Ubežni kralj. Krivice so, ki jim ni odpuSčanja; dejanja so, ki jim ni pozabel »Učit. Tov.« št. 22. iz 1. 1918. Kralj na Kongresnem trgu v Ljubljani, odvetnik dr. Ivan Šusteršič, je v petek, dne 25. oktobra 1918, z deželnim avtomobilom zapustil svoj dvorec in svojo deželo. Zasedel je bil svoj prestol, obdan z močjo in slavo, ki iu je bil pred njim malokdo deležen v toliko blesteči meri. Morda nihče, kolikor nas ]e zemljanov plebejske krvi. Toda Šusteršičevo častihlepje je poganjalo njsgove poglede vedno višje, vedno bolj navzgor — tja do ministrskih, z zlatorn obšitih frakov, do zvezd in briljantov, ki premnogim izvoliencem krase pisi in reprezentujejo večje bogastvo, nego ga premoreta glava in srce blažcnih odlikovancev. Osebni kult se je pred visoko vzravnanim Šusteršičevim čeloin, prt.l njegovo silovitostjo razvil v pravo malikovals:»o. A to malikovalstvo je bilo izrodek strahu in trcpeta, zato ni bilo odkritosrčno, ampak bilo je hinavščina, kakor je bila hinavščina široka Sustcršičeva beseda, ki je ob vsakj umestni in neumestni priliki prisegala blaginji »našega dobrega Ijudstva« njegovo nesebičnost tcr narodu saraemu njegovo vekovito zvestobo! Varanje javnosti in krinka na obrazu laži! Zakaj Šusteršič ni vse svoje žive dni delal ničesar drugega, nego iskal je le — samega sebe! Temu edinemu smotru je žrtvoval blaginjo naroda ter materialne in moralne sile nesrečne svoje dežele. Pohlep ga je udaril s slepoto — in ko je podtikal zlatim peresom v podpis pergamente o prisaiijanem svojem piemstvu in portielju, je lastnoročno signiral smrtno obsodbo svojega javnega življenja! Njegova tragična krivda leži v njem sametn, v nenasitnosti njegovih ambicij; do katastrofe si je pomagal sam z izKrtšenimi sredstvi in v krivi veri, ki mu jo je dala pogibeljna in za vsakega kulturnega človeka usr.-uepclna nemška vzgoja, sloneča na temelju hudičeve dogme: Moč ne poznanobene morale! — Ko je prodrlo tned narod spoznanje, kakega ' gada si ie redil na prsih, se je dvignil proti Susteršiču tak vihar ogorčenja, je zabučala taka sila jeze, da je nenadoma zgnnel iz višine svojega gospostva v črno brezdno narodnih izdajic! Iz teh strašnih globočin ni nikomur in nikoli več vstajenja! Kakor si je postlal posteljo — takoleži! Z brzino Šusteršičeve poti navzdol so leteie vstran besne si!e, ki so dotlej razdvojene sinove in hčere enega naroda držale v brzdah strasti tcr malone vse naSe moralne in materialne energije izCtpavale v medseboinem pobijanju in v opustoševanju lastnega, skupnega doma. Beseda in dejanje blagovestnika našega narodnega ujedinjenja, demokrata dr. Janeza Evangelista Kreka, sta spojili ves narod ter zamahnili smrtni udarec Šusteršičevi absolutui moči ter njegovi izdajalski politiki. S politiško smrtjo Šusteršičevo je prišlo življenje strpljivosti in ljubezni vsega naroda. Ta smrt je bila naše odrešenje! Predaleč bi prišli, če bi hoteli posebe navesti vse krivice, ki so se pod njegovo zaščito in ob njegovem sodelovanju dogajale učiteljstvu. Znane so njegove sirove besede, ki je z njimi nasvetoval našim učiteljem, naj si numeriraio svoje kosti! Kar je storil v deželnem odboru in v deže!ne;n Solskem svetu z ozirom na učiteljstvo, jo bilo storjeno v ta namen, da en del učiteljstva oplenijo vseh stanovskih in državljanskih pravic in ga iz- stradajo Jo golih kosti, da bi bilo tisto uumerlranje toliko lažje. Odposlanci deželnega cnibora v dcželnem šolskem svetu so po njegovih navodilih in pod vodstvom mousignora dr. Lainpeta % vsern nasiljem, % denuncijaeijami ter z moralnim in materialnim oškodovanjern tako dušili iu tlaiili en del učiteljstva, da je to tikoma do padca dr. Susteišiia ostalo popolnoma brezpravno — na milost in nemilost izročeno peščiei njegovih pristašev. Nobena zakonita določba ni imela več veljave. Vladala je papolna anarhija. Krivica in laž sia slavili prave orgije! Zadovoljno si je mel roke kvečjeinu vitez Kaltenegger, ki je gledal, kako se prislanja ob beraško palico naše ubogo šolstvo. S predseduiškega mesta pa ni nikoli planilo odločno dejanje, ki bi napravilo takim razmeram konec. Kako tudi? V enem žepu je imel dr. ŠusteršiC i-leželni odbor, v drugetn