Po prvih treh Jietih tiskovnega zakona. 53 Po prvih treh letih tiskovnega zakona. Dr. Metod Dolenc. 1. Uvod. Zmeda, ki je zavladala v naši državi izza njenega postanka glede tiskovnih stvari, se tudi po ustavi ni ublažila, dasi so bile njene smernice v tem pogledu jasne. Praksa je ostala do m^ajlega stara, šarena in nezadovoljiva. Na tihem, brez sodelovanja stalnega zakonodavnega sveta v ministrstvu pravde, so že prvo leto po ustavi pripravljali načrt za edinstveni tiskovni zakonik. Po ovinkih je prišla prizadeta javnost do besedila načrta. Stanovska organizacija novinarjev ga je odklanjala, dr. Ivo Politeo (Mjesečnik, 1925, str. 112 nasl.) je podal v zmerni obliki zelo pametne nasvete, hrvatsko pravniško društvo je priobčilo o osnutku temeljito spomenico (Mjesečnik, št. 25, str. 209 do 214), s katero je nedvomno soglašala ogromna večina prečanskih pravnikov in novinarjev. In vendar je postal osnutek — z malimi nebistve- 54 Po prvih treh letih tiskovnega zakona: nimi spremembami — dne 6. avgusta 1925 zakon, ne da bi dobili avtentične motive o njem. O vzrokih te naglice se neposredno potem ni mnogo govorilo in pisalo: fait accompli! Šele v mjnovejšemi času se je oglasil pisatelj Boža Pavlovič: La legislation sur la liberte de lu presse en Yougoslavie, (Pariš, 1928) in trdil, da so bili državni interesi z zakonom o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 2. avgusta 1921 (Uradni list štev. 249/21 = Službene Novine štev. 170 A) že dovolj zaščiteni, da so torej vladne stranke — med njimi tudi hrvaška seljaška stranka — forsira;le tiskovni zakon zgolj za to, da zapro usta opozicionalnemu tisku, ki da se je vedel, kakor da bi »le pays etait gouverne par me bande de voaleurs« (1. c, str. 138). Po našem mnenju je bila glavna tendenca zakonodajcev, da se z novim tiskovnim zakonom odpravi vsakojaka borba zoper državno edinstvo. To sta poudarjala oba skoraj istočasno izišla komentarja k tiskovnemu zakonu, dr. Miroslava Muhe in dr. L a -vos lava Honigsberga. Potrebnost novega tiskovnega zakona se tudi sicer ni nikjer zanikavala, ali če pravi slovenski pregovor, da naglica nikjer ni prida, moramo izjaviti, da se je tudi glede tiskovnega zakonika popolnoma obnesel. T o je pokazala že doba prvih treh let njegovega postanka. V nastopnem naj podamo najprej sintezo dosedanjih kritik tega zakonika v književnosti, nato prinesemo kolikor moči popolno sliko njegove praktične uporabnosti po že tiskanih judikafh kasacijskih dvorov, nazadnje pa napravimo bilanco za triletje in pa zaključke za bod'očo usodo tega zakona. II. Književnost. Najtemejjitejše delo o tiskovnem zakonu raz s, t a 1 i š č e teorije (kriminalne filozofije in kriminalne politike) je podal dr. Stanko Firank (Zagreb) v monografiji »Osnovi prava o š t a m p i« (Zagreb, 1927). Z ostrokritičniffl razglabljanjem je prišel do zaključka, da je pravna konstrukcija tiskovnopravne odgovornosti po tiskovnem pravu zgrešena, kajti deloma kazen po tiskovnem pravu ne zadene krivca, deloma ji je zaiačafj kazenskopravne repres'je odvzet. Normativno ustvarjeni pojem storilca — stoji v nasprotju z logiko. Tudi tiskovni popravki nimajo namena, da Po prvih treh htih tiskovnega zakona. 55 služijo Čisti resnici, ko zakon dopušča, da se s popravkom iznese groba neresnica, samo da so izvestni formalni pogoji izpolnjeni. Glede tiskovnega postopanja prikazuje Frank tehnične pogreške zadevnih predpisov, misli pa, da sme de lege ferenda zagovarjati objektivno postopanje, pri katerem naj bi oseba obdolženca bila samo fiktiven predstavite!] tiskovnopravne odgovornosti, sodbe pa naj bi ustvarjala tiskovna porota. V svojem članku »Nova k n j ig a o našem tiskovnem pravu« (SI. Pr. 1928, str. 71—75) smo označili, da gredo glavne teze Frank o ve knjige skoraj predaleč, ali odobravali smo njegov nasvet, da naj se tiskovni zakon ob potrebni reviziji postavi na druge, pravilnejše temelje. Naj še dodamo, da je objavil Dušan Subotič v »Policiji« (Beograd, 1922, str. 14) prikaz prvega osnutka tiskovnega zakona iz 1. 