomki (13) bronaste pločevine. Deb. 0,05 cm. Inv. št. R 11784. 125 Lončeno vretence. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Gubasta površina je temno rjava. Konično vretence je na ožjem delu ovalno oblikovano, na širšem pa je ravno. Na robu luknjice so vrezi, ki so jih napravile niti. Pr. 3,5 cm, viš. 1,9 cm, pr. luknjice 0,8 cm. Inv. št. R 11785. 126 Lončeno vretence. Površina je zglajena, rdeče rjava, na širšem delu drugotno ožgana. Obrobje luknjice je na širšem, ovalnem delu poglobljeno. Na robu luknjice so vrezi, ki so jih napravile niti. Pr. 4,1 cm, viš. 2,3 cm pr. luknjice 1,0 cm. Inv. št. R 11786. 127 Odlomek ustja in ostenja lončene sklede, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina je svetlo rjava do črna (drugotno ožgana). Prelom je črn. Ustje je izvihano, rob ovalen. Na vratu sta dve vodoravni ozki poglobitvi. Pr. ustja 24,0 cm, vel. odlomka 5,6 X 4,5 cm, deb. stene 0,6 cm. Inv. št. R 11787. 128 Odlomek ustja lončene posode, izdelane prostoročno. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Zglajena površina in prelom sta opečnato rdeča. Izvihano ustje je okrašeno z visečimi, včrtanimi trikotniki. Pr. ustja 20,0 cm, vel. odlomka 5,1 X 3,1 cm, deb. 0,6 cm. Inv. št. R 11788. 129 Odlomek ustja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina je črna. Prelom je temno rjav. Rob izvihanega ustja je ravno odrezan. Pr. 16,0 cm, vel. odlomka 3,7 X 2,5 cm, deb. 0,7 cm. Inv. št. R 11789. 130 Odlomki (3) lončenega vrčka, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je prečiščena, pomešana z drobnozrnatim peskom. Žgana je opečnato rdeče (do temno sivo: lise na površini). Zunanja površina je zglajena, notranja pa poudarjeno vodoravno rebrasto razčlenjena. Dno je ravno. Na vratu je viden nastavek za lij. Pr. dna 5,6 cm, deb. stene 0,9 cm. Inv. št. R 11790. 131 Odlomek vratu lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu iz prečiščene gline, pomešane z zelo drobnim peskom, opečnato rdeče žgana. Površina je hrapava. Prehod iz vratu v rame je zabrisano stopničast. Pr. vratu 6,6 cm, vel. odlomka 3,7 X 1,7 cm, deb. stene 0,5 cm. Inv. št. R 11791. 132 Del lončenega trinožnika. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Groba in gubasta površina s številnimi razami, ki so nastale pri glajenju, je svetlo rjava do črna. Prelom je črn. Rob ustja je ravno odrezan. Na spodnji strani dna je brazgotina, ker se je odtrgala noga posode. Glinasta noga je bila z valjastim strženom vstavljena v luknjico na dnu trinožnika in prilepljena na narezano površino okoli te luknjice. Pr. ustja 25,5 cm, ohranjena viš. 3,8 cm, deb. stene 0,8 cm. Inv. št. 11792. 133 Odlomek ustja in ostenja lončene sklede, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Zglajena površina je svetlo do temno siva. Rob uvihanega ustja je ovalen. Pr. ustja 22,4 cm, vel. odlomka 7,1 X 5,1 cm, deb. stene 0,55 cm. Inv. št R 11793. 134 Odlomek ustja lončene sklede. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina je sivo rjava. Uvihano ustje je odebeljeno in ravno odrezano. Pr. 22,0 cm, vel. odlomka 4,6 X 3,1 cm, deb. stene 0,6 cm. Inv. št. R 11794. 135 Odlomek lončenega pokrova. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Slabo zglajena površina je rjava. Prelom je črn. Vrh pokrova je rahlo presegajoč in raven. Na obodu je bila odprtina, ki je bila pred žganjem izrezana (rob je raven). Pr. vrha 5,4 cm, ohranjena viš. 4,0 cm, deb. stene 0,7 cm. Inv. št. R 11795. 136 Odlomek dna lončene posode, ki je bila izdelana prostoročno. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Površina je zglajena, zunanja opečnato rdeča, notranja črna. Prelom je črn. Pr. dna 6,3 cm, vel. odlomka 3,8 X 2,0 cm, deb. dna 0,6 cm. Inv. št. R 11796. 137 Odlomek ustja in ostenja lončene sklede, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina je sivo rjava. Ustje je ravno odrezano. Pr. ustja 28,0 cm, vel. odlomka 7,2 X 5,8 cm, deb. stene 0,9 cm. Inv. št. R 11797. 138 Del lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Svetlo rjava do črna lisasta zunanja površina je vodoravno razčlenjena z neenakomernimi žlebičastimi poglobitvami. Črna (do svetlo rjava) notranja površina pa je dobro zglajena, a luknjičava. V prerezu je stena lonca neenakomerno ovalna. Prelom je črn. Izvi-hano ustje je stopničasto odrezano. Pr. ustja 11,9 cm, ohranjena viš. 19,5 cm, deb. stene do I, 1 cm. Inv. št. R 11798. 