j a v Ljubljani vsak dan opoldan. Naročnina 7,a avstro ogrsko kraje meser.no 2 K, za Nemčijo 2 25 K, za Ameriko 2 75 K. Posamezna itevilka 10 *• Reklamacije so poštnine proste. Nefranktrana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo, Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Inserati. Tristopna petit-vrstica 2fi vin. za enkrat, 20 vin. za dvakrat; večkrat po dogovoru. 46. štev. V Ljubljani, v torek, dne 14. maja 1907. Leto X. Volilci! Glasujte v Proti klerikalni reakciji! Proti liberalnemu terorizmu! Proti tercialstvu! Proti surovosti! Protestirajte proti vpeljevanju barabstva v politiko. Glasujte povsod za kandidata jugoslo- vanske socialne demokracije Etbina Kristana pisatelja v Ljubljani. ; DELAVCI! Hribar Je kandidat kapitalistov. Hribar je kandidat stranke, ki delavstvu ni privoščila volilne pravice in mu je tudi sedaj ne privošči. Hribar je kandidat zemljiških špekulantov in stanovanjskih oderuhov, ki pode delavstvo ven iz mesta. Kregar je kandidat veleposestniških klerikalcev. Kregar je kandidat stranke, ki delavcu ne privošči mesa in kruha. Kregar je kandidat stranke, ki hoče delavstvo zadržati v napredku. Noben zaveden delavec ne bo volil ne liberalnega, ne klerikalnega delavca 1 Nihče ne bo pljuval v lastno skledo! Kandidat delavcev je: ETBIN KRISTAN! Velite vsi ETB1NA KRISTANA! Zemljiška špekulacija pod vlado sedanje maglstratovske klike. Socialno - politično malovrednost vladajoče ma-gistratovske stranke smo imeli že večkrat priliko vzeti na rešeto. Ni še dolgo temu, ko smo pokazali, da občina ljubljanska pod Hribarjevim načelstvom niti prsta ni ganila za zgradbo malih stanovanj; pokazali smo na konkretne slučaje, da je metal Hribar privatnim takim poskusom polena na pot in da je zvesto zasledoval svojo maksimo: delavno ljudstvo vun iz mesta. Omenjali smo tudi žalostni konec, ki je zadel akcijo za zgradbo uradniških stanovanj, čim je prišla nesrečnemu Hribarju v roke. Hribar bi seveda vsa ta dejstva najrajše pokril s plaščem pozabljenja, kajti sedaj pred volitvami mu hodijo zelo na pot. V »Slovenskem Narodu* poziva Ljubljančane, naj vsaj še sedaj na vse pozabijo, kar se jim je hudega godilo. Toda Ljubljančani za taka moledovanja nimajo ušes in zato se ima kandidat Hribar današnji dan nadejati vsega zlega. Danes hočemo na kratko povedati, kakšno ogromno škodo je prizadejala kapitalistična politika Hribarjeva, ki je skrbno in dobrohotno gojila zemljiško špekulacijo, ta nezdravi pojav gospodarskega življenja, ki ne vstvarja narodnega imetja, temveč le jemlje denar delavcu, uradniku in obrtniku iz žepa in ga spravlja kapitalistu v nenasitno malho, le bogatil redke izvoljence na stroške celote. Potresna katastrofa, ki je pretresla Ljubljano v nje temeljih, je zbudila živahno stavbarstvo, ki ga je zlasti še podpiral nagli gospodarski razvoj v poslednjem času. To stavbarstvo, ki se je gibalo deloma v urejanju prezidav, deloma v produkciji popolnoma novih stavb na doslej nezazidani višini, je v zvezi z mestno regulacijo in preuredbo in uvedbo novih občil, gnalo zemljiške cene v nebotične višine. Da se je cena posameznih zemljišč podvojila, potrojila, popetorila — to ni bilo nič redkega, nič nenavadnega. To gibanje zemljiških cen se giblje še vedno v napredujoči tendenci. Omenili smo, kaj je provzročilo vzrast zemljiških cen; videli smo, da vseskoz delovanje celote, vsega ljubljanskega prebivalstva. Vprašajmo, kdo je vtaknil v žep sadove tega delovanja I Vseskoz nekateri posamezniki, med temi ponajveč velmožje z ljubljanskega magistrata. V Ljubljani imamo nekaj ljudi, ki so spravili vse svoje bogastvo le z zemljiško špekulacijo vkupaj. Dočim so po modernih mestih, kjer je občinska uprava v rokah ljudi, ki imajo kaj smisla za ljudske koristi, ovrli nesolidno špekulacijo in speljali z uvedbo davka na rast zemljiških cen sadove skupnega dela v občinsko blagajnico, torej v skupni