UDK 886.3.015.09 Matjaž Kmecl Ljubl jana, Filozofska fakulteta IZ SLOVENSKE LITERARNOZGODOVINSKE PERIODIZACIJE Eno periodizacijsko najbol j spornih obdobij slovenske li terature je slovenski literarni vedi čas po Prešernovi smrti. Polemično odprto je predvsem vpra- šanje o pojavl janju realizma v slovenskem slovstvu. S tem v zvezi opozarja članek na nekaj dejstev, ki so bila doslej najbrže premalo upoštevana, hkrat i pa opredeljuje metodološko dilemo doslejšnjega periodiziranja, ki ni znalo zmeraj docela uskladiti imanenčnih in pr imerjalnih opazovanj. One of the most debatable periods as regards periodization in Slovene literature is the time after Preseren's death. The appearance of realism in Slo- vene li terature is especially open to polemics. With regard to this a number of facts are called to the reader's attention, all of which have not been properly considered so far. At the same time the article defines a methodological dilemma of the periodization performed until now, which was not always able to co- ordinate immanent and comparative observations. Literarnozgodovinska periodizacija, kakršna je nekako v navadi sredi današnje slovenske slovstvene vede, ni tako zelo stara in tudi ne tako zelo neproblematična, da bi se ji ne smelo gledati pod prste; zato, se zdi, je uredništvo SR razpisalo tudi razpravo o njej . In res, kar takoj ko jo pogledamo, že uzremo silne muke in dvome, ki jih je morala reva doslej utrpeti zaradi kar se da čudnega razvoja slovenskega slovstva po Pre- šernovi smrti, l isti hip, ko si je namreč z Grafenauerjevimi in Pri jate- ljevimi rokami izbrala za svoje literarnozgodovinsko parcelizacijsko orodje dva sicer dovolj znana pojma iz evropskih literatur in literarnih ved. r o m a n t i k o in r e a I i z с m , si je začela puliti lase ob vpra- šanju. kakšna je pravzaprav slovenska li teratura tam doli od »vajev- cev« in Levstikovega literarnega programa pa do t ja gori. ko n a j bi se s Celestinovo reeeptno razpravo Naše obzorje pa s Kersnikovim Agi- tatorjem nesporno začel zlato-mršavi čas slovenskega realizma. Poskušalo se je mars ikaj in mars ikdaj se je tudi kregalo. Pr i ja te l j si je npr. pri tem delu pomagal z zanimivo domislico o dvojnosti ali kar razdvojenosti literarnih rodov iz tistega časa: po eni strani n a j bi v zdravih kmečkih srcih takratnih pisateljev gospodaril »instinktivni realizem« (izraz si je bržkone sposodil p r i Kersniku ali Levcu), po drugi n a j bi jim načitanost s šolsko vzgojo vred kot prototip besednega sno- vanja ponujala romantične vzore. Na takšni osnovi se je v šolski pa tudi siceršnji literarni zgodovini sčasoma udomačila oznaka tipa »romantični realizem« oz. »prehod iz romantike v realizem«, le da je ob različnih priložnostih označevala različno odmerjen kos slovenske literature: bodisi do konca Slovenskega glasnika (1868), bodisi do začetkov Jurči- čeve Slovenske knjižnice (1876), bodisi do Ljubljanskega zvona (1881) oz. Celestinovih napotkov (1883), bodisi čas od 1868 do 1881 ipd. — Po- tem je neka j v svet, se pravi v »pravi« in »resnični« realizem (npr. francoski) ozirajočih se slovenskih slovstvenih poznavalcev uvidelo v slovenski literaturi vse noter do osemdesetih let, pravzaprav do nekega Kersnikovega družabnega nastopa pred l jubljanskimi damami in go- spodi, le romantiko — in neka j drugih, ki so predvsem k a j dali na do- mače glave, že od leta 1848 realizem z različnimi nazorskimi finesami, ki so — jasno — zapovedovale tudi nekoliko spreminjavo zunanjo fi- ziognomijo te literature, hkrat i pa literarnega zgodovinarja spodbujajo v podrobnejše, natančnejše podčlenitvc tega velikega in lepega telesa, ki n a j bi se navzven sicer kazalo kot slovenski realizem (od »pomladi narodov« 1848 — do Govekarja . 