197 NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET Začarana kočija in druge pesmi Konstantv Ildefons Galczyriski se odpravi k njej ponoči in na tihem ji sporoči, da jo ljubim, Angel moj. S perjem odpihljaj od nje zemeljske skrbi -in nasuj pred njo na tla betlehemskega srebra, v nje srce, to rast zeleno, pa mini nalij. Angel božji, stori mi, da bi bil njen prag nocoj, kot škrlat pred njo me deni in v navdihu razodeni pesem mi, ki naj slavi jo. Angel, varuh moj. 1933 MOLITEV Angel božji, varuh moj, K ANGELU jj mojj jem odidi VARUHU v . . • • v čolnu iz sinjega papirja 198 Konstantv lldefons Galczyhski O NAJINEM O, Konstantin zeleni - o, srebrna Natalija! GOSPODINJSTVU Šmarnica v lončku nocoj bo večerja vajina, škrat s helebardo okoli večerje stopica, siv je in sit, da brade drži se gorčica, vama skopnel pa že zadnji je krajcar črni, o, zelena Natalija - o, Konstantin srebrni! 1934 INGE Inge Bartsch, igralka, je po prevratu izginila BARTSCH 0b neki skrivnostni priložnosti. Zdaj pišem preprosto zgodbo o Ingi Bartsch za otroke prihodnosti. Bila je rdečelaska, a ne čisto germanska. Lasje so sijali ji in valovali -bila je koruznica nekega Finca, ki se je šel režiserja in snoba-komunista. (Takšnih kar mrgoli, tudi po Mazowiecki). Inge? Inge je imela v sebi neki nemški priokus, na primer v naglasih besede »Mond«, luna, der Mond, im Monde... Finec pa je bil bedak plavolasi. Zgodba je preprosta: Pravkar sem jo iz Poljske primahal. Berlin ... Berliiin ... Dež... Železni, neprebavljivi Friderik mi je srce zajahal. Dolgčas - naenkrat pa čudež! Majčkeno gledališče. Srce podzemske bridkosti! V nje song nekdo poje. Avtor: Kurt Tucholskv. Inge sedi pri klavirju: oko mi zastane. Igra in poje. Ah, kako bo čedna, ko vstane! Vstala je. Joški majhni, vendar štrleči. In - oprostite, gospodje - trebuh (čudovito pod krilo zaviti!) bi zaslužil čopič sloveči. Začel sem ploskati in na glas vpiti: - Naj živi trebuh! Neki Anglež zarenčal je: - He's gone med! (Prevod: norec!). Prešlo je poletje, minila jesen je in zima, pa še ena pomlad - in še eno poletje, za njim pa prišla je jesen, polna megle in dima. (Na jesen sem posebej usekan). In nekega dne - kakor z neba -prišlo je do udara. Coup d'etat. Začarana kočija in druge pesmi Ta udar pa je bil, recimo, podoben betlehemski zvezdi: za njo so drveli trije milijoni obsedencev (po mnenju izvedencev). Z Ingo sedel sem v parku Tiergarten, Toda berlinska jesen in Tiergarten sta - prosim lepo - podobna napetima strunama. Z dreves se kadi megla in veter se sliši kot bas. Naenkrat pa Inge: - Wissen Sie, was? (Njen glas je bil čuden in oči podobne dvema lunama). VVissen Sie, was? Moje življenje je dolgočasno. - Mmmm... Gledam jo, mečkam cigareto in mislim skoraj glasno: - Nisem Wispianski, četudi postal sem otožen. Pretreslo me je. A trenutek zavožen ne vrne se. Pik! In Inge, nesmrtnica, odšla je v Au dela... V nemško metafiziko ... Neki debeluh, ki lokal je pivo, ni niti trenil. Ni bilo zanimivo, kajti tak »Pik!