Juljusz Slowacki | Oče okuženih
Za letošnje jubilejno leto Juljusza Slowackega na Poljskem ob 125 letnici njegovega rojstva in 90 letnici smrti
poslovenil  Tine  Debel j ak. Slowackega uvod v pesnitev:
V razlago naslednje pesnitve moram nujno povedati nekaj o karanteni v puščavi med Egiptom in Palestino blizu mesteca El-Arish. Čudna zamisel Mohameda-Ali je bila, da je z mislijo začrtal na blodnem pesku mejo med dvema svojima državama in pod smrtno kaznijo prisilil svobodne beduine, da so na tem kraju postavljali šotore in živeli nekoliko tednov pod nadzorstvom straže in zdravnikov; drugače niso mogli priti  iz  Egipta  v  Sirijo.
Ko sem potoval po teh krajih na velblodu, me je doletela ista usoda. Po osmih dneh potovanja sem prišel iz Kaire v žalostno peščeno dolino, kjer naj bi preživel dvanajst dni. Takoj nisem mogel razumeti, da to pusto mesto brez najmanjšega doma, zavejano z bleščečim peskom, more biti pod kakšnim pravom; toda videti je bilo, da je pašin meč visel v sinjem nebu nad glavami mojih vodnikov Arabcev, kajti takoj, ko smo prišli v dolino, so ukazali velblodom poklekniti in v njihovih črnih obrazih se je pojavila globoka vdanost svobodnih ljudi, pokoriti se volji strašnega človeka. Prišel je zdravnik iz mesta El-Arisha. To mestece je bilo prvo, ki smo ga od odhoda iz Kaire videli samo od daleč, in zdravnik prvi človek, ki smo ga srečali na poti. Gospod Steble — tako se je imenoval ta zdravnik, laški emigrant, oženj en pravkar s slavno vzhodno lepotico Malagamba, o kateri piše s takim navdušenjem Lamartine1 — je skušal moje bivanje pod odprtim nebom napraviti kar najbolj udobno. Dal je na razpolago iz svoje zaloge šotore za našo potujočo karavano in — kakor sem zvedel pozneje — sta tudi prelepi ročici njegove žene gnetli belo in srebrno moko, da bi mi ne zmanjkalo evropskega kruha.
Ko smo razgrnili šotore, sem se začel privajati žalostnemu pogledu okolice, ki me je obdajala. Nekoliko dalje je korito skoraj do dna suhega potoka teklo čez peščeno dolino k morju, ob njej pa pas palmovih gozdiče v. Od severa pa se je sinji trak Sredozemskega morja razbijal ob pesek in z žalostnim šepetom valov napolnjeval tišino v zraku nad to puščavo. Nad morjem pa se je na piramidalni gomili peska lesketala majhna grobnica arabskega Šejka, ki pa je bila strašna, kajti v njeno odprtino so polagali vse, ki so tu umrli za kugo. Sicer pa sta mu že sama arhitektura in rumena belina dajali videz okostnjaka. Na  drugih  straneh  je bilo  videti  peščene  hribčke  in  na  njih  šotore
1 V delu »Voyage en Orient« (1835).
381
straže, pa tudi stražnike v pisanih in živih orientalskih oblekah, ki pazijo na taborišča potnikov; v sredi doline pa je štrlel — kot peščeni stožec — minaret, s katerega je muezin z mogočnim glasom oznanjal zjutraj, opoldne in zvečer veličino Boga. Vse te predmete bo videl čitatelj v novem odsevu v tej povesti, toda pokazale se mu bodo v posebni svetlobi,   kajti videl jih bo skozi človeške solze.