1895 oz. 1896). In vendar k l jub številnim tehtnim dokazovanjem ter obsežnemu izgo- var jan ju zelo pametnih besed do danes ni nobenemu izmed slovenskih slovstvenih vedežev uspelo odločilno prepričat i vse ostale o svojem prav in drugih narobe. Položaj, ki spričo tradicije in slovesnosti slovenske literarne zgodovine nekoliko čudi in hkrat i ka jpada vabi tudi pisca te- gale sestavka, n a j se takoj pr idruži »čredi, ki se poti in trudi«. Vse to je bil uvod, ki je bil potreben, da si moremo, bolj ali m a n j upravičeno zastaviti neka j vprašan j : 1. Ali jc instrumentari j realizem-romantika sploh ustrezen za obdelo- vanje slovenske literature iz druge polovice 19. stoletja, če ji z njim slo- venska slovstvena veda do danes ui prišla do živega? 2. Če je ustrezen, ali slovenska slovstvena veda samo tako levaško nerodno malm z njim, da ni od tega nobenega enotnega haska? Ali pa je vmes ka j drugega? Pravzaprav samo ti dve vprašanj i . — Vse druge nadlege imajo lepo priložnost, da nam še sproti padejo na glavo. (Zraven pa zdihujemo po časih, ko sta dolgočasni tržaški profesor Macun tam v petdesetih letih prejšnjega stoletja in potem jetično resnobni Juncžič iz Celovca vso slovensko literaturo po 1843. letu, rojstnem času Bleivveisovili Novic, mogla označiti kot literaturo, ki služi »vsenarodnemu razvoju« — med- tem ko da je popre j služila le cerkvi in pouku, še p r e j pa samo cerkvi •— ter sta imela celo na neki način prav! — Ali pa se nam toži po shemato- loški pameti Karla Glaserja, ki je v dogajanjih leta 1848 videl znamenja tako univerzalnega nacionalnega prera jan ja , da so se morala kar samo- umevno odtisniti tudi v literaturi in je to v nasprotju s trditvami tega ali onega slovenskega slovstvenega vedeža kot svoj pogled in periodi- zacijsko metodo tudi zelo izrecno razložil; pr imerja t i je treba le pred- govora k 3. in 4. knjigi — ne samo k prvi —, kjer npr. razmišlja med drugim takole: »Slovstvo cvete in se razvija samo takrat , kadar narode prešinja lepa nadeja na boljšo bodočnost. To nam kaže doba francoske revolucije, 1848...,« zraven pa v pomoč citira različne avtoritete, med drugimi Aškerca: »Seveda tudi najgenialncjši mislec, pesnik, umetnik ni kak abstraktni proizvod, pač pa je naraven proizvod tiste socijalne sfere, iz katere je izrastel.«) P e r i o d i z a c i j s k a r a z č l e n i t e v i n o z n a č i t e v . — Preden se lotimo česa bolj imenitnega, si kaže ka jpada ogledati predmet vsega tega periodizacijskega prizadevanja. To pa je slovenska li teratura po letu 1848; le-ta je namreč ustrezno sporna. a) Zadeva je v resnici nenavadna, ker je diskontinuitetna, nepričako- vana. — Slovensko slovstvo prav petdeseta in šestdeseta leta osvajajo »buržoazni« žanri, kakor bi reč imenoval del literarnozgodovinskih mar- ksistov, ali roinanoidne slovstvene vrste, kar je samo spodobnejši sinonim za prvo (Bahtin, Pospelov, Lukâcz): roman, novela, deloma balada. Glede na stare poetološke in normativno-kritične pojme bi to pomenilo delno legalizacijo tako imenovane subliterature (asociativno na Bahtina). — Proces je najbrž razviden že iz poznega Prešerna, iz njegovega od- tujevanja klasicistično etabliranim slovstvenim oblikam in iz hkratnega približevanja t. i. nižjemu, l judskemu okusu. Poglavitni plod tega procesa je najbrže sicer zginil v Dagarinovih igrah z ognjem. — Neka j spomenikov t. i. subliterature imamo na srečo ohranjenih že iz zgod- nejših časov (Knobl), le da je slovenska subliteratura morala kar napre j bojevati dvojen in naporen, torej malo uspešen boj zoper dve veji eta- bli rane, žlahtne, visoke literature: zoper cerkveno, ki je narekovala pred- vsem tematski in ideološki izbor »vrednega«, ter zoper posvetno, poga- njajočo z gredic klasicističnih in podobnih tradicij. — Ni bilo spodobno pisati pesmi o prdcu (kakor Knobl), toda ni bilo spodobno tudi pisati vzvišenih reči v p r o z i : tako bi opredelili oba poglavitna tipa lite- rarnega kanona. — Preneseno v literarno simptomatiko pomarčnega časa bi se tema dvema tipoma stražno-budnega očesa reklo: silen upor zgod- it jedaničarstva zoper Jurčičeva Dva pri jatel ja (in lega še neskončno več, 26 — Slavist ična rev i j a t ja noter do Milčeta Zorina, ki se iz verskopedagoških razlogov ni upal javno literarno obesiti ali vsaj ustreliti) na eni — ter prav tako silna poskušanja in razpravl jan ja o epu kot višku prave literature v pet- desetih letih (o čemer je mnogo zanimivega pisal Paternu) na drugi strani. Rodila se je torej slovenska proza v »buržoaznih« oz. ronianoidnih formah. Meščanskost tega rojstva je slovenska slovstvena veda zvečine zanemarila, neka j malega je je otipala le na tematski ravni (Mencinger); tem raje je kar napre j s pravo rokodelsko pridnostjo spravljala vsak tistočasni pismeni izdelek v zvezo z Levstikovim Popotovanjem ter nje- govimi pozivi slovenskim pisateljem, n a j za božjo voljo pišejo za kmeta, tega najbol j množičnega bralca in najpristnejšega Slovenca. — Na tem mestu moramo — pač zaradi preglednosti pričujočega spisa — zanemariti ugodno priložnost za nadrobnejše in kar se da obširno razlaganje mnogoterih reči s tem v zvezi. Zatorej n a j pač samo povzamemo, kar se nam zdi zdajle bistveno: — M e š č a n s k a t e m a t i k a se ne pojavlja le pri Mencingerju, marveč se na ta ali oni posredni ali neposredni način pojavl ja tematika akumuli ranja slovenskega kapitala in s tem mentalitetni profil sloven- skega meščana in nasccndi še marsikje: pri Erjavcu (Zamorjeni cvet), Mandelcu, Jurčiču. Ce obenem pomislimo, da je proces prvobitne aku- mulacije slovenskega kapitala, kakršen se je začel s staroslovensko ge- neracijo, potekal na črti: kmečki fant —»• šole -> pravnik, advokat -> —У odiranje (vajevska generacija se množično prepisuje s humanističnih š tudi j na juridične!), ki je na stranski huinanistično-profesorski veji prav rad rojeval odpadne, zavožene, vaškemu učitelju analogne produkte, ti pa so tudi našli pot v literaturo, je izbor še širši: v rudimentarni obliki npr . Jeprški učitelj, Avguštin Ocepek, Zamikov Rokavarjev Boštjan oz. slovenski Nikodem in drugi intelektualski »originali iz domačega življenja«. — M e š č a n s k a p r i p o v e d n a p e r s p e k t i v a : trebu je na- tančno premisliti, zaka j jc jeprški učitelj k l jub vsej svoji smešnosti proi v zgodovini Jeprcc dobil na grob kamnit spomenik in če ni bil s tem ob pr imerjavi s kmečkim fantetom Tilko na neki način rehabilitiran, poplačan za svojo zabavnost; treba jc natančno premisliti I luzurje na Polici in žc je mogoče zaznati perspektivo grajsko-meščanskega sa- lona, kaj t i pripoved življenja v salonu jc scenarična, zbliza, medtem ko je pripovedovanje vasi zvečine panoramično-poročevalno. dol z graj- skega okna itd. — P r i p o v e d n i g o v o r te proze skuša zvišati intonacijo in s tem tudi govorno podpreti institucijo novo nastajajočega slovenskega me- ščanskega salona (Zarnik npr. opisuje človeka, kakor je »ven videl«: »Bil je velike postave, širocih pers, černih las, bolj bledega obličja in iz oči mu je švigal nek dioen ogenj, ki je človeku serce do dna presunjal. Opravl jen je bil zmera j krasno...