Krtollik cerkven list. Danica izhaja vsak petek na celi poli, in veljA po poŠti za celo leto 4 gld. 20 kr., za po leta 2 gld. 20 kr.. za četertleta 1 gld. 16 ki. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dac praznik, izide Danica dan poprej. Tečaj XXIV. V Ljubljani 18. vel. serpana 1871. List 33. Pastirski list Njih prevzvišenosti Goriškega nadškofa do čast. duhovšine. A ndrej, po Božjem usmiljenji in po milosti sv. Apostolj. Sedeža nadškof Goriški, čast. duhovstvo goriške nadškofije po-zdravljenje in blagoslov od Gospoda našega Jezusa Kr * Naznanjeno je bilo častiti duhovšini po našem listu 5. decembra leta 1870, da so sv. Oče po svoji apostol j-ski oblasti obhajanje Vatikanskega cerkvenega zbora začasno ustavili in njegovo nadaljevanje za drugi pripraven čas odločili. Spisi in določitve Vatikanskega zbora bi se imele naznaniti ne po oddelkih, ampak vse skupaj v okrajnih cerkvenih zborih, ki se imajo obhajati po dokončanem vesoljnem zboru; kakor smo častiti duhovšini omenili v pastirskem listu 16. dec. 1870. Ali v oziru na to, da je nadaljevanje vosoljnega zbora v sedanjih dnevih nemogoče, in da bo njegovo prenehanje brez dvoma terpelo več časa: se nam primerno zdi častiti duhovšini naznaniti taiste dve verski določitvi ali konštituciji, ki so jih očetje v vesoljnem zboru dozdaj pretresali in so jih sv. Oče s priterjenjem svetega zbora razglasili v sejah 24. apr. m 18. jul. 1870. Poprejšna obravnava katoliško vero in je perva o Kristusovi Cerkvi — pa pervstvo ali primat Rimskega papeža in njegov nezmotljivi nauk, česar bistveni stavki se nahajajo v zgorej omenjenem pastirskem listu 16. dec. Poglavitno vprašanje, ki se je v zboru in zunaj zbora pretresovalo , o kterem je dokaj bukev in knjižur na dan prišlo, in s kterimi si mnogi učenjaki in posvetne vlade dajejo opraviti, to tedaj je zapopadeno v IV poglavji: o nezmotljivem nauku Rimskega papeža. V tem namreč je določeno: „Da Rimski papež, kadar govori s prestola, to je, kadar on kakor Pastir in Učenik vsih kristjanov po svoji naj višji apostoljski oblasti določuje nauk zastran vere ali življenja, po kterem se ima ravnati vsa cerkev, — takrat je po božji pripomoči, ki mu je v svetem Petru obljubljena, s taisto nezmotljivostjo obdarovan, zastran ktere je božji Iz-veličar hotel, da jo ima njegova cerkev v določitvah verskega in nravnega uka; in toraj so take določbe Rimskega papeža že same iz sebe nespremenljive, ne pa še le po priterjenju Cerkve. Določba vesoljnega zbora je dosti jasna, in se mora natanko po besedi tolmačiti. Pervič je k temu treba, da papež govori s prestola, t. j. v svoji službi (vradno), ne pa kakor oseben učenik. Drugič, govori določba le o veri in nravstvu (življenji, zaderžanji). Tretjič, mora imeti papež voljo nedoločen nauk določiti in vse ka- toliške kristjane zavezati pod kaznijo izobčenja, da verujejo. Da se še bolj pojasni, pristavimo to-le: Rimski papež je vidni poglavar sv. Cerkve, in sicer: a) Naj višji učenik v uku od Boga razodetem ; b) naj višji postavo-dajavec o cerkvenih rečeh ; c) naj višji vladar Cerkve, in d) naj višji sodnik v razsoji cerkvenih nasprotij in pravd. Slehern lahko spoznd, da v omenjeni določbi ni govorjenje, da je papež nezmotljiv kakor vladar, ali sodnik, ali postavodajavec; temuč da se le peča s papeževim naj višjim učeništvom, ter ima čerterto poglavje napis: „0 nezmotljivem uku Rimskega papeža." Tedaj je lahko razumeti, da so prazne misli nekterih doktorjev in učenikov, ki papeževo nezmotljivost tudi raztegajo na postav oda j avstvo in toraj svarijo vladarje posvetnih deržav, da naj se varujejo nezmotlji-Vga papeža. Pravijo namreč, taki papež utegne cesaije odstavi)ati, podložne prisege oprostovati, prejemanje davkov prepovedovati itd. Zavračamo bralce na bukvice, ki so jih katoliški pisatelji o tem pisali '); in le samo še pridenemo besede Papeža Pija IX, ki jih je govoril 20. julija poslancem akademije katoliške vere. Med raznimi nalogami, pravijo papež, ki se učenim v pretres pred drugimi priporočujejo, so na pervi stopnji zmote in krive razlaganja, ki se trosijo o določbi nezmotljivosti. Tako na pr. pravijo, da ta določba ima v sebi oblast papeževo, odatavljati naj višji vladarje in reševati podložne zvestobe in prisege, kar je zares ostudna zmešnjava. Taka pravica, ki so 8e je papeži v srednjem veku v nekterih naj silniših primčrljejih poprijemali v po-speh občinskega prida, se je izhajala iz sodnje oblasti (jurisdikcije) papeške in nima s papeževo nezmotljivostjo nič opraviti. Ker so v (srednjem veku) keršanski narodi spoznali Papeža za naj višega sodnika keršanstva, so