Šter. 37.
\ Mariboru 7. septembra. 1876.
Izhaja vsak četrtek
in velja 8 poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom ?a celo leto 3 gld. — kr. . pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v škofijsk. poslopju1 (Bisehofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
List ljudstvu v poduk.
Tečaj X.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. —
Za oznanila se ola-ouje od navadne v. ¿tiče, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Mogočni Rusi pa turški Kristijani.
Junaški Srbi so po 8dnevnem klanju srečno odbili napad glavne turške vojne na šance okoli mesta Aleksinaca. Vsled tega so se Magjari pa naši nemški liberalci kaj kislo držali. Po njihovih listih, bila je velika žalost in prav mačkinje javkanje. Toda Turki so pred Aleksinacem tepeni naglo iz desne strani reke Morave prhnoli na levo ter 1. sept tamošnji oddelek srbske vojne vrgli nazaj. Vsled te zmage je nastal velik krič veselja in radosti, pri Magjarih in jihovih zaveznikih, nemških ustavakih. Najbolj rjove „Neue freie Presse" — prvi list vseh nemškutarjev, Judov in Turkov na Dunaju — ter pisari: „mi se veselimo turške zmage; zmaga Turkov je ob enem tudi zmaga — avstrijskih Nemcev; turška zmaga nas reši — slavjanske kuge." Tako pisari ta nesramni list o Slavjanih, ki tudi v Avstriji nosimo dobro polovico vsega krvnega in denarnega davka ! Tako žali nas in ščuje ustavoverski list Nemce zoper nas. Toda bodi tem nemškim ustavovercem jihovo turško veselje ! Naj kažejo svetu brezsramno, da so v svoji politični revščini že prisiljeni naslanjati se — na Turka! Slavjani na Turškem bodo vendar rešeui preden preteče leta dni. Temu porok nam je njihovo junaštvo pa železna roka — Rusov.
Kar svet stoji še mogočni Rusi niso nikdar pokazali toliko sočutja, usmiljenja, skrbi in djan-ske ljubezni za svoje slavjanske brate, zlasti za Srbe in Bolgare, kakor ravno sedanje dni. Ves narod od carske rodbine do bornega kmeta se zanimiva za turške Kristijane in jim pošilja denarjev, orožja, vračnikov, prostovoljcev zlasti oficirjev. Mnogo teh je že smrt storilo, a na mesto jihovo stopajo^ drugi; do sedaj je došlo 300 oficirjev. General Črnajev sam je Rus in te dni so ruski bogataši Srbom posodili 12 milijonov rubeljev (ruskih goldinarjev). Sploh Rusi kažejo sijajno djan-sko ljubezen do svojih jugoslavjauskih bratov. Brez ruske pomoči bi Turki gotovo že prodrli v Beligrad. Ali Rusi so pripravljeni storiti še več.
Potegnoli bodo tudi mogočni ruski meč, ako utegnejo Turki vendarle Srbe in Črnogorce premagati. Da bi divji Turki zopet Srbe, Bosnijake in Bolgare vklonili pod svoj kruti jarem, tega Rusi ne bodo trpeli. To je razvidno iz vseh ruskih listov. Da naši bralci poizved6, kako o tej stvari ruske novine pišejo, hočemo jim tukaj par stavkov navesti iz ruskih novin.
„Ruski Mir" (Ruski Svet) na primer piše: „preveč nedolžne slovanske krvi je izteklo, nego da bi se moglo misliti na sklepanje miru, kakoršen nasvetujejo nekateri evropski ministri, posebno an-gležki. Ni misliti o nobenem takem miru, po katerem bi v Bosni, Bolgariji in Hercegovini vse pri starem ostalo in se Kristijani zopet prepustili maščevalnej roki turškej. Tak mir bi bil začetek pogina jugo-slavjanskega plemena. Nedolžne žrtve turškega gospodstva v Bolgariji, Starej Srbiji, Bosni in Hercegovini morajo maščevane biti. Če Srbija ne bode dovolj močna maščevati svojih rodnih bratov, morajo to prevzeti druge močnejše, ruske roke. Sedaj ne gre več za to, mir v Evropi ohraniti, ampak za to, slovansko-krščanske dežele Turku iz rok izpuliti". Še odločnejše piše „Golos" (Glas) ter pravi: „slovanske koristi so postale tudi koristi ruskega naroda. Malo jih je pri nas, ki bi ne vedeli, zakaj so Slovani tlačeni, malo, ki bi ne vedeli, zakaj odselej tlačenim Slovanom pomoč dajemo. Mi smo na boj pripravljeni in se ga ne strašimo."
Ruska vojna šteje 1 milijon vojakov in 2000 kanonov. Rusov je več, kakor 80 milijonov duš, ki zamorejo tedaj še enkrat toliko vojakov na noge postaviti, kakor jih že imajo !
Cerkvene zadeve.
Konkurz ali izpit za župnijsko službo napravili so sledeči častiti gospodje: Jožef Zadravec, Andrej Kraner, Anton Slatenšek in Vekoslav Kos.
Petdesetletnica dr. Biichinger-ja, generalnega vikarja in ravnatelja sekovskega semenišča v Gradcu se je 30. avgusta res sijajno obhajala.
Blizu 200 duhovnikov je zlatomešnika spremilo pred veliki altar stolne cerkve. Tudi iz naše la-vantinske škofije bilo je više 20 duhovnov navzočih, med njimi čč. gg. kanonika Pak in Modrinjak. Celih 42 let že je dr. Biichinger ravnatelj sekov-skega semenišča in v teh letih je imel na skrbi 1100 bogoslovcev, kojib je blizu 1000 bilo v meš-nike posvečenih in v dušno pastirstvo poslanih v gračko .in mariborsko škofijo. Izmed teh gospodov je eden, grof Otokar Attems, postal knezoškof, eden, dr. Lovro Vogrin, stolni prošt lavantinski, 2 iufuliraua prošta, 6 kanonikov, 2 častna kanonika, mnogo profesorjev, dekanov, župnikov in kaplanov. Hvaležni učenci so zlatomešniku poklonili lepo latinsko zahvalno pismo s 730 podpisi, album s 500 fotografijami in srebrn pozlačen kelib. Težko se bo kde po katoliškem svetu našel seme-nišk ravnatelj, ki bi ovo prevažno službo dr. Btichingei-ju enako opravljal celih 42 let!