« Opisani aristokratski mož je svoje dekle ogovoril, kakor pritiče salonsko uglajenemu govorcu: »Dober večer, krasna Meta. Noč in dan si bila ti moja sanjarija.« Ipd.) — Takšen »novojezik« (Levstik) je ka jpada v napadalnem zanosu šel zelo daleč, vključil se je v sporedna kulturnopolitična gibanja (iliristična) : že bežen premislek pravi, da si najbrž nobena trezno misleča glava tisti čas ni mogla misliti, da bi ilirščina, ta lunin jezik, laliko k d a j frontalno nadomestila slovenske dialekte v vsakdanjem dogovarjanju — ilirski ideologi so bili pač slovenski meščani, ki so idejo propagirali z obzorij lastnih družbenih položajev; v ilirščini so upali dobiti ideološki govor zgornjih nacionalnih družbenih slojev (nekako podobno kakor je svojčas na albionskein otoku fungirala francoščina). — Če je k d a j s čim Levstik res napravil neprecenljivo uslugo slovenski literaturi, je bilo to, da se je upr l ustreznemu neorganskemu govornemu skra jn jenju . — M e š č a n s k a i d e o l o g i j a je v vseh teh pripovednih besedilih več kot očitna (prim. npr. Zarnikovo Maščevanje usode, Jurčičeve po- vesti, Mencingerjeva Vetrogončiča!). — Cel sklop zamotanih reči se dalje začenja kazati tisti hip, ko se mimo tradicionalne slovenske literarne zgodovine vprašamo, zakaj je bil npr. Levstik mišljenja, da za igre in romane Slovenci nimamo preveč primernih snovi. Celo brez natančnejše analize se ni mogoče ubranit i vtisa, da je bil tega mnenja zato, ker je bila poetološka mentaliteta pač takšnega prepr ičanja — in tu gre najbrž za inercijo starih, nekoliko modificiranih klasicističnih normativov oz. žanrskih predsodkov —, da sta to vrsti, ki predpostavljata meščanovo dominacijo v vseh struk- turnih plasteh. Roman se je kot literarna forma meščanskega salona povzpel na raven priznane literature v desetletjih pred francosko me- ščansko revolucijo in v desetletjih neposredno po nje j : njegova proiz- vodnja se je v Evropi od pribl. 20 sredi 18. stol. povzpela na pribl. 500 konec istega stol. ter na pribl. 2000 letno sredi 19. stol.! — Se »slabše« je bilo s tragedijo, ki je bila vse do meščanskih prekuci j oz. do popolne dominacije evropskega meščana personalno rezervirana za modro kri: v nemški literaturi se meščan kot tragedijski protagonist pojavi šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja! — Ce je Levstik za središče even- tualnega slovenskega romana poudar ja l trdnega kmeta, je v njem pač videl edini avtentični nadomestek za takšnega buržuja! In temu podobno. Ne da bi tvegali preenostavne sociološke ocene in posplošitve, bi iz tega sledilo, da je nova slovenska (meščanska) l i teratura v svojem odnosu do upovedovanja sveta pogojena z apriornimi realističnimi nag- njenji . Le da to ni l i t e r a r n i r e a l i z e m , marveč spontani realizem kot naravna spremljava uglajeno grabežljivega advokata brez meščanske kulturne tradicije: na eni strani je sicer moral gojiti kodeks različnih družbenih in narodotvornih — zaščitnih! — norm in idealov, na drugi strani pa kar se da praktično ukrepati , kadar je bilo treba v svojo lastno dobrobit ali pa v prid nacionalnemu kapi ta lu zaviti vrat prevne- temu tožbarskemu kmetiču. Kar napre j je moral tudi spodnašati tla ostankom dednega plemstva in njegovi lastnini, ali pa spretnjakarsko podtikati nogo pri tepeni (= nemški) konkurenci. — Skratka, gre za po- sebno vrsto meščana, ki svojo realistično kmetsko instinktivnost po mrav- ljinčje pridno povezuje s pravili neusmiljenega prvobitnega