1871-1936

Prostovoljna gasilska četa
v Mariboru

Petinsestdesetletnica Prostovoljne gasilske čete v Mariboru
dne 1. in 2. avgusta 1936 (v zvezi z Mariborskim tednom).

Pokrovitelj:

Ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen.

Častni odbor:

Knezoškof lavantinski dr. Josip Tomažič; general Milutin Milenkovič; sreski
načelnik Peter Popovič; sreski načelnik dr. Janko Šiška; predsednik mari¬
borske mestne občine dr. Alojzij Juvan; predstojnik mestne policije dr. Alojzij
Trstenjak; predsednik Mariborskega tedna dr. Franjo Lipold; starešina
gasilske zajednice Josip Turk; ustanovitelj reševalne postaje dr. Josip
Urbaczek; ustanovni član mariborske prostovoljne gasilske čete industrijalec

Josip Tscheligi.

Kumice novemu reševalnemu avtomobilu:

Angela Juvanova, soproga predsednika mestne občine mariborske; Marija
Pogačnikova, soproga bančnega ravnatelja; dr. Hermina Bedjaničeva,

soproga zdravnika.

Razstave:

Gasilsko orodje; obramba proti plinom; organizacija gasilstva; film o gasil¬
stvu in obrambi proti plinom.

Spored proslave petinšestdesetletnice:

Sobota, 1. avgusta: Popoldne sprejem gostov na glavnem kolodvoru.

Ob 21. uri bakljada in podoknice.

Ob 22. uri tovariški večer v rezerviranih prostorih Maribor, tedna.
Nedelja, 2. avgusta: Ob 6. uri budnica.

Od 6.30—8. ure sprejem gostov.

Ob 8. uri položitev vencev umrlim članom.

Ob 8.30 uri zbiranje gasilcev v Strossmayerjevem drevoredu.

Ob 8.45 uri odhod na Glavni trg.

Ob 9. uri sv. maša na Glavnem trgu.

Ob 9.30 uri blagoslovitev novega reševalnega avtomobila, govori m
izročitev spominskih trakov; nato mimohod na Trgu svobode.

Ob 12. uri gasilska vaja na poslopju mariborskega gradu.

Ob 13. uri obed.

Od 14.—16. ure ogledovanje gasilskih razstav, razstav Mariborskega
tedna in predvajanje filma o gasilstvu; nato zabavni večer v rezer¬
viranih prostorih Mariborskega tedna.

PROSTOVOLJNA
GASILSKA ČETA
V MARIBORU

1871—1936

s:

/n _

h  ^ ^7 '

; * v mmimmi *

IZDALA IN ZALOŽILA
PROSTOVOLJNA GASILSKA ČETA
V MARIBORU

MARIBOR 1936

lo k  ^ O

Za založnika odgovarja predsednik Bogdan Pogačnik. Tisk Mariborske tiskarne d. d., pred¬
stavnik ravnatelj Stanko Detela.

Kakor praznuje posameznik rojstni dan v družbi znancev in prijateljev,
tako bo po starih običajih prostovoljna gasilska četa v Mariboru slovesno
obhajala petinšestdesetletnico svojega nastoja.

Gasilske organizacije so danes eden od predstavnikov naše domovine,
za katere napredek in prospeh gasilstvo smotreno deluje. Z našim pozdra¬
vom domovini in Kraljevskemu domu, pozdravljamo s staro preizkušeno
udanostjo v prvi vrsti pokrovitelja gasilstva v Jugoslaviji Nj. Kr. Vis. princa
Tomislava. Ko pozdravljamo kraljevsko vlado, združujemo prvi pozdrav
zastopniku vrhovne državne oblasti v Sloveniji in pokrovitelju naše petin-
šestdesetletnice, banu Dravske banovine dr. Marku Natlačenu. Naš prvi
tovariški pozdrav pošiljamo starešini gasilske zajednice Josipu Turku. V
domačinski ljubezni pozdravljamo domači kraj ter njegovega predstavitelja,
župana mesta Maribora dr. Alojzija Juvana.

Prostovoljna gasilska četa v Mariboru bo ob petinšestdesetletnici
obudila spomin na preteklost, predvsem pa poiskala moralne in delovne
opore v posestrimah z množico organiziranih gasilcev, v mestu Mariboru in
mariborskem prebivalstvu, v vseh Slovencih in Jugoslovanih ter pri vseh,
ki z iskrenimi željami sledijo razvoju in delu na bregovih deroče Drave.

Ko bo Vas vse, ki prihitite na naš jubilej, gostoljubno sprejel Maribor
in ko Vas bodo pozdravljali zeleno Pohorje, sončne Slovenske gorice, tajin-
stveno Kobansko in sanjavo Dravsko polje, takrat se zavedajte, da Vas
sredi Podravja prisrčno pozdravljajo mariborski gasilci. Gasilsko snidenje je
izraz volje in hotenja do dela bližnjemu v pomoč in naš pozdrav, mili gosti,
velja tudi gasilski ideji, katero Vi predstavljate in uresničujete.

Še večje od števila na našem jubileju navzočih bo število tistih, ki bodo
ob našem jubileju z nami samo v duhu ter z željami po blagoslovu za bodoč¬
nost. Vam vsem naš pozdrav, v pozdrav velike gasilske skupnosti, ki se
očituje v slovenskem gasilstvu, zavarovanem v bodočem delu z mejami
narodne države Jugoslavije.

Ko se zavedamo, da je in da bo naš položaj vedno odvisen od strnjenosti,
v kateri živimo z našo narodno zajednico, pa se na naši severni meji
zavedamo nravstvene vsebine gasilske ideje, ki živi za pomoč vsakemu
bližnjemu in katera je po svoji vsebini poklicana, da se ne ustavlja na
narodnih mejah, temveč da deluje na zbliževanju narodov. In zato naj po¬
nese naša petinšestdesetletnica pozdrave tudi preko naših narodnih mej vsem
tistim, ki gledajo v gasilstvu pot do složnega sodelovanja narodov in eno
od kulturnih sil, ki vežejo človeštvo.

Pozdravljeni gosti in prijatelji! Pozdravljeni vsi gasilci!

Pozdravljena domovina in domači kraj!

Prostovoljna gasilska četa v Mariboru.





Nj. Kr. Vis. princ Tomislav,

pokrovitelj gasilske zveze kraljevine Jugoslavije.








'




1

Dr. Marko Natlačen,

ban Dravske banovine in pokrovitelj petinšestdesetletnice
prostovoljne gasilske čete v Mariboru.

Josip Turk,

starešina gasilske zajednice.

Dr. Alojzij Juvan,

predsednik mestne občine mariborske.

9

Prostovoljna gasilska četa v Mariboru je nastala po iniciativi maribor¬
skega meščanstva ter po moralni in materialni podpori mariborske mestne
občine. Rastla in razvijala pa se je v sodelovanju mariborskega mesta in
njegovega prebivalstva ter je podala v tem vzgled za uspešno delo v korist
Maribora in z Mariborom povezane okolice. V polnem razumevanju pomena
prostovoljne gasilske čete za podravsko metropolo ji je mestna občina mari¬
borska v najtežjih in za razvoj mariborskega gasilstva odločilnih trenutkih
stala ob strani ter jo podpirala, da tako povdari njeno potrebo in korist za
Maribor in mariborsko okolico, obenem pa, da ji s svojo pomočjo izrazi
zalivalo za že izvršeno delo ter da jo podpre za bodočnost. Prostovoljna
gasilska četa se je izkazala s svojim delovanjem v preteklosti in sedanjosti
vredna zaupanja mariborske mestne občine z nesebičnim in plemenitim
varovanjem gospodarskih in nravnih vrednot mariborskega prebivalstva. S
tem delom je kot ena najstarejšib mariborskih organizacij ustvarila tradicijo,
ki sveti tudi današnjemu svetu kot vzor, da je izhodišče uspehov za dobro
in napredek Maribora skladno sodelovanje mariborskega meščanstva z mari¬
borsko mestno občino.

Ob petinšestdesetletnici se zahvaljujem v imenu mesta Maribora prosto¬
voljni gasilski četi za njeno delo v preteklosti ter jo prosim, da varuje
tradicijo ustaljenega sodelovanja mariborskega meščanstva in mestne občine
tudi v bodočnosti. Prostovoljna gasilska četa je s svojo preteklostjo eden od
glasnikov mariborskega razvoja, ki je držal korak z razvojem drugih mest.
Njena preteklost bodi tudi vzpodbuda za bodoče, da bo mariborsko gasilstvo
na svojem področju storilo vse, kar uvršča naše mesto v družino napredu¬
jočih sosednih mest ter da bo v tem oziru Maribor drugim našim mestom
vzgled, kar tudi odgovarja mariborskemu zemljepisnemu položaju na sever¬
nih vratih iz Srednje Evrope v Jugoslavijo.

Tradicionalno sodelovanje meščanstva z mestno občino, sodelovanje
mesta z mariborsko okolico in sodelovanje Podravja z ostalo Slovenijo in
Jugoslavijo naj prodre v zavest vsakega mariborskega gasilca ter ga dviga
v delu, da bo bodoči Maribor dorastel nalogam, ki ga čakajo v bodočnosti
za napredek Maribora, Slovenije in Jugoslavije!

Dr. Alojzij Juvan.

10

Bogdan Pogačnik,

predsednik prostovoljne gasilske čete v Mariboru
in starešina župe Maribor mesto.

11

Mariborska prostovoljna gasilska četa praznuje v vencu tovariških
edinic mogočne gasilske organizacije pomembno slavje: 65-letnico svojega
obstoja in delovanja.

S ponosom gleda na dolgo dobo svojega udejstvovanja na polju požrtvo¬
valnosti in ljubezni do bližnjega. Neštete in ogromne so zasluge, ki si jih je
stekla četa kot celota, nič manjše one, ki so si jih stekli njeni poedini
člani za dobrobit meščanstva, preprečevanje in omiljenje trpljenja, povzro¬
čenega po nikdar počivajočem zlu.

Zahvalo izrekam!

Najprej vsem onim, ki so omogočali in omogočajo še danes, da nam je
dano vztrajati z najlepšimi uspehi pri našem človekoljubnem delu. So to
oblasti, predvsem mariborska mestna občina, kot naša zaščitnica in pokro¬
viteljica, ter naklonjeno nam mariborsko meščanstvo. Nadalje vsem onim
poedincem, ki so od dneva ustanovitve pa do danes neumorno, z nesebičnim
in vztrajnim delom dvignili četo na višino, na kateri se nahaja v sedanjosti.
Vodila jih je svetla zvezda udarnosti in strumnosti.

Gledam v bodočnost! Zahvaljujem se onim, ki bodo za nami hodili po
poti, ki smo jim jo začrtali mi.

Željo izrekam!

Bodi naša organizacija v tej tužni materialistični dobi luč mogočnega
svetilnika na razburkanem morju, vzor in kažipot vsem onim, ki so dobre
volje in ki hočejo biti bližnjemu v nesreči zvesti tovariši, reševalci, pomoč¬
niki, tolažilci brez ozira na njegov svetovni nazor in na njegovo pripadnost!

Bodi naša petinšestdesetletnica manifestacija, pri kateri se zberejo pod
zastavo sv. Florjana trume tovarišev gasilcev, jasen dokaz, da nismo samo
čuvarji imovine in blaginje našega bližnjega, temveč tudi čuvarji našega
slovenskega Maribora in naše severne meje!

Bodi naše slavje simbol vdanosti in spoštovanja do naše skupne domo¬
vine Jugoslavije in prevzvišenega našega Kraljevskega Doma!

Pomozi Bog!

Bogdan Pogačnik.

12

DELO IN TEHNIKA V NAŠI ČETI.

Izvežbani gasilci in dovršeni stroji
varujejo naše prijazno mesto pred
ognjem in drugimi elementi. Izvršu¬
joče člane druži vzvišeno gasilsko ho¬
tenje, krepko zasidrano pod trdo
čelado in utrjeno v možatih prsih.
Gasilski duh negujejo članski sestanki
in tečaji v smislu sodobnih gasilskih
stremljenj. Šestmesečni tečaj za pri¬
pravnike, tečaj za častnike, podčast¬
nike in predavanja jeklenijo članstvo
za miren nastop pri požarih in števil¬
nih nezgodah. Posebno vežba članstvo
trodelni in notranji napad; sicer pa
se držimo načela: čim manj gasilcev

naj mirno izrabi vse sile strojev, ko
kliče ga na pomoč električni signal.

Vsak gasilec je opremljen z mo¬
derno masko. Med stroji so štiri močne
turbinke s pripadajočimi avti, eden
orodni avto za živinske in cestne nezgode in motoma 26 m Magirus-lestva.
K tem spadata še dva avta z vodnim tankom za čim uspešnejši prvi napad.
V gasilskih vozovih so aparati za gašenje s peno, kisikovi aparati, vlomilno
orodje, žage, sekire, lopate in ročna lekarna. Za podeželje so stroji oprem¬
ljeni z žarometi in posebnimi prti, ki zajezijo potoke in omogočajo uspešno
sesanje vode.

Gasilski stroji so najlepši primer ko stroj ni zasužnjil človeka in ko je
človek podredil stroj samemu sebi v službi človekoljubne ideje pomagati bliž¬
njemu v nesreči. Duh gasilske čete in tehnično na višini stoječi stroji so danes
porok našemu soprebivalcu, da more tudi v času nesreče zaupati v rešitev ter
odganjati obup.

Gasilci so veseli dobrih strojev, katerim dajejo tudi pravo življenje in
smoter. Iskreno pozdravljeni, gasilci, ki varujete naše mesto in okoliško
vas, pazite budno na naša topla gnezda, kjer dela, raste in se razvija naš rod!

Fran Ramšak.

13

SAMARITANSKI ODSEK.

V mestu z razvito industrijo ima
samaritanski, oziroma reševalni odsek
gasilske čete hvaležno, toda odgovorno
nalogo. Pri tisočih delavcih ob strojih,
v vrvenju cestnega prometa ali pa pri
življenskih obupancih nesreča ne po¬
čiva. Samaritanski odsek mora biti
vsak trenutek pripravljen, da priskoči
na pomoč, da reši, kar se rešiti da.

Organizacija samaritanske službe
je izvedena po v naprej določenem
redu, z v dnevni in nočni službi se
menjajočimi člani. V slučaju večje ne¬
sreče pa skličejo v trenutku alarmni
zvonci potrebno število reševalcev,
katerim so na razpolago zdravniki.

Za strokovno izvežbanost mora
vsak novi član najprej obiskovati več
mesecev trajajoči teoretični in prak¬
tični tečaj. Ko potem položi izpit z
uspehom, dela najprej skupaj s starej¬
šim in izkušenim reševalcem. Redna obvezna predavanja in vaje, ki se vršijo
skozi vse leto, pa skrbijo, da članstvo znanje, ki ga je pridobilo v tečaju,
obdrži in poglobi.

Samaritanski odsek ima v društvenih prostorih ambulanto, ki je pre¬
skrbljena z vsem, kar je potrebno ne samo za prvo pomoč, temveč tudi za
manjše operacije.

Trije reševalni avtomobili čakajo v četini garaži vedno pripravljeni, da
odbrzijo pri prvem klicu na pomoč. Četrti najmodernejši rešilni voz pa
je pripravljen, da stopi v službo.

Nadalje ima samaritanski odsek razne reševalne naprave, kot aparat
za umetno dovajanje kisika, izolirno pručko za slučaj nesreče z električnim
tokom itd.

Najdragocenejši pa je duh nesebične požrtvovalnosti, ki vodi člane v
plemenitem tekmovanju k delu Bogu v čast — bližnjemu v
pomoč.

Dr. Milko Bedjanič.

Dr. Milko Bedjanič,
pročelnik samaritanskega odseka.

14

IZ ZGODOVINE GASILSTVA
V MARIBORU.

Uvod.

Naslednje poročilo o zgodovini mariborskega gasilstva podaja pregled
gasilskega delovanja s posebnim ozirom na razmerje med mariborskim
gasilstvom in mariborskim meščanstvom. Viri za ta zgodovinski prerez so
deloma zapisniki odborovih sej in občnih zborov za leta 1871—1874,
1884—1887 ter za povojno dobo, deloma izvestja mariborske požarne
brambe, katera so nepopolno ohranjena za 26 predvojnih let, predvsem pa
časopisna poročila, zlasti v »Marburger Zeitung«; za starejšo dobo pa
arhivalno gradivo, ki se nahaja večinoma kot last Zgodovinskega društva
v Mariboru v mariborski Študijski knjižnici ter v Banovinskem arhivu.
Zaključenih preddel o mariborskem gasilstvu ni. Pri sestavljanju zgodovin¬
skega prereza mariborskega gasilstva je bil merodajen vidik, da se izognem
vsemu, kar se tiče še živih osebnosti ter da se podajo predvsem dobe, ki
so življensko že za nami. Za to opravičujejo tudi za vso povojno dobo
ohranjeni zapisniki društvenih sej in zborovanj. Osebni spomini niso upo¬
števani iz razloga, ker so kronološko mnogokrat netočni in dvomljivi, poleg
tega pa ker pogosto združujejo več dogodkov v enega in obratno. Pobudo
za pričujočo zgodovinsko sliko je dala prostovoljna gasilska četa v Mariboru,
katere zasluga je, da je bil storjen prvi korak za ugotovitev mariborskih
gasilskih razmer v preteklosti, ki v mnogem označujejo tudi splošne kul¬
turne prilike nekdanjega Maribora.

Pred prostovoljno požarno brambo.

Početki organiziranega gasilstva v naših krajih segajo v dobo Rimljanov,
ki so vzdrževali v mestih vojaško ustrojene požarne brambe. Srednji vek je
v obrambi pred ognjem prepustil posameznika samemu sebi in šele razvoj
meščanstva v visokem srednjem veku je združil varstvo mesta pred ognjem
z gradbeno in policijsko mestno politiko. Vsi za vojaštvo sposobni možje so
morali v slučaju požara sodelovati, mestni magistrat pa je skrbel za dovoljne
vodnjake, za razpoložljive posode za vode ter držal v službi požarnega
nočnega čuvaja, za katerega izvemo v Mariboru 1. 1475, da je dobival za

15

deset noči službe 75 pfenigov plače. Na temeljih požarništva združenega z
mestno gradbeno politiko ter sodelovanja vse meščanske soseske pri gašenju
požarov so živela naša mesta in z njimi tudi Maribor tja do konca XVII. sto¬
letja.