Kar se tiče mene, sem se privadil svojemu šotoru in mi je celo začelo ugajati v peščeni stepi v šumu morja, h kateremu so mi dovolili hoditi v spremstvu enega izmed karantenskih stražnikov. Na božični večer (1. 1836.), ko so moje misli iz te mirne puščave poletele v daljno mojo domovino in v tiste dni, ki sem jih pred davnim časom preživljal ob gostiji v svojem družinskem krogu, je strašna burja, prenesena v viharju iz Črnega morja v Sredozemsko, zabučala v noči in se zlila z dežjem in treskom na moj šotor, ki je stal na samem, ločen od drugih. V žalostno srce, ki se je zamislilo v domači krog, je prehajala groza. Šotor, v katerem je bučalo od viharja in dežja, se je tresel nad menoj; ves je žarel v bliskih in je bil videti kot ognjeni kerub, ki varuje ležišče človeka brez sna. Vihar mi je ugasnil luč in vlažni stenj se ni več hotel vžgati. Zastonj bi tu bili vsi opisi, kajti ta burja v pustinji je imela veličastne svetopisemske poteze — Angelli2 je mislil, da je že prišel vihar, ki ga bo dvignil z zemlje in ponesel v tiho domačo pokrajino. Toda tudi ta noč brez sna in groze je prešla in, ko sem rano stopil iz šotora, so železni oblaki zakrivali nebo in droben dež je rosil zrak.
Toda s tem še ni bilo konec strahov. Krik Arabcev mi je javljal novo nevarnost: tista rečica, v kateri je še včeraj žuborela komaj nitka vode po peščenem koritu, je narasla v nočnem nalivu ter grozila razliti se s srebrnimi plavutmi po dolini, v kateri so stali naši šotori. Samo nekaj trenutkov časa je ostajalo za rešitev, da smo prenesli šotore Arabcev na najbližje peščene kopice; takoj za nami je voda zalila peščene kroge, ki so kot sledovi naših prenesenih domov ostali v dolini. Ves premražen in mrk sem gledal s sipine na triumf te uboge rečice in pri tem doživljal čuden vtis. Brez strehe, brez ognja in brez hrane sem tako doživel morski brodolom na zemlji, ko nisem mogel kreniti niti v najbližje mestece, kjer so bili ljudje, in jih niti prositi, da bi me vzeli pod streho in me posadili h gostoljubnemu ognjišču. A lahko bi prišla še grozotnejša burja, lahko bi stopilo morje čez breg in odneslo ta peščeni hribček, na katerem sem stal. A vse to je bilo treba vzdržati z lastnimi močmi, obstati ali pa poginiti, in to pred očmi ljudi, ki se mene in mojih stvari niso mogli in niso smeli dotakniti. Končno se je nebo razjasnilo in jaz sem — preizkušnja izuči — postavil svoj šotor — ne več v dolini —, temveč na najvišji kopici. In prišli so lepi, tihi in mirni puščavski dnevi.
2 Anhelli — junak iz Slowackega istoimenske drame. Tu se pesnik identificira z njim.
382
Moj vodnik Soliman, ki je bil ponosen na to, da je svoj čas bil tudi tolmač Champolliona3, Rosselinija* in Fresnela5 ter še mnogo drugih, s čimer se je rad pobahal, mi je o teh svojih davnih gospodarjih pripovedoval razne zanimivosti s potovanj ter gotovo tudi iz mene vlekel pripombe in vtiske, da bo z njimi zabaval svoje bodoče popotnike. Ta lepi Arabec z dolgo brado je zvečer sedel na tla v mojem šotoru, obsvetlenem z mesecem, ki je skozi špranje platna gledal v notranjščino, in mi pel kitice arabskih pesmi, katerih nerazumljivi zvok in žalostni napev sta me zazibavala v sen. Tedaj pa me je morebiti zopet angel pokril s plaščem viteza Solima6 in me zaznamoval z rdečim križem na prsih ter mi spremenil Arabca v oprodo, ki poje žalostne dume moje domovine.
Toda dovolj je že o tem skrivnostnem snu v mojem življenju, o tej zlati stepi in tem šotoru, kjer sem imel mirne trenutke in kjer so moje oči, ko so se prebudile, videle skozi razprto platno konste-lacijo Oriona, podobno zvezdnati lutnji, ki jo je obesil Bog nad bedni šotor blodečega Poljaka. Dovolj naj bo o tem tihem tednu življenja — prešel je. Moji velblodi so spet pokleknili pred mano ter se dvignili v romarski molčečnosti in zamišljenosti, dvigajoč dolge, gadom podobne vratove proti Kristusovemu grobu. Ko pa sem bil že uro dalje proti vzhodu, sem se obrnil na sedlu, da bi še enkrat videl svoj zeleni šotor; zapazil sem ga na kopici in zdelo se mi je, da je sam stopil na to zvišeno mesto, da bi se še enkrat poslovil od mene; ljudje, ki so pospravljali stvari in tudi šotor, ko ni bilo v njem več prebivalca, so trgali kolce iz peska in tedaj sem videl, da je šotor s plahto kot s krilom še mahal za mano, kažoč mi svoje črno in prazno naročje. Odvrnil sem oči od tega predmeta, ki je imelo razdrto srce zaradi mojega odhoda. Tedaj pa so se že začele kazati na pesku bele lilije, oznanjevalke bolj sveže pokrajine in pomislil sem, da je na te lilije obračal svoje oči Kristus in govoril svojim učencem, naj bi ne skrbeli za jutri in za stvari tega sveta: pogledajo naj lilije, ki jih oblači Gospod...