139 Odlomki (9) ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina je svetlo rjava, notranja deloma temno siva in luknjičasta. Prelom je svetlo rjav. Zunanja površina ima na vratu in ramenu lonca široki vodoravni žlebičasti poglobitvi, ki ločujeta pasova strnjenih poševnih brazd. Ustje je rahlo izvihano. Pr. ustja 15,3 cm, ohranjena viš. 9,1 cm, deb. stene 0,75 cm. Inv. št. R 11799. 140 Odlomki (4) ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Zglajena površina in prelom sta svetlo rjava (do črna: drugotno ožgano). Zunanja površina je razbrazdana z vodoravnimi, neenakomernimi plitvimi žlebiči in poševnimi zarezami. Ustje je bilo izvihano; rob ni ohranjen. Pr. ustja 13,9 cm, ohranjena viš. 7,2 cm, deb. stene do 0,9 cm. Inv. št. R 11800. 141 Odlomka ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Slabo zglajena površina in prelom sta svetlo rjava (manjši odlomek je črn, drugotno ožgan). Zunanja površina je razbrazdana z vodoravnimi, neenakomernimi plitvimi žlebiči in poševnimi zarezami. Ustje je izvihano; rob ni ohranjen. Pr. ustja II, 8 cm, ohranjena viš. 5,2 cm, deb. stene do 0,8 cm. Inv. št. R 11801. 142 Odlomek ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina je slabo zglajena, temno siva. Na zunaji površini je vodoraven metličast okras. Prelom je rjav. Rob izvihanega ustja je ovalen. Pr. ustja 13,8 cm, vel. odlomka 6,6 X 5,1 cm, deb. stene 0,65 cm. Inv. št. R 11802. 143 Odlomek ustja in ostenje lončene sklede, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Slabo zglajena površina in prelom sta svetlo rjava. Zunanja površina je nažlebljena z vodoravnimi ozkimi, vrezi. Ustje je uvito. Vel. odlomka 3,5 X 3,4 X 0,9 cm. Inv. št. R 11803. 144 Odlomek ustja in ostenja lončene posode. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina je rjava. Prelom je črn. Ustje je rahlo izvihano. Zunanja površina je nažlebljena z vodoravnimi poglobitvami in pasom navpičnih vrezov. Vel. odlomka 4,8 X 0,75 cm. Inv. št. R 11804. 145 Odlomek ustja in ostenja lončene posode. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina in prelom sta svetlo rjava. Ustje je rahlo izvihano. Vel. odlomka 4,6 X 3,2 X 0,8 cm. Inv. št. R 11805. 146 Odlomek ostenja lončene posode. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina in prelom sta opečnato rdeča do siva. Zunanja površina je vodoravno, notranja pa navpično razbrazdana. Vel. odlomka 7,0 X 3,1 X 0,9 cm. Inv. št. R 11806. 147 Odlomek dna in ostenja lončene posode. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina in prelom sta svetlo rjava. Dno prehaja na notranji strani v ostenje preko izrazite žlebičaste poglobitve. Vel. odlomka 5,7 X 3,2 X 0,9 cm. Inv. št. R 11807. 148 Odlomek dna in ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba površina je rjavo siva. Prelom je rjav. Na zunanji površini sta plitvi vodoravni brazdasti poglobitvi. Na prehodu dna v ostenje je na notranji strani vodoraven žlebič. Pr. dna 11,0 cm, vel. odlomka 6,3 X 6,2 cm, deb. stene do 1,0 cm. Inv. št. R 11808. 149 Odlomek dna lončene posode. Glina je pomešana z drobnozrnatim peskom. Notranja površina je stopničasto razčlenjena, luknjičava, svetlo rjava do črna, zunanja groba, rjava do črna. Prelom je črn. Pr. dna 7,0 cm, vel. odlomka 6,2 X 6,0 cm, deb. dna do 1,3 cm. Inv. št. R 11809. 150 Del dna in ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Sivo rjava zunanja površina je grobo zglajena in gubasta, svetlo rjava notranja površina pa je luknjičava in vodoravno rebrasto razčlenjena. Tudi notranja površina dna je valovito razgibana z dvema istosrediščnima kolobarjema. Prelom je sivo črn. Na obrobju dna so tri križno razporejene zajede. Dva odlomka sta drugotno ožgana. Pr. dna 13,0 cm, ohranjena viš. 9,2 cm, deb. stene do 1,2 cm. Inv. št. R 11810. 151 Del ustja in ostenja lončenega lonca. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Grobo zglajena površina je rdeče rjava. Prelom je temno rjav. Rob izvihanega ustja je ovalen. Pr. ustja 13,1 cm, ohranjena viš. 8,0 cm, deb. stene 0,8 cm. Inv. št. R 11811. 152 Del ustja in ostenja lončenega lonca, ki je bil izdelan na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Slabo zglajena površina je rdeče rjava. Prelom je črn. Izvihano ustje je ravno odrezano. Pr. ustja 13,0 cm, ohranjena viš. 13,6 cm, deb. stene 0,7 cm. Inv. št. R 11812. 153 Del ustja in ostenja lončene posode. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Groba in razbrazdana površina je rjava do črna. Prelom je temno rjav. Ustje je rahlo izvihano. Vel. 8,8 X 8,5 X0,8cm. Inv. št. R 11813. 154 Odlomek ustja in ostenja lončenega lonca. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Zglajena, a luknjičava zunanja površina je svetlo rjava, notranja je gubasta in temno siva. Prelom je svetlo rjav do temno siv. Rob izvihanega ustja je ovalen. Pr. ustja 11,2 cm, ohranjena viš. 6,7 cm, deb. stene 0,7 cm. Inv. št. R 11814. 155 Odlomki (10) dna in ostenja posode. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina je gubasta, groba, črna, le osrednji del dna je na zunanji strani rjav. Prelom je črn. Dno je ravno. Pr. dna 11,6 cm, ohranjena viš. 4,2 cm, deb. stene 0,7 cm. Inv. št. R 11815. 156 Odlomka dna in ostenja lončene posode. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina je gubasta, grobo zglajena, zunanja je svetlo do temno rjava, notranja črna. Prelom je črno rjav. Pr. dna 9,0 cm, ohrnjena viš. 5,5 cm, deb. stene do 0,8 cm. Inv. št. R 11816. 157 Odlomek ostenja lončene posode, ki je bila izdelana na vretenu. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Zglajena površina je črna. Zunanja ima globoko vrezana pasova valovnic, ki ju ločuje pas vodoravnih vrezov. Okras je bil narejen s štirizobnim glavnikom. Notranja površina je vodoravno rebrasto razčlenjena. Prelom je temno siv. Vel. odlomka 7,0 X 4,7 X 1,2 cm. Inv. št. R 11817. 158 Lončen lonec. Izdelan je bil prostoročno. Poškodovan. Glina je pomešana z debelozrnatim peskom. Površina je grobo zglajena, gubasta in — kot prelom — rdeče rjava do sivo črna. Na zunanji površini s številnimi sledovi glajenja je vrezana cikcak črta v različnih smereh. Izvihano ustje je vbočeno odrezano. Na spodnji strani dna je globok okrogel odtis, ki ni v središču. Lonec ni simetričen. Pr. ustja 26,0 cm, pr. dna 17,5 cm, viš. 37,8 cm, deb. stene do 1,3 cm. Inv. št. R 11818. 159 Lončena amfora. Izdelana je bila na vretenu iz prečiščene, z zelo drobnim peskom pomešane gline; sivo žgana. Površina je zglajena, a hrapava. Z obrobljenjem okrepljeno ustje prehaja v valjast vrat z dvema ročajema. Ostenje je valjasto, koničasto dno je ravno odrezano. Pr. usitja 7,6 cm, viš. 40,6 cm, deb. stene 0,8 cm. Inv. št. R 11819. 160 Bronast novec. Poškodovan v ognju. As. Druga polovica 1. stoletja. P.: SV vogal, rdeča ruševinska plast. Inv. št. R 11820. Interpretacija. Drobne najdbe iz hiše B so kovinske (a), lončene (b) in koščene (c). a) Uporabljena kovina je bron (111, 121, 124, 160) in železo (118—120, 122, 123). Bronasta fibula (121) z dvema gumboma na loku in visoko nogo spada v skupino Almgren 236, med fibule h variante,40 ki so opredeljene v prvo polovico 2. stoletja.41 Fibula izstopa iz okvira — od 5. (verjetnejša je druga polovica stoletja) do zadnjih desetletij 6. stoletja — v katerem je živela naselbina okoli družine cerkva na Ajdovskem gradcu.42 Vendar ni osamljena; poleg odlomkov rimske lončenine ji dela družbo še kolenčasta fibula (164) iz sonde 1, s katero jo povezuje tudi vrezani cikcak okras. Kolenčasta fibula sodi v pozno 2. in v 3. stoletje.4® Časovno odmaknjena od obeh, a blizu izgradnji utrjene naselbine je tretja rimska fibula z Ajdovskega gradca: na mestu a je bila skupaj z bogatimi najdbami (sl. C) odkrita T-fibula s čebulastimi zaključki (sl. D).44 Datirana je v drugo polovico 4. stoletja, natančneje v leta 350—380.4® C Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe iz točka a (po E. Riedlu). — Vranje bei Sevnica. Kleinfunde vom Punkt a (nach E. Riedl) DEPO I FUNS) YON PRANJ!- Pomen železne trirobe puščične konice (129) je skrit v vprašanju, ali je bila sprožena s tetive ali ne? Če ni bila: trirobe puščične konice, ki so vzhodnega, nomadskega porekla, so — skupaj s sestavljenim lokom — sprejele med svojo oborožitev v času poznega cesarstva tudi rimske lokostrelske enote ob germanski meji.46 Tako sta bila npr. odkrita dva primerka vitkih trirobih konic, kot je ta iz hiše B, med številnimi evropskimi primerki v naselbinskih plasteh poznoantičnega Abodiacuma (Lorenzberg pri Epfachu) v Reciji, ki je bil podobno kot Ajdovski gradeč utrjen na vzpetini.47 Analogno tem puščicam bi tudi primerek iz hiše B pripadal oboroženemu prebivalcu D Vranje pri Sevnici. T-fibula iz točke p.a-Ta überließ.29 Die Tatsache, daß die beiden Gefäße gerade im Hause A, das zwischen allen weltlichen Gebäuden auf Ajdovski gradeč eine dominante Stellung hatte, aufbewahrt