DOI: 10.3986/Traditio2021500205 TRADITIONES, 50/2, 2021, 79–93
V prispevku osvetljujemo narečno podobo izbranih prekmurskih 
ljudskih pesmi. Jezik ljudskih pesmi navadno ni pravo 
narečje, je vmesna stopnja med narečjem in knjižnim jezikom 
(t. i. nadnarečje). Narečnosti se najbolj približajo zapisi 
ljudskih pesmi v fonetični pisavi. V članku bomo analizirali 
nekaj prekmurskih narečnih pesmi, objavljenih leta 1909 
v glasoslovni razpravi Avgusta Pavla, in jih primerjali z 
zapisi v nadnarečni podobi.
Ključne besede: slovenska ljudska pesem, dialektologija, 
narečno vs. nadnarečno pogovorno, panonska narečna 
skupina, prekmursko narečje, Avgust Pavel
In this article we shed light on the dialectal picture of selected 
Slovenian folk songs. The language of folk songs is usually not 
a proper dialect, but an intermediate stage between dialect 
and written language (in most cases it is a supra-dialect). 
Folk songs in phonetic writing come closest to the original 
dialect image of a folk song. In this article we will analyse 
some dialect folk songs from the Prekmurje region in the 
phonetic transcription recorded by a linguist August Pavel 
(published in 1909); these will later be compared with the 
same folk songs in supra-dialectal form.
Keywords: Slovenian folk songs, dialectology, standardisation, 
Pannonian dialect group, Prekmurje dialect, Avgust Pavel.
PREKMURSKE LJUDSKE PESMI 
V GLASOSLOVNI RAZPRAVI AVGUSTA PAVLA (1909)
TJAŠA JAKOP
UVOD
Jezik ljudskih pesmi ni čisto narečje, je vmesna stopnja med narečjem in knjižnim jezikom 
(Kumer, 1975: 69; Golež Kaučič, 2003, 2018; Jakop, 2006; Stanonik, 2008), torej t. i. 
nadnarečje. Za jezik v ljudski pesmi je namreč značilno, da ne gre za narečje, saj že njena 
metrična pravila določajo nad običajno govorico privzdignjen pesniški jezik (Merhar, 1961: 
146; Kumer, 1975: 69), zato govorimo o narečnih sestavinah, v katerih prepoznavamo t. 
i. pokrajinskost jezika (Jakop, 2006: 68), od koder pesem izvira. Narečne značilnosti so 
najdosledneje ohranjene v ljudskih pesmih, ki so zapisane v fonetični pisavi. V članku bomo 
analizirali nekaj prekmurskih narečnih pesmi, objavljenih leta 1909 v glasoslovni razpravi 
Avgusta Pavla.1 Primerjali jih bomo z analizami poznejših zapisov. Ti fonetični zapisi nam 
omogočajo natančen slušni vtis lokalnega narečja oz. govora, ki se v podrobnostih loči 
od sosednjih prekmurskih, še bolj pa od bolj oddaljenih panonskih in štajerskih različic.
POKRAJINSKE RAZLIČICE LJUDSKIH PESMI
Pri preučevnju besedil slovenskih ljudskih pesmi odkrijemo jezikovne različice z opaznim 
prehajanjem iz krajevnega narečnega v nadnarečni in mestoma celo popolnoma knjižni 
1 Avtorica je del Pavlove razprave prevedla iz madžarščine v slovenščino.
80
PREKMURSKE LJUDSKE PESMI V GLASOSLOVNI RAZPRAVI AVGUSTA PAVLA (1909)
jezik. Razlog za odsotnost lokalnih narečnih prvin pa je tudi »potovanje« pesmi po širšem 
območju od narečnega v smeri nadnarečnega (Jakop, 2006: 52). Narečno podobo pesmi 
lahko spremeni že sam prehod iz ustnega v pisni kod, saj gre pri (nefonetičnem) zapisovanju 
nehote za določeno mero posploševanja, abstrahiranja in poknjiževanja (n. d.: 54). 
[P]rav narečja so del lokalne in tudi vsesplošne kulture. Ljudske pesmi bi lahko 
bralcem neprisiljeno pokazale razčlenjenost slovenskega jezika in utrjevale dejstvo, 
da so ljudske pesmi v svojem bistvu narečne. Tudi še tako slavistično naravnan 
koncept folkloristike tega ne bi smel spregledati, kaj šele opustiti, saj je s tem 
odstranjena ena od temeljnih značilnosti ustnega slovstva. (Terseglav, 2004: 34) 
Prispevek predstavlja rezultat opravljenih dialektoloških analiz ljudskih pesmi s skraj-
nega severovzhodnega dela slovenskega jezikovnega ozemlja. Namen prispevka je 
1. prikazati razliko med ohranjenostjo narečnosti ljudskih pesmi v dialektološkem 
delu Avgusta Pavla v primerjavi z nekoliko fonetično posplošenim zapisovanjem v nekaterih 
zbirkah ljudskih pesmi (npr. Štrekelj, 1904–1907; Dravec, 1957) in 
2. opazovati stopnjo ohranjenosti narečnih oz. nadnarečnih (regionalnih) elementov 
na posamičnih jezikovnih ravninah (leksika, sintaksa, fonologija in morfologija).2 Hkrati s 
skladnjo se poknjiževanje najprej dotakne glasoslovja; manj se spreminja besedje (leksika), 
najmanj pa oblikoslovje. 
