vzgojitelj Biti Vzgoja, marec 2020, letnik XXII/1, številka 85 25 Več kot 25 let delam v vrtcu. Toliko časa opravljam isti poklic. Spomnim se, kako sem šla s prvo generacijo 'svojih' otrok – skupino Mravljinčki – na letovanje na morje. Zvečer smo se večinoma zadrževali v skupnih prostorih, sprehajali so se tudi od sobe do sobe, se igrali z vrstniki iz drugih skupin. Takrat sem že po korakih prepoznala, kdaj gredo po hodniku, stopnicah 'moji' otroci. Kako zelo sem jih imela rada! Starejša sodelavka mi je rekla, da se bo z leti to zagotovo spremenilo, da navdušenje in ljubezen splahnita. Želela sem, da ne bi.  Stik z otroki in s sabo Evelina Žefran je vzgojiteljica predšolskih otrok, ima naziv vzgojitelj svetovalec. Je vzgojiteljica v vrtcu Mladi rod v Ljubljani. V vrtcu je več let vodila otroški pevski zbor, v popoldanskem času Cicibanove urice za otroke, ki niso bili vključeni v vrtec, otroke je spremljala na letovanja in zimovanja. Bila je mentorica dijakinjam, študentkam in na novo zaposlenim. Ko sem se po porodniškem dopustu vrni- la, sem se v nekem obdobju spraševala, ali nisem mogoče zgrešila poklica. Takrat sem izgubila stik z otroki, s sabo. Bila sem tako zelo utrujena od dela, ki je bilo enako doma in v službi. 24 ur tolaženja, prepričevanja, hranjenja, previjanja, vzgajanja. Na trenut- ke sem mislila, da ne bom zdržala. Bilo je hudo zame, za mojega otroka in za otroke v vrtcu. Takrat sem porabila največ energije za službo in najverjetneje naredila največ napak. Sem pač le človek.  Potem je moj otrok zrasel, šel v šolo in na- čin dela oz. vzgoje doma in v vrtcu se je začel razlikovati. Ponovno sem zadihala, dobila energijo, ideje, ponovno sem lahko videla otroke in jih začutila. Skupino otrok, starih 11 mesecev in malo več, sem dobila v jaslih ter jo pripeljala do šole. Z njimi sem bila pet let, se veselila uspehov, se trudila za pomoč staršem in njim samim pri raznih razvojnih ali vedenj- skih težavah. Za vsako skupino mi je bilo hudo, ko je odšla, vendar sem se veselila tudi vsake nove, ki sem jo dobila septem- bra. Štiriindvajset let 'igranja' z otroki. Naj- prej 14 dojenčkov, nazadnje 24 predšolskih.  Je naporno? Je! Predvsem takrat, ko so otroci glasni, razigrani, ko ne slišijo navodil, ko je treba 24 štiriletnikom namazati pala- činke za zajtrk, namazati maslo z medom na kruh, vmes še komu obrisati ritko, po- skrbeti, da se potem umijejo, da so pozimi ustrezno oblečeni, da imajo kapo, rokavice, šal, zavezane čevlje, in nato ponoviti vajo v obratnem vrstnem redu, ko se vrnemo h kosilu. In popoldne, ko je pomočnica sama z njimi, ko se zbudijo, ko je treba pospraviti ležalnike, jim dati malico in pospraviti po malici. Štiriindvajset štiriletnikov, ki niso nikoli tiho in nikoli pri miru. Si predsta- vljate? To je le fizično delo. Potem so tu še vzgojni program, in nežnost, in tolaženje, in reševanje konfliktov ... Je delo lepo? Ja, je! Je čudovito! Ko te zjutraj otroci z navdušenjem pozdravijo, objamejo, ko razpravljajo s teboj, kaj je maraton. Ko vidiš, da otrok premaga strah pred višino in samostojno skoči, ko vidiš, da razume, kaj je krog in kaj kvadrat, ko prepozna barve, ko zna šteti, ko prepeva, likovno ustvarja in prvič nariše glavonožca, ko je prvič cel dan brez pleničke, ko se sam obleče, pa čeprav je zadrga na hlačah zadaj, ko se sam obuje, pospravi za sabo, ko reče, da te je pogrešal. In ko starš na govorilni uri zaključi z »Ve- seli smo, da vaju imamo. Kaj bi brez vaju? Najboljši sta!«, je vse tako, kot mora biti. Ne samo s pomočnico, skupaj s starši sestavlja- mo tim in delamo za 'naše' otroke. Vsi smo na isti strani.  Včasih me je motilo, ker veliko ljudi misli, kako lahko in enostavno je to delo. In kako dobre so plače in koliko dopusta oziroma počitnic imamo (nekateri namreč mislijo, da smo vse počitnice doma). V časih sem jih še prepričevala, zdaj pa samo rečem: »Ne sodi nobenega dela, dokler ne poskusiš!« In čisto dovolj je, pravzaprav več kot dovolj, da naše delo cenijo starši! Sodelavka se je motila. Vsaj do sedaj lahko rečem tako. Ljubezen do dela, navdušenje nad otroki še nista splahnela in upam, da tudi ne bosta! Robin Sharma (Skrivna pisma meniha, ki je prodal svojega ferarija) pravi: »Da bi živel kar najbolje, kar najbolje opravljaj svoje delo. Nobeno delo ni nepomembno. Pri vsakem opravilu lahko izrazimo svoje osebne talente, ustvarjamo svojo umetnost in udejanjamo genialnost, s katero smo ob- darjeni. Delati moramo tako, kot je Picas- so slikal: predano, strastno, energično in z odločnostjo. Tako naša dejavnost ne bo le vir navdiha za druge, temveč bo vplivala tudi na življenje okoli nas. Ena od največjih skrivnosti odličnega življenja je, da svojemu delu damo pomen in da dosežemo takšno stopnjo dovršenosti, da nas ne morejo ne- hati gledati.« Evelina Žefran Veliki objemi malih dlani Zjutraj tiskajo gravure v moj dan veliki objemi malih dlani, brezmadežna ogledala radovednih pogledov, v katerih se odsevi šele začenjajo. Okorne besede njihovih partitur  se spotikajo ob različne nianse glasov. Zemljevide njihovih pomenov razumem brez navigacije in Googla. Zvečer ležem spat. Na drugi frekvenci odkrivam velike sledi malih dejanj. Foto: arhiv Eveline Žefran