wurden, spricht für die Exklusivität dieser Tonware, wenn auch die Vermutung, der Eigentümer sei mit den Langobarden in Verbindung, oder gar selbst Langobarde gewesen, nicht unmittelbar beweisbar ist. Die einheimische oder Hauskeramik aus dem Hause A auf Ajdovski gradeč wird in Gefäße (50, 51, 55—58, 63—107), in Dekkel (59—60) und in Spinnwirteln (21, 22, 25, 26) geteilt. Die Gefäße wurden auf der Töpferscheibe angefertigt und waren schlecht geglättet, die Wände waren dick, von der Innenseite oft gelöchert. Der Ton war stark mit Sand vermischt. Die Gefäße waren ungleichmäßig gebrannt. Es überwiegen Töpfe (50, 51, 55, 70, 71, 73, 76—81, 83—86, 100, 101) und Schüsseln (57, 58, 63—67, 75, 99, 103, 104) gewöhnlich mit einer ausgestülpten Mündung während Schüsseln mit Griffen sehr rar sind (74, 82). Die Verzierung ist sehr ärmlich: ein kammstrich Ornament (50, 51, 85), waagrechte rinnenförmige Vertiefungen (50, 51, 55, 56, 75, 76, 80, 86, 95, 99, 100, 107) und Linien (69, 77). Die meisten Tonwarenreste wurden im zweiten Raum des Hauses A entdeckt (Abb. A: II). Die Tonware wurde wahrscheinlich in der Nähe der Ansiedlung auf Ajdovski gradeč für einen kleinen Markt angefertigt. Beim Vergleichen müssen wir diese Eigentümlichkeiten beachten, die besonders der vereinfachte Deckel bezeugt (59). Die Anfertigung und die Form- und Ziereigenheiten der Haustonware von Ajdovski gradeč führen zur Tonware der spätantiken Zeit, ins 3. und 4. Jh.30 und auch zu den Erzeugnissen des 5. und 6. Jhs.31 Die Spinnwirteln (21, 22, 25, 26) sind im Zeitrahmen, den die Datierung der Importkeramik diktiert, in Gräbern und Ansiedlungsarealen üblich. Tiefe Einschnitte an den Lochrändern (22, 25), die von Fäden eingeschnitten wurden, zeugen von langdauerndem Gebrauch der Spinnwirteln. c Die Glasfunde (35—42) sind nur kleine Scherben und sind als zwei Arten von Trinkgefäßen erkennbar: als Glas (35, 36) und als Kelch mit einem dünnen Stiel und einem breiten, runden Fuß (39—41).32 Eine Ausnahme ist ein Zierstein (24), der einen halbrunden Kern mit einer Glasmasse überzogen hat, und wahrscheinlich ein Exemplar aus einer (wahrscheinlichen) Hohlperle nachahmt (23). Die Ziersteine könnten entweder in einen Ring oder Ohrring eingesetzt gewesen sein (analog dem Exemplar aus dem Grab 22).33 d Unter den steinernen Gegenständen (23, 45—47, 62, 99, 108) sind hinsichtlich des Gebrauches Schleifsteine (45, 47), ein Mörser (108) und eine Handmühle (109). Die Parallelen des Schleifsteins sind aus gleichzeitigen Gräbern und von Ajdovski gradeč ähnlichen Ansiedlungen.34 Die Marmormörser sind — nebst eines kleineren virhenkeligen vom Punkt 32 unweit des Hauses A aufgefundenen Exemplars35 — z. B. auch in pannonischen Villen bekannt (Winden am See, Pécs-Ràcvaros, Täc-Fövenypuszta),36 auch die Erscheinung ist nicht die einzige.87 e Die Schaen stammen von Meeresmuscheln (43, 44). Haus B Einleitung. Gleichzeitig mit Haus A wurde am Westhang von Ajdovski gradeč bei einer erweiterten Ausgrabung der Sonde 1 auch ein auf einer Terrasse gelegenes Gebäude entdeckt, das als Haus B bezeichnet wird.38 Haus B enthielt nur einen Raum, in dem die Fundstücke Ul—159 (und ungezeichnete Keramikteile) entdeckt wurden, die im Narodni muzej in Ljubljana aufbewahrt werden unter der Inventarnr. E 11771—11820.39 Beschreibung (die Nummer des Fundstückes ist bei Beschreibung und Zeichnung immer die gleiche). Interpretation. Die kleineren Funde aus Haus B sind aus Metall (a), aus Keramik (b) und aus Knochen (c). a An Metallen wurden verwendet Bronze (111, 121, 124, 160) und Eisen (118—120, 122, 123). Die Bronzefibel (121) mit zwei Knöpfen auf dem Bogen und mit dem hohen Fuß gehört in die Gruppe Almgren 236, unter die Fibeln der h-Variante,40 die in die erste Hälfte des 2. Jahrhunderts eingeordnet wurden.41 Die Fibel sprengt den Rahmen — vom 5. Jahrhundert (wahrscheinlicher ist die zweite Jahrhunderthälfte) bis zu den letzten Jahrzehnten des 6. Jahrhunderts — in welchem die Siedlung um die Kirchengruppe auf Ajdovski gradeč lebte.42 Sie ist jedoch kein Einzelstück; neben Fragmenten römischer Keramik befindet sie sich noch in Gesellschaft einer gegliederten Fibel (164) aus der Sonde 1, mit der sie auch die eingekerbte Zickzack-Verzierung gemeinsam hat. Diese gegliederte Fibel gehört in das späte 2. und in das 3. Jahrhundert.43 Obwohl aus einer anderen Zeit stammend als die beiden, gehört eine andere römische