mu prila-stovali tudi pravico soditi deželske glavarje tudi v posvetnih zadevah. To je bilo očitno pravo nekdanjih časov , kterega nobeden ne misli zopet na dan spravljati, nar manj pa Papež. Ako pa dandanašnji to reč pretre-sujejo, delajo edino iz tega namena, da bi vladarje zoper cerkev nadražili in razkačili." Nektere žali stavek omenjene določitve, ki se takole glasi: „Toraj so take določbe Rimskega papeža ie same na sebi nespremenljive, ne pa še le po priterjenju Cerkve." Vediti je, da U stavek meri najprej zoper galikane ') Die wahre und falsche Unfehlbarkeit der Piipste. /ur Abwehr gegen Herrn Prof. Dr. Schnlte. Von Dr. Jos. Fessl.r, Bischof von St. Polten, Wien Sartori 1«71. (na Francoskem), ki so v zboru francoskega duhovstva leta 1782 v 4. členu vatanovili, da ima aicer Rimski papež pri določitvi verskih reči 808ebn0 oblast, pa vendar ne neoveržljive , ako priterditev Cerkve ne pristopi. Ne moremo dopustiti , da Vatikanski zbor uči kakor versko resnico, da Rimski papež pri določitvi verskih resnic nima nobenega ozira na škofe. Cerkev primčrja apostelj teleau, kterega nevidna glava je Kristus, vidna pa sv. Petra naslednik. Kakor telo ne more živeti brez glave, tako tudi glava ne more živeti brez telesa. Vidna glava cerkve je v vedni vzajemni zvezi z učivnimi udi Cerkve, to je, s škofi, ktere je sv. Duh postavil vladati cerkev Božjo. Kakor cerkvena zgodovina pričuje, so Rimski papeži, kadar je bilo treba zmote preklicati in krivover-3tva obsoditi, navadno sklicevali zbore, k kterim je bil odpert pristop škofom. Ko se je naj poslednjiše čase ravno za to delalo, da se določi vprašanje o ne-omadežanem spočetju svete Marije Device, papež Pij IX ni opustil zaslišati mnenja škofov, preden se je prišlo do določenja tega nauka. Menimo, da bo komaj kak razloček v določevanji verskih resnic a preatola med prihodnjim djanjem in tem, ki je bilo v navadi pred določbo 18. jul. 1870. Sicer je prevdariti, da določitve prestolne, ako reč po naravnem načinu premislimo, so dan danes manjšim pritežnostim podveržene, kakor pa v poprejšnih stoletjih Cerkve. Zakaj v teku 18 stoletij je v Cerkvi vstalo toliko krivovčr, da bi si mogla komaj več nova zmota izmisliti. Toraj je lahko dan danes zmote obsoditi. Ako bi se pa ravnalo za obsodbo kake nove, dozdaj ne slišane krivovere, ali pa za to, da se versko določi kako dosedanjo pobožno mnenje ; bi gotovo Rimski papež ne opustil poprijeti ae primernih pomočkov, kakor 8e je zgodilo pred verako določitevjo zastran neomadežanega spočetja blažene Marije Device. To naj bo zadosti o pomenu IV poglavja perve kon-štitucije Vatikanskega zbora o Cerkvi. Nasprotniki ondotnega verskega nauka ao drugo pot naatopili, da bi veljavo vatikanakega zbora overgli. Nekteri monakovski učeniki in drugi ugovarjajo, da Vatikanski zbor ni veljaven vesoljni cerkveni zbor, zavoljo tega, ker ni bil prost in da tudi ni bilo enoglasja očetov o nauku nezmotljivosti. Na to odgovorimo z malo beaedami. Kdor napada proatoat zborovo, on ali ne poznd njegovega delovanja in apiaov, ali pa nalašč laže. Pričujoči na zboru smo slišali od očetov veliko veliko govorov do sitega. Čezobilnim govorom in pogovorov se je konec storilo pred četerto veliko sejo po enoglasnem priterjenju očetov. Razun tega je bilo pred določitevjo nezmotljivoati prosto slehernemu škofu avoj glas pismeno poznamnjati, in ga izročiti dotičnemu odboru, kar je tudi res storilo več očetov. Pri glasovanji je bila popolna prostost. Glasovi so bili na pervo oddajani v splošnih kongregacijah (congregatio generalis); končni glasovi pa so se izročevali v očitnih velikih sejah v pričo papeža. Dozdaj so se obhajale štiri velike seje, kterih pervi dve ate bili pravilni (vravnovalni, formalni),') v tretji pa in v četerti so bile določitve zastran vere in perva zastran cerkve razglašene, in od av. Očeta poterjene po zaališanju glasov škotovih. Da je bilo tedaj glasovanje ckofov prosto, tega ne bo mogel nobeden tajiti. Pri tretji veliki seji, ki je bila 24. aprila 1870, je "I Frai^ii., s«.