Občni VI. zbor društva sv. Cecilije osnova-nega za vse dežele „nemškega jezika" se je v Gradcu vršil 29., 30. in 31. avgusta. Zborovanja se je vdeležilo kakih 1200 ljudi iz vseh krajev Nemčije in Avstrije. Tudi iz Zagreba, iz Gorice, iz Kranjskega in Koroškega jih je nekaj došlo. Iz naše lavantinske škofije bilo je več svetnih navzočih in pa 30 duhovnikov; med temi čč. gg. Pak, Orožen, Modrinjak, Košar, Glazer, Stranjšak, Meško in drugi. Iz Celovca smo videli kanonika č. g. Schellander-ja. Milostljivi naš gospod knezoškof so društvenemu predsedništvu poslali pismo, v katerem pravijo: „čeravno mi ni dano vdeležiti se zanimivih in času primernih razprav pri občnem zborovanju društva sv. Cecilije, tako vendar prosim bodite osvedočeni, da njegovim prizadevam želim na vse strani blagoslovljenih uspehov in sem rad pripravljen jegovo delovanje tudi v moji škofiji širiti; vsaj je cerkvena godba in petje mnogovrstno popačeno in sprideno." Društvo sv. Cecilije si prizadeva cerkveno glasbo na podlagi cerkvenih zaukazev in korala popraviti ter pomagati, da zopet obvelja cerkvena godba in petje, kakoršno pristaja najsvetejšemu, kar človek na zemlji glešta. Jezusu Kristusu, Sinu božjemu, kateri prebiva, se časti in uživa v svetiščih katoliške Cerkve. Društvo hoče iz svetih hiš božjih zapoditi vso nespodobno, posvetno in ncčimerno godbo in petje in ga nadomestiti z dostojnim, svetim in pobožnim. V dosego toliko svetega namena se poslužuje mnogovrstnih sredstev, zlasti skuša osnovati pod-družnice po škofijah in župnijah z izurjenimi pevskimi zbori. Na Štajerskem ima take pevske zbore že v Admoutu, v Lambrecht-u, vUebelbach-u in v Riegersburg-u. Ti zbori so v Gradec poslali 40 pevcev, kojim se je 18 pridružilo iz Regens-burga na Bavarskem. Združeni pevci so v stolnej cerkvi pri raznih svetih opravilih popevali, da bi tako djanski pokazali, kako bi se po namenu sv. Cerkve naj Bog častil v katoliških hišah božjih. Pokazali pa so to tako dovršeno in izvrstno, da
se je vse čudilo. Marsikdo je pri tej priložnosti morebiti prvič in prav sprevidel, kamo smo s cerkveno muziko in petjem zašli.
Lavretanske pete litanije bile so vsaka točka — peta molitev ali prošnja. Latinska peta meša zložena od Palestrina-ta, kralja vseh skladateljev, je storila nepopisljiv utis na poslušalce. Veličasten je bil „Te Deum laudamus" od dr. Witta; lepe so tudi bile pete večernice, črna meša, križev pot, najlepše pa petje pred sv. Rešnjim Telesom. Presunjenemu poslušalcu se je zdelo, kakor da bi mili angelii bili prileteli iz svetih nebes, se združili z najboljšimi Adamovi otroci in zapeli Sinu božjemu, zakritemu v sv. tabruakelnu: Tui sunt eoeli et tua est terra, t. j. tvoja so nebesa in tvoja je zemlja; vidi turbam magnam, t. j. videl sem veliko množico . . . stati pred tronom božjim . . .
(Konec prih.)
Gospodarske stvari.
Naravoslovne črtice o konjn.
Govoril dr. Ivan Geršak v Ormužu.
II.
Arab potrebuje konja, kterega si je tako privadil, kakor mi najkrotkejšo domačo žival; na konju potuje, na konju pase svoje črede, na konju se prikaže pri svečanostih in v družtvih, na konju se bori za svoje življenje in svoje ognjišče, na konju živi in umerje. Časti pa tudi konja, kakor si mi vajeni nismo; arabski učenjaki nam pri-povedajo, kako je stvarnik stvaril konja. Rekel je vetru: „iz tebe bodem stvaril stvar, ki bode nosila mojo čast; ljubili in častili jo bodo moji poddaniki, bali se nje pa bodo vsi, ki ne ravnajo po mojih postavah." Potem je stvaril konja in mu rekel: „tebe sem stvaril in nič druga tebi enakega; vsi zakladi zemlje so pred tvojimi očmi; moje sovražnike bodeš poteptal z nogami, moje prijatelje pa nosil na svojem hrbtu; ta je sedež, iz kterega mi bodo prihajale molitve; na celi zemlji bodi srečen pred vsemi drugimi živali, ker pridobil si bodeš ljubezen gospodarja zemlje; letal bodeš brez perut in zmagal brez meča!" — Zato pa tudi Arab misli, da je konj le pri njem srečen in v pravih rokah, in da je greh ga drugam proda-vati; beremo toraj tudi, da je Abd-el Kader sč smrtjo kaznil vsakega, o kterem je čul, da je konja prodal Kristijanu. Ravno ta poveljnik piše generalu Daumas-u o izreji konjev: zdrav konj, ki dobiva toliko ječmena, kolikor ga potrebuje, mora vse storiti, kar jezdec od njega tirja, ker prislovica pravi: daj mu ječmena, pa ga muči. Dobri konji ne pijejo eden ali dva dni nič; komaj imajo dosti jesti, pa morajo le izpolnovati voljo lastnika. To je moč navade, ker Arabi trdijo, da mora konj kakor človek v prvem Času svojega življenja biti izgojen in navajen; nauk mladosti ostane kakor pismo v kamen rezano, nauk višje
starosti pa zgine, kakor ptičevo gnezdo. Mladiko lahko pripogneš, staro deblo pa nikdar več ne! V prvem letu že uči Arab svojega konja, v drugem pa že jezdi na njem; odtod prihaja, da so konji v starosti tako pretrpljivi. Pregovor pravi toraj tudi: v prvem letu privezi konja, da se mu kaka nesreča ne zgodi, v drugem ga jezdi, da mu bo križ ¿e enkrat tako širok, v tretjem letu ga znovič privezi, in ako takrat ne velja nič, pa ga prodaj!