žep mestnega prebivalstva, je klika na ljubljanskem magiatatu mirno od strani opazovala to početje in se ga sama prav krepko in izdatno posluževala. Z uvedbo radikalnega davka na rast zemljiških cen bi se bil ne le odprl nov vir za občinske finance, ki bi prav nič ne bolel hrbta ljubljanskega prebivalstva, temveč bi se bila uspešno regulirala cena zemljišč in pripravljal prehod vse zemljiške posesti v občinske roke, ki si ga je iz stališča splošnega blagostanja kar najbolj želeti. Kdo pa je zložil in zlaga bogatstvo posameznih zemljiških . špekulantov, ki znaša ogromno vsoto mnogih milijonov. Zlaga jih delavstvo, uradništvo in obrtništvo, ki najema stanovanja, in ki mora pri svoji dragi stanovanjščini oddajati tudi visoko rento špekulantu, rento od katere često niti vinar ne odpade na hišnega posestnika. S e-danja klika na magistratu je obremenila mestno prebivalstvo za velikanske vsote s svojim pasivnim ravnanjem in dopustila špekulantom nečuven atentat na žep delavca, uradnika in obrtnika. Pri današnjih volitvah se bode odločalo med kandidatom zemljiških špekulantov Iv. Hribarjem in med kandidatom ljubljanskega prebivalstva, Etbina Kristana, ki bode v drž. zboru zastavil vse moči, da se napravi temu nezaslišanemu izkoričanju enkrat konec. Za razsodnega ljubljanskega volilca odločitev ne bo težka. Kdor hoče cena stanovanja, kdor neče plačevati visoke nezaslužene rente — bogatemu špekulantu, tabo volil Kristana. Kdor pa hrepeni po nadaljni zdražitvi stanovanj, ta bo oddal glas nasprotnemu kandidatu. Podivjanost nabrežinskih — veljakovi V Nabrežini, dne 9. maja 1907. Zgodilo se je, česar nismo pričakovali. Izdajalska garda nabrežinskih veljakov, — na čelu jim g. župan Janez Gaharija, zaveznik italijanskega nacionalista regenata Favettia, drugi podpreas. go-riške liberalne stranke, sklicala je na večer 8. t. m. javen volilni shod neodvisnih volilcev v gostilno I. Tanče ta, da predstavi volilcem 5. neodvisnega kandidata za naš volilni okraj, g. dr. G. Gregorina iz Trsta. Veliki gostilniški prostor, kjer bi se moral vršiti shod, je bil napolnjen z nabrežinskimi delavci in kmeti. V mali sobi pa je par nabrežinskih »velikih* izbiralo med sabo, kdo naj bo predsednik škoda. Stvar je bila gotova. Gaharija naj predseduje. Ali ogromna večina nasprotnikov v veliki sobi jih je spravila v neprijetno situacijo. Slednj č so jo uganili. Planili so na prosto pred gostilno, ter ob nenazovčnosti ogromne večine imenovali predsednikom g. župana, ki je takoj podal besedo dr. Gregorinu. V tem trenutku so prišli soc.-dem. volilci iz gostilne ter zahtevali volitev predsedstva sedaj, ko so navzoči vsi volilci, ne le pristaši g. Gaharije. Po polurnem hrupu in prepiru je prišlo slednjič do volitve predsedništva. Izvoljen je bil sodr. A. Mozetič z ogromno večino glasov. G. župan Janez de Ronki pa je moral blamiran odstopiti od predsedništva. («Edinost» poroča, da je bilo okoli 200 narodnih volilcev in 100 socija-listov, v resnici pa je bilo 280 socijalistov proti 20 narodnjakom. Predsedništvo pa so nam «rade volje oddali*. — Kakšna usmiljenost!) Predsed. sodr. Mozetič otvori v kratkih besedah shod, ter da besedo dr. Gregorinu. V vidnem strahu je ta razvijal svoj program. (Soci-listi so ga poslušali ves čas mirno, dočim so narodnjaki pritrjevali, čeprav jih je časih, menda zaradi lepšega, prav primerno po zobeh udaril). Njegov program je bil navadna prikazen, kakršnih doživimo v tem času nemalo. Nakratko, za ves narod! Kmet se mi smili, za delavca bije moje srce, velik demokrat sem. Kar se tiče moje osebe, pa ubogi advokat, ki si komaj služi vsakdanji potrebni kruh in kar je največ, kraški sin sem, poln ljubezni do bedne domovine. 