kopičenja narodnega kapitala v posebno igro; iz n je se je oblikovala tudi posebne vrste kultura njegovega salona. b) Takšen praktičen, stvaren odnos do sveta pa je v slovstvu imel upoštevanja vredne korenine, ki so bile zaslužne za to, da je hkratno pisanje že našlo v orožarni slovenske jezikovne izrazljivosti vsaj pri- bližno izdelano orožje. Najpopre j je to tradicija poljudnostrokovnega in časopisnega pisanja. Na reč sem pred kratkim opozoril v posebnem spisu za SR. — Na njivah ustreznega pisanja (vrtnarskega, kmetijskega, čebelarskega, babiškega, kuharskega, zgodovinarskega in podobnega), ki je bilo namenjeno pred- vsem preprostemu bralcu v pouk in prosveto, se je razvijal najbol j na- ravni slovenski prozni govor. S svojim zanimanjem za vse naravno, neeshatološko, za svet izkustva in neobremenjenega opazovanja pojavov jc ka jpada dolga desetletja obdeloval mentalitetna tla, v katerih je klilo posebno seme. — Leta 1819 so iz avstrijskih šol zabrisali myavoslovne predmete; avstrijski državni in cerkveni absolutizem sta se na ta način hotela prejkone znebiti enega najbol j uspešnih zorišč analitično-kritične misli: absolutizem suponira absolutno, avtoritarno idejo, torej mu je sleherni objektivizirujoči relativizem, ki jc povrhu še neomajno empi- ristično zasnovan, pogreben. Tako ni čudno, da so marčno revolucijo pospremili silni vzkliki po ponovni uvedbi naravoslovnih predmetov v šole. Zahteva se je tudi uresničila in zadeva se je potem za nekaj let sprevrgla v pravo naravoslovsko ekstazo. — Literarni simptomi: ena prvih slovenskih pripovedi tega časa pr ipoveduje simpatične, zabavne zgodbice o profesorju biologije; vajevci izbirajo za svojega prvega men- torja naravoslovca Karla Dežmana; navdušeno prebirajo članke iz če- škega naravoslovnega časopisa Živa, od koder dobivajo najbrž tudi prve literarne vzore (Erjavec za Žabo in Mravljo). — Celo Jurčič kasneje omenja eno svojih poti v realizem na ta način: »Vsekakor je bil on (Unterluggauer, op. M. K.), učeč se realističnega prirodoznanstva, mno- gokrat nam idealistom (takrat se je Jurčič gibal v Stritarjevem krogu in bil delno zastrupljen z njegovimi idejami, op. M. K.) — popravljajoč, posredovalen korektiv.« (Po uvodu M. Boršnikove k študiji o Cele- stinu, 1951; v tem uvodu beremo marsikatero za ta del zanimivo in v lite- rarni zgodovini premalo cenjeno misel.) — To je bila brez dvoma men- taliteta, ki ni bila naklonjena romantičnosti, ki pa se ji ka jpada spet ni niti od daleč sanjalo o evropskem l i t e r a r n e m r e a l i z m u , marveč se je opajala ob samoposebnein s t r o k o v n e m r e a l i z m u ; ko se je ta srečal z ambicijo po literarnem snovanju, enostavno ni moglo ostati brez ustreznih posledic. — Potem je tu še tradicija g o d č e v s k i h z g o d b . Reč ni pr ida raziskana; po tistem, kar pa je pisal Matija Majer-Ziljski v enem izmed prvih letnikov »Novic«, po nekaterih drugih spisih (Kotnik, Koruza) in znamenjih je mogoče misliti ali celo trditi, da slovenska subliteratura pred tem ni bila le verzifikacija knoblovskega načina, ali pa že po ro- mantiki pr iznana proizvodnja »ljudskega duha« v obliki posnaženih pripovedk o boju med različnimi oblikami dobrega in zla, marveč tudi mnogotere mastne, zafrkl j ive zgodbe, ki so jih v odmorih med svojim muziciranjem šc posebno radi in priznano dobro ter pri l jubljeno pri- povedovali godci. V teh pripovedovanjih se najbrž ni posebno tenko- vestno pazilo na vsako besedo, pa tudi ne, s kako debelo palico se je mahnilo. Jenko še v Jeprškem učitelju sprašuje, kako da je ljudstvo v svojih šalah tako robato in surovo (»zakaj je pri našem narodu šala tako razžaljiva in neusmiljena •— narodne zabavljice so tega priča — in zaka j dobrovoljna nedolžna šala toliko bolj redka?