Mesto, katero je s svojimi požarniškimi naredbami postalo izhodišče
tudi za Maribor, je bilo Dunaj, ki je izdal 1. 1557 gasilski red (Fewr Ordnung
der Stat Wienn). Pod vplivom dunajskega požarnega reda so v XVII. sto¬
letju začela polagoma vsa notranjeavstrijska mesta vzdržavati v meščanskih
hišah kadi z vodo, uporabljati dimnikarje, zahtevati ometanje dimnikov in
ognjišč, nadomeščati lesene dimnike z zidanimi ali glinastimi, nastopati proti
razsvetljavi s treskami in leščerbami itd. Da pa je zlasti zadnje ostalo pri
nas v mestih kakor na deželi le na papirju, dokazuje dvoje poznejših pri¬
merov: 1. 1789 je izdal notranjeavstrijski gubernij odlok, da morajo gostil¬
ničarji oskrbeti v hlevih laterne, da se v hlevih ponovno prepoveduje
pušenje tobaka ter da se morajo opremiti z laternami vozniki, ki so tedaj
uporabljali večinoma treske; in še v sedemdesetih letih XIX. stoletja vidimo
v Št. liju pri Velenju učitelja, kateri si sveti ponoči okoli šole s tresko.

Ako pa ni mogla javna oblast preprečiti požarov posredno z navajanjem
prebivalstva na ravnanje z razsvetljavo, kurjavo itd., pa je storila tozadevno
v XVIII. stoletju veliko posredno in z organizacijo gašenja požarov. Po¬
sredno je javna oblast delovala proti požarom s kontrolo gradbenih del,
kjer je zlasti kontrolirala zidavo kuhinj in dimnikov, specijelno v mestih pa
z borbo proti lesenim in s slamo kritim hišam. Maribor je v tem pogledu
šel z državno požarno politiko tako daleč, da je v začetku XIX. stoletja
ustanovil lastno mestno opekarno pri Kamnici, preko katere so bile do srede
XIX. stoletja večinoma zamenjane mariborske lesene hiše z zidanimi.
Upravno pa je terezijanska doba poleg tega uredila požarništvo z gasilskimi
redi ter z njimi na osnovi običajev razdelila gasilske funkcije. V mestih je
bila urejena služba nočnih čuvajev in to s povdarkom čuvajev v cerkvenih
stolpih. Nabavilo se je gasilsko orodje ter razdelilo med hišne posestnike
ter večje podjetnike. K preventivnemu požarništvu so bili pritegnjeni zlasti
dimnikarji, ki postanejo nekaki požarni nadzorniki. Vodstvo gašenja pa je
po tradiciji pravno prešlo v roke županov, ter političnega oblastva. Občine
so bile primorane skrbeti za gasilsko opremo, zlasti za brizgalne. Pri gašenju
pa je terezijanska doba na mesto prejšnje celotne soseske pritegnila v prvi
vrsti obrtnike. Dimnikarji in krovci so morali priti na kraj požara z lestvami,
tesarji in zidarji s sekirami in žagami, sodarji, kovači, livarji in ključavni¬
čarji so prevzeli delo pri brizgalnah, mlinarji so skrbeli za napeljavo vode,
strojarji, ribiči, jermenarji, kositarji in knjigovezi so črpali vodo, vrvarji,
lončarji, suknarji, krznarji in steklarji so nosili na pogorišče lestve, kotlarji,
tkalci, sedlarji, milarji in barvarji pa sekire. Trgovci so čuvali rešene pred-

16

mete, peki, mizarji, puškarji, črevljarji, krojači, mesarji, natakarji in muzi¬
kanti pa so se morali v slučaju požara zbrati pred rotovžem ter biti na
razpolago gasilskemu vodstvu.

Istotako so bili dolžni vsi lastniki
konj dati gasilskemu vodstvu na
razpolago vprežno živino ter
vprego. In poleg tega uvede tere¬
zijanska doba 1. 1756 najpreje za
Češko, nato pa tudi za naše kraje
dolžnost, da se morajo v ravnanju
z gasilskim orodjem vaditi mestni
uslužbenci in nameščenci vsaj en¬
krat na mesec. Kakor pa je zad¬
nja naredba ostala kljub kon¬
troli kresij zaenkrat večinoma
na papirju, tako se je tudi le
počasi uveljavila določba iz leta
1773., da dobijo oškodovanci pri
požarih, nevihtah in povodnjih
javno podporo.

Vso vrsto požarnih navodil prosvitljene dobe pa je strnil v enoto
predmarčni absolutizem, ko je izdal za naše kraje in tudi za Maribor
18. maja 1825 požarni red, ki je izšel v slovenščini pod naslovom Ognj
gasitni navod ali naredbanje ognj gasiti.

Z novim požarnim redom se poostrijo terezijanske in jožefinske grad¬
bene naredbe. Leseni dimniki so n. pr. morali izginiti v dveh letih, drugače
so bili izmenjani na stroške posestnika uradno. Podobno je bilo s pečmi
ob lesenih stenah ali pa s pečmi z vlačnimi odvodi. V mestih kakor v
Mariboru so morali trgovci z drvmi, slamo ali senom imeti za shrambe
posebne zidane lokale, trgovci s smodnikom so ga mogli imeti na zalogi
samo 4 funte, ter je moral biti shranjen v posebnih pločevinastih dozah,
katere so bile na varnih mestih. Ponočni potniki so morali baklje ugasniti
pred lesenimi mostovi. V gostilnah so bile uvedene laterne; kresovi in izku-
havanje kuhinj pa je bilo sploh prepovedano. Dimniki se morajo omesti
poleti enkrat, pozimi pa dvakrat. Za kontrolo se je uvedlo požarno nad¬
zorstvo z županom in enim dimnikarskim mojstrom, ki sta trikrat na leto
pregledala vsa poslopja ter o stanju poročala politični oblasti. Vsaka hiša
je morala imeti trajno pripravljeno kad vode; gosposke hiše, župnišča,
tovarne ter cerkve pa vodo v mlakah; zadnja poslopja so morala v svojih
zgradbah vzdrževati tudi gasilsko orodje kakor brizgalne s cevmi, lestve,
sekire itd. Gasilsko orodje so si morale nabaviti tudi občine. Na ogenj pa

Stara (terezijanska) brizgalna iz Ruš pri
Mariboru iz 1. 1822.

17

pazijo nočni čuvaji, ki so od Mihaelovega do Jurjevega na nogah od 21. do
4. ure, sicer pa od 22. do 3. ure, in ki alarmirajo o požaru prebivalce z
rogom, ropotanjem po durih ter s platom zvona. Gašenje požara vodi
politična oblast, okrajni komisar in podobni, pri gašenju pa sodelujejo
načelno vsi prebivalci kraja. Po likvidaciji požara uvede kresija preiskavo,
da ugotovi vzroke požara ter način vzdržavanja požarnega dela. Požarni red
iz 1. 1825 se je moral dvakrat na leto preklicati in to na nedeljo po Jurjevem
ter na nedeljo po Mihaelovem.

Naš Ognj gasitni navod ali naredbanje ognj gasiti je bilo namenjeno
sicer vsej štajerski deželi ter ni upoštevalo mest posebej. Načelno pa je
za zgodovino požarnih bramb važno, ker vsebuje navodila, da se gasilci
razdelijo v gasilske skupine, od katerih ena oznanja ogenj po bližnji in
dalnji okolici, druga dovaja vodo, tretja dovaža gasilsko opremo in orodje,
četrta gasi poslopje, peta pa rešuje predmete pogorelcev ter jih čuva na
določenem kraju. Vidimo, da sloni delitev gasilskega dela na terezijanskih
navodilih in preko njih na davnih tradicijah.

Praksa pa je pri izvrševanju ognj gasitnega navoda pokazala zopet,
da je bilo v slučaju požara najtežje dobiti zanesljive reševalce in vestne
čuvarje, ki bi res reševali in čuvali imovino pogorelcem. To dejstvo je med
drugim imel pred očmi mariborski okrajni glavar Nord, ki je izdal na osnovi
požarnega reda iz 1. 1825 okrožnico, s katero je 1. 1852 uredil požarno in
gasilsko delo za mesto Maribor ter za okolico s Kamnico, Orešjem, Št. Pe¬
trom, Pobrežjem, Radvanjem, Pekrami, Limbušem in Studenci in v kateri
je med drugim izdal tudi natančneje določilo za reševanje in čuvanje imovine
pogorelcev.

Nova okrožnica je bila izdana na podlagi požarnega reda iz 1. 1825 in
po vzoru odgovarjajočih predpisov za Gradec ter je bila dostavljena vsem
hišnim posestnikom z izrecnim navodilom, da jo proučijo ter čuvajo od
roda do roda. Loči se pa od Ognj gasitnega navoda, da ne vsebuje toliko
preventivnih požarnih navodil, temveč v prvi vrsti eksekutivne odredbe za
slučaj požarov samih.

Za alarmiranje požara skrbijo v Mariboru nočni čuvaj, lastnik gorečega
poslopja, vsak posameznik in čuvaj na stolpu mestne župnijske cerkve;
zadnji obvesti javnost o požaru s tremi hitro si sledečimi udarci na zvon,
ki se ponovijo vsake pol minute, če je požar v mestu, Graškem ali Koroškem
predmestju, z dvema udarcema na pol minute, če je požar v Magdalenskem
predmestju ter z enim udarcem vsake pol minute, ako je požar v okolici.
Obenem pa razobesi na stolpu zeleno zastavo v smeri, kjer je požar izbruhnil,
ponoči pa v isti smeri veliko svetiljko; nato pa napove z govorilno cevjo
ločno kraj požara na Glavni trg ter v smereh, kjer se ljudje zbirajo.

18

Čim se je oglasil alarmni signal raz stolpa mestne župnijske cerkve, so -
se morali podati na kraj požara okrajni glavar, oziroma od njega imenovani
uradnik, mestni župan, načelnik mestnega gradbenega urada ter eden
gradbeni uradnik s kresije; v okolici je stopil na mesto mestnega župana,
krajevni občinski predstojnik. Poleg imenovanih so morali takoj oditi na
kraj požara še eden zdravnik, kirurg z enim pomočnikom in potrebnim
orodjem, ena babica in po možnosti tudi eden duhovnik. Okrajno glavarstvo
je v požarne svrhe določalo tedensko službo mariborskim zdravnikom,
kirurgom in babicam, da so bili v slučaju požara takoj na mestu.

Ognj gafitni navdd

, ; ■■». !• I .. ,

naredbanje ognj gailti.

;

t«s,y No. i /^jd pMerjen, lito fedfof kakor edina sadersliba
v'vf»h pridejozlilh pergodJbah oftati more.

i

K » * r i i fMVPh -.--J -l  -

Glava ognj gasitnega navoda.

Gašenje samo je vodil do prihoda zgoraj imenovanih lastnik gorečega
poslopja. Nato pa so tvorili zastopnik okrajnega glavarstva, načelnik občine,
mestni gradbeni svetnik ter kresijski gradbeni uradnik gasilsko vodstvo, v
katerem je imel odločilno besedo zastopnik okrajnega glavarstva, kateremu
sta pa bila v tehnično pomoč oba gradbena strokovnjaka.

Pri požarnem alarmu se je moral mestni vodni mojster, ki je bil od
mestne občine imenovani strokovnjak v brizgalništvu in ki je imel tudi
ključe do gasilskega skladišča, takoj podati v gasilsko skladišče ter s svojimi
tovariši pripraviti odvoz brizgalen in vozov za vodo; zadnji so morali biti
leto in dan polni vode. Posestniki vprežne živine so imeli dnevno službo,
po dva v mestu in po eden v predmestjih ter je imel tudi vsakdo od teh

2

19

že v naprej določeno nalogo, katero gasilsko orodje bo vozil v slučaju
požara. Sicer pa je bil dolžan v slučaju nevarnosti vsak posestnik konj dati
na razpolago svojo vprego. Vendar pa je bilo vse to v praksi zelo počasno,
ker so konji, ki so imeli dnevno službo, mogli opravljati vsakodnevno delo
ter so bili v slučaju nevarnosti obvezani isti na alarmni znak podati se od
dela v gasilsko skladišče.

Dimnikarji, zidarji, tesarji, kamnoseki, opekarji in krovci se s svojimi
pomočniki podajo po alarmu k požaru, kjer odstranjujejo in podirajo pred¬
mete, ki omogočajo razširjanje ognja, in ki so bili po ognju že ogroženi ali
ki so se nahajali že pred vdorom. Ta takoimenovana požarna četa je imela
nalogo rešiti goreče poslopje ali če to ni bilo več mogoče, preprečiti razšir¬
janje ognja na okolico. Ako je gorelo v sobah, kleteh itd., potem je požarna
četa gasila z ročnimi brizgalnami, polivanjem vode, z mašenjem vrat, oken in
drugih odprtin z zemljo, gnojem, kamenjem, opeko itd. Če pa nastopi brez-
izglednost gasitve, potem je morala požarna četa goreče poslopje zrušiti.
Požarni četi poveljuje najstarejši mojster, ki obenem vzdržuje zvezo med
njo in gasilskim vodstvom.

Za preskrbo pogorišča in gasilskega orodja z vodo se osnuje vodna četa, ki
ima svojega od župana imenovanega vodnika, kateri poišče s svojimi vodarji
vodo v bližini požara in odkoder postavi vodna četa verigo do ognja tako,
da podaja ena vrsta z vodo napolnjene škafe do ognja, druga vrsta pa vrača
prazne škafe od ognja k vodi. Vsak vodar pa prihiti po alarmu na kraj po¬
žara s škafom.

Za reševanje ljudi, živine in druge imovine pogorelcev skrbi takozvana
reševalna četa. Ta poišče v bližini požara primerno shranjevalno mesto, ka¬
mor postavi stražo. Po potrebi postavi vodnik reševalne čete reševalce v sobe,
hleve, shrambe itd., da rešujejo skupaj z domačimi njih imovino ter jo od¬
pravljajo na svoje mesto. Razen reševalcev pa ne sme vršiti tega posla nikdo.

Vodno in reševalno četo sestavijo skupaj mesto Maribor in predmestja.
Vodnika imenuje mestni župan v sporazumu s predstojniki predmestij ter
mu izstavi v znak oblasti uradno legitimacijo, člani vodne in reševalne čete
so vpisani na mestnem magistratu v posebne sezname z navedbo podatkov o
poklicu, bivališču itd. Za vstop jih mesto pridobiva z javnimi oklici, pri
vstopu v četo pa položijo obljubo pokorščine z roko v roko župana. Kdor ne
bi bil pri požaru takoj na svojem mestu, ta se iz seznama čete črta. Da pa
imajo vodna in reševalna četa toliko članov, kolikor jih predpiše politična
oblast, za to mora skrbeti mestni župan. Če pa se ne prijavi prostovoljno
zadostno število Mariborčanov, potem jih določi mestna občina uradno. Vod¬
nik in člani reševalne čete morajo biti posebno zanesljivi, pošteni ter zaupni
možje in ni smel župan sprejeti k reševalcem nikogar, kdor bi teh lastnosti

20

ne imel. Od ostalih gasilcev se ločijo reševalci po beli pentlji, katero imajo
pritrjeno v gumbnici na prsih.

Na pogorišču samem je okrožnica zahtevala red, smelost in korajžo,
ne pa predrznosti. Kdor reši z lastno življenjsko nevarnostjo življenje bliž¬
njemu, ima pravico do denarne nagrade. Vse sosedne hiše morajo biti pri
požaru razsvetljene ter imeti odprte vse prehode in izhode. Da se omogoči
hitro gibanje vozil in gasilcev, mora v slučaju požara vsak meščan vžgati pred
svojo hišo laterno. Vsi sosedi pogorelcev morajo pomagati pri gašenju, sicer
se pa ne sme pridobivati gasilcev s silo ali jih s silo navajati k delu. Ženske
morajo pri sosedih ostati doma, varovati domove pred tatvino, spravljati in
nositi vodo na podstrešja, opazovati iskre in nevarnosti ognja ter o tem
•obveščati gasilsko vodstvo.

Ob koncu požara vrne reševalna četa posestnikom rešeno imetje, ob¬
činski predstojnik pa skrbi za pogorelce, ki so ostali brez sredstev; streho in
pomoč pa je bil dolžen nuditi pogorelcem tudi vsak občan. Gasilske priprave
se vrnejo na svoja mesta ter se takoj spravijo v red. Nagradijo se dotični,
ki je prvi alarmiral okolico, prvi javil požar županu, vozniki, ki so prvi pri¬
peljali na kraj požara brizgalne, prva voza vode ter obrtnika, ki sta bila od
požarne čete prva na kraju nesreče; stroški za nagrado gredo iz mestne bla¬
gajne. Na dan po pogašenem požaru pa se sestane na okrajnem glavarstvu
komisija gasilskega vodstva, ki preišče, kdo se je pri gašenju odlikoval, kdo
zaslužil nagrado, kdo svoje dolžnosti ni vršil in dogodke pri požaru, ki zahte¬
vajo odpomoč ter stanje gasilskih priprav.

Za zgodovino mariborske požarne brambe je gasilski red iz 1. 1852. važen
deloma, ker razvija naprej tradicijonalno požarništvo, katerega določi v
podrobnostih, predvsem pa z ustanovitvijo prostovoljne reševalne čete. Se¬
stava reševalne čete iz vestnih, poštenih in moralno neoporečnih mož nas
loči od ostalega novoveškega gasilstva, v katerem je dolžan vsak posestnik
pomagati pri požaru svojemu tovarišu posestniku ter nas uvaja v moderno
prostovoljno požarno brambo, iz katere v nadaljnem razvoju vzraste mari¬
borska prostovoljna gasilska četa. In iz tega vidika moramo gledati v Nor-
dovi, oziroma v okrožnici mariborskega okrajnega glavarstva z dne 10. av¬
gusta 1852 rojstni dan mariborske prostovoljne požarne brambe, ki stopa tako
10. avgusta 1936 v pet in osemdeseto leto svojega delovanja.

Če pa hočemo dobiti pri tem točnejši vpogled v mariborsko požarništvo
v sredi XIX. stoletja, si moramo predočiti tudi gasilski inventar s katerim
razpolaga v tem času naš Maribor. Mesto je imelo v požarnem skladišču v
magistratu in na Rotovškem trgu shranjeno 1 veliko, 2 srednji in 1 malo briz¬
galno, 3 ročne brizgalne, 1 veliki voz za vodo, 3 voze s sodi, 2 soda z železnimi
obroči, 1 voz za gasilsko orodje, 198 slamnatih in platnenih korcev, 10 sekir,

21

6 latern, 6 cepinov, 12 lesenih in 1 železno lopato, kramp in 2 cevi. Na cer¬
kvenem stolpu je bila 1 ročna brizgalna, 10 lestev je stalo pred današnjo
hišo Glavni trg št. 4, 14 kadi je bilo nameščenih pri obeh vodnjakih na Glav¬
nem trgu, 4 na magistratnem podstrešju in 1 v hiši, kjer je danes požarna
hramba. Na okrajnem glavarstvu —- današnjem okrajnem cestnem odboru —
so bile 2 veliki, 1 srednja in 1 mala lestva, 5 sekir in 18 korcev. Graško pred¬
mestje je imelo v gradu 1 večjo, 2 ročni brizgalni, 1 voz za vodo in 24 korcev.
Na glavnem kolodvoru je bila 1 velika, 1 ročna in 4 hišne brizgalne, 1 voz
za vodo, 11 kadi, 32 korcev, 4 dolge in 3 kratke lestve ter 17 sekir. V Koro¬
škem predmestju sta hranila posestnika Felber in Schmidi skupno 3 platnene
in 7 usnjatih korcev, 2 sekiri in 1 lestvo. V Magdalenskem predmestju je bila
shramba za gasilsko orodje koliba pri magdalenski cerkvi, kjer se je nahajala
1 brizgalna, 1 voz za vodo, 1 voz za gasilsko orodje, 20 korcev, 1 cev dolga
6 sežnjev, 2 sekiri in 2 laterni. Ključi od gasilskih shramb so bili od rotovža
1 v magistratni pisarni, 1 pri mestnem gradbenem inženerju in 1 pri nočnem
čuvaju; 1 ključ od shrambe v gradu je bil pri županu, 1 pa pri okrajnem gla¬
varju; za magdalensko predmestje pa sta imela ključe magdalenski župnik
in občinski predstojnik. Če primerjamo mariborski gasilski inventar v sredi
XIX. stoletja z inventarjem koncem XVIII. stoletja, vidimo kvantitativni
razvoj, ki odgovarja porastu prebivalstva, medtem ko je kvaliteta ostala v
bistvu ista.

