UDK 377.3(497.4)»1848/1914«:64 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 29. 9. 2014
Monika Govekar - Okoliš*
Strokovne in gospodinjske šole na Slovenskem med letoma 1848 in 1914
Vocational and domestic science schools in Slovenia between 1848 and 1914
Izvleček
V prisp^^ku je prikazan položaj strok^^ih šol kot srednjih šol v Avstriji pod vplivom avstrijske šolske politike in zakonodaje. Opisan je razvoj strokovnega šolstva na Slovenskem, iz katerega spoznamo, da sta bili dve vrsti srednjih strokovnih šol. Ene strokovne šole so bile organizirane in pod vodstvom slovenskih društev, zbornic in združenj in so bile slovenske strokovne šole (obrtne, trgovske, kmetijske, gospodinjske idr), medtem ko so bile strokovne šole, ki so se ustanavljale v sklopu realk (strokovna šola za rokodelce na realki, trgovska šola, risarska šola), in učiteljišča tiste šole, ki so bile javne, neposredno pod vodstvom Ministrstva za uk in bogočastje na Dunaju. Prikazali smo razvoj strokovnih, gospodinjskih šol za dekleta in ženske na Slovenskem do leta 1914. Glavna naloga teh šol je bila vzgojiti spretne gospodinje, dobre matere in žene. Analizirali smo gospodinjske šole in ugotavljali podobnosti ter razlike med njimi, njihov pomen za izobraževanje deklet in zaposlenih žensk ter kakšna znanja so gospodinjske šole dajale.
Abstract
This paper describes the position of professional schools in Slovene provinces as secondary schools in Austria under the influence of Austrian school policy and legislature. It describes the development of professional school system in Slovenia which shows us that there were two types of secondary professional schools. One type of professional schools was organised and led by Slovene companies, chambers and associations and they were Slovene professional schools (trade, commercial, agriculture, household, etc). At the same time, professional schools that were founded as a part of general-program secondary schools (professional school for craftsmen in general-program secondary school, commercial school, drawing school) and teacher-training schools were public schools, led by the Ministry of Education and Science in Vienna. We have demonstrated the development of professional, household schools for girls and women in the Slovenian until 1914"'. The main task of these schools was to train a skilful housewife, good mother and wife. We analysed the household schools and identified similarities and differences between them, their importance for the education of girls and of employed women, and what kind of knowledge are give household schools.
* Monika Govekar-Okoliš, doc., dr. pedagoških znanosti, Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani, e-pošta: monika.govekar-okolis@guest.ames.si
Strokovne šole v avstrijskem šolskem sistemu
Strokovne šole so bile opredeljene leta 1848 z avstrijskim zakonom Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Unterichtwesens in Österreich (Osnutek temeljnih načel javnega pouka v Avstriji). Ta je poleg osnovnega šolstva, gimnazij, realk in fakultet določal tudi »ostale šole«, ki so potrebne za dodatno izobraževanje na že obstoječih temeljih. Te šole naj bi se urejale po lokalnih potrebah.1 To je pomenilo, da so bile odvisne od neposrednega vpliva, potreb in razvoja industrije, trgovine in obrti posamezne takratne avstrijske dežele.
Potrebe Avstrije so bile usmerjene predvsem v obrtna združenja, tako da so se po letu 1848 ustanovile rokodelske in obrtne zbornice. Slab gospodarski razvoj pa je pripeljal v letu 1873 do gospodarskega zloma, po katerem se je šele začel nov razvoj poklicnega izobraževanja.2 V avstrijski šolski politiki si je za obrtne in poklicne šole močno prizadeval Dumreicher (referent za šolske zadeve pri ministrstvu). Te naj bi poleg teoretičnega znanja in s pomočjo praktičnih vaj razvijale tudi spretnosti, ki bi služile kot predznanje za obrtniške dejavnosti.3 Dumreicher si je prizadeval vpeljati gojence k poklicnemu ročnemu delu s sistematično poklicno izobrazbo. Želel je, da bi splošna rokodelska šola (Algemeine Handwerkschule) postala širša obrtna učna ustanova. Na avstrijskih tleh so se ustanovile tovrstne poskusne šole v mestih. To so bile tako imenovane mestne rokodelske šole, in sicer leta 1855 v Imstu, 1889 pa v Linzu in Celovcu.4 Za te šole so skrbele občine in posamezne dežele, ki so jih tudi delno materialno vzdrževale. To nam kaže, da so obrtniki svoje sinove nadalje šolali v poklicnih šolah, v realkah ali v gimnazijah, delno pa tudi v rokodelskih šolah, ki pa so jih pretežno obiskovali dečki iz nižjega socialnega sloja. Te šole so se ustanavljale le do leta 1893.5 Pri tem naj omenimo tudi javne - državne obrtne šole, ki so nastale leta 1876 v Gradcu in Salzburgu, 1880 na Dunaju, medtem ko v Celovcu, kljub prizadevanjem, državna obrtna šola ni bila ustanovljena zaradi nezadostno razvitega obrtniškega sloja.6
Poleg teh vrst šol so v Avstriji nastale nedeljske ponavljalne šole, katerih namen je bil poklicno izobraževanje vajencev, pomočnikov in mojstrov, ki je potekalo v obliki različnih tečajev ob nedeljah. Te šole so nudile nujno potrebna tehnična znanja za določene obrti. Nosilci tega izobraževanja so bile osnovne šole, realke, obrtna združenja ali zasebniki. Najbolj so se te šole razvijale po tistih delih avstrijske monarhije, ki so bili gospodarsko manj razviti.7 Po letu 1870 so se ustanavljale tudi obrtne šole za
1	Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Unterichtwesens in Österreich, Wien 1848.
2	Helmut Engelbrecht, Der Ausbau des beruflichen Bildungswesens, v: Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs, Von 1848 bis zum Ende der Monarchie, Band 4, Wien 1986, str. 193.
3	Ibid., 194-195.
4	Ibid., 195.
5	Ibid., 195.
6	Ibid., 205.
7	Ibid., 196.
deklice, in to za trgovinsko stroko. Vse oblike tovrstnega obrtnega izobraževanja se od osemdesetih let 19. stoletja v Avstriji niso več razvijale. V nekaterih avstrijskih deželah niti ni bilo ustreznih pogojev in priprav za izvajanje tega šolanja.8
Omeniti moramo tudi kmetijske šole, ki jih je ustanavljala deželna oblast, lahko pa tudi posamezniki v društvih.9 Te šole so se hitro širile, tako da je Avstrija leta 1885 imela kar 200 kmetijskih šol. Pouk v teh je potekal vedno pozimi, od novembra do marca, v večernih urah.10
Poleg kmetijskih šol naj omenimo še trgovske šole (leta 1849 na Dunaju, 1854 v Linzu, 1860 v Salzburgu, 1879 v Innsbrucku), leta 1895 pa je v Celovcu nastalo trgovsko in obrtno združenje šol. Razvoj teh šol je bil tudi odvisen od gospodarske razvitosti posameznih krajev Avstrije, kjer sta se bolj razvijali industrija in trgovina. Tako so se na Koroškem in v ostalih slovenskih deželah ustanavljale le take strokovne šole, ki so bile usmerjene v določeno obrtno dejavnost, odvisno od potreb dejavnosti in strok ter razvitosti v posameznih krajih.11 Med take šole sodijo gospodinjske šole, ki so bile namenjene izobraževanju deklet in žena.