18 tem je bil končan program. Par nabrežinskih bogatašev, črnih obrazov in debelih trebuhov je aplavdiralo. Nato se je oglasil za besedo sodr. Marica, viharno pozdravljen od množice. Komaj pa je spregovoril par besedi, pa je zarjula desetonca nabrežinskih »prvakov*, po večini odborniki obč. zastopa, ter pokazala uprav afrikansko podivjanost. Na čelu jim je bil ošabni Janez di Ronki ter duševni revček rudeči Tone Mohorin. Predsednik shoda si je prizadeval na vse načine, jih umiriti. Opominjal jih je na zakon o volilnem zborovanju. Ali razdivjana drhal nabrežinskih liunov je besnela nadalje liki žganje pijanih barab. Po enournem hrupu, in tuljenju takozvanih naprednjakov, katere bi bili lahko igraje pobrcali s shoda, ako se ne bi bilo studili večini, se je zaključil ta shod, ki je pokazal vso zlobno surovost naših »veljakov*. Dovoljujemo si vprašati g. dr. Gregorina, ali je iz nevednosti prišel v družbi župana Gaharije, ki je prvi zaveznik italijanskega nacijonalca m renegata Favettia, katerega je on spravil v nabrežinski obč. zastop ? Ali je pripravljen skruniti svojo čisto narodnost v družbi takšnih ljudi? Hoče 11 služiti še nadalje hote struji reakci-jonarnih nabrežinskih potuhnjenih liberalcev in enakih političnih figamož? Upamo, da ne! Domače stvari. Magistratovsko razvnemanje volilcev za svojega kandidata je malo vspešno. Prvič se slaba stvar sploh težko da zastopati, in drugič jo izvoljeno krdelo magistratovskih agitatorjev kaj slabo zastopa. Ali je mar divje nočno razgrajanje in potepanje pijane tolpe, ali je težko telesno poškodovanje političnih nasprotnikov, nad katerim se zgraža vsa Ljubljana, ali je razširjanje prozornih laži o kompromisi h i. t. d. orožje, s katerim se dosezajo politični vspehi. Prepričani smo, da ne in tudi ma-gistratovska klika nam bo 14. t. m. pritrdila. — Dejali smo, da se slaba stvar težko zagovarja. Kar primerjamo oba kandidata: Hribarja in Kristana. Mirno trdimo, da se Ljubljana s Hribarjevo vo-litvijo oropa parlamentarnega zastopstva za dobo 6 let. Kaj pa bi Hribar na Dunaju delal, kaj dosegel? Kakor lilija na polju bi sameval brez sleherne zaslombe in opore. V novi zbornici se bodo organizovali močni klubi. Iz decidiranih izjav češkega ministra Pacaka in poljskega voditelja Biiinskega je jasno razvidno, da za Hribarja tam, vzlic njegovi slovanski poli-glotnosti, ni prostora; med dvema stoloma bi obtičali. Kaj pomenja to za poslanca, si lehko vsakdo predstava, da se danes glavno politično delo v parlamentu ne vrši v javni seji temveč v posameznih odločujočih klubih; natanko se pretehta realna moč posameznih poslancev, t. j. številna moč kluba, v imenu katerega kdo govori. Hribar bi bil na Dunaju brez moči, mož vreden pomilovanja in sočutja ; govoril bi vedno le v svojem imenu. Na Dunaju treba da je ljubljanski poslanec mož, ki bode imel v resnici kaj moči in vpliva, ker na lepe oči vlada in sploh nihče dandanes nič ne da. Bolje kvalifikovanega moža, kot je Kristan, si Ljubljančani niti misliti in želeti ne morejo. Pripadal bo na Dunaju socialno-demokratičnemu klubu, ki utegne šteti okrog 60 poslancev najmanj pa40članovinbo vsekako eden najmočnejših in tudi najvplivnejših klubov v dunajski zbornici. Kristan kot poslanec postavi vsled ugodne strankarske formacije v službo interesov ljubljanskega mesta 40—60 poslancev, česar ne bi noben drug poslanec ljubljanskega mesta ne mogel storiti. In kakšen naroden pomen ima izvolitev Kristana. Kristan kot poslanec bode na podlagi socialno-demokratičnega narodnostnega programa v klubu in zbornici razvijal inicijative bogato delovanje v dosego ravno-pravnosti slovenskega jezika in v dosego slovenskega ideala, ki paje v rokah buržo a z i j s ki h k 1ik močno zarjavel, v dosego: Zedinjene Slovenije. Res slepa bi morala biti Ljubljana 14. maja, zli duh bi jo moral obvesti, da bi omahovala med Hribarjem in Kristanom. Kdor ni politično slep bo volil: Etbina Kristana pisatelja v Ljubljani. Hribarjeva kandidatura in privatni uslužbenci. Človek ne bi verjel, ko bi ne bilo tako žalostno resnično: agitacije za liberalnega in