PREKMURSKI KNJIŽNI JEZIK
Med Slovenci na Ogrskem, ki so v avstrijskih deželah živeli upravno, politično in kulturno 
ločeni od Slovencev, se je uporabljal in razvijal poseben slovenski knjižni jezik (t. i. prekmurski 
knjižni jezik), ki je v obdobju od 18. do prve polovice 19. stoletja dosegel že dokaj ustaljeno 
obliko. Knjižna prekmurščina je bila nadnarečna tvorba, nastala na podlagi ravenskih 
in goričkih značilnosti, in se je v Prekmurju uporabljala od prve knjige v prekmurščini. 
Evangeličanski duhovnik Franc Temlin je leta 1715 prevedel Luthrov Mali katekizem v 
slovenščino), za potrebe protestantov pa jo je normiral Štefan Küzmič s prevodom Nove 
zaveze (Nouvi zákon) leta 1771. Prekmurski knjižni jezik se je uporabljal vsaj do leta 1919, 
ko se je Prekmurje združilo s preostalo Slovenijo v skupni državi, v nekaterih jezikovnih 
položajih (npr. pri evangeličanskem bogoslužju) pa se je ohranilo tudi pozneje.
2 Po drugi strani pa dialektološki zapisi večinoma ne upoštevajo melodije, ki vpliva na prehod iz 
narečnosti v nadnarečnost. Narečnost govorjenega jezika se namreč razlikuje od narečnosti oziroma 
nadnarečnosti petja, saj je ena od najpomembnejših značilnosti ljudske pesmi ta, da se poje.
81
TJAŠA JAKOP
PREKMURSKO NAREČJE
Prekmurje je ozemlje med Muro in mursko-rabskim razvodjem na skrajnem severovzhodu 
Slovenije. Je del naravno in gospodarsko zaokroženega Pomurja in obsega pretežni del 
Goričkega, jugozahodno tretjino Lendavskih goric ter ravnino na levi strani Mure: Dólinsko 
in Ravénsko. Pokrajina na levem bregu reke Mure je torej geografsko razdeljena na tri dele: 
severni (Goričko), osrednji (Ravensko) in južni (Dolinsko). 
Prekmursko narečje je del panonske narečne skupine. Govorijo ga na območju levega brega 
Mure, vključno s Porabjem na Madžarskem in Radgonskim kotom v Avstriji. Prekmursko 
narečje sestavljajo tri različice: goričko, ravénsko in dólinsko, ki se med seboj razlikujejo v 
mlajših inovacijah v glasoslovju, npr. v izgovoru kratkega in dolgega a ali zvočnika j (tega 
ohranja le dólinsko, drugod pa ima položajne variante dj, g ali dž).
Po definiciji Tineta Logarja (1975: 115) se prekmursko narečje govori v Prekmurju, ob 
zgornji Rabi v okolici Monoštra na Madžarskem in v nekaj vaseh ob madžarsko-avstrijski meji 
v Avstriji.3 Narečje pozna samo jakostno (tj. netonemsko) naglaševanje, ima pa kolikostno 
nasprotje: dolgi in kratki samoglasniki so možni v vseh besednih zlogih. Prav ta lastnost ga 
bistveno loči od drugih slovenskih narečij, ki dovoljujejo kratko naglašene samoglasnike samo v 
zadnjih ali edinih besednih zlogih. Sistem dolgih samoglasnikov je monoftongično-diftongičen.
Vilko Novak (1936: 5) je razdelil prekmursko narečje na tri govore: južnega govorijo 
Dolinci od Murske Sobote do Lendave, med Muro in Lendavo; srednjega govore Ravenci 
od Murske Sobote proti Cankovi; severnega ali goričkega pa Goričanci. Na tri podnarečja, 
severno, osrednje in južno, je prekmurščino razčlenila tudi Zinka Zorko (1994: 232): severno 
podnarečje se govori ob zgornji Ledavi in v Slovenskem Porabju, osrednje od Cankove prek 
Murske Sobote do Filovcev in Kobilja, južno, tj. dolinsko, pa vzdolž Mure.
Gorička različica se torej govori severno od Cankove in v Porabju, ravensko narečje 
od Cankove (ob meji z Avstrijo) proti vzhodu in južno od Murske Sobote do Rakičana, 
dolinsko pa južno od Rakičana (oz. Murske Sobote) do reke Mure in ob Ledavi. Ločnice 
med temi področji so se izoblikovale zaradi naravnih ter politično- in cerkvenoupravnih 
dejavnikov, mejo med severnim in osrednjim delom pa je izoblikoval naravni relief goričkega 
gričevja. Severni del je imel središče v Monoštru in Gornji Lendavi (današnji Grad), osrednji 
v Murski Soboti, južni pa v Turnišču in Dolnji Lendavi (današnja Lendava). V zamejstvu na 
Madžarskem se govori t. i. porabska različica, ki zajame krajevne govore vse do Monoštra.4
Avgust Pavel (1886–1946) je bil prvi, ki je v monografiji Glasoslovje slovenskega 
cankovskega narečja5 (1909) ločil tri prekmurske različice: severno – goričko, ki se govori ob 
zgornji Ledavi in v Porabju, osrednjo – ravensko, ki se govori od Cankove preko Murske 
Sobote do Filovcev in Kobilja, ter južno – dolinsko, ki je v rabi vzdolž Mure. Na koncu 