Razvoj strokovnih šol na Slovenskem
Strokovne šole na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja niso dosegale splošne avstrijske ravni strokovnih šol, ker je gospodarstvo na Slovenskem zaostajalo za razvojem gospodarstva v drugih delih avstrijske monarhije. Zaradi tega je zaostajal tudi razvoj strokovnega šolstva. Razlikovati moramo vsaj dve splošni okoliščini, v katerih so strokovne šole delovale:
a)	razvoj strokovnih šol v različnih oblikah izobraževanja, ki so jih organizirala slovenska društva, zbornice in podobno;
b)	razvoj strokovnih šol v javnem šolstvu, pri tem mislimo na strokovne šole, ki so delovale na realkah ter učiteljišča kot javne strokovne šole.
Posebnost med strokovnimi šolami je bila ta, da so se razlikovale glede učnega jezika. Strokovne šole, ki so jih organizirala in zanj tudi skrbela različna slovenska društva, združenja in zbornice, so imele že v letih 1849/50 pouk v slovenskem jeziku.12 Ker so imele tovrstne strokovne šole pouk v slovenščini, je to pripomoglo k hitrejšemu usposabljanju obrtniškega in industrijskega naraščaja, kar je bil očitno tudi cilj avstrijske države. Ta je še posebno spodbujala razvoj kmetijstva, gospodinjstva in obrti na Slovenskem. Finančno je podpirala razvoj kmetijskih družb in trgovsko-obrtnih
8	Ibid., 198.
9	Ibid., 199.
10	Ibid., 199.
11	Ibid., 201.
12	Janez Bleiweis, Prošnje kranjskih deželnih stanov v rečeh slovenskiga naroda, v: Kmetijske in rokodelske Novice, št. 15, 12. april 1848, Ljubljana, str. 58.
zbornic, ki so ustanavljale slovenske strokovne šole v skladu s potrebami kraja. Kdaj so začele nastajati gospodinjske šole, bomo podrobneje prikazali kasneje.
Poseben položaj pa so imele tiste strokovne šole v javnem šolstvu, ki so delovale na realkah. To šolstvo, ki je bilo priključeno realkam, je bilo pretežno nemško. Tako je bilo predvsem na Koroškem in tudi na Štajerskem.13 To je pomenilo, da so morali slovenski dijaki za opravljanje strokovnega šolanja znati tudi nemški jezik. Prav to pa je bil v teh šolah problem, ker Slovenci niso znali dovolj dobro nemškega jezika. Take razmere so povzročile nastanek ponavljalnih strokovnih šol - nedeljskih šol na deželi. V teh pa je potekal pouk v slovenščini, kar je slovenski mladini ustrezneje širilo možnosti strokovnega izobraževanja. Podobno je bilo na Kranjskem, kjer so si prizadevali za slovenščino kot učni jezik v strokovnih šolah znotraj realk. Popolnoma drugačen položaj pa so imela učiteljišča, ker so bile to strokovne šole, za katere je skrbelo neposredno Ministrstvo za bogočastje in uk na Dunaju, posebne pa so bile tudi v tem, da je pouk potekal le v nemščini. Tako slovenski učitelji na učiteljiščih niso dobili potrebnih znanj o slovenski kulturi, razvoju in zgodovini, niso se niti učili slovenščine, tako da jim učiteljišča niso razvijala slovenske nacionalne zavesti in identitete. Tako na področju strokovnih šol, ki so delovale na realkah, in za učiteljišča velja poseben položaj, saj je bilo v takratnem času na Slovenskem mogoče zaslediti veliko prizadevanj za slovenski jezik v strokovnem šolstvu kot učni jezik ter za širjenje mreže teh šol.14
Strokovne šole med letoma 1848 in 1867
Med letoma 1848 in 1867 zasledimo lahko več vrst strokovnih šol na Slovenskem, ki so nastajale neposredno, odvisno od družbeno-gospodarskih potreb. Najprej sta delovali podkovska in veterinarska šola v Ljubljani. Glede ustanovitve teh šol so Novice leta 1848 pisale naslednje: »Veselo novico vsim slovenskim deželam oznani današnja posebna doklada Novic ..., da se bo v Ljubljani napravila slovenska šola za živinozdravilstvo in podkovstvo. Že veliko let je hrepenela dežela po tem tako potrebnim učilišu - zdej se bojo želje spolnile. Z združeno pomočjo verlih rodoljubov bo kranjska kmetijska družba to šolo napravila, v kateri bosta - iz proste dobre volje doh-tarja Bleiweis in Strupi učenika brez plačila ... tode nju živa in poterjena ljubezin do domovine jima bo moč dala, to važno delo v prid slovenskih dežel opravljati.«15 Poleg teh sta bili obrtni šoli v Trstu in trgovska šola (Mahrova šola) v Ljubljani.16
Več je bilo kmetijskih šol, za katere je največjo pobudo pri ustanavljanju dajal Bleiweis, ki si je prizadeval za izboljšanje obdelovanja zemlje. Tudi dunajsko društvo
13	Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. III del, Ljubljana 1988, str. 335.
14	Monika Govekar-Okoliš, Srednje šole na Slovenskem pri oblikovanju nacionalne identitete Slovencev v drugi polovici 19. stoletja, Ljubljana 2010, str. 136.
15	Slovenske reči, v: Kmetijske in rokodelske Novice, št. 19, 10. maj 1848, Ljubljana, str. 79.
16	V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike III, str. 120.
Mahrova trgovska šola v Ljubljani na razglednici, natisnjeni pred letom 1905, Jos. Schwaiger, Ljubljana.
(Slovenski šolski muzej, fototeka — zbirka razglednic)
Slovenija in kranjski deželni zbor sta dajala pobude za ustanovitev kmetijskih šol. Te so se sprva imenovale kmečke nadaljevalne šole.17 Tovrstne šole so bile namenjene predvsem kmečkim otrokom, zato so bile ponekod zelo obiskane. O tem so pisale Novice leta 1849, da je na primer »Kmetijska šola v domačem jeziku v Ljubljani tako polna, de skorej prostora zmanjkuje. Čez 100 jih hodi v to šolo«.18 Tako je bilo s kmečkimi nadaljevalnimi šolami, v katere so zahajali kmečki otroci, da bi se naučili uspešnejšega kmečkega dela. Množični obisk teh šol pa je povezan tudi z drugimi dejavniki, zlasti s političnimi in gospodarskimi koristmi Avstrije, da naj bi se kmečko prebivalstvo kulturno dvignilo in se usposobilo za čim umnejše kmetovanje. Razvijalo naj bi sposobnosti opravljanja obrti, dela v industriji in trgovini. O tem nas prepriča primer iz kmetijskega zbora na Dunaju, ki je razpravljal o tem, kako naj bi se v vsaki deželi skrbelo za pouk kmetijstva in o ustanovitvi novih kmetijskih šol. Sklenili so, naj se pouk kmetijstva začne najprej v praktičnem delu na kmetijah, na tako imenovanih »djanskih kmetijskih šolah (praktischen Ackerbauschulen). V teh šolah se ima kmetijstvo v djanji učiti ... V vsaki deželi so nektere velike kmetije (grajšine), od kterih se ve, de kmetijstvo modro obdelujejo. Posestniki tacih imenitniših kmetij naj se v imenu cele dežele naprosijo, de vzamejo kakih -6 mladenčev v poduk in delo ... Tako v djan-skim kmetijstvu izurjeni mladenč naj stopi potem v drugo kmetijsko šolo v mestu,
17	Ibid., 120.
18	Kmetijska šola v Ljubljani, v: Novice kmetijskih, rokodelskih in narodskih reči, št. 10, 7. marec 1849, Ljubljana, str. 41.
