LASKI ZBORNIK 2007 Knjižnica Laško Laško, 2007 Ioam L CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 908(497.4 Laško)(082) 94(497.4 Laško)(082) LAŠKI zbornik 2007 / [predgovor Franc Zdolšek in Jože Maček ; urednik Jože Maček]. - Laško : Knjižnica Laško, 2007 1. Maček, Jože, 1929-235872512 OB IZIDU TRETJEGA LAŠKEGA ZBORNIKA Knjižnica Laško je po odločitvi Sveta za domoznanstvo, ki deluje v njenem okviru, izdala tretji Laški zbornik. Uredniško delo je opravil dddr. Jože Maček. Publikacija vsebuje znanstvene razprave, poljudno strokovne zapise in pričevanja o zgodovinskih, kulturnih, umetniških ter drugih značilnostih Laškega in naše občine. Gre za delo laških raziskovalcev, Laščanov in njihovih sodelavcev od drugod, ki s prostovoljnim delom veliko pripomorejo k oblikovanju identitete mesta Laško in njegove okolice. Namen zbornika je ohranjanje in predstavljanje domoznanskih vsebin, povezanih z našimi kraji, zainteresiranim javnostim. Laški zbornik je strnjeno pisno izročilo avtorjev in strokovnjakov z različnih področij o pestrosti laškega območja, ki omogoča bralcu obogatitev predstave o naši gospodarski, upravni, naravni, kulturni in etnološki dediščini. Na tem mestu velja izpostaviti delo urednika Laškega zbornika 2007 in se v imenu vseh občanov in občank zahvaliti dddr. Jožetu Mačku, ki z zagnanostjo in izkušnjami raziskovalca skrbi za izid te vsebinsko bogate publikacije. Nadalje se zahvaljujem za prispevek pri izdaji Laškega zbornika 2007 vsem, ki ste sodelovali pri njegovem rojstvu. Zahvala velja vsem avtorjem člankov v tej publikaciji, prof. dr. Tomu Korošcu za opravljeno lektorsko delo, direktorici JZ Knjižnice Laško - Metki Kovačič in osebju JZ Knjižnice Laško ter oblikovalki Marini Bezgovšek. Uredniku in vsem sodelavcem izrekam podporo pri nadaljnjem udejstvovanju na domoznanskem področju občine Laško in mesta Laško in želim veliko uspeha ter zanosa pri ustvarjanju četrtega Laškega zbornika. Z najboljšimi željami! Župan Občine Laško Franc Zdolšek PREDGOVOR Pred nami je Laški zbornik 2007. Je prva povsem samostojna knjiga Laškega zbornika, ki smo jo pripravili po odločitvi Sveta za domoznanstvo pri Knjižnici Laško. V prvem Laškem zborniku, ki je izšel v okviru Časopisa za zgodovino in narodopisje v Maribora leta 1976, in v Laškem zborniku 2002, so bili objavljeni v glavnem prispevki s Simpozija ob 750-letnici Laškega v letu 1976, s tem da smo v drugem zborniku dodali še nekaj novih razprav. Za pomoč pri izidu smo pridobili nekaj sponzorjev, pretežni del tiskarskih stroškov je pokrila občina. Omenjeni zbornik je naletel na zelo ugoden odmev. Zato smo se odločili, da bomo izdajali Laški zbornik pogosteje. To nam ni uspelo. Do letošnjega leta smo zbrali dovolj gradiva za tretji zbornik, Laški zbornik 2007. Njegov izid smo načrtovali že prej, vendar Knjižnica Laško kot izdajatelj, ki skrbi za vsa tehnična opravila v zvezi z izdajo, kakor tudi pisci prispevkov, urednik in lektor delamo skoraj izključno na »etični pogon", to pa v sedanjih razmerah ni več posebno uspešno. Smo pa vseeno veseli, da bo Laški zbornik 2007 izšel. Podobno kakor v zbornikih, ki jih izdajajo drugi kraji, je tudi v našem težišče na domoznanskih razpravah. Naš namen je predvsem seznanjati občane sedanje občine Laško, pa tudi prebivalce širše laške okolice z zgodovino nekdanjega trga, pozneje mesta in nekdanjega velikega laškega gospostva. Poskušamo jo osvetljevati z različnih vidikov, politično-upravnih, družbenih, gospodarskih, šolskih, kulturnih, etnografskih in deloma tudi naravoslovnih. Pri pridobivanju prispevkov imamo težave, ker v Laškem, kot dragih manjših mestih, ni izrazitih raziskovalnih ustanov, ki bi proučevale zgodovinsko tematiko. Tako smo za prispevke precej odvisni od dobre volje piscev od drugod. V tem zborniku je gradivo predstavljeno v več sklopih. Prvi je zgodovinski. Uvodoma so obdelani Privilegiji, sedanjemu izražanju bi bolj ustrezalo poimenovanje statuti, trga Laško, iz katerih si lahko ustvarimo sliko o prizadevanjih laških tržanov za čim večjo avtonomijo oz. čim manjšo odvisnost trga od zemljiškega gospoda ali gospostva. Drugi prispevek govori o laški nadžupnijski zemljiški posesti in podložniških dajatvah skozi stoletja, tretji o celjskih maturantih iz Laškega v obdobju med 1864 in 1916. V zadnji strogo zgodovinski razpravi je obravnavano kulturno politično življenje v Laškem v desetletju pred drugo svetovno vojno. V drugem, umetnostno zgodovinskem sklopu, so obravnavani umetnostni spomeniki v Laškem in okolici ter freske znanega slikarja Vogla v laški nadžupnijski cerkvi. Sledita dialektološki razpravi, o laškem in šentrupertskem govoru, zanimivi za dialektologe in poslastici za ljubitelje domačega narečja. Drugi del zbornika je poljudnejše, v nekaterih primerih priložnostne narave. Za starejše bralce bo gotovo zelo zanimiv dnevnik Ivana Korošca iz začetnega obdobja nemške okupacije, ki natančno navaja potek vojnih dogodkov ter pretresljivo opisuje nasilje okupatorjev nad Laščani in njihovo izseljevanje. Dva prispevka sta namenjena pesniku Antonu Aškercu, katerega 150-letnico rojstva smo praznovali v letu 2006. Lani je tudi laška knjižnica praznovala 30-letnico rednega delovanja. Po tem je nastal zapis o zgodovini knjižničarstva pri nas. Letos je tudi minilo 50 let od smrti velikega arhitekta Plečnika in tako smo uvrstili v zbornik prispevek o zidavi rečiške cerkve, pri načrtovanju katere je bil udeležen, sicer pa je delo njegovega učenca in asistenta arhitekta Valentinčiča. Precej pozornosti tako z zgodovinskega kakor etnografskega stališča smo namenili vinogradništvu, kije bilo na laškem območju do konca 19. stoletja zelo razširjeno. Ustavili smo se tudi ob mlinih, katerih je bilo nekoč tudi zelo veliko, sedaj pa jih na opisanem območju ni več. Na končuje nekaj sestavkov povezanih z naravo, in sicer prispevek o zgodovini lovstva oz. Lovske družine Laško ter trije krajši zapisi o Humu. Prizadevali smo si, da bi bil zbornik pester, in da bi v njem vsak bralec našel kaj, kar bi ga zanimalo. Ostal pa bo tudi kot dokument prizadevanj Sveta za domo-znanstvo pri Knjižnici Laško. Kot urednik sem dolžan zahvalo Občini Laško za prispevek k stroškom tiska, prof. dr. Tomu Korošcu za lektoriranje ter osebju Knjižnice Laško, v prvi vrsti direktorici Metki Kovačič, za zavzeto delo pri nastajanju knjige, kakor tudi Gabrijeli Pirš. Brez njihovega "nevidnega dela" zbornik ne bi mogel iziti. A kad. dddr. Jože Maček, urednik KAZALO Franc Zdolšek: Ob izidu tretjega Laškega zbornika..............3 Jože Maček: Predgovor.............................5 Jože Maček: Privilegiji trga Laško.......................9 Jože Maček: Zemljiška posest (nad)župnijske nadarbine Laško, pravice do podložniških dajatev in njeno gospodarjenje ter dohodki laške nadžu- pnijske cerkve skozi stoletja........................45 Jože Maček: Dijaki in maturanti na celjski gimnaziji iz Laškega in okolice od leta 1864 do 1916............................65 Anka Vidovič-Miklavčič: Iz preteklosti okraja Laško v letih 1929-1941 . . 77 Miloš Rybar: Zgodovinski in umetnostni spomeniki v Laškem in bližnji okolici...................................103 Anica Cevc: Johann Chrysostomus Vogl, freskant dveh kapel v župnijski cerkvi sv. Martina v Laškem........................133 Tomo Korošec: Govor mesta Laško.....................143 Zinka Zorko: Štajerski govor v Sentrupertu nad Laškim...........157 Ivan Korošec: Izseljeniški dnevnik 1941-1945 (Laško, od 6. aprila 1941 do 12. septembra 1941)..........................169 Božena Orožen: Spomeniki, obeležja in poimenovanja po Antonu Aškercu 209 Tatjana Senk: Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar..........219 Metka Kovačič: Iz preteklosti knjižničarstva s poudarkom na zgodovini splošnih knjižnic laške občine.......................231 Boža Herek: Nekaj dejstev o cerkvi blaženega Antona Martina Slomška v Rečici pri Laškem.............................269 Andreja Gobec-Vidali: Vodni mlini v porečju Lahomnice..........277 Jože Maček: O vinogradništvu v laški okolici v preteklosti.........297 Vlado Marot: Vinogradi in zidanice v Gori pod Šentrupertom........317 Jože Benedek: O razvoju lovstva na območju Lovske družine Laško .... 325 Tomaž Majcen: Kako je nastal Hum.....................337 Peter Skoberne: Hum.............................343 Lojze Oberžan: Gorel je Hum........................347 7 PRIVILEGIJI TRGA LAŠKO Jože Maček1 Mestni ali trški privilegiji so odraz prizadevanj meščanov in tržanov po večji ali manjši samoupravi njihovih naselbin, ki so jih praviloma dosegli po trdovratnem in skoraj vedno trmastem dolgoletnem boju, bolje rečeno, s spori s svojimi nadrejenimi, velikimi zemljiškimi gospodi ali deželnimi knezi. V pričujočem zapisu ti prepiri ne bodo obravnavani, ker se o tem niso ohranili ustrezni zapisi, pač pa bomo predstavili njihov rezultat, osem privilegijev za trg Laško, iz katerih bomo posneli, kako je tekel proces osamosvajanja laškega trga v samostojno politič-no-teritorialno enoto. Hkrati se nam bodo vsaj delno razkrile tudi gospodarske in pravne razmere v trgu, od prvega ohranjenega privilegija, izdanega leta 1490 (eden je bil izdan že 1484), do osmega, kije bil podeljen leta 1809. Najprej pa moramo opozoriti, da se izraz privilegij v zgoraj omenjenem smislu bistveno razlikuje od sedanje rabe tega izraza. Sedaj pomeni privilegij nekaj slabega, npr. dajanje kakršnekoli prednosti kakemu sorodniku, znancu, političnemu privržencu, kar seveda enako velja za ustanove. Zdaj se za take stvari uveljavlja izraz mafija, kar pa je širša mreža gospodarstvenikov ali oblastnikov, ki si med seboj neupravičeno pomagajo do pomembnih položajev in premoženjskih koristi. V srednjem veku in še dolgo v novi vek, ko o človeških pravicah v današnjem smislu, zlasti o pravicah urejanja političnih zadev, še ni bilo sledu in je vsa oblast izhajala iz oblastne piramide, ki sojo sestavljali cesarji, kralji in deželni knezi, še prej pa cesar in veliki zemljiški gospodje, seje vsaka, tudi najmanjša podelitev kakršnihkoli pravic, štela za privilegij. Torej izraz dobre volje oblastnika do njegovih podrejenih, kar se v privilegijskih listinah izraža v pogostem poudarjanju, kako deželni knez (v našem primeru cesar ali nadvojvoda) podeljuje privilegij iz svoje milosti. 1 Akademik, zasl. prof. dddr. Jože Maček, Olešče 17, 3270 Laško Ker pač gospodarskega in s tem kmalu tudi vsaj rudimentarnega političnega razvoja ni bilo mogoče ustaviti, so v našem primeru deželni knezi morali podeljevati čedalje več privilegijev raznim trgom in mestom, s čimer je pojem privilegija zvodenel. Kajti privilegij ni več tisto, kar imajo vsi. Bolj bi ustrezal izraz potrditev trškega ali mestnega staUita, katerega vsebino so predlagali deželnemu knezu in si neredko izbojevali tržani ali meščani, deželni knez pa jo je rad ali nerad naposled moral potrditi. Značilno je, da so si še v zadnjih laških privilegijih Marije Terezije, Jožefa II. in Franca I. ti vladarji pridržali pravico spreminjanja, dopolnjevanja ali celo ukinitve teh privilegijev, in to celo še leta 1809! Ogri so v 9. in v prvi polovici 10. stoletja zasedali in strahovali naše ozemlje. Ptuj je bil tedaj v ogrskih rokah, gotovo pa so prihajali in plenili tudi na laškem ozemlju. Po njihovem dokončnem porazu na polju ob reki Lech pri Augsburgu (Leško polje) leta 955, so se ti morali umakniti na približno tisto ozemlje, ki ga zasedajo še zdaj. S tem je bila ponovno dana možnost uvajanja fevdalnega reda, ki so ga v 8. in v prvih desetletjih 9. stoletja začeli pri nas Bavarci oz. Franki in so ga Ogri za sto petdeset let prekinili. Po tedanjem pravnem pojmovanju so vse dežele, ki si jih je zavojevalec pridobil, pripadle v last cesarju ali kralju. Izjema od tega so bila zemljišča v zasebni lasti. Predniki Slovencev pa so tedaj živeli še v župah, ki pa niso bile zasebna, temveč skupna lastnina. Zasebna lastnina je bila priznana samo slovenskim knezom in članom njihovih družin ter redkim pravim slovenskim svobodnjakom. Vsaj prve pa so v 8. stoletju večinoma spodrinili Bavarci ali Franki, kolikor so se ohranili, pa so skoraj izginili v bojih z Ogri. Tako smemo trditi, daje skoraj vse slovensko ozemlje po zmagi nad Ogri prešlo v last frankovskega cesarja. Samo ozemlje pa je imelo za cesarja le politični pomen, z vidika dajatev zanj, pozneje imenovanih davki, pa je imelo majhno vrednost, še zlasti zato, ker je bilo zelo redko poseljeno. Zato je cesar razdelil ogromne komplekse zemljišč svojim, praviloma bavarskim zaupnikom, z nalogo, da na njem opravljajo vojaške obrambne in upravne funkcije, predvsem pa da ozemlje kolonizirajo, kar pomeni, da na njem organizirajo krčenje gozdov, redkeje osuševanje močvirij, in na tako pridobljenem svetu začnejo z ustanavljanjem kmetij, zaselkov in vasi. Ker so ti novi naseljenci, podobno kakor stari, ki pa jih ni bilo veliko, kakor povsod drugod po Evropi, padli v podložništvo, je bilo mogoče od njih zahtevati razne dajatve, tlako, desetino, činže in razne manjše storitve. Tem velikim zemljiškim gospodom pravimo zdaj teritorialni zemljiški gospodje, v tedanjem času pa so jim rekli grofje, mejni grofje ali visoki svobodnjaki (Hochfreie). Predniki sv. Heme so bili savinjski mejni grofje, Žovneški gospodje pa so bili npr. visoki svobodnjaki. Ta kolonizacija je bila zelo uspešna, saj so v 12. in 13. stoletju nastale na laškem ozemlju vse večje vasi in zaselki, pozneje so se jim pridružile le redke posamezne kmetije (hube). Sčasoma pa je z delitvijo prejšnjih večjih kmetij nastalo več manjših, tako da imamo zdaj pri nas zelo razdrobljeno kmetijsko posest. Še pozneje je nastala tudi plast kočarjev ali bajtarjev, ki pa niso imeli skoraj nikakršne zemlje razen stavbnega sveta za kočo in še nekaj malega okoli nje. Laško ozemlje je bilo kot eno največjih fevdalnih zemljiških gospostev v sedanji Sloveniji (prvič omenjeno 1147) od 1016 v lasti savinjskih mejnih grofov, od dedičev sv. Heme ga je dobil Bernard Spanheimski (1106-1147), po njegovi smrti grofje Traungauci, za njimi pa Babenberžani (1192-1246). V času Babenberža-nov se Laško prvič omenja kot trg in sedež deželskega sodišča (1227), in sicer v zvezi s posvetitvijo cerkve pri kartuzijanskem samostanu v Jurkloštru. Vojvoda Leopold VI. Babenberžan je ob tej priložnosti v listini z dne 8. novembra 1227 omenjenemu samostanu podelil med drugim pet mark denarjev za sol "in foro nostro Tyuver" (v našem trgu Laško). V isti listini je omenjeno tudi deželsko (go-spostveno) sodišče v Laškem. Kmalu zatem je samostan ponaredil drugo listino z datumom 8. novembra 1227, kjer pa se to mesto glasi „in offitio de Tyver" (v uradu Laško). Zdaj je laškemu mestu bližina Celja v škodo, saj je izgubilo skoraj vse pomembne institucije, ki jih je imelo nekdaj. Včasih pa je bilo Laško z veliko verjetnostjo pomembnejše, saj je postalo trg vsaj pred letom 1227, Celje pa naj bi dobilo status tržnega naselja okoli 1300, z listinami pa je to dokazano za leto 1323, torej skoraj sto let pozneje kakor Laško. Laško gospostvo naj bi po izumrtju Babenberžanov dobili kot dediščino Habs-buržani, ki so ga zastavljali (dajali v zastavo). Lu pa so neke nejasnosti, ker pred njimi nastopa v listinah kot lastnik tega gospostva še vojvoda Henrik iz rodu Go-riško-Tirolskih grofov. Ker nikoli ni noben član omenjenih dinastičnih hiš bival v Laškem, so iz gospostva pridobivali le dohodke, torej je bilo Laško v bistvu rentno gospostvo. Skoraj vedno je celinsko trško ali meščansko naselje nastalo v neposredni bližini gradu ali pod njim. Od nemške besede Burg, torej grad, so se prebivalci teh naselij imenovali Biirger, pri čemer pa niso razlikovali tržanov in meščanov, obojni so bili purgarji. Med trgom in mestom je bila velika razlika glede pravic njunih prebivalcev, zlasti pa je pomembno, da je imelo mesto pravico do utrjenega obzidja, trg pa ne. V 12. in 13. stoletju seje Laško kot kraj razvijalo predvsem kot sedež velikega zemljiškega gospostva in v tesni povezavi z njim. V kraju seje zato naravno razvila močnejša menjava blaga. Morda je bila jurkloštrska sol iz leta 1227 kupljena na sejmu v Laškem. Za razvoj mesta pa je pomembna tudi cerkvena organizacija. Vsaj že leta 1257 ima Laško župnika in torej župnijo, ter je tako sedež večje cerkvene enote. Farna cerkev sv. Martina, delno še iz dobe romanike, se v pisnih virih prvič omenja leta 1269. Laški župniki so bili vsaj že od srede 13. stoletja naprej pogosto tudi savinjski arhidiakoni, zastopniki oglejskega patriarha, pod katerega je spadalo vse slovensko ozemlje do Drave. Arhidiakoni so imeli velika pooblastila, niso pa bili posvečeni za škofe, zato po tedanjih predpisih npr. niso smeli birmati in opravljati dragih duhovniških opravil, ki so bila tedaj pridržana le škofom. Kot tako pomembni cerkveni dostojanstveniki se velikokrat omenjajo v ohranjenih virih, zlasti od začetka 14. stoletja. Žal pa iz takih omemb ne izvemo ničesar o Laškem in njegovih ljudeh. Za obravnavano tematiko je pomembno, da je laško gospostvo upravljal poseben upravnik (amtman, amman), ki je bil obenem tudi deželski sodnik ali tudi upravnik deželskega sodišča. Njemu so stali ob strani štirje šefoni z nižjesodnimi pristojnostmi. Kljub dejstvu, da se Laško že 1227 omenja kot trg, pa se vsaj po ohranjenih dokumentih more soditi, da seje trška samouprava razvijala le počasi. V nobeni ohranjeni listini iz srednjega veka (torej nekako do leta 1500) ni zapisan trški sodnik, trški svet in drugi organi trške samouprave, ki bi jih volili sami tržani. Nikjer ni dokazov, da bi trški sodnik upravljal tudi deželsko sodišče, bolj verjetno je prav nasprotno, t. j. daje deželski sodnik (v glavni funkciji upravnik gospostva) v dogovoru s tržani opravljal vsaj neke funkcije trškega sodnika. V Laškem je torej tedaj bilo tako, da je kraj v trg povzdignil lastnik zemljiškega gospostva in ostal nato njegov trški (mestni) gospod, dokler s privilegijem ni bila uvedena formalna trška samouprava. To se pravi, da so bili tržani sicer na boljšem kakor navadni kmečki podložniki, nad katerimi je imel zemljiški gospod oz. v našem primeru upravnik, zelo veliko oblast, samostojni pa le niso bili. Sto let po prvi omembi Laškega kot trga se v ohranjenem kratkem latinskem povzetku listine iz leta 1320 govori o ucives in Tiffer", t. j. o laških tržanih - izraz civis pomeni v srednjem veku tako tržana kakor meščana - ki naj ne sprejemajo ubeglih podložnikov jurkloštrskega samostana. Škoda je, da ni ohranjeno besedilo te listine v celoti; morda bi iz njega mogli izvedeti kaj več o trški upravi tega časa. V času, ko je bil lastnik laškega gospostva vojvoda Henrik iz rodu Goriško-Tirolskih grofov, je bilo laško gospostvo kot veliko drage deželnoknežje posesti dano v zastavo raznim nižjim fevdalcem za poravnavo dolgov, ki jih je storil deželni knez, in za opravljeno službo vojnih najemnikov. Tako je že 1326 imel v zastavi šefonata v Trbovljah in Žebniku (pri Svibnem) vitez Peter iz Liebenberga na Koroškem za dolgove od vojne službe in tudi za stroške graditve novega gradu v Laškem, ko se omenjajo zidarji, tesarji in drugi delavci. Leta 1328 je Peter omenjen kot vojvodov oskrbnik (upravnik) v Laškem, s sedežem v tem kraju, tri leta kasneje je bil tu sklenjen ženitni dogovor o poroki Petrovega sina s hčerko Hugona Svibenjskega ali Ostrovrharja. Po smrti Henrika Goriško-Tirolskega (1335) so laško gospostvo podedovali Habsburžani. Že leto pozneje (1336) so ti zastavili gradove Laško, Freudenek (na kopastem griču nad Hrastnikom, na Dolinškovi skali nad kamnolom ob cesti, ki drži proti Dolu), Klausenstein (pri Zidanem Mostu) in Radeče z vso pripadajočo posestjo tedanjim Žovneškim, čez pet let Celjskim grofom, za dolgove, ki so nastali zaradi službe Celjanov kot vojaških najemnikov v vojskah proti Cehom in Ogrom. Ohranjena je tudi druga zastavna listina Celjanom iz leta 1368. Zastava je srednjeveški pravni inštitut, s katerim so zlasti veliki fevdalci dajali za jamstvo za prejeta posojila gradove ali zemljiške komplekse posojilodajalcu v delni ali popolni užitek, dokler mu ne vrnejo posojila. To seje le redko zgodilo in so postali posojilodajalci zastavni imetniki, ne pa pravi lastniki. Če je posojilodajalčev rod izumrl, je zastavljena posest pripadla nazaj rodu prvotnega posojilojemalca. Tako ostane laško gospostvo s trgom v zastavi Celjanom do njihovega izumrtja leta 1456. Viri iz obdobja Celjanov le malokrat omenjajo Laško, kar je razumljivo, saj so ti vse pomembne dogodke usmerili v bližnje Celje. Ena od omemb je, kako je leta 1338 laški duhovnik Herman iz Sirja prodal bratu Ivanu, vikarju v Laškem, ter ostalim bratom poleg vinograda v Okrogu v Lahomnem tudi dve mesarski stojnici v Laškem na trgu (ze Tyuer in dem marcht). Listina torej izpričuje obstoj osrednjega tržnega prostora, na katerem seje opravljala menjava blaga med kmeti-podložniki in tržani, posebno živahno ob Martinovem, ko je bil v Laškem letni sejem. Vitezi, imenovani po Sirju nad Zidanim Mostom, so imeli v Laškem večjo posest s hišami in drugim in so včasih veljali kar za Laščane, saj se vitez Ivan imenuje npr. „Johannes de Tiver „ (Ivan iz Laškega). V nekem pravnem poslu iz leta 1386, ko so Sirski dali v zakup ali prodali dosmrtno po po-mirskem ali obgradnem pravu Henriku Wernburgerju in ženi Klari hišo in vrt „pri trgu pod potjo pri svoji gornji hiši", se torej prvič omenja pomirje ali obgradje v Laškem, ni pa iz listine jasno razvidno, ali gre za grajsko ali trško pomirje. Trško pomirje je bilo bolj ali manj obširno območje okoli trga, v katerem je imel trški sodnik pravico do nižjega sodstva in izvajanja policijske oblasti. Najstarejši opis tega pomirja pa je za Laško ohranjen šele iz leta 1581. Če gre tu za trško pomirje, moremo torej v tem času že predpostavljati neko trško avtonomijo v Laškem, sam zakup po pomirskem pravu pa se zaradi nedednosti očitno razlikuje od sicer v mestih in trgih običajnega zakupa po mestnem pravu (Burgrecht). Sodnik, ki se za časa Celjanov večkrat omenja v Laškem, je bil očitno vedno deželski, t. j. gospostveni in ne trški sodnik. Upravniki velikih gospostev, kakor je bilo Laško, so bili, kakor smo že omenili, hkrati tudi deželski, torej višji sod- niki. Laško gospostvo je imelo v svoji lasti poleg navadnega patrimonialnega sodišča, ki je bilo pristojno predvsem za spore med podložniki in gospostvom, ter za manj pomembne kazenske in civilne spore tudi deželsko sodišče in s tem pravico do visokega (krvnega) sodstva. Smelo je torej obsojati na smrt. Da seje to zares dogajalo, pričajo vislice, ki so stale na desnem bregu Savinje na Psar-jah (na koncu Debra), kjer se je včasih reklo „Na gavgah" (od nemške besede der Galgen za vislice). Če pa je laški deželski oz. gospostveni sodnik dejansko obsojal na smrt, ali pa je prišel iz Gradca za to posebej pooblaščeni sodnik, bi bilo treba raziskati. Grof Herman Celjski je naročal svojemu sodniku v Laškem, naj spoštuje sodno imuniteto (izvzetost) Jurkloštra, kar je moglo veljati le za območje laškega deželskega sodišča oz. gospostva. Tudi ko se 1. 1424 plemič Ivan Svibenjski imenuje sodnik in upravnik v Laškem (richter vnd ambtman ze Tiuer), je s tem mišljen deželski sodnik, ki je bil obenem tudi upravnik laškega gospostva. Nekaj podatkov za Laško je ohranjenih v fevdni knjigi Celjanov iz let 1436-1444. Tako sta celjske fevde prejela med drugimi dva laška tržana Herman Lubše in Martin Slivec. Leta 1444 je prejel od Celjanov v fevd vrt ob pomirju pred mostom ( garten ....an dem purkfrid vor der prukken) Matija, „ta čas sodnik v Laškem", in to po pomirskem in tržnem pravu v Laškem (als dann purkfrid vnd marktsrecht daselbs zu Tyfer ist), ki ga grof oz. tedaj že knez Friderik Celjski v drugi listini iz istega leta imenuje „Matija, sedaj naš sodnik v Laškem (M. yez unser richter zu Tyuer). Tedaj je prejel v fevd dvor v Cerovem (nekje v Rečici), ki mu gaje prodala vdova celjskega pisarja in kanclerja Hansa Meusenreuterja. Zelo verjetno gre tudi pri tem Matiji za deželskega sodnika v laškem gospostvu, ki je bilo tedaj trajno zastavljeno Celjanom. Iz podatka v listini iz leta 1445, ko je kralj Friderik IV. (kot cesar Friderik III., v obeh dostojanstvih velik sovražnik Celjskih grofov oz. knezov) potrdil ustanovo (štiftungo) laškega župnika v kostniški kapeli na pokopališču pri farni cerkvi in s privoljenjem Friderika Celjskega oprostil hišo te ustanove v laškem trgu davkov, je videti, da so Laščani plačevali davke zastavnim imetnikom ali zakupnikom laškega gospostva in ne neposredno deželnemu knezu, sicer ne bi bila potrebna privolitev omenjenega Celjana. To kaže, da laški trg le ni imel prave samouprave, ker bi sicer morali tržani davke plačevati trškemu sodniku, ki bi jih odvajal naprej deželnemu knezu. Nakup hiše v trgu Laško je leta 1450 Jurkloštru potrdil že omenjeni Friderik Celjski, pač kot zastavni imetnik gospostva in trga. Po izumrtju Celjanov leta 1456 je Laško z gospostvom prešlo zopet v neposredno last Habsburžanov. Že dve leti pozneje (1458) se omenjata dva upravni- ka v Laškem, od katerih je eden že 1444 omenjeni laški tržan Herman Lubše. Laški župnik Friderik Abprecher naj bi bil zastavni imetnik leta 1465. Imenovani je bil v letih 1457-1459 celjski vicedom, t. j. upravnik vse nekdanje velike celjske posesti, od 1461 pa je bil cesarjev svetovalec. Med leti 1482 in 1485 je bil deželski sodnik in upravnik laškega gospostva Viljem Dollacher, ki je imel sodišče in gospostvo v zakupu za tri leta. 1496 sta mu sledila Hans in Gregor Lamberger iz znane kranjske plemiške družine. V tem času je cesar Maksimilijan I. leta 1497 dovolil dvornemu maršalu in štajerskemu deželnemu glavarju Rajn-prehtu Rajhenburškemu in svetniku Hansu Rajhenburškemu zgraditi kopališče v Laškem, za kar naj bi dobila 200 gld iz dohodkov laškega urada, t. j. iz laškega gospostva. Tu imamo za naše kraje najbrž tudi prvi zgled, da je država podpirala s svojim denarjem lokalno gospodarstvo. V letih 1501-1506 je bil deželski sodnik in upravnik laškega gospostva plemič Pavel iz Buechwalda. Leta 1511 je cesar Maksimilijan I. prepustil gospostvo in deželsko sodišče v Laškem za posojilo plemiču Žigi Višnjegorskemu (Weichselbergerju), ki nikakor ni bil trški sodnik, kot se najde v zgodovinskih virih napačno tolmačeno. Leta 1515 je dobil laško gospostvo v zastavo Janž Turjaški (Auersperg). V rokah te znane kranjske plemiške družine je ostalo Laško do leta 1554. Tedaj je zastavni dolg odplačal in prevzel gospostvo Janez Krstnik Valvasor. Ker ni imel svojih otrok, gaje 1581 zapustil sinovom svoje sestre Katarine Frančiške Moškon, nečakom Petru, Mihaelu in Maksu. Leta 1620 je laško gospostvo z deželskim sodiščem vred, ki je bilo več kakor štiristo let stalno v deželnoknežji lasti, kar bi zdaj pojmovali kakor v državni lasti, cesar dokončno prodal baronom Moškonom. Ti so ga 1665 prodali Janezu Vajkardu grofu Vetter za 63.000 guldnov. Leta 1695 je umrl Mihael, grof Vetter von der Lilie (očitno je svoje ime dopolnil z lilijami iz laškega grba). Njegova vdova in dedinja Marija Kristina, rojena baronica Zollner, seje poročila z Janezom J. grofom Wildensteinom. Dmžina Wildenstein je obdržala Laško v lasti do izumrtja leta 1828, nakar je gospostvo pripadlo nazaj grofom Vetter von der Lilie, ki so ga imeli v lasti do leta 1945. Do omenjenih pravih lastnikov Moškonov in za njimi ni noben lastnik gospostva živel v Laškem. Gospostvo so dajali v zakup ali zastavo, upravljali pa so ga njihovi pooblaščenci - upravniki. Za omenjene grofe je laško graščino v stari Jugoslaviji upravljal advokat dr. Fran Roš. Dejstvo, da so pravi lastniki gospostva le kratko dobo bivali v Laškem, je za laško zgodovino zelo negativno. Če laško gospostvo ne bi bilo le vir dohodkov za tedanje, daleč od Laškega živeče lastnike, ki so bili v začetku v bistvu pravi dinasti, in bi lastniki živeli v Laškem, kakor so npr. Zovneški, poznejši Celjski groije po preselitvi z Žovneka živeli v Celju, bi bila zgodovina Laškega povsem drugačna. Lahko bi rekli, da je bilo laško gospostvo do lastnikov Moškonov v bistvu v državni lasti, še zlasti ker v tedanjih časih ni bilo ostre meje med zasebno lastnino vladarja in državno lastnino v ožjem smislu. Upravniki gospostva so bili sicer visoki uradniki, toda med njimi in lastniki je bila seveda zelo velika razlika. Sorazmerno zgodaj seje okoli sedeža gospostva razvila trška naselbina, omenjena 1227, še zlasti, ker je Laško prafara in je po nekaterih podatkih obstajala kot misijonska postaja že v 8. stoletju, je pa kot župnija omenjena šele 1257 z manjšim obsegom kakor zemljiško gospostvo. Prafara in gospostvo sta privlačila naseljence in tako se je sčasoma razvil trg. V začetku je bil trški gospod zanesljivo, kakor v vseh drugih trgih, lokalni zemljiški gospod oz. v laškem primeru upravnik laškega gospostva. Značilnost srednjeveške politične ureditve pa je bila, da so na podeželju živeli kmetje - ki so bili podložni svojemu zemljiškemu gospodu, v trgih in mestih pa so živeli tržani in meščani, ki so bili osebno svobodni, saj je znan srednjeveški izrek "Stadtluft macht frei!" (Mestni zrak osvobaja!). Osebna svoboda pa je seveda veljala le za prave tržane in meščane, ki so imeli v trgu ali mestu hišo, in za njihove potomce. Tu pa je nastalo nasprotje. V trgu ali mestu so živeli osebno svobodni ljudje, obe ti enoti pa sta bili podložni istemu zemljiškemu gospodu. To je bilo seveda ugodno torišče za nastanek številnih sporov med mestom ali trgom in mestnim (zemljiškim) gospodom. Tržani in meščani so si seveda prizadevali pridobiti čimveč pravic, pri čemer je šlo najpogosteje za razširitev ali ohranitev trškega (mestnega) območja, pomirja ali obgradja, za samoupravo, klasično izraženo v svobodnih volitvah trškega (mestnega) sodnika - pravzaprav župana - za sodne pravice trškega sodnika glede na osebje zemljiškega gospoda in tisto osebje, kije bilo sicer izvzeto iz sodne pristojnosti omenjenega sodnika. Bolj subtilno je seveda šlo tudi za dajatve trškemu (zemljiškemu) gospodu, za sejemske pravice, protiobveznosti tržanov, da kupujejo graščinske pridelke, npr. vino, itd. Skratka, snovi za spore je bilo vedno več kakor dovolj. Zdi se, da so laški tržani in upravniki laškega gospostva do druge polovice 15. stoletja kar dobro shajali med seboj, kar je razumljivo, ker upravniki pač niso imeli toliko moči in volje, da bi tržanom krnili njihove pravice nad normalno mero. Tedaj pa seje stanje spremenilo, zelo poslabšalo pa seje s prodajo laškega gospostva baronom Moškonom. Najstarejši znani privilegij Laškega je bil izstavljen v Gradcu 14. februarja leta 1484. Tedaj je cesar Friderik III. kot deželni knez podelil oz. potrdil tržanom pravico do letnega (Martinovega) sejma, ki so ga imeli že od nekdaj. Kopijo tega privilegija so dolgo časa hranili v arhivu notranjega ministrstva na Dunaju, žal pa je bila uničena v velikem požaru pravosodne palače leta 1927, tako da podrobna vsebina tega privilegija zdaj ni znana. Dne 16. avgusta 1490 je isti cesar Friderik III. Laščanom potrdil že prej podeljeno pravico do letnega sejma na Martinovo s tržnimi svoboščinami 14 dni pred sejmom in 14 dni po njem, ker je bila izvirna listina o tej podelitvi požgana ob turških napadih na Štajersko (glej spodaj listino št. 1, privilegij št. 1). Iz besedila privilegija zvemo, da so se s prošnjo za potrditev pravice do sejma na cesarja obrnili „sodnik, tržani in prebivalci Laškega". Verjetno je bil sodnik še vedno deželski sodnik v funkciji trškega. Nekaj sodnikov smo zgoraj že našteli, ker so bili hkrati zastavni imetniki laškega gospostva. Očitno pa je s pravicami iz gornjega privilegija nekaj škripalo. Leta 1521 je namreč nadvojvoda Ferdinand odredil štajerskemu deželnemu glavarju Sigmundu baronu Dietrichsteinu in vicedomu Leonhardu von Ernawu, da morata varovati prebivalce laškega trga v uživanju njihovih svoboščin. Potrdil je "tržanom in ljudem v Laškem" njihove stare pravice. Tudi iz te listine (listina št. 2) še ne izvemo nobenih konkretnih podatkov o takratni trški upravi. Začetke trške avtonomije s sodnikom in svetom je iskati šele v dobi nadvojvode Karla. Iz leta 1581 je namreč opis meja laškega pomirja (trškega območja), o katerem so poročali v Gradec "sodnik in svet trga Laško". Nemško besedilo tega opisa je navedeno na koncu te razprave (prepis 1), vendar menim, da si z njim ne moremo kaj dosti pomagati, je pa pomemben, ker je pač prvi znani opis pomirja za laški trg. Nato sledi opis pomirja, ki naj bi veljal od nekdanjih časov (prepis 2). Ti pomirji sta pomembni predvsem zato, ker sta očitno večji kakor tisti iz leta 1621, ko so bili lastniki gospostva Laško že Moškoni (prepis 3). Tuje tudi prvič omenjen trški svet. Isti deželni knežje "tržanom in skupnosti v trgu Laško" tega leta s posebnim privilegijem dovolil, da smejo iz svojih vrst izvoliti sodnika, toda še preden je prišlo do volitev, jim je bila ta pravica odvzeta. Njegov sin in naslednik nadvojvoda Ferdinand jim je naposled leta 1598 le dovolil izvolitev trškega sodnika, vendar le do preklica (listina 3, privilegij št. 2). Vendar je bila to očitno le grožnja in je ostalo pri tem, kajti ta privilegij so kasnejši deželni knezi še večkrat potrjevali. Sodnika naj bi volili vsako leto iz svojih vrst, moral pa bi biti katoliške vere. Predstaviti so ga morali glavarju ali njegovemu upravitelju v Celju, to pomeni osebam, ki so v tem času upravljale nekdanjo celjsko posest. V prvi polovici 17. stoletja so tržani res izvolili dva do tri kandidate, gospostvo pa je potem potrdilo enega. Ta je bil po položeni prisegi potrjen za trškega sodnika in bila mu je predana sodna palica kot znamenje sodne oblasti. Plačal je en tolar (Reichstaler - kar je bilo kar veliko, ne naš donedavni slovenski tolar) in moral je obljubiti, da bo poravnal trške dolgove. Da bi mogli trški sodniki in svet odslej veljavno potrjevati razne listine in akte, je nadvojvoda Ferdinand Laškemu podelil trški grb: ščit modre ali lazurne barve in v njem tri bele ali srebrne dvojne lilije, od katerih sta bili dve nad srednjo, kakor je tak grb naslikan v sredini še zdaj ohranjenega privilegija. Kmalu po tej podelitvi grba je bil izdelan trški pečat. Iz prikazanih zgodovinskih podatkov po ohranjenih virih je razvidno, daje bilo Laško od začetka 13. stoletja trg, da se proti koncu 14. stoletja omenja (verjetno) trško pomirje, ki predpostavlja obstoj trškega sodstva s trškim sodnikom na čelu, in da se proti koncu Celjanov izrecno omenja tudi laško trško pravo - kar vse dopušča možnost, da je Laško imelo svoj pečat že v srednjem veku. Toda vse do omenjenega privilegija iz leta 1598 se v nobenem do zdaj znanem dokumentu ne omenja niti trški sodnik niti trški pečat ali grb, pa čeprav je vojvoda Ernest Železni (ki se je zadnji dal ustoličiti na Gosposvetskem polju po obredu v slovenskem jeziku) leta 1411 določil, da mora imeti vsako štajersko mesto in trg svoje sodstvo. Šele konec 16. stoletja naletimo na trški svet in šele 1598 so bile tržanom dovoljene volitve trškega sodnika in podeljen trški grb. Glede na izrazito heraldično obliko grba se po mnenju našega grboslovca Boža Otorepca ne bi moglo reči, daje bila prevzeta z morebiti starejšega pečata. Trška samouprava je v običajnem obsegu torej zaživela leta 1598. Toda ne za dolgo. Ko je cesar 15. novembra 1620 prodal laško gospostvo baronoma Juriju Karlu in Vidu Moškonoma, ki sta sicer bila že več kakor dvajset let zastavna imetnika omenjenega gospostva, so se začeli spori tržanov z novima, prvima pravima lastnikoma. Moškoni so bili sicer zelo bogati in nadvse podjetni trgovci in že tedaj lastniki višnjegorskega (Weichselbergerjevega) dvora v Laškem ter gospostev Šrajbarskega Turna pri Leskovcu oz. Krškem ter Planine, ki sojo pozneje začeli imenovati Planina pri Sevnici, prej pa je gravitirala k Laškemu. S to prodajo seje položaj tržanov bistveno poslabšal in so tako začeli svoj boj proti novemu pravnemu stanju. Leta 1621 se tržani niso bili voljni podrediti baronom Moškonom, tudi na cesarjevo prigovarjanje ne. Niso hoteli privoliti, da bi zemljiški (kot trški) gospod odločal, kdo izmed dveh ali treh od njih predlaganih kandidatov naj bi bil trški sodnik, temveč so zahtevali, da enega sami dokončno izvolijo. Sporno je postajalo tudi obvezno točenje grajskega vina, oddajanje govejih jezikov, zlasti pa obseg trškega pomirja. To pomirje iz istega leta (kije za nas prav tako nejasno kakor prvo), ki pa ni bil predlog ali zapis tržanov kakor prvi, temveč je le prepis iz urbarja laškega gospostva - urbar pa je bil gotovo v veliki meri opredmetena volja zemljiškega lastnika - je opisano v prepisu št. 3. Vsekakor pa je bilo to tretje pomirje v škodo tržanom in so zato hoteli ostati pri prvem. Teh sporov očitno obe nasprotni stranki nista mogli sporazumno rešiti med seboj in je zadevo po posredovanju cesarja in notranjeavstrijske vlade pomirila posebna komisija na začetku leta 1625. Pritožbe tržanov so se nanašale na: 1. svobodno volitev sodnika, 2. zmanjšanje trškega območja (pomirja), 3. oprostitev podložnikov gospostva Laško od kaznovanja zaradi kršenja trškega območja, 4. svoboščine ob letnem Martinovem sejmu. O tem je bila s posredovanjem vlade dosežena poravnava med Karlom baronom Moškonom in laškimi tržani. Poravnavo oz. pogodbo so podpisali že omenjeni baron Karel Moškon, doktor Johan Domsperger (kot pravni izvedenec in nekak zastopnik notranjeavstrijske vlade) in zelo bogati trgovec na debelo, sicer laški rojak Martin Lihtštok, za tržane pa Caharija Brezinger, Janez Kočevar in Janez Ciglmiler. V poravnavi je bilo zajeto tole: 1) Tržani imajo pravico izvoliti za sodnika sposobnega moža dobrega slovesa, ga predstaviti gospostvu, ki ga ta proti plačilu enega tolarja (Reichsthaler) potrdi. Nato je sodnik upravičen opravljati svojo funkcijo. Če kdo meni, daje zaradi razsodbe sodnika prizadet, lahko sproži pritožbo (apelacijo) na gospostvo, ki mora nato ukrepati po predpisih. Prizivno sodišče je torej obvezno laško Moškonovo sodišče. 2) Lastnik gospostva prizna stare meje trškega območja; vendar izvzame iz tega v trgu in v trškem območju ležeče gospostveno uradno stavbo, špital, stolp, hlev z nekaterimi ograjenimi vrtovi; tudi ne smejo tržani v omenjene stavbe in vrtove posegati; če bi pa kdo gospostvenih ljudi posegel v trško območje in bi nato pobegnil v omenjene gospostvene stavbe in vrtove, ga mora gospostvo na ustrezen poziv sodišča tretji dan izročiti brez odpora. 3) Hudodelstva, ki se dogodijo v trškem območju, naj na splošno kaznuje trški sodnik. Iz tega so izvzeti: služinčad v graščini in na graščinski pristavi, špitalski mojster v novem špitalu in špitalski varovanci in tisti ljudje, ki so zaposleni pri špitalskem mojstru. Navadna hudodelstva, ki jih zagrešijo gospostveni podložniki in svobodniki v trškem območju, naj kaznuje sodnik, tisti, ki so jih zasačili pri samem dejanju, pa se naj ne vtaknejo v pravi zapor (keho), zlasti tukajšnji podložniki naj se zaprejo v trško hišo (rotovž) ali drugam. Denarne globe, ki se izrečejo za taka hudodelstva, pripadejo do polovice gospostvu. Če bi se kdo zaradi previsoke kazni čutil prizadetega, ima v vsakem primeru pravico, da se pritoži na gospostvo kot na drugo sodno instanco. Če kdo na gospostvenem območju stori hudodelstvo in se poda v trg ali na trško območje in če ga trški sodnik na prvo gospostveno prijavo takoj ne izroči, ima gospostvo samo pravico hudodelca prijeti na trškem območju. Če bi katerikoli lastnik omenjenega gospostvenega konjskega hleva, ki stoji v trgu na stavbišču stavbe, ki sojo dali podreti Celjski groije, želel postaviti drugo stavbo, ima pravico da zida na vseh treh straneh proti tržni ulici (Plazgasse) tako daleč, kakor so vidni stari temelji na hlevskem zemljišču in pod njim ležečim vrtičkom. 4) Varovanje oz. svoboščine v zvezi z Martinovim sejmom in proščenjem je baron Moškon zopet prepustil tržanom, ki so mu povrnili kupnino, ki jo je za to plačal Dvorni komori. Vsi trški stanovalci v trških hišah ali v hišah drugih gospostev in v domcih v trškem območju naj od gospostva vsako leto prevzamejo 20 startinov (startin je približno 450 litrov), torej približno 9.000 1 graščinskega vina (Hofwein), denar za to pa naj izterja sodnik in ga izroči gospostvu (listina št. 4, privilegij št. 3). Pod Moškoni so se razmere poslabšale tudi podložnikom laškega gospostva. V urbarju iz leta 1582 je bilo zapisano, da opravlja podložna družina po tri dni tlake na leto, Moškonov urbar iz leta 1621 pa je zavezoval vsako podložno družino, osebenjke in sogomike, na neizmerjeno tlako, kakor je bila v deželi običajna. Ker je laško gospostvo imelo malo pristavskih, dominikalnih ali graščinskih zemljišč, je bila prvotno tlaka majhna, kot že omenjeno, tri dni na leto. Pristavska zemljišča se tudi pod Moškoni niso povečala, enako ne potreba po tlaki. Pač so Moškoni uporabili pravno zanko neizmerjene tlake, da so lahko pritiskali na prevedbo tlake v denarne dajatve, so si torej skušali vsaj za prihodnost povečati svoje denarne dohodke. Če so to zahtevali in zares tudi izvajali in s kakšnim uspehom, ni znano. Cesar Leopold je 7. aprila 1666 dobesedno potrdil privilegij iz leta 1627 (listina 5, privilegij št. 4). Cesar Kari je 1718 s sklicevanjem na privilegija iz leta 1598 in 1666 in zlasti glede volitev trškega sodnika in trški pečat potrdil svoboščine Laškega na splošno (listina št. 6, privilegij št. 5). Cesarica Marija Terezija je 1762 s sklicevanjem na privilegij iz leta 1718 potrdila privilegije laškega trga na splošno in imenuje posebej volitve trškega sodnika ter trški pečat. V dostavku si pridržuje pravico vse te privilegije povečevati, zmanjševati ali celo odpraviti (listina 7, privilegij št. 6). Cesar Jožef II. je 1782 s sklicevanjem na privilegij izleta 1762 potrdil svoboščine laškega trga z enakim besedilom, kakor so zapisani v privilegiju iz leta 1762 (listina št. 8, privilegij št. 7). Cesar Franc I. je 1809 dovolil laškemu trgu osem letnih in hkrati živinskih sejmov, in sicer Matijev sejem 24. februarja, sejem na veliki četrtek, Jurjev sejem 24. aprila, sejem na binkoštni torek, kresni sejem 24. junija, Matevžev sejem 21. septembra, Martinov sejem 11. novembra in Tomažev sejem 21. decembra. Dostavljeno je bilo, da če pade kateri od teh sejmov na nedeljo ali na zapovedani praznik, naj bo sejem naslednji delovni dan. Tudi tuje izražen pridržek, da ima cesar pravico privilegije povečevati, zmanjševati ali jih celo odpraviti (listina št. 9, privilegij št. 8). Ta privilegij je pomemben predvsem za laško gospodarstvo. Kar šest stoletij so imeli Laščani pravico le do enega samega (Martinovega) sejma, zdaj so jih dobili še sedem, torej skupaj osem. Sejmi pa so bili včasih veliko pomembnejši gospodarski dogodki, kakor so zdaj, saj seje na njih obrnilo največ denarja, medtem ko je bila vsakodnevna trgovina na sorazmerno nizki ravni. Za tržane je bilo trško območje ali trško pomirje zelo pomembno, saj je bilo od tega odvisno, ali bo večji ali manjši del trške okolice podrejen trgu oz. magistratu ali zemljiškemu gospodu. Zato je bilo meje tega območja treba vedno znova obnavljati oz. priklicati v spomin. To so sicer delala tudi zemljiška gospostva med seboj. Za ta namen so opravljali pri večjih gospoščinah tako imenovano objezdenje ali objezde, pri manjših krajih ali trgih pa so to opravljali seveda z obhodi - peš. V pravni zgodovini je znano, da so pri tem morali sodelovati predvsem dečki, stari od deset do dvanajst let, ki so jih pri vsakem mejniku potegnili za ušesa, da bi si te mejnike pač dobro zapomnili. Takim pričam so rekli testes per aures tvacti. Tako objezdo oz. v tem primeru obhod je opisal Orožen za 26. april 1769 (na podlagi zapisa v zapisnikih trškega sveta) in je prikazan v prepisu oz. prevodu št. 4. Približno deset let pozneje je bilo laškemu magistratu podložnih 65 hiš v trgu, ena v Brstniku, dve na Ojstrem, tri v soseski Tovsto, ena v soseski Lahomno, tri v soseski Marija Gradec in 9 v soseski Šmihel. Kot lahko vidimo iz tega pregleda, je bilo devetnajst hiš, to zunaj trga tedaj pomeni devetnajst večjih ali manjših kmetij, podložnih tržnemu magistratu, kar pomeni, da so mu morale dajati iste dajatve kakor druge kmetije laškemu zemljiškemu gospostvu. Ker teh dajatev ni bilo ravno malo, so pomenile precejšen dohodek magistrata. Zato tudi lahko razumemo, zakaj je med tržani in baroni Moškoni v letih 1620 do 1625 izbruhnil tako hud spor. Bil pa je trški magistrat kljub temu reven zemljiški gospod v primerjavi z laško faro, ki je imela približno enkrat več podložnikov. Trg Laško je štel tedaj 114 hiš, od katerih pa so številni domci (neka vmesna oblika med statusom trške hiše, ki so jo lahko posedovali le tržani, in kmetijo zunaj trškega pomirja), ki so pripadali deloma laški nadžupniji, deloma Weichselber-gerjevemu dvorcu, deloma pa so jih pokupili tržani. Tako tudi ni bilo po velikem požaru leta 1840 obnovljenih pet hiš ob potoku pod cerkvijo. Od teh hiš je bilo, kot smo že omenili, 65 podložnih trškemu magistratu, 29 laški nadžupniji, 8 Weichselbergerjevemu dvorcu, dva celjskemu minoritskemu samostanu in tri jurkloštrskemu jezuitskemu gospostvu. Pravico vpisa svojih zemljišč in hiš v štajersko deželno desko v Gradcu, kar pomeni v razvid plemiške posesti, so imeli: zemljiško gospostvo Laško, nadžupnija Laško, Weichselbergerjev dvorec in oba laška špitala (stari in novi). Laški magistrat je imel sramotno znamenje - pranger, kije bil postavljen na jugozahodni strani trške hiše (na Svinjskem trgu) in gaje dal 13. junija 1779 odstraniti tedanji trški sodnik Jakob Hermann. Tako smo pregledali laške privilegije in še nekaj drugih zgodovinskih virov, ki so pomembna sestavina zgodovine Laškega kot trga in od leta 1927 mesta. V njih se seveda predvsem zrcali politična in statutarna zgodovina tega kraja, nekoliko pa vendarle tudi njegovo gospodarsko življenje. Z marčno revolucijo leta 1848 pa je Laško, štirideset let po zadnjem privilegiju, dokončno dobilo, kakor vsi drugi trgi v avstrijski monarhiji, svoje popolne trške pravice. Priloge Prepis listine št. 1, privilegij št. 1 (prepis po Wartingerju, str. 1-2) 1490, avgust 16., Linz Wir Friedrich von gottes gnaden Romischer Kayser, zuallen entzeiten merer des Reichs, zu Hun-gern, Dalmacien. Croacien etc., kunig hertzog zu Osterreich, zu Steyr, zu Kemdten, vnd zu Crain, Graue zu Tyrol etc. Bekennen, daz unns unnser getrewn n: der Richter vnd vnnser Burger vnd Lewt zu Tifer Zuerkennen geben, Wie sy vnd ihr Voruordern ainn Jarmarkht albeg an sannd Merten tag daselbst gehabt hieten Vnd in aber der brief darumb mitsambt annderm irm Gut von den Turkhen verprennt worden were vnd vnns diemutticlich gebetten in denselben Jarmarkht von Newem gnediclich Zegeben Haben wir angesehen derselben vnnsre Burger diemuttig bete, auch irn Schaden von den Tiirgken vnd in annder wege in disen kriegslewffen genomen vnd haben in dardurch, damit sy widerumb destbas in aufnemen komen niugen vnd von sonndern gnaden den berurten Jarmarkht auf Sannd Mertten tag von Newem gegeben vnd zehallten vergunnt vnd er-laubt. Geben, Vergunnen vnd Erlauben auch als regierennder Herr vnd Lanndsfurst in Osterreich, Steir, Kernndten vnd Crain wissenntlich mit dem brief - Also daz sy, ir Erben vnd Nachkomen den, nu hinfiir ains yeden jars an dem bemelten Sannd Mertten tag daselbs zu Tifer mit furstlicher freyung, viertzehen tag vor vnd viertzehen tag darnach vnd sunst mit andern Eren, Rechten vnd gutten gewonhaiten hallten vnd gebrauchen mugen. Inmassen, die in anndern unsern Stetten vnd Merkhten von Rechtens oder gewonhait wegen genossen vnd gebraucht werden, von meniclich vngehindert vngeurlich. Dauon gebietten wir den Edlen vnnsern lieben getrewn n: allen unnsern Haubtlewten, Grauen, Frein, Herrn, Rittern vnd Knechten, Verwesern, Vitztumben, Phlegem, Burggrauen, Lanndtrichtern Burgermaistern, Richtern, Reten, Hannsgrafen, Burgem, Gemainden vnd allen anndern vnnsern Ambtlewten, vnndertanen vnd getrewn ernnstlich vnd wellen, Daz sy die obbenannte unnser Burger ir Erben, vnd Nachkomen, bey diser unnserr Gab Vergunnen vnd Erlauben des bestimbten Jarmarkhts, genntzlich beleiben vnd Sy des berablich geniessen lassen Vnd In noch den, so solhen Jannarkht mit Ir Kaufmanschaft vnd Phenwertten besuchen, daran kain Jrrung noch hindernuss tun, noch des yemands annderm zetun gestatten, in dhain weis, Als lieb In allen vnd In yedem sey, unnser swere Vngnad vnd Straff zuuermeide, Das meinen wir ernnstlich. Mit Urkund des briefs. Geben zu Lynntz an Montag nachunserr Lieben Frawntag Assumpcionis, nach Christi geburde Vierzehenhundert vnd Newntzigisten, Vnnsers Keisertumbs im Newnund dreissigisten, Vnnserr Reiche des Romischen im Ains und funftzigisten, Vnd des Hungrischen im Zway vnd dreissigisten Jaren. Commissio domini imperatoris propria. Po verjetnem prepisu, ki se nahaja v Muzejski zbirki Laško kot privilegij 1. Tudi vse druge tukaj prikazane listine se nahajajo v omenjeni muzejski zbirki. Zgled slovenskega prevoda gornjega privilegija2 , ^ ^ A Iv.*«jV™^"^"'^"*'™!11« VflAj,] Vnim^,,I,'..,„„, r,______V r,' • • "M^r./^iKl^f',' »»ifc.Mi.K,«™,^ C««Kai wvi..-«mu njlmiHi , „<(,«.„.^Wi«titJS7, **»«'<♦ tajumtn™ fiMarfi^ateUMi,, M«^«.fcw».i««»w«>«w./i.i,W. MhMm'!,.......(£ „.7j. V« S""""" W ............ .......... Privilegij št. 1 iz leta 1490 (prepis se nahaja v Muzeju Laško). Mi Friderik, po božji milosti rimski cesar, v vseh časih povečevalec cesarstva, ogrski, dalmatinski hrvaški itd. kralj, vojvoda v Avstriji, Štajerski, Koroški in Kranjski, grof v Tirolah, potrjujemo, da so nam naši verni sodnik in meščani 2 Po izjavi g. J. Majcna, skrbnika laške muzejske zbirke, so gornji privilegij prevedli študentje pod vodstvom akad. prof. dr. Jožeta Mlinariča. in ljudje v Laškem dali sporočiti, kako so oni in njihovi predprednji (predniki) vsikdar imeli tržni dan ondi na dan sv. Martina, jim je pa potrdilno pismo skupaj z drugim njihovim blagom bilo po Turkih sežgano, in so nas ponižno prosili, da bi jim prav taisti tržni dan ponovno milostno potrdili. Zato smo glede tega naših meščanov ponižno prošnjo vzeli na znanje in tudi drugače to, da so trpeli škodo od Turkov in drugače v teh vojskinih časih, in smo zato, da bi si oni glede tega spet opomogli in s posebno milostjo imenovani tržni dan na sv. Martina god znova potrdili in dopustili, da se zopet vzpostavi in dovoli. Tako damo, dopustimo in dovolimo tudi kot vladajoči gospod in deželni knez v Avstriji, Štajerski, na Koroškem in Kranjskem vedoma s tem pismom. Prav tako, da lahko oni in njihovi potomci od zdaj naprej vsako leto na imenovani dan prej in štirinajst dni pozneje in drugače z drugimi častnimi pravicami in dobrimi običaji imajo in uporabijo. Prav tako glede tistih okoliščin, ki jih v drugih naših mestih in trgih po pravici ali navadi uživajo ali uporabljajo vsi brez ovir, in k tem še ukazujemo plemenitnikom našim ljubim vernim, vsem našim glavarjem, grofom, baronom, vitezom in hlapcem, namestnikom, vicedomom, oskrbnikom, gradnikom, deželnim sodnikom, županom, sodnikom, svetnikom, rokodelskim in kupčijskim sodnikom, meščanom, občinam in vsem našim uradnim osebam, podanikom in vernim, damo resno na znanje našo voljo, da bi oni zgoraj imenovanim našim meščanom, njihovim dedičem in potomcem to naše darilo dopustili in dovolili, da bi ta določena zadeva tržnega dne popolnoma obveljala in da bi oni jim to pustili mirno uživati in še obiskovali tak trg s svojim trgovstvom in služništvom, da tu ne bi bilo nobene pomote in ovire, tudi da tega ne bi komu drugemu dovolili opraviti po tej poti, v tem naj vsakemu grozi naša huda nemilost in kazen. To mislimo zares. S prvopisom pisma dano v Linzu v ponedeljek po prazniku vnebohoda naše ljube Gospe (16. avgusta) po Kristusovem rojstvu tisoč štiristo devetdesetega, našega cesarstva v devetintridesetem letu, našega rimskega cesarstva v enainpetdesetem letu in ogrskega v dvanintridesetem letu. Slovenski povzetek3 Cesar Friderik potrjuje trgu Laško pravico letnega sejma na Martinov dan, ki mu jo je podelil že neki prejšnji deželni knez, ker mu je zaradi vdora Turkov privilegijska listina zgorela in so pri tem tržani utrpeli veliko škodo. Priprave na sejem oz. pospravljanje lahko s knežjim dovoljenjem trajajo štirinajst dni oz. ali štirinajst dni po Martinovem dnevu. Prepis listine št. 2 3 Vsi nadaljnji povzetki so prevedeni v slovenski jezik iz Wartingerjeve knjižice. Gradec, 6. 8. 1521 Wir Ferdinandus von Gottes genaden Printz zu Hispanien, Ertzherzog zu Osterreich, Hertzog, zu Burgunndi Steyr, kemnden und Crain etc. Embieten dem Edin vnd vnnsem lieben getrewen. Sigmunden von Dietrichstain Freyherrn zu Vinkhenstain vnd Hollnburg, vnnserm Lanndsthaub-tmann in Steyr, vnd Leonharten von Emaw vnserm vitztzthumb daselbs, Auch allen vnnsern gegenwurttigen vnd kiinfftigen Hauptlewten vnd Vitzthumben alda in Steyr, Vnnser gnad vnd alles gut, Vnd Emphelhen Ew ernnstlich vnnd wellen, ob yemannds vnnsern getrewen n. vnnsern Burgern vnd Lewtten zu Tiffer, wider allts herkommen vnd Ir Freyhaitten vnbillicher weis bes-weren wolt, vnd Ir von Inen darumb angelanngt wurdet. Daz Ir Inen von vnnsern wegen gegen menigklichen gewalts vor seyt. vnd Sy bey Irem allten herkommen vnd Freyhaiten, handthabet, schutzet vnd schermet, damit Sy kainsweegs vnbillicher weise gedrungen besvvert noch bekum-bert werden, noch das selbst auch nicht thut, Das ist vnnser ernnstliche maynung. Geben in vnser Stat Gratz, am sechsten tag des moneds Augusti, Anno domini. Funfzehenhundert vnd im ainund zwainzigisten Jaren. V' Terg. P. Principem Anna. D. Ad mandatum domini principis Archiducis in consilio. Creuzsaurwein m. p. Slovenski povzetek (Wartinger, str. 32) Nadvojvoda Ferdinand odreja štajerskemu deželnemu glavarju Sigmundu baronu Dietrichsteinu in vicedomu Leonhardu von Emaw, da morata varovati prebivalce laškega trga v uživanju njihovih svoboščin. Prepis listine št. 3, privilegij št. 2 Gradec, 16. 7. 1598 Wir Ferdinand von Gottes gnaden Ertzherzog zu Osterreich Hertzog zu Burgundi, zu Brabant, zu Steyr, zu Kharndten, zu Crain, zu Lutzemburg, zu Wiierttemberg, Ober: vnd Nider Slesien, Fiirst zu Schwaben, Marggraue des Heiligen Romischen Reichs zu Burgaw, zu Marhern, Ober: vnd Nider Lausnitz, Gefursster Graue zu Habspurg, zu Lyrol, zu Phierdt, zu Khiburg, vnd zu Gortz, etc.. Lanndtgraue in Elsass, Herr auf der Windischen March, zu Portenaw, vnd zu Salins, etc. Bekhennen fur vns, unser Erben vnd nachkhomen offentlich mit disem Brief, und thuen khundt menigclich. Das fur vns khomen sein die Biirger und Gemain in Marckht Lifer, in vnserm Fiirs-stenthumo Steyr gelegen, vnd vns vnderthenigist zuerkhennen geben, Wie Inen noch Anno Ain-undachtzig bei lebtzeiten weilend des Durchleuchtigen Fursten vnsers freundtlichen geliebten Herrn Vattern Ertzherzog Caroln zu Ossterreich etc. Christseligen angedenckhens, ain Priuilegi-um das Sy vnder Inen selbs ain Richter erwohlen mechten gnedigist erthailt, dasselb aber ehnder Sy damals zur Richter waal griffen wider von Inen abgefordert worden sey, das demnach, aus vrsachen, es zu erhaltung gueter Poliicey vnd Mannsszucht, auch sonderer wolfart vnd aufnemen des Marckhts geraichete, im widrigen aber vns aus vermanglung aines solchen Richters, allerlay unordnungen vnd nachtailigkhaiten eruolgten, wie dann berait nit allain der Lanndt: Sonder auch Paursman derselben orten herumb den aussgangnen Generaln zuvvider, mit Honig, Vich, Traid vnd anderer handtierung triben, Offtmals auch aus mangl ainer solchen Person, nach abgang der Burger Ir verlass zu sonderm der armen Puppilln nachtl nit Inuentiert: So wol die Landtsteuren Jarlich durch Sy angeschlagen, aber durch niemands ernstlich eingefordert, sonder zu Irem scha-den ansteend gelassen werden, Item das etliche Hofstettler aldort Burgerliche gwerb braucheten vnd sonst in mer weeg vngelegenhaiten sich zuetruegen, welche alle ausser aines solchen 01-dentlichen Richters nit wol zuwenden: wir Inen solche Freyhait gnedigist widerumben erthailen wolten. Wann wir dann vnserer vnderthonen vnd getrewen nutz vnd aufnemen gem befurdern, So haben wir angesehen soleh Ir gebete. Unnd Inen darauf (doch auf vnser gnedigistes vvolgefallen) dise gnedigiste bewilligung gethan, dass nemblich Sy die gemelten Burger alda zu Tifer Jarlichen zu ainer ordentlichen Waal greiffen. vnd Jedesmals ainen Catholischen aus Inen zum Richter er-wohlen miigen. Doch sollen Sy in allweeg schuldig vnd verpunden sein. denselben Iren envolten Richter, vnserm Haubtman wer der yederzeitt sein \vurdet, oder seinem Verwalter zu Cilli zur be-stiittigung furtzustellen. Auch noch dartzue dise gnad gethan, vnd Sy zu gemaines Marckhts fert-tigung, mit ainem Wappen schildt, so da ist, Plaw oder Lasurfarb, vnd in demselben, Drey Weiss: oder Silberfarbe doppelte Lilien, deren die zwo die mitter uberhohent, alssdann derselbe in mitte dits gegenvvtirtigen vnsers fiirstlichen Brieffs gemalet, und mit farben aigentlicher aussgestrichen ist, gnedigist begabet, vnd fiirgesehen. Vnd gebieten darauf allen vnd Jeden unsern nachgesetzten Obrigkhaiten, vnderthonen vnd getrewen, Geistlichen vnd Weltlichen, sonderlich auch dem Jet-zigen, vnd ainem yeden khunffligen Innhaber der Herrschaft Tifer, hiemit ernstlich vnd wollen, das Sy gedachte Burger alda, bey soleher Irer Richter waal, vnd Inen (doch wie verstanden, auf vnser gnedigistes wolgefallen) gethonen genad ruebigclich verbleiben lassen, darwider nit thuen oder beschwaren, noch das Jemand andern zuthuen gestatten. in kain weis. als Iieb ainem yeden sey, vnser schware vngnad vnd straff zuuermeiden. Das mainen wir ernstlich Mit urkhundt dits Brieffs, Besiglt mit vnserm anhangunden Innsigl. Der geben ist in vnserer Statt Gratz, den Secht-zehenden tag des Monats July, nach Christi vnsers lieben Herm vnd Seligmachers geburde, im Aintausent Fiinfhundert, Achtundneiintzigisten Jar. Ferdinand m. p. W. Jochlinger D°' m. p. Ad mandatum Serenissimi Dni. Archiducis proprium. P: Casal m. p. Registrata Wilib. Yttner m. p. Skrajšan slovenski povzetek (Wartinger str. 28) Nadvojvoda Ferdinand II. dovoljuje tržanom v Laškem, vendar na preklic, privilegij volitve trškega sodnika, ki jim gaje podelil nadvojvoda Kari leta 1581, ki pa jim je bil zopet odvzet. Sodnik mora skrbeti za dobro policijo (po sedanjem pojmovanju za dobro politično upravo), za prepečevanje nedovoljene trgovine kmečkega prebivalstva, za skrbno upravljanje zapuščin v prid mladoletnih otrok, za izterjevanje davkov itd. Sodnik naj se voli vsako leto, ki pa ga morajo zaradi potrditve predstaviti glavarju ali upravniku v Celju. Podeljuje tudi trgu grbovni pečat s tremi srebrnimi lilijami v modrem polju. Prepis listine št. 4, privilegij št. 3 Gradec, 26. 1. 1627 WIR Ferdinand der Ander, von Gottes genaden, Envolter Romischer Khayser, zu allen Zeiten Mehrer des Reichs, in Germanien, zu Hungem, Behaimb, Dalmatien, Croatien vnnd Sclauonien Khonig, Erzherzog zu Ossterreich, Herzog zu Burgundij, Steyr, Kharndten, Crain vnnd Wierttem-berg, Ober: vnnd Nider Schlesien; Marggrafe in Mahrern, Ober: vnnd Nider Lausnitz, Graue zu Tyroll unnd Gorz etc. Bekhennen, vnnd thuen Khundt Menigelichen, Als bey vns vnnsere gethreue liebe, N. Richter vnd Rath, des Marckhts Tyfer, dahin supplicando gehorsambist einkhomben vnnd gebetten, da-mit wur als Regierunder Herr vnd Landtsflirst, in dem zwischen Innen, vnd dem Edlen vnnserm Lieben gethreuen Carin Moscon Freyherrn zum Thurn, am Hardt, Weyxlberg vnd Manns Preiss etc. als aigenthumbern des Ambts oder Herrschaft Tyffer, im Viertl Cilli gelegen, getroffnen vergleich, so sy sich mit Ihnen durch die hierzue baiderseits deputiert gevvesten Commissarien vndterm Sechsten February, des vnlengst abgeloffenen Sechshundert fiinff und zwainzigisten Jars verglichen, allergenedigist einwilligen, vnd Ihnen dariiber schriftlichen Consens vnnd Con-firmation erthaillen vvolten, welliche von wortt zu wortt hernach inseriert vnnd also laudt, Alss wur vnnser Aigenthumblich Ambt oder Herrschaft Tyffer, im viertl Cilli gelegen, vermog wo-luerferttigten Original Khauffbrieffs vnd Urbar, vnder dato den fiunffzechenden Nouembris Anno Aintausent Sechshundert Zwainzigisten mit aller derselben ein: vnnd Zuegehor: Obrigkheit: vnd Herrligkheiten, wie es von Alters hero von den vor gevvesten Pfandt Inhabern darzue genuzt vnd genossen worden, Niergendt nichts daruon aussgenomben; Denen Edlen vnd vnnsern Lieben gethreuen Georg: Carl vnnd Veithen, denen Moschkhonen Freyherrn zum Thurn, am Hardt, Weixlberg, vnd Mans Preiss etc. aigenthumblich vnnd Kheufflichen hingeben: dabey sich aber naeh beschechner Einantworttung N. die Burgerschaft, des Marckhts Tyfer in vnderschidlichen Puncten so weith beschwardt zu sein vermaint, als ob zu wider Ihrer habenden Priuilegien in praeiudicium Ihrer denen Herren Khauffer, mehrers als von Rechtswegen liette sein sollen, in den Furgangenen Khauff, Eingeraumbt worden wahre, gleichwoll aber wiir den Neundten January Anno Sechshundert ainundzwainzig, auf vorhergehendes vnnser I. O. Hof Camer guettachten, in ainem vnnd Andern sich auf ein gewise mass, vnd Zill allergnedigst resolluiert, So haben doch ernente Burgerschaft sollicher Resolution nit acquiescieren wollen: sonder fLirnemblich in vier nachfolgenden Puncten, als wegen der Richter wahl, zu dem andern, wegen des zu eng eingezo-genen Purcklifridts, drittens, wegen der Herrschaft Underthonnen Befreyung, das dieselbe denen Purckhfridts bestraffungen nit vndenvorffen sein sollen, Unnd viertens vvegen der Khirchtags behuettung zu St. Martini Jar Marckht, welliche der Herrschaft in gleichen verkhaufft, Ihnen aber von alters hero zuegehorig ware, replicando beschardt, auch die sachen dahin gebracht, das sie vor vnnser I. O. Regierung zu ainer Mindtlichen verhor, wider den denen Kliauffer erthailten Khauff brief, sollicher gestalt allergnedigist restituiert worden, das sie in oberzelten Puncten mit ihren habenden Priuilegien vnnd rechtlichen Notturfften sollen vnd, miigen gehort werden. Ob nun woll hiertiber angeregte verhor wtirckhlich aussgeschriben, vnnd auf den bestimbten tag die von Tyfer durch ihren volmechtigen gwalts eines thaills, Anderten thails aber der Edle vnnser Lieber gethreuer Carl Maschkhon Freyherr zum Thurn, am Hardt, Weixlberg, vnnd Manss Preyss etc. als nunnmehr aigenthumber vnnd Beclagter. in aigner Person erschinen, so ist doch auf interposition fridtliebender Personnen, welliche becden thaillen die grosse vngelegenheiten des Langwurig vnnd zweiffelhaftigen Rechtens, sambt denen darauss entspringenden Beschwar-nusen zu gemiieth gefierth, fur guet angesechen worden, dise strittigkeiten wo muglichen vil mehrers durch ein giiettige Commission, als das feindtseelige Recht hinzulegen, dahin sich dann gedachter Moschkhon. Freyhen- etc. damit ernente Burgerschaft sein vvollmainende vatterliche Affection vmb desto mehrers verspiiren sollen, guetwillig bewegen lassen; Hierauf an heudt in beysein des Ersamben gelerthen, vnnsern I. O. Regiments Rath vnnd gethreuen Lieben Johann Caspar Dornsperger, beeder redite doctorn etc, als von besagter vnnser Regierung, hierzu ver-ordneten Commissarij von beeden Thaillen nachfolgunder gilettlicher vergleich abgeredt vnd Be-schlossen worden. Erstlichen die Richterwahl betreffendt, solle zwar hinfuro die Burgerschafft befugt sein, ein taug-lich vnuerleimbte Person zum Richter zuerwollen, doch das derselbe hernach der Herrschaft fur-gestellt, vnnd so dann von derselben gegen raichung eines Raichs Tallers confinniert werde, Nach wellicher Confirmation Er hernach sich gleichwoll des Gerichts, wie es bey andern Marckhten, so in gemainen mitleiden sein, gebreichig vnderfangen mag, Im fall aber hernach sich yemand durch sein des Richters vrti, oder geschafft beschvvart zusein vermainen wurde, solle demselben vnuerwehrt sein, soleh beschwarlich urtl oder geschafft fur die Herrschafft, als andere wissent-liche Instanz vnwidersprechlich vnd vnwaigerlich erkhendt vnd gehort werden solle, zu appel-liern, welliche so dann mit geburlicher erledigung Landtgebreichigermassen furzugehn wissen wiirdet; Im Andern Punct den Purckhfridt belangendt, Hat anfangs gedachter Aigenthumber gewilligt,das es bey den alten Confinen des Purckhfridts bewenden solle. Doch weillen die Herrschafft in den Marckht vnnd Purckhfridt Ilir Ambt Hauss, Spitall, Thuern, Stali, sambt etlich darzue gehorigen eingezeint; oder eingeplanckhte Gartten hat, wie dieselbe fur sich selbst, von dem Purckhfridt eximiert, also sollen Sy auch von der Burgerschafft khainesvveegs darunter verstanden werden, vilweniger sie sich vnndterstehn, in dieselbe einzugreiffen gleichwoll aber solle der Aigenthumber schuldig sein, da etwann die yhenigen, so in dem Purckhfridt sich vergreiffen, in der gleichen orth endtfliechen, unnd daselbst saluiem wolten, dieselb auf des Gericht gebtirendes ersuechen vnnd anmelden auf den dritten tag vnwaigerlich herauss zugeben, damit sie zu gebiirender Be-straffung mogen gebracht werden; In dem dritten Punct, wegen abstraffung gemainer fahl vnnd Wandl, so sich im Purckhfridt zutra-gen. ist dahin gesehlossen worden, das zwar dieselbe in genere durch den Richter abgestrafft vnd gebuest werden sollen, doch sollen hierinen ganz vnd gar exempt vnnd befreyt sein; Erstlichen der Herrschafft Hoff vnnd Mayrgesindt sambt vnnd sonnders, Zu dem andern, der Spitelmaister in Neuen Spitall, sambt denen Inwohnern, vnnd so in seinem Brotth sein, deren Bestraffung allein der Herrschaft beuor stehn solle; Souill aber der Herrschafft vnnderthonnen vnnd freyholden, sambt derselben ledigen gesindt, anbelangt, ist es dahin vermittelt worden, das zwar derselben gemaine fahl, Wandl, vnnd verbrechen, so durch sie in dem Purckhfridt ve-riebt werden, durch den Richter, wie Landtgebreichig abgebuest werden sollen, jedoch sollen die ienigen, so etvvann in friseher That ergriffen werden, beuorab die angesessene vnnderthonnen khaines weegs feindtsallig in die Kheichen gesteckht vnnd vmbgezogen: sonnder allein auf dem Rathhaus, oder sonnsten verbotten werden, Auss der Straff aber so dieselbe in geldt oder gelts-werth geschickht, solle die Helfft der Herrschaft geraicht werden, wofer aber yemands so durch das Gericht wegen gemainen Wandels abgestrafft wtirdt, Es seye nun der Herrschafft vnnderthon oder nit, sich durch zu ubermassige straff beschwardt zu sein befinden wurde, demselben (wie auch obuerstandtnermassen in gemain in allen burgerlichen sachen denen beschwardten Parth-eyen) solle vnuenvehrt, sonnder zuegelassen sein, vmb besser Recht willen, fur die Herrschafft als andere Instanz zu appelliern, vnnd die Appelation der Lanndts Ordnung nach zu Prosequiem: Vnnd Demnach es sich auch zum Offtern begibt, das frembder Herrschafften vnnderthonnen in der Herrschafft Lanndt Gericht dergleichen gemaine fraffl vnnd Wandl verieben, vnnd aber nit alzeit in frischer That erdappt werden mogen, hernacher aber von ihren Herrschafften weder zur Bestraffung, noch zur Verhor gestelt vverden wollen, auf wellichen fahl die Herrschafft von Landt Gerichts Obrigkheit wegen befuegt, vermitls vorhergangenden erkhandtnus dergleichen verbrecher in ihren gebiieth aufzuhalten, Also ist auch expresse aussgedingt, vnd vorbehalten worden, Das vvosehr sich dergleichen frembden Herrschafften zuegehorige Persohn etwan in dem Marckht oder Purckhfridt befinden, vnd auf erstes anmelden nit alspaldt von dem Richter auss dem Purckhfridt geandtworttet wurden, dass so dann der Herrschaft vnuerwehrt sein solle, Ihre selbst aigne Leiith, auch in dem Purckhfridt heben zulassen, welliches auf der Herrschafft selbst aigne vngehorsambe vnderthonnen villmehrers zuuerstehn ist, doch solle dergleichen eingriff der Burgerschafft an ihren Purckhfridts Freyheiten genzlichen ohne nachtl vnd Vnpraejudicirlich sein, Weillenauch vor vralten Jarn, in dem Marckht ein gebeu gestanden, so nochmallen von denen Graffen zu Cilli eingeriessen vnd zerstert worden, darauf aniezo der Herrschafft Rossstall sambt den darundterligenden Gratl so......see. vvittib derzeit mit vier khretizer dem aigenthumber verdient, aufgebaut ist Imfal nur der aigenthumber vber khurz oder lang selbigen Stali eingeris-sen, vnd ein ander gebey auffuem wolte, solle Er befuegt sein, auf alle drey seiten, gegen den Plaz Gassen, als weith sich der alten zerstertten Mauern fundament vnnd Grundtfest befinden, vnd er-strecklien wiirdt, ohne der Burgerschafft widerredt bauen vnnd graben zu lassen; Belangendt, die strittig gemachte Khirchtags Behiiettung, hat offt besagter Moschklion Freyherr, etc. guetwillig eingewilligt, auf der Burgerschafft erbietten, den darumben vnnserer Hof Camer aussgelegten Khauffschilling, von ihr der Burgerschafft zumckh zunemben, vnd Innen die behiiettung zu vber-lassen; Damit auch wegen der Hoffwein, so die Herrschafft von alters hero in Marckht aussgelegt alle gelegenheit zu mehrern Miissverstandt abgeschnidten werden; Also ist beschlossen worden. das die gesambte Inwohner des Marckht, sie sizen nur in burgerlichen heiiser, oder auf anderer Herrschafften hof Steten in Purckhfridt hinfliro Jarlichen zvvainzig Starttin hoffwein, annemben, das gelt aber der Richter einbringen, vnd der Herrschafft zu rechter weil vnnd Zeit darumben an-hendigen solle, vnnd damit sollen beede Thail wegen des bishero gehabten strittigkhaiten auf ein ewig vnd stattes verglichen vnd vertragen, auch ein thaill dem andern, das so hierinnen begriffen wahr, Stath, vest, vnnd vnzerbrochen zuhalten schuldig sein, Im iibrigen verbleibt es allerdings bey obangeregter vnnserer den Neindten January Anno Sechshundert ainundzwainzigisten in sachen ergangenen gnedisten Resolution, vnd dem Aigenthumber ertheilten Khays. Khauffbrieff vnd Vrbarj, und was sonnsten von alters Herkliomben ist, Threulich vnnd ohne geuarde, auch bey verpindung dess algemainen Landtschaden Pundts in Steyr, Dessen zu wahren Urkundt, seint zween gleich lauttendte vertrag aufgericht, vnd von obgedachten Commissario, neben beeder-seits Principaln vnd Gwalt habern, vnnd erbettenen beystanden biss auf ferrer vnnser gnadigist erfolgenden Confirmation mit Handtschrifft vnnd Pedtschafft becrefftigt, vnnd ein Exemplar dem Aigenthumber, das ander aber, der Burgerschafft zuegestelt worden; Actum Graz den Sechsten Februar Im aintausendt Sechshundert funfundzwainzigisten Jar. Carl Moschkhon Fh. Jo. Caspar Dornsperger. Martin Liechtstockh. Zacharias Presinger. Hannss Khatschener. Eytl Johan Zieglmiiller. Wann wir nun auf eingezogenen genuegsamben bericht vnnd auss erhoblichen vrsachen in soleh ihr der Supplicanten begern allergnedigist eingewilligt; Thuen solliches auch wissentlich, vnnd in Crafft dits Briefs, souill wiir von Rechts wegen thuen sollen vnnd mogen, doeh vnns, unnsern Er-ben an vnnsern hoch: vnnd Gerechtigkheiten vnuergriffen vnnd ohne schaden, Mit Urkhundt dits Briefs, Geben in vnnserer Stath Graz, den Sechsundzwainzigisten Tag Monnats January, Anno aintausendt, Sechshundert vnnd Siebenundzwainzig, unnserer Reiehe des Romischen im Achten, des Hungerischen im Neindten, vnnd des Behaimbischen im Zechen Jar. Leonhart Bisch. zu Lauant (Leonard II. Gotz, lavantinski škof 1619-1649) Statthalter. Commissio Sacrae Caes"c Maiestatis in Consilio. Georg Barbo. Josephus Eggs. Canzler. Carl Kuglman. Slovenski povzetek (Wartinger, str. 29-31) Cesar Ferdinand II. potrjuje poravnavo sklenjeno 6. februarja 1625 med Karlom baronom Moškonom in laškimi tržani o tistih sporih, ki so izbruhnili zaradi prodaje laškega urada ali laškega gospostva baronom Juriju, Karlu in Vidu Moškon, kar je storil cesar 15. novembra 1620. Pritožbe tržanov so se nanašale na: 1. svobodno volitev sodnika, 2. zmanjšanje trškega območja (pomirja), 3. oprostitev podložnikov gospostva Laško od kaznovanja zaradi kršenja trškega območja, 4. varovanje letnega Martinovega sejma. O tem je bila s posredovanjem vlade dosežena poravnava med Karlom baronom Moškonom in laškimi tržani, in sicer: 1) Tržani imajo pravico izvoliti za sodnika sposobnega moža dobrega slovesa, ga predstaviti gospostvu, ki ga ta proti plačilu enega talerja (Reichsthaler) potrdi. Nato je sodnik upravičen opravljati svojo funkcijo. Če kdo meni, daje zaradi razsodbe sodnika prizadet, lahko sproži pritožbo (apelacijo) na gospostvo, ki mora nato ukrepati po predpisih. 2) Lastnik gospostva prizna stare meje trškega območja; vendar izvzame iz tega v trgu in v trškem območju ležeče gospostveno uradno stavbo, špital, stolp, hlev z nekaterimi ograjenimi vrtovi; tudi ne smejo tržani v omenjene stavbe in vrtove posegati; če bi pa kdo posegel v trško območje in bi nato pobegnil v omenjene gospostvene stavbe in vrtove, ga mora gospostvo na ustrezen poziv sodišča tretji dan izročiti brez odpora. 3) Hudodelstva, ki se dogodijo v trškem območju, naj na splošno kaznuje trški sodnik. Iz tega so izvzeti: služinčad v graščini in na graščinski pristavi, špitalski mojster v novem špitalu in špitalski varovanci in tisti ljudje, ki so zaposleni pri špitalskem mojstru. Navadna hudodelstva, ki jih zagrešijo gospostveni podlo-žniki in svobodniki v trškem območju, naj kaznuje sodnik, tisti, ki so jih zasačili pri samem dejanju, pa se naj ne vtaknejo v pravi zapor (keho), zlasti tukajšnji podložniki naj se zaprejo v rotovžu ali drugod. Denarne globe, ki se izrečejo za taka hudodelstva, pripadejo do polovice gospostvu. Če bi se kdo zaradi previsoke kazni čutil prizadetega, ima v vsakem primeru pravico, da apelira na gospostvo kot na drugo sodno instanco. Če kdo na gospostvenem območju stori hudodelstvo in se poda v trg ali na trško območje in če ga sodnik na prvo gospostveno prijavo takoj ne izroči, ima gospostvo samo pravico hudodelca prijeti na trškem območju. Če katerikoli lastnik omenjenega gospostvenega konjskega hleva, ki stoji v trgu na stavbišču stavbe, ki so jo dali podreti Celjski groije, in bi želel postaviti drugo stavbo, ima pravico, da zida na vseh treh straneh proti tržni ulici (Plazgasse) tako daleč, kot so vidni stari temelji na hlevskem zemljišču in pod njim ležečim vrtičkom. 4) Varovanje sejma je baron von Moškon zopet prepustil tržanom, ki so mu povrnili kupnino, ki jo je ta plačal Dvomi komori. Vsi trški stanovalci v trških hišah ali v drugih gospostvih, domcih v trškem območju naj od gospostva vsako leto prevzamejo 20 startinov domačega vina (Hofwein), denar za to pa naj izterja sodnik in ga izroči gospostvu. Prepis listine št. 5, privilegij št. 4 Dunaj, 7. 4. 1666 •ioi;0tfvnVv:r/' ug:da ('do sem je bila voda'), le.^tus V a: s tej o ub Vuo:bi \huo:ste ('letos rastejo ob robu hoste'), tudi sm ti pu've:du, pu^bri:su, ubhug:du, ub^sg:du, kjer se hkrati vidijo tudi u-ji, nastali iz deležniških morfemov -al, -il (povedal, obhodil) in -el (obsedel; v edinem zlogu samo 'sme:u), kakor tudi -/ pred korenskim -u- (sm idbu: < o^bu. u 'obul'), u pa je tudi v pridevniškem obrazilu za m. spol ednine -ov (in brez preglasa za -ev) 'li:pu, ku)va:ču, 'če:šplu ('lipov, kovačev, češpljev'). Med samostalniškimi morfemi so taki u-ji v rodilniku dvojine in množine v prvi moški sklanjatvi nastali iz -ov (kuVa:ku 'korakov'), in čeprav so tu imenovalniška množinska podaljšanja osnov z morfemom -ov redka, zato poleg podaljšanega sfino:vi predvsem bVe:gi, pa je rodilniška končnica posplošena, kot kuWa:ku ('korakov') tudi bVe:gu (z u^be:x bVe:gu)\ z u je tudi nenaglašeno obrazilo pri ženskih samostalnikih na -ev bu.^ku, pugMu, 1cie.rku ('bukev', 'ponev','cerkev'). Nadalje je nenaglašeni u za pridevniško končnico za sr. spol ednine, npr. \ki:su \zie:le ('kislo zelje', ne pa tudi v prislovu kislo kot po-vedkovem določilu bHu: je 'ki:si). Polglasniško se govorijo a-ji v predlogih in v predponah na, za in na-, za-, npr. na lxi:š, za bci:ši ('na hišo', 'za hišo'), na^pi:su, za^pi:su, v okviru širše slovenskega samoglasniškega upada (delat, men, teb, seb 'delati', 'meni, 'tebi, 'sebi') seveda tudi v predlogu pri > par in predponi pri- > par- (par \me:n, sm parpuru^či:u 'pri meni', 'sem priporočil'). Končna -o in -e onemevata in pri srednjih samostalnikih povzročata maskulini-zacijo, \uQ\kn, \ja:jc,1ug.kna, \ja:jcc?\ ker se te spremembe vključujejo v paradigmo prve moške sklanjatve, je v im. mn. 'ug.kni, ]ja:jci. T. i. parazitski i je slišati, vendar ne v vseh glasovnih okoljih, npr. Iuo.istr, \uo:istra, redko tudi g}ruo:izdje\ Med soglasniškimi in oblikoslovnimi posebnostmi so naslednje: - palatalna lj in nj (na začetku in sredi besede) imata odraz z / m j Qzie:le, \mie:le; \jig:ga, sAvi:ja, Hu:kja)\ tuje zanimiv razvoj ]o:jgn ('ogenj') in b:jgi, h:jgja, kjer je o za razliko od severnoštajerskih odrazov zelo širok, se diftongizira v 'ug:jgi in dobi zobnoustnični protetični v, 'vo.jgi (kakor 1ug.su > h>g:su 'osel'); - soglasniški sklop čre se ohranja v določenih besedah zmeraj, npr. \čre:da, \čre:ve, \črei:šja vendar nikoli \čre:uli ('čevlji'); analogno sklop žre Ižre:bu, \žre:bli in \že:bu, \že:bli (najpogosteje seveda Icve.ki); - sklop šč (v tudi na splošno omejeni skupini besed) se reducira v lažjo altemacijo -š- Qkle:še, Iti:šat), nikakor pa ne v knjižnih in strokovnih besedah (maščevati, peščenjak, ščurek); - d in t v nezvočniško-zvočniških sklopih dn, ti na začetku ali sredi besede se izgovarjata mehkonebno gn in ki: \gna:r, 'po:ugne, vendar ne v knjižnih in tujih besedah (dnina, \puo:dn 'tla'), \kla:čmo 'tlačimo' in predložni sklop na + tla v prislovni rabi 'na. kle ()na:kleje \pa:du)\ - vpliv drsnikov v in j: prav, zdaj > 1pro.u, \zde:j (s srednjim e); - disimilacija Vuo:r > '/uo. r je mogoča; lahko je od drugod, saj je v dolenjskih govorih pogosta; - rinizemski n (>me:snc, \me:snca) je mogoč; lahko je tudi parazitski; - pojav sandi je mogoč (on bo > opbo). Obiikoslovne značilnosti, nekatere že naštete skupaj z glasoslovnimi, se ujemajo s stanjem v širši okolici mesta, npr. v Šentrupertu, kakor jih prikazuje Zorkova (2007). Premični naglasni tip je ohranjen (čVo. uk, čluWe:ka), mešani naglasni tip pa se ni posplošil docela. Imamo sicer ^de:š,1de:ža, vendar \bu:x, bifiga: in s^ve:t, sve^ta:. Naglas na osnovi je v besedi bog posplošen v (najbrž citatnem) frazemu , npr.jez^ng:su na Iku:p Ice. uga ^bo.ga stvaVi: ('veliko, polno'). Med glagoli omenimo oblike, po katerih se govor mesta loči od okolice (npr. v Šentrupertu). V Laškem (in v Rimskih Toplicah) se sicer loči med Ikuo.plem 'kopati' in ikuo.pam 'kopati', vendar se epenteza ne posplošuje na vse glagole tega tipa, npr. u)mi:vlem 'umivam'(kakor je v Šentrupertu in nato vse na sever). 5 Feminizacija nevter seje pojavljala v besedi jajce (ena jajca, im. mn. in dv. jajce), vendar kaže, da se pojav izgublja. Znana je kontaminacija med glagolsko obliko sedanjika -im (mislim) in -em (neseni), tako da se v Laškem govori se Ispo.mnem (se spomnim, dejansko v pomenu 'se spominjam'). V Laškem ni oblik xke:u, xHa:ila (Šentrupert), ampak samo 'hug:tu, 1hug:tla, smo \huQ:tL Med besedjem omenimo pridevnik 'či:nek 'majhen' (stopnjuje se samo z bolj)6, na zasebni pogovor je omejena beseda ^bug:dlni 'stegna (pri ženski)', Ipug:zre, pu)zrie:ta '(mlado) dekle', sklanja se po srednji sklanjatvi tele -ta, maskuliniza-cija pa se vidi iz oblik ujemanja, npr. \na:š \pug:zre je bi.u \pri:dn\ z nekoliko širšega območja je znana beseda de^bi:če / do^bi:če / du^bi:Če, de^bi:četa, prav tako v maskulinizirani rabi. Iz rabe se umika, a je pri starejših meščanih še znan podredni veznik \pre:msr 'preden', (Logar 1975: 96) ta veznik locira v govor Stične. Tudi v Laškem je živ medmetno rabljeni samostalnik pje:, npr. pje:,je 1blu: \md:rzl! (kot "značilen vzklik" v celjskem pogovornem jeziku ga navaja tudi Jesenovec 1973-1974: 335). Členek pritrjevanja seveda ni sklop kakor v knjižnem jeziku, ampak se glagol vedeti ujema po številu, tj. \ve:te de, Wei:š de (v pomenu 'da', 'ja'). Vprašalni zaimek kje je '/«?:/, kaj pa \ka:. Tipično barvo mestnega govora (kakor tudi štajerskih in koroških narečij proti severu), ugotovljeno zaenkrat le kot slušni vtis (in bi jo bilo treba dokazati z meritvami), dajejo v stavčni intonaciji visoke arse, ki se v govornem poteku vračajo na začetno vzdrževano višino, tako da kadenčni potek dejansko tvorijo samo teze in so zato tonske razlike med posameznimi arsami in tezami na koncu stavka večje od začetnih. Govor mesta Laško ali laška govorica? Primeren odgovor na to vprašanje bo moral dati širši razbor, v katerega bo k di-alektološkemu pritegnjen vsaj še sociolingvistični pristop. V strnjenem sistemu dolgih samoglasnikov v govoru mesta Laško se pri nekaterih samoglasnikih vidijo dvojnice, ki jih govorci lahko uresničujejo kot alternacije, prilagojene potrebi čisto določenega govornega položaja. Zdaj je znano, da laški govor ni enoten (ni »iz enega kosa«), ampak se posamezni govori po obstoju določenih lastnost ločijo od sosednjih (po logični definiciji so si podobni), govor mesta Laško pa tudi ni v popolnosti pomanjšana, strnjena preslikava stanja v laških govorih. Daje tako, kažejo alternacije kot oblike, ki soobstajajo (v posamičnem govoru določene vasi tega ni), vendar v Laškem ne nastopajo kot na stičišču narečij ali govorov (kakor 6 V govora Laškega pogostejši od knjižne sopomenke. V šaljivem stavku »mamo činke čunke« 'imamo majhne pujske' se posmehujemo svoji »kitajšnini«. v Mariboru, Ljubljani, Kranju), ampak so - ta iz tega, ona iz onega govora - značilnosti laških govorov kot sestavnega dela vmesnih, »tamponskih« narečij med dolenjskim in štajerskimi govori. Sam dialektološki pristop lahko v govoru mesta Laško razpozna zaokroženo »narečje«, zato bi naredili zgolj terminološko prenaredbo, ko bi temu »narečju« rekli laški pogovorni jezik1, s katero bi z uporabo pridevnika pogovorni opravili poseg iz vidika družbenostne zvrstnosti slovenskega jezika. Da bi mogli govoriti o laški govorici, moramo - v strukturalnem smislu - razpoznati lastnosti, po katerih se ta govorica loči ne samo od strnjene podobe laških govorov (»v zmanjšanem merilu«), npr. obstoj alternacij, ampak tudi od posamičnih lastnosti vsakega od govorov (npr. odsotnost zaokroženega a, prehod zobnoustničnega v pred nezvenečim nezvočvikom v/ fsa:k ipd.). Taka sistemska enota bi morala biti v določenem smislu »nadnarečna«, navzdol omejena z lastnostmi posameznih od govorov, navzgor pa z lastnostmi širše pokrajinske variante (najbrž) štajerskih narečij. V veliki mestni aglomeraciji je to laže ugotoviti že z dialektološkim razborom. Za mariborsko govorico je to določila Zorkova: "V prepletanju in križanju različnih glasoslovnih narečnih iz primestnih govorov nastaja v mestni govorici enogla-sniški sestav z izrazito težnjo po odpravljanju dvoglasnikov it in a /.../" (Zorko 1988-89: 178). Te primestne prvine je raziskovalka razpoznala: "Mariborski pogovorni jezik je nastal v prepletanju dveh temeljnih narečnih baz: panonske in štajerske, z zahoda je nanj vplivala koroška narečna baza ... " (Zorko 1992: 53). To bi kazalo, da na teoretični pristop k mestnemu govoru vpliva velikost mesta in njegovih - bolj ah manj zaznavnih - primestij, se pravi, tudi število govorečih. Vprašljivo pa je, ali je za določeni alternaciji, npr. ie: /p: in uo:/ud.\ kiju ugotavljam pri govorcih z desnega brega Savinje, to mogoče šteti za »primestni« vstop odrazov iz govora primestja (nekdanje vasi) Debro v govorico mesta. Za obstoj laške govorice bi torej smeli šteti obstoj alternacij, ki jih uresničuje mestni govorec v govorni dejavnosti dveh vrst razmerij. Enoje »notranjenareč-no«, ki svoj govor (zavestno, za prilagoditev določenemu govornemu položaju; lahko tudi nezavedno) zaznamuje kot mestni, meščanski, nasproti ne-mestne-mu, »vaškemu«, »okoliškemu« govoru8. Tako se iz prvih jezikovnih zaznav v zgodnji mladosti spominjam, da smo razlike med svojim meščanskim govorom nasproti šentruperškemu zaznamovali s poudarjenim diftongom o:u v besedi šentVo:uperški, čeprav tam govorijo šentVu:perški. Druga razmejitev je v razmerju do knjižnega jezika, ki vstopa v mestno govorico v javnih govornih stikih (vse pogostejših) mestnih prireditev. Približevanje - samo približevanje! - tu po- 7 Kot je v svojem pristopu naredil F. Jesenovec, ki prinaša kratek oris pogovornega jezika v Celju in okolici, (gl. tu v seznamu literature!). 8 To je blizu interferencam, izbiram iz prvin različnih jezikov, npr. nemščine, kijih ugotavlja Koletnikova v apaškem in lutverškem govoru (Koletnik 2001. 251 in sled.) teka z lestvico redukcij. Skupaj z lokalno leksiko se izpuščaj o narečno prilagojeni germanizmi ()fa:jn,fri:šn, z^i:hr, s^pu:cat, zVi:htat), nato pa na prvem mestu vsi (zgoraj kar obširno prikazani) u-ji iz o-jev v nenaglašenih zlogih in deležniških obrazilih (ku:, pu: puWe:du), nato so na vrsti dvoglasniške alternacije, nazadnje pa - ne zgolj laške - oblike samoglasniških upadov (men, teb, delat). Lestvica redukcij priča o tem, da ima govorec zavest o njihovem obstoju v laški govorici. Kar po takšnih redukcijah ostane, seveda še ni govorjeni knjižni jezik. Besedilo: Ribji tatici9 1 Emkrst popo:udne na ku:onc poči:tnc smo šli: Šu:rli, Ško:rjatu Tomi, Ura:tariču Pie:tar 2 pa ji§:s u Gra:čnco na ri:be. 0:ni so me:l svu:Qje peci:kle, ji§:s sm se ga pa sposu:odu ot 3 Obla:kuga E:dija, pa smo šli: čes Šentle:nart pa čes Ba:bi Kole:n ke dol u Gra:čnco. 4 Ta:m smo ve:dl za duo:br pla:c. Pod eno ska:lo je bla: na puo:dni vs:lka špra:ja, otspre:di 5 pa globuQ:k to:mf. Pa:lc ni:smo me:l, ka:r na kolie:ščkih smo me:l navi:to dre:to pa ma:l 6 suli:na za fo:rfah. 7 Bli: smo sa:m u kra:tkih hla:čah, bre:s sra:jc, pod tirsto ska:lo nuo:t3r u gra:p paje blu: fa:jn 8 hla:dn. Ča:rve smo nabra:l spod šuQ:pu tra:ve, spu:šal pa smo po cu:rki u ti:sto špra:jo pod 9 ska:lo. Ta:m je usa:ka zagra:bla, da smo jihko:r vem meta:l, posta:rve, Pie:tsr pa jih je 10 zla:gu na lapu:hu pie:rje - usa:ka je me:la ve:č ko en pie:gi. 11 Ko smo jih me:l že veli:k, je pa p:aršu od otspu9:di po tra:unki ta sta:r Ra:ncinger loviit; 12 119:11 pa ta sta:r Hraste:l pa Kopa:č so me:l te:di Gra:čnco čre:s. 13 Pie:tsr je popu9:oku ti:st lapu:hu pu:nkl z ri:bam, pa smo jo pobrisa:l gU9:r u koru:zo nat 14 ce:sto. Tam smo mel ski"i:te peci:klne. Ra:ncinger nas je vi:du, ko smo jo bri:sal u 9 Zgodbo iz začetka petdesetih let prejšnjega stoletja pripoveduje Tomo Korošec, 69, rojen v Laškem. 151 15 grvi:no, pa se mu ni lu:bl za na:m. En ca:jt je lovi:u, puq>:l je pa šo:u. Mi: smo pa tu:t sede:l 16 u ti:st koru:z, pa gru:ntal, ko:k bi ri:be spra:ul domo:u. Pie:tar je s§:du na en bu:č, pa nuQ:š 17 je u jo: zapika:vu. Py9:l se je pa spominu. Je zre:zu en triko:t iz bu:čne škuo:rje, vem pa 18 spra:vu bu:čnee pa ti:st sms:rkl, nup:tsr pa skla:ču use: ribe. Pokro:u je da:u naza:j, na 19 usa:ko stra:n triko:ta pa zapi:ču še špi:často pa:lčko, postra:n, da je drža:la pokro:uček, da 20 ni vem pa:du. Pa smo šli: domo:u. Ko smo pori:val u kla:ne, je usa:k en ca:jt da:ržu bu:čo 21 na zi:ci, ume:is pa smo gru:ntal, ko:k bo:mo u Mari:jagra:ci ps:ršl mi:m Kopa:ča, če nas 22 ta:m pa:r graši:n ča:ka, ko mu je Ra:neinger pove:du, da smo u Gra:čne ra:ubfi:šal. Sej mu 23 ni:, a:mpak mi: te:di ni:smo ve:dl. »Na brzi:no muo:rmo švi:gnt mim ji:ega, sej te ne muo:re 24 ulovi:t«, je rie:ku Pie:t9r. Taku: je tu:t blu:. Ot Šentlentle:narta dug:l mim Te:uč je šlu: kar 25 u re:du. Po kla:nci dug:l prot Tu:rkuvem mli:ni pa smo spusti:!, ko:lkar je šlu:. Otspre:di 26 sta pela:la Šu:rli pa Tomi, Pie:tsr z bu:čo je bi:u u sredi:n, ji§:s pa uza:di. Ji§:s sm me:u 27 bre:mzo na bela:ne, Pie:tsr pa je me:u od ma:me ženski peci:kl. Je mo:gu kar s peda:lam 28 bre:mzat. Pa:r Tu:rkuvem mli:ni je tre:ba oku:l graši:ne na hi:tar nardi:t dva: uvi:nka. Ta 29 ps:ru na de:sn, pup:! pa hi:tar še na le:vo. Pie:tsr je ta ps:ra ovi:nk še: zvu:ozu, ps:r ta 30 dru:gem se pa ni mo:gu spo:mnt, a nej bi z e:no ro:ko ds:ržu bela:neo, s ta dru:go ti:sto 31 te:ško bu:čo, al pa z obe:im ro:kam za belameo, da bi la:hka zvu:ozu. Pug:ol je pa na ta 32 dru:gem uvirnki le muo:gu zagra:pt belameo z obe:im rQ:kam, bu:ča pa je zlete:ila 33 nara:unost, ko je UQ:n že narie:du uvi:nk. P3rlete:ila je u ti:sto ška:rpo, da se je rastre:išla na 34 po:u, ribe pa po ce:st. Se ni: u:pu nobe:dn usta:ut, popeci:klal smo jo mi:m graši:ne, čes 35 muo:st, pot štre:kno, mi:m fu:zbalpla:ca za Savi:ji, čes sejmi:še h Črnem muo:sti. Ta:m 36 smo se pa potu:hnal. Naza:j si ni:smo u:pal ni:ti poglie:dat, ka: je blu: z ri:bam. Je muo:gl 37 he:cn zglie:dat, ka:ka bu:ča je tu:, ko ma: nuo:tsr ri:be name:st bu:čnc. Nefonemski u-jevski izgovor o-jev na nenaglašenih zlogih, enako polglasniški na neglašenih a-jih in polglasniški na nepodarjenem členku zanikanja ne so v besedilu zapisni knjižno, zato na te izgovore po tekočih številkah opozarjam posebej : 1 pupo:udne 2 umi - spusuo:du - ot 3 kule:n 4 pud - utspre:idi 5 kulie:ščkih 7 pud 8 spod - pu - pud 9 Z3gra:bla - pusta:rve 10 ku 11 ud - utspu:odi - po 13 pupug:ku - pubrisa:l - kuru:zo - nat 14 ku 15 luvi:u 16 kuru:z - dumo:u 18 pukro:u 19 pustra:n - da - pukro:uček - da 20 dumo:u - puri:val 22 ku - puve:du - da 23 na 24 uluvi:t 25 pu - prut - utspre:di 28 uku:l 33 ku 34 pu - nube:dn - pupeci:klal 35 put 36 putu.hnal Povzetek Govor mesta Laško je narečna (mednarečna) mestna govorica z bistvenimi značilnostmi laških govorov, ki spadajo k srednještajerskemu narečju in z značilnostmi prehodnih posavskih govorov med štajerskimi in dolenjskimi. Osnovni narečni značilnosti sta obstoj samo dolgega samoglasniškega sestava (dvoglasnikov in enoglasnikov) ter netonemsko naglaševanje. Med tipičnosti mestne govorice spadajo dvoglasniško-enoglasniške alternacije ie.Ve: in uo:/o:, ter polglasniški dvoglasniki is: k ie: in Ud: k uo:. Med nefonemskimi razvrstitvami je značilno dviganje (prednaglasnih in ponaglasnih) o-jev v nenaglašenih zlogih v dolge u-je, enako nenaglašenih a-jev v predložnih in predponskih položajih v polglasnike, ohranja se premični naglasni tip, deloma pa se ohranja tudi mešani naglasni tip, v prvi moški sklanjatvi pa prehod -om > -am v vseh sklonskih položajih. Izpeljana je maskulinizacija (in redko feminizacija) nevter. V zgodovinskem razvoju mesta ni bilo migracij, ki bi jih povzročal dotok naseljencev od drugod. Srednje razvita industrija (rudarjenje, pivovarništvo) sta dobivala delovno silo iz samega mesta in okoliških vasi. Informatorji, rojeni in živeči v Laškem: Lojze Oberžan, roj. 1946, Jože Slapšak, roj. 1959, Zaza Benedek, roj. 1946; Literatura: Jesenovec, France (1973-1974): Kratek oris pogovornega jezika v Celju in okolici. Celjski zbornik. Celje. Koletnik, Mihaela, (2001): Slovenjegoriško narečje. Zora, Maribor. Logar, Tine, Rigler, Jakob (1993): Karta slovenskih narečij. Geodetski zavod Slovenije. Ljubljana. Logar, Tine (1968): Štajerska narečja. Jezik in slovstvo, XIII, 6, 171-175. Ljubljana. Logar, Tine (1975): Slovenska narečja. Mladinska knjiga. Ljubljana. Rigler, Jakob (1963): Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. Slavistična revija 24, 1-4, 25-78. Ljubljana. Zorko, Zinka (1988-89): Narečna podoba mariborskega predmestja. Jezik in slovstvo, XXXIV, 7 - 8, 170-178. Ljubljana. Zorko, Zinka (2007): Štajerski govor v Šentrupertu nad Laškim, (objavljeno v tej številki Laškega zbornika). Zorko, Zinka (1992): Mariborski pogovorni jezik na stičišču treh narečnih baz (Glasoslovje in besedišče). XXVIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. V: Zbornik predavanj. Center za slovenščino kot tuji ali drugi jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. ŠTAJERSKI GOVOR V SENTRUPERTU NAD LAŠKIM Zinka Zorko1 Sinopsis Govor v Sentrupertu nad Laškim spada po Karti slovenskih narečij v laški govor, za katerega je značilno prepletanje štajerskih in dolenjskih samoglasniških razvojev. Obravnavana analiza govora kaže na srednještajerski razvoj tako na glasoslovni kot na oblikoslovni ravni. 0 Štajerska narečna skupina V štajersko narečno skupino spadajo zgomjesavinjsko, srednjesavinjsko, srednje-štajersko, južnopohorsko s kozjaškim govorom, kozjansko-bizeljsko in deloma tudi posavsko narečje od Litije do Mokric. V razvoju dolgega jata v ei in dolgega etimološkega o v ou so štajerska narečja sorodna panonskim, dolenjskim in gorenjskim narečjem. Na severnem delu seje podaljšanje starega akuta upočasnilo, zato imajo akutirani jat in etimološka e, o drugačne odraze kot stalno dolgi samoglasniki. Štajerska narečja so izgubila tonemskost, naglašeni zlog je tonsko visok in podaljšan. V pregibanju prevladuje v severnem delu nepremični naglasni tip, v južnem je mešani še ohranjen, povsod paje odpravljen končniški naglasni tip. Izrazita je težnja po diftongizaciji starih dolgih samoglasnikov, tudi /-ja in z/-ja, kratki naglašeni se daljšajo, ozka e in o se lahko diftongirata v nova dvoglasnika ie in no. Dolgi polglasnik in nosni § sta se razvila v ozki ali široki e: den, meša, petek, kratki polglasnik seje podaljšal v široki ali ozki e. Etimološki e seje naslonil na razvoj jata, le v vzhodnem delu srednještajerskega narečja ima enak odraz kot polglasnik in nosni g. Dolgi a se izgovarja labiavelarizirano, mestoma blizu izgovora knjižnega širokega o. Na vzhodu srednještajerskega in kozjansko-bizeljskega narečja se u izgovarja kot ii. Umično naglašena e in polglasnik imata različne odraze: od širokega ali 1 Zasl. prof. Univerze v Mariboru, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. celo diftongičnega e do ozkega e, ki se lahko diftongira v ie, umično naglašeni o pa široki, tudi diftongični o ali v Dravski dolini a, ozki o ali diftongični uo. Moderni samoglasniški upad je v severnem delu šibkejši kot v južnem, kjer je pogost v končnicah, zato samostalniki srednjega spola prehajajo k moškim samostalnikom. Nenaglašeni o se izgovarja zelo ozko. Pred samoglasniškim r se izgovarja ali polglasnik ali pa a, ki se ne labializira. Samoglasniški 1 se praviloma razvije v ou ali au kot etimološki o. V soglasniškem sestavu so za štajerska narečja značilni: zobnoustnični izgovor v-ja, ki na koncu zloga lahko izgubi zvenečnost in se izgovarja kot / mehki nj izgublja nosni n in se razvije v j (svija, črešja), mehki Ij izgubi mehčanje {Cele), šč se obrusi v i, v nekaterih narečjih se govori trdi /; na južnem Pohorju in na Koz-jaku je slišati sekundarno nazalizacijo v tipih monka, ninč. J in v se pojavljata tudi kot protezi {jime, votrok). Štajerske oblikoslovne posebnosti so: maskulinizacija samostalnikov srednjega spola v južnem delu ali feminizacija v severnem delu zlasti v množini, izgublja se dvojina pri ženskem spolu; v pregibanju ni preglasa o v e (s kovačom, mojo delo)\ v orodniku ednine samostalnikov ženskega spola je končnica -oj, iz te nastala -i, lahko pa je tudi -o. Kazalni zaimek je toti, teti, titi. Sedanjiško glagolsko osebilo za 1. osebo dvojine je -ma; poleg vaiste, graiste so znane oblike vete, grete, bote, date. Med štajerskimi narečji so večje ali manjše razlike tako v glasoslovju kot v oblikoslovju. Srednještajersko narečje, ki sega od Štor pri Celju do Rogatca in od Spodnje Polskave do Podčetrtka, ohranja naglasne tipe zlato, seno, tako, prav tako mešani naglasni tip v moški in 2. ženski sklanjatvi: boga, kosti, odpravilo pa je končniškega: miegla in stieber. Znanje umik naglasa v tipih bogat, zelen, votruk in v trizložnicah muotka, pristava. Akutirani samoglasniki v zadnjem ah edinem zlogu so se podaljšali šele v času naglasnih umikov v levo, zato sta nastala nova dvoglasnika ie, uo: kmiet, pokuop, pa tudi nie.č, kuo.p. Za samoglasniški rje odraz ar, za samoglasniški 1 pa au kot za dolgi etimološki o {pa:rt, va:una). Dolgi polglasnik in nosni g sta se razvila v široki e-jevski fonem (den, petek), nosni g pa je razvit v ozki o ali diftong ou, ki se loči od etimološkega o (mo-gouče, kdust). Samoglasniški upad je najpogostejši pri končnem -i. Množinske sklonske končnice tudi za moški spol so -am, -ah, -ami; v moškem dajalniku in mestniku ednine je končnica -/'. Glagolski nedoločnik je kratek (tarpa. it, suši:it), v deležniku na -1 se dl, ti razvijeta v 1: kra:u, 'kradel\pre:u 'predel', -1 lahko tudi onemi (je nes). Poudarjeno zanikanje z obliko nene je znano tudi v drugih štajerskih narečjih. 1 Glasoslovje v govoru Šentruperta Govor Šentruperta nad Laškim spada po Karti slovenskih narečij (1983) v laški govor, v katerem se temeljni starejši štajerski pojavi v novejšem času prekrivajo z nekaterimi dolenjskimi razvoji, vendar kaže šentruperški govor Uidi tipične mednarečne značilnosti z vplivi srednještajerskega in srednjesavinjskega narečja. Govor spada k južnoštajerskim narečjem s samo padajočo besedno intonacijo, z zgodaj podaljšanimi padajočimi akutiranimi samoglasniki, zato so se vsi kratki vokali podaljšali, dolgi pa diftongirali. Govor ohranja vse značilne naglasne pomike: starega cirkumfleksa na desno: zlato > zlato, oko >oko > oko, umik kratkega naglasa na prednaglasno dolžino: zvezda > zvezda in ta jat je dohitel razvoj starocirkumflektiranega jata v diftong a:i. Mlajši naglasni umik s končnega kratkega odprtega zloga na prednaglasne e, o in polglasnik je povzročil nastanek novih dvoglasnikov: ie: in uo: 'sie.stra, 'mie.gla, 'kuo:sa. Visoka i in u se zatezata v i:i - tudi e:i - in v u:u - tudi o:u, dolgi a se izgovarja labializirano kot a:, samoglasniški r se izgovarja z a pred seboj; ta a se ne labi-alizira. 