1922 v ekscerptu in da v njem pravi, da spada med temeljne smernice novega tiskovnega zakona, da se »uvede posebna kazenskopravna odgovornost za tiste, ki so pravi storilci tiskovnih zločinov«. Kako daleč od te smernice je dejansko zašel naš sedanji tiskovni zakon! — Kot druga po važnosti pa mora veljati publikacija Bože Pavloviča, že gori omenjena pravna in politična študija. Iz nje čujemo mnenje pisatelja republikanske orientacije. Glavna gravaminu so mu določbe tisikovnega zakonika, ki so nasprotne ustavi. Preventivne odredbe tiče v možnosti konfiskacije in ustavitve novin; cenzura da eksistira v policijskem nadzoru novin (mišljeni sta Srbija in Črna gora, kjer ni še državnih pravdništev); kavcijo vidi v predpisu, da jamči v redakcijskih prostorih nameščeni mobilijar kot privilegirana zastava za denarne kazni, sodne takse in kazenske stroške. Inače prinaša Pavlovič za vsak člen tiskovnega zakona podrobno razlago, ki se mu je posrečila glede materialno-pravnih določb, glede kazenskopravdnega postopanja pa ni izčrpna, ker pisatelj pač ni poznal prakse po splošnih k. pr. redih vseh raznopravnih delov drižave. Tudi že omenjena samostojna komentarja Miroslava Muhe in Lavoslava Honigsberga sta imela najboljše namene, da pomagata praksi (»Zakon o štampi« je naslov obema, izišli sta skoro hkrati v Zagrebu 1926. 1.). Honigs- 56 Po prvih treh Jetih tiskovnega zakona. b e r g je zazrl v predjpisu, da je treba pred začetkom razširjanja novin ali drugih periodičnih tiskovin drž. pravdništvu odn. policijskemu oblastvu predložiti po pet izvodov, protiustavno preventivno odredbo. Dočim pušča Muha ta predpis brez komentarja, pravi Honigsberg, da morajo tiskovna nadzoravalna oblastva vse druge tiskovine pač sama si nabavljati, da morejo svoje dolžnosti tudi glede teh izpolnjevati. V svoji brošuri »Glavne poteze našega tiskovnega prav a« (ponatis iz SI. Pr. 1926. L), ki zasleduje v prvi virsti didaktične svrhe, smo izvajali, da gre tu za nedostatno besedilo in da v praksi založništva še nadalje brez zahteve po odškodnini pošiljajo po 5 izvodov državnim pravdništvom. Resnica je, da tekst tiskovnega zakona ne govori za našo trditev, da pa ideologija tiskovnega zakona, ki se tudi sicer precej nagiba na policijsko stran, ne dopušča misli, da bi se nadzorovalna oblast bavila le z novinami in drugimi periodičnimi spisi takoj, z drugimi neperiodičnimi pa le, če po naključju zanje zvedo. Saj tudi ustava, ko ureja zabrano, niti v čl. 13, niti v čl. 138 ne dela nikakršne razlike med postopanjem pri periodičnih in neperiodičnih tiskovinah. Honigsberg je proglasil tudi možnost, da se izhajanje novine kot tako lahko ustavi, za protiustavnost, češ ustava ima v mislih samo zabranitev izdaje posamezne številke novine. Muha in Honigsberg sta ugotovila, da je zakonodajec nekatere občne predpise materialnega kaz. zak. s tisk. zakonom predrugačii, tako n. pr. glede vprašanja dolozne ali kulpozne krivde odgovornega urednika. Glede drugih temeljnih vprašanj formalnega prava, n. pr. glede poizvedbe materialne resnice, pa se ne zlagata popolnoma. Pač sta oba komentatorja prisiljena ponovno potožiti, da so določbe tiskovnega zakona nejasne. Prav posebno velja to za predpise o postopanju v tiskovnih stvareh. Muha je ugotovil, da na Hrvatskem posluje pri tiskovnih glavnih razpravah legalno tudi sodnik poedinec, pisec teh vrstic pa je prišel v gori označeni brošuri do zaključka, da more soditi le senat trojice sodnikov. Omeniti je tudi še, da je Honigsberg v svojem komentarju podvomil, da bi mogla sodišča ob znani nedostatni zasedbi točno se držati preklu-zivnih rokov, kamoli drugih, dasi grozi zakonodajec vnaprej Po prvih treh le^ih tiskovnega zakona. 