kjer se bo natanjčni in višji poduk iz bukev dajal, tako de bo ... tudi viši kmetijske vednosti zadobil. Ta kmetijska šola naj bo razdelk politehnike (polytechnisches Institut), to je take šole, v kteri se mnogoverstne vednosti učijo, ktere obertnijstvo, rokodelstvo in kmetijstvo vtičejo«.19
Avstrijska politika je načrtno usmerjala slovenske dežele v razvoj kmetijstva (govedoreje, prašičjereje, konjereje, perutninarstva, čebelarstva, sadjarstva, gozdarstva, bili so tudi poskusi svilogojstva, ki se niso obnesli). V ta namen je avstrijska država ustanavljala kmetijske družbe, ki jih je tudi podpirala. Pospešila je razvoj kmetijskih šol. V Sloveniji so imela pomembno vlogo za širjenje teh šol kranjska kmetijska društva pod vodstvom Bleiweisa. Ta je veliko pripomogel k ustanavljanju kmetijskih šol, kar je pomembno predvsem zato, ker so kmetijske družbe sestavljali predvsem veleposestniki, večinoma Nemci in vaški gruntarji. Srednji in mali kmetje niso bili člani teh kmetijskih družb. Vzrok za to je bila tudi previsoka članarina. To je pomenilo, da so se tovrstne družbe omejevale na veleposestnike in bogate kmete, zelo malo ali skoraj nič pa jih je zajelo množice srednjih in malih kmetov, predvsem Slovencev. Tako slovenski manj premožni kmetje, ki jih je bilo veliko, niso imeli kaj dosti koristi od kmetijskih družb. Velika zasluga gre Bleiweisu, ki je skrbel, da je v dogovoru z avstrijsko vlado prišlo do odobritve razvoja kmetijskih šol na Slovenskem, katere so bile namenjene prav otrokom manj premožnih kmetov. Te šole so po dovoljenju oblasti potekale v slovenščini. Vodili so jih lahko slovenski izkušeni kmetovalci.20
Poleg teh šol smo imeli po letu 1848 tudi dve babiški šoli v Ljubljani in Celovcu, glasbeno šolo Filharmonične družbe v Ljubljani in risarsko šolo Kranjske obrtniške družbe.21 Nastale pa so tudi šole v sklopu nižjih realk. To so bile tako imenovane strokovne šole za rokodelce na realki. Naj omenimo, da je leta 1850 koroško obrtno društvo ustanovilo risarsko šolo v Celovcu, industrijsko društvo pa leta 1853 trgovsko šolo, ki sta bili sprva nedeljski šoli, kasneje leta 1856 pa sta prešli pod vodstvo realke v Celovcu.22 Tudi v letih 1852/53 je nastala risarska šola v Ljubljani, ki se je priključila ljubljanski nižji realki. Slokar omenja, da je bilo »za to državno risarsko šolo v začetku le malo zanimanja, saj je obstojala še društvena risarska šola v Salendrovi ulici«.23 Leto kasneje (1854) je pri ljubljanski realki nastala še obrtna šola.24
19	J. Bleiweis, Iz kmetijskiga zbora na Dunaji, v: Novice, št. 15, 11. april 1849, Ljubljana, str. 61.
20	Ibid., 60-61.
21	V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike III, str. 122.
22	Hans Angerer, Der realistische Unterricht in Österreich mit besonderer Rücksicht auf die Realschul und vor allem die Realschule zu Klagenfurt, v: Jahresbericht der Staats-Oberrealschule zu Klagenfurt, 1903, XLVI, Klagenfurt, str. 14-23.
23	Ivan Slokar, Zgodovina obrtnega šolstva v Ljubljani do leta 1860, v: Zgodovinski časopis, letnik XVII, Ljubljana 1963, str. 211.
24	Ibid., 211.
Strokovne šole med letoma 1867in 1914
Po letu 1867 se je razširila mreža strokovnih šol. V sedemdesetih letih 19. stoletja se je začela predvsem širiti mreža učiteljišč. Ta so imela velik pomen, saj so med vsemi vrstami strokovnih šol izjemno pomembna zaradi svoje posebne vloge v oblikovanju osnovnošolskih učiteljev na Slovenskem. Njihov poseben pomen se kaže tudi v tem, da so bila med strokovnimi šolami učiteljišča javne šole, in sicer neposredno pod pristojnostjo Ministrstva za bogočastje in uk na Dunaju. Po letu 1875 so bila učiteljišča v Ljubljani, Trstu, Gorici, Kopru, Mariboru in Celovcu.25 Značilnost teh je bila, da so bila ločena po spolu, kot omenja 26. člen Zakona z dne 14. maja 1869. leta, da »Potrebni učitelji in potrebne učiteljice se izučujejo v učiteljiščih, razločenih po spolu«.26 Ta so bila tudi povezana z osnovno šolo, kjer so se bodoči učitelji lahko praktično vadili, ženska učiteljišča pa so se povezovala tudi z otroškimi vrtci.27 Poudariti moramo predvsem tiste pobude za razvoj učiteljišč, ki se nanašajo na širjenje mreže in obsega izobraževanja ter na uveljavljanje štiri-razrednega učiteljišča. Razvoj učiteljišč je na Slovenskem potekal v veliki meri odvisno od avstrijske šolske politike, saj si je prav ta prizadevala za izboljšanje položaja učiteljskega izobraževanja. Zavedala se je pomembnosti strokovne usposobljenosti osnovnošolskih učiteljev, saj, kot omenja tudi Schmidt, je avstrijska oblast po letu 1860 »za uveljavljanje in utrjevanje svoje razredne vloge na političnem, gospodarskem, in kulturnem področju ... potrebovala tudi izboljšano osnovno šolo. Med vzroke, ki so preprečevali njen razvoj, je spadal predvsem zanemarjen položaj osnovnošolskih učiteljev«.28 Tako je bilo vprašanje širjenja šolske mreže učiteljišč kot tudi strokovnega izpopolnjevanja v veliki meri odvisno od Ministrstva za bogočastje in uk na Dunaju. Učiteljišča, kot omenja Schmidt, naj ne bi bila več privesek osnovne šole, kakor so bili doslej pedagoški tečaji, temveč naj bo osnovna šola vadnica, podrejena učiteljišču.29
Ministrstvo za bogočastje in uk je v ta namen opredelilo pomen osnovnošolskega izobraževanja učiteljev v državnem osnovnošolskem zakonu iz leta 1869. Iz tega lahko razberemo, da je zakon izobraževanje učiteljstva oddaljil od dotedanjega obrtniškega izobraževanja, saj ga je spremenil tako, da je razširil in poglobil učni načrt, posebej določil predmetnik za moška in ženska učiteljišča, s čimer je dvignil pouk na bolj znanstveno in teoretično raven. Poleg tega je zakon določil, da traja izobraževalni tečaj učiteljev štiri leta,30 čeprav je pred tem odlokom potekal že v dvoletnih učiteljskih
25	France Strmčnik, Razvoj izobraževanja osnovnošolskega učiteljstva na Slovenskem v obdobju od leta 1869 do razpada Avstro-Ogrske, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969, Ljubljana, 1970, str. 343-346.