- ie j ri ujiL zado>tilo navadnim pravilom, da m- e pri nj"L ve> dji i /A- r odperl, da «o škofje sv. Očetu p- kor-iii" iu vdai.o' obljubili iu s pri-ego poterdili itd. bilo pričujočih 667 očetov, in vsi so enoglasno verski konštituciji zastran vere priterdili. V četerti velki seji, ki so jo imeli 18. julija 1870, je bilo pričujočih 535 škofov, kteri so, zunaj dveh, vsi svoje priterjenje dali določitvi zastran pervaštva rimskega papeža in zastran njegove nezmotljivosti. Bilo je se druzih 55 očetov v Rimu pričujočih, ki niso hotli svojega „non placet" ") v očitni seji naznaniti, ter so to naznanili papežu še pred sejo. Nekteri škofje so bili verski določitvi zavoljo tega nasprotni, ker so menili, da teoretične3) in zgodovinske pritežnoati še niso odpravljene, tedaj da naj se ta reč dalje pretresa, in naj se določitev še odloži. Drugi škofje pa 80 bili zoper to določitev, misleči, da še ni čaau primerna ter utegnejo hudi nasledki iz tega izvirati; zlasti v njih škofijah, kterih misli so dobro poznali. Da molčimo o razkolnikih in protestantih, kterim je že pervaštvo Rimskega papeža strašna reč, in bi toliko bolj nezmotljivega papeža čertili, jih je najti tudi med učenimi katoličani nekaj, kteri očitno nasprotvajo nauku, o kterem govorimo. Tedaj se je bilo bati, da bi kteri ne odpadli od katoliške vere in v odpadu več tovaršev ne dobili. Bali so se dalje škofje, ki so stali na nasprotni strani, da bi določitev nezmotljivosti, sl&bo razumevana, liberalnim vladam ne dajala prilike delati postave v škodo katoliški Cerkvi, postavljati kraljevi „placet",4) ob veljavo devati pogodbe s svetim apostoljakim prestolom itd. Iz teh malo reči, kterim bi se jih dale še več pri-djati, je umeti, da strah prelatov, ki so bili za nepri-mčrnoat te določitve, ni bil prazen, kar nasledki na Nemškem, v Avstriji, na Ogerskem in drugod dosti in odveč skazujejo.5) Ako ravno pa je več škofov odreklo svoje priterjenje, dokler ta reč še ni bila dognana, so po razglašenem določilu (dekretu) o nezmotljivosti Rimskega papeža skor vsi se podvergli, spoznavši previšnjo veljavo vesoljnega zbora. To imenito velja o škofih iz Nemčije, Avstrije in Ogerskega. Njih veči del je svojo izrečeno priverženost svetemu Očetu poslalo, drugi pa so svoje priterjenje molče pokazali s tem, da so konštitucijo od 18. julija razglasili. Ker je temu tako, kdo bo mogel Vatikanskemu zboru znamnje vesoljnosti odrekati in dvomiti nad njegovo veljavnostjo? Bil je namreč sklican od poglavarja Cerkve, naslednika sv. Petra ; povabljeni so bili škotje vsega sveta, ki zaslišavši glas naj višega Paatirja so mnogoštevilno prihiteli v Rim iz peterih delov svetd. Pri obravnavi in pretresanju predlogov je bila polna proatost, glasovanje je bilo čisto svobodno. Glasovanju zbornih očetov je sledilo papeževo poterjenje določil. Po tem takem je Vatikanski zbor zares vesoljni zbor in pred oči stavi nar viši cerkveno oblast. Kdor bi hotel to tajiti, bi mogel tajiti veljavo skor vsih poprejšnih vesoljnih cerkvenih zborov. Pri sejah so Škofje priterdili „placet" (dopade) — ali pa odmajali z ,,non placet" ne dopade). 3) Teoretične vodila so tiste, ki jih stavi um in znanstvo, kterim tedaj nobena verska resnica v resnici nasprotna ne sme biti. „Plaeetum regium/- kraljevi všečljej je toliko, kakor priterjenje dežel, vlade k cerkveni reči, šegi, postavi, brez kterega bi cerkvena gosposka nič storiti ne smela. Pis. Za manj učene bravce moramo pristaviti opombo, da ravno to, ker je bil sklep po večini storjen in poterjen, zadosti in obi»no skazuje. da je bil na vse -trani potreben in vgoden in toraj tudi času primeren, ker po nauku sv. Cerkve so od papeža poterjeni sklepi vesoljnih zborov delo sv. Duha. K vsemu temu, kar smo govorili, priložimo dve dogmatični konštituciji') (verske vstavi) celi. -) Častiti duhovni, ki so v dušnem pastirstvu ali pa pri šolskih naukih, bodo o priložnosti razlagali od Vatikanskega zbora določeni nauk, in ako bo treba, ga branili zoper raznotere nasprotnike. Dano v Gorici d. avgusta 1871. Andrej, vikši nadškof. Marsikaf o cerkveni umetnosti. Odperta pisma. II. Dragi prijatelj! V svojem odgovoru na moje pervo pisanje me opominjaš, da imamo tudi iz Kima določilo: križev in sv. podob , ki niso več svojemu svetemu namenu pristojne, in ki bolj k smehu in zaničevanju bude kot k pobož-nosti, takih ne terpeti. Res določuje S. R. C. dne 22. majnika 159G: Cruce3 ac Sanctorum imagines notabi-liter laceratae aut statuae diffractae vel deformatae ac nunquam redintegrandae in locis publicis ad christianae religioni3 contemtum non tolerentur. — Opominjaš me tudi, da nam ni le pri križih, ampak pri podobah sploh, pri malanih, rezanih, litih, gledati na izglede tistih časov, ko je bila umetnost še popolnoma rejenka sv. Cerkve in pokorna njena hči ter je delala v njenem duhu. Sedanje čase je umetnost sploh pozabila, kdo jo je iz-redil, je nehvaležna postala, pa čedalje bolj zapušča svojo mater sv. Cerkev, in tako je med drugim tudi podobarija precej zašla od pervotnega ce.kvenega duha. Spregovoriva danes nekoliko o podobah. Prava umetnost kaže to, kar je božjega, neskončnega, nevidnega v vidnem ali sploh občutljivem načinu; tedaj