3 Aktualno stanje ne potrjuje prekmurskih govorcev ob madžarsko-avstrijski meji v Avstriji.
4 Zelo natančno o tem piše Mihaela Koletnik (2008: 10–14).
5 Govor Cankove uvrščamo v ravensko-gorički govor.
82
PREKMURSKE LJUDSKE PESMI V GLASOSLOVNI RAZPRAVI AVGUSTA PAVLA (1909)
razprave je Pavel pod naslovom »Besedila« (1909: 140–148) v fonetičnem zapisu dodal 15 
prekmurskih ljudskih pesmi z oznako kraja; zapisala sta jih z duhovnikom Fidelom Srešem 
iz Bratoncev.6 Po mnenju Vilka Novaka pred temi objavami pri nas še ni bilo tako natančnih 
fonetičnih zapisov ljudskih pesmi (izjema so zapisi Antona Breznika v Štrekljevi zbirki). 
Med pesmimi je najbolj znana »Marko skače«.
»MARKO SKAČE«
»Marko skače« je ena najbolj poznanih prekmurskih ljudskih pesmi. Zaradi preproste melo-
dije in verzne strukture jo pojejo že v vrtcih ali v prvi triadi osnovne šole, čeprav po vsebini 
ni otroška: pripoveduje zgodbo o Marku, ki bi se rad ženil in gre z denarjem v daljno deželo 
snubit nevesto. Najde jo nekje prek devetih mostov, a mu je njena mati ne da. Zlato perje v 
mnogih različicah te pesmi bi lahko pomenilo, da je bilo dekle iz bogatejše družine, na kar 
namigujejo tudi bele roke, ki so jih imela le dekleta, ki so malo delala (Šimonka, 2012: 37). 
Zapise pesmi najdemo v mnogih pesmaricah, v Štrekljevi zbirki (Slovenske narodne pesmi 3), v 
Dravčevi zbirki Glasbena folklora Prekmurja in v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC 
SAZU. Pesem se je prvotno pela na ozemlju Prekmurja, Porabja in ob hrvaško-slovenski meji.7 
Nenatančno zapisovanje in poznejše spremembe (popravki) besedil pogosto škodijo 
prvotni jezikovni podobi ljudskih pesmi in zamegljujejo lokalni značaj besedila. Z novejšimi 
posnetki in natančno (fonetično) zapisanimi pesmimi lahko rekonstruiramo večino med 
ljudstvom ohranjenih besedil, npr. pesem »Marko skače« iz Prekmurja in Porabja, ki se je 
razširila po vsem slovenskem jezikovnem ozemlju in celo na kajkavsko Hrvaško. Pavel je 
zapisal (1909: 146), da mu je »to čudovito Markovsko ljudsko balado posredoval redovnik 
Sv. Fidel iz vasi Bratonci.«8 To je edina opomba k pesmim. Nobena od 15 pesmi nima 
naslova, povsod pa je zapisano ime kraja (v madžarščini).
Bratonci pri Beltincih (1909)
1. Màrko skáčä, Màrko skáčä, Po zälno tràt.
Hm hm hm, jàjaja. Po zälno tràt.
2. V ròka nòs, v ròka nòs Sdän žút zlát.
Hm hm hm, jàjaja. Sdän žút zlát.
6 Mihael Fidel Sreš (madžarsko Szres Mihály) je bil slovenski teolog, fizik, matematik, kulturnik in 
profesor; rodil se je leta 1885 v Bratoncih, umrl pa leta 1959 v Košicah na Slovaškem.
7 Leta 1898 je madžarski etnomuzikolog Béla Vikár v prekmurski vasi Tišina med drugimi s fonogra-
fom posnel tudi snubitveno pesem »Marko skače«. Pesmi sta mu zapela domačina, 21-letna Anuška 
Horvat in 45-letni Ferenc Džuban. Posnetke na voščenih valjih hranijo v Etnografskem muzeju v 
Budimpešti in veljajo za enega prvih posnetkov slovenske ljudske glasbe (Kunej, 2008: 73).
8 Iz madžarščine prevedla avtorica.
83
TJAŠA JAKOP
3. Tò dä nm, tò dä nm Za divòko dat.
Hm hm hm, jàjaja, Za divòko dat.
4. Pítä ďètä, pítä ďètä Mòga bráca kòn.
Hm hm hm, jàjaja, Mòga bráca kòn.
5. Zdà mo íšl, zdà mo íšl Dàläč po divòko,
Hm hm hm, jàjaja, Dàläč po divòko.
6. Prèk dävt, prèk däst, Sdän sív mòstov,
Hm hm hm, jàjaja, Sdän sív mòstov.
7. Tàn jo vídn, tàn jo vídn, Fòlašä pomèčä,
Hm hm hm, jàjaja, Fòlašä pomèčä.
8. Zlátn pron, zlátn pron, Z bèlm rokám,
Hm hm hm, jàjaja, Z bèlm rokám.
9. N’ò na gláv, ò na gláv, Pántlk patlájo.
Hm hm hm, jàjaja, Pántlk patlájo.
10. N’ò na psa, ò na psa, Žvglcä žväglájo.
Hm hm hm, jàjaja, Žvglcä žväglájo.