Požarna in gasilska navodila iz 1. 1825. in 1. 1852. pa je sodobno izpol¬
nilo štajersko namestništvo 9. februarja 1857, ko je izdalo »Gasni red za vse
kraje štajerskega vojvodstva, razen poglavnega mesta Gradca«. Odločbe no¬
vega gasilskega reda razširijo in izpopolnijo naredbe iz prejšnjih gasilskih
redov s predpisi o gasilskih potrebščinah, z določili za dosego zmanjšanja
požarnih nevarnosti, z določenim sodelovanjem prebivalstva pri gašenju ter
z določenimi kaznimi pri ravnanju proti gasilskemu redu.

Pri gasilskih potrebščinah je bilo potrebno imeti pripravljene vedno
dovolj vode, omogočiti se je moral dovoz vode iz rek in potokov, skrbeti za
kar mogoče številne privatne vodnjake ter za njih dobro stanje in za napa¬
jališča na mestih, ki se morejo izrabiti tudi za gašenje. Vsako poslopje in
posebno cerkve, vozniški hlevi, obrtniške delavnice ključavničarjev, kovačev,
pivovarnarjev, pekov, lončarjev, barvarjev, zlatarjev itd. morajo imeti v bli¬
žini ognja najmanj 1 kad, ki odgovarja velikosti prostora, oziroma obrata.
Voda v kadeh na podstrešju pa se napolni v mesecu marcu ter se mora držati
trajno sveža; na cerkvenih podstrešjih skrbijo za vodo pod nadzorstvom
župnika cerkovniki. Vsaka hiša mora imeti svojemu položaju odgovarjajoče
gasilsko orodje kakor brizgalne, vozove za vodo, vlomače, krampe, rovnice,
lopate, lestve z železnimi prijemalkami, usnjate korce, pločevinaste laterne

22

in za eno nadstropje visoke droge z volnenimi ali platnenimi cunjami na
koncu. Vsa ta gasilska oprema je morala biti zaznamovana s številkami me¬
ščanskih mariborskih hiš, katerim je pripadala. Tovarne, župnišče, samostan,
večje kovačije in mlini pa so morali imeti lastne brizgalne ter vozove za
vodo. In poleg teh je morala v prvi vrsti skrbeti za gasilsko orodje mestna
občina. Osebno so bili dolžni sodelovati, poleg že navedenih obrtnikov, pri
gašenju požara vsi hišni posestniki in za delo sposobni prebivalci ter okoli¬
čani do oddaljenosti ene ure hoda. V svrho sodelovanja pri gašenju požarov
se sestavijo na mestni občini spiski, kjer je vpisan vsakdo z navedbo dela v
slučaju požara ter z navedbo vožnje, kar je veljalo posebej za posestnike konj.
Vodstvo gašenja požarov se je razdelilo med politično oblastvo ter zastop¬
stvo občine, ki vodi prevoze na mesto požara; načelno pa vodi gašenje po¬
žara v Mariboru okrajni glavar sam. Stroške za obrabo gasilskega orodja nosi
mestna občina, privatno škodo in obrabo privatnega gasilskega orodja v pred¬
mestjih pa krije okraj, ki pomaga z denarjem tudi pri nabavah privatnega gasil¬
skega orodja. Mariborska požarna komisija z županom ter po enim zidarskim,
tesarskim in dimnikarskim mojstrom mora vsako leto najmanj enkrat pregle¬
dati vsa poslopja z ozirom na požarno pripravljenost ter ukreniti vse, da
je zadoščeno gasilskemu redu. Vsak mesec enkrat pa mora župan pregledati
stanje preskrbe mesta in poslopij v mestu z vodo, stanje gasilskega orodja
in ugotoviti ali je vsakemu meščanu znan njegov položaj za slučaj požara.

Požigalec se kaznuje po okoliščinah z zaporom nad 10 let ali s smrtjo.
Tobakarji, ki pušijo v hlevih, pri senikih ali n. pr. na mariborskem (lesenem)
mostu, se kaznujejo z zaporom do enega tedna. Točne predpise daje novi
gasilski red tudi glede shranjevanja sena, slame, premoga, olja, terpentina,
vinskega kamna, žvepla, kemičnih preparatov, smodnika, spuščanja masti,
ometanja dimnikov in žganja sodov.

V splošnem vidimo, da je dežela izdajala v prvi polovici XIX. stoletja
gasilske rede, v katerih je dajala navodila za obrambo pred ognjem; obrambo
samo in delo na njej je prepustila občinam, kontrolo nad požarnim delom in
nad občinami pa je izročila političnemu oblastvu, v Mariboru okrajnemu
glavarstvu. Nosilec požarniškega varstva je bil posedujoči posameznik, s ka¬
terim je sodelovala mestna občina in deloma tudi okraj. Izvrševanje gasil¬
skega reda je obremenilo hišnega gospodarja, ki je na eni strani stremel, da
zvali požarniško skrb na mestno občino; mestna občina pa je s svoje strani
gledala, da storijo hišni posestniki dolžnosti, katere bi morala vršiti sicer ona.

Ustanovitev prostovoljne požarne hrambe.

Z nastopom ustavnosti 1. 1860. ni v mariborskem požarništvu nastopila
nobena bistvena izprememba. Štajersko namestništvo je 23. januarja 1. 1865.
izpremenilo požarni red iz 1. 1857. v toliko, da je preneslo funkcije, katere

23

so dotlej vršili kresija in okrajno glavarstvo na občine, enako pa tudi fi¬
nančne dolžnosti, pri katerih je morala občina nositi vse izdatke za vzdrže
vanje požarnega reda in gašenja, razen nagrad za rešitev človeka. Okrajni
oblasti pa je pripadalo v ustavni dobi sicer samo še nadzorstvo nad izvajanjem
požarnega reda po občinah. V tem smislu je tudi novi občinski red za mesto
Maribor 1. 1866. izročil mestnemu županstvu celotno požarno policijo ter skrb
kakor ob povodnji ali tudi ob izbruhu ognja.

S tem se pa pripravljenost požarne brambe ni izboljšala, temveč obratno
poslabšala. In radi tega je stavil 18. junija 1868 v seji občinskega sveta mari¬
borskega Fr. Stampfl predlog, da ustanovi mariborska mestna občina redno
požarno brambo. Stampflov predlog je bil odkazan sekciji, ki ga je proučila
in v imenu katere je dne 16. julija predlagal Ivan Girstmayr občinskemu
svetu, da mestna občina reorganizira obveščanje o požarih, da zagotovi vprego
za brizgalne ter za vozove za vodo in gasilske priprave, da honorira vodne
mojstre za vsak požar, da se naprosi mariborsko telovadno društvo, da so¬
deluje pri požarih v okviru mariborskega mesta ter da se v slučaju, če bo
telovadno društvo to vršilo, nabavi za telovadno društvo brizgalna in da se
izvoli odbor petorice, ki bi proučil mariborski požarni red in predlagal ob¬
činskemu svetu potrebne izboljšave in preureditve; in končno je predlagala
sekcija, da se dva člana izmed petorice podata v Gradec ter tam praktično
proučita sposobnosti Knaustovih in Metzovih brizgalen. Sekcija pa je v svo¬
jem predlogu ustanovitev redne požarne brambe za mesto Maribor odklonila,
ker je smatrala, da je požarništvo zadeva občinskega sveta, ne pa privatne
organizacije.

Na Girstmayerjev predlog je občinski svet sklenil, da se zviša plača ču¬
varju na zvoniku stolnice od 100 forintov letno na 200. Zato pa mora čuvaj
tudi dokazati, da resnično vrši svojo dolžnost s tem, da udari vsakih 15
minut na mali zvonec, katerega je v to svrho občina namestila na hodniku
stolpa. Obenem pa je sekcija dobila nalogo, da izdela za čuvaja na stolpu
stolnice posebni delovni red. Radi prevoza brizgalen in vozov je predlagal
M. Marco, da se sklene s podjetniki pogodba, s katero se odda privatniku
prevažanje brizgalen in vozov v slučaju požara, dr. Reiser pa je predlagal,
da se mora v pogodbi od podjetnika zahtevati kavcija, ki pripade v slučaju
neizvrševanja prevozniških dolžnosti ob požaru mestni občini, oziroma pogo¬
relem A. Wiesinger je predlagal, da postavi mestna občina poseben hlev,
kjer bi bili mestni konji za prevoz gasilskega inventarja v slučaju požarov.
Vsi predlogi pa so bili odklonjeni ter je bil sprejet predlog sekcije; s tem pa
je ostalo vprašanje mariborskega gasilstva in zlasti prevoza v kroničnem
študiju.

Radi honoriranja vodnih mojstrov je na predlog župana Bancalarija
občinski svet sklenil, da se nagradi vodne mojstre samo v kolikor so ti tudi

24

mestni policisti; obenem pa se je dala sekciji naloga, da izdela za vodne moj¬
stre, to je za gasilce, ki imajo posla z brizgalnami, posebni delovni red, ki se
mora predložiti v odobritev mestnemu svetu.

V ostalem pa je bil sprejet predlog sekcije v celoti ter izvoljen odbor
(Ivan Girstmayr, Miha Marco, Franc Perko, Ivan Pichs in Ivan Stickl), ki
je moral proučiti mariborski požarni red in staviti občinskemu svetu po¬
trebne predloge.

Obenem z obravnavanjem Stampflovega predloga o ustanovitvi požarne
brambe po mariborski mestni občini pa je stavilo politično in gospodarsko
društvo »Naprednost« (Fortschritt) občinskemu svetu s svoje strani predlog,
da osnuje mestna občina požarno brambo ter izpopolni in obnovi pomanj¬
kljive gasilske potrebščine. Sekcija, ki je dobila vlogo »Naprednosti« v
obravnavo, je sklenila obvestiti društvo o sklepih seje dne 18. julija, kar je
občinski odbor tudi sprejel. In pred tem sprejemom se je vršila debata, v
kateri je edini Anton Badl zagovarjal ustanovitev požarne brambe, medtem
ko so bili vsi ostali mestni svetniki proti, deloma iz konservativnosti, deloma
pa radi tega, ker bi bilo pod častjo mestnega sveta, če bi sprejel inicijativo
političnega in gospodarskega društva »Naprednosti«, kar je tudi javno izpo¬
vedal občinski svetnik Franc Perko.

Rezultat predlogov Stampfla in »Naprednosti« je bil izvoljeni študijski
odbor in pričakovanje delovnih redov za čuvaja na stolpu stolnice in za
vodne mojstre. Dejansko pa je ostalo v mariborskem požarništvu vse pri sta¬
rem. Vendar pa je ostala misel požarne brambe živa pri telovadnem društvu,
kjer so jo vodilni možje prevzeli v svoj delovni program ter jo v posebnih
mariborskih okoliščinah tudi izvedli.

Z nastopom ustavne dobe se je začelo precej hitro razširjati zavarovanje
proti požarom, katero sta pri nas vršili zlasti zavarovalnici Phonix in Assi-
curazione generali; zastopniki zavarovalnic pa so bili tudi naši prvi propa-
gatorji za organizacijo prostovoljnih požarnih bramb. Nje, kakor tudi vso
javnost, pa so k temu silile zopet dejanske razmere v naših občinskih požar¬
nih hrambah ter v izvajanju požarnega reda, kar naj ponazori dvoje primerov.
L. 1870. je v mesecu aprilu javil plat zvona ogenj v Radvanju; limbuški
učitelj ter eden posestnik sta takoj zapregla krajevno limbuško brizgalno
ter konje pognala. Pri tem pa se je prednji del ojnice odtrgal, brizgalna je
padla naprej, preko nje učitelj in posestnik, pri čemer si je učitelj zlomil
roko, kmet se pobil, konji pa so zdirjali z ojnico proti Bistrici. Mesec dni
nato pa je gorela v Kušerniku viničarija ter so prišli gasit sosedi. Ko je lesena
koča zgorela, pa so gasilci ugotovili, da je ostala obokana klet nepoškodo¬
vana in v njej precej vina. Gasilci so začeli kljub protivljenju župana in
lastnika popivati ter nositi vino domov in je ta zaključek gašenja končal šele

25

čez dva dni, ko je bila klet prazna. V mestu Mariboru je bil položaj sicer
daleko bolji, vendar pa je z nastopom demokracije posamezni meščan le
prerad prepuščal gašenje požarov mestnim uradnikom, policiji in pa vojaštvu.

Radi tega dejanskega položaja gasilstva v Mariboru in okolici je občutila
mariborska javnost potrebo po njegovi reorganizaciji, k čemur je odločilno
prispevalo ustanavljanje prostovoljnih požarnih hramb drugod, predvsem pa
ustanovitev požarne brambe v Ptuju 1. 1870. To razpoloženje je izrabilo sedaj
mariborsko telovadno društvo ter je povabilo starešino prostovoljne požarne
brambe v Celovcu, Jergiča, da je prišel februarja 1. 1870. v Maribor in držal
agitacijsko predavanje o prostovoljnih požarnih hrambah. Predavanje je dalo
pobudo za ustanovitev pripravljalnega odbora, ki je dobil nalogo pripraviti
pravila, sklicati javno skupščino, da pravila odobri, ter zbrati potrebna sred¬
stva pri mariborskih podružnicah zavarovalnic in s subskripcijo pri mari¬
borskem meščanstvu. Pripravljalni odbor, kateremu sta stala na čelu prof.
J. Schaller kot predsednik in prof. O. Rieck kot tajnik —- in katera sta bila
obenem tudi vodilna moža mariborskega telovadnega društva — je imel odlo¬
čilno sejo 4. maja I. 1870., na kateri je redigiral pravila, sklenil sklicati skup¬
ščino meščanov ter vzel na znanje obljube mariborskih zavarovalnic, da bodo
gmotno prispevale k ustanovitvi mariborske prostovoljne požarne brambe.

Medtem pa so državnozborske volitve z notranjim razkolom med mari¬
borskimi liberalci, naprednjaki in levičarji, končno pa tudi izbruh nemško-
francoske vojne preusmerile miselnost mariborskih meščanov drugam ter se
je zlasti radi politične zainteresiranosti mariborskih meščanov zavlekel občni
zbor do 16. avgusta, ko se je vršil ob navzočnosti 70 navzočih, med katerimi
so imeli večino telovadci, v lokalih Gotzove pivovarne. Predsednik priprav¬
ljalnega odbora in skupščine prof. J. Schaller je poročal o delu pripravljal¬
nega odbora, prof. O. Rieck pa je predložil skupščini pravila in jih uteme¬
ljeval. Po predloženih pravilih je imela prostovoljna požarna bramba nalogo
varovati mesto in po možnosti tudi bližnjo okolico pred ognjem. Požarniki
se delijo v plezalce, vodarje in stražnike; vsi imajo primerne uniforme. V
požarno brambo lahko vstopi vsak moralno in materijalno neoporečen Ma¬
riborčan, ki je dopolnil 18 let. Na čelu požarne brambe je starešina s tremi
vodniki in namestniki, ki vodijo gašenje požarov. Nadzorstvo nad požarno
brambo in njenim delom ima mestna občina, ki izvaja požarno policijo; ven-
dar je taktično starešina požarne brambe pri vodstvu gašenja popolnoma
samostojen. Ena tretjina odbornikov požarne brambe mora biti tudi odborni¬
kov telovadnega društva, člani plezalske ter vodne čete pa morajo biti aktivni
člani mariborskega telovadnega društva. Gospodarsko se požarna bramba
vzdržuje s prostovoljnimi prispevki, pri čemer so ustanovitelji mislili pred¬
vsem na zavarovalnice, mestno občino, ki je pod vplivom dela pripravljal-

26

nega odbora votirala podporo v znesku 100 forintov, ter s prispevki
meščanov.

Meščanski skupščini predložena pravila so za nas važna iz dveh razlogov.
Prvič vzdržujejo s plezalci, vodarji in stražniki tradicijo s požarno (plezalci),
vodno (vodarji) in reševalno (stražniki) četo kakor jih v principu poznata že
terezijanski požarni red in kakor jih določeno že predpisuje Nordov požarni
red za Maribor in okolico. Če tako razdelitev gasilcev v tri čete vzdržuje
tradicijo z mariborskim požarništvom v preteklosti, pa nam na drugi strani
določilo, da mora biti ena tretjina odbora tudi odbornikov telovadnega dru¬
štva in plezalci in vodarji obenem tudi telovadci, kaže na inicijatorje usta¬
navljajoče se požarne brambe.

Meščanska skupščina se je v debati o pravilih razdelila v dva tabora: v
telovadce, ki so pravila en bloc zagovarjali ter v meščane kot take; poleg
Riecka je bil govornik telovadcev zlasti njih načelnik R. Marki, govornik
meščanov pa je bil trgovec Stopar. Rezultat debate je bil kompromis, po kate¬
rem je morala ena tretjina odbornikov biti članov telovadnega društva, ne
pa njegovega odbora. Za tako izpremenjena pravila je skupščina priprav¬
ljalnemu odboru naročila, da jih predloži namestništvu v odobritev, ter začne
z nabiranjem članov in denarnih prispevkov, kar so pa meščani osporavali,
češ, da je to delo mogoče šele po prvem rednem občnem zboru.