57 sodnikom z disciplinarnimi kaznimi za primer prekoračenja rokov. Razen teh petero samostojno izišlih del naj omenimo še druge razprave v pravniških strokovnih revijah, ki se bavijo s tiskovnim pravom. Najbolj živahni so v tem pogledu Hrvatje. Komentator Honigsberg je v razpravi »Novi zakon o štampi naročito sa gledišta prakse« (Mjesečnik, 1926, str. 16 nasl.) poudarjal, da se načelo odgovornosti po -krivdnih oblikah nasndvanja, deležnosti in vgodovanja udejstvuje samo pri komunistični in anarhistični propagandi in pri žalitvah kraija in članov kraljevske hiše, dočim se vsepovsod drugje uveljavlja samo tiskovnopravna odgovornost par cascades, ki se ne plaši kaznovati za tuj zločin. Kaznovanje pri konkurenci da ni smotreno urejeno; sprejetje dokazov utesnjeno na škodo resnice, vprašanje, kaj je od kazenskih materialnopravnih in formalnopraivnih zakonov ostalo v veljavi, kaj ukinjeno, je prepuščeno judikaturi šesterih vrhovnih sodišč, torej a jtriori ni niti edinstveno, niti točno rešeno. — Tudi komentator Muha se je zglasil dodatno k svojemu komentarju (Mjes., 1927, str. 353 nasl.; ibid. 1928, str. 266 nasl.) ponovno z manjšimi članki, ki pa se tičejo zelo važnih vprašanj. V članku »Pojam činjenice po čl. 26 zak. o št.« je sikušal za prakso popravkarstva dokazati, da je imeti edino le prilike (stanja) in dogodke vnanjega sveta za dejstva, ki se smejo s »popravki« popravljati. V naslednjem članku »1 z zakona o štampi« je ustanovil okvir poskusa tiskovnega delikta časovno: poskus da traja od natisnenja pa do pričetka razširjevanja tiskovine, in kritiziral divergentno obravnavanje poskusa v tiskovnem zakonu. Poskus se po srb.-črnogor. kaz. pravu kaznuje pri pregreških le tam, kjer je to v zakonu izrecno nomirano, torej v tiskovnem zakonu edino le pri čl. 51 (koruptivni pritisk zastran objave ali neobjave poročila), po bivšem avstrijskem, v Sloveniji, Dalmaciji, Hrvatski, Slavoniji, Bosni in Hercegovini veljavnem kaz. zak. pa pri vsakem zločinu, torej pri vseh pregreških tiskovnega zakona. Dalje zahteva Muha, da naj tiskcivno sodišče o priliki, ko odkaže tiskovno tožbo pred sodišče, t. j. izreče, da naj se osumljenec obtoži, upošteva tudi vprašanje krivde ter ob nedostajanju 58 Po prvih treh leitih tiskovnega zakona. krivde postopanje takoj ustavi. Ker govori zakon o zaščiti države in reda v državi z dne 2. avgusta 1921 ponovno tudi o načinu storitve zločinov tega zakona s tiskom in je ix) sviojih kaznih mnogo strožji od tiskovnega zakona, razpravlja Muha tudi o tem, ali ni tiskovni zakon prvonavedeni zakon derogiral. To vprašanje zanika; prvonavedeni zakon da je bil izdan kot lex singularis izrecno le za dobo potrebe po poostrenih odredbah, ki jo pa more opredeljevati le zakonodajec sam. Možnost konfiskacije novin po zakonu z dne 2. avgusta 1921 da je torej podana. Radi popolnosti naj navedemo še, da je dr. J o s i p V e s e 1 (Mjes. 1928, str. 403, 406) prinesel razlago pokojnega J o v a n a Avakumoviča o čl. 55 (nedovoljno označenje osebe, na katero leti kleveta), ki pa nas ne zadovoljuje, ker se ne dotakne kriminalnopolitične važne ratio legis. Dalje naj omenimo obširno razpravo dr. Mihajla Konstanti novica »Pravo odgovora i sloboda štampe« (Policija, 1. 1926, str. 777 nasl., in 1. 1927, str. 126 nasl.), v kateri proslavlja naš tiskovni zakon kot manj strožji od francoskega in opaža, da naj bi vprašajije, ali je popravek uljudno pisan, ne presojal urednik, ne navaja pa, kdo naj bi sicer to presojal. Na kraju naj bo dovoljeno omeniti, da je pisec teh vrstic posvetil troje raizprav materiji o žalitvi časti ter se pri tem seveda bavil tudi s tiskanimi žalitvami. V razpravi »Zakonita zaštita umrlih lica« (Mjesečnik 1927, str. 494 nasl.) je pokazal tudi na divergentnost dotičnih določb po tiskovnem zakonu in po projektu za edinstveni kazenski zakonik; v razpravi »O i n d i s k r e c i on i m deliktima« (Arh. za pr. i društv. nauke, 1927, str. ,341) je dokazoval teoretično nepravilno zasnovo te vrste deliktov v tiskovnem zakoniku, v nazpravi »Zločini p roti v časti kolektivnih lica« (Policija, 1928, str. 1 nasl.) pa je osobito izpt'dt)ijal pogrešno ustanovitev »pravnih lic« za pasivno .sposobne predmete žalitve, ter tolmačil čl. 55 tako, da morajo biti v njemi mišljeni žaljenci persome certae, ali pa žalitve ni. Pbvsodi je stavil predloge za bodočo revjzijo tiskovnega zakona. Končno je priporočal v razpravi »Pregled n o -v i j i h mera p r o t i v o d u g o v 1 a č e n j u kriv. po- Po prvih treh letih tiskovnega zakona. 