11. N’ò na ròka, ò na ròka, Pstan sväklíjo.
Hm hm hm, jàjaja, Pstan sväklíjo.
12. »Dàjtä m jo, dàjtä m jo, Mòja drága màt.
Hm hm hm, jàjaja, Mòja drága màt.«
13. »Nä dàn t jo, nä dàn t jo, kùrvä sìn bradát.
Hm hm hm, jàjaja. Kùrvä sìn bradát.
14. Rá jo hòčän (! = ščn), rá jo hòčän F škrìńo zaklpat,
Hm hm hm, jàjaja. F škrìńo zakovàt.9
9 Pavel (1909: 30–31) navaja: Marki in Dolinci izgovarjajo nenaglašeni o mnogo bližje u-ju kot pravemu 
o-ju, npr. v govoru prijatelja Sv. Fidéla: »Marku szkáče«; »zdaj mu isli«; »tan ju vídim«; »zlátim perun«; 
»zsveglicze zsvegláju«; »dajte mi ju«; »v skrinyu zaklepati« itn.
84
PREKMURSKE LJUDSKE PESMI V GLASOSLOVNI RAZPRAVI AVGUSTA PAVLA (1909)
Pavel je o prebivalcih tega območja pisal takole: 
»Marki« (màrko, màrkäc) so ljudje v krajih Rakičan, Beltinci (Bltncä), Bratonci 
(Bràtoncä), Odranci, Bistrica, Črenšovci (Črnslofcä) in njihovi okolici. Ko sem 
poizvedoval o izvoru tega ljudskega poimenovanja, so mi povedali, da »záto sä 
zovjo màrk, ár jä sàkšäm drǘgom màrko, màrkäc im« [‘zato se imenujejo marki, 
ker je vsakemu drugemu ime Marko, Markec’, op. T. J.]. Najbrž je tu nastala 
tudi lepa balada o Marku [Marko skače, op. T. J.]. Tukajšnji prebivalci zelo 
radi pojejo in ravno tu je slišati iz ljudskih ust največ pesmi, romanc in balad.10 
(Pavel, 1909: 4–5)
Pavel je v Glasoslovju predstavil vse glasoslovne značilnosti tega prekmurskega narečja. 
Naj jih naštejemo zgolj nekaj:
• zaokroženje kratkega in nenaglašenega a je značilno tako za ravensko kot goričko 
varianto prekmurščine, npr. fàntč,11 màt;
• dolgi a je nezaokrožen, sprednji oz. rahlo e-jevski (ȧ), npr. jágrčäk, sábla;
• za dolgi e imajo dvoglasnik oz. diftong e: mlèko ‘mleko’, lèko ‘lahko’;
• za dolgi o pa diftong o: mòst; 
• v panonski narečni skupini se je dolgi u pomaknil v izgovoru naprej (ü); 
• značilno je tudi, da -m v izglasju prehaja v -n, npr. sdän ‛sedem’. 
Prekmurska različica v fonetični pisavi (Pavel, 1909) kaže naslednje narečne značilnosti:
1. v glasoslovju:
• samoglasnik e se izgovarja kot dvoglasnik e (prèk, pomèčä, z bèlm);
• samoglasnik o se izgovarja kot dvoglasnik o (mòst, tò);
• končni soglasnik -h (x) se izgovarja kot -j (na psa, na ròka);
• končni soglasnik -m se izgovarja kot -n (sdän, tàn, vídn, zlátn pron, nä dàn, hòčän);12
• primer jotacije oz. prehoda j v ď [dj]: ďètä ‘jejte’;13
• mehki ń je ohranjen (škrìńa);
• zveneči soglasnik v se v položaju pred nezvenečim nezvočniki izgovarja nezveneče, 
tj. kot f ( f škrìńo);
• za prekmursko narečje je značilen tudi zlogotvorni zvočnik  (na psa ‘na prsih’, pstan);
2. na oblikoslovni ravnini izstopajo nekatere oblike:
• -i pri samostalnikih v dajalniku in mestniku ednine: po zälno (M ed., knj. po zeleni);
10 Pavlova zvrstna opredelitev je napačna, ker pesem ni balada.
11 V skladu z nacionalno fonetično transkripcijo danes kratki zaokroženi à zapisujemo z å, npr. bˈråt (Jakop, 
2017). Sodobno narečno gradivo (zapisano z novo transkripcijo) avtorica zbira na terenu od leta 2006.
12 Za vse panonske govore je namreč značilno, da -m v izglasju prehaja v -n.
13 Govor vasi Bratonci ima danes na tem mestu glas j.
85
TJAŠA JAKOP
• raba tožilnika namesto rodilnika zanikanja: nä dàn t jo (R > T) (knj. ne dam ti je);
• pomožni glagol prihodnika je mo (< bomo) (zdà mo íšl ‘zdaj bomo šli’);
• ponavljalni glagol pometati ima sedanjiško obliko pomeče (pomèčä), ki je nastala po jotaciji;
3. v besedju:14
• žút ‘rumen, zlat’ < žolt < *žьltъ ‘rumen’;
• divòka ‘deklica’ ← *děva ‘mlada, vendar že odrasla mlada ženska’;
• fòlaš ‘hodnik’ < madž. folyosó; »fòlašä pomèčä« ‘pometa hodnik’;
• pántlk ‘(pisan) trak, trakec’ < madž. pántlika ‘trak, trakec’ < nem. Band ‘trak’ (Novak, 
1996: 94: s pántlikami so si okìnčali kranščáke [‘s trakovi so si okrasili klobuke’, op. T. J.];
• žvglcä žväglájo;15 žveglati ‘piskati’, žvegla ‘vrsta piščali, piščalka’ (srvnem. svëgele ‘vrsta 
piščali’, iz česar se je razvilo današnje nem. Schwegel v enakem pomenu (Striedter-
Temps, 1963: 256).
