MLADO JUT
ét 36. V Ljubljani, 8. septembra 1940 Leto XI.
Postojnski:
Voš!#7o
Pozdravljen naš mladi vladar, ki danes rojstni dan slaviš in pazno na straži stojiš; pozdravljen Ti naš gospodari
Naj Bog Ti vse trnje odstrani in ■ cvetjem naj pot Ti ozaljša, da dobe v sreči najdaljša nam Tebe še dolgo ohrani!
Želimo Ti zdravje in sreče kot dar, Za vse življenje o, kralj in vladar!!!
14:
5e dvigaš veličasten, Kralj! Oko Ti plava v daljo dalj... Vse tod, kjer ceste se belé, vro množice, — glej, Tvoje vse!
Vsi Tvoji, Tvoji! Ti pa naš! Pred Sabo. Kralj, nas spet imaS kot one dni, ki pomniš jih, ko družil z nami Te je dih?!
Kralšu
»Ni diha zdaj, le bron, beton, granit in mramor. — To je On. On z nami je in On je v nas kot iskra v kamnu, v bronu glas.« tako srcé nam govori. —
V Ljubezni naši, Kralj, Si Ti! Ti iskra živa, živi glas, na veke bil Si, boš nam spas!

y boju m
Vse bolj razločno je mogel Bobby slišati trde, pospešene korake zasledovalca. Vznemirjen je prijel Rdečega jelena za roko in mu zašepetal: »Hitro naprej, čim prej morava priti na varno, drugače naju bo kmalu oba zajel Tokrat bo gotovo bolje pazil in ne bova mu mogla več uiti.« Namesto odgovora se je Rdeči jelen rahlo in prijazno nasmehnil, končno pa je sprego\o-ril: »Nikar ne skrbi! Posnemaj me! Še predno bo sonce zašlo, bo rdečesuk-než za nama imel priložnost spoznati celo kopico novih in zanimivih stvari.«
Bobby je bil resnično presenečen! Kako naj si vendar pojasni čudno in zagonetno vedenje in govorjenje prijatelja? Toda Rdeči jelen mu ni dal, priti do besede, ali pa da bi še naprej razmišljal »Pojdi, prijatelj, sedaj mirno z menej naprej; ta trenutek ni pravi čas za odgovore in pojasnjevanja Morava naprej!« Mirno je rdečekožec
POVEST S SUKAM i
nadaljeval pot in Bobby, ki mu je srce od razburjenja razbijalo kot budilka, ni našel drugega izhoda, kakor da prijatelju slepo zaupa, čeprav se ni mogel ubraniti misli, da bosta na ta način že čez kratek čas za debelimi zidovi trd-njavskih zaporov. Ni mogel razumeti, zakaj je Indijanec, za katerega je vedel, da je bolj kakor katerikoli belec spreten v sposobnosti, zabrisati sled za seboj, delal tako vidno gaz in izbiral za pot najmehkejša tla.
Ko je sedaj čudni mož začel še lomiti vejice in jih obračati v smer njune poti, kakor da bi prav hotel izzvati zasledovalca, da jima naj na vsak način sledi, se ni mogel več vzdržati in je razburjen vzkliknil »Stori z menoj kar hočeš. Rdeči jelen, toda če je to prav, kar počenjaš ...« Rdečekožec pa se ni niti obrnil, temveč se je zadovo-
ljil s tem, da ga je z znakom roke pozval, naj bo tih. Gozd je postal vse svetlejši in lažje prehoden. Tu pa tam so se pojavljale ogromne skale in ka-menite klade, kar je bil očiten znak, da sta se približala gorovju.
(Dalje prihodnjič)
Ta, ki bosti zdaj slišali o njem, je kaj imeniten gospod Zdravnik in trije pomočniki vsak dan preiščejo njegovo zdravstveno stanje, pa da je čil kakor riba v vodi. Niti dihati ne sme kar tako, o ne: zrak, ki si z njim polni pljuča, se naj prej s posebno napravo očisti prahu ter ima zmerom enako toploto in enako stopnjo vlage. Mimo tega se vozi v kočiji, ki je stala skoraj toliko kakor dve letali.
iA
Zdaj si gotovo mislite, da vam pripovedujem o kakem kralju ali cesarju — ali pa ste morda že po slikah uganili, da nam je na misli gorila?
Slika 1. Evo ga, strašnega in mogočnega!