26	Zakon z dne 14. maja 1869, v: Zbirka zakonov In ukazov o ljudskem šolstvu na Kranjskem, Ljubljana 1895, str. 31.
27	Ibid., 31.
28	V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike III, str. 233.
29	Ibid., 233-234.
30	Zakon z dne 14. maja 1869, v: Zbirka zakonov in ukazov, prg. 28, str. 31.
tečajih. Kljub omenjenemu predpisu, da so učiteljišča štiri-razredne šole, na Slovenskem lahko zasledimo, da so se začela najprej oblikovati tri-razredna učiteljišča, kajti omenjene zahteve so se v praksi zopet prilagajale razmeram posameznih dežel. Na splošno je po letu 1869 manjkalo učiteljev, poleg tega so bila učiteljišča slabo obiskana in po nekaterih deželah je prihajalo do materialnih težav zaradi vzdrževanja šol. Vzroke za to lahko pripišemo, kot se omenja v Jahresbericht der ..., 1872, tudi uvajanju osemletne splošne šolske obveznosti, ki je odtegovala učence od nadaljnjega šolanja zaradi daljšega trajanja osnovnega šolanja. Prav zaradi takega položaja je Ministrstvo za bogočastje in uk izjemoma dovoljevalo še triletno učiteljišče, vendar le do konca šolskega leta 1873/74.31
V omenjenem času so nastale vajenske šole, dve novi kmetijski šoli v Št. Juriju pri Celju in Grmu, trgovska šola (dvorazredna) in tehniška srednja šola v Ljubljani, Maribor pa je pridobil sadjarsko-vinarsko šolo.32 Kasneje, v osemdesetih letih 19. stoletja, pa smo dobili v Ljubljani še dve strokovni šoli, šolo za lesno industrijo in šolo za umetno vezenje in šivanje čipk. Ustanovila jih je trgovska in obrtniška zbornica v Ljubljani 5. novembra leta 1888.33
Med strokovnim šolstvom moramo omeniti tudi prvo slovensko specialno šolo v Ljubljani, to je »Gluhonemnico«, odprto leta 1900.34 Istega leta je prosvetni minister Hartl med šolniki izvedel anketo o enotnejši organizaciji ženskih srednjih šol. Na podlagi rezultatov te ankete je izdal odlok o formiranju srednjih, splošno-izobraževalnih šol, to so bili dekliški liceji. Te šole so imele šest razredov, v katere so zahajale predvsem deklice iz srednjih in višjih stanov. Naloga teh šol je bila, da so dajale višja splošna izobraževalna znanja, da so lahko gojenke pridobile večji ugled in mesto v družini in v javnosti. Te šole so dekleta usposabljale za samostojne poklice. Tovrstne srednje šole smo imeli v Gorici, Trstu in Ljubljani.35
Pri strokovnih šolah moramo posebej poudariti pomen gospodinjskih šol, ki so prav tako začele nastajati v obdobju med letoma 1867 do 1914. Kot smo že omenili, so te šole ustanavljali glede na potrebe in razvoj kraja. V nadaljevanju pa si podrobneje poglejmo najprej njihov razvoj in značilnosti izobraževanja.
Gospodinjske šole na Slovenskem med letoma 1867 in 1914
Iz strukture šolstva na Slovenskem v obdobju 1848-1914 spoznamo, da je imelo strokovno šolstvo svojevrsten položaj. Na eni strani so se ustanavljale šole, ki so bile odvisne od avstrijske šolske oblasti, denimo učiteljišča in strokovne šole na realkah (npr. risarska šola pri ljubljanski realki). Na drugi strani pa so se ustanavljale strokovne
31	Jahresbericht der k. k. Lehrerbildungsanstalt zu Laibach, Laibach 1872, str. 35.
32	France Ostanek, Šolski sistemi na Slovenskem v obdobju od 1774 do 1963, Ljubljana 1964, str. 14.
33	Program obrtnih strokovnih šol v Ljubljani, v: Novice, št. 42, 17. oktober 1888, Ljubljana, str. 333.
34	F. Ostanek, Šolski sistemi, str. 14.
35	Tatjana Hojan, Žensko šolstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem, Ljubljana 1970, str. 26-31.
šole pod vodstvom društev, trgovsko-obrtnih zbornic in združenj ali pa so jih ustanavljali zasebniki. Med tovrstnimi strokovnimi šolami najdemo v omenjenem času gospodinjske šole. Na kratko bomo predstavili šest gospodinjskih šol, ki so nastale v obdobju od 1867 do 1914 na Slovenskem.
Že samo ime šole nas navaja k spoznanju, da so bile šole namenjene izobraževanju s področja gospodinjstva in predvsem za izobraževanje in vzgojo deklet in žensk.
Razvoj gospodinjskih šol
Ena prvih gospodinjskih šol, ki je nastala na slovenskih tleh, je bil Mestni dekliški zavod „Vesna" v Mariboru leta 1884 z uradnim imenom "Haushaltungs-und Fortbildunsgschule für Mädchen«. To ime se je spremenilo leta 1907 v "Deutsches Töchterheim«, ko se je zavod preselil v novo stavbo, v kateri je bil internat ter gospodinjska in nadaljevalna šola.36 Šolo je vzdrževala mestna občina in takratni mariborski šolski svet (kuratorij). V gospodinjski šoli so učili vzgojeslovje, učni jezik, državoznan-stvo, strokovno računstvo, kalkulacijo, petje, živiloznanstvo, nauk o serviranju ter nauk o negovanju otrok in bolnikov, vrtnarstvo in gospodinjstvo. Poleg omenjenih teoretičnih predmetov so v gospodinjski šoli imeli tudi praktični pouk, ki je zajemal kuhanje, gospodinjska opravila, vezenje, pranje, šivanje perila in oblek, petje ter telovadbo.37
Iz prospekta Dekliškega zavoda "Vesna" v Mariboru38 pa lahko razberemo, da je bil Mestni dekliški zavod "Vesna" v Mariboru namenjen sprva zlasti dekletom, ki so obiskovala mariborska učilišča in so stanovala zunaj mesta Maribor, če so imeli še kaj prostora, pa so v zavod sprejeli tudi dekleta, ki so obiskovala meščanske šole. Zavod je bil internatskega tipa, kjer je bilo izvajano vodstvo in nadzorstvo deklet. Zavod je bil v najlepšem središču mesta Maribor, imel je vrt, tenis prostor ter pozimi drsališče. Ponujal je možnosti za razvedrilo, kot so različne igre, plesne vaje, telovadba in sprehodi v bližnjo okolico.
Poleg omenjenega gospodinjskega zavoda v Mariboru je nastala v obdobju od 1867 do 1914 tudi Gospodinjska šola "Mladika^' v Ljubljani. Leta 1906 je bilo najprej ustanovljeno društvo "Mladika", ki je imelo sprva namen izobraževati dekleta in skrbeti za njihovo nastanitev, leto kasneje, 1907., pa je nastalo novo poslopje, namenjeno prav gospodinjski šoli. Sklepamo, da je bil obisk deklet velik, kot tudi to, da so dekleta prihajala iz različnih krajev zunaj Ljubljane, saj so leta 1912 poslopju dogradili še internat za dekleta.39
36	M. Rapoc, Mestni dekliški zavod »Vesna« in ženska obrtna šola v Mariboru, v: Spominska knjiga 1888-1938, Ljubljana 1938, str. 239.
