Notranje nasprotje v razsodbi prve sodnije prouzro-čuje ničevnost §• 281. št. 5 kaz. pr. reda. Ali je mogoč poskus pri hudodelstvu težkega telesnega poškodovanja?
J. s. podal se je s svojim bratom v noči od 11. do 12. oktobra m. 1. pred hišo Ane M. v Rovtah in je psoval njeno hčer močno razbijaje po hišnih vratih. Ropot privabil je nezakonskega sina •Ane M., imenom Križaja, in hči M., katera sta na podstrešji one hiše ležišče imela, v stanico pri tleh. Križaj odpre okno in opomina
— 302 —
fanta, da naj mirujeta. Tu vrže J. S. kamen skozi to okno v stanico, da bi, kakor je sam potrdil, Križaja poškodoval, zadene pa ž njim za njim stoječo M. tako močno nad desnim očesom, da skoraj koj potem v medlevico pade. Zdravniki so konštatirali na njej težko poškodovanje, vsled katerega je bila bolna in zadrževana pri svojem poklici več nego 20 dni. Zatožba državnega pravdnika glasila se je na hudodelstvo poskušanega težkega telesnega poškodovanja po §§. 8 in 155 lit. a. kaz. zak. gledž M.—e—; potem na prestopek proti varnosti življenja po §. 335 kaz. zak. glede Križaja. — Ljubljanska c. kr. deželna sodnija je J. S—a sicer oprostila zgoraj omenjenega hudodelstva po §. 259 št. 3 k. zak., a obsodila ga je poskušanega težkega telesnega poškodovanja po §§. 8 in 152 in prestopka proti varnosti življenja po §. 335. — V razsodbi se je izreklo, da je J. S. s tem, da je kamen s hudobnim namenom vrgel, čin izvršil, kateri bi bil lahko prouzročil istinit uspeh, tako da je izvršenje hudodelstva samo po slučaji izostalo.
Sovražen namen, glasi se v razsodbenih razlogih, razvida se iz pripoznanj zatoženčevih, kakor tudi iz kakovosti rabljenega oi'odja; in akoravno je nameravani uspeh izostal, vender je zatoženec izvršil čin, kateri bi bil lahko prouzročil hudodelstvo, tako, da je hudodelstvo le po slučaji izostalo.
Sodnija se vender ni mogla prepričati, da je zatoženec v hudobnosti nameraval, da bi kak izmej v §. 152 kaz. zak. navedenih težkih uspehov prouzročil; sodnija je namreč pripoznala, daje zatoženec hudodelstvo, katerega se obdolžuje, sploh s hudobnim namenom učinil. Proti tej i'azsodbi upoložil je državni pravdnik pritožbo ničevnosti opiraje se na §. 281 št. 5 in 10 kaz. zak., ker razsodba sodnije sama sebi nasprotuje in ker uzroki te razsodbe nasprotujejo dejanjem, katera so kot sodniji dokazana veljala; potem, ker ni mogoč poskus težkega telesnega poškodovanja po §§. 8 in 152 kaz. zak. —
Pri javnej obravnavi, katera je bila o tej zadevi pod predsed-ništvom dvor. svet. viteza Achbauerja dne 7. junija 1880 pred C. kr. kasacijkim dvorom, omenjal je glavni prokurator dr. pl. Liszt mej drugim: „Ako se razsodba in razsodbini uzroki deželne sodnije „ljubljanske natanko pretehtajo, razvidi se, da deželna sodnija zato-„ženca ne obdolžuje samo hudobnega namena, katerega je sklepala iz ^njegovih pripoznanj in iz kakovosti rabljenega orodja, ampak da je
— 303 —
„bila tudi mnenja, da je zatoženec kamen vrgel v namenu, da bi »poškodoval Križaja na zdravji, tako da bi bil bolan ali zadržan „od svojega poklica najmenj 20 dni ali da bi ga težko poškodoval. „Glasi se v razsodbenih razlogih odločno: akoravno je name-„ravani uspeh izostal."