To naj bo opis karantene, ki sem jo preživel sam v puščavi. Dalje časa pa je sedel tam ta starec, ki pripoveduje svoje nesreče v pričujoči pesnitvi. Zgodba njegove bolesti ni povsem izmišljena: pravil mi jo je doktor Steble, kateremu bi se rad za njo kakor tudi za kruh in za prijaznost zahvalil tukaj, če bi vedel, da ga te moje besede najdejo v pustinji. Toda kaj naj pomeni zanj ta spomin v nerazumljivem jeziku in izgovorjen z glasom, ki se takoj razblini kakor krogi vode, če vanjo vržeš kamen?
3  Francoski ustanovitelj egiptologije (1791—1832).
4  Italijanski orientalist (1808—1893).
5  Dober poznavalec arabščine (t 1855).
6  Vitez Solima = križar, nastalo iz napačne etimologije: Hierosolima = Sveta Solima.
383
Trikrat se zlati je mesec povrnil, kar tu na pesku sem šotor razgrnil. Žena mi majhno je dete dojila, s seboj sem imel še tri hčerke, tri sine — družinico vso. Zdaj — peščena gomila pokriva jo tu .. . Devetero kamel hodilo vsak dan tja na peska sipine trgat nadmorsko, tatarsko je zel, v mrak pa so v krogu se spat položile tu, kjer po ognju ni nič več sledu. Hčerke po vodo so z vrčem hodile, sinovi grmado kurili so tu, žena je kuhala, dete dojila — zdaj vse je tam, kjer ta se gomila žarkemu soncu belo smeji, v šejkovi kostnici zdaj tam leži. . . Jaz pa se vračam sam, v boli osivel, trikrat dni štirideset sem preživel tu karantene, kjer v moj razprostrt šotor prišla je — črna smrt.
O, bolečina ni taka nobena,
kakor je ta, ki mi v srcu zdaj vpije!
Vračam sedaj se pod krov domačije
in vem, da pred njo pomaranča rumena
me vstavi: »Kje, starček, so tvoji sinovi?«
Na vrtu hčera mojih živi cvetovi
me vprašajo: »Starček, hčerkam kako je?«
Oblak, ki razgrnjen nad Liban-goro je,
za ženo, za hčerke, za sine me vpraša —
vse pomor j eno je tu, kjer šejk-paša
postavil je grobnico s kupolo belo...
Vse od vprašanj bo v meni vršelo,
vpraša me vsak: »Kako tvojim ljudem?«
Kaj naj jim rečem? Kako naj povem?
Pristali smo. Šotor svoj v pesek zabili. Vlegle na tla so se tihe kamele.
T
U
Otrok — kot s podobice angelček mili —
ptičicam, ki so k nogam priletele,
trosil je zrna v detinjski milini.
Vidiš potoček tam majhen v dolini?
Hčerka najmlajša od tam se vrnila
z vrčem na glavi je, vitka in mila;
z vodo iz potoka stopila je h kresu,
brate ob njem poškropila smeje.
A najstarejši — z ognjem v očesu —
vstane, zajame v dlani vrč vode:
»Bog ti povrni!« hvaležen je ves,
»V prsih me žge in pil bi ko pes!«
nagne, izpije vodo in — tedaj
pade kot zlomljena palma nazaj.
Pritečem — bilo ni kaj reševati.
Sestram, želeč ga poljubovati,
zavpijem ves besen: »Stran! Sem z mrličem!«
Iztrgam jim truplo in stražo pokličem.