kapita-listovskega kandidata Hribarja se udeležujejo nekateri privatni uslužbenci z gorečnostjo, ki se že bliža fanatizmu. Tu je možno le dvojno: nekateri izmed njih vedo, kaj delajo, drugi so pa podkupljeni na ta ali oni način. O teh poslednjih niti besedice. Danes so Hribarjevi, drugi pot bodo Šuš-teršičevi. Vsakemu naprodaj za groš in pijačo! — Pač pa bi radi spravili na pravo pot one zaslepljence, ki se ne zavedajo, kam spadajo, in v svoji nezavednosti letajo za bleščečimi frazami, s katerimi jih pitajo kapitalisti, namesto da bi jim dali kruha. Težko je sicer umeti, kako se more lačen človek zadovoljiti s tako prazno hrano, toda moč sugestije je velika. Besede: narodnost, narodna dolžnost, imajo v gotovih krogih še vedno tisto fascinu-jočo silo, kakor so jo imeli v začetku našega preporoda. In to »rodoljubi* dobro vedo ter neprestano skrbe, da ti naivni ljudje ne pridejo iz narodnega »navdušenja*, da ne utegnejo trezno premišljevati, kaj se to pravzaprav reče: narodna dolžnost. Ko bi si pojasnili pravi pomen teh besed, bi videli, da to ni nič druzega, kakor v prvi vrsti dolžnost do samega sebe, do svojcev. Tudi oni so del naroda, in tudi njih se tiče tisti boj, ki ga bijemo za eksistenco našega naroda. In čim bi si bili glede tega na jasnem, takoj bi se tudi zavedli, kaj jim je storiti, kam jim je iti, kje jim je iskati pomoči in zaslombe, da bodo mogli izpolnjevati to svojo narodno dolžnost, doslej žal, velika večina teh tega ne ve in noče vedeti. Ako jim kdo odpira oči, miže šiloma, ako jih hoče kdo speljati na pravo pot, tišče naprej v klanec, ako jim človek pripoveduje, da je rešitev tudi zanje, odgovarjajo fatalistično, da je tako bilo in bo. Kar ne morejo prestopili črte onega začaranega kroga, ki so ga trobarveno potegnili okrog njih ljudje, ki dobro vedo, da je i ta sloj zanje izgubljen, kakor hitro se napravi vrzel v tisti čarovni krog, ali čim dobe nekateri toliko poguma, da se ga bodo upali preskočiti. Le par zgledov in vse pojde za temi. •n čudili se bodo potem, kako so mogli tako dolgo tavati za migljajočim vedomcem (veščo). — Smisel za strokovno (stanovsko) organizacijo prebije počasi že na dan tudi pri zasebnih uslužbencih, toda da si izvojujejo vse svoje zahteve to ne zadošča. O nekaterih zahtevah in to najvažnejših, ho odločeval parlament. Torej se treba uveljaviti tudi politično. Treba skrbeti, da pridejo v državni zbor taki zastopniki, ki se bodo potegovali za njihove zahteve vsaj s tako odločnostjo, s kakršno bodo branili zastopniki kapitalistov interese svojih volilcev. Privatni uslužbenci naj si izbijejo iz Slave, daje njihova usoda kaj posebno na srcu ljudem, ki žive v obilnosti in bogastvu. Privatni uslužbenci naj se zavedo, da so njihove koristi in pa interesi njih delodajalcev različni. Privatni uslužbenci naj pomislijo, da le revež čuti z revežem, da zna le tisti presoditi njih bedni položaj, kdor se sam bori za kos kruha, za človeka dostojno eksistenco. S o cialno - dem o kr a-tična stranka je politična organizacija delavcev. Privatni uslužbenec je po vsem značaju svojega gospodarskega in službenega razmerja delavec. Njegove zahteve so identične z delavskimi. Poslanec delavcev mora biti tudi njegov poslanec. Privatni uslužbenec mora, če hoče sam sebi dobro, glasovati za kandidata delavcev Etbina Kristana, pisatelja v Ljubljani. «Slovenski Narod' noče, pa noče razumeti našega stališča. Mi pravimo: Ivan Hribar je kapitalist, »Narod* se pa dela, kakor da žalimo s tem Hribarja kdove kako. A naše besede niso nič dru-zega. kakor konštatiranje dejstva, iz katerega sledi, da stoji Ivan Hribar v tistem taboru, ki ima ravno nasprotne interese, kakor delavci. Socialni demo-kralje še niso zahtevali, naj Hribar razdeli svoje premoženje med delavce, ker bi to prokleto malo zaleglo. Učeni »Narod* bi že lahko vedel, da nočejo socialisti oropati kapitaliste, ampak da hočejo izpremeniti