Žlahni arabski konj je lepe rasti, ima kratka in gibljiva ušesa, močne kosti, suh obraz, velike nosnice, lepe črne velike oči, dolg vrat, široke prsi in šiiok križ, pa ozek hrbet, okrogle noge, črna kopita, bolj majhno redko grivo, pa jako gost žimnat rep. V okraju „Nežd" v Arabiji so najslavnejša plemena, kterim pravijo „kohlani" (plemeniti, popolni), tam je kojih 20 konjskih plemen, od koder so se v druge kraje razširila. Arabi tako ljubijo svoje konje, da mislijo, da izvirajo od tistih plemen, ktera je imel njihov veliki prerok Muhamed; zato strogo pazijo, da si ohranijo čista plemena; zato je navada, da mora vsak posestnik žlahtnega pastuha dati, da vbreji tudi žlahtno kobilo, ako ga lastnik kobile poprosi; ti pa romajo s kobilami včasih po sto milj daleč, da le najdejo žlahtnega pastuha. Za to prijaznost dobi lastnik pastuha nekaj ječmena, eno ovco ali pa mleka, sramota pa bi bila peneze jemati za tako dopu-ščenje. Imenovali bi ga „prodajalca konjeve ljubezni". Le takrat, kedar bi kobila nežlahtna bila, sme posestnik pastuha odreči to prijaznost. Se ve, da kakih plemenskih listov (Belegzettel) v Arabiji nimajo; a zato morajo pa biti svedoki pri žrebcn in pa takrat navzoči, kedar kobila povrže, da svedo-čijo istoto žrebeta. Do 18 mesecev žrebe brez posebnega nauka raste, potem pa ga začne jahati dečko, kedar ga goni napajat. Se le, ko je 2 leti staro žrebe, se mu priveže sedlo, vendar jako rahlo in pazljivo ; žvale mu iz začetka obvežejo z volno in jih poškropijo 8 slano vodo, da se žrebe na neprijetno železo lažje navadi. Le počasi ga vadijo rabiti svoje moči, kar redoma 7 let trpi. Zato se glasi pregovor: 7 let za mojega brata, 7 let za me, a 7 let za mojega sovražnika. Kedar gre Arab v vojsko, ne želi rodovina njemu sreče, nego konju; kedar Arab v vojski pade, žalost po njem ni tolika, kakor če bi bil konj pal; če ta pogine, žaluje in plaka lastnikova družina mesec dni za njim! Konji arabski pa so tudi taki, da ne potrebujejo nikdar biča; že besedica jih spodbudi; človek in žival sta si kakor dva brata, eden se od druzega ne more ločiti; večkrat se je že pripetilo, da je konj svojega lastnika, ki je v vojski pal, odtrgal sovražnikom, ter mrtvega zanesel do šotora, češ, da ne bi sovražnik oskrunil njegovega gospodarja. Pri vsem tem pa je arabski ,konj zadovoljen z navadno hrano in je pretrpljiv, kakor težko ktera druga žival; žlahtne arabske konje lahko 5 do 6 dni neprenehoma jezdite in vsaki
dan vas bodo nosili 15 do 18 milj daleč; ako so dva dni počivali, spet lahko toliko pota ravno tako hitro preletijo; kedar pa Arabi morajo bežati, jih nese konj v 24 urah 36 milj daleč. Zato pa še dandanes Arabi zahtevajo za dobro kobilo do 15.000 gld. pa še se vendar težko ločijo od svoje „Aruze" (neveste), Lulo (bisera), Mordjane (korale), Mahmude (slavljene) itd. — Toliko o arabskem konju.
Le kratko še poglejmo na angležkega konja. Tam si jih izredijo in izgojijo, kakor jih potrebujejo; najtežji in najmočnejši konji za težko vožnjo, pa tudi lahki dirjavci in jahači se tam nahajajo. Najimenitnejši dirjavec je bila kobila Eklipse, arabskega plemena; le 17 mesecev se je merila z drugimi konji, pa vse je premagala. Lastnik je pridobil ž njo v tem kratkem času 250.000 gld. premij. Po tem pa ni noben lastnik več se hotel s svojimi konji dirke udeležiti, ker je Eklipse vsakega premagala. Eklipse in 6 njenih žrebetje lastnik prodal še za 250.000 gld. in za se je dobil še vsako leto 5000 gld. dosmrtnega izgovora. Pa konj je poginol 25 let star (leta 1789) in njegov skelet se še dandaues kaže v Oksfordovem muzeju. Preletel je vsikdar angležko miljo v 2 minutah. Nek drugi konj je preletel 4 milje v 7 minutah 30 sek., eden pa je skočil 24 črevljev daleč, a drugi 30 črevljev. Mitton je jezdoč na svojem konju preskočil 18 črevljev široki graben, konjev skok pa je 27 črevljev in 9 colov obsegel. Kakovo ceno imajo enaki konji na Angležkem, to kaže prodaja konjev v Middle-Parku; en konj se je prodal za 90.000 tolarjev, drugi za 50.000. Pruska vlada je kupila enega konja za 45.000 tolarjev. Celo navadni vozni konji lepega plemena so se prodali po 14.000 tolarjev. Sedaj tudi lehko zapopademo, zakaj so naši pradedi konje tako v časti imeli, da so celó mislili, da konji vedó skrivnosti, kakor svečeniki. Stari Vendi na otoku Rtlgen so imeli belega konja, posvečenega paganskemu Bogu Sven-tividu, kterejga je smel krmiti in jahati le njihov prvi svečenik.
Čestiti poslušalci! pogledali smo si konja od več strani, ter sklenem svoje slabe besede 8 pre-srčno željo: da i mi začnemo ljubiti milega nam konjiča kakor Arab, da i mi se lotimo razumne konjereje, kakor Anglež; potem bodemo spoznavali resnico arabskega pregovora: život žlahtne kobile je velik zaklad.