Naslednja prekmurska varianta pesmi je bila posneta leta 1955 v Beltincih. Josip Dravec 
je pojasnil, da je to »ena najbolj znanih pesmi v Prekmurju […]. Slišimo jo v vsaki vasi, 
zlasti na Dólinskem, kjer jo imajo v šali za svojo himno« (Dravec, 1957: 337). Dolince drugi 
Prekmurci imenujejo tudi Marki in pravijo, da bi jih naj tako imenovali ravno zaradi te 
pesmi. Tudi Zmaga Kumer (1971: 102) je zapisala, da imajo na Dolinskem pesem »Marko 
skače« »za nekakšno svojo himno« in da jih sosedje prav zaradi nje imenujejo Marki. 
Različica iz Beltincev, ki jo je objavila tudi Zmaga Kumer (n. d.: 103–104), je zapisana na 
folklorističen način (torej nefonetično), zato ni razvidna natančna kvaliteta samoglasnikov. 
1. Marko skače po zelenoj trati.
2. V rokaj nosi seden žuti zlati.
3. Tou de njemi za devojko dati.
4. Pijte, jejte, mojga bratca konji!
5. Zdaj mo išli daleč po devojko.
6. Preik deveti, preik deseti mostov.
7. Tam jo vidim, folaše pomeiče.
8. Zlatim perom, z belimi rokami.
9. Njoj na glavi pantliki pletajo.
10. Njoj na prsaj žviglice žveglajo.
11. Njoj na rokaj prstani svetlijo.
12. Dajte mi jo, draga moja mati!
13. Ne dam ti jo, kurve sin bradati!
14 Poleg besed slovanskega izvora so v tem narečju izposojenke, prevzete v različnih obdobjih. Največ 
je germanizmov (prevzeti zlasti iz južne bavarske nemščine v narečno slovenščino) in hungarizmi oz. 
madžarizmi.
15 Tjaša Šimonka (2012: 37) meni, da so to nekakšni okraski na obleki, ki ob premikanju oddajajo 
določene zvoke.
86
PREKMURSKE LJUDSKE PESMI V GLASOSLOVNI RAZPRAVI AVGUSTA PAVLA (1909)
14. Raj jo hočem v škrinjo zaklepati!
15. Naj jo jejo miši no podgani!
16. Naj jo jejo kebri no stenice!16
Glasoslovje: 
• dvoglasnik ei je ohranjen (preik, z beilimi, pomeiče);
• kjer jepri Pavlu dvoglasnik oz. diftong ou, je v tem zapisu že monoftong oz. enoglasnik 
(mostov);
• končni soglasnik h (x) se izgovarja kot j (v rokaj, na prsaj);
• končni soglasnik m je le redko zapisan z n (seden toda tam, vidim, zlatim perom, 
hočem, ne dam);
• namesto nezvenečega predloga pred nezvenečimi soglasniki, ki ga je Pavel zapisal s f, 
je v tem besedilu že poknjiženi predlog v (v škrinjo).
Pri oblikoslovju in besedju (leksiki) razlik ni. Različica iz Beltincev ima še dodatna verza: 
ko mati pove, da hčer raje, kakor da jo odda Marku, zaklene v skrinjo, še doda, naj jo jejo 
miši in podgani (m. sp. mn.) ter kebri in stenice.
Dravec (1957: 161–162) je v svoji zbirki podal dva zapisa pesmi »Marko skače«: prvi 
iz leta 1949 je iz Beltincev, drugi iz leta 1952 pa iz Žižkov (na Dolinskem). V prvi različici 
je zanimivo olepševanje (pri 7. in 8. kitici): »Dajte mi jo, moja zlata mati!« / – Ne dam ti 
je, star si i bradati […] Druga varianta je daljša in se v prvem delu ne razlikuje od prve, na 
novo pa dodaja naslednje verze (n. d.: 162):
Sneha nam je na senje odišla,
Tan je küpla seden lakti v ritko.
Nesli boudo sen dvanajstin švéljam,
Šivale do lače no robače.17
Najstarejši zapis pesmi »Marko skače« je iz Štrekljeve zbirke Slovenske narodne pesmi 3 
(št. 5443). Zanj je Štrekelj napisal, da je iz Cerovca. Ker je pesem (prvi) zapisal Stanko Vraz 
v 30. letih 19. stoletja (Narodne pesni ilirske…, 1839), je verjetno mišljen Cerovec v občini 
Ormož. Vraz je kot zapisovalca navedel Matijo Preloga in zato je Zmaga Kumer (1971: 102) 
menila, da naj bi bil zapis iz Prelogovega kraja, torej iz okolice Radgone ali pa iz Hrastja 
(pri Radencih) in ne iz Cerovca, kakor je napisal Štrekelj. Pod pesmijo je še komentar, 
v katerem je omenjeno, da je bila pesem zapisana v drugi različici, in sicer so omenjene 
16 Pesem je tu zapisana brez ponavljanj.
17 Te zadnje štiri vrstice se po vsebini odmikajo od drugih različic, vendar jih je pevka pela na enako 
melodijo kot »Marko skače« (Dravec, 1957: 338). Vsebujejo značilno panonsko besedje, npr. švelje 
‘šivilje’ bodo šivale lače no robače ‘hlače in srajce’.