Fibel von Ajdovski gradeč doch in die Zeit der Errichtung der Siedlung: an der Stelle oc wurde zusammen mit reichen Funden (Abb. C) die T-Fibel entdeckt mit zwiebelförmigen Abschlüssen (Abb. D).44 Sie gehört in die zweite Hälfte des 4. Jahrhunderts, genauer in die Jahre zwischen 350 und 380.45 Die Bedeutung der eisernen, dreikantigen Pfeilspitzen (129) steckt in der Frage: Wurden sie von einer Bogensehne abgeschossen oder nicht? Wenn nicht: Die dreikantigen Pfeilspitzen, die aus dem Osten von Nomadenvölkern stammen, wurden mit dem zusammengesetzten Bogen zur Zeit des späten römischen Kaisertums auch von den römischen Bogenschützen in ihre Bewaffnung aufgenommen.46 So wurden z. B. zwei Exemplare von schlanken dreikantigen Spitzen, wie diese aus Haus B, unter zahlreichen europäischen Exemplaren in Siedlungsschichten des spätantiken Abodiacum (Lorenzberg bei Epfach) in Raetien entdeckt, das ähnlich wie Ajdovski gradeč auf einem Hügel gelegen und dazu befestigt war.47 Analog zu diesen Pfeilen würde auch das Stück aus Haus B einem bewaffneten Bewohner der Siedlung angehören. Der Gedanke militärischer Präsenz auf Ajdovski gradeč wird auch bestärkt durch die T-Fibel (Zeichnung), falls es sich hierbei wirklich um einen Teil einer Männer- bzw. Offizierstracht handelt.48 Wurde jedoch der behandelte Pfeil von der Bogensehne abgeschossen, so kann er aus der Zeit des Hunneneinfalls (im Jahre 452) oder der avaroslavischen Einfälle stammen (letzte Jahrzehnte des 6. Jahrhunderts). Vor allem für den Hunneneinfall würden verwandte Exemplare schlanker Pfeilspitzen aus der Zeit Attilas sprechen, wie jene aus Borovoje (Ka-zachstan)49 oder die aus Grab 1 aus Hobersdorf (Niederösterreich).50 Zugunsten dieser vermutlichen Einfälle würden zwei Brandschichten in der Siedlung auf Ajdovski gradeč sprechen.51 Nach dem ersten, Mitte des 5. Jahrhunderts — wie es scheint — wurde die Siedlung wieder aufgebaut, nach dem zweiten jedoch nicht mehr. Die Entscheidung, ob wir den Pfeil den Erbauern oder Zerstörern zuschreiben, wird jedoch durch den Umstand erschwert, daß die dreikantige Pfeilspitze bisher die einzige auf Ajdovski gradeč gefundene Waffe darstellt. In beiden Fällen aber müßten sie zahlreicher sein. Unter den eisernen Gegenständen treten noch zwei Geräte hervor, ein Holzbohrer mit schmalem Spachtel (120), einen breiteren enthält das Exemplar aus Sonde 1 (173), und eine Sichel (123), die zeitlich schwerer einzuordnen sind.52 Im Zusammenhang mit der Sichel ist auch die Sense (Abb. E) zu erwähnen, die auf Punkt 25 auf Ajdovski gradeč ausgegraben worden ist.53 b Die Töpfereien aus Haus B lassen sich — neben Bruchstücken (128, 138), die der vorgeschichtlichen Besiedlung des Hangs angehören54 und drei Exemplaren (127, 129, 130) die sich nach Eigenschaften und Fundort als mittelalterlich oder noch jünger einordnen lassen55 — nach der Qualität einteilen in bessere oder importierte (130, 131, 157, 159) und schlechtere oder einheimische (125, 126, 132, 134, 135, 137—156, 158). Unter der besseren Keramik —■ der Teil eines Halses von einem Gefäß (131), das einen zylindrischen Hals und dünne Wände hatte und ein Krug (130) — gehören noch in den spätantiken Zeitraum;56 das Bruchstück mit sorgfältig eingeschnittenen Wellenlinien (157) gehört zur römischen Haustöpferei. Bis zum Untergang der Siedlung war eine frühbyzantinische Amphore (159) in Gebrauch, deshalb war es möglich, sie fast vollständig zusammenzusetzen, ähnlich wie schon drei verwandte Amphoren aus der Siedlung (50, 52, Punkt 25).57 Die einheimische Hauskeramik aus Haus B besteht aus Spinnwirteln (125, 126) einem Deckel (135) und Gefäßen (132, 134, 137—156, 158). Unter den Gefäßen überwiegen Töpfe mit stark ausgewolbtern Rand (138, 142, 151, 152, 154, 158), seltener sind die mit leicht ausgewolbtern Rand (139, 141), deren Oberfläche zerfurcht ist von schrägen Rinnen und Ritzen. Schüsseln sind in drei Exemplaren vertreten (134, 137, 143); die beiden ersten, mit geradem Rand waren — nach den Bruchstücken zu urteilen — von größeren Ausmaßen. Obwohl die Gefäße meistens an der Töpferscheibe hergestellt wurden (schlecht sind sie geglättet, der Ton ist mit grobkörnigem Sand vermischt, sie sind ungleichmäßig gebrannt), macht der große Topf (158), fast 40 cm hoch, auf die schwachen technischen Leistungen der einheimischen Töpferindustrie aufmerksam. Der Topf wurde zwar zur Herstellung auf eine Scheibe gestellt, aus