KAJ NAS UČI PRATIKA? 13. Svetniki — nemučenci. abica: Razen apostolov in mučencev se vsi drugi svetniki imenujejo spoznavalci in sicer škofje in neškofie; svetnice pa, ki niso bile mučenice, so ali device ali nedevice. Marica: O, taki svetniki so pa laže prišli v ne-besa, ni jim bilo treba frpeti toliko in tolikih bridkosfi. Babica: Kakor je. Pri mučencih je bilo trpljenje pač bridkejše, to je res; a je bilo navadno hitro pre-stano. Drugi svetniki so pa morali vse življenje pre-našati mnoge težave. Mnogo je bi'o takih, ki so pretrpeli enako preganjanje kakor mučenc', in le zato niso pri-šteti mučencem, ker niso bili umorjeni. marveč sb umrli naravne smrti. A če se tudi ne oziramo na preganjanje v pravem pomenu, moramo vendar priznati da so tudi navadni svetniki imeli mnogo bridkosti in so izvrševali imenitna in težavna dela ter enako zaslužijo, kakor mučenci, častno ime: junakj, junakinje! Saj je Jezus sam napovedal: BNebeško kraljestvo silo trpi, in le silni si ga bodo prisvojili." In sv. cerkev raz-glasi za svetnike le take, o katerih je popolnoma do-kazano, da so se odlikovali po izredno velikih ali junaških čednostih. Zato se večkrat o njih bere, da so prestali nekrvavo mučeništvo za Jezusa. Sveti Avguštin primerja hrabro in stanovitno premagovanje izkušnjav naravnost mučeništvu, ko pravi: .Gotovo bofkronan in veljaš za mučenca, ako pre-magaš vse i zku šn ja v e !" Janko: Oj, potlej pa ni nič razločka med mu^ čenci in drugimi svetniki, in zopet bo rekla Marica,* da je ona zmagala takrat, ko se je polegovala za prvaštvo mučencev, jaz pa sem še bolj hvalil apostole. Babica: Janko, še nekoliko globočji pomisli, pa boš videl, da se zmaga ravno v tem nagiblje na tvojo stran. V resnici res ni bistvenega razločka med mučenci in drugimi svetniki. Vsak pravi svetnik in vsaka prava svetnica — vsi svetniki so bili pripravljeni vse raje pretrpeti, vse raje žrtvovati, tudi raje dati življenje kot z grehom kdaj žaliti Boga. Pravi mučenci Si 178 PS seveda morejo biti le oni, ki žive ob času preganjanja, drugi so mučenci le po svoji junaški volji v nc-krvavem mučeništvu. Zato se mi res zdi temeljitejša razvrstitev vseh svetnikov v ti-Ie dve skupini: nedolžni in spo-korniki. S tem bodi pa tudi zazdaj zaključen nauk, ki nam ga dajepratka: posnemajmo svetnike! Najbolj srečni so oni, ki so se v svojem — dolgem ali kratkem — življenju obvarovali prvega smrtncga greha, ker so tako ostali ves čas nedolžni. Precej za njimi pa moramo blagrovati vse one, ki so z resno pokoro popravili zadnji smrtni greh (in seveda ž njim tudi vse druge, če so jih bili že poprej kaj stonli). Navodilo svetniškega življenja, ki nas ga uči pra-tika, je prav kratko : kdor se z lenobo in zanikarnostjo privadi greha in počenja hudobije, je grešnik, in če tako vztraja do smrti — pogubljenec ; kdor pa se vztrajno varuje greha in se privadi čednosti, je po-štenjak, in če v tem vztraja do konca — svetnik I Sv. Nikolaj Izmed vseh svetniških praznikov v letu je menda otrokom najbolj znan in zaželjen god sv. Nikolaja ali Mi-klavža. Živel je ta sveti Ijubljenec pridnc mladine v začetku IV. stoletja v Mali Aziji. Imel je bogaboječe starše, pa je bil tudi sam bogaboječ. Vsako sredo in petck se je postil žc kot dete in tega posta ni opustil vse svoje žive dni. Posebno se je prizadeval za tri najimenitnejše krščanske čednosti: čistost, usmiljenost in pobožnost. Da bi si ohranil nedolžnost srca, se je skrbno izogibal slabc druščine in grešne nevarnosti. Po očetovi smrti je po-dedoval precejšno premoženje, pa je sklenil, vse raz-deliti med ubožce. Ravnal se je natanko po Jezusovem nauku: da bi levica ne vedela, kaj je dala desnica. V bližini je stanoval plemenitaš, ki je bil nagloma ubožal. Nikolaju so se posebno smilile njegove tri hčere, ki so bile vsled nenadnega uboštva v nevar-fiosti, da bi ne zašle na napačna pota. Skrivaj torej 179 12* vrže nekega večera mošnjo denarja v hišo. In ko je videl, kako se je dobro obrnilo njegovo darilo, je enako ponavljal svoje plemenito usmiljenje še dva vc-čera, da so bilc preskrbljene vse tri hčere. Rad je molil, zgodaj vstajal in opravljal službo božjo; Bog ga je zato poklical v duhovski stan. V mestu Miri so volifi škofa in prosili Boga, naj jim ga da po svoji volji. Razodeto jim je bilo: nKdor pride prihodnjega jutra prvi v cerkev, bo njihov škof." Sv. Nikolaj, ki tega ni vedel, pride po svoji navadi prvi v cerkev. Z velikim veseljem mu poved6, kaj so bili določili, in ga postavijo za škofa. ln bil je res višji pastir po volji božji. Slika se v škofovski obieki in na knjigi ima tri jabolka z ozirom na njegov trojni dar, ali pa tri kruhe, ker je bilo nekoč po njegovem prizadevanju mesto Mira rešeno lakote. Pridni otroci se zelo vesele njegovega godu zaradr