Svoje dni si ga lahko kupil od črncev v Afriki za pipo tobaka, dandanes bi stal petdeset milijonov dinarjev.
Nastavljen je pri nekem velikem ameriškem cirkusu, ki v svoji reklami oglaša, da je to bitje najstrašnejše izmed vseh, kar jih živi na svetu. Trditev bi se utegnila zdeti pretirana, pa
ni, zakaj ta gorila misli samo na umor. Niti strežaj, ki ga je pestoval in negoval, ko je bil še majhen, se ne upa v njegovo bližino. Vendar ni bil zmerom tako hudoben; narobe, dokler je bil manjši, je bil dober in ubogljiv, a potem jo je nekajkrat izkupil od človeške zlobe. Najprej mu je vrgel malopriden človek steklenko kisline v glavo, tako da bi bil skoraj oslepel. Druga izkušnja je bila še hujša. Zamorskega hlapčka so bili odslovili, ker je bil len. Da bi se maščeval, je zlezel h gorili ter mu dal kozarec sirupa (sladkornega soka), ki mu je bil primešal
strup. Gorila je za las ušel smrti, in teko ni čuda, da je spričo tega izgubil vse zaupanje do ljudi.
Šele čec dve leti bo povsem dorasel. Toda če pogledate njegovo roko (slika ), se gotovo ne boste čudili, ko vam povemo, da ti kratki, kakor jeklo trdi prsti z največjo lahkoto izrujejo petnajst centimetrov dolg žebelj, ki ga do glavice zabije« v les. Na sliki 3. vidite drug dokaz moči: vlečenje konopca s 15 možmi. Dasi vleče gorila samo z eno roko, je zmaga vselej njegova.
Nekega dne mu je prišlo na misel, da bi lahko v svojih hudobijah še napredoval, ako stisne pločevinasto škatlo in jo vrže iz kletke v kako žrtev.
Prvi, ki mu ga je smola zanesla na lučaj, je bil nedolžen fotograf. Šele ko si je mož nadel oklep, je mogel dobiti gorilo na ploščo.
Slika 4. Strašni kosmatinec pozna tudi nedolžnejše zabave, na primer to, da zgane avtomobilski obroč v dve gu-bé; časih se igra tako po nekaj ur. Nekoč si je izmislil zvit načrt. Stal je ob palicah in mahal iz kletke z vrečo, kakor bi vabil strežaja, naj ujame drugi konec in se z njim koigra. Strežaj je privolil v to igro, toda opazil je, da di pridrži gorila vsak dan daljši kos
»-reče, njemu pa pusti vsakikrat krajšega; s te mga je hotel počasi vzabitl tako blizu k sebi, da bi ga lahko zgrabil in zadavil.
Seveda se je igra za časa končala, ali gorila snuje venomer nove naklepe. Ce bi se zgodilo, da mu kateri teh' moril-nih poizkusov uspe, bodo seveda tudi njegovi dnevi seštet
Drago-dijak:
Jip se ie izgubil
»Fiiii-iii!«
Gospej Pepci zmanjka sape. Ta nesramni pes, da ji mora ravno danes tako zagosti! Da, saj pravim, ravno danes, ko ima povabljene — ona bo pa zaradi tega nemarnega Jipa mudila obed! Hm! Da bi ga!
Spomnila se je gospa Pepca: Kaj pa, če se mu je kaj pripetilo? Ce ga je povozil avto? — O, ti ubogi Jip, da mu le ne bi bilo kaj hudega! Saj, končno, če pride, k obedu malo pozneje, nič ne dé. Gospa Jela — ki ima v rokah vrhovno poveljstvo povabljene obitelji — se ji že od nekdaj ne zdi priljudna. Tako se dela ponižno in neprestano se vtika v besede, če kdo govori. Radi nje bi že šlo — ampak še enkrat isto pot nazaj — pa morda še zastonj! O ti ubogi nesrečni Jip. Pol klobase bom žrtvovala, če te še kdaj vidim živega!
»Fiiiii-iiiii-Jip, Jip!«
Nikjer se ne zgane trava ne grmovje, da bi planil pred njo njen ubogi pes.
Vse je mirno, le klasje se nalahno priklanja sinjemu nebu in poje hvalnico Stvarniku...
»Jip! Jiiiiii-p!«
Gospa Pepca se ozira in premišljuje: Kaj, če zagleda naenkrat ob cesti vse-gla zmrcvarjenega in negibnega svojega ljubljenčka? Pred oči ji stopi negibna gmota mesa, prahu in krvi... Fej!