« še otroka ne more ubiti zaresno. Potem so se daljšale njene trepalnice in truplo je dišalo po črni kavi, po nesmislu in gobah v travi. O, Inge Bartsch! Škoda! Tvoj talent je bil vreden kupe šterlingov, Inge Bartsch, ti prismoda!!! Odtaval sem do hotela. 40 fajf v eni noči: soba bila je črna kakor sušilnica. Ne, saj ni res! »Dolgočasno«, ne, to je preveč banalno! Tu je treba (pomagajte mi reči!) dodati komentar: mučilnica. Ali: - Kako se že pravi? Aha, zločin režima, da, krvavi! - Osumljena semitizma... in da je zgnila kot kolerabica v taborišču. Čudovito! 300 vrstic. Samo še naslov, ki bo tulil! (Na Poljskem se mu pravi »kobila«). Povejmo: bilo je v jeseni, dodajmo: pred tremi leti, no, in če bo v listu še ista »shema«, boste brali: »V železnih sponah sistema 199 200 Konstanty lldefons Ga*czyiiski ni vzdržala Inge Bartsch, igralka, ki je po prevratu v stilu igralke-samomorilke izginila ob neki skrivnostni priložnosti...« Na koncu bo verjetno citiran Še Rilke, kaj je povedal o ljubezni, o samoti kot bolezni, naslov pa bo navaden: Inge Bartsch. Škoda. Bila je čedna. Mlada. Njen hrbet je bil iz žameta. In v njeni biti je bilo nekaj ženskega, neulovljivega, daljnega, nekaj, kar moraš z nohti grabiti! 1934 SKUŠE V redakcijo lista »Nebeška beseda« V OMAKI (skuše v omaki skuše v omaki) prišel je nek starček, s psičkom seveda, (skuše v omaki postrv) - Kdo ste, povejte vsaj tajno nam, dedek, (skuše v omaki skuše v omaki) - Jaz sem, kralj, veste, Wladyslaw Lokietek (skuše v omaki postrv) Sedel sem - je rekel - dolgo tam v jami, (skuše v omaki skuše v omaki) dalje ne morem... skuše v omaki! (skuše v omaki postrv) Vse bolj strupen je petek in svetek (skuše v omaki skuše v omaki) Na Poljsko grem delat red in napredek, (skuše v omaki postrv) Glavni urednik je kihnil z vso silo (skuše v omaki skuše v omaki) 201 Začarana kočija in druge pesmi Kako to? - se milo mu je storilo, (skuše v omaki postrv) Boste mašili luknje v sistemu? (skuše v omaki skuše v omaki) Bil je že tak tu - deset let je temu. (skuše v omaki postrv) Iz plemstva je bil. In streljal. Brez haska. (skuše v omaki skuše v omaki) Lila je kri - a ostala le praska, (skuše v omaki postrv) Kaj vi vse veste! - Lokietek je skočil! (skuše v omaki skuše v omaki) S solzami v redakciji robček je zmočil, (skuše v omaki postrv). - Naj to pomeni: v jami spet zdeti? (skuše v omaki skuše v omaki) Vladek moj zlati - znova trpeti? (skuše v omaki postrv) Skuše v omaki, skuše v omaki! (skuše v omaki skuše v omaki) Hoteli ste Poljsko - tu je, rojaki! (skuše v omaki postrv) 1936 ZAČARANA KOČIJA (Odlomek) Allegro furioso alla polacca Toda v kočijaški gostilni, na oglu Kpiarske in Kominarske, vrti se valček »Pijani slon« in kisajo se kumare, v lončke vložene, brki v pivo visijo in v kozarcih je blagi vonj. Gospod Onoszko pa govori: - Dokler bo kočija kočija, konj konj in ojnice ojnice, dokler še teče voda v Visli 202 Konstanty lldefons Galczyiiski O VRABČKU (in tu ste vsi istih misli), bo v vsakem mestu vozila v krogu, četudi strašno uboga: ZAČARANA KOČIJA, ZAČARANI KOČIJAŽ, ZAČARANI KONJ. Res, vrabček neznaten je ptiček, v tem stvarstvu le droben črviček, on grde