59 stupka pravnim lekovima« (Arhiv, 1928, str. 161 nasl.) tudi za žalitvene tiskovne pravde, da naj gredo še pred začetkom sodnega postopanja na občinski posredovalni urad. III. Odločbe vrhovnih instanc. Prikaz književnosti glede novega tiskovnega zakona in bil obilen po obsegu. Kako malo razprav je poteklo iz peresa strokovnjakov izpod Save in Donave! Ali tudi toboljček odločb vrhovnih stopenj v kazenskopravnem področju, dasi jih je prav za prav šestero, ne bo prenatrpan. Saj niti Arhiv (Beograd) niti Policija (Beograd) ne prinašata popolnih odločb, tako da smo glede tiskovnih odločb kazen, sodišča v Beogradu nalvezani le na Kovačevičevo »Sudsko prakso«. M i 1 a n o v i č - S t r a s-serjeva zbirka odločb, koHkor moremo presoditi po publikacijah (kolikor jih je), doslej ni prinesla sploh še nobene tiskovne odločbe. Navezani smo torej na strokovna glasila Slovenski Pravnik, Mjesečnik in na Honigsbergove publikacije v njegovem komentarju, pa na Kovačevičevo Sudsko prakso. (Branič - Beograd, ki prriaša sicer lepo število odločb, o tiskovnih stvareh doslej še ni nobene objavil). Ne bomo razlagali, da o enotnosti judikature in o njeni splošni veljavnosti, pa naj se ta še tako teoretično pojmuje, ne more biti govora, ko imamo še raznopravne državne pokrajine z različnimi vrhovnimi instancami. Pri divergencah odločb je torej možnost podana, da so na vse zadnje tudi nasprotujoče si odločbe pravilne. Nastopna priobčitev se naslanja na sistem tiskovnega zakona. V teoretično razglabljanje o pravilnosti odločbe se v tesnem okviru tega članka ne moremo spuščati, le tam, kjer se nam' zdi pogrešnost očividna, hočemo to na kratko poudariti. 1. Pri presoji itiskovndh deliktov izza časa, preden je stopil edinstveni tiskovni zakon v veljavo, naj se postopa po milejših določbah; oidgovarni urednik se more qprosititi kalzenskopravne od-govornositi s tem^ da imeniuje pisca, tudi pri pravdah po prejšnijem itisko.vnem zakoniku (Mjes. 1927, str. 456; Zagreb, st. sedm. B, odi. z dne 9. marca 1927). 2. Tudi umetniške razgilednice s slikaimi so tiskovine. (81. Prav. 1927, str. 205; Zagreb, sit. sedm. B., odi. z dne 24. sept. 1926). 3. Letakov ni 'treba predložiti tiskovni na'dlzorovaini obla.siti pred izdajo v 5 izivodih (Mjes. 1927, s".tr. 527; Zagreb, 'ban. st., odi. z dne 27. nov. 1927). 60 Po prvih treh letih tiskovnega zakona. 4. .'Pri popravkili se ne šteje v obseg mst fMjpiravkovega be-sedlila (ki ne sme biti dvakrat večje od popTalvljenega mes'ta) niti naslov niti ipodpds. Odločilno je število vrst, ne pa besed (iVIjes. 1926, st. 415, Zaigreb, sit. sedm. A, odi. z dne U. jimija 1916). 5. Popravek se pošlje uredništvu na povratini irecepis. Ka^tera oseba v uredništvu sprejme popravek, je nerelevantno. Ce se popravek ne priobči v 1. ali 2. prihodnji šttevilki v 2 dveh dneh, je ¦urednik kaizniv (Mjes. 1926, st. 545, Zagreib, st. sedm. A, odi. z dne 2. sept. 1926). 6. Zadostuje, da se liska popravek v istem oddelku novine, isto jneSto se ne zahteva (Honigsberg, str. 63, Zagreb, st. sedm. A, odi. z dne II. februairja 1926). 