deželni iolski svet oba sta se obračala po njegovem žvižgu. Ni poštenega očesa, ki bi jokalo ob Sustersičevem begu iz dežele. Obratno! Kar je poštenih ljudi, so danes polni radosti, da se je umaknil človek, ki je zbližanju strank stal nasproti kakor neprodiren zid. Mnogo zla in mnogo krivic je objela pozaba, ker smo našli pota, ki nas zbližujejo, in ker smo dobili mnogotero polje, kjer lahko in uspešno združimo vse svoje moči v skupno blaginjo naroda in domovine. Prešinil nas je duh demokratizma, in čuvstvo ljubezni je pognalo v slehernem srcu visoke plamene. Dospela je skrajna doba, ko se niora tudi vse slovensko učiteljstvo združiti v eno saino vrsto. Stvarnih pomislekov in zaprek ni več. Naša Zaveza je ob zadnjem svojem delegacijskem zborovanju, vršečem se dne 4. septembra t. 1. v Ljubijani, postavila take temelje svoji organizačni izgradbi, da na teh temeljih lahko vsi dalje zidamo — ne samo lahko, ampak moramo! Ta kategorični imperativ nam grmi na sluh in udarja ob naša srca iz naših iolskih in stanovskih razmer, ki nujno in ueodložno zahtevajo reform vse od temelja pa tja do vrha, ker moramo svoje šolstvo in svoj stan postaviti na take osnove in principe, kakršne zahteva vsesplošna kulturna bodoenost našega naroda! Naše skupno delo ie mogoče od tistega trei.utka naprej, ko nas vse prevzame ena misel, da stojimo v službi domovine in da je od naiega e.ela zavisna njena moralna in materialna sila. Tcj veliki misli moramo žrtvovati zadnje ovire, ki ustvarjajo zapreko med nami. Te ovire so osebuega značaja, zato ne bo nikogar bolelo srce, ako in kadar jih odstranimo. A te žrtve so absolutno potrebne, ker jih zahteva vse učiteljstvo in so zadnja zapreka našemu skupnemu delovanju. Dne 5. septembra t. 1. se je vršil v Mestaeni dninu v Ljubljani znani shod kranjskega učiteljscva, ki je zapretil s stavko. Tega shoda se prcdsednik Slomškove Zveze, deželni iu državni poslanec Franc J a k 1 i č, ni udeležil. Dolžnost njegova pa ie bila, da se kot predsednik učiieljske tirganizacije tega znamenitega shoda udeleži. Toiiko bolj bi se moral tega shoda udeležiti, Ker je edino njega samega tr.ed vsem slovenskim učiteljstvom ščitila imuniteta, da bi bil lahko govoril tako, kakor bi bilo potrebno in kakor so to drugi opravili. Vsi drugi govorniki iz našega stanu niso irneli tega varstva, pa sc vendar neustrašeno zastopali koristi učiteljstva in niti misliii niso na kakršnekoli posledice, ki bi lahko zaradi tega nabtale v škodo njim sarnim. V tem nairesnejšem in urijusodnejšem trenutku je pustil Jaklič svoje to\ariše na cedilu. Nikier ga ni bilo na izpregled — zbežal je! Ako je res, da spoznavamo prave prijatelje v nevarnosti in nesreči, je tudi res, da je učiteljstvo vsaj ob tej priliki Jakliča dobro spoznalo, ako br ga že od prej ne poznalo. Toda ravhoisti Jaklič ie bil oni, ki je v deželnem zboru glatoval proti nujnim predlogom, ki so zahtevali rei.ulacijo učiteljskih plač; on je med glavnimi krivci, da ni še danes sankcioniran zakon o učiteljskih plačah iz leta 1914; on ie Se danes med onimi čiani deželnega šolskega sveta, ki so krivi zgoraj opisanih razmer; on ie na čelu tistih, ki so zavrnili povabilo Zaveze na skupno delovanje in končtio je Jaklič edini državni roslanec, ki je še daties zvezan z dr. Susteršičem, ki se je z njim vred izločil iz Jugcslovanskega kluba in prostovoljno vstopil v krog izdajalcev domovine! Tam naj se- ! Jaj ostane — učiteljstvo g& vei ne rabi i_ noče mče^ir več slišati o i.jem! Drugi tiik mož je Ijublianski nadzornik Frajic _ a v t i ž a r. Pokojni dezelni šolski nadzornik Mubad je dejal: »V Antonu Maierju sem imel iaz slate_a svetovalca; dr. Opefca ima v Lavtižarju še vcliko slabžegal« Na La\Užarju ni stvari, ki i>\ ira naj Uvigala na stopnjo pravih Solnikov. Vseskozi je Uiletant slabe vrste. Izkazal se je kveijemu takrat, ko so razbijali in razbili enotno Mrokovno organizacijo kranjskega easilstva. Na iotografiini sliki teh mož se blesti tudi Lavrižarjcv obraz. Znana je njegova strankarska delitev »revljev, podplatov in masti. Znano je, da ni bilo še pod nobenim nadzornikom toliko disciplinarnih preiskav, kakor jih je bilo pod Lavtižarjem. (Le