Štajersko namestništvo je potrditev predloženih pravil odklonilo in to
baš radi povezanja požarne brambe s telovadnim društvom in pa radi pomanj¬
kljivega nadzorstva. Zahtevam namestništva so ustanovitelji ugodili 28. no¬
vembra 1870 in tako je prostovoljna požarna hramba bila sicer dejansko
pod vplivom mariborskega telovadnega društva, formelno pa izraz celotnega
mariborskega meščanstva. Za uresničenje nove ustanovitve sta se sedaj za¬
vzela tudi poslanca K. Reuter in posebno F. Brandstatter ter so bila pravila
potrjena v marcu 1. 1871. Odbor pa je med tem zbiral denarne prispevke
in do pomladi 1. 1871. zbral nad 2000 forintov ter 70 izvršujočih članov,
med katerimi imamo predvsem posedujoče sloje, hišne posestnike, obrtnike
in trgovce. Izmed njih navajamo poleg že omenjenih prof. Schaller in Rieck,
ki sta se pa po izpremembi pravil umaknila, ostale ustanovitelje: Bohm, brata
Bindlechner, brati Dencl, Fritz, Folger, Foderich, Fetz, Golob, Granitz, Haus-
maninger, Holzer, Haas, Haring, Herzog, Hiebsch, Hohl, Hobacher, Janžič,
Jager, Kaufmann, Kopriva, brata Kleinschuster, Kranjc, Klaus, Krapek, Kren-
ner, Kurnik, Lacher, Lichtenstern, Lešnik, Leyrer, Massati, Menhofer, Mer-
davs, Makoter, Matzl, Martinc, Novak, Pfundmayer, Pilz, Petovar, brata
Polaček, Reiter, baron Rast, Rodling, Scheikl, Schnurer, Sulz, bratje Schmidi,
Schmiderer, Schwarz, Scherbaum, Schramml, Stark, Stopar, Schmelzer, Tom-
basko, Tscheligi, Llrich, Wels, Vidmar, Wiesthaler in Wolf. Bile so to v

27

splošnem v zvezi z razvojem Maribora v XIX. stoletju priseljene rodbine,
katere je odlikovala proti staremu konservativnemu Mariborčanu uvidevnost
v pogledu modernih pridobitev, in katere so tudi sicer predstavnik napredu¬
jočega kapitalističnega Maribora proti konservativnemu agrarnemu patricijatu.

Prva skrb razvijajoče se požarne brambe je bila nabava zadostnega gasil
skega inventarja, ker mestni in privatni ni zadoščal dejanskim potrebam,
kakor kaže n. pr. požar na lesenem Peerovem ladijskem mlinu nad današnjo
brvjo v Studence, katerega je ogenj koncem aprila 1. 1871. uničil v celoti z
vso moko in žitom in iz katerega sta se le s težavo rešila na skrajni mlinski
ladji najemnik Jože Vabič in njegov sin. Primer neuspelega gašenja požara
na Dravi sami je bil memento za požare, ki so bili od Drave kolikor toliko
oddaljeni. Zato je takoj ustanovni občni zbor 16. marca 1. 1871. sklenil naba¬
viti na poizkušnjo iz Denclove mariborske livarne v Mlinski ulici brizgalno,
katera bi morala biti izdelana po sistemu Metz. V zvezi s tem je mariborska
obrt zagledala v razvijajočih se požarnih hrambah novo panogo gospodar¬
skega udejstvovanja. Zlasti kovinarji so povdarjali potrebo po ustanovitvi
novih požarnih bramb v Slovenski Bistrici, pri Sv. Lovrencu na Pohorju,
Marenbergu, Sv. Lenartu in Sv. Trojici v Slovenskih goricah ter na potrebo
medsebojne povezanosti vseh teh ustanovitev z Mariborom, ki tvori zemlje¬
pisno, prometno in gospodarsko središče pokrajine ter na potrebo povezati
vse že ustanovljene in nastajajoče požarne brambe v eno štajersko enoto
preko štajerskega gasilskega dneva in štajerske gasilske zveze. V ozadju teh
povdarkov pa je stala zavest, ki je bila tudi odkrito izražena, da bo mogel
Maribor s svojo obrtjo zalagati vse gasilske organizacije s potrebščinami,
kakor n. pr. z brizgalnami, katerih ne ho potrebno več nabavljati iz Nemčije,
kar je delal dosedaj Gradec in drugi kraji v pomurskem Štajerskem.

Praksa pa je pokazala, da je bila mariborska obrt za tako delo še pre¬
malo razvita. V sredi maja je odbor pod vplivom izkušenj v Gradcu, sodelo-
vanja pri gasilskih vajah požarne brambe v Cmureku ter po ogledu začete
Denclove brizgalne, sklenil kupiti odklopno brizgalno od W. Knausta iz
Dunaja, obenem pa tudi, da bo Denclovo brizgalno po izgotovitvi proučil
ter jo v slučaju, da odgovarja gasilskim sodobnim zahtevam, kupil. 20. maja
1. 1871. se je vršil v Gotzovi gostilni občni zbor, katerega se je udeležilo
okoli 120 Mariborčanov. Novi predsednik pripravljalnega odbora, poslanec in
trgovec K. Reuter, je poročal o odborovem delovanju ter o nakupu Knau-
stove brizgalne. Dencl pa je poročal o delu na svoji brizgalni, ki bo dogotov-
ljena v dveh mesecih in ki ne bo zaostajala za tipoma Knaust na Dunaju ali
Metz v Lipskem. Nastopil je tudi proti temu, da je odbor sploh nabavil Knau-
stovo brizgalno ter da ni počakal na izgotovitev brizgalne v domači maribor¬
ski delavnici. Denclu je odgovarjal ing. Rodling ter ugotovil, da mora briz-

28

galna biti sposobna črpati vodo vsaj iz oddaljenosti osem sežnjev, česar pa
Denclova brizgalna pri vaji v današnji kasarni kralja Petra I. ni zmogla.
Nadalje je ing. Rodling ugotovil, da zamore Denclova brizgalna črpati vodo
samo takrat, ako je nabiralnik za vodo v brizgalni sami v isti horicontalni
ravnini z mestom odkoder črpa cev vodo, n. pr. iz potoka, mlake itd. Postavil
je zahtevo, da mora biti sodobna brizgalna v stanju črpati vodo tudi, ako ni
nabiralnik za vodo v brizgalni v isti horicontali z mestom, odkoder se črpa
voda s cevmi v brizgalno samo; kajti pri gašenju je treba računati z vsemi
vodnimi možnostmi. Baš radi tega pa je odbor nabavil Knaustovo brizgalno,
ki ima zahtevane lastnosti, katere so preizkusila tudi druga gasilska društva.
Ko je Denclova skupina osporavala po ing. Rodlingu utemeljevano stališče
odbora, je občni zbor sklenil, da je za nakup inventarja določen odbor in ne
občni zbor. Nato je občni zbor določil posameznim članom njihova mesta
med plezalci, vodarji ali stražarji, nakar ga je predsednik zaključil.

Z brizgalniškim vprašanjem je stopilo v ozadje razmerje telovadnega dru¬
štva do nove požarne brambe, ki pa je v zvezi z nabavo tuje Knaustove in
odklonitvijo Denclove domače brizgalne dobilo novo opozicijo v delu mari¬
borskih obrtnikov. Razmerje med Rodlingovo in Denclovo skupino se je za¬
čelo obravnavati v javnosti ter je zadobilo svojevrsten značaj. Opozicija se je
z Denclom postavila na stališče, da je odbor samo pripravljalni odbor ter
da nima pravice nabavljati gasilskega inventarja; to bo smel in zamogel pra¬
vilno storiti šele definitivni odbor. Pred definitivno organizacijo požarne
brambe pa je nabava vsake nove brizgalne tudi nepotrebna, ker je nje raba
mogoča šele, ko se bo moštvo na brizgalno naučilo. Ker so pa obstoječe mestne
gasilske priprave v neredu, tudi niso mogli gasilci z njimi nastopati. Zato
naj odbor nauči moštvo na rabo dosedanjega inventarja tako, da bo v zvezi
z gasilskim poukom sedanji gasilski inventar uredil ter ga dovedel zopet do
sposobnosti za gasilske akcije. Odklonitev Denclove brizgalne pa je nepra¬
vična, ker bi njegova brizgalna ne bila nič slabša od Metzove ali Knaustove.
Odbor ne dovoljuje, ko je odklonil Denclov predlog, da napravi za maribor¬
sko požarno brambo v dveh mesecih novo brizgalno, domačemu obrtniku, da
razvije in dokaže svoje solidne sposobnosti. Požarna bramba še ni niti usta¬
novljena in že odbija domače obrtnike!

Večina je odgovarjala, da spada k oživotvorjenju požarne brambe poleg
pridobivanja članstva, denarnih sredstev, vodnih rezervoirjev, tudi nabava
brizgalne; kajti z razpoložljivimi občinskimi in privatnimi brizgalnami se
ogenj gasiti sploh ne more, darovalci in podporniki požarne brambe pa
imajo pravico zahtevati brizgalno, ki more v slučaju nevarnosti stopiti takoj
v akcijo. Baš Knaustovo brizgalno pa je odbor nabavil, ker se je praktično
izkazala v nad dvajsetih gasilskih organizacijah. Obenem pa je odbor sklenil

29

počakati na izdelavo Denclove brizgalne, če ne bi zaostajala za brizgalno
tipov Knaust ali Metz; s tem pa ni domačega obrtnika izločil iz konkurence,
temveč je samo varoval požarno brambo pred nabavo eventuelno slabše briz¬
galne, kar bi bilo možno, ako bi se domače obrtnike načelno protežiralo.

Med temi javnimi diskusijami je odbor po odklonitvi nakupa Denclove
brizgalne sklenil z nabranimi sredstvi nabaviti drugo odklopno brizgalno v
Lipskem pri A. Jauku. Medtem pa so se mariborski gasilci vadili z obiski in
sodelovanjem na gasilskih vajah v bližnjem Srednjem Štajerskem ter posetili
kot organizacija tudi štajerski gasilski dan v Brucku o. M., kar je bilo važno
za pridobitev splošnih pogledov na organizacijo gasilstva in za načelno usme¬
ritev, po kateri se naj mariborska požarna bramba organizira po smernicah,
ki so veljala v okviru štajerske gasilske zveze.

Prva je prispela v Maribor Jaukova brizgalna sredi avgusta ter se je
vršila v Mariboru prva vaja požarne brambe z brizgalno 23. avgusta 1871 na
dvorišču bolnišnice. Izpadla je za takratne razmere zadovoljivo; vodni curek je
dosegel višino prvega hodnika na stolpu mariborske stolnice, daljava vodnega
curka je dosegla 35 korakov ter je curek vrgel v 15 minutah 20 veder vode.
Po vaji, pri kateri je sodelovalo blizu 100 gasilcev, se je vršil v hotelu »Pri
mestu Dunaj« prvi redni občni zbor, ki je odobril delo odbora ter izvolil
definitivni odbor, v katerem je bil načelnik mariborskih telovadcev R. Marki
izvoljen za starešino, J. Vidmar za njegovega namestnika, J. Reiter za tajnika,
A. Quandest za blagajnika, za odbornika pa A. J. Ohmeyer in K. Reuter.
Ognjeni krst pa je prejela mariborska požarna bramba 28. septembra pri
požaru Lorberjeve pristave na Pobrežju pod železniškim mostom, in kjer jc
brizgalna požarne brambe nastopila vzporedno z mestno brizgalno ter jo
daleč prekosila tako, da je pogasitev ognja in zavarovanje poslopij razen
senika, bila v bistvu zasluga nove požarne brambe in njene nove brizgalne.
Prvi interni požar pa je pogasila mariborska požarna bramba skupaj z dim¬
nikarji 5. septembra, ko je eksplodiral kotel v lekarni pri Zamorcu. Za svoje
uspehe in napredovanje se je nova ustanova morala zahvaliti predvsem taj¬
niku J. Reiterju, ki je uvedel požarno brambo v delo, jo naučil ravnanja z ga¬
silskimi pripravami, zlasti s sodelovanjem s starejšimi srednještajerskimi po¬
žarnimi hrambami in končno z uvajanjem discipline, ki je bila nujno potrebna
zlasti, ker je lična uniforma dovedla v gasilske vrste ljudi, ki v srcu niso bili
samo gasilci.

Predno pa zasledujemo nadalnji razvoj mariborske požarne brambe, mo¬
ramo ugotoviti njeno sestavo ob ustanovitvi.

Od 82 izvršujočih članov v poletju 1. 1871. sta bila 2 hišna posestnika,
25 mojstrov, 15 pomočnikov, 1 knjigotržec, 2 trgovska potnika, 5 trgovcev,
5 trgovskih pomočnikov, 8 knjigovodij, 1 tehnični uradnik, 2 lekarnarja, 1
zastopnik zavarovalnice in 14 sinov hišnih posestnikov. V socijalni strukturi

30

izvršujočih članov požarne hrambe vidimo nadaljevanje predvsem obrtniškega
sodelovanja pri gašenju požarov, kakor sledi iz nekdanjih požarnih redov.
‘  ri izvršujočih članih je bilo 31 poročenih, starost pa je znašala povprečno
20—40 let. Izvršujoči člani so vadili po skupinah vsak večer, v nedeljo po¬
poldne pa vsi plezalci in vodarji skupaj. Posebej pa so plezalci kot izvršujoči
člani telovadnega društva telovadili dvakrat na teden. Načelno pa so se vaje
vršile po določilih štajerskih gasilskih dnevov.

Materijalno je nova mariborska požarna hramba prvo leto posedovala
2 odklopni brizgalni, ki sta pa bili brez prednjega voza in kateri so vodili
gasilci pri vajah ali k požaru samotež. Cevi je bilo skupaj z mestnimi za
skoro 700 m, ki pa niso bile enotne v premeru, a so imele vezave, da so se
lahko strnile; za prevoz cevi je bil na razpolago poseben voz, za sušenje pa
tronadstropni stolp, ki je začetnik gasilskega doma na Koroški cesti; poleg
njega pa je bilo gasilsko skladišče poleg današnje pošte na Slomšekovem trgu.
Za dovoz vode sta obstojala 2 stara voza, 1 voz za prevoz moštva (za 20 mož)
in 1 voz za prevoz gasilske opreme na pogorišče (predvsem lestev in sekir).
Konje je za vožnjo dala na razpolago mestna občina ter sta bila v ta namen
dnevno določena dva para.

Pri požarih je bilo moštvo, razen šarž, oblečeno v cvilhaste obleke, pri
paradah pa je nosilo sive hlače in temnomodro bluzo z rdečo vrvico na ramah
ter na zaključku pokončnega ovratnika črko F. Pokrivalo je tvorila deloma
čelada (za šarže in plezalce) z medeninastim grebenom, deloma pa usnjena
čepica z rdečo, zlato vrvico, na kateri je bil nad čelom požarniški amblem.

Nova požarna bramba je morala stremeti, da uredi svoje razmere na
znotraj v smeri poenotenja gasilskih priprav, n. pr. cevi, in pa v smeri uva¬
janja enotnega požarniškga čuta; nadalje, da si ustvari položaj v mariborski
javnosti, predvsem pa, da uredi svoje razmerje do mariborske mestne občine,
do mariborskega okrajnega zastopa in do posameznih okoliških občin. In
poleg tega, da vzdržuje trajno pripravljenost, ki je bila v naši dobi še težka
radi notranjih meščanskih razmer, na drugi strani pa radi številnih lesenih
pristav in senikov v mariborskih predmestjih.

V razvoju.

V notranji organizaciji je nova požarna bramba uvedla službeni red po
vzorcu Gradca, in enako je takoj začela s poenotenjem vse gasilske opreme
v smislu sklepov štajerskih gasilskih dnevov, oziroma štajerske gasilske zveze,
katere član je postala mariborska požarna bramba in se kot taka prvič ude¬
ležila 1. 1871. štajerskega gasilskega dneva v Brucku o. M.

Da bi bila borba proti ognju čim učinkovitejša, je odbor pridobil vojaško
mariborsko poveljstvo, da je stavilo v slučajih požarov požarni brambi kot
asistenco v pomoč 50 moč vojaštva. Poizkusil je pri policijskem predstojni¬

ci

štvu, da bi bila tudi vsa policija v slučaju ognja na razpolago požarni brambi,
a je pri tem iz razumljivih vzrokov splošne varnosti uspela samo v toliko, da
je policija pri izbruhu ognja prevzela nalogo alarmirati vse trobentače požarne
brambe. Mestna občina je sodelovala z novo organizacijo v okviru veljavnega
požarnega reda ter načelno skrbela za konje za prevoz brizgalen in ostalih
potreb, ža razsvetljavo stranskih ulic v slučaju ponočnih požarov ter z name¬
stitvijo mestnega cestarja za slugo v skladišču ter za čistilca brizgalen in
orodja. Zadnje je bila najšibkejša točka bivšega požarništva in tudi nove po¬
žarne brambe. Gasilske priprave so propadale baš radi pomanjkljivega čišče¬
nja in vzdrževanja. Podobno tudi ni mogel sedaj mestni cestar čistiti in držati
v redu vseh gasilskih priprav in je odbor, da iste v svojem stanju ne sledijo
prilikam, v katere so zapadale nekoč, v okviru požarne brambe določil eno
desetino plezalcev, da so po turnusu skrbeli za čiščenje brizgalen in ostalega
gasilskega orodja. S tem je bilo zagotovljeno redno vzdrževanje inventarja in
isti zavarovan pred propadanjem občinskih gasilskih priprav v časih, ko je bil
njihov varuh mestni cestar. Obenem je odbor naprosil vse mestne zdravnike,
da bi v gotovem vrstnem redu prevzeli in vršili zdravniško službo ob sodelo¬
vanju s požarno brambo; vabilu se je odzval 1. 1872. J. Urbaczek, ki je postal
požarni zdravnik. Obenem z izvežbanjem štirih trobentačev so se skupne gasil¬
ske vaje vršile vsako nedeljo popoldne, delne za posamezne čete pa vsak
ponedeljek in četrtek popoldne. Predvsem pa je odbor gledal na to, da nabavi
gasilske uniforme za svoje člane ter da čimbolj in čimprej izpopolni gasilski
inventar.

V teh zadevah pa je prišlo v društvu do novih sporov. Pod vplivom de¬
mokratskega duha časa je nastopilo meščanstvo proti temu, da se ločijo uni¬
forme šarž od uniform moštva ter je občni zbor 18. novembra 1871 sklenil
enakost epolet pri moštvu in šaržah, ki postanejo vse enako rdeče. Radi ne-
izvežbanosti delov moštva pa tudi nova Knaustova brizgalna ni rodila vedno
pričakovanih uspehov in je radi tega pod vplivom neizvežbanih članov in
starešine Markla večina društvenikov zahtevala, da se brizgalna Knaustu vrne,
manjšina z Reiterjem pa je bila za obdržanje. Srečna usoda pa je hotela,
da je pri volitvah postal novi starešina J. Reiter, tajnik pa mariborski tiskar-
nar Ed. Janžič, oba radi sodelovanja v tujih požarnih hrambah izvežbana
gasilca, ki sta mogla vzeti na sebe nadalnjo organizacijo požarne brambe.