7. a) Ničkiostni raz-loig po § 28, t. 5 k. pr. r. je podan le, ko sodba (tisk. senata) dobesedno navaja kOt vsebino nekaj, česar v listini (ipopravljenam spisu v tiskovini) ni. Tudi izraz »ob tem imislim na prizaidetega uradnika« pomemja, činjenico, sposobno za pobijanje natisnjene činjenice (Slov. Prav. 1927, str. 226; Zagreb, st. sedm. B, od'1. z dne 29. decembra 1926). b) Če naitisne časnik obsodbo sodišča, s katero je bil odgovorni urednik obsojen radi odklonitve popravka, navedenega s ipolnim besedilom, ni dovoljen popravek dejstev, ki se niavajajo v tej obsodbi; odklonitev takega popravka torej ni kazniva (Mjes. 1927, str. 457, Zagreb, st. sedm. B, odi. z dne 9. februarja 1927). Druga odločba (b) je po svoji kriminalno pravno politični tendenci pravilna, ali v besedilu tiskovnega zakona nima opore. Tu se vidi, kam se pride, če tiskovni zakon veleva, da se vsak formalno pravilno sestavljen popravek sprejme, pa najsi bije resnici očividno v obraz. 8. Ko je sodišče tiskovno stvar odkalzalo pred sod', t. j. dop-li-stilo obtožbo, se kazensko postopanje brez vldžitve pismene obtožnice po zasebnem tožitelju ne more nadaljevaiti (Kovačevič, SI. pr., 1. 1926, str. 185 in 1. 1928, str. 126., Beograd k. sud., odi. z dne 1. aprila 1927). Ta odločba se da razumevati samo raz stališče srbijanskega prava, kjer nastopa državni obtožitelj tudi pri zasebnih obtožbah na strani zasebnega obtožitelja. 9. Javni obtbžitelj sme vložiti obtožbo radi žalitve predsednika narodne skupšičine ali starešine oblastva samo s privoljenjem do-tičinega oblastva ali predstavitellja javnopravne koriporacije (Honigsberg, str. 129., Zagreb, st. sedm. A., od!, z dne 5. maja 1926.). 10. a) iDofcalzi za zagovor toženca morajo biti v osmih dneh predlagani; pozneje preddagani se ne smejo upoštevaiti (Honigsberg, str. 115, Zagreb, st. sedm. A, odi. z dne 15. aprila 1926). b) Predpis čl 73, odst. 7 itisk. zak. se tiče izgolj postopanja v ipreiskaivi in se ne sme uporabljaiti raztezno tuidii 'za postopanje na glavni razpravi. (Mjes. 1926, str. 133, Zagreb, st. sedm. A, odi. z Po prvih treh letih tisko-viiega zakona. 61 dne 1. februarja 1926). Prva odločba (a) ustreza besedilu zakona, ki pripušča samo izjeme; druga odločba je postulat zdrave pameti. 11. a) K zagovoru (odgovornega) urednika spada, da izda ipisca, in sicer v rolcu osmih dmi, določenem' za vložiteiv odgovora na tožbo, če se hoče urednik oprostiti kazenskopravne odgovornosti. (SI. Pr. 1926, str. 199, Zagreb, st. sedm. B., odi. z dne 24. novembra 1926). b) V tem 'pogledu predlagane, za rešitev vprašanja odločilne dokaze mora sodišiče, še preden preodkaže stvar pred sod, sprejeti in izvesti, dasi sicer nimai dolžnosti inici-jative za pribavljanje dokaizov. (Mjes. 1928, str. 143 in 507, Sarajevo, vrrh. s., odi. z dne 3. junija 1927). 12. Dokaze je treiba naivesti v roku osmih dni, določenem za zagovor, izvedba dokaizov ni vezana na 8 dnevni rok. (Mjes. 1926, str. 270, Zagreb, st. sedm. B, odi. z dtie 20. apirila 1926). 13. a) Rok 3 dmi, v katerem naj tožitelj vloži obtožbo, pričenja s tistiim dnem, s katerim postane sklep tiskovnega sodišiča, ki preodkazuje stvar ipred sod, pravnomočen. To veJjia tudi za javnega obtožitdja. (SI. Pr. 1926, str. 177, Zagreb, st. sedm. B., odi. z dne 13. januarja 1926; Mjes. 1927, str. 179, Zaigreb, st. sedim. B., odi. z dne 24. novembra 1926). b) Določba o iroku 3 dni za vložitev obtožnice velja samo za zasebne tožitelje. (Mjes. 1928, str. 315, Sarajevo, vrh. s., odi. z dne 16. januarja 1928). Lege non distin-guente v čl. 85 trdi prva (a) odločba prav, zlasti, ker se cit. člen nanaša na institut, ki ga prečanski, na bivši avstrijski k. pr. r. naslonjeni postopek ni poznal do tisk. zak. 14. Ne v treh dneh od pravnomočnosti preodkaznega sklepa, ampak od dne vročitve mora držalvni pravdnik obtožnico vložiti. (Mjes. 1928, sitr. 450, Novi Sad, apel. s., odi. K 1532 de 1928). Posledice tega mnenja bi vedle do absurdnosti, da bi obtožba bila vložena kot »filius ante patrem«; zato ne drži. 15. Obtožnicai se mora vročiti tisti osebi, ki je bila za časa, ko je inkriminirani spis v tisku izšel, podpisana za odgovornega urednika; vro'čba se sme izvršiti kjerkoli, tudi izven uredniških prostorov. (SI. Pr. 1926, st. sedm. B., odi. z dne 21. januarja 1926). 