»Fiiiiii-«
A psa ni in ga noče biti.
»Prav zares: dobil boš celo klobaso — moj najdražji Jipček, če boš še kdaj skakal okoli mene!« vzdihne gospa Pepca in spet zapiska.
Nekje zalaja pes!
»O, najdražji moj Jipček! Saj to je vendar tvoj glas! — Od pečenke si bom odtegnila, da boš dobil celo polovico, ïamo če te zdajle zagledam. — O, prav gotovo — seveda, to je on!« vzklikne vzradoSëeno Pepca in hiti proti smeri, kjer se je čulo lajanje.
»Prav tamle za ovinkom je mor1«
biti!« Gospa Pepca pohiti okoli ovinka in že zagleda svojega dragega Jipa, kako stoji pri električnem drogu in gleda navzgor. Kaj bi bilo tisto črno tam na drogu, ki očividno brani Jipu oditi, s tem si gospa Pepca ne dela preglavic. Naj bo zajec, miš — ali kar že — samo da ima Jipa!
»Jip! Jip!« ga pokliče. Visok hrt jo opazi, zalaja in se zažene s prednjimi nogami proti živali na drogu, katero je tudi Pepca že spoznala za mačko.
»O ti moj ubogi, dragi Jip! Samo da te imam živega!« je objela Pepca hrta in ga odvedla na biču, kar pa psu ni bilo všeč. Dokler ni maček izrabil prilike, da je smuknil z droga, se je neprestano oziral in lajal. Končno se je le pomiril in mirno stopal ob Pepci, ki je bila poplačana za svojo dvojno pot. Za obed je res dobil klobaso in tudi košček pečenke — če pa je bila ravno polovica, za to ne jamčim.
Košir Franc, dijak:
Mar/ja
V	prelepi Savinjski dolini leži trg Vransko. Nedaleč od njega pa leži gora, po imenu Čreta. Visoka je 915 m. Na njej se nahaja cerkvica, katera je posvečena Mariji. To Marijo imenujejo ljudje Marija Čreta. Vsako leto obišče cerkvico precej romarjev, posebno veliko jih pride iz Gornje Savinjske doline. O tej Marijini božji poti se pripoveduje več zgodb, med njimi tudi vsem dobro znana zgodba »O Zvonu na Čre-ti«. Stari ljudje pa pripovedujejo o Mariji Čreti naslednje:
V	starih časih, ko so prihajali Turki v naše kraje so med drugimi kraji nekega dne obiskali tudi vransko okolico. Ob tej priliki so obiskali tudi kraj Čret, ki je oddaljen od Vranskega približno uro hoda. Sedaj se na tem kraju nahaja močvirje, a takrat je tamkaj stala cerkvica, katera je bila posvečena Mariji. Turki so takrat vdrli v cerkev ter jo izropali. Pripeljali so v cerkev tudi konje, da bi z njimi oskrunili še bolj svetišče. Marija pa ni dopustila, da bi se cerkev spremenila v hlev. Hipoma je namreč oživel Marijin kip na oltarju in cerkev se je stresla tako, da so Turki popadali po tleh in od samega strahu omedleli. Marija je namreč stopila z oltarja, odšla iz cerkve, vzela cerkev v roke ter jo iz doline prenesla na goro Čreto, katera ima po njej ime. Pot je pa bila dolga, radi tega je morala Marija med potjo počivati. Sedla je na skalo, kjer je počivala. Se današnji dan se vidi skala, na kateri je počivala Marija. V skalo je za spomin vtisnila svoje prste, katerih odtisek še vidiš danes.
Tako je Marija prenesla cerkev na goro, da jo je za vselej obvarovala pred
Turki. Od tistih časov se nahaja na
gori Marija Čreta, katera je ponos vsej vranski župniji.
