-   86   -
Beseda o pravim času
vsim vračitelom (zdravnikam) in lekarom fapo-tekarjem) na Slovenskim. *)
Iz Štajarskiga.
Mnogi tudi izobraženi ludje še večidel jednostran-sko mislijo: „Kmet ostane nepremaknjen pri starim kopitu , ino težko napreduje s časom." Takšne ino druge misli so med zidovjem izležene. Ta starokopitna okornost — ostanek prejšnje vlade, Bog ji daj večni pokoj! — se kmetu po krivim oponaša; zakaj on misli kratko, pa djanjsko. Glavna pogodba ino naloga je ino vselej bode: telesne ino dušne moči v človeku tako razviti, da se on v vsih prigodkih svojiga življenja dobro obnašati zna; posebno ako se na to obnašanje veže sreča za deržavo, za lastno ino družbinsko življenje. Ta glavna pogodba pa se je dosihdob celo v nemar puščala. Da se ta naloga uistini (uresniči), morajo tudi vračiteli (zdravniki} po svoji moči obilno pripomagati.—
To je bilo potreba v misel vzeti, preden svoje mnenje razodenem.
*) Akoravno bi bilo misliti, de v tacih rečeh, ktere zadevajo človeško zdravje in življenje — ki je nar imenitniši telesno blago — se ni čakalo še le vstav ne enakopravnosti, vunder tudi mi mislimo, de pričijoča beseda je »beseda o pravim času«, ktero bo vsaki rodoljubi zdravnik poterdil, ki ve, de se z besedo dani naukaz dostikrat pozabi, in de namest »nach Bericht« je vselej boljši, popolni naukaz na recept zapisati v ravno tistim jeziku, vkterim je zdravnik poprej z besedo naukaz dal,                 Vredništvo.
Blizo slovenskima mesta P... na spodnim Štajeru zapišem pred nekimi mesci več vračitvenih predpisov (^receptov) s pristavljeno slovensko signaturo (to je, z nau-kazam, kako zdravilo vživati), kterih lekar (apotekar), akoravno z latinskimi pismeni (čerkami) napisanih, ni znal brati. Po mojim kratkim razjasnjenju se začne lekar celo smešno izgovarjati: „to je dosihdob v slovenskim jeziku nenavadno bilo, ino je meni gladko neznano"!! — Se tedaj tukaj gospoduje bedasta starokopitna navada ino šega, kjer je treba siromaškimu bolniku (ki samo slovensko razume) vračitela naukaz razjasniti! Oh! kako dolga kita gerdiga nemškutarstva še visi tukaj, kjer je celo življenje v nevarnosti!! — Mislimo si bolnika, ki v britkih bolečinah zdihuje: on hlepi po zdravilu, kakor ozebli za soncarn! pa — ko vračitel odide, pozabi bolnik , kako se ima vračitvo (zdravilo) vživati! Vra-čitvo se donese, bolnik se nadja (zanaša), da bode pri-stavljen tudi naukaz, kako ga jemati. Resnično! signa-tura je poleg, pa je — nemška! Bolnik in njegova družina jo gledajo kakor kitajske hieroglife (skriv-nopisarijo), akoravno se vračitvo s slovenskimi peticami plati; in akoravno je v lekoslovju ojstro ukazano: signa-tura se ima pristaviti v jeziku, kteriga bolnik govori. Njegovi otroci znajo sicer citati (brati), pa nikdo ne razume nemško. Saj bi nazaj poslal k vra-čitelu ali lekaru ga prašat — pa je žalibože ! predalječ* Lahko si mislimo , koliko britkiga nemira zdaj bolnik v svojim sercu občuti! On jemlje tedaj vračitvo po svoji vlastni spoznavi o ne pravim času ino v ne pravi koli-kosti! Kaj iz tega sledi, lahko vsak trepetaje razvidi, kterimu je le količkaj znano, kako nevarna je dostikrat človeškimu telesu moč vračitva. Tega pa ni kriv tisti, ki je vračitvo pripravil, temoč vračitel. Ino žalostni nasledki tega, kaj so? Otroci se jočejo, ker so zgubili svojiga očeta in odgojitela!
(Konec sledi.)