87
TJAŠA JAKOP
besede, ki se razlikujejo v zapisu, npr. žutih (nam. žoltih) in divojko (nam. ženico): Marko 
skače – po zelenoj travi, / v roki nosi – sedem žoltih zlati:/ To de njemi – za ženico dati. […] 
»SONCE GRE ZA GORO«
Bratonci (1909)
1. Sùncä gr za gorò,
Mòčno jä žàlostno.
Lèko jä žàlostno,
Ár dä nad vòsko šlò.
2. Fàntč nad vòsko gr,
Sáblco má krä s,
Sáblä bliskčäjo,
Fànt träpčäjo.
3. Krùgla žẹ zabní.
Fàntč na stràn (!) läží.
Maríja gr krnäga,
Fàntča gòr bidí.
4. »Stàn gòr fàntč mò!
Pòdva za Jzušon.«
»Nmrän gòr stànot:
Krùglo pr sc màn.«
5. Lèpä jä lla
Ròža Maríjna.
Glasoslovje:
• samoglasnik e se izgovarja kot dvoglasnik e (lèpä, lèko ‘lahko’);
• samoglasnik o se izgovarja kot dvoglasnik o (ròža, za gorò);
• mehki ĺ je sredi besede že otrdel v l (sáblä ‘sablje’).
Oblikoslovje:
Za panonski prostor so značilne posebne oblike nedoločnikov in deležnikov na -l 
glagolov na -noti -nem (v knj. sln. -(n)iti -(n)em), v pesmi npr. gòr stànot ‘vstati’ (Pavel, 
1909 še: gùtnot ‘požreti, srkniti’, pnot ‘pahniti’, spàdnot ‘pasti’, sǘnot ‘suniti’, zàčnot, 
zakùnot ‘prekleti, zakleti’, znot ‘zehniti’ (po Jakop, 2017)). Značilna je tudi zanikana 
oblika nmrän ‘ne morem’.
88
PREKMURSKE LJUDSKE PESMI V GLASOSLOVNI RAZPRAVI AVGUSTA PAVLA (1909)
Besedje: krùgla ‘krogla’ (Pavel, 1909: »krùgla prilätèla, Scä m zadèla«, »krùgla, mč tàn 
vmorí« (iz ljudskih pesmi)); predlog krä ‘ob’ (krä s ‘ob sebi’, krnäga ‘ob njem’), ár ‘ker’; 
prevzem iz knjižne slovenščine: gr za prekmursko ìdä.18
V zbirki Pesem slovenske dežele (Kumer, 1975: 473) je objavljena različica iz Porabja 
(Gornji Senik) iz leta 1970 z naslovom »Marija pride na bojišče po ranjenca«:
1. Sonce gre zá gorou,
móčno je žalosno,
lejko je žalosno,
ar de med vojsko šow,
ar de med vojsko šow.
2. Fántič gre méd vojskou,
brüsi si sablico.
3. Sable bliskéčejo,
fanti tarpéčejo.
4. Krugla mi zábrni,
fant paj na stran leži.
5. Marija tam mimo gre,
zove ga za ime:
6. Stani gor, fantič moj,
hodva za Jezušom.
7. Nemrem gor vstánuti,
kruglo pri src imam.
8. Leipa je lelija
rouža Marijina.
9. Ki de to pesem ču,
on de se žálostiw.
Glasoslovje:
• samoglasnik e se izgovarja kot dvoglasnik e (lejko ‘lahko’, leipa);
• samoglasnik o se izgovarja kot dvoglasnik o (rouža, zá gorou, méd vojskou);
• mehki ĺ je sredi besede že otrdel v l (sable ‘sablje’).
Oblikoslovje:
Za panonski prostor so značilne posebne oblike nedoločnikov in deležnikov na -l 
glagolov na -noti -nem (v knj. sln. -(n)iti -(n)em), v pesmi npr. gor vstánuti ‘vstati’. Tipična 
je tudi zanikana oblika nemrem ‘ne morem’.
Besedje: krugla ‘krogla’; ar ‘ker’, zove ‘kliče’.
»PO LOUGI LEIČE«
Pesem »Po lougi leiče«19 so peli v raznih delih Prekmurja, se je pa iz kraja v kraj spreminjala. 
V pesmi žolna prosi mladega lovca, naj je ne ustreli, ter mu svetuje, kakšno ženo naj si izbere.
18 Za glagol iti se v prekmurskem narečju namesto korena gre- uporablja ide- (npr. ideva), ki izhaja iz 
nadomestne nedoločniške osnove *id- (Jakop, 2007: 604), npr. ˈiden ‘grem’.
19 To je živalska pripovedna pesem, ki jo je Štrekelj (Slovenske narodne pesmi: 1. zvezek) uvrstil v tip 
»Ptičev svet za dobro ženitev« (različica 926 je npr. iz Cerovca).
89
TJAŠA JAKOP
Bratonci (1909)
1. Po lòg lèčä, po lòg lèčä
Ädnä žúta žùnca.