pomislimo na ljubljanska dnevna zavetišča!) Znaii'j je, kako pristranske in slabe so njegova kvalilikacije tistih ličiteljev, starih in izkuSenlh šolnikav. ki niso hoteli postati Lavtižarjevi hlapci. Ce ni vedel ničesar drugega povedati o njih delovanju, pa je zapisal, da so — opešali. Znano ie, kakšni so njegovi službeni predlogi glede na podclitev razpisanih učnih mest. Ce bi moral predlagati učitelja ali učiteljico, ki inia Izpft za mesčanske šole, utemeljuje svojo odklonitev z naravnost banalno opazko, češ, da ne rabi učenega učitcljstva! (Slučaja Bernot, Oolobova!) Ako pa drugače ne gre, da bi se ne sprijaznil z nasprotnim, toda utemeljenim predlogom, zagovarja svoje stališie s frivolno opombo: »jaz sem trniast!« Takega »šolnika« nečemo vcč imeti! Tretji v tem Stevilu ie Karel S i m o n, danes .še okrajni šolski nadzornik za okraja Kranj in Rudovljica. Ta c. kr. iunkcionar je pri poročevalskem častniku nadporočniku baronu Z o i s u denunciral vse tisto učitelistvo svojih dveh nadzorovalnih okrajev, ki stoji v organizaciji Zaveze. S tem podlim denunciantstvom se ie Simon onemogočil. Z njim ne sme in ne more imeti učiteljstvo nobenega stika več! Cetrti v tej družbi je Janko Nepomuk J e g 1 i č, \oditelj II. mestne deške ljudske Sole v Ljubljani, ki mu je dal deželni šolski svet kakor Lavtižarju naslov ravnatelja. Ljubljanska občina je tisteivm ljubljanskemu učiteljstvu, ki mu »po svojl previdnosti«! deželni odbor ni dovolil nobenih podpor, priznal iz občinskih sredstev 6000 K podpore. (TOti tej dovoljeni podpori je Jeglič toliko časa -Pletkaril. dokler se nista člana občinskega sveta ijubljanskega, občinska svetnika Krcgar in S t e i e , pritožila na deželni odbor. Deželni odbor je pritožbi Kregarjevi in štefetovi seveda ugodil, in tako je trajna Jegličeva zasluga, da je prišlo podpore potrebno ljubljansko učiteljstvo &b 6000 K, ki mu iih je dovolil občinski svet! — Da jc Jeglič s tem grdim dejanjem izključil samega sube iz javnosti, je več kot jasno. In gotovo je, Ua je vsako skupno delo s človekom take moralnc Kvaiitete nemogočc. Ta človek je danes še v Slomškovi Zs'czi ter zavzema tarnkaj celo vodilna niesta. Njih označcna dejanja so taka, da jih ni mogoče niti z vojtiimi zamerami opravičiti, zato jih tudi ni mogoče oprostiti. Jaklič, Lavtižar, Siraon in Jestlič so bili in so še najzvestejši pristaši _usteršičev= strančice in Šusteršičeve brutalne, brezobzirne, uiiR;jjoč politike; s s\ojitni dejanji, zagreienimi nad stanovskimi tovariši in tovarišicami, so se kompromitirali in diskvalificlrali. Izgubili so popolnoma vsako zaupanje in vse spoštovanje, zato so se de facto že izključili iz učiteljskih vrst. Ce bi imeli kaj sramu v sebi, čc bi imeli še koliikaj iuvstva osebno časti — o stanovski zavednostl in o stanovskem ponosu sploh ne more biti več govora! — bi odložili vse svoje javne in organizačne iunkcije. Učiteljstvo jih ie že sodilo in obsodilo! la obsodba ie zanje uničujoča. Vox populi — vox Dei! Ce pa nimajo toliko spoštovanja ' samt do sebe, da ne umejo v novih razmerah, ki sj svdaj nastale, izvajati edino pravih posledic iz ; svoiih umazanih dejanj, naj jih do teh posledic navrue r.iih organizacija, ki se z njimi o-prosti težkega balasta, očisti tako svoie vrste ter spreime j?o- ! tem lahko od nas ponujauo roko k skupiiemu delu! | Slabotni značaji plitve intcligence, inficlrani s kalmi individualnega egoizma, so podrejali ko- ; rist iu čast stanu iu šolstva instinktom poli- ! ti5ke strasti in škodoželnjenosti ter so — zastrupljeni po zgledih svojega mojstra — ustvarill posebon tip »šolnikov«, ki jih je hotela našemu narodu usiliti straSna doba Susteržčevega vladanja. K sreči pa ie z begorri kralja odbila ura tudl njegovim lakajem! Cetvorica izdajalcev interesov učiteljskega stanu ter očitnih greSnikov na čistosti in dostoinosi: stanovske zavesti in kolegialnosti naj gre z ubežnirn kraljem kot zadnje njegovo spremstvo! Od niega so se nasrkali teh lastnosti, ki so jim sedaj izpodnesle tla — naj sedaj skupaj razmišIjajj o nauku zgodovine kulturnega človeStva: Le ena ostane nezmagljiva! In to je pravica! In le eaa vekomaj živi! In to je resnica!