kapitalistični zistem. Tega pač tudi Ivan Hribar ne razume, kajti socializem in sociologija nista uživala nikdar simpatij naših •veljakov*. Ge bo v Ljubljani izvoljen socialni demokrat, ne bode konfiscirano premoženje niti enega bogataša, pač pa bode povečana četa onih, ki se prizadevajo zboljšati položaj vseh delavnih slojev, celega delavskega razreda in mu priboriti čim več neodvisnosti od kapitalistov. Da »Narod* svojim čitateljem ne pove tega, nam je umljivo; da nam pa neprenehoma podtika reči, katerih ni pri nas, se pa slabo sklada z žurnalistično dostojnostjo. Kakšno enakost hočejo socialisti? Naši nasprotniki suflirajo svojim ljudem venomer, da hočejo socialni demokratje degradirati vse, kar ima nekoliko višji položaj v družbi, tako, da bi bilo vse potlačeno v socialne nižave sedanjega delavstva. Resnica pa je ravno nasprotna. Socialisti hočejo povzdigniti vse, kar je v nižavah, v najvišje dosežne višave. Oni hočejo, spraviti vse v plebej-stvo, ampak njh cilj je n a r o d samih plemenitašev, seveda ne plemenitašev po naslovu in grbu, temveč, plemenitašev po kulturi, po znanju, po svobodi in po stremljenju za vedno višjimi cilji. Enakosti nočejo doseči po splošnem ponižanju, temveč po povišanju vseh. Kaj je narodnost ? V sedanjih razmerah pride za narodno življenje Slovencev v poštev peščica ljudi, ki so uživali višjo izobrazbo. Njih malo število ne zadostuje, da bi se razvijala naša narodnost. Socialna demokracija hoče tako ureditev razmer, da bode 11/» milion Slovencev živel brez materialne skrbi in da bode vsakemu Slovencu niogoče, izobraziti se do najvišje popolnosti. Danes šteje naš narod par tisoč Slovencev in poleg njih temno, samo z gmotnimi skrbmi preobloženo maso. Socialna demokracija hoče, naj postane poldrug milion Slovencev sposoben za življenje naroda. Kdo je pravzaprav bolj naroden: Naši nasprotniki ali mi? Fiakarje bodo imeli nasprotne stranke. Ne dajte se kakor sužnji z njimi vlačiti k volitvam. Svoboden volilec najde tudi peš pot na volišče. Dr. Triller je v «Mestnem domu* ponovil 'Narodovo* laž, da je med nami, pa med klerikalci in Nemci tajen kompromis. Čudovito je, ko-•iko spodobnosti zahtevajo liberalci od nas in kak malo je imajo sami. Dr. Triller nima sence dokaza za svojo trditev, kajti česar ni, ne more dokazati najspretnejši advokat. In vendar se mu tudi to sredstvo ne zdi preslabo, le da bi škodoval socialni demokraciji. Ali je to spodoben boj? Čndno uradovanje. Več volilcev se je oglasilo Pri nas, ki so pravočasno reklamirali volilno pravico. A v nedeljo še niso imeli odgovora na reklamacijo, ki bi ga po zakonu morali dobiti. Vprašali se na magistratu, kaj je z rešitvijo? Tam pa se jim je reklo: Vaši reklamaciji se ni ugodilo. Pismene rešitve pa niso dobili. In ko so se informirali, kaj je s prilogami, s katerimi so dokazali svojo pravico, se jim je reklo, da jih bodo že pozneje dobili. To je vsakakor zelo zelo čudno uradovanje. Ali gospodje, ki tako ravnajo, naj nam verujejo, da s tem ni opravljena stvar! Tudi tam, kjer ni več rekurza, je še mogoča tožba na upravno sodišče. Dotični vo-lilei nastopijo tudi to pot. O nepravilnosti, Ki tiči v takem reševanju reklamacij, se bode pa tudi še govorilo. Kaj pa vendar hočete? Vrag bi razumel tržaške slov. narodnjake! Nič jim ni po volji, kar narede slovenski socialisti in vedno povprašujejo, zakaj so naredili tako, zakaj niso naredili tega in tega? Ko smo postavili kandidata v okolici, so se jezili, zakaj da smo ga. Ko smo postavili kandidate v mestu, so vprašali, zakaj da so Italijani; neki narodnjak nam je pa povedal, če bi bili postavili slovenskega socialista v mestu, da bi bili pripovedovali ljudstvu, da hočemo škodovati »narodnim" kandidaturam. Vprašali so, zakaj je govoril Jernejčič na shodu v Politeama slovensko; če bi ne bil, bi pa vprašali, zakaj da ni. Ko smo napravili majhne volilne oklice, so se jezili, zakaj da nismo tiskali tudi lepakov; sedaj, ko smo narediti tudi lepe rdeče velike lepake, se pa jeze, zakaj da smo jih napravili. In bogsigavedi kaj bi še povpraševali, da bi ne jemali „Edinosti" prostora razni članki in notice, v katerih se pripoveduje, da sovražimo naš jezik, da kričimo „fora i ščavi“, »pejte v Ljubljano i. t. d.