Lẹdràlalòlala!
Ädnä žúta žùnca.
2. Za ńòv m (h)òd, za ńòv m (h)òd
Ädän mlád jágrčäk.
Lẹdràlalòlala!
Ädän mlád jágrčäk:
3. »Nä strèl (ali strèla) da mä, nä strèl da mä,
Tí mlád jágrčäk!
4. Js tä podučìn, js tä podučìn,
Kàk sä mòräš òžänt (! = ožänìt).
5. Nä zm da s, nä zm da s
Ädnä stárä bàbä čr.
6. Ár stára bàba, ár stára bàba,
Úna pùna krègańa.
7. Nä zm da s, nä zm da s
Ädno mládo vdòvco.
8. Ár mláda vdòva, ár mláda vdòva,
Úna pùna žàlost.
9. Li vzm da s, li vzm da s
Ädno mládo dklco.
10. Ár mláda dkla, ár mláda dkla,
Úna pùna väsälďá.
Lẹdràlalòlala!
Úna pùna väsälďá.
Glasoslovje:
• samoglasnik e se izgovarja kot dvoglasnik e (lèčä, strèl, krègańa);
• samoglasnik o se izgovarja kot dvoglasnik o (lòg, za ńòv ‘za njo’);
90
PREKMURSKE LJUDSKE PESMI V GLASOSLOVNI RAZPRAVI AVGUSTA PAVLA (1909)
• stalno dolgi in staroakutirani -- > -o- > u (pùna ‘polna’, žùnca ‘žolnica’);
• primer jotacije oz. prehoda j v ď [dj] (väsälď20 ‘veselje’ < stcsl. veselъ ‘vesel’).
Oblikoslovje:
• ponavljalni glagol letati ima sedanjiško obliko leče (lèčä), ki je nastala po jotaciji (kot 
npr. metati mečem < *met-je-m).
Besedje: lòg ‘gozd’, žùna, žùnca ‘žolna’; žút, -a, -o ‘rumen’; lèčä ‘leta’, nä strèl (ali strèla) 
‘ne ustreli’, nä zm ‘ne vzemi’ …
Dravec (1957: 209–210) je različico iz Kroga (Prekmurje) zapisal leta 1950:21
Po lougi leiče, po lougi leiče,
edna žuta žunica.
(Ledrajla lijala, ledrajla lijala),
edna žuta žunica.
Za njouf mi hodi eden mladi jágerček.
Na rami nosi edno pükšo nacèrano.
Ti pai méne doi ne strêlaj,
Jas ti nekaj povédla bom:
as ti nekaj povedla bom: 
»Stare babe si ne jemli, 
ona puna je kreganja. 
Mlade vdove si ne jemli,
Ona puna je žalosti.
Mlado dekle si le vzemi,
Ona puna je vèseljá.«
Glasoslovje:
• dvoglasnik ei ni dosledno zapisan (leiče, toda strêlaj in kreganja);
• dvoglasnik ou je dosledno zapisan (lougi, za njouf ‘za njo’);
• prehod -ol- > u (žuta žunica, puna);
• jotacije oz. prehoda j v ď ni (vèseljá).
Oblikoslovje:
• ponavljalni glagol letati ima sedanjiško obliko leče (lèčä), ki je nastala po jotaciji.
Besedje: loug ‘gozd’, žunica ‘žolna’; žuta ‘rumena’; leiče ‘leta’ …
20 Govor vasi Bratonci ima danes na tem mestu glas j.
21 Drugi zapis 1952 iz Žižkov (Dravec, 1957: 210) je skoraj identičen, le krajši.
91
TJAŠA JAKOP
SKLEP
V prispevku osvetljujemo narečno podobo izbranih prekmurskih ljudskih pesmi. Njihov 
jezik navadno ni pravo narečje, je vmesna stopnja med narečjem in knjižnim jezikom. 
Narečnosti se najbolj približajo zapisi v fonetični pisavi. V članku smo analizirali nekaj 
prekmurskih narečnih pesmi, objavljenih leta 1909 v glasoslovni razpravi Avgusta Pavla, 
in jih primerjali z istimi pesmimi v nadnarečni podobi. Med obravnavanimi pesmimi je 
najbolj poznana »Marko skače«, ki se je iz kraja v kraj le rahlo jezikovno spreminjala in se je 
vse do danes ohranila s skoraj nespremenjenim besedilom; vsebinsko se torej ni spreminjala, 
se je pa prevrstila iz snubitvene v otroško pesem. 
Kot so etnomuzikologi pozorni na spremembe v glasbi ljudskih pesmi, folkloristi na 
melodične in hkrati besedne oz. jezikovne spremembe, smo dialektologi pozorni zgolj na 
jezik oz. narečje ter izgovor besedil ljudskih pesmi, ki jih natančno zapisujemo s posebno 
fonetično pisavo. Besedila prekmurskih pesmi, zapisanih pred letom 1909, so dragocen 
in verodostojen relikt časa pred pospešenim zapisovanjem prekmurskega pesemskega 
izročila (po 1. svetovni vojni) ter dober vir za nadaljnje analize in primerjave s poznejšimi 
zapisi. Avtorica bo v prihodnosti transkribirala, narečjeslovno pregledala in analizirala še 
preostale pesmi, skrite v madžarsko pisanem in v Budimpešti tiskanem dialektološkem 
delu Prekmurca Pavla, ki ga do danes folkloristi in etnomuzikologi še niso obravnavali, 
narečjeslovcu pa nudi vpogled v (ne)spreminjanje tega narečja.