Urejena je bila najprej pripravljenost, ki je trajala osem dni ter je pri¬
čela v soboto ob 20. uri; sestojala je iz 1 poveljnika, 1 plezalskega in 1 vodar-
skega desetarja, 4 plezalcev in 8 vodarjev. Pri sprejemu novih članov se je
uvedla strogost, štirinajstdnevna pripravljalna doba, za plezalce pa sodelova¬
nje pri 6—8 vajah in nato plezalski izpit. V pripravljalni dobi je bilo ime
kandidata nabito v stražnici in vsak društvenik je imel dolžnost pismeno spo¬
ročiti odboru eventuelne slabosti v značaju ali nravnosti kandidata za po-

32

žarno brambo. Da se izogne društvo izgovorom o zaposlenosti pri izostankih
od vaj, so morali zlasti pomočniki prinesti pred vstopom v požarno brambo
od mojstrov dovoljenja, da morejo po potrebi požarne brambe vedno izostati
od dela. Redne in disciplinirane vaje so dvigale sposobnost nove organizacije,
kar dokazuje n. pr. 6. aprila 1. 1872. požar ob Dravi, ko je prispela požarna
bramba na lice mesta 5 minut po alarmu ali pa 4. oktobra 1. 1872., ko je iz-

Mariborski gasilci s starešino J. Reiterjem 1. 1872.

bruhnil požar v Slov. Bistrici. Mariborska požarna bramba je prejela brzojav
ob 10. uri 10 minut, ob 11. uri se je odpeljala s posebnim vlakom z vsemi
svojimi gasilskimi pripravami na Pragersko, kjer jo je čakalo troje parov
artilerijskih konj iz Slovenske Bistrice, ki so pripeljali ob en četrt na 13. uro
gasilce na kraj požara, kjer so lokalizirali ogenj in rešili cerkev, nato pa se
ob 23. uri vrnili z vozovi v Maribor. O sposobnosti nove požarne brambe
govorijo nazorno tudi gasilske vaje; 25. marca 1. 1872. je bila v najhujšem
dežju in v navzočnosti zastopnikov požarnih hramb iz Gradca, Lipnice, Cmu-
reka itd. gasilska vaja, na kateri so Mariborčani zamogli s svojo novo opremo
položiti cevi od Drave do evangelske cerkve. Pri Dravi je metala brizgalna
vodo v daljavo 110 in v višino 66 čevljev. 227 sežnjev oddaljeni Slomšekov
trg je pri razliki v nivoju za 11 sežnjev imel vodo v 4 minutah potem ko je
brizgalna začela delovati. Na Slomšekovem trgu je brizgalna metala vodo v

3

33

daljavo 75 in v višino 60 čevljev. Pri evangelski cerkvi pa, ki je od Drave
oddaljena 317 sežnjev, je bilo treba 7 minut, da jo je dosegla voda, ki je s
curkom dosegla višino 45 in daljavo 60 čevljev.

Novi kurz v mariborski požarni brambi je bil potreben in koristen ali
prezaposlenost v društvenem delu je povzročila odpor med članstvom, ki je
bilo navajeno tovariškega življenja iz časov Marklovega poveljevanja in
začeli so se množiti izstopi. Zlasti je članstvo bilo nejevoljno radi strogosti
v pripravljenosti, ki se je radi tega morala preurediti tako, da so bili v
stražnici samo trije možje, od katerih sta dva v slučaju alarma odprla vrata
skladišča, prižgala svetilke in izvlekla gasilsko opremo na prosto, tretji pa
je alarmiral trobentače. Ostali pa za časa pripravljenosti niso smeli zapustiti
mesta.

Vzroki nezadovoljstva so se tako odpravili deloma z reorganizacijo,
kakor jo vidimo v pripravljenostni službi, deloma pa jih je potlačila zavest
uspelega gašenja požarov v mestu in okolici, radi česar je tudi prvotno
nezaupanje mestne občine do požarne brambe odpadlo, in s tem tudi vzpo¬
redno gašenje požarov po prostovoljni požarni brambi in po občini, kakor
smo to videli n. pr. na Lorberjevi pristavi.

Vendar pa je bilo dalje časa razmerje med mestno občino in požarno
brambo neurejeno. Mesto ni priznalo pravil požarne brambe, ker je v njih
pogrešalo staro določbo, da vrši požarno policijo samo mestna občina.
Poleg tega je vladalo v mestnem svetu še vedno mišljenje, katerega poznamo
že iz 1. 1868 in katero je stremelo za tem, da bi požarna bramba postala
mestna ustanova, proti čemur pa je stala požarna bramba na načelnem
stališču prostovoljne in neodvisne organizacije, ki je samo pod nadzorstvom
mestne občine. Spor med obema je izbruhnil 1. 1872, ko je požarna bramba
sklenila nabaviti tretjo brizgalno; ker pa še ni plačala druge brizgalne, je
prosila mestno občino, da krije ona dolg 1254 for. 98 krajcarjev. Obenem
je odbor požarne brambe sklenil, da najame za tretjo brizgalno posojilo
2000 forintov pri Mestni hranilnici, kjer bi naj bila mestna občina za
posojilo porok. Odbor se je radi tega pogajal z mestno občino na načelu, da
bi občina garantirala za nameravano, posojilo, nova brizgalna pa bi postala
mestna last; občina skrbi nadalje za vse potrebščine požarne brambe ter
prevzame od požarne brambe tudi vse dolgove. Mestna občina pa prepusti
vso gasilsko opremo požarni brambi v neomejeno uporabo ter votira za
požarno brambo v mestnem proračunu vsako leto potreben znesek, zato pa
se požarna bramba obveže, da bo vzdrževala vso opremo v potrebnem redu.

Odborovega stališča pa ni sprejela niti mestna občina, niti občni zbor.
Mestni svet je ugotovil, da za kritje dolga požarne brambe za brizgalno pri
Jauku nima proračunskega kritja, da pa da požarni brambi 500 forintov pod

34

pogojem, da predloži mestni občini račun o vseh svojih dosedanjih dohodkih
in izdatkih, da se obveže predhodno obvestiti mestni svet o nameravanih
nabavah ter jih izvesti samo z njegovo odobritvijo. V zvezi s tem naj se
nabava tretje brizgalne odloži ter dosedanji dve brizgalni po potrebi pre¬
uredita. In obenem s tem je mestni svet sklenil, da stopi župan v stik s
požarno brambo, ter najde način, kako bi vsa gasilska oprema požarne
brambe postala mestna last. Zato pa bo mesto dalo na razpolago požarni
brambi eno od starih mestnih brizgalen v starem depozitorju pri magda-
lenski cerkvi, drugo pa pri parnem mlinu v Orešju (na kraju današnje
vojašnice). Občni zbor požarne brambe pa je proti tej nameri na predlog
Taborskega sklenil, da se požarna bramba sploh ne pogaja z mestno občino
o prodaji svojega gasilskega inventarja ter da tudi ne sprejme od mestne
občine podpore. Zato pa izda požarna bramba brezobrestne zadolžnice po
10 forintov, ki se odgovarjajoče društvenim dohodkom vsako leto izplačajo.
Ideja Taborskega je uspela, požarna bramba je z zadolžnicami uredila svoje
finance ter ostala samostojna proti mestnemu svetu z njegovimi konserva¬
tivnimi nazori, obenem pa je tudi
odklonila stališče odbora.

Deloma radi neuspeha v tem
svojem kompromisnem stališču,
deloma pa radi bližnje izselitve iz
Maribora je Reiter odložil mesto
starešine in postal prvi častni član
društva; na njegovo mesto pa je
vendar uspelo mestni občini, da je
bil izvoljen za novega starešino
mestni gradbeni inženjer Cetl, ki
bi naj vodil požarno brambo v
smislu nazorov mestnega sveta. Ali
meščanska zavest ni dovolila, da bi
stal na čelu meščanske organizacije
mestni uradnik in malenkostne di¬
ference pri nabavah brzojava za
požarno brambo so povzročile, da
je moral Cetl odstopiti ter da je
stopil 1. 1873 na vodilno mesto sta¬
rešine Reiterjev sodelavec Ed. Jan-
žič. Modernejši od večine mestnih
očetov, a v vzdržanju samostojnosti
požarne brambe manj ekstremen Edvard Janžič, organizator mariborske prosto-
od temperamentnega Taborskega voljne požarne brambe.

3 *

35

je na eni strani kot najuglednejši predstavnik požarne brambe, na drugi
strani pa kot vpliven meščan, ki je stal v najožjih stikih z vsemi predstavniki
mestnega javnega življenja, dosegel z mestno občino sporazum v medsebojnih
odnošajih mestne občine in požarne brambe.

Pod njegovim vplivom je mestna občina 1. 1873. izdala gasilski red za
mesto Maribor in okolico s tistimi občinami, ki se izjavijo pripravljene sode¬
lovati pri razvoju mariborske požarne brambe. Gasilski vodja v mestu je
župan, oziroma podžupan, eksekutiva pa starešina požarne brambe, mestni
inženjer in zastopnik policije, ki tvorijo gasilsko vodstvo in skrbijo za red
in varnost ter gašenje v slučajih požarov. Na pogorišču nosijo člani gasil¬
skega vodstva na rami na rdečem pasu belo tablico z mestnim grbom, di-
stinkcije pa morajo imeti tudi vsi šarži požarne brambe. Mesto, kjer se na¬
haja gasilsko vodstvo mora biti označeno podnevi z rdečo zastavo, ponoči
pa z rdečo laterno. Tri dni po požaru se vrši požarna konferenca, ki ugotovi
pomanjkljivosti gašenja in pokrene izboljšanje. Starešino požarne brambe
in njegovega namestnika potrdi mestni župan ali pa zahteva nove volitve;
starešina in njegov namestnik položita obljubo zvestobe v roke mestnega
župana. Mestna občina da vsako leto požarni brambi 500 forintov podpore,
zato pa ima pravico vsak čas kontrolirati društveno stanje in njegovo gasilsko
pripravljenost ter sposobnost.

Brez ozira na to, da je novi mariborski gasilski red posnet po graškem,
vidimo v njem jasno kompromisno rešitev razmerja med mestno občino in
požarno brambo, kakor ga je zagovarjal že pred njegovim uveljavljenjem v
požarni brambi Janžič. Mestna občina obdrži svoj položaj, da iz lastne oblasti
izda gasilski red, v katerem si pridrži nadzorstvo nad požarno brambo, po¬
žarna bramba pa ostane pod nadzorstvom mestne občine avtonomna in tak¬
tično samostojna ustanova.

Na osnovi novega gasilskega reda mesta Maribora sta sedaj sklenili
mestna občina mariborska in mariborska požarna bramba 7. marca 1. 1874.
dogovor o pomoči, katero mora požarna bramba nuditi mestu Mariboru pri
požarih ter o odškodnini, katero da za to mestna občina požarni brambi;
in to dogovor, ki kaže na eni strani suverenost mestne občine, na drugi
pa avtonomijo požarne brambe. Požarna bramba se v tej pogodbi, ki v bi¬
stvu vsebuje ponovitev gasilskega reda iz 1. 1873. obveže mariborski občini
pomagati pri gašenju požarov. Teritorijalne meje mariborskega gasilskega
rajona določi mestna občina. Požarna bramba nudi mestni občini svojo
pomoč na podlagi pooblastil in dovoljenja mestne občine, v katere samostojni
delokrog spada požarna policija. V odsotnosti mestnega župana stoji na čelu
gasilskega vodstva starešina požarne brambe. Pri gašenju morajo v slučaju
potrebe sodelovati vsi za delo sposobni prebivalci z vojaštvom ter stojijo

36

pri gašenju pod poveljstvom gasilskega vodstva, katerega tvorijo starešina
požarne brambe, mestni inženjer, zastopnik policije in eden zdravnik. Ga¬
silsko konferenco sklicuje po vsakem požaru župan, udeležiti pa se je morajo
tudi starešina in šarži požarne brambe. Požarna bramba se mora držati gasil¬
skega reda iz 1. 1857. ter mora njegovo vsebino v svojem delokrogu popula¬
rizirati. Za pomoč mestni občini pa dobi požarna bramba od nje za nabavo,
vzdrževanje gasilske opreme ter za stroške, katere ima z vojaško asistenco
in pridobivanjem konj za prevoz letno 500 forintov, ki se plačajo v četrt¬
letnih obrokih v naprej. V slučaju razpusta požarne brambe preide vse pre¬
moženje in vse obveznosti požarne brambe na mestno občino, ki jih uporablja
v gasilske svrhe, pri ustanovitvi nove požarne brambe pa jih odda tej v
podporo.

Razmerje med mestno občino in požarno brambo je bilo s tem definitivno
urejeno ter je ostalo v bistvu isto do današnjih dni. Obenem pa je dosegla
požarna bramba tudi redno podporo od mariborskega okrajnega zastopa,
s čimer je prevzela dolžnost sodelovati tudi v podeželskih občinah izven ma¬
riborskega mestnega požarnega teritorija. Zadnje je bilo važno radi tega,
ker je bilo od ustanovitve dalje odprto vprašanje, ali naj sodeluje požarna
bramba tudi pri požarih izven Maribora. To vprašanje se je rodilo v bistvu
iz odklanjanja plačil za vožnje požarne brambe deloma od pogorelcev, pred¬
vsem pa tudi od občin samih. Zato je požarna bramba sklenila takoj po
ustanovitvi, da gre na pomoč samo v tiste občine, ki prevoznino plačajo,
pa tudi tja samo s starimi brizgalnami. Od okoliških občin so Studenci, Rad¬
vanje in Pobrežje izjavile, da plačajo prevoznino po gasilskem pravilniku.
Krčevina je dala garancijo za plačilo samo za posestnike na južnem vznožju
goric, ki bodo sicer prevoznino plačali sami. Kamnica se bo sporazumela z
odborom požarne brambe v vsakem slučaju posebej. Limbuš, Brezje in Bo¬
hova pa so izjavile, da ne plačajo ničesar, medtem ko občina St. Peter radi
vodnih in terenskih razmer ni smatrala za potrebno, da prihaja požarna
bramba v slučaju požarov na njeno ozemlje. Z redno podporo okrajnega
zastopa pa je mariborska požarna bramba prevzela tudi gašenje požarov v
vsej mariborski okolici. V zvezi s tem pa je začela organizirati ustanavljanje
podeželskih požarnih bramb v mariborskem okraju.

Ko je bilo urejeno razmerje med požarno brambo na eni ter mestom
Mariborom in okoliškimi občinami na drugi strani, je bila požarna bramba
tako organizacijsko kakor tudi družabno v Mariboru že krepko zasidrana.
Nova oprema je bila vsestranska in zadostna tako, da so izginile slike iz
prvih let, ko so gasilci v slučaju ognja hiteli po mestu eden z lestvo na rami,
drugi s sekiro, tretji s škafi itd. Nerešeno pa je v organizaciji ostalo vpraša¬
nje prevoza. Ko je n. pr. 1. 1874. 18. nov. dopoldne gorelo v Limbušu pri Ro-

37

biču, ni mogla oditi požarna bramba na kraj požara, ker ni dobila nikjer
konj za prevoz. Prvotno je skrbela mestna občina za prevoz na ta način, da
sta dva para konj bila za njo določena. Ta vprega pa je bila na svojem poslu
in šele, ko je voznik začul alarm, da je ogenj, je imel dolžnost, da odide
domov in v gasilsko skladišče. Radi tega je požarna bramba v pogodbi z
mestno občino 1. 1874. sama vzela v roke preskrbo za prevoz, s čimer pa je
postala vsa zadeva še slabša in je vprašanje prevoza za dolgo dobo ostalo
glavna hiba v organizaciji mariborske požarne brambe. Načelo, da tudi vprega,
ki je v pripravljenosti, ne sme zapustiti mesta, kakor je bil to slučaj pri
moštvu, se je namreč pokazalo kot neizvedljivo in možnost lastnega voz¬
nega parka zaenkrat radi gospodarskih sredstev požarne brambe istotako;
uporaba vojaških konj za prevoz k požarom je pa bila tudi nemogoča.

V zvezi s prevoznino so bili tudi izdatki za popravila pri gašenju požara
pokvarjenega gasilskega inventarja. Tako vidimo n. pr. iz računov po gašenju
Meljskega dvora 1. 1873., da je morala požarna bramba obnoviti, oziroma
na novo nabaviti 2 baklji, 2 krampa, 5 zaklopk za cevi, 250 čevljev cevi,
popraviti voz za cevi, in poleg tega plačati vojaški asistenci, ki je štela 74 mož,
za moža 20 krajcarjev, za gasilce sploh pa oskrbeti 20 maseljcev vina in sod¬
ček piva; vse to je zneslo 106 forintov 75 krajcarjev ali nad eno dvajsetino
društvenih letnih dohodkov. Radi tega je bilo razumljivo, da je požarna
bramba morala rešiti vprašanje plačila stroškov za gašenje, ker bi v slučaju,
da plača te stroške sama, postalo to rak za društveno blagajno in bi bila
bodočnost požarne brambe tvegana.

Razmerje med požarno brambo in meščanstvom kaže najbolje dejstvo, da
je polovica društvenih dohodkov izvirala od podpornih članov, katerih število
se giblje okoli 250. O internem delu požarne brambe so bili meščani in izvr¬
šujoči člani obveščeni preko črnih desk na rotovžu, na gradu, na glavnem
kolodvoru, v Gosposki ulici ter nad mostom v Dravski ulici. Meščanstvo je
aktivno sodelovalo na rednih tedenskih družabnih večerih gasilcev, katere
je uvedel Janžič 1. 1872. in kjer so nastale prve zbirke za reševalni fond, iz
katerega so se podpirali pri gašenju ponesrečeni gasilci. L. 1872. je držala
požarna bramba prvič službo v mariborskem gledališču na pustni reduti gleda¬
liškega in kazinskega društva in to v polni pripravljenosti s trobentačem, briz¬
galno, cevmi, 4 plezalci in 8 vodarji ter 1 poveljnikom. V istem letu so tudi
poizkusili gasilci s prireditvijo gledaliških predstav ter so pripravili v režiji
Ed. Janžiča igri »Hedvika, banditova nevesta« in »S peresom«, a ne s preveli¬
kim uspehom. Radi tega so raje naprosili gledališče, da je igralo v korist
požarne brambe vsako leto po eno igro. Redni gasilski prireditvi sta postali
pustni ples požarne brambe in vsakoletno praznovanje obletnice ustano¬
vitve društva, ki se je izvajalo v dnevih med 10. in 15. avgustom. Skupno s

38

telovadnim in moškim pevskim društvom pa so se prirejale božičnice ali
novoletni venčki. Stike požarne brambe z meščanstvom pa je poleg oglasnih
desk vzdrževalo društveno letno izvestje, katerega je izdajala mariborska po¬
žarna bramba od 1. 1873. (za 1. 1872.) dalje vsako leto do velike vojne. V
okolici so bili dejanska propaganda za požarno brambo takozvani vodni
marši, na katerih so mariborski gasilci proučevali vodne razmere v mariborski
okolici. V Mariboru samem se je požarna bramba kmalu uveljavila kot nekaka
naslednica stare meščanske garde, ki je nastopala ob slovesnejših prilikah de¬
loma v paradi, deloma pa kot pomočnik policije pri vzdrževanju reda. Da se
kot taka v družabno razgibanem biedermanskem meščanstvu v celoti uveljavi,
je mariborska požarna bramba 1. 1874. ustanovila godbo požarne brambe, ki
se pa v svojem razvoju ni obnesla in uveljavila.