“ Posebno kratkočasno je, ko vidimo dra. Ribara, ki se bavi jako temeljito s temi »vprašanji*, iz katerih bodo napravili narodnjaki posebno znanost. Kaj bi pa oni rekli, če bi jih vprašali mi n. pr. zakaj niso klerikalci postavili svojega kandidata v okolici, zakaj niso storili tega krščanski socijalci, čemu kandidira dr. Gregorin na Krasu, zakaj govori dr. Mandič na shodih italijansko in ne slovensko? Zakaj kandidirajo v mestu? Zakaj »Edinost* vedno laže in slednjič: Zakaj so tako neumno radovedni? Vse to bi radi tudi mi vedeli, pa vendar ne zahtevamo odgovora, ker vemo da bi. bil sestavljen iz samih — vprašanj. Če pa hočejo narodnjaki enkrat za vselej vedeti, zakaj tako delamo, potem povemo, da zato, ker smo samostojna stranka in ker imamo še toliko ponosa in izobrazbe, da ne potrebujemo prav vaših hm, hm, nasvetov. Organizacije in zaupnike prosimo, najnam čimprej mogoče brzojavno sporoče izid volitve, z natančnim številom glasov, ki jih je dobil vsak kandidat. Kjer se izve končni izid pozno, naj se odpošlje nujen brzojav. Uredništvo. Pozor pri volitvah! Nasprotniški agitarji pe bahajo, da bodo imeli v Ljubljani toliko uradnih glasovnic na razpolago, kolikor bodo hoteli. Kako mislijo priti do njih, tega seveda ne moremo preiskovati. Pač pa se nam je že poročalo o nekaterih, ki so pokazovali po pet in več glasovnic. Po stari navadi nameravajo jemati volilcem njih glasovnice, pa jim vsiljevati take, na katerih bode zapisano ime nasprotniškega kandidata. Pazite, somišljeniki! 1. Nedajte si od nikogar vzeti svoje glasovnice! 2. Pazite, da seji h tudi drugim ne bode jemalo! 3. Bodite vedno kolikor mogoče v družbi kakega sodruga, da imate za vsako nasilje ali sleparstvo pričo. 4. Naznanite vsako nasilje ali sleparstvo takoj s pričami v agitacijskem lokalu dotičnega okraja. Skrbite za volilne listke I Mnogo volilcev ni dobilo legitimacij in glasovnic, bodisi da niso bili doma, ali pa iz drugih vzrokov. Dobi se jih lahko tudi še danes, na dan volitve, na mestnem magistratu. So-drugi in somišljeniki, pojdite gotovo ponje! Vzemite seboj kak dokument (delavsko knjižico, vojaško knjižico, domovinski list ali podobno), da se izkažete. Pojdide ponje, da se ne izgubi Vaš glas, pa tudi zato, da se ne zlorablja Vaše legitimacije in glasovnice! Shranite legitimacije! Legitimacijo (na modrem papirju tiskano) pokažete volilni komisiji, ne da bi jo dali iz rok. Potem jo pa s h r a-n i t e, da jo imate za ožjo volitev. Prostor, kjer se voli, je vsakemu volilcu naznačen v legitimaciji v četrti rubriki Vsakdo voli v tistem volilnem kraju, na tistem volišču, ki jo označeno na njegovi izkaznici, tudi če stanuje sedaj v drugem okraju. * i Dopisi. Iz brežiškega okraja. (Dr. Benkoviču v spomin). — Izvedeli smo od zanesljivih prič, katere lahko pod prisego potrdijo, da je dr. Benkovič na volilnem shodu v Sromljah pri Brežicah dne 14. aprila dejal, da se naj tiskovni zakon iz-premeni tako, da se ne bo smelo več vse od kraja tiskati. Mi slovenski kmetje pa kličemo: Popolna svoboda tiska, prosta kolporta-ža, kakor obstoji v drugih naprednih državah, v Ameriki, v Švici in drugod; dobro vemo, da je svobodni tisk eno jzmed naj-glavnejših orožij s katerim se zatirani sloji bore. Dr. Benkovič bi nas tega močnega orožja rad oropal. — V svojem volilnem oklicu pravi dr. Benkovič, da se bode potegoval za malega kmeta, katerih je na deželi največ. Kako bodeš mogel to storiti v «Kmečki zvezi*. Ko je vendar jasno, da veleposestnik malega kmeta prav tako malo pozna kakor tvorničar ali rudokopni podjetnik svojega delavca. Kmet