37	Ibid., 240.
38	Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), LJU 285, Splošno žensko društvo, šk. 8, prospekt Dekliškega zavoda "Vesna" v Mariboru.
39	Vesna Leskošek, Marija Wessner (1856-1951), v: A. Šelih, M. Antic Gaber, A. Puhar, T. Rener, R. Šuklje in M. Verginella (ur.): Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2007, str. 70.
Gospodinjska šola »Mladika« v Ljubljani. i šolski muzej, fOtoteka — zbirka razglednic)
Gospodinjska šola je bila za dekleta enoletna, v vsak letnik je bilo sprejetih okrog 30 učenk. Dekleta so učili slovenščino, gospodinjsko knjigovodstvo in kalkulacijo, hranoslovje, zdravoslovje, prvo pomoč pri nezgodah ter gospodinjstvo. Poleg tega so imele petje, učile so se glasbe ter se udeleževale umetniških prireditev. Lahko pa so obiskovale tudi knjižnico.40 Poleg teoretičnih znanj so dekleta imela tudi praktični pouk, pri katerem so, kot lahko razberemo, imela več prakse kot v zavodu Vesna v Mariboru. Pri praktičnem pouku so vadila kuhanje (pripravljanje preproste in fine meščanske, bolniške in otroške hrane), šivanje (krpanje in izdelovanje perila), pranje in likanje, pospravljanje in snaženje vseh hišnih prostorov, nakupovanje živil na trgu.41 Posebnost te gospodinjske šole pa je bila, da je prirejala tudi večerne gospodinjske tečaje za starejša dekleta in ženske, katerih se je letno udeležilo približno 100 oseb. Tečaji so trajali po pet mesecev, njihov namen pa je bil navajati dekleta k pridnosti, samostojnosti in izurjenosti v vseh gospodinjskih opravilih, k izobrazbi v inteligentne, razumne gospodinje ter dobre matere. Sprejemali so tudi redne in izredne gojenke, ki so stanovale v inernatu.42
V analiziranem obdobju omenimo tudi Gospodinjsko šolo v Idriji. Ta je nastala leta 1909 po zgledu nemških gospodinjskih šol. Ustanovila jo je uprava rudnika živega srebra v Idriji za hčerke rudarjev. Vse do leta 1916 so dekleta poučevale uršulinke iz
40	Ibid., 70.
41	Friderik Degen, idr., Prispevki k zgodovini kmetijskega šolstva na Slovenskem, Maribor 1967, str. 302.
42	ZAL, LJU 285, Splošno žensko društvo, šk. 8.
Ljubljane, ki so prevzele tudi vodenje te šole. Dekleta so se učila slovenščine, računstva, verouka, hranoslovja, gospodinjstva in vzgojeslovja. Pri praktičnem pouku pa so se poleg kuhanja učila tudi ročnih del, zlasti klekljanja, šivanja, gospodinjskih del ter vrtnarstva.43 Podobno gospodinjsko šolo zasledimo tudi v Trbovljah. Društvo za zaščito otrok je s pomočjo premogokopne družbe za gospodinjsko šolo in otroški vrtec sezidalo stavbo na pobočju nad rudniškim upravnim poslopjem. Gospodinjska šola v Trbovljah je nastala leta 1911 in bila namenjena trboveljskim dekletom, hčeram rudarjev, vendar ni imela internata. Učni jezik je bil uradno nemški in ker so učile slovenske učiteljice, so poučevali tudi v slovenščini.44
Kot lahko spoznamo, je kronološko gledano leta 1913 nastala tudi gospodinjska šola v Ljubljani. Imenovala se je Dr. Krekova višja gospodinjska šola pri uršulinkah v Ljubljani. Šolo je ustanovil Uršulinski samostan v Ljubljani, na njej pa so poučevale uršulinke. Sodelavec šole je bil dr. Janez Evangelist Krek in po njem ima šola tudi ime. Cilj ustanoviteljev je bil oblikovati visoko kvalificirano gospodinjsko šolo v Ljubljani. Pravico javnosti je šola dobila šele 3. julija leta 1915, do takrat je bila šola zasebni zavod.45 Cilj Dr. Krekove višje gospodinjske šole je bil izobraziti in vzgojiti dobre gospodinje in matere. Dekleta so učili teoretičnih znanj, med katerimi so: verouk, vzgojeslovje, gospodinjsko spisje in slovstvo, nemški jezik, higiena, hranoslovje, gospodinjstvo, serviranje in obratovanje, vrtnarstvo in cvetličarstvo, sadjarstvo in uporaba sadja, petje.46 Poleg tega so se dekleta učila tudi praktičnih del pri praktičnem pouku, in sicer gospodinjstva, pranja, likanja, pospravljanja hišnih prostorov, kuhanja, konzerviranja sadja in zelenjave, šivanja in prikrojevanja, ročnega dela, krojnega risanja in dela na vrtu. Poleg tega pa so dekleta imela možnost izbirati med neobveznimi predmeti, kamor so sodili angleščina, francoščina, klavir in stenografija.47
Šola je bila enoletna z raznovrstnimi tečaji za fino meščansko kuho, počitniškim tečajem za učiteljice in posebnim večernim tečajem za delavke.48 Tako so obiskovale omenjeno šolo že zaposlene ženske, ki so se želele izpopolniti na področju gospodinjstva ter, kot smo spoznali, tudi splošnih znanj s področja glasbe in tujih jezikov (angleščina, francoščina).
Tik pred prvo svetovno vojno se je na slovenskih tleh ustanovila še ena gospodinjska šola z imenom Gospodinjska šola šolskih sester v Mariboru, ki je nastala leta 1914 pod vodstvom šolskih sester v Mariboru. Te so v svojem zavodu uredile učne prostore za slovensko gospodinjsko šolo z internatom. S poukom so pričeli februarja 1914. Šolski prostori so bili za takratni čas posebnost, saj so bili na novo opremljeni, v vsakem prostoru je bil štedilnik, police s kuhinjsko in jedilno posodo, z jedilnim in kuhinjskim priborom, miza, omare, prti in prtički, to je bila družinska kuhinja za 12 oseb, kar je omogočalo neposredno kombiniran teoretični pouk s praktičnim. Teore-
43	F. Degen, Prispevki k zgodovini kmetijskega šolstva, str. 302-303.
44	Ibid., 311.
45	Ibid., 304.
46	Ibid., 305-306.
47	Ibid., 307.
48	Ibid., 307.
Višja gospodinjska šola Dr. Kreka v Šiški — Ljubljani. (Slovenski šolski muzej, fototeka — zbirka razglednic)
tični pouk je obsegal splošnoizobraževalne in strokovne predmete, potrebne ženski meščanski in delavski mladini. Praktični pouk pa je potekal v treh tedensko menja-jočih se skupinah, kjer so se učili praktičnega kuhanja, šivanja in gospodinjskih vaj.49 Kot zanimivost omenimo, da šola sprva še ni bila uradno odprta zaradi ovir pri mariborskih mestnih oblasteh, čeprav je pouk potekal uspešno in nemoteno. Na prvem tečaju je bilo 12 učenk. Žal pa je uradno odprtje šole prehitela prva svetovna vojna, ko je zavod šolskih sester zasedla vojska.50
Primerjava gospodinjskih šol na Slovenskem med letoma 1867in 1914
Kot je spoznati iz opisanih prvih gospodinjskih šol na Slovenskem v letih od 1867 do 1914, lahko izpostavimo, da so bile šole ustanovljene v času, ko je bilo slovensko ozemlje razdrobljeno po deželah znotraj Avstrije. Omenjene gospodinjske šole so pripadale takratnim deželam: Štajerski, Kranjski in Primorski. Posebnosti, ki so v predhodnem poglavju opisane o gospodinjskih šolah, izpostavljamo v Tabeli 1. Gospodinjske šole smo prikazali po deželah, imenu, letu ustanovitve, njihovem ustanovitelju, tipu šole (internat ali ne) ter po tem, ali so se v okviru šol izvajali tečaji za gospodinjsko izobraževanje zaposlenih žensk.
