Kako se ie Izvršll napad na Paiiča. Beograd, 27. junija. Ko smo danes opoldne ob 1. uri šli poslanci iz parlamenla, smo bili neposredno priče atentata na Pašiča. _el sem v družbi narodnih poslancev Bedjaniča, Kugovnlka in Vrečka mimo ministrstva gradjevin. Bili smo kakih 10—15 korakov od vhoda v dvorišče (vrt) narodne skupščine, ko slišimo za svojimi hrbti pasti več strelov. Prvi hip smo bili mnenja,, da je kdo izpalil strele iz samokresa za pse (Hundeschrecker), ali pa je kakemu koiesarju ali avtomobilu počilo kolo. Ko se obrnemo in skočimo iz obcestnega drevoreda na ulico Miloša Velikega, vidimo, da je nek moški izpred biše finančnega ministrstva, torej z leve strani, streljal na nek osebni avtomobil (omnibus). Nastalo je veliko vrvenje in tekatije ljudi od vseh strani. Avto, ki je baš na izhodu iz parlamenta zaokrenil po ulici Miloša Velikega po strmim proti Teraziji, je takoj; ko je padel prvi strel, zaokrenil v naglem ovinku iz sredine ceste na desno proti yoglu zgradbe ministrstva gradjevine. Sedaj smo še le Tideli, da v avtomobilu, ki je bil napaden, sedi sam ministrski predsednik Nikola Pašič. Avto je bil mahoma obkrožen od velike množice policajev in ljudi. Pritekel je glavni lajnik radikalne stranke dr. Janjič in je skupno z drugiini odprl avtomobil, Pašič je sedel v omnibusu, naslonjen s hrbtom ob zadnjo steno. Streli, koje je izpalil napadalec iz neposredne bližine na Pašičev avto, niso zadeli ne Pašiča, ne šoferja in ne žandarja, ki je sedel na vozu. Obe šipi na avtomobilu sta bili preluknjani. Deli razbite šipe so lahko ranili Pašiča na licu a na levi roki je en projektil lahko ranil Pašiča. Ko je napadalec izpalil strele (meni se je zdelo, da jih je padlo sedem, a druga poročila trdijo, da je napadalec izprožil samo 4 naboje), je zbežal, kar so ga noge aesle po Bosanski ulici v smeri proti savskemu pristanišču. S tovarišem Bedjaničem sva videla točno, kako je nek moški, držeč revolver v roki tekel od kraja napada navzdol proti Savi. Nastal je silen krik, vpitje, vrvenje, kakor na razdraženem mravljišču. Za napadalcem so tekli najprvo neki mladi moški, nato pa cela tropa policajev in žandarjev. Iz vseh ulic so drli ljudje skupaj, kričali, povpraševali ali Pašič mrtev, ali ranjen, ali je napadalec prijet, kdo je. Med tem, ko so ljudje drveli za atentatorjem, si je Pašič v avtomobilu obrisal z ruto obraz, ki je bil malo krvav od praske; drugi so ga pretipali, ali ima kako rano. Avto je bil mahoma obkoljen od kordona zborničnih žandarjev, poslancev in drugih pasantov. Nckateri so kričali: «Živijo Pašič!« Drugi so vpili: «Smrt atentatorju!« Značilno za Pašičevo naravo je dejstvo, da mož ni bil posebno razburjen. Ko so ga okoli stoječi pozdrav ljali in mu čestitali, da je ostal pri življenju, je stari Nikola smehljajočega obraza odzdravljal s svojim klobukom.Bil sem tik avtomobila, ko se je Pašič odpeljal in sem natanko videl ves prizor po napadu. Na šipah se vidijo luknje od strelov, a spodnji vogel šipe je popolnoma zdrobljen. Atentator je slabo meril. Streljal je naravnost v okno in tako so vsi streli zadeli levo okno in sfrčali pri desnem na prosto, kjer so zadeli in lahko po škodovali eno žensko in enega moškega. Pašič se je ba je v momentu, ko je padel prvi strel, naglo sklonil. Tudi meni se zdi, da je po prvem strelu bil mal presledek in je torej verjetno, da si je Pašič rešil življenje samo s srojo mirnostjo. Pašičev šofer pripoveduje, da je takoj, ko je padel prvi strel, zabremzal avto in porinil avto nazaj ter ga preokrenil na desno. Pašič se je med klici «Živijo Pašič!«, točno ob 1.10 opoldne odpeljal na svoj dom. Napadalca so na begu ujeli nekoliko nižje od spod njega poslopja finančnega ministrstva v Bosanski ulici. Ljudska muožica ga je tepla s pestmi in palicami. Žandarja, ki ga je hotel prijeti, je udaril po obrazu z revolverjem, da je bil orožnik takoj ves v krvi. Ljudje so alentatorja vrgli na tla in ga strahovito bili in pretepali. Nekateri so ga suvali s petami, drugi s palicami, tako da je bil ves v krvi. Z veliko težavo se je posrečilo policiji in detektivom, da so atentatorja oteli pred množico. Bil je tako zbit, da ni mogel hoditi. Žandarji so ga .prijeli in nesli v dvorišče narodnc skupščine. Med potjo je množica več sto ljudi vpila: «Smrt atentatorju! Pobijmo ga! Izročile nam ga, da ga ubijemo!« Komaj in komaj so žandarji zadržali naval ljudstva. Na dvorišču parlamenta so napadalca zvezali in ga vrgli v slari skup ščinski avtomobil. Vrala, ki vodijo v skupščino, je policija zaprla, da ljudje niso mogli udreti za napadalcem. Le s težavo sem se vrinil skozi vrala, da pobližje vidim, kako izgleda atentator. Ko sva s tovarišem Bedjaničem dospela na mesto, kjer so rtžali atenlatorja, je bil avto že pripravljen.da ga odpelje na mestno policijo. Bedjanič skoči na stopnico avtomobila, a jaz pristopim tik ob avto. Na njem je ~ilo kakih šest žandarjev, ki so držali atentatorja k tlom. Napadalec je ležal v avtomobilu povprek, tako, da mu je bila glava ob desni strani avtomobila, a noge so mu štrlele čez levo steno v zrak. Kolikor sem mogel v naglici videli, je napadalec srednjevelik človek, shujšanega obraza, črnih las, elegantno oblečen. Nosil je fine rjave čevlje. Obleka mu je bila vsa okrvavljena, z nosa mu je tekla kri, v laseh je bila ena sama masa krvi, obraz ves stolčen. Ob 1.20 se je avto z atentatorjem in spreinljevalci odpeljal na policijo. Mnogi, ki so stali ob vhodu v dvorišče skupščine in zunaj na ulici, so vpili: «Smrt atentatorju! Izročite nam ga!« Na ulicah je nastalo takoj, ko se je zaznalo za atentat, veliko vrvenje. Razširile so se raznolike govorice, da je Pašič mrtev itd. Ob 3. uri popoldne so ae izšli listi v posebnih izdajah. Občinslvo se je trgalo za liste. Ostale podrobnosti o Pašičevem zdravstvenem stanju, podrobnosti o morilcu boste dobili iz drugih listov. Povdarjam samo to, da se po Beogradu resno govori, da je napadalec član Orjune. V botelu «Petrograd« so se kmalu po napadu Orjunci, kakor pripovedujejo nekateri naši, ki so tam kosili, obnašali silno sumljivo. Štirje so pritekli v hotel in bili nekam izvanredno preplašeni. Franjo Žebot.