1.1 Samoglasniški sestav šentruperškega govora ima same dolge dvoglasnike in enoglasnike: i: /i:i /e:i u:/u:u/o:u e: o: ie: uo: a: i o:u + a:r d: Pojavljajo se v vseh besednih zlogih in so tonsko visoki. Izvor: Dolgi i:, nastal iz praslovanskih i in y, ki se praviloma zateza v diftong i:i, slišati pa je tudi e:i, je naslednik: - stalno dolgega i: ji:ist, 'pi:išem, s 'vi. ija, 'zi:ima; - staroakutiranega i: 'xi:iša, '/i:ipa, 'ri:iba, 'ži. ila; - kratkonaglašenega i, ki se v južnoštajerskih narečjih podaljša v i: 'mi:š, 'ni:č, ni:t, 'si:t. Dolgi u:. ki se praviloma izgovarja diftongično kot u:u, tudi o:u, je nastal iz: - stalno dolgega u: 'licubjc, ju:uč, 'lu. upm, o'lu:upk; - staroakutiranega u sredi besede: k'ru:uxa, 'ku. upa; - staroakutiranega kratkega u v zadnjem zlogu: 'ču.ut, k'ru:ux, 'ku:up, o 'bu.ut. Dolgi ozki e: je zastopnik: - stalno dolgega nosnega §: i'me:, 'pe:t, 'pe:st, 've:žem; - staroakutiranega §: 'de:tla, pok'le:knem; - redko dolgega polglasnika poleg zaokroženega a: 'le:n; - dolgega cirkumflektiranega in novoakutiranega etimološkega e-ja: le:t, 'me:t, 'pe:č; 'ne:su, 'pe:ku, 're:ku, 'se:dm, 'ze:le, 'že:nin. Dolgi ozki o: je refleks za: - stalno dolgi nosni p: d'ro:k, 'go:bec, g'o lo:p, k'Io:p, k'ro:k, 'mo:dar, mo:š, 'po:t, 'ro:p, 'so:t; - staroakutirani nosni g: do:ga, 'to:ča; - novoakutirani o sredi besede ali v zadnjem besednem zlogu: do:ta, 'xo:ja, 'no:ša, 'no:sm, š'ko:da, 'vo:la; d'no:, 'po:t; st'ro:k. Dvoglasnik ie: zastopa: umično naglašeni e: 'čie:l, 'rie:kla, s'pie:kla, 'tie:ta, zie:na; - novoakutirani e v zadnjem besednem zlogu: k'mie:t, ž'rie:m; -kratki in umično naglašeni polglasnik: 'pie:s, 'tie:š, 'čie:bar, 'mie:gla, 'pie:ku, s 'tie:bar, s 'tie:za; - kratki i: 'nie:č in umično naglašeni i: so p 'rie:šli. Dvoglasnik uo: je odraz za: - umično naglašeni o: 'kuo:nc, 'kuo. tu, 'kuo:za, 'uo:sa; -novoakutirani o v zadnjem zlogu besede: 'čuo:k, 'kuo.i, k'ruo:p, 'kuo:š, š 'kuo:f; - v besedi 'ruo.ka je ta dvoglasnik po naliki z besedo 'nuo.ga namesto regularnega ozkega o-ja. Dvoglasnik o. i, ki je nastal iz zelo širokega e:i, zastopa: -stalno dolgi jat: be'sa:ida, g'ra:Lx, 'ma:ix, m'la:ik, s'rna:ix, s'va:iča, z 'va.izda; -staroakutirani jat: b'ra:iza, 'ca:ista, kola:in, 'la:it 'leto', ne'va:ista, pu 'va:idat, 'ra. izat, st 'ra:ixa: -jat v kratkih nedoločnikih: m 'la:it, p 'la:it, um 'ra.it. Diftong o:u je sicer širok, vendar se ne razvije v par z refleksom za jat, je odraz - dolgi cirkumflektirani etimološki o: 'bo.uk, le'po:u, 'mo:uč,me'so:u, 'no. uč; beseda no. uk 'nog' je nastala po metatoniji v rodilniku množine in ta oblika seje posplošila v vse sklonske oblike; - stalno dolgi samoglasniški /: 'čo.un, 'do. uk, 'ko:unem, 'mo.uzem, 'to:učem, 'vo:uk, 'žo:una; - staroakutirani samoglasniški /: 'do.uga, 'po:uxi, 'po:una, 'vo. una; - kratki naglašeni /: 'do. uk, 'mo. ust, 'po:ux, 'po. un, 'to:učt. Dolgi zaokroženi d: je odraz za: - stalno dolgi a: 'a:pn, b'ra:da, d'va:, g'ra:t, g'la:va, x'ra:st, 'ja:strep, k'ra:l, p'ra:x, 'pa:met; -staroakutirani a v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: b'ra:ta, k'ra:va, 'ma:ti, b 'ra:t, 'ga:t, 'va:s; - za dolgi in novoakutirani polglasnik poleg redkega refleksa - dolgi ozki e, npr. v besedi Ie:n, 'ča:st, 'da:n, '/a:š, 'ma:x; 'ga:ne, 'ma:ša, pre'ma:kne, u 'sa:xne. Samoglasniški r se izgovarja z a-jem pred seboj; ta a se ne labializira: 'pa:rst, s'ma:rt, 'ta:rt. Nenaglašeni samoglasniki so: i, u, e, o, a, ar in samoglasniška 1 in n. Pojavlja se moderna vokalna redukcija zlasti visokih i in u do ničte stopnje, slišati je tudi akanje in ukanje; onemevanje končnega -o vodi k maskulanizaciji oblik srednjega spola. Nenaglašeni i onemeva v nedoločniku in namenilniku, i onemeva tudi v besedah: ma:m 'imam', b'li:i 'bili', 'ju:užna 'južina', v velelniških oblikah in v deležniku na -/ za moški spol množine: 'ja. ist, 'ja. idl; 'va:idit, 'va. idl; 'nie:st, 'nie:s, 'nie:ste, 'nie:sl; vz'di:ignat, uz'di:ign, uz'di:ignli;'vi:idet, 'vi:itte, 'vi.idl; tarpa. it, 'ta:rp, 'ta:rpte, tar'pa. il; no'si:it, on 'no:s, 'nuo:s, 'nuo:ste, 'no:sl; lo'vi:it, lo:uv, lo':vi:il; 'da.ilat, 'da:ilal; 'bi:it, b'la:; 'da:t, rda:l. Nenaglašeni o se izgovarja zelo ozko in se dviga na izgovorno mesto u-ja: bu 'la:n, 'uo:rux, 'pa:jčuna, 'uo:truk, pu 'va:idat; pogost je v deležnikih na -/: 'ne:su, 'vi. idu, 'ta:rpu, 'nuo:su, 'da. ilu, 've:idu; o lahko tudi onemi: g 'na:izd, 'ma:ist, 'uo:kn, ši.il. Samoglasniški n nastane po onemitvi samoglasnika: 'do:užn, 'xo:dn 'hodim', 'mo:rn 'morem', nu 'bie:dn, 'tie:mn; nenaglašeni samoglasniški r se izgovarja z a pred seboj: par 7i:ipi. 2 Soglasniški sestav V šentruperškem govoru se govorijo vsi slovenski knjižni soglasniki. Posebne razvoje so doživeli le: samoglasniški r, palatalni Ij in nj, sklop šč, ohranjena je skupina čre-, žre-. Najpogostejše so premene: -Ij izgubi palatalnost in se izgovarja kot srednji /: klu'ča:unca, lub'la:nski, s'te:la, ze:le, 'zie:mla; - nj je na začetku besede in med soglasniki izgubil nazalnost in se izgovarja kot /: ji. iva, s'vi:ija, 'lu.ukja, z 'na:mje; - šč se je olajšal v š: go 'ša:va, 'i:išem, na 'tie:š, og 'ni. iše, 'ti.iša/ so; - čre je ohranjen v besedah: č'ra:išja, č'ra:is, čar'p i: ij a; - sekundarni soglasniški skupini ti, dl sta ohranjeni: 'buo:d!a je, ja:idla, 'pa:dla, p 'lie:tla; - ti se lahko razvije v ki: 'puo:kl, 'na:kle; - pojavlja se tudi sekundarna nazalizacija: vi'no:ungrad, jio:unge; - slišati je prehodni j: 'vo.js 'vo.jza, 'po:jp 'po.jba. 3 Oblikoslovje Govor pozna v ednini vse tri spole, od števil seje razen v imenovalniku moškega spola skoraj povsem izgubila dvojina, v množini pa so samostalniki srednjega spola prešli med ženske ali, s podaljšano osnovo s -t- ali moške samostalnike. Vzorci za sklanjatve so naslednji: Samostalniki moškega spola se v tožilniku ednine ločijo po kategoriji živosti ali neživosti - ko'va:ča, b'ra:ik; v dajalniku in mestniku ednine je končnica -i, v orodniku ednine pa -am. Imenovalnik dvojine ima končnico -a, drugi skloni pa so množinski. Rodilnik množine se končuje na -u, ki je nastal iz -ov, dajalnik množine ima končnico -am, mestnik množine pa -ax, v orodniku se poleg končnice -am iz -ami govori tudi -im kot v južnem sre-dnjesavinjskem narečju. Premični naglasni tip je še ohranjen: č'luo:vek- člo'va:ika, je:zik -je'zi:ika, 'mie:dved -med 'va:ida. Pri samostalnikih, ki se v knjižnem jeziku sklanjajo po mešanem ali končniškem naglasnem tipu, seje posplošil nepremični naglasni tip: 'bo.uk - bo.uga, s 'va:it - s 'va. ita; 'die:š — 'die:ža, 'pie:s — 'pie:sa. Govor ne pozna podaljšanja osnove z -ov: b'ra:igi, 'si:ini, prav tako ne pozna končnice -je v imenovalniku množine: 7a:si, k'mie:ti. Samostalniki moškega spola, ki se končujejo na -a, podaljšujejo osnovo s -t- in se sklanjajo po moški sklanjatvi: 'Mi.pca - 'Mi:pcata; star 'ši.ina - starši'nie:ta. Prva ženska sklanjatev ima v orodniku ednine končnico -i. Ta je lahko nastala ali iz štajerske končnice -oj ali s prenašanjem mestniške končnice. Prevladal je nepremični naglasni tip. Vzorec: ed.: 'žie:n-a -e -i -o -i -i; mn.: 'žie:n-e -0 -am -e -ax -am; ' t ie:ma — 'tie:me. V orodniku množine gre za samoglasniški upad končnega nenaglašenega -i. Samostalniki ženskega spola na -ev so že v imenovalniku prešli v to sklanjatev: 'ci:rkva, b'ra:iskva, 'že:tva. Druga ženska sklanjatev je pri nepremičnem naglasnem tipu ohranila tematični -i-: s 'ta:rt s 'ta:rdi -i -0 -i -i. Mešani naglasni tip je ohranil končnice z refleksom za jat: 'ko.ust kos 'ti: i 'ko.usti ko:ust o 'ko:usti s 'ko:usti; kos 'ti: i kos 'ti: i kos 'ta. im kos 'ti: i kos 'ta:ix s kos 'ta:im/ s kost 'mi: i. Samostalniki srednjega spola imajo svoje oblike le v ednini, v množini pa so prešli k samostalnikom ženskega spola, s podaljšano osnovo s -t- in -n- pa k samostalnikom moškega spola: 'ma:ist-o -a -i -o -i -om; 'ma:ist-e -0 -am -e -ax -am/-im; tie:le — te 'le:ta; 'tie:leti; v'rie:me — vre 'me:na. Med ženske samostalnike so prešli: o'ko:u — o'ča:ise, 'vu:uxo - u'ša:ise; ne 'ba:ise, 'die:kle — dek'/e:te. Osebni zaimki se sklanjajo in imajo v rodilniku, dajalniku in tožilniku tudi na-slonske oblike: ji:es 'mie:ne me/'mie:, 'mie:n mi, 'mie:ne me, 'mie:n z me'no:j; podobno: 'ti:i 'tie:be s te 'bo:j; tako še se 'bo:j; 'uo:n 'jie:ga ga, 'je:m mu, 'jie:ga ga je:m 'ji.im; 'mi:idva, 'mi:idve, 'na:j 'na:ma; 'vi:idva, 'vi.idve 'va:j 'va:ma; 'uo:nod'vd: uo:nixd'va:pc ju, z 'uo:nimd'va:im. Vprašalna zaimka sta: g'do: 'kuo:ga, 'ka:j 'čie:sa/'kuo:ga. Pridevniška sklanjatev za moški spol: s 'la. ip -ga -mu -o/-ga -em -cm; -i -ix -im -e -ix -im: dvojina ima obliko le v imenovalniku s'la:ipa. Oro-dnik ednine je enak mestniku, v orodniku množine je končni -i onemel. Sklanjatev za ženski spol: s'la:ip-a -e -i -o -i -i; dvojina: s'la:ipi, množina 5 /a. ipe. Stopnjevanje je obrazilno, opisno in elativno. Obrazila: -ši: 'la:ipš(i); -ji: jie:ž(i), -ejši: s 'ta:rejš. Posebne oblike so: 'do. bar 'bo:!ši, 'vu:ilek~ 've:či, 'či:inek— 'ma:jši. Osebni svojilni zaimki se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi: 'muo:j, 'to:], 'so:j, je'go:u, 'je:in, 'na:jin, 'vd:jin, od ru:nix d'va:ix, 'na:š, 'vri:.v od 'u:nix. Pridevniški kazalni zaimki so: 'ta:\'to:t, 'ti:isti, 'u:uni, 'ta:k, 'ta:kšn; oblike s te se uporabljajo za izražanje določnosti pridevniške besede: te 'la.ipi, te 'pa:rvi. Vsi kazalni zaimki se lahko vežejo s členico -le\ 'ta:le, 'to:tle. Pridevniški vprašalni zaimki so: 'ke:ri poleg 'de.ri, 'ka:k -a -o poleg 'ko:vi iz kakov. Drugi zaimki so še: 'na:iki 'neki', 'na:prtarni 'nekateri', 'na:ikou, marši 'ka:uv; malo 'ke:r\ malo 'de:r, fsa.k, 'vie:s, no 'bie.n. Števniki so: 1. Glavni: 'ie:n -a, -o\'ie:dn; dva: d'va:i, t'ri:iji t'ri:i, š'ti:iri, 'pe:t, 'ša.ist, 'sa:idn, 'a.usn, de've:t, de'se:t, s'to:u, 'ta.užnt, miljo.un. Oblika en pomeni poljubnost in nedoločnost in se lahko sklanja: nadva: nix d 'va:pc, nim d'va:im. 2. Vrstilni: te 'pa:rvi, te d'ru:ugi; te t'ra:iki, te š'ta:rti. 3. Od ločilnih števnikov poznajo d'vo:uje, t'ro:uje v količinskem pomenu. 4. Množilni števniki so redki: d'va:kratn, 'pe:tkratn. Glagol Govor pozna dovršne in nedovršne glagole, prehodnost, osebne in neosebne oblike, tri naklone in dva načina. Vzorec za glagole na -am\ nedoločnik: 'da. ilat, namenilnik: 'po:jdi da. ilat. Osebne glagolske oblike se spregajo v treh osebah v ednini, dvojini in množini: 'da. ilam, 'da:ilaš, 'da.ila; 'da. ilama, 'da:ilata, 'da. ilata; 'da. ilamo, 'da. ilate, 'da. ilajo; velelnik: 'da.ili, 'da. ilama, 'da:ilata, 'da. ilamo, 'da. ilate; deležniki: 'da. ilu, 'da. ilala, smo da. ilal; zda. ilan; 'da.ilaje. Po tem vzorcu se tvorijo tudi oblike številnih glagolov tipa po 'ta.iplem se, 'ši:ivlem; k'lu:uvlem, po 'či:ivlem, u 'mi:ivlem. Glagoli na -im: 'mi. islit: 'mi:islim, 'mi. islu, 'mi:islla, 'mi:isl; mi. išlen; ži'va. it : ži'vi:im. Glagoli na -jem: 'ču. ujem, 'ču:uj, 'ču:u, 'ču:ula, 'ču. ul. Glagoli na -em: 'la.ist : 'la:izem, 'la:is, 'la:iste,'Ia:izu, 'la.izla; 'ne:st : 'nie:sem 'nie:s 'nie:ste; 'na: is u 'na: is, razne 'še:n;fp'rie:čt 'vpreči' :Jp're:žem ; x ta.it: 'čaim, x'te:u, x'ta:ila: na:ičem. Glagoli na -m: 'ja. ist: 'ja:im, 'ja:iš, 'ja:i; 'ja:ima, 'ja:ista, 'ja:imo, 'ja:iste. Tako še: 'va:idet - 'va:ista. Prislovi kraja, časa, lastnosti, vzroka, namere in učinka ohranjajo veliko arhaiz-mov in sklonskih okamnin. Prislovi kraja odgovarjajo na vprašanja: 'kie.i, 'ka:m, 'ko :ud, 'tu:u, 'ta:m,t'vi:in 'tamkaj', 'guo:re\ 'guo:rix, 'duo:le\ 'duo:lix, 'vie:nix 'zunaj', 'no:utar\ 'na:t, z'ra:m 'zraven'; 'ta:j, 'be:k, 'vu:unta; od ne'ko:ud, ud'za:ja,fp'ra:idix 'spredaj', nek'ja:i, drug'ja:i, v'ma:is, 'da.leč\ 'da:uč. Prislovi časa odgovarjajo na vprašanja: 'kie.da: z 'da:j|z 'da:jle, p 'ra:it\p 'ra.itle, 'ne:s, f'če:ra, 'ju.utre, v'ju:utro, du'po:ugne, z'go:uda, nazd.gje 'nazadnje', 'puo:kl 'potlej'. Prislovi lastnosti odgovarjajo na vprašanja: ka'ko:u, 'kuo:lk, 'kuo:lkič: ta 'ko.u, dar'ga:č, v're:di, g'li:ix ta'ko:u, f'ku:up, fsak'se:p, nastre'ža:i 'nastežaj', le po:u, xu 'do:u, gar'do:u, 'ma:l, ve'li:ik, 'na:ika, 'tuo:lkrat, 'pa:rvič, t'ra:ikič. Prislovi vzroka, namere in učinka so redki: za 'ka:, za 'to:u, 'na:leš, zaps 'to:j. V rabi veznikov, predlogov, členkov in medmetov se obravnavani govor bistveno ne loči od knjižnega jezika. 4 Besedilo (Pogovor: Fanika Zaje, rojena 1944 (A), Ivan Tuhtar, rojen 1935 (B). Snemano v kraju Breze, št. 46.) B: Ka:j pa 'za:j 'ti:isle vi'no:ungrat še'vi:i ko'pa:te tu'duo:l? A: Za:j ga že'ni:ismo ku'pa:l de'se:t 'la:it. P'ra:j smo še,'puo:l je pa'mo:š u'ma:r, za:j pa ne 'mo:rmog'Ii:x 'ta:k, ker 'ma:mo d'va: vi'no:ungrada, je pa t'ra:iba 'to:u le o:renk ob'da:ilat. Če je blo ok'ro:k pet'na:jst lu'di:i, se je p'ra:it z'da:ilalo. B: Pa ni ta:k 'vie:lek vi'no:ungrat. A: "Va:iš, ko:t je. To:u 'vi:idit 'na:i 'vie:lek. Ta'ko:u p'ra:vijo, da no:ungrat v b'ra:igi 'ra:ste. Pa 'vi:idat 'na:i 'vie:lek, je pa'fe:jst b'ra:ižn, 'va:iš. Samo f'ča:six smo kar p'ro:ubali, da ga 'ni:i 'su:uša ta'ko:u. Za:j je pa 'to:u nuo:va 'te:xnika, se šp'ri:ica. S'puo:di pu:ušam 'vie:č ži'vi:ic. B: Ni:isn 'va:idu, da je 'to:tile 'xi:iša, da je t'vuo:j 'mo:š 'da:ilu. A: To:u je b'lo:u 'ta:k. Ko so 'Zie:fka u'ma:rl, so pa'a:ti še ži'va:il. Te m'la:jžgaje 'sie:stra ta d'ru:uga oskarb'va:la, ker je biu mlado'la:itn, da je 'mo:rau 'do:um zapu'sti:it pa 'i:it. Pol so pa še 'a:te za'če:l bo'la:ixat, so pa še 'a:te u'ma:rl. So pa testa'me:nt na'pi:isal, da naj bi 'mi:idva, da naj bi Zd'ra:vko 'to:u preu'ze:u. 'Puo:l smo pa ne t'ri:i 'kie:dne smo xodi:il duo:l 'a:ta 'ri:xtat, ko so z 'bo:lnice p'ri:išl ... B: P'ra:viš, v'i:ino glo'buo:ko 'ra:ste, je ve'li:ik 'da:ila. A: Ma:mo do'ma: ve'li:ik 'no:ungrat pa še'tu:u. 'Mo:rmo kar 'bi:it do da:ila. Pe:desedga 'la:ita, po 'ti:istile ob've:zni o'da:ji, je bla pa ra:is buo:rba. Nam so tak pob'ra:l f'sie, da nismo 'ma:il 'nie:č. 'Tu:u so 'či:istn'či:ist fsie sp'ra:ul. Puo:l so pa še a:ta v 'rie:st otpe'la:l. Ko 'muo:j 'a:ta so b'li:i pa tu:ut muzi'ka:nt. 'Puo:l sojix pa v'La:škemzasliš'va:l, ta:m s'puo:da, f 'ti:istem s'ta:rem 'Pi:iskerji. Pa p'ri:idejo poli'ca:ji : "G're:mo!" 'Puo:l so pa zasliš'va:l pa zasliš'va:l, 'ke: smo 'to:lk x'ra:ne do'bi:il. Saj so nam s'vi:insko š'ta:lo s'pu:ucal... Pa so jix s'pe:t part'ra:ibal 'guo:r 'zu:utraj, je bla 'u:ura nix 'o:sn, so f'sie: pob'ra:l. Puo:l se je pa a:ti duo:st zaz'da:il, so 'rie:kli: "Ve'li:ik ste par 'na:s do'bi:il," so par'je:li poli'ca:ja za kra'va:tlc pa v'ra:te ot'pa:rl pa so ga zag'na:l 'duo:l po š'te:ngax, pa je par'le:tu 'tu:u 'duo:l na pe'to:n - 'na:tle. So mu 'rie:kl: "'Zu:panc, viri pa na'za:j 'nuo:tar f Pi:skar." Črest'ri:i 'vu:ure so jim pa za'če:l no'si:it 'šu:uxe, 'nuo:š, 'u:uro. So 'rie:kl: "Za:j bote pa š'li:i do'mo:u."'Puo:l so pa p'ri:išl nie:kot do'mo:u. 'Puo:l smo 'ma:il rasp'ra:vo na sod'ni:j, so nam 'xuo:tl g'ru:unt v'ze:t, ker so preve'li:ik f'sie:ga do'bi:il. So pa p'ri:išli še po te 'za:dne 'vuo:le, so nam pa še 'tidste 'mi:islil v'ze:t. Je pa par'jie:u za te'la:ižek, je 'mi:islo, da bo 'vuo:le rasp're:go. 'So:set so pa 'rie:kl: "Tid boš 'za:j 'vuo:le v'ze:u, 'mi:i bomo pa pše'ni:ico no'si:il tu:ule. S'pu:uci se, če 'na:i, te bom t'ra:i-yu, de te bo ma:t š'ti:irnajst d'ni:i z ž'li:ici ku:up po'bi:irala." Povzetek V razpravi je analizirano šentruperško štajersko glasoslovje z naglasom, predstavljeni so oblikospreminjevalni in oblikotvorni vzorci, govorjeno besedilo, prepisano z videokasete, pa kaže značilnosti narečne skladenjske zgradbe in prevzete nemške besede. Govor ima same dolge enoglasnike in dvoglasnike: i: i:i \e:i, u:\u. u \o:u, e:, o:, dvoglasnike ie: in uo:, a:i, o:u, zaokroženi d: in samoglasniški a:r. Visoka vokala kažeta težnjo po zatezanju, zato sta zapisana tudi kot diftonga. Dolgi ozki e zastopa dolgi nosni g, etimološki e in redko polglasnik, saj je prevladal izgovor d - le:n, va:s. Dolgi ozki o je odraz za nosni g in za novoakutirani o. Dvoglasnik ie: je pogost fonem. Zastopa umično naglašena e in polglasnik, novoakutirani e v zadnjem zlogu in kratki i 'nie:č. Dvoglasnik a:i je refleks za dolgi jat, o:u pa za dolgi etimološki o in za samoglasniški/. Dolgi zaokroženi d: zastopa a-jevske glasove in praviloma dolgi polglasnik. Samoglasniški r se izgovarja kot ar v vseh položajih. Nenaglašeni samoglasniki se lahko reducirajo in tudi onemevajo, zlasti končni /'. Pri soglasniških premenah so najbolj značilne: lj > I, nj > j, šč > š, ti > ki, sekundarna nazalizacija: 'no. unga. Pri oblikospreminjevalnih vzorcih so najbolj značilne posebnosti: izgubljanje dvojine, maskulinizacija nevter, ohranjanje premičnega naglasa in izguba mešanega naglasnega tipa, končnice v sklanjatvi samostalnikov moškega spola so v ednini: -i v dajalniku in mestniku, -am v orodniku, v množini pa -am, -ax, -ami. Samostalniki moškega spola na -a podaljšujejo osnovo s -t-: 'Mi:xata. V orodniku ednine samostalnikov ženskega spola je v 1. in 2. sklanjatvi končnica -i. Samostalniki srednjega spola večinoma ohranjajo svojo obliko le v ednini, v množini pa prevzemajo ženski ali moški spol. V pridevniški sklanjatvi je rodil-niška končnica pogosto reducirana, nastala je lahko iz -iga ali -ega. V glagolski spregatvi še slišimo osebili -sta, -ste poleg -ta, -te pri atematičnih glagolih. Prislovi ohranjajo veliko sklonskih okamnin in arhaizmov. Celostna jezikovna podoba šentruperškega govora kaže, daje ta bliže srednješta-jerskemu narečju kot pa laškemu govoru. Viri in literatura: Vir: Bernarda Trdin, 2000: Govor Šentruperta nad Laškim. Pedagoška fakulteta v Maribora. Diplomska naloga. Videokaseta, posneta 2006 v Brezah pri Šentrapertu. Literatura: Logar, Tine, 1975: Slovenska narečja. Mladinska knjiga. Ljubljana. Logar, Tine, 1986: Štajerska narečja. Jezik in slovstvo št. 6. Ramovš, Fran, 1935: Historična gramatika slovenskega jezika VIL Dialekti. Ljubljana. Povše, Ivanka, 1985: Oblikoslovje v govora Šmarja pri Jelšah. Slavistična revija št. 3, str. 251-266. Zorko, Zinka, 1998: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Slavistično društvo Maribor, Zora 6, Maribor. Zorko, Zinka, 2005: Štajersko-panonska narečna prepletanja (Štatenberg, Zgornja Sveča, Strmec, Žahenberc). Studia Historica Slovenica. Letn. 5, št. 1/3, str. 777-791. Zorko, Zinka, 2006: Samoglasniški sestavi v vzhodnih govorih panonske in štajerske narečne skupine. Slavistično društvo Maribor, Zora 41, Maribor. Zorko, Zinka, 2006: Vzhodni govori srednještajerskega narečja. Jezikovna predanost: akademiku prof. dr. Jožetu Toporišiču ob 80-letnici. Slavistično društvo Maribor, SAZU, Zora 44, Maribor. IZSELJENIŠKI DNEVNIK 1941-1945 (LAŠKO, OD 6. APRILA 1941 DO 12. SEPTEMBRA 1941) Ivan Korošec Laško, 6. aprila 1941 Danes je Cvetna nedelja. Ob 7. uri nas je alarmni signal pognal iz postelj v zaklonišče; ob 8. uri smo slišali streljanje topov protiavionske obrambe v Zid. Mostu. Ob 9. uri zopet alarm: nad Humom leteli 4 avijoni znamke Messerschmidt, bili so v višini ca 1500 m. Zvedeli smo po radiu, da so zjutraj Nemci bombardirali Beograd. Od 9. ure smo z Nemčijo v vojnem stanju. Bili smo napadeni prav zahrbtno. Zinka se drži hrabro, poslali smo na hrib rezervo živil, nekaj perila in obleke; tam bo vsekakor varnejše. Andrejček je bil bled kakor zid, ko je hitel v zaklonišče, Tomo pa začudeno pogleduje preplašene ljudi. Ko smo popoldne ob 15.15 šli vsi štirje po gozdu na hrib - bil je dan znak za alarm - smo kmalu nad tekst, tovarno zaslišali šum bližajočih se aeroplanov. Priletelo je v smer proti Zidanemu Mostu 16 avionov, 14 težkih, 2 lovca. Iz Turja so pričeli z obrambo topovi; prve granate so eksplodirale nad Sevcami, avioni so se takoj vrnili, napad je trajal komaj % ure; ob 14. uri še 3. alarm. En težki bombnik od severo-zap. proti Zagrebu, 4 granate prekratke za 1 km. Morda ti stari francoski topovi ne sežejo dalje. Rudarji v jami so ob. 13. uri zvedeli za vojno stanje. Ob 16.30, ko smo šli v Laško domov, je bil zopet napad 17-tih letal na Zid. Most. Obramba je močno reagirala. Vračalo seje čez % ure samo 16 letal (17-tega nisem opazil). Pri napadu ob 14. uri so Nemci odvrgli 15 težkih bomb. Prekinjena je zveza z Ljubljano in Zagrebom. Ob 17.30 smo imeli zopet alarm. 3 bombniki javljeni iz Pragerskega. Kmalu nato smo pred zakloniščem slišali kakšnih 19 silnih detonacij iz sev.-zahodne smeri. Ponoči smo imeli mir. Spali smo napol oblečeni. Edino Tomo je spal so noč. Deja je bil nemiren. 7. aprila 1941 Ob 12.15 prvi alarm, en avion zelo visoko vzhod. zap. Popoldne dež, vse mirno. Tudi noč mirna. 8. aprila 1941 Ko sem prišel v službo, sem od delavcev zvedel, da seje Nemcem posrečil prodor pri Dravogradu in da so prednje straže že v Mariboru. V južni Srbiji se bijejo boji okrog Strumice, so torej tudi tam prodrli fronto. Slabo se nam obeta. Alarm ob 15.45, avionov ni bilo. 9. aprila Ob 14. uri dvomotorni bombnik krožil nizko nad mestom, metal je letake: posebej za Slovence, Hrvate in Srbe. Bil sem v službi na rampi. Bežali smo v gozd; ni odvrgel bomb, Zid. Most muje poslal dve granati. Naši ob severni meji se dobro držijo. 10. aprila Sneži, dopoldne 3x alarm. Letala zelo visoko O. West. Prihajajo zelo vznemirljive vesti iz Srbije in severne meje. Niš, Skoplje zavzeta, fronta pri Dravogradu v razsulu. Kaj bo? Zvečer smo dobili obvestilo, da bodo mostovi pognani v zrak. Vzela sva otroke, odprla vsa okna in odšla na hrib. Ponoči sem čul in hodil poslušat. Od polnoči do treh je bilo slišati močno streljanje v smeri proti severozapadu. Do pete ure mir, nato posamezni streli v smeri proti Vojniku. Vodstvo naše vojske se pač ni znašlo. Zjutraj ob 5. uri smo odšli v Laško in zvedeli, da so nas Nemci odrezali in že zasedli Zagreb. Pozno zvečer je prišlo obvestilo arni. komandanta, da ostanejo mostovi in rudniške naprave intaktni. 11. aprila 1941 Veliki petek, kakršnega južni Slovani menda še niso doživeli. Severna fronta seje res sama razsula. Naši slovenski vojaki beže domov kakor ovce, če jih pastir nažene iz zelnika. Vodijo s seboj konje in odvažajo vojaški inventar. Sram meje, da bi se pogreznil. Dopoldne je prišla v Laško skupina kakšnih 30 Srbov, ki seje, potem ko so pridrveli Nemci, umaknila proti Šmiklavžu in iz gozdov napadla transport, n Jemških/ čet. Kakšno brezupno junaštvo. Nemci so pričeli voziti skozi Laško ob 14. uri. Tri ure neprenehoma so drdrali vozovi. Vojaki vsi na vozovih, niti eden ni šel morda peš. Navdušeno so jih pozdravili naši Nemci in nemčurji. Edino zastavo je imela gospa Komes. Tudi taki so bili med pozdravljalci, za katere smo mislili da so 100% naši: sluga Koritnik iz Jagoč, čevljar Knez iz mesta, Kvartiči. - Sicer je pa okupacija mesta - če izvzamemo strele bratov Srbov - potekala mimo. Narodnjaki molče in jočejo. O krivdi za polom govoriti je še prezgodaj in za sedaj nima smisla. Največ krivde leži trenutno na Hrvatih, ki so se uprli in pustili Nemce čez široko odprto luknjo pri Varaždinu. Naj bi se jim le maščevalo. Kaj bo z nami, še ne vemo. Narodni svet v Ljubljani se baje pogaja z Nemci in s Hrvati. Časopisov ni, radio ne oddaja. Teršek Karol, penzionist, Heil H. 12. aprila Velika sobota. Zasedli so Sokolski dom. Ljubljano so zasedli Italijani in odganjajo vse, kar ima voj./aško/ obleko v Italijo kot ujetnike. Pri nas se vedejo Nemci še prav kavalirsko. Trbovčev Vanče pripoveduje, daje njegova baterija v Kotljah pri Boštanju streljala na kolodvor Boštanj samo tri ure. Ko so komandanti videli prihajat Nemce, so ustavili ogenj, šli v oštarijo, vojakom pa dejali, naj se poraz-gube. Srbi, ki so bili včeraj zapustili Laško, so streljali danes iz hriba Vel. Kozje na cesto Rimske- Zidani Most. V topliškem parku seje danes utaborila baterija težkega topništva. 13. aprila 1941 Velika Nedelja. Nemške čete, kolona za kolono, se vozijo skozi Laško proti jugu. Od Drnovška sem zvedel, da so Madžari vdrli v Prekmurje in Bačko ter da so priznali hrvatsko državo in imajo v Zagrebu že svojega poslanika. Italijani gospodarijo v Ljubljani. Nekaj jih Ijel tudi že v Zidanem Mostu. Beograjska vlada v Ankari. Kje je le naš kralj, se vprašujemo. Tudi Romuni so nas napadli. Koliko je Laščanov, ki se danes kažejo v pravi luči! 14. aprila 1941 Veliki Ponedeljek. V cerkvi danes oznanili, da moramo strogo upoštevati predpise o zatemnitvi. Angleži bombardirajo Zagreb, Sisak in vse kraje, kjer je zbrana nemška vojska (vest ni bila potrjena). Pri nas je vse mirno. Od nemške strani smo zvedeli, da pride jutri nemška tajna policija prevzemat oblast. 15. IV. 41 Razglas o oddaji vsega orožja, sicer smrtna kazen. Lokalno nič novega. Prišla je policija in se nastanila v Sokolskem domu. Afiširan je bil »proglas« na Štajerce. N Jemško/ vojaštvo se vozi proti severu. Srbska fronta se krha. Amerika pravi, da bo čez 5 let še-le pripravljena. V Hercegovini se borijo Hrvati in Srbi. V Ljubljani gospodarijo Lahi. 17. IV. 41 Začeli so popisovati zaloge v trgovinah. Objavljen razglas o zaplembi vseh važnejših življenjskih potrebščin. 18. IV. 41 V noči od 17. na 18. IV. so bih aretirani v Laškem: dr. Roš, Križnik st. in ml., Kačič Jože, Hrastelj Peter, Herlah Jože in morda še kdo. Danes so še vsi v Sok. domu, kjer sedaj domuje Ge-Sta-Po. Aretirani še gospod kaplan, Deželak, tajnik Jenko, gospa Herlahova, Elsbacherjeva, gospod Pavlinič. Se vidi maščevalno delo Kulturbunda. 19. IV. Aretirani še vsi v Sok. domu. Včeraj popoldne so morali župnik Pavlič, naš kaplan in še drugi pobirati smeti po cesti parka in glJavni/ cesti. To so nosilci nemške kulture. Naši so jokali, frkolini pa so se jim posmehovali. Zaprtih je bilo vsega skupaj 51 Laščanov in 31 Hrastničanov. Vse so ob 14. uri odpeljali v Celje. Naš kaplan, župnik Pavlič in dr. Roš so morali pred odhodom očistiti stranišča in druge prostore Sok. doma. Celjski duhovniki so morali po mestu pobirali konjske fige in voziti samokolnice. Žal, da vsega tega niso videli naši pobožni kmetje, ki tako navdušeno vpijejo Heil Hitler. Mulenca, Rečica, Kuretno, Brezno so posebno navdušene kmetske vasi. Pa tudi Tevče, Sv. Rupert. Celjske, pa tudi naše Nemce je tako sram početje G.S.Po, da si ne upajo na cesto. SI. Koblič, kmet v Kuretnem, je pozdravljal člane Gestapo, jih imenoval odreše-nike in jih gostil rekoč: Naš oče (Hitler) vas je poslal. Pri stari mami so nocoj frkolini iz Strmce (Kinkovi in Krampuškovi) zahtevali slamo, da se zakuri kres. 20. IV. 41 Nedelja. Ob 9. uri zbor Gestapo pred Sok. domom, petje himne. Jaz sem z otrokoma šel na hrib tolažit mater in da nisem slišal rjovenja in bedastega ponašanja okoličanov. 21. aprila 1941 Nacisti imajo posebno piko na naše klerike/.../. Neki oficir Gestapo je v Laškem izjavil, da bo tudi škof Tomažič pometal mariborske ceste. Naši interniranci so zaprti v Kapucinskem samostanu v Celju, ženske pa v kasarni na Dečkovem trgu. Danes so začeli zapirati vodje »Kmetskih fantov in deklet«. Naš rudnik se bo imenoval odslej »Kohlenwerk Retschitz«, prišel je neki inženjer, ki bo vodil posle. Vse občine že imajo nemške komisarje iz Rajha. Naši javni nameščenci so na cesti. Vsi »na razpoloženju«. 22. IV. 1941 Gestapo zaslišuje tudi Nemce, ki so bili svojčas tudi člani Sokola. Jugoslov. vojake ujetnike vozijo proti severu. V soboto je Srbija prosila za premirje, Črna gora pa se še bori. Sinoči ob 10. uri so policisti pred Sok. domom tako pretepali nekega jetnika, daje Trbovc slišal vpitje na hrib. Potniki iz Ljubljane pravijo, da je tam drugače, vse milejše nego pri nas. Tam izhajajo naši časopisi, so odprta gledališča itd. Ne grem v mesto, ne izvem nobenih odredb. 23. aprila 1941 Zapiranje Slovencev nadaljujejo. Danes so lovili po deželi duhovnike. Denunci-jantstvo cvete. 24. aprila 1941 Sinoči so imeli zaprtih 13 duhovnikov v tuk./ajšnjem/ sodišču. Kalan iz Celja mi je danes pravil, kako so umikajoči /se/ Srbi streljali naše rezerviste, ki se lačni niso hoteli boriti. Tam pri Podčetrtku so bili ustreljeni štirje, v celjJskem/ kamnolomu eden. Žal, daje bilo potem tudi mnogo Srbov oficirjev postreljenih. Nekateri so se ubili tudi sami. 25. aprila 1941 Razglas o priglasitvi vseh po letu 1914 semkaj priseljenih. Razglas o prepovedi kupovanja oziroma prodajanja nepremičnin. Razglas o prepovedi prodaje manufakture, usnja itd. 26. aprila 1941 Pravijo, daje bil neki duhovnik obsojen na smrt, ker je skrival srbske vojake.(Ni bilo res) Drugi duhovniki so bili aretirani tudi radi skrivanja živil, posebno pa moke. 27. aprila. 1941 Laščani, zaprti sedaj v Mariboru, stradajo, prosijo čez ograjo za košček kruha. 28. aprila 1941 Pri rudniku Mežica upor rudarjev. 29. IV. 1941 Aretacije kar naprej. Pri Litiji meja z Italijo. Furlan 27. izpuščen. Dolinškova pravi, da so Lahi v Kočevju vzpostavili slov.lenskol upravo. Tudi v Škofji Loki so se stepli Ital Jijani/ in Nemci. Danes so pričeli z vpisovanjem otrok v »Hitler-jugend«. 30. IV. 1941 Včeraj so odpovedali službo vsem učiteljem in učiteljicam, ki so doma izven Spodnje Štajerske. Po 20 letih službe na cesti, brez kruha, denarja in penzije. Istotako železničarji. Drž. nameščencem, ki so ostali, je bilo ukazano govoriti po nemško vsaj na cesti in /v/ šoli, gostilnah itd. Zapiranje ljudi še traja. Danes so nam poslali pismo, daje premoženje DRN J državnih rudniških nameščencev/ zaplenjeno. Enako so dobila vsa društva. 1. maja Zbor vsega delavstva in uradništva pred. Sokol, domom. Govoril je (nemško) neki oficir. Omenil je samo delavce, kmete in uradnike. Heil! Naši rudarji so po večini molčali. Kričala pa je mladina. Zvedeli smo o nekem ukazu o zaplenjenju vseh slovenskih knjig. Kuhar, Krek v Londonu. Prvi govori po london. radiu. ?? Tolaži nas, da naj počakamo še par mesecev, da dobi Anglija težke bombnike iz Amerike. Italijani izpraznjujejo baje Ljubljano. ?? V tisti njihovi pesmi, ki sojo danes nemški oficirji peli pred Sokol, domom, stoji tudi stavek »bis zur blauen Adria.« To in izpraznitev Ljubljane bi se že ujemalo. Iz obnašanja nemških upravnih organov se vidi, da bi bila Jugosl. napadena, tudi če bi podpisala sto »trojnih« paktov. Radovedni smo, kedaj bo Italija prelomila zvezo z Nemčijo? Stvarno se že ne razumeta več. Grki se še hrabro bore na jugu, vendar so že zgubljeni. O, da bi le ne bile vse žrtve zaman! Naši delavci se pripravljajo za delo za enako surovo življenje, kakoršnega imajo ti-le nemški »kulturonosci«. Hujskanje proti inteligenci, ovaduštvo. Nedelja, 4. maja Od potnikov smo zvedeli, da Nemci še niso zasedli Ljubljane. Neka tuja letala so metala nad Ljubljano letake s pozivom o izselitvi iz mesta. Včeraj so začeli z aretacijami levičarskih delavcev in učiteljev iz Hrastnika in Trbovelj. Kakor je videti, sojini ti-le najbolj napoti. Pa ne bo nič pomagalo; nacionalni komunizem bo slednjič le zmagal. Ni drugega več za našo rešitev izpod tujčevega biča. Samo organizacije dela bi se mi Slovenci moralo najprej naučiti od - Nemcev. Dvajset let smo samo kritizirali in - lenarili. Da bi šli še enkrat pod neomejeno srbsko komando, je nemogoče. Še nikoli ni menda srbska korupcija dosegla večje priznanje kakor v sedanjem polomu države. Posebno mi se sprašujemo, kam so dali Srbi proračune zadnjih 10 let. (Jurko je pravil, daje njegova četa 140 mož imela 70 pušk). Pri rudniku se naši »komisarji« doslej niso brigali za nas, niti ne za delavce. 2. maja so tukaj ustanovili takoz v Jani/ »Arbeitsamt«. Jutri, 5. maja, pa bodo že pričeli z razširjevanjem ceste Celje-Laško. Krušne karte za moko so že uvedli: 8 kg na mesec. Moka je črna, komaj užitna. Pa smo tudi kritizirali čez prejšnjo. Dr. Rošu so zaplenili hišo v mestu, v njej se bo nastanila nova stranka »Steiri-scher Heimatbund«. Naši talci še vedno v Celju, Mariboru itd. do Lipnice, kjer so tudi naši vojni ujetniki. Le-ti bodo pač imeli enako usodo, kakor sem jo imel jaz leta 1919-20 v Italiji. Morda bodo še bolj stradali, kakor smo mi v Božiču in Novem letu 1918/1919. 5. maja 1941 »Ljubljanska provincija« ima avtonomijo pod ital. gospostvom. Šole so slovenske. Meje nam še niso znane. Ljublj.AmsV«/ radio že oddaja v italijanščini in slovenščini. Italijani zasedajo Dalmacijo. Na Hrvatskem so nemiri. Za 180 milijonov je bilo najdenih kraljevih dragocenosti pri patrijarhu Gavrilu. 7. maja Po samostanih in semeniščih iščejo in so tudi našli denar. V Mariboru 20 miljo-nov. 8. maja. 1941 Ravnanje z zaprtimi duhovniki je prezverinsko. Ponoči jih večkrat prebude, uka-žejo vstati in stati z dvignjenimi rokami po cele pol ure. Suvanje s kopiti je vsak dan za vsakega zajtrk. Hrano jim nosijo iz župnišča, tudi si sami kuhajo. Vesti iz Londona, Amerike napovedujejo še-le začetek prave vojne. Rusija je mirna in čaka seveda poloma. Ruski radio ve povedati, da se Nemci izkrcujejo v Finski. 10. V. Knezov iz Sedraža je pravil, da dobivajo vojni ujetniki Srbi samo vsak tretji dan hrano, Slovenci pa samo enkrat na dan. Ni primere v zgodovini! V Lipnici (Leibnitz) umirajo v taborišču. Šketu so zaplenili pohištvo, perilo, sploh vse. Drnovšek iz Brežic je berač. Vse premoženje zaplenjeno. Niti žepnega robca ni rešil. Nemške gospe se šopirijo po zaplen.//ew7?/ stan.lovanjihl. Janka in ženo so pripeljali iz Litije v Laško. Elsbacherjeva in Čedejeva izpuščeni včeraj. Včeraj, pravijo, je bila v Mariboru in Zagrebu javna justifikacija naših slovenskih prostovoljcev. Koliko, še ni poročil. Večna slava mučenikom! (Vest ni potrjena, 20/5.) 12. V. 1941 V Laškem in okolici še zapirajo. Včeraj so zaprli Milico, Stegenškovo, Giz./e/o/ Kraškovo, učitelja Jurka, Štokovnika ml. Razglas o vpisu v Heimatbund. Pričeli so z zasedanjem Hrvatske. Gestapovci grozijo z izgonom vsem moškim, ki se ne bodo vpisali v Heimatbund. Nezavednost Slovencev je strašna. Polovica kmetov vpije še vedno Heil Hitler. In privošči zaprti »gospodi«. Nemška industrija se seli v Češko in Avstrijo, ker po Nemčiji silno razbijajo Angleži. Grki so podlegli. Iz Srbije ni poročil, vendar je videti, da še ni miru. Nas pri Trboveljski /premogokopni družbi/ še niso pregledali, vendar dvomim, da bi vsi ostali. 13. V. London in Ankara poročata o begu Rudolfa Hessa v London v noči od sobote na nedeljo. Nemci so poročali, da se mu je omračil um in je v takem stanju odletel v London in odskočil s padalom. London pa pravi, da sta Hessa preiskala dva psihiatra in ga spoznala za zdravega. Torej Hitlerjev namestnik beži k sovražniku. Bog daj srečo. Sreda, 14. V. London poroča, da Hess že čita časopise. Radovedni smo, kako bodo znali Angleži izkoristiti ta dogodek, saj je vzbudil po svetu senzacijo kakor naš 27. mar/e/c. Danes so pripeljali iz Hrvatske našega bivšega ravnatelja inž. Kloca. Kar so počenjali z njim, je taka kulturna sramota za nemški narod, ki je ne izbriše nobeno kult. delo več. Ovadila gaje žena bivš./ega/ rudarja Šipek Alberta. Pretepli so ga najprej na dvorišču sodnije, na to pa vsega krvavega vlekli po obratih rudnika. Prejel je toliko sunkov v lice, daje bil ves zabuhel, kri mu je tekla po obleki. Niso dosegli namena. Vzbujal je mnogo pomilovanja, ne pa sovraštva, čeprav je Petrin vzpodbujal delavce na delu, naj ga bijejo. Kako sram pač mora biti tukajšnjih pet Nemcev, ko so videli njih delo. Kloca so oklofutali tudi javno pred lekarno. Sedaj še-le verjamemo v grozodejstva, prizadejana brJ atom/ Poljakom in br. Cehom. Bog ve, kaj vse bomo morali še prestati. Popoldne so se odpeljali deportiranci. Milica, Peršičeva, Kodrič, Velkavrh z otrokom. Potovali so preko Rogatca. (Na tem mestu v notesu je prilepljena fotografija Milice Kubice. Zadaj pripis: Milica Kubica, učit. ročnih del v Laškem, je bila zaprta 12. V. 1941 in izgnana 14. V. 1941. Njena imovina je bila zaplenjena in raznesena kdo ve kod po mestu. Op. T. K.) 16. V. Križnik in tov./ariši/ gredo na delo v Rajhenburg v samostan trapistov. G./ornjo/ Rečico zasedajo pešaki. Pravijo, da se na Kalu še skrivajo Srbi. O Hes-su snoči niso poročali. Pohištvo deportirancev uporabljajo novo naseljeni žandarji. Nemci prodirajo že v Sirijo, franc JoskU mandat. S privoljenjem franc. oblasti. Nemški stroj se nikjer ne bo ustavil. Iz Moskve so snoči poročali o obrambi proti letal Jskiml napadom. Gospo Klocovo so danes, kakor predvčerajšnjim njega, klofutali in maltretirali javno pred lekarno Ujčič. Peljali sojo tudi k rudniku. Škoda, daje dobila plačilo za svoje hudobije od neprave strani. 17. V. Hess je skočil iz aviona s padalom in si je zvil nogo v gležnju. Že daje izjave. O Hessu govore menda vse večje postaje. Kako bomo mi popravili napake naše stare drž. zgradbe, nas skrbi. Prvi dan bo pač treba izdati zakon proti korupciji. 18. V. Prvi shod »Heimatbunda« pri Henkeju. Naši kmetje so kričali »ven s Primorci«! London pravi, da je Hess na svojo pest šel zaradi mirovne pogodbe v London. Veseli nas odločna angleška izjava, da se oni z narodnimi socialisti sploh ne bodo pogajali. 20. V. 41 Danes smo morali poslati na občino prijavo o zalogi živil. Prijava se glasi »Pod prisego prijavljam«. Naša družinica je pripravila: 3 kg moke, 17 kg masti, 2,5 kg olja, 9 kg sladkorja, 15 kom jajc. Izvedeli smo, daje »samostojna« Hrvatska dobila kralja, in sicer vojvodo Spo-letskega, brata vojvode d'Aosta, ki je te dni prosil za premirje kot abesinski podkralj. Nemci so se pri Tobruku umaknili. Ob večerih se shajamo in ugibamo o bodočnosti. Vsi gledamo samo še na zadržanje Rusije. Ujetnikom Slovencem in Srbom, ki so na delu v Tremarjih, smo poslali kruha in cigaret. Darovali so: Julka Šipek, gospa Drolc, Križnik, Zinka in pa še par kmetov iz Mulence. 21. V. Iz Ljubljane prihajajo vesti o pogajanjih Italije in Nemčije za končno razmejitev. Italija zahteva vse trboveljske premogovnike (Rajhenburg in ves laški srez). Usoda je res hudomušna. 23. V. Prišel je ukaz o zaplembi slovenskih knjig, strokovne, leposlovne, revije, sploh vse, kar je tiskano v slovenskem jeziku, moramo oddati. Dr. Drnovšku so zažgali knjižnico, vredno do 60 tisoč din. Znosili so vse na njegov vrt in zapalili. /ta vest ni bila resnična/ Naj jim gori na duši plamen kulturne sramote, za vse čase. Kakor izvemo, so bili naši izgnanci učitelji etc. zelo lepo sprejeti v Ljubljani; prebivalstvo jim gre povsod na roko. Angleži strahovito tolčejo po nemškem ozemlju in trdovratno branijo Kreto pred nemškimi padalci. Vesti z dne 10. maja o justifikaciji v Mariboru in Zagrebu še niso potrjene. Potrjujejo se pa vesti o zverinskem postopanju s talci v Mariboru. Rajhenburški klošter pripravljajo za jetnišnico za nepokomeže: sokole, strankarje in komuniste. Pred pisarnami heimatbunda je gneča, vsak se boji izgnanstva. Rekli so pa, da ni prisilna organizacija. 26. V. 41. Včeraj po maši je bilo preklicano, da moramo prinesti vse slovenske knjige v šolo. So zaplenjene. Kakšna blaznost in podlost je rodila ta ukrep. Zatrdno pa upamo, da se bo vsa ošabnost Nemcev zdrobila v nič in bomo zopet svobodni. Slišimo, da tudi med nemško armado ni tako kot slikajo. Bavarci in Avstrijci se bunijo. Nemci so širili danes vesti, da so zavzeli Kreto in zasedli tudi Irak. Dvomim. Zakaj Hitler ne napade Anglije? Slovenski poročevalec je snoči iz Londona govoril o novih angl. bombnikih in bombah. Te bombe so tako silne, da ne pomaga nobeno zaklonišče. Končno bodo Nemci le propadli! 27. V. Kreta, zapadni del, zasedena. »Hood » potopljena. Le kaj delajo Angleži? Čakajo, da se bodo še Turki in Rusi zanje borili! Včeraj so nosili šolski otroci učne knjige v šolo - kakor bi nosili vsak svojo smrtno obsodbo. Košček čitanke se jim zdi silno nevaren. V Celju je prišlo do hudih nasprotij med nemško vojsko in tajno drž. policijo. Vzrok: kruto ravnanje s političnimi jetniki. Vojska je pač povsod bolj humanih manir kot policija. Mi še nismo oddali nobene knjige, pa jih tudi ne bomo, dokler ne dobimo posebno obvestilo. 28. V. 41 Z Dunaja prinašajo uradniki vesti o silnem pomanjkanju vsega, kar človek za dostojno življenje potrebuje. Ti ljudje tipe in molče pod enakim terorjem kakor mi. Pravijo, še šest mesecev lahko Nemčija vzdrži. Beograjska radijska postaja sporoča še vedno imena med bombardiranjem in invazijo izginulih ljudi; starši iščejo otroke, otroci starše itd. 29. V. Pri morski bitki pri Islandu so Angleži potopili tudi najmodernejšo nemško okle-pnico »Bismarck« kot revanšo za njihovo Hood. Nad Kreto polagoma prodirajo, vendar z ogromnimi žrtvami. Angleži poročajo, da znašajo nemške žrtve za Kreto 18 tisoč mož in 200 avionov. Danes spet govore o nasprotstvih med Nemci in Rusi (!). Roosevelt je postal diktator. Iz nemških časopisov se vidi, da jih je ta ameriški ukrep zelo v živo zadel. Robantijo, kar se da. 30. V. 41 Transporti nem. vojaštva proti jugu trajajo zdaj že štirinajst dni, vsak dan po dva do pet vlakov. Vojakom se pozna, da so utrujeni in naveličani. Knjige še nismo oddali. Nekateri, ki imajo denarjih spravljajo v Ljubljano in Zagreb na varno. Amerika (USA) v strogi pripravljenosti. Tudi če Nemci na celini zmagajo povsod, bodo vendarle propadli kakor 1918, ker Anglija ima čas in še lahko vzdrži na vodi makar še deset let. 31. V. 41 Zjutraj mi je Sluga pravil, da so organizirali ogleduško in ovaduško službo tudi po deželi; najeli so razne barabe in delamrzneže (za Sevce mizar Cvikl), da prisluškujejo pogovorom. Govorilo seje tudi že sinoči, da so Nemci vdrli na Irsko. Žrtve vpada cenijo na 80 tisoč mrtvih. 80 tisoč najboljših mož! Ni niti veliko za Nemčijo, /ta govorica do 4. 6. ni bila potrjena/ 3. junija 1941 Angleži zapuščajo Kreto. Na egiptsko-libijski meji pa se še hrabro držijo. Na Gorenjskem aretacije kar v množicah. Prizadeti vsi sloji. Zaplemba premoženja vsak dan. Nemška vlada je v Avstriji (Linz). Angleži postajajo pač vsak dan močnejši, vsaj v zraku. Dr. Rošu so zaplenili večino premoženja. Naši talci v Celju in Mariboru so dobili znake, rudeče, zelene in bele. Kakor judje. Iz Rusije in Turčije ni novic. 6. VI. Kreta zgubljena. Naše talce zbirajo v Rajhenburgu. Včeraj je šel tja sodnik Šmid. Žandarmerija pleni kar na svojo pest. Včeraj so Jenku odnesli gosli, harmoniko in kolo. Njegovo dekle pa je šla do komisarja in izposlovala, da so zaplenjeno vrnili. V sredo popoldne ob 18. je eksplodiralo v Zagrebu skladišče municije. O Goringu in dr. Ribentropu nemški listi molče. Riba smrdi pri glavi. Angleške postaje o porazu na Kreti molče. Ciper bo sedaj na vrsti. Zatem pa Sirija. 6. VI. Radi zagrebške eksplozije so danes popoldne že zastražili mostove. 7. VI. Nemci izpraznjujejo in tako zasedajo Dolenjsko. Sinoči sem poslušal radio Berlin. Priznava, da so se Angleži hrabro in žilavo borili. Nemci so zmagali edinole radi mojstrskega sodelovanja aviacije in mornarice s kopensko vojsko. Angleži tega niso znali. Čudimo se Moskvi. Ali je Moskva tako prepričana o razpadu nemške vo')./aške/ sile, da se v primeru Krete ni zganila? Sicer moramo vendar vedeti, da bo kljub prostim Dardanelam jetnik v Črnem morju. Ali pa čaka tudi na razpad Anglije kot imperijalne sile. Verjetno je, da bi v sedanjem primeru Rusija lažje kaj pridobila. Francoska vlada sovraži Anglijo. Zunanji Francozi pa Nemčijo. Tragika Francije je pač v njenem lahkomiselnem uživaštvu. Milico in Peršičevo je spravil s poti Kislinger, ker niso šle pozdravit Nemcev ob njihovem prihodu na Veliki Petek. Mu bomo še vrnili stokratno. Govori se, daje zagrebška vlada že zbežala iz mesta, (propaganda) Smo silno nestrpni, v svoji brezdelni sebičnosti mislimo, da se zemlja radi nas suče. Nemški uradniki na komisarjatu so povečini slovenskega pokoljenja, razumejo naš jezik, samo govoriti ne marajo. Isto tako učiteljice, ki so sedaj prišle. Nekaj je koroških rojakov, nekaj pa iz okolice Radgone in Apač. Jih pač rabijo za prisluškovalce. Živila na karte. Trgovine pol prazne. Pripeljali so njihovo moko, mešanico rži, krompirja in fižola, sladkor, tobak. Mila ni, kar rudarji posebno občutijo. Draginja neznosna. 8. VI. 41 Danes so se peljali skozi Laško izgnanci iz Maribora. Namenjeni so v Arandje-lovac. Iz Maribora bodo izgnali baje 8000 familij, ki so bile prej jugoslovansko orijentirane. Oropali so jih vsega, samo en kovček na osebo so lahko vzeli s seboj (50 kg na osebo in 25 mark). Je to po večini inteligenca, ki naj bi doli »učila srbske analfabete«. Izmed Laščanov je poleg njih Viktor Jenko, tajnik občine. So pa zraven tudi žene in otroci polit, izgnancev, ki so zaprti v Rajhenburgu in drugod. Ropanje zasebne imovine je torej nemška pravica. Tužna nam majka - o prihodu teh izgnancev so bili v Srbiji že informirani. Vsi politični jetniki bodo izgnani. Potniki iz Ljubljane pripovedujejo, da Lahi še vedno upajo, da bodo dobili trboveljske rudnike in še laški okraj. Južno Srbijo je poleg Črne gore zasedla Italija - brez boja, seveda. Tam meji Italija na Bolgarijo. 10. VI. 41 Angleži zasedli Sirijo, franc.lcoskal posadka se jim pa upira. Žalostno za svobodne Francoze. Pri vpisovanju v hajmatbund dobi vsak posebno klasifikacijo glede zanesljivosti. A = Nemec B = Nemcem prijazen C = zanesljiv D = manj zanesljiv F = nezanesljiv, treba izgnati. Dostavljajo še raznobarvne pike, ki tudi nekaj pomenijo. 11. VI. Slovence izganjajo in bodo še izganjali. Včeraj je bilo pri transportu precej naprednih Celjanov. Gestapovci pridejo ponoči, ukažejo zaviti za 50 kg prtljage pa hajdi v živinski vagon. Druga imovina gre v korist roparjem. Za 600 let smo padli. Le kako bi opisal to kakšne Herman Wendl ah H. Bahr? O zunanji politiki poročajo, da bo Borisov brat proglašen za slovaškega kralja. Princa Spoletta še ni na Hrvaškem. Mu ne diši hrv./atska/ krona. 13. VI. 41 Včeraj sem bil priča, kako so izgnali dr. Rošetovo in Jeršetovo familijo. Včeraj so tudi v Celje dovažali izgnance - za cel vlak. Kam so jih odpremili, nam ni znano. Vsaka oseba ima po en ali dva kovčka ali žaklja perila in kdor je imel čas, še nekaj hrane. Vso drugo imovino so zaplenili v korist drugim Nemcem, ki bodo prihajali namesto nas. Govore, da bo šlo iz Laškega še okrog 80 družin. Zinka šiva žaklje, da bomo zavezali punkeljček. V naših mestih sme ostati kvečjemu 5 % Slovencev. Prvi vlak angleških ujetnikov proti severu. Križnikova žena ni dobila potnega lista za Ljubljano, torej bo družina izgnana. 14. VI. Srbi nadvse prijazno sprejemajo naše izgnance. Rdeči križ USA skrbi za hrano. Tudi pri našem kmetu hitro pojema prvotno navdušenje za Hitlerja. Vzrok: vera in govorice o izgonu. Zato bi bilo prav, da bi Nemci gospodarili pri nas še kakšno leto, morda bi naši speči poljedelci uvideli, kaj se pravi zemljo imeti in z njo razpolagati. Morda bi potem uvideli, da jo je treba tudi braniti. Sicer si pa slovenski kmet ni priboril še nobene svoboščine sam; vedno mu je bila le podarjena, zato se mu zdi vsaka borba odveč. To je v našem življenju najžalostnejše poglavje. Polni vlak nemških ranjencev proti severu. Obrazi so žalostni. 16. VI. Danes sem govoril z Ujčičem o našem položaju. Je pesimist. Ne verjame v našo popolno zmago. Tudi ne v intervencijo Rusije, ker Rusije še ni. Danes zjutraj so naložili in odpeljali v izgnanstvo družino dr. Delak, Bobnar, Mayer, Koščakove in tajnika krištovske občine. Popoldne sem bil pri vpisovanju v heimatbund in sem tam videl početje »naših« ljudi. Obalovega smrkavca, Komarickija ml., nekega Feigela. Roš, nadučitelj je stal celo popoldne pred mizo, pa ga Obalov ni hotel odpraviti. Take gade smo tako skrbno gojili. 17. VI. Sentjedrski kaplan je bil pri celjskem opatu Juraku in izvedel tam, da bo preseljenih na hrvatsko ravnino in na Kosovo 280. 000 Slovencev. Rokodelci pa bodo poslani v Nemčijo. Kmete iz Savinjske doline izganjajo kar na debelo. Šentjedrski kaplan je videl tam izpraznjeno in zapečateno celo vas. V USA so konfiscirali premoženje nemških voditeljev Hessa, Goringa, Himlerja itd. So se le zganili! Vlak za vlakom proti severu. Ruska meja. Večinoma artilerija in pontoni. 18. VI. 41 USA zaprle vse nemške konzulate, agencije in razna druga zastopništva. V Rajhenburgu so včeraj ob 17. zaprli naše kolege Rainerja in Zemljaka ter še sedem drugih. 19. VI. Izgnancem so v Mariboru pobrali in uničili razen krstnega in poročnega lista vse ostale dokumente, spričevala, diplome itd. Masten mi je pravil, da bo šla Sovjetija z Nemci proti Angliji. Iznajdljiva je nemška propaganda in tudi nerodna - silno nerodna. Smederevska trdnjava polna municije, je ubila 4000 ljudi. V Srbiji so civilisti prodajali nemškim vojakom civilne obleke, sedaj je za takšno dejanje uvedena smrtna kazen. Vpisovanje v heimatbund seje pričelo v soboto, dne 14. 6., nadaljevalo 16., 17., 18. in 20. London poroča, da so Rusi razstrelili vse mostove proti Finski. Nemčija in Romunija zahtevata od Rusije vrnitev Besarabije, Turčija pa je sklenila z Nemci prijateljski pakt; kako bo neki Nemčija ta pakt zdržala? Torej se 2. svetovna vojna šele začenja. 20. VI. 41 Danes smo šli v »naš« Sokolski dom in smo se vpisali v heimatbund. Kakor da bi šli k obsodbi! V Srbiji dela tudi ruski rudeči križ. Vse naše zavedno ljudstvo pričakuje zloma Nemčije že letos. Pa ga še ne bo! Nemški vojaki so še siti in dokler so siti, disciplinirani, in - vsaj Prusi - navdušeni, ne bo poloma. Čeprav v Nemčiji že kažejo razni znaki nezadovoljstva na bližajočo revolucijo. Zapadna Nemčija je pač v razvalinah. Mrliči leže po cestah kar kupoma. 21. VI. 41 London je sinoči poročal, da imajo Nemci na Finskem že dve in pol diviziji. Finska mobilizira. Romunija mobilizira. Prvi ponujajo Nemci Korelijo, drugi pa Besarabijo. Včeraj ob 20. vlak izgnancev proti jugu. Med njimi učitelj v pokoju Benko Vekoslav iz Laškega. Proti severu dva vlaka ujetnikov naše armade. Nedelja, 22. VI. 41 Naš kralj in vlada so v Londonu. Sprejem izredno slovesen in žalosten obenem. Za Rusijo bo le završalo. Hitlerje izdal proglas na Nemce, Fince in Romune, v katerem jih poziva v skupno borbo proti Rusom. Koliko časa bo Rusija vzdržala pritisk nemških motorjev? Angleži so enajst noči zaporedoma tolkli po nemški industriji na zapadu. Ob 11.30 sem pri aparatu tov. Drolca ujel govor Molotova. Rekel je: Bili smo napadeni! Bili se bomo z vsemi narodi Evrope in drugimi za svobodo našo in vseh od Norveške do Grčije! Kolo seje zavrtelo. Razglašen preki sod z veljavnostjo od 12. ure dalje. Kako neki bomo sedaj poslušali? Nemci so, kakor Beograd, danes zjutraj ob 4.30 bombardirali odprta ruska in ukrajinska mesta vzdolž vse meje. Kijev, Kovno, Tihomir itd. Rusi so tolkli Bukarešto. 31. VI. Zaprli so danes Elo Kopačevo, načelnico Sokola, Miro Krašek, hčerko zaprte Gizele Kraškove, gospo Šoti. Slednja je bila že zaprta in potem izpuščena. Pred graščino so naložili še druge jetnike. Gospo Gizelo Krašek, gospo Šentjurčevo in dr. Narod je potrt. 24. VI. Nemci pravijo, da so na celi ruski fronti napredovali in uničili 300 letal na tleh in v zraku. Rusi pa poročajo, da so naval zadržali in zbili 64 letal. O mučenju v celjskih zaporih poročajo skoraj neverjetne stvari. Vsi mučenci so prosili »Ustrelite nas«, (prof. Janko Orožen) Ves svet bo strmel, ko bodo vsa ta zverinstva objavljena. Ruski radio ve povedati, da so pričeli prodirati v Bolgarijo, bo verjetno radi nezanesljive Turčije. Bolgarska armada bi nas lahko še rešila. Šentjedrski, dolski župnik, inž. Kloc so še zaprti v graščini. Sinoči iz Londona še ni bilo poročil o položaju na ruski fronti. Danes širijo Nemci vesti, da so mestoma napredovali za 50 km. Nas pač navdajajo dvomi o konsolidiranju življenja v sovjetiji. 25. VI. Nemški časopisi se nič kaj ne pohvalijo s položajem na ruski fronti; napredujejo pač »po načrtu«. Sic! Rusi poročajo o 300 tankih, ki so jih ta dva dni razbili. Imajo tudi že prvih 5 tisoč ujetnikov. S padalci operirajo na Poljskem. Da bi že »padali« tudi po Balkanu! Rusi so zgubili Brest Litovsk, v Galiciji so se umaknili do Buga. Priznavajo, da so zgubili do 300 letal, še več pa so zgubili Nemci. Silno so tolkli po Konigsber-gu, Gdansku, Lodzu itd. 26. VI. 41 Rusi pravijo, ga so zavzeli še drugo polovico Premysla. Nemci pravijo, da so naleteli na »nepričakovan odpor«. Živeli branilci svobode! Hitler tolaži narod in prosi, naj ne bo tako neučakan, naj še potrpi. Vsak dan rusko-nemške vojne je stal vsako stran po 100 letal. Tisočletko miru moramo ustvariti! Delavec Cakš mi je pravil, da so v srezu Šmarje že popisali posevke. Tam tudi že vežbajo fante in dekleta; zaenkrat ob nedeljah. 27. VI. 41 Danes vozijo nove avione proti jugu. Strojevodja iz Maribora mi je pravil, da Nemci razstreljujejo mostove na severni meji. V Romuniji prodirajo Rusi. To se dobro čuje. 28. VI. 41 Snoči ob 21.45 (po novem) smo poslušali govor generala Dušana Simoviča iz Londona. Potolažil nas je. Jugoslavija bo vstala močnejša kot kdaj prej. Omenil je tudi priključitev Gradiščanskih Hrvatov, Korošcev, Dalmatincev, Istranov in naših Primorcev. Zopet transport angl./eških/ ujetnikov proti severu. Vagoni prenatrpani. Ob stranskih stenah so si reveži obesili pločevainaste posode - če bi deževalo. Kakor mi leta 18 na M- Melleta di Galio: če smo zagledali oblak, smo hiteli obešat prazne škatle od konzerv, da bi nalovili v nje dežja. Naj bi bil prihodnji Vidov dan »Svobode dan« 29. VI. 41 Dr. Roša so odpeljali iz celj Jske/ bolnice. Ob osmih smo poslušali poslanico kralja, pismo nekega angleškega duhovnika vsem Jugoslovanom. Rusko vojno poročilo v hrvaščini. Poročilo pravi, da so bili vsi napadi Nemcev s protinapadi odbiti. Dve nemški ladji na Donavi sta potopljeni. Glavno je, da se Nemcem prodor ni posrečil. Upanje je čimdalje večje. 30. VI. 41 Sinočnje posebno poročilo nemške vojske poroča o ogromnih uspehih nemške armade na severni fronti: 4107 letal 500 tankov 600 topov 40.000 ujetnikov in nepregledno množico vojnega materiala (!!) Kovno, Dvinsk (280 km od meje) so zavzeli Nemci. Rusko poročilo je mnogo skromnejše. 