stonoge zatira, a vrabčka nihče ne podpira. Zatorej vas vprašam: ni vrabček naš zvesti prijatelj sred ptičev? Ljubite že, deklice, vrabčka! Ljubite ga, tristo hudičev! Pesniška različica pogovora na Krakovskem trgu, blizu Karol doma »Pri Črncih«, v noči Szymanowski med prvim in drugim aprilom 1947 1946 1947 Ani Iwaszkiewiczevi Da. Tu je bilo. Pri teh treh Črncih iz Konga. Pod to zvezdo s smešnim migljanjem v očeh. Tudi ta veter jecljavi bi rad kaj povedal, vendar ni šlo: - Mu -, -Mu-, -Mii-, Miizika. V njej so bile same flavtiče, iz flavtic pa perzijske tkaninice. Začarana kočija in druge pesmi Ali veste, gospa, kaj se to pravi? Poltonske note- le slišati jih je bilo (poljske sirote), slišati glasno (do zadnjega diha, sirote). Okus ust pa je bil zrel in grenko pust, kot bi iz raja padale tone grižljajev pomaranč in grižljajev limone. 1947 Z raztrganega plakata ... poljski banditi so strahopetno napadli... .. .sled za njimi neizpodbitno pelje k tajni organizaciji... .. .zato sem ukazal med osebami, obsojenimi pred sodiščem varnostne policije — čeprav sem jih želel pomilostiti — pri priči javno ustreliti dne 11. 12. in dne 14. 12. 1943 med 170 obsojenimi tudi SILVESTRA MAROŠA Podpis: Vodja SS in Policije za Varšavsko območje... Plakat je visel na Belgijski ulici v nekem decembrskem večeru - triinštiridesetega leta. December. - Pločniki ledeni kot življenje ilegalca. Prijatelji moji iz Moskve, Prage, 203 204 Konstantv lldefons Galczyhski 1948 Varšave! Silvester Maroš nas je učil hladno preudariti in pogumno storiti! Umrl je: kaj je življenje? Smrt nima razuma. Silvestru Marošu zapojem nekoč pesem slave. Silvester nas je - kot bi bil Vergil - učil pisati pesmi - in previdno je streljal v cilj s kratkih radijskih valov. ČE BI IMEL Če bi imel ENAJST KLOBUKOV enajst kiobukov, bi prvega obesil v omaro na kljuko. Drugega bi si po pošti dostavil kakor paket. Tretjega imel bi za drobnarije in bi vanj ficke pospravil. Četrtega bi nosil (da se ne bi vznemiril), če bi šel gledat čarovnika... et caetera. Petega bi imel namesto prtiča za pokrivanje sira. Šestega za Jadvigico. Sedmega bi obesil. Naj visi! In mu pokazal figico. Osmemu bi naredil krajce, podal bi se k narodni noši. V devetem bilo bi ježevo jajce - ali kaj takega iz zoologije. 205 Začarana kočija in druge pesmi 1949 V. Čez vse nama glasba je draga. Za naju je glasba kot svetek. Klavirje imava rada, pa oboe in klarinete. Doma mali svečnik imava z visoko škrlatno svečo. Ta sveča gori, ko igrava, da v zvokih svetlobo poveča. Ko glasba začne se sanjava, prižigaš to svečo, da sveti takrat, ko iz zvočnika plava koncert Brandenburški, Tretji. Resnobno po steni premika se radosti senca pijana. In sveča s plamenčkom mežika tja v Jochanna Sebastiana. A leipziški pevec v okviru prijazno smehlja se pred tabo. O, rad bi vse takšne večere ohranil pred večno pozabo. 1953 Prevedel Lojze Krakar Za desetega še ne vem. Premislim. Enajstega pa bi odpihnil mi veter, ki veje ob Visli. Omeni je baje povedala neka krakovska poetesa: »Saj to ni glava za klobuk! Takšno ima spomenik, o, nebesa!