Splošne vesti Skrb za našo gluhonemo mladino Ljubljanska gluhonemnica praznuje letos pomemben jubilej, štiridesetletnico svojega obstoja. Kolike važnosti je ta specialni vzgojni zavod, vedo najbolje samo tisti, ki so ga potrebovali in ga še potrebujejo, to so naši gluhonemci in njihovi roditelji. Drugi Ijudje vedo komaj kaj več nego samo to, da imamo šolo tudi za gluhoneme. Nič čudnega ni, če še danes dobite inteligenta, ki mu kar ne gre v glavo, da se otroci v gluhonemnici uče iivega govora in dobe po njem domalega vso tisto izobrazbo, ki jo polnočutnemu človeku nudi osnovna šola. Nič čudnega ni potem tudi dejstvo, da je absolventu gluhonemnice zelo težko dobiti primerne zaposlitve, ker se je treba pri delodajalcih večkrat boriti še s vprav srednjeveškimi nazori in predsodki glede sposobnosti teh ljudi. Vse titansko delo gluhonemnice pa gre lahko po zlu, ako otrok po končanem šolanju ostane brez dela ali pa ne pride v prave roke, ki bi znale plodonosno usmeriti njegove sile. V naši državi je vsa skrb za nadaljnjo usodo izobraženega gluhonemca prepuščena zasebni iniciativi. Tako se je pokazala potreba, da se je naposled tudi v Sloveniji osnovalo Podporno društvo za gluhonemo mladino, ki vrši zdaj že deseto leto svojo plemenito karitativno in socialno nalogo. Z neutrudno propagando si je pridobilo že mnogo prijateljev ter z njihovo pomočjo moglo storiti že mnogo koristnega za te naše invalide najave. Človek bi po pravici pričakoval, da bo taka človekoljtibna ustanova po tolikih letih štela že več tisoč članov, zlasti ker je letna članarina (12 din) dovolj skromna, da bi si jo mogel pritrgati vsak, ki ima kaj socialnega čuta. V resnici pa šteje komaj okrog 500 članov, ki so v pretežni večini iz Ljubljane. Zelo malo pa jih je iz našega podeželja. In prav iz podeželja so skoraj vsi naši gluhonemci. Na-