deren Mitte eine senkrechte Holzachse aufragte, die sich in den Tonboden abdrückte, jedoch wurde er freihändig durch Kneten angefertigt. Deshalb sind die Wände ungleichmäßig stark, faltig, der Bauch ist wellig, der Topf selbst unsymmetrisch. Auch die Zickzack-Verzierung ist ungeschickt aufgetragen. Wegen seiner Größe war aber dieses grobe Gefäß kostbar, vor allem zur Aufbewahrung von Nahrungsmitteln. Am Rande des Bodens des zweiten (150) — wahrscheinlich war es auch ein Topf — waren vier (weil der Topf beschädigt ist, sieht man nur drei) kreuzweise angeordnete Kerben. In diese wurden Schnüre oder Ruten eingepaßt und befestigt, mit denen das Gefäß umflochten und deshalb handlicher war zum Tragen und Aufhängen. Unter der einheimischen Töpferware wurde auch eine neue Gefäßart entdeckt und zwar der Dreifuß (132). Es war möglich, ihn bildlich zu rekonstruieren, weil in der Nähe, in der Sonde 1, ein Fuß gefunden worden war (182). Die Schale des Dreifußes und den Fuß verbindet die Art, wie sie zusammengeleimt waren — der Tonstift des Fußes füllte ein kleines Loch am Boden der Schale aus, um das herum die Oberfläche zerfurcht war — obwohl die beiden Abdrücke nicht übereinstimmen. Der Dreifuß weist alle Eigenschaften der übrigen Haustöpfereien auf. Formanalogien für ihn sind z. B. aus den römischen Gräbern des späten ersten und der ersten Hälfte des 2. Jahrhunderts in Slovenien bekannt,58 als zeitlicher Vergleich dazu dient aber ein Teil des Gefäßes mit Fuß aus der benachbarten und verwandten Siedlung in Gradec bei Prapretno.59 c Die Reste von Knochenkämmen aus Haus B (112—117) — und aus der Sonde 1 (165) — gehören zu den Kämmen mit zwei Zinkenreihen auf der Grundplatte und mit verstärkenden Seitenleisten, die durch Nieten befestigt sind. Solche Kämme sind aus der Spätantike bekannt, sehr beliebt waren sie zur Zeit der Völkerwanderung, seltener in den folgenden Jahrhunderten.60 Für die behandelten Exemplare kommen nur die beiden ersten Zeiträume in Frage, höchstwahrscheinlich aber die Zeit des 5. und 6. Jahrhunderts. Feststellungen und Vermutungen Die Kleinfunde aus dem Haus A auf Ajdovski gradeč erweitern auf den ersten Blick den Zeitrahmen vom 5. und 6. Jh. als die Ansiedlung mit der Kirchenfamilie lebte:61 die untere chronologische Grenze wird zumindest ins 4. Jh. heruntergesetzt, ähnlich der Zeitbestimmung der Gräber unterhalb der Ansiedlung,62 und die obere wird dadurch bestätigt, daß die Ansiedlung Ende des 6. Jhs. durch einen Brand zerstört wurde.63 Auf Grund der Kleinfunde wäre das Haus A in der Zeit vom 3./4.—6. Jh. benützt worden. Dem wider- spricht die Bautechnik (die Wände sind aus zwei Schichten Bruchstein mit Splitt und viel Mörtel gebunden, und einer Schicht Rundsteinen am Boden),64 die dieselbe wie bei Sakralbauten ist.65 Noch mehr, die Orientierung und Lage des Hauses A ergänzt auch sinngemäss den erforschten Kirchenkomplex zu einem einheitlich geplanten und geordneten Siedlungsgefüge, das im 5. Jh. erbaut worden ist.88 Worin ist der Grund für den Zeitunterschied zwischen den ältesten Kleinfunden aus Haus A (wie auch Haus B) einerseits und ihrer Architektur andererseits zu suchen? Westlich vom Baptisterium wurden bereits im Jahr 1972 Überreste eines älteren Gebäudes aufgedeckt, das in die Zeit vor der Errichtung der Kirchen auf Ajdovski gradeč eingeordnet wurde.67 Im Jahr 1974 wurde dieses Areal noch genauer erforscht,68 wobei charakteristische Keramikfunde zutage kamen (201—204, 206, 207). Darunter überwiegen Fragmente flacher Schüsseln mit breit ausladendem, nach aussen gebogenem Rand, die mit gelb-grüner (203, 206, 207) und dunkelgrüner (204) poröser Bleiglasur überzogen sind. Diese Keramikgattung dürfte in Werkstätten grösserer römischer Zentren, z. B. in Emona, Poetovio im Laufe des 2. und 3. Jh. verfertigt worden sein.69 In diese Zeit sind auch die ältesten Kleinfunde aus den Häusern A und B zu setzen. Es wäre demnach möglich, dass sie in beide Häuser anlässlich späterer Bauarbeiten aus den Trümmern des älteren Gebäudes gelangt sind oder nach der Zerstörung der Siedlung infolge der Erosionstätigkeit. Zumindest bei Haus A kommt die letztangeführte Möglichkeit nicht in Betracht, weil es höher gelegen ist als das ältere Gebäude, und ausserdem zeichnen sich an dieser Stelle keinerlei Spuren einer älteren baulichen Betätigung ab. Da die römischen Funde in der Schicht zusammen mit den übrigen entdeckt worden sind, Hesse