mora vsaka res umetna podoba oznanovati kaj višega, nebeškega, mora duha Človekovega povzdigovati s pozemeljskega v nadzemeljsko, nebeško. Iz mertve podobe mora nekaj čeznatornega govoriti. In ktera podoba ni taka, da naj bi iz nje kaj višega govorilo, ona ni v cerkvenem duhu, ni za cerkveno rabo. Samih vzorov (idealov) telesno lepega cerkev ne priznava. Sv. trid. zbor hoče, da je podoba oznanovavka višega, nadze-meljskega. To od vsake sv. podobe tirjamo, in to je vodilo sv. Cerkve, ko je v različnih priložnostih izrekla marsiktere določila zastran sv. podob. Tako še hoče sv. Cerkev, da je umetnik, ki dela za cerkev, mož v veri dobro podučen in lepega ker-ščanskega življenja. „Valde proticuum est et venerabiles imagines pingere (pravi cerkv. zbor Carigradski IV.)... non autem bonum est, nec omnino proficuum, ab indi-gnis hoc in saeris templis iieri... In K. Borom, k temu opomni: „Cooperti vitiis et inquinati sordibus nullo modo possunt imaginibus illis adjungere pietatem et religionem, quam ipsi non habent.'' Res je taka! Umetnik svoji podobi ne more vdihniti svete misli, če sam ni preši-njen od nje. Umetnik naj tudi pri sv. podobah ne ravna zgolj po svoji domišljiji, ampak derži naj se tega, kar sporočenega iz starih stoletij najde, in papež Urban VIII je 1. 1(542 naravnost prepovedal, podob Gospoda našega J. Kr., Marije D., angeljev, aposteljnov... v drugačnih oblikah ali drugačnih oblačilih malati ali podobiti, kakor je od nekdaj navada bila v kat. cerkvi. ') Konštitueija ali vstava pomeni tu vse dekrete ali določila, ka-none ali vstanovila, ter resnice iu pravila, ki se določijo in razglasijo v eni \čliki seji. Jt Danica je prinesla del perve konštitucije v Št. 29 in 21 (drugo je po naključni zastalo in prinese Dacica v kratkem i; druge določitve so v št. 30, 31, 32, 33 iu 39 11. Vr. Naj se rabi, le kar je častitljivega, veličastnega, vrednega, nikakor pa ne kaj nespodobnega, kaj tacega kar samo počutnost budi, ali kar bi čisto oko in serce žalilo. „OmnU lascivia vitetur (pravi trid. zbor), ita ut procaci venustate imagines non pingantur, nec ornen- tur..... nihil pn fanum nihilque inhonestum appareat, quura domum Dei deeeat sanetitudo." In papež Urban VIII pravi: ,,Ne exponantur in ecciesiis quibuslibet et quomodolibet qualiticatis, ac earuin frontispiciis et atriis imagines profanae vel alias indecentiam et inhonestateni praeseferentes." In zdaj, predragi, se malo oglejva po podobah. Ali po večini zadostujejo tem določilom sv. cerkve — ali pa bi tudi tukaj bilo treba kreniti na bolje ? „Iz vsake podobe mora govoriti kaj nebeškega — mora biti oznanovavka kaj višega — mora duha k po-božnosti buditi" — to hoče Cerkev od podob. Zdaj pa palico v roko in pojdiva malo na okrog, si oglejva podobe malane in rezane - koliko jih bova poterdila? Sembrano malo , vsaj izmed teh, kar jih je izdelal novi čas. Marsiktero častito podobo so vergli v kot in na njeno mesto postavili kaj znabiti čez vse v oči bodečega, kar kaže siccr človeško podobo, druzega pa nič ne. Znabiti celo kaže čeden rudeč obrazek, znabiti je celo ideal telesne lepote — ali tvojega duha pri ogledovanju merz-lega pusti, iz nje kaj višega, nebeškega ne govori — tedaj ni za cerkveno rabo. - Da, prav jo je zadela sv. Cerkev, ko je tirjala od umetnika, da je on iz njenih vernih otrok in mož pobožnega duha. Ce pa delo v cerkvi izročiš mazaču, ki navadno znabiti po glediščih kolise mala, goto\o ti bo cerkev, kapelo ali altar bolj spačil kot ozaljšal. Slišal sem od velike cerkve na Do-lenskem, da so jo pomalati dali po stenah. Ob priložnosti jo vidim, in ko pogledam v veličastno zidan prezbi-terij, prav tako se mi zdi, da stojim v gledišču. Prav enaka mazarija. Kako škoda lepe cerkve! Drug umetnik enake baže je v znano cerkvico namalal ,,prav lepo" Mater Božjo — pa v njej je vsak spoznal — znano natakarico bližnjega mesta. Joj! joj ! Dajmo poiskati znanih umetniških del, zlasti prejšnih stoletij, in mu jih podajino podobarju v roko, da po njih dela, quia domum Dei decet sanetitudo. Podoba, da jo bomo imenovali sv. podobo, naj si že bo malana, rezana, vlita, ne sme nikoli kazati z^olj človeške strani, le zgolj telesne lepote. Duha nam mora k nebeškemu povzdigovati; ,,nihil profanum nihil^ue inhonestum appareat pravi sv. trid. zbor, in Urban VIII obsojujc „indeccntiam et inhonestatem" — in kaj pa je to druzega, če ti umetnik kaže le lepe trupla, znabiti še silno malo oblečene, tako, da s tako podobo ne budi pobožnosti; ampak počutke. Kdor ne ve n. pr. Magdalene spokornice drugač malati, kakor z golimi persi in angeljev ne zna drugače obraziti, kakor