«), •— ampak malo p re j je Jenko sam napisal prav takšno »razžaljivo in neusmiljeno« Pred- pustnico (Venec, 1856). V Novicah 1853 najdemo neko drugo »predpust- nieo« — o ponesrečeni ženitvi Zmikovca z Urško Napoto, pa še več podobnih zgodb; s tega vidika bi si bilo tudi pametno zastaviti vpra- šanje, zakaj da je Šmončeva sestra Mica neke njegove zgodbe skurila itd. — Če povrhu pomislimo, da so bili godci pač najbol j pri l jubljeni in pogostni na predpustnih prireditvah, na svatbah ipd., potem si je že težko predstavljati , da se Jenkovi prvi literarni pogledi ne bi opajal i ob teh bližnjih slovstvenih zgledih (v Jenkovi Predpustnici beremo npr. takele ženske želje: »Ali!« je rekla Kopitarica, »tega bojo pa gotovo obesili, takrat greni pa na vsako vižo v Ljubljano, jaz k a j takega nisem še nikoli videla.« »Mama, mene bote tudi s seboj vzeli!« se mala hčerka pri priči oglasi. » Jaz pa le mislim,« pravi druga, kakih šestnajst let stara Kopitarjeva hči, »da mu bojo gotovo popred roke ali pa roke in noge posekali, preden ga bojo obesili, ka jne Tonče?«) — Godci se kot pri- povedovane osebe pojavl ja jo pri Jenku, Mandelcu, Er javcu (Avguština Ocepka zapiti vaški mentor je godec!), Jurčiču! — Naturno grobi in neposredni godčevski govor je kot literarni vzor gotovo suponiral rea- lizem, čeprav ne evropski l i t e r a r n i r e a l i z e m seveda! — Vse te sicer na kratko navedene reči, ki bi jim bilo mogoče še mars ikaj dodati (npr. vprašan ja okvirnega pripovedovanja kot »vpe- njanja« vložene zgodbe v realni, to je verjemljivi čas in prostor), pred- vsem pa jih argumentacijsko nesluteno razširiti, govorijo nekaj dovolj samoumevnega, čeprav v slovenski literarni zgodovini še zmera j premalo poudarjenega. — Čas po letu 1848 je v enkratnem pisanem sprepletu posebnih družbenih in literarnih dejstev v književnosti porodil nekaj , kar bi lahko imenovali avtohtoni, čeprav v marsičem rudimentarni rea- lizem. Ta ni bil le stvar kmetskega nagona pisateljev, ki so še z eno nogo tičali v muljavski, laščanski ali sorški ilovici. Bil je to realizem novega slovenskega buržuja, naturni realizem slovenskega godčevskega slovstva oz. subliterature ter strokovni, empiristični realizem naravoslovskega opazovanja, hkrat i pa je mogoče opazovati tudi že nekatera teoretska t ipanja v ustrezne smeri (Paternu). — Če bomo to literaturo opazovali neobremenjeno, brez predsodkov, v imanentnosti njenega lastnega raz- voja, jo bomo najbrž mogli hitro opaziti in definirati . Težave se porode šele takrat , ko začnemo opazovati primerjalno, z oprezanjem po sočasni Evropi; tisti hip k a j p a d a nc bo šlo v glavo, kako da bi se mogel v te j zakotni kranjski deželi kotiti realizem nekako sočasno z gospo Bovary! To bi bil prehud udarec za francosko literaturo! — In zgodi se, da obstanemo, pa se tega niti prav ne ovcm.o, tale hip pred prastarim metodološkim vprašanjem, ki jc kot plevel pognalo tudi na našem periodizacijskem vrtičku. Kako pravzaprav meriti l i teraturo glede na različne zgodovinske sloge in razlike med njimi? Imamo dve skrajni možnosti: a) folijsko in b) imanenčno. Po prvi imamo pr i roki sistem-folijo, ki jo pregrinjamo preko različnih pojavov, zraven pa bolj ali m a n j trdo in natančno ugotavljamo stopnjo prekr ivanja prototipa z živimi rečmi. V našem primeru je ta sistem-folija jasen, pa tudi že pridno rabljen: razvoj evropskih literatur priča, da se je realizem pruv- zapruv pošteno