sich ihr Vorkommen durch haushälterischen und langwährenden Gebrauch von Gegenständen des täglichen Bedarfs erklären. Wenn das stimmt, müssen die ältesten Funde aus dem Hause A (und B) als Brücke, die spätrömische und frühchristliche Ansiedlungen auf Ajdovski gradeč und seiner Umgebung verbindet, verstanden werden.70 Letzteres erklärt die Kleinfunde aus dem Hause A als Einheit. Unter den Tätigkeiten herrscht die Hauswirtschaft vor, die in Versorgung der Personen und Erhaltung des Werkzeugs und des Hauses geteilt wird. Die Hauswirtschaft im engeren Sinn, d. h. für den Bedarf der Bewohner, ist im Aufbewahren von Nahrung (der Raum II war reich mit Töpfen, Schüsseln und Amphoren versorgt) erkennbar, im Vorbereiten des Essens (das Getreide wurde in Handmühlen gemahlen, härtere Ernteprodukte wurden mit dem Mörser zerstroßen) und im Anfertigen oder wenigstens Flicken der Kleidung (für das Herstellen von Fäden wurden Spinnwirteln verwendet, die lange in Gebrauch waren, genäht wurde mit Nadeln). Von der Erhaltung des Werkzeuges (z. B. Messerschleifen) zeugen zwei Schleifsteine, von der Hausreparatur — von hier an ist alles nur Vermutung — eine Heuschneide, mit welcher Strohbüschel geschnitten und ins ausgeraufte Heudach eingesetzt wurden. Für die Behauptung, es habe ein Haus- oder Heimgewerbe bestanden, gibt es nicht genug Argumente. Nur die beiden Ziersteine-wenn sie nicht nur aufbewahrt wurden- könnten Halberzeugnisse, vorbereitet für die Gestaltung von Schmuck gewesen sein. Vom Gewerbe ist das Töpferhandwerk evident, das die Einwohner mit Hauskeramik versorgte; es ist weder ans Haus A gebunden, noch auf die Ansiedlung auf Ajdovski gradeč, sondern wahrscheinlich war die Werkstätte irgendwo in der näheren Umgebung, bei einem Fundort des Rohstoffes. Doch im Hause A ist noch eine besonders bedeutende Tätigkeit zu spüren: das sind die Beschäftigungen in Verbindung mit der Waage. Es ist schwer zu sagen, ob es um amtliche Messungen, Vertretung oder Handel geht. Der Gebrauch der bewerteten Kleinfunde (ausgenommen sind die Eisenkeile und das Querholz, die zur Hauseinrichtung gehören) erklärt auch die Bestimmung der Räume im Hause A. Raum I, wo die qualitätsreicheren Gegenstände wie das Gewicht, die Kupferschüssel, die Silbernadel, teilweise auch Reste des Krugs mit der Stempelverzierung (Abb. A) gefunden wurden, war der Wohnraum, der Mittelteil des Hauses mit der Tür zum Kirchenkomplex. Wenn der Gedanke von einer Vertretung oder vom Handel eine Grundlage hat, dann könnte Raum I auch ein Empfangsraum sein. Raum II wurde den Bauresten nach durch eine Scheidewand unterteilt (Teile vom Wandanstrich aus Tonerde, ein Loch für einen Pfahl in der Mitte des Raumes),71 die rechteckig zur Ostmauer stand (Abb. A, gestrichelt). Zwischen der Scheidewand und der Südmauer wurden die Handmühle, der Mörser, eine Amphore (bei ihr auch eine größere Menge von Staubsand, in welchen die Amphore einst eingesetzt war) und andere kleinere Gegenstände für den alltäglichen Gebrauch gefunden (Abb. A). Hier war die Arbeitsecke der Hausfrau und die Speisekammer. Der Gebrauch des übrigen Raumes ist nicht bestimmbar. Der Raum III war als Schattenlaube definiert.72 Auch in das Haus B dürfte — das ist nur der erste Eindruck — ein geregeltes Haushalten die markanteste Tätigkeit gewesen sein. Die Hüterin des Herdfeuers, die auch ihr Äußeres besorgte (Kämme), bewahrte Flüssigkeiten, Öl und Wein, in einer kleinen Amphore auf, Nahrungsmittel in einem großen Topf und in kleineren Gefäßen (Töpfe, Schüsseln) die auch zum Kochen geeignet waren. Sie beschäftigte sich auch mit Spinnen (Tonwirteln). Bei den häuslichen Tätigkeiten wie Hausreparaturen, Herstellung zeitgemäßerer Innenausstattung, war dem Hausherrn der Holzbohrer von großem Nutzen, wenn dieser nicht bereits (zusammen mit dem Exemplar aus der Sonde 1) das Handwerkszeug eines Handwerkers, genauer gesagt eines Zimmermanns war, dessen Fachkönnen bis zu den letzten archäologischen Ausgrabungen im benachbarten Wasserreservoir verborgen geblieben war: die angesengte Holzkonstruktion, die über den Zisterne stand, hat sich nämlich in dem ständigen Wasser des undurchlässigen Bassins erhalten.73 Daß man zu jener Zeit zu jeder Arbeit greifen mußte, zeigt auch der abgeschlagene Zacken vom Hirschgeweich aus Sonde 1 (171), der als Rohstoff diente zur Herstellung von Knochengegenständen (z. B. Spindeln).74 Eine neue Tätigkeit, mit der