mu je dober le dotlej dokler hodi k njemu na delo. Sicer ga pa ne pozna; kvečjemu da mu s carino na tujo živino in žito zdraži živež. Resnični prijatelji malega kmeta se zbirajo v so-cialno-demokratični stranki, ki ni druzega kakor združba vseh onih, ki neumorno delajo, bodisi na zemlji, pod zemljo ali pa v tovarni, katerim se pa vzlic vsemu delu vsled krivične družabne ureditve hudo godi. — V »Posavski straži* napada dr. Benkovič socialne demokrate, češ kmetom bodo zemljo vzeli, ti preklicani socialni demokratje INihčenevezanobe-nega socailnega demokrata, da bi bil komu zemljo vzel, poznamo pa neštevilo dohtarjev, ki so kmete po svetu pognali. Zatorej vsi zayedni kmetje •oddajte 14. maja svoje glasove brez skrbi Miha Gobalu, vodji konsumnega društva v Zagorju*. Doktarjev z takimi nazori kot je Benkovič, 14. t. m. ne bomo poznali. Več malih kmetov. Iz Pulja. (Praznovanje 1. maja) — Praznovanje 1. majnika se je gibalo letos v mnogo tesnejših mejah kot prejšnja leta. Vzrok: nečuveni terorizem na strani delodajalcev in pa p orna n-kljiva solidarnost in organizovanost delavcev. Najnesramnejša je glede terorizma uprava arzenala. Dočim je lani od 1500 zaposlenih delavcev jih delalo le kakih 300, jih je letos komaj toliko praznovalo 1. maj. Takoj drug dan pa je uprava vsem, ki so izostali od dela, odpovedala službo. Ako bi bili vsi praznovali maj, kakor navadno, bi se to ne bilo zgodilo. Delavci glejte, le en dan ste hoteli pokazati, da sle tudi ljudje, en dan ste se hoteli otresti vsakdanjega trpljenja, pa ste že na cesti, brez dela in jela. Kaj ko bi pa zahtevali vse, kar vam grč. Zadnji čas je, da prepoji samozavest vse delavstvo, da se solidarno in organizovano postavi v bran proti kapitalu, ki mu ne prizna še tako preprostih pravic. Socialni pregled. Mizarji tvrdke Petrin v Ljubljani so vložili pri svojem gospodarju prošnjo za primerno zvišanje plače in za skrajšanje delavnega časa. Seveda so storili to potom svoje organizacije. Na to so dobili sledeči odgovor: •Z ozirom na cenj. dopis z dne 30. maja 1907 naznanjam, da sem pač pripravljen glede gotovih točk stopiti v dogovor z mizarji mojega lastnega podjetja; nikakor se pa ne spuščam v obravnavanja z mizarji meni tujih podjetij. S spoštovanjem Adolf Petrin.* Gospod Adolf Petrin torej bodisi ne vč, da smatra zaveden delavec svojo organizacijo za poklicano instanco v reševanju mezdnih vprašanj, ali pa se še ni mogel emancipirati zastarelega stališča, da delavci niso svobodni ljudje, temveč sužnji podjetja. Mizarji so na to sklical) delav-niški shod, na katerem so sklenili zahtevati, da se poda gospod Petrin v obravnave, ki naj se do-vrše do 13. maja, v nasprotnem slučaju pa se ustavi delo. V tem smislu se je odposlalo gospodu Petrinu pismo, na katero se pa ni niti zmenil, misleč menda, da izgube mizarji pogum. V soboto, 11. maja pa je poklical nekega že več let pri njem vposlenega delavca ter mu je dejal, da je pripravljen zvišati plačo «po zmožnosti delavcev* ter devoliti skrajšanje dolavnega časa za — pol ure na teden in prost dan prvega majnika. Seveda se mizarji niso spustili na to pot, temveč so odposlali tri zaupniki k njemu, ki pa tudi niso dosegli ničesar. Gospod Petrin si ni dal nikakor dopovedati, da bi bilo bolje, ako bi mirnim potom dovolil to, kar je dala tvrdka Binder. Rajši hoče poskusiti, ali se dajo mizarji ugnati v kozji rog ali ne. Pa bi bilo vendar bolje, ako bi vsaj v zadnji uri storil, kar veleva pamet. Društvene vesti. Društveni prostori zveze lesnih delavcev v Ljubljani so preseljenifiz Krojaških ulic na Rimsko cesto št. 19., kjer je restavracija Marčan. po dogovoru utrn»n«Muai Sodimi, sotnlSljeaitji! KaVarn« in brivnice, Hi« )* na razpolago Vaše &!