zoblikoval šele v drugi tretjini 19. stoletja in da njegovo središče, kolikor se da dognati, nikakor ni bilo na Kranjskem! Prav- zaprav dovolj — in vendar se še nekatere druge lastnosti evropskih realističnih literatur tistega časa ne pokrivajo dobro s slovensko slov- stveno produkcijo! Torej bi bilo o realizmu v slovenski literaturi pet- desetih let — če smo vsaj malce svetovljansko duhoviti — neumestno govoriti. — Druga možnost se na neki način ujema s sodobnimi težnjami v slovstveni vedi; te želijo besedno tvorbo razložiti iz nje same, njene lastne urejenosti in seslojenosti (strukturiranosti). Zdaj lahko neka j časa ugibamo, katera izmed obeh možnosti je za periodizacijsko vedo bolj rodovitna in pri jazna. Pri tem bržkone ne bo mogoče mimo asociacije na Diltheyev hermeneutični circulus vitiosus: najbrž ponuja neke izhodiščne, čeprav močno pogojne norme — pač spričo mladosti slovenske li terature — v resnici primerjalno opazovanje, se pravi sočasna Evropa, — konkretizacijo in dokončno potrditev teh norm pa le imanenčno motrenje in členjenje nacionalnega literarnega razvoja. Vsakršno ekskluziviranje, kakršno smo že tudi na teoretski ravni brali v slovenski literarni vedi, se zdi v tem primeru nepre- računljivo. — Res pa je neka j — in na to opozarja že Pr i ja te l j —: ob takšnem spontanem, avtohtono vzniklem realizmu je na Slovenskem delovala tudi aktualna evropska literarna šola — ta pa je bila romantična. Znano je, kako neznansko načitani so bili vajevci; Zarnik sesiplje imena Ossian, Sterne, Cooper, Petöfy, Hugo, Byron, d'Azeglio (Manzonijev zet in učenec), Lenau . . . — sama predromantična in romantična imena. Slo- venci dobimo 1861 prvo svetobolno povest značilnega naslova Zamorjeni cvet, ki jo je napisal F ran Erjavec in se bere, ko da bi šlo za romansiran Lenauov življenjepis — in končno stopi sicer nekoliko zakasnelo, pa dovolj učinkovito na plan še Stritar, ki mu 1867 Leveč — in ne mnogo m a n j Jurčič ter drugi — verjamejo bolj »kakor Mojzesovemu Penta- teuhu«. »Ta človek je vreden zlatega denarja, pozna vse literature na svetu, ima estetiko popolnoma v glavi« (Leveč). Stritar je slovensko literaturo za nekaj let naknadno naglo in krepko porinil v vode pozne romantike; spontani realizem pri svojem literarnem šolanju in oziranju ni odkril zavezništva v sočasno zmagujočem evropskem realizmu, našel je le evropsko romantiko in iz vsega skupaj se je razvil tisti čudni bastard, s katerim si l i terarna veda beli glavo. Kl jub temu, da se je sicer Jurčič naglo izvil Stri tarjevemu svetov- ljansko zapeljujočemu duhovnemu objemu in se je v sedemdesetih lotili potem okrog njega nekaj časa celo zbirala skupina kasnejših zvonovcev realistov, so sedemdeseta leta vendarle minila v Stri tarjevem imenu; bila so intonirana z Zorinom ter s Stri tarjevo zahtevo po močni čustve- nosti kot pogoju za literaturo; v nj ih so se porodili človekanikarjevec Gregorčič, romantični zgodnji Kersnik in še bolj romantični zgodnji lavčar . — Marja Boršnikova meni v že omenjeni študiji (pa tudi dru- god), da se je realizem tisti čas nalomil zato, ker da »njegovi predstav- niki z vero v uresničljivost idealov, ki so jim služili, izgubljajo hkrat i tudi notranjo razgibanost«, do tega pa da je prišlo zato. ker n a j bi do- mača buržoazija začela močneje izkoriščati slovensko ljudstvo. Mogoče. — Pre j in jasneje je mogoče doumeti vso reč z naglim etabliranjeni slo- venske li terature; to etabliranje je predpostavljalo objektivna, to je evropska merila, kar je v ugodnem trenutku vrglo na površje Str i tar ja z njegovimi poznoromantičnimi, »evropskimi«, pa