|48| PLANINSKI VESTNIK | FEBRUAR 2014 speljana po samem robu kanjona. S številnih razglednih ploščadi je ob veličastni izpostavljenosti, ko te od prepada loči le ograja, moč od zgoraj videti mnoge najslikovitejše predele kanjona. Popoldne postaneva zah- tevnejša pohodnika. Sestopiva v dno osrednjega, najbolj divjega dela kanjona in prehodiva pot ob deroči reki navzdol. Mogočno doživetje, čeprav je plezanja le za vzorec. Stotine metrov visoke stene se prevešajo nad temnozeleno deročo reko, ponekod se približajo na manj kot dvajset metrov, nekajkrat pa reka izgine med grmadami skalnih podorov. Potka je vklesana v gladke, marsikje krepko previsne stene tik nad reko. Po ferati izplezava na južni breg kanjona in se sprehodiva po njegovem robu, navdu- šena nad novimi, mogočnimi pogledi v globino. Po drugi poti spet sestopiva do reke in preko visečega mostu doseževa nasprotni breg. Visok klanec, dolga serpentinasta pot in ura hitre hoje POTEPANJA PO FRANCIJI Z gora proti jugu Od Verdona do Azurne obale 1 Iztok Tomazin 1 Nadaljevanje iz januarske številke. Kanjon reke Verdon sodi med najbolj znane naravne znamenitosti Francije. Je največji v Evropi in postavljajo ga ob bok slovitemu ameriškemu Grand Canyonu. Dodatno naju, predvsem seveda mene, privlači tudi zaradi množice plezalnih smeri v gladkih, navpičnih in previsnih sivo rumenih stenah, ki padajo v temne, od reke izdolbene globine. U gnezdiva se v slikoviti provansalski hribovski vasici Paloud na planoti nad kanjonom. Pozdravi naju dež, zato začneva kot turista in že to je navdušujoče. Ena od cest je mestoma Čudovita prečnica v smeri Free Tibet v kanjonu Verdon Foto: Iztok Tomazin |49| najameva vsak svoj kajak in odveslava v kanjon. Čeprav sedim v kajaku prvič po dvajsetih letih, se počutim, kot bi veslal še včeraj in smelo se zapodim proti toku. Tako vzneseno mlatim z vesli, da hitro pridelam velike žulje. A mišice in groba moč pri veslanju niso nič v primerjavi s tehniko. Moja triatlonka me kot za šalo dohiteva in prehiteva, šola na Bohinjskem jezeru pri Stanetu Klemencu je bila očitno koristna. Priveslava kakih pet kilometrov daleč v kanjon, potem je tok premočan. Obrneva in navzdol gre seveda mnogo hitreje. Janko in Metka iz Provanse Naslednja dva dni sva spet "samo" turista. Davek, pa ne neprijeten, na dobro počutje sopotnice, ki ji je morje enako blizu kot gore, je dolg ovinek pod kozarci najrazličnejših vrst medu in drugih čebeljih dobrot, v istem prostoru sta dva ogromna kotla za predelavo medu in kup čebelarskih pripomočkov, za pultom pa dva majhna, simpatična starčka v belem. Kot Janko in Metka pri sedemdesetih. Seveda ne govorita angleško, malo jima je nerodno, ampak osnovna atmosfera je prijaznost. S pomočjo rok in ducata francoskih besed, ki so mi ostale iz gimnazije, se vse zmenimo. Poslovimo se v nadvse prijetnem vzdušju, dobiva darilo, pospremita naju dva para živahnih oči in prijazen je tudi roj čebel. Z velikimi vrečami njihovih proizvodov brez pikov doseževa varno zavetje avta. Hribov'c v močvirju Do obzorja in preko segajoče nemirne, skrivnostne vode so arhetipsko okolje, naju privedeta do avta. Naslednji dan se preleviva v plezalca. Seveda izberem smer z lepim, pomenljivim imenom Free Tibet. V Tibetu sem bil nazadnje pred tremi meseci, nostalgija in drugi močni občutki ostajajo. Končno spet plezalski užitek v navpični, mestoma previsni steni visoko nad reko! Ko se v šestem raztežaju zavihtim preko velikega previsa, kar malo razočaran ugotovim, da je plezanja konec. Ostane nama še lomastenje skozi tršato grmovje, mestoma izpostavljena stezica po robu stene in spet sva pri avtu. Zadnji, tretji dan obiska Verdona na obali jezera Sainte Croix, kamor se izteka reka, proti zahodu. Provansa je dežela številnih čarov, zakladnica prizorov, za- nimivosti in vzdušij. Začimbe najinega potovanja so številni postanki. Trdnjave, gradovi, mostovi, trgi in druge zgodo- vinske znamenitosti, razgledne točke, nenavadni prizori, obilje naravnih zani- mivosti in bežna, a včasih prav posebna srečanja. Med iskanjem slovitega provansalskega medu odkrijeva veliko, malce zanemarjeno čebelarsko