4107 letal. Ta lažje pa le predebela. Iz Londona pa poročajo samo o vidovdanskih manifestacijah. Vršile so se v velikem obsegu v Londonu, Washingtonu, Njujorku, Buenos Airesu itd. Manifestacije so boljše kot nič. Nemci pravijo, da so Rusi bežali predvsem pred metalci ognja (Flammenwer-fer). Zopet vlak angl. ujetnikov proti severu. Italija pred razsulom. Anglija je stavila ultimat, da položi orožje, sicer bo začela bombardirati kakor Nemčijo. Ptuj slišal, ko so Rusi rušili iz zraka Budimpešto. Nemčija ima na ruski fronti 170 divizij. Iz Romunije ugodna poročila o prodiranju Rusov. 1. julija 1941 Tukajšnji Nemci so nekam pohlevnejši postali, odkar so postala nemška poročila o zmagah na Ruskem malo verjetna. Izgoni in aretacije Celjanov in iz okolice Celja se vršijo kar naprej. Tihotapci iz desnega brega Save vedo povedati, da so v Ljubljani ustrelili Lahi precej njihovih upornih vojakov. 2. julija Danes zjutraj ob 5. uri so pričeli »nalagati« na avtomobile in so odpeljali sledeče rodbine: 1. ženo sodnika dr. Šmida, Marico in hčerko Oko, 2. ženo mizarja Petra Hrastelja s sinčkoma Petrom in Pavlom, 3. pivovarja Petaka s familijo (Hrasteljeva sta šla sama, otroka sta spravila pri njenih starših v Breznem). Rusom gre slabo, Minsk in Kijev so zgubili. Nemci dosegli Berezino. (Kijev še ne, 10. VI.) Andrej, Tomo! Živita le radi maščevanja Germanom radi nezaslišanih krivic, pri-zadejanih nam Slovanom. Kdaj se bo zganila Amerika? Kdaj se bo združil ostali svet v znanem geslu: Pro-letarci vseh dežel, združite se! 3. julija Danes so vzeli familijo Blažon. Ženo in hčerko, možje bil v celj .Iskil bolnici. Hudi boji pri Tarnopolu, Lwovu in Bialistoku. Berezina še ni prekoračena. Nemci zgubijo na dan najmanj 60 letal. 4. julija 41 Protitankovsko artilerijo vozijo proti jugu, saniteto proti severu. Danes še niso zapirali, sicer avtomobili še čakajo ... Na ruskem bojišču nemške izgube ogromne, pa tudi ruske. Jetnike iz tuk./ajšnje/ graščine so danes opoldne odpeljali proti severu (v Celje k zaslišanju). Po Avstriji teror enak kakor pri nas. Na ruski fronti na vsaki strani '/2 miljona mrtvih in ranjenih. Angleži so (baje) poslali (po zraku) ujetega vojvodo D'Aosto v Rim radi ustavitve sovražnosti in predaje, rok 6. VII. Vojvoda se mora po isti poti vrniti k Angležem. Smo radovedni. 5. VII. Celjska garnizija je morala včeraj na hitro oditi na fronto. Nekaj tu zaprtih duhovnikov so včeraj izpustili, vendar se ne smejo vrniti na svoja mesta. 7. VII. Lwov in Tarnopol so Nemci zavzeli. /Rusi/ se umikajo do Stalinove obrambne črte. Nemške žrtve so ogromne, pravijo Švedi. Italijanska moderna križarka »Pola« potopljena. Zadnja iz trojice modemih. 8. VII. Čudno je s to Italijo. Včeraj je gospa Lojzetova zahtevala potni list za Ljubljano. Uradnik ji je rekel: »Če ni nujno, počakajte par dni, ko bomo mi (Nemci) v Ljubljani, ne boste rabili potnega lista.« Torej le ni vse v redu, sicer bi ne govorili tako. Daljnostrelne topove vozijo proti severu. Sedaj, ko bodo skoro izpraznili Balkan, bi bil čas, da Angleži nekaj ukrenejo tam doli. Ruska propaganda razširja zemljevide z bodočo Jugoslavijo. Meja povsod zgodovinsko narodnostna: Tilment, vsa Koroška, koridor s Češkoslovaško. Natančno po izjavi naše vlade in Lisinskega. Z Zinko že delava načrte, kako bo, ko se bova preselila v sončno Gorico ali pa v bližino Trsta. Tam bo dela in zaslužka in edinost med narodom bo obetala lepše življenje nama in otrokoma. O, da bi se uresničile naše sanje! Ameriške čete so zasedle Island. Prav je tako. 9. VII. Lahi so silno nervozni. Tam se bunijo, kjer bi se najmanj smeli. Govori se, da bo mesto Italije vzela ljublj. lansko/ provinco Nemčija. Nemci vozijo balkansko armado na sever. Vlak za vlakom. Koroške Slovence izseljujejo neznano kam. Zopet pravijo, da so Rusi skupno z Bolgari napadli nemške ladje v Črnem morju. Včeraj v Laškem pričeli s telovadbo vsi moški od 18. do 50. leta. Uči neki mlad trg. pomočnik od Stigerja iz Celja. Po Savinjski dolini so prepleskali kažipotne table in jih označili z SSSR. Enako so prepleskali žm&drm Jerijsko/ kasarno v Štorah. Naši imajo tudi še humor. Nekje v Tevčahje visela na veji poginula kura z napisom: »Rajši sem se obesila, kakor pa za Hitlerja jajca nesla.« Nemčija bo zasedla od Laz do stare jugoslov. italj. meje. Tako pravijo železničarji. Stanko mi je pravil, da prične Stalin z ofenzivo 14. t. m. Baje je to sam razglasil po radiu. (Propaganda). Kmetom so že prepovedali sekanje lesa. Tudi za lastno porabo. Oznanjeno v nedeljo, dne 6. t. m. (Platovnjak) V Romuniji prodrli Rusi, Angleži čedalje bolj tolčejo nemško industrijo na za-padu. 10. julija Brat Gelč je včeraj popodne prinesel vest, daje italj. kralj pobegnil. (Propaganda) Rusi na Prutu potisnili Nemce nazaj. Na ostali fronti se še dobro drže. Včeraj v Berlinu podpisan dogovor o definitivni meji med Nemčijo in Italijo. Marburger Zeitung poroča o grozodejstvih, ki jih počenjajo Rusi nad Ukrajinci. Lwov, Dubno itd. Če bi mi le verjeli! Po sliki izgleda, da so žrtve nemških bomb. 11. julija 1941 V moji notici z dne 6. prejš. m. sem Rusiji le delal krivico. Zvečer 10. VII. so potniki prinesli vesti o zasedenju Ljubljane po Nemcih. Nekateri pravijo celo, da bodo Nemci zasedli vse naše Primorje z Istro vred. To da misliti. Če je italj ijanska/ armada v razsulu, ni drugega izbora, namreč proti izkrcanju angl Ježkih/ armad. Potemtakem morajo Nemci zasesti vso severno Italijo, držati pa črto Donava-Sa-va. Tudi se lahko sklepa, da bodo Nemci skušali mobilizirati Slovence proti Italiji in nam postavit kakšnega protektorja po češkem vzorcu. Ruski avioni odvrgli v Zidmostu letake, v katerih prosijo za sodelovanje z njihovimi padalci. Pri Wilni so Rusi pošteno naklestili Nemce. (Kar slednji niso pričakovali. Govorili so, da bodo tekom 14 dni v Moskvi). Ob 14.15 prvi vlak španskih prostovoljcev proti severu. Nekaj Marokancev z velikimi fesi vmes. Ob 18.50 zopet vlak izgnancev v Srbijo. Med njimi urar Blažon in žena iz Laškega. Danes zaprli montanista Vastiča. Bil je deloven telovadec Sokola Hrastnik. Dolžijo ga četništva. Hud greh. 12. VII. Delavci vedo novico, da so Nemci napadli tudi s strupenim plinom. Rusi so imeli pripravljene ventilatorje in so spihali plinske megle nazaj na nemške postojanke (?). Tudi takšna propaganda prav pride. 14. VII. Danes pa zelo važna vest: »Rusi in Angleži so sklenili dogovor, da niti ti niti oni ne bodo sklenili separatni mir z Nemci. Ne bodo odnehali, dokler režim v Nemčiji ne bo strt.« Medsebojno se bodo podpirali čim bolj. Odslej bo šel vsak dan po en transport Slovencev na jug. Ker je v Srbiji že tesno, bodo odpremljeni v Slavonsko Požego, kjer bo razdeljevalno taborišče naših izgnancev. Črna Gora »samostojna« kraljevina. Kdo predstavlja kralja, ni znano. 15. VII. 41 Nemci poročajo, da so zlomili odpor na Stalinovi obrambni liniji. To je žalostno; vendar ne smemo izgubiti poguma. Rusija je velika in USA tudi. Končno se bo nemški narod nasitil zmag in žrtev. Angleži tudi niso še izgubili poguma in ne svojega imperija. So vajeni načrtne politike za sto let vnaprej. Morajo vedeti, kaj deluje, in sklepajo. Včeraj so vpisali sina T J orna/ v nemški otroški vrtec. Naju sicer boli, vendar upamo, da mu ne bo škodovalo. Danes prvi vlak hrvatskih ujetnikov proti jugu. Iz Bolgarije poročajo o zapiranju simpatizerjev Rusije in levičarjev vobče. Začetek revolucije na Balkanu. Sreda, 16. VIL 1941 Poroča London, da zahtevajo Bolgari, nahujskani od Švabov, nadzorstvo nad Carigradom. Morda zato vozijo Nemci vojaštvo tudi na jug. Letalski napadi na Anglijo ponehavajo: v juniju samo 318 žrtev napram 5300 v maju. Rusi v ponedeljek potopili v Baltiku trinajst transportnih ladij. Pri Smo-lensku se morajo umikati. Žal, tam bi se ne smeli. V Črni gori se bije še par tisoč vojakov naše vojske z Italijani in Nemci. Sinoči en vlak hrvatskih zrakoplovcev v Nemčijo. »Prostovoljci«. Čerčil je v parlamentu govoril o pogodbi z Rusijo. Kako Angleži obvladajo sami sebe, pričajo prognoze o izidu vojne. Nemci bodo v letu 1942 okupirali Anglijo, 1943 Severno Ameriko in leta 1944 bodo Italijani zavzeli Malto. Danes več vlakov svežih kasarniških čet proti jugu. Četrtek, 17. VII. 1941 Iz Londona poročajo, da je naša vlada v Capetownu v Južni Afriki. Tam bo tudi zbirališče naše vojske in dobrovoljcev. Jevtič je šel v Ameriko agitirat za vojsko, nabirat prostovoljce. Pri Vitebsku so najstrašnejši boji, kar jih pomni zgodovina. Mrtvih in ranjenih na obeh straneh na stotisoče. Rusi krvave za svobodo nas in vsega človeštva. Čast in slava jim! Slovenci tega ne smemo nikdar pozabiti! Z naglico vozijo Nemci avione s Krete na sever. Tam jih izgubijo 60 do 80 vsak dan. Rusi trdijo, daje takozvana »bliskovita vojna« preprečena. Sreča, če bi bilo res, sicer bi nas in naših otrok otroke čakala grozna sužnost. Tudi iz Moskve poročajo, da je bila sklenjena pogodba med Anglijo in Rusijo o medsebojni pomoči. Petek, 18. VII. 1941 Pri Petrogradu so Nemci napredovali, pri Vitebsku niso. Delavci prihajajo posamič iz Nemčije in pripovedujejo o silnem pomanjkanju, ki je tam. Prav je tako. Otroke Herlahove so odpeljali. Naše zbirališče v Capetownu zna biti pomembno. Tam je prostora dovolj za ustanovitev nove Jugoslavije - vendar le v skrajni sili. Sobota, 19. VIL 1941 Nemški vojaki pravijo, da so Rusi izgubili Leningrad in Vitebsk. 21. VIL 41 Najhujši boji so pri Smolensku. Nemci se ne ozirajo na žrtve. Stalin je postal vojaški diktator, Timošenko namestnik. Stalingrad in Kijev še ruska. Včeraj zvečer vlak izgnancev, sami kmetje iz Konjic, Vitanja in Ormoža. Vsak dan vlak. Nemci vozijo sedaj vojaštvo iz Francije na jug. Najbrž proti Turčiji, ker ne pleše tako, kot oni hočejo. 22. VIL Sinoči sem poslušal London, ki pravi, da so v okolici Smolenska hudi boji. Večjih sprememb ni. Nemci izgubijo v Baltiku po šest ladij na dan. Letalske čete in pontone vozijo proti severu. Vlak za vlakom. Jih morajo pač nujno potrebovati na severu. Med Hrvati ujetniki, ki so se vračali, je bilo tudi nekaj Slovencev. Niso izstopili. Rekli so, da se bodo že kako pretolkli v Srbijo. Zavedni fantje! Komunisti razpošiljajo svoj list »Slovensko poročilo«. Sedmo številko smo včeraj čitali. Težko čakamo poročil iz Bolgarije. Tam bo pač najprej zavrelo. Naši mlinarji bodo mleli na karte. Kmet bo smel le toliko poslati v mlin, kolikor bo imel nakaznic od občine. Potniki iz Hrvatske poročajo o velikih napetostih med podeželjem in okupatorji. Naši izgnanci se že oglašajo iz Srbije. Dr. Roš je pisal iz Užic. Slabo se jim godi. Nimajo sredstev za življenje. Po mojem bomo trpeli v sužnosti še kakšno poldrugo leto. Dokler ima nemški vojak še vsega v izobilju, ne bo revolucije, čeprav zaledje pogine od lakote. O Turčiji se sliši samo dobro. Bilo bi velikega pomena za nas, če bi pomagala udariti na romunski petrolej. Le če se proti nemški zvezi posreči uničiti vrelce nafte čimprej, bo uspeh popoln. Nemci silno obmetavali vladni okraj Moskve. Številni požari. Pravijo, da se znajo uspešneje braniti kakor Angleži. Iz Turčije še ni poročil. Naši fantje se skrivajo po gozdovih. Posebni zbiralci zbirajo zanje provijant. Rusi poročajo o številnih dezertacijah nemških infanteristov. Kačič Jože in Pleskovič Stanko sta bila v soboto, 19. tega meseca, izpuščena, podpisala sta izjavo, da bosta molčala o tem, kar sta videla v zaporih. Od tovariša Križnika imamo sporočilo, da ima službo nekje pri Kruševcu in se mu dobro godi. Petrograd in Kijev še vedno v ruski posesti. Smolensk padel. Sreda, 23. VII. 1941 Današnja jutranja poročila: Nemci so sinoči drugič obmetavali Moskvo in izgubili pri tem trinajst aparatov. Sicer pa niso napredovali. Petrograd bodo poskusili vzeti iz severne strani (če bodo mogli po Baltiku navzgor). Za naše borce po gozdovih in planinah zbiramo moko. Danes vozijo pešadijo proti jugu. Čete s Krete pa še vedno proti severu. Avioni celo dopoldne v višini 3000 metrov od SO-NW. Tukajšnjim Nemcem se zdi prodiranje v Rusijo prepočasno; so že nestrpni. Četrtek, 24. VII. Hrvatski dobrovoljci, ki jih danes vozijo na sever, so večinoma brezposelni delavci, nekaj sicer zavednih, večina pa zapeljanci. Simovič je v Moskvi. Preskar mi je pravil o nekem sunku, ki so ga storili Rusi; baje 100 kilometrov. Ker je tovorni promet skoroda ustavljen, je poznati, da se jim zelo mudi s prevažanjem vojske. Med sinočnjimi izgnanci so bili bosi viničarji, katere so aretirali pri delu. Bili so iz Ormoža, Ljutomera in Ptuja. Denarja vzamejo s seboj lahko le petsto din na osebo, prtljage 50 kilogramov na osebo. Prtljago in osebe strogo preiščejo v Mariboru v pisarnah preselitvenega urada. Tudi v Laškem pričakujemo za te dni avtomobile, ki nas bodo odpeljali v Maribor. Rezerve ruske armade znašajo 20 milijonov, najbrž z ženskimi polki vred. Borba ruskih armad nam vzbuja vedno večji rešpekt, njihovi vodje pač niso - kakor naši - spali zadnjih dvajset let. Danes dopoldne trije vlaki protitankovskega topništva proti severu. Fronta požira. Petek, 25. VII. Sinočnji izgnanci so bili iz Ljutomera in Velenja, pa tudi iz Savinjske doline. Nekaj revežev so aretirali kar pri delu na polju. S Krete še vedno vozijo topništvo in motoriz.liranel oddelke. Na Ruskem »položaj nespremenjen«. Nemce že skrbi, kaj bo, če se bo »bliskovita vojna« ustavila. Moram že zapisati sporočilo iz Celja: Hitlerje znorel. Polagoma odstranjujejo njegove slike iz trgovinskih izložb (10x?). Sobota, 26. VII. 1941 24. tega meseca v Lahomnem (na njivi) pristalo padalo, je nosilo oddajno radijsko stanico. Našel seje nekdo, kije šel naznanit. Grdo nezavedni so naši možje. Na ruski fronti (kakor poroča London) se Nemci že dvanajst dni trudijo in ne pridejo niti za korak naprej. Ruski vojak se bije z neverjetno fanatičnostjo. Torej tudi v tem oziru Rusi niso spali kakor mi. Leningrad, Moskva in Kijev še 100 do 350 kilometrov v ruskem zaledju. Nemška komisija za preseljevanje Slovencev se bo te dni preselila iz Maribora v trapistovski samostan v Rajhenburg. V Celju se pojavljajo člani protinacističnih društev iz avstrijskih dežel. Preskar ve povedati, da so R./usi/ odvrgli v Savinjski dolini sedem oddajnih postaj. Šest so jih dobili v roke Nemci, ena pa funkcionira na naši strani. Dušan Bazovičan je danes ob deseti uri prinesel sporočilo, da so se Rusi oglasili na našo Savinjsko oddajo in so sporočili tudi, kje in koliko oddajnikov so odvrgli*?). Ponedeljek, 28. VII. 1941 Rusi so objavili v soboto, daje mobilizacija armad končana. Na fronti se dobro držijo. Nemci že dvanajst dni stojijo, kar jih seveda togoti, kakor je vidno iz njihovih časopisnih poročil. Včeraj so odpeljali neznano kam internirance iz kapucinskih samostanov v Celju (en avto ca. petnajst oseb, med njimi inž. Kloc proti jugu). Včeraj popoldne so izgnali tudi župnika iz Šmarjete. Ob 10.30 vlak neznanih ujetnikov proti severu. Okenca okovana z bodečo žico. V Ljubljani so naši zelo optimistični. Pravijo, da bo septembra že konec. Zelo dvomim. Govorice o Hitlerjevi bolezni se vztrajno širijo, verjetno bo le kaj na stvari. Govori se tudi o spremembi v nemški vladi. Torek, 29. VIL Sabotaže in atentati na promet so pričeli tudi pri nas. Predsinočnjim v Trbovljah. Sinoči v Zagorju, Zaprešiču. Se gibljemo počasi - . Gestapovci v civilu hodijo okrog delavcev in drugih, proseč za podporo za komunistično »ljudsko pomoč«. V Celju so gestapo nalepili listke s kladivom in srpom na vrata privatnih strank in državnih uradov v mnogih poslopjih. Tako izzivajo. Ruska fronta še trdna. V Romuniji so jih dobili po grbi. Pri Elsbacherju včeraj ves dan hišna preiskava. Med preiskavo so pomočnike zaprli. Ob 10.15 vlak francoskih prostovoljcev proti severu. Napisi »Živel Petain.« »Marburger Zeitung« piše danes o obkoljeni ruski armadi nad Smolenskom. Stalinov sin Jakob je dal neko ponižujočo izjavo o preskrbi ruske armade. Stalin dal zapreti nekaj generalov in poveljnikov radi strahopetstva itd., same neverjetnosti. Sreda, 30. VII. 1941 Pri Smolensku se še dobro drže. Rusko poročilo pravi, da izgubijo Nemci vsak dan do 40 tisoč mož skupno. Bo že res. Fronta je pač dolga. Na jug vozijo nove »ford« voj Jaške! avtomobile. Na sever težko topništvo za streljanje na daljavo. Borba bo še huda in tudi dolgotrajna. Do nocoj napovedani izgoni niso bili izvršeni. Kulturbundovci že nosijo znake »Steirischer Heimatbund« kot posebno čast, da so bili člani nemškega društva že v Jugoslaviji. V soboto sta bila nad Celjem dva tuja aviona. Naši delavci se vztrajno organizirajo. Četrtek, 31. VII. Na Hrvatskem preki sod, protirežimovce streljajo kar na debelo. Posebno v Zagrebu so razmere neznosne. Na severu položaj izvrsten. Ne morejo naprej. Tov. Križnik sporoča iz Trstenika pri Vrnjački Banji o sprejemu, ki so ga bili deležni naši izgnanci, o izredni gostoljubnosti in dobrotljivosti tamkajšnjih Srbov. Slovenci v tem zaostajamo. Nemci pripravljajo tretjo ofenzivo. Rusi pa pravijo, da bo tudi zadnja. Nemec Herrmann Otto je bil v Beogradu in je videl, kako so tam ustrelili čez sto fantov in mož. Danes popoldne so plakatirali, daje bilo ustreljenih deset levičarjev, devet delavcev in učiteljica iz Griž. Slava žrtvam za svobodo! Petek, 1. avgusta 1941 Danes vozijo avijatske potrebščine proti jugu. Novic nimamo. Danes so povabili na orožniško postajo našega tov. Kajtna Zvonka. Ostal je v zaporu. Nevarno zanj. Proti severu vozijo konjenico. Vojaki vsi prepričani, da bo »zgoraj« kmalu izvršeno z nemško zmago. Potem pa pride na vrsto Anglija. Če bi mi Slovenci imeli vsaj polovico toliko samozavesti! Ponedeljek, 4. VIII. 41 Vse priznanje gre ruski armadi in komandi. Sijajno drže svojo linijo in občuduje jih ves svet. V soboto so radi suma sodelovanja s komunisti zaprli v Laškem: gospo Lovši-novo, ženo zdravnika, Flego jun. sina in odvetnika, Gračnerja, sina trgovca iz sv. Lenarta, Pavčnika, trg. iz sv. Jedrti, Kajtna Zvonko, aretiran v petek, je bil žrtev ovaduha Golob Karola iz Trnovega. Še nekaj značilnega za naše vzgojitelje preteklih dni. Nemški vojak je rekel: »Bil sem na vseh frontah. Na Franc.loskeml, Poljskem, v Srbiji. Poljakinje so nas opljuvale, Srbkinje so nas streljale. A Slovenke so se vdajale za en pečen krompir.« Značilno je tudi, da naši klerikalci ne računajo na zmago s pomočjo ruskih armad. Pravijo, mi vemo, kdo bo zmagal, a Rusi ne bodo. Raje bi se sprijaznili z nemško nadvlado, kakor pa z rusko zmago. Čeprav bi nam slednja prinesla popolno narodno svobodo. Torej še vedno računajo na one minule čase, ko so kot posebna kasta bili vzvišeni nad vsem in so narod vodili za nos in v propast. Smolensk bo postal drugi Verdun. Obkoljena posadka junaško odbija napad za napadom. Angleži poročajo o silnih bombardiranjih zapadne Nemčije iz velikih višin. Torek, 5. VIII. Nemci so 16. pr. m. poročali o zavzetju Smolenska. Rusko poročilo od 4. t. m. pa pravi, da se promet s Smolenskom sedaj že normalno razvija. Ni še ustavljeno nemško prodiranje proti Odesi. (Tam bodo šli najbrže do Dnjepra). Sina znanega nemčurja Fretzeta so tudi zaprli radi suma, daje levičar. Včeraj so zaprli tudi občinskega slugo Deželak Martina. Tudi v Baltiku Nemci ne morejo naprej. Tudi to dokazuje, da so Rusi res sposobni branitelji svoje svobode. Z Balkana ni poročil. Kar bi najraje slišali, se neče uresničiti: prevrat v Bolgariji. V Trbovljah in Zagorju je položaj resen. Aretacije vsak dan. Včeraj in danes vozijo proti severu protitankovsko topništvo in pešadijo. Vlak za vlakom. Se jim mudi. V Zagorju so zaplenili vse radJijskd sprejemnike. 6. VIII. 1941 Sinoči smo poslušali London: »Vorošilovka« je ustavila prodiranje proti Petro-gradu, »Kremlov Jože« je rešil Smolensk. Budjoni na jugu se mora še umikati proti Kijevu. Tam se vrše srditi tankovski napadi in protinapadi na ozemlju 75 km južno in 150 km zapadno od Kijeva. Morda se bodo Rusi umaknili do Dnjepra. Nemcem gre za kavkaško nafto, a kje je še -. Italijanska vojska ni več aktivna. »Prostovoljce« proti Rusom zbira v Mantuji. Gorje Rusom! Lovsko orožje je treba zopet oddati na občine. Danes zopet vlak za vlakom proti severu. Havbice in infanterija. Kaj le čakajo Angleži na Balkanu. Sedaj, ko je na pol izpraznjen? Meja proti Italiji za osebni promet še deset dni zaprta. V ponedeljek so v Hrastniku zaplenili radijske aparate. Vsako uro pričakujemo isto pri nas. Hudo nas bo zadelo. Četrtek, 7. VIII. 41 Nemci so z vso silo pritisnili na Kijev. Posebno poročilo pravi, da so tam ujeli armado 100 tisoč mož. Politična plat zavzetja glavnega mesta Ukrajine bi bila samostojna ukrajinska republika pod nemškim protektoratom seveda. Tako bi prišli Nemci do kruha. Pametna politika, čeprav storjena iz hinavščine. Se bo pa tudi obnesla? V Celju zaprli okr./og/ 400 dijakov, osumljenih požigov v Sav. dolini. Tam so gorela imetja izgnancev, na katerih mesta bi morali priti besarabski Nemci; 150 familij čaka v kopališču Rimske toplice na namestitev po naših izpraznjenih domačijah. Hrvati ustrelili okrog sto* četnikov. Tam so veliki nemiri. S. Kari mi je pravil, da so umorili 280 upornikov, še več pa je ranjenih. (*med temi 80 Židov). Iz berlinskega radia je bilo slišati poročilo o uničenju ruske armade v Ukrajini in o milijonih ujetnikov. (To je bilo posebno sporočilo, glej 8. VII.) Vojna z Rusijo pa bo tekom enega meseca končana. Kako pobožne želje! Ako upoštevamo »uspehe« nemške razdvojevalne politike pri Hrvatih in Slovakih - pa tudi pri Bolgarih - smemo pričakovati, da bodo uspeli tudi pri Ukrajincih. Verjetno samo začasno. Tudi če bi se morali umakniti Rusi do Urala in Volge, še ni mogoče govoriti o zmagi. Ker pa so v tem primeru zadeti tudi USA radi agresivne Japonske, je pričakovati ostrejšega nastopa ameriških držav, poleg unije in Kanade še Mehike in srednjeameriških državic (Panama). Propaganda predsednika unije v Južni Ameriki da slutiti, kam pes taco moli. Česar se Nemci tako zelo boje, lahko pride še pred zaključkom vojne v Evropi. Bi po našem mnenju (in najiskrenejših željah) tudi moralo priti. Če dobijo USA oporišča v Vladi-vostoku in Arhangelsku - kakor poročajo te dni s posebnim poudarkom nemški listi - potem je jasno, da bo prej ali slej posegla v vojno vsa severna Amerika. Še predno bi Rusija omagala ali se zrušila. Danes ob 10.30 so peljali proti Celju kakšnih petnajst tovornih voz trboveljskih rudarjev. Sedaj bodo delali najbrž amer.leriškil Statistiki. Zračunati je treba, koliko nemških čet bo treba premagati na raznih krajih Evrope (in Afrike). Potem šele pričeti z akcijo. Še danes vozijo vojaštvo proti severu. Meni se le zdi, da bo - po počasnosti anglJeškegal sveta sodeč, vojna dosegla svoj višek šele v letih 42 in 43. Iz Trbovelj so danes odpeljali okroglo 780 rodbin. Vodilne uradnike rudnika, poduradnike in tudi delavce. Iz Hrastnika so vzeli med drugimi inž. Freierja in Verbiča, oba sta že bila zaprta v laški graščini. Radijske aparate so vzeli tudi v Zidanem mostu in Radečah. 8. VIII. 41 Včerajšnje »posebno sporočilo« nemške armade poudarja dvanajstkrat hrabrost ruske vojake s tem, da omenja srditi odpor ruskih čet. Londonska postaja, slovenska oddaja poroča (7. VIII.) o neki mirovni ponudbi Nemčije: Češka, Norveška in Poljska bi - na ozemlju pristrižene - dobile samostojnost, Jugoslavija in Grčija pa »neke vrste« samostojnost. Iz te moke že ne bo kruha. Rusi so ustavili prodiranje proti Kijevu. Pri Smolensku so se Nemci zakopali. Pozicijska vojna! Proti severu transporti pospešeni. V dveh urah po trije vlaki topništva, pontonov in infanterije. Je videti, da se jim zelo mudi. Tovorni promet proti Dunaju že teden dni ustavljen radi vojnih transportov. Ohrabreni radi ugodnih poročil iz Moskve in Londona, delamo smele načrte za bodočnost. Imeli bomo svoj povečan »življenski prostor«, obilico dela in zaslužka. Ob večerih ugibava z Zinko, kako bi se osamosvojila, kje bi dobila poceni lastno streho itd. Mene miče najbolj okolica Trsta in Gorice. Srčno rad bi tam prebival. Že radi ugodne klime in zavednejših ljudi, kot so v laškem okraju. Mi smo trdno prepričani o porazu Nemčije. Neroden bo čas poloma, ker nam ni znana notranja ureditev bodoče Jugoslavije. Ponedeljek, 11. VIII. 41 V noči od četrtka na petek in od petka na soboto so Rusi prvič obmetavali Berlin. V soboto so se po radiu malce ponorčevali, rekoč: To so bili naši štirimotorni, imamo pa tudi šestmotorne, s katerimi še pridemo. Rusi so gojili tudi samozavest, doslej nepoznano. V soboto, nedeljo in danes še vozijo proti severu. Večinoma infanterijo. V soboto so iz Londona uradno potrdili nemško mirovno ponudbo (takozvana Spodnja Štajerska bi seveda ostala pod rajhom). V Zagorju so delavci napadli žandarmerijsko postajo. Streljanje sem in tja, vendar so žandarji zbežali. Zagor-jani so energični. Na frontah vse v redu. Rusi se trdno drže. Vsi smo skoroda presenečeni radi ruske vojaške sile, ki je tako ogromna in trdna tudi notranje. V Ljubljani so Lahi odstranili Aleksandrov in Petrov spomenik. Vsi sodijo, da na pritisk Svabov. Pretekla nedelja bila črni dan za nas. Ustreljenih je bilo zopet sedem fantov in mož. Petjih je na pravkar objavljenem plakatu, dva sta bila uničena v Zagorju. To je neki cestni nadzornik Robič in rudar Regancin, oče štirih otrok. Slednji je bil denunciran, daje imel nekje Hitlerjevo sliko in jo pohodil. Ustrelili so ga pred zagorsko klavnico. Zagorjani so te dni pretrpeli veliko gorja. Torek, 12. VIII. Dva razreda otrok iz šole na Reki bodo poslali v Nemčijo v šolo. Vsak mora vzeti s seboj po dve obleki, (niso poslali, kolonija še ni pripravljena). Nova taktika. Otroci ne bodo slišali več materine besede. Nemščina se jih bo prej prijela. Delajo janičarje kakor Turki leta 1400. Načrtno uničevanje Slovencev - Slovanov je sedaj, po napadu na Rusijo njih najvažnejše delo. V Zagorju delajo hišne preiskave in iščejo orožje. Pretepali so rudarje, aretirane pri delu v jami. V Savinjski dolini so požigi ponehali. Kosijo pa koruzo na njivah izgnanih kmetov. Od hudojamskih rudarjev so poleg že omenjenega Kajtna Zvonka zaprli te dni še:Knez Ivana, Lah Vinka star. in njegovega sina, Kandolfa?. Vse radi suma, da so agitirali za Rusijo. Danes so vzeli kar iz občinske pisarne gospo Štefančevo. Vzrok ni znan. Prvi transport naših izgnancev je bil poslan na Poljsko. Hrvati ne sprejemajo več - zavedni Slovenci so nevarni. Sreda, 13. VIII. 41 Sinoči sem poslušal pri Blaškovičevem aparatu London. Govoril je navdušeno naš predsednik vlade Dušan Simovič. Ker je poveličeval tudi hrabro rusko armado, nam daje zagotovilo o dobrem razmerju med nami in Rusi tudi za bodoče. Londonski »Times« pravi v zunanjepolitičnem pregledu za pretekli teden, daje upor jugoslovanske Simovičeve vlade preprečil ogromen načrt Nemčije za vdor v Azijo: preko Turške in Libije na Irak - Kavkaz in Egipt. Zavezniki tega dejstva ne bodo nikdar pozabili. Pričetek tretje ofenzive proti Rusiji še ni prinesel Nemcem nikakih pomembnih uspehov. Srditi boji so pri Smolensku in Ukrajini. Značilne in za nas mnogo dobrega obetajoče so pritožbe proti postopanju Rusije, ki jih je sinoči ob 11.10 oddajala nemška postaja »Der Weltrevoluzionar«.Pravi, da so Rusi krenili z vso zunanjo politiko preveč na desno. Sicer jih pa k temu opravičuje njih zavezništvo s kapitalistično Anglijo in USA. Preko Turške so mislili Nemci napasti tudi Rusijo, da bi zagotovili tako kavkaško kakor tudi romunsko nafto. Vsled tega so tako ogorčeno očitali Rusom, daje ona povzročila narodni prevrat 27. marca 1.1. Tako polagoma zvemo, zakaj smo bili napadeni. So bili resda tehtni vzroki. Transporti vojaštva proti severu. Danes planinske čete. Strojnik K. Preskar mi je danes izročil plakat z imeni prvih deset ustreljenih Slovencev. Za spomin in svarilo našim sinovom. Včeraj popoldne ob približno 17.30 so iz Londona sporočili v slovenščini, da so Lahi ustrelili v Trstu devet Slovencev. Zakaj, niso povedali. Morda so oni Dolenjci, ki so se uprli italijanskemu okupatorju tam okoli Novega mesta. Naj bodo večno spominjam! Četrtek, 14. VIII. 41 Sinočnja londonska oddaja je ponovila govor generala Simoviča. Angleži so s stotinami letal tolkli po zapadni in srednji Nemčiji. Rusi so se morali umakniti v Ukrajini, potolkli pa so - najbolj iz zraka - 68. nemško divizijo. Petek, 15. VIII. Posebnih novic oziroma dogodkov ni bilo. Obsodbe vreden je pojav malodu-šnosti, dvomov v našo zmago in obupavanja, ki se pojavlja pri številnih naših izobražencih. Opazujem pa, daje pri delavcih in pri mladini več samozavesti, pa tudi neprevidnosti. Sobota, 16. VIII. Včeraj so Rusi poročali, da so se umaknili čez Bug pri mestu Prvomajsk v Ukrajini. Tudi pri Smolensku so šli v nove postojanke proti vzhodu. Pravijo, da armada ni prizadeta. Potemtakem zabijajo Nemci klin med Kijev in Odeso. Z izgubo Ukrajine do Dnjepra moramo še računati. S tem pa še ni v nevarnosti kavkaški petrolej. Nemški časopisi poročajo o zadušitvi vstaje v Srbiji s pomočjo srbskega orožni-štva - morda imajo tudi Srbi več odpadnikov, kot smo mi mislili. Kdo ve, kako je tam. Na srednji ruski fronti so Rusi ujeli pri večjem nemškem oddelku za večjo javno hišo punc in so to sporočili nemškim materam v oddaji, namenjeni nalašč za nemške matere. Dva dni že niso vozili čet proti severu. Med Anglijo in USA sklenjena pogodba o vojnih ciljih obeh držav. Točno besedilo mi še ni znano. Bojim se pa, da bodo največ pridobili Židje. Glavna točka »svobodna trgovina«. Iz Italije, Turčije in Bolgarije ni poročil. Ponedeljek, 18. VIII. 41 Iz nemških poročil je razvidno, da jih je zbodla konferenca Roosevelta in Chur-chila na morju. Se bolj jih je dirnila vest o konferenci Rusije, Anglije in USA, ki bo te dni v Moskvi. Ukrajini se Rusi umikajo proti Dnjepru. Na sredini in proti severu se Nemci zakopavajo. Zamenjujejo tankovske armade z infanterijo in se tako pripravljajo na zimo. Vojna bo torej še dolgotrajna in zagrizena na obeh straneh; nekateri računajo tudi na 1942 in 43. Bojimo se lakote. Angleži napovedujejo razširitev vojne na področja, kjer je doslej še ni bilo. V Sloveniji pretekli teden mirnejši. Radijske aparate moramo prijaviti do 25. t. m. Izvzeti so člani Heimatbunda in Nemci sploh. Pri kmetih so v preteklih tednih popisali zaloge živil. Nekateri so navedli, da imajo živil za vse leto. Ruski avioni nad Hrvatsko. Italija nadaljuje svojo »pacifistično vojno«, pravijo Angleži. Italijanska vojska ni za nobeno rabo več. Vojaki prodajajo puške za naš srebrn denar (10, 20, 50 din puška). V Zagorju nadaljujejo z zapiranjem in izganjanjem rudarjev. Jugoslovanska društva so po državah Južne Amerike že poslala kralju Petru vda-nostne spomenice. Nam sicer ni pomagano, vendar je vsaj dobro znamenje. Kmet »Deschnikar« iz Braslovč, izdajalec, je bil ustreljen od naših. Meja proti Italiji je še vedno zaprta. Straže tako na gosto, da niti tihotapci ne najdejo prehodov. Torek, 10. VIII. Včeraj opoldne seje ca. 10 avtobusov vojaštva proti jugu. Danes poročajo o streljanju po gozdovih okrog Trbovelj. Mlakar pripoveduje, da so v gozdovih okrog Zagorja cele družine skrite, torej tudi žene in otroci. Enako poročajo z Gorenjske. Včeraj so prišli iz celjskih zaporov rudarji Kajtna Zvonko in Selič, trgovec Pavč-nik iz svete Jedrti. Po cesti Zagorje - Trojane se Nemci sploh ne vozijo več. »Črni graben« je spet prišel do veljave. Iz Rusije poročila skromna. V Ukrajini se umikajo proti Dnjepru. Nemške žrtve v tem odseku so ogromne. Angleži poročajo, da so dobile nemške čete na frontah ukaz »Štedite s tekočim kurivom oziroma gorivom«. Tudi dobro znamenje. In kako daleč je še do kavkaškega in perzijskega petroleja. Naši fantje na Boču imajo rusko oddajno postajo v obratu. Iz Hrvatske ni važnih novic. Danes so zopet pričeli s transporti frontnega vojaštva iz Grške proti severu. Vlak za vlakom. Artilerija, avtotren. Vlaki ruskih ujetnikov vmes. Sreda, 20. VIII. Iz Ljubljane izvemo, da italijanska vojska že računa s porazom. Tam lahko pred očmi stražnika poslušajo London ali Moskvo. Četrtek, 21. VIII. Danes zopet izgnanci proti Rajhenburgu. Iz Šmarij pri Jelšah 70 oseb, v Šentjurju so vzeli postajenačelnika, v Grobelnem gostilničarja Lenasija. Večinoma gredo Primorci in Kranjci. Rusi izpraznili Ukrajino, težko nam de tolikšno umikanje. V Albaniji upor. Ujetih 50 italijanskih vojakov in en major. V Srbiji vsak dan nemiri. Do 14. ure sem naštel osem avtomobilov izgnancev. Horjak K. pravi, da so bili tudi celjski socialisti vmes. Proti severu artilerija in konjenica vmes. Iz Celja so izgnali danes okrog tisoč oseb. Vzrok: en nemški oficir in dva vojaka ubita. 22. VIII. 41 V teharski občini so postavili k vsakemu kmetskemu mlinu vojaka. Ta ima nalogo paziti na mletje žita točno po nakaznicah, ki jih dobi vsaka kmetska družina. Potnik iz Splita pravi, da je na Hrvatskem že anarhija. Četniki so onemogočili izvoz živil v Italijo. Razstrelili so moste, napadajo transporte. Napetost povsod, tudi pri nas. Z bojišč danes nimamo poročil. Nevarno je sestajati se in poslušati radio, posebno zvečer. Svita se, svita povsod! Nemška vlada je končno le zbežala iz Berlina. Kam, ni znano. Proti jugu vlak lahkih 10-tonskih tankov. Žena dr. Roša je pisala iz Beograda, da so tam vsako noč napadi na nemške vojaške objekte, celo na bolnico, kjer se zdravijo nemški vojaki. Beograjske ulice so ob osmih zvečer izpraznjene. Balkan je bil in ostane puntarski; zato bo tudi najprej svoboden. Sobota, 23. VIII. 41 V četrtek so Nemci napadli Kum. Trideset vojakov. Popoldne je hrastniški zdravnik obvezoval ranjene nemške vojake. Koliko, še nismo izvedeli. Tudi ne, koliko naših je bilo zadetih. Rusi izgubili Novgorod pri Petrogradu. Odesa se še drži. Preveč se umikajo. Nemške žrtve so težke. Tako poročajo nemški vojaki z ruske fronte v pismih, ki jih dobijo v roke Rusi in jih objavlja moskovski radio. Naši izgnanci bodo poslani v Liko, od koder so spodili Srbe. Ponedeljek, 25. VIII. 41 Rusi se borijo kakor levi. Devet tednov vojne, pa so Nemci na slabšem v vojaškem oziru za dva milijona borcev, v političnem pa kakor pred napadom. To stanje postaja za njih neznosno in se jim tudi pozna nervoznost pri vsakem dejanju. Zdaj prihaja pa še borba za Petrograd. Ta jih bo pa šele utrudila, kar je seveda ruski namen. Odesa, obkoljena, se še drži. Romunija, Ogrska in Moravska, Poljska in Norveška so prenapolnjene z nemškimi ranjenci. Batjovo tovarno v Zlinu so tudi spremenili v bolnico. Iz balkanskih držav še ni novic. Mir pred viharjem. Vojni plen vozijo proti severu. Torek, 26. VIII. V nedeljo 24. t. m. ponoči so naši fantje napadli vojaško stražo rudnika Zabuko-vica. Zadet en stražnik, naših nihče. Stražnik je bil ubit. Včeraj so že jurišali na Mrzlico. Uspeh še ni znan. Rusi in Angleži so zasedli ozemlja nafte v Perziji vendarle so prehiteli Nemce. Ta zasedba je za nas seveda silne važnosti. V Zagorju so nemške tolpe ubile rudarja, ki seje prikazal iz gozdov. Na Planini so naši ubili nemškega vojaka, ki je zasledoval naše zelene kadrovce. Italijani so zasedli še preostali del dalmatinske obale. Strah pred angleškim izkrcanjem, ker dalmatinska gorovja obvladajo naši četniki. Na ruskem bojišču ni važnejših sprememb. Mara Blaškovič pripoveduje, kako zvesto poslušata oba (Blaškovič in Saška) prepovedane ruske in angleške postaje. Pod Smolenskim so Rusi iztrgali Nemcem devet vasi. Sreda, 27. VIII. 41 Zasedba Irana jih je raztogotila. Da si upa Anglija zasesti državo, kije tako miroljubna in nevtralna! To se seveda ne da primerjati z Norveško, Holandsko ali Jugoslavijo. O, kakšna predrznost in nesramnost! Že včeraj so pričeli voziti proti jugu: transportne lahke avtomobile, protiavionsko artilerijo in osebje, gorsko topništvo. Pa jim ne bo pomagalo! Nemški vojaki (Avstrijci) preklinjajo Hitlerja in nas že sedaj prosijo za zaščito. Pravijo, da bodo sami pomagali pobijati »ge-stapovce«. Iz nižje Avstrije sporoča Stanko Jančičev, da jedo samo konjsko meso. Zabele ni, kruha ni. Na Dunaju jedo samo še koruzni močnik. Največja zamera na Dunaju je pozdrav Heil Hitler. To so zanesljivi znaki naše zmage. V Perzijskem zalivu so Angleži zajeli tudi štiri naložene petrolejske ladje. Naleteli so na odpor. Z ruske strani pa ne poročajo o odporu. Pri Odesi imajo Romuni strahovite izgube. Pred Petrogradom slabo vreme otežuje operacije. Naši ujetniki pišejo iz Hanovra, da se najbolj boje noči, ker so zaklenjeni v taborišču in jih angleški avioni vsako noč obiskujejo. Tukajšnji Nemci pravijo, daje izseljevanje Slovencev na višji ukaz ustavljeno (?). Četrtek, 28. VIII. Štolfa iz Celja je bil včeraj pri nas in je povedal prijetno novico, da je prisilno izseljevanje Slovencev ustavljeno do konca vojne. Okrožnico je podpisal sam šef gestapa Himmler. Povedal je tudi, da so Hrvati poklali doslej najmanj 30 tisoč Srbov. Dvojno povračilo jim obetajo Srbi. To so klavrni izgledi za bodočnost. Dokumenti o mučenju Slovencev po ječah itd. so bili poslali preko Ljubljane v Vatikan, od tam pa čez Lizbono v USA in London (Peter Podkrajšek?!). Na frontah ni nič posebnega, nič nevarnega. Zasedanje Perzije nadaljujejo v redu. P. Lavala je nevarno obstrelil neki 20-letni Francoz. Lečijo ga nemški zdravniki (ker ga francoskim ne zaupajo). Pri Trobnem dolu sta dva naša fanta prosila neko kočarico za hrano in za prenočišče. Ženska je najbrž vedela za razpisano nagrado in je šla k nemški žandarmeriji v Jurklošter. Kočo so obkolili. Fanta sta napravila kres in - tako pravijo - sta zgorela. Sta pa tudi streljala in ranila dva nemška orožnika. Petek, 29. VIII. Sinoči ob 22.15 smo poslušali podpredsednika naše vlade Krnjeviča. Obrazložil je vzroke zasedbe še preostale dalmatinske obale. Hitler bi si bil rad na čistem s Francijo. Obljubil ji je, da ostane njena posest v Sredozemlju, kakršna je bila. Italiji je vsled tega dovolil, da si vzame nekaj slovanske zemlje v zameno za Korziko in Tunis. Iranska vlada je ustavila sovražnosti proti Angležem in Rusom. Zasedanje iranskega ozemlja se vrši hitro. Nemci so besni. Na frontah ni nič važnih sprememb. Nemci niso bili nad Anglijo (pomanjkanje bencina). Sobota, 30. VIII. Včeraj popoldne so plakatirali, daje bilo štirinajst Slovencev (trinajst, 31. VIII.) ustreljenih; plakata še nisem videl, vendar pravijo (iz Celja), daje med njimi Primorka, študentka Klavora iz Maribora. Naj bi naši delavci znali vsikdar spoštovati te žrtve! Dragar mi je danes sporočil, da so Nemci zahtevali od Turkov oporišča ob obali Črnega morja. Turki so ultimat zavrnili. To je važna vest, če se bo uresničila. London sinoči ob 18.00 še ni povedal o tem nič določnega. Na frontah ni sprememb, ki bi imele večji pomen. Rusi se krepko drže in so razstrelili jez in elektrarno »Dnjeprostroj«. Danes ob 5. zjutraj sem »rešil« plakat zadnjih pet ustreljenih. Bilo je megleno in še mračno. Cestni pometač je delal potreben šum, plakat je bil pritrjen na severnem koncu tehtnice (občinske). Nedelja, 31. VIII. Danes sem rešil plakat »trinajst ustreljenih dne 24. in 25. avgusta«. Ob petih in četrt zjutraj mračno, megla, snel sem ga z Elsbacherjevega kozolca. Novic ni posebnih. Ferlež sporoča, daje tovorni promet proti Turčiji, Grčiji in Romuniji ustavljen. Znak za udar vojske proti Turški. Prav tako, čim prej, tem bolje. Ponedeljek, 1. IX. Druga obletnica napada na Poljsko. Zupančič pravi, da je v Nemčiji splošna mobilizacija (do 50 1.). Iz časopisov se čuti ob dveletnici vojne neka skrita skrb in negotovost. Torek, 2. IX. Italijanska razmejitvena komisija je še v Rimskih Toplicah. Pogajanja za trboveljske rudnike. Ruska fronta trdna. Rusi s protinapadi utrujajo nasprotnika. Na Balkanu še mirno. Ugibamo, kdaj bo napadena Turčija. Govori se, daje Japonska izstopila iz trozveze. Važno za Ruse. Nemški poslanik v Turški von Papen je bil odpoklican (?) in pride na njegovo mesto poslanik v Romuniji Killinger. Mogoče je, daje Papena spodnesla zasedba Irana. Torej: os je nalomljena in vpliv diplomacije osi pojenjuje rapidno. Sploh dobivamo zadnje dni same vesele novice. Sreda, 3. IX. Bolgarija ima proti Turški osemnajst divizij in na grški meji dve do tri. Ameriška pomoč že prihaja v Vladivostok. Angleži pravijo, da bodo Nemci debelo pogledali, ko bo ameriški material na fronti. Proti jugu vozijo tovorne avtomobile in zložljive barake. Govori se, da so Angleži včeraj »vkorakali« v Turčijo (?). Četrtek, 4. IX. 41 Sinoči ob 20.45 sem poslušal London. O Turčiji in o Balkanu v poročilu niti besede. Rusi napredujejo (Vorošilov) pri Petrogradu. Ostali del fronte nespremenjeno. Ameriški delegati za konferenco v Moskvi so že odpotovali. Italijani so mirni. General Nedič, predsednik nemško-srbske vlade, je nameraval napasti Grčijo takrat, ko je napadla Italija (London, 3. IX). Petek, 5. IX. Dve važni novici. 1. Rusko vojno poročilo pravi, da so v srednjem odseku napredovali in vzeli Nemcem 23 krajev. Pod Petrogradom pa seje rusko prodiranje pri neki reki ustavilo. 2. Roš izvedel, daje obvestil nemški konzul ljubljanski svoje rojake, naj se do 1. oktobra pripravijo za izselitev in naj spravijo tudi svoje premoženje na varno. Po tem datumu on ne more jamčiti niti za njih imetje, niti za življenje. Bom skušal dobiti iz Ljubljane potrdilo te važne vesti. Na Balkanu ni sprememb. Vozijo pa tja vlake avtomobilov. Berlin in Mannheim sta bila silno bombardirana. M. Roševa uganka o ČSR: Kdo bo ustvaril novo ČSR? Odgovor: ČSR (Cherchil, Stalin, Roosevelt). Lov za našimi fanti po gorah so opustili, ker ni na razpolago vojaštva. Pa tudi fantje so postali previdnejši. Ne napadajo več. Nemški vojaki, rodom Avstrijci, protinacisti, ki so bili v vojaških pisarnah v Mariboru, pravijo, da se moramo mi, slovenski vojaški obvezniki, zahvaliti samo našim fantom po gozdovih, da še nismo bili mobilizirani in poslani na fronto (Grčar, Hudej). Dnjeper, sproščen radi porušitve jeza »Dnjeprostroja«, je žalil pokrajino in z njo 3000 nemškim tankov in nekaj divizij. Radi ostudnega izdajstva nekega kmeta iz Št. Rupreta, so tam poginili 4 (štirje) naši fantje in ne dva, kakor je zapisano v notici od 28. avgusta. Ubit je bil tudi en nemški orožnik. Ovaduhova domačija je zgorela, familijo pa so poslali v prazno župnišče. Sobota, 6. IX. Kraljev rojstni dan. Danes krožijo zoper »senzacionalne novice«: - daje tukajšnji arhiv gestapa bil poslan v Gradec - da imajo nemški komisarji nalog punkeljce pripraviti za odhod. Ker pa še pridno vozijo v Grčijo vojni material za železnice (ozkotirne vozičke, proge in bencinske lokomotive), so take govorice brez podlage. V Mariboru so klicali pod orožje nedavno sprejete člane Heimatbunda, tudi Slovence. Na frontah vse v redu! K notici od petka, pod točko t. 2 izvedeli še, da so Spodnji Štajerci v ljubljanski oblasti pozvani, da se prijavijo. Torej ne vsi Nemci. Platovnjakov brat mi je pravil doma, da so te dni v Celju ustrelili sedem mož in šest ženskih članov komunistične »sodrge«. Smo ponosni na naziv sodrga. Ponedeljek, 8. IX. 41 Rusi so dospeli zopet do Berezine. To je izdatno napredovanje v najbolj obloženem odseku. Očitno je, da nemška letala in tanki ne strašijo več s prvotno silo. Ruski vojak, ki se zaveda lastne moči, ne podlega več vtisu nemških motorjev. Sinoči so trosili vesti, da so Nemci zavzeli Petrograd. Ne moremo verjeti, dokler ne slišimo Rusov. V Turški še vse mirno. Slišimo, da Italija vztrajno zahteva »vse južne Slovane pod svojo oblast«. V Celju so pretekli četrtek ali petek ustrelili dvanajst ali trinajst Gornjesavinča-nov. Med temi tudi neko 18-letno dekle. Krivi so, ker so kuhali za naše fante v gorah. Umrli so hrabro. Mirni in ponosni. Slava! Včeraj so naskočili Št. Rupert. Bila sta ubita dva nemška orožnika. Uspeh naskoka mi ni znan. Iz Maribora izseljujejo na Poljsko Slovence in Nemce raznih poklicev. Tudi člane oziroma samo člane Heimatbunda. Samo pohištva ne smejo vzeti s seboj. Pravijo Nemci, da ne bodo več objavljali imen ustreljenih. Seveda, plakate je vzela noč. Iz Londona so danes opozarjali na novice, ki jih bodo oddajali jutri. Župan laške občine nam je ukazal izprazniti v Laškem do 30. t. m. Stanovanje nam bodo odredili v Rečici. Prizadeti so tov. Drolc Franjo, Saks Fr., Horjak Ante in Korošec. Torek, 9. IX. 41 Angleži so z norveškimi četami zasedli Spitzberge. Rusi so pod Smolenskom še napredovali. Pri Petrogradu ni sprememb. So se Nemci prenaglili v nedeljo, ko so javili zavzetje mesta. »Blitzkrieg« ne straši več. Križarka v USA je bila potopljena, kakor ugotovljeno od strani USA, od nemške podmornice. Nemci pa pravijo, da sojo Amerikanci sami potopili. Kakor leta 17 oziroma 1918. Pohorski fantje napredujejo. Pri nekem planinskem domu so ustrelili orožnika. Sreda, 10. IX. 1941 Nemški admiral Raeder je v Sofiji. Radi nameravanega napada na Kavkaz in Iran zahtevajo od Turške črnomorsko obalo za oporišča. Iz Londona poročajo, da se bo Turčija zahtevi uprla. Ruska fronta trdna. Pri Smolensku so Rusi nekaj napredovali. Včeraj popoldne so afiširali plakate o deset v Celju ustreljenih »komunistov«. Ustrelitev je bila izvršena 3. t. m. Danes ob 4.30 sem snel dva plakata in rešil za opomin potomcem. Te dni so zopet pričeli z izganjanjem Slovencev (Celje 30 družin). Ob 7. je vozil prvi avto proti jugu. Torej ne ubogajo Himmler-jeve okrožnice (glej notico 28. VIII.). Skladiščnik Karel pravi, da pobirajo Kranjce in Primorce. Najbrž jih bodo poslali v Ljubljansko provinco v zamenjavo za tamkajšnje Štajerce in Nemce. Iz Rajhenburga poročajo, da pričakujejo tam 3000 takih zamenjancev. Četrtek, 11. IX. Nemci zavzeli Schlutzelburg, severno od Petrograda. Pri Smolensku Rusi v ofenzivi še polagoma napredujejo. Izrednih dogodkov na frontah ni bilo. V Turčiji še mir. Danes do osme ure štirje avtomobili izgnancev. Sami Primorci iz Savinjske doline. Petek, 12. IX. 1941 Usodni dan za Laščane in okoliščane. Že na predvečer prispeli veliki avtobusi (marice) s policijo. Že v zgodnjih jutranjih urah racija po mestu in Rečici. Popoldan po Debru in Jagočah. Iz Laškega so bih izgnani nameščenci: Drolc, Korošec (pisec dosedanjega dnevnika), Saks in Medvešek, vsi zaposleni pri rudniku Huda jama. Dalje Kačič Stane, Pačnik, Wimer. Dve hčerki brivca Novšaka. Hčerka in sin delavca Koršiča. Nadalje iz Trnovega hriba Kajtna Zvonko (poprej že enkrat aretiran), Goloba, Bolčino in Kleča iz Šmihela, oba Primorca. Zbirališče izgnancev je Radio Therma. Izgnanci prihajajo kar v izmenah in jih potem z avtobusom odvažajo v smeri Rajhenburga, kjer je izseljeniški urad in jih potem dalje transportirajo v Srbijo, Hrvatsko ali Poljsko. Iz naše hiše so odvedli tudi vrtnarja Brulca, ženo in sinčka Jožeta, tri leta starega. Iz Hude Jame je bil tudi žrtev Ma-žgon Nace in Krapež, oskrbnik planinske koče na Šmohorju, tudi oba Primorca. Baje mora sto družin iz Laškega. Amerika vstopila v vojno. /Rajhenbug, Šid, 1941-1945/ Laško, 22. avgusta 1945 Danes mi je tovariš Mlakar Ivan, rudniški strojevodja, vrnil tale dnevnik, ki gaje skrival vsa štiri leta vojne z Nemčijo. On je vpisal tudi beležko petek, 12. september 41, to je dan, ko srno bili izgnani na Hrvatsko. Mlakarje bil tudi v partizanih in pravi, da je moj dnevnik nosil s seboj po gozdovih in planinah. Tov. Mlakar je bil, odkar ga poznam, zaveden Slovenec in socialist. Vedno sva se v politiki dobro razumela. Ves čas vojne mi je čuval zaboj knjig, ki sem jih imel shranjene na nakladališču. Ivan Korošec Šid, petek 29. rožnika 1945 Pripravljamo se za rajžo v domovino. Vagon je naročen in Zinka in Drejče pridno pripravljata bisage. Teta Mila nam piše, da so našo spalnico odnesli Huni v svoj blaženi rajh in bomo morali spati na slami. Vesti iz Slovenije so slabe. Lakota, kar se tiče masti in kruha. Nekateri nas kar svarijo pred povratkom. Laško, torek, 10. julija 1945 Treba zaključiti ta naš žalostni vojni izgnanski dnevnik. Ponedeljek, 2. julija, je Zinka s pomočjo šidskih Slovencev in družine Mankovičeve spravila našo beračijo v vagon. Zvečer ob 20.20 nas je vlak odpeljal proti domovini. Drugo noč smo prebili v Novski, tretjo v Zagrebu, četrto pa že v Laškem, kamor smo dospeli 5. VII. ob 2. uri. Zadovoljni, srečni, pa izmučeni stiskamo roke sorodnikom in znancem, pozdravljamo se z izgnanci, ki se vsak dan vračajo in so se že vrnili. Drejče in Tomo sta že v petek zjutraj pohitela na hrib pozdravit staro mamo, jaz pa sem popoldne komaj prikrevsal do vrha. Pripeljali smo si 18 vreč živeža in dva prašička, kupljena pri Mankoviču za 2000 din. Stradali ne bomo. Mati in brat nam bosta stala na strani z zelenjavo in mlekom. Drejče! Tomo! Ta dnevnik sem pisal Vama, v spomin in opomin. Nevarnost, ki preti našemu narodu od severa in zapada, še ni popolnoma odstranjena. Zemlje lačni tujec nas bo ogrožal še dolga leta - zapomnita si to za vse življenje. Zapomnita si tudi naše trpljenje v izgnanstvu. Kako sta stradala v Šidu. Zapomnita si tudi duševne muke matere in očeta! Midva sva storila vse, da sta rasla in bila vzgojena v slovenskem duhu v ljubezni do materinega jezika. Ljubita zaklad naše besede, čuvajta ta biser pred kakršnimkoli potujčevanjem. Bodita srečna na Vajini življenjski poti in čuvajta spomin na roditelje čist in trajen do skrajnih mej Vajinega življenja. Očka Ivan Korošec (1896 - 1949) Ivan Korošec. nadaljnem službovanju kot nastavljenec točen iz zvest, kar velja tudi za ves čas Moj oče Ivan Korošec je bil kmečki sin, rojen pri Sv. Krištofu nad Laškim očetu Andreju in materi Karolini v hiši na hribu, »nad tekstilno«, kakor to od spodaj vidimo Laščani. Njegov mlajši brat Gabrijel ni kmetoval, saj je vse delovno življenje do upokojitve hodil čez Kuretno v hudojamski rudnik. Mladega Janeza (sam se je podpisoval kot Ivan, a doma so mu rekli Janez) je dal oče leta 1912 v uk k trgovcu Karolu Vra-niču v Celje, kjer si je, kakor pismeno priča njegov mojster, »pridobil popolno praktično znanje v vsej manufakturi ter k stroki spadajočemu samostojnemu poslovanju«. Učno dobo je zaključil po treh letih in pol leta 1915. Mojster Vranič je bil z njim očitno zadovoljen, saj ga je po učni dobi zaposlil v svoji trgovini in mu pozneje, leta 1920, izdal lepo priporočilno pismo: »V do 15. 8. 1918 mi je bil nadvse vesten, učne dobe in je izvrševal svoj poklic do poziva pod orožje v mojo največjo zadovoljnost. Z prav dobrim uspehom dovršil je tri razredno trgovsko napred. šolo v Celju. Z vso naklonjenostjo ga priporočam vsakomur kar najtopleje.