=w „Hdcči Prapor«! Izšla je v založbi časopisa »Naprej* Idriji I. knjiga katero je' spisal bivši katoliški kapelan H. Kirchsteiger. — Cena I. knjigi, obsegajoči 312 strani, znaša 2 K 60 Tin. Vsakemu prijatelju dobrega in poučnega branja knjigo »Pod spovednim pečatom* prav toplo priporočamo. — Dobi se v Ljubljani v knjigarni L. Schwentner; v Gorici v knjigarni A Gabršček ter v Idriji pri upravi lista »Naprej*. Organizacije, sodrugi, pozor! Povodom bližajočih se državnozborskih volitev je v proslavo splošne in enake volilne pravice izvrševalni odbor založil krasne umetniške razglednice :m,„ v barvotisku ____________________________ predstavljajoče simbol bližajoče se delavske pomladi. Cena 50 izvodom 3 K 25 v „ 100 „ 5 „ 75 „ „ 500 „ 23 „ 75 „ n 1000 i, 40 ,, „ Posamezni komadi po 8 vin. Naroča se lih pri npravništvu »Rdečega Prapora" proti plačilu, oz. poštnu. povzetju. Sodrugi, sezite pridno po teh razglednicah! Arganizacijam In delavskim ” čitalnicam, pos. sodrngom ki se zanimajo za največjo avstrijsko žensko organizacijo tobačnih delavk in delavcev, se priporoča v naročbo slov. strokovni list »Tobačni delavec" ki izhaja vsak prvi torek v mesecu ter stane za celo leto 1 K 20 vin. Naroča se pri npravništvu »Tobačnega d e 1 a v c a", Dunaj V/I2, Schmalzhofgasse 17. im iioaaredoa S pooatiselc le ttzilvo. Edino pravi je Thierryev balzam le z zeleno znamko nune. — 12 malih ali 6 dvojnih steklenic ali pa 1 velika specialna steklenica s patentnim zaklepom 5 K. 4 52- 37 Tliernrevo ctitlloliilio nuziio proti vsem, še tako starim ranam, vnetjem, poškodbam itd., 2 lončka K 3-60. Razpošilja se le proti povzetju ali za poslani denar. Fe dve domači zdravili sta po-rsod znani in še od nekdaj sloveči. Naročila se naj naslovljajo na: CtHarur fc. Thlerrjf V pregradi p. HogaSHi Mai. Zaloga večinoma po lekarnah. Knjižice s tisoči zahvalnih pisem zastonj in franko. „Rdeči Prapor1 kCC izvod po 10 _ v se dobiva Ljubljani v tobakarnah: Blaž, Dunajska cesta; Franzot, drž. kolodvor, Spod. Šiška; Kušer, Sv. Petra cesta; Pichler, Kongresni trg št. 3; Svatek, Glavni trg; Šešark, Šelenburgove ulice; Velkavrh, Sv. Jakoba trg; Kleinstein, Jurčičev trg; Dolenc, Kolodvorske ulice, številka 27; Sušnik, Rimska cesta 24; tJšeničnik, Židovske ulice 1. — Kranj i Karol Florian, knjigarna. — Jesenice i Jakob Mesar štev. 101. — TrsS: Lavrenčič, Piazza Caserma. — Trst Rojane: Močnik, tobakarna — Gorica i Krebelj Peter, Kapucinske ulice štev. 1. Schwarz, Šolske ulice. — Reka i Hi-cardo Camera, Corso 16. r Omoriko Jlaleri ic/ijo dc/brtr. pc ceru in zztmečtl/iiro pelo vali rut/ se ob.ie/o c$imonT*uo Tiskarna Iv. Pr. Lampret mn Kraiij :: Gorenjsko :: Kranj ©© se priporoča p. n. občinstvu v vsakovrstno izvrševanje tiska od navadne do najmodernejše oblike. Ker je bogato založena z modernimi črkami in okraski ter opremljena z najnovejšimi stroji in električnim obratom, lahko izvršuje največja dela v vsaki množini, in sicer: uradne tiskovine, kuverte, račune, pismene papirje, cenike, etikete, bolete, časopise, knjige, brošurice, cirkularje, reklamne liste, lepake opomine, vabila, molitvenike, mrtvaška naznanila, razglednice, hranilne in zadružue knjižice, poročna naznanila, vizitke, vstopnice, zavitke, dopisnice, jedilno liste, vignete i. t. d,, sploh izvršuje vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela okusno in ceno! V isti založbi je izšla tudi času primerna knjižica v drugi, pomnoženi izdaji Novi državnozborski volilni red. n~ 44^»»» •>44š-444444i -J 44444i44^ f«4 '-S-S-S-S-c.*.^4 , <2.^4. ^rDa dorT>ača sloDerjska piDoDsrr)a G. $ucrjei>il*) dedičeu pod novim strokovnim vodstvom priporoča slavnoiiiu občin.-.tvu J bjtibljar)i, UJolfouc dicc $t. 12 m sp tovai.-in gosti! ič- ojein svoje novo varjeno, priznano izborno pivo v sodcih in steklenioah. I7 . .. | , *u »teaiHuioan. .—..... i Ustanovljeno leta 1855. 4IHIQKj|BK)|Bieieiei()liNOKNHR:/ieK^llBIBK4K)IBK)K)K4KšK4K4IUK.: #* *********** *************** *».** ***** Številka tel* fona 210. II J izdaiatdj in odgovorni urednik Fran Bar tl Tisk« Iv. Pr. Lampret v Kranju.