49	Ibid., 305.
50	Ibid., 305.
Tabela 1: Analiza gospodinjskih šol po posameznih deželah na Slovenskem od leta 1867 do 1914
Dežela	Gospodinjska šola	Leto ustanovitve	Ustanovitelj	Internatski tip šole	Tečaji za zaposlene ženske
!2	Mestni dekliški zavod „Vesna" v Mariboru	1884	Mestna občina Maribor in šolski svet	da	ne
	Gospodinjska šola v Trbovljah	1911	Društvo za zaščito otrok in premogokopna družba v Trbovljah	ne	ne
	Gospodinjska šola šolskih sester v Mariboru	1914	Šolske sestre v Mariboru	da	ne
Hi "iT	Gospodinjska šola „Mladika" v Ljubljani	1906	Društvo Mladika v Ljubljani	da	da
	Dr. Krekova višja gospodinjska šola pri uršulinkah v Ljubljani	1913	Uršulinski samostan in dr. Janez Evangelist Krek	ne	da
!2 0 .is	Gospodinjska šola v Idriji	1909	Uprava rudnika živega srebra Idrija	ne	ne
Iz Tabele 1 lahko po posameznih deželah na Slovenskem povzamemo primerjalno, kakšno je bilo gospodinjsko šolanje deklet in zaposlenih žensk.
Na Štajerskem so nastale tri gospodinjske šole, prva leta 1884 - Mestni dekliški zavod „Vesna" v Mariboru in kasneje leta 1914 Gospodinjska šola šolskih sester v Mariboru. Prvo šolo sta ustanovila občina in šolski svet, tako da je bila javnega značaja, medtem ko so drugo gospodinjsko šolo ustanovile redovnice in je bila zasebnega značaja. Obe šoli sta bili internatskega tipa in kot kažejo zapisi, na šolah niso izvajali posebej izobraževanj za odrasle, zaposlene žene. Za razliko od omenjenih šol pa je nastala tudi Gospodinjska šola v Trbovljah leta 1911, ki jo je ustanovilo Društvo za zaščito otrok in premogokopna družba v Trbovljah. Ustanovitelj je bilo društvo, ki je tudi skrbelo za
gospodinjsko izobraževanje. Namenjena je bila samo dekletom, ki so se šolala za gospodinje in so bile hčerke rudarjev. Ni zaslediti tečajev za izobraževanje žensk.
Na Kranjskem sta v omenjenem času nastali dve gospodinjski šoli, prva Gospodinjska šola „Mladika" v Ljubljani leta 1906. Njen ustanovitelj je bilo društvo „Mladika" iz Ljubljane, ki si je prizadevalo ne le za gospodinjsko izobraževanje deklet, temveč tudi za izvajanje popoldanskih gospodinjskih tečajev za izobraževanje zaposlenih žena. Zavod „Mladika" je imel tudi internat za dekleta, ki so se tam redno šolala. Menimo, da je imela gospodinjska šola v omenjenem času velik vpliv na izobraževanje deklet. Ker so bile tovrstne potrebe po čim bolj izobraženih dekletih in zaposlenih ženskah v ospredju, pa je leta 1913 nastala še Dr. Krekova višja gospodinjska šola pri uršulinkah v Ljubljani. Omenjeno šolo sta ustanovila Uršulinski samostan in dr. Janez Evangelist Krek, ki si je prizadeval za čimbolj kakovostno gospodinjsko izobraževanje in vzgojo deklet in žensk. Šola za dekleta je bila internatskega tipa. To je bila sprva zasebna šola, ki je status javne šole dobila leta 1915. V tej gospodinjski šoli so potekali v popoldanskem času tudi tečaji za odrasle, zaposlene ženske, ki so imele poleg gospodinjskega znanja možnost pridobiti tudi znanja s področja glasbe (klavirja) in tujih jezikov (angleščine in francoščine).
Na Primorskem pa v omenjenem obdobju zasledimo nastanek ene same gospodinjske šole, to je Gospodinjske šole v Idriji, ki je nastala leta 1909. Njen ustanovitelj je bila uprava rudnika živega srebra v Idriji. Čeprav šola ni bila internatskega tipa, so v njej poučevale uršulinke in je bila namenjena zgolj dekletom za pridobitev gospodinjskih znanj. Za omenjeno šolo ni podatkov, ki bi potrdili, da je gospodinjsko izobraževanje potekalo tudi za zaposlene ženske.
Iz podatkov lahko spoznamo, da so gospodinjske šole na slovenskih tleh najprej začeli ustanavljati leta 1884, intenzivneje pa kasneje, vse do prve svetovne vojne leta 1914, saj je bilo skupaj ustanovljenih šest šol. Razlike so bile, kot smo ugotovili, po deželah. Največ teh šol je nastalo na Štajerskem, sledi Kranjska dežela in nazadnje Primorska. Ugotovimo, da so bili ustanovitelji gospodinjskih šol v avstrijski monarhiji različni. Ustanovitelji so bila društva (Društvo Mladika v Ljubljani, Društvo za zaščito otrok in premogokopna družba v Trbovljah), ki so si prizadevala za izobraževanje deklet in žensk, redovnice, ki so vodile gospodinjske šole (Uršulinski samostan v Ljubljani, šolske sestre v Mariboru) ter imele pomembno vlogo v takratnem izobraževanju deklet in skrbi za socialno šibke. Gospodinjske šole so ustanavljale, kot smo spoznali, tudi občine (npr. mestna občina Maribor - Mestni dekliški zavod „Vesna") in druge organizacije, npr. uprava rudnika živega srebra v Idriji.
Ugotovili smo, da je bil temeljni namen gospodinjskih šol izobraziti dekleta in žene v dobre gospodinje, razumne in dobre matere. Vendar iz podatkov lahko spoznamo, da so bile gospodinjske šole različne tudi po svojem namenu. Gospodinjska šola v Mestnem dekliškem zavodu „Vesna" v Mariboru je šolala le dekleta srednjega in višjega sloja, medtem ko je bila gospodinjska šola v Trbovljah in Idriji namenjena hčerkam rudarjev. Gospodinjska šola „Mladika" v Ljubljani pa je bila namenjena ne le rednim šolajočim dekletom, temveč tudi izrednim, starejšim dekletom ter zaposlenim
ženskam, ki so se želele naučiti kuhanja in vodenja gospodinjstva. Posebej pa lahko opozorimo na gospodinjsko Dr. Krekovo višjo gospodinjsko šolo pri uršulinkah v Ljubljani, ki je izvajala ženske tečaje za gospodinje za fino meščansko kuho, počitniške tečaje za učiteljice in posebne večerne tečaje za delavke. Posebnost so bili tudi izbirni predmeti: angleščina, francoščina, klavir in stenografija.