REFERENCE
Dravec, Josip. 1957. Glasbena folklora Prekmurja: Pesmi. Ljubljana: SAZU.
Golež Kaučič, Marjetka. 2003. Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti. Ljubljana: Založba ZRC, 
ZRC SAZU.
Golež Kaučič, Marjetka. 2018. Slovenska ljudska balada. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Jakop, Tjaša. 2006. (Nad)narečna podoba slovenske pripovedne pesmi. Jezikoslovni zapiski 12: 51–69. DOI: 
https://doi.org/10.3986/jz.v12i1.2534.
Jakop, Tjaša. 2007. Razlikovanje glagolskih oblik po spolu v sedanjiku dvojine greve. Slavistična revija 55 
(4): [601]–613. https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_4_1.pdf.
Jakop, Tjaša. 2017. Govor Cankove od Pavlovega Glasoslovja (1909) dalje. V Avgust Pavel med Slovenci, 
Madžari in Avstrijci = August Pavel among the Slovenians, Hungarians and Austrians, ur. Marko 
Jesenšek, 53–64. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru.
Koletnik, Mihaela. 2008. Narečna podoba Prekmurja. V Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge 
dialektološke razprave, ur. Zinka Zorko, 9–16. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske 
jezike in književnosti, Filozofska fakulteta.
Kumer, Zmaga. 1971. Marko skače po zelenoj trati. Muzikološki zbornik 7: 102–113. http://www.dlib.
si/?URN=URN:NBN:SI:doc-HR4QGGIA.
Kumer, Zmaga. 1975. Pesem slovenske dežele. Maribor: Založba Obzorja.
92
PREKMURSKE LJUDSKE PESMI V GLASOSLOVNI RAZPRAVI AVGUSTA PAVLA (1909)
Kumer, Zmaga. 2002. Slovenska ljudska pesem. Ljubljana: Slovenska matica.
Kunej, Drago. 2008. Fonograf je dospel!: Prvi zvočni zapisi slovenske ljudske glasbe. Ljubljana: Založba ZRC, 
ZRC SAZU.
Logar, Tine. 1975. Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Merhar, Boris. 1961. Slovenske ljudske pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Novak, Franc. 1996. Slovar beltinskega prekmurskega govora. Murska Sobota: Pomurska založba.
Novak, Vilko. 1936. Izbor prekmurske književnosti. Celje: Družba sv. Mohorja v Celju.
Pavel, Avgust. 1909. A vashidegkúti szlovén nyelvjárás hangtana. Budimpešta: A Magyar Tudományos Akadémia.
Snoj, Marko. 2015. Slovenski etimološki slovar. https://fran.si/.
Stanonik, Marija. 2008. Slovenska slovstvena folklora in slovstvena folkloristika. V Slovenski folklor i 
folkloristika na razmeđi dva milenijuma, ur. Ljubinko Radenković, 155–183. Beograd: Balkanološki 
institut SANU.
Striedter-Temps, Hildegard. 1963. Deutsche Lehnworter im Slovenischen. Berlin, Wiesbaden: Osteuropa-
Institut, Otto Harrassowitz. 
Šimonka, Tjaša. 2012. Prekmursko ljudsko izročilo skozi šest pesmi za ženski zbor. Diplomsko delo. Maribor: 
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. https://dk.um.si/Dokument.php?id=51605.
Štrekelj, Karel. 1904–1907. Slovenske narodne pesmi: 3. zvezek. Ljubljana: Slovenska matica.
Terseglav, Marko. 2004. Folkloristika in literarna veda ali eseji o ločitvi. Traditiones 33 (2): 17–45. DOI: https://
doi.org/10.3986/Traditio2004330201.
Zorko, Zinka. 1994. Panonska narečja. V Enciklopedija Slovenije 8, ur. Marjan Javornik idr., 232–233. 
Ljubljana: Mladinska knjiga.
SLOVENIAN FOLK SONGS IN PREKMURJE DIALECT
In this article we shed light on the dialectal picture of Slovenian folk songs. The language of 
folk songs is usually not a proper dialect, but an intermediate stage between dialect and written 
language (in most cases it is a supra-dialect). Folk songs in phonetic writing come closest to the 
original dialect image of a folk song. In this article we will analyse some dialect folk songs from 
the Prekmurje region in the phonetic transcription recorded by a linguist August Pavel (pub-
lished in 1909); these will later be compared with the same folk songs in supra-dialectal form.
Just as ethnomusicologists pay attention to changes in the music of folk songs, dialectologists 
pay attention to the language or dialect and pronunciation of song’s lyrics: Through space and 
time both the melodies and the language of the lyrics change. If in the 20th century there was a 
tendency to standardise Slovene folk songs, after independence their regionalism began, reviving 
the dialect. Today, originality can be verified with the help of old recordings or precisely written 
lyrics (in phonetic script). The folk singers and musicians and other performers of folk music, 
93
TJAŠA JAKOP
who show the diversity of the Slovene language and its regional and dialectal peculiarities in 
the songs, can preserve or change the folk song the most.
Dr. Tjaša Jakop, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, tjasa.jakop@zrc-sazu.si