Igra z obrniti
Zatično ploščo velikosti 25 X 36 cm uporabimo za igralno ploskev, v katero pritrdimo večje število lesenih klinčkov, ki so visoki približno 5 cm. Naša slika kaže, kako morajo biti klinčki razvrščeni. Pazite, da je razdalja med njimi vedno enaka. Klinčki so delno belo, delno črno, delno pa rdeče pobarvani. Iz prav debele lepenke izrežemo nekaj ob-ročev, ki smejo biti natančno tako veliki, da obsežejo štiri klinčke. Če sedaj ocenimo vrednost belega klinčka z 1 točko, črnega z 2 točkama in rdečega s 5 in ima vsak igralec 4 do 5 metov, se
шшвштж

bo razvila prav zanimiva borba za zmago. Če obleži obroček na klinčkih, je metalec dosegel toliko točk, kolikor klinčkov po njih različni vrednosti je pokril. Če pa pade obroček na ploskev, se mu od vsote 1 točka odbije. Zmagal je tisti, ki je po 5 metih dosegel največ točk.
Dragi Juirovčki!
V zadnji številki smo objavili imena tistih, ki so bili izžrebani za brezplačen polet nad Ljubljano. Danes pa objavimo ostalih pet nagrajencev, ki prejemajo lepa knjižna darila. Srečni izžrebanci so:
+
Žiger Viktor, dijak III. b razr. I. drž. real. gimn v Mariboru, Knapič Cvetko, uč. IV. razr. v Šmarju pri Jelšah, Kranjc Ivan, dijak II. razr. mešč. šole v Celju, Tanko Majda, uč. V. razr. Moste — Ljubljana, Društvena ul. 18, Pernuš
Vera, uč. II. drž. real. gimn. v Preva-ljah 81.
★
Vseh dopisov seveda nismo mogli objaviti, ker bi za to porabili preveč prostora. Imena tistih Jutrovčkov, ki so nam poslali odlične prispevke, pa jih do zaključka natečaja nismo mogli več spraviti pod streho, objavljamo tu: Tatjana Oset, uč. osn. šole na Vranskem, Zupančič Breda, uč. osn. šole v Rajhen-burgu, Buder Andreja, dijakinja real. gimn. v Ljubljani, Prebil Bojmir, dijak v Ljubljani, Čeh Boris, dijak v Mali Nedelji, Janica Barei, uč. osn. šole v Zagorju, Ivan Berk, dijakinja v Bogaški Slatini, Adrijana Prelovec, dijakinja real. gimn. v Ljubljani.
Natečaj o psu in mački nadaljujemo. Zaključimo ga dne 15. oktobra Tedaj izžrebamo spet pet Jutrovčikov za knjižne nagrade.
*
Zgodbo »Čarobna steklenica«, ki smo jo objavili v zadnji številki, je napisal dijak T. M. Ta oznaka je pomotoma izostala.
Ran Bosilek:
Мш]та deklica
Neki carjevič je napravil v svojem vrtu vodnjak. Iz vodnjaka je teklo maslo in med. Iz celega cesarstva so prihajala dekleta po med in maslo. Iz gradu jih je gledal carjevič. Hotel si je najlepšo med njimi izbrati za svojo ženo.
Nekoč je prišla k vodnjaku sključena starka. Napolnila je lonec, potlej pa ej začela nalivati med in maslo še v ajjčne lupine. Carjevič je zagnal proti njej kamen in ji polomil lupine. Starka ga je pogledada in mu rekla:
»Bog ti daj. sinko, da bi se oženil z nerojenim dekletom!«
»Kje pa naj ga najdem, babica?« je vprašal carjevič.
»Ne vem,« je odvrnila starka in odšla.
Dolgo se carievič ni mogel oženiti. Nobeno izmed deklet, ki so prihajala k vodnjaku, mu ni ugajalo.
Nekega dne je rekel materi:
»Moral se bom oženiti z nerojenim
dekletom, kakor mi je bila rekla babica. A kje neki naj jo najdem?«
»Vprašaj sonce, sinko,« mu je odgovorila mati. »Sonce je visoko in lahko daleč vidi, gotovo bo vedelo, kje je jalova deklica.«
Carjevič se je napotil iskat sonce. Hodi, hodi — prehodi polja, reke in gore. A nikjer ni sončnega gradu. Povzpel se je na visoko planino Tam je našel starega ovčarja. Rekel mu je:
»Dober dan, oče! Ali veš, kje živi sonce?«
»Čemu ti bo, sinko?«
»Da ga povprašam za nerojeno deklico in se oženim z njo.«
Starec je pokazal proti zahodu in rekel:
»Ali vidiš onele tri planine? Ko prehodiš vse tri, boš pred sabo zagledal velika zlata vrata, za njimi pa brezkončen vrt. Tam živi sonce. Počakaj, da se bo po planinah stemnilo in čim se bo vrt zasvetil, potrkaj na vrata.«
Carjevič se je napotil proti planinam. Hodi, hodi — prehodi prvo planino, prehodi drugo, prepleza tudi tretjo in pride do čudnega vrta, ograjenega z belim kamenjem, v ograji pa so zlata vrata. Kmalu se je stemnilo in v vrtu so se zasvetila okna sončnega gradu.