Društveni stiki mariborske požarne brambe so segali do štajerskih mej,
izven teh pa na Koroško do Beljaka, na Kranjsko do Ljubljane, na Hrvatsko
pa do Varaždina in Zagreba. Poleg gasilskih interesov so bili ti stiki uteme¬
ljeni tudi v skupnem meščanskem političnem naziranju, v liberalizmu, kar je
na prvi obletnici mariborske požarne brambe v Gdtzovi pivovarni tudi odkrito
izrazil starešina požarne brambe iz Jihlave, dr. Zeidler, ko je dejal, da požarne
brambe niso samo za borbo proti ognju, ampak prav tako tudi za borbo proti
reakciji. Strokovna sposobnost pa se je uveljavila, ko je mariborsko gasilsko
starešinstvo uvedlo v delo nove požarne brambe v Slov. Bistrici, Sv. Lenartu
v Slov. goricah, v Ljutomeru ter v bližnji mariborski okolici. Največji organi¬
zacijski in družabni dogodek nove mariborske požarne brambe pa je bil šta¬
jerski gasilski dan, ki se je vršil v Mariboru 1. 1874. Zanj so 16. maja Mari¬
borčani ustanovili pripravljalni odbor, ki je obstojal iz odbora požarne brambe
pomnoženim s podžupanom dr. Duhačem, ravnateljem Elšnikom, dr. Ipavicom,
dr. Mulejem, prof. Schallerjem ter meščanoma Hohlom in Zwettlerjem; poleg
teh so tvorili pripravljalni odbor še zastopniki drugih štajerskih požarnih
bramb; na čelu odbora pa je bil župan dr. Matevž Reiser, ki je kot župan
izjavil, da je častna zadeva Maribora, da štajerski gasilski dan v Mariboru
uspe. Povezanost požarne brambe z meščanstvom označuje najbolje dejstvo,
da je ob tej priliki meščan Fr. Perko dal brezplačno na razpolago slamo za
1200 postelj, da je J. Kodela brezplačno napravil vse potrebne dekoracije
na Aleksandrovi cesti, da so meščani postavili slavnostne mlaje na Aleksan¬
drovi cesti od glavnega kolodvora do Cankarjeve ulice, ter učinkovito okra¬
sili svoje hiše. Gasilski dan se je vršil 6., 7. in 8. septembra ter se je razdelil
v zborovanja, vaje in v gasilsko razstavo. Po sprejemu gostov na glavnem
kolodvoru je sledil 6. septembra pozdrav na Glavnem trgu, opoldne pa otvo¬
ritev gasilske razstave v Gdtzovi dvorani, na katero so zlasti tovarne gasilske
opreme poslale svoje najpopolnejše izdelke. Popoldne ob 15. uri je bila vaja

39

mariborske požarne brambe v današnji kasarni kralja Petra I. 7. septembra je
bilo dopoldne v gledališču strokovno gasilsko zborovanje, popoldne pa Pri
treh ribnikih praktična preizkušnja v Gotzovi dvorani razstavljenih gasilskih
predmetov ter njih ocenitev. 8. septembra je bil izlet v Ptuj, kjer je predva¬
jala tamošnja požarna bramba gasilske vaje in nakar je sledilo slovo. Odbor
je finansiral štajerski gasilski dan v Mariboru s članskimi prispevki za udeležbo
ter z vstopninami k vajam in zabavam, katere se je n. pr. pri Gbtzu na večer
pred odhodom v Ptuj udeležilo okoli 1500 ljudi. V spomin na štajerski gasilski
dan v Mariboru sta požarna bramba in meščanstvo Maribora izročila stare¬
šini Janžiču in njegovemu namestniku Scherbaumu častna meča, katera je
izdelal graver Rolaček iz Gradca. Vzoren potek gasilskega dneva v Mariboru
je najlepše pokazal organizacijsko sposobnost mariborske požarne brambe ter
njeno ozko povezanost z mariborskim meščanstvom.

Štajerski gasilski dan v Mariboru 1. 1874. pokaže organizacijsko ustalje¬
nost v novi mariborski požarni brambi. V bodoče se organizacija prilagojuje
novim tehničnim pridobitvam na polju gasilstva in obenem s tem izpopolnjuje
začeto delo. V tem se organizira takozvana varnostna četa, ki je bila usta¬
novljena 1. 1873. Člani varnostne čete so zaprli v slučaju požara kak prostor,
trg ali ulico, zadržali od požara nepoklicane gledalce in preprečevali na gasilce
vsak nepotreben ali neumesten vpliv. Hranili so imovino pogorelcev, katero
so jim dali plezalci ter jo pred pričami po požaru zopet vračali lastniku.
Stražili so voz za moštvo, napeljavo cevi ter skrbeli za dopolnjevanje istih,
vzdrževali dostop do vode, pripravili n. pr. vodnjake za črpanje vode, zajezili
potok in sestavili v slučaju potrebe verigo za podajanje vode. Opazovali so
potek ognja in vetra ter svoja opažanja sporočali gasilskemu vodstvu. Člani
varnostne čete so bili sicer enakopravni izvrševalni člani požarne brambe
ter so se ločili od drugih po belem traku na rokavu. Varnostna četa je štela
povprečno 50—60 članov ter je imela svojega vodnika, ki je bil tudi član
odbora. Je znak časa, ko zaposlijo ročne brizgalne relativno veliko število
ljudi, veliko večino izvršujočih članov, ter prenehava, ko se uvedejo moderne
parne brizgalne. Varnostni četi po svojem nastoju podobna je predniška
četa, ustanovljena 1. 1875. Praksa je pokazala, da pri popolnem izrabljenju
izvršujočih članov pri brizgalnah in dovajanju vode manjka ljudi, ki bi pri
požarih odnašali predmete iz gorečih poslopij ter goreče dele poslopij pravo¬
časno podirali. Da se temu odpomore, je nastala predniška četa, ki je štela
okoli 10 mož, katero so sestavljali obrtniki, tesarji, zidarji in kleparji. Kakor
so varnostna in predniška četa nadaljevanje tradicijonalnega požarništva iz
časov pred nastojem prostovoljnih požarnih bramb, tako se naslonijo na tra¬
dicijo starih časov tudi novi alarmni znaki na zvonu v zvoniku mariborske
stolnice in ki so po odločbi mariborske občine od 1. 1874. obstojali za požar

40

v starem mestu iz štirih udarcev na veliki zvon, za požar v graškem pred¬
mestju iz treh, za požar v koroškem predmestju iz dveh ter za požar v mag-
dalenskem predmestju iz enega udarca na veliki zvon. Požar v okolici je bil
signaliziran s tremi udarci na mali zvon. Dimniški požari pa so se označili v
vsakem položaju še z enim naknadnim udarcem na mali zvon. Tehnično kaže
sodelovanje mariborskega meščanstva s požarno hrambo stremljenje maribor¬
skih obrtnikov, da producirajo kvalitetne gasilske priprave, katere razstavijo

Prva parna brizgalna v Mariboru.

med avstrijskimi in nemškimi tvrdkami z uspehom na mariborski gasilski
razstavi 1. 1874. tudi Mariborčani Dadieu, Dencl, Polaček in Scheikl. In 1. 1878.
je varuh mariborskega gasilskega skladišča Anton Hallecker samostojno iz¬
vršil vodnega lovca in mostiček za cevi, od katerih je prvi zajemal vodo v
potokih za cev, drugi pa varoval cevi, da se je moglo čez nje tudi voziti. Z
nabavo novih brizgalen pa je tehnika sukcesivno začela nadomeščati ročno
delo moštva in ko je 9. novembra 1879 mariborska požarna hramba prvič
vadila v navzočnosti tovarnarja Jauka iz Lipskega z novo parno brizgalno
v Pristanu, ni uvedla v svojem obratu samo tehnične modernizacije gasilstva,
temveč je dala z njo tudi vzgled drugim požarnim hrambam na Slovenskem
Štajerskem. Že leto dni preje pa je dobila prostovoljna mariborska požarna
bramba tovariša v delavski požarni brambi južne železnice, ki se je usta-

41

novila pod vodstvom ing. Fišerja v železniških delavnicah na koroškem
kolodvoru in ki je stopila v tesne stike z meščansko požarno hrambo.

Obenem s tem je starešina E. Janžič moralno in načelno utrjeval idejo
prostovoljnega gasilstva. Socijalno je Janžič gasilstvo utemeljeval z zava¬
rovanjem privatnega imetja, moralno pa z idejo ljubezni do bližnjega.
Udarnost požarnih bramb ni odvisna samo od tehničnih priprav, temveč v
še večji meri od vztrajnosti in delovne izvežbanosti ter požrtvovalnosti
moštva. Iz uspehov gasilstva sledi večja varnost imetja in iz te večji gospo¬
darski kredit. Zato je dolžnost meščana, da ni samo podporni, temveč
izvrševalni član požarne brambe ter da ne opazuje s krivim nosom malega
obrtnika in pomočnika, ki vrši aktivno gasilsko službo. Prostovoljno
izvršena dolžnost in pomoč bližnjemu mora biti najvišje zadovoljstvo za
sodobnega meščana. Janžičeva izvajanja označujejo že novo dobo, ko se s
politično diferencijacijo začno ustvarjati družabne in miselne razpoke v
mariborski družbi in s tem tudi v mariborski požarni brambi in katere skuša
Janžič premostiti s povdarjanjem tradicijonalnega meščanstva. Janžič sam
je kot osebnost v tem uspeval, po njegovi smrti 23. junija 1. 1882 pa se
pojavijo tozadevne težkoče.

Po ustaljenih potih.

Od osemdesetih let XIX. stoletja dalje poneha strnjeno družabno,
miselno in politično življenje v naših mestih in tako tudi v Mariboru; na
mesto tega pa stopa vsebolj družabna, politična in miselna diferencijacija,
ki polagoma razčleni meščanstvo v celo vrsto različno politično, kulturno
in socijalno usmerjenih skupin. Posledica tega razčlenjevanja meščanstva
je bila na mestu nekdanje stanovske homogenosti vedno večja heterogenost,
katero je samo v gotovih slučajih združila v enotno fronto povsod ostro
izražena narodnostna, jezikovna misel. Posledica tega se občuti že deset
let po ustanovitvi tudi v mariborski požarni brambi. Ko je nastopil stare¬
šinsko mesto naslednik E. Janžiča K. Zeitelberger, je povdarjal, da s težavo
prevzame novo mesto, ker se boji, da bo v društvu prevladalo borbeno
strankarsko razpoloženje, ki vodi do osebnih napadov. Za uresničevanje
ciljev požarne brambe pa je potrebno iskreno in splošno sodelovanje vseh.
V nadi, da se bo to dogajalo, je prevzel novo mesto.

Obenem z vsestransko diferencijacijo javnega življenja pa je rastel
formalizem in pod njegovim vplivom je požarna bramba nabavila za svoje
članstvo nove uniforme (sive hlače in jopiče z rdečimi prameni ter svetlimi
gumbi s F), v katerih je izvršila zaobljubo mestnemu županu. S tem je po¬
žarna bramba družabno med mariborskim meščanstvom mnogo pridobila.

V tehničnem pogledu se je izpopolnjevala za uporabo novih gasilskih
sredstev; n. pr. 30. aprila 1882 gasilskega praška, iznajdbe H. Hohla v Em-

42

mishofnu v Švici, katerega je preiskusila na vojaškem vežbališču med da¬
našnjo Vrbanovo cesto in Gregorčičevo ulico; s terom in petrolejem polit
seženj drv je bil takoj pogašen, ko se je zmešalo pet kilogramov gasilskega
praška na 100 litrov vode. Važnejši od teh poizkusov pa so bili dostopi
brizgalen do Drave. Vedno bolj pogosto se slišijo zahteve, da mora mestna
občina za Dravo prirediti vsaj pet pristajališč za brizgalne, katere zamorejo
pristati ob vodi sicer samo v Pristanu; to pa ne zadostuje za razširjajoče se
mestne dele, zlasti ne za okolico glavnega kolodvora. Gospodarsko je bil po¬
ložaj požarne brambe dober. Pač pa je dvoje vprašanj postajalo s časom
aktuelnih, da se oprema požarne brambe razvija vzporedno z razvijajočim se
mariborskim mestom in pa, da ima požarna bramba tehnično izvežbane ga¬
silce, ki znajo ravnati s tehnično vedno popolnejšimi gasilskimi orodji.

Pomanjkanje znanja v tehničnem vodstvu nove parne brizgalne je pov¬
zročilo, da je utrpela požarna bramba in gasilstvo sploh veliko na ugledu
radi požara, ki je izbruhnil 15. januarja 1884 na Koroški cesti v Wiesinger-
jevi hiši. Čuvaja na stolpu stolnice so morali šele meščani opozoriti na ogenj
in s parno brizgalno si gasilci dolgo niso vedeli prav pomagati, radi česar
je stopila prepozno v akcijo. Pri starih dveh brizgalnah pa ni prišla pravo¬
časno vprega. Debate, ki so radi tega nastale v požarni brambi so ugotovile,
da je požarna bramba radi zakasnelega prihoda na pogorišče moralno pri
meščanstvu izgubila na ugledu, nadalje premalo vestno službo čuvarja v
stolpu stolnice, premalo vaj z moderno parno brizgalno ter z moderno teh¬
nično opremo sploh, za kar pa je tudi primanjkovalo tehničnih inštruktor¬
jev, medtem ko je avtodidakte odklanjal birokratizem. Tako n. pr. ni smel
dejanski vodja parne brizgalne Alojz Polaček pri požaru na Koroški cesti
poveljevati parni brizgalni, ker ni imel strojnega izpita; da bi pa Polaček
strojni izpit položil, zato se zopet ni brigalo starešinstvo. Poleg tega se je
sedaj začel pojavljati v zvezi s tem spor med člani obrtniki in ostalimi,
radi česar je Zeitelberger demisijoniral ter je stopil na čelo požarne brambe
profesijonist dimnikar Dominik Faleskini, ki je uvedel za gasilce strojne
tečaje pod vodstvom prof. Hlavačeka. Obenem je nastopila pri delu gasilcev
in meščanov animoznost proti parnim brizgalnam ter so se začele zopet
forsirati odklopne, katere bi naj nabavile nameravane podružnice požarne
brambe v graškem in magdalenskem predmestju. Vendar do tega ni prišlo;
slučaji kakor v Mariboru so se dogodili tudi drugod in tako je štajerska gasil¬
ska zveza prevzela pouk in navodila za nabavljanje novih brizgalen. Strožja pa
je postala alarmna služba. Zanimivo je, da Mariborčani odklonijo v tej dobi
telefon v gasilskem domu, ker ga smatrajo za sicer duhovito zanimivost, ki
pa se praktično ne more obnesti. Pač pa uredijo posel trobentačev v slučaju
požarov. Prvi trobentač mora kar najhitreje alarmirati mesto med gledali-

43

ščem in gradom in dalje severno graško predmestje; drugi alarmira Vetrinj¬
sko ulico in južno Graško predmestje ter se poda preko Mlinske ulice na
pogorišče; tretji Gosposko ulico, Glavni trg, Koroško cesto in Koroško
predmestje; četrti pa Magdalensko predmestje. Deloma je protivnost do par¬
nih brizgalen po slučaju na Koroški cesti, deloma pa pomanjkanje denarja
povzročilo, da je društvo 1. 1885. nabavilo odklopno in ne parno brizgalno.

Dne 23. junija 1. 1886. je izšel gasilski red za vojvodino štajersko
(razen Gradca), ki je uredil razmerje med požarnimi hrambami ter župan¬
stvi, prepustil avtonomijo pri gašenju požarov požarnim hrambam, župan¬
stvom pa izročil vzdrževanje reda pri požarih in nadzorstvo nad delova¬
njem požarnih bramb. Še pred izdajo štajerskega gasilskega reda pa se je
po vplivu štajerske gasilske zveze in po inicijativi štarešine ptujske požarne
hrambe dr. Miheliča osnovala v Mariboru okrajna gasilska zveza, kateri
je stopil na čelo novi mariborski starešina Jos. Martini, ki je tudi prevzel
nadzorstvo nad podeželskimi požarnimi hrambami v mariborskem gasilskem
okraju. Mariborska požarna bramba je tako prevzela z Martinijem vodstvo
okrajne gasilske zveze ter v tem delovala z dvakratnimi vsakoletnimi se¬
stanki v raznih krajih za strokovno izpopolnitev izvežbanosti in priprav¬
ljenosti, navajala požarne brambe in preko njih zlasti podeželske občine na
točno izvajanje deželnega gasilskega reda, na pažnjo, da kupujejo gasilsko
opremo samo pri kvalitetno neoporečnih tvrdkah ter na sodelovanje var¬
nostnih organov pri požarih in gasilskih vajah s požarnimi hrambami. Zad¬
nje je bilo posebno potrebno radi tega, ker so podeželski orožniki bili poleg
učiteljstva običajno najzanesljivejši gasilci, ki so ravnali pri gašenju požarov
z brizgalnami; z ustanovitvijo požarnih bramb pa je orožništvo prevzelo
pri požarih samo skrb za red ter je nekdanje gasilske funkcije odstopalo
novim požarnim hrambam.

Martini je uvedel v požarno brambo vojaško disciplino in izredno de¬
lavnost, o kateri priča predvsem 1. 1887. 48 plezalskih vaj, 42 vaj z briz¬
galnami ter 10 vaj z lestvami; 1. 1888. pa 65 plezalskih, 60 vaj z brizgalnami
ter 12 z lestvami. Zaposlenost in disciplina pa sta odvračala zlasti posedu¬
joče sloje od vstopa v požarno brambo, katero so vedno bolj gledali kot
športno, ne pa karitativno ustanovo. V tem jih je zlasti podpiralo pogosto
paradno nastopanje ali pa uvedba novih uniform za šarže, katero je Martini
1. 1888. uvedel kot sredstvo za dosego discipline in samozavesti med
moštvom.

Mestna občina in požarna bramba pa sta proti devetdesetim letom
XIX. stoletja živeli v najboljših odnošajih; zaupanje v požarno brambo od
strani večine prebivalstva je povzročilo, da ji je mestna občina v vseh ozirih
šla na roko ter ugodila potrebam kakor so bila n. pr. pristajališča za parno

44

brizgalno ob Dravi na Pristanu, v Usnjarski ulici pri Badlovi tovarni ter
pod Cvetlično ulico; in v zvezi s preskrbo parne brizgalne z vodo v sever¬
nem mestu je bil preložen ribnik v parku izpod Pristave k križišču Mai¬
strove in Ciril-Metodove ulice, kjer je še danes. V meščanskem društvenem
življenju pa je požarna bramba zlasti poglabljala svoje stike s telovadnim
društvom, ki je po potrebi tudi vzgajalo mariborske gasilce v telovadbi.

Mariborski gasilci s starešino J. Martinijem 1. 1890.