kmetijo. Komaj si upava iz avta. Do "trgovine" na drugem koncu dvorišča se morava prebiti skozi oblak čebel, ki brenčijo vsenaokrog. Za razmajanimi vrati sledi olajšanje in presenečenje. Police se šibijo katerega čarom in vplivom se tudi za- krknjen hribov'c mojega kova ne more v celoti upreti. Morje mi je sicer najbolj zanimivo, če vanj padajo strme stene, po katerih je možno plezati, ali če so v bližini gore ali vsaj hribi, kjer je vodovje predvsem za okras in priložnostno na- makanje po turah. A bolje, varneje, bolj zanimivo in izpolnjujoče se počutim v objemu gora, ne glede na njihovo višino in zahtevnost, ali pa v zraku, pod kupolo padala ali krilom zmaja. Če v pokrajini ni ničesar naravnega, kar bi se dvigovalo proti nebu, vsaj kak hrib, če že ne gora, se ne počutim domače, začnem pa se obračati vase, kar ni slabo. Po narodnem parku Calanques s čolnom, levo ena od sten, kjer sva plezala. Foto: Iztok Tomazin |50| PLANINSKI VESTNIK | FEBRUAR 2014 Prvo letošnje morje doživiva v narav- nem parku Camarque, znanem po nenavadnem vzdušju, skrivnostnih močvirjih, konjih in pticah, edinem evropskem rižu, solinah in dejstvu, da so si tu pogosto iskali ustvarjalno zatočišče ali celo prebivališče številni svetovno znani umetniki, od pisateljev do slikarjev. Ni pa tam niti enega po- štenega hriba, kaj šele gore. Alpinizem te pogosto spodbudi ali celo prisili v globoko, intenzivno ukvarjanje s seboj ob hkratni zelo intenzivni interakciji z zahtevnim in pogosto nevarnim okoljem, kar vsaj v realnem času lahko otežuje ali onemogoča ustvarjalnost in sproščeno potovanje vase v miru in tišini. V "dolgočasnih", na zunaj pustih ali pa vsaj neatraktivnih pokrajinah, kot je na primer Camarque, pa element telesno in duševno intenzivne interakci- je praviloma odpade. In če so to pokra- jine s posebnimi vzdušji, energijami ali kakorkoli to imenujemo, lahko spodbu- jajo posebna stanja in potovanja. Nekaj tega zaznam v Camarqueju, v delti reke Rone, ki se izliva v morje zahodno od Marseilla. Tam ostaneva le en dan, ker so predvsem moja pričakovanja in želje že fiksirane na bele stene, padajoče v Sredozemsko morje. Calanques Slovite Calanques so najin naslednji in zaradi časovne omejitve žal tudi zadnji letošnji francoski cilj. Ta narodni park je znan po globokih fjordih, čudovitih plažah in predvsem po visokih, navpič- nih in previsnih stenah, ki se dvigajo iz morja. Veselim se sten, ki omogočajo čudovito plezanje v izjemnem okolju, pa tudi morja, ki bo celo mene povabilo k namakanju, veslanju in še čemu. Ampak najprej je na vrsti tek čez drn in strn. Zaradi močnega vetra in s tem povezane velike nevarnosti požarov je park prvi dan najinega obiska zaprt po 11. uri dopoldan. Če te po tej uri dobijo v parku, je kazen 170 evrov na osebo. Zato že navsezgodaj švigava po obalnih stezah, med fjordi, po skalovju in borovih gozdovih ter si ogledujeva teren: Mateja predvsem plaže in zalivčke, jaz seveda stene. Čudovit |51| obalno-gorski mediteranski ambient, zanimivi, intenzivni kontrasti med vodo, skalo in gozdom, zrak, da bi ga jedel, in vonjave, da bi si izposodil še kak nos. Po kakih dvajsetih pretečenih kilometrih dve minuti pred enajsto uro z olajšanjem pridirjava skozi izhod iz parka in se čudiva, da kljub prepovedi vanj še kar silijo turisti. Saj je vendar prepovedano! Prepozno izveva, da celoten park, ki zajema desetine kilo- metrov zelo razgibane obale, nadzira en sam čuvaj in imeti moraš res smolo, da te dobi. No ja, tudi biti turist v čudovitem obmorskem mestecu Cassis ni slabo, za redko spremembo od bezlja- nja po hribih in dolinah. Saj sva vendar na dopustu. Nekoliko se že zavedam pomena in vrednosti lenarjenja, spre- hajanja, posedanja, ne-gledanja na uro, obiska kakšnega lokala ali trgovine in še česa. Kot dohtar moram seveda postavi- ti diagnozo omenjenih simptomov: prvi znaki staranja in poklicne izgorelosti … En Vau Navsezgodaj naslednjega dne s polnimi nahrbtniki plezalne opreme spet peša- čiva v fjord En Vau in preden začnejo na čudovito plažico, obdano s strmimi apnenčastimi stenami, kapljati prvi kopalci, sva že visoko v skalah. Uživava na konicah prstov, globina