Straža ga s kavi j i železnimi vzame.
in ga pokoplje v kužnih jame.
Od te grozotne, strašne noči, dobil karantene sem štirdeset dni.
V  isti sta noči umrli Amina
in Hafne mi, speč na ležišču enem. Tako sta na tihem umrli obenem da — ko po smrti prvega sina nismo v šotoru oči več zaprli — niti čul nisem, da sta umrli, niti spazila ni njiju mati, ki tudi vso noč ni mogla zaspati.
V  jutro kot črno železo zviti ležali sta hčerki — od kuge ubiti! Stražniki so ju izvlekli s silo,
odnesli ju v jame — in ni ju več bilo ... A kot se odraslemu spodobi dekletu — z lasmi sta šotor pometli očetu . . .
2$
385
Vidiš to sonce z zlatim sijajem?
Vsak dan tu vzhaja nad palmovim gajem,
vsak dan zahaja tam za kopico,
nikdar ni bilo še zastrto z meglico!
Ne vem, zakaj se takrat mi je zdelo,
da sonce ni sonca podobe imelo,
da ni sijalo zlato na nebesu,
da bilo podobno je — krvosesu!
To sonce, ki zrlo tako je brezčutno
ob smrti otrok treh v moj šotor ubog,
se zdelo tako mi v megli je okrutno
v škrlatu neba in v parenju zemlje,
da nisem vedel, če »očenaš« gre
še skozi oblak, kamor skril se je Bog.
Prešlo je — počasi sicer — deset dni.
Četvero otrok mi še vedno živi. Bolečino to žena je prej prebolela in tudi otrok, ki ga pri prsih imela, je živel in ni kot mlad cvet usihal. In končno sem tudi jaz laže zadihal, ko že verjel sem, da Bog mi pusti ostale vsaj, ko mi je vzel že tri. . .
O strašna bila je zato bolečina
zreti v obraz najmlajšega sina
in videti — smrt! Kako sem ga varoval!
Najprej se na licih pojavil je znak —
nihče ni opazil, le jaz, ko pobarval
v obraz se je modro in postajal enak
prvorojencu, ki ni vrnil se več:
iz rdečega bled in iz bledega rdeč . . .
Po licih se plamen goreč mu vijuga,
zakličem glasno: »V šotoru je kuga!«
In gobavega pograbim brž sina,
ponesem na step, kjer se pase živina,
da med velblodi konec vzame,
da ne umira pred očmi — mame . . .

Pri sinu smo umirajočem bili
velblodi in jaz, na kolenih vsi;
lomil roke sem, vpil s strašnim klicem:
»Naj ne umre! O, da ni se rodil!«
Nad palmami pa z neusmiljenim licem
vzhajal je mesec, ko sin moj boril
se s smrtjo je in ni mogel umreti . . .
O vtisne strašno se ta groza v srce ti!
Kako je le mesec mogel to zreti!
Ko mi umrl je na kolenu,
sežgati sem hotel ga na plamenu —
a ko po obleki segel mu žar je,
iztrgam trup, pokličem stražarje . . .
Prišli so grobarji od več strani hkratu —
naj bo še on pri sestrah, pri bratu!
Od smrti te in te strašne noči so dali mi zopet štirdeset dni.
Pod krogom sonca, kot kri žarečim,
in pod šotorom, v vetrove štrlečim,
več nismo besede spregovorili,
kot da pred smrtjo že vsi smo mrtvi,
kot da bi radi Boga prevarili,
naj kamen kuge drugam prevali.
Zaman! Morilni je angel z neba —
se vrnil in našel me brez srca,
brez solz in čuta za nove nesreče,
ki le: »Bog vzemi vse!« šepeče.
Za tretjega sina muke strašne
imel že iz kamena sem srce,
bila mi vsakdanji kruh bolečina —
Brez solz sem zrl smrt tretjega sina,
ki smo najmanj ga v družini ljubili,
solza smo najmanj za njim potočili.
Zato mu dodelil Bog je v nagrado
tiho smrt, da je umrl z naslado:
brez vsakih bolesti, brez kakšnih omam —
le vzdihnil je — in je kot kamen bil sam.