kaj rejene skoraj popolnoma gole mladenčike, — on naj le paleto za peč položi: po njegovih podobah cerkev ne bo žalovala. In gotovo je „profanum," če imaš pred seboj vse mehkužno podobo, znabiti z lasmi vse prosilno v vertinec zvitimi, skodranimi, v našopirjeni obleki itd. Ali je mar v tem kaj častitega, kaj svetega, kaj božjega, višega? Mislim, da bi se smela taka igrača izpraviti iz cerkve, „quia domum Dei decet sanetitudo." Prejšnje stoletja do IG. ne poznajo tega otročjega sekulariziranja. Da zraven teh napak naletiš na podobe v drugih ozirih zelo poinankljive, na podobe še človeškim ne podobne, sključene, skremžer.e, podobe z udi, ki se med seboj zastran razmere kregajo ali v nobeni primeri niso z velikostjo altarja ali cerkve — in druge polomljene, poderte, brez roke, noge itd., tega ti ne bom popisoval. Le oči je treba in izgledov imaš na kupe. Spoznam, daje dosti nepristojnega v tej reči, — ali kaj je storiti? Hočemo vse tako naenkrat zmetati is cerkve in od drugod? To bi ne bilo varno; ali počasi se tudi daleč pride. Mislimo, da bi bilo gledati na to, da se najprej ohrani, kar je sicer starega, pa častitljivega, v umetniškem oziru dobrega. S podob na platno malanih naj se pridno prah brise, pa ne s kakimi ometali, ali s ker-tačami, tudi ne z debelimi platnenimi cunjami, ampak s tankim mehkim suknjem ali rahlo flanelo naj se otepa vaj o, ne pa terdo brišejo. Ce to več ne zdi in je treba umivanja, naj se zmijejo, pa ne z grizečimi, hudimi tekočinami, ne s špiritom, žganjem, ne z močno žajfnico, ker vse to tudi kmalo barvi škoduje, temuč vzame naj se prav čiste, malo mlačne vode, narbolj dežnice ali pa prekuhane studenčnine, in s snažno dobro gobo naj se po malem in rahlo začne od verha opirati. Te mokrote pa ne s terdo doli brisati, ampak tanka čista platnena cunja naj se sem ter tje vali, da popije. Ce nesnaga od muh ali od dima ne gre proč, naj se taki kraji posipljejo s štirko in potlej se izpere. — Velikrat podobe jemljejo konec zavolj vlažnega zidu, na kterem vise; tedaj naj bi se v steno na vogale žeblji zabili, kteri bi podobo 2—3 palce od zidu deržale, da bi sapa zamogla pihati med podobo in steno. Statve lesene ali kamnite je treba večkrat (pa ob suhem vremenu) prahu osnažiti s s u h o mehko suk-njeno kerpo. Pri podobah, ki stojč zunaj cerkve, je večkrat pogledati strešico nad njimi, če kje dež ne zamaka, tudi če se v kakih rižicab, globočinicah prah, zemlja ne nabira, kar je skerbno odpraviti, kakor tudi mah, trava, ako je začela rasti po takih krajih. Nikoli pa ne dati kamnitih podob z oljnatimi barvati; taki potujoči ma-zači, ki se ti ponujajo, češ, kako bodo vse kakor novo napravili, so navadno narveči sovražniki lepih podob. Treba je vselej paziti, komu se kako prenovljen je izroči. Če bi pa kje kamnita podoba bila z oljnato barvo zamazana, se barva odpravi, ako se podoba opira z gorko vodo, v kteri se stopi lugaste soli (potošelj.) Kedar je pa tieba že kaj novega napraviti, naj se vender nikar ne gleda na par soldov. Bolje nič ne na- {»ravljati, kakor pri pervem mazaču naročiti: za toliko-e nam naredi to in to. Tako so v mali iari pri pervem samouku naročili božji grob za 50 gl. Da, dobili so ga, — ali veči čire-čare nisem videl. Lepo bratovsko nad Jeruzalemom svetita eden zraven druzega solnce in luna — nota bene: s krivim nosom, kakor jo je mož umetnik na pratiki videl.... Nespametno stiskanje je krivo veliko nespodobnega po cerkvah. Če si pa že tudi našel moža, na kterega delo se smeš zanesti, nikar njemu vsega ne prepustiti, rekoč: tole in tole naredite. Sam se dobro poduči, kaj so cerkvene določila o tistej reči, posvetovaj se s skušenimi in zvedenimi možmi, skušaj dobiti podob in isgledov iz boljših časov, ki jih predloži podobarju in mu še svoje misli in želje zraven razodeni. Če ti mojster načertov predloži, zvesto jih presojuj in drugim v presojo daj, predenj kaj skleneš. Tu imaš nekaj misli za danes. Da si mi zdrav! Tvoj Z. Offeif po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. Iz Rima je prejel predsednik kat. družbe visokorodni gospod gr. Wurmbrand naslednje pisanje: Visokorodni grof! Plemeniti gospod! Nov dokaz sinovske Vaše priserČnosti in ljubezni so spoznali sv. Oče Pij IX v prespoštljivem pismu, ktero ste jim Vi z drugimi podpisanimi družniki poslali ob obletnici, ko so 25. leto naj višega pastirstva po božji dobroti doveršili. To Vaše djanje jim je bilo toliko bolj ljubo, ker jim je Vašo včrnost, spoštovanje, gorečnost do apostoljskega Stola, kakor tudi pokoršino do vidnega cerkvenega poglavarja tako posebno in obilno dokazalo. Hotli so