Iz pridobljenih razpoložljivih podatkov (žal ni podrobnejšega predmetnika za gospodinjsko šolo v Idriji in za Gospodinjsko šolo šolskih sester v Mariboru) o učnih predmetih oz. vsebinah izobraževanja v gospodinjskih šolah pa smo spoznali, da so v vseh gospodinjskih šolah učili gospodinjstvo, hranoslovje oz. živiloznanstvo. Posamezne predmete pa so učili zelo različno po omenjenih gospodinjskih šolah. Tudi številčno so bili zastopani zelo različno. Predmet vz^gojeslovje so poučevali le na zavodu „Vesna" v Mariboru, v gospodinjski šoli v Idriji ter v dr. Krekovi višji gospodinjski šoli. Verouk in serviranje sta bila predmeta na zavodu «Vesna« in višji gospodinjski šoli dr. Kreka. Vrtnarstvo je bilo v zavodu »Vesna« in dr. Krekovi višji gospodinjski šoli, ki je poučevala še cvetličarstvo. Petje se je izvajalo v gospodinjski šoli dr. Kreka in v zavodu »Vesna«. Nauk o negovanju otrok in bolnikov je potekal na zavodu »Vesna«, podoben predmet zdravoslovje in prva pomoč pri nezgodah se je izvajal na gospodinjski šoli »Mladika«, predmet higiena pa se je izvajal na šoli dr. Kreka. Predmeta računstvo oz. kalkulacija sta se izvajala na zavodu »Vesna«, šoli »Mladika«, šoli v Idriji, ni pa imela tega predmeta šola dr. Kreka. Ta je imela predmet obratovanje. Predmet državljanstvo se je izvajal samo na zavodu »Vesna«. Za to šolo ni jasno, kateri jezik so uporabljali kot učni jezik. Sklepamo, da je bila to slovenščina, ki je bila na sploh značilna za zasebne slovenske strokovne šole v takratnem času. Predmet slovenščina se je poučeval na gospodinjski šoli »Mladika«, v šoli v Idriji, v dr. Krekovi šoli pa so poučevali slovensko slovstvo. Posebnost na tej šoli so bili tudi predmeti drugih jezikov, npr. obvezno so se učili nemščino, izbirno pa še angleščino, franciščino, klavir in stenografijo.
Ugotovimo, da so bile razlike med gospodinjskimi šolami ne le po njihovi teritorialni pripadnosti določeni deželi, temveč tudi v letih nastanka, ustanoviteljih, namenih šolanja ter v učnih predmetnikih, vsebinah poučevanja. Podobno so bile razlike tudi v izvajanju praktičnega pouka, saj sta bila enaka praktična predmeta na omenjenih šolah le kuhanje in šivanje, ostalo praktično delo pa je bilo raznovrstno. Predmet pospravljanje in snaženje hišnih prostorov ter likanje sta se v praksi izvajala na gospodinjski šoli »Mladika« v Ljubljani in na dr. Krekovi višji gospodinjski šoli v Ljubljani. Pranje se je kot praktični predmet izvajalo na zavodu »Vesna«, na šoli »Mladika« v Ljubljani in na dr. Krekovi šoli. Ročna dela (vezenje, klekljanje) in gospodinjska opravila/razna gospodinjska dela oziroma gospodinjske vaje so se praktično izvajale na gospodinjski šoli v Idriji, na zavodu »Vesna« v Mariboru in na dr. Krekovi višji gospodinjski šoli v Ljubljani. Gospodinjske vaje je imela tudi Gospodinjska šola šolskih sester v Mariboru. Vrtnarstvo pa se je v praksi izvajalo na gospodinjski šoli v Idriji in na dr. Krekovi gospodinjski šoli v Ljubljani. Med praktičnimi predmeti se omenja nakupovanje živil na trgu le v gospodinjski šoli »Mladika« v Ljubljani. Petje in telovadbo so
imeli v gospodinjski šoli »Mladika« v Mariboru. Predmeta konzerviranje sadja in zelenjave ter krojno risanje pa so izvajali le v dr. Krekovi višji gospodinjski šoli v Ljubljani. Skozi predmetnik in praktično delo na omenjenih gospodinjskih šolah spoznamo, katera teoretična in praktična znanja naj bi določena gospodinjska šola dala bodočim gospodinjam, dekletom in zaposlenim ženskam. Spoznali smo, da so bile gospodinjske šole zelo raznolike, na podlagi pridobljenih podatkov pa lahko potrdimo, da so največ znanja dajale šole: Mestni dekliški zavod »Vesna« v Mariboru (11 teoretičnih in 7 praktičnih predmetov), Gospodinjska šola »Mladika« v Ljubljani (7 teoretičnih predmetov in 6 praktičnih predmetov ter večerne tečaje za zaposlene ženske) in Dr. Krekova višja gospodinjska šola pri uršulinkah v Ljubljani (13 teoretičnih predmetov, 4 izbirni predmeti, 10 praktičnih predmetov in tri različne tečaje za zaposlene ženske).
Zaključek
V	organiziranosti srednjega šolstva na Slovenskem ugotavljamo, da je prišlo po letu 1848/49 v Avstriji do večjih sprememb. Strokovne šole je takratni šolski zakon Osnutek temeljnih načel javnega pouka v Avstriji iz leta 1848 imenoval »ostale šole«.51 Nastale so nove vrste srednjih šol, strokovne šole, ki so omogočale sodobnejše, gospodarskim potrebam ustrezne vzgojno-izobraževalne vsebine, s čimer so odvzele gimnazijam mesto elitne in edine splošno-izobraževalne šole. S tem je bila tudi manj premožnim otrokom dana možnost obiskovanja nekdanjih elitnih šol. Na Slovenskem smo dobili večjo možnost za izobraževanje na svojih tleh, za dvig slovenskega gospodarstva, kulture, politike za formiranje in širjenje slovenske nacionalne zavesti, identitete in kulture. Strokovno šolstvo je bilo odvisno od razvoja posamezne slovenske občine, dežele, ki je glede na svoje gospodarske potrebe formirala tovrstno šolstvo. To je bilo v glavnem odvisno od finančnih sredstev občine in njenega gospodarskega razvoja. Te šole so bile namenjene predvsem Slovencem iz nepriviligiranega sloja. Ugotovili smo, da je v obravnavanem obdobju v letih od 1848 do 1914 pomembno ločiti dve vrsti strokovnih šol na Slovenskem, saj so bile ene dejansko organizirane in pod vodstvom slovenskih društev, zbornic in združenj in so bile slovenske strokovne šole. To so bile številne vajenske šole, kmetijske, trgovske, obrtne, tehniške, za lesno industrijo, za umetno vezenje in šivanje čipk, gospodinjske šole idr. Druge strokovne šole, ki so jih ustanavljali na realkah (strokovne šole za rokodelce na realki, trgovske, risarske idr.), in učiteljišča so bile javne, nemške šole, neposredno pod vodstvom Ministrstva za bogočastje in uk na Dunaju. Vodila jih je avstrijska šolska politika, ki pa je narekovala razlike med strokovnimi šolami.