Doba Martinijevega starešinstva je bila tudi tista, ki je v ozki medse¬
bojnosti z mestno občino v načelu rešila požarno brambo težkoč s prevozi
na pogorišča. Te težkoče so obstojale predvsem v tem, da so prišli konji
pogodbenika, ki se je požarni brambi obvezal za prevoz požarne brambe
k požarom prepozno, poleg tega pa, da so bili konji pretežki in tako pre¬
počasni. Fijakerski hitri konji pa so bili zopet premalo močni in tudi niso
imeli dovolj močne vprege za prevoz gasilskih oprem. V splošnem pa ni
vprega pri mariborskih konjih odgovarjala gasilskim vozovom, radi česar
je bila prevozniška kriza v požarni brambi trajna. Zato je odbor 25. avgu¬
sta 1. 1888. sklenil, da ustanovi v okviru požarne brambe 6—8 članski kon¬
zorcij, ki bo pridobil 4 hitre in močne konje s potrebno vprego, 4 polpari-
zerje s štirimi gramoznicami in štirimi jaslimi ter sam skrbel za konje,
vprego, vozove in voznike. S tem bi požarna bramba dobila živino, ki bi ji
bila za prevoze k požarom na razpolago in katero živino z vozovi bo v
dvanajstem letu odstopila v dobrem stanju v last požarni brambi. Za go¬
spodarsko vzdrževanje nove ustanove pa je prosil konzorcij mestno občino,
da mu odstopi potreben hlev, kolarnico, senik in prostor za oves, poleg tega

45

pa sobo za hlapce, ki bi morala biti telefonsko zvezana s požarno straž¬
nico. Obenem pa naj mestna občina prepusti konzorciju in pozneje požarni
brambi občinske vožnje v mestu Mariboru za 4 konje in to v letno najmanj,
šem iznosu 300 dni po 4 forinte za 1 dan, obenem pa izplačuje običajne
požarne gasilske premije tudi v naprej. Mestna občina je predlog odbora
požarne brambe sprejela ter stopila v pogajanje s požarno brambo za nje¬
govo uresničenje. Z načelnim reševanjem prevozov pa se je opremila po¬
žarna bramba, posebno radi slabega alarmiranja požarov s strani čuvaja
v stolpu stolnice, 1. 1890. obenem s policijo tudi s telefonom. Pozneje, leta
1892. je mestna občina definitivno izročila požarni brambi Vivatovo hišo
na Koroški cesti. S tem je izginilo nekdanjo gasilsko skladišče pri današnji
pošti in je mariborska požarna bramba dobila svoj trajni današnji dom.

Vzporedno s tem notranjim delom je začelo rasti članstvo, obenem pa
radi vojaške discipline tudi odpor proti starešini Martiniju, ki je imel sicer
družabno in politično ozadje. L. 1891. je tako na Martinijevo mesto prišel
starešina Šoštarič kot zastopnik levičarsko usmerjenega obrtništva, ki si je
z izpremembo pravil, da mora novi član prestati enoletno preizkusno dobo,
zavarovalo v društvu svoj vodilni položaj. Posledica tega je bilo rastoče
nerazpoloženje meščanstva proti požarni brambi, ki je prišlo do vidnega
izraza 1. 1893. Ker novi starešina ni držal ostre discipline iz Martinijeve
ere, obenem pa, ker je tudi radi pritožb članstva o preobremenjenosti znižal
število vaj, je naravno popustila pripravljenost požarne brambe, ki se je
pokazala tudi pri gašenju. Radi tega je župan A. Nagy na občnem zboru
1. 1893. izjavil, da požarna bramba ne uživa več starega zaupanja mestne
občine, pa tudi ne meščanstva. Moštvo sicer vrši svojo dolžnost v polni
meri, ni pa zadostno izvežbano. Zato je pozval društvo, da si vzame za
vzgled okoliške požarne brambe ter se povrne čimprej k starim sposob¬
nostim, da bo zadostilo prevzetim nalogam. Slučaj pa je hotel, da je kmalu
na to, 5. februarja 1893., požarna bramba odpovedala, ko je ob 23. uri
začela goreti Jelekova drvarnica na Aleksandrovi cesti. Prvo pomoč so
nudili železničarji, ki so pod vodstvom adjunkta Zečeviča odprli gasilski
depot na glavnem kolodvoru ter bili v petih minutah pri požaru z dvema
brizgalnama, z vozom za vodo, čebri in vedri. Organizirali so gledalce za
donašanje vode ter brizgali vodo iz voza na ogenj ter tako omejili njegovo
razširjanje. Ko sta nato železniški brizgalni izpraznili vodo iz treh bližnjih
vodnjakov, je prišla na kraj požara mariborska požarna bramba s premaj¬
hnim številom moštva. To pa ni moglo stopiti v akcijo, ker je moralo
čakati, da bodo položene cevi od ribnika v parku, kjer je stala parna briz¬
galna, do kraja požara. Ko so bili tako gasilci brez vode, pa je še zamrznil
ventil pri brizgalni požarne brambe in šele 40 minut po njenem prihodu na

46

pogorišče je začela parna brizgalna bruhati vodo, ki je požar končno poga¬
sila. V istem momentu pa, ko so mariborski gasilci začeli gasiti, se je pojavila
na pogorišču tudi že požarna bramba iz Peker!

Potek gašenja Jelekove drvarnice je usmeril javno mnenje proti mari¬
borski požarni brambi in radi tega je moral odbor odstopiti. Meščanski
posedujoči krogi so sedaj podvzeli dobro organizirani pokret, da prevza-

Gasilska četa v Mariboru s starešino G. Scherbaumom 1. 1896.

mejo požarno brambo v svoje vodstvo. Akcijo za izvolitev novega odbora
je vzel v roke župan A. Nagy sam, kateremu je stal ob strani ves nacijonalni
politični in društveni mariborski aparat. Pri obdolževanju starega odbora,
da je popustil v organizaciji požarne brambe ter bil nesposoben za vodstvo
in v zahtevi po miselni enodušnosti, strogi disciplini ter brezpogojni pokor¬
ščini v vrstah požarne brambe, se je sestala gasilska skupščina pri današ¬
njem Povodniku, kjer je nastopil kot vodja opozicije proti bivšemu vodstvu
Martini, in ki je izvolila pripravljalni odbor z mestnim inženjerjem Brau-
nerjem na čelu. Novi odbor je pripravil ustanovno skupščino za dan 19. fe¬
bruarja 1. 1893. v kazinski dvorani. 111 novo pristopivših članov je poleg
manjšine stare požarne brambe izvolilo novi odbor s starešino Gustavom
Scherbaumom, ki je imel izrazito nacijonalno meščansko lice in ki je likvi¬
diral v društvu levičarsko miselnost.

47

Novi odbor je prekontroliral požarno pripravljenost mariborskih indu¬
strij, izboljšal alarmno službo, med drugim zvezal tudi stražnice z vsemi
šaržami s signali in uvedel šolo za šarže, ki so se vadili predvsem v rabi
modernih gasilskih pridobitev, poslal v Gradec na praktično vežbo v parni
brizgalni enega strojnika ter po svojih ozkih stikih z mestno občino s 1.
januarjem 1. 1896. tudi definitivno rešil problem prevoza po intencijah
J. Martinija. Mestna občina je postavila požarni brambi hlev in pritikline
za 3 pare konj na razpolago ter oddala vse mestne vožnje požarni brambi.

Med nerešenimi predlogi iz devetdesetih let XIX. stoletja še najdemo
težnje Magdalenskega in Graškega predmestja po lastni podružnici požarne
brambe, predvsem pa idejo, katero je dala štajerska gasilska zveza, da se v
okviru požarne brambe ustanovi reševalna četa, ki bi naj zlasti v slučajjh
mobilizacije vršila sanitetno in prevozno službo. Po tej pobudi je 1. 1898.
začel J. Urbaczek s tečaji o prvi pomoči. Uredile so se vaje v zadovoljstvo
članstva, da so vadile vsak teden po ena desetina plezalcev in ena desetina
moštva od brizgalen. Z nabavo univerzalnega gasilskega orodja z lestvami,
se je poenostavilo gašenje v zaprtih prostorih. Staro parno brizgalno je
1. 1899. nadomestila nova od tvrdke F. Kernreiter na Dunaju, ki je na njo
tudi strokovno uvežbala mariborske gasilce in s čimer so bile odstranjene
težave, ki so nastopale v prvih časih parne brizgalne, ko ni bilo na raz¬
polago dovolj strokovnih moči. Obenem s tem je požarna hramba izpopolnje¬
vala svoj vozni park ter dvignila število konj na pet parov. Mestna občina
pa je rešila požarno brainbo velikih težav v preskrbi brizgalen z vodo, ko
je zgradila mariborski vodovod, čigar hidrante je požarna hramba preizku¬
sila prvič 1. 1901.

Ko se je tako požarna bramba organsko razvijala, pa so se naprain
v društvu odločilnemu, posedujočemu meščanstvu in s tem tudi proti požarni
brambi pasivno usmerjali obrtniški krogi. To je prišlo očitno do izraza
ob proslavi tridesetletnice, ko je večina malega meščanstva sabotirala slav¬
nostni večer in tako dovedla požarno brambo v novo krizo.

Mariborska požarna bramba je praznovala tridesetletnico svojega
obstoja 23. junija 1. 1901. Dopoldne je bil raport pred županom na Glavnem
trgu, kamor je prispela tudi vsa gasilska oprema. Ker je bila s trideset¬
letnico zvezana tudi seja mariborske okrajne gasilske zveze, se je vršila
popoldne ob 15. uri seja zveze, ob 16. uri pa vaja celokupne mariborske:
požarne brambe na mariborskem gradu. Po vaji pa je bil na programu
družabni večer pri Gotzu. Vsa prireditev, katere so se poleg Mariborčanom
udeležile tudi požarne brambe iz Radvanja, Peker, Ruš, Sv. Lovrenca n. P.,
Kamnice, Hoč, Frama, Rač, Spod. Polskave, Slov. Ristrice in Gornje Bi¬
strice, je potekla v najlepšem redu ter je številna množica z odobravanjem

48

opazovala gasilsko vajo na gradu. Obratno pa je bilo na družabnem večeru
pri Gotzu, kjer je bilo relativno malo občinstva in kjer je tudi manjkalo
oficijelno zastopstvo mariborske mestne občine. Radi tega je odpadla vsaka
čestitka požarni brambi in vsaka zahvala za njeno tridesetletno delo in
organizacijo in enako je odpadel v imenu mesta Maribora vsak pozdrav
tujim gostom, ki so prišli na mariborsko tridesetletnico. To je vzbudilo ne-
razpoloženje tako pri mariborskih kakor pri okoliških gasilcih; in ko je v
tem položaju pozabilo vodstvo mariborske požarne brambe na prečitanje
pismenih čestitk ter tudi s svoje strani opustilo pozdrav došlim gostom,
je videla večina gostov v tem omalovaževanje samega sebe. Slovenjebistri-
čani so v postrojenih vrstah odkorakali pod poveljstvom svojega starešine
in v splošnem nerazpoloženju je odšel od Gotza eden gasilec za drugim
tako, da se je gasilski družabni večer, v kolikor se je vršil, vršil brez
gasilcev.

Mariborska požarna bramba je občutila kot omalovaževanje lastne or¬
ganizacije, da ni mestna občina poslala na družabni večer svojega pred¬
stavnika, da pozdravi v imenu mesta goste ter da se v imenu mesta zahvali
požarni brambi za tridesetletno delo. Odbor je demisijoniral in 37 izvršu¬
jočih članov je izstopilo. V občinski seji 27. junija je župan obžaloval
dogodek ter povdarjal, da so on in z njim tudi drugi občinski očetje, sma¬
trali prireditev kot zborovanje mariborske okrajne gasilske zveze, ki obrav¬
nava interne gasilske zadeve ter da je na takem zborovanju oficijelni pozdrav
nepotreben in neprimeren. Ker je obstojal tozadevno očividni nesporazum
med mestno občino in požarno brambo, se je občinski svet obrnil s posredu¬
jočo vlogo na požarno brambo. Vendar je stari odbor vztrajal na demisiji
ter protestiral proti omalovaževanju požarne brambe od strani mesta in
je mariborsko županstvo šele s precejšnjim trudom zamoglo pripraviti, v
glavnem s pomočjo telovadnega društva, novi ustanovni občni zbor, ki je
6. julija društvo obnovil ter izvolil pripravljalni odbor s starešino Hen¬
rikom Krapekom, ki je sklical redni občni zbor za dan 10. julija in izvolil
redni odbor s starešino Fr. Auerjem.

Zadnjo momentano krizo je požarna bramba s tem prestala ter v svo¬
jem nadalnjem razvoju pokazala vitalnost in delovno sposobnost. Sodelova¬
nje članstva je potekalo v preizkušeni požrtvovalnosti, gasilski inventar pa
se je izpopolnjeval v zvezi z novimi tehničnimi pridobitvami, med katerimi
omenjamo 1. 1902. nabavo moderne balansne lestve, preureditev sklepov za
cevi in razširitev zavarovanja gasilcev proti nesrečam pri gašenju. Vozni
park pa je v toku časa dosegel 6 parov konj. Društvene in družabne razmere
so odgovarjale večini mariborskega meščanstva in zadovoljiva harmonija
je vladala v mariborski okrajni gasilski zvezi. Prišlo je sicer do internih spo-

49

rov, n. pr. za starešine Jos. Raceka, ki je prišel na vodstvo požarne brambe,
ko se je Auerjev naslednik Al. Hofinek 1. 1903. preselil iz Maribora na
Dunaj; ti spori pa so se likvidirali brez vplivov na javnost, ki je tako s slo¬
venske kakor z nemške strani sodelovala s požarno brambo. Najboljši toza¬
devni dokaz najdemo med podpornim članstvom, kjer nahajamo tudi pro-
minentne zastopnike mariborske slovenske predvojne družbe: V. Berdajsa,
dr. A. Dolarja, dr. Fr. Firbasa, dr. J. Glaserja, dr. J. Hohnjeca, dr. V. Kača,
J. Koprivnika, dr. A. Korošca, I. Kovačiča, G. Majcena, J. Majcigerja, dr. A.
Medveda, J. Miklošiča, dr. I. Mlakerja, Fr. Moravca, dr. R. Pipuša, J. Ra-
poca, dr. Fr. Rosino, M. Šepeca, dr. VI. Serneca, dr. J. Somreka, J. Šoštariča,
dr. F. Terča, A. Valesa, dr. K. Verstovšeka, J. Voha, dr. Fr. Voušeka,
Fr. Žebota in pa ustanove Posojilnico v Narodnem domu ter Tiskarno sv.
Cirila. Iz tega jasno vidimo mariborsko prostovoljno požarno brambo kot
narodnostno nevtralno in izrazito dobrodelno meščansko organizacijo.

V novo dobo.

Najnovejša doba mariborske požarne brambe je v zvezi z motorizacijo
in elektrifikacijo gasilske opreme, alarmov ter z razširitvijo društvenega
dela v reševalnem oddelku.

Misel reševalnega oddelka izvira že iz XIX. stoletja od štajerske gasil¬
ske zveze ter je rodila, kakor že vemo, tečaje o prvi pomoči v nezgodah.
V začetku XX. stoletja pa je odbor stremel ustanoviti reševalni oddelek,
kar se mu pa iz gospodarskih razlogov ni posrečilo. Društvene dohodke so
izčrpale nabave nove gasilske opreme in tako je bilo društvu nemogoče
nabaviti sanitetni voz, katerega je smatralo kot predpogoj za ustanovitev
reševalnega oddelka. Rastoče mesto in nove industrije pa so terjale tudi v
Mariboru ustanovitev reševalnega oddelka, ki je bil ustanovljen 3. maja
1. 1908. po inicijativi starešine Jos. Raceka, gasilskega zdravnika Jos. Ur-
baczeka ter tajnika J. Leyrerja, katerim so gmotno priskočili na pomoč ma¬
riborska občina in mariborsko meščanstvo. Njegovi tvorci so bili ustanovni
člani V. Borstner, H. Egger, M. Ertl, F. Filapič, V. Grdger, F. Giinther,
Jos. Hardinka, Jos. Holzl, Jos. Klauda, D. Kokol, J. Oprešnik, K. Pirch,
B. Podgoršek, J. Reichenberg, A. Reisp, J. Volčič in V. Vanek.

V gasilskem domu na Koroški cesti je bila prirejena za rešilno postajo
ena soba in ena soba za reševalno moštvo v pripravljenosti. Nabavile so se
nosilnice in rešilni voz s konjsko vprego, ki pa kmalu ni več zadostoval,
ker je moral reševalni oddelek voziti ponesrečence od Ptuja, Slov. Bistrice,
Sv. Lovrenca n. P. ter iz Slovenskih goric v mariborsko bolnišnico. Zato je
bil kmalu nabavljen drugi reševalni voz. Oba voza je izpodrinila motoriza¬
cija, ki je dovedla za reševalni oddelek prvi reševalni avtomobil 1. 1915.

50

Novi avtomobil pa je v zvezi z motorizacijo mariborske požarne brambe
sploh.

Povod za idejo motorizacije mariborske požarne brambe je dal požar
v Badlovi tovarni v Usnjarski ulici 1. oktobra 1912 ponoči. Težko preiz¬
kušnjo, ko se je na poti k požaru starešina A. Heu ponesrečil ter so ostali

Reševalni oddelek prevaža med veliko vojno ranjence z mariborske postaje.

gasilci brez vodstva, je mariborska požarna hramba sicer sijajno prestala
in požar z uspehom lokalizirala. Izkušnje tega industrijskega požara pa so
pokazale, da zahteva gašenje požarov v industrijah odpomoč, kateri težko
zadosti konjski pogon, pač pa mehanizacija gasilske opreme. Ideja motorizacije
je povzročila sicer ponovne interne spore ali je zmagala že 1. 1914., ko je
10. maja blagoslovila mariborska požarna bramba, kot prva na vsem Šta¬
jerskem, avtomobil znamke Puch, na katerega sta gasilsko opremo pripra¬
vila J. Mlaker in V. Borstner, in kateri je danes orodni voz.

V sredi tega tehničnega in organizacijskega razvoja je doletela požarno
hrambo velika vojna, ki je z mobilizacijo zredčila vrste gasilcev in reševal¬
cev. Največje delo, ki ga je med vojno mariborska požarna bramba izvršila
je bilo v službi Bdečega križa prevoz 100.923 ranjenih in bolnih vojakov
s kolodvorov v mariborske bolnice in obratno.

V povojni dobi, ko je stopil na mesto Heua za starešino 1. 1919. K. Ro-

51

baus in 1. 1923. na Robausovo mesto H. Voller, je mariborska požarna
bramba nadaljevala delo iz predvojne dobe ter dovršila modernizacijo gasil¬
ske opreme, likvidirala konjsko vprego s popolno motorizacijo v gasilski četi
in v reševalnem oddelku ter deloma prilagodila svoja pravila 1. 1926.
pravilom Jugoslovanske gasilske zveze v Ljubljani kot Prostovoljno gasilno
in reševalno društvo v Mariboru.