26*
387
Toda — po smrti bil grozen v obraz,
kot da za solze mu ni ne za nas,
le hotel je lice svoje vsaditi
v mrzla nam srca, z očmi prestrašiti,
za večno staršem v spomin se prižeti,
kličoč z obrazom nam: »Vsi ste prekleti!«
Obupal bi skoraj, misleč v taki boli,
da Bog ne odpušča nikdar in nikoli,
da pošlje še angela smrti k meni
po sina, po ženo in po ženi
še mene pokliče pred sodbo svojo
in hčerko . . . Ah, to hčerko mojo!
Hčerka, poslednja moja nada,
bila je lepa, tako še mlada,
tako vesela, kadar mi je glavo
v hladne ročice lilijaste vzela!
Ko je končala bila ročna dela,
se je pod cedrami vlegala v travo,
spet tekla kot pajk, v svojo nitko loveč se
Poglej: tale pas, ves v soncu blesteč se,
njeno je delo ... In te tožne oči!
Zastirala z zlatimi jih je lasmi,
da gledal sem nanjo kot na cvetico —
le skozi solze ali sonca žar!
Njo sem za doma imel vladarico
in ona je kakor angel-stražar
nad sinčkom najmlajšim v zibki bedela;
kjer jok je začula, tja je hitela,
kar stisk nas zadevalo, vzela je nase:
solze nam otirala v svoje je lase!
Deset dni prešlo je, deset noči — na zvezdo lahko bi že smrt odhitela; deset dni prešlo je, deset spet noči — že nada mi v srcu goreti začela. Tedaj po otrocih zajoka plač žene — in trideset dni je prešlo karantene.
ul
Končno izgubil spomin sem in moč,
legel sem spat in zasanjal v noč.
In v snu sem hčerki pokopani
videl v lehak oblak obdani:
za roki držeč se iz jam sta stopili,
tiho šli mimo, le nasmehnili
sta čudno z očmi se bleščečimi
in pluli v šotoru nad spečimi;
tiho se sklanjali, mimo hiteli
ob materi, mimo ob sinčku v zibeli —
a hčerki najmlajši na zlate lase
sta položili zdaj črne roke . . .
Zbudim se s krikom: »O, hčerki prekleti!«
Pokličem: »Hafte! Sem pridi, srce ti!«
Kot ptiček priteče, se k meni privije,
oklene z ročicami se krog vratu
in vem, da živi, da Hafte je tu,
da srce na srcu mojem ji bije!
Kot grom pa vame trešči rano:
hčerka!!! — Ah, naj odpiram res rano ?
Črna smrt tudi njo je vgrabila,
iz rok se mi v večnost je preselila.
O najstrašnejši hip zame na svetu,
ko v strašnih mukah se v roki mi vije
in: »Reši me, reši, oče!« vpije,
z ustnami vročimi drgeče,
kot roža odpira se mi proseče —
a nisem pomagati mogel dekletu!
Vse se je trgalo v duši mi strti —
a lepa kot angel bila je — po smrti!
Stražarji, nemili gosti, prišli so —
dekliško telo mi iz rok je dehtelo —
nepazno zagnali železne osti so,
zadrli v grud trdo, okroglo ji, belo
in tu pred menoj ji grud so razdrli!!
O Bog, da oni bi kot jaz ne umrli!
Ti, Bog nebeški, odpusti jim zame!
Iztrgam jim truplo, odnesem sam v jame.
389
Roki je mati na prsi sklenila
in se tri dni ni premaknila
iz kota šotora, v lica vsa bela —
a v zibelki rožica je venela.
Materi mleko je v prsih usihalo,
a dete jokalo, nič več se nasmihalo.
In ta pustinja! — Grobov nimaš v njej,
zato ti drugače v puščavi je tej:
za te je peščena in zlatoila,
zame kot da se iz pekla je rodila!
Čez to ravan, čez te peščene kupe
otrok sem svojih vlačil mrtve trupe,
a tam za gričem, kjer se morje lije,
šumi v ušesa ti — a meni vpije,
a v burji, ko čez grič se vreči hoče,
za te buči, a meni joče . . . joče .. .
Vsak dan, ko prišel je večerni čas,
sem slišal peti muezina glas.
