Novosti na knfižnem trgu —k O letošnjih kn.jigah Slov. Šol. Matice. I. Pedagoški zbornik (118 str.), ki ga jc uredil profV Ozvald, se najprej spoštljivo pokloni duhu pokoinega kralja Aleksandra. V naslednjem prinasa šestero pb redu iru vsebmi sledečih prispevkov: Ui-ednik je napisal članek »O temeljih državljanske vzgo.je«. V njem ugotavlja, da hi in ne rriore biti dobcr državljan, kdor ni ali se ni naučil biti dober, pravi plOvek. Tega cilja šola sama ne more doseči, kčr otrok in mladostnik za kaj takega še nista godna in pa ker v šoli premalo živi pristni duh prave mišljave (Gesininung). To bi se dalo napraviti le ob sodelovanju raznih kulturnih zajednic in življenja samega. Dr. St. Gogala razpravlja o vprašanju »Kakšrio vzgoio zahteva gospodarstvo od sodobnega čjoveka«. Pisec se od podrobne analizc pojma gdspodarstvo in njcgovih odnosov do objektivnega duha (kulture) pa človeka, obme k sodobnemu gospodarskemu redu ter ugotavlja: Ta red zahteva od človeka tako vzgojo, da se bo sam porušil, če se jo bo dosledno izvedlo in skušalo vse ljudi tako vzgojiti. Zato je sedanji gospodarski red sam potreben izipremembe, ki jo bomo dosegli, če vzgojimo novega gospodarskega človeka, to je človeka, ki ne bo le gospodarstvenik, ampak bo imel kaj smisla tudi za negospodarske strani življenja. Iva Šegula govori o »Ženi in njenem pomenu v celoti sedanje kulture«. Posvetiti skuša v veliki kaos različnih naziranj in mnenj. 2ena je sedaj zaposlena v javnosti, morala je stopiti v službo. Na tem begu iz družine ji je šlo le za družino, za otroka in moža. V tckmi z moškimi silami se morda ni obnesla, a obsoditi se je ne sme, dokler ni našla svojega delovnega torišča, kjer bi lahko razvila in porabila svoje poscbne ženske sposobnosti. dosegla svojo posebno žensko dodelanost ter postala cela žena. Do tega pa bo prišla le na temelju materinstva. M. Senkovič rcšuje proiblematiko »Otroka in knjige«. Saj otroci radi bero, a vzbuditi jim je treba smisel za dobro knjigo. Temu bodi posvečen kar od početka ves bralni uk v šoli, a sodelovati mora tudi dom. Važno je vprašanje mladinske literature, ki bi jo morali dobro poznati. V branju se morajo otroci pravilno navajati in se jim mora okus za dobre knjige tako razvijati, da bodo slabe odklanjali. To pa ni kaj lahko. saj tudi odra&li radi beremo manj vredni tisk. Vzbujanje smisla za dobro knjigo je delen problem celotne vzgoje torej vzgoje celega človeka. Milica Stupan piše »O »vzornem« otroku«. To je tak otrok, ki prekaša v enem ali drugem oziru ali pa tudi na vseh popriščih druge otroke, vobče ta!k otrok, ki ga stavijo tolikokrat starši in vžgojitelji na tihem ali očitno drugim za »zgled«. Takega otroka šteje avtorica med težko vzgojljive, češ, noče se »skladno vtoipiti v okvir človeške družbe«. Ker vplivajo ostale okoliščine tako, da je lahko skoraj vsak otrok »vzoren«, zato postaja to vprašanje v resnici prav pereč problem. Dr. J. Bezjak nas seznainija s »Poizkusnim letom« na srednjih šolah pred vojno, oz."^ »pedagoškim iseminarjern«, kakor se je še' imenovalo »razsirjeno poizku&no leto«. Prisptivek je zanimiv, ker nam kaže, kako so nekoč reševali problcm, o katerem se tudi daneš precej razpravlja (»pedagoški mstitutl«). Nekaka osnovna nota v letošnjem »Pedagoškem zbomiku« je naglašanje pomembnosti celega (ne zdrobljenega) človeka. Le ob taki usmerjenostl moremo priti do dobrega dfžavljaha, le na ta način bomo rhogli izprerncniti sedainji1 gospodarski ired, le ^l |tega< vidika lahko uspešno rešujemo pereče žensiko vpfašanje pa tudi vprašanje bralne in knjižne kulture — skratka: celi človek je tista osrednja točka, okoli1 katere se suč6 vse f>edagoško prizadevanje. II. FJr. K. Ozvald: Prirodoslovna in duhoslovna psihologija s pedagoškega vidika. (68 strani). Da bomo mogli iz gojenca zares izoblikovati pravega, celega človeka, moramo poznati Ln tudi uvaževati za to oblikovanje vse možnosti in meje, ki pa so v otroku in mladostniku same-m. V uvodnih poglavjih motri avtor odnos med pedagogiko in psihologijo, delovno torišče in kulturni pomcn ter možnosti in meje v psihologiji. Nato označuje prirodoslovrio psihologijo kot ono, ki si prizadeva duševno&t spoznavatj po »cksaktnih« metodah, a ne raziskujc živih utripov človeške duše, ampak Ie prirodoslovnim metodam dostopnejše — pojmovne abstrakcije. Puhoslovna psiholo gija pa ne proučiije posameznih prvin in fuhkcij naše duše, temveč cclotna doživetja, »totalnost« duše. Osrtovna razlika med obema smerema torej ni šele v metodi, temveč že V predmetu, kar raziskujeta vsaka druge strani naše duševnosti. Vsaka teh dveh smeri je po svoje eno stranska, zato bi ju raziskovalci duševnosti najraje premostili. To poizkušata zlasti Freudova ipsihoanaliza in Adlerjeva »individualna« psihologija. Pedagoškemu udejstvovanju nudita s pridom pomoČ oba pravca psihologije, prirodoslovni in duhoslovni. Kajti najuspešneje spdznavamo otroka in mladostnika, če ga motrimo od raznih strani. V nekatere svrhe bo bolj služila >^prirodoslovna« smer (na pr. za formalno urejenje mladih duševnih sil), v druge pa »duhoslovina« (recimb za pravilno uvajanje mladine v celotno kulturo svojega naroda in človeštva vobče). Ozvaldova knjižica sc naslanja na njegovo »Osnovno psihologijo« in lahko služi kot uvod v to delo, čeprav je izšla za njim. (Dalje prihodnjič.)