16. Narok, določen za glavno iraizpravo, se ne imore z nikakšnimi pravnim sredstvom izipodbijati. Določbe o delifetični konkurenci po občnem kaz. zak. se samo tedaj ne smejo uporabljati, ko koniku-rirajo delikti po občnem kalz. zak. z delikti po tisk. zak. (Mjes. 1926, sitr. 413, Zagreb, st. sedm., odi. z dne 29. aprila 1926). 17. Roki, ki jih odreja tiskovni zakon za določitev glavne razprave v petih, oziroma desetih dneh po vložitvi obtožnice, niso roki, kaiterih se je itreba držatti pod ničnostjo postopanja. (SI. Pr. 1936, str. 180, Zagreb, st. sedm. B., odi. z dne 21. januarja 1926). 18. Zastopstvo za obtožbo radi deliktov, ki se preganjajo po tiskovnem zakonu uradoma, gre državnemu pravdništvu (glede 62 Po prvih treh letih tiskovnega zakona. I Bosne in Hercegovine: Mjes. 1928, str. 92, Sarajevo, vrh. s., odi. z 'dne 3. noveimibra 1927; glede Sloveniije in iDatoacije: SI. Pr. 1926, str. 180, Zagreih, st. sedm. B., z dne 21. januarja 1926). 19. Če je ibil žaljen veliki župan aili okrajni glavar s tiskovino radi službenega deloa^anua, se imora vršiiti pregon uradoima; da je razžailjenli odpustil ralzžaljeraje, ne Lzpreminja na iteon ničesair. (Mjes. 1927, str. 455, Zagreb, st. sedm. (B., odi. z dne 23. marca 1927). 20. Izdaijiaitelj časnika je upravičen za tisikovno tožbo radi tiskanih žaljivih napadov zoper časnik, ki ga izdaja. (SI. Pr. 1927, str. 214, Zagreb, st. sedm. B., odi. z dne 17. novembra 1926). Odločba personiUcira čast novin, kar se ne sklada z določbami o predmetu žalitve; samo quaestio facti more biti, ali sega žalitev časnika preko stvari na osebo izdajatelja. 21. Toženec, ki natisne zoper sebe vloženo obtožnico, preden je (bila prečitana na glavni razpravi, je kazniv poi i51. 66 tisk. zak. Zgol'j ugotovitev dSejsitvia, da je bila obtožnica vio'žena, ne spada .pod ito normo. (Si. Pr. 1927, str. 223; Zagreb, st. sedm. B., odi z dne 2i3. februarja 1927). 22. Niso pohujšlljive in nemoralne slike, ki prinašajo ženske grudi in telo. (Kovačeivič, 1928. str. 124; Beograd, kas. sud., odi. z dne ? aprila 1927). 23. Tiskane okrožnice, ki so razposlane v ziaprtih ovojih, so tiskovine v smislu čl. 1 tisk. zak. Za krivo «bdolžite(v ni treba žahlnega namena. Samo popolni dokaz resnice izključuje krivdo. (SI. :Pr. 1938, str. 262, Zagreb, sit. sedm. B., odi. z dne 23. junija 1928). Odločba v prvem stavku ni preipričevalna. In dubio mitius! 24. Obtožencu, ki poziva v letaku slovenske »izvoljene poslance«, da naj zahtevajo samoodločbo do odcepitve in, samostojno državo samo radi itega, ker je 'njegov letak izšel ob čaisu politične napetosti, še ni moči pripisovati namen ali zavest, da je hotel vzibuja^ti mržnjo zoper državo kot celoto ali širiiti plemenski razdoir. (ISI. Pr. 1928, str. 272, Zagreb, st sedm. B., ocM. z dne 30. novembra 1927). Odločba je pravilna, a ne bila bi niti nepravilna v nasprotnem primeru, če bi krivdo potrdila, ker je čl. 47 tisk. zak. pravcati kavčuk. Seveda ustreza pri taki nejasnosti kazenskopravni miselnosti edinole načelo nn dubio pro reo«. 25. a) .lavno trgovinsko d^ruštvo je v smislu čl. 52 tisk. zak. predmet žalitve kot ipravna oseba^ (Mjes. 1928, str. 450, Zagreb, st. sedm. B., od!l. z idne 16. aprila 1928). b) Ako je podpisan inkriminiram članek v tiskovini z »ra^natel'jstvO'«, so vsi člani ravma-teljstval kot feične osebe odgovorni, ker se sme dokaz, kdo je pisec, nia katerikoli način izvesti. Tiskovni zakon osnovnega načela fcaiz. zakonika, da vsakdo odgovarja za svojo krivdo, ni odpravil, kajti pisec oidigovarja v prvi vrsti, urednik šele subsidiarno. (Mjes. Po prvih treh letih tiskovnega zakona. 6S 1928, Str. 44; Zagreb, st. sedm. A., odi. z dne 27. julija 1927). Iz prve (a) odločbe se jasno vidi, da izraz čl. 52 »pravna oseba« ne ustreza pojmu pravne osebe po trgovinskem pravu. V drugem (b) primeru pa se odgovornost za žalitve, storjene po kolektivni osebnosti, da na prave pisce prenesti samo z izdajo piscev; če jih urednik ne more ali noče izdati, je on sam primarno odgovoren! 