Kot da usoda moja se mu smili,
so klici vedno tožnejši mu bili,
nesrečnemu očetu z minareta
kažoč vso veličast Boga Očeta:
»O hvaljen bodi, Allah! Tebi slava!
Za ognja moč, ki mesta pokopava!
Za tres zemlje, ki odpira spet grobove!
Za črno kugo, ki mori sinove
in trga staršem kar iz rok dekleta!
O Allah Akbar! Tvoja moč je sveta!«
Tedaj vse, kar v puščavi je živelo,
se mene je ogibati začelo,
šotora, ki so hčerke mi ga splele.
Platnene plahte že so ovenele,
raztrgale se, močno omahnile,
kot da bi že mrtvaške rjuhe bile —
od daleč že je kuga zrla vate.
In veš: celo teh ptičev ljubke jate,
ki letale so semkaj v zarje prve
JI
se kopat v pesek in jest krušne mrve, prenehale so sem se zbirati odkar otrok več mojih tukaj ni . .. Plaši morda jih plahta ta podrta? Plaši morda jih moje mrtvo lice? Doslej bilo ni še nobene ptice . . . in duša moja je še bolj potrta.
Po smrti hčerke peti dan — Bog sveti! od morja sem začne strašno grmeti, na sonca krog so legle sence črne, nebo z oblaki se gosto pregrne, noč strašna pade — strah me še prešine, ko spomnim se teh gromov, bliskovine — še zdaj vse vidim, čujem, slišim vse, kako nagosto udarja dež mi v steno, kako ob plahto šklopota platneno, kako v temi nad mano ziblje se, kako od bliskov se rdeči okrog, kot da sem pal v pekla ognjen brlog. In zdelo se mi je, da z burje stokom so vpili deca moja s strašnim jokom, ječali so — še zdaj srce mi stresa — da sem napenjal vid, srce, ušesa in z grozo mislil le, kako jim v jami ubožčkom je, ki tam tako so sami . . .
Ko grom udarjal z gromom je v šotore se vtihotapi smrt v plahte napete — Kako da se tako naskrivno more? — in kot pod moro mi zastoče dete. Zaplakalo bilo je res obupno, ker v hipu z materjo skočila skupno sva tja, kjer dete mučilo se revno. Čeprav zajokalo je le pohlevno, se nama jok je zdel tako nenaden, a žalosten tako in nenavaden, tako iz globočine srca vzet, tako razumen in tako preklet,
391
da sva oba bila kot prizadeta
brez misli, brez razuma in nasveta . . .
Bala sva se zanj in trepetala — umrlo je za kugo — bilo trup najdražje dete moje, zadnji up! Zdaj palo je v okrilje smrti črne, da ne doraste več, da se ne vrne! Nikdar se več ne vrne v rojstni dom! Ne bom ga videl več-------Obupal bom!
Prišla je noč — gorele so zvezde —
sama z ženo sva — z nama je, gorje,
to majhno trupelce, ležeč neživo
in nepremično, v smrti sivo, sivo . . .
In čutil sem, telesce zroč to malo,
da ko bi nama tako vsaj ostalo
še nekaj let — v obliki tega trupa —,
srce bi se rešilo pol obupa!
In niso ga stražarji zdaj pobrali,
in niso v grobnico ga pokopali —
tja, kjer pod trupi zeva kužna jama,
tja ga ponesla zdaj je — mati sama.
V šotoru praznem sem ostal pri ženi. Ne boš verjel — namesto da združila bi ta bolest spet srci razboljeni, je kakor strup še bolj ju zagrenila, zakaj, le Bogu je dozdaj očito! Bolest rodila je sovraštvo skrito, ki vstalo je kot črn zid med nama. Bila sva ločena in vedno sama, besede nisva nič več izmenjala — povej mi le, o čem naj bi kramljala še mož in žena v praznih kotih hiše, otrok teh mrtvih oče in njih mati? Začelo sonce rdeče je sijati, vtonilo vsak dan tam, kjer zdaj gori še žareča bakla, ki v požaru seva —
tako je brez otrok šel dan iz dneva. Tišina ogromna krov je zagrnila — čuj: ni čez mesec miška zdaj skočila ? Odjeka drugega in šuma ni.
Tako preživela sva štirdeset dni
in dočakala karantenske zdravnike.