Kakšen je bil ta uspeh? Deželna sodnija sicer na to vprašanje ne odgovarja; le toliko je gotovo, da uspeh ni bil samo slučajen, ampak da je zatoženec hotel gotov uspeh doseči s tem, da je kamen vrgel. — Iz naslednjega stavka v uzrokih razsodbe: „Zatoženec je izvršil čin, kateri bi bil lahko prouzročil istinito »hudodelstvo, tako da je hudodelstvo samo po slučaji izostalo", — razvida se brez težav, kak uspeh da je zatoženec po mnenji deželne sodnije nameraval. Ona je imela sploh le hudodelstvo težkega telesnega poškodovanja pred očmi ter zaznamovala razen tega še §. 152 kaz. zak. kot mesto zakona, ki se sme na ta čin uporabiti. —
Hudodelstvo, kojega istiniti uspeh bi bil zatoženčev čin prouzročil in kojega izvršenje je samo po slučaji izostalo, je tedaj brezdvomno hudodelstvo §. 152 kaz. zak.
Bistvo tega hudodelstva pa leži v nastopu tam zaznamovanega uspeha. Ako tedaj deželna sodnija pravi, da je zločinec uspeh nameraval, da je čin izvTšil, kateri bi bil lahko prouzročil ta uspeh, da pa je uspeh le po slučaji izostal; ako ima dalje pri tej izvršitvi le hudodelstvo §.152 kaz. zak. v misli, sledi iz tega, da je zatoženec po mnenji prve sodnije prouzročitev kakega v §. 152 kaz. zak. zaznamovanih uspehov nameraval. Takoj v prihodnjem odstavku raz-sodbenili razlogov pa pravi deželna sodnija: »sodnija se vender »ni mogla prepričati, da je zatoženec hudobno nameraval, da bi »kak v §. 152 kaz. zak. navedenih težkih nasledkov prouzročil."
Kar je deželna sodnija ravno prej izgovorila kot svoje prepričanje v trdilnem pomenu, izreka skoraj koj potem kot svoje prepričanje v nikavnem pomenu. Nasprotje je jasno. In to nasprotje zadeva stvari, od katerih je mnogo zavisno. (§. 281 št. 5 kaz. z.) Kajti izrek o tem, s katerim namenom da je zločinec ravnal, veljal je do sedaj redno kot del glavne stvari.
Tudi uzrok ničevnosti §. 281 št. 10 je tu. Kajti, ako bi nam moralo kot dokazano veljati, da zatoženec ni imel namena, kateri v §. 152 kaz. zak.. navedenih uspehov prouzročiti, potem
— 304 —
se ta čin tudi ne sme jemati kot poskus težkega telesnega poškodovanja po §§. 8 in 152 kaz. zak., ker poskus tega zločinstva, kakor se je tu mnogokrat že obravnavalo in se z razsodbami tega visokega kasacijskega dvora pripoznavalo, ni mogoč; mogoč je le v smislu §§. 8 in 155 lit. a kaz. zak. — Uzrok ničevnosti je torej opravičen.
Razsodbi naj se tedaj veljava vzame in stvar po §. 288 št. 1 kaz. zak. k novej obravnavi na deželno sodnijo v Ljubljani zavrne. —
K zagovarjanju obsojenca po §. 43 alin. 2 kaz. zak. poklicani dež. sod. svetovalec dr. Adler (kateri je takrat pri kasacij-skem dvoru služboval), opomnil je naslednje:
»Pravno vprašanje, ali je samo pri hudodelstvu težkega telesnega poškodovanja po §. 155 Ut. a kaz. zak., ali tudi pri jednako imenovanem hudodelstvu po §. 152 zak. zak. poskus mogoč, je dvomljivo. V predležečem slučaji je prva sodnija sklepala, da more tudi hudodelstvo §. 152 kaz. zak. v stadiji poskusa ostati, kajti ona je obsodbo izrekla po §§. 8 in 152 kaz. zak. ter potrdila, da je zatoženec s tem, da je s hudobnim namenom kamen vrgel, tedaj kot »hudobno misleč", čin izvršil, kateri bi bil lahko prouzročil istiniti uspeh, katerega izvi-šitev je le po slučaji izostala."
Po mnenji prve sodnije, čini v tem slučaji tudi od p rve sodnije razločno konštatiran hudoben namen subjektivno istinitost poskušanega hudodelstva po §§. 8 in 152 kaz. zak. Ako je prva sodnija v utemeljenji od zatožbe zaradi hudodelstva §. 155 lit. a oprostujočega spoznanja dalje izgovorila, da se ni mogla prepričati, da je zatoženec hudobno nameraval, da bil kak v §. 152 kaz. zak. navedenih težkih uspehov prouzročil, ako je (prva sodnija) marveč le spoznala, da je zatoženec kazni vredno dejanje, katerega se obdolžuje, sploh s hodobnim namenom učinil, — zago-vorništvo v tem nikakor ne more najti notranjega nasprotja ali kake nejasnosti v prvosodnijskem izreku.