« Najbrž povsem zelenega rekruta so takoj poslali na - že razpadajočo - soško fronto, kjer je še istega leta padel v italijansko ujetništvo. S sobojevnikom Antonom Mišmašem z Breznega sta leta 1919 pobegnila iz taborišča v provinci Vicenza, seveda sta se namenila domov - na Koroškem so ta čas svoj posel že opravili Maistrovi regimenti. Begunca sta se na poti sestradana najedla zelenih jabolk in oče je zbolel za hudo grižo, tako da bega ni mogel nadaljevati. Obležal je v nekem seniku, prijatelj pa seje srečno vrnil domov. Očeta so ujeli, kazen za pobeg pa je bila drastična: obesili so ga za roke, enota ujetnikov pa gaje morala v mimohodu pljuvati. Pobegnil je še enkrat in tudi ujeli so ga na begu še enkrat. Iz ujetništva seje tako v že jugoslovansko Laško vrnil šele 1. 1920. Vse to vem iz pripovedovanja mame Zinke, saj sam - razen nekaj bežnih utrinkov, zapisanih tudi v pričujočem odlomku iz dnevnika - o svojih pobegih ne njej ne otrokoma ni pripovedoval, najbrž tudi zato, ker sta se menda tako domenila s sobojevnikom Mišmašem, ki je obljubil, da bo o očetovi dramatični pustolovščini molčal. A vsaj to, kar je znanega, je Mišmaš po očetovi smrti le izdal naši mami, nemara poprej tudi mami Karolini na hribu (umrla 1948). Klavnica na soški fronti, dve leti ujetništva in očitnih ponižanj, vse to gaje orno-žatilo, dozorel je tako svetovnonazorsko kakor človeško. Iz hude griže, ki jo je dobil na begu, seje - gotovo nezadravljene - razvil diabetes, tedaj za štiriindvaj-setletnika najbrž že vsaj nadležna, pozneje, v pregnanstvu, pa zaradi pomanjkanja insulina uničujoča in končno usodna bolezen. Trgovska šola v Celju je morala biti dobra šola, ki je poleg posredovanja strokovnih znanj učence spodbujala k vedoželjnosti, k nabiranju znanja. Oče seje po povratku iz ujetništva 1. 1920 zaposlil v rudniku Huda Jama, pozneje je bila to Trboveljska premogokopna družba. Takrat se je začelo njegovo - docela hlastno in najbrž ne ravno sistematično - samoizobraževanje. Poglabljal se je zlasti v mineralogijo in si dopisoval s profesorjem Duhovnikom (velik zaboj svoje urejene mineraloške zbirke je podaril ljubljanski fakulteti za montanistiko, še zdaj je tam), paleologijo, arheologijo in zgodovino. V k materinem posestvu dokupljenem sadovnjaku pod Šmihelom je strastno prakticiral sadjarstvo, do vsakega jabolka beležil vsakoletni pridelek, pisal v revijo Sadjar in vrtnar ter s prijateljem Tutnarjem v Savinji - ribaril. Svetovnonazorsko seje štel za socialista, vendar se v strankarsko dejavnost nikakor ni vključeval, bil pa je simpatizer laškega Sokola, denarno je podpiral gradnjo Sokolskega doma in tam delal »udarniško«. Sokolskega izraza »brat« ni uporabljal, kadar pa je izrekel ali ob imenu zapisal besedo tovariš, je to v njegovem izraznem svetu pomenilo »rudarski tovariš« (v rudarskem žargonu »kumarat«); stanovska pripadnost rudarstvu je bila zanj nepisani zakon. Ta pripadnost je bila vzgib, daje svoje kmetske korenine z leti razredno prevrednotil iz »kmetstva« v »delavstvo«, ki je bilo zanj napredno samo po sebi. K maši pa ni hodil. Mama Zinka, ki je kmalu po letu 1920 prebegnila v Laško iz Bazovice v fašistični Italiji (leta 1924 seje zaposlila v tedanjem Kamenitu kot uradnica; leto pred njo je v Laško prišla sestra Milica in na laški šoli dobila službo učiteljice ročnih del; gotovo pred letom 1930 pa je sem prišel tudi njun nečak Dušan Poženel (v dnevniku konspirativno omenjen kot Dušan Bazovičar), ki se je zaposlil v rudniku kot voznik jamske lokomotive, pozneje padel kot partizan in pokopan v Laškem), je bila narodnostno zavedna Slovenka, zato nikakor ni nenavadno, da sta se z očetom kmalu spoznala in 1. 1926 poročila, mama pa je k sebi poklicala tudi nono Josipino, kije imela nekoč v Lipici gostilno (umrla 1933). Po očetovi smrti 1. 1949 je družino držala skupaj mama, po izobrazbi učiteljica (šolo sta s sestro Milico dovršili v Maria Saalu na Gosposvetskem polju). Zaposlila se je na tedanji občini in naravnost krčevito vzdrževala vpeljane očetove družinske vrednote (ob večerih smo veliko peli, zmeraj tudi očetovo najljubšo En hribček bom kupil), npr. to, da se pri hiši nikoli ni govorilo o nikomer od znanih živih. Edino izjemo je vpeljal že oče, kije smel o kom izreči zanj sploh najvišjo osebnostno oznako »To pa je narodnjak« (npr. o Otmarju Križniku). Mama je pozneje tudi pripovedovala - malodane načrtno smo »jemali teme« iz pregnanstva - daje na dan napada na Jugoslavijo rekla očetu: »Janez, zdaj pa le piši, vse zapiši.« In oče je pisal. Vsak dan, od Cvetne nedelje 1941 do 5. julija 1945, ko smo se vsa družina vrnili v Laško. Tako je nastal pretresljiv izseljenski dnevnik. Po več kakor šestdesetih letih, ko sem med v dnevniku omenjenimi pri življenju edino še jaz, ko se je torej preteklost že prelila v zgodovino in je odstranjena možnost, da bi bil spričo omembe v dnevniških zapiskih kdorkoli prizadet - kar nikakor ne bi bil moj namen - sem se odločil dnevnik objaviti, saj kljub posvetilu sinovoma v njem razpoznavam tudi za nacionalno zgodovino primerna pričevanja. Za začetek pa s prijaznim privoljenjem uredništva Laškega zbornika ponujam v vednost začetni del dnevnika, ki zadeva tedanje Laško in Laščane. To je del od napada na Jugoslavijo do dne, ko smo bili oče, mama, brat Andrej in jaz (teta Milica je bila izseljena že tri mesece prej) iz Laškega izseljeni najprej v Rajhenburg in nato v Šid na Hrvaškem. V očetovih dnevniških zapiskih ni - za dnevnike sicer običajne - intimnosti. Ta seje, vse dokler je bila družina skupaj, pri nas pojmovala dobesedno. Svetovno prizorišče s stanjem na bojiščih, slovenstvo v njem in daižinski dogodki - po tem zaporedju in hierarhiji je oče razvrščal podatke z razvidnim namenom: da bi bili pričevanje. Novice z bojišč, s pretiranimi uspehi s te ali one vojskujoče se strani, dezinformacije, kakor so se pač javno ali podtalno širile, so opremljene z obupom ali iskricami upanja v eksistenčno in fizično preživetje slovenstva, družina pa v tem okviru nastopa s štirimi lačnimi usti, do sredine 1944 v poniževalnem prosjačenju za hrano in z očetovimi predsmrtnimi stiskami spričo pomanjkanja insulina. Glede na to ni neupravičen pomislek o smiselnosti objave v pričujočem Laškem zborniku. Za celoto spominskih zapiskov 1941-1945 to (z osebnimi dvomi in zmotami vred) nemara velja, za prve mesece v okupiranem Laškem pa očetovi zapiski gotovo so pričevanje (sorazmerno razgledanega) pisca o takratnih dogodkih. Ti so, zajeti s sprotnim dnevniškim zapisovanjem, zadosti zanesljiv prispevek k zgodovini Laškega, za sedanji rod pa so - kakor je večkrat zapisal - spomin in opomin. Prav zaradi tega sem vključil še zapiska iz zadnjih dveh dni šidskega pregnanstva, ki opisujeta dan odhoda iz Šida in dan povratka v Laško, kjer je tudi očetovo posvetilo sinovoma. Razume se, da v besedilo dnevnika nisem posegal. Vse je tako, kakor je zapisal. Včasih je podatke popravil, ko je dobil ustreznejše. Take popravke je z drobno pisavo pripisal, tu pa je to zajeto z drobnejšim tiskom. Tudi njegov jezik, ki danes deluje nekoliko starinsko, sem ohranil. Za bolj tekoče branje sem postavil nekaj vejic po sedanjem pravopisu, nekatere okrajšave pa sem ležeče med poševnicama izpisal. Tomo Korošec SPOMENIKI, OBELEŽJA IN POIMENOVANJA PO ANTONU AŠKERCU Božena Orožen1 Namen spominske plošče ali spomenika je obuditi ali osvežiti zgodovinski spomin na pomembne dogodke ali osebnosti. Tako obeležja nagovarjajo domačina, ki hodi mimo vsak dan, nemara pa še bolj prišleka iz drugega kraja, popotnika -turista. Če gre za kiparsko stvaritev, daje ta še estetski poudarek okolju, ga bogati z ureditvijo in je kip pogosto na prostem stoječa umetnina. Posredno pa od časa do časa tako obeležje opravi še eno funkcijo: človeka, ki stoji pred njim, popelje k srečanju ali ponovnemu srečanju z delom upodobljene osebnosti. Kako je z obeležji, posvečenimi našemu osrednjemu epiku Antonu Aškercu, s spominskimi ploščami in kipi? Najstarejše obeležje, ki spominja na Antona Aškerca, je plošča, vzidana v pročelje pesnikove domače hiše na Senožetah pri Rimskih Toplicah. Ob dvajsetletnici njegove smrti - leta 1932 - jo je oskrbelo Zgodovinsko društvo Maribor. Nad besedilom je del lesene preklade z letnicama rojstva in smrti: 1856- 1912. Besedilo na plošči pa se glasi: TUKAJ JE BIL DOMA ANTON AŠKERC PESNIK BALAD IN ROMANC ZGODOVINSKO DRUŠTVO MARIBOR 1932 Po času druga plošča iz leta 1940 ni bila nikoli vzidana, ima pa zanimiv historiat. Napis na njej je tale: VELIKEMU BORCU IN GLASNIKU SVOBODE ANTONU AŠKERCU SE JE ODDOLŽIL SLOVENSKI NAROD Z OBNOVO TE DOMAČIJE NA POBUDO C. M. D.2 ŠT. PETER LJUBLJANI 13. V. 1940 1 Upokojena prof. slovenskega in ruskega jezika 2 Ciril-Metodova družba. Z izrazom »domačija« je mišljena rojstna hiša na Globokem pri Rimskih Toplicah, kije takrat še stala, a je že propadala. Kot je znano, je obe hiši Aškerčevih z zemljo vred - na Globokem in Senožetah - pesnikova teta Agata zapustila Cerkvi. Šmarješki župnik Trop je izjavljal, da bo hišo na Globokem obnovil. Tega ni storil. In ko so iz Ljubljane prinesli ploščo, je niso mogli vzidati. Zato sojo prenesli v Lukovico nad Senožetami, kamor seje umaknil pesnikov brat Miha. Miha je ploščo spravil in ko so se Aškerčevi vrnili na Senožete, sojo vzeli s seboj. Zdaj je shranjena na njihovi domačiji.3 Največ so v slovenskem (in širšem) merilu storili za popularizacijo našega epika leta 1956, ob stoletnici njegovega rojstva. Aškerčev zbornik (urednik Vlado Novak) je sicer izšel z zamudo, šele leta 1957, je pa zato prinesel tudi podrobne opise svečanosti in odkritih obeležij. Prav na dan Aškerčevega rojstva, 9. januarja 1956, so v Ljubljani na Prešernovi cesti, na hiši, kjer je Aškerc stanoval, odkrili spominsko ploščo, izdelano po načrtu arhitekta Borisa Kobeta, z napisom: V TEJ HIŠI JE ZAKLJUČIL LETA 1912 SVOJE DELO ANTON AŠKERC, SLOVENSKI PESNIK. Spominski nagovor je imel profesor Ivan Kolar kot zastopnik Slavističnega društva Slovenije. Na Aškerčevem domu na Senožetah, kjer je prebival pesnikov nečak Miha z družino, so v kamri uredili spominsko zbirko, na severno fasado pa vzidali spominsko ploščo z napisom: DOM PESNIKA ANTONA AŠKERCA, KI GAJE OB STOLETNICI NJEGOVEGA ROJSTVA OBNOVIL SVET ZA PROSVETO IN KULTURO OLO CELJE, 1856-1956 Ob preureditvi celotne hiše leta 1986 so to ploščo sneli in zdaj jo hranijo Aškerčevi.4 V jubilejnem letu 1956 so tudi v Celju pripravljali postavitev Aškerčevega spomenika. Predsednik odbora je bil Gustav Grobelnik. Spomenik je v ateljeju v verandi bivše Gozdne restavracije v bližini parka izdelal kipar Ciril Cesar, njegov arhitekturni sodelavec pa je bil arhitekt Janko Hartman. Za spomenik v bronu so izbrali zelo primerno lokacijo na Vodnikovi ulici z delom ohranjenega srednjeveškega obzidje v ozadju, saj je pesnika navdihovala zlasti zgodovina, tudi celj- 3 Informacija - Avgust Aškerc, pesnikov pranečak. 4 Pavle Kalan: Ali je Aškerčeva spominska plošča v Ljubljani vzidana na napačni hiši? Aškerčev zbornik, Celje 1957, str. 217-219. ska. Ta prvi slovenski javni spomenik pesniku so odkrili 9. junija 1956. Govoril je predsednik odbora Gustav Grobelnik. Ker je kiparjeva predstavitev pesnika presegala realistični portret, je pojasnil, da po kiparjevih besedah izraža »sporno napetost osamljenega revolucionarja: glava uporno zamišljena, roki diametralno prekrižani, ena dvignjena proti nebu, druga energično iztegnjena proti zemlji. Dinamika celotne kompozicije izraža po kiparjevi zamisli konflikt med bogom in človekom in s tem torej pesnikovo psihično in fizično resnico.« Sledil je še daljši govor celjskega kulturnega delavca Frana Roša, ki je spomenik tudi odkril, po tem pa še pozdravne besede dr. Mirka Rupla, predsednika republiškega odbora za proslavo stoletnice Aškerčevega rojstva. Med kiparskimi upodobitvami je Cesarjev spomenik pač najbolj zgovoren v poudarjanju pesnikovega pogleda na življenje.5 Vedno snujoča ljudska domišljija paje za držo pesnikovih rok našla razlago, ki ima celo nekaj inačic: v stavbi ob spomeniku je bil takrat zdravstveni dom: tja kaže ena Aškerčeva roka, češ, kdor gre tja gor (v zdravstveni dom), pride dol (v zemljo), kamor je uprt prst druge roke. Drugi odlitek istega Cesarjevega kipa so kasneje, spomladi 1975, dobili v Velenju, postavili so ga pred Osnovno šolo Antona Aškerca (Jenkova cesta 2).6 V Šmarju pri Jelšah, kamor je Aškerc prišel za kaplana iz Podsrede, so 10. junija 1956 odkrili ploščo z reliefnim pesnikovim portretom, delom Vladimirja Štokoviča. Načrt za ploščo je napravil domačin arhitekt Marjan Lešnik. Ploščo so vzidali v poslopje nekdanje čitalnice, pri kateri je Aškerc sodeloval. Pri odkritju je govoril dr. Anton Slo-dnjak. Ko so kasneje to stavbo podrli, so ploščo postavili v vežo nove banke. Ciril Cesar, Celje (1956), (foto: Silva Puntar). 5 6 Jubilejne prireditve ob stoletnici Aškerčevega rojstva. Aškerčev zbornik, Celje 1957, str. 202-204. Informacija - Karolina Hribar, tajnica OŠ Antona Aškerca v Velenju. Napis se glasi: V ŠMARJU JE ŽIVEL OD 1883- 1889 IN TU USTVARJAL SVOJA NAJLEPŠA DELA PESNIK ANTON AŠKERC V DELIH SVOJIH ŽIVEL SAM BOŠ VEČNO.7 Ljubljana je dobila pesnikov javni spomenik šele dober mesec za Celjem - 15. julija 1956. Po Plečnikovem načrtuje vkomponiran v zadnjo stran kompleksa Križank na vogal Zoisove ceste. Na profiliran stolp je brez konzole pritrjeno Aškerčevo doprsje v skoraj popolnem profilu, delo kiparja Nikolaja Pirnata. V medaljonu pod njim je pesnikovo ime z letnicama rojstva in smrti. Na drugih treh stranem sklopa pa so besede: V DELIH SVOJIH SAM BOŠ ŽIVEL VEČNO PESNIKU BALAD BORCU ZA NAPREDEK POSTAVILA SVET ZA KULTURO OKRAJNEGA LJUDSKEGA ODBORA LJUBLJANA IN DRUŠTVO SLOVENSKIH KNJIŽEVNIKOV MCMLVI Ko je bil spomenik odkrit, kipar ni bil več živ. Pri odkritju je govoril pesnik Mile Klopčič. Prizadevanje za Aškerčev spomenik v slovenskem glavnem mestu pa seje začelo že veliko prej, nekaj mesecev po njegovi smrti leta 1912. Doprsni spomenik je takrat zmodeliral kipar Lojze Dolinar, a ni bil postavljen na javno mesto. Leta 1932 pa je pesnikov doprsni kip zmodeliral Nikolaj Pirnat, a tudi takrat ni prišlo do postavitve.8 Še med drugo svetovno vojno leta 1942 v taborišču Gonars seje Pirnat ukvarjal z mislijo na pesnikov spomenik, ohranjeni sta dve risbi, kjer je Aškerc upodobljen v celotni postavi.9 7 Jubilejne prireditve ob stoletnici Aškerčevega rojstva. Aškerčev zbornik, Celje 1957, str. 202-204. 8 Jubilejne prireditve ob stoletnici Aškerčevega rojstva. Aškerčev zbornik, Celje 1957, str. 209-211. ŠpelcaČopič,DamjanPrelovšek,SonjaŽitko: Ljubljansko kiparrstvo na prostem. Ljubljana 1991, str. 200. Darinka Kladnik: Sto portretiranih glav na Slovenskem. Ljubljana 2003, str. 20-21. 9 Risbi sta objavljeni v Aškerčevem zborniku, str. 267-268. Sredi Podsrede, prve Aškerčeve službene postaje, so na prvem šolskem poslopju leta 1978 vzidali ploščo z napisom: V PODSREDI JE V LETIH 1882-1884 SLUŽBOVAL ANTON AŠKERC SLOVENSKI PESNIK, AVTOR ANKE BALADE IN ROMANC GRE PO STEZI ČEZ POLJE ZELENO ANKA MLADA DETE ZAPUŠČENO. Potem ko je bila leta 1986 zaključena velika akcija Kulturne skupnosti Laško za obnovo celotne Aškerčeve domače hiše, ki je postala spominski in etnološki muzej, so v Laškem poskrbeli še za nekaj spominskih obeležij. V jeseni tega leta - 1986 - je na Globokem, na mestu, kjer je nekoč stala pesnikova rojstna hiša, gospa Jožica Penič, roj. Gaberšek, po rojstvu soseda Aškerčevih, na dveh nekdanjih hišnih vogalih posadila v spomin dve lipi.10 Ko so čez deset let - 1996 - učenci Osnovne šole Antona Aškerca v Rimskih Toplicah skupaj z mentorji oblikovali Aškerčevo pot, po kateri vodijo kažipoti v obliki velike lesene črke A, so tak znak postavili tudi med obe lipi in ga opremili z napisom: NA TEM MESTU JE STALA ROJSTNA HIŠA ANTONA AŠKERCA. f V Globoko — spomenik. Ob 150-letnici pesnikovega rojstva so njegovi krajani leseno ploščo zamenjali s kamnito, v katero je ob besedilu vklesan Aškerčev portret. 10 Informacija Jožica Penič, roj. Gabršek. Anton Herman, Rimske Toplice (1987). Pri kiparju Antonu Hermanu je občinska kulturna skupnost Laško naročila pesnikov portret, ki so ga odlili v bron v dveh primerkih. En odlitek so 5. junija 1987 postavili v Rimskih Toplicah na zelenico na križišču cest Celje - Zidani Most in železniška postaja - zdravilišče. Za program je poskrbelo kulturno društvo Anton Aškerc iz Rimskih Toplic. Mirsad Begic, Senožete (1988). Na dan šole, ki nosi ime po pesniku, so 12. junija 1987 postavili na zelenico pred šolskim poslopjem drug odlitek." Kipar Mirsad Begič je izdelal portret v reliefu, ki so ga odlili v dveh izvodih. Enega so leta 1988 vzidali na pročelje Aškerčeve domačije na Senožetah.12 Drugi odlitek tega reliefa so Laščani leta 1993 podarili nemškemu mestu Plietzhausen ob podpisu listine o prijateljstvu med obema mestoma. Visi v avli tamkajšnje občinske hiše.13 11 Informacija - Anton Herman, Jure Jan, takrat predsednik Kulturne skupnosti Laško. 12 Informacija - Milena Suhodolčan. 13 Informacija - Jože Rajh, župan Občine Laško. 214 Kiar Meško, Laško (2001). Franc Černelč, Crešnjevec — Bistrica ob Sotli (2003). 14 Informacija - Jure Jan. 15 Informacija - Marjan Marinšek. Pred kulturnim domom v Laškem stoji pesnikova glava v nadnaravni velikosti. Izklesal jo je Kiar Meško iz grškega marmorja. To je bil rezultat likovne delavnice, ki so jo pripravili v Laškem. Ob njenem zaključku 22. septembra 2001 so postavili kip na podstavek iz oplotniškega granita.'4 Posebno vlogo ima upodobitev sedečega pesnika v Muzeju slovenskih premogovnikov v Velenju. Kip je iz plastičnih mas izdelal Ciril Hočevar iz Ljubljane.15 Ker je bil Aškerc kaplan v Skalah pri Velenju in je takrat spoznal težko in nevarno delo aidarjev ter o tem napisal Delavčevo pesem o premogu, njegov lik in zvočni posnetek te pesmi spremljata obiskovalce muzeja, odkar so 1998 muzej premestili v opuščene podzemne prostore jame v Skalah. Svojevrstna, sorodstvena pobuda je storila prvi korak za nastanek Aškerčevega spomenika v okolici Bistrice ob Sotli. V Hrastju pri Bistrici živi z družino pesnikova pranečakinja Helena Černelč, roj. Aškerc, hči pesnikovega nečaka Ignacija iz Čeč pri Hrastniku. Njegov zet Franc Černelč kipari in tako je nekaterim svojim skulpturam (med njimi je poporsje A. M. Slomška), ki so že stale ob njegovi zidanici v Čre-šnjevcu pri Bistrici, leta 2003 dodal še Aškerčev spomenik. Izklesal ga je iz avtohtonega kamna, pridobljnega v bližini. Na strani, ki se ozira proti dolini potoka Bistrica in Orlici onkraj nje, je reliefno oblikoval pesnikov portret v profilu s kupo in peresom v roki. To vzbuja asociacijo na verz NAROD TVOJ BO PIL IZ ČASE TVOJE, ki ga je kipar vklesal na drugo stran zglajenega kamna. Nad napisom je v kamen vstavljen modrikast stekleni kristal. Ta naj spominja na Aškerčevo zanimanje za vzhodnjaška verstva, hkrati pa opozarja na steklarsko stroko, kiji pripada Franc Černelč.'6 Spomenik so odkrili 11. oktobra 2003. Govor o Aškercu je imel slavist prof. Martin Soško, ravnatelj gimnazije v Brežicah. Pela sta moški pevski zbor Antona Aškerca iz Rimskih Toplic in mešani pevski zbor iz Bistrice ob Sotli, domačini so recitirali Aškerčeve pesmi. Spomenik pa je odkril takrat še živi pesnikov nečak Ignacij. Kraj, kjer stoji spomenik, nima neposredne zveze s pesnikom, je pa blizu njegovega prvega službenega mesta - Podsrede. Doslej zadnji spomenik so postavili v Mozirju, kjer je bil Aškerc kaplan med leti 1892 in 1894. Pobudo je dal Ivan Suhoveršnik, župan mozirske občine. Pesnikova glava v bronu, stoječa na podstavku, je delo Mihe Kača iz Bistri-čice pri Strahovici, ki je tudi avtor kipov pred osnovno šolo. Na sosednjem podstavku je plošča s povečanim posnetkom Aškerčevega rokopisa verzov, ki jih je ta pred odhodom v Skale pri Velenju zapisal v knjigo mozirskih tr-žanov (Btirgerbuch von Prassberg):17 MOZIRJU MOZIRJE, TI DIKA SAVINJSKE DOLINE, KOT TVOJE PLANINE V VEK TRDNO MI STOJ, KO BIJE ZA DOM IN SVOBODO SE BOJ! Miha Kač, Mozirje (2004). 16 Informacija - Helena Čemele, roj. Aškerc, pesnikova pranečakinja. 17 Anton Aškerc: Zbrano delo 6, Ljubljana 1991, str. 407 216 Celoten kompleks z vodnjačkom in klopmi vred je zasnoval arhitekt Borut Pregelj iz Celja, tako daje nastala čedna ploščad pred pošto. Prav obnovitev poštnega poslopja je bila pobuda za postavitev spomenika in ureditev okolja. Hvalevreden primer plodnega sožitja družbene in kulturne dejavnosti. Odkritje je bilo 28. septembra 2004. Na njem je o pesniku govoril župan Ivan Suhoveršnik.18 Med številnimi dogodki ob 150-letnici Aškerčevega rojstva so domačini v neposredni bližini farne cerkve Sv. Marjete vzidali ploščo z napisom: V LETIH OD 1861 DO 1887 JE V TEJ ZGRADBI DELOVALA OSNOVNA ŠOLA. OD 1865 DO 1868 JO JE OBISKOVAL TUDI ANTON AŠKERC, ZNANI SLOVENSKI PESNIK IN DUHOVNIK. POSVEČENO 145-LETNICI ŠOLE IN 150-LETNICI PESNIKOVEGA ROJSTVA. FARANI SV. MARJETE Mnogo manjšo vlogo kot obeležja imajo pač poimenovanja ulic, cest, trgov po pesniku. Takih krajev je šestindvajset. Ulice: Brežice, Celje, Dob pri Domžalah, Domžale, Izola, Kamnik, Krško, Ljutomer, Maribor, Mozirje, Murska Sobota, Novo mesto, Piran, Ptuj, Rogaška Slatina, Ruše, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Šmarje Sap, Žalec. Cesta: Ljubljana, Rimske Toplice, Šoštanj, Velenje. Trg: Laško, Šmarje pri Jelšah. Po Aškercu nosita ime dve osnovni šoli: v Rimskih Toplicah in Velenju.19 Pomen Antona Aškerca razodevata tudi dve nagradi, imenovani po njem. V Laškem, sedežu občine, kamor sodi Aškerčev rojstni kraj, od leta 1979 podeljujejo Aškerčeve nagrade in priznanja za posebne dosežke na področju kulture. Arhivsko društvo Slovenije je leta 2002 začelo podeljevati vsaki dve leti Aškerčevo nagrado in priznanje za izjemne prispevke k razvoju slovenske arhivistike. Poimenovanje je toliko bolj pomembno, ker opozarja na delo, ki je za povpreč- 18 Informacija - Peter Širko, ravnatelj knjižnice v Mozirju, Ivan Suhoveršnik, župan Občine Mozirje. Tu bi kazalo še omeniti, da nosi celjska knjigama DZS ime po pesniku - Aškerčeva knjigarna in papirnica. Bržkone je naneslo naključje, da je prav v tej hiši - zdaj Prešernova ulica 21 - v zadnjem gimnazijskem letu stanoval kasnejši pesnik, tako da je poimenovanje hkrati obuditev spomina na Aškerčeva celjska leta. 19 Po Aškercu so poimenovali nekatera kulturna društva, tako Kulturno društvo Anton Aškerc Celje, 1. gimnazija. Kulturno društvo Antona Aškerca Rimske Toplice, Pevski zbor Anton Aškerc, Podsreda, Kulturno društvo Anton Aškerc Šmarje pri Jelšah. nega Slovenca povsem v senci njegovega pesništva - na njegovo arhivsko dejavnost, ko je leta 1898 postal ljubljanski arhivar.20 Kaže tako na njegovo službo, ki je ni pojmoval kot sinekuro. S tem je povezana njegova publicistična dejavnost, kije ostala pomemben del njegovega dela še v času, ko je njegova pesniška moč že slabela. Število Aškerčevih obeležij - plošč in spomenikov, ki so na javnih mestih, je sorazmerno veliko - šestnajst. Zanimivo je, daje bila izhodišče skulpturam fotografija, ki ga kaže bradatega, čeprav so ohranjene tudi fotografije, na katerih je obrit. A z brado je pač bolj prepoznaven.21 Od krajev, kjer je Aškerc služboval, so brez vidnega spomina nanj še Juršinci (prej Sv. Lovrenc v Slovenskih Goricah) in Vitanje. V Šmarju pri Jelšah je sicer že primerna spominska plošča. Opazijo pa jo samo obiskovalci banke (turisti vanjo ne zahajajo), zato bi bilo dobro poskrbeti za pesnikov spomenik na vidnem mestu, ki bi opozarjal, da so prav v tem trgu nastajale Aškerčeve klene balade in romance. 20 Ob 100-letnici Zgodovinskega arhiva Ljubljana so v preddverju vzidali ploščo z Aškerčevimi besedami: VSA LOKALNA ZGODOVINA SE POMIČE MIMO NAŠIH OČI, ČE PREGLEDUJEMO NAŠ MESTNI ARHIV. 21 Samostojnega nagrobnika Aškerc nima. Pokopan je bil pri sv. Krištofu v Ljubljani v skupno grobnico, ki jo je oskrbelo Pisateljsko podporno društvo. Leta 1938 sojo prenesli pod arkade na Navju. Med desetimi imeni na spomeniku sta ob Aškerčevem imenu in priimku le še datuma rojstva in smrti. Milena Piškur, Sonja Žitko: Ljubljansko Navje, Ljubljana 1997, str. 56. ANTON AŠKERC, MESTNI ARHIVAR IN KNJIŽNIČAR1 Tatjana Šenk2 Letos mineva sto petdeset let od rojstva pesnika in mestnega arhivarja Antona Aškerca. 9. januarja 1856 seje na Globokem nad Rimskimi Toplicami rodil svobodomiselni poet, ki je vse življenje najbolj cenil razmišljanja na osnovi svobodnega mišljenja, neomejenega z verskimi dogmami. Po končanem osnovnem šolanju seje z zanimanjem posvetil študiju teologije, ker je pri tem lahko odkrival »dušo in čeznaravno razodetje« in v semenišču našel čas in mir »za premišljevanje o najglobjih vprašanjih življenja in pot do samega sebe«3. Duhovniški poklic ga ni privlačil, ker je bila »majhna plača in najtežji stan« in tudi »čudne ceremonije« se mu niso zdele potrebne. Leta 1880 je postal duhovnik in skoraj hkrati začel objavljati prve pesmi. V svojih pesmih je zajemal snov iz ljudske in slovanske tradicije ter zgodovine, pri tem pa spoznal, da kot duhovnik ni svoboden pri izbiri snovi, ker o mnogih temah ni smel govoriti ali pisati. Njegova poezija je že sredi osemdesetih let začela zbujati ostro nasprotovanje pri klerikalcih, predvsem Mahnič je postal aktiven pri napadih na realistično Aškerčevo poezijo in je trdil, da se v njegovi poeziji kaže »poganski in brezverski značaj«4. Aškerca je v katoliški veri motil dogmatizem in »duševni terorizem« kot to sam imenuje. Prišteval se je k »prostomišljencem«, torej svobodomislecem in liberalcem in vse bolj odločno je zagovarjal pravico posameznika do svobodnega mišljenja. Motila gaje vera v čudeže, v pridigah je odkritosrčno nasprotoval takemu naivnemu verovanju. Njegove pridige so bile bolj zgodovinske kot verske, znal jih je tudi duhovito podkrepiti, ljudje pa njegovega robatega humorja niso odobravali. Med pridigo je na primer izjavil, »da Marija ni veverica, da bi se prikazovala na vejah«.5 Takšne in podobne izjave ter kratko, odločno maševanje in krščevanje zgolj v slovenskem jeziku so mu prinesle večkratne zagovore pred škofom. Sredi 1 Predavanje je že bilo objavljeno v Arhivih. 2 Arhivska svetovalka. Zgodovinski arhiv Ljubljana. 3 Boršnik, Aškerc, str. 18. 4 Boršnik, Aškerc, str. 162. 5 Boršnik, Aškerc, str. 103. devetdesetih let je bil že vsako leto poklican na zagovor, kjer svojih besed ali dejanj nikoli ni preklical. Obhajale so ga že prave krivoverske misli, saj je v pismu svojim predstojnikom poleti 1896 zapisal, da » v političnih rečeh nihče ni dolžan absolutno ubogati škofa«. Med njim in katoliško cerkvijo je tako nastal »prepad, ki se premostiti ne da«.6 Njegove liberalne ideje in upor proti družbenim predsodkom so vse bolj jasno onemogočale njegovo duhovniško delo. Aškerčevi liberalni prijatelji in znanci so zato začeli razmišljati, kako bi lahko pomagali odločnemu in trmastemu svobo-domislecu, ki svojega duhovniškega poklica ni mogel več opravljati. Aprila 1898 je bil Aškerc upokojen in dobil je nekaj ponudb za novo službo, najbolj primerna je bila ponudba ljubljanskega župana Hribarja, ki je na magistratu organiziral novo delovno mesto za mestnega arhivarja. Literarna javnost je bila sicer prepričana, daje novo delovno mesto ustvarjeno samo za pesnike in literate. To mnenje se je ohranjalo in se izkazalo še čez petindvajset let, ko je Društvo slovenskih književnikov protestiralo, ker na delovno mesto arhivarja ni bil sprejet pesnik ali pisatelj.7 Dejstvo pa je, daje Ljubljana arhivarja že zelo potrebovala in novo delovno mesto ni bila sinekura, ampak dejanska potreba mesta oziroma magistrata. Aškerc je svojo novo službo vzel zelo resno, se najprej posvetil arhiviranju, kasneje je uredil tudi knjižnico, bilje aktiven v nekaterih kulturnih odborih, pisal je razna mnenja in predloge (na primer o imenu ulic), tako da lahko zapišemo, da ni postal samo arhivar, ampak je bil pravi »prvi mestni kulturni referent«.8 Aškerc je že v času svojega življenja postal vpliven in spoštovan pesnik. Zanimanje za njegovo delo in življenje, se nadaljuje vse do današnjih dni. Marja Boršnik je že leta 1935 izdala v Časopisu za zgodovino in narodopisje Aškerčevo bibliografijo, v kateri je natančno popisala vse kar je Aškerc napisal in kar so drugi napisali njemu ali o njemu. Temeljito biografijo o Aškercu, njegovem življenju in deluje Marja Boršnik Škerlak izdala leta 1939 in v njej spretno popisala življenje hribovskega kaplana in pesnika, njegove boje in ocenila njegove pesmi. V knjigi seje zgolj obrobno dotaknila Aškerčevega delovanja v arhivu, zato je dr. Sergij Vilfan v Kroniki leta 1957 zapisal še vse o Antonu Aškercu - mestnemu arhivarju ljubljanskemu. Izšla so tudi Aškerčeva zbrana dela v devetih knjigah, zadnja je z letnico 1997. 6 Boršnik, Aškerc, str. 178. 7 60 let MALj, str. 20. Po Aškerčevi smrti je bil v to služno sprejet pesnik Oton Župančič, leta 1923 pa prvi "neliterat" Vladislav Fabjančič". 8 Vilfan, str. 106. Marja Boršnik je v svoji knjigi zapisala, da je bil Aškerc pripravljen »sprejeti še tako skromno službo, samo čim dlje od ljudi, ki se jim je po nazorih tako odtujeval«.9 Arhivska služba se ji je za svobodomiselnega pesnika zdela »suhoparna«, njegovo delo pa »duhamorno«, vendar je priznala, da seje Aškerc dela lotil z vso resnostjo in »uredil cele skladovnice listin v fascikle in jim z duhamorno vestnostjo dodal povzetke.«10 Njen pogled je bil usmerjen predvsem na Aškerca kot pesnika, zato je lahko zapisala, daje njegova prizadevnost v službi »imela za posledico, da se je arhivski prah« vse bolj nabiral tudi na njegovih pesmih. Dr. Vilfan, ki je sam bolje poznal delo v arhivu, je zapisal, da je Aškerc v arhivu »za vseh 14 let delovanja našel dovolj hvaležno delovno področje« in priznal je »strokovni značaj in strokovno raven njegovega arhivarskega dela«. 11 Aškerčeva pesniška moč in izraznost je po nastopu službe v arhivu res pojemala, vendar je strokovno in vestno delo v arhivu pomenilo kvaliteten začetek neke nove dejavnosti na Slovenskem, začetek sistematičnega zbiranja in urejanja mestnega arhivskega gradiva. Aškerc je postal prvi slovenski poklicni arhivar. Arhivarsko službo je Aškerc začel opravljati 15. julija 1898 v temačnih prostorih drugega nadstropja na magistratu. Govekar je slikovito opisal nove delovne prostore, mislim pa, da je v tistem času večina uradniških prostorov, ne samo arhivskih, bila bolj slabo opremljenih. Prostori so resda temačni in mrzli še danes, saj ležijo pod grajskim hribom; mnenja o »smradu, ki ga širijo v usnje vezani fasciklji in prhneči, več stoletij star papir«12 pa so različna in poznam tudi arhivi-ste, ki jih vonj starega papirja ne moti. Govekar trdi, da je bil ta smrad Aškercu neznosen in se ga nikoli ni navadil. Bolj verjetno ni bil smrad arhivskega papirja tisti, ki je motil Aškerca, pač pa gaje motil smrad greznice, kije bila pod oknom. V sobi se je poleg starega papirja valjala še najrazličnejše ropotija, »n.pr. stara zagrinjala, cela kolekcija antikvaričnih tičnikov, bobni ter še nekaj brezimnih rečij, po katerih se samo prah nabira...«.13 Aškerc seje dela v arhivu lotil resno, zavzeto in strokovno. Arhivsko gradivo je tedaj obsegalo gradivo »na treh stelažah v arhivski sobi in na eni stelaži v predsobi« in Aškerc sije želel to gradivo urediti po »znanstveno-praktičnih načelih«. V ta namen sije ogledal arhiv v Zagrebu, prebiral strokovno literaturo (Holzinger) in se posvetoval s slovenskimi zgodovinarji. Takoj po nastopu službe v arhivu je 20. julija 1898 županstvu že napisal poročilo o stanju v arhivu in svoje načrte 9 Boršnik, Aškerc, str. 182. 10 Boršnik, Aškerc, str. 227, 228. 11 Vilfan, str. 102. 12 Boršnik, Aškerc, str. 228. 13 Vilfan, str. 101. za delo. Jasno mu je bilo, daje arhiv uporaben le, če je urejen. Zapisal je, da bo potrebno »arhiv 1) urediti, 2) čuvati, 3) napraviti uporaben«. Njegov načrt je bil najprej arhiv »osnažiti prahu, ki se gaje nabralo na cente«, nato oštevilčiti police in predale, sobo prezračiti in očistiti in zapisati na posamezne listke vse arhivsko gradivo po posameznih fasciklih. Ko bo vse fascikle popisal se bo lotil indeksa, pomeni poimenskega in vsebinskega seznama gradiva14 . Takoj mu je bilo torej jasno, da gradiva ne sme preurejati in ga mora pustiti v prvotni obliki, potrebno je bilo narediti le vsebinski pregled nad gradivom. Aškerc je torej upošteval eno osnovnih pravil arhivistike, ki velja še danes - načelo prvotne ureditve, kljub temu, da mu je zgodovinar Komatar svetoval drugače. Svetoval mu je namreč, naj gradivo preuredi po vsebini in priznati je treba, da še danes mnogi novi nadobudni arhivisti kaj radi preurejajo gradivo po vsebini, kljub dolgoletnim izkušnjam, ki kažejo, da si vsebinsko urejanje vsak predstavlja po svoje in zato nikoli ni uspešno. Že čez šest dni je na županstvo naslovil novo službeno poročilo, v katerem je apeliral predvsem glede ureditve slabih prostorskih razmer in ugotavljal »da je navsezadnje človek sam vendarle najdragocenejši »akt« in zaradi tega se mora tudi zdravje njegovo najbolj čuvati«. Predlagal je, naj se v sobi poskrbi za boljšo ventilacijo, vanjo postavi umivalnik in pljuvalnik, pospravi ropotija in se sobo vsak dan počisti. V dopisuje predlagal tudi škartiranje tistega »arhivskega materiala, kije brez vsake zgodovinske in druge vrednosti«. Škartiranja seje bilo po njegovem predlogu potrebno lotiti na strokovno neoporečen način, na način, ki je še danes v veljavi. Predlagal je ustanovitev komisije, v katero bi bili vključeni strokovnjaki, na primer gospod pl. Radič, gospod prof. Vrhovec ali kakšen izkušen uradnik iz pisarne, ki bi ga določil župan. Aškerc seje torej dela v arhivu lotil v vseh pogledih strokovno, zato tudi uspešno. Že čez eno leto, natančneje 22. avgusta 1899, je lahko podal poročilo o svojem enoletnem delu v arhivu. Aškerc je poročal, daje uredil 173 fasciklov in vsebino posameznih fasciklov izpisal na 250 listkih, vsebino posameznih dokumentov pa na 1902 listkih. Pohvalil seje, da bo vseh teh 2152 listkov zgodovinarju v veliko pomoč pri iskanju želenega gradiva. Kartotečne listke je naredil po navodilih zgodovinarjev, tj. Radiča in Vrhovca. Aškerčeva kartoteka je bila uporabna dolgo vrsto let, uporabljal jo je še Fabjančič, ki jo je le nekoliko dopolnil. Kako zelo je bila kartoteka uporabna, seje izkazalo že leta 1904, ko je Franc Komatar v svojem članku15 objavil katalog mestnega arhiva, pri tem pa ni omenil, daje delo opravil Aškerc. S tem gaje zelo razjezil in zato je v pojasnilo zapisal: »Komotar si je bil izposodil pri mestnem arhivarju več škatel, polnih regest in katalogov, obsegajočih arhivski inventar in na podlagi tega inventarja, ki ga je 14 AZD, 9. knjiga, str. 93. 15 Das statische Arhiv in Laibach. Jahresbericht ljubljanske višje realke. sestavljal mestni arhivar z velikim taidom več let, je spisal učeni in strašno izobraženi profesor Komotar svoj katalog mestnega arhiva.« Gimnazijskega profesorja Frana Komatarja je namerno poimenoval Komotar, da bi s tem ponazoril njegovo »komotnost« in mu očital, da se šopiri in »diči« s tujim perjem. Takole je nadaljeval Aškerc: »In če hoče kvišku plezati, naj si naredi lestvo sam; jaz mu ne maram držati svojih pleč, da bi se po njih popenjal!16 Delovne razmere so se počasi izboljševale in Aškerc je dobil primernejšo in svetlejšo sobo, obrnjeno na dvorišče. Dosegel je, da seje brisal prah v sobi, dobil je tudi pljuvalnik in umivalnik. Le prošnja za slugo, ki bi mu pomagal pri vzdigova-nju težkih knjig mu ni bila uslišana. Poleg urejanja arhivskega gradiva seje lotil tudi urejanja knjižnice. O knjižnici je Aškerc magistratu poročal leta 1901, kjer je poročal o novo urejeni knjižnici, kije nastala poleg arhivske sobe in je vsebovala že nad 600 različnih knjig in brošur. Pomembna je bila njegova iniciativa, najprej leta 1904 in kasneje leta 1906, da bi se ustanovila vseslovanska magistralna knjižnica. S svojo pobudo ni uspel, pomembno pa je, daje zbral in pridobil mnogo knjig, ki so ležale na magistratu in bi se zelo verjetno z leti izgubile, še pomembneje pa je, daje za knjižnico pridobil nekatere periodične tiske, ki so izhajali izven Kranjske, na primer na Primorskem, in nekatere izseljenske ameriške časnike.17 Aškerc je leta 1910 že poročal o knjižnici, kije obsegala 2.000 knjig, knjižno gradivo seje nato zbiralo na magistratu vsa leta, dokler ta zbirka knjig leta 1945 ni postala osnova za ustanovitev Slovanske knjižnice. Poleg skrbi za knjižnico je Aškerc poskrbel, da seje prevzelo tudi najpomembnejše mestno gradivo - to so zapisniki sej. Leta 1904 je predlagal, da deželno sodišče izroči stare sodne protokole, kot so imeli naslov zapisniki, in leto kasneje je prevzel zapisnike sej mesta od leta 1711 do 1785 in s tem kompletiral najpomembnejšo mestno serijo. Zavedal se je pomena pridobivanja starejšega arhivskega gradiva in skupaj z županom Hribarjem je pripomogel pri pridobivanju ali nakupu drobcev starejšega, predvsem literarnega gradiva. Aškerc je veliko dela in truda vložil v to, daje arhiv naredil uporaben, pomeni, da so se posamezni dokumenti sedaj lažje našli. Sestavil je Splošni katalog mestnega arhiva, kjer je v knjigi popisal vse arhivsko gradivo. Katalog je bil neke vrste vodnik po arhivskem gradivu v današnjem pomenu. Gradivo je nato dobilo podrobnejši popis posameznih fasciklov na kartotečnih listih. Zelo moderno razmišljanje gaje privedlo do izdelave indeksa, ki je pomenil »za tedanje razmere dokaj moderen in edinstven pripomoček«.18 Gradivo je postalo uporabno, na kar 16 Aškerčev zbornik, str. 153, 154. 17 Aškerčev zbornik, str. 153. 18 Vilfan, str. 104. kaže tudi njegov spor s Komatarjem. Pri deluje bil priden in uspešen, kajti nastalo je 7 velikih in 2 manjši škatli kartotečnih listov (skupaj 1,6 trn), na osnovi katerih seje želeno gradivo lahko poiskalo. Aškerčeva kartoteka zna biti zanimiva še danes, kljub temu, da imamo nove pripomočke za iskanje po gradivu. Aškerc je namreč na listke zapisoval tudi svoja osebna stališča in mnenja, »z vpisanimi podatki je polemiziral, jih ironiziral in k njim zavzemal stališče.«19 Svoja stališča je večkrat izrazil s klicaji ali z dopisi kot »Weltereigniss, Welthistorische, epochale, jeremijade« in podobnimi. Svoje strinjanje s prepovedjo Miklavževih obhodov je na primer pospremil s klicajem, pri prepovedi sekanja lip ob procesijah je pristavil svoje mnenje »Zdrava prepoved!« Včasih so bili njegovi komentarji tudi daljši, tako je ob popisu okrožnice iz leta 1806 zapisal: »Nauk: is krompirja kruh pezhi...« To je res genijalna misel, ki se je porodila v glavi modrega birokrata! Ljudstvo naj se uči kruh peči iz krompirja! Pšenični kruh je samo za »gospodo«... Tako se na originalen in preprost način rešava težavni socialni problem! Bravissimo!- In kako tečen in redilen je tak-le krompirjevec! Iz različnih dopisov na kartotečnih listkih lahko razberemo, da ga arhivsko delo ni dolgočasilo, ampak gaje tudi zabavalo in ga največkrat jezilo. Njegov popis gradiva predvsem vsebuje opozorila, daje neki tekst pisan v slovenščini oziroma da gaje napisal slovenski avtor, tako je na primer vedno zapisal, kadar je bil podpisan Valentin Vodnik. Aškerca je kmalu začelo zanimati predvsem francosko obdobje in gradivo tega časa, kajti to je bil čas, ko se je v uradovanju in javnih razglasih začela uporabljati slovenščina. Zanimanje za stare slovenske tekste ga je toliko pritegnilo, da je takšne tekste začel tudi objavljati. Leta 1899 je v Iz-vestjih muzejskega društva za Kranjsko objavil dve prisegi iz mestnega arhiva. Objavil je prisego opekarskega mojstra iz leta 1785 in meščansko prisego iz leta 1791. Kasneje je objavil Slovenski akti iz mestnega arhiva ljubljanskega iz francoskega obdobja in tudi Vodnikovo šolsko poročilo iz leta 1812. Aškerc je objavljal dokumente iz arhiva ves čas delovanja v arhivu, trije članki so v Carnioli izšli še po njegovi smrti. V času urednikovanja Ljubljanskega zvona v letih od 1900 do 1902 je v rubriki Socialni pregled pisal članke, ki so izvirali iz njegovega poznavanja dela ljubljanskega magistrata. Pisal je o posredovalnici za delo, o reševalni postaji, mestni ubožnici in podobnem, ker sije želel, da bi Ljubljanski zvon postal več kot samo literarna revija. Anton Aškerc je prvi slovenski poklicni arhivar postal po srečnem naključju. Kot človek, ki je vedno želel živeti po svojem prepričanju, kot človek, ki se nikoli ni uklonil tujemu prepričanju, ni bil primeren za duhovnika. Mikala so ga potovanja in razgovori s kulturnimi, izobraženimi ljudmi. Kot duhovnik je živel po vaseh 19 Vilfan, str. 105. in imel stik predvsem s kmečkim prebivalstvom, kar mu ni omogočalo duhovne rasti. Ze leta 1890 je na primer pisal Levcu: »Človeško življenje je kratko, a da bi moral še to kratko življenje prebiti po vaseh, Bogu za hrbtom ležečih, kjer še vsakdanje pošte nimam in kjer človeku ne preostane drugega nego zevaje dolg čas prodajati: neče mi v glavo«20. Ko je leta 1896 prenahal z delom duhovnika, je pisal prijatelju Turnerju, da je končno »rešen najduhamornejšega službenega dela«21, ki gaje fizično in »duševno« obremenjevalo. Želel si je sicer dobiti službo v tujini, vendar je bil tudi z delom v Ljubljani zelo zadovoljen, saj gaje osvobodilo. Že septembra 1898 je pisal prijatelju, da se sedaj čuti svobodnejšega in tudi Ljubljana se mu je zdela lepo in prijazno mesto.22 Še bolj zgovorno je bilo njegovo pismo županu Hribarju leta 1908, v katerem je zapisal: »Danes je deset let, odkar bivam v mestni službi v Ljubljani. Ako bi ne bilo Tebe, bi jaz hiral duševno kje v štajerskih hribih in vzdihoval pod jarmom rimskega despotizma. Tvoja zasluga je, da sem svoboden že deset let, Tvoja zasluga je, da smem pisati po svoji glavi ter se kretati svobodno po svetu kot popolen človek. Ne spavam na magistratu kakor se mojim in Tvojim sovražnikom po glavi blodi. Arhiv je sedaj dostopen raziskovalcem. Izpolnjujem svojo dolžnost.«23 Služba arhivarja mu je torej dala svobodo, omogočila mu je tudi potovanja, ki so ga tako veselila. Že kot duhovnik je v prvih letih veliko potoval predvsem po bližnjih deželah Avstrije, Madžarske, Italije in Srbije. S potovanji je moral prenehati v času, ko je bil pri duhovniških oblasteh najbolj v nemilosti. Z njimi je lahko nadaljeval šele v novi službi in tokrat sije lahko privoščil daljša potovanja, vse do Poljske, Rusije, Francije in Egipta. Zato se mi zdi zelo krivična ocena, ki jo je podala Marja Boršnik v svoji knjigi leta 1939, ko je zapisala: »Prestop v arhiv je druga tragična ovira njegove svobodne rasti, še neprimerno bolj tragična od prve. Pesnik je postal notranje vezan, njegova pot se je nadaljevala v eni sami smeri brez vsakršne razgibanosti. Ne samo podzavestna idejna zavisnost, tudi suhoparno arhivsko delo samo je bilo temu vzrok.«24 Prva tragična ovira je seveda bila, da je postal kaplan in zato ni imel možnosti svobodnega razvoja. Kar drži. Ne drži pa, daje enako usodna za njegov razvoj zaposlitev v arhivu. Za pojemanja pesniške moči pač ni nujno kriv arhiv, pesniška moč je lahko pojemala zaradi različnih vzrokov. Aškerc sam je v pismu Hribarju poudaril pomen svoje nove desetletne svobode. Menim, da mu je pesniška moč pojemala brez zveze z »dolgočasnim« delom v arhivu, saj je 20 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Levcu, 15.4. 1890 iz Jurišincev. 83. pismo 21 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Turnerju, 2. 4. 1996, 13. pismo 22 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Turnerju, 14. septembra 1898, 27. pismo 23 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Hribarju, 15.7. 1908, 9. pismo 24 Boršnik, Aškerc, str. 411. Aškerc s svojim delom dokazal, da mu delo ni bilo dolgočasno in gaje uspešno in z veseljem opravljal. Tudi zanimanje za arhivske teme ni moglo neposredno vplivati na pojemanje pesniške moči. Aškerc je dokazal, daje tudi pri tako »suhoparnem« delu, kot je arhivsko, za pravilno urejenost in ohranitev gradiva nujno razmišljanje z lastno glavo. Če bi namreč Aškerc slepo upošteval nasvete zgodovinarjev, ki so mu svetovali preureditev gradiva po vsebini, bi naredil nepopravljivo škodo in gradivo zamešal za naslednja desetletja. Z delom v arhivu je bila Aškercu omogočena svoboda, svoboda misli, ki jo je nadvse cenil. Menim, da ni nepomembno, da se je Aškerc septembra 1907 kot častni predsednik udeležil kongresa svobodomislecev v Pragi. To je bila prav gotovo velika čast in priznanje, gotovo pa tudi veliko veselje Aškercu, kije tako cenil svobodomiselnost. Kot duhovnik pa te časti in veselja prav gotovo ne bi mogel doživeti. Boršnikova tudi pravi, daje Aškerc »preveč razmišljal in tehtal« in bil zato preo-koren za pravi pesniški polet. Njegova pesem je »špartansko redna in zmerna«25. No, prav te njegove lastnosti: razmišljanje, tehtanje in špartanska redoljubnost so bile idealne za njegov novi poklic. Redoljubnost in natančnost sta namreč eni osnovnih vrlin za dobrega arhivista. In Aškerc je imel tega v izobilju. Njegova redoljubnost je sprožala tudi šale na njegov račun. To, daje iz magistrata odhajal na minuto točno, ko je odbilo poldne26, je sprožalo kar nekaj govoric in šal. Aškerc je v pismu novembra 1898 tudi zapisal, da ima dela in sedenja v arhivu od 8. do 12. ure dovolj27. Ampak nad delom v arhivu seje pritoževal le prvo leto, potem pa pritožb nikjer več ne zasledimo. No, saj nad štiriumim delom se res ni potrebno pritoževati! Arhivarska služba na mestu Ljubljana se je sicer res odprla predvsem zaradi Aškerčevih problemov v osnovnem poklicu, vendar je bila takrat mestu že zelo potrebna. Priznati je treba, da je bil Aškerc v tistem času zelo primerna oseba za opravljanje nove službe. Bil je dovolj razgledan in izobražen, z velikim zanimanjem za kulturo in znanost in s tem najbolj primeren za pravilno urejanje arhiva. Pred začetkom dela o arhivu ni prav veliko vedel, saj je v pismu Hribarju zapisal: »Prosil bi vas, ko bi mi izvolili povedati vsaj v obrisih, kako delo ima arhivar, kake dolžnosti?«28 Poudariti moram, da seje dela lotil z veliko vnemo in strokovno. Seznanil seje s teorijo (prebiral Hitzingerja) in prakso (ogled arhiva v Zagrebu), z njim seje začelo obdobje rednega, sistematičnega arhivskega dela in kontinuirane skrbi za arhivsko gradivo. 25 Boršnik, Aškerc, str. 418. 26 Boršnik, Aškerc, str. 391. 27 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Turnerju 10. 11. 1989, 28. pismo. 28 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Hribarju, Velenje, 17. 3. 1898, 8. pismo. 226 Aškerčevo delo v Mestnem arhivu v Ljubljani je obsegalo vsa dela, ki jih opravlja moderni arhivist. Urejal in popisoval je gradivo, na novo prevzemal in hranil gradivo, objavljal pomembno gradivo za slovensko zgodovino in se ukvarjal z nekaterimi metodološkimi arhivskimi vprašanji. Po vsem zgoraj povedanem je razumljivo, zakaj ima Aškerc danes za arhiviste poseben pomen. Pred malo več kot sto leti je opravljal vse različne dejavnosti modernega arhivista in se pri tem spopadal s podobnimi težavami kot danes. Vseh arhivističnih problemov se je loteval strokovno, se posvetoval z zgodovinarji, prebiral literaturo. Na večino strokovnih arhivističnih problemov je našel pravi odgovor, pravo metodo in nam tako ohranil neokrnjeno gradivo, ki govori o naši preteklosti. Dokumentacija o Aškerčevem službovanju in delovanju v arhivu29: 1. Aškerčevi arhivski elaborati: Aškerčev inventar Mestnega arhiva (originalno: Splošni katalog ljubljanskega mestnega arhiva 1898-1911). SI ZAL, LJU 247, ZAL, a.e. 65. Aškerčev listkovni pregled in indeks k starejšemu delu splošne registrature (7 velikih in dve polovični škatli) v dolžini 1, 6 tm. 2. Aškerčeva poročila o svojem delu: Pro memoria o o arhivu, Službeno poročilo, Reg 1/1036-V/14, 25660/98, objavljeno vAZD, 9. knjiga, str. 93 do 96. Poročilo o delu do 22. avgusta 1899, Reg I/1023-V/6, 29123/99, objavljeno v AZD, 9. knjiga, str. 96-97. Izvestje o magistratih knjižnici, Reg II/15-II/1, 69/01 Arhiv in knjižnica (1910), SI ZAL LJU 247, ZAL, a.e. 1, objavljeno v 60. let MALj, str. 189-193 in AZD, 9. knjiga, str. 3. Dokumenti o Aškerčevem delu oziroma o arhivu v tej dobi: Oprema arhiva, Reg 1/1211-V/4, 25610/08, Reg I/1219-V/7, 8208/01, Reg I/-620-V/14, 922/11, Reg 1/1257-V/14, 469/10 Nakupi in prevzemi arhivskega gradiva in knjig: - učne knjige, Reg I/l 186-11/2, 9919/07; - Arhiv štajerskega namestništva (knjiga) Reg I/l 186-II/2, 14137/08; - državni zakonik, Reg I/l 186-II/2, 35688/05; - rokopis Prešernovih poezij (in omemba muzeja), Reg I/1568-XXI/10, 21990/03; 29 Vilfan, str. 107. - prevzem zapisnikov mestnega sveta Reg I/l 550-XIX/8, 25335/04, fol. 831 do 837; - letna poročila tržaške realke Reg I/1550-XIX/8, 37339/04, fol. 838-839; - zapisnik mestnega sveta iz leta 1768, Reg I/1237-V/14, 24657/07; - razni nakupi: Aškerčev predlog za nakup knjig fizika Koprive, Reg 1/1550-XIX/8, 11 614/06, fol. 840; nakup slike, tiskovin, perorisba mesta v Reg I/-257-V-14, 23875/07, fol. 44, 77, 79-80, čarovniška pravda, literarni rokopisi, fol. 81, 82 do 86, Uradno poročilo na poziv g. župana daje Aškerc mnenje o nakupu Prešernovega rokopisa in Ilirije oživljene, fol. 86 - Ambroževa slika Cod 111/70, fol. 345 Mnenja in predlogi: - Preimenovanje katastrskih občin, Reg I/l 193-V/2, 7515/08, fol. 156; - Trubarjev park Reg I/1255-V/12, 22384/10; - spakedrana slovenščina na ljubljanskih firmskih tablah, Reg I/1568-XXI/10, 15416/03, fol. 193-197 Razno: ruski vizum, Reg I/1267-VII/6, 28988/01 Članki, ki jih je napisal kot mestni arhivar30 Slovenski prisegi iz ljubljanskega mestnega arhiva. V: IMK 1899, str. 73-74. Objavil je prisego opekarskega mojstra z dne 24. decembra 1785 in burgersko (meščansko) prisego iz leta 1791. Ljubljanski operni pevec pred 108 leti. Iz ljubljanskega mestnega arhiva (fasc. 196) posnel A. Aškerc. V: LZ 1899, str. 456; AZD 1993, 7. knjiga, str. 667. Usoda prvih slovenskih sanjskih bukvic. V: LZ 1899, str. 321-323; AZD 1993, 7. knjiga, str. 661. Na podlagi dokumentov, ki jih je našel v ljubljanskem mestnem arhivu, je Aškerc opozoril na dotlej neevidentirano slovensko knjižico. Posredovalni urad za delo in službe (v rubriki Socialni pregled). V: LZ 1900, str. 159-162; AZD 1993, 7. knjiga, str. 316-321. Rešilna postaja v Ljubljani (v rubriki Socialni pregled). V: LZ 1900, str. 162-165; AZD 1993, 7. knjiga, str. 321-325. Zavod sv Nikolaja v Trstu (v rubriki Socialni pregled). V: LZ 1901, str. 414-416; AZD 1993, 7. knjiga, str. 325-328. Stavbna zadruga za delavske hiše Lastni dom v Celju (v rubriki Socialni pregled). V: LZ 1901, str. 416-417; AZD 1993, 7. knjiga, str. 328-329. Mestna ubožnica v Ljubljani (v rubriki Socialni pregled). V: LZ 1902, str. 121; AZD 1993, 7. knjiga, str. 329-330. Ljubljanski grad in promet s tujci. V: LZ 1902, str. 713 30 Povzeto iz: Marja Boršnik, Aškerčeva bibliografija. V: ČZN (1935), XXX/4, Maribor. Vodnikovo šolsko poročilo iz leta 1812. V: LZ 1903, str. 342-344; AZD 1993, 7. knjiga, str. 828-831. Število prebivalstva ljubljanskega leta 1813. V. LZ 1903, str. 640. Slovenski akti iz mestnega arhiva ljubljanskega. V: IMDK 1904, str. 92-101 in 169-184. Krstna imena v ljubljanskem mestnem arhivu. V: IMDK 1905, str. 175 Doslej neznan župan ljubljanski. V: IMDK 1905, str. 175. Slovenski akti iz mestnega arhiva ljubljanskega. V: IMDK 1906, str. 139-146. General Quedart. Donesek k zgodovini francoske okupacije. V: IMK 1907, str. 33-35. Kako so leta 1809 snažili ljubljanski grad. V: IMK 1907, str. 45. Vojna kontribucija na Kranjskem leta 1809. V: IMK 1907, str. 45-46. Obrtno stanje v Ljubljani leta 1809. V: IMK 1907, str. 65-71. Odkod izvira beseda "goldinar"?. V: IMK 1907, str. 118. Zbirka arhivske slovenščine ( v rubriki Razprave). V IMK 1908, zv. 2, str. 71-74. Vidni sledovi francoske vlade v Ljubljani. Sn 1909, str. 189-191; AZD 1993, 7 knjiga, str. 189-191. Ob stoletnici Ilirskih provinc je Aškerc arhivsko gradivo o francoski okupaciji 1809-1813, ohranjeno v ljubljanskem mestnem arhivu, objavljal v IMK in Sn, ki je temu jubileju posvetil posebno številko. Natisnjena pesem Ilirija; Napoleonova Ilirija, SN, 194, Francoski koledar v Iliriji, SN 194, Francoska vlada v Ljubljani 1. 