Globoko so gledali vpadle nam like,
vsak je nad nama z glavo majal:
jaz sem ves vkrivljen in siv postal
a od skrbi in nespanja mi žena
bila je bleda, kot vosek rumena,
na glavi imela las sivih kopico,
na licih pa čudno, prečudno rdečico;
oči so žarele kot bliskavice,
kakor če stopiš na luč iz temnice.
Zdravniki so nama vse sklepe prešteli,
udarjali tam, kjer prično se uljesa
in — bil sem ves zdrav! Ne boste verjeli?
Jaz, ki poljubljal sem vsa telesa,
zdrav sem pretrpel vso karanteno!
Toda — hudo je bilo z mojo ženo:
na prsi udari se, pobledi vsa,
zakrili, zastoče — in pade na tla.
Na roke vzel trup sem, ves teman,
ponesem ga v šotor, na tla vržem žrtev
in padem pri njej na zemljo kot mrtev.
Zbudim se na štirideseti dan.
Pred smrtjo je mati še izihtela, da mrtvemu detetu rada bi vzela z groba spominček, kamen, cvetico, zlati las, ki je kronal glavico najmlajšemu, padajoč mu čez lici, sliko, ki jo je držal v ročici. . . O, laski zlati, sedaj tako sveti, sinčku v grobu z glave vzeti! Kajti to moč je imela še mati, da v noči šla je ta grob kopati:
trupelce je z roko odkopala,
na ustne mu poljub še dala
in spet ga zagrebla v peščeni sipini.
In ta poljubček in ti spomini,
ki so že v grobnici šejkovi bili —
mater in meni ženo so ubili. . .
In zopet se brezno je v zemlji odprlo in vanj sem pokopal mater umrlo. Potem se povrnil v platnene sem zide, skril se med sence in nočne privide. Nisem več sonca videl v jasnini, niso ljudje me več na pustinji. Sem starec, ki mu v otroško že gre; v spominu mojem, v srcu žive ti sinji obrazi — ni mi za druge —, le ti, ki so mi v rokah umrli od kuge. V jasni dan ali v temni noči povsod so oni pričujoči: kramljam sam z njimi, izmišljam povesti in jih mrličem pravim v bolesti; včasih zaslišim kak glas ali stok in mislim, da mojih otrok je jok; včasih iz blaznih sanj me zbudila hijena je, ki vso noč je tulila nad grobi otrok — in poslušal sem bled, kako so otroci — hijenam jed!! Postal sem mrzel kot gad, nezaveden, vrstili so dnevi se, teden na teden brez bolečin, spominov in sluten j — postal sem kot kamen že neobčuten.
Nekoč pa — po božji volji seveda —
nekdo mi prav tiho v šotor pogleda
in — ah! — kako me je radost prevzela!
v šotor pogleda — stara kamela;
pogleda tako me milo ta čas,
da sem zajokal kot dete na glas . . .
Tako sem prebil še teh štirdeset dni.
Tedaj ste končno ljudje prišli.
O grenka svoboda, ko moram oditi.
Dobro bilo mi v šotoru je biti.
Z občutkom bolesti, groze, strahu
bom šotor razdrl in kolce te tu,
ki sem zabijal z otroki jih v krog . . .
Pomagaj mi Ti, o večni Bog!
Zdaj sam sem — pomagaj mi jih izruvati!
Plahte šotorne, čuj: šepetati
ne nehajo . . . Morda vedo še kaj več? . . .
Videle vse so, vedo, ah, preveč . . .
Poglej jih: kaj niso prilika tuge?
Dotakni se jih — ne boj se kuge!
Ne boj se smrti od dotika!
Saj nisi moj sin — o sreča velika!!
Ne! Ne! Le beži! Saj vem, da te plahte
morajo biti strašne tudi zate . . .
Smrti od kuge le bodi naj strah te!
Strašna smrt! Ne spoznaš niti brate,
ogenj te peče in žge te čez mero . . .
Jaz vem — o, videl sem jih osmero
svojih umirati vsak dan in noč,
mesece tri tu bivajoč . . .
Zdaj glej: devet kamel osedlanih, a osem sedel — neoddanih!
Ostal mi le Bog je — grobovi tam — tu pot, ki zdaj jo nastopam —
sam . . .