M. Toge noge in ozka kopita konjem ozdraviti, se priporoča voda, v kteri je nekoliko kuhinske soli raztopljene. Z tako vodo se konjem bolene noge večkrat vmivajo in nektere minute v nji kopljejo. Tudi platnene capice v tako vodo pomakati in kot okladke na noge jim polagati, je dobro. Voda, bodi si topla ali mlačna, v kteri je nekaj galuna raztopljenega, tudi pomaga. Toga noga se večkrat za nekaj časa v tako galunovo vodo postavlja.
M. Rani nmerikanski rožni krompir je vsega priporočanja vreden. Ta nova krompirjeva sorta ima belo, trdno, prav moknato meso, se rada in brž prekuha in je tedaj posebno za na mizo vsega priporočila vredua. Izmed vseh dozdaj znanih sort je ta najranejša in rodovitnejša. V prosti zemlji dozori krompir v 8—9 tednih popolnoma in ostane dober do novega. Sploh kar se okusnosti, obilne rodovitnosti in rane zrelosti tiče, je to prva sorta, prava krona med krompirjem, ki mu ni vrstnika. Krompir za seme se dobiva pri trgovcu M. Berdajsu v Mariboru.
M. Kumara labudovka. Ta kumara je dobila svoje ime od podobe, ker ima vrat labudo-vemu vratu podoben. Ta sorta spada med naše najboljše salatne kumare, je prekonavadue dolgosti, ki včasih 90 in še več centimetrov preseže. Je vedno lepo živo zelena, ima nježno meso in je kaj prijetnega okusa. Cela podoba je prav dopadljiva, ker je lepemu vzdignjenemu labudovemu vratu nekoliko podobna, od koder tudi njeno ime. Dalje ima tudi še to prednost, da je do pozne jeseni rodovitna in ravno tako za prigodno prirejo v gnojnih gredah, kakor za navadno prirejo v prosti zemlji. Seme se dobiva pri trgovcu M. Berdajsu v Mariboru,
Sejmovi 11. septembra v Rušah, v Smarji, v Loki, pri sv. Janžu pri Spod. Draubergu. 12. sept. v Gornji Radgoni. 13. sept. v Dobjem; 14. sept. pri sv. Ani na Krembergu, v Rogatcu, v Sevnici, v Ivniku, v Golobinjaku. 15. sept. v Pleterjali, v Zdolah.
Dopisi.
Popravek.- V poslednjem listu se je tretji dopis bil krivo postavil Od sv. Jurja, kajti glasiti bi se imel: Od sv. Urbana nad Ptujem.
Ured.
Od Polskave. (Brandstetter-Seidlov ministrant.) Znani divjak Šalk, bivši župan na Gornji Polskavi in Seidl-Branstetter-jev „ministrant" zapustil je pred kratkim svoj dom in obupan in lačen jo pobrisal proti nemškemu „reichu" v Beč, kjer še njegova žena neki ima hišo. — To je tedaj tretji, ki si je popolnem „izbirtval" in to samo zarad divje sovražnosti do Slovencev in zarad pomanjkljivosti potrebnega uka. Govoril sem s kmetom, ki mi je toževal o slabej letini, o velikih davkih itd. in vprašal sem ga, ali se srenjčanom na Polskavi toži za Šalkom? — Eh 1 Bog in sveti božji križ — je djal — kaj bi se nam neki tožilo — vsaj se nismo druga naučili od njega, kakor zapravl jati brez potrebe in pa še poleg zanemarjati delo na polju. Vse je hotel naeukrat nemški napraviti in nam priporočal Seidlna in Braudstetar-ja za bogova, katera nam bosta pomagala do blagostanja; zdaj vidite, gospod ! — zdaj so si pa vsi „zbirto- ,
vali" in še drugim so pripomogli, da bodo tudi v kratkem na nič djani. Eh! vejo gospod — pravi — to je sama sleparija — naj si rajši samim pomagajo, — zdaj so enega zaprli na rotovž v Celji, tam, kder so tatje in ravbarji zaprti, naš Salk pa je obupal nad božjo milostjo in nad svojo pametjo, zapustil hišo in vse in pobegnil proti Dunaju. — Jaz sem kmetu djal, da se mi srenjčani ne usmilijo dosta — zakaj ste pa tako neumni in poslušate na take pritepuhe, kojih ne poznate in ravnate proti svojej zdravej pameti — zakaj pa rajši ne poslušate drugih ljudi, ki Vam v domačem jeziku razlagajo potrebne nauke!
Seidl se kaplanov strašno boji. Ravno včeraj mi je pravil moj prijatelj, ki je učiteljsko službo nastopil v okolici, da mu je Seidl pred vsem na srce polagal, se ne seznaniti z g. kaplanom. Kajti, pravi, če se boste z kaplanom pečali, potem ste že zgubljeni.