Carjevič potrka na vrata. Prikazala se je sončeva mati in vprašala: »Kaj iščeš, sinko?« »Prišel sem, da bi mi sonce povedalo, kje naj poišiem nerojeno dekdi-co, da se oženim z njo.« Sončeva mati je odgovorila: Sonce je trudno in jezno. Jaz ti bom povedala, kako boš našel to, kar iščeš « Sončev amati je odtrgala tri jabolka in rekla:
»Vzemi ta tri jabolka. Ko prideš do vode, razreži prvega. Iz njega bo stopila deklica. Ko ti bo rekla: Bratec, daj mi vodice!, ji daj vode in deklica bo ostala pri tebi.«
Carjevič je vzel jabolka. Napoti] se je naprej.
Hodi, hodi — vode na najde. Zaže-jalo ga je. Prerezal je jabolko, da bi si zmočil suha usta.
Iz jabolka je stopila prekrasna deklica in rekla:
»Bratec, daj mi vodice!« »Nimam,« je rekel carjevič. In deklica je izginila. Carjevič se je napotil dalie. Snet ga je zažejalo. Prereže drugo jabolko. Iz njega je stopila še lepša deklica in rekla:
»Bratec, daj mi vode!« ■ »Nimam,« je odvrnil carjevič. In tudi ta je izginila. Spet je carjevič šel naprej. Hodi, hodi — in pride do vodnjaka. Prereže tretje jabolko. Iz njega stopi čudno lepa deklica, ki se je svetila ko sonce. Rekla je:
»Bratec, daj mi vodice!« Carjevič ji je dal piti in deklica je ostala pri njem.
»Ali hočeš biti moja žena?« je vprašal.
»Hočem,« je odvrnila deklica. »Ali veš, kam te bom odpeljal?«. »Ne vem.«
»V cesarski grad. Počakaj me na tej vrbi. S cesarsko kočijo se bom pripeljal pote. Z mano bodo prišli godci in svatje, taka je pri nas navada.«
Carjevič je dvignil deklico na vrbo ob vodnjaku in odšel.
Ni bilo dolgo, in k vodnjaku je prišla ciganka. Zagledala je deklico na vrbi. Vprašala je:
»Koga čakaš tu, deklica?«
»Carjeviča,« je odvrnila deklica. »Prišel bo pome z godci in svati.«
»A tako? Počakaj, da si vzamem vode, takoj bom odšla. Jaz pač nisem za med svate. Oh, kako težko je zajeti vodo iz tega vodnjaka! Ne morem je zajeti!«
»Le vleči, vleči! Jo boš že zajela!« je prigovarjala lepotica.
»Ne morem, sestrica!«
»Čakaj, da splezam dol, pomagala ti bom!«
Deklica je splezala z vrbe. Zajela je vode Ciganka si je napolnila vrč in rekla:
»Ali veš kaj, sestrica? Obleci mojo obleko, jaz bom pa tvojo. Pogledali se bova v vodi, katera je lepša — ti ali jaz.«
Zamenjali sta obleko. Ko sta se sklanjali nad vodo, je ciganka potisnila deklico v vodnjak, sama pa ie splezala na vrbo. Prišli so svati. Carjevič je pogledal na vrbo Ni spoznal deklice.
»Zakaj si postala tako črna?« je vprašal.
»Sonce me je opeklo,« je odgovorila ciganka.
Oblekli so nevesto v poročno obleko Odpeljali so jo v carski dvor. Priredili so gostijo.
Minilo je nekaj časa in nekoč je mladenič zajahal konja, da bi ga napojil v tistem vodnjaku kjer je prvič videl nerojeno deklico. Konj pa se je vzpenjal in se ni hotel približati vodnjaku.
Carjevič je zapovedal izprazniti vodnjak. Hotel je videti, česa se boji njegov konj.
Ko so izkopali vodnjak, so našli v njem zlato ribico Spekli so jo in carjevič jo je pojedel Pri tem pa mu je majcena kost padla na vrt. Iz kosti je zrasel visok topol. Bil je tako velik, da je segal do okna. Cim se je pri oknu pokazala cesarica, jo ie topol začel šibati s tenkimi vejami. Ko pa se mu približal carjevič, so ga veje božale.
