-V'.-'. ll®ll V CV u:i:l!l!l!llllllll|!l!l!ll|i|I|)|f|i|ll!|!||||il|lllll|ltllllfl:llllllll|1llllllllllllllllillllll|^l!lll!lllllf 1 .“1|) "(sT^. I I 7 m ^Svetopisemska knjiga Job in | psa le m 118 . j poslovenil S. Gregorčič. '»Ib m 5 j j. 1 riiii;i!i:|iimiimMi:iii,iii:i.m minil, miiiiHiiiiiiniiHimiii OG ~5(T \S> n I Job. 1 > Uvod, |jf deželi Us — že davnih d6b — je živel mož z imenom Job; bil mož preprost je in pravičen, bil mož bogdbojčč, i vsak kordk, le kaj krivičen, iz duše dna črteč. Dal Bog mu sedem je sinov in hčerke tri, — in čudo zemeljskih dari bil delež je njegov: Štel sedemtisoč je ovčic, tritisoč je kamčl, štel tisoč je voldv za plug, imčl petstd oslic in brez števila slug, — Med sini jutrovih dežčl bil večji je, ko vsakdo drug . . . 3 1 » A sini v hišah svojih brate ob svojih dneh gostili so, (v gostitvi se vrstili so,) in na gostije te bogate vabili so i sestre v svate, da t njimi jedli, pili so. A kadar je čez sedem dni zvršila vrsta se gostij, pošiljal Job je po sinove, ter jih posvečeval: Ob zori rani daroval za deco žgavne je darove, za vsacega svoj žgavni dar, češ, „morda so otroci rnoji pred Bogom kako grešno stvar zakrivili vsaj v misli svoji . . Tako je delal Job vsekdar, — Ko pred Gospoda neki dan pristopi zbor duhov svetlobe, pridruži sc jim duh tcmdn, — bil to je satan, angelj zlobe. „Odkod pa ti?“ — mu dč Gospod A ta: „„Po zemlji sem potdval, opazujoč človeški rbd““. Dč Bog: „Si Joba opazdval, 4 ki meni zvestovdan je sluga, ki zemlja vsa mu nima druga, ki mož preprost je in pravičen, in mož bogaboječ, in sleherni korak krivičen iz duše dnit črteč?" A satan mu odgovori: „„Mar Job zastdnj se Te boji? Li nisi njega Ti včvrsttl, mar nisi hiše mu vtrdfl, mu premoženja pomnožil? Dal nisi delom blagoslbva, ne raste, cvčte last njegova? Pa malce nanj z desnico segni, ter mu imetje vse odtegni, in videl boš, če klel ne bo v obržiz te mož!““ Bog satanu pa reče: „Glej, karkoli najdeš pri tem moži, do vsega ti oblast imčj, le nanj mi rdke ne položi! , Spred božjega obličja proč gre satan črn naklep kujdč. — 5 Ko deca Jobova nek dan pri bratu je starejšem bila, gostila se in vino pila, prisope k Jobu sel prašan, nositelj žalostne novice: „Na polji voli so orali, tam krog so pasle se oslice; Sabejci pa so nas napali — njih roj živali nam odgnhl, nam hlapce vse je pokončal, uščl sovragom jaz sem sam, da zgodbo to na znanje dam . Govdril še je prvi sluga, že z drugim sl6m tu vest je druga „Udaril z neba božji žar je, ter kdnčal ovce in čuvarje; utčkel sem le jaz samo, nesdč ti poročilo to . Še posel tega ni izrekel, z novico spet je sčl pritekel: „Kaldejcev tri so vdrle čete, ter nas napadle so besnčč, odgnali so kamele vjete, in hlapce je pobil njih meč, — le jaz sem z begom se otčl, 6 znanitelj zgube nevešči . Ta vsega ni še bil naznanil, nov tbge sčl je v hišo planil: „Ko tvoje hčere, tvoji sini pri staršem bratu bili so, sedeli so pri sladkem vini, veselo se gostili so, — s puščave je vihar prihrul, zmajdl, podrl je vse zidine, in mrtve hčere ti in sine pod podrtine je zasul; uščl nesreči jaz sem sam, da tdžno vest na znanje dam . . Tedaj pa vstane Job, obleko si raztrže, lasč ostriže si, se k zemlji vrže, in de, Bogu se klanjajdč do tdl: „Od majke sem rodil se nag, in nag povrnem spet se v prah; Gospod je dal, Gospod pobral je meni spet svoj dar; kot se Gospodu je zjubilo, tak6 se je zgodilo: On sam je gospoddr, — češččno Mu imč vsekdar!“ 7 Tak6 ni z listi Job grešil sred toliko nadlog, brezumnih slov ni govoril, ki žalil bi se ž njimi Bog . . . Ko pred Bogd spet neki dan svetli pristopijo duhovi, predstavi z Božjimi sinovi se tudi satan, duh teman. Spet reče satanu Gospčd: „Odkod pa ti“? A ta odgovori: „„Po zemlji sem okrog potaval, in vso preromal moj je hod““. In reče satanu Gospod: „Li Joba si mi opazaval, ki vedno še mi zvest je sluga, ki zemlja vsa mu nima druga, ki brez zvijač je, mož pravičen, in mož bogabojčč, in slednji pot krivičen iz duše dnž ertčč? Kljub slednji zgubi, mu zadani, nedolžnost mi, zvestobo hrani; a ti si bil me pregovdril, 8 da sem pravičnika pok<5ril“. A satan: „„Dč pregovor znani: za kožo koža le veljd, ne d& se poplačati td; rad torej da, kar kdo imš, da le življenje si ohrani: zatd zdaj nanj desnico stegni, hudo v meso in kost mu dregni, in videl boš, da klel v obr&z Te bode mož““. Zdaj reče satanu Gospod: „Ves bode v tvoji' naj obldsti, Življenja le mu ne vpropdsti!“ Izpred Gospoda zdaj svoj hod je krenil satan, šel do Joba, bolezen grozno mu zaddl: na njem pri gobi vzrasla goba od vrha je do tal. Zdaj v prahu je posedal Job, s črepinjo strgal gnoj iz g6b . . Pridruga ga nagovori: „Li vedno še si vdan Mu včrno, ko stiska Bog te neizmčrno? Le hvali Ga, potem — umri!“ A Job pridrugi dč: „viš, viš, 9 kakd nenibdro govoriš! Če bili smo dobrot veseli, ki sipal jih na nas je Bog, zakaj od Njega ne sprejeli bi bridkih zdaj nadlog ?“ . . . Tako ni z usti Job grešil, čeprav hud6 je tepen bil. — Ko pa trijč prijatli vdani o vdarcih težkih culi so, ki silno nanj prihruli so, prišli so vsak od svoje strdili: Bil Elifas je, Temanjdn, bil drugi Bdldad je, Šuhljdn, a tretji Sbfar, Naamljdn. Bili so dali si besedo, da vsi priromajo nakrdt v nesreči Joba obiskdt in mu s tolažbo lajšat bedo . . . Ko vprejo nanj oči iz dalje, —. pogled grozdn! — zdi Job se mož jim ves neznan. Spustč tedaj se v jok glasdn, raztrgajo si d bige halje, ki jih na sebi ndsijo, 10 na tčme pa, kažbč sožalje, pepela si natrosijo. Pri njem na zemlji sedem dni in sedem tam sedč noči; besede pa noben ne zine, vedbč, da tu tolažbe nf, ker prehudč so bolečine. — iT Jobova tožba. @daj Job pa usta je odprl, ter rojstveni svoj dan preklčl ; Ker je v bolestih silnih mrl, tak6 tožiti je žaččl: Naj hip nesrečni bo proklet, ki djal je: „človek je spočet", — ta noč, ko sem zaplojen bil, in dan, ko v njem sem rojen bil! Tist dan naj spremeni se v tmine, naj nanj ne gleda Bog z višine, naj solnca nanj ne sine svit; tl naj gdsta tfema ga zavije, naj smrtna senca ga pokrije, naj večno v mčglc bo zavit. A tisto noč grozžn vihdr odvčl naj bil bi za vsekdar, da bi ne bila štčta med dnevi, mesci lčta; naj bila bi brez ploda, slave, osamljena ko sred puščave 1 Tist za-me prenesrečni dan kolnd naj dneva preklinjalci, Bivalci žgočih, južnih stran ti levjatrlna zarotvalci. In tista noč naj v tmine črne na veke zvčzde vse zagrne, ne zora svit, ne dneva žar naj ne zasije ji nikdar, ker ni zaprla me v tčlesu, ko mati me nosila je, ker mojemu očesu zl k toliko odkrila je. Oh, da bi bil preminil pač brž ko sem bil spoččt, o, da bi bil poginil pač ta hip, ko bil sem rdjen 1 12 Zakaj sem bil v naročje vzet, zakaj na prsih dojen ? Zdaj spal pod zemljo bi molčeč, počival tam bi trdno spčč ; tam spal s svetd vladalci bi, spal z zemlje svetovalci bi, ki zidali so si gradove, —- tam spal med knezi bi sveta, ki zbirali so si, zlata, polnili s srebrom si domove, Tam spal bi, kakor oni spi, ki je predčasno splavil se med svetom ni pojavil se in luči videl ni. Trinogi vsi prenehali tam od nasilstev bodo hudih, tam, ki so tu se vpehali, počijcjo po trdih trudili. Tam, kdor je v sponah bil nekdaj, počiva brez vezi sedaj, glasu ne čuje preganjalcev ; prostak tam spi in mogočnjdk, tam rob gospodu je enak in prost je tam teptalcev . . Zakaj tedaj pač solnca žar 13 trpinom si razžaril? Čemu življenja grenki dar nesrečnim srcem si poddril? Čemu pač njega Ti si vstvaril, ki smrti čaka polhen nad, ko da bi bila zlat zaklad, ki srčno se raduje, ko najde grob, ki ga zasuje? Kaj dal si bitje njim, ki skrita jim je življenja pot, ki vsa je v tčmo jim zavita in polna je ovir povsod? Že predno začnem jesti, zdihujem, hlipljem od bolesti, in, kot povodnji hrum šumeč, razlega moj se vzdih ječeč: ker strah, ki me je strašil, nad me je zdaj priščl, udarec, ki me zmčr je plašil, bridkb me je zadel. Miru, počitka ni nikdar, uddr prileta na udar, in vrh nesreč nesreče hrumč na me besneče . . . 14 Razpravni pogovori, Elifas. ?daj Elifas odgovori: Naj smem še jaz katero rčči, ki morda ti ne bo povšcči; a ko začel je govor teči, kdo naj ga zadrži? Glej, mnoge si podučeval, in trudne roke si krepčal, potrjeval omahujoče, in jačil noge trepečoče. A zdaj, ko mahnil te je Bog,j nakrat si sam opčšal, — poslal ti nekaj je nadlog, in že si ves se zmešal. Kje zdaj je pač tvoj Božji strah, opora prej ti zanesljiva? Kam šla ti vera nevpogljiva v nedolžnost tvojo je na mah? 15 Pomisli, prosim, kdaj si zrl, da bi nedolžnik bil poginil? Kdaj On, Pravični, to je včinil, da poštenjaka je zatrl? Pač pa sem večkrat videl nje, ki dela kriva tu vrše, ki sejejo prokleto setev, da kletev tudi njih je žetev. V nje dihne le svela Vladar, in zrnrvi, vniči za vsekddr Njegove jeze jih vih&r. In, če so silni kakor levi, On stre jih lahko v Svojem gnjevi. I levi pač opešajo, ko plena si pogrešajo: premre jim glas, preneha srd, in skrha zob se, dasi trd, in staree z njih mladiči glad ljuti kruto vniči . . . In dalje: čul nenadoma nekdaj besedo sem skrivnostno, besedo čul modrostno, in v uha mi — ko kradoma — njen dihnil je šepet. Ob uri, ko po duši spanje 16 ljudem mota in plčte sanje, prikazen silno vzrern razločno, in strah me zgrabi in trepet, pretrese ude mi mogdčno: Že mimo mene stopa duh, strče mi vsi lasjč na glavi, v obraz tej silni zrem postavi, — obnkz mi je neznan! A čuj, posluh! Čuj, kakor vetrček lohcin, • ta govor mi šumljci do uh: „Mar, ako z Bogom se primčri, čist zemlje sin je vsaj katčri? Od Stvarnika čistejši mar je sin prahu, Njegova stvar? Glej, še nebeških slug Njegovih nestalen marsikdo je bil, in cld na angeljskili duhovih je Večni krivdo zasledil ; — in nji m ne našel bi pregreh, k’jim duh je v ilnatih domovih, ki bivajo na blatnih tleh ? Tč, ker mu ne žive po volji, O11 zmelje, kot obleko molji . . Od zora v mrak le kter stoji, — 17 s potem, kot se drevo poseka, poseče On, zdrobi človčka, ker v njem modrosti ni; če koga vendar še pusti, podere kras njegov poznej in pbkonča ga za vselej, ker modro ne živi . . . Obrni torej tja se gor, duhov kjer svetih biva zbor, pritožbe svoje njim naznani, morda kdo tistili te obrani? Saj jeza božja pogubi le tč, ki v njih modrosti ni, le krivce srd Njegov mori. Nespametnika sem poznal, imel je trdne korenike; a Bog je kletev nanj poslal, in šla je moč, ni več je dike. Bog deci srečo je odvzel, na sodbi bli so vničeni, nikdo jih ni otel. Sč žitom, ki ga on je žel, stradalci bli so sičeni; njegil sovražnik je pobil, 18 zaklade mu tujčin povžil, zapil jih žejni je vesel. Krivica se iz tal ne raja, t o r d j ni bol iz tal ne vstaja; tič lahki lahko vzleta v zrak, nas tlači zlo na zemlje tlak! Jaz pa k Bogu visokemu zaupno krenil bi kordk, in stvar bi vso dal v roke Mu, ker silna dela On vrši, ki nam jih moč umeti ni, Njegovih čud na sveti mogoče ni preštčti: Z dežjčm škropi zemlje obraz, zaliva z vodo vse svoj čas; ponižnika visoko dviga, veselje v duši tožni užiga; naklepe vniči zlobnežev, načrte stre hudobnežev, da roke njih ne izvršijo, kar srca zlobna njih želijo. On „modrijane" na zvijači, še prodno jo zvrše, zasači, načit. jim zmeša, dasi zvit, in jim upihne luči svit, 19 i* za dne da v temi blodijo in o poldne, ko v črni noči, krog tipajoč le hodijo. On, reveža čuvdr čujoči, zvesto in skrbno brani ga, da jezik zli ne rani ga. On reši siromaka iz roke mogočnjaka ; On usta zlobnežem zapre, sirotam pa pomoč dajč . . . O blažen, ki svari ga Bog, pošiljajoč mu bolečine! Ne brani torej se nadlog, Njegove vsprčjmi opomine! On res nam pač zadaje ran, pa jih ozdravlja tudi; udarci naj stembolj so hudi, Njegova zaceli jih dlan. Iz šestih stisk te rešil bode, a v sedmi — ne boš trpel škode. Ko krog in krog bo vladal glad, smrt tebe ne pobere; zastonj sovražni bo napad, meč tebe ne podčre. Strupenega jezika bič 20 ne najde te, ne rani nič, in ko prihrujejo nesreče, ne bodeš trepetal boječe. Če kdaj napade te sovrag, ne bode stradanja te strah; pač še med podrtinami veselo bodeš se smehljal, in pred zemljč zverinami ne bodeš drgetal. Ko v zvezi s tabo svet kamnit celo ti bode plodovit, in cld nevarna divja zvčr pustila v miru bo te zmčr. In Božji mir rosil odzgor na srečni bode tvoj šotdr, iz doma in družine nikdar ti ne izgine. In srečne žene srečen mož nebrojen zžrod videl boš, otrok bo v tvoji rodovini ko trave na tavnini. In kdaj — ko tu — za tam bog&t se v zemljo spraviš mirovat, kot žetve dobre zlati klasi domdv se spravijo ob časi. — 21 Glej, to sem jaz preiskoval, in to za pravo sem spoznhl; — a ti? kar cul je zdaj tvoj sluh, naj dobro tvoj premisli duh! Job. ' Na to mu Job odgovori: Oj, da bi grehi moji vsi, ki vneli Božjo so mi jezo, pač položili se na pčzo, — da del bi se na drugo stran bridkOsti mojih broj in ran: kot pesek na morja bregčh bi težje bile tč, ko greh, če kdaj sem kaj ga stdril. Zato pa pikro sem govbril in govorim bridkb, ker Božje, glej, strupene strele so v živo me mesd zadele : njih strup iz mene dušo pije, in srd Njegov me, oh, hudb ko vojska ljuta bije. Mar divji osli erjovč, 22 ko sočnih trav so se napasli ? In ko z dišečim senom jasli pred njim napolnjene stojč, mar mukal bode vol? mar more se jedilo jesti, ki ni zabčlila ga sol? kar smrtne mu rodi bolesti mar človek rad okuša? Česar ni htčla moja duša se niti dotakniti pred, to zdaj mi je vsakdanja jed. Oh, da bi pač dosegel to, da Bog bi čul mi prošnjo milo, da to, kar čakam že težkd, bi kmalu se spolnilo: On, ki tako me bije zdaj, do konca naj me stere, zavzdigne silno roko naj, ter ko s sekiro me podžre. To bo še tolažilo me, če On, ki zdaj me tepe, uniči s Svojo silo me, da ne mrmram čez Njega sklSpe. Mar diči jakost taka me, da v stiskah bi se ne omžjal? 23 Mar konec srečen čaka me, da bi potrpežljivo vstrajal? Mar trden pač sem jaz tako, kot stene so kamnite? Železno mar imam mesd in pa jeklene kite? Tolažbe si ne najdem sam, in pomagdti si ne znam; prijatelji pa v sili, v bridkosti so me zapustili. — Kdor z brati v stiski vsmiljen ni, on strah Gospodov zapusti! — Prijatle moje mimo mene odnesel nagel je korak, kot z gore v dol srdit lijak valove bliskoma odžene. Le ko se led in sneg topi, valove kalne ta drvi; a ko pritisnejo vročine, ni kaplje v njem več tekočine. Popotniki, vodč iščdč, od njega žejni grejo proč, v puščavi truma njih pogine. Iz Teme kupci in Sabeje skoz suho puščo potujoč, 24 gindči od morilne žeje, iščd ga, vode upajoč . . Na mestu so . . . vodč so proč! Lijak jih ljuto je prevdril, hladila žejnim ni poddril. Kot žejnim tam hladila ni, tu meni tolažila ni: ni čuta zame v duši vaši, nesreče moje vsak se plaši.' Mar prosim: „dajte mi daril, mi dragih dajte odkupil, iz rok stiskalcev me rešite, iz rok teptalcev odkupite?!" Ne! le besedo dajte milo, in, kje grešil sem, dokazilo, in nem na vaše bom učilo! A nož je slednji vaš izraz, kje krivd pa mojih je dokaz? Besede bridke vi lovite, v obupu mi iz ust izvite, ki v veter sem jih govoril, po njih od vas sem sdjen bil. Kot nad siroto se vadljd, in kakor sužnjik se proda trgovcem za rumene zlate, 25 tako s prijatlom vi ravnate. Oh, vendar omečite se, spet k meni obrnite se, očitna sodba naj dokaže, če jezik moj kaj laže. In, ako me že sodite, krivice ne ravnajte; pravični v sodbi bddite, nekrivdo mojo vsi priznajte. Moj jezik ne pozna prevar, in krivdo črtil sem vsekdar 1 Pač vojskna služba neprestana življenje tukaj je zemljana, in dan njegov na svetu vsak ko dninarjev je dan teždk. Kot sužnjik sence si želi in delavec mezdč po trudi, štel tudi jaz sem tčžke dni, in brez pokdja sem noči, miru želim jaz tudi. Počivat grem, ko pade noč; a, ker ne morem spati, si mislim: „Kdaj pač čas bo vstati?“ A noč na vso se vleče moč, 26 ter od mrakd do svita mi dušo z nepokojem pita. Živčt mi s črvi je pokrit, je v gnjilo skorjo ves zavit, in komaj rana zasuši se, že znova gnojna prepusti se. Hitreje, ko pri statvah čoln, gre k koncu čas mi boli poln, in kmalu pač, brez zdravja nade, tel6 trohnobi mi zapade. Življenje kratko je ko dih, in ko zagrne grob me tih, več ne odpre oko se speče, da zemske se raduje sreče. In več ne vzrč me tu okd, ki zdajci v nič se vpira; in če po meni se ozira, ne najde tu me več nikdd. Kot skozi zrak hiteč oblak iznikne za gorami, tako ne vrne se zemljak, ki spava v grobni jami; ne vrne se nikddr domčv, ne vgleda več ga kraj njegbv. Zat6 pa v dušni jaz britkdsti 27 ne bom več ust krotfl, in srčne svoje vse grenkosti v besede žalne bom izlil, potožil ljute bolečine, ki duša v njih mi gine. — Mar mbrje sem, mar divja zvčr, da Ti tako krotiš me zmčr?! Če mislim: „spanje me vtolaži, postčlja tožbe moje vblaži“, — Ti s sanjami me zlimi plašiš, s pošastimi me v spanji strašiš, da duša konca si želi, ljubčč bolj smrt ko tč kosti. Trpim in ginem . . . Milost daj! Saj niso večni moji dnevi; zato zanesi v Svojem gnjevi tč kratke dni mi vsaj! Kaj človek je, češ, da je vredno, da nanj prežiš tako dosledno, da opazuješ hip ga vsak, da štcješ slednji mu koršk. Kedaj oko opazujoče drugam obrneš, kdaj ? Zakaj desnice kaznujoče ne vstaviš za trenotje vsaj ? 28 In, ako res sem kaj grešil, kaj Tebi škode sem storil, Ljudi opazovalec? Zakaj, nebeški Ti streljalec, za tarčo mene mene si izbral, ter z ranami takb obdal, da sebi breme sem postal? Zakaj pač, znova mi prijazen, bi greha z mene Ti ne vzčl? Naj greh gre mimo, mimo kazen, spet zdrav živim naj in vesel! Ker če požre me grobna noč in iščeš me, — moj kraj bo prazen prepozna bo za mč pomoč . . . Baldad. J?daj Jobu Baldad pa, Šuhljan, odgovori in reče: Dokdaj še govor tvoj naj teče, ki tak je, ko vihar strašan ? Li more Bog le količkaj, kar pravo je, zaviti? Li more Vsemogočni kdaj 29 pravico v krivdo obrniti? Če deca tvoja kriva bila, in če pred Bogom je grešila, dal njč je grehom jo v oblast in ti so vrgli jo v propast . . A tebe, če k Bogu goreče obrneš duhoma se spet, proseč ga milosti rcšeče, in če pošten boš, čist in svet, — On čuval bode te gotovo, ti dvignil dom krepostni vnovo, in zopet srečo boš imel, da prejšnjo boš za majhno štel . . . O tem rodove prašaj davne, o tem pradede prašaj slavne, ker vekov skušnje so veljavne a mi pa le včerajšnji smo, brez skušnje, malo le vemo: ker dnevi kot oblak hitijo, kot njega senca se zgubijo. Nje prašaj, ki so bili pred, in bodo te učili, in znamenitih ti besed iz srca govorili. Mar, kadar suh leži močvir, 30 bohotno raste v njem trstičje? Če ne kropi ga vode vir, mar more zeleneti bičje? Glej nanje! krasno zeleni! A vodo posušč vročine, in prej, ko druge vse rastline, zdaj bičje in trstičje kine, porezati ga treba ni! Glej tu — brezbožnikov osodo! Kot bičje v suši strti bodo, tako njih up se posuši; da, naglo up sc njih odreže! Up zlobneža opira se na pajčji dom, na pajčje mreže oprč se nanj, — podira se, ter, ko se trdno ga drži, in on in dom na tla zdrči. On kot drevo je, ki krepko čez vrt razširja veje; a korenikam ni je reje: skoz kamnje sc vijb suho, jnrjd, sahno od žeje. In, kadar Bog ga zamori, še kraj njegov ga zataji, češ, da nikdctr ga videl ni. 31 Glej, to je zlobnežev „raclbst“ ! Pravice vniči jih ostrost, in drug zavzame njih prostore. Zločincem Bog ne da podpore, zavreči Svojcev On ne more. Glej, tudi tebi spet bo kdaj zvenel iz ust vesel smehljaj, in vrisk glasan iz njih pridere; sovragi pa, ki te črte, osramočeni zarude, ker šotor zlobnežev Bog stčrc . Job. odgovor Job zdaj reče to: Zares, saj vem, da je tako. Kako bi čist zemljan bil kteri, če z Bogom večnim se primeri? Kdor z Njim bi pravdati se htel, na Božjih besedi tisoči bi ene prave ne zadel. Ker moder, jak je Vsemogoči, — in kdo se kdaj Mu je uprl, da On ga ni na lahkem strl. 32 Lehko premakne silne gore, in jih prevrne srd Njegov, da, zemljo vso On stresti more raz pokajbčih nje stebrov. Če solncu vstati ne veli, ne sijejo nam žarki zlati; On nčba zvčzde zatemni, ko da bi jih zaprl s pečati. Z mogočno svojo je rokb razpčl nebd višavo sinjo, in čez neskončno On vodo korakal s trdno je stopinjo. On „palice“ in „voz veliki" in „gostosevce“ vstvdril je, in stran poldnevno k Svoji diki sč zvezdami razždril je. Velike dela On stvari, ki nam jih moč umeti ni, Njegovih čud na sveti mogoče ni prešteti. Glej, blizu mene je, — a jaz ne vidim, kak mu je obr&z; ko mimo mene grede, zastonj upiram vanj poglede. Če v jezi zgrabi za kak plen, 33 t kdo pač zabrani Mu ? — Noben! In kdo naj pač očita Mu dela silovita? Kdo jezo Božjo zadrži plamtečevneto ? Mogotce drzne On zdrobi, in zmrvi njih podporno četo. In kje naj jaz besčd dobim, da smelo pravdal bi se z Njim? Da, še ko bil bi ves nekriv, ne pričkal bi se ž Njim, s Sodnikom, le s srčnim prosil bi ga klikom, naj bo mi milostljiv. In ko bi k Njemu zdihoval, On čul pač moje bi ječanje; a jaz bi le ne veroval, da bode se oziral nanje, — ker kot vihar preganja me, in brezi vzroka ranja me, ne d£ mi duška, ne počitka, le muke so mi hrana bridka. Če boj hčem z Njim, — se brž postavi „Poskusi, tu sem, glej!“ Če tirjam pa pravico, pravi: „Kdo pač naj sddi me, povčj?!“ 34 In, ko bi bil povsem pravičen, braniti bi se ne umel, ko čist bi pege ne imel, On skazal bi, da sem krivičen, da, — sebi nepoznano bitje —, prenašal z gnjusom to bi žitje. Vse eno je, iz skušnje vem, in to povem — kaj bil bi nem? če si pravičen, al krivičen, pred Njim enako boš uničen. In ko Njegov pobije bič trpina, kteri kriv ni nič, On smeje se vidčč ga pasti . . . Ves svet je v zlobnežev oblasti! Sodnikom zemlje On skrbnb Zastri oko, zakril je lice, da njih zagrnjeno oko slepb je za krivice; če On ga ni zakril jim, — kdo? A meni prava spoštovalcu, oh, dnevi k koncu pa teko enako brzemu tekalcu, tekoč pa sreče nič ne vzrb. Kot lahek čolnič prek valov hiti, beži mi broj njihov, leti, kot orel z visočine na mirni plen svoj šine. Tolažim sam se mnogokdaj : „To bridko bol pozabim naj, naj tožni, temni moj obraz se zjasni vsaj za kratek čas!“ Ni moč! mrje mi duh in gine, ker silne trd mi bolečine in vedno novih se bojim, ker vem, da čist ne bom pred Njim. Obsojen sem ko grešuik hud, — oprati se? zastonj ves trud! In ko s potoki bi snežnicc in z lugom pral roke in lice, zastonj ves trud: ker vendar bil bi ves oskrunjen, ko da v mlakužo bil bi sunjen; in blaten, gnjusen slednji ud celd obleki bil bi v stud . . Midva pač nisva si vrstnika, da z Njim bi vred na sodbi stal, ter tam odgovor Mu dajžl; In ni med nama ga sodnika, ki moč bi do obeli imel, ter na oba bi z roko smel. 36 A šibe te naj sname z mene, in naj Njegov ne tre me strah, potem dokažem Mu neplali, da krivde ne poznam nobene . . . Gnjusi se mi življenje to, zatd naj tožba moja teče; in glasno jezik naj izreče kar duša čuti prebridko. K Najvišjemu jaz-kličem: Ne obsojuj me zanaprej in, prosim Te, povej, zakaj me s takim tepeš bičem ? Li to Ti je v veselje mdr, da tlačiš včrno Svojo stvar, da roka Tvoja jo razdeva Med tem, ko Tvoje sreče žar zločincev zbor obsčva? Mesene mar imaš oči in, kot ljudjč, le vidiš Ti? Mar Tebi mčrjeni so dnovi kot nam, ki smo prahu sinovi? Mar Tebi so življenja lčta, ko nam zemljanom šteta, da paziš na moj greh skrbno 37 in iščeš mojih krivd takb?! Da zlobnik nisem, dobro znaš, in veš, da silno moč imaš, da Ti iz rok, kdor se pregrčšil, nihčč ne bo se rešil. Ne žabi, da me roka je Tvoja vstvarila visoka, pa že bi rad me v prah pobil ? In kot se zgnete kip iz ila, me Tvoja dlan je vpodobila. in že naj zopet bi me strl? Mar nisi me ko mleko vlil, in siru me enako zgnetel, okostje krepko mi vtrdil, in z mesom, s kožo me pokril, meso mi s kitami prepletel? Ti žitje si mi daroval, mi duh dobrotno varoval; — zakaj pa zdaj me več ne braniš? Pač dolgo to že v srci hraniš, — poznam jaz davno Tvoje sklepe! da prčžal boš na greh mi vsak, da za zgrešeni vsak korak potem me roka Tvoja tepe. In ko bi res bil kriv, — gorjč! 38 in, če nekriv, oh, gldve tč ne smel bi vendar povzdigniti; pač boli, muke vse nositi, povrhu še zasmeh trpč. In ko bi tčme vspčl, — Tvoj gnjev drvil bi me, ko plen svoj lev, in čudovito Svojo silo bi spet pokazal mi nemilo. Prot meni novih prič dobil, in jčzo, ki se Ti je vnela, bi zoper mene pomnožil in nova bolečin krdela na inč bi izpustil. Zakaj iz matere telesa priščl sem ter odprl očesa? Naj rajši tam bi bil umrl, da bi nikdo ne bil me vzrl. Tedaj bi bil ko tista stvar, ki živa bila ni nikddr, pustivši materino krilo bi v nemo zlezel bil gomilo . . Dovolj so kratki moji dnevi;' zato zanesi v Svojem gnjevi, naj malce tu se razvedrim, prej nego tja se preselim, 39 odkodar se nikdo ne vrne, v deželo, kjer le mrak strašim, kjer vladajo le tmine črne, kjer v smrtni senci spi zemljan, kjer ne krasu ne reda oko nikdar ne vgleda, kjer večne groze le je stan . . . Zofar. 'Odvrne Zofar Naamljan: Mar ta izbruh tako grozan ne bo zavrnjen ta še dan? Mar mož naj ta, ker je jezičen, zdto nam zdi se opravičen? Mar naj besede tvoje prazne možjč moleč poslušajo, in bogokletve tvoje blazne ovreči ti ne skušajo? Trdil si pred Gospodom ti: „Moj govor je resničen in hod je moj pravičen pred Božjimi očmi". C j, da bi usta Bog otvoril, 40 in proti tebi Sam govOril, modrost ti skrito razodčl, — neskončno večjo, kot je naša, z njo krivd bi polno ti naštel; potem spoznal .bi in umčl, da ti za njč še — prizanaša. Mar hočeš vse ko Bog umeti, in vednost Večnega imeti ? Do neba sega visočin, do pekla sega globočin, presega zemlje vse daljavo, presega morja vso širjavo, — kako bi torej Ga umčl in kaj bi Mu storiti htčl? — Ko pot tik krivca vodi Ga, in sodi in odsodi ga, in s sponami ga zveže, — kdo vmes naj pač poseže? Saj greh in grešnik Mu je znan, kaj prčžal nanj bi noč in dan? A tebi to na umu ni: ker mož predrzni um zgubi, v nevkrotno zvčr se spremeni. Pa dvigni spet sreč tja gor, povzdigni rdke gor proseče, 41 izbriši grehe te skruneče, očisti krivde svoj šotor; — potem zaupno, brez strahu obraz svoj čisti vspneš k Bogu, in up tvoj trdni bo vresničen, na vekov vek ne vničen. Spominjal boš se boli sklečih kot vod nekdaj močno hrumečih, a naglo odbesnevših z gor; sijalo sobice tvoje sreče, kot o poldnevu bo bliščeče, in noč ti bo ko zlati zor. in upajoč ne bodeš varan, in kot nekdaj ne boš več karan; sicčr osramočen nekdaj, počival varno boš tedaj, — počival boš, in kdo te vsplaši? Pač za prijazen ust smehljaj se bodo trgali tedaj i reveži i velikaši. A zlobnežev oči gasnd; — obrambe ti zastonj iščo: rešitve up pred njimi gine, njih nada so — le smrtne tmine . . . 42 Job. J?daj Job odgovori in dč: Edino modri pač ljudjč, kaj pak, ste vi na celem sveti, in z vami mora, to se vč, kar je modrosti, vsa zamreti. Ne! Meni tudi um je dan, in uka, kteri vam je znan, kdo bi ne mogel ga limeti? Prijatli v svoji me „modrosti“ prezirate trpečega, ko vendar Bog na visokosti rad čul je kdaj prosečega. Pravičnik, nevedoč za greh, sem vendar vam samo v zasmeh! Nesrečniku se srečnik rbga, in to še prav sc pač mu zdi; ko drugim se spodrsne noga, smeji se, kdor krepko stoji, češ, saj so krivi si sami! Mar spričo krivd me tepe Bog? 43 Saj vendar zlobnežev šotfiri večkrat so mirni, brez nadlog, čeprav srdč Bogi tam gori, in lastna moč le njih je bog. (In pa modrost, ki vam je dana, mar meni je povsem neznana ?) Saj še živali vrh zemljč o tem te lahko poučč, in lahkokrile v zraku ptice oznanjajo ti tč resnice. In zemljo celo opazuj, in pouči te jasno; in ribe neme povprašuj, in tč odgovorč ti glasno! Kedb ne ve, da stvarstvo vse Gospoda vstvarila je dlan, Njeg& vzdržuje varstvo vse, po Njem le diše vsak zemljin . . In kaj izkustvo davnih let? Mar ne presoja sluh besed, kot jezik nam preskuša jed ? (Jaz davnike poslušal sem, in njih modrost preskušal sem:) Od davnikov modrost nam prava, od mnogovekih umnost zdrava! 44 A Bog od njih starejši je: in Bog od njih modrejši je: pri Njeni le moč je in modrost, pri Njem razuma vsa svetlost. V prah vrže stavbo On bliščečo, in kdo jo dvigne spet? On sužnjika zaklene v ječo,' in več ne bo otčt. Ko z neba moče nam odreče, ne reka, ne potok ne teče; ko pa odzgor spusti naliv, ta groza hiš je, trat in njiv : Pri Njem oblast! Pri Njem modrost, ki se ne moti! Znan Mu kazač je krive pdti in on, ki gre po nji v propast. On glavam ljudstva vzame „glavo“, sodnikom pa razsodnost pravo: njih jasni um je hkrat mračen. On kraljem vrže z glave krone, za pas kraljevi da jim —■ spone, (za grad pa — ječe tesni stan.) Duhovnikom pobere čast, mogočnikom pa njih oblast. Jezikom zavori zgovornost, 45 in starčkom zatemni razbornost proč njih je najkrasnejša last! V zasmeh On pahne velikaše, s šibkostjo silnike opaše. On, kar zagrinja mrak teman, na solnca svit razvije; kar smrtna senca krije, na solnčnojasni dvigne dan. Rodove zemlje zdaj veliča, povzdignjene pa zopet zniča; zdaj širi jih čez prosto plan, zdaj vklene v jarem jih tesžn. Glavarjem ljudstva vzame um, da slepi so vodniki trum; omami jim ko z vinom glavo, da v pušči pot zgrešijo pravo : iščb . . . tipljd ... a luči ni, in kralj in narod se zgubi — Vse to so zrla mi očesa, vse to so čula mi ušesa, in to v spominu vse imam ; kar veste vi, jaz tudi znam, v modrosti in spoznanji od vas nič nisem manji. 46 Zato pa le z Najvišjim jaz bi rad se pogovarjal, ž Njim pravdal se, ter Mu v obraz nedolžnost svojo bi povdarjal. A vi, ko odgovarjate, laži lc natovarjate: le nični ste mi ran zdravniki, le nični tolažniki. O, da povsem molčali bi, za mddre pač veljali bi ; — zato svarilo moje čujte, ust mojih govor premišljujte. Li hočete Bogu v korist krivico govoriti ? Li Njega, ki je solnčnočist, z lažmi vi mislite braniti? Li Bog vas potrebuje mar, da branite Njegovo stvar? Mar On želi, da ste pristranski odvetniki Mu bogobranski? Li morda dobro bo za vas, če vam namen preišče skriti? Li menite, da, kakor nas, Njega je moč slepiti? Udaril bode vas hudd, 47 ker le z namero skrito poganjate se za-Nj tako. Li veličastvo vekovito Njegovo nič ne plaši vas? Li strah pred Njim ne straši vas, ko zagovarjate Ga s slovi lahkejšimi kot je pepčl, in ki branilci ste Njegovi s prstenimi branovi, ki prvi jili naliv bo vzel?! Pustite me naj govorim, — saj česa naj se še bojim ? kar more, naj zgodi se; in če meso si zgrizem sam, in, če zato življenje dam, trdim, da nimam grešne lise. Saj vem, da bode me zatrl, rešitve up mi je zamrl; a čistost svojih stez bi jaz rad skazal Mu poprej v obraz. Saj to že meni je v korist, ker pred Njega boji se tist, kateri ni pregrehe čist; zatd odprite svoj mi sluh, moj govor pridi vam do uh. 48 Pripravljen na dokaz sem sodnji o svoji zdaj pravičnosti; kedor pa meni, da sem v blodnji, prepričaj me krivičnosti, potem pa hočem onemeti in, če sem kriv, — umreti. To dvoje le, o Bog, mi daj, in skril ne bom se Ti tedaj: Desnico Svojo, me težečo, umakni z mene koj, in veličast zakrij blisčečo, da ne trepečem pred Teboj, potem me le pred Sč pokliči, da jezik moj me opraviči; — al pa bom prej govoril jaz, a Tl zavrni me v obrikz! Število grehov mi povej, dolgove moje vse naštčj, naj krivde vse in hudobije mi točno jezik Tvoj odkrije. Zakaj obraz mi skrivaš Svoj in, ko da sem sovražnik Tvoj, me roka Tvoja bije? Mar moč Si vdditi boš jel na listu, ki že ves je včl? 49 4 Mar jezo Svojo vnčto nad strnjo spašal boš požčto? Ker, glej, prisojaš mi bridkosti za grebe davne že mladosti. Ti slednji si korak mi štel ne da bi z okom trenil; nogč si mi ko v klado del, in z ranami si v njo me vklenil. Čemu? Saj pač poznaš človeka, da je trohnoba zgolj, in da razpade kot obleka, ki jo razjeda molj . . . "Pač žene vsak rojenec le malo časa tu živi in še te kratke dni ves čas je le mučenec. Ko cvet iz popja zdaj se dvigne, čez noč pa že ga strč vihar; ko senca naglo mimo švigne, in stalen ni nikddr. In Tebi vredno to se zdi, da vanj kaznčče vpreš oči, da vso njegovo motriš hojo, da kličeš ga pred sodbo Svojo? 50 Kako pač čist naj bode tisti, ki je nečist spočet, rojen? Kdo prog ga in marog očisti? Nobčn! Dal kratke smrtnikom si dnove, določil teh jim broj skopo, odmeril meje jim gotove, ki ne prestopi jih nikdo. A dni vsaj tč odvrni kazen, življenje vživam naj miran, ko dninarju prispč prijazen naj dni mi teh večer hladan. Presečeno drevd še upa, pomladi čaka polno nad, iz mrtvega — dozdevno — trupa nebni j mu ta vzbudi omlad. In, če že korenina hira, če deblo mu pri tleh umira, — da vlago le začuti, — glej, lepd zaželeni, ko prej, in novih spodredi si vej; a človek, ki ga vgrabi smrt, kje je? Leži na veke strt! Ko jezero se izsuši, ko reka vsahne, znikne v suši, 51 4 * vodč se te ne vrnejo; tako zemljan, ko v smrt zaspi, na vek ga trne zagrnejo: dokler neba se svod ne zruši, iz smrtnih sanj se ne vzbudi . . Oj, da bi pač za kak le dan zagrnil Ti me v kraj neznan, dokler Tvoj srd, ki je razdražen, ne bil bi potolažen. O, da bi, ko podre me smrt, ne vek ne bil moj grob zaprt; tedaj pa dneve vse življenja, ki polni muk so in trpljenja, vešči bi čakal spremenjenja. Tvoj glas bi me tedaj pozval, Tvoj klic jaz slišal bi pokorno, Ti delu Svojih rok podal k vrnitvi desno bi podporno. A Ti si vse mi štel korake, zaznamoval mi vse napake, ko v vreči shranjeni denar; za zmote te naj pa nikar me šibe ne tepd več take. Saj še gora zmaješ višine, njih zemlja zdrkne s strmih brd, 52 in skale se zvalč v nižine; tam potok zdolbe kamen trd, odnese prst povodnji srd, — in človek tod naj ne izgine? Za hipe mu moči deliš, potem ga v večne pahneš tmine; podobo vso mu spremeniš, ter iti mu odtod veliš — li dobri so, li zli mu sini, ne vč v gomile globočini. On, kteri moral je v „šeol“, le svojo doli čuti bol, telO o sebi mu zdihuje, duh svojo bol le obžaluje . . . Elifas. h- ^daj Elifas mu, Temanjan, odgovori in reče: Li morda tudi modrijan iz ust besede prazne meče? Li njemu tudi dušo mar srd polni kakor žgoč vihar? Mar prazno govoričenje 53 in zlobno ti jezičenje doseže opravičenje? Glej, Božji strah ti podkopuješ pobožnost pravo ti vničuješ. To krivdo grešni govor tvoj dokazal je, prijatelj moj; čeprav besede znaš voliti ko posvetnjaki zviti. Glej, tvoje ustnice čez tč ko hude priče govorč; tvoj jezik te obsoja, in ne beseda moja. Ti modrijan, mar tisti dan rojčn, kot prvi si zemljan? Mar, prej ko griče Bog je vstvdril, življenje tebi je poddril? Li v Večnega si svčtu bil, in tam poslušal, se učil in tam modrosti se napil ? Kaj veš, da nam ni znati dano, in kaj umčš, da nam ni znano? Med nami tudi, glej, še živ je starček neki srebrosiv, ki dni si več je že naštel, kot oče tvoj je vseh imel; 54 in tebe Božje tolažilo, ki se tako prijaznomilo po njem je v dušo tvojo vlilo, tako neznatno zdaj se zdi! Zakaj pač ti sreč besni, zakaj ko bliski so oči? Zakaj pač škriplje ti čeljust, zakaj takd srdito puhaš, in blazno iz brezbožnih ust besede take bruhaš? Ker mčniš pač, da si — nekriv! A kdo pred Njim je nekaznjiv? Kje je rojenec žene, da krivde ni na njem nobene? Še na svetnikih, ki ko sneg zdč čisti se, On najde peg, nebo in, kar živi v nebesih v Njegovih čisto ni očesih! In čist bo tist, ki poln grehob, ki poln je grešnih, gnjusnih gčb, mož, ki si v dušo hudobije, kot žejni pdtnik vddo lije? Naj ti povem, a ti me čuj, kar videl sam sem, premišljuj, in čuj, kar modrijani davni 55 pradede nam učili so, in kar zvestd odkrili so nam otci naši slavni, ki sami v svoji so deželi živeli v mestu, v seli. In ti učč: vse žive dni hudobnež od strahu drhti, nasilnik trepeta vsa leta, ki so za tu mu šteta. In groze glas, in hrum strahbv na sluh mu gromovito rjuje; ko mir je, nanj sovrag prihruje poguben zanj in dom njegov. In nade ni, da, se boreč, utekel temni bi osodi: Namerjen nanj se bliska meč; beži, in krog stradaje blodi, — a kdo mu kruha dd? Da smrtna noč je tu, — pač zna Trepet drvi ga grozovit, osuplost, stiska — ga pestita, preteč ko kralj mu bojevit, in kakor vojska zmagovita : ker proti Vsemogočemu zavzdignil roko je brezbožnik, 56 Bogu vsevladajočemu se vprl je, ko nezvest podložnik ; na-Nj drl je vpornik drzovit, ker kril ga je pri škitu škit . . . Z mastjo obraz je krožil svoj, nabiral si krog ledij loj, in ko nasilnik krut, brez čuta, čez mesta stopal je posuta. Izgnancem dom oplenil je, in ga v posip spremenil je; a s tem ne zbogati trinog, imetje zgubil bo bogato, ne bo se širilo okrog, kot širi se drevo košato. Priplul nad-anj bo črn oblak, zavil ga bode temen mrak, zažgč mu mladje bliskov žar, oblomi ga hrumeč vihar. Naj toiej ne opira nade na nične zemeljske zaklade; sicer dočaka le prevar in ničnost le mu pade v dar. To včaka še pred koncem dni, da ko drevo se posuši in več ne oživi mu mladje; — 57 še zrelo ni’ njegovo sadje, že pade, kakor grozd nezrel, in kakor oljke cvet uvel: ker brezi ploda so vsekdar krdela zlobna krivcev, in pokončal bo z neba žar šotore podkupljivcev. Naklepajoč le sleparijo, spočenjajoč le hudobijo, — prevare le si obrodijo. Job. r£± Job na to odgovori: Enakih slišal že stvari v življenji sem obilo ; a nično to je tolažilo, oj sitni tolažniki vi! Kdaj konec bo besedam praznim? In s čim k tem pravdam neprijaznim sem pač nadražil vas? Ko vi bi v stiskah mojih bili, z enakimi bi tolažili lehko i jaz tolažil vas. 58 Nad vami z glavo bi zmajeval, vas z gbvori poučeval, vam z reki šibko moč krepčal, z gibanjem usten bol zlajštival. A zdaj, ko v ranah ves medlim, molčim naj, ali govorim? Saj govor boli ne odpravi, molčanje ran mi ne ozdravi. Da, vse moči Si mi razbil, mogočni silriik na višavi, ves dom mi v puščo spremenil. Ti biješ me; udar pa biča vsakteri proti meni priča, da brat očita mi lažnjiv, češ, da sem tepen, ker sem kriv. Name Ti, ko sovražnik moj, pogled ognjeni vbadaš svoj, zobjč Ti škripljejo srdito; preganja grozovito in razmeša rja srd me tvoj: A ljudstvo trumoma se zbira, in usta, me smešeč, odpira; v obraz me bije sramoteč, (krivic me in pregreh dolžeč.) Da, zlobnežev izročil roki 59 me On je na neba oboki. Užival srečno mir sem zlat; a On, sovražnik, vojski vešči, srdito zgrabi me za vrat, ter silno me ob zemljo trešči. Za tarčo Svojo me izbčre, nebroj pušic na nrč frči, obisti, jetra mi predere, na tla cedi se žolč in krt. Ko čvrst junak se v me zaganja, in reže ran mi brez nehanja. Porazil me je ko sovrag; zato zdaj nosim žalno vrečo, ker mojo moč in mojo srečo mi poteptal je v prah. Oči od solz so mi rudeče in smrtna senca jih temni, ko vendar molil sem goreče, in krivde na teh rokah ni. Kljub temu kri iz ran mi teče; a tč krvi naj zemlja ne pokrije, njč tožba naj do neba vpije. Saj gori le je moj sveddk, poznalec moj je na višavi; 60 a ti — prijatii v sreči, v slavi, zdaj le smešilci so vjedavi! Gor torej mojih solz potok, gor dvigaj moj se vzdih globok, in večni Bog na nebu gori pravico kmalu mi pribori, kot človek to prijatlu stori : Ker malo le že včakam let, potem se odslovim odtod na temno in neznano pot, ki več na ta ne vodi svet , . . Moj duh je razdejan, temnijo se mi dnovi in željno v me zijo grobovi. Vrh tega pa zasmehovan žalitve gledam dan na dan. Nekrivde moje Ti svedok, zastavi zanjo Svoje možtvo, pa v rbko vdari za poroštvo, če Ti ne, kdo mi bo porok? Ne morejo me ti limeti, zastri si um jim nevisok. Med krivce hočejo me šteti, zato ne boš povišal jih. 61 Sovragom so me v plen izdali; to sini bodo njih plačali: (ko hrambe bodo si iskali, nikdo ne bode vslišal jih.) O meni zlobne zabavljice rodovi zemlje kujejo, enak možu sem, ki mu v lice s porogom drzno pljujejo; zato oko mi tožno umira, in bol mi tare grud, telo od bolečine hira, in senca le je slednji ud. In poštenjake groza trese, ko to-le opazujejo, in na hudobneže srde se, ki me v nesreči psujejo. Pravičnik pa od prave poti kljub bolečinam se ne zmoti, in jaz, ki čista mi je dlan, dobivam še moči iz ran. Vi pa, kot hčete sami: prihajajte, odhajajte, hvalite ali grajajte, — saj modre glave ni med vami! Vi, ko mi dnevi ginejo 62 in kmalu, kmalu minejo in pa srcž načrti najljubši so mi strti, — vi vendar smrtno noč mi v dan, spreminjate s tolažbo nično; a jasni dan mi v mrak teman prestvarjate jezično. Up dajate! Kaj upam naj ? Domovje moje mi je znano, posteljo že imam postlano v „šcblu“ tam za vekomaj. Trohnobi tam porečem : „mati“ ! in črve bom nazival — brati-! Kje torej tiste sreče vir, Kje tista vaša nada dejanski mi zavlada? Skoz smrtna vrata nje gre tir — li doli najdem tudi mir? Baldad, ?avrne Baldad ga in reče: Do kterih pač neznanih mej besede boš drvil besneče? 63 Kar rekli smo, razumi prej, potem naj govor dalje teče! Zakaj li ko žival brez uma, zakaj smo ti nečista truma? Mar meniš ti, ki silen srd te do kosti mesari, da radi tebe, svčt bo strt, da kamen razdrobi se trd, (da red se ves prestvari?) Ne! Marveč krivca luč ugasne, ne sveti ognja mu plamen, ne sije žar svetilke jasne, umre v šotoru svit mu njen. Krog tava noga mu ncjaka, čez lastne zvrne svete se; po zadrgalih le koraka, v nje hoja mu zaplete se, zadrga omota mu peto, tesno mu stisne nogo vjeto: zadrga skrita bila je, v njo noga se vlovila je. In krog in krog strahovi sžmi drve se krivcu za petami. Njegovo moč požira glad, pogin preti mu spred in zad, 64 in smrti hčere, boli hude, mu grizejo telesne ude. Na kar je stavil ves svoj up, izrujejo mu iz šotora, in dasi mu je hod gorjup, pred kralja smrtne groze mora. Uniči dom mu žar žveplen, in, kar je v njem, požge plamčn. Odzdol sahno mu korenike, odzgor mu poseko mladike; izgine mu s svetd spomin, ime pa z zemeljskih ravnin: od solnčne luči v grobne tmine, znad zčmlje pod zemljo izgine; povsem zamrje rod njegov, hčera mu m' in ne sinov, bivalca ni v njegovih dvorih, še gosta ni v njega šotorih. Njegov osodcpolni dan vrstnikom zdi se vsem grozdn in še potomcem bo strašan. Glej, to zločincev so, šotori, to bogozabnikov so dvori! 65 6 Job. Job odgovori in reče: Dokdaj dolžitve, dušo sklece, poslušati naj še imam? Li hočete me s slovi streti? Že vaših psovk ni moč prešteti, a krivd vas vendar teh ni sram. In da sem kriv, kot um vaš sodi, kaj krivda moja vam pač škodi? A čujte me, kaj vam trdim, sodniki moji vi oholi, obsojajoči me vsprič boli, češ, da za grehe to trpim: Po krivem Bog mi rane reže, nedolžnika me stiska v mreže. O krivdi tožim venomer, a prava ne dobim nikjčr; pomoči prosim Ga goreče, a On uslišati me neče. Stezb je mojo zagradil in ni mi moč naprej; 66 pot srčče v noč mi je zavil, ne vidi se po njej. Kraljčvi slekel je škrlat mi, in snel je z glave venec zlat mi. Ko grad me bode razdejal in moral bodem pasti; moj up ko hrast bo izruval in več ne bo mu dano rasti. Oh, srd Njegov je strašno vnet, v mč ko v sovraga se ozira, in kot voditelj vojnih čet do mene stezo si utira, krog dvorov mojih vojsko zbira. Kje bratje moji v sili so, kam so zbežali „zvestj“ vdanci? Tovariši se skrili so, in pozabili so me znanci. Še sluge v mojih tu zidčh pokorni nečejo mi biti, tujein le v njih sem zdaj oččh. Če hlapca kličem, — ko v zasmeh! — on neče se zglasiti, sam milo moram ga prositi. Sopiogi je ko tuj moj glas, moj dih se ji gnjusi, t* 67 in deci ničev moj je vkaz, le prošnja kdaj jo omeči; slug deca clo me zaničuje, ko dvignem sc, inc zasmehuje. Vsi, v koje upal sem zvestd, od mene z gnjusom zdaj bežijo, in, kterc ljubil sem srčno, zdaj proti meni se borijo. Zato se mi suši meso, kosti že kože se držijo, in ustne so se posušile, da zob bi več mi ne zakrile . . Usmilite se, oh, tedaj prijatli moji, vi me vsaj, ko čutim Božjih rok mahljaj.' Če ste prijatli res mi zvesti, zakaj preganjate me zdaj, zakaj meso mi hčete snesti? . . Da pač bi pisec se dobil, ki bi besede te zapisal, v svinčeno ploščo jih zarisal al z dletom trdno v skalo vri!, da vek noben bi jih ne zbrisal: jaz vem, da moj Rešnik živi, da spet me iz prahu zbudi. 68 čeprav ta koža mi odpade, nihčč mf tč ne vniči nade, da prav iz svojega mesa rešnika gledal bom Bogd. Jaz gledal bom ga polhen sreče, prav ta jaz, ne ko drug kedd, to zrlo bode ga ok6 po sreči taki koprneče. A vi, ki mi še bolj grozite, češ: krivde vse so nam očite, ki vir njegovih so nesreč, nekrivca greha vi dolžeč, — le bojte se plačila vi! Visi nad vami Božji meč, za krivo sodbo vam grozeč, — ker znajte: naš Sodnik živi! Zofar. Odvrne Zofar Naamljan: Vre v meni misli tok močan, kipč mi čuti v srci silno, ker čul sem grožnjo sramotilno. A snuje moj razsodni duh 69 odgovor mi na tvoj izbruh: Ne veš lj, da že z davnih let, odkar je Bog obljudil svet, le kratka je zločincev sreča, in njih radost le hip trpeča? Dž! Ko krivični mogočnjak povišal do nebd bi slavo, in ko bi pod nebd oblak ponosno dvignil glavo, — bi v blato zdrsnil se nazdj, in, kdor ga je poznal nekdaj, povpraševal bi: „Kje je zdaj?“ On kakor sen izgine prazen, zgubi ko nočna se prikazen : ne vzre ga več okb drugbv, in ne pozna ga kraj njegov. Njegove bodo pa otroke pestili reveži trdb, da jim ugrabljeno blagč povrnejo njih rbke. Greh grize ga po vseh kostčb, in grob požrč kosti in greh. Kot jed zajema krivdo strastno, premeta jo po ustih slastno, in žveči poželeče jo, 70 iz ust pustiti neče jo, A jed se spremeni mu v jad, in gadji strup mu bo zaklad. Imetek tuj je hlastno žrl, a tž ga v drobu bode tri, in gnjusno bo iz njega drl. S krivico gadji strup je pil, in prav ta strup ga bo umoril. Medu ne bo mu tekla reka, in zrl ne bo potokov mleka. Ni še vživdti ga začel, že plen svoj povrniti mora; zanj mnogo trpel je napora, a nič ne bode ga vešči. On siromake je zatiral in s kruto silo davil jih; sirotam hiše je podiral, a ni jim spet postavil jih. V njegovi duši mirovala nikoli ni pohlepa strast; zatd najdražja njemu last pri njem ne bo ostala! Požreti htel je slednjo stvar, vsegd se je polaknil; zatd pa kmalu bode mraknil 71 njegove sreče žar. Ko v polni bo obilnosti, hudo ga stiske objemo, in žrtve vse nasilnosti dvigno osvetno nanj roko. Da „lačno“ mu telo nasiti, Bog nanj izprazni srd plamtčč, in nanj za kazen vkaže zliti kot ploho silno sto nesreč. Če z mečem ga ne rani roka, zadene ga pušica z loka: pušico sproži Bog z višine, predere truplo njč mu moč, ko blisek skozi drbb mu šine in smrtna ga objame noč. Nesreča, ko vihar temdn, prihruje nanj in na zaklade, na kupe pa bogastva pade mu ogenj ne na zemlji vžgan : karkoli hrani si v šotori, požgč plamen poslan odzgori. Tak6 nebd, ga kaznujoč, odkriva njega hudobije, in zemlja proti njemu vpije, o njega krivdi pričajoč. 72 In zemeljski ves blagosldv iz hišnih roma mu zidčv; v dan jeze Večni na višavi ga ko s povodnijo odplavi. Glej, delež tak hudobnež bode od Večnega dobil, tak dedni del iz rok osode je krivcem Bog zagotovil . . . Job. ^ Job odgovori takb: Oj pazite zvestd, skrbnd na vsako mojo zdaj besedo, ker zlajša to mi v duši bedo. Molčite, dokler govorim, kar rečem, potrpljivo čujte; a ko svoj govor dovršim, če morete, se posmehujte. Mar tdžba ta ljudem veljž? (In, ko oko mi gleda, da tu pravičnega ni reda), kakd naj bol me ne navdd? Če tega duh se le spominja, 73 se v duši kar zgrozim, in strah mi vse telb prošinja, in ves di hi 'm. Na usta rbko, in posluh, in tudi vam zgrozi se duh! Zakaj zločina pač živijo se sreče stalne radujoč? Zakaj množč si bogatijo, se brez nadloge starajoč? Krepak se zarod jim rodi, razvija se pred njih očmi. in mir jim čuva hišne zide, in Božji bič nad njč ne pride. In plodna so goveda jim, množi se pridno čeda jim, in deca, ko ovčic krdelo, iz hiš jim vrč plešbč veselo. Radosti polni pevajo, ko glasi strun odmevajo, veseli, srečni vriskajo, ko jim piščalke piskajo. Visoka leta včakajo tu v sreči in brez truda, potem pa v grob korakajo, kjer jih brez muk zagrne gruda. 74 * In vendar Večnega kolndč Mu rekajo: „Od nas le proč! Stčz Tvojih nečemo poznati, ne vkazov Tvojih spolnovati! Kaj pač je Vsemogočni, kaj, da sluge bi Mu bili naj? In kaka je korist za nas, če dviga pred Njegov obraz molitev naša se goreča ?“ In nl-li kljub temu njih sreča v njihovih vendarle rokhh? Osoda moja pa ni taka; pač ker mi noga ne koraka po zlobnih njih stezžh. Kdaj pač svetilo sreče jasne v šotorih zlobnežev ugasne? Kdaj nagel pad jim je gotov, kdaj Božji srd je dčl njihov? Kdaj delež njih ko klds je suh, ki suče ga vihar po zraki? Kdaj oni plevam so enaki od vetra gnanim skozi vzduh? Dh, Bog, zločincem preprijazen, za njih sinove hrani kazen! Njim samim pač povrača naj, 75 # njim, kot so vredni, plača naj! Tako bi v pravnem bilo redi: Prav njih oko njih padec glčdi, in grešnik zdrad hudobij sam kupo jeze Božje pij! Ker kaj skrbi ga dom in rod, ko dokonča svoj časni hod? In kaj sinov ga bol bo pekla, ko vrsta dni mu bo iztekla? Takd! . . . Kdor mene pa svariš, morda še Njega naučiš, ki vlada svet z višave. Na svetu red je takšen, glej: Življenje enemu izteče, ki živel tii je polhen sreče, in varno in mirno vselej. Rejen je in z mastjo zalit o ledjih bil obeh, krepak je bil in mozgovit po vseh kostčh. A drugega pokrije ruša, ki sreče nič tu ne okuša, ki le bridkost mu vživa duša. Obd tam skupen krije prah, in skupno jih zarašča mah, 76 oba črvem sta vžitek drag . . . A vaše misli jaz poznam, poznam jaz krive vaše sklepe: vi sodite, da Bog me tepe, ker dušo polno krivd imam. 1 vaš ugovor mi je znan: Kje pač mogočnežev je stan, kje grešnikov so dvori, kje zlobnežev šotori? O tem popotnike prašdjte, ki krog po svetu hodijo, ter iz izkustva sbdijo, — njih skušnje poslušajte! Ti govorč: V pogube dan hudobnež, glej, otčt je; ko hruje Božji srd strašan, ne trešči vanj prokletje. In kdo v obraz očita mu njegove hudobije črne? In kdo po vrednosti povrne dejanja silovita mu? Ko roma v grobni pa pokoj, spremljd častilcev ga ncbroj, in zraste mu pomnik na grobi, da s tem slovi še v pozni dobi. 77 In sladka njemu je gomila, h kateri ves potuje svet, 'kot se zločincem brez števila godilo je že prejšnjih let . . . Zakaj ponujate tedaj tolažbo mi še več ko nično? Vsi vaši gdvori dozdaj samo dolženje so krivično. — Elifas. (K Jgmaj Elifas pa, Temanjan, na novo Jobu oporeka: Imd li Bog kaj od človeka, če ta Mu je pokornovdan ? Ne, kdor pravičen je in čist, le sam odtod imd korist! Li Vsemogočnilui kaj hasni, če čuvaš se krivic in zmot, če po Njegovi volji jasni Poštena zmčr je tvoja pot? Mar bo te iz strahu obsodil, ko s prave si potf zablodil? Li bo zato Te kaznoval, 78 ker si zvesto Mu služboval? Al ni velika zloba tvoja, ni tvojih mar krivic brez broja? Glej, mnogokrat brez milosti uboge rubil si rojake, in, dAsi sam v obilosti, si slačil siromake. Popotnikom, od žeje mročim, požirka nisi podelil, ubožcem stradajočim pa kruha košček si odbil. Osvojil s silo si deželo in v njej šopiril se veselo. Pograbil ti imetje si udovarn osamljenim; strl brambo in zavetje si sirotam zapuščenim. Zato zajela kar na mah te za zadrgo je zadrga, in dušo ti pretresa strah, in grozna bol teto ti trga. In ti še ne umeš, zakaj tmin Bog pošilja, te krijočih? In vira ne poznaš še zdaj povddnjl te požirajočih? 79 Ker Bog je nad nebo visok, visok nad zvezdnati obok, ti meniš pač, da On z višave ne vidi nas in ne poziul? da, ker je skrit v ovoj megla, zadčl ne bode sodbe prave? In, ker oblaki ga krijo, ker tam po daljnem nebnem svodi v njih temni plašč ogrnjen hodi, mar videl nas ne bo? Mar hočeš zlobe pot hoditi, kot hodil jo je stari svet, in kot zločinci drzoviti pradavnih let? Pač naglo jih odpravil je Božji sklep od tod, s potopom jih poplžvil, na dno pogreznil vod, — ker, rogajoč se Mu v obraz, so rekali: „Lc proč od nas! Kaj Vsemogočni pač nam more?" Ko vendar On nasipal je z bogatstvom jim šotore, — zato jih pa potipal je! Ker krivce Bog je vedno šibal 80 jaz njih poti se bom ogibal. In, zlobnežev pogubo zroč, pravičnik se raduje, in poštenjak se posmehuje in kliče jim, se rogajoč: „Radost! sovragov četa strta, njih dobra od ognja požrta“ 1 Zato pa vdaj se v sklep Njegov, in Ori ti znova polno sreče in bogat pošlje blagoslov. In uke sprejmi, ki svareče iz ust Njegovih se glasč, in shrani jih skrbno v sreč. Če se k Bogu obrneš znova, če krivd očistiš svoj šotor, ti blagor bo rosil odzgor, spet dvigne roka te Njčgova. Potem srebri zaklad predrag Iehkb med cestni vržeš prah, zlatb, kopano pa v Ofiru, med kamenčke ob reke tiru: saj Tvoj zaklad bo Večni sam, ti dražji od srebrnih jam. TI vsemogočnega Boga boš veselil se Iz srci, 81 6 in k Večnemu na visokosti obraz boš dvigal poln radosti. Tvoj klic, ko bodeš k Njemu vpil, On bode cul in bo ga vslišal, Ti boš pa svoj obet zvršil, ker te otel je in povišal. In slednja tvojih se namčr gotovo ti posreči, in sreče bode svit zareči sij dl ti na življenja tir. Če prosiš, boš iz stisk otčt, teptan zdaj, — boš povzdignjen spčt. Sprič tvojih rok pravičnosti še krivca Bog bo rešil, ki z deli je krivičnosti pred Njim si dušo kaj ogrčšil. Job. J| Job odgovori rekoč: Še tožim bridko vzdihajoč; a hujši udar je Božjih rok, kot javlja duše tožni stok. Oj, da Ga morem kje dobiti, 82 in pred Njegov prestol stopiti, dokazal pač bi Mu v obraz, da živel čisto ves sem čas. Napolnil usta bi z dokazi, da hodim po Njegovi draži*). Potem zvestč, skrbno poslušal bi slednji rek Njegov, in razumeti skušal pomen Njegovih sl6v. Saj s silo vsemogočnosti bi z mano pač se ne prepiral, ne! — v Svoji bi navzočnosti uhd mi pazno le 'odpiral. Potem bi naglo se prepričal, da sem nedolžen mučenik; pustil bi me, me več ne bičal vsesilni moj Sodnik. Pa kje naj Ga dobim? Če proti vshodu se spustim, glej, tam Ga ni! Če na zapad iščoč hitim, ne vzrd Ga tam oči. Če grem na levo, gornjo stran, *) po draži — po dragi — po poti. 83 6 * pogledu mojemu je skrit, in, ako krenem na poldan, za mč je v noč zavit. A če ne vidim jaz Bogd, On mene, mojo pot poznd, in če nie ko zlato preskuša, pred Njim bo čista moja duša. Pot, ki jo utrl Njegov korak, brez blodnje mčril moj je vsak! Kdaj Božjih ust sem skrunil glas, in kdaj Njegdv teptdl ukaz? Ljubd nad najsrčnejše žžlje Njegovih ust mi je povelje! A On, kot trdno sklenil je, (dodaje bridko rano k rani); zvršuje, kar ukrenil je, in kdo Mu pač zabrani? Da, nepremembni sklep osode nad mano izvršil On bode, — in takih težkih pač nadlog š e hrani zd-nre večni Bog ; zato me stresa strah pred Njim, ko to premišljam, ves drhtim. Da, Večni z grozo me navdaja; in od strahu mi duša zdvaja. 84 Zat6 ne morem več molččč nositi tčme teh nesreč, kčr vem, da Večni vrh višin mi še ne skrije groznih tmin. Zakaj Vsesilni ne zagrne pravičnim dni nesreče črne? Zakaj ne zrd teh dni nikdar, ko krivce sodi Vsevladhr? Glej, ti prestavljajo mejnike, sosedom čede plenijo, pasoč si jih, ne zmenijo, za prave se lastnike. Sirotam jemljejo oslice, udovam junce in junice; po siromakih mahajo, iz cest in mest jih pahajo: trpini v puščah bivajo in se po jamah skrivajo. Sirote, od ljudij pregnane, ko zver iščb v puščavi hrane: tam kruhek borni rase jim, da deca se napase jim. Na poljih zatiralcev piče žanjd za sč in za mladiče, 85 in grozd, ki ni ga vzrl trgač, pregnani zdaj rebkS birač. Ta sirotč£d krog gola lazi, odeje nima v nočnem mrazi; in, ko premoči jo lijžv, lijoč nevsmiljeno z višav, — ker ni zavetja pred deževjem, med sivim stiska se pečevjem. Ljubečim materam nasilno sirote krivci z prs tržd, Ubožce rubijo nevsmilno, (in v robske spone jih kujd). Tu z nogo boso, s truplom golim tlačilcem robujo oholim. A ko jim snope nosijo, zastonj jih kruha prosijo; in tlačijo jim olje v hrami, pa ne pokušajo ga s£mi, in, kedar grozdje jim mastč, sred vina žeje se sušč. Celd iz ljudštva polnih mest zatirancev se vpitje čuje, teptancev duša grozno rjuje; a Bog ne zre na njih bolest, ne zre na zlobnežev objest. 86 Spet drugi, dneva luč črteč, nič znati nečejo o sviti, le v temi ljubijo hoditi dejanja temna v nji vrščč. Pred zorom tolovaj že vstane, da na ubožca, revo plane, in, kadar drugi svet gre spat, on plazi se okrog ko tat. Da pade mrak, prešestnik čaka, češ: „Kdb me vidi v nočni čas“ ? in s krinko skrije si obraz, da ni spoznati ponočnjaka. Po noči v hiše vdirajo, čez dan se pa zapirajo, ker njim sovražna je svetloba; d&! solnčni svit jim je grozan, strašan jim je ko smrti dan, grozan jim ko strahbta groba. O, da vodč zločincev roj ko pene vneslo bi s seboj! Prokletstvo krivca delež bodi, med trtami naj več ne hodi, (občudujbč njihov razvoj!) In, kot toplota vzame sneg, poberi take smrt za greh, 87 črvad na njih naj bo v gostžh. Naj njih spomin s svetel izgine, še mati žabi take sine, ker žene revne brez sinov so plenili, zatirali, in niso žalostnih udov tolažili, podpirali! A Bog krepča zločincev moč, in dolgo trdno bodo stali, čeprav so že močnb se bali, da smrtna jih zagrne noč. Bog sam da zlikovcu podpore, da nanjo se opreti more; in milostno oči Mu zrb (A v stiskali, ker nekriv sem, jaz poln upa gledam Mu v obraz!) Zofar. (?)*) jaz vas podučim o Božjem silnem delovanji, in o Njegovih rok snovanji naj neprikrito govorim. Poglejte, — pa saj veste vsi! — kaj treba ničnih besedi ? Glej, to usoda je zločinca, to delež krvolbčnika: desnica Vsemogočnika zadene vse in poedinca. Sindv mu zarod, se množeč, množi se mu samb pod meč, in roj otrok mu kruha strada, brez hrane mu mrjč od glada, — ostale pokonča pa mbr; na grob nebroj pač solz jim pada? *) Vulg. XXVII. v. 11 do konca. To govori v izvirniku Job. 91 Od svojcev ni nobene skor! Kupiči si srebra in zldta, oblek ko na gnojniku blata: obleke on napravlja si, pravičnik pa se ž njo odeva; srebni, zlatd nabavlja si, a vživa ga nedolžna reva. Palačo zida, — kak sijaj! A meni stavbe ves izvedek kot molja le se zdi zapredek, in kakor koča, ki jo kdaj si zbije v nbgradu čuvaj. V palači tej bogat gre spat, netaknjen je zaklad mu zlat ; odpre oči, zaklada ni! Viharna, grozna noč! Povodnji hrum in šum naraša na moč, na moč, — bogatca, dom, zlato odnaša. Viharja vshodnjega vrtinec zajel ga je, — kje je zločinec? Tu več ga ni! Neskončni ne zanaša, zločinca šiloma podi, — 92 brez duška ta pred Njim beži. Gledalci rokoploskajoč izsičejo ga z mesta proč . . . Job. ■@dvrne Job mu porogljivo:*) Kako zelb podprl šibkost in okrepčcil mi rok slabost z besedo ti si „tolažljivo“. Kako „izborno" nevedneža si podučil, ter prezgovorno „modr6sti“ polno si izlil. Kdo hočeš da odpira, besedam tvojim sluh? In s kterega ti teče vira modrosti te velike duh? Pred Njim drhte morja globine, in kar prebiva v njih, trepeče roj nekdanjcev tih, ki grobne krijejo jih tniine. *) Vulg. XXVI. 93 Pred Njim odprt, odkrit in gol leži mrličev dom, — „šeol“ ; in kraje smrtne domačije kdo pač Bogu prikrije? On neba širno, gornjo stran razpel čez prazno jo ravžn, in svčt naš ves, tako težak, obesil je v breztežni zrak. V oblakov vedra zbira v6de, pod težo ta no počijo; (ko On veli, pa tč posode mokroto vso iztočijo.) In, glej, nebel trdnjava sinja dom nosi in prestol Njegdv, v oblake temne ga zagrinja, (in čuva z grozo ga grornčv). Postavil stalne je mejnike med zemljo kopno in morjčm; določil večne je ločnfke med nočno tmd in svetlim dnem. Njegovi ko grozč groinovi, neb& se stresajo stebrovi. Njegova moč ob hudi uri morjd valove vse razburi; a zopet modri duh Njegov 94 pomiri silni srd valov. In duh Njegov brez mej visčk okrasil je nebd obok, In zvezdnega razpel je zmaja na nebu od konca do kraja . . . Njegovih del to ni popis, površen je sam6 obris. Stvari je vstvdril brezštevilne, — kar vemo, je: prot gromu — dih! Moči Njegž pa gromosilne kdb, kdo umeje jih?! (Pač mnogo ve in zna zemljan !) *) Zlata mu rudnik mnog je znan, zna srčbro spravljati na dan in ve, kakd se čisti. Železo iz drobovja zšrnlje kot kamnje rudnato si jemlje, in k svoji ga topi koristi. Podzemsko temo razsvetljuje, in ostrovidno preiskuje, kje kamen drag se dd dobit, ki v noč je, v smrtno senco skrit. *) Vulg. XXVIII. 95 Kopijo si jamo zvrh zemlje, kjer mnog popotnik inimo gre; skoz nj6 v podzemeljske brloge viseč od ljudstva proč drčč, - ne hasnijo jim krepke noge. Dovolj je hrane nad zemljd, kot ogenj pa rije') pod n\6: safir med kamni tam žari se, zlato med skladi tam blešči se. Na potih, orlom nepoznanih, (za nje ne vč noben kragulj), z zakladi gosto nasejanih, kjer pri dragulju je dragulj, na potih, ki jih rod oholi, ki lev ne ničri jih nikoli, — ob trd kreinčn rudar-tlačan si ranja nikdar mirno dlan, in grebe, dokler grebsti more, da rudnate prevotli gore. Predore seka skoz pečine: v oči bleste mu dragotine; Če voda sili mu v predor, naval nje naglo zajezi, zaklad pa dvigne svoj navzgor da jasno v solnci se žari. 96 (D3, mnogo človek zna!) A kje je pa modrost domž, kjč pamet, kje razum prebiva? Nje cene človek ne poznd, na zemlji se živečim skriva. Le čuj! Oglaša se prepad : „Modrosti tu ni skrit zaklad" ! In morje, čuj, buči, hrumi: „Modrosti v meni ni!" Modrost je dragotina draga, srebro, zlato je ne odvaga. In ne odkupi je zlato, zlato naj d ra?e iz Ofira, ne blesk zareč tako krasno ko žar berilla in satira. Kaj steklo, kaj zlato, čeprav velika njih je vrednost? In kaj posodje vse krasnb? Modrost le ima prednost! In kaj korale, kaj kristal, kaj biseri vse zemlje tal? Pač hvali, ceni to vsakteri; a to z modrostjo naj se meri? In kaj topžs iz Kuša? Pač dragotina draga! 97 7 Cenilec reže ga, preskuša; — modrost pa v ceni ga premaga! A kje modrost? Razum odkod? Povej ljudem blodečim tod 1 Zakrita vsem ljudem svetd, neznana tičkom je nebd. Dč smrti in uničbe kraj: „0 njej le čuli glas smo kdaj!“ Le Bog samo nje pot poznd, le On ve, kje svoj dom imd: čez zemeljske On gleda meje, zre vse pod nebom, meri, šteje. Ko tehtal je vetrovje vse, ko meril je vodovje vse, pot dežju je določeval, pot blisku, gromu znamovdl, — pred nas jo v delih je postavil, in Njemu znano nam objavil, in rekel je zemljanu: „Glej, Gospoda silnih bojnih trum se s spoštovanjem bati, — modrost to prava je vselej, in hudega se varovati, to pamet je, to je razum 1 98 A Job še govori in reče: Oj, da sem še ko v mescih sreče, ko Bog bedčl je nad meno, ko luč Njegova še bliščeče sijala mi je nad glavo, ko varno sem skoz tčmo hodil, ker svit Njegov moj hod je vodil. Da še bi ko v mladosti žil, ko zaupljivo On tam gori mudil se v mojem je šotčri, ko z mano je Vsesilni bil; ko postrežljivih slug kerdelo obletalo me je veselo; ko noga se mi spirala brodeča je v smetani mleka, ko zraven mene olja reka iz skale je izvirala! Ko sem od doma meril cesto in stopal skozi vrata v mesto, da sedel bi v veljakov zbor, mladeničev krdelo vrlo, me vzrši, pot mi je odprlo, ter naredilo mi prostdr. Častiti starčki z glavo sivo pred mano vstali so spoštljivo. 99 i* Pretrgali so svoj govor, na usta položivši prste tedaj mogotci prve vrste; — clo knezom glas je onemel, jim jezik k „nebu“ prilepčl. *) Zvesto so govor poslušali kot čakali so ga željno, vsi k svčtom mojim so molčali, za mano zinil ni nikdo. Moj govor jim kapljal je v duše kot rosa na zemljO za suše ; da, čakal je željno ves zbor da zadončl bi moj govor, kot dež se čaka blagodejni, ko je potreben setvi žejni. Bodrilno sem se jim smehljal, če kdaj pogum jim je upžl; a vsa pobitost njih src3 potrla v meni ni duhci. In rad med nje sem pot volil in sedel tam ko njih glavar sem, tam ko kak kralj, ko kak vladar sem med četo svojo bil, *) Pogl. XXIX. v. 21 25. 100 ko tak ki žalostne tolaži ter jim bolesti blaži . . . Uho, o meni le čujoče, me srčno blagrovalo je, in pa oko, obraz moj zroče, obsipalo me s hvalo je; ker upijočim jaz mučencem sem vedno rad bil pomočnik, sirotam revnim, zapuščencem iz stisk sem bil rešnlk. Proganjancev že „izgubljčnih“ nad me prišel je blagoslov, in storil sem, da osamljenih sreč je ukalo udov. Oblečen ves jaz bil sem v pravo, in pravo vse sem jaz odel, za zgornji plašč sem je imel, ko turban mi je krilo glavo. Bil slepcem bistro sem oko, hromakom bil sem trdna noga, in oče njim, ki jih hudo ubožtva trla je nadloga. Teptancev tožbe zamotane preiskal sem ko drug nobčn, razbil nasilnikom čekane 101 in jim iz zob izbil sem plen . . . Zatb sem djal, da dnevi moji ko fenisu se namnožč, da v svojem gnezdi, v hiši svoji, oči kedaj mi zamižč, — da bom ko deblo kraj vodč, ki val poji mu korenike, ki rosa mu krepi mladike. Dd, tipalo mi je sreč, da slava mi, vse dni življenja mladeča se, nikdar ne jenja, da vedno spretnih, krepkih rok, kot mlad, bom vedno prbžil lok . . . In zdaj pa takim sem v zasmeh, ki mlajši so ko jaz po dnčh, katerih dedje niso vredni se v mojih zdeli mi oččh, da bili bi ko psi mi čredni. In kaj bi njih mi rok krepkost? Brez jakosti je njih mladbst in ni jim sojena starost! Druhal nerabna, in brez ploda, sestradana puščavo gloda, puščave večne pusti sad: 102 nje hrana — ob grm6h lobflda, in „lakotnik“ ji lajša glad. Iz mest in sčl so jih spodili, podčč ko na tati so vpili; zdaj v jarkih groznih bivajo, se v duplih, špiljah skrivajo. Med grmjem gladna tam ječi druhal med trnjem razmetana, ker brez poštenja, brez časti, iz bivališč je vseh izgnana. In pesmi — porogljivke zdaj ti name kujejo, pušice ti zbadljivke zdaj ko v tarčo name sujejo. Oh, takim zdaj gnjusim se jaz! Drzno mi pljuvajo v obraz, ko konj brez brzde v mč drvč, nič vajeti jih ne krotč. Od desne vstaja ta zalega, pa v noge trudne brca me, na pot pogube in zla vsega potiska brezi srca me. Pred mano pot razdirajo in me v nesrečo tirajo ti, ki jim ni nikjer rešnika, 103 nikjer več pomočnika. Na nič srdito se valč ko grozni rek nalivi, in ko valovi pogubljivi hrumeč zaganjajo se v me. Grozijo smrtne mi strahote. Kot drevje listja ljut vihar, oropal me nesreč je udar veljave in krasote. — Proč sreča moja — kot oblak, ki brž iznikne skozi zrak. V nesvesti duša mi ječi pod težo, grozo bridkih dni. Še noč prebada mi kosti, in s časorn jih od trupla loči; zob ran in muk me glodajoči — on ne miruje, on ne spi. Obleko pražnjo Bog mi vzel, ogrnil s plaščem me je žalja, in tesno vanj me je zapel kot zgoraj se zadrgne halja. Po blatu zdaj me cestnem valja, da ves ko prah sem in pepel. Do Tebe, Bog, na glas kričim, ušes pa nočeš mi odpreti, 104 proseč pred Tabo tu stojim, a v me ne maraš se ozreti. Postal si mi trinog strašan in ž roko svojo silno me biješ ko sovrag nevsmilno, da poln sem ran. Na besni dvigaš me vihar, da moram skoz višave ž njim ; razsaja on, rohni vsekdar, a jaz medlim, kopnim. O, vem, da smrti izročiš me, nekdanjcev zborom pribrojfš me a kdo obsut od podrtin, iščoč pomoči, rok ne steza? In on, ki se v prepad pogreza, ne vpije mari tak trpin? In jaz naj solz bi ne pretakal, ko stiske me terd trdd? Ko duša mi mrjč takd, naj bi ne tožil in ne plakal ? Sto sreč sem si prerokoval, a, glej, tu je nesreča! svetlobo sem pričakoval, a prišla tčma je moreča. Tu notri vse vskipeva. 105 nikoli mi miru ne da, vlovila me je reva in dnevi me tero gorja. Ves črn se krog porničem, * (a ni ožgal me solnca žar), in pomočnika kličem, ko v zboru kdo, ki — kriv nikdar! je vendar tožen ko slepar. Zdaj nojem drug, šakalom brat, ko v puščo šel sem samovat. Črni se kožttmi, se loči, gorč v kosteh mi ognji žgoči. Namesto glasnih citer brenka, doni le žalostinka grenka, in „sladki“ moj piščalkin pisk zdaj jok je radi ran in stisk. — Z očmi zavet sem sklenil svčt, naj ni ne gledajo deklčt, — in kaj moj dčl zato z neba je, Vsesilni kaj mi v plačo daje? Ne tiče krivcem le pogin, poguba samo za zločin? Ni morda znana pot mu vsaka, ni štel mi slednjega koraka? 106 Če sem z lažjb se bratil kdaj, po poti dirjal kdaj krivice, na tenki vagi On pravice me telita naj, in, da nedolžen sem, — priznaj! Če noga moja s prave pdti kdaj zablodila je, če duša mi očt pohoti kedaj sledila je, če roka z madeži — k sramoti! — se kdaj mi oskrunila je, jaz sejem naj, a drug kdo vživaj, kar jaz sadil sem, drug izrivaj! *) Če njive lehe k nebu vpile so kdaj čez mč, in brazde njih kdaj pile so delavcev solzč; če sad neplačan pčlja vžival, če z delom sem tlačana vbival, — naj trnje širi se bodljivo, kjer rad bi bil pšenico žel, kjer jččmen sem sejdl na njivo, bohotno raste naj plevel! . . *) Pogl. XXXI. v. 38, 39, 40. 107 Če kdaj norelo mi sreč zaradi ljudske je ženč, če na soseda vrata kdaj res prežal sem pohotno, ženo zalazujoč grehotno; — tedaj še žena moja naj tujčinu grešno služi, nad njo naj sklonjen ž njo se druži : ker to je greh, zlodejstvo kleto, ki sodbo tirja in osveto; to ogenj je tel<5 grizoč, vlekoč te tja, kjer spe mrliči in prej nikdar ne mirujoč, da vso ti last izkoreniči! . . . Če hlapca pravdo sem teptal in dekli v pravdi krivdo stdril, in Bog bi zoper mene vstšl in me za krivdo kaznoval, — kako naj bi se izgovdril? Saj On obči je vkipotvdril: naj sluga je, naj gospodar, enako sta Njegova stvar! — Li vbožcem nisem dal trpečim, kar jim sreč želelo je? Li vdovam, me daru prosečim, 108 zastonj ok6 medlelo je? Li vžival kos sem kruha sam, ne da siroti grižljaj dam ? Pač od mladosti jih gojil, in kakor oče tem sem bil; do hipov teh od rojstva skoro bil siromakom sem v oporo! Če videl zapuščene reve brez suknje sem in brez odeve, ni bilo hvale njih telb in blagoslavljanja mar polno, odeto zdaj lepo, toplo, ogreto z mojih jancev volno? — Če trdo dvigal sem rokd, nekrive bil sirote ž njo, veddč, da v starejšin mi zbori nikdd nič žalega ne stori, — odpadi roka mi od pleč ko krhki trst se mi drobčč, nad me vsa groza in poguba! In kdo naj moči Božji kljuba? . Kedaj, ko štel zaklade sem, v nje vse jaz stavil nade sem ? in kddj na žolte rude kupe sem zidal svoje upe? 109 In kdaj sem pač se veselil zarad blagd čezmerno, če z roko srečno sem stoterno imetje krasno pomnožil? Ko v solnce vpiral sem poglede, na luno, zvezd neštetih čede, li v nje pogled, li ves njih čar omamil mi sreč je mar, da bi, časteč jih ko bogove, z roko gor metal jim celove. To tudi pač zločin bi bil, pregreha nadvelika, zahtevajoč sodnika, ker s tem Boga bi zatajil .... Kdaj radovžl se v slepi strasti sovražnikove sem propasti, kdaj mi srce je vriskalo ko njega zlo je stiskalo? In kdaj jeziku sem dopustil, da kletev, smrt bi nanj izustil ? . . . Kdaj člen družine moje zvčste mesd v šotoru stradal je? In potnik, strujen ves od cčste, kam ude spat pokladal je? Odprl sem mu šotora vrata, 110 sprejel tujčina sem ko brata! . . . Li zmote svoje sem človeške po ljudski šegi kdaj tajil? Kdaj sem krivice in pregreške v osrčja zadnje kote kril? Kaj torej bi me strali maj&l zaradi trum na me besnečih, čemu »poroga bi se bal veljakov streti me želečih? Zakaj z resničnim zagovorom jaz ne nastopil bi pred zborom? Ne! tam ne bom se niijti skušal; a On naj pač bi me poslušal! Tu spis hranilni moj! On spiši list tožilni svoj, On, ki brezkončne je moči, ki z mano se bori. Pripnčm to tožbo si na pleča, ta glavi krona bo blesteča. Korakov svojih Mu jaz sam natančen, zvest popis podam; — noseč krog čela tako vez Naprot Mu šel ko kak bi knez 111 Eliu. :L'ct malo jaz še le imam, a vi ste starčki mnogoleti, zato ni dal spoštljiv mi sram vam misli svojih razodeti, češ: naj priletni govorijo in starčki naj modrost učijo. A d u h, kateri v n a s živi, i Vsemogočnega vdihnjen j e razum, modrost ljudem deli, ne dolgotrajno le življenje: saj niti v starcih sive glave razsodnosti ni vedno prave; zat6 naj govorim zdaj jaz, a vi pozor mi dajte, in sodbo mojo poslušajte, kot jaz pazljiv sem bil ves čas, ko reke modre ste sejali in Jobov govor rešetali. Pač pazil sem skrbno, zvesto, a Joba ni pobil nikdd, ovrgel ni dokazovanja. 112 Nikdr tedaj bahanja: »Modrost mi našli smo“, rekoč, „Saj človek njega ne preganja, pač Oni, ki je vsemogoč!" Job proti meni ni govoril, pa vendar mu odgovor dam; a kakor vi ne bom mit zboril, ker boljših dokazil imam. Jaz čakam, — vi molčite vsi, tu ste, — odgovora pa ni. Zato pa jaz naj govorim, vam mnenje svoje razglasim; saj duh me sili, — na zunanje notranje naj izjavim znanje. Kipi tu v meni, ko v sodovih Zaprti trsni sok kipi, kot vino v novih vrč mehovih, da kar raznesti jih preti. Govoril bom in s tem neznanski si vskip notranji zlajševžl, govdril pa ne bom pristranski, odkrito bom besedoval, nikomur se prilizoval; — saj hliinbe ni je nad menoj, če res ni, — Bog me vzemi koj! 113 Čuj torej, Job, zdaj slova moja, zvesto jih sprejmi v liha svoja. Poglej, že usta sem odprl, z jezika tok besed bo drl; govoril pa ti bom odkrito, učil te jasno, razborito; — duh Božji, ki oživlja me, na delo to poživlja me. Postavi ti se proti meni, če moč, ovrzi govor moj, orožje trdno nA-se deni in možki proti meni stoj! Nič se ne boj: Saj božja sva oba lastnina, obema kip je zgnjetla glina ; zato nikar ne trepetaj, saj kaj ti more moj mahljaj ? A čul na svoje sem uho, ko govor tvoj trdil je to: „Cist sem pred Njim, brez hudobije, nedolžen in nekriv povsčm; a On nevsmiljcno me bije, češ da Njegov sovražnik sem. Noge mi v tesno klado kuje, korak mi slednji zalezuje 11 . 114 A v (em, glej, nimaš prav, da veš! Bog višji je kot so zemljaki: Kako z njim pravdati se smeš, če On besedi tvoji vsaki naravnost ne odgovori? Na razne pač načine, Bog govori z ljudmi ter jim pošilja opomine, — a na vse to smo malopazni. Pošilja Večni spanje nam, vdihava v spanji sanje nam, pomembne tudi nam prikazni da gledati, ko spi telo, odpre duševno nam uho, vanj zapečati nam svarila, da bi od zla nas odvrnila. Tako ljudi svari skrbno, da naj v napuhu ne dero med smrtne meče sami, ter naj življenje odtegno teinotni grobni jami. In tudi z bičem bolečin človeka Večni opominja; nemir mu, bol kosti prošinja, ne najde pa miru trpin. 8 * 115 Potreben je jedi, a kruh se mu gnjusi; mori ga glad, a pristudilo najljubše se mu je jedilo. Meso mu ginc, se suši, da več nikjer ga vzreti ni; kosti, poprej lepo zalite, sedaj so gole vsem odkrite, — nagiblje že se v grob odprt, pušice nanj že proži smrt . . Ko Božji bi kater poslanec tedaj k trpinu priletel, in bi, iz tisočev izbranec, dolžnosti vse mu razodel in tž bi jih vršiti htel, — tedaj bi se ga vmilil Bog in rekel: „Reši ga nadlog, ne daj mu pasti v grobno tmino, ker našel zanj sem odkupnino!“ Meso, vsled muk mu vničeno, pokrije spet mu slednjo kost, —* telo bo spet odičeno, in vrne spet se rnu mladost. Boga je prosil zaupljiv, in On mu zdaj je milostljiv; 116 ker zopet je pred Njim nekriv, da gledati mu lice svoje, — a ta Mu uka, slavo poje. Glasno Mu poje pred ljudmi: „ Bilč so krive poti moje, a Bog mi z zlom povrnil ni, — temč je grobne me otčl, življenja luč zdaj zrem vešči". Tako Bog stori i večkrat želeč človeka sprcobrat, da ne zakrije noč ga groba, da solnčna sije mu svitloba . . Zdaj čuj me, Job, in dobro pazi, poslušaj, jaz naj govorim; če moreš, pa na dan z dokazi, saj prav ti dati jaz želim. Dokazov ni? Pa čuj in pazi, jaz tu sem z modrimi dokazi! Vi modrijani, vsak posluša Besede mojč naj sedaj, in, kakor grlo jed preskuša, uho preskuša govor naj! Do dna, kaj prav je, preiščimo, kar prav je, skupno odobrimo! 117 Trdi ta Job: ,.pravičen sem, a Bog pravico meni krati, in, dasi mož resničen sem, ko hud lažnik tu moram stati, nedolžen mreti polhen gob“. Kje mož je, kakor Job, ki v hrano mu grehota služi, ki z bogokletniki se druži, z ljubitelji grehob? On de: „Kaj hasne to možu če tu prijatelj je Bogu?!" Možje razborni, bodite mi na to pozorni: nikdar ni od Boga prevar, pri Njem krivice ni nikdar ; po vrednosti človeku plača, po delih mu povrača. Ne, Bog krivice ne zvrši, pravice ne skrivi. Kdo zemljo Mu je naročil? In ni svetov mar On zgradil? Ko duh bi Svoj na sč potegnil, ko iz stvari Svoj dih bi vzel, — duh žitja iz mesa bi zbegnil in človek bil bi prah, pepčl. 118 Če umen si, odpri svoj sluh, naj pride glas ti moj do uh. Kako t i hočeš rešen biti, ko nič ti do pravice ni, ko Njega drzneš se soditi, na kterem nič krivice ni, ti, šibki le Njega podložnik, ki kralju reči sme: „brezbožnik“, in vojvodom: »zločinci vi“?! Ki na osebo nič ne gleda, ki vsi so enega mu reda, naj bogatin je, naj prosjak, saj stvar Njegova pač je vsak! Nenadoma, o polnoči vihdr nad krivce prihrumi, in kralj in ljudstvo v grob omahne, a svetna dlan ju vanj ne pahne, ne! pogubi ju Božja dlan, ki steza vsaka mu je znana, ki slednjega zemljana kordk najmanjši mu je znan. Ni za-Nj tako globoke tmine, kjer skril bi zlobnik mu zločine. Ni treba opazdvanja prej, ko na sodbo jih pozove, 119 ni treba preiskovanja; saj čine On pozna njihove. Zdrobi, zatrč jih kar čez noč, na sedež teh Njegova moč pa druge posadi rodove. V svarilo drugim, njim v zasmčh zarad njihove hudobije na mestu jih očitnem bije, ker velik je pred Njim njih greh: Zabredli od poti so prave, skrunili Božje so postave, ljudi so tlačili strašno; teptanci vpili so v neb6 — trpinov krik, sirot, udov je čul, je slišal Bog Bogov. Če torej On odlaša kazen, kdo pač Ga obsoditi smč ? Če skril obraz je, — neprijazen, mog6-li zreti vanj ljudje? In sodi On tako zločince, zdaj ljudstva vkup, zdaj poedince, da tak ljudem ne bo vladdr, ki bil bi v zmoto jim in kvdr. Zakaj Bogu ti nisi dčl: „Tvoj jarem rad sem n5-se vzčl, 120 rad kazen tvojo nosim, kar še ne znam, povej mi, prosim, — in če sem pred Teboj grešil, ne bom več krivde ponovil Mar sodi naj po Tvoji glavi, po tvoji vrača On postavi? — Govdril, glej, sem jaz doslej, kar bolje veš, zdaj ti povej 1 A kdor poslušal je pazeče, Vsak umni, modri mož poreče : „Job neprevdarno govori, in govor mu razsdden nf; zatd naj Bog le še ga vdarja, ker ko zločinci ugovarja, s porogom greh na greh kopiči, ko proti Bogu besediči. Mar tvoj je sodni rek pravičen, če sam trdiš: „Pred Njim sem čist?!“ In : „kako pač imam korist, če sem pravičen, če krivičen?!" Na to odgovorim ti koj in tem prijatlom tu s teboj. Ok6 na nčba vspni obbk, — visok je ta, Bog bolj visbk! 121 Kaj škodiš Njemu, če grešiš, kaj, če zločinov broj množiš? In če držiš poti se prave, kaj On od tega pač ima? In, če vršiš Njega postave, kaj roka tvoja s teni Mu da? Kriče ljudje zarad trinožtva, ječe zarad nasilstev množtva, a kdo se Stvarnika spominja, kdo Njega kliče na pomoč, ki v pesem glasno jok spreminja, in luč pošilja v temno noč? Saj vendar več nam dal je uma, in več je nam modrosti dal, kot ga im£ vseli tičkov truma, kot slednja ga ima žival! Um imejoč — kriče brezumno, ko jih tlačitelji peste'; na vse pa to kričanje hrumno pri Bogu vslišbe ne dobč. Kaj Njemu pač hrumenje prazno? Pregleda pa vse pravde pazno; in dcisi meniš, sodiš ti, da On pritožb ne preiskuje, — pred Njim tvoj pravdni spis leži, 122 in sodba se svoj čas začuje. Če Bog ne plača slednji dan, Mu mar za to ni krivec znan? Kaj torej usta Job odpira, besede nerazsodne vbira ?! Počakaj le še malo, da te do dobra podučim, ker še mi je besed ostalo, ko se za Večnega borim. V najdaljšo naj daljavo na znanja krilili se spustim, da Stvarniku kaljeno slavo, teptano pravo pridobim. In govor moj ne bo sleparstvo, veščak ne bom krivici v varstvo. Bog moder je in je močan, brez krivd mogotcev ne zameta: a krivcu smrtne šibe spleta, trpin pa vzre kdaj sreče dan. Oči prijaznih ne odvrne od včrnih slug nebž vladar; škrldt kraljevi jim ogrne, na tron jih dvigne za vsekdžr. In če kedaj medlč v okovih, 123 ječijo v b 61 i, v muk vezčh, — spominja Bog jih del njihovih, se stiskami svari njih greh. Uho s svarili jim odpira, naj s krivega vrnd se tira. in če poslušajo pazeč, živijo mu zvesto služčč, — zvršč življenja dneve v sreči in leta v radosti največi; če ne, — sami pod meč derd, v brezumji svojem umrjo. Zakrklih src se ti srde, ko vklepa v tesne Bog jih spone oholost njih se pa ne vklone, do Njega nimajo prošnje. Zato jim že v mladosti rani pustiti duša mora svet, kot njim, ki blodnosti so vdani, jim gine moč, jim sahne cvet. A On pošilja bolečine želeč rešiti s tem trpine, da stiske, ktere jih niorč, odprti jim uha in sreč. I tebe iz pogube žrela, ki nima dna, bi rad otčl, 124 da prost, kar duša bi želela, brez stiske vžival bi vesel. Če ž Njim pa se boriti hčeš, ti zlobno Ga soditi hčeš, njegova sodba ti in kazen ne bosta daleč pač narazen. Nikar naj ne srdč tedaj te bridke, žgoče bolečine, nikar grehotno ne mrmraj zarad visoke odkupnine. Kaj Njemu srd, napuh Tvoj kaj? Orožje to voljno odloži! Mar to vsemoč Mu razoroži? Preveč noči ne želi one, v kateri vsak na veke vtone, da tu, ko en odstopi rod, za njim pa drug začne svoj hod. In glej, da se ne togotiš, ko modri Bog te tepe ; — a rajši grajaš Božje sklepe, ko da ponižno potrpiš. Visok je Bog, nad vse je jak, mar kter Mu je vladar enak? Kdo Njemu pot pač predpisuje, kdo dela grajati mu sme? 125 Ko drugi jih slave ljudje, še tvoj naj slavospev se čuje! Teh del se vsak zemljan raduje in vidi jih iz dalje že. Visok je Bog, kdo Ga umuje, kdo let Njegovih broj prešteje? On dviga gor sopar voda, kot dež ga spušča iz oblaka, šuinljž, roslja ta spod nebi in širne zemlje plan namaka. In kaj še le oblakov gdre, kjer Svoje je razpel šotore, svoj grozni vihrotvorni dom, odkodar stresa blisk in grom. Zdaj krog je z lučjo obsijan, zdaj skrit v oblakov plašč teman S tem ljudstva sodi in strahuje, a spet jih s hrano osrečuje. On bliske zgrablja oberoč, jih na protivnike mečoč: Gromov rohnenje Ga naznanja, ko krivce srd Njegov preganja . Zato srce mi trepetd, na mestu mu obstati ni; 126 o čujtc, grozni glas Boga, ki Mu iz ust gmn'. Do konca neba grom odmeva, do zemlje roba blisek seva. Za bliska žarom groma udar mogočno zarohni vsekdar, — in bliskov On ne zadržuje, kar zdržema se glas Mu čuje. Gospodov glas močno doni, odmeva čudovito, velike dela On stvari, kako vse to? — To nam je skrilo Če snegu padati veli, pa mora padati; le On zna plohe vladati, lijo na moč, ko On želi. Kot da mu zapečati dlan, človeku vse s tem delo vstavi, — uči, da On le je močan da vsemu On Gospod je pravi. Zverjad zdaj sili v skrivališča, in išče v jamah si ležišča: ker jug viharje bo rodil, od severa pa mraz bo bril. Bog ostro dihne in valove 127 v ledene utesni okove . . Z vodo oblake On napaja, zažiga bliske v njih strašne, od kraja vodi jih do kraja in, kar jim naroči, store: zdaj kazen zdaj pa blagoslov prinaša nam oblak Njegov . . . Čuj torej, Job, in opazuj, in čuda Božja premišljuj! Kako dž Bog meglam na znanje, naj bliske sipljejo odzgor? Umeš oblakov valovanje, in slednji Božji umotvor, — tl, ki še plašč si moraš sleči, ko jug soparno jame peči, i vzrok ni tega znan ti ni? Ko Bog nebš je svod gradil, kot iz jekla ga trdno lil, - pač bil si pomočnik Mu — tl?! Tedaj nas tl o tem poduči, ko v terni tavamo brez luči! Kdo pravdo Mu predloži naj, kdo krivde Ga obtoži naj ? Kdo v solnce Božje more zreti, ko na oboku jasnem sveti, 128 ko vbrisal sever je nebo in solnce suho je zlato?! Svetlejša Božja veličast, Silnejša Božja je oblast! Boga ni (z umom) moč doseči, in ne z jezikom prav izreči: Pravice poln je in moči, nasilstev kriv On ni! Mar tožbe naše se boji? Pred Njim treso se vsi zemljani, in kaj so Njemu modrijani?! Jehova. Ifehova Jobu iz viharja ko grom mogočno odgovarja: Kdo tist je pač, tist malomodri blebetač, ki večnojasne mi zasnove besede naj stemnč njegove? Opasaj, čvrsti se junak, kot se za boj vojak. Jaz prašal bodem te sedaj, odgovor ti, poduk mi daj! 129 » Kje bil si ti tedaj, ko zemlje kroglo jaz sem gnjetel? Odgovor daj, če ti razum je svetel! Kdo mero zgradbi nje je vzel, menda ti veš? Kdo zemljemerni trak razpčl najprvi je, kaj deš? Kdo njene stebre stalnike, na kaj pričvrstil je? Kdo kamene-vogalnike umetno vvrstil je, ko ukale so vse zvezde pri rojstvu mlajše te sestre, ko Božji vriskali sinovi naprot so Božji stvari novi?! Kdo je morje z zatvornico brzdal, krotil, zaprl, da tok na zemlje zgornico iz majke krila ni pridrl? Dal tmine sem mu za povoje, za krilo pa oblake svoje! Zgradil krog stene skalne sem, mejnike dal mu stalne sem, dveri sem trdne mu sklesti, 130 zapahe večne mu skoval. Dejal sem mu: „Do teli le mej ti smeš in ne za las naprej, v mejnik sem ti zgradil — bregovje, tu vstavi, silno se valovje!" . . . Morda, odkar si živ, zemljan, t i vzbudil kdaj si beli dan ? Mar zoru jutranjemu kdaj odkazal ti si čas in kraj, veleč, naj zgrabi zemlje rob in z nje otrese sine zlob?! V temi je kruti tolovaj že dvignil pest za zamahljaj; — zor! . . pest ko hroma krukne, in on se v črn brlog potukne . . . Da zemlji zora žarek zlat obleko pravo in obliko, zariše pristno njeno sliko ko v il ime peč&t. Li kdaj si ti pribrodil do silnih morja vrel? Neskončnost li prehodil njega brezdanjih si globčl? Li v smrti kraje ti neznane si vrata kdaj odprl? »* 131 I Kdaj smrtnih senec ti dvorane si z okorn bistrim zrl? Poznaš li zemlje površino do skrajnih mej? Dolžino nje in nje širino naznani točno, dej! Kje luči dvori so sijajni, in teme kje prostori tajni ? Mar tja ju pošlje tvoj migljžj, ter ju pokliče spet nazdj ? Menda! Saj si, odkar je svet, in tvojih let je broj neštet! Dospel li do zalog snegci in do skladišč si grozne toče, ki hranim jo za dni gorjd, za bitve dni in borbe vroče z uporniki sveM ? Kje pot, deleča luči žar? Odkod prihruje vroč vihžr? Kdo vžiga blisk slepeči, kdo vzbuja grom rohneči? Kdo on je, kteri nebeškim tokom struge meri ? Kdo jim veli, naj sc v puščave zlivajo 132 kjer več ljudje ne bivajo, kjer žive ni stvari? Velevaš mar jim tl, naj puste goličave z neba rosb napajajo? Naj trate, vse od suše rjave, prerajajo, pomlajajo? Imž t u dež roditelja in rosa provzročitelja ? Kdo v tihi, mrzli noči slano na grič nasiplje in poljano? Kdo v krilu svojem led rodi, ki rek, jezer valove vklene v okove trdne, ko kamnene, — mar tl?! Obešaš tl li zvezd „lestence“ in tešeš „ palice“ nebd, ko čas je, zvezdne viješ „vence“, „koroška“ vodiš dva „vozž“?! Poznaš li vse nebž postave in tl jih spraviš do veljave? *) Mar dvigaš tl k oblakom glžs? *) Od tu do konca so nektere vrste drugače vrejene, nego v izvirniku. 133 Mar dežja se mehovi sivi izlivajo na tvoj ukdz, da cestni prah nebci nalivi zamesijo kakdr testd, in poke grud na trati, njivi zlepč, zvarč skrbnd? Mar bliske zoveš, prožiš t i in ti reko: „glej tu smo mi?!“ Kdo modro vam stvari spoznanje je v duh oblačni vlil, prikazni v zraku, njih javljanje, kdo je umeti vas učil? Mar levinji ti plen loviš in njč mladičem glad toliš, ko skriti v jami mrd na lov, prežč na pičil izzi grrndv?! . . Kdo vranu hrane poskrbi, ko mladi rod k Bogu kriči, brez živeža se krog potiče, a ni nikjer mu piče? . . . Ti divjih koz porod je znan, ki se vrši v pečeh brez čuta? Mord& ti opazuješ dan, ko mladi rod množi košuta? 134 Poznaš-li čas njih oplojenja, poznaš-li čas njili porojenja? Rodeč bolesti se lerivč; a ko mladiče porodč, njih bolečina jenja! Mladiči njih pa rasejo, čeprav brez staj se pasejo, moči se jim krepčajo; potem od starcev odbegnd in k njim se več ne povrnd, ko da jih ne poznajo . . . Kdo divje osle oprostil, vezi jih je osvobodil? Puščava je domišče jim, svet slan je bivališče jim, to hiša njih domača; živečim sred neplodnih pušč, jim le v zasmeh je mestni hrušč, in vik in krik gonjača. K t e r teh — ljudi po piči praša ? Zelčn, ki jo rodč gorč, iščo le in jo zasledč, to njim je draga paša! . . . Mar ti bivdl služboval bo, pri jaslih prenočeval bo? 135 Li on se ti vkleniti dd, da s plugom njive tvoje orje, po njih globoke brazde porje in jih poslušen zabrand ? Mar, moč njegovo poznajoč, zaup boš vanj ti stavil, da on, za setev ti orjoč, na gumno bo ti žetev spravil? . . . Veselo stresa noj perut, a ne ko štrk skrbno-pobožno; on deci svoji Sčim krut izbrdl valitev si je zložno : puščavi jajca prepusti, naj pesek greje jih, vali. •— A v glavo to ne pade mu, da strč že v jajcih mlade mu lehko z nogami človek ktčr, al poljska, ali gozdna zvčr. Za zarod svoj brezčuten je, kot tujcu mu okruten je: Če se zvali? — Kako živi? — Kaj to skrbi ga, kaj boli ?! Modrosti luč mu Bog zastri, nikddr ni iskre njene vzrl! 136 Ko s krili pa zaflofotd, jadrajo ta, vesld mu noga, za njim jahač ko blisk neba, - on konju, jezdecu se roga . . . T i morda v gibke ude vlil si konju jakost neupogljivo? In si stresavi vrat pokril mu z vihrajočo grivo? Skok ko kobilcam mu lohan, rezgčt krasim je in strašan. Nestrpno grebe tla s kopiti konj bojeviti, ponositi; orožju v dir naprot hiti, le posmehuje se trepetu, in roga jekel se žvenketu, spred meča ne beži. Nad njim zvenčč pušice v tulci žari se ost na koplji, sul’ci; on pa le dirja, topočdč, pot kar požira dirjajdč; — ko bojna tromba zadoni, brzdati več ga ni! Na trombe glas zahrza koj, iz dalje že diši mu b6j, in čuje vodjev glas grmeči, 137 in čet vojaških krik hrumeči . . . Po tvoji vredbi jastreb mar Razpenja krila na višine, z višin pa v južne kraje šine? . In orel, visočin vladar, na tvoj li ukaz visoko leta, in gnjezdo si v planinah spleta, in prenočuje po pečdh, čerčh planinskih in vrhčh? Od tam na plen skrbnd preži, do daljnih dalj oči napenja; kjer truplo vgleda brez življenja, ko blisk se nanj spusti — srebljd mladiči plena kri! Le behemota gledi, ko ti je moja stvar; on pase slično se govedi, če prav mu silna moč je v dar. Moči mu nerazrušne ogromna ledja hranijo in kite trdne podtrebušne ga pri napadih branijo. Pregiblje rep, ki trd, krepak je kakor gorska cedra, 138 pretkana so z vezmi mu bedra, premrežen ž njimi bok je vsak. Piščali so cevi brontene, kosti so mu žrdi jeklene; najjačji to Boga je stvor: On sam mu dal je v žrelo meče, da klaje si kosi duhteče po poljih in obronkih gor. Zverjad pa, zroč kako krotak, njej neškodljiv je ta orjdk, tam krog igrd se neboječe. Napasen leže med grmičje, med bičje reke in trstičje, — to senči ga, to skriva ga. in skriva, senči iva ga. Naj poleg reka le naraša, na svojo moč se on zanaša: ko ves kak Jordan vanj bi drl, on plah bi nanj se ne ozrl. Kdo zgrabi ga, če on bedi, kdo nos mu obrzda z vrvmi? . . . Mar levjatana v Nilu na trnek bodeš ribji vjčl? Boš rilec krokodilu na uzdo vrvnato pripel? 139 Li vtakneš mu v čeljust obroč za vajeti, ki dž jili loč? Mar bo prijateljstva te prosil, krog tebe mar maledoval? Rad jarem tvoj li bode nosil, ti večno včrno služboval? Igra-li z njim se, kakor s tiči Igrajo dečki in dekliči? Mar ga med' s&bo srečni lovci si kakor plen bogžt delč? Mar kanaanski ga trgovci za drag den&r si prisvoje? Našpikaš kožo mu roženo ti s kopjem mar koničastim, lobanjo trdo, ko jekleno, z ostvl železjem špičastim? Poskusi! Koj orožje v dlan, in borbe se junaške loti! A znaj, tvoj up, pogum — zamžn, naprot grčš padcu in sramoti: Saj že pogled le nanj je tak, da groze zgrudi se junak. — Kdo sname mu oklopje bojno? Kdo segne v odprtino ust, kjer slednja mu redi čeljust 140 zob grozovitih vrsto dvojno?! In kdo njega pročelja vrata odpreti drzne se neplžh? Ha, straža tain reži zobata ki grozen krog razširja strah. Ponos njegov je Skitov zgrada, ki sklepa jih pečat krepak: enotno škit se s škitom sklada, da skoz ne pihne niti zrak. Tcsn6 v oklep družč se škiti, ni jih ločiti, so ko zliti. Ko siče iz nozdrv navzgor, prši se curek in svetli se; ko^ zor, lepč robčč obzor, oko divotno mu žari se. Iz ust ko plameneč mu žar osolnčeni prah vodni šviga, puhti mu iz nosnic sopdr, kot iz kotl6v se vročih dviga; sopenja puli se mu razžarja, ko živ plamen iz ust mu vdarja. Vrat diči moč mu, veličast, pred njim se širi strah, prepSst. Pddbradek mu je negibljiv, ko zlit je nanj, ko ves kovinski, 141 srce njega je kamen živ, trd spodnji kamen mlinski. Ko kvišku plane vzdramljen, junak najboljši strepcta, in, groze ves omamljen, pomoči si ne zna. Od njega meč kovani ti odleti ko top, pušica ga ne rani, zastonj ti kopje in oklop! Za slamo šteje jeklo on, ko les trhleli se zdi mu bron; nikdar ga v beg ne zapodi pušica, nagla loka hči; iz prače nanj zagnane kamne pošteje on ko bilke slanine; le slama njemu zdi se kij, svrčanju kopja se smeji. Pod njim štrli pri črepu črep — in ostrozobi ta oklep sledove pušča v blati, kot vdljar, ko pšenico mlati. Valove vzburja njega sila, da ko nad ognjeni se penč; ko v kotlu varjena mazila, 142 kipi, šumi nad njim morje. Za njim blesti se steza bela ko starčka glava osivela. Od rojstva mu neznan je strah; ni takega pač korenjaka do zemlje skrajnih dalj. On krog ozira se neplah, — katera zver mu je enaka? Stvari vseh silnih on je — kralj *) Mar ta grajač nerazboriti še hoče z mano se boriti? Kdor z Bogom pravdati se lice, odgovor daj na to mi vse! Opasaj torej se junak, orožje možki suči! Jaz prašal sem, ti me poduči! Mar mene ti dolžiš napak in pravo streti bi mi htel, da t i bi se pravičen zdel ? Mar roka ti je silna, močna, ko Božja roka vsemogočna? In zemlje dno in neba krov *) To je v vulgati začetek XL. pogl tvoj stresa glas-li ko Njegov? Tedaj ogrni v veličast se, odeni v kras in pa v oblast se Ohole zemlje vse sinove, brez milosti ponižaj ti, in jeze vzburjene valove na nje razlij. Z očmi poglej na njč srdit, da vsem bo padec njih očit, Na mestu, pri tej priči zločince vniči! Poderi v prah jih in jih skrij na kraj tem&n, na kraj neznšn, kjer več ne vzrejo jih oči! Potem te bom i j a z veličal, ker s takimi boš deli spričal, da tebi Mene treba ni!! Job. ^>brne zdaj se Job k Jehovi in s temi se mu klanja slovi: kaj revež naj odgovorim? 144 Na usta dlan, in naj molčim! Pač enkrat, dvakrat sem govbril, odslej ne boin več tega storil. Zdaj vem, da Ti vse znaš, in da brezmejno moč imaš; kdo tist brezumnik, ki se loti, da modre tvoje sklepe moti? Oh, jaz o Tebi prej scrn blel to, česar nisem nič umel: o Tebi čulo le uh6, po sluhu le sem Te poznal (in, žal, po tem presojeval), — a zdaj T e zrlo je oko; v pepelu, prahu torej to, kar sem mrmral in blebetal, do smrti bom obžaloval. — Konec. Ko veličastna svoja slova do Joba je zvršil Jehova, — do lilifasa Temanjana oberne se rekoč takd: Na te je jeza moja vžgana, 145 10 na tč in tvoja druga, ker vi o meni vsi krivo sodili ste in ne tako, ko Job moj verni sluga. Zdaj sedem juncev vi vzemite, in jarcev sedem izberite, ter k Jobu privedite jih, pa v spravni dar zažgite jih; a Job za vas naj k meni vzdiše, njegovo prošnjo bom sprejel, da v greh se to vam ne zapiše, kar kdo napačnega je dčl; ker prav vi niste govorili, kot Job je, moj služabnik mili . . Šel torej Baldad je, — Šuhljan, šel Elifas je, — Temanj&n, in šel je Sofar, — Naamljžn, in kakor je Gospod govoril, tako je zvesto vsakdo storil . . Gospod pa spravno je daritev sprejčl na Jobovo molitev; a Jobu dal je vsega zdaj dvakratno, kot imčl je kdaj . . . Zdaj pa so bratje prihiteli In sestre, znanci k Jobu vsi, 146 v njegovi hiši kruh so jeli, ko prej za srečnih dni. In Joba so pomilovali, „tolažbe“ v dušo mu vlivšli za slednji vdarec mu zadan, (zdaj že prestdn !); a v dar so vsak „kesito“*) dali, i vsak po en mu zlat uhan . . . A Bog pa večji blagoslov, in več poslal mu je darov, ko prej, ko ni ga bil še vdaril: dal štirnajsttisoč jc ovčic, dal tisoč jarmov je voldv, šesttisoč mu kamel podaril, in dal mu tisoč je oslic. In, vrh kraljčvih teh dari, dal Bog mu drug je blagoslov: dal sedem vrlih mu sinov, dal zlate hčerke tri. Starejšo hčer po zvezdi dnč imenoval je Job — Danico, Dišava srednji dal imč, a mlajšo zval je — Lepotico. *) Nek denar. 147 10* Bilč so krasne vse ko cvet, enakih tem imel ni svet; in Job jim dal je dčl bogat, kot slednji ga dobil je brat . . . Ko bil prestal je bolečine, - še stoinštirdeset godov je včakal Job, in videl sine, in sine svojih je sinov dol do četrte rodovine; potem pa star in polhen let zapustil ta je svet. 148 Psalem 118 . •« Psalem 118 . i. *4pj, blažen, ki mu čist je hod, ki hodi, kot veli Gospod, ki reke Božje vse vrši, in srčno rad se jih uči, ki čuva del krivičnih se, ki stčz drži pravičnih se 1 Saj Ti natočil si ostto tvoj zakon čuvati zvesto . . . O, da bi tudi moja pot po volji Tvoji šlž, brez zmot 1 V sramoto pač bi ne zabrel, ko zakon Tvoj bi prav uniči. In iz sred bi Te slavil, ko ptov bi vseh se naučil; ta prava čuval bi vsikdar, — le ne zapusti me nikar! 153 2 . Saj kdaj na pbti pač smo pravi? Če zvčsti Tvoji smo postavi! Iz srca, glej, jo jaz želim, ne daj, Gospod, da jo zgrešim! Naj reke Tvoje v srci hranim, da z grehom Ti src£ ne ranim. Razkrij pa vse mi pravo Ti, in jaz bom peval slavo Ti. In Tvojih ust pravične sbde oznanoval moj jezik bode. Saj nad bogastvo pot jaz prav, pot Tvojih ljubim jaz postav. Zatb jih rad bom premišljeval, rad poti Tvbje preiskavah Postav bom Tvojih zvest čuvar, in zžbil jih ne bom nikdžr! 154 3 . Ne žabi Ti me, me otmi in uk Tvoj čuval vse bom dni ; odpri oči mi, daj jim svita, odkrij jim prava čudovita. V tujini tujec tavam tod, ne skrivaj stčz mi: „kam in kod!“ Želi preželjno duša moja, hoditi vedno pota Tvoja. Prevzetnike Ti pokoriš, postav skrunilce pogubiš; od mene pa sramoto vzčmi, ki služim rad z močmi Ti vsčmi Glej, zbor mogotcev me mori, moj duh pa uk le Tvoj goji, postav le Tvojih se raduje, kar tč svetujejo — spolnuje! 4 . Potrta v prah mrjč mi duša, otmi jo, Svoj izpolni rek; osod Ti bridkih toži tek, ko kdaj, naj milost spet okuša. 155 Pravičnost Svojih sodeb skazi, spoznani naj Tvojih čud sladkost: do solz mi dušo irč bridkost, ti, kot si rekel, jo vtolaži! Po rekih Svojih se me vsnilli, ki čuvam se krivičnih cest, ki Tvojim sem postavam zvest in zakon Tvoj spolnujem mili. Nikdr mi nad ne osramoti, saj Tvojih prav držim se vnčt; ko mi sreč razširiš spčt, vešči bom tekal Tvoje poti! 5 . Tvoj zakon naj vodi življenja mi tek in rad premišljaval ga bodem na vek; daj um mi, da bodem ga prav preiskoval, daj moč mi, da s srcem ga bom izvršaval. Na zakona stčzo mi vodi nogd, ker to najsrčneje jaz ljubim stezb; sreč o izrekih se Tvojih naslajaj, bogastva pohlep ga nikar ne zavajaj. 156 Odvrni oči mi od ničnih stvari, otmi me * ki Tvoje držim se poti; služabniku spolni obet Svoj prezvesti, ker vodi Tvoj strah po življenja ga cesti. Odvrni sramoto v bodoče mi dni, Sladkč naj so Tvojih mi sodeb poti; ker zakon Tvoj ljubi Tvoj sluga udani, po Svoji pravičnosti Ti ga ohrani! 6 . Nad me, oj Gospod moj, usmiljenje pridi, moj duh po obljubi rešitev naj vidi, in lahek odgovor smešilcem bom dal, čemu da v zaupanji trdno sem stal. Nikar ne umakni besede resnične, ko trdno Ti v sodbe zaupam pravične, in Tvoje postave prav veren čuvdr jaz bodem od veka do veka vsekddr. \ In potlej po poti jaz hodil bom sreče, in Tvojo postavo premišljal goreče, pred kralji, če treba, o njej govoril; in vendar nikakor me strah ne ho vil. J 57 Zvesto preiskaval postavo bom sveto, ki Zcinjo srce mi iskreno jc vneto, kopni: bom k njej stezal ljubeče roke, skrbnd se je vadil do zadnjega dnč. 7 . Besedo pomni hlapcu dano, ki up mi dviga neprestano; ta up mi v togi tolažnik, tvoj rek mi bo iz stisk rešnlk. Množi: trinogi mi krivice, a jaz ne krenem od resnice; saj zvestih Tvojih sodb spomin tolaži sred me bolečin. Pač gincm in mrjem bolesti, ko rod postavam zrem nezvesti; a duši moji spev sladdk tvoj rek tu v robstvu zdi se vsak. In nž-Te mislim še po noči, da čuvam uk Tvoj neminoči; a to se mi godi tako, ker zakon ljubim Tvoj zvesto. 158 8 . Moj delež, — najdražji mi, — zakon je Tvoj, moj del je: da Tvojo postavo spolnujem; zato pa z zaupanjem k Tebi zdihujem: rek milostni spolni mi Svoj! Daj milost! Saj Tvoje držim se stezč, l*> Tvoji le poti obračani korake, čvrsto po nji speni brez pomude nikake, postave se Tvoje držč. In dasi v krivičnikov sponah ječim, glej, Tvojega vendar ne zabim povelja, o polnoči vstajam, ker žene me želja, da Tvojo pravičnost slavim. Naj torej veseli svoj delež im dni ze vsemi, ki zakon Tvoj čuvajo voljno: saj polniš z dobrotami zemljo vesoljno, še jaz naj to milost spoznam. 9 . Ti Svojemu hlapcu, Gospod, naklonil si polno dobrot po Svoji resnični besedi; razloži, kaj dušna blagost! Kaj vzgoja, kaj prava modrost, (saj včrujem Ti!) — mi povedi! 159 Pred Tabo hudo sem grešil, zato pa ponižan sem bil, zdaj Tvoje pa čuvam izreke; ti dober, Gospod, si vselčj, z dobroto, milobo torej pravice me uči na veke. Krog mene prevzetnikov roj množi hudobije nebroj, jaz uk pa le Tvoj preiskujem; njih srce, zakrklo ko loj, ne briga za zakon se Tvoj, jaz srčno ga rad premišljujem. Pač dobro mi bilo je to, da bil sem ponižan takč, ker Tvoja s tem spoznal sem prava; zdaj ljuba nad kupe srebrd in bolj ko tisoči zlatd ust Tvojih je meni postava! 10 . Gospod, ki me Tvoja je vstvarila dlan, spolnjenje Ti Svojih obljub mi dodeli! videč me, pravični naj bodo veseli, videči, da nisem zaupal zamdn. 160 Pač vem, da pravične so Tvoje sodbč, in da si ponižal me bil po zaslugi; a spet mi daj milost, tolaži me v tugi vsled Svoje obljube na veke zvestč. Usmiljenje pošlji, da srečno živim, ker moje veselje le Tvoje so poti; tlačilce krivične mi pa osramdti, saj Tvoja povelja premišljam, vršim. In slednji, kedor za Tvoj zakon je vnet, kdor Tebe boji se, naj z mano se združi! Sreč pa naj vedno brez graje Ti služi, ko zdaj da v sramoto ne pahneš me spet. 11 . Po Tvoji pomoči sreč omedleva, v resnični Tvoj rek upajoč; oko po spolnitvi obljub koprneva: „Kdaj pošlješ tolažbo?" — kličoč. Grbančim, sušim se, ko v dimu mehovi, a Tvojih ne zabim besed 1 Dokdaj naj trpljenja mi trajajo dnovi, kdaj silnik bo sojen ves bled? 161 ii Love me trinogi, — že zije mi jama Ker zakon pač Tvoj jim je tuj; a reki vsi Tvoji resnica so sama, tlačilcem me torej izruj. Zatrli so skoro s svetel me sovragi, stčz Tvojih pa nisem pustil; občuvaj po Svoji me milosti blagi in zakon Tvoj rad bom vršil. 12 . Na veke slednji Tvoj je rek: na nebu, glej, veljd na vek; veljci na zemlji z roda v rod, kot si vstanovil, nje gre hod; vrsti se stalno dan in noč, vse sluša vkazov Tvojih moč! To stalnost moj premišlja um, to v stiskah mi množi pogum. In upa v veke ne zgubim, tvoj rek me jači, ko trpim. 162 Ker v rek Tvoj upam, Bože moj, ti boš me čuval, saj sem Tvoj! In dasi tare me sovrag, Tvoj rek poznam in nisem plah: saj slednja pač prešla bo stvar, kar rečeš Ti, veljd vsekdar! 13 . Kako, o Gospod, mi Tvoj zakon je drag, ves dan ga jaz bom prcmišljaval ; po njem sein modrejši, kot moj je sovrag, na veke ga bodem spolnaval. Umncjši, kot moji učitelji, sem, ker zakon Tvoj rad premišljujem; modrejši od starcev postal sem po tem, ker vedno ga rad preiskujem. Tuj mojim nogšrn pot krivični je vsak, le Tvoja povelja zršavam; od Tvojih postav mi ne krene korak, ker Ti si začetnik postavam. 163 11* Oj, kolika Tvojih je rekov sladkost, zde slajši se mi od medice; postave mi Tvoje delijo modrost, da poti sovražim krivice. 14 . Svetilo mojim je nogam Tvoja postava, luč jasna mojim je stezam. Obljubil sem Ti, se zaklčl. da Tvoja prava do veka čuval bom vesel. Obljuba prosto dana zdaj, naj bo Ti draga, — k zvršitvi luč in moč mi daj! Ponižan, glej, in poteptan sem od sovraga, Ti spet me dvigni, čuvaj ran. Življenju zmer preti pogin; postavi Tvoji pa vedno hranim zvest spomin. 164 Sovragi v zanjke me lovč, koraki moji pa poti Tvoje ne pustč. Saj kje je dražja dedna last od Tvojih ržkov? Ti duši so največja slast! Zato vršilo pa sreč jih bo do vekov, — saj srečo stalno pridobč 1 15 . Sovražim iz sred krivico, Tvoj zakon pa vršim vešči; v obet Tvoj upam, — saj v zatč me branil boš, otčl. Rad Tvoje premišljujem poti in zlih se rad ogibljem cest; zatd mi ndd ne osramoti, naj reši Tvoj občt me zvest. Tvoj sladki uk mi zmčr je v zatd pač Ti pomoč mi daš; a komur pot krivic je v čisli, in pot laži, — ga poteptaš. resnico misli, 165 Zametaš zle ko zgorke rude; zato pa zakon Tvoj vršim, ker strah mi Tvoj prošinja ude in sodeb Tvojih se bojim. 16 . Ker prava vsa Tvoja vršim, kot veliš, trinogom pač Ti me v pestčh ne pustiš; v obrambo pač Svojega slugo sprejmeš, in silnikom krutim iz rok me otmeš. Po Tvoji pomoči oči kopernč, vresničenja Tvojih izrekov želč. Po milosti s hlapcem Ti zvestim ravnaj, obetov zvestobo pokaži mu zdaj. Ker zvest sem Ti hlapček, Tvoj rek naj [umčm, izpolnjene Tvoje obljube naj zrem: pač čas je, da moje teptalce brzdaš, da nje, ki skrunilci so prav, poteptaš. 166 Saj zakon Tvoj ljubim iz stca globin, zel6 bolj od zlata pa vseh dragotin. Zvesto se zapovedi Tvojih držim, a poti krivične mrzim in črtim. 17 . Tvoj uk, Gospod, je čudovit, zato ga duša preiskuje; Tvoj govor nam prižiga svit, um maloumnim podeljuje. Odprtih ust ... ne dihnem jaz, ker Tvojo rad bi čul postavo; Tvoj n&me milo zri obtoz, razkrij ljubilcu Svoje pravo. Tvoj rek naj vodi moj kordk, krivica naj mi ga ne vodi; da rešiš suženjskih me tlak, po poti prav naj noga hodi. Obrdz nad hlapcem zjasni Svoj, vsa prava živo mi predoči; — oh, ko se žali zakon Tvoj, ok6 studence solz mi toči. 167 18 . Pravičen, Gospod si, pravičen, in slednji Tvoj rek je neskončno resničen ; zato zapovedaš ostro: ta prava, te reke vršiti zvesto. Gorečnost sreč mi razjeda, ker vidim, da skruni se Tvoja beseda; rek slednji ognjčni Tvoj jaz pa ljubim goreče in bom ga ves čas. Res mlad sem in — kdo me pošteje? Moj duh pa Tvoj zakon premišlja, umeje! Vem: Tvoja pravičnost je v vek, na veke resničen je slednji Tvoj rek. In zdaj, ko terb me bolesti, Tolažba vsa moja izrek je Tvoj zvesti: saj rek Tvoj na veke veljd, on um pač in srečno življenje mi dh. 19 . Iz srca Te kličem, čuj Bože me moj, in Tvojo zvestb bom premišljal postavo; oh, čuj me, ter reši me — Sebi na slavo! da zakon spolnaval bom Tvoj. 168 Že rano jaz k Tebi pritekam kličdč, ker up moj na Tvoje se reke opira; oko že pred svitom se k Tebi ozira, v Tvoj zvesti obet vcrujčč. Po Svoji zvestobi usliši moj klic, in reši po sodbah me Svojih pravičnih; grozijo hodilci mi pdti krivičnih, grozč mi ljubilci krivic. A Ti pa si blizu mi vedno, Gospod! Vse poti so Tvoje resnične do vekov : Od nčkdaj že to vem od Tvojih izrekov, da trajni iz roda so v rod! 20 . Ponižan hud6 sem, — Ti spet me vspostavi, ker uk Tvoj mi vedno — je v srci in glavi. Otmi me, ter pravdo — pravično mi sodi, po Svoji besedi — rešitelj mi bodi. Saj grešnikom Ti le — odlašaš rešenje, ker Tvojo postavo — njih žali življenje. Pravičnim dobrot pa — naklanjaš brez broja, Še mene obrani — pravičnost naj Tvoja. 169 Glej roj preganjalcev — zadaja mi boli; od Tvojih postav pa — ne krenem nikoli. Še drug kdo če pade, — sreč mi trepeča, ker Tvojih izrekov — on čuvati neče. Jaz vedno pa vdan sem — zapovedi Tvoji, zatd po obljubi — ohrani me Svoji: Resnica le temelj — je Tvojih izrekov, in prava vsa Tvoja — do večnih so vekov. 21 . Po krivem preganja sovražnik me silen, jaz skrumbe pa Tvojih le slov se bojim; izrekov se Tvojih srčnd veselim, kot on, ki priplenil si plen je obilen. Sreč mi je vneto za Tvojo postavo, a slednjo krivico črtim iz sreč; zavoljo pravičnosti Tvojih sodba prepevam na dan Ti po sedemkrat slavo. Kdor zakon Tvoj ljubi, prepoln je pokoja, in ni se mu bati nikakih spotik; zato pa jaz čakam, da boš mi rešntk, Ker duša gori za povelja mi Tvoja. 170 Da, duša spolnuje zapovedi Tvoje, vrši jih sreč, jih iskreno ljubeč, in zakon Tvoj jaz izvršujem goreč, ker Tebi odkrite vse steze so moje. 22 . Gospod, naj pride moje vpitje pred Tvoj prestol, naj zvem, da rek Tvoj istinit je. Rad sprejmi srčne prošnje moje, glej mojo bol, otmi me vsled besede Svoje. Veselju z lepo jaz slavico bom dal izraz, ko skažeš mi obljub resnico. Navdušen hočem hvalo peti na ves Ti glas. ko Tvoji se zvršč obeti. O, stegni Svojo mi desnico ter daj pomoč, ker Tvojo ljubim jaz pravico; rešitev pošlji zaželjeno, — in dan in noč Tvoj uk jaz čuval bom ognjeno. 171 Živi naj srečno duša moja in hvali Te, beseda naj krcpčč jo Tvoja. Zdaj krog — zgubljena ovca ! — tavam ; Ti reši me i v vek bom Tvojim zvest postavam. 172 Popravki: Stran 36 vrsta 11 beri: grešnik „ 81 „ 17 „ Njegova „ 133 v opazki beri: „Od tu do konca [črte . . . „ 137 vrsta 18 beri: na kopji . . „ 140 „ 4 „ moledoval „ 141 „ 20 „ sopenja Ostale pogreške, ki sicer malo motijo, popravi si umen čitatelj lahko sam. Dodatek k popravkom: Stran 64 vrsta 7 beri: tebe „ 106 „ 11 „ . koža — Noro delo S. Gr>egor- Čiča. V založbi »Narodne tiskarne" v Gorici je izšla »Svetopisemska knjiga Job in psalm 118." v slovenskem prevodu Simona Gre¬ go r 5 i <5 a. Pridana je razprava »Po- jasnilni uvod v knjigo Job", ki ga je sestavil dr. Franc Sedej, čisti do¬ biček je namenjen »Šolskemu domu" v Gorici. Gregorčičev prevod stane mehko vezan 1 K 80 vin., vezan v platno 2 K 30 vin., z zlato obrezo 2 K 80 vin., po pošti 20 vin. več. Sedejev uvod stane mehko vezan 40 vin., po pošti 5 vin. več. Obe knjigi skupaj vezani staneta: v platnu 2 K 70 vin., z zlato obrezo 3 K 20 vin. po pošti 20 vin. več. Le¬ pota in pesniška vrednost Jobove knjige in psalma 118. je svetovno znana. Gregorčičev prevod tega znamenitega umotvora je naravnost klasičen. Kar čuditi se mora bralec, ko čita orien¬ talsko fantastične opise, nežne lirične pesmi in pretresujoče elegije, da je Gregorčič tako pogodil izvirnikov ton in našel za prevod primernih pesniških izrazov. Gregorčičev prevod je pravi umotvor in zasluži to najnovejše nje¬ govo delo toplega priporočila. — „Učiteljski Tovariš 1 * ima v 30. številki naslednjo vsebino: Prevarane nade! — Tržaško slovensko šolsko vprašanje. — Isti smotri. — Pisarna za zdravljenje naših bolnih stanovskih, družabnih uradnih, književ¬ nih, narodnostnih in političnih razmer. — Dopisi. — Društveni vestnik. — Književnost in umetnost. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služb. — In- serati. — pravlja se nova velika bitka. Rusi delajo zanjo že velike pri¬ prave in se utrjujejo tako ob reki Šaho kakor ob reki Hunh o ter na takozvani Mandarinski cesti. Tržno poročilo. Stagnacija na žitnem trgu je karakte ristikon kupčije v tem tednu. Od no bene strani ni spodbude, ki bi pre- minjaje vplivala na tendenco. Sicer prihajajo danes iz teh, jutri iz drugih inozemskih tržišč poročila, ki naj bi oživila leno kupčijo, toda budimpe- štanska borza ostaja večinoma hladna — kurze spreminja le bolj radi lep¬ šega. Značilno pri vsej tej leni kup čiji pa je vendarle, da vkljub skrajno omejenemu popraševanju ponudbe nele postajajo usiljivejše, da, često po¬ trebnih ofert nedostaje. Iz tega bi se dalo logično sklepati, da se morajo cene vsaj do spomladi ojačiti, čim 00 moki odpre pot med odjemalce. Moka pa se žal le gromadi v skladiščih, nakupi izostajajo. Odtod prihaja, da je zanimanje za pšenico tako neznatno, kajti le kolikor moke gre v denar, čeprav šele za pozneje pošli j&tve, to liko ali manj pšenice si nabavljajo mlini. Pšenica j 6 še danea tam, ka¬ kor je bila pred tednom, pa tudi pred nekaj tedni. Neznatne fluktuacije med 1025 in 1015 za oktober in 10 65 ter 10 57 za spomlad pri kupčijah ne pridejo niti v poštev, kajti kršenje se razteza na 2 -5 vinarjev od dneva