Iz Slovengraškega okraja. Redko pa prav veselo slovesnost so obhajali dne 27. avgusta Vuzeničani. Tamkajšnji visokočastiti gospod nad-župnik Anton Galuf, k. šk. konzistorijalni svetovalec in dekan so namreč zapeli zlato sv. mešo. Že dan poprej se je zbralo več dalešnjih č. gosp. duhovnikov, ki so na kolodvoru sprejeli prečasti-tega g. korarja M. Modrinjaka, ter ga med pokanjem možnarjev in izvrstno iz Maribora pripe-ljavšo se jugoželezniško bando spremili do farovža. Skoraj, ko se je zmračilo, bili so vsi bližnji griči s kresi razsvetljeni; možnarji zadouč, in noč bila je skoraj v dan spremenjena od umetne razsvetljave. Vuzeničani, za kar jim gre vsa hvala, napravili so mnogozaslužnemu in vseobčespoštova-nemu gospodu nadžupniku bakljado, pri katerej je banda mojstersko igrala, a možki zbor zapel lepoglasne pesmi. Ljudstva se je pri tej priliki vse trlo. Bengalski ogenj je dal temnej noči čarobno lice. Po dovršeuej serenadi je na bližnjem griču umetna razsvetljava in švigauje raket s prav lepimi spremembami, še precej pozno v noč trajala, a banda je razveseljevala občudovalce. Drugi dan ob 10. uri bil je slovesni sprevod iz farovža v cerkev. Med izvrstno godbo, donenjem možnarjev in neštevilno mnogim ljudstvom, stopali so sivi starček opirajoči se na palico, — spremljani od veliko duhovnikov in belo opravljenih deklic k altarju. Marsikteremu se je solza v očeh lesketala, ko je videl častitljivega starčeka tako jasnega, veselega in zadovoljnega obraza. Služba božja se je začela s slovesnim nagovorom, katerega so imeli prečast. gospod kanonik M. Modrinjak. Izvrstna, krepka in jasna beseda je globoko poslušalcem segala v srca. Vsi so bili ginjeni, spo-znavši veselje, ki jim ga je pripravil Gospod. Po dokončauej pridgi se je začela sv. meša. Prav s povzdignjenim glasom so zapeli častitljivi starček „gloria" in zbor duhovnikov na koru, jim je z zbranimi glasovi odpeval pod spremstvom gosp. Rakuša, nadučitelja Marenberžkega, izurjeneg
organista. Ko je služba božja minola, vršil se je sprevod v farovž, kder so se vrstile najsrčnejše čestitke, Velečast. gosp. nadžupnik so prijatelje svoje in častilce na obed povabili, da se vkupuo ž njimi malo razveselč; — 22 iz bližine in od daleč prišedših duhovnikov se je zbralo okoli njih. Prekrasno so nazdravljali preč. g. kanonik M. Modrinjak jubilantu; spomnili so se pri tej priliki tudi duhovnega in svetnega poglavarja, mik knezoškofa itd. Prav živahna je bila zabava; na posled se je družba razšla in vsak izmed častitih udov je vzel seboj blagi — neizbrisljivi spomin v svojem srcu na slavnostni dan.
Od Sotle. Predsednik Šentpeterskega šolskega sveta je naredil 17. «vg. velikansko šolsko svečanost. Nabralo se je denarja, kuretine na stotine, jajc, m^sla in sočivja. Neka dobrosrčna, žlahtna gospa je pripeljala poln voz pojedine in sodeč dobrega vinca; seveda ne za „gmajn" deco, ampak za gospodo. Na vse zgodaj so že z možnarji streljali, in otroci so od vseh strani vkup vreli. Ko so jih sem in tje letajoči učitelji uredili, se je začela dolga vrsta z godbo na čelu črez starodavni Leskovec (Sentpeter) tje proti poslopju velikodušnega predsednika tukajšnega šolskega sveta pomikati, da se tam v špaliru „gor postavi", potem nazaj obrne in proti sv. Gori mahne. Tam se je potem lepa cerkvena slovesnost opravila, pri kteri so otroci Bogu in carju lepo hvalo peli. Po tej slovesnosti se je pa začel želodec glasiti, in otroci so se milo po mizah ozirali. In res, kmalu so dobili neke vodene juhe, iz ktere so kosmati kramplji vkup nanošenih petelinčekov moleli; dobili so tudi košček kruheca, nekaj smradljive fižole in žlevastega krompirja. — Se piti so dobili, in sicer neke žlobudre, v kteri so k vodi nekaj vina?? primešali. Hvalevredno je bilo le obnašanje pod-učitelja, ki je sam lačen in žejn lačno deco vsaj z otročjimi igrami nekoliko razveseljeval. Drugi se nikdo za deco brigal ni, kajti šolska veselica je postala veselica predsednika in njegovih prijateljev ! Vkljub lačnemu trebuhu so vendar morali otroci od vseb krajev zbranej gospodi (?) živio! klicati. Nekteri so se hitro po cerkvenem opravilu domu odpravili boljše fižole jest in vsaj dobre vode pit. Drugi pa so se zvečer domu javkali: lačen ! lačen! ter si na potu kruha kupovali. Prihodnje leto si le naj ti gospodje še večjo mavho pripravijo, da bodo še več ftobili! haha!
Iz Brašlovč. Dobre ceste so veliko vredne; one so veselje prebivalcev, čast kraja in znamenje omike pri narodu. Zali Bog da to ni povsod tako! Vže pred več leti je nek dopisnik v „Slov. Gosp." oj8tro grajal, in to po pravici, naš tedajni občinski zastop zaradi ceste mimo lipe, katera je se pa vedno v takem, če ne v slabejem stanu. Želimo pa, da bi se ta jako potrebna cesta zgoto-viti dala. Zdaj imamo upanje, ker naš vrli za blagor občine vneti g. župan si veliko prizadeva nekatere trmoglave nasprotnike na to pripraviti
in prepričati, kolike važnosti da so dobre ceste. Ravno tako potrebno je tudi, da bi se hitro, ko
otavo pokosimo, zavkazalo toliko zaraščeni potok Trebnik iztrebiti. Minulo je že 24 let, odkar je bil zadnjič strebljen, pa še tedaj kar na pol, ter tako ob povodnjih veliko kvara po travnikih še več pa po njivah dela, in je vedno več pritožb zaradi tega slišati. — V noči od 31. avgusta do 1. sept. je bilo pri nas silno deževanje. Savinja je tako silno narasla, da že od 1. 1852 tako velika bila ni, ter je zopet mnogo lesovja in zemlje odnesla. Želimo, da bi se skoraj toliko potrebno reguliranje Savinje začelo, za kar še pa bodemo menda dolgo čakali.
Iz Vranskega. (Z1 ata poroka) se je obhajala cerkovnika, ki je že štiri in petdeseto leto v zakonu pri Materi božji za Čreto v Vranski fari. Čudno veliko ljudi se je te svečanosti udeležilo, in marsiktera solzica je ljudem v očeh zaigrala, ko so videli starčeka pred Marijinim altarjem stati. Gospod duhovnik so v svojem govoru posebno omenili ; da jima je to starost gotovo Marija sprosila. Po skončanem opravilu so starčekoma in njunim navzočim otrokom pridni gospodje prav lepo in veselo postregli z jedili in pijačo, kar jim Bog obilno povrni!