Sprejem mariborske gasilske čete v Jugoslovansko gasilsko zvezo v
Ljubljani pa je zveza anulirala in to radi mariborskih pravil. Mariborska
gasilska četa je priznavala pravila zveze in njih določila, ni pa sprejela enot¬
nih pravil v Jugoslovanski gasilski zvezi včlanjenih društev. Stala je na
stališču pogodbe, sklenjene 7. marca 1. 1874. med mariborsko mestno občino
in mariborsko požarno hrambo, po kateri je nadrejena oblast za mariborsko
požarno brambo mariborska mestna občina, ne pa Jugoslovanska gasilska
zveza. Radi tega stališča je mariborska požarna bramba 1. 1927. odklonila
brezpogojni pristop v Jugoslovansko gasilsko zvezo radi obveznosti, katere
ima do mariborske mestne občine in katere ne dovoljujejo uveljavljenja
pravil predpisanih za v Jugoslovanski gasilski zvezi včlanjena gasilska dru¬
štva. V tem vprašanju sta stali na istem stališču kakor mariborska tudi
gasilski edinici v Ptuju in v Celju. Ker pa je bilo razmerje med temi gasil¬
skimi organizacijami in gasilsko zvezo v Ljubljani trajno nerešeno, je občni
zbor L 1930 pooblastil odbor, da zamore pristopiti k Jugoslovanski gasilski
zvezi pod sledečimi pogoji: 1. Gasilska zveza prizna v celoti pravila mari¬
borske gasilske čete in njenega reševalnega oddelka. 2. Istočasno z mari¬
borsko mora Jugoslovanska gasilska zveza sprejeti tudi gasilski četi v Ptuju
in v Celju. 3. Mariborska mestna občina mora kot soudeleženec pogodbe z
dne 7. marca 1874 potrditi vstop mariborske požarne brambe v Jugoslo¬
vansko gasilsko zvezo. To v posebnem mariborskem položaju utemeljeno
vprašanje je rešila najnovejša doba mariborske požarne brambe. To je doba,
ki je obenem tudi nova doba jugoslovanskega gasilstva sploh in katera
začenja z ustanovitvijo Gasilske zveze kraljevine Jugoslavije obenem z uza¬
konitvijo zakona o organizaciji jugoslovanskega gasilstva 1. 1933. Prvi po
novem zakonu izvoljeni predsednik dr. Iv. Jančič in današnji predsednik
Bogdan Pogačnik sta prilagodila v sodelovanju z novimi odbori mariborsko
prostovoljno gasilsko četo novi zakoniti organizaciji. Obenem z notranjo
konsolidacijo pa deluje reorganizirana gasilska četa na izpopolnitvi tehnične
opreme, za kar je jasen primer nov reševalni avto, ki bo blagoslovljen na
praznik društvene petinšestdesetletnice.

Mariborska okrajna gasilska zveza je v jugoslovanski dobi oživela kot
mariborska gasilska župa, ki je obsegala oba mariborska sreza in ki je imela
sedež prvotno v Slovenski Bistrici, nato pa največ v Hočah. Z novim gasil-

52

skim zakonom pa sta nastali dve župi; za srez Maribor desni breg in za srez
Maribor levi breg, kamor je pripadala tudi mariborska prostovoljna gasilska
četa. Pod današnjim predsednikom B. Pogačnikom, pa se je Maribor osa¬
mosvojil, ko je 1. 1936 nastala gasilska župa, ki obsega mariborsko mesto

samo.

Prevzem prvega gasilskega avtomobila 1. 1914.

Prostovoljna gasilska četa v Mariboru gleda ob svoji petinšestdeset-
letnici v preteklost. Preživela je boje in težave ter v zmagi nad njimi
dokazala svojo visoko vitalno silo, življenjsko sposobnost in socijalno upra¬
vičenost. Zgodovinsko je mariborska prostovoljna gasilska četa nadaljevanje
tradicijonalnega soseškega gasilstva. Pogled v njeno preteklost pa bodi tudi
izhodišče za razvoj novih sodobnih temeljev, na katerih bo mogla varno
graditi in nadaljevati bodočnost.

S t y r i a c u s.

53

PROSTOVOLJNA GASILSKA ČETA
V MARIBORU 1. 1936.

Upravni odbor:

Predsednik:

Poveljnik:

Podpoveljnik:

Šef-zdravnik:

Tajnik:

Blagajnik:

Orodjar:

Oddelkovi vodje:

Pročelnik kulturnega odseka:
Zastopnik vojske:

Zastopnik politične oblasti:
Zastopniki mestne občine:

Bogdan Pogačnik, bančni ravnatelj.

Fran Ramšak, učitelj.

Ivan Čerče, sedlarski pomočnik.

Dr. Milko Bedjanič, zdravnik.

Franjo Kramberger, mestni uradnik.

Bogomir Divjak, trgovec.

Josip Černi, mestni uradnik.

Anton Benedičič, krojaški mojster.

Viljem Herzmansky, mestni uslužbenec.

Franjo Ratej, dimnikarski mojster.

Hameršak Vinko, mestni uradnik.

Božo Joksimovič, kapetan II. klase.

Franjo Žebot, mestni podpredsednik.

Ing. Josip Baran, načelnik gradbenega urada.
Dr. Ljudevit Novak, mestni fizik.

Dr. Leskovar Josip ml., mestni svetnik.

Alojz Sprager, mestni svetnik.

Predsednik:

Tajnik:

Odborniki:

Nadzorni odbor:

Dr. Joža Sekula, zdravnik.

Anton Robinšak, trgovec.

Dr. Janko Kovačec, bančni ravnatelj.
Miroslav Kriberneg, tkalec.

Alojz Krieger, zlatar in graver.

Izvršujoči

Čerče Vili, mehanik.

Divjak Bogomir, trgovec.

Dobrajc Adolf, šofer.

Fišer Drago, tokar.

Giber Josip, skladiščnik.

Gobec Valter, elektrotehnik.

Gustinčič Justin, mehanik-trgovec.
Haložan Anton, tkalec.

člani:'

Andrašič Leopold, kleparski mojster.
Bedjanič dr. Milko, zdravnik.
Benedičič Anton, krojaški mojster.
Bizjak Maks, brzojavni mojster.
Borovič Anton, šofer.

Černi Josip, mestni uradnik.

Čerče Franc, šofer.

Čerče Ivan, sedlarski pomočnik.

54

55

Upravni in nadzorni odbor prostovoljne gasilske čete v Mariboru 1. 1936.

Hameršak Vinko, mestni uradnik.
Handl Franjo, slikarski mojster.
Herzmansky Viljem, mestni uslužbenec.
Horvat Franc, bančni sluga.

Janžek Drago, mizarski pomočnik.
Jesih Ivan, krojaški pomočnik.

Jovčič Ivo, zasebni uradnik.

Jurkovič Franc, železniški uslužbenec.
Kac dr. Rudolf, zobozdravnik.
Kočevar Ivan, mehanik.

Koberl Alojz, ključavničar.
Koritončnik Emerik, mehanik.
Kovačec dr. Janko, bančni ravnatelj.
Krajnc Ferdo, mestni strojnik.
Kramberger Franjo, mestni uradnik.
Kreuziger dr. Božo, zdravnik.
Kriberneg Miroslav, tkalec.

Krieger Alojz, zlatar.

Krklec Ivan, dimnikarski mojster.
Kuder Franjo, gostilničar.

Letnik Ivan, ključavničar.

Letnik Rupert, kipar.

Lipovnik Rudolf, delavec.

Lutman dr. Stane, zdravnik.
Moscha Ivo, gostilničar.

Očišnik Anton, šofer.

Pogačnik Bogdan, bančni ravnatelj.
Pirher Ivan, mesarski pomočnik.
Ramšak Fran, učitelj.

Ratej Franc, dimnikarski mojster.
Robinšak Anton, čevljarski mojster.
Romih Ivan, strojnik-šofer.

Sajko Anton, slikarski mojster.
Sekula dr. Joža, zdravnik.

Semenič Andrej, obratovodja mestne
klavnice.

Steki Mihael, železniški uslužbenec.
Trobej Joško, profesor.

Wankmiiller dr. Alfonz, zdravnik.
Velker dr. Hugo, zdravnik.

Wigele Boštjan, zobotehnik.

Volčič Branko, trgovski pomočnik.
Zierer Viktor, mestni uslužbenec.
Zupanek Anton, mestni uradnik

56


57

Prostovoljna gasilska četa v Mariboru 1. 1936.

fkoiihtiAtd!  w odpirai,< ; ob vs fj p -T!

• Vašo proštov, gasilsko četo!

/-\

Vsak

cad jkupuje

platno, svilo, štofe,
hlačevino i. t. d.
v

Jcpimvem

lazarju

“Ttladioc, Vetrinjska ul. 15

ker je tam res
dobro blago in poceni

_

’ >k

Izdelovatelj gasilskih
in uniformskih čepic

$ S&mka

jkczaac

Zaloga in prodaja vseh

potce&šcut za
unifacme g-asitcev

Izvršujem, vsa dela stro¬
kovno, solidno  in
ceneno.

Tltacitac'

Qosptaska utica 37

Ttlešcam, okolicam!

Vlagajte svoje prihranke, vir blagostanja, v svoj DOMAČI denarni zavod v

TJlestaa AtmtUnico- u Tllari&ecu

Za vse vloge in vse obveznosti jamči mestna občina mariborska z vsem
svojim premoženjem in s celo davčno močjo

58

Denar naložile

n a j b olj e in najvarneje pri

Spodnještajerski ljudski
posojilnici

v

M ariboru

registrorana zadruga z neomejeno zavezo

Gosposka ulica 23 Ulica lO. oktobra

Hranilnica Dravske banovine

Maribor

Centrala: Maribor

v lastni novi palači na oglu
Gosposke-Slovenske ulice

Podružnica: Celje

nasproti pošte, prej južno-
štajerska hranilnica

Sprejema vloge na knjižice in tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju.
Najbolj varna naložba denarja, ker jamči Za VlOfll! pri tej hranilnici DraVSka
banovina S celim svojim premoženjem in z vso svojo davčno močjo.
Hranilnica izvršuje vse v denarno stroko spadajoče posle točno in kulantno.

59

Preskrbite

sebe in svoie domače

dokler ni prepozno za tisti čas,
ko bo pomoč najbolj potrebna

z zavarovanjem Karitas

„KARITAS”

zavaruje za posmrtnino, doto
in starostno preskrbo

Vsaj Din 5— mesečno zmore vsak!

Obrnite se na zastopnika Karitas ali na
podružnico

„Karitas‘\ Maribor, Orožnova 8

'-N

JUa&uke,

aMeke,

petiCa,

plete=
nim,

Acavate

i. t. d. nudi
najugodneje

JtakoA £ah

THau&oc, QCaimi icg, 2

mIrIm

KRALJICA

ČOKOLADE

Gasilske diplome, plakate,

vstopnice, vse potrebščine iz papirja

za razne prireditve, karte za tombole dobite v

Tiskarni Sv. Cirila v Mariboru

Samo naročnikom dajemo dobitke za prireditve!

60

Veletrgovina z železnino

PINTER & LENARD

Maribor / Aleksandrova cesta

Telefon: pisarna 22-82
trgovina 22-80
Brzojavi: Pinlen

Oglejte si našo zalogo, da se prepričate o solidnih cenah

Ljudska samopomoč v Mariboru

reg. pom. blagajna

CENTRALA: Maribor, Grajski trg  7
PODRUŽNICA: Ljubljana, Tyrševa 34

Zavaruje

za POGREBNINO osebe obeh spolov od 17. do 70. leta
za največ Din 10.000.

za DOTO mladoletne  od 1. do 16. leta do največ
Din 25.000.

Ustanovljeno leta 1927.

Do sedaj izplačano na zavarovalninah nad  22  fllfff/OflOV Din.
Na zahtevo pošljemo brezplačno in brezobvezno naše prospekte.

61

MARIBORSKA MEHANIČNA
TKALNICA IN APRETURA

DOCTOR
IN DRUG

CLIO

sumeča

iimauada

v tabletah po 50 par.



Izvrstna  brez¬
alkoholna

osvežujoča

pijača.

Dobi se v slašči¬
čarnah in trg. z
mešanim blagom

SJosip

‘jfschelliigi

najstarejša

pmouarna

Slovenije

priporoča svoje izdelke

Muho¬

lovec

AEROXOM

polovi vse muhe!

Se mnogo

posname // t t  Tore/

zahtevajte izrecno

..  Aeroxon "

62

POSOJILNICA

R. Z. Z O. P.

Maribor, Narodni dom

Ustanovljena leta 1882

Stanje hranilnih vlog blizu 60 milijonov Din
Rezervni sklad nad 10 milijonov Din

Sprejema hranilne vloge na knjižice in na
tekoči račun ter jih obrestuje najkulantneje

Jermenar,

sedlar in iorbar

Henrik Egger

Maribor

Gosposka ulica 13

Telefon 26-13

Zastopstvo  Knochovih  gonilnih
jermenov

Velika izbira

gasilskih pasov, damskih
ročnih torbic, aktovk, kov-
čegov, lahke in težke
vprege

Sprejemam vsa popravila

USE UNIFORN5KE POTREBŠČINE Z R

GASILCE

kakor kape, pasoue, znake, naramnice, gumbe, egalizir
i. t. d„ se dobe po najnižji ceni edino v  špecijalni trgo-
uini za to stroko pri

K. GRANITZU

MARIBOR, GOSPOSKA UL. 7

katera ima na zalogi tudi vse vrste  KOŽUHOUINE
od najcenejših do najfinejših damskih KRZNENIH
PLAŠČEU in OURfiTNIKOU,  kateri se izdelujejo
v  lastni delavnici po meri in najmodernejšem kroju.

63

MAH V R A\ JI 'li' II-: PO L 2 1E !

Vsakemu se nudi
velik zaslužek od
naprav (ograj) pol¬
ževih zbirališč

Obširna navodila (brošuro) pošilja resnim zanimancem

FRIDOLIN BISCHOF

EKSPORT

MARIBOR-MELJE, KACIJANERJEVA UL. 22

Takoj kupim in prevzamem lazeče polže za moja zbirališča (parke)
v Mariboru. - Prevzamem tudi pokrite polže. - Brez znanja se nudi
vsakemu lahek zaslužek z nabiranjem polžev. - Zanimancem pošljem
natančnejša navodila s slikami. - Dopisnica zadostuje.

TUJSKO-PROMETNA ZVEZA V MARIBORU

Glavno zastop

pctmka ,

Beograd

Daje brezplačno vse informacije in prospekte ter sestavlja progra¬
me za potovanja, prireja izlete in grupna potovanja i. t. d.

Prodaja vse vozne karte za tu- in inozemske železnice po origi¬
nalnih cenah, z vsemi predvidenimi popusti.

Prodaja vozne karte za vse tu- in inozemske parniške proge ter
za zračni promet.

Prodaja sejemske legitimacije, vozne rede in turistično literaturo
ter nabavlja vize.

Kupuje in prodaja vse vrste valut po najugodnejših dnev¬
nih tečajih, honorira potovalne čeke in kreditna pisma.

EKSPOZITURE:

MARIBOR, glavni kolodvor, tel. 26-69; CELJE, pri kolodvoru,
tel. 119; ROGAŠKA SLATINA (sezonska), tel. 1; ŠT. ILJ, drž.
meja (za avtomobiliste), tel. 6; GORNJA RADGONA, pri pošti,
tel. 21; DRAVOGRAD-MEŽA, Hotel Komauer, tel. 2.

64

Inž. arh. JELENEC & inž. SLAIMER

gradbeno podjetje in tehnična pisarna d, z o. z,

MARIBOR - Vrazova ulica

[pri mestnem parku] - Telefon 22-12

TOVARNA AVTOKAROSERIJ

PERGLER FRANC

izdeluje karoserije za gasilske in reševalne
vozove, avtobuse,  osebne in tovorne
avtomobile

Tapeciranje, lakiranje, avtogenska varilnica

MARIBOR - MLINSKA ULICA 44

Telef. 24-61 - Brzojavi: Tovarna aviokaroserij

65

TJlatka

Jiametr'

Vladko?

JeCefrn 22=32

Direktno iz tovarne odn. tovar-
nišk. skladišča izredno poceni!

Violine ... od Din 65'—
Harmonike . . „ „ 59'—

Trombe . „  „ 570' -

Signalni rogovi „ „ 58'—

Tamburice . . „ „ 60'—

Mandoline . . „ „ 90' —

Gitare ....  „ „ 128'—

Zahtevajte brezplačni katalog!

Meinel & Herold d. z o. z.

zal. tovarne glasbil Maribor št. 10

66

VSAK

zauaruje edinole pri naši domači

VZAJEMNI

ZAVAROVALNICI

V LJUBLJANI

požar, ulom, steklo, zuonoue, jamstuo, nezgode,
žiuljenje in

v „KARITAS“ oddelku

posmrtnino, doto in starostno preskrbo

CENTRALA:

U LJUBLJANI, Miklošičeua cesta 19 - Lastna pa¬
lača - Telefon 25-21 in 25-22

PODRUŽNICE:

BEOGRAD: Lase Čarapiča 10/11
CELJE; Palača Ljudske posojilnice
5ARAJEUO: Zuonimirska obala 9
SPLIT; Ulica XI. puka br. 22
ZA6REB; Ulica Kraljice Marije 30

GLAVNO ZASTOPSTVO:

MARIBOR, Loška ul. 10, Franjo Žebot, gl, zastopnik
NOUO MESTO: Munda Josip, glauni zastopnik

Zastopniki u useh občinah Slouenije in u useh
uečjih krajih kraljeuine Jugoslauije

67

fkatitoeska

tisluum<Li.

IZVRŠUJE VSA V TISKARSKO STROKO
SPADAJOČA DELA LEPO, UČINKOVITO IN
V NAJVECJE ZADOVOLJSTVO NAROČNIKA

fhm&ot

telefon Štev. 20-24

tiskarna
£Uaqca^ifa
-auafni papic
dniiqave<znica
plakaticanie

68

C. Biidefeldi

pletenine - modna roba

Maribor - Gosposka ulica 4-6

Teksiilana Biidefeldi

manufaktura - perilo

Maribor - Gosposka ulica šl. 14

Obiskovalci

mariborskega tedna

tudi Vi rabite:

STROJE za obdelavanje železa in lesa, žage, kamno¬
lome itd, - MOTORJE za vsako napetost, za
bencin, surovo olje itd. - POLJSKI ŽELEZ¬
NIŠKI MATERI J AL, tračnice, kretnice, o-
kretnice (Muldenkipper), normalne železniške
tire. - TRAVERZE, gradbene, kotno železo,
betonsko železo, pločevine. - TRANSMISIJE,
ležaji itd. - CEVI za ograje, vode. - Vse do¬
bite kot priložnostno priliko, rabljeno,
vendar popolnoma ohranjeno. - Raznovrstne
kovine pri

Justinu Gustinčiču

Maribor

mehanična delavnica
Tattenbachova ul. 14, Kopališka ul. 19,
Frančiškanska ul. 20.

Telefon  21-30.

O potrebi vprašajte, s tem si prihranite Vas denar.

SUKNO

za gasilske kroje do¬
bite najugodneje v
konfekciji

F. Mastek

Maribor