toraj, da naj se po moji roki to pismo do Vas pošlje, iz kterega zamorete jasno spoznati hvaležno serce za Vašo ljubezen in njih očetovsko dobro-voljnost do Vas. Ko so pa sv. Oče z vedili Vaše vošila, ki so pokazale, da sc izvirale iz globočine Vašega serca, se zanašajo, da bodete z molitvami in dobrimi deli zmiraj skerbeči na to gnati, da božja dobrota Vaše in vsih vernikov upanje milostno doverši. Iz serca med tem Vam in Vašim deržinam prosijo vsih nebeških darov, v zastavo in poroštvo svoje ljubezni pa so Tebi predsedniku in vsim družnikom Vašega društva z naj veči ljubeznijo podelili apostoljski blagoslov. Jaz pa opravivši papeževo povelje, se rad te prilike poprimem, da Ti občutke svojega sosebnega in od-kritoserčnega cenjenja in spoštovanja iz serca naznanim. V Rimu, 29. jul. 1871. Vaše visokorodnosti prav vdani sluga Karol Nocella. Birmovanje bode 27. avg. v Teržiču. li Lasič, 14. avg. L. J. — Ker je novi mašnik g. J. P a ki ž na potu hudo zbolel, in zdaj tukaj pri nas leži, je njegova nova maša na poznejši čas prestavljena; in ker se njegovo zdravje le počasi zboljšuje, se Vam bo dan njegove nove maše o svojem času naznanil. (Č. g. Pakiž je imel novo mašo obhajati 20. avg. pri Novi Štifti fare Sodražice; — kdaj bode zdaj, bo zaupljivo Dan. zamogla naznaniti. Vr.) Poljane na Dolenskem, 10. avg. 1871. Gospod Vrednik! V 1. 24. „Zg. Danice" piše nekdo z Dolen-skega o hajdukih, med kterimi „so veči del neki sosednji Poljanci, navadni hajduki, ki so že bili po ječah." Res, bili so nekdaj časi, ko so bili naši kraji razvpiti po svetu, ker so se med tolovaji nahajali tudi nekteri roljanci. Zdaj je pa vse drugač; ni je kmalo tako mirne in poštene občine, v kteri bi se tako malo slišalo od tatvine, roparstva itd., kot v naši Poljanski; mi župani Staroreške fare pri Poljanah smo preiskovali in po-praševali po poljanskih hajdukih, in jih ne najdemo nikjer; zatoraj nam se kaj čudno dozdeve, kako je dopisnik to pisati mogel, če tudi v zasebnem pismu, ktero je po razglasu v Danici postalo očitno. Naj nam dopisnik kterega imenuje in pove. Mi tukaj očitno oporekamo zoper tako jemljenje naše poštenosti in prosimo, da to naše pismo v Vašem prihodnjem listu natisniti daste. *) V imenu Poljancev. Mih. Stavdahar s. r., župan. Prašanje. V knjigi: Lexicon Latinum interpreta-tione illyrica, hungarica et germanica, locuples digestum ab Andrea Jambressich Societatis Jesu sacerdote Croata Zagoriensi, Zagrabiae anno 1742, berem na strani 159 sledeče: Črisium-Krisevecz, (Križevec), Creiitz, zugleich konigliche freie Stadt und Festung in Croatien, med druzimi popisanimi znamenitostmi tega mesta še sledečo opazko: „Patria est Marci C risi ni (Križin) Canonici Stri-goniensis (Ostrihom, Gran), qui pro defensione fidei ca-tholicae ab haereticis Cassoviae (Košice, (Kaschau) in superiori Hungaria palmam martyrii obtinuit: ad ejus ') Opomnimo n*j, da v dopisu se ne taji, da hajduki so nadie-gali onega, ki g;i je morala vojašina varovati, temuč le to priča, da Poljancev ni bilo zraven. Vr. sepulcrum in templo sanctimonlatium S. Clarae Tyrna-viae concentas angelicus persaepe auditus, a fide dignis fertur." Koma je kaj več znanega o tem mačeniku, ki je bil rodom Horvat? — Ne bi li nam kateri horvatskih zgodovinarjev, postavim g. Rački, sostaviti blagovolil Markov življenjopis? Nebi li verni Križevčani si hotli Srizadeti in njegove moči prenesti v rojstveno mesto? [ebi li kateri horvaških škofov storiti hotel v Rimu predloga zaradi Markove beatifikacije (ako namreč se nahajajo vse k temu potrebne pogoje), ker meni ni znano, da bi Marko Križina že sv. cerkev bila postavila med blažene. Pri tej priložnosti priporočujem vsim, kateri se pečajo s slovenskim jezikoslovjem, omenji izverstni besednik, posebno pa onim slov. g. profesorjem, kateri izdelujejo latinsko-slovenski elovnik. Na Ponikli, v praznik D. M. vnebovzetje 1871. Davorin Trstenjak. Z Dolenskega, 24. rožn. Veliko lepih dopisov o papeževi 251etnici je dozdaj „Dan." svojim bralcem dona-lala, ter razveseljevala vsako pošteno keršansko serce. Nestevilni takratni kresovi so bili zavolj duhovnega pomena nekako bolj razveseljevanje duhd, in zdaj, ko dopisi te edine slovesnosti pohajajo, se spomnimo enkrat navadnih kresov, kteri nekako bolj v telesno razveseljevanje služijo. O kresa imajo ljudje kmetiški in gosposki navado na Kum hoditi ter se radovati o nešte-vilnih kresovih po Kranjskem, Štajarskem in Hrovaškem. Bilo bi to vse prav; Človek potrebuje sem ter tje kakega nenavadnega oddiha, in razveseljevanja in taki ialet ga se pozneje pokrepčuje za zvesto spolnovanje njegovih