Iz Bizeljskega. (Žrtva pijanosti.) Nedavno je posestnik Paulič v Dogmancih na svoj voz naložil več sodov vina, da ga zapelja nekemu krčmarju. V svojo nesrečo je pa tudi sebi in sicer preveč vina naložil, tako, da je brž vinjen na voz i zaspal. Vajeti mu zletijo iz rok in konji vkrenejo z vozom naravnost proti domu namesto proti krčmarju. Toda preden so prišli do doma, so voz tako na kraj steze zapeljali, da se je vse: voz, polovnjaki z voznikom vred, prevrglo v globoki graben. Paulič je prišel pod 13 veder držeči sod, ki ga je takoj usmrtil. Truplo nesrečnikovo pa so potem, menda zarad strahu pred komisijonom, pustili v grabnu ležati — dva dni. To res nečloveško ravnanje je vzbudilo veliko nevolje in godrnjanja!
Politični ogled.
Vojska na Turškem postaja čedalje bolj srdita. Turki vedo, da gre za njih obstanek v Evropi, Srbi pa se bi jejo za svoje žene, otroke in imetje; dobro vedo, da bi Turk vse pokončal, kamor bi prodrl. Po 6dnevni bitki pri Aieksinacu so Srbi in Turki 2 dni mrtve pokapali ; 29. in 30. avgusta so Turki nenadama zapustili desno po-brežje Morave in prestopili na levo ter se združili s Saib-pašem. Ob enem so dobili 20.000 mož novih vojakov iz Zofije; tndi Srbi so pomnožili število vojakov, le prav zvedeti niso mogli, koder bo Turk mahnil in to jim je bilo v nesrečo. Kajti 1. septembra so Turki na levi strani naglo lomastili naprej v Srbijo s 60.000 vojaki; Srbi jim tukaj niso mogli več nasproti postaviti, nego 22.000
moi, ki so pri Prilarici in Androvacu celi den Turke zadrževali skozi 13 ur junaški vojskujoči se. Pozno po noči so se pomeknoli nazaj proti Deligrado, najmočnejše) trdnjavi na Srbskem. Palo je 17 ruskih oficirjev. Tudi Turki so morali grozno trpeti, ker se že 5 dni nikamor ne genejo. Srbska glavna vojna stoji sedaj za Deligradom, kder zapoveduje hrabri obrist Protič; v Aleksinacu je nameščen Hervatovič z 10 bataljoni; vse prebivalstvo je moralo mesto zapustiti. Isti den, t. j. 1. sept. je hotel Mehemed-Ali prodreti črez Jastrebačke gore, da bi Srbom prišel za hrbet, pa Lazar Antič ga je pobil. Niz Deligrada pri Čupriji dela 3000 delavcev šance. Iz Belegagrada so poslali na bojišče 44 kanonov, streljiva in mnogo granat. Za ranjence skrbi dr. Munda, rojen Čeh. Rusi so za ranjence poslali 60.000 zlatov. V strašni bitki pred Aleksinacem so Turki silovito šance napadali po 2 in 3krat na den ; in to je uzrok, da jih je grozno veliko padlo; pred sanco Nr. 17 jih je obležalo 3000; vseh skupaj so imeli Turki 20.000 mrtvih in ranjenih; Srbi so menje trpeli. Črnogorcem se bližajo britke ure; 92 bataljonov Turkov s 50 ka-noni je vdrlo v deželo, ki požigajo vse, do česar pridejo. — V Bolgariji ropajo in umarjajo Turki naprej. V Samakovem so obesili 30 starcev, a vstaje vendar ne morejo popolnem zadušiti.
Avstrijske dežele. Svitli cesar so pri velikih manevrih na Moravskem, cesarica pa je z nadvoj-vodinjo Valerijo došla v Miramar nad Terstom, od koder bo se po ladji peljala obiskovat Istrije in Dalmacije. — Na Kranjskem je mestice Logatec pogorelo; škoda se ceni na 200.000 fl. Za uboge pogorelce povsod pobirajo. Na Dunaju so bili primorani par učiteljev napoditi zarad pohujšljivega obnašanja. — V Levovn na Gališkem je vlada pograbila orožje in streljivo, ki je bilo za Srbe od-menjeno. — Magjari so v Budapešfi prejeli 61 ruskih oficirjev, ki so potovali v Srbijo. Toda že drngi dan so jih spustili iz strahu pred ruskim konzulom. Magjar je sicer škramplje Rusom pokazal, a ž njimi zgrabiti si ni upal — ubogi Magjar! — Hrvatska sedanja vlada je sicer narodna, a preveč z Magjari vleče. To pa je krivo, da se je pri hrvatskih železnicah magjarski jezik vpeljal kot uradni jezik, da so bosenske bogoslovce iz Djakovara premestili v Ostrogon, Medjimurje odtrgali od naškoflje zagrebačke, da ne stavijo graoičarske železnice in da so hrvatske žandarje postavili pod magjarsko, hovedsko ministerstvo. Take reči pa žalijo srce vsakega pravega Hrvata in zato ne pojde škof Strosmajer več v Zagreb v hrvatski sabor.
Vnanje države. Zlasti angleška v zvezi z našo skušajo pomiriti Turke in Srbe, kar se jim ne bode brž posrečilo. — Rusi zahtevajo, da se Srbom ne sme nič zalega zgoditi in da morajo Bolgarija, Hercegovina in Bosnija samostalne postati. Iz tega pa se ntegne vojska med Rusi in Torki vneti. — Turški ministri so Murada V.
dali zadrgnoti in so namesto njega postavili Abdul-Harnida II. za Bultana, ki je sedaj 34 let star in besen Turk. — Prusko-nemški cesar je poslal generala ManteufFel-na k ruskemu caro v Varšavo in mu dal posebna naročila. —Na Angleškem se množijo javni taborji, na katerih ljudstvo svojo nevoljo izreka nad strašnimi neusmiljenostmi, ka tere Turki v Bolgariji uganjajo in obžalujejo, da angleška vlada take grde Turke podpira. Tudi Italijani so v Rimu imeli tabor in sočutje do Jugoslavjanov izrekli in za nje pobirali. — Ma-roniti, katoliški Kristijani na Libanu blizu sv. dežele so se vzdignoli zoper Turke.