Prva sodnija, katera meni, da dolus generalis sive indirectus, »hudoben namen" §. 152 kaz. zak. k utemeljenju poskusa po §. 8 kaz. zak. zadostuje, mogla je prav konsekventno konstatirati na jednej strani istinitost splošnega hudobnega namena, na drugej strani pa okoliščino, da manjka na težke uspehe §. 152 kaz. zak. nameravajoč špecijelen, direkten, hudoben namen, in morala je po
— 305 — ,
tem j a snem razločku tu po §§.8 in 152 kaz. zak. obsodbo izreči, tam pa od zatožbe po §. 155 lit. a oprostiti. Kakor hitro se človek na stališče ravnopravnega nazora prve sodnije postavi, ne more, kakor zagovorništvo meni, nikake nejasnosti ali inkonse-kvence v izpeljavah in izrekih prve sodnije najti. Tudi od generalne prokurature dalje naveden pasus prvosodnijskega utemeljenja, kjer se glasi: »akoravno nameravan uspeh ni nastopil, izvršil je vender zatoženec čin, kateri bi bil lahko hudodelstvo samo prouzročil itd." — ne sme se jemati kot nasprotje s tem, da je prva sodnija konštatirala, da manjka na težke uspehe §. 152 kaz. zak. nameravan namen, ker se na tem mestu očividno le o objektivnej istinitosti, o kavzalneksusu celega čina zatoženčevega govori, in ker se pri »aberratio ictus", kakor je bila ona v založenem činu, sploh lahko reče, da nameravan uspeh ni nastopil, ker vender splošen, nikakor ne že s težkimi uspehi §. 152 kaz. zak. identičen uspeh zadetja napadene ospbe v resnici ni nastopil.
Ker se tedaj dozdeva, da ni notranjega nasprotja ali nejasnosti v prve sodnije izreku o odločilnih resničnih dejanjih, tedaj mora tudi ničevnostni uzrok §. 281 št. 5 kaz. zak. odpasti. Pa tudi ničevnost §. 281 št. 10 kaz. zak., zdi se nam, ne more veljavna postati, ker se glede na resnično spoznanje prve sodnije, da hudoben namen zatoženčev ni nameraval, da bi kak v §. 152 kaz. zak. navedenih težkih poškodovanj prouzročil, — čina, na katerega se opira razsodba prve sodnije, ne more podvreči drugemu kazenskemu zakonu, kakor §§. 152 in 8, posebno pa ne §. 155 lit a kaz. zak.
C. kr. kasacijska sodnija je za pravo spoznala: Po ničev-nostnej pritožbi c. kr. državnega pravdništva v Ljubljani naj se razsodba od 17. decembra 1875, št. 273, tamošnje deželne sodnije razruši in naj se stvar k novej glavnej obravnavi tej deželnej sodniji odda. —
Razlo gi.
Ker je deželna sodnija v svojej razsodbi in v razlogih te razsodbe na jednej strani izrekla, da se ni mogla prepričati, da je J. S. tedaj, ko je proti Križaju vrgel funt težki kamen, nameraval prouzročiti jednega v §. 152 kaz. zak. naštetih težkih uspehov; in ker je ravno ta deželna sodnija na drugej strani zopet izrekla, da je J. S. svoje početje v drugej sovražnej nameri izvršil in da
20
— 306 —
je storil dejanje, katero bi bilo lahko istinito hudodelstvo pro-uzročilo; ker pa pri tem ni povedala, na katero dejanje da se je druga sovražna namera obračala, in katero dejanje je bilo tisto, ki bi bilo lahko istinito hudodelstvo prouzročilo; ker po tem takem ni razvidno, kako dejanje in v katerej sovražnej nameri da se je izvršilo in ker tedaj prva razsodba v istini nejasnosti in nasprotja gled^ odločilnih okoliščin obseza, tako je ničevnosti uzrok po §. 281 kaz. proc. red. (odst. 5) upravičen, ter se mora po §. 288, odst. 1 kaz. proc. red. že samo zategadelj porušiti prvo razsodbo, ter stvar deželnej sodniji v Ljubljani k novej obravnavi povrniti, tako da ni potreba, da bi se razpravljal tudi drugi po državnem pravd-ništvu navedeni ničnosti uzrok po §. 281, odst. 10 kaz. proc red.