dolžnosti; kar pa ni prav, je to, da se je skoraj vsim zgubil pravi pomen kresa, in da se ne le gola radovednost pase — kar vender nočemo nobenemu se za greh šteti —, temuč da se dostikrat naravnost iz hudobnega namena na Kum hodi (znabitije drugod tudi tako!) in to ne smč brez graje ostati, že zavolj tukajš-nih far&nov ne, kteri se mnogokrat čez mero pohujšujejo, Danico pa tudi čitajo. Tako — da le nekaj povem — je pred nekaj leti dvoje neporočenih parov ljudstvu veliko pohujšanje dajalo. Se večkrat se prepevajo ne-omikane, umazane pesmi, ktere se poštenjaku že v ustih kmetiških fantalinov in ponočnjakov gnjusijo, kaj bi se že ne pri gosposkih, od kterih kmetiško ljudstvo vendar kaj spodobnisega misli, omikanega obnašanja pričakuje, ter se osupnjeno čudi takim brezbožnim popevkam. Ako se ne mislite saj postavno obnašati, vam svetujemo, ne hodite med ljudstvo. Nikoli nikar ne mislite, da se bo-dete z nečednostjo komu prikupili. Hočete viditi, kako ljudstvo tako vedenje sodi ? Ravno o neki poprej omenjeni priliki je kmetišk fant, ki ni ravno izgled posebne pobožnosti, rekel: Ne bil bi verjel, da je......gospoda tako pre...to neumna in umazana." (Op. Ljubi bralec! le na tihem ti povem, da je bil prav debelo zarobil, res zelč kumljansko, pa — kakor se navadno reče „zamera gori ali doli" — prav zasluženo. Ravno tako nepošteno, čeravno žali Bog! tako navadno, je pohujšljiva mesojeja o petkih. Da bi gospoda vedila — če pa vč in vender stori, je še veče graje vredna —- kak6 se se pošteno kmetiško ljudstvo nad tem spo-tikuje, ter take le tistim živalim prilikuje, kterim je tudi vse eno, ali kosti v petek ali v nedeljo glodajo, bi se znabiti kdo vender malo „ženiral" — bi rekli okoli ^Ljubljanice! Če že nejeverec ne mara nič za svojo dušo, naj bi saj drugim z mesojejo očitno pohujšanja ne dajal. Z očitnim zaničevanjem posta si goto\o pri nikomur spoštovanja ne bo pridobil; odvernil bi pa lahko drugim pohujšanje, marsiktero zasramovanje sebi in gospo-skemu stanu, mnogo zaničevanje odvernil. Primerilo se mi je pred kaj leti, da sem pri nekem obrekovanji go-spčda prav iskreno zagovarjal ko poštenjaka. Skoraj so mi poslušavci že verjeli, kar neki kmet pravi: E — naj gredč naj —! unidan je z drugimi judi v petek meso jedel! in — vse besede so bile potem — — bob v steno. Prepričan sem, kar se je meni enkrat, da se je drugim že mnogokrat primerilo.*) In res kristijan ni, naj se v drugih rečeh tudi pošteno obnaša, kdor zapovedi kat. cerkve brez vzroka tako očitno prelomljuje. (Kdor ima kaki pošten vzrok, lahko dispens dobi.) »Nobeden ne more imeti Boga za Očeta, kteri Cerkve nima za mater," pravi neki učenik; „kdor pa Cerkve ne posluša, ga imejte za nevernika," je beseda Kristusova. In tu navadni izgovori prav nič ne pomagajo: „da je tako navada" (navada če je pregrešna, je stara hudobija, ne pa pravičen izgovor); „da je jed ena ko druga" (zakaj pa ravno »prepovedano" j es, če je ena ko druga V); »da, kar v človeka gre, ga ne omadeža, ampak kar iz serca pride, to ga omadežva." Resnična je beseda Kristusova , ali — „qui bene distinguit, bene docet," — pri kaki priliki je Kristus to rekel? Ali mar takrat, kader je zapovedoval »Cerkev poslušati?" Saj tega ne bo nobeden zaterdoval! Gospod omenjenim besedam kratko in malo ni dal pomena, da ni treba posta spolnovati, to so mu podtaknili le hinavci. Ali sc ni tudi sam postil? Pošten kristjan se spominja tudi besede sv. Pavla: »Če bi jed brata pohujšala, ne bom jedel vekomaj." Se veči pohujšanje se daje dostikrat v cerkvi. Kar jud v svoji sinagogi, turek v svojem medžidu ne počenja, stori kristjan — katoličan — v katoliški cerkvi. Prenagnjusno je, da bi popisoval nesramnosti, ki smo jih v tem že doživeli; marsikteri se vede v cerkvi svojega Boga, kakor bi se omikan človek v kerčmi ne obnašal. »Kaj so ti ljudje za ene vere ?" mi je pred nekaj leti stari oče rekel, »taki res bolj v hlev, kot v cerkev slišijo; da bi vender otrok ne bil seboj vzel!" Rekel bi takim: »Če nisi kristjan, bodi vendar človek." Čemu toliko poštenih ljudi žaliti in pohujševati, gosposko suknjo pa toliko sramotiti! Omikano in spodobno vedenje se vender smč in mora pričakovati od vsakega olikanoga človeka, bodi si že tudi jud ali turek. Ni treba misliti, da je kmet neotesan in neumen, da bi ne vedil razločiti lepega in poštenega od nesnage in sramote. Če je pri njem beseda včasih malo bolj surova in vnanje vedenje nekoliko okorno in neotesano, je pa duhovno čutilo toliko bolj zbujeno in njegov razsodek toliko bistroamniši. Da se tako res druzega ne doseže, kakor da se spoštovani gosposki stan zasramuje in zaničuje, naj v poterjenje povčm eno od enega letošnjih kresov.**) Bilo je več gospode iz raznih krajev. Ko so bili vsi dobre volje, dela neki gospod predlog, da bi, kakor se po Štajarskem marsikje za šolske potrebe pobira, tudi tukaj v taki namen kaj vložili. In res, vsaki je nekaj podaril. Sklenjeno je bilo poslednjič, naj bo to za —ško mladino, ker tudi kresov kraj v to faro spada. Drugi dan pride orglar, gre v zakristijo, ter pripravlja za sv. maso; kar pristopi skušnjavec, ter pravi: Ste vi učitelj? Ne, odgovori, ampak le orglar in cerkovnik. Pa vender kaj otroke učite? Da; včasih brati. Dobro! Tu imate 10 gl., drugo leto vam bomo pa več prinesli, Če bote vbogali. — Gospod, ne zamerite, odgovarja orglar, za kaj pa naj vender denar vzamem? — Zato, J Slišali smo pač enake reči o tacih, ki so bili sicer v čisla. Tudi kerčme so v popolnem slovesu pri naroda le tiste, v kterih se post spoštuje. Vr. **) Zarad druzih osebnost naj se kraj zamolči. Vr. da bote otroke pridno po novem učili, da naj duhovnov*; ne poslušajo, z besedo: po novi eri, „fortšrit" — napredek — sej veste, kaj je to? — Da; nekoliko včm; pa veste kaj, gospod: Kdor čez vero zabavlja in zoper duhovšino šunta, je — ničvrednež, — tu imate svoj denar. — Ko strela iz jasnega je beseda gospodiča zadela ; je svoje kopita, hočem reči, svojo iskarjotovsčino pobral, ter godemjaje odlazil. Pravo, orglar! tako dela pošten kristjan. Le nikar se brezvernih žlobudrežev ne bati; serčna beseda, in hitro so ugnani. — Tu se mi nehote vsiluje povedati, kako je bilo nedavno v Mo-nakovem med tako gospodo treščilo. V neki kerčmi sedi več gospode in kmetov; kar začne nekaj gospodov junaško čez papeža, duhovščino in vero zabavljati. — Mnogim je bilo to zoperno, ali namesto poglavitne keršanske čednosti — serčnosti, so zajčjo kožo nosili in — molčali. Zadnjič vstane kmet, se vstopi pred gospode, ter pravi: Ta le zlat bodi tistega, kteri zna pervi Božje zapovedi povedati. Kakor od strele zadetim -vox taucibus haesit — pogledovaje se so pokašljevali, zapoved Božjih pa ni nobeden znal. Aha ! pravi kmet, mirno zlat v žep devaje, se mi je dozdevalo, kaki učeni vitezi ste vi, zato se za zlat tudi nisem veliko bal. — Dragi bralec! tu imaš dva izgleda. Dandanašnji ti znata dostikrat prav služiti. (Je nimaš zlata, da bi tega posnemal, posnemaj pervega; le plašin zajic ne bodi; — serčnost povsod zadostuje, se ve , da bodi tudi previdnost in modra prevdarnost z njo združena. Pa poglejmo še malo za odlazlim skušnjavcem. Gospod arci-mojsterskaza! ali niste vi čuden človek in dvakrat slepivec? „Ce pred me padeš in me moliš, ti hočem vse to dati," to je že vaš sprednik znal; se ve, da je mogel tako sramotno odlaziti, kakor vi. Ste pa zraven ravno tako gerd žulivec. Ožulil ste naj pervo svoje tovarše, ki so vam denar zaupali za dobre namene, in vi jim to sramoto napravljate! Ožulil ste tudi tukajšno revno mladino za lep nji namenjen dar in za vse, kar bi bilo znalo iz tega dobrega prirasti. Vesten človek bi tovarše odpušenja prosil, otro-čičem pa dar povernil. Kako vi, ne vem. Vsim gospodom darovalcem pa serčna zahvala za dobri namen; če se tudi ni po vaši volji zgodilo — „Et magna voluisse sat." Lincc, 12. jul. **) — Iz Ammergava sem potoval po pasijonski igri skoz Murnav in odtod po drugi poti v Monakovo. Ko bi bil imeniten bogat gospod, bi srečo želel mestu monakovskemu, ker že v tretje sem v njem bil; tudi še zdaj niso nemškega papeža skovali, pa vsaj tudi nimajo časa nanj misliti; zdaj imajo v Mo-nakovem drugo delo, pripravljajo kar se da, 16. julija svoje vojake, vernivše se s Francoskega, slovesno in veličastno sprejeti, kot se zmagovavcem spodobi. Povabili 30 tudi pruskega kraljevič-naslednika, ki je neki tudi obljubil priti; pa pravijo, da se utegne kralj bavarski tisti čas iz mesta umakniti, ker bi ga svitloba pruskega kraljeviča otemnila, in tega kralj noče. In vender se mu krivica ne godi; kar je iskal, je našel, in naj počenjajo bavarci, kar jim drago, oni niso zavezniki, ampak vsaj nekoliko podložniki pruski, dokler ne bodo popolnoma. Bavarski kralji, kot katoliška vladarska družina, so v preteklih časih iskali svojo čast v tem, da so varovali pravico, tudi cerkveno, in glavna slava jim je bila v tem, da so bili zvesti sinovi katoliške cerkve; sedanji mladi kralj je pa v zanjkah cerkvenih zopernikov in se za vse bolj meni kot za pravi blagor svoj in svoje dežele, kajti pervi in nar veči blagor vender ta, da je cerkvi zvest sin, da cerkvi daje prostost, da nji ne krati njene veljave. Pa tega ne dela. ') Novemu „Dauke4' z nesramno be-edo skruniti, s ktero