Za poduk in kratek čas.
Turki pa bratje naši jugoslavjanski.
Britka žalost me prešine^ Pri spominu domovine Vsemu svžtu nepoznane Od nikogar spoštovane!
S. Jenko.
V. Res žalostni občutki trgajo srce slav-janskemu rodoljubu, kedar si nekatera bolj nesrečna plemena Slavjanov in jihovo tužno osodo na spomin vzeme. To velja zlasti gledč ubogih Bolgarov. Po smrti slavnega Simona I. 927. je še mnogo deloma srčnih carjev, n. pr. Samuel Ohridski, Peter, Ivan Asen, Svetoslav, bolgarskemu carstvu branilo in ohranilo samostalnost in neodvisnost od greških cesarjev v Carigradu, ki so močno hlepeli po slavjanskih deželah in si jih podvreči neprenehoma prizadevali. Isto neodvisnost bi bili Bolgari ohranili tudi proti navalom novih sovražnikov, divjih Turkov, ako nebi v svojih srcih gojili stari, slavjanski greh — nesložnost. Razdraženi med seboj in v večnih prepirih in bojih s sosednimi Srbi, prišli so s temi vred pod turški jarem. Nesrečni den, kateri je Bolgarom pričel 5051etno turško robstvo in sužnost, bil je 26. avgust 1371. Ob reki Marici, ki svoje zelene valove po najrodovitniši planjavi cele Bolgarske vali od skalnega Balkana do Egejskega morja, so se Bolgari zadnjič s Turki zgrabli a v 3dnevni krvavi bitki premagani bili. Iz začetka so Bolgari še precej mirno živeli v zemlji svojih očetov, stoprv pozneje počela je turška vlada jemati bolgarska zemljišča in jih delivati Turkom, kateri so se v vojski posebno skazali. Ti Turki so postali turški graščaki spahlje imenovani, ki so z bolgarskim kmetom delali, kakor nekdaj nemški plemiči in graščaki pri nas s slovenskim. Naložili so jim tlako, raboto, desetino in Bog vedi kolikotere davke. Turškim tlačiteljem so se pridružili lokavi Grki. Ti so Bolgare začeli 1. 1767. po svojih greških popih in škofih tlačiti, izsesavati in ob narodno zavest spravljati. Vedeli so namreč sultana Mustafo III. zoper Bolgare naščuvati. Rekli mu so, da bodo Bolgari le tedaj zvesti podložniki turškemu cesarstvu, ako jim sultan pobere domače, narodne duhovnike in škofe in te nadomesti z greškimi in sploh vse cerkvene
zadeve podvrže greškemu, razkolniškemu patrijarhu v Carigradu. Sultan se je dal res pregovoriti in je vse storil, kar so mu zviti Greki nasvetovali. Telesnemu sužanstvu pristopilo je sedaj duševno robstvo. V kratkem so narodno duhovenstvo iztrebili in ga nadomestili z greškimi popi, ki bolgarskega jezika niso umeli, ga tudi umeti niso botli, ampak ga zaničevali in ljudem pravili, da bolgarski jezik ni za nobeno izomiko. Služba božja se je obhajala vseskozi v tujem greškem jeziku in v šolah se je podučevalo zopet le samo v greščini. Ovo nasilstro od strani tatinskih Grekov. — Greki slovijo po vsem jutrovem kot najizvrstniši tatovi — trajalo je do 1. 1867, tedaj celih 100 let. V tem letu so Bolgari otresli jarem greških popov in osnovali narodno bolgarsko cerkvo, ki ima lastnega patrijarha v Trnovem. Kakih 60.000 Bolgarov pa se je po prizadetju čč. oo. Lazaristov zjedinilo 8 katoliško Cerkvijo. Narodna duhovščina je začela brž staviti narodne šole, katerih je sedaj že mnogo postavljenih. Bolgari namreč radi darujejo za usta-novljenje novih šol vse, kar je potreba. Tudi več tiskarnic in časopisov imajo. Sploh narod bolgarski se je v poslednjih 10 letih znatno začel gibati in iz 5001etnega sužanstva dvigati.
(Nastavek prih.)
Smešničar 37. Kapucin in magjar sta v go-stilnici ostala na noč. Ta ukaže hišuiku, da ga naj zgodaj vzbudi, ker se hoče po železnici odpeljati. Hišnik ga res vzbudi. Sedaj se magjar hitro obleče pa v naglici ogrne kapucinov plašč zamenivši ga sč svojim in hiti na železnico. Ko se je začelo deniti, zapazi na sebi kapucinov plašč; ves nevoljen godrnja: teremtete, snoči sem vendar dovolj trdno hišniku ukazal, da naj vzbudi magjara a budalo mi je vzbudilo kapucina!
Razne stvari.
(Pri sv. Petru pod Mariborom) bo prihodnji pondeljek 11. septembra predpoldnem skušnja za dekleta. Stariši ali duhovniki, ki se prepričati hočejo, kako dobro in lepo „šolske sestre" otroke podučujejo so prijazno k skušnji povabljeni.
(Brevir najden) Horae diurnae hrani č. g. Anton Lednik, kaplan v Rušah (Maria-Rast). Lastnik se naj pri njem zglasi. -Knjige imajo napis: Cimetičr du Monastir de la Trappe.
(Banke Slovenije ravnateljstvo) je meni nič tebi nič razpisalo novo vplačanje po 30 goldinarjev na deluico. Brez sodnijske sile bo na Štajerske težko kdo vplačal.
(Turki v Celovcu) so se pomnožili, k starim 15 so zaprli še 4 nove.
(G. Morak), okrajni sodnik pri sv. Lenartu v Slov. goricah je izvoljen načelnik okrajnega zastopa. Vsi so te volitve veseli, le prejšni liberalni nemškutarski zastopniki ne; menda se bojijo zarad velikega reda pri okrajni kasi??