Cesarica je zapovedala, da posekajo topol.
Ko so ga sekali, je prišla starka in pobrala treske. Odnesla jih je domov.
Ena izmed tresk se ji je močno do-padla. Postavila jo je na polico.
Ko je starka odšla zdoma, se je treska brž spremenila v deklico. Pome-tla in počistila je sobo. Potlej pa se je znova spremenila v tresko.
Starka se je čudila in je vrtela z glavo, kdo neki ji pometa sobo.
Večkrat je mislila:
»Ej, ti, kam hodiš! Pokaži se! če si mladenič, mi bodi sin, če pa si deklica, mi boš hčerka!«
Deklica jo je poslušala, a je molčala.
Nekega jutra se je starka skrila za vrata.
Komaj je deklica stopila s police, že je starka veselo zavpila:
»Stoj, deklica! Bodi mi hčerka!«
In starka in deklica sta začeli živeti kot mati in hči.
Nekega jutra se je cesarici strgala ogrlica. Iz celega cesarstva so prihajala dekleta, pa nobena ni vedela znova nanizati biserov.
Prišla je vrsta na starkino hčerko. Deklica je sedla na cesarske blazine. Okoli nje so se zbrali carjevič, cesarica in dvorjaniki. Ko je deklica prišla na dvor, je bila silno lepa, zdaj pa je postajala še lepša. Vsi so jo občudovali. Nepremično so jo gledali.
Deklica je začela nabirati zrnca. Nizala jih je in pripovedovala:
»Nekoč je živel carjeviič. Napravil si je čuden vodnjak: iz njega je teklo med in maslo ... «
Tako je deklica povedala vse, kar se je bilo zgodilo. Ko je prišla do tja, kjer jo je ciganka sunila v vodnjak, je carjevič planil. Objel je deklico in ji rekel:
»Razumel sem, vse sem razumel! Ti boš moja žena!«
In se je oženil z lepo deklico, ciganko pa je zapodil čez devet cesarstev v deseto
Emz2 se nam umika
Le redkim ljudem je znano, da niti ljudje z najbolj zdravimi očmi ne vidijo sonca. Zakaj?
Sončna krogla je od nas oddaljena 150 milijonov kilometrov, sončni žarki pa potrebujejo, preden nas dosežejo, 8 minut in 38 sekund časa. V tem času pa sonce zopet spremeni svoj položaj in se ponovno oddalji z mesta, o katerem se nam zdi, da ga na njem vidimo.
JUTRGVČK!
• • •
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglašam v Tvojem kotičku, zato Te prosim, da ne vržeš mojega pisma v svoj požrešni koš.
Na vprašanje, kateri poklic se mi zdi najzanimivejši, Ti odgovarjam sledeče: Moja iskrena želja je postati pilot. Ko bom velik, bom postal pilot. Čuval bom našo lepo domovino Jugoslavijo in gledal z višav na naše krasne planine, sredi katerih se ponosno dviga naš tari očak Triglav.
Lepo Te pozdravlja
Rudolf Ivan, dijak H. razr. mešč. šole v Slov. Konjicah št. 1SS
Pes in mačka. Pes in mačka sta si bila tovariša, dokler ju ni ločila tale
zgodba:
Pes in muca sta hodila po svetu in kar sta bodisi ukradla ali dobila, sta si to-variško razdelila. Tako sta nekoč prišla do nekega naselja. Pri mesarju je ukradel psiček kos mesa. S plenom ubežita izven naselja na polje. Tu se ustavita in domenita, da si meso pri bližnjem gozdu razdelita. Poljska steza je ozka, zato gre muca naprej pes pa zanjo. Hodila sta molče in psiček si misli: »Jaz sem ukradel meso, zakaj ga nebi sam pojedel.« Začne jesti meso. Ko ga je pojedel, sta prišla v bližino gozda. Tedaj od strahu vgrizne psiček muci rep, a muca se obrne in osuplega psička udari z nožico po gobcu. Pes se z krvavim gobcem zakadi za mačko. Nekaj časa jo lovi, dokler mu ne uide na drog. Tako je bilo nujnega tovarištva konec. Te «pozdravlja
Prešern Jožef, diiak. p. PoljFane
št. 88.
мидшаиаии