V	omenjenem prispevku smo prikazali najprej razvoj strokovnih šol na Slovenskem in ga delili na dve obdobji, od leta 1848-1867 ter od 1867 do 1914. Ugotovili
51 Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Unterichtwesens in Österreich, Wien 1848.
smo, da so gospodinjske šole kot strokovne šole za dekleta in zaposlene ženske na naših tleh začeli ustanavljati šele v drugem obdobju od leta 1867 do 1914. Glede na pridobljene podatke smo opisali šest gospodinjskih šol, ki so pripadale različnim takratnim deželam: Štajerski (Mestni dekliški zavod „Vesna" v Mariboru leta 1884, Gospodinjska šola v Trbovljah leta 1911 in Gospodinjska šola šolskih sester v Mariboru leta 1914), Kranjski (Gospodinjska šola „Mladika" v Ljubljani leta 1906 in Dr. Krekova višja gospodinjska šola pri uršulinkah v Ljubljani leta 1913) in Primorski (Gospodinjska šola v Idriji leta 1909). Opisali smo razvoj teh šol, kdo jih je ustanavljal, kakšnega tipa so bile šole (internatskega ali ne) ter kakšna znanja so dajale. Na podlagi primerjalne analize smo tudi spoznali, da so bile med šolami razlike. Prikazali smo predmetnike po omenjenih šolah ter spoznali, da so bili teoretični in praktični predmeti po šolah dokaj različni. Glavni namen naše analize pa je bil odkriti, koliko so te šole izobraževale odrasle, zaposlene ženske. Spoznali smo, da v analiziranem obdobju od leta 1867 do 1914 ni bilo veliko gospodinjskih izobraževanj za zaposlene ženske. To smo zasledili le v Kranjski deželi, in sicer v dveh gospodinjskih šolah. Za Gospodinjsko šolo „Mla-dika" v Ljubljani menimo, da se je pod vplivom društva „Mladika" spodbujalo ženske tečaje za pridobitev znanj s področja gospodinjstva. Poleg te šole je bila kasneje za izobraževanje zaposlenih žensk pomembna tudi Dr. Krekova višja gospodinjska šola pri uršulinkah v Ljubljani, ki je prav tako nudila gospodinjske tečaje za zaposlene ženske (mestne žene, učiteljice in delavke).
Prikazali smo položaj strokovnih šol, predvsem gospodinjskih šol na Slovenskem, v Avstriji od leta 1848 do leta 1914. Odkrili smo, da so med šestimi takratnimi delujočimi gospodinjskimi šolami le na dveh gospodinsjkih šolah na Kranjskem poleg deklet znotraj gospodinjskih tečajev izobraževali tudi zaposlene ženske.
Viri in literatura
Angerer, H.: Der realistische Unterricht in Österreich mit besonderer Rücksicht auf die Realschul und vor allem die Realschule zu Klagenfurt, v: Jahresbericht der Staats-Oberrealschule zu KK^lagenfurt, 1903, XLVI, Klagenfurt, Verlag der k. k. Oberrealschule.
Bleiweis, J.: Prošnje kranjskih deželnih stanov v rečeh slovenskiga naroda, v: Novice, 12. april, Ljubljana, 1848.
Bleiweis, J.: Iz kmetijskiga zbora na Dunaji, v: Novice, 11. april, Ljubljana, 1849.
Degen, F., idr.: Prispevki k zgodovini kmetijskega šolstva na Slovenskem, Maribor, 1967, Skupnost kmetijskih šol Slovenije.
Engelbrecht, H.: Der Ausbau des beruflichen Bildungswesens, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs, Von 1848 bis zum Ende der Monarchie, 1986, Band 4, Wien, Österreichischer Bundesverlag.
Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Unterichtwesens in Österreich, Wien, 1848, Der kaiserlich - königlichen Hof - und Staats druckerei.
Govekar-Okoliš, M.: Srednje šole na Slovenskem pri oblikovanju nacionalne identitete Slovencev v drugi polovici 19. stoletja, Ljubljana, 2010, Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Hojan, T.: Žensko šolstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem, Ljubljana, 1970, Slovenski šolski muzej.
Jahresbericht der k. k. Lehrerbildungsanstalt zu Laibach, Laibach, 1872, Kleinmayr & Bamberg.
Kmetijska šola v Ljubljani, v: Novice, 7. marec, Ljubljana, 1849.
Leskošek, V.: Marija Wessner (1856-1951), v: A. Šelih, M. Antic Gaber, A. Puhar, T. Rener, R. Šuklje in M. Verginella (ur.): Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2007, Založba Tuma d.o.o in SAZU.
Ostanek, F.: Šolski sistemi na Slovenskem v obdobju od 1774 do 1963, Ljubljana, 1964, Slovenski šolski muzej.
Program obrtnih strokovnih šol v Ljubljani, v: Novice, 17. oktober, Ljubljana, 1888.
Prospekt Dekliškega zavoda "Vesna" v Mariboru, Zgodovinski arhiv Ljubljana (b. l.) (ZAL), LJU 285, Splošno žensko društvo, šk. 8.
Rapoc, M.: Mestni dekliški zavod »Vesna« in ženska obrtna šola v Mariboru. v: Spominska knjiga 1888—1938, Ljubljana, 1938, Državna tehniška srednja šola.
Schmidt, V.: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. III del, Ljubljana, 1988, Delavska enotnost.
Serše, A.: Strokovno šolstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941: s posebnim ozirom na obrtno šolstvo na področju Kranjske. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1995.
Slokar, I.: Zgodovina obrtnega šolstva v Ljubljani do leta 1860, v: Zgodovinski časopis, letnik XVII, Ljubljana, 1963.
Slovenske reči, v: Novice, 10. maj, Ljubljana, 1848.
Strmčnik, F.: Razvoj izobraževanja osnovnošolskega učiteljstva na Slovenskem v obdobju od leta 1869 do razpada Avstro-Ogrske, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969, Ljubljana, 1970, Slovenski šolski muzej.
Zakon z dne 14. maja 1869. leta, v: Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem šolstvu na Kranjskem, Laibach, 1895, Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), LJU 285, Splošno žensko društvo, šk. 8., leto 1907.
Zusammenfassung
Fach- und Hauswirtschaftsschulen auf slowenischem Gebiet in den Jahren von 1848 bis 1914
Monika Govekar - Okoliš
Der vorliegende Beitrag stellt die Lage der österreichischen fachlichen Mittelschulen unter dem Einfluss der österreichischen Schulpolitik und Gesetzgebung dar. Beschrieben wird die Entwicklung des Fachschulwesens auf slowenischem Gebiet, woraus man erkennen kann, dass es damals zwei Arten der Mittelschulen gab. Einige Fachschulen waren organisiert und unter der Leitung der slowenischen Vereine, Kammern und Verbände und waren slowenische Fachschulen (Gewerbe-, Handels-, Landwirtschafts- und Hauswirtschaftsschulen usw.). Die Fachschulen jedoch, die im Rahmen der Realschulen gegründet wurden (Fachschule für Handwerker an der Realschule, Handelsschule, Zeichenschule) und Lehrbildungsanstalten waren öffentlich und standen unmittelbar unter der Führung des Kultus- und Bildungsministeriums in Wien. Wir stellten die Entwicklung sowohl der Fach- und Haushaltungsschulen als auch der Mädchen- und Frauenschulen im slowenischen Raum bis zum Jahre 1914 dar. Die Hauptaufgabe dieser Schulen bestand darin, geschickte Hausfrauen, gute Mütter und Frauen zu erziehen. Analysiert wurden Haushaltungsschulen, mit besonderem Nachdruck auf die Ähnlichkeiten und Unterschiede zwischen ihnen, ihre Bedeutung für die Ausbildung der Mädchen und beschäftigten Frauen und die Kenntnisse, die an diesen Schulen vermittelt wurden.