(Slov. Bistriška železniška postaja) dela mnogo več stroškov kakor nese dobička in se tedaj ni splačalo novo cesto napraviti od nje do Bistrice za drage denarje, še menj pa bi treba bilo nove steze za 100.000 fl. v Sestrže, kakor zahtevajo Bistriški liberalci; pač pa bi treba bilo reguliranje Dravinje!
(Novi paromlin) v Mariboru se zove: Styria Dampfmtihle des Alois Edlen v. Kriehuber. Stoji više 100.000 fl. in utegne biti za posestnika de-narstven grob ali mauzolej!
(Ženo zastrupil) je baje krčmar Martin Janšun pri sv. Vidu pri Šmarji; žena je naglo umrla in vračniki so v želodcu našli — mišnice; moža so zaprli.
(Za društvo duhovnikov) so plačali čč. gg. Orožen 30 fl., Bosina 30 fl., Sredenšek 11 fl., Va-lenčak 1 fl. in Sparhakl 1 fl.
(Spremembe v lavantinski Škofiji) V stalni pokoj stopi č. g. Jožef Gospodarič, kn. šk. duh. svetovalec, župnik v š. Ilu in dekan v Skal-ski dolini. Č. g. Mih. Napotuik, kaplan v Voj-niku, je sprejet v više bogoslovske šole v Frinte-neum v Beču.
(Dražbe). Razpisanih je zopet na slovenskem Štajerskem vseh 59, a tretjo krat pridejo na vrsto 9. 8ept. Andrej Supančič 3920 fl. pri Konjiški sodniji, Anton Potočnik 910 fl, pri št. Lenartski sodniji ; 13. sept. Juri Draž v Kamci 7386 fl. in Jernej Robnik 1700 fl. v Gorici in 5995 fl. v Kotu 15. sept. Filip Kočivnik v Jauneggu 800 fl. Franc Tronjko pri sodniji Konjiški in Salficki v Brežicah 2750 fl. 16. sept. Anton Muhič pri sodniji v Radgoni; 11. in 25. sept. Ferdinand PrCgelbof v Celji 4760 fl.
Tržna cena
preteklega tedna po Hektolitrih.
(1 HI. «= 1«/1M vag.)
Mesta	* o '3 s >» cu		>M		Ječmen		Oves		a« o >Z E S H		Proso		C 1	i r
	fl	kr	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	k,	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.
Maribor . .	7	90	5	90	5	50	3	50	5	30	—	—	5	40
Ptuj . . .	7	30	6	—	3	60	2	80	5	80	4	50	5	
Malirenberg	10	10	7	25	5	70	3	70	5	75	7	80	5	69
Gradec . .	8	61	6	45	4	61	3	CÍJ	5	26	—	—	5	50
Celovec . .	7	64	6	40	4	73	2	10	5	46	4	46	4	—
Ljubljana .	8	45	6	17	4	39	3	80	5	40	4	39	5	53
Varaždin	.S	—	6	20	5	80	3	20	5	40	7	—	5	20
Zagreb	9	80	6	—	5	—	3	—	5	60	—	—	—	
Dunaj	10	40	9	40	9	15	7	30	6	90	—	—	—	_
Pest i!	9	92	8	35	6	70	7	—•	6	40	5	—	--	—
I.oterljne fttevllket
V Gradcu 2. septembra 1876: 11 67 33 50 29. Na Dunaju „ „ 40 38 75 78 82. Prihodnjo srečkanje: 16. septembra 1876.
2 3 JSTa prodaj
je v Brodeh blizu Vranskega pri veliki cesti mlin na 4 kolesa, s stopami in žago ; jez je čisto nov. Pri mlinu je lepo stanovanje, živinski in svinjski hlevi in zemljišče. Natančneje se poizve pri Jož. Omersi-ju na Vranskem (Franz bei Cilli).
2 3 Trgovski učenec,
14 let star, zmožen slovenskega in nemškega jezika, dobro izurjen v računanju in pisanju, se takoj sprejme pri g. Juliju Schmidt-u, trgovcu v Pilštanju pri Kozjem na Spod. Štajerskem.
■ ■ i ■
2-3 Učiteljska služba
je razpisana pri enorazredni šoli v Špitaliču pri Konjicah. Učitelj dobi prosto stanovanje, prostorno gospodarsko poslopje, nekoliko zemlje in prostovoljno pšenično in vinsko bernjo za orglanje, ki je vredna 300 fl. Prosilci se naj pismeno oglasijo do 12. septembra t. 1. pri krajnem šolskem svetu v Špitaliču.	Žorko, uačeluik.
• » ■ ■ ■
Zalogo klobukov
priporočuje
Karol ¡'clitar
v IVIariltoru
v gornjej gosposkej ulici,
(kavarnej Pichs-ovej nasprotij
in sicer klobuke za gospode — gospe — in otroke po najnovejšej in najokusnišej noši po čudovito nižkej ceni. Kazni klobuki za gospe se sprejemajo na očedenje, barvanje in popravo.
Čestite oiljetiinikf uljudno prosimo, naj pridejo do konca tega mesca po svoje očedene slamnike, ker za na dalej ne prevzamemo nobenega poroštva.	2_3
FABRIŠKA ZALOGA
prvefštajerskc
fatte za Metanje pohištva iz trio vitega
•J aneza Lacher-ja v Mari I>oimi
se nahaja
v Tegethof-ovi ulici v Mariboru.
Naročilom za oskrbljenje krčem, kavarn, kopališč, uradnic, dvoran, jedilnic, spavnic, nevest itd. s pohišjem se točno, popolnem zanesljivo in pošteno ustreza. Posebno opozorujem na pri meni iz samega in trdno vitega lesa izdelane stole ter si dozvolujem opomniti, da zamorem vsled jako razširjenih opravilnih zavez, in praktične uredbe v moji fabriki vselej ustrezati vsem zahtevam in vsa naročila izvrševati hitro in dobro ter se čestitemu občinstvu lepo priporočam z najodličnišem spoštovanjem
JAN. LACHE'R.
1—3	DC Zaloga v TI AKIltORF v Tegetliof-ovi ulici. "23<2