26. Kjer je več tožiteljev, ki so bili z istim tiskovnim spisom žaljeni, ne da bi bile oseibe kot takšne natanko določene, mora o vseh tožbah izifti ena sama sodba. (Honigsiberg, str. 99; Zagreb, st. sedm. A., odi. z dne 29. aiprila 1926). Težko bo vzdržati to mnenje ob tako dolgi dobi subjektivnega zastaranja, kot je v tisk. zakonu določena. Ali naj se čaka s sodbo, da zastaralna doba mine, ali naj se ostali žaljenci pozovejo k tožbi? 27. a) Ko .je bil obrekoivan ves stan ©rebivalstva, je po 2. odst. čl. 55 upravičen vsak njegov predstavnik, da vloži tisUcovno tožbo. Z njo pa ni konsumirana pravica ostalih žaljenih do zasebne olbtiolžbe. — Z izrazom »Pfalffen« so bili izasebni obtožitelji po čl. 56. zadoiStno označeni za pripadlnike rimo-katoliške veroizpovedi. — Tudi članom beraških redov je prisoditi gloibo po čl. 62. tisk. zak., ako jo za|hteva'jo. (Slov. Prav. 1928, str. 275; Zagreb, st. sedm. B., odi. z dne 15. decembrai 1927). b) Vrsta fizičnih oseb v čl. 5.5. ;nore biti le skupina oseb, ki je v javnosti splošno pdznana in se vsakemu njenih članov v javnosti takoj pozna, da spalda v dotično vrsto. (»Slovenec« z dne 20. ijanuarja 1929, Zaigreb, st. sedm. B, odi. z dne 28. novembra 1928). Druga (b) odločba zastopa mnenje, ki smo ga obrazložili v »Policiji« 1. 1928, str. 108; ono bo v praksi onemogočilo obtožbe iz objestnosti. 28. Med osebne razmere, ki se pod kaznijo ne smejo spraviti po itisku v javnost, ako se s tem naruši čigairicoli mir in zadovolj-nost, ne spada v javnem interesu storjena objava, da je bil kandidat radi taitvine že dvakrait kaznovan. (Mjes. 1927, str. 177; st sedm. B., odi. z dne 2(8. januarja 1926). 29. Tiskovni zakon materiadnopraivne določbe o nekaznivosti žailjivoa', ako žaljenec ne vloži tožbe v roku 6 tednov, ni odpravil (Mjes. 1926, str. 133, Zagreb, st. sedim. A., odi. z dne 1. februarja 1926). Odločba je očitno zmotna, ker govori čl. 89 tisk. zak. naravnost o pravici vložiti tožbo, ki pritiče tožitelju pri oHcialnih in privatnih tožbah enako. 30. Pogojna obsodba (po hrvatskem zakonu z dne 26. avgusta 1926) je tudi v tisk. postopanju dopustna. (Honigsberg, str. 139, st. sedm. A., odi. z dne 26. marca 1926). 31. Kazen zapora, ki je po tiskovnem pravu izrečena, se sme pod pogoji § 2161 kaz. zak. spremeniti v denairno kaizen. (Honigsberg, str. 139, Zagreb, st. sedm. A., odi. z dne 4. februarja 1926). 64 Po prvih treh letih tiskoivnega zakona. 32. Vzklic zoipeT (tiskoviie sodbe je dovoljen Je ipod pogoji, navedenimi v k. pr. redu. (Honigsberg, str. 145, Zagreb, st. sedm. A., odi. z dne 4. marca 1926). 33. a) Ničnostna pritoižba zoiper tiskovno sodbo se mora v roku 3 dni prijiaviti in eventualno izivesti. (Honigsberg, str. 144 in Mjes. 1926, str. 91, Zagreb, st. sedm. A., odi. iz dne 25. novembra 1925). b) Ako je bil zatotevan ob pravočasni prijavi ničnoistne pritožbe prepis sodbe, je dopustna izvedba ničnostne pritožbe v roku 8 dni po vroičiitvi prepisa. (iMjes. 1928, str. 450, Zagreb, st. sedm. B., odi. z dne 16. maija 1928). Drugonavedena odločba je tako po besedilu čl. 90, kakor po duhu tiskovnega zakona po čl. 95 za območje k. pr. r. edino pravilna. Za primere, kjer se je izrekla obsodba v smislu odločbe a), bi bilo treba v korist tožencev uveljaviti institut ničnostne pritožbe v varstvo zakona. 34. Predpis § 368, t. 5 h,rv. k. pr. r., po katerem je dovoMen ugovor zoper zaočne sodbe, ni bil razveljavljen s tisk. zakonom. (Honigsberg, str. 13i2, Zagreb, st. sedm. A., odi. z dne 12. maja 1926). 35. Tiskovni zakonik ni derogiral veljavnosti zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 2. avgusta 1921. Ur. list. štev. 249. (Kovačevič, 1927, str. 173, Beolgrad, kas. s., odi. z dne 12. januarja 1926). (Zoj^er pravilnost te sodbe imamo pomisleke, ki bi pa zahtevali za obrazložitev preveč prostora.) To je vse, kar se je dalo nabrati odločb iz tiskovnega prava izza treh let in nekaj mesecev. Podčrtati je treba, kako malo odločb je iz območja srbijanskega kazenskopravnega postopka. To kaže jasno, koliko manj spornih vprašanj je tam nastalo, saj je tiskovni zakoe v glavnem prikrojen po srbijanskem kazenskopravnem postopniku. IV. Zaključna skupna presoja. Iz književnosti in iz odločb smo razvideli vse polno očitkov glede hib tiskovnega zakona, ki jim nikakor ne gre odrekati, da so opravičeni. V zasnovi je pogrešen, v tehnični izvedbi za prečanske pokrajine do skrajnosti nejasen, skoraj nemogoč. Verjamemo, da je bilo obnamdovanje tiskovnega zakona nujno, ker se je hotelo ovreti grdo tiskovno borbo zoper državno edlnstvo; vidimo pa, da so bili priobčeni v novinah tkzv. »amputaški članki«, ne da bi jjm tiskovni zakon zapiral pot. Vemo, da je tiskovni zakon hotel pospešiti tiskovne pravde, vidimo pa, da se da v resnici že predpostopanje zavlačevati, a tiste določbe o; odreditvi naroka za glavno razpravo v petih, oziroma desetih dneh so ostale le — na papirju! Saj zakonodajec dejanskih Po prvih treh fctih tiskoivne.ireiskavali upravičenost posameznih očitkov. Tako delo imamo za brezplodno, nepraktično. Kajti, dokler ustava sama ne predvideva foruma, ki bi smel presojati ustavnost določb navadnih zakonov in izivrš'lnih naredb, dokler veže sodnike vsak formalnopravilno promulgiran zakon, o protiustavnosti ni razmišljati. Zakonodajec, ki ne oskrbi avtentičnih motivov na zunaj, najde pro foro interno pač vedno to ali ono opravičbo za .svoje delovanje. Zlasti velja to za tako izraziti p o 1 i t i c u m, kakor se značl tiskovni zakon. Bilanca treh let praktičnega življenja tiskovnega zakona je zelo neugodna. Revizija tiskovnega zakona je torej prepo-trebna. Stojimo tik pred zakonodajnim obravnavanjem edinstvenega kazen, zakonika. Nesrečna misel je bila, ustvariti za tiskovne stvari posebne vrste krivcev brez krivde, takisto poslužiti se za tiskovne delikte (razen onih čisto tiskarske narave) t. zv. enumeracijske metode. Delikti morajo biti i po občnem kazenskem zakoniku i po tiskovnem pravu po svcjih dejanskih stanih tako v subjektivnem kakor v objektivnem pogledu docela homogene narave, le pri kaznovanju naj se upošteva način storitve. Nnnsens bi bil, da se kvalificira isto dejanje tu za hudodelstvo, tam za pregrešek, ali da se mora kaznovati, če je s tiskom storjeno, eventualno blažje, kakor če je z besedo zagrešeno. Če bi hoteli nesoglasnosti med pro- o glavnih gonilnih silah sirbske zakonodaje. 67 jektom za ednstveni kazenski zakonik in tiskovnim zakonom podrobno navajati, narasla bi ta razpravica bržčas za polovico obsega. Če bi pa kdo rekel, da naj se bodoči edinstveni kazen, zakonik ravna po tiskovnem zakonu, bi zagrešil absurdnost, da pošilja v svet filius ante patrem. Zahteva, da naj se tiskovni zakon revidira, je prav tako upravičena kot nujna. Izvrš'ti bi se morala totalno in radikalno točno po smernicah ustave kot legis fmdamentalis, v popolnem skladu z edinstvenim kazenskim zakonikom, ob upoštevanju najmodernejših tiskovnih zakonov in projektov tujih držav, zlasti slovanskih, kot n. pr. tiskovne novele za Čehoslovaško z dne 30. maja 1924, zbir. zak. štev. 121. Za to delo pa je treba resne strokovne priprave; revizija na brzo roko ne bo imela zaželjenega uspeha. V. Dodatek. Predstoječa razpravica je bila zaključena sredi decembra 1928. Preden je šla v tisk, prišel je 6. januar 1929 in ž njim novo državno stanje: Vidovdanska ustava je razveljavljena, tiskovni zakon spremenjen. Mislimo pa vendar, da naj besedilo razpravice ostane prav tako, kot je bilo napisano ob koncu prejšnjega državnega stanja. Saj je sedanje po besedah kraljevskega proglasa na narod le z a -časno! Ce smo se potrudili podati verno, resno sliko našega tiskovnega prava tik pred nastopom novega državnega stanja, naj bi ne ostala neopažena in neupoštev-ana, ko se bo sedanja začasnost novega stanja bližala svojemu koncu! —