1809. pa nemški jezik, Sn 194 Rožna devica, Sn 194 Ljudsko šolstvo v ljubljanskem okrožju leta 1810 ( v rubriki Razprave). V: Carniola 1910, str. 222-226. Mestni arhiv (Zamikov izvleček). V: Ljubljana po potresu (1895-1910), str 158-159. Mestna knjižnica (Zamikov izvleček). V: Ljubljana po potresu (1895-1910), str. 160. Mestni arhiv in knjižnica (orig.). V: 60 let MALj; AZD 1993, 7 knjiga, str. 580-589. Kapitulacija ljubljanske trdnjave pred Francozi leta 1809 (v rubriki Razprave). V: Carniola 1911, str. 35-43. Francoska posadka na gradu pa Ljubljančani leta 1813 (v rubriki Razprave). V: Carniola 1911, str. 248-250. Kako seje godilo ljubljanskim kadilcem v francoski dobi (v rubriki Mali zapiski). V: Carniola 1911, str. 338-339. Raab Anton, doslej neznan župan ljubljanski (v rubriki Mali zapiski). V: Carniola 1911, str. 339. H kronologiji ljubljanskih županov (v rubriki Mali zapiski). V: Carniola 1911, str. 339. Medicinska šola v Ljubljani leta 1814 (v rubriki Zapiski). V: Carniola 1912, str. 149-150. Od Ljubljane do Siska pred 100 leti (v rubriki Zapiski). V: Carniola 1913, str. 77-79. Vodnikovo poročilo o ljubljanskem šolstvu iz leta 1814 (v rubriki Zapiski). V: Carinola 1913, str. 171-172. Civilne poroke v Ljubljani v francoski dobi. V: Carniola 1914, str. 267-269. Literatura: Aškerc, Anton: Zbrano delo, 7. knjiga, Podlistki in potopisi, Ljubljana 1993; 8. knjiga, Pisma I, Ljubljana 1997; 9. knjiga, Pisma II, Ljubljana 1999 (cit. AZD). Aškerčev zbornik, Ob stoletnici pesnikovega rojstva, Celje 1957 (cit. Aškerčev zbornik). Boršnik Škerlak, Marja: Aškerc, življenje in delo, Ljubljana 1939 (cit., Aškerc). Boršnik Marja, Aškerčeva bibliografija. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, 1935, 4.zvezek. Vilfan, Sergij: Anton Aškerc - mestni arhivar ljubljanski. V: Kronika 1956, str. 99-107 (cit. Vilfan). Vilfan, Sergij: 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959 (cit. 60. let MALj). IZ PRETEKLOSTI KNJIŽNIČARSTVA S POUDARKOM NA ZGODOVINI SPLOŠNIH KNJIŽNIC LAŠKE OBČINE Metka Kovačič1 Uvod Po najstarejših definicijah so knjižnice urejene zbirke knjig ali prostori oz. stavbe, kjer so knjige shranjene. So ustanove, ki sistematično zbirajo, hranijo in izposojajo knjižnično gradivo. Po opredelitvi UNESCAiz leta 1974 je knjižnica strokovno urejena zbirka knjig in drugih publikacij za zadovoljevanje intelektualnih potreb uporabnikov (informiranje, raziskovanje, izobraževanje, duhovna sprostitev) in skupina strokovnih delavcev, ki skrbi za urejanje in dostopnost gradiva. Sodobne definicije vključujejo informacijsko komunikacijsko tehnologijo kot sredstvo za prenos podatkov, ki v določeni meri zamenjuje sporočila na papirju, in na drugi strani kot nenadomestljiv pripomoček pri delu knjižnice in njeni hitro spreminjajoči se vlogi pri izobraževanju in informiranju prebivalstva. Teh definicij ne bomo navajali, ker bo prispevek v glavnem obravnaval knjižničarstvo pred letom 1976, ko še informacijske tehnologije v knjižnici ni bilo. Ker pa si je težko predstavljati, kakšna je bila knjižničarska dejavnost v našem okolju, povsem izolirano, bo v grobih obrisih ali vsaj v nekaterih pomembnih točkah predočeno tako knjižničarstvo v slovenskem prostoru kot tudi v svetu. V prispevku bodo v glavnem obravnavane splošne knjižnice oz. ljudske knjižnice, kot so jim rekli nekoč. Ustavili pa se bomo tudi pri drugih knjižnicah oz. zametkih knjižnic in osebnih zbirk, ki so lahko kakorkoli vplivale na razvoj potrebe po knjigi in knjižnicah v našem okolju. Knjižnice v starem in srednjem veku Zgodovina knjižnic je tesno povezana z zgodovino civilizacije. Tako so že v 3. tisočletju pred n. št. Sumerci glinene tablice z zapisi hranili v posebnih prostorih 1 univ. dipl. bibliotekar, direktorica Knjižnice Laško v okviru svetišč in šol. Te tablice so bile urejene po vsebinskih skupinah zapisanih del. Najpopolnejša odkrita knjižnica starega veka je knjižnica asirskega kralja Asurbanipala iz 7. st. pred n. št. v Mezopotaniji. Gre za zbirko 25.000 še ohranjenih glinenih ploščic, ki jih hrani Britanski muzej v Londonu. Tablice so oštevilčene, našli pa so tudi tablice s popisi začetkov besedil, popisi naslovov ter dokaze o vsebinskem klasifikacijskem sistemu. Dosežke knjižnic Male Azije so prevzeli jonski Grki v mestih na Bližnjem in Srednjem vzhodu ter v Vzhodnem Sredozemlju, kjer so v 3 st. p. n. št. nastale znamenite knjižnice v Pelli, Pergamu, Antiohiji, najpomembnejša med njimi pa je bila velika knjižnica v Aleksandriji z znanstvenimi, literarnimi in bogoslu-žnimi deli, kjer so načrtno zbirali in prepisovali vsa dela Male Azije, Grčije in Zahodnega Sredozemlja. Gradivo je bilo na glinenih tablicah, papirusnih zvitkih in pergamentu, razdeljeno na tri skupine, znotraj teh pa razvrščeno po abecedi avtorjev in opremljeno s podatki o delih in avtorjih. Helensko knjižničarstvo so prek bojnih pohodov spoznavali in kot bojni plen prevzemali Rimljani. Vojskovodje in vladarji, kasneje pa tudi učenjaki, so si ustvarjali svoje osebne knjižnice. V vilah bogatih in pomembnih Rimljanov so bili načrtovani tudi prostori za knjižnice. Konzul Cezar paje ustanovil prvo javno knjižnico v Rimu, katere organizacijo je zaupal strokovnjaku Marku Terenciju Vami, ki je v sklopu te naloge napisal prvo teoretično delo o knjižnicah z naslovom De bibliothecis. Njegov sodobnik MarkTulij Cicero je sestavil seznam osnovnih knjižničarskih opravil, med katere je uvrstil: comparare (primerjanje), supplere (dopolnjevanje), commutare (zamenjevanje slabših izvodov z boljšimi), designare (označevanje vsebine, klasificiranje), disponare (razvrščanje) in publicitare (dajanje v uporabo). Našteta opravila še danes predstavljajo precejšen delež nalog bibliotekarja. Med številnimi javnimi knjižnicami starega Rima je bila tudi Avgustova Oktaviana, v katero so pisci dajali svoja dela, ki so s tem veljala za izdana in javno dostopna. Iz časov Rimljanov na slovenskih tleh ni ostalo nobenih dokumentiranih podatkov o morebitnih knjižnicah. O zastopanosti knjig lahko domnevamo zgolj po reliefu moške postave s papirusovim zvitkom v rokah na nagrobniku iz 3 st. na Ajdovskem Gradcu blizu Sevnice. Ali obstaja kakšna zveza med knjižničarstvom starega veka ter Laškim? Obstaja! O zgodovini teh knjižnic je veliko vedel in študentom bibliotekarstva zanimivo predaval, naš rojak, pokojni Miloš Rybar, medtem ko je preučevanju knjižnic naslednjega obdobja - srednjega veka, posvetil velik del svojega strokovnega dela in sredi tega dela (vodenje strokovne ekskurzije v samostanske knjižnice) tudi usodno zbolel in čez nekaj dni umrl. Od 3. do 5. st. so se v Vzhodnem rimskem cesarstvu razvile bogate knjižnice cerkvenih ustanov in šol, samostanov ter cesarskih dvorov v Aleksandriji in Bizancu, na gori Atos ter drugje. Za menihe je bilo branje in spoštovanje knjig obvezno, kjer pa knjig ni bilo, so si jih morali sami prepisovati. Te zahteve je v 6. st. prevzel v Zahodnem rimskem cesarstvu Benedikt iz Nursije, ustanovitelj samostana Monteccasino v Vivariumu, v katerem je knjižnica dobila pomembno mesto. Veliko pozornost so namenjali tudi strokovni ureditvi knjižnega fonda, ki je poleg teoloških knjig vseboval tudi posvetna dela sedmih svobodnih umetnosti, razdeljena na: trivium (trojica z gramatiko, dialektiko oz. filozofijo in retoriko) in quadrivium (četverica z glasbo, aritmetiko, geometrijo in astronomijo). Enaki pogledi na knjige, branje in načela glede ureditve knjižnice so obveljali med Be-nediktovimi učenci, benediktinci, ki so se razširili po Evropi. Benediktinci so bili tudi strokovni organizatorji knjižnice Karla Velikega in drugih dvomih knjižnic njegovega cesarstva v 8. in 9. st. in strokovni usmerjevalci knjižničarstva vse do zrelega srednjega veka, ko so začeli nastajati kartuzijanski in cistercijanski samostani. Znane zgodnje benediktinske samostanske knjižnice so bile v St. Gallenu, Reichenau, pri Gospe Sveti na Koroškem, Štivanu ob Timavi, kasneje pa v Krki, Osojah, St. Pavlu na Koroškem, Admontu na Štajerskem in v Gornjem Gradu. Benediktinski red seje konec 11. st. refonniral oz. dopolnil z askezo in fizičnim delom ter se preimenoval v cistercijanski red. Cistercijanski samostani so pri nas nastali v Vetrinju, Kostanjevici na Krki in Stični, v njih pa so se, posebno še v Stični, razvile tudi knjižnice. Prav tako so bile knjižnice pri nastajajočih kartu-zijah v Žičah, Jurkloštru, Bistri pri Vrhniki in pozneje v Pleterjah. Najbogatejša med njimi je bila žička kartuzija z okrog 2.000 kodeksi. Novo nastali redovi so posvečali večjo pozornost znanstvenemu delu in študiju literature, s čimer seje pomen knjižnic še povečal. Knjige so imeli v samostanih spravljene v zaprtih omarah. Za študij so v tem času uporabljali skriptorij ali pisalnico. Ko seje število rokopisnih knjig oz. kodeksov povečalo, so jih hranili v posebnih obokanih prostorih brez oken, kasneje pa so jim namenili prostore v nadstropju, navadno nad zakristijo ali križnim hodnikom, kjer ni bilo vlage. Prostor so opremili s knjižnimi policami in knjižnimi pulti, na katerih so bili kodeksi pogosto pripeti z verižicami. V teh knjižnicah je bilo mogoče tudi študirati. Za knjižnico, delo v skriptoriju in izposojo knjig je skrbel pater zakristan. Knjige pa so si izposojali tudi samostani med seboj. Zaradi nevračanj je pogosto prihajalo do hudih sporov. Knjižnice so imeli tudi v samostanih mlajših meniških redov (dominikanci, mi-noriti, avguštinci, klarise, kasneje frančiškani, kapucini, jezuiti). Primeri znanih, lepo ohranjenih samostanskih knjižnic na naših tleh so Kostanjevica pri Novi Gorici, Stara Loka (Škofja Loka), Krško itd. Nastajale pa so tudi plemiške knjižnice npr. pri Turjačanih, Celjanih, knjižnice na upravnih sedežih fevdalnih posesti in cerkvene knjižnice. Sredi 15. stol. je v približno 40 krajih na Slovenskem obstajalo okrog 50 samostanskih, cerkvenih in plemiških knjižnic. Knjižnica v kartuziji Jurklošter, prva knjižnica na območju naše občine Za nas je vsekakor posebno zanimiva kartuzija v Jurkloštru in njena knjižnica. Kartuzijo je okrog leta 1170 ustanovil krški škof Henrik kot eno izmed najstarejših srednjeevropskih kartuzij. Leta 1199 je bila kartuzija razpuščena, 1209 pa jo je deželni knez Leopold VI. obnovil. Leta 1227 je bila blagoslovljena tudi na novo pozidana cerkev v Jurkloštru. Kartuzija je bila ukinjena leta 1595, samostansko gospostvo pa so dobili v last jezuiti v Gradcu, ki so posest dajali v najem, dohodke pa za potrebe svojega šolstva (Rybar, 800 let Jurkloštra, 63). Z ukinitvijo jezuitskega reda leta 1773 je samostansko gospostvo prevzela država, 1780. leta so dokončno porušili že povsem dotrajana samostanska poslopja in pozidali graščino, ki je bila leta 1944 požgana. Zgodovino jurkloštrske kartuzije so proučevali rojaki - zgodovinarji Ignacij Orožen, Avgust Stegenšek in Miloš Rybar, z arhitekturnega vidika pa jo je proučil Marijan Zadnikar. Gradivo iz knjižnice so raziskovali in o njem pisali predvsem Milko Kos, Franc Štele (Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. 1931), Branko Berčič (Srednjeveški rokopisi. Zakladi NUK. 1982) in Kajetan Gantar (Sifridova pesem o Leopoldu. ČZN 1976), leta 1991 pa smo dobili obsežno, 709 strani obsegajoče knjižno delo kartuziologa Jožeta Mlinariča z naslovom Kartuzija Žiče in Jurklošter, kije nastalo na osnovi študija arhivskih dokumentov, podatkov v rokopisih, objav strokovnjakov v publikaciji Analecta cartusiana, objav s simpozijev kar-tuziologov itd. Mlinarič pa je že pred tem v reviji Knjižnica objavil krajši prispevek Odnos kar-tuzijanov do knjige in naše slovenske kartuzije. Iz navedenih Mlinaričevih del in zapisa 800 let Jurkloštra M. Rybara lahko dobimo dober vpogled v zgodovino naših kartuzij, pa tudi skromno predstavo o knjižnici v Jurkloštru, ki je prva z dokazi potrjena knjižnica na območju sedanje laške občine. V Arhivu RS v Ljubljani hranijo inventarni popis, datiran z dnem 30. junija 1593. Dokument govori o knjižnici in arhivskem gradivu, ki da ni popisano. Med gradivom omenja samostanske privilegije. Knjige in arhivsko gradivo naj bi bilo spravljeno v več škatlah, »zgoraj v stolpu«. Naslednji zapis zakristana Kalistra Schedena, 24. oktobra istega leta, navaja, da se nahajajo v samostanu obredne knjige, koralne knjige pa da so uničene in strgane in da jih je pustil »zgoraj v zakristiji«, ostale knjige pa je večji del odnesel v poslopje oskrbnika, kjer jih je zaklenil v kamro. Ko so dve leti za tem postali lastniki kartuzije jezuiti, so pomembnejše knjižno gradivo odnesli v Gradec, kar dokazujejo nekateri najdeni primerki v jezuitskem fondu v Univerzitetni biblioteki v Gradcu (Mlinarič, 497). Predvidevamo lahko, da so se knjige tudi porazgubile ali bile uničene (turški vpadi, puntarji, malomarnost skrbnikov). V Sloveniji pa so ostali trije jurkloštrski kodeksi, nastali v 13. in 14. stoletju, ki so prek samostana v Bistri prišli v licejsko knjižnico, današnji NUK. Prva je majhna knjiga, kodeks (10 x 7,5 cm) meniha Šifri da (lat. Syferidus, nem. Seifried), ki obsega 226 pergamentnih listov s spisi verske vsebine, večinoma prepise, 4 pesmi pa je napisal Sifrid sam. Pomembna je zgodovinska pesnitev v 236 vrsticah "Slavna dela vojvode Leopolda" o vojvodu Leopoldu VI. iz rodu Babenberžanov, ustanovitelju jurkloštrske kartuzije. V pesnitvi so poleg hvalospeva vojvodi in samostanu tudi pomembna zgodovinska dejstva, zato pesnitev ni le spomenik Leopoldu in samostanu, ampak jo Milko Kos označuje kot »zgodovinski vir prvega reda«. Pesnitev je iz latinščine v slovenščino prevedel in strokovno obdelal Kajetan Gantar. Druga knjiga (35 x 25 cm) obsega 100 pergamentnih listov in je prepis življenjepisa Katarine Sienske. Prepisovanje življenjepisa Katarine je naročil njen prijatelj Štefan Maconi, žički prior, ki sije zelo prizadeval, da bi jo proglasili za svetnico in je razpošiljal prepise na različne naslove. Prepis, ki je nastal v Jurkloštru in gaje prepisoval brat Bernard, je še posebej dragocen zaradi Štefanovih lastnoročnih pripomb. Tretja knjiga (25 x 17 cm) obsega 151 listov in vsebuje prepisa dveh verskih spisov. Drugi in tretji kodeks sta okrašena z lepimi inicialami (Rybar, 800 let Jurkloštra, 40-44). V NUK-u se nahaja še inkunabula iz Jurkloštra, ki je v to knjižnico prišla prek Ormoža. Glede na to, da so v Jurkloštru živeli nekateri zelo učeni in delavni menihi, lahko predvidevamo, da so imeli dobro knjižnico in da so bila v tem kraju napisana ali vsaj prepisana številna dela. Rybar sklepa, daje bilo v knjižnici, glede na primerjavo z žičko kartuzijo, okrog 1.000 knjig. Med pomembna imena v Jurkloštru delujočih menihov sodi Odon iz Navarre, kije v Jurkloštru bival od 1189 do 1190, proglašen za svetnika, znan po svojih govorih in pridigah. Sredi 13. stoletja je v Jurkloštru živel že omenjeni menih in pesnik Sifrid s Švabske. V letih 1391-1401 je bil v Jurkloštru prior Mihael iz Prage, poznavalec antičnih piscev, spisov cerkvenih očetov in srednjeveških teologov. Leta 1387 je napisal delo v štirih zvezkih »O štirih glavnih vrlinah za vzgojo knezov«, v katerem govori o lastnostnih oblastnikov in na neki način odraža moralno-politično podobo takratnega časa. Najimenitnejši učenjak, ki je deloval večinoma kot prior v Jurkloštru v drugi polovici 15. st. (od 1447-1451 in 1467-1490), pa je bil Nikolaj Kempf (Kemph), doma iz Strassburga. Šele pri 43 letih seje odločil za kartuzijanski red, prej pa je služboval kot univerzitetni profesor. Imenovali so ga tudi kar predstojnik Martin. Napisal je med 20 in 30 strokovnih del. Področja njegovega proučevanja so bila: teologija, verska vprašanja, meniško in kartuzijansko življenje, pedagogika, filozofija in mistika. Vsi spisi so bili napisani v latinščini, nekatere je že sam prevedel v nemščino. V času Kempfovega življenja se je začelo uveljavljati tiskanje knjig in leta 1470 so bili v Baslu natisnjeni Kempfovi spisi kot samostojna knjiga. Gre za prvo tiskano knjigo pri nas delujočega učenjaka, kar je pomemben dosežek (Rybar, 800 let Jurkloštra, 40-44). O Nikolaju Kempfu je bilo v okviru simpozija o jurkloštrski kartuziji 8. junija 2007 zanimivo predavanje dr. Mirana Špeliča, ki bo objavljeno v zborniku, katerega izid pričakujemo konec leta 2007. V tej publikaciji naj bi bilo tudi neizve-deno predavanje ddr. Igorja Grdine o Jurkloštru v literaturi. Proučevalka starih rokopisov dr. Nataša Golob pa intenzivno proučuje knjižnico žičke kartuzije, ki naj bi štela okrog 2.000 enot in je bila porazgubljena. Posamezne primerke išče po knjižnicah po Avstriji in verjetno je ali še bo naletela tudi na kakšno knjigo iz Jurkloštra. Samostanske knjižnice so bile knjižnice zaprtega tipa, namenjene samo menihom. Znano je, da so bili samostani gospodarska in kulturna žarišča, ki so vplivali na razvoj svojih okolic. Kako je vplivala jurkloštrska kartuzija, ne vemo. Morda pa bi lahko v zapisih, prepisih in inicialah, ki so obstajali ali celo nastali na naših tleh, le lahko našli kakšno sporočilnost tudi za naš čas. Primož Trubar, knjižnice in Laško S pojavom tiska in tiskarn je postala produkcija knjig neprimerno bolj preprosta. Tako je bilo natisnjenih vse več knjig. Z nastajanjem mest in mestnih šol, univerz, so nastajale mestne, srednješolske in univerzitetne knjižnice ter osebne knjižnice bogatih družin. Ustanavljanje knjižnic je spodbudilo tudi reformacijsko gibanje, kije ljudem priporočalo samostojno branje biblije. Trubarjeva osebna knjižnica, dopolnjena z darovi protestantskih pridigarjev, plemičev in meščanov, je predstavljala prvo javno knjižnico, namenjeno protestantom na Kranjskem. V njej je bilo več kot 1.200 zvezkov verske in humanistične posvetne literature v različnih jezikih. V obdobju protireformacije je ta knjižnica, kolikor je niso požgali, prešla v roke jezuitov. Jezuitski samostan v Ljubljani je imel bogato knjižnico, ki je služila namenom izobraževanja dijakov in študentov. Njen fond je bil ob požaru precej uničen, ostanek pa je bil vključen v kasnejšo licejsko knjižnico. Verjetno je Trubar v času svojega službovanja v Laškem v letih 1530-1533 že imel določeno zbirko knjig - osebno knjižnico. Znano je, da se je dobro poznal z Weichselbergerjem, lastnikom dvorca, v katerem je danes knjižnica, in tudi z ugledno meščansko družino Stich, pri kateri je preživel svoje otroštvo znani humanist Michael Tiffernus. Leta 1527 je Tiffernus postal humanistični vzgojitelj mladega wurttem-berškega princa Krištofa (1515-1568), kasneje pa tudi njegov zaupnik in prijatelj. Tiffernus je imel bogato knjižnico, ki jo je po smrti zapustil za potrebe študentov. Svoja sredstva pa je namenil za kranjsko študentsko ustanovo, za študentske štipendije. Verjetno je tudi Laščan Tiffernus vplival na Krištofa za podporo izida Trubarjevih prvih slovenskih del (Simoniti, 205-209). Vpogled v razvoj knjižnic in knjižničarstva od 16. do 20. stoletja S pojavom humanizma v 15. in 16. st. ter racionalizma in razsvetljenskih tokov ter revolucij v 17., 18. in prvi polovici 19. st. seje sprožilo ustanavljanje novih in v temeljih spreminjajočih se knjižnic. Nastajale so nove univerzne knjižnice: Bodleiana v Oxfordu, Knjižnica Britanskega muzeja v Londonu, Ambrosiana v Milanu in druge. V Franciji se je leta 1789 pojavila prva nacionalna knjižnica kot javna državna knjižnica, ki zbira vse duhovne stvaritve svojega naroda, čemur je sledilo ustanavljanje nacionalk pri drugih narodih. Nastajale so javne znanstvene in ljudske knjižnice, pri slednjih pa je šel razvoj v dveh smereh. V ameriškem in angleškem svetu se pojavijo tako imenovane »public library«, ki so namenjene vsem prebivalcem, v nemških deželah pa se razvijajo večje mestne javne knjižnice in bralna društva ali društvene knjižnice na podeželju. V deželah Avstro-Ogrske so nastajale licejske in druge študijske knjižnice, Slovenci pa so v tej državi ustanavljali svoje ljudske knjižnice v okviru čitalnic z narodno - prebuditeljskim značajem. Knjižničarstvo seje v tem času močno spreminjalo v svojih teoretičnih osnovah. Znana so načela francoskega bibliotekarja F. Naudeja, ki je zahteval, da mora biti knjižnica vsakomur dostopna, da mora služiti znanosti in sistematično zbirati gradivo z vseh področij človeškega vedenja, da mora biti enostavno in smiselno urejena, gradivo pa strokovno obdelano v katalogih. Nemški bibliotekar W. Le-ibniz je zahteval, da mora imeti stalen letni proračun za nabavo literature. Kustos M. Schrettinger pa je trdil, da za bibliotekarja ni dovolj, daje učen in pozna knjige. Potrebno mu je posebno znanje, kako z zbranih knjig na najboljši način izoblikovati čimbolj uporabno knjižnico. Leta 1808 je utemeljil pojem bibliotekarske znanosti, ki jo je omejil predvsem na področje strokovne ureditve knjižnice, bibliotekar F. A. Ebert gaje dopolnil s proučitvijo upravljanja knjižnic. Utemeljil je samostojnost bibliotekarskega poklica in metode izobraževanja zanj. Leta 1886 je bila na univerzi v Gottingenu ustanovljena prva stolica za biblio-tekarstvo, leta 1887 pa prva knjižničarska šola na kolumbijski univerzi v New Yorku. V 19. st. so se začele evropske knjižnice glede na svoje delo profilirati v: - splošno znanstvene: nacionalke, univerzne in študijske knjižnice, - specialne znanstvene in strokovne knjižnice v okviru različnih institucij, - šolske knjižnice (za učitelje in dijake ter učence na šolah), - javne ljudske knjižnice (kot enote bralnih društev, narodne čitalnice, društvene knjižnice ali delavske knjižnice). Drugačen je bil razvoj v Ameriki, kjer so proti koncu 17. st. nastale pri »colled-gih« velike javne knjižnice, ki so se kasneje razvile v univerzitetne, na drugi strani pa v splošne ljudske knjižnice »public library«, namenjene vsem državljanom. Že leta 1789 je Zvezna država Massachusetts izdala prvi bibliotečni zakon, ki je uredil tudi knjižnično financiranje iz sredstev, pridobljenih z davki. Postopno so sprejeli takšne zakone tudi v drugih ameriških državah. Te javne knjižnice so nastajale v nacionalno mešanem svetu, iz potreb kolonistov oz. priseljencev, ki so se morali znajti v novem okolju. Bile so izrazito izobraževalne ustanove in veliko bolj kot v Evropi povezane s konkretnim gospodarskim, političnim in kulturnim življenjem lokalnih sredin in države. Že zgodaj so poleg izposojevalnic razvijale tudi čitalnice s priročnim gradivom in časopisjem, otroške oddelke, vključevale pa so tudi predavalnice za raznovrstno izobraževalno delo (Pirjevec, 38). Malo kasneje so tudi v Angliji začeli ustanavljati knjižnice po ameriškem vzoru delovanja. Sredi 19. st. so sprejeli zakon, kije predpisal način financiranja javnih knjižnic. Angleške knjižnice so razvile bogate prezenčne zbirke z enciklopedičnim gradivom, slovarji, zbirkami lokalne zgodovine in uradnimi državnimi ter lokalnimi publikacijami. V večjih mestih so imeli tudi oddelke za pomoč poslovnežem. Dosegli so celo, daje bil v parlamentu ustanovljen odsek za proučevanje javnih knjižnic (Pirjevec, 41). Po vzoru angloameriških ljudskih knjižnic so se začele razvijati tudi knjižnice v Nemčiji, vendar s časovno zamudo. Ustanavljale in financirale so jih mestne občine. Posebno pozornost so namenjali zadostnim prostorom in ugodni legi knjižnic, vsakodnevni odprtosti in dostopnosti brez nepotrebnih formalnosti. Zahtevali so, da knjižnice vodijo izobraženi, poklicni knjižničarji. Kot v angloameriških knjižnicah so tudi v Nemčiji uvedli prosti pristop do gradiv (Pirjevec, 43). Pri nas na Slovenskem je bilo sredi 18. st. preko 100 manjših ali večjih samostanskih, cerkvenih, grajskih in družinskih knjižnic, ki so delovale po vzoru samostanskih knjižnic, prilagojeno posamičnim potrebam. Poznavanja in sledenja evropskim tokovom še ni bilo. Baročna knjižnica v laškem župnišču V Laškem je v tem času nastajala knjižnica v župnišču, ki jo je opisal Janez Kr-stnik Gajšnik (Gayschneg), duhovnik, ki je služboval v Laškem v letih 1704-1744 in je tu v 2 knjigah, znanih pod imenom Gajšnikova topografija, narisal in v latinščini opisal vse cerkve takratne laške nadžupnije. V tej topografiji Gajšnik omenja tudi knjižnico v župnišču. Ta je imela 472 knjig, za katere je sestavil katalog, v katerem so knjige oštevilčene. Navaja naslove knjig, avtorja, format in ceno. Knjige so razporejene po strokah, obsežnejše tudi po formatih. Pregled kataloga nam pove, da gre za lepo baročno knjižnico, ki poleg verske literature vključuje tudi posvetne knjige s področja zgodovine, naravoslovnih ved, slovarje in podobno. Večina knjig je latinska, nekaj je nemških, od slovenskih knjig omenja Brato-vske bukovce svetega Roženkranca in Sveti priročnik Janeza Svetokriškega, od hrvaških avtorjev pa Marka Maruliča. Knjižnica je še sedaj v župnišču in čaka poznavalca starih knjižnic in jezikov, dajo prouči. Ta zapis je nastal na osnovi informacije prof. Miloša Rybara, za katero smo ga prosili kot poznavalca latinščine in Gajšnikove topografije za študijske namene leta 1977. O knjižnici v župnišču smo se pogovarjali z nadžupnikom Jožetom Horvatom, priložnostno pa tudi s škofom dr. Jožetom Smejem, ki nam je povedal, da prevaja Gajšnikovo delo in nam poslal tudi odlomek, ki govori o knjižnici. Ker gre za daljši tekst, delovno obliko, posebej pa še, ker pričakujemo, da bo prevod celotnega dela objavljen v samostojni knjižni obliki z razlagami, poslanega teksta na tem mestu ne navajamo. Poleg prevoda pa je dr. Smej naštel hude nesreče in krivice, ki so doletele nadžu-pnijsko cerkev oz. župnišče skozi čas, pri čemer ni bilo prizaneseno niti knjižnici oz. arhivu. Upamo, daje še vseeno ostalo kaj od tega, kar je popisal Gajšnik in da bo morda nekoč ta knjižnica lep dodatek k že sedaj lepo urejeni laški cerkveni kulturni dediščini. Slovensko knjižničarstvo v času avstro-ogrske monarhije V deželah stare Avstrije je država prvič posegla v knjižničarstvo leta 1778, ko je z dekretom objavila instrukcijo za vse univerzne in licejske knjižnice ter predpisala pravila glede ureditve knjižnic, strokovne norme, način poslovanja in obvezni izvod tiskov založb knjižnicam. V začetku 18. st. je društvo učenjakov Academia operosorum v Ljubljani zasnovalo prvo javno znanstveno knjižnico pri nas, ki ni mogla prav zaživeti, prav tako ne študijska knjižnica Društva za poljedelstvo in koristne umetnosti na Kranjskem. Leta 1774 je država v Ljubljani ustanovila licej (gimnazijo) in z njim licejsko knjižnico. Knjižno gradivo je bilo pridobljeno iz prevzetih knjižnic ob sekulari-zaciji samostanov, z darovi grajskih in osebnih knjižnic, društev in drugih. Knjižnica je služila učiteljem in dijakom, leta 1794 pa sojo odprli za javnost. Tako je zaživela prva javna, znanstvena knjižnica na Slovenskem. V njej so delovali že profesionalni knjižničarji - skriptorji, ki so dokupovali gradivo, pridobivali zasebne zbirke in razvijali knjižnico v strokovnem in organizacijskem smislu. Leta 1828 je postal vodja licejske knjižnice Matija Čop, kije začel načrtno zbirati vsa slovenska in pomembnejša slovanska knjižna dela in urejati knjižnico po vseh sodobnih strokovnih načelih. Njegov prispevek k slovenskemu knjižničarstvu je bil izjemno velik. Tako se je Društvo bibliotekarjev Slovenije po dmgi svetovni vojni odločilo za največje uspehe na področju bibliotekarstva podeljevati Čopove diplome. Ko je bil licej leta 1850 ukinjen, so knjižnico preimenovali v Študijsko knjižnico za Kranjsko, ki je takrat imela 21.200 publikacij, od tega 412 inkunabul in 423 rokopisov. Leta 1825 so bile državne instrukcije za univerzne in licejske knjižnice dopolnjene s številnimi strokovnimi zahtevami in zahtevami glede izobrazbe kadrov ter upravnega poslovanja. S tem so bile dane osnove za strokovno delovanje in razvoj knjižnic še v 20. stoletju. Med pomembnejšimi bibliotekarskimi strokovnjaki tega časa so bili Matija Čop, Matija Kastelic, Luka Pintar v Ljubljani, v Gradcu oz. na Dunaju pa Jernej Kopitar, Franc Simonič, Joža Glonar, Ivan Prijatelj in France Kidrič. S predpisi pa je bilo urejeno tudi knjižničarstvo za različne stopnje izobraževanja. Leta 1849 so bile predpisane šolske knjižnice za profesorje in dijake na gimnazijah in realkah, 1870 so začeli ustanavljati knjižnice v šolskih okrajih v osnovnih šolah. Od leta 1820 so nastajale v večjih mestih muzejske in domoznanske knjižnice, v okviru strokovnih institucij pa manjše strokovne knjižnice oz. specialke. V začetku 19. st. se začnejo razvijati zametki ljudskih knjižnic. Duhovniki so na podeželju organizirali bralnice ali bralna društva (prva bralnica je bila v Radgoni leta 1830), kasneje, po letu 1853, se predvsem na Kranjskem razvijejo farne knjižnice. Leta 1912 jih je bilo v Sloveniji 450 z okoli 120.000 knjigami. Knjižnice so se razvile tudi v okviru čitalniških gibanj. Leta 1861 so bile ustanovljene narodne čitalnice v Mariboru, Ljubljani, Trstu, leta 1869 pa jih je bilo že 58. Svojim članom so nudile poleg kulturnih in družabnih prireditev predvsem časnike in časopise, v njihovem okviru pa so nastajale tudi knjižnice, ki so na prehodu stoletja v razvitejših krajih prerasle v javne ljudske knjižnice, drugod pa so razpadle. V industrijsko bolj razvitih krajih so delovale tudi delavske knjižnice. Na jezikovno mejnih območjih, včasih pa tudi na slovenskih tleh, če je bilo nem-štvo močno prisotno, sta delovali nemški društvi Schulverein in Sudmark, ki sta skrbeli za materialno pomoč Nemcem ter nemškim šolam. V okviru teh društev so nastajale tudi nemške ljudske knjižnice. Ti dve društvi in nemške knjižnice so bile najštevilčnejše na Štajerskem in Koroškem in so bile najbolj v porastu na prelomu stoletja. Tako je od leta 1897 do 1902 poraslo število Sudmarkinih podružnic na Štajerskem od 52 na 87 (Pirjevec, 121). Narodna čitalnica, Bralno društvo, Javna ljudska knjižnica in Nemška ljudska knjižnica v Laškem 26. septembra 1869 je bilo na laških trških tleh ustanovljeno prvo narodno društvo »Čitalnica«. Za predsednika čitalnice so izvolili Urbana Žnideršiča, za podpredsednika župnika s Šmiklavža Dragotina Ripšla, za tajnika in blagajnika Andreja Elsbacherja ter za knjižničarja priznanega nadučitelja Antona Flisa. Odborniki so bili Franc Orožen, Jernej Kačič in Martin Lapornik, namestniki pa Janez Drob-nič, Janez Orožen in Janez Petek. Društvo je imelo majhen ovalni žig z naslovom Čitalnica v Laškem trgu. Svoj sedež je imela v takratni Slančevi hiši (sedanji Aškerčev trg 1). V članskem zapisniku je 1. junija 1871 v društvu vpisanih 119 članov. Med člani je bilo tudi precej kmetov in okoličanov, med častnimi člani pa so bili dr. Janez Bleiweis, urednik Novic iz Ljubljane, deželni poslanec dr. Jože Vošnjak iz Slovenske Bistrice, škof Josip Juraj Strossmayer iz Djakova, duhovnik in jezikoslovec Oroslav Caf s Ptuja, pesnik Jovan Vesel Koseski iz Trsta in druge znane osebnosti. Laški muzej hrani ustanovne dokumente o Čitalnici in Pravila laške čitalnice, iz katerih izvemo, daje bil namen društva čitanje v slovenskem in drugih jezikih, ples, igre, razveseljevanje v besedah in nikakor ne politično delovanje, nadalje, kakšne so bile pravice članov, da so člani plačevali pristopnino, ki je znašala za meščane 50, okoličane 30 in kmete 20 kron ter mesečno članarino v višini 40, 20 in 10 kron. Iz pravil izvemo tudi, kakšne so bile pristojnosti predsednika in drugih funkcionarjev, kako deluje in finančno posluje društvo in podobno. V hišnem redu pa je zapisano, daje čitalnica odprta za člane ob torkih, četrtkih in sobotah med prvo uro opoldne in 10. uro zvečer, ob nedeljah in praznikih pa med 8. uro zjutraj in 10. zvečer, daje otrokom in nečlanom zahajanje v čitalnico prepovedano, da se v čitalnici govori samo slovensko, kakšna so pravila glede obnašanja v čitalnici in glede izposojanja. V obstoječih dokumentih ni nič zapisanega o knjigah in časopisih, s katerimi je čitalnica razpolagala. Prav tako se ni ohranil noben zapisnik s sestankov odbornikov, ki naj bi bili enkrat mesečno. Nič ne izvemo tudi o delovanju čitalnice in izposoji čitalniškega gradiva. Čitalništvo je imelo kulturno-političen pomen. S kulturnimi in zabavnimi prireditvami, družabništvom in nudenjem slovenskih časopisov in knjig je povezovalo Slovence ter utrjevalo slovensko besedo in slovenstvo v naših mestih in trgih. V čitalnice pa seje vključevalo tudi podeželsko prebivalstvo. Z odpravo podložništva in odvzemom oblasti graščakom in gospoščinam je bila politična, pravosodna in upravna oblast prenesena na državo. Tako je leta 1850 tudi Laško dobilo okrajno sodišče, davkarijo in druge urade ter uradništvo, kije bilo v glavnem nemško usmerjeno. Vse do 90. let so bila v rokah Nemcev vsa pomembnejša podjetja. Slovensko čuteče je bilo duhovništvo: Anton Žuža (dekan in kanonik v Laškem - podpornik Slomškovega delovanja), Dragotin Ripšl (župnik v Šmiklavžu, pesnik in govornik na Taboru v Sevnici), Dragotin Šauperl (kaplan v Laškem in prevajalec). Med zavednimi Slovenci je bilo tudi učiteljstvo, precej trgovcev, zdravnik, nekaj nameščencev, precej razgledanih kmetov in tudi dijakov. Nekaj najbolj navdušenih se je udeležilo taborov v Žalcu in v Sevnici, med njimi nadučitelj Anton Flis, trgovca Andrej Elsbacher in Ivan Drobnič, zdravnik kirurg Urban Žnideršič, dijaki Karel Slane, Karel Lažič in Jurij Flis, iz okolice pa župan občine sv. Krištof Jernej Kačič in študent prava s Smihela Ivan Kačič. Tabori so bili shodi, ki so se jih udeleževale množice po 8.000 - 10.000 ljudi, na katerih so prebuditeljski govorniki zahtevali predvsem zedinjeno Slovenijo in slovenski jezik v šolah ter uradih. Čitalnica v Laškem je nastala v času med žalskim in sevniškim taborom. Priprave na čitalnico in udeležbo na taborih je med drugim zanimivo opisal nadučitelj Juro Kislinger po pripovedih udeležencev Ivana Drobniča in Mare Flis v pregledu zgodovine Laškega z naslovom: Kratek obris zgodovine trga Laško iz vidikov sedanjosti in preteklosti, ki obstaja v tipkopisu. Po tem zapisu lahko dobimo tudi dobro predstavo o nemškem pritisku v Laškem, njegovi prefinjenosti in kompleksnosti. Laškim Nemcem je uspelo, da so spremenili občinske meje. Prej sta obstajali laška občina na levem bregu Savinje in krištofska občina na desnem bregu. Ustanovili so novo trško občino, krištofska je ostala brez trškega dela, podeželski del laške občine pa se je preoblikoval v marijagraško občino. Obe podeželski občini sta se zavzemali za »slovensko stvar«, laški trg pa je veljal za Slovence, še posebno v političnem smislu za skoraj izgubljenega (Rybar, Pregled zgodovine Laškega do leta 1941, 27). Leta 1892 so Nemci dobili tudi svojo šolo in zanjo kmalu tudi novo moderno stavbo, ki je bila po besedah pisca šolske zgodovine Janka Orožna prava ponemčevalnica. Vendar Slovenci niso obupali, še posebej ne po gospodarski okrepitvi. Ko je kupil pivovarno Slovenec Simon Ku-kec iz Žalca in pripeljal v kraj slovenske in češke nameščence, sta bili v laškem trgu ustanovljeni dve slovenski društvi, leta 1891 podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda in 5. novembra 1893 Bralno društvo. Družba sv. Cirila in Metoda se je bojevala zoper raznarodovalno politiko na šolskem področju, z ustanavljanjem lastnih šol, finančnimi pomočmi in podarjanjem učnih knjig slovenskim šolam, učiteljem in šolajoči se mladini. Sredstva za to je pridobila z raznimi akcijami in nabirkami. Bralno društvo za laški trg in okolico pa je bilo v bistvu nadaljevanje leta 1871 propadle čitalnice. Laški muzej hrani zapisnike sej tega društva, v dveh knjigah, katerih bistva so povzeta v naslednjih vrsticah. Ustanovni zbor Bralnega društva je bil v Kukčevih prostorih, v pivnici, sedanjem hotelu Savinja. Navzoči so bili gostje iz Celja, Žalca, Dola, Trbovelj in drugod. Za prvega predsednika je bil imenovan kaplan Skuharesky, odborniki pa so bili Konrad Elsbacher, Josip Boc, Martin Lapornik, Andrej Šolar, Angelo Ventorini in Franc Zidar, ki je bil tudi knjižničar. Društvo je imelo dramatični, pevski, godbeni in knjižnični odsek. Prvo leto so naročili časopise oz. revije: Slovenec, Edinost, Dom in svet, Kmetovalec, Rodoljub, Slovenski narod, Domovina, Mir, Popotnik, Sudsteirische Post, Neue Freie Presse, kasneje so naročila vsako leto spreminjali. Gospod Kondrad Elsbacher je oskrboval društvo z nekaterimi svojimi časopisi. Knjige so si lahko izposojali člani na dom, časopisje pa, ko je že bilo 10 dni v društveni sobi. Društvena soba je bila na voljo članom ob četrtkih in nedeljah popoldne in ob praznikih. Na začetku so ob nedeljah med 14. in 15. uro odborniki izmenično prebirali časopisne novice za nepismene ali imeli izobraževalna predavanja. Seje odbornikov so bile nekaj let zelo pogoste, skoraj mesečno, kasneje pa so imeli povprečno pet do osem sestankov, leta 1900 pa nobenega. Na letni občni zbor so navadno povabili kakšnega pomembnejšega govornika. Društvo je imelo leta 1894 26 rednih in 29 zunanjih članov, v najugodnejših letih je članstvo naraslo na 140. V knjižnični omari društva seje leta 1894 nahajalo 300 knjig, v kasnejših letih pa različno, največ 360. Imeli so pretežno knjige Mohorjeve družbe in Slovenske matice. Nakup novosti je bil majhen, kdaj pa kdaj po 10 knjig, nekaj so dobili tudi darov. Zaradi pomanjkanja novih knjig je bila izposoja skromna, prvo leto 221 knjig, potem pa običajno manj. Po letu 1907 so odborniki večkrat razmišljali o ustanovitvi samostojne javne ljudske knjižnice, predvsem pa je postalo jasno, daje knjižnica za ljudi zanimiva, če ima na voljo novosti. Leta 1909 so izločili stare, neuporabne knjige in dali Enoti Kluba slovenskih naprednih akademikov iz Celja prostor na policah svoje knjižnice, da so namestili kolekcijo svojih knjig. Le-te sta knjižničarja Riko Pe-stovšek in Juro Kislinger skupaj z društvenimi knjigami proti plačilu izposojala vsem meščanom. Ta del knjižnice v društvenih prostorih so šteli za javno ljudsko knjižnico in odslej govorili o društveni ter javni ljudski knjižnici (Zapisniki Bralnega društva, 8. 10. 1909). Tisto leto je bilo izposojeno nad 1.000 knjig. Sicer je Bralno društvo v kraju pripravilo vsako leto eno ali več iger, imeli so svoj zbor, organizirali njegove koncerte in gostovanja drugih zborov, koncerte godbe in tamburašev. Pripravljali so tudi veselice in tombole, s čimer so krili primanjkljaje v svoji blagajni. Pri pridobivanju članov so bili zelo domiselni. Or- ganizirali so izlete oz. obiske okoliških krajev (Šentlenart, Sv. Jedert, Stegenškov dom), skupne trgatve, silvestrovanja, Miklavževe večere in podobno. Zelo lepo so skrbeli za vključevanje okoličanov in kmetov v društvo. O dejavnostih Bralnega društva je večkrat poročalo časopisje. Leta 1913 so slavnostno praznovali 20-letnico s številnimi govori in samospevi, godbo iz Celja in gledališčniki iz Maribora. Največje težave je imelo društvo s prostori za delovanje, večkrat so se selili, imeli so težave s članstvom, neplačevanjem članarin in sploh z denarjem. Zadnji zapisnik je s seje 3. julija 1914. Društvo je vzdržalo vse do 1. svetovne vojne, njegovo delovanje je bilo občasno zelo uspešno, drugič je skorajda propadlo, vendar so vztrajali in ne brez sadov. Med predsedniki, ki so vodili društvo dlje časa, so bili Leopold Skuharecky, Alojz Šipek, Ivan Drobnič in Konrad Elsbacher, med tajniki Franc Drolc, Janez Doberšek in Juro Kislinger in med knjižničarji Franc Zidar, Alojz Zorinc, Franc Robida, Riko Pestovšek in Juro Kislinger. Tri leta po ustanovitvi slovenskega Bralnega društva v Laškem pa so svojo knjižnico ustanovili tudi laški Nemci oz. nemško orientirani Laščani. Kronist Karel Valentinič je 5. februarja 1895 v Laško kroniko zapisal, da so na sestanku Nemškega šolskega društva, ki je imelo 39 članov, sklenili, da v Laškem osnujejo Nemško ljudsko knjižnico v Nemški ljudski šoli. 27. decembra 1896 pa so na občnem zboru društva poročali, da se lahko začne izposoja knjig, ker je knjižnica že urejena. V knjižnici je bilo 198 del v 439 zvezkih. Na naslednjem občnem zboru je knjižničar Karel Valentinič poročal, da seje število knjig povečalo za 28 enot, izposojenih pa je bilo 56 knjig (Podatke je v Valentiničevi kroniki poiskal in prevedel dddr. Jože Maček). Druge z našim okoljem povezane knjižnice teh časov Potreba po knjigi je pogojena s pismenostjo in delovanjem šol. Trivialka, to je najnižja stopnja osnovne šole, je bila v Laškem ustanovljena leta 1774, šole v okoliških krajih pa so nastajale šele med leti 1850 in 1880. V šolo je hodilo malo otrok, tako navaja Orožen, daje v letu 1789 izmed 87 vpisanih otrok pouk obiskovalo samo 29 učencev. Otroci so v kratkem času šolanja dobili tudi šibko znanje. Z uvedbo dodatnega nedeljskega izobraževanja in navduševanjem za učenje in branje seje stanje počasi izboljševalo. Pri tem so imeli veliko vlogo slovenski učitelji, duhovniki, knjige v šolah, Slomškova prizadevanja in Mohorjeva družba (leta 1878 je bilo npr. po farah krajev sedanje občine Laško 210 naročnikov Mohorjevih knjig). 1871. leta je učiteljski svet v Laškem kupil nekaj knjig za učiteljsko knjižnico, ustanovljena pa je bila tudi šolska knjižnica v Laškem (Orožen, Laški zbornik 2002, 116). V naslednjem desetletju je šolsko knjižnico ustanovil tudi nadučitelj Pečar v Rimskih Toplicah (Orožen: Gradivo za zgodovino Rimskih Toplic, 178). Proti koncu stoletja paje bila verjetno že kar obsežna knjižnica našega rojaka iz Rimskih Toplic Antona Aškerca, ki je, kot navaja zapisnik cenilcev, po pesnikovi smrti štela 178 enot. Obsegala je slovensko leposlovje, predvsem sodobno poezijo, hrvaške, češke, ruske in nemške knjige, precej slovarjev in drugih strokovnih knjig, nekaj svetopisemskih izdaj, med drugimi tudi nepopoln izvod Dalmatinove Biblije. Knjižnico je ocenil nemški cenilec na 685 kron in je bila razprodana. Zapuščinski akt hrani NUK (Aškerčev zbornik, 66). Anton Aškerc je zadnji del svojega življenja posvetil arhivskemu poklicu, ki je delu bibliotekarja zelo soroden. Leta 1897 je nastopil službo v Knjižnici notranjega ministrstva na Dunaju tudi naš rojak, jezikoslovec Ivan Topolovšek. Iz tega obdobja se je ohranilo tudi nekaj knjig pri Elsbacherjevih, ki jih je od starih staršev podedoval Miloš Rybar in jih skupaj s svojimi knjigami zapustil laški knjižnici. V zbirki pa ni bilo kakšnih raritet. V sosednjih Radečah, kjer knjižnica deluje kot enota Knjižnice Laško oz. je ra-deška občina soustanoviteljica laške knjižnice, je po pripovedi prof. Ivana Pešca nekdanji matičarki Ivici Obran v hiši Okrajne posojilnice Radeče leta 1893 bila ustanovljena Čitalnica. Originalni zapisnik pa obstaja o ustanovitvi Kmetske knjižnice v Radečah z dne 2. februarja 1901. Obstaja tudi listina o ustanovitvi Društva Kmetska knjižnica z dne 22. aprila 1901, zapisnik prve seje in zapisnik občnega zbora, iz katerega je razvidno, daje bil knjižničar kaplan Matej, priimek paje napisan nečitljivo. Vse te dokumente in prepis pravil knjižnice hrani Ivica Obran. Novosti v knjižničarstvu v obdobju med svetovnima vojnama v Evropi in Sloveniji Leta 1927 je bila ustanovljena IFLA (Mednarodna federacija bibliotekarskih združenj), ki še vedno vodi in usklajuje razvoj knjižnic. Predmet bibliotekarskega raziskovanja se je razširil na proučevanje razmerij med knjižnico in družbo, na bibliotekarsko informatiko, proučevanje uporabnika, nosilce informacij, med-knjižnično sodelovanje, poslovno organiziranost knjižnic, strokovnost kadrov in podobno. Iz teh področij so se oblikovale bibliotekarske vede. Sicer pa se bibli-otekarstvo povezuje tudi z literarno zgodovino, sociologijo, pedagogiko, psihologijo, komunikologijo, organizacijo dela, v zadnjih desetletjih pa predvsem z informatiko. IFLA določa mednarodne standarde za bibliotekarsko strokovno in raziskovalno delo ter smernice za študijske programe. V letih po prvi svetovni vojni so dobile bibliotečne zakone Danska, Finska in Švedska, s katerimi je bilo precizno urejeno financiranje knjižnic. Slovenci so se najbolj navduševali za posnemanje češke zakonodaje. Ta je že leta 1919 zahtevala, da ustanovi in vzdržuje vsaka občina, ki ima šolo, tudi stalno knjižnico. Občine, ki imajo nad 10.000 prebivalcev, pa morajo nastaviti poklicnega knjižničarja z najmanj srednjo in enoletno bibliotekarsko šolo ter izpitom. Tudi Češka je imela natančno določeno financiranje javnih ljudskih knjižnic, za katero pa so bile zadolžene občine (Pirjevec, 330-333). Zaradi sprememb v izobraževalnih procesih in vse večje izobraženosti prebivalstva je postajala delitev na javne znanstvene in javne ljudske knjižnice in poudarjanje razlik med njimi vse manj umestna. Pri nas seje Študijska knjižnica za Kranjsko leta 1919 preimenovala v Državno študijsko knjižnico in postala osrednja knjižnica za Slovenijo z okoli 110.000 knjigami in s pravico do obveznega izvoda tiskov iz vse Jugoslavije. Z ustanovitvijo univerze je postala tudi osrednja univerzitetna knjižnica ter se poimenovala v Univerzitetno biblioteko. V letih 1936 -1941 so po Plečnikovih načrtih zgradili za knjižnico novo stavbo ter vanjo preselili vse gradivo, leta 1944 pa seje na južni trakt zrušilo nemško letalo in uničilo okrog 60.000 enot gradiva. Med vojnama so nastajale tudi visokošolske knjižnice na fakultetah. S predpisi o srednjih in učiteljskih šolah je bilo določeno, da se na teh šolah ustanovijo učiteljske oz. profesorske in dijaške knjižnice. Leta 1920 so bila izdana pravila za ljudske knjižnice in čitalnice, ki so jih proti koncu desetletja dopolnili. Ljudske knjižnice so nastajale v okviru prosvetnih organizacij oz. društev in političnih strank, kot npr. liberalne Zveze kulturnih organizacij, katoliške Prosvetne zveze, delavske Svobode oz. Vzajemnosti in Zveze kmečkih fantov in deklet. Država je propagirala javne ljudske knjižnice v okviru osnovnih šol, nalagala je učiteljem vso odgovornost, ni pa jim dajala nobenih možnosti za delo. V Dravski banovini je bilo 1940. leta 26 znanstvenih knjižnic z 800.000 knjigami, 971 šolskih knjižnic z 846.000 knjigami in 855 javnih ljudskih knjižnic (skupaj z društvenimi knjižnicami) s 582.000 knjigami. Skupaj je bilo 1.852 knjižnic, ki so imele 2.228.000 knjig (Knjižnica 1975, 2). Razlika med javnimi ljudskimi knjižnicami je bila velika. Zelo razvitih 10 osrednjih slovenskih javnih ljudskih knjižnic (6 v Ljubljani, 3 v Mariboru in ena v Celju) je razpolagalo s 140.000 knjigami, ostalih 845 knjižnic pa samo s 440.000 knjigami. V poprečju je imela samostojna javna knjižnica 1.660 knjig, društvena pa le 161. Izposoja v javnih ljudskih knjižnicah je tega leta znašala 726.579 enot, od tega 301.000 v Ljubljani (Gerlanc, 18-23). Knjižničarska stroka Slovenije v stari Jugoslaviji ni napredovala tako kot v času Avstro-Ogrske. Država je sprejemala predpise, za katere ni bilo realnih podlag. Strokovnjaki (Cene Krajnc, Joža Glonar, France Kidrič, Melita Pivec Štele, Jan- ko Šlebinger itd.) so se posvečali problematiki univerzitetne knjižnice, nekateri posamezniki so se posvetili ožjim specialnim temam, kot npr. Milko Kos srednjeveškim rokopisom, vsi pa so bili zelo aktivni v prizadevanjih za knjižničarsko zakonodajo, vendar brez uspeha. Med vodilnimi je bil bibliotekar Avgust Pirjevec, avtor prvega modernega bibliotekarskega priročnika »Knjižnice in knjižničarsko delo«, v katerem je obdelal zgodovino knjižnic po svetu, sodobno knjižničarstvo, pomembnejše teoretične in praktične strokovne teme za vse vrste knjižnic. V tem delu so podane osnove za dolgoročni razvoj ljudskih oz. splošnih knjižnic. Delo je izšlo pri Mohorjevi družbi v Celju leta 1940, Pirjevec pa je preminul leta 1943 v Mathausnu. Knjižnice med vojnama v Laškem in okolici V Laškem okraju (oz. Laškem srezu, kije vključeval tudi sedanjo trboveljsko in hrastniško občino, ne pa radeške) naj bi bile leta 1940 3 javne ljudske knjižnice s 1.576 knjigami, 24 društvenih z 8.731 knjigami in 10 drugih knjižnic s 6.100 knjigami, skupno torej 37 knjižnic s 16.407 knjigami in 13.848 izposoje (Ger-lanc, 14-23). Ti podatki nam ne povedo kaj dosti, ker niso razdeljeni po krajih. In četudi gre za obsežno območje, se nam zdi število knjižnic veliko in si težko predstavljamo, kje naj bi bile. Za zdaj do natančnejših podatkov nismo prišli. Za samo Laško je časopis Nova doba poročal, daje bila 22. septembra 1919 ustanovljena Narodna čitalnica za Laško. Na ustanovnem občnem zboruje dr. Fran Roš razložil cilje društva, ki so bili enaki starim čitalniškim. Prav tako kot nekoč naj bi čitalnica skrbela za »čtivo, gledališke predstave, godbo in podučna predavanja«. Za predsednika odbora je bil imenovan poštar Ivan Slavec, za namestnika dr. Cede, za tajnico učiteljica Jožefa (Pepca) Stegenškova, za blagajničarko ga. Roševa, za gospodarja nadučitelj Četina in za knjižničarja Stanko Pleskovič (Nova doba, 2. 10. 