Moji prvi učitelji
(Piše Fr. Žužek III.
Šola.
|rezskrbna otročja leta minejo tako hitro, kakor se naglo poslovi vsakega leta cvetoča pomlad. Tudi meni je bilo odločeno le prav kratko veselje pri dobrem. dedku in skrbni stari mamici. Večkrat sem videl, kako so tekali vaški bosopetci in drugi razposajenci s tablico in knjižicami proti tisti hiši, ki ima napis ,,Ljudska šola." Takrat bi se jim bil rad pridružil, ko pa sera zvedel, da se bo treba res ločiti od lesenega konjička in drugih igrač ter redno hoditi v šolo, pa nisem bil več tako vesel. Toda hočeš, nočeš, moral scm.
Neko nedeljo namreč pridejo moj dedek precej pozno \z cerkve domov, ker so imeli po sv. maši več opravka na.vasi. Pri južini so povedali, kaj so ozna-nili v cerkvi in o čem je ,,dal naznanje" sodnijski brič in županov klicar. Za poslednja se nisem zmenil mnogo, pač pa sem bil radoveden, kaj so povedali gospod župnik z lece. Mislil sem, da bo sv. maša zopet pri" kakšni podružnici, od koder so mi dedek vselej prinesli kaj za zobe. Toda zvedel sem vse drugo. ,,Sola se prične prihodnji teden in jutri bodo že zapisovali", začeli so praviti dedek. ,,Naš Francek se bo moral tudi zgiasiti, saj je že v sedmem letu", pravijo moja stara mati.
69
Drugo jutro pa si lahko videl cele trope malih paglavcev in jezičnih razposajenk, hitečih proti vaški šoli. Posebno boječi so se držali očetove kamižole, drugi so vlekli matere za krila, skoraj vsi pa so bru-sili že tako ostre zobke s kruhom, jabolki in druzim jedilom. Med te gruče prihodnjih učencev sva se uvrstila tudi midva z dedkom.
V prvem nadstropji dvorazredne šole se je že vse trlo skrbnih starišev in neskrbnih otrok. Ko pa se je sprožila ura v zvoniku in je udarilo kladivo de-vetkrat na zvon, potihnila je hrupna družba. Sedaj pridejo v šolsko sobo gospod učitelj, visok mož, krepke postave in prijazne vnanjosti. Pod pazho so imeli zvi-tek papirja, v roki steklenico črnila, za ušesom pa držalo s peresom. Prijazno so pokimovali starišem, posebno še tistim, ki so pripeljali toliko obetajoče otroke iz vnanjih vasi. Pa tudi otrok niso prezrii. Bliže stoječe so nagovorili, tega in onega malo pobo-žali in pohvalili, posebno, če je bil snažno umit in lepo počesan. Ko so pa videli, da se je skrival neka-teri za materina krila, so ga pa hitro potolažili: ,.Nič se ne boj, midva bova še velika prijatelja, če boš le priden!" Nato so začeli pa zapisovati. Zadovoljno gla-deč si črno brado, opazovali so posamezne otroke ter posebno poudarjali, da bo naslednji dan šolarska maša, potem pa ne bo šole, zato ker je prvi dan.
Ko smo slednjič prišli v šolo k rednemu podu-čevanju, prinesli smo s seboj drobno knjižico, v kateri so bile pa tako velike črke, da so jih lahko brali moja stara mati brez očal. Imeli smo pa tudi vsak svojo kamenito tablico, pri kateri je bila privezana mala go-bica ali pa tudi črtalnik. V začetku so nas posadili po klopeh, kakor je že naneslo. Pozneje pa so sedeli v prvi klopi le najpridnejši, ker le dobre in ubogljive učenčke so imeli gospod učitelj radi blizu sebe. Vendar pa je doletela čast sedeti v prvi klopi tudi poredneža, pa le zato, da so ga ]ažje opazovali gospov. učitelj, nepridiprav pa je bolje videl na mizi ležečo — leskovko. Tega mazila — leskovke — nismo nikoli pogrešali v šoli. Ž njo smo kazali črke in številke na tabli, nepokornim in lenim učencem pa je leskovka
70
sama kazala in opominjevala, da je šola kraj odgoje in učenja tudi tistim, katerih ne poduči hud pogled učitelja in njegovo grajanje. Povem vam (saj mi ne boste zamerili), naša šola ni bila tako slaba in podu-čevanje ali odgoja tako nenravna, čeprav so nekateri ubogali in se učili bolj iz strahu pred palčico, kakor iz Ijubezni do vede. Sicer vam bom pa povedal že še več o mehki brezovki in trdi leskovki; sedaj le osta-nimo pri gospodu učitelju in učenju brez — mazila. No, učili smo se sploh prav pridno, kar je pričala koncem leta ,,zlata knjiga" in lepi darovi z lepimi spričevali.
Da boste pa spoznali še bolj mojega učitelja v šoli, vam bom pa tudi povedal, kako je bilo z druzim učenjem. Prišedši v šolo smo se morali vsi odkriti, kakor se morate še sedaj vi, nagajivci, ki niste gotovo tako pridni, kakor smo bili mi. Včasih se je, posebno v začetku, res kdo spozabil, da se ni odkril v šolo stopivši, sčasom pa smo vsi vedeli, kje smo. Tudi go-spoda učitelja smo vselej, ko so v šolo prišli, lepo mirno pozdravili s ,.Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Zraven smo se jim pa lepo priklonili, kakor vas še sedaj učijo. Če pa se ni kateri učenec lepo priklonil, so ga pa precej zapazili gospod učitelj. ,,Tukaj so pa še zelnate glave, ki imajo tako trd vrat, da se jim ne ukloni," so grajali take. Potem smo molili in sicer lepo pobožno, nato se je začelo pa podučevanje.
Gospod učitelj so pogledali, če imamo vsi tablice in črtalnike. Ko je bilo vse v redu, stopijo k šolski tabli in zapišejo prvo črko ,i' ter nam razlože, kako se dela ta ,,kljukaa in kako ji je ime. Po šoli pa se je slišalo šepetanje: ,.i-i-i." Potem so šli gospod učitelj k posameznim učencem ter so pogledali vsacemu, kako drži tablico in črtalnik pa pisavo so presodili. Temu so pripomnili, da je zgubil njegov ,i' klobuček, to se pravl, črka ni imela pikice na vrhu. Onega pa so opo-zorili, naj vendar pazi, da ne pade ,i' na hrbet ali na zobe. Da bi se kam ne prevrnila ta črka, napravili so na tablo zraven pisanega ,i' še tiskani, ki je bil raven in debel kakor kol, zato pa ne pade tako lahko. Če smo se ozirali med pisanjem nazaj ali na strani, so pa
71
rekli gospod učitelj: ,,Ti, pazi, pazi, da ti ne zrastejo še zadaj oči ali pa na licih!"
Ni bilo pa dovolj, da smo znali pisati, treba se. je bilo učiti tudi brati. In kako smo brali ? Začetkom je šlo vsem trdo. Ta ni vedel, kako bi izgovoril, drugi pa je znal že preveč; kajti s prstkom je kazal na prvo vrstico, kar je pa izgovarjal, bilo je tiskano pod njegovim prstkom v drugi vrsti. Po domače bi rekli, da se je bil naučil vse na pamet. ,,Ti pa že preveč znaš," so mu rekli potem gospod učitelj, mi smo pa precej vedeli, kaj to pomeni. Mene so tudi večkrat po-klicali, da sem pokazal svojo učenost v abecedniku. Kako mi je šlo, lahko uganete, če veste, da sem imel domačega učiteija — svojo staro mamico.
Pa tudi šteli smo. naprejv in nazaj, na prste in s pomočjo malih kamenčkov. Šteti in računati nam je pomagal pa še drugi gospod. Učenci, pa le učenci, smo ga imenovali ,,leseni učitelj", sedaj mu pa menda pra-vite tako, kakor so ga imenovali naš gospod učitelj, namreč: ,,računski stroj/' Če ni vedel učenec, koliko je dva in tri, pa so ga poslali gospod učitelj k stroju rekoč: ,,Le hitro pod kozolec, da boš s kroglicami zračunil!" Tam pri računskem stroju je pa šlo.
O petju bi vam tudi lahko mnogo povedal. Opom-nim pa le to, da smo bili vselej veseli, kadar so pri-nesli gospod učiteij tisto rujavo škatlo, na kateri je nekaj strun pripetih in napetih. To pripravo so nam pokazali v šoli ter rekli, da se ji pravi gosli. Imenuje se tako menda zato, ker se ž njimi lepo gode, kdor zna, če pa ne zna pa strašno grdo cvili in škriplje. Ker so bili naš gospod učitelj res umetnik v godbi,. zato so silno lepo godli. Mi smo pa peli, včasih prav,. včasih pa tako, da so rekli gospod učitelj: ,,Ali imate kosmata ušesa, še enkrat!" In začeli smo vnovič ter ponavljali toliko časa, da je šlo.
Tak so bili moj tretji učitelj. Kdo more reči, da niso bili blag in skrben odgojitelj ?