zakasnelimi koncep- cijami. (Saj so znane ocene, kako da ga je povzdignila ravno potreba, čeprav ni bil niti pretirano razgledan, niti pretirano estetsko občutljiv itd., marveč vsega ravno prav; brez dvoma mu je pomagala še njegova dunajskost in besedna verziranost.) Tako se je zgodilo, da je morala slovenska li teratura proti koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih let realizem odkrivati na novo; in to ne več tako spontano, p re j z očmi, ki zro na Kranjsko skozi očala velike Evrope. — Kajpada jc razumljivo, da more šele od tod dalje pri- merjalno opazovanje naj t i zase plodna tla; tu šele lahko meri z vatli, ki jih izteše iz francoskega, ruskega, nemškega realizma. Prav zato tudi ni nikakršno naključje, da je najbolj glasno primerjalno opazovanje slovenski realizem dovolilo šele od ondod naprej . I o rej bi rekli, da si z dvojico realizem-romantika najbrž dâ po- magati, treba pa bo temeljito pretehtati način ustreznega opazovanja in se hkrat i odločiti glede tegale: nekaj v vsem tistem literarnem času je samo razvojna epizoda, intermezzo (in ne perioda!). Če opazujemo retrospektivno (vnazaj), potem bi bila sredi romantičnega razvoja, ki t ra ja od prvih Prešernovih pesmi do Kersnikovega »Gospoda Janeza« epizoda stranskega pomena čas spontanega realizma (približno 1848 do 1868), če pa gledamo perspektivno (vnaprej), potem bi lahko rekli, da je sredi naravnega realističnega razvojnega procesa atavistična epi- zoda Stri tarjev čas (sedemdeseta leta). — Osebno se na osnovi raspolož- ljivega gradiva nagibam k slednjemu. РЕЗЮМЕ Словенское литературоведение рассматривало образование реализма в сло- венской литературе по разному и при этом не уклонялось и от полемики. С одной стороны оно с европейской компаративистской точки зрения отвергало возможность появления этого реализма до 1878, или 1883. года, с другой сто- роны оно хотело обнаружить его вскоре после 1848. года. Статья указывает на проявление романических литературных жанров вскоре после 1848. года — а именно в связи с формированием словенского буржуазного салона. Крестьянского происхождения, брошен в жестокую реальную игру пер- воначального накопления национального капитала тот словенский буржуа осо- бого рода обладал каким-то реализмом умонастроения, реализмом, который покрывался и с профессиональным реализмом относительно массового популяр- нопрофессиоиального писания (своеобразной школы, имеюощей большое значе- ние для словенской прозы) и природным речевым реализмом »скоморошьих« рассказов. Природное развитие словенской литературы с победным вторжением прозаических литературных жанров таким образом после 1848. года проявило спонтанное стремление к реализму. —• Лутературное образование, отчасти и ко- кетничание с Европой, такое развитие тормозило, особенно в период, когда ползовался известностью своим поздно-романтическим европеизмом Стритар (1868. год и некоторое время потом). Имманентное рассмотрение, принимающее во внимание прежде всего само- бытность национального литературного развития таким образом утверждает, что направленность словенской литературы к каком-то спонтанном, хотя рудимен- тарном реализме уже очень раннее явление, придерживающиеся европейско- компаративнстских точек зрения с этим не согласны из-за иепольного согла- сования в этом случае автохтонного словенского литературного развития с ло- гикой современного литературного развития других литератур Европы. Статья поддерживает органическое, нешаблонное согласование обеих пер- спектив и подчеркивает необходимость переоценки эпизоды Стритара для более ясного взгляда на проблему.