pod nama raste. Če bi padla iz stene, se zdi, da bi čmoknila naravnost v temno zeleno modrino. Vriskam z nič decibeli, pač posledica introvertiranosti in odpora do hrupa. Na robu stene se zgodita dva objema. Eden je s toplim, slepečim soncem, ki naju obsije, drugi je bolj konkreten in še prijetnejši. Čudovit je razgled na divjo obalo, na neprekinjen, v morje padajoči niz sten, desetine kilometrov daleč proti Marseillu. Vem: ko se bom za silo naplezal, me bo bolj pritegnilo tudi morje, ki ima veliko svojih čarov, le jaz sem malo manj dovzeten zanje. Hribov'c pač. Sestopava po grebenu med dvema fjordoma, z bučečimi vodami dvesto metrov nižje. Čudovit pogled v globino, v vzvalovano, razpenjeno modrino. Že me mika veslanje tam doli. Spustiva se po vrvi in najdeva luštno vijugasto potko, ki naju pripelje na plažo En Vau. Sledi kosilce iz nahrbtnika pod grmovjem na robu množice turistov. Drug, nama precej tuj svet. Voda, ki je prehladna za kopanje, navdušenje in odločitev, da bova jutri kajakaša, prispevajo k še eni plezariji. Tokrat greva na drugo stran fjorda v smer Supersirene. Še bolj čudovito plezanje v objemu poznopopoldanskega sonca, en sam užitek, za začimbo nekaj napora in napetosti v navpični gladki plošči, spet skoraj nemo vriskanje in kar prehitro zagrabim rob stene in se soočim s koncem plezanja. Ko Mateja pripleza za mano, je tudi ona navdušena, a kot po navadi nisem čisto prepričan, ali zato, ker je podobno kot jaz uživala v plezanju, ali zato, ker je konec matranja. Najbrž vsakega nekaj. Obljuba dela dolg, zato je naslednji dan namenjen raziskovanju obale iz čolna. Pred tem mi v veliko zadovoljstvo uspe v "program" vriniti še en plezalni vzpon, spet nad čudovitim fjordom En Vau, ker je pač najbližje. A že v prvem raztežaju se zaplete. Stena, ki jo hočeš preplezati, je vedno tudi odličen, zanesljiv indikator razpoloženja. Mateji danes ne gre, v raztežaju pete stopnje pleza s skrajnim naporom, zato hoče dol. Za nama plezata dva mlada in naspi- dirana Francoza, ki naju hočeta prehite- ti. Ostanki mojega alpinističnega ega in silna željica do konca preplezati čudovi- to smer, zadnjo na najinem potovanju, se združijo v silovito energijo. Izrazi se v odločnem, prijaznem (vsaj jaz tako mislim) stališču, da umika v tako lepi smeri pa res ne more biti, še manj pa, da naju bosta prehitela Francoza. Potem se poženem s stojišča navzgor, svoj nivo plezanja dvignem vsaj za eno stopnjo in zdrvim čez naslednji raztežaj. V žaru dogajanja in prehodnem popolnem samozaupanju se komaj spomnim vpe- njati vrv v kline. Vem, da ne bom padel. To spodbudi tudi Matejo, ki mi vse bolj suvereno sledi, čeprav se težavnost ple- zanja hitro stopnjuje. Francoza ostaneta daleč zadaj, midva pa preko zadnjega čudovitega raztežaja, previsne sedmice, izplezava v slepeče sonce na vrhu stene. Splačalo se je, godem od zadovoljstva, smer je tako lepa, da bi jo takoj šel še enkrat …, ampak preostanek dneva bo v znamenju žene in morja. Končno morje Pešačiva dobrih deset kilometrov nazaj v kamp, tam pustiva plezalno opremo in se vrneva pet kilometrov daleč v naj- bližji fjord, kjer najameva kajak dvosed. Nova avantura se začne. Obala je divja in zelo razčlenjena, morje globoko in razburkano. Uživava vseh trideset zanimivih kilometrov po vzvalovani modrini, včasih tik pod previsnimi stenami, včasih v globoko zarezanih fjordih, drugič spet dovolj daleč, da se lahko razgledava po slikovitih ostenjih. Nekaj desetletij bi porabil, da bi prelezel in raziskal vse, kar se ponuja očem. Za popestritev veslanja poskrbijo turistične ladje, ki v najino plastično lupinico prožijo velike valove, vendar jo odnese- va brez prevračanja. Z nekaj telovadbe se nama na enem mestu uspe celo izkrcati med balvani, ki jih hrupno obli- vajo razpenjene vode. Seveda odveslava tudi v fjord En Vau in si ga ogledava še z druge perspektive. Plezalni prsti spet zasrbijo, a za tokrat je konec. Pod večer zadovoljna in utrujena priveslava v Cassis. Poslavljanje se začenja. Dobro sodeluje tudi vreme, ki se hitro kvari, tako da nama bo lažje oditi. m Verdon, najmogočnejši evropski kanjon Foto: Iztok Tomazin