sich die Bewohner der befestigten Siedlung abgaben, wird durch die Eisensichel bezeugt; gemeinsam mit der Sense (Abb. E) spricht sie mindestens für die Ausnutzung der saftigen Wiesen in der Umgebung (wenn nicht sogar für Ackerbau). Das gesamte Wirteschaftsbild in Haus B verändert sich jedoch wessentlich durch die Tatsache, daß ein Teil des Hauses bereits in den lahren 1901—05 ausgegraben worden ist, die entdeckten Funde waren so reich (Abb. C), daß sie von demjenigen, der die Ausgrabungen durchführte, als Schatzgrube auf Punkt a bezeichnet worden waren.75 Die Funde von Punkt a (der Nordwestecke des Hauses B) erweitern die Erwägungen über die Tätigkeiten der Bewohner nach zwei Richtungen hin. Die großen Eisenkämme (Abb. C: g), die man zum Hecheln der Wolle benutzte,76 zusammen mit Sichel und Sense, gestatten die Vermutung, daß es hier Schafzucht gab. Die Reste dreier Waagen (Abb. C: a—c) ein Waagenbalken aus Bronze und zwei aus Eisen; d, dünne Eisenketten mit Haken und Griffen; e Bronzegefäße ?), liefern die Bestätigung, daß man sich im Gebäude professionell mit dem Wägen befaßte. Aber es gibt wieder zwei Möglichkeiten: entweder haben sie nämlich irgendwelche Pflichtabgaben eingesammelt und gemesen oder sie haben Großhandel getrieben. Vorläufig hat sich die Waage der Argumente weder der einen noch der anderen Möglichkeit zugeneigt. Haus A und B und die Kirchengruppe stammen aus derselben Zeit. Sie bestanden zur Zeit des 5. und bis zu den letzten lahrzehnten des 6. Jahrhunderts. Sie unterscheiden sich, Haus A und B, hinsichtlich der Architektur und der Lage: Haus A ist bequemer und enthält drei Räume, Haus B aber hat nur einen Raum. Ersteres steht am Gipfel der Anhöhe bei der oberen Kirche, das andere am Abhang neben der Zisterne. Nach dem freigelegten Material scheint Haus A einem Vornehmen gehört zu haben, während Haus B eine Vermittlungsfunktion ausgeübt zu haben scheint. Handwerksgebäude müßten dieser Rangordnung nach am untersten gelegen sein, am Osthang der Siedlung. Die Vielzahl der entdeckten Kleinfunde im Hause A und B spricht dafür, daß die Wohnungen vor Vernichtung der Ansiedlung weder verlassen, noch entleert wurden, daß aber der Brand ausbrach, bevor die Angreifer sie ganz ausplündern könnten. Die Kleinfunde aus Ajdovski gradeč zusammen mit anderen Erkenntnissen von der Ansiedlung auf Ajdovski gradeč bestätigen das Leben beim Untergang der geordneten antiken Welt und beim Einsetzen des unruhigen Zeitalters der Völkerwanderung. Dabei ist es notwendig, die spätantike Komponente des behandelten archeologischen Materials und den nur blassen Abglanz der neuen, frühmittelalterlichen Elemente zu betonen (die Urbestandteile der wandernden Völker in der stofflichen Kultur). Die spätantike Überlieferung ist in Übereinstimmung mit der Ansiedlungslage, von den Hauptstraßen entfernt, und in Form einer Ansiedlung mit einer Kirchenfamilie. Auf Ajdovski gradeč bei Vranje bei Sevnica lebte im 5. und 6. Jh. eine selbstständige romanisierte Bevölkerung, die geistig vom Christentum beherrscht wurde, politisch sich aber zumindest amtlich im jüngeren Zeitalter hauptsächlich unter ostgotisch byzantinischer und langobardischer Herrschaft befand. 20 f,y#\ i 7s u—^L_ 108, 109 Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe iz hiše A na Ajdovskem gradcu. M. 1 : 4. — Vranje bei Sevnica. Kleinfunde aus dem Hause A auf Ajdovski gradeč. M. 1 :4 139 158 Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe iz hiše B na Ajdovskem gradcu. M. 1 : 3. — Vranje bei Sevnica. Kleinfunde aus dem Hause B auf Ajdovski gradeč. M. 1 :3 176—187 Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe iz sonde 1 na Ajdovskem gradcu. M. 1 : 3. — Vranje bei Sevnica. Kleinfunde aus dem Schnitt 1 auf Ajdovski gradeč. MA : 3 188—198 Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe iz sonde 1 na Ajdovskem gradcu. M. 1 : 3. — Vranje bei Sevnica. Kleinfunde aus dem Schnitt 1 auf Ajdovski gradeč. M.l : 3 201—209 Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe iz starejše hiše (201—207) in sonde 2 (208, 209) na Ajdovskem gradcu. M. 1:2. — Vranje bei Sevnica. Kleinfunde aus dem älteren Haus (201—207) und aus dem Schnitt 2 (208, 209) auf Ajdovski gradeč. M. 1 :2 3, 4, 48, 49 Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe iz hiše A na Ajdovskem gradcu. Pomanjšano. — Vranje bei Sevnica. Kleinfunde aus dem Hause A auf Ajdovski gradeč. Verkleinerungen