1919). Več podatkov o tej čitalnici nismo našli. Za tem je bila na Vidov dan leta 1924 ob 150-letnici začetka laške šole ustanovljena javna ljudska knjižnica na laški šoli, in sicer na pobudo učitelja Josipa Kotnika, kije kasneje knjižnico tudi vodil. Začetki so bili skromni, bilo je samo 150 knjig, fond pa seje že v letu 1925-1926 povečal na 2.192 knjig. V tem letu je imela knjižnica 221 obiskovalcev, ki so si izposodili 2.192 knjig. Izposojo so opravljale učiteljice Antonija (Nina) Drobnič, Pepca Stegenšek, Bogomila Kubi-ca in druge. Leta 1930 seje knjižnica razdelila na javno knjižnico z 840 knjigami, učiteljsko s 437 knjigami in šolarsko s 145 knjigami. Šolarsko knjižnico je do vojne vodil učitelj Milko Jerše in je imela najvišjo izposojo, nad 2.000 knjig. V letu 1934-1935 je v tej knjižnici delal tudi Radovan Gobec. Od leta 1938 dalje so v knjižnici izposojale gradivo učiteljice Sonja Praunseis, Ana Podboj in Katarina Lavrin. Beležile so zmanjševanje izposoje. Javno ljudsko knjižnico je upravljal učiteljski svet, vodil pa jo je učitelj Josip Kotnik, ki gaje vodstvo šole za njegovo delo večkrat pohvalilo. Knjižnično gradivo so dokupovali z izposojninami, občasno so dobili tudi podporna sredstva ministrstva za prosveto, mestne občine Laško in darila uglednih meščanov dr. Frana Roša, Ivana Četine in drugih (Šolska kronika 1924 do 1941). Učitelj Josip Kotnik je v okviru knjižnice organiziral tudi razne prireditve. Tako so otroci igrali igrice Pogumni krojaček, Sirotica Jerica, organiziral je božičnice, mladinske koncerte in pustne zabave (Orožen, 148). Leta 1927 je bil za knjižnično gradivo natisnjen knjižni katalog, v katerem je popis knjig po naslovih, po avtorjih, na koncu pa so navedene nemške knjige. Mladinska dela imajo posebne oznake. Takšne kataloge so imele le dobro urejene knjižnice. Katalog hrani Osrednja knjižnica Celje. Javno ljudsko knjižnico so v šolskem letu 1925-1926 ustanovili tudi na osnovni šoli v Rimskih Toplicah, podatki pa obstajajo tudi o učiteljskih in šolarskih knjižnicah v Rimskih Toplicah, Šmiklavžu in na Vrhu. Na šoli na Vrhu so naročali tudi nekaj periodike, tako za otroke kot za odrasle (Šolske kronike). O knjižnicah, ki so delovale v okviru društev, nismo našli nobenih pisnih podatkov. Povedali pa so nam, da je v Rimskih Toplicah delovala poleg liberalno usmerjene knjižnice na šoli tudi katoliška knjižnica, katero je s knjigami oskrboval župnik Jakob Bohak, izposojo pa je opravljal Franc Majcen s Sevc (po sporočilu obiskovalcev knjižnic Jožeta Aškerca in Francke Pinter) in daje v Radečah v takratnem Narodnemu domu vse do druge svetovne vojne delovala Kmetska knjižnica (uslužbenka krajevnega urada Ivica Obran). Vojna vihra, povojni stihijski razvoj, nazadovanje, nato postopno uveljavljanje strokovnosti v slovenskih knjižnicah Okupatorje povsem uničil številne knjižnice. Kako so Nemci uničevali privatne knjižnice in šolske knjige, je razvidno iz prispevka Ivana Korošca v tej publikaciji. Po vojni je bilo potrebno zbrati in urediti gradivo, ki seje kakorkoli ohranilo. Ljudje so navdušeno postavljali knjižnice tam, kjer so že bile in tudi precej nepremišljeno ustanavljali nove. Leta 1950 je bilo v Sloveniji poleg znanstvenih in šolskih že 845 ljudskih in še 378 sindikalnih knjižnic. Država je na območju regij do leta 1956 ustanovila študijske knjižnice za namene zbiranja domoznanskega gradiva in študijsko delo zahtevnejše populacije celotnega območja. V njih so našle svoje mesto tudi po vojni zaplenjene knjižnice. Uredila je tudi status Univerzitetne biblioteke, kije dobila ime Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), s hkratno funkcijo nacionalne in osrednje univerzitetne knjižnice. Leta 1947 seje ponovno organiziralo Društvo bibliotekarjev Slovenije. Bibliotekarji so pospešeno izdajali strokovne priročnike in organizirali izobraževanja. Leta 1957 je začela izhajati prva bibliotekarska revija Knjižnica, ki v letošnjem letu kot ugledna strokovna revija praznuje svojo 50-letnico. Od leta 1945 do 1953 je bil čas tako imenovane agitpropovske kulturne politike. Kulturne ustanove so ustanavljali krajevni, okrajni in okrožni ljudski odbori, ki so podpirali in nadzirali tudi kulturna društva. Ljudske in javne sindikalne knjižnice so šteli kot instrument za vzgojo širokih ljudskih množic, tudi v ideološkem smislu. Izločali so za tiste čase neprimerne knjige, založbe so do leta 1948 izdajale veliko sovjetske literature in vsaj v nekatere knjižnice je prišlo precej tovrstnega gradiva. Delo knjižnic je bilo bolj ali manj dirigirano in nadzirano. Bibliotekarska stroka je opozarjala, da se knjižničarstvo v LR usmerja z več strani, kar je kvarno za enoten in pravilen razvoj, posebej še glede organizacijskega pregleda, glede strokovne ureditve knjižnic in vzgoje strokovnega kadra. Po letu 1953 je sledilo ukinjanje okrožnih in okrajnih oblasti, vloga republike je bila oslabljena, nacionalne kulturne politike ni bilo, o kulturi in knjižničarstvu seje samostojno odločalo v občinah. Za kulturo so skrbele Občinske skupščine, Sveti za kulturo in Občinske zveze ljubiteljskih kulturnih društev. Ta skrb je bila spričo nizke kulturne zavesti, pa tudi finančnih kriz šibka ah paje sploh ni bilo. Razlike med knjižnicami so se večale, ene so se lepo razvijale, druge so propadale, odvisno od njihove strokovnosti in razvitosti ter razumevanja okolja. Leta 1961 je bil sprejet prvi knjižničarski zakon pri nas, ki je definiral naloge, upravljanje, ustanavljanje knjižnic in uzakonil matične knjižnice. Poleg rednih nalog se po zakonu matične knjižnice na svojem območju ukvarjajo z vprašanji organizacije in pospeševanja knjižničarske službe in stroke, vodijo registracijo knjižnic in evidenco o gradivu, pomagajo pri strokovnem delu knjižničarskega osebja ter skrbijo za njegovo strokovno izpopolnjevanje. Matično knjižnico za eno ali več občin so imenovale občine. Narodna in univerzitetna knjižnica paje opravljala matičnost za vse knjižnice v Sloveniji na nacionalni ravni. Od tu naprej nobena knjižnica ni več otok, prepuščen sam sebi, vsaj v strokovnem smislu ne. Od leta 1965 dalje matična služba pri NUK zbira vsako leto natančnejše podatke o delovanju knjižnic. S tem seje natančno izkazalo, da se zakonodaja glede ljudskih knjižnic ne spoštuje, da veliko knjižnic deluje slabo in da tudi propadajo. Leta 1971 je bilo v Sloveniji samo še 525 ljudskih knjižnic. Istega leta pa je bil sprejet koncept modeme, splošnoizobraževalne knjižnice, ki je v svojem bistvu enaka v večjem ali manjšem mestu ali samo kraju. Enako služi izobraževanju, izpopolnjevanju, širjenju znanstvenih spoznanj, kulturnemu delovanju in razvedrilu. Seveda se knjižnice prilagajajo velikosti krajev in potrebam ljudi, a delitev na študijske in ljudske knjižnice je bila presežena. Začele so se razvijati splošnoizobraževalne knjižnice, razdeljene na pet skupin glede na število prebivalcev, katerim so namenjene. Sprejeti so bili normativi za delovanje teh knjižnic. Enoten sistem splošnoizobraževalnih knjižnic je zahteval popolno strokovnost knjižničarskih opravil, določeno delitev dela in povezovanje med knjižnicami, glavni namen pa je bil nuditi ljudem čim boljše knjižničarske usluge, ne glede na to, kje prebivajo. Z nastankom Kulturnih skupnosti v občinah je knjižničarska stroka dobila konkretnejšega sogovornika za uveljavljanje svojih zahtev. Uspeh je bil spet v različnih okoljih različen, standardi so bili različno upoštevani. Vendar v sedemdesetih letih so še v zadnjih občinah za knjižnice zaposlili strokovni kader, in če že pravno formalno niso bile ustanovljene matične knjižnice, je sistem do začetka osemdesetih let v strokovnem smislu v praksi zaživel v celotnem slovenskem prostoru. Vzporedno z reformami v splošnoizobraževalnem knjižničarstvu so se pojavljale spremembe tudi pri visokošolskih knjižnicah in v šolskih knjižnicah, ki so spričo modernejših metod pouka dobile osrednejše, če že ne osrednje mesto v šoli. Podatki o knjižničarstvu na ozemlju današnjih Občin Laško in Radeče po letu 1945 Okupator je pozval ljudi, da oddajo vse slovenske knjige. Veliko jih je ubogalo, mnogi pa so se potrudili in svoje knjižnice na različne načine poskrili. Med drugo svetovno vojno je delovala v Laškem nemška knjižnica v Bastovi hiši (sedanjem Aškerčevem trgu 1) v prostorih predvojne gostilne Podergajs (sporočilo dddr. Jože Maček). Tako kot za predvojne društvene knjižnice nismo našli ustreznih podatkov, smo tudi za naše knjižnice v povojnem času dobili nekaj skopih informacij v redkih poročilih ali v študijah o celotnem slovenskem ljudskem knjižničarstvu. Tudi v statističnih poročilih v reviji Knjižnica (kjer bi po letu 61 morali biti podatki za vse knjižnice v občini), za naše kraje najpogosteje ni bilo podatkov ali so bili samo za knjižnico v Laškem. Nekaj o delovanju knjižnic smo izvedeli od predhodnih knjižničarjev in obiskovalcev naših knjižnic. Tako v publikaciji Josipa Rijavca Slovenske knjižnice - pregled ob 400-letnici slovenske knjige, ki je izšla leta 1951, avtor navaja, kje so obstajale knjižnice, kdaj so bile ustanovljene, koliko knjig so imele in kdo jih je vodil. Za naše območje navaja naslednje podatke: - Laško (javna sindikalna knjižnica), ustanovljena 1946, 2.000 zvezkov, Ciril Ravbar, učitelj - Nižja gimnazija - dijaška knjižnica, ust. 1946, 75 zvezkov, Marij Bratuž, učitelj - Rimske Toplice (ljudska knjižnica KUD »Anton Aškerc«), ust. 1946, Abecedno imenski katalog (AIK), Samo Pečar, zdravnik - Jurklošter (ljudska knjižnica), 202 zvezka - Huda jama (sindikalna knjižnica), ust. 1946, 350 zvezkov, AIK, Jakob Franc, rudar - Sv. Lenart nad Laškim (ljudska knjižnica), ust. 1947, 227 zvezkov, Engelbert Rataj, učitelj - Sv. Jedert (ljudska knjižnica), ust. 1946, 376 zvezkov, Marija Jelen, šolska upravitelj ica Na ozemlju, ki je tedaj sodilo v drug okraj (Trbovlje), danes pa so tu enote naše knjižnice, v laški ali radeški občini, so bile knjižnice: - Radeče (javna sindikalna knjižnica), ust. pred vojno, 2.230 zvezkov, AIK, Marija Birsa, učiteljica - Nižja gimnazija (dijaška knjižnica), ust. 1875, 93 zvezkov, Ema Ravtar, učiteljica - Papirnica (sindikalna knjižnica), 150 zvezkov, Milica Celcer, nameščenka - Vrhovo (ljudska knjižnica), ust. 1948, 247 zvezkov, Elica Klembas, nameščenka - Zidani Most (ljudska knjižnica), 450 zvezkov - Cementarna (sindikalna knjižnica) 250 zvezkov, Stane Bergar, nameščenec - Železničarska sindikalna knjižnica, 143 zvezkov. Kot je razvidno iz popisa za naše območje, so imele knjižnice od 90 do 2.230 knjižnih enot. Precej navajajo AIK - abecedno imenski katalog (v večini primerov je šlo za abecedne popise, ne prave kataloge). Knjižnice so vodili pretežno učitelji. Javne ljudske in javne sindikalne knjižnice (brez dijaških in sindikalnih knjižnic v podjetjih), ki jih je bilo v laški občini 8, v radeški pa 3, so imele skupaj 6.615 knjig. Naslednji popis knjižnic na našem območju smo našli v knjigi Bogomila Gerlan-ca: Slovenske ljudske knjižnice, 1955. Gerlanc navaja podatke za leto 1954. Poleg števila knjig (zv.) in brošur (br.), navaja tudi število izposojenih enot (izpos.) v tem letu. Laško: 2.639 zv., 7645 izpos., 500 br., vodi uslužbenec sred. š. Breze: 49 zv., 81 izpos., 28 br., vodi uslužbenec sred. š. Huda jama: 376 zv., 206 izpos., 22 br., vodi gospodinja Vrh nad Laškim: 128 zv., 33 br., vodi učitelj Jurklošter: 220 zv., 230 izpos., 25 br., vodi: uslužbenec niž. sred. š. Janko Leskovšek Lažiše: 120 zv., 62 izpos., 18 br., vodi učiteljica Rimske Toplice: 1.012 zv., 2.014 izpos., 108 br., vodi učiteljica Stana Paradižnik Sv. Jedert: 139 zv., 203 izpos., 83 br., vodi učiteljica Radeče: 1.620 zv., 1.673 izpos., 150 br., vodi uslužbenec sred. š. Vrhovo: 295 zv., 20 izpos., 7 br., vodi gospodinja Zidani Most: 500 zv., 1.350 izpos., 105 br., vodi uslužbenec niž. sred. š. Vseh 11 ljudskih knjižnic je po tem popisu razpolagalo s 7.098 knjigami in 1.079 brošurami, izposojenih pa je bilo 13.484 enot knjižnega gradiva. Knjižnico je imelo tudi zdravilišče v Laškem. V letu 1969 je ta imela 1020 knjig, odprta je bila dvakrat tedensko in je izposodila 3.248 knjig. Takrat je bilo v Sloveniji samo sedem zdraviliških knjižnic in izposoja v Laškem je bila takoj za najboljšo knjižnico v Radencih. Knjižnica v zdravilišču v Rimskih Toplicah kot knjižnica vojaške institucije ni dajala podatkov, vemo pa, da je imela že zelo zgodaj redno zaposlenega knjižničarja. Za osvetlitev zgodovine kulturne politike po vojni je zanimivo diplomsko delo Aleša Broda Množična amaterska kultura v Rečici: 1945-1974, ki obravnava tudi knjižnice. Po koncu vojne so nastale v Rečici kar tri manjše knjižnice: Knjižnica Rečica - Laško Dušana Poženela (pravzaprav javna sindikalna knjižnica Rudnika Laško), Mladinska knjižnica in Kmetijska knjižnica v Zgornji Rečici. Ob tem podatku lažje razumemo veliko število knjižnic Laškega sreza pred vojno. Aleš Brod je temeljito preštudiral zapisnike Krajevnega ljudskega odbora Rečica in zapisnike OO ZK Rečica, ki vsebujejo tudi Poročila o kulturno prosvetni dejavnosti na teritoriju Rečica - Huda jama in Zapisnike rednih sej Sindikalnega kulturno umetniškega društva (SKUD). Med številnimi zanimivostmi omenja tudi knjižničarjevo poročilo o »rdečem kotičku« v knjižnici, o odpisu neprimernih knjig itd. Rdeče kotičke naj bi imele vse knjižnice, njihov namen pa je bil omogočiti ljudem študij politične literature. Ko je študent povprašal po tem kotičku obiskovalce takratne knjižnice, o tem niso vedeli ničesar. Prav tako je ugotovil neskladja v zvezi s poročilom o odpisu knjig. Za naslednjih deset let nam ni uspelo dobiti pisnih podatkov o knjižnicah. Arhiv Upravne enote Laško ne razpolaga z dokumenti, povezanimi z delovanjem knjižnic, prav tako se verjetno niso ohranili podatki o društvih. Tudi v Zgodovinskem arhivu v Celju konkretno o knjižnicah v naši občini v povojnem času ni podatkov. Iz nekaj časopisnih prispevkov vplivnih mož pa je razvidno, da so nekateri odločujoči videli kulturo na ljudskem odru, pri pevskih zborih, godbi in morda še muzeju, knjižnicam pa ne namenjajo posebne pozornosti. Leta 1964 je vodja takratne matične službe pri NUK-u Ančka Korže pripravila obsežno analizo »Stanje knjižničarstva v SR Sloveniji«, v katerem je za občino Laško zapisala: »Občina Laško je vse doslej brez knjižnice, ki bi lahko prevzela matično funkcijo, niti ni verjetno, da bi katerakoli izmed knjižnic v občini lahko v doglednem času dosegla zahtevane pogoje za prevzem te funkcije. Od evidentiranih 11 ljud- skih knjižnic s skupno zalogo 13.050 zvezkov in minimalno izposojo (okoli 298 zvezkov) ter skoraj 30 % mrtve zaloge, je največja knjižnica v Laškem s 6.110 zvezki. Vodijo jo 3 honorarne uslužbenke. Knjižnica v letih 1960 do 1964 sploh ni poslovala, njen knjižni fond je bil shranjen v zabojih. Februarja 1963 soji našli prostore v domu TVD Partizan, na novo urejena in odprta pa je bila šele januarja 1964. Za njen razvoj še nadalje skrbi Občinski svet kulturno prosvetnih organizacij, vendar brez redne dotacije občine. Občina bo morala za izvajanje matične službe vsekakor skleniti pogodbo z eno izmed knjižnic bližnjih občin.« Podatki, ki jih je prejela Koržetova glede knjižničnega fonda, se ne ujemajo z inventarnimi knjigami, saj se npr. številka inventarnega vpisa za leto 1963 za knjižnico v Laškem zaključi z 2.872, za leto 1964 pa s 3.074. Koržetova pa navaja 6.110 knjig. Zanimivoje tudi, da seje v Laškem začela pisati inventarna knjiga šele leta 1963, v Radečah pa inventarne knjige s številko ena sploh ni bilo, druga inventarna knjiga pa seje začela s številko 2026 leta 1958. Inventarna knjiga za knjižnico v Rimskih Toplicah se začne leta 1947 in je pisana redno vsako leto, kar pomeni, da je knjižnica delovala redno, neprekinjeno. Naše knjižnice do leta 1976 po pripovedovanjih in spominih Knjižnica Laško Knjižnica Laško seje po vojni imenovala Javna sindikalna knjižnica in je delovala v dveh sobah v pritličju »graščine« oz. sedanje občine. V njej je najprej delal učitelj Ciril Ravbar. Koliko let knjižnica med njim in Frančiško Medvešek, ki je nastopila delo v knjižnici leta 1963, ni delovala, nismo ugotovili. V času njene namestitve se je knjižnica preselila v prostore sedanje trgovine nasproti hotela Savinja na Valvazorjevem trgu. Knjižnica je bila odprta ob nedeljah dopoldne in enkrat tedensko popoldne. Pri deluje Medveškovi občasno pomagala njena hči Jelka, nato pa Marta Jeršetova. Frančiška Medvešek je začela pisati inventarno knjigo. Po inventarnih vpisih sodeč knjižnica leta 1965 ni delovala. Janez Krajnc Leta 1966 je nastopil delo takrat predmetni učitelj in višji knjižničar Janez Krajnc, kije delal v knjižnici do konca leta 1971 in je redno nabavljal ter vpisoval knjižne novosti ter pošiljal v NUK podatke o delovanju knjižnice v Laškem. Začel je tudi s pisanjem abecedno imenskega kataloga. Knjižnica je takrat delovala v Domu Dušana Poženela, sedanjem Kulturnem centru Laško, in je bila odprta popoldan dvakrat tedensko. Nato je bila knjižnica spet zaprta. Knjige so bile uskladiščene v kleti Doma Dušana Poženela. Leta 1974 je bila za knjižnico kupljena mala sobica v sedanjih prostorih banke na Valvazorjevem trgu, ki sojo kasneje zamenjali za večji, okrog 50 m2 velik sosednji prostor. Knjižnico sta prevzeli socialna delavka Tea Munih in uslužbenka Milena Papež. Gradivo sta razdelili po strokah, leposlovje in mladinsko književnost pa po abecedi in jih postavili v prost pristop. Dopolnili sta tudi katalog in opravili izločitev fizično poškodovanih del. Knjižnica je bila odprta ob torkih in četrtkih med 16. in 18.uro. (Informatorji: Pavel Ajdnik - funkcionar Kulturne skupnosti v 70. letih, zaslužen za razvoj knjižnic, Marta Jerše, Janez Krajnc, Stane Kužnik - takrat šolski ravnatelj, Tea Munih, Jelka Voušek - hči knjižničarke Medveškove) Tea Munih Knjižnica Rimske Toplice S knjižnico v Rimskih Toplicah je začel dr. Samo Pečar leta 1947. Pri ustanavljanju je sodeloval šolski ravnatelj Koželj s svojim kolektivom. V petdesetih letih je delo v knjižnici prevzela predmetna učiteljica matematike Stana Paradižnik. Večkrat ji je na pomoč priskočila učiteljica Cirila Ušen, pa tudi druge. Knjižnica je vseskozi delovala nad gostilno Nova pošta, nasproti železniške postaje, v veliki, za takratni čas lepo opremljeni sobi. Knjige so bile postavljene po inventarnih številkah v zasteklenih omarah in ovite v moder ovojni papir. Knjižnica je bila najprej odprta dvakrat tedensko, ob nedeljah in enkrat popoldan, kasneje pa ob sredah popoldan. Stana Paradižnik je redno vsako leto kupila vsaj nekaj Stana Paradižnik novosti, ki jih je tekoče vpisovala v inventarno knjigo. Za lažjo orientacijo je pisala sezname knjig po abecedi avtorjev in abecedi naslovov. (Informator: Ajdnik Pavel) Knjižnica Radeče Ker je bilo že večkrat omenjeno, da deluje knjižnica v Radečah kot naša enota, omenjamo tudi, kar smo izvedeli o radeški knjižnici. Po pripovedovanju Ivice Obran so bile med vojno vse knjige na radeškem območju uničene. Po vojni naj bi bila prva knjižnica v majhni sobi v hiši trgovine Sotlar nasproti sedanjega Kulturnega doma. Kot prva knjižničarka je v prej navedenih pisnih dokumentih navedena učiteljica Marija Birsa, Ivica Obran pa misli, daje bila Nasta Pergar. V petdesetih letih je nastopila knjižničarsko delo predmetna učiteljica slovenskega jezika v Radečah Rezka Grablič, kije v knjižnici delala do osemindevetdesetega leta. Knjižnica je do 80. leta delovala v okviru Svobode Radeče. (Informatorka: Ivica Obran) Rezka Grablič Knjižnica v Jurkloštru je nastala predvsem iz darovanih knjig. V njej je vseskozi delal matičar tamkajšnjega krajevnega urada Janko Leskovšek. Knjižnica je bila v stari hiši »Villa Haus« ob cesti nasproti gostilne. Nekaj fonda smo prevzeli v sedanje izposojevališče. Janko Leskovšek Knjižnica Zidani Most Z zalogo nekdanje knjižnice smo bili seznanjeni ob urejanju izposojevališča, ki se nahaja v istih prostorih. Izposojo v Zidanem Mostu je po lastni izjavi opravljala tudi Zlata Strel. O knjižnicah v Šentrupertu, v Lažišah, na Vrhu in na Vrhovem, ki so navedene v popisu iz leta 1955, nismo zvedeli nič. S fondom nekdanje knjižnice v Rečici pa smo bili seznanjeni. Knjižnica Jurkl oster (f ^v Slovensko knjižničarstvo v korak z evropskim razvojem Pomembnejši razvojni dogodki so se še naprej odvijali v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK). Ko je bilo utečeno pošiljanje obveznega izvoda, je lahko začela izhajati tekoča Slovenska bibliografija, leta 1968 so uvedli centralno obdelavo slovenskega tiska, tako klasifikacijo kot katalogizacijo. Za slovenske splošne knjižnice je bil to pomemben dogodek, saj so začele sproti dobivati že izdelane katalogne lističe za celotno knjižno produkcijo. To je pomenilo velik časovni prihranek pri njihovem delu, omogočalo je enotnost katalogov in popolno informiranost o stanju na knjižnem trgu. Vodja oddelka za klasifikacijo oz. vsebinsko obdelavo družboslovja in zgodovine je bil od leta 1962 do 1983 naš rojak zgodovinar, pravnik in bibliotekarski svetovalec prof. Miloš Rybar. Leta 1980 je postal tudi član Mednarodne organizacije za dokumentalistiko (FID) v Haagu, in sicer komiteja za klasifikacijo družbenih ved in zgodovine. Profesor Rybar pa je deloval v NUK-u tudi kot razlagalec strokovne ureditve oz. animator za delo s študenti in gosti, rekli so mu »ambasador« NUK-a. V sedemdesetih in osemdesetih letih je NUK postopno uveljavljal v stroki številne standarde za bibliografski opis publikacij, računalniško čitljivo katalogizacijo in v devetdesetih letih sistem računalniške vzajemne katalogizacije COBISS. Na podlagi mednarodnih smernic pripravlja tudi slovenske bibliotekarske standarde za prostore, opremo, strokovno poslovanje in kader za vse vrste knjižnic, za splošne knjižnice so bili zadnji standardi sprejeti leta 2005. Kot republiška matična knjižnica je NUK izdajal temeljna bibliotekarska strokovna dela, priročnike, navodila in pomagal pri organizacijskem ter strokovnem urejanju knjižnic, še posebej občinskih matičnih knjižnic. To delo sedaj na nekoliko drugačen način izvajata tudi po zakonu iz leta 1992 ustanovljena Center za razvoj knjižničarstva in Informacijski center za bibliotekarstvo. Strokovnjaki iz NUK-a in nekaterih drugih univerzitetnih knjižnic so bili prvi profesorji na višješolskem študiju knjižničarstva na Pedagoški akademiji, ustanovljenem v letu 1964/65, in na univerzitetnem študiju Oddelka za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ustanovljenem v letu 1987/88. Med vidnimi imeni, kot npr.: Jože Logar, Alfonz Gspan, Jože Munda, Maks Veselko, J aro Dolar, Branko Ber-čič, Mara Šlajpah, dr. Silva Novljan itd., moramo omeniti verjetno najmarkan-tnejšega prof. Miloša Rybara, ki je predaval predmeta klasifikacija in sistematika znanosti na PA ter zgodovino knjige in knjižnic na FF. Slovenskim splošnim knjižnicam pa so pomagale utirati najprej ozko in trnje-vo, sčasoma pa zložnejšo in širšo pot k strokovnosti bibliotekarke Republiške matične službe od leta 1961 dalje Ančka Korže, Miša Sepe in zadnja dr. Silva Novljan. Mreža splošnih knjižnic je ostala po osamosvojitvi nespremenjena. Po Zakonu o knjižničarstvu iz leta 2002 so se občinske matične knjižnice preimenovale v osrednje knjižnice in delujejo kot samostojni zavodi. Nahajajo se na sedežih bivših občin, v manjših krajih imajo organizirane svoje enote. V regijskih središčih so osrednje območne knjižnice z nekoliko povečanimi pristojnostmi, predvsem v zvezi s strokovnim svetovanjem in domoznanstvom. Splošne knjižnice financirajo občine, letni nakup knjižničnega gradiva in računalniško opremo sofinancira tudi država. Za strokovni nadzor nad izvajanjem javne službe splošnih knjižnic in specialnih knjižnic s področja kulture je pristojno kulturno ministrstvo, za vse knjižnice šolskega sistema in raziskovanja pa ministrstvi za šolstvo ter visoko šolstvo in znanost. Po podatkih iz leta 2006 za NUK, splošne, visokošolske, šolske in specialne knjižnice je v Sloveniji 911 knjižnic s 25.018.922 enotami knjižničnega gradiva in 2.566 zaposlenimi. V knjižnice je bilo v tem letu včlanjenih 1.055.178 državljanov, ki so jih obiskali 16.894.145-krat in si na domove ali v čitalnicah izposodili 34.591.960 enot knjižničnega gradiva. Od tega je bilo v vseh 61 splošnih knjižnicah po Sloveniji in vseh njihovih enotah (211 krajevnih knjižnic in 600 izposojevališč bibliobusa) redno zaposlenih 983 strokovnih delavcev. Splošne knjižnice so imele 538.865 članov, ki so obiskali knjižnice 9.190.569-krat in so izposodile 21.747.611 enot knjižničnega gradiva. Knjižnice s klasične oblike prehajajo v elektronsko podprta komunikacijska središča z elektronskimi publikacijami, revijami, bazami podatkov ipd. Podobno kot so v skriptorijih prepisovali knjige ali so knjižnice skrbele, da so bile vsebine iz ročno napisanih kodeksov prenesene v tiskane knjige, sodobne knjižnice izvajajo digitalizacijo pomembnih dokumentov in knjig. Knjižničarska stroka si je utirala pot tudi v Občinski matični knjižnici Laško in si jo po letu 1996 utira v Javnem zavodu Knjižnica Laško O delu Knjižnice Laško v času od leta 1976 oz. prve redne zaposlitve dalje obstajajo statistični podatki, poročila, analize, javnost obveščamo o naši dejavnosti na spletni strani, z različnim informativnim materialom in občasno z zapisi oz. sporočili v medijih. Ob tridesetletnici smo izdali informativni bilten »Zgodba naše knjižnice«. Bolj vsestranski in poglobljen pregled dela knjižnice bi radi predstavili v samostojni publikaciji. Na tem mestu navajamo samo podatke za bežen vtis o tridesetletnih spremembah in trenutnem stanju. Organiziranost Knjižnice Laško Knjižnica Laško je ob zaposlitvi prve profesionalne knjižničarke Metke Kovačič delovala v okviru Zveze kulturnih organizacij, knjižnici v Radečah in Rimskih Toplicah pa v okviru kulturno-prosvetnih društev. Do leta 1980 je v praksi začela delovati Občinska matična knjižnica (OMK) s skupno nabavo, obdelavo, finančnim poslovanjem in strokovnim vodenjem. OMK je delovala v okviru Samoupravnih interesih skupnosti za družbene in gospodarske dejavnosti. Delavske univerze in Skupščine Občine Laško, leta 1996 pa je bil ustanovljen JZ Knjižnica Laško. Ustanovila sta ga občini Laško in Radeče. Knjižnica ima enoti v Radečah in Rimskih Toplicah ter manjša izposojevališča s premičnim fondom v Jurkloštru, Šentrupertu in Zidanem Mostu. Knjižnica v Laškem je trenutno odprta 38 ur tedensko, v Radečah 20 ur, v Rimskih Toplicah 9 ur in izposo-jevališčih po 2 uri tedensko. Trenutno doseganje pogojev za delovanje knjižnic glede na standard in slovenska povprečja Prostori: Konec leta 2006 smo v knjižnicah v Laškem, Radečah in Rimskih Toplicah razpolagali s približno 800 m2 funkcionalnih površin, kar je po standardih manj kot 50 % potrebnega prostora. Najhujša je stiska v knjižnici v Rimskih Toplicah, kjer razpolagamo s samo 50 m2. Prostori v Laškem so po obnovitvi lepi, niso pa funkcionalni in so premajhni. Dodaten prostor bomo kmalu potrebovali tudi v Radečah. Strokovni kader: V vseh splošnih knjižnicah laške in radeške občine je bilo konec leta 2006 zaposlenih 6,5 strokovnih delavcev vključno z direktorjem. Standard dosegamo z 48 %. V Sloveniji je bilo na 10.000 prebivalcev v letu 2005 zaposlenih 4,9 strokovnih delavcev, pri nas pa 3,5. Knjižnično gradivo in računalniška opremljenost Konec leta 2006 je znašalo knjižnično gradivo v vseh naših knjižnicah 77.325 enot, kupili pa smo jih 4.553. Standard glede zaloge smo dosegli 95 % , glede dotoka novosti pa 90 %. Na 1.000 uporabnikov naj bi imeli 1 računalnik, v naših knjižnicah torej 18. Pri nas pa smo jih imeli 11. Prostorske pridobitve in širitev mreže od leta 1976 dalje • 1977. leta: preselitev knjižnice v Rimskih Toplicah v nove prostore • 1978. leta: ustanovitev izposojevališča v Šentrupertu • 1981. leta: preselitev knjižnice Laško v preurejene prostore Laškega dvorca • 1983. leta: manjši dokup knjižnične opreme v Laškem • 1986. leta: ustanovitev izposojevališča v Zidanem Mostu • 1989. leta: preselitev izposojevališča v Jurkloštru v nov prostor • od 1989. -1991. leta: pridobivanje novih polic knjižnice v Laškem iz naprošenih sredstev • 1991. leta: preureditev prostorov radeške knjižnice in nova oprema • od 1993. leta dalje: redno pridobivanje in zamenjave računalniške opreme • 1996. leta: manjši dokup opreme in delna preureditev knjižnice v Laškem • 1998. leta: dodatni prostor za čitalnico v Radečah • 1999. leta: nova streha v Laškem in pridobitev prostorov na podstrešju, dokup opreme za radeško knjižnico • od 2000.-2001. leta: oprema podstrešja laške knjižnice (ureditev študijske čitalnice, domoznanske sobe ter prireditvenega prostora) • 2002. leta: pridobitev novih prostorov in opreme za knjižnico v Radečah • 2005. leta: pridobitev dodatnih prostorov, adaptacija in nova oprema laške knjižnice • 2006.-2007. leta: protipožarno varovanje, dvigalo in plinsko ogrevanje v laški knjižnici. Spremembe in opravljena dela na strokovno-tehničnem področju ter izdajanje publikacij • od 1976.-1991. leta: postopna inventarizacija, katalogizacija, klasifikacija in postavitev gradiv v prost pristop v vseh knjižnicah • 1979.1 začeli smo s centralno nabavo in obdelavo knjižničnih gradiv za vse knjižnice • 1987. leta: začeli smo s pogostejšo organizacijo prireditev in dejavnostmi za otroke • 1993. leta: začeli smo z računalniškim vnosom gradiv v računalniški sistem »molj« • 1994. leta: izdaja publikacije Znani Laščani • 1995. leta: prešli smo na računalniško informacijski sistem »cobiss« • od 1996.-1998. leta: opravili smo pretežen del računalniškega vnosa knjižnega gradiva v knjižnicah v Laškem, Radečah in Rimskih Toplicah • 1998. leta: prehod na računalniško vodeno izposojo v knjižnici v Laškem • od 1997.-1999. leta: ureditev dostopnosti do računalniško vodenega kataloga in Interneta v knjižnicah v Laškem, Radečah in Rimskih Toplicah • 2000. leta: priprava gradiva in računalniški vnos knjige 800 let Jurkloštra • 2001. leta: zametek domoznanske zbirke • 2002. leta: prehod na računalniško vodeno izposojo v Radečah, izdaja Laškega zbornika • 2003. leta: prehod na računalniško vodeno izposojo v Rimskih Toplicah • 2004. leta: ureditev dostopa do podatkovnih zbirk Ius Info, Ebsco-Host itd. • 2005.-2006. »Moja knjižnica« - storitve za podaljšanje in rezervacijo gradiv, ureditev ne-knjižnega gradiva po zvrsteh, izdaja jubilejnega biltena »Zgodba moje knjižnice« • 2007. leta: oddaljen dostop do nekaterih podatkovnih zbirk. Strokovni delavci Knjižnice Laško, navedeni po vrstnem redu nastopa zaposlitve Metka Kovačič, zaposlena od leta 1976 dalje, direktorica, bibliotekarka - vodja nabave knjižnega gradiva, domoznanstva ter organizatorka prireditev za odrasle v Laškem Zdenka Dobnik, zaposlena od leta 1978 dalje, knjižničarka - svetovalka, izposojevalka v knjižnicah v Laškem in Rimskih Toplicah Gabrijela Pirš, zaposlena od leta 1987 dalje, bibliotekarka - informatorka, vodja računalniškega razvoja, vodja strokovne obdelave gradiv in izvajalka različnih projektov Veronika Drašček, zaposlena od leta 1998 dalje, višja knjižničarka, - informatorka, svetovalka, izposojevalka ter izvajalka prireditev v Radečah in Rimskih Toplicah Ana Jančič, zaposlena od leta 1999 dalje, knjižničarka - računalniška obdelovalka novosti za vse knjižnice, (zaposlena za polovičen delovni čas) Martina Ajdnik, redno zaposlena od leta 2002 dalje, knjižničarka - izposojevalka, izvajalka prireditev za otroke v Laškem Barbara Rančigaj, zaposlena od leta 2006 dalje, bibliotekarka - informatorka, svetovalka, izvajalka bralnih programov za odrasle Matej Jazbinšek, zaposlen od leta 2007 dalje, bibliotekar, pripravnik (zaposlen za določen čas). Izposojo v izposojevališčih v Zidanem M., Jurkloštru in Šentrupertu opravljajo volonterke: Mara Hohkraut, Alenka Kandolf in Marija Gračner, v Rimskih Toplicah pa enkrat tedensko Valentina Pavline. Pred njimi so več let delale v teh knjižnicah še Ljuba Golob v Zidanem Mostu, Lojzka Kapelj, Petra Šuster in Tatjana Gračner v Šentrupertu. Od srede leta 2007 dalje knjižnica zaposluje še enega človeka za tehnična dela. Naj navedemo še zanimivost. Iz naše občine izhajajo bibliotekarji, zaposleni po drugih knjižnicah: Srečko Maček, Slavica Hrastnik in Gabrijela Aškerc - zaposleni v Osrednji območni knjižnici Celje, Jožica Skorja - zaposlena na Visoki komercialni šoli Celje, mag. Janja Miklavc - vodja Geografske knjižnice na FF v Ljubljani, Milena Pinter- direktorica Knjižnice Prežihov Voranc na Viču v Ljubljani. Primerjava nekaterih podatkov o delovanju knjižnic na območju sedanje Knjižnice Laško Leto 1955 1967 1975 1985 1995 2005 Število knjižničnih enot 7.098 3.702 5.221 22.876 45.863 73.480 Število obiskov ni podatka 1.909 1.687 14.908 38.272 68.972 Število izposojenih enot 13.691 3.792 3.046 33.810 75.028 184.987 Število novitet v letu ni podatka 174 530 2.214 3.210 4.312 Primerjava nekaterih podatkov o delovanju knjižnic v letih 1975 in 2005 in primerjava med povprečnimi slovenskimi dosežki ter laško knjižnico 1975 2005 Slovensko povprečje Knjižnica Laško Slovensko povprečje Knjižnica Laško Število knjižnih enot na prebivalca 1,5 0,28 4,28 4,08 Število obiskov na prebivalca 1,1 0,09 4,2 3,9 Število izposojenih enot na prebivalca 2,2 0,16 12 10,8 Število kupljenih izvodov na prebivalca 0,07 0,02 0,25 0,22 Komentar k preglednicam Iz podatkov v prvi preglednici je lepo razvidna dejavnost naših knjižnic, kakršna je zapisana v dokumentih. Pri tem moramo povedati, da predstavljajo podatki iz leta 1967 in 1975 samo dejavnost laške knjižnice, objavljeni pa so bili kot podatki vseh knjižnic v občini. Podatkov iz knjižnic v Rimskih Toplicah in Radečah v teh letih ni, čeprav vemo, daje vsaj knjižnica v Rimskih Toplicah delovala redno. Kljub temu pri navedenih številkah ne gre za velika odstopanja, saj iz naslednjih let vemo, kako skromno je bilo njihovo delovanje v tistem času. Druga preglednica nam predstavlja porast dejavnosti v razdobju trideset let tako v slovenskem prostoru kot v Knjižnici Laško. Hkrati lahko vidimo, kakšna so odstopanja laške knjižnice od slovenskih povprečij. Se vedno ne dosegamo povsem slovenskih povprečij oz. jih dosegamo malo čez 90 %. Odstopanja so bila v sredi sedemdesetih let bistveno večja, saj po razpoložljivih podatkih število obiskov in izposoja nista dosegala niti 10 % takratnega povprečja, pri številu knjig in nakupu paje bilo slovensko povprečje doseženo okrog 20 %. Razmislek o uspehih, problemih in prizadevanjih našega knjižničarstva Kljub temu, da še vedno povsem ne dosegamo slovenskih povprečij glede članstva, obiska in izposoje v naših knjižnicah, smo s svojim delom zadovoljni. Naše knjižnice delujejo na obsežnem prostoru, kije redko poseljen in kot takšen težje obvladljiv za organiziranje knjižnične dejavnosti. Drugi dejavnik, ki vpliva na delovanje knjižnic (in hkrati knjižnice nanj), je stopnja izobrazbe prebivalstva, ki pri nas po statističnih podatkih še vedno ni najbolj ugodna. Pomemben moment predstavlja tudi bralna oz. knjižnična tradicija. Le-ta obstaja, ni pa bilo na tem področju trdnosti in še manj množičnosti. Upoštevati moramo tudi, da nas vseskozi spremljajo prostorski problemi in premajhno število zaposlenih. Res je, da so se pogoji za delovanje knjižnic izboljševali, vendar prepočasi in v premajhnem obsegu. Vemo, da se moramo vključevati v proces permanentnega izobraževanja, informacijskega opismenjevanja, da moramo kot ustanova gojiti primeren odnos do slovenske besede in kulture, da moramo ljudem pomagati premagovati odtujenost, izključenost od kulturnih dobrin zaradi socialnih razlik, da se moramo odzivati potrebam časa in nuditi občanom kakovostne knjižnične zbirke. Za vse obsežnejše zbirke in dejavnost potrebujemo iz leta v leto več prostora. Za orientacijo na vse obsežnejšem knjižnem trgu, v poplavi informacij, za organiziranje preglednih knjižničnih zbirk na različnih, tudi najsodobnejših nosilcih, za njihovo strokovno urejenost, poznavanje vsebin, vrednotenje, za spopad z digitalizacijo oz. prenašanjem določenih vsebin na nove nosilce, za izpolnjevanje vseh nalog do občanov itd. pa potrebujemo več visoko izobraženega strokovnega kadra. Knjižnica si prizadeva za množičnost, hkrati pa tudi za rast v kakovosti svojega delovanja. V ta namen se trudi za strokovnost, izboljšave materialnih pogojev, izboljšave v organizaciji dela, prijaznost, odprtost in organizira prireditve. V naše srede vabimo različne umetnike in strokovnjake. Prizadevamo si za boljše poznavanje slovenske literarne tvornosti med občani. Tako smo na naše literarne večere doslej povabili že lepo število znanih in pomembnih slovenskih pesnikov in pisateljev. Srečali smo se s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem, Milo Kačičevo, Dane-tom Zajcem, Borisom A. Novakom, Alojzom Ihanom, Alešem Debeljakom, Ferijem Lainščkom, Andrejem Medvedom, Dragom Jančarjem in s številnimi drugimi mojstri slovenske besede, tudi mlajšimi ustvarjalci. Najpristnejši stik s slovenskimi avtorji je bil vzpostavljen v času osamosvajanja Slovenije. Med strokovnjaki, ki so doslej nastopili pri nas, so daleč najpogostejši naši rojaki in sicer z domoznanskimi predavanji. Knjižnica Laško ima zaenkrat še skromno domoznansko zbirko, priza- deva pa si, da preko predavanj prispeva pomemben delež k poznavanju lokalne zgodovine med občani. V preteklih dvajsetih letih smo organizirali v knjižnici naslednja domoznanska predavanja oz. prireditve: Božena Orožen: Primož Trubar v Laškem, 1986 Alenka Glazer: Anton Tanc, 1987 Miloš Rybar: Ignacij Orožen, 1987 Tone Knez: Najstarejša zgodovina Laškega, 1992 Tomo Korošec: Izvor in pomen krajevnih imen Laškega in okolice, 1992 Miloš Rybar: Zgodovina Laškega do 17. stoletja, 1992 Miloš Rybar: Novejša zgodovina Laškega, 1992 Jure Krašovec: Ljudski običaji na laškem področju, 1993 Miloš Rybar: Zgodovina zdravstva v Laškem, 1993 Jože Maček: Zgodovina kmetstva na Slovenskem, s poudarkom na tovrstni zgodovini naših krajev, 1994 Tone Stroj in: Fran Orožen, 1994 Miloš Rybar: Zgodovina šolstva v Laškem, 1994 Ivan Stopar: Gradovi, graščine in dvorci v severnem delu laške občine, 1994 Miloš Rybar: Kulturnozgodovinski spomeniki Laškega (predstavitev z ogledom), 1994 Miloš Rybar: Marijagraške freske (predavanje z ogledom), 1994 Tomaž Majcen: Geološka učna pot na Govce, 1994 Jure Krašovec in Drago Medved: Zgodovina vinogradništva pri nas, 1994 Miloš Rybar: O cerkveni zgodovini Laškega, 1995 Predstavitev knjige Znani Laščani, 1995 Spominski večer, posvečen pokojnemu Milošu Rybaru, 1996 Jože Mlinarič: Kartuzija Jurklošter, 1996 Jože Maček: O zgodovini vinske trte na laškem območju, 1996 Jure Krašovec: Ljudske pesmi o vinu in pitju na našem območju, 1996 Jože Smej: Sveti Martin in Laško, 1997 Jože Maček: Celjski grofje oziroma knezi, 1998 Anka Aškerc: Predstavitev obnove fresk v nadžupnijski cerkvi v Laškem, 1998 Jure Krašovec: Predstavitev knjige Ohcet po stari šegi, 1998 Drago Medved in Jure Krašovec: Anton Martin Slomšek in naši kraji, 1999 Jože Maček: Kakšno je bilo sodstvo na našem področju v preteklosti, 2000 Jure Krašovec: Sodni procesi proti čarovništvu v Laškem, 2000 Klemen Grešak in Simon Zavšek: Turistične perspektive mesta Laško, 2000 Jože Maček: Predstavitev knjige "800 let Jurkloštra", avtorja Miloša Rybara, 2000 Razgovor Jožeta Hudečka z Darinko Čadež o nastajanju kipa A. M. Slomška v Rečici, 2000 Dunja Gorišek: Prenove starega trškega jedra Laškega (predavanje z ogledom), 2001 Jože Maček in Jure Krašovec: Laške gostilne nekoč, 2001 Predstavitev Laškega zbornika 2002, 2002 Jože Maček: Razvoj obrti, 2003 Tomo Korošec: Laški govor, 2003 Peter Šuhel: Laško in elektronika, 2004 Jože Maček: Privilegiji trga Laško, 2004 Jože Maček: Zidanice na našem območju, 2004 Pogovor z dddr. Jožetom Mačkom ob 75-letnici, 2005 Jože Maček: Zgodovina Šentruperta, 2005 Božena Orožen: Spomeniki, obeležja in poimenovanja po Antonu Aškercu, 2006 Tatjana Šenk: Anton Aškerc, arhivar, 2006 Slavko Krajnc: Osebnost in poslanstvo Avguština Stegenška, 2006 Večer, posvečen Humu, »laškemu Triglavu«, 2006 Drago Medved: predstavitev knjige Jureta Krašovca Vrhovski Anzek, 2007 Karel Gržan: Skrivnosti starodavne kartuzije, 2007 Hum v upodobitvah, besedi in sliki, 2007. Sklep Nimamo dokazov, kako je delovala in vplivala na okolje knjižnica v Jurkloštru. Vemo pa, da je jurkloštrska kartuzija kot celota navdihovala in burila raziskovalno, proučevalno in animacijsko zavzetost naših zgodovinarjev Frana Orožna in Miloša Rybara, umetnostnega zgodovinarja Avgusta Stegenška in v zadnjem času duhovnika dr. Karla Gržana in ožje ter do neke mere širše lokalne skupnosti, da vedno znova na različne načine odkriva materialne in duhovne razsežnosti tega samostana in jih želi posredovati človeku svojega časa. Zelo malo vemo o Trubarjevem bivanju v Laškem, o njegovi takratni osebni knjižnici. Se manj vemo o otroštvu pomembnega humanista Michaela Tiffer-nusa, preživetem v Laškem, ki je kasneje, kot pomemben učenjak imel tudi bogato knjižnico. A že to je veliko, da se zavedamo, da sta ti imeni na neki način povezani z nami in tudi ta čas je buril domišljijo pri Laščanih. Jure Krašovec je pisal roman o Tiffernusu, a ga žal ni končal. Morda se bo kdo poglobil v zbrano gradivo in zaključil nedokončano delo. Baročna knjižnica in arhiv v laškem župnišču sta povezana s skrivnostnostjo. Ve pa se, daje duhovščina tu brala, daje obstajal spoštljiv odnos do knjig in veseli bomo, če bo ugledala luč sveta Gajšnikova topografija, v katerem je opisana tudi takratna knjižnica v župnišču. Čas nacionalnih prebujanj v sredi devetnajstega stoletja je čas prvih javnih ljudskih knjižnic na Slovenskem. Zavedni laški Slovenci so stopali v korak z drugimi slovenskimi osveščenimi kraji. Šli so na tabore v Sevnico, Žalec in leta 1969 ustanovili Čitalnico, ki je imela na voljo slovensko časopisje in knjige. Poleg lepega števila domačinov je v svoje vrste pritegnila precej uglednih Slovencev kot častnih članov. Delovala je samo dve leti, potem pa so laški Slovenci zaradi hudih nemških pritiskov kar nekaj let samo slovensko prepevali in pridno brali mohorjevke. Leta 1893 so ustanovili Bralno društvo, v svojem prostoru pa so leta 1909 dali prostor sobivanju prvi javni ljudski knjižnici. To je bila kolekcije knjig v lasti Kluba slovenskih naprednih akademikov iz Celja. Društvo je kljub nemški premoči vzdržalo vse do prve svetovne vojne. Laščani so se že pred 140 leti zavedali pomena slovenske knjige in njene širše dostopnosti ljudem. Res pa je, da je bila ta zavest prisotna pri posameznikih, kot npr. pri vsestransko dejavnem nadučitelju Antonu Flisu, premoženjsko dobro stoječih trgovcih Andreju in Konradu Elsbacherju, pri prizadevnem učitelju Jura Kislingerju in pri nekaj drugih izobražencih, bralna kultura in knjižničarska dejavnost pa se zaradi majhnega števila šolanega in razgledanega prebivalstva še zdaleč ni mogla tako razvijati kot npr. v sosednjem Celju. Tako v Čitalnici kot pri Bralnem društvu sta bili v ospredju igralska in pevska aktivnost, najbolj obiskane pa so bile družabne prireditve in veselice. Ljudska knjižnica je bila leta 1901 ustanovljena tudi v Radečah, v šolah pa so nastajale učiteljske in šolske knjižnice. Skrb za dostopnost knjige občanom je obstajala tudi po prvi svetovni vojni, in sicer pri različnih društvih in na šolah, z dokazljivimi podatki pa razpolagamo samo o Javni ljudski knjižnici na osnovni šoli v Laškem, ustanovljeni leta 1924. Za sorazmerno dobro knjižnico je imel največ zaslug njen vodja učitelj Josip Kotnik, v njegovih prizadevanjih pa ga je podpiral nadučitelj Juro Kislinger. Knjižnica je delovala do druge svetovne vojne, izposojevalno delo v njej pa so opravljali učitelji. Najboljši uspeh je dosegel Milko Jerše v šolarski knjižnici, odrasli pa v šolo množično niso prihajali. Za samostojno ljudsko knjižnico v kraju ni bilo dovolj moči. Po drugi svetovni vojni seje knjižničarstvo v občinah Laško in Radeče kot po vsej Sloveniji najprej razvijalo z navdušenjem, a stihijsko. V šestdeset letih pa je prišlo v naših knjižnicah do nazadovanja, precej večjega kakor po večini krajev v Sloveniji, kar je razvidno iz podatkov posredovanih stroki. Občina Laško zakonsko določenih obveznosti do knjižničarstva ni izvajala. Lahko smo hvaležni požrtvovalnim že pokojnim knjižničarjem, Stani Paradižnik v Rimskih Toplicah, Rezki Grablič v Radečah in Janku Leskovšku v Jurkloštra, ki so več desetletij skrbeli za redno odprtost in potrpežljivo delali v sicer revnih knjižnicah. Kot je videti, njihovih imen odgovorni niti niso zapisali oz. če so jih, teh dokumentov niso shranili. Prav tako ni bilo zapisanih imen Frančiške Medvešek, Janeza Krajnca, Teje Munih in Milene Papež, ki so si zelo prizadevali, da bi vzpostavili normalno delovanje laške knjižnice. Tu so bile zunanje razmere še manj urejene, Laško je bilo večkrat po nekaj let celo brez knjižnične dejavnosti. Prav tako smo zaposleni v knjižnici prepozno pristopili k pisanju o naši zgodovini. Verjetno bi pred tridesetimi ali vsaj dvajsetimi leti lahko dobili več podatkov, kot nam je uspelo sedaj. A takrat za to delo nismo našli časa. Bilo je potrebno »ustvarjati« knjižnico, nadoknaditi zamujeno. Tudi sedaj nismo mogli posvetiti dovolj pozornosti iskanju informacij med ljudmi. Morda še obstaja kje celo kakšen dokument o naših knjižnicah. Opravičujemo se za vse, kar smo prezrli in veseli bomo, če nas boste opozorili še na kakšen podatek, še bolj pa, če bi to tematiko kdo obdelal v diplomskem delu. V sedemdesetih letih so se pogledi na knjižničarstvo počasi, a vendar začeli spreminjati tudi s strani lokalne skupnosti. Sedanje stanje ni v ničemer primerljivo s takratnim. Če bi knjižnični kolektiv na hitro ocenil prehojeno pot knjižnice, menim, da bi si bili edini, da ta ni bila lahka, vsaj nekateri pa bi lahko rekli, daje bila pretežno težka, a vendarle v marsičem tudi zelo lepa. Veliko vzpodbudo pri prizadevanjih za boljšo knjižnico so nam dajali naši rojaki prof. Miloš Rybar, dr. Tomo Korošec in dddr. Jože Maček, ki so od konca osemdesetih let spremljali delo knjižnice in ga bogatili s svojimi idejami, domoznanskimi in drugimi predavanji, dddr. Jože Maček pa tudi z uredniškim delom pri izdanih publikacijah. Njim blizu je bil tudi Jure Krašovec in številni drugi občani, ki so nam s svojo pomočjo, sodelovanjem in naklonjenostjo dali več kot običajni obiskovalci knjižnice. Pomagali so nam naši strokovni svetovalci, številni strokovni kolegi in na drugi strani (zelo odločujoče) tudi vsi tisti predstavniki ustanoviteljev Občine Laško in Radeče, ki so se trudili, da bi knjižničarstvu dali mesto, ki mu gre in so gojili z nami korektne odnose. Vsem tem soustvarjalcem našega knjižničarstva smo za njihov trud zelo hvaležni. Ne nazadnje pa smo hvaležni vsem, ki prestopate pragove naših knjižnic in na kakršenkoli način sprejemate bogastva in pozornosti, ki vas tu pričakujejo, ter se s knjigami, drugim gradivom in informacijami (tudi prek spletne strani) selijo v vaše domove. Skupaj gradimo knjižnico, za katero menimo, da sama v sebi stoji trdno, daje živa v potrebah in željah naših obiskovalcev, bralcev, uporabnikov, kakor tudi v svojem razvojnem snovanju. Upamo, dajo kot takšno sprejemata tudi ustanoviteljici, ki z nami delita odgovornost do te pomembne institucije. Literatura: Aškerčev zbornik : ob stoletnici pesnikovega rojstva. - Celje, 1957. Berčič, Branko: Bibliotekarska stroka in ustanovitev ter njihov razvoj na Slovenskem. - Informativni kulturološki zbornik, 1995, str. 99-117. Berčič, Branko: Povojnih trideset let knjižničarstva v Sloveniji. - Knjižnica 19/1975, št. 1/4, str. 1-10. Berčič, Branko: Slovensko knjižničarstvo dvajset let po osvoboditvi. - Knjižnica 9/1965, št. 1/4, str. 5-12. Brod, Aleš: Množična amaterska kulturna dejavnost v Rečici (1945-1974): diplomsko delo - Ljubljana, 2002. Gantar, Kajetan: Sifridova pesem o vojvodu Leopoldu VI. Gesta ducis Leupoldi. - ČZN 47/1976, Nova vrsta 12, št. 2, str. 231-243. Gerlanc, Bogomil: Slovenske ljudske knjižnice. - Ljubljana, 1955. Kibrik, R.: Priročnik za sindikalne knjižnice . - Ljubljana, 1949. Knjižničarske novice 17/2007, št.7. Koledar družbe sv. Mohora, 1878. Kolšek, Tone: Laško kot upravnopolitično središče svoje pokrajine. - Laški zbornik 2002, 2002, str. 67-92. Komelj, Bogo: Knjižnice v termalnih in mineralnih zdraviliščih. - Knjižnica 13/1969, št. 1/4, str. 10-13. Korže, Ančka: O problemu javnih knjižnic ljubljanskega okraja in Zasavja. -Knjižnica 8/194, št. 1/2, str. 28-38. Kovačič, Metka: Znani Laščani. - Laško, 1994. Kulturna politika v Sloveniji. - Ljubljana, 1997. Krek, Janko: Knjižnice v turističnih krajih. - Knjižnica 13/1969, št. 1/4, str. 5-9. Mlinarič, Jože: Kartuziji Žiče in Jurklošter. - Maribor, 1991. Mlinarič, Jože: Odnos kartuzijanov do knjige in naše slovenske kartuzije. -Knjižnica 26/1982, št. 1/2, str. 23-46. Orožen, Janko: Zgodovina šolstva v Laškem. - Laški zbornik 2002, 2002, str. 93-150. Orožen, Janko: Gradivo za zgodovino Rimskih Toplic in okolice. - Celjski zbornik 4/1959, str. 119-187 Pirjevec, Avgust: Knjižnice in knjižničarsko delo. - Celje, 1940. Pivec Štele, Melita: Naše knjižnice. - Ljubljana, 1933. Rijavec, Josip: Slovenske knjižnice: ob 400-letnici slovenske knjige. - Ljubljana, 1951. Rybaf, Miloš: 800 let Jurkloštra. - Laško, 2000. Rybar, Miloš: Pregled zgodovine Laškega do 1. 1941. - Laški zbornik 2002. Simoniti, Primož: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja.-Ljubljana, 1979. Viri: Ustanovni dokumenti Čitalnice, 1869 (Muzej Laško) Zapisniki Bralnega društva za leta 1893-1914 (2 zvezka) (Muzej Laško) Valentiničeva kronika št. 1 (Muzej Laško) Šolske kronike Osnovne šole Laško in Rimske Toplice za čas po prvi svetovni vojni (Zgodovinski arhiv Celje) Kislinger, Juro: Kratek obris zgodovine trga Laško iz vidikov sedanjosti in preteklosti, tipkopis (Zgodovinski arhiv Celje). Letne statistike in poročila Knjižnice Laško od leta 1976 dalje Informatorji: Ajdnik Pavel, Jerše Marta, Krajnc Janez, Kužnik Stane, dddr. Maček Jože, Munih Tea, Obran Ivica, Pinter Frančiška, dr. Smej Jože, Voušek Jelka NEKAJ DEJSTEV O CERKVI BLAŽENEGA ANTONA MARTINA SLOMŠKA V REČICI PRI LAŠKEM Boža Herek1 Kar ljudje naredijo mukoma, z velikim odrekanjem in s težavo, sčasoma postane mit, malodane pravljica. Tudi v sodobnosti se še dogaja tako. O rečiški cerkvi, ki je bila sprva blagoslovljena in začasno posvečena Antonu Puščavniku, leta 2000 pa kot prva cerkev v Sloveniji posvečena blaženemu Antonu Martinu Slomšku, krožijo številne zgodbe. Da bi bila prva Slomšku posvečena cerkev, ko bo ta dosegel čast oltarja, so jo že postavili v ta namen. Beatifikacijo so pričakovali že konec tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so cerkev blagoslovili, vendar seje postopek vlekel kar 60 let. Ker pa poznavanje lokalne zgodovine in tistega, kar sodi zraven, sodi k higieni vsakega od nas, si oglejmo ključna dejstva o izgradnji te cerkve. Pojdimo po vrsti: Želja, da bi zgradili cerkev in da Rečičanom ne bi bilo treba hoditi po slabem kolovozu k nedeljski službi božji k nekaj kilometrov oddaljeni farni cerkvi (k sv. Jedrti, v Sedraž nad L.), zlasti pa nositi mrliče tako daleč, je med ljudmi tlela dolgo časa, a med željami in njihovo uresničitvijo je včasih neskončno dolga. En človek je res nepomemben, dokler je sam, a če zna prepričati druge, da mu sledijo, lahko premaknejo goro ali pa ... postavijo cerkev. Če se bomo v nadaljevanju držali pisnih virov, je začetek oprt na ljudsko izročilo. Ustni viri pa imajo to lastnost, da vsak nadaljevalec, če je vešč pripovedne obrti, gradivo dopolni in preokrene po svoji meri. Zgodba se začne nekako po prvi svetovni vojni med ruskimi ujetniki, daleč v mrzli Sibiriji. Med njimi so bili vojaki različnih narodnosti, Nikolaj Šergan je Slovenec in se tedaj v hudi stiski priporoči, da bo, če preživi, napel vse sile, da se v rodni Rečici postavi cerkev. Po več letih ujetništva se zdrav, a izčrpan vrne domov. »Nikolaj Šergan, po domače Podomevšek, sem prišel iz šestletnega ujetništva iz Rusije, iz Sibirije leta 1920, 20. decembra ob 23. uri ponoči,« piše v svojem zapisu. 1 samostojna novinarka Prišlo je, da bi se zidala cerkev Sprva kot ključar pri župniji sv. Jederti nad Laškim je svoje Rečičane večkrat prosil, naj darujejo za farno cerkev, ki so jo posledice prve svetovne vojne močno zdelale in so se v povojnih letih lotili obnove. Med Rečičani je že tedaj slišal, da bi še z večjim veseljem darovali, če bi zbirali za njihovo cerkev. In tega Podome-všek ni mogel pozabiti. Kot piše v svojih zapisih, je že leta 1924 na seji predlagal, da bi v Rečici zidali cerkev, a župnik tega ni hotel slišati. Temo je načenjal na vsaki seji. Župnik Lončarič je postajal vse bolj slabe volje, saj se mu je zdela zamisel povsem neuresničljiva. Potem si je Šergan pomagal z zvijačo in naprosil še druge krajane, da so načeli temo o gradnji cerkve v Rečici. Več let je trajalo, da so prepričali župnika. Vmes so že določili mesta, kjer bi cerkev lahko stala, kar sedem lokacij je bilo, a nobena župniku ni bila po volji. Matija Golouh pa ga je le prepričal, daje pripravljen darovati zemljo na Brosišču blizu šole in nad cesto, na sredini rečiške doline, in da bo primaknil še nekaj denarja. Župnik seje moral ukloniti. Tako so leta 1929 (15. dec.) v čitalnici pri sv. Jedrti sestavili »...stavbni odbor, da se ljudstvo še bolj zainteresira za gradbo nove podružnice...«, beremo v zapisu, shranjenem v župnijskem arhivu. Predsednik stavbnega odbor je bil župnik Jože Lončarič, rečiški šolski upravitelj Marij Bratuš - tajnik, Nikolaj Šergan, Jože Golouh (Sodovšak), Blaž Kurnik, Alojz Železnik, Ivan Kandolf pa so bili odborniki; 3. februarja 1935 je bil odbor razširjen in v njem so delovali še: Ivan Belej, Kari Brečko, Martin Golouh, Fortunat Jutršek, Fran Lavrinc (kovač), Jakob Lavrinc in Franc Teršek (Ločk). »Župnik ni mogel ugovarjati in smo šli jaz, in gospod župnik v Maribor, h gospodu škofu Karlinu ki so z veseljem sprejeli predlog, prošnjo za zidavo nove cerkve Komisija za postavitev cerkve l. 1935■ v Rečici, v čast Antona Martina Slomška«, beremo v Šerganovem zapisu. Za čas, ko še Slomšek ni proglašen za blaženega, bo njegov krstni patron sv. Anton Pu-ščavnik, so še sklenili. Stekle so priprave. Iz Laškega je prišel sreski načelnik Pinkava. Šergan pa je nato poklical inženirja arhitekta Valentinčiča iz Ljubljane, da si ogleda prostor in ugotovi, če je primeren za tako stavbo. Ljudje pa so se nato lotili del, kopali so pesek, ravnali prostor. Martin Jeran je napravil in zažgal apnenico. Je prišel v Rečico strelski mojster Blaž Kurnik iz Goveje pokalo, da seje kar dolina stresala, ljudje so se od veselja jokali, da so dočakali, da se bo v Rečici prvič zidala cerkev. Kamenje za klesane robove so pripravljali v v Golouhovem (Sadovšakovem) gozdu, blizu cerkve, ostalo pa so dobili iz Srečkovega čela pod Kalom, pesek pa so kopali in sejali kar na gradbišču. Le gramoz za zahtevnejša dela so pripeljali od drugod. Ban je sicer 26. februarja 1930 dovolil pobiranje prispevkov po vsej Dravski banovini, a zbrati tolikšen denar za gradnjo, je bil velik podvig. Natisniti so dali poseben dopis Slomškovim častilcem, obrnili so se na občinske uprave in vse župnije lavantinske in ljubljanske škofije. Vendar denarja ni bilo lahko zbrati. »Smo imeli zadnjo sejo z odborom v mežnariji v Rečici in je gospod župnik udaril po mizi: - 'dokler ne bo pol milijona, se v Rečici ne bo cerkev zidala!' Takrat se mi je povesita glava in tako smo se razšli. Tudi moja žena Helena je bila zraven, je pripravila malico za odbor in je slišala, kaj je župnik izjavil. Možje so se pogovarjali, da v Rečici res ne bo cerkve. Bilo je spomladi, še hladno, ko sva s Heleno prišla domov. Pomolil sem, nato sem se ulegel na peč in mi žena pravi, naj grem k večerji. Pa sem ji odgovoril, da ne bom nič jedel, da nisem lačen. Helena pa je rekla, da ve, zakaj sem slabe volje - ker so župnik rekli, da se ne bo cerkev zidala, dokler ne bo pol milijona. In sem ji odvrnil 'Nič drugega ne bom naredil, kamenje bom dal zasuti, naj trava raste, kadar pa bomo imeli denar, pa bomo zidali. Jaz bom pa vsakemu vsak dinar dal nazaj, saj imam vse zapisano, koliko mi je kdo dal.' Moja Helena je bila pa res pogumna, in mi je rekla: 'Ja takšno sramoto delaj! Cerkev se mora zidati!' In mi je spet dala korajže... Naslednji dan sem šel v Griže k hčerki nekaj delat... Ko je bila zvečer ura že okrog enajstih, je šla Nežika po vodo pred kuhinjo in zagledala veliko svetlobo na Brosišču, tam kjer zdaj cerkev stoji. Ves grič je bil razsvetljen, zato je tekla po mamo, naj gre gledat, kaj je na Brosišču, vse kamenje se je videlo in pesek. Ko bi človek šel, bi ga videla. ... to so videli žena in otroci.... trajalo je kakšne pol ure in potem je svetloba ugasnila. Okoli polnoči sem prišel domov in me je žena vprašala, ali sem kaj videl, kaj je bilo na Brosišču. Jaz nisem nič videl. Žena mi je rekla - 'Ti, cerkev se bo morala zidati.' In spet mi je dala poguma,« piše Nikolaj Sergan. Svetlobo so videli potem še naslednji večer. Kar zadeva načrte, so Rečičani izbrali najboljšo rešitev. Za načrt so poprosili kar mojstra Plečnika. Nanj sta se obrnila Nikolaj Šergan in njegova žena Helena, da bi narisal načrt za manjšo votivno kapelo, a kot vidimo iz načrtov in kot merimo v naravi, je nastala cerkev z dimenzijami: v višino meri zvonik 26,3 m, stavba je široka 13,3 m in dolga 16,57 m. Načrte je narisal tedanji Plečnikov asistent Janez Valentinčič pod vodstvom svojega učitelja. »In nato sem pisal v Ljubljano po inženirja Valentinčiča, stavbenika Matka Curka, drugo je bilo vse pripravljeno, samo denarja ni bilo pol milijona kakor je župnik izjavil. Imel sem samo 6.000 dinarjev in tako je že prišel odgovor, da iz Ljubljane pridejo. So prišli v ponedeljek in smo jih čakali na Brosišču - odbor in župnik, pripeljali so se z avtom. Ko so prišli do mežnarije, smo jih pozdravili in jim segli v roke. Ko je župnik dal roko stavbeniku, je rekel: "Danes bomo pa podpisali smrtno obsodbo!" Nato smo šli v hišo, kjer bila pripravljena malica,« spet beremo v Serganovem zapisu. »...ko smo se najedli, smo si šli jaz in Jaka Lavrinc in stavbenik Matko Curk na kraj, kjer zdaj stoji cerkev, ogledat prostor in material. In je izjavil stavbenik: »Vidim, da denarja nimate, voljo pa imate veliko. Bomo kar naredili pogodbo za 120.000 dinarjev. Če mi ne boste mogli dati denarja, mi boste dali pa obresti po pet procentov« In smo podpisali jaz, Kari Brečko in Jože Golouh. In tako smo se razšli...« še piše Šergan. Natančen "proračun" z vsemi izdatki ima datum 31. julij 1936. Gradbena dela (težaška, zidarska in betonska) z rekapitulacijo so znašala 114.000 dinarjev, na ta znesek pa je sledil še 2 % popust. A to so le dela, da bi zidovje stalo. V to vsoto niso bila všteta kamnoseška, tesarska, kleparska, kovaška, mizarska, steklarska in druga obrtniška dela, pa elektrika, vse to je v "proračunu" brez zneskov! Zato ni čudno, če seje Šergan velikokrat potil, še preden so sploh začeli zidati. Pogoji, pod katerimi so posel sklenili, so bili pravični in obvezujoči za obe strani. Pogodba je natančna in za današnji čas poučna: "Podjetnik mora jamčiti, da so dela opravljena solidno in zato 5 % denarja, ki si ga je z deli prislužil v enem letu pusti kot jamstvo gradbenemu gospodarju. Ta kavcija se ne obrestuje, izvajalec pa jo dobi šele po enem letu, ko so vsa dela končana, če na stavbi ni reklamacij. Če so, jih mora popraviti na svoje stroške in šele potem dobi ostanek kavcije. Za kakovost materiala stavbenik ne odgovarja, mora pa zato stavbnega gospodarja opozarjati, da je material, ki ga dobavlja, soliden. Odgovarja za trdnost odrov, njegov strošek pa so tudi zavarovanja in socialne dajatve delavcev v primeru nesreče.« Prav tako je bila pogodba stroga za investitorja: plačila so bila postopna, glede na to, kako bodo dela napredovala. Če ne bi plačali v enem letu opravljenih del, bi jih bremenile 5 %-tne obresti. Če pa bi investitor ne plačeval dogovorjenih obro- kov, podjetnik nima več obveznosti do investitorja, le zidovje mora zavarovati pred zamakanjem. Slomšek, Slomšek, pomoči, denarja ni! Nato so začeli zidati. Začetek del: 10. avgust 1936. Dober mesec zatem, 20. septembra, so na vogalu stavbe v višini dveh metrov vzidali temeljni kamen. Cerkev so zidali 3 poletja od pomladi 1936 do 1938, ko je bila dograjena. Farna kronika je v vseh letih pri zapisih o gradnji zelo skopa. Eden redkih zapisov, ki jih najdemo o rečiški cerkvi, je ob blagoslovitvi zvona. h \ A Sicer pa je bil Šergan precej praktičen f'- J&* tf mož in je res živel za zidavo cerkve v im) 9| mm ■ » \ t^RBL^ vsakem trenutku. Bili so kar premožni, l ^^MrT^Tj^imeli so veliko kmetijo in mlin in vsa- kega, ki je prinesel žito v mlin, je pro-H sil, če lahko nekaj moke vzame stran, I, ; da bo za hrano delavcem na gradbišču. A to vseh težav, ne de- li jI narnih. Njegovi zapisi se na trenutke L ff| J|HBi| prebirajo kot najbolj napet roman: »Zi-'' HjRSKHl darji iz Ljubljane so že prišli. Sem jih f '«.-31 videl od doma, da dol hodijo, jaz pa LflV. M ^m^^K nimam denarja.... je treba dati vagon ^PPlŽm g * %y I cementa. Takrat mi je že vroče pošta- mi,J I j l°- Grem, cement naročim in je bil na- p m 1 enkrat v Laškem....cement je bil nekaj Mr^TsjPBi ^BHB^jPj^ggp manj kot šest tisoč dinarjev in nisem Gradnja. vec~ denarja. In je rekel mojster, da je treba betona in železa in opeke, jaz pa nisem imel denarja. Ko grem zvečer v posteljo, nisem mogel zaspati in sem v mislih rekel: »Slomšek, Slomšek, pomoči, pomoči, v stiskah sem, denarja ni.« In v tistem sem zaspal in od tistega časa je denar prihajal, še danes ne vem od kod. Zmeraj je bilo za sproti in sem izplačal okoli 200.000 dinarjev, brez vsakega posojila, vsakemu vsak dinar. Vse je popolnoma izplačano.« Tri leta kasneje, 20. maja 1939, je škof Ivan Jožef Tomažič iz Maribora ob asistenci laškega dekana dr. Kruljca in drugih duhovnikov cerkev začasno posvetil Slomškovemu krstnemu patronu sv. Antonu Puščavniku. Ne le birma, ki je bila tedaj, dogodek sam je bil tak, daje privabil množico ljudi. Takrat so beatifikacijo škofa Slomška že pričakovali, je pa potem trajalo natančno 60 let, da je Slomšek postal blaženi - na slovesnosti v Mariboru, 19. septembra 1999. Navdušenje zaradi nove cerkve je bilo nepopisno. Spet beremo: »Pri nas doma smo imeli pod hišo celo njivo pšenice, je najlepše cvetela, je prišla v nedeljo nevihta in vso pšenico polomila - kakor bi voda tekla čez njivo, tako je bilo uničeno. Moja žena Helena je gledala skozi okno, jaz sem pri mizi sedel. Mi je rekla žena: "Jokala bi se, ko bi kaj pomagalo. Kakšno pšenico smo imeli, zdaj pa nimamo nič." A Bog je naredil iz žalosti veselje. Blagoslovil je pšenico na njivi, ko je ža-njica snop nažela, ga skoraj ni mogla dvigniti, tako je bil težak. Imeli smo močne vole in konje, pa smo naložili na voz in komaj pripeljali domov pod kozolec. Ko smo mlatili, so se mlatiči čudili, saj je bilo samo zrnje in nič plev. So kar pšenico v kot pograbili - nismo imeli nikoli toliko pšenice in toliko pijače kakor leta 1939. Nam je Bog vse nazaj dal, kar smo dali delavcem, ki so pomagali delati pri cerkvi. Je bilo pšenice čez 200 mernikov in bila je tako lepa, da ni bila nikoli prej tako. Zdaj vem, da kar dobrega daš Bogu ali ljudem, dobiš vse nazaj.« Reči čemi so z velikim odrekanjem složno postavili svoje svetišče. Prvi kip sv. Antona je izdelal mojster iz Polzele v Savinjski dolini, še pred vojno, plačala sta ga Gašper Ferme in Blaž Razpotnik. Domačini so tedaj sčasoma nakupili tudi nekaj skromne opreme, šele v zadnjih letih so uredili tudi notranjščino. Streha na cerkvi je bila najprej iz pločevine. Močni vetrovi in vihar so jo tako poškodovali, da je začela zamakati in so bile posledice vidne že v notranjosti cerk\>e. Gradbenik Curkje nato po vojni po načrtu arhitekta Valentinčiča naredil posebno cementno opeko, s katero je cerkev dobila varno streho. Domačini in vsi, ki radi zahajajo v cerkev v Rečici, 17. septembra 2000 zlepa ne bodo pozabili. Mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej je takrat z besedami 'Ta zgradba naj postane hiša zveličanja in milosti,' ob ducatu duhovnikov, cerkev posvetil. V oltarju pa od tedaj simbolično počiva tudi Slomšek, saj so tja vzidali koščke njegovih kosti. Tako seje uresničila dolgoletna želja domačinov, Rečiča-nov, da bi bil patron te cerkve blaženi Slomšek. Želeli pa so si tudi, da bi njihov božji hram postala prva cerkev v Sloveniji, posvečena blaženemu Slomšku. Vse te želje so se jim uresničile. Od Slomškove beatifikacije do posvetitve je cerkev krasil »začasen Slomškov kip«, ki gaje izdelal kiparski samouk, Martin Klezin z Ojstra nad Laškim. Tega so na oltar postavili le šest dni zatem, ko je papež Slomška razglasil za blaženega- Od posvetitve pa je v cerkvi sto osemdeset centimetrov visoka lesena skulp-tura, ki jo je izdelala akademska kiparka Dragica Čadež Lapajne. In sporočilo kipa? »Ob vznožju stojita otroka iz njegove literarne pripovedi in z dvignjenimi rokami ponujata grozd, simbol krščanstva in dar narave pokrajine, v kateri je Slomšek živel in delal,« je svoje delo razložila kiparka. Slomšek tako ljudem oznanja vero, znanje in ljubezen. Delo stavbenika Valentinčiča je v zadnjih letih nadaljevala njegova hčerka arhitektka, Špelka Valentinčič Jurko-vič. Leta 2002, dve leti po posvetitvi, so v cerkvi dogradili glavni oltar, za katerega je poprej primanjkovalo denarja. Glavni oltar. Za konec poskušajmo odgovoriti na eno najbolj pogosto postavljenih vprašanj: ali gre kljub že zapisanemu za Plečnikovo cerkev ali bolj za Valentinčičevo? V monografijah o mojstru Plečniku zasledimo rečiško cerkev kot eno njegovih del, arhitekta Valentinčiča, sicer nadaljevalca mojstrovih, zlasti sakralnih del, pa kot sodelavca. Kot pravi kolektivni spomin, so mojstra Plečnika na gradbišču rečiške cerkve videli vsaj trikrat in domačini naj bi se z njim tudi slikali. Tudi Valentinčiča so nekajkrat videli na gradbišču, še najbolj se jim je vtisnil v spomin vsaj dvakrat, leta 1935, ko si je komisija prišla ogledat prostor, kjer bo cerkev stala - kar v svojem zapisu omenja tudi Sergan, in po vojni, ko so cerkev pokrivali z betonsko streho. Trditev, da gre za Plečnikovo avtorsko delo, bi bila najbrž pretirana, saj v literaturi zasledimo, da Plečnik sredi tridesetih let vseh naročil, ki jih je dobival, ni zmogel postoriti sam, zato je nekatera prepustil svojim sodelavcem. Kot beremo, je mojster... »asistentu Valentinčiču pomagal tudi pri gradnji cerkve v Zgornji Rečici pri Laškem, kjer je prostorno notranjščino oblikoval nesimetrično in lesen strop podprl s stebriči na konzolah. V zvoniku je odprtine za zvonove opremil z balkoni betonskimi nadstreški, ki zvonjenje usmerjajo po dolini«... (A. Hrovsky, J. Koželj, D. Prelovšek). Čeprav je bil mojster, kot bi rekli, pri tej stvaritvi bolj z enim očesom, je v stavbo samo le vtisnil svoj pečat. Njegov vpliv je viden pri zvoniku, zasnovi notranjščine in glavnem oltarju. Delo njegovega asistenta Janeza Valentinčiča, ki je bil takrat, ko je risal načrte za to cerkev, že odrasel mož pri dvaintridesetih (diplomiral je že nekaj let prej, 1. 1927, op. B. H.), pa je vidno pri drugih elementih. Cerkev je nastajala vzporedno s cerkvama na Rakeku in Plečnikovo na Barju. Podobno kot tista na Rakeku ima nad vhodom veliko okroglo okno, fasado pa poživlja rdeča opeka po vzoru cerkve na Barju (Hrausky). Temu pritrjuje tudi arhitekt D. Prelovšek: ». ..cerkev sv. Antona v Zgorji Rečici pri L. ne taji, daje rasla vzporedno s Plečnikovo na Barju in ima manj dodelane detajle, zato pa pogumno in na nov način rešuje vrsto oblikovnih tem...« Tako plemenito sorodstvo pa šteje - le kdo bi se mu upiral... Cerkev v Rečici danes Tako kot zadnje besede še ni rekla stroka, tudi še niso raziskane vse okoliščine nastanka te imenitne stavbe, kije lepa in skladna in nevsiljivo, a vendar suvereno obvlada prostor, kjer stoji. Koliko slovenskih vasi, kakršna je Rečica, ali pa celo mest, kot je denimo Laško, bi si upalo dandanes lotiti tako velikega podviga - le s pogumom in veliko željo, pa nekaj deset pari pridnih rok? Priložnost za vse, ki nam ni mar, kaj se dogaja z lokalno zgodovino, da izbrskamo še kaj neznanega in zanimivega, neodkritega in da kakšno dejstvo potrdimo ali pa kaj celo ovržemo. Tako imenitno delo, kije združilo dva velika Slovenca, Slomška in Plečnika, njune učence in sodelavce, si to gotovo zasluži. Stavba, ki te prevzame in osvoji.... Kdor pride tja enkrat, ji ostane zvest za dolgo časa.... VODNI MLINI V POREČJU LAHOMNICE Andreja Gobec-Vidali1 Uvod Voda je med zelo pomembnimi tvorci, sestavinami in oblikovalci našega celotnega življenja. Zato ni presenetljivo, da sojo že antični misleci uvrščali v skupino štirih temeljnih elementov (voda, zrak, zemlja, ogenj), ki so v tedanjem svetu predstavljali osnovni vir vsega porajajočega se miselnega in delovnega razvoja. V večtisočletnem obdobju so vode klesale zunanjo podobo naših pokrajin, imele so odločujoč vpliv pri razmestitvi naselij, voda v potokih pa je pogosto gnala mline in žage. Mlinarstvo spada med najstarejše obrti človeškega rodu. Poznali naj bi ga že Rimljani, ki so svoj »izum« prenesli iz Male Azije. Ob tem ugotavljamo, da so mlini tiste naprave, ki se v vsem zgodovinskem razvoju do sedanjosti niso bistveno spremenile, kar velja tudi za delo v njih. Mlini in žage prav gotovo spadajo med najstarejše oblike izrabe kinetične energije potočnih voda naših prednikov. Obrati, ki so potrebovali najcenejšo pogonsko moč, so nastajali neposredno ob močnih in stalnih vodah, ki so jim zagotavljale optimalni izkoristek in gospodarsko sprejemljiv delovni učinek. Potem, ko je bilo mogoče prenašati električno moč na daljavo in jo kjerkoli pretvoriti v drugo obliko energije, so številni objekti, neposredno vezani na vodo, začeli izgubljati svoj pomen in skoraj vsi so bili obsojeni na propad. Med takšne objekte prav gotovo spadajo mlini in žage. Proučevanju le-teh, njihovemu razvoju, obstoju in propadu na potoku Lahomnici in njenih pritokih je namenjeno to delo. Delo je nastalo že pred dobrima dvema destetletjema kot raziskovalna seminarska naloga, oprta zlasti na kartografsko gradivo, ki je bilo podlaga za ugotavljanje razmestitve mlinov ob potokih, ter na terensko delo in anketiranje takrat še živečih mlinarjev in njihovih sorodnikov. Danes vse te stavbe v pokrajini, zidane ali lesene, večinoma razpadajo ali pa so že popolnoma neopazne, nekatere so preurejene za druge namene. Do pred kratkim pa so bile s svojimi funkcijami tvorno vključene v tedanji gospodarski razvoj. 1 Univ. dipl. geografinja, MOP - Inšpektorat za okolje in prostor. Izpostava Celje. Kljub prenehanju in spreminjanju opravil pa še vedno pričajo o nekdanji gospodarski usmerjenosti in stopnji razvoja našega območja. Porečje Lahomnice - naravni in družbenogeografski pogoji za razvoj mlinarstva Porečje potoka Lahomnice z njenimi pritoki: Rečkim potokom. Laškim potokom in Stopščico, kjer so obravnavani mlini, leži na levi strani spodnje Savinje, vzhodno od Laškega. Gre za območje, uvrščeno med vzhodne slovenske predalpske pokrajine, v visoko Posavsko hribovje. Za razliko od Savinje je potok Lahomnica subsekventna voda, ki teče po dolgem v mehkih terciarnih sedimentih trboveljsko-laške sinklinale. Na severni strani jo obdaja južno krilo trojanske antiklinale, ponekod je ob gubanju prodrl na površje vulkanski andezit. Porečje Lahomnice sestavlja pretežno laški lapor in lapomat šentjurski apnenec, ob spodnjem toku Lahomnice se pojavljajo zgodnji miocen-ski peski. Severni rob porečja sestavljata apnenec in dolomit. Premog je v tem delu redek. Znani so premogovni skladi v Trobnem Dolu, ki so jih izkoriščali do leta 1936. Porečje Lahomnice je reliefno zelo razgibano. Lahomnica izvira pod Mrazovim hribom, ime pa dobi ob združitvi dveh potokov na nadmorski višini 460 m, do izliva v Savinjo je njena pot dolga 8,5 km. Po 5 km poti se v Lahomnico izliva precej vodnat Rečki potok. Ta nastane z združitvijo Zorkovega in Graščinskega potoka v Padežih na višini 376 m, do izliva v Lahomnico paje dolg 3,5 km. Glede na strmec in razporeditev mlinov lahko celotni tok Lahomnice razdelimo na tri dele, ki nam bolje prikažejo njen tok oziroma spreminjanje njenega strm- - Zgornji tok: od izvira do združitve z Laškim potokom (dolžina 2,5 km) s strmcem 53 %. Tu je še sorazmerno malo vode, zato sta tu padec vode izkoriščala dva mlina. - Srednji tok: od izliva Laškega potoka do izliva Rečkega potoka v Lahomnico (3 km). Njen padec znaša 29,1 %, na tem odseku pa so bili razvrščeni trije mlini in žaga. Pri Rajhovem mlinu so merili pretok vode zaradi načrtovanja malih elektrarn. Po teh podatkih naj bi bil srednji pretok 0,43 m3 na sekundo, maksimalni 42 mVs in minimalni 0,037 m3/s. - Spodnji tok Lahomnice: od sotočja z Rečkim potokom do izliva v Savinjo v dolžini 3 km s padcem 13,3 %. Tu sta bila nameščena le dva mlina. Oba sta izkoriščala količino vode in manj njen strmec. V celoti je Lahomnica pravzaprav kratek in šibek potok, ki pa ima sorazmerno zelo velik strmec. Precej več mlinov seje namestilo ob Rečkem potoku, ki ima padec 33,1 %. Manjši pritoki Lahomnice so še Laški potok (3 mlini) in Stopščica (3 mlini). Na širšem območju Laškega je največja količina padavin v zgodnjih poletnih in jesenskih mesecih, medtem ko jih je pozimi pol manj. Padavine padajo dokaj enakomerno. S tem lahko potrdimo izjave anketiranih, da se mlini zaradi pomanjkanja vode niso pogosto ustavljali. Poplave so bile na tem območju redke, kar je bilo za mline zelo pomembno. Vendar pa moramo na tem mestu omeniti katastrofalno poplavo I. 1954, ko so izmerili dnevno količino padavin, kije znašala več kot polovica večletnega junijskega povprečja. Poplavila je Savinja in vsi njeni pritoki, naredili so ogromno škode; Lahomnica je mline močno poškodovala. L. 1954 je bilo prelomno leto in je močno vplivalo na nadaljnje delovanje, v večini pa na postopen propad mlinov v porečju Lahomnice. Porečje Lahomnice meri ca. 32 km2. V njem je razvrščenih 16 naselij z nekaj več kot 2.000 prebivalci. Pokrajina je dokaj gosto naseljena, glede na to in na agrarno usmerjenost območja v preteklosti pa je razumljivo, daje bilo v njej razvito tudi mlinarstvo. V preteklosti, v času avtarkičnega gospodarstva, prebivalstva na tem območju ni bilo dosti manj. Če ga primerjamo z mlini, pride en mlin na 80 prebivalcev. Lahomnica in njeni pritoki tečejo skozi pokrajino, za katero so značilna številna razložena naselja in zaselki. Največji naselji sta Marija Gradec in Lahomno. Višje ob Lahomnici je gručasto naselje Tevče, najvišje ob njenem toku pa razloženo naselje Mala Breza. Ob Rečkem potoku so naselja Reka, Padež in Požnica, ob potoku Stopščica pa gručasta vas Harje. V porečje potokov in hkrati območje obravnave pa so razvrščeni še zaselki in vasi: Kladje, Male Grahovše, Olešče, Stopce, Trobni Dol, Trojno in Vrh nad Laškim. V teh krajih so včasih pridelovali lan in konopljo, razvito je bilo tkalstvo sukna in domačega platna. Po dolini je od Trobnega Dola včasih peljala rudniška železnica. Od 1. 1936 rudnik ne obratuje več, nekoč pa je zaposloval 60-70 prebivalcev tega območja. V Marija Gradcu in Lahomnem je bila cementarna. Lapor so kopali na obeh bregovih Lahomnice, v Tevčah, Harjah in na Vrhu. Proizvodnjo cementa so končali 1. 1923, do 1. 1926 so žgali le še apno. Obe cementarni sta zaposlovali 120-140 prebivalcev iz okoliških krajev. V dolini je zraslo po vojni veliko novih hiš, na začetku doline pa so prava strnjena naselja. V zadnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja so se zgodile velike spremembe. Ljudje so si poiskali zaposlitev v laški industriji in v rudniku Laško. Prometno je namreč porečje Lahomnice dobro povezano, speljana je bila cesta čez preval Šentrupert proti Šentjurju, od nekdaj pa je že obstajala cesta čez Vrh nad Laškim proti Jurkloštru in v dolino Gračnice. Hkrati se je vedno hitreje spreminjala gospodarska in socialna struktura prebivalstva, s tem pa je slabela tudi agrarna usmerjenost pokrajine in z njo vred tudi mlinarstvo. Mlinarstvo: razvoj in propad Domača imena Preden prikažemo mlinarstvo v porečju Lahomnice, je treba omeniti še nekatere jezikovne posebnosti v tej pokrajini, kijih za izraze uporabljajo mlinarji in mlev-ci. Uporabljeni so tudi v tem delu, ker domačini drugih ne poznajo. Za napeljavo vode po umetni strugi zasledimo v strokovni literaturi o mlinih pojem mlinščice. V porečju Lahomnice pravijo temu »prekopa«, in ta izraz uporabljam v vsej nalogi. Niti en anketiranec ni poleg belega kamna omenil še črnega kamna, vsi govorijo o t. i. »zmesnem kamnu«, na katerem se je mlela koruza, ječmen, rž, oves in »prašičja« moka. Pregled domačih imen v narečni obliki: mlinščica - prekopa črni kamen - zmesni, soržni kamen prašičja moka - zamet tresalnik - pajtel žito za mletje - mel ostra moka - grifig moka prva moka - gris fino, na belo mleta pšenica - nuler mera za žito - škaf Vsi mlini so obravnavani skupaj, posebej omenjamo le nekatere posebnosti. V celoti je obdelan Turkov mlin, ki se od vseh drugih v pokrajini loči po vrsti mlina (valjčni mlin), velikosti in drugačnem načinu mletja. Starost mlinov Žal še do danes nimamo natančnejšega vpogleda v zgodovinski razvoj mlinarstva v porečju Lahomnice. Gre bolj ali manj za ugibanje o starosti obravnavanih mlinov, večina anketirancev pa je trdila, da so mlini stali že pred letom 1900 in da so stari od 100 do 150 let. Urbar iz leta 1524 omenja v vasi Lahomno dva mlina. Eden je stal na mestu, kjer je bil pozneje postavljen Turkov mlin, lokacija drugega mlina pa ni znana. Gostota mlinov Ob razčlenjevanju zbranega gradiva je postalo očitno, daje bilo število mlinov na obravnavanem področju nekajkrat večje kot število žag. Na skupaj 16 km vodnega toka (Lahomnica, Laški potok, Rečki potok in Stopščica) je bilo postavljenih kar 21 mlinov in le 3 žage, kar je prav gotovo pogojevala gospodarska usmerjenost območja v porečju Lahomnice v preteklih obdobjih, ko je bila na tem območju še trdno zakoreninjena avtarkija na podeželju. Ob Lahomnici (8,5 km) je bilo razvrščenih sedem mlinov in ena žaga, na Laškem potoku so bili tik ob izlivu v Lahomnico trije, ob Rečkem potoku so namestili osem mlinov in dve žagi, ob Stopščici pa so bili trije manjši kmečki mlini. Največja gostota mlinov pa ni ob spodnjem toku Lahomnice, kar bi pričakovali glede na večjo vodnatost in sorazmerno večji žitni pridelek, ampak je največ mlinov višje ob potoku, največ celo na njegovih pritokih, na reliefno bolj razgibanem svetu, ki je za kmetijstvo tudi manj ugoden. Največ mlinov je bilo na Reškem potoku. Tu jih je osem na 3,5 km vodnega toka, kar je povprečno več kot dva na 1 km vodnega toka. Na celotnem toku Lahomnice je sedem mlinov, povprečno en mlin na 1 km. V spodnjem toku je gostota še nižja, na 3 km vodnega toka stojita le dva mlina, pa še ta sta le okoli 200 m od izliva Lahomnice v Savinjo in le 150 m oddaljena drug od drugega. Ker gre za vodotoke z manjšo količino vode, so mlini očitno izkoriščali njen padec. Izjema sta le mlina v spodnjem toku Lahomnice, kjer je bilo vode za njuno obratovanje vedno dovolj. V hribovitem svetu je količina vode manjša in niha čez leta, tako da so v teh odmaknjenih predelih nastajali manjši kmečki mlini, ob sotočju dveh potokov pa se je naselil večji, ki je svojo dejavnost opravljal na obrtni način. Kmečki in obrtni mlini Ko govorimo o kmečkih in obrtnih mlinih, moramo razjasniti merila, po katerih je okvirno določeno, za kateri mlin gre. H kmečkim mlinom so uvrščeni vsi tisti, ki imajo le en par kamnov (za črno moko). V njih opravlja delo eden izmed članov družine, ki je zaposlen tudi pri vseh drugih kmečkih opravilih. Meljejo zase in redko tudi za sosede, po navadi zahtevajo za »plačilo« le pomoč pri delu na kmetiji. Mlini obratujejo sezonsko. Glede na to so med kmečke mline uvrščeni trije, in sicer Kladnikov, Zalokarjev in Kotlovškov mlin na Stopščici. Ti v vseh pogledih ustrezajo zgornji opredelitvi kmečkih mlinov. Poleg tega je v to skupino uvrščen še Pusarjev mlin, ker je imel en par kamnov za zmesno moko, čeprav je mlel tudi za sosede in zahteval za plačilo merico. Delal je pretežno le jeseni ali spomladi, ko je bilo največ vode. Kmečki mlini so si poiskali selišča na samoti, v grapi in po navadi niso bili vključeni v objem kmečkega doma. Ta se je izogibal krajem na dnu grap in je bil postavljen na bolj prisojna pobočja. Mlini, ki so mleli tudi za druge, so bili večji in bi jih lahko označili kot obrtne mline. Toda tudi ti so bili pravzaprav vaški mlini, ki so mleli stalno ali pa vsaj večji del leta, tovrstno mlinarstvo pa seje razvilo kot vaška obrt. Takšni so bili Mlakarjev, Čajev in Golobov mlin, ki stojijo še visoko ob vodnem toku, vendar pa izkoriščajo vodo dveh potokov, kar je že zagotavljalo večjo stalnost obratovanja. Mlini z obrtno dejavnostjo - teh je bilo največ - so nastali po vaških naseljih (Reka, Tevče). Še v večji meri pa je na nastanek mlina vplivala ugodna prometna povezava, zlasti ob Rečkem potoku. Cesta sledi strugi potoka, tako da so mlini nastali neposredno ob cesti, ki je že v preteklosti veljala za dobro vozno pot. Obrtni mlini so bili postavljeni neposredno v sklop doma, kjer je prebival mlinar z družino (le Goriškov mlin je stal ločeno od doma). Čeprav je šlo za obrtne mline, je bilo v lasti mlinarjev še vedno nekaj zemlje (do 2 ha), ki jo je obdelovala mlinarjeva družina ali pa je bil kdo v družini celo zaposlen (navadno mož, obrt pa je imela žena). Tako med vsemi anketiranimi mlini ni bilo nobenega, ki bi se preživljal samo z mlinarstvom. S kmetijami so se po navadi iz roda v rod prenašali tudi mlini. V nižinskem toku Lahomnice sta samo dva mlina, toda že na zunaj nam poslopja kažejo svojo moč, ki seje krepila na račun povečanih njivskih površin, zasajenih z žitom, pa tudi zaradi večjega hektarskega donosa in večje stalnosti vode. Velikost mlinov Pri obravnavanju vprašanja velikosti mlinov so izpuščeni kmečki mlini, saj so ti brez dvoma veljali za majhne in je njihov gravitacijski vpliv zajemal posamezne kmetije. Najzanesljivejše merilo za velikost mlinov je Število mlinskih koles in kamnov. V naši pokrajini so imeli mlini le eno ali dve vodni kolesi in dva para kamnov. V Sloveniji so taki mlini na splošno veljali za majhne. Vendar pa so anketiranci na vprašanje »Za kako velik mlin pa je veljal vaš?« kar štirje odgovorili, da za velikega. Za lokalne razmere in glede na sosednje mline so najbrž res veljali za velike. V primerjavi z drugimi so namreč imeli: a) večje gravitacijsko območje, b) večje število stalnih strank, c) bolje so mleli in d) merica je bila manjša. Pri tem pa moramo upoštevati še naravne osnove, zlasti količino in stalnost vode, kar je vplivalo na hitrost in zanesljivost mletja, saj je bilo pomembno, daje mlin lahko žito hitro zmlel. Glede na to so za večje mline veljali: - Uljčev mlin, ki je imel po navadi v mlinu hkrati tudi po 100 vreč moke; - Aškerčev mlin na dve kolesi, kamor so vozili žito iz Trobnega dola (8 km) in Mišjega dola; - po oznaki anketirancev pa tudi Plahutov mlin, ki je imel 50 stalnih strank, in Reberšakov mlin, ki je na Rečkem potoku mlel najdlje in ki se mu je zlasti po opustitvi sosednjih mlinov močno povečalo zaledje; - Turkov mlin je bil v vsej dolini največji, saj je bil valjčni, v njem pa so v treh dneh lahko zmleli tudi okoli 3.000 kg žita. Pregled mlinov v porečju Lahomnice Domače ime Potok Št. parov mlinskih Št. vodnih Št. parov stop mlina kamnov koles 1. Pusarjev Lahomnica 1 1 - 2. Goriškov Lahomnica 2 2 2 3. Rajhov zg. Lahomnica 2 1 2 4. Rajhov sp. Lahomnica 2 turbina - 5. Aškerčev Lahomnica 2 2 - 6. Ulčev Lahomnica 2 1 - 7. Turkov Lahomnica 2 1 - 8. Mlakarjev Lahomnica 2 1 - 9. Blatnikov Rečki potok 2 1 - 10. Bučanov Rečki potok 2 1 2 11. Čajev Rečki potok 2 1 2 12. Plahutov Rečki potok 2 2 - 13. Reberšakov Rečki potok 2 2 - 14. Tuškov Rečki potok 2 1 - 15. Bobekov Rečki potok 2 2 3 16. Stopinškov Laški potok 2 1 - 17. Grmačkov Laški potok 2 1 - 18. Golobov Laški potok 2 1 - 19. Kladnikov Stopšica 1 1 - 20. Zalokarjev Stopšica 1 1 - 21. Kotlovškov Stopšica 1 1 Količina vode Čeprav je v spodnjem toku Lahomnice največ vode, sta tu le dva mlina, in sicer tik pred izlivom v Savinjo. Oba imata zelo ugodno lego, ne le prometno, temveč tudi naravno. Lahomnica namreč tik pred izlivom zareže v živo skalo, poveča strmce in utrdi strugo. Na začetku soteske stoji Ulčev mlin, na koncu pa Turkov. Oba mlina sta med vsemi anketiranimi tudi največja. Večina anketirancev seje pohvalila, daje bilo vode za mletje po navadi dovolj oziroma da je je bilo toliko, da se vodno kolo ni ustavilo. Le v najbolj sušnih poletjih je včasih obstalo za teden ali dva. To velja za vse mline v spodnjem in srednjem toku Lahomnice (ko se vanjo že izlijeta Laški in Rečki potok), pa tudi za mline ob Rečkem potoku, celo za tiste, ki so bili postavljeni najvišje ob toku. Ti so si namreč izbrali ugodno lokacijo in bili postavljeni tja, kjer se je glavnemu potoku pridružil še manjši, stranski potok, tako da so izkoriščali vodo obeh (Mlakarjev, Čajev mlin). Razmere glede stalnosti vode pa so bile občutno slabše ob zgornjem toku Lahomnice, zlasti pa ob Laškem potoku in ob Stopščici. Mlini ob Stopščici so več stali kot mleli, Zalokarjev in Kotlovškov mlin sta delala po principu zajezitve vode. Z zajezeno vodo so lahko mleli dve do tri ure. Kmalu po obilnejšem deževju so se ustavili tudi mlini ob Laškem potoku (Sto-pinškov, Grmačkov mlin). Po navadi so mleli le jeseni, takrat je bilo največ žita za mletje in največ vode. Večkrat seje ustavil tudi Pusarjev mlin, najvišje ležeči ob zgornjem toku navzgor. Najdlje je med zdaj omenjenimi mlel Goriškov mlin, ki je očitno zajel več vode, ker so jo v celoti izrabili. Imeli so celo dve mlinski kolesi, vendar pa je bilo redko, da bi se vrteli obe. Poletna suša je tudi tu za dva do tri tedne ustavila delo mlina. Pozimi je delovanje mlinov oviral mraz. Na kolesih seje delal led, zato so morah mline ustavljati, da so led lahko oklepali. Kolesa niso bila nikjer zaščitena pred mrazom. Izjema je bil le Turkov mlin, kjer so kolo obdali z lesom in vejevjem, če je bilo vode dovolj in je hitro tekla, ni toliko zmrzovala, da bi je bilo premalo za pogon koles. Včasih pa so vseeno morah taliti led na prekopi ali pa ga razbijati na glavni strugi. Takrat seje mlin navadno ustavil za teden ali deset dni. Poplave so mlinarje redkeje ogrožale. Visoka voda je največkrat nosila raznovrsten material po prekopi in jo zasipavala. Mlini pred visoko vodo tudi niso bili kaj prida zaščiteni. Visoka voda je po navadi poškodovala jez ali spodkopavala bregove. Pri Reberšakovem mlinu je Vodna skupnost utrdila bregove Rečkega potoka z zidano ograjo, dolgo 100 m, prav tako tudi pri Turkovem mlinu. Aškerčev mlin je imel pod jezom lesen podest, da ni voda spodjedala jezu, ko je padala čezenj. Lesene jezove je visoka voda po navadi bolj poškodovala ah jih celo odplavila, tako da so jih stalno popravljali oz. gradili nove. Vendar pa vsi anketiranci omenjajo 1. 1954. Takrat so bih mlini, odkar stojijo, najhuje prizadeti. Voda je vsem mlinom poškodovala kolesa, odnesla jezove, zalila in poškodovala prekope ter močno spodjedla bregove. Vdrla je v Plahutov mlin ter podrla zid, poškodovala je zidove Stopinškovega mlina, poplavila je žito in moko v Ulčevem mlinu. Najhuje so bila prizadeta mlinska kolesa, saj so morali skoraj povsod namestiti nova ali pa jih temeljito popraviti. Marsikateri mlin je takrat za vedno obstal, nekateri pa si po poplavi niso nikoli opomogli in so potem še nekaj let le životarili. Napeljava vode Na obravnavanem področju imajo mlini kolesa na koree. Kolesa na korce so uporabna pri sorazmerno večjih padcih, torej so mlini v obravnavanem območju izkoriščali zlasti padec vode. Poganjala jih je t. i. zgornja voda (npr. padec Reč-kega potoka je 30 %o, padec zgornjega odseka Lahomnice pa 53 %o). Kolesa so bila velika zlasti v zgornjem toku potokov, imela so premer okoli 4 m, ker je bilo tu manj vode in bila so ožja - okoli 50 cm široka. V spodnjem toku Lahomnice (v Ulčevem in Turkovem mlinu) so bila manjša in širša (premer 3 m, širina 1,1-1,3 m). Zlasti širina kaže, koliko več vode je priteklo po prekopi. Tudi ta je bila v spodnjem toku Lahomnice širša. Do mlina je bila torej speljana posebna struga, prekopa, iz nje pa na kolo poseben žleb, navodnik, neposredno na vodno kolo. Bilje premični, in kadar so mlin ustavili ali če je bilo vode preveč, so žleb premaknili stran, daje voda tekla mimo kolesa. Zato je bil žleb naslonjen na močan lesen drog in tega je mlinar z drugim, vodoravnim drogom premaknil kar iz notranjosti mlina. Žleb je bil izdolben ali pa zbit. Širok kot mlinsko kolo, po navadi okoli 0,5 m, globok pa prav toliko. Voda je bila v glavni strugi zajezena pri več kot polovici mlinov. Jezovi so bili po navadi leseni, visoki od 0,5 do 3 m. Danes so vsi že propadli, ohranjena sta le še dva betonska jezova pri Reberšakovem in Aškerčevem mlinu. Jezovi so bili pretočni, izjema je bil jez pri Rajhovem mlinu, ki je imel zapornice, in jezova pri Zalokarjevem ter Kotlovškovem mlinu, ki sta delala po principu zajezitve vode. Kjer ni bilo jezov, so mlinarji po navadi v času nizke vode kar sproti polagali v strugo potoka lesena bruna in kamenje ter to prepletali z vejevjem in na ta način preusmerili vodo v prekopo. To je bilo zlasti običajno pri mlinih, ki so ležali ob zgornjem toku Lahomnice in ob Laškem potoku (Pusarjev, Goriškov, Golobov, Stopinškov mlin). Mlini ob Rečkem potoku so imeli vodo v glavni strugi zajezeno s stalnimi pretočnimi jezovi. Bili so pač večji in bolje urejeni. Redko je bila na začetku prekope iz glavne struge zapornica. Bolj običajno je bilo, da so bile zapornice na prekopi le nekaj metrov, preden je voda pritekla na kolo. To so bile po navadi odprtine v steni prekope, ki so jih zalagali kar z deskami. Količino vode na kolo pa so nazadnje lahko uravnavali še s pomičnim žlebom, s katerim so lahko preveliko količino vode usmerili stran od korcev. Prekope so bile po navadi dolge 100 do 200 m. Pri 150 m dolgi prekopi je bila višinska razlika 3 m (npr. pri Aškerčevem mlinu). Prekope navadno niso bile urejene, ampak le izkopane. Utrjene so bile, le če je prekopa prečkala cesto. Tam je tekla po ceveh (Reberšakov mlin). Ponekod so bili le določeni odseki prekope opaženi z lesom ali celo obzidani (Bučanov, Mlakarjev mlin). Najbolj urejeno prekopo je imel Turkov mlin. Pri Tuškovem mlinu niso imeli prekope. Vodo so imeli napeljano po visečih, lesenih žlebovih, približno 2,5 m nad zemljo, ki so bili dolgi 50-60 m. Poseben primer v zvezi z napeljavo vode je Rajhov mlin. Gre za dva mlina, njuno lokacijo pa je prav gotovo pogojevala reliefna stopnja. Pri vasi Tevče namreč tok Lahomnice vklene sivo pečevje miocenskega, litotamnijskega apnenca. Lahomnica se v obliki slapa spusti za približno 10 m. Starejši mlin je stal nad slapom, drugi pa je bil pod njim. Pred zgornjim mlinom je bil na Lahomnici jez, kije imel zapornice in je danes v celoti porušen. Od tam je voda po prekopi (50 m) tekla do mlina. Takoj pod njim so bile napeljane cevi, ki so vodile vodo na kolo spodnjega mlina, pozneje pa na turbino. To je bil tudi edini mlin, ki je delal na turbino, in sicer že pred vojno. Pod slapom je bil mlin postavljen tudi na Laškem potoku (Grmačkov), voda je bila napeljana na kolo po ceveh. Vendar gre tu za dosti manjši primer. Zunanja podoba mlina Mline sije treba ogledati še z enega stališča. To je z vidika gradbenega materiala, zunanje podobe teh objektov ter tudi z vidika menjave funkcije oz. zunanje podobe stavbe in ohranjenosti, saj so že vsi mlini končali svojo obrtno dejavnost. Večina mlinov je bila v spodnjem delu pozidana s kamnom, zgornji del pa je bil lesen ali kamnit. Pri kmečkih mlinih pa so bile stavbe v celoti lesene. Mlin z obrtno dejavnostjo je po navadi stal v sklopu mlinarjevega doma, torej v enem delu hiše. Mlin je obsegal le del hiše, preostali del pa je bil namenjen prebivanju mlinarjeve družine. s±L£it£.-.♦ „—- Prenehanje mlinarske dejavnosti se na zgradbah kaže različno. Kmečki mlini so začeli po prenehanju delovanja hitro razpadati. Izjema je Pusarjev mlin, kije obratoval do 1. 1977, bil pa je v sklopu kmečkega doma. Popolnoma je propadel tudi Grmačkov mlin, tako da niso vidni niti temelji, ter starejši Rajhov mlin in Bobekov mlin. Dva, Blatnikov in Turkov mlin, sta zgorela. Prostore mlinov, ki so bili vključeni v sestavni del hiše, so sčasoma preuredili v stanovanjske prostore, ponekod so zgradili garažo ali delavnico. Na prostoru Tušekovega mlina stoji danes Tudi mlin je bilo treba zgraditi po načrtu. nova stanovanjska hiša, Aškerčev mlin pa je prodan in preurejen v počitniško hišico. Aškerčev mlin, preurejen v počitniško hišo. (avtorica vseh fotografij je Andreja Gobec Vidali) celotna oprema mlina s kamni za mletje, ni prostori za mlinarja. Ko je delo nastajalo (1. 1983), je bilo pet mlinov (Ulčev, Reberšakov, Raj-hov, Goriškov in Pusarjev) še tako dobro ohranjenih, da bi jih z manjšim popravilom znova lahko pognali. Danes so v razpadanju in v pokrajini skoraj že nevidni. Le če si zagnan in se upaš prebiti skozi gosto zarast pod cesto v Šentrupert, še opaziš Pusarjev mlin, ki ima še vedno dobro prepoznavne dele objekta, vidna je prekopa, pogon na mlinsko kolo - žal že brez kolesa, v propadajoči notranjosti pa je skoraj še pajtlom in priročnim orodjem ter poseb- Vrste mlinov Mlini so imeli eno ali dve mlinski kolesi. Njihova življenjska doba je bila odvisna od vrste lesa. Kolo iz smrekovega lesa je bilo uporabno 18-20 let, boljša so bila kolesa iz brestovega in borovega lesa, ki so bila uporabna do 25 let. Pomembno je bilo tudi, ali je kolo dalj časa stalo, se tako presušilo in hitreje razpadlo. Pusarjev mlin v času nastanka tega dela ni obratoval 6 let, in v tem času je tako razpadel, daje bilo kolo še komaj opaziti. Vsa kolesa so bila na korce, izkoriščali pa so t. i. zgornjo vodo. Pusarjev mlin spomladi 2007. Pusarjev mlin l. 1983, ko je bilo kolo še vidno. Mlini so imeli dva para kamnov: bel in črn oz. zmesni kamen. Največji so imeli premer okoli 1 m, zgornji je bil višji, debelejši, okoli 40 cm, spodnji tanjši. Mlinarji so dobili mlinske kamne celo iz okolice Kranja (bel kamen) - ti so bili še posebno dobri, največ pa iz okolice Šentjurja (bel in zmesni kamen). Kamne so pridobivali in izdelovali tam, kjer so bili v naravi ustrezni konglomerati. Kamne so ostrili glede na količino mletja. Klepanje je bilo odvisno tudi od kakovosti kamna, vendar pa nam pogostost klepanja kamnov kaže, koliko žita je mlin zmlel v enem dnevu, tednu, mesecu. V mlinih, kjer je bilo delo stalno, so kamne ostrili približno vsak teden oz. po približno 20 škafih zmletega zrnja. Ponekod so jih klepali enkrat mesečno (mlinarji ob zgornjem toku Lahomnice, Laškem potoku), v kmečkih mlinih pa so jih ostrili po potrebi, to pa je bilo le redko. Mlinar v Ulčevem mlinu, ki je veljal za velik mlin, je bele kamne ostril vsak drugi dan, zmesne pa vsak teden. Stope so imeli le trije mlini: Bobekov, Rajhov in Čajev mlin. Bobekov je imel tri, druga dva pa po dve stopi. V nekaterih mlinih so stope nekoč bile (Bučanov, Goriškov), vendar so jih že davno opustili in se jih anketiranci niti ne spominjajo. V stopah so phali ječmen v ješprenj, redko pa proso v kašo. Stopa je v 12 urah sphala približno 25 kg ječmena. Vendar je bilo v teh krajih bolj običajno, da so ječmen mleli za ječmenovo moko, iz nje pa pekli ječmenov kruh, zato se tudi Delo v mlinu Kaj je mlin mlel, je bilo odvisno od kamnov, ki jih je imel. Obrtni mlini so imeli dva para kamnov, ki sta bila različna po kakovosti, pa tudi po tem, kaj sta mlela. Na belem kamnu so mleli pšenico za belo pšenično moko in ajdo za belo ajdovo moko, delno pa seje na bel kamen mlela tudi koruza. Na zmesnem kamnu so mleli t. i. zme-sno moko, torej moko iz ječmena, koruze, rži in ovsa. Iz ovsene moke so pekli kruh najrevnejši kmetje. Na zmesnem kamnu so mleli tudi krmo za prašiče imenovano zamet. Za zamet so zmleli oves, koruzo, slabo pšenico, ječmen in sončnice. Mlini so se po navadi prenašali iz roda v rod tako, da so mlinarji pridobili izkušnje od doma, od starejše generacije. Samo en primer je, ko seje mlinar v mlinu za delo izučil, in sicer v Turkovem mlinu (Ivan Ojsteršek), potem pa je prevzel stope niso tako uveljavile oz. razširile. Aškerčev jnlin: mlinski, spodnji kamen za spomin na nekdanja opravila. Ulčev mlin. V vseh obrtnih mlinih so moko mleli le mlinarji, medtem ko je v kmečkih mlinih lahko mlel tudi mlevec sam (v Kladnikovem mlinu). V vseh mlinih so zahtevali moko iz lastnega žita, razen v Turkovem mlinu. Mlev-ci so prišli po moko drugič, čez približno 3 dni, včasih čez kak teden. Odvisno je bilo od tega, koliko dela je imel mlinar, v mlinih višje ob toku Lahomnice in Laškem potoku pa je bil čas čakanja odvisen od količine vode. V vseh obrtnih mlinih so mletje plačevali z merico. Bila je skoraj povsod enaka. Znašala je 1/10 za belo moko, ali od ene vreče pšenice (30^40 kg) so vzeli pehar moke. Za mletje ovsa ali ječmena pa so vzeli približno 7 % merice. Moko, ki so jo dobili od merice, so po navadi porabili kar doma (na dan so zmleli približno 2 do 3 škafe), ponekod pa sojo tudi prodajali - največkrat kar tistim, ki so nosili v mlin (v Ulčevem, Reberšakovem in Aškerčevem mlinu). Med okupacijo je bila obvezna oddaja merice, kije takrat znašala 6 %. Moko so nosili v Laško in zanjo dobili denar. V kmečkih mlinih so za delo v mlinu največkrat zahtevali povračilo v delu, le v Pusarjevem mlinu so vzeli merico. Tudi razmerje žito - otrobi je bilo standardno pri vseh mlinih. Iz 30 kg pšenice je bilo 20 kg moke, 6 do 7 kg otrobov in 3 kg moke za merico. Iz enega škafa pšenice, ki je tehtal 25 kg, če je bila pšenica lepa, je bilo 17 do 18 kg moke, preostalo so bili otrobi. Razmerje je bilo odvisno od vrste in kakovosti žita, koruza je dala le 5 % otrobov, ajda pa kar 50 %. Moko so sejali na belem kamnu (štiri sita), sita so bila navadno svilena, kasneje npr. v Reberšakovem mlinu pa celo iz najlona, kupljenega v Švici. Za škaf pšenice so potrebovali po navadi 6 do 8 ur, da so zmleli moko na belo, zasipavali pa so 4- do 5-krat. Hitrost mletja so uravnavali z dotokom vode, z razmikom kamnov pa so določali, ali bo moka bolj ali manj fina oz. groba. Mlinarji so imeli naporno delo, kadar je bilo žito slabo, polno smeti in drugih primesi. V nekaterih večjih mlinih so takšno žito prali, ga sušili in šele potem zmleli: tako npr. v Reberšakovem, Aškerčevem in Ulčevem mlinu. V Ulčevem mlinu so poleg ročnega pranja uporabljali tudi stroj za čiščenje pšenice. Seveda so takšne naprave imeli tudi v velikem Turkovem mlinu. Notranjost Pusarjevega mlina L 2007. V mlinih so mleli le prineseno žito, le v Reberšakovem mlinu so žito včasih tudi kupili, moko so prodali, doma pa so jim ostali otrobi. Tudi ni bilo običajno, da bi mlinarji prevzemali žito po vaseh in vračali moko. Zaledje mlinov Mali kmečki mlini so mleli le zase (Zalokarjev in Kotlovškov) ter kvečjemu še za sosede (Kladnikov ter Pusarjev mlin). Vsi drugi mlini so bili obrtni, njihovo zaledje pa je bilo različno veliko. Močno seje prepletalo, tako daje nemogoče določiti vasi, ki so nosile le v določene mline. Sklepamo, da ni bila odločilna bližina mlina, saj so nekateri nosili tudi uro ali dve daleč, čeprav so imeli takorekoč pred domačim pragom enega ali dva mlina. Kmetje so pač trdili, da drugje meljejo bolje ali odvzamejo manjšo merico. Vendar je bilo težko ugotoviti, katerih mlinov so se v splošnem izogibali oz. kateri so veljali za dobre mline. Kmetje iz vasi Trobni Dol - ta je bila od območja z mlini najbolj oddaljena -, in kjer so bili doma bogati in veliki kmetje, so nosili v Ulčev, Aškerčev in Rajhov mlin, v vse večje, čeprav tudi najbolj oddaljene. V Reberša-kov mlin so nosili iz Svetine, čeprav jih je pot vodila kar mimo petih mlinov. Isto velja za Plahutov mlin, vanj so nosili kmetje iz Polžnice, čeprav so imeli mlinarja v svoji vasi. Zaledje mlina seje stalno spreminjalo, in to že čez leto. Ko je bilo v zgornjem delu struge premalo vode, so nosili v dolino. Drugič pa seje zaledje spreminjalo oz. širilo, ker so mlini postopoma propadali in so si kmetje tako iskali novega mlinarja. Najdlje sta v vsem obravnavanem območju delala Reberšakov in Ulčev mlin, zato seje njuno zaledje širilo, ko so po 1. 1954 propadali mlini drug za drugim. Posebnost je Turkov mlin, kije imel najširše in tudi najbolj prepleteno območje, kar lahko pojasnimo s tem, da so kmetje v Turkovem mