JANEZ JERINA
Nihče se ne more izogniti krutemu človekovemu koncu. Vedno pride ob nepravem času, nepoklican, nezaielen. S svojo ledeno koščeno roko poseže v mirno družinsko iiv-Ijenje, iz srede dobrih Ijudi iz-Irga najboljšega človeka.
Tako je konec januarja izmed nas iztrgala dobrega očela in nekdaj zelo aktivnega družbenega delavca v KS Dol-sko — Jerinovega Janeza iz Senožeti.
Janez ali Dobravčev Johan, kakor so mu pravili domačini, se je rodil I. 1898 v veliki kmečki druiini v Senoietih. Kerje bilo doma malo kruha,
fi je moral poiskati drugpd. e z desetimi letije odšel stužit za hlapca, z 18. leti je odšel v vojsko, na italijansko in češko fronlo, bilje v ujetništvu... Za svoje zasluge je bil tudi odli-kovan.
Prav tako je bil z medaljo zaslug za narod odlikovan za svoje poirtvovalno delo med narodnoosvobodilnim bojem.
Med obema vojnama je bil rečni paznik pri regulaciji Save. Po vojni je bil dolgo časa tajnik ZB Dolsko, nekaj let iupan bivše občine Dolsko ter ustanovitelj in dolgoletni član in sodelavec gasilskega društva Senoieti. Poslednjih nekaj lel je bil Jerinetov ata zelo bolan, zadnje leto pa sploh ni več zapustil domače hiše.
Ko smo mrzlega januar-skega dneva stali ob njegovem odprtem grobu, smo se zave-dali, da smo z njim izgubili ne le dobrega očeta, ampak tudi človeka, ki je — dokler mu dolgoletna bolezen tega ni preprečila — v duhu sociali-zma in napredka pomagal pri graditvi naše druibe. Človeka, čigar delo in uspehi so ponos naše krajevne skupnosti. Za-vedamo pa se tudi, da na nje-govo meslo z vedno novimi idejami in delom stopajo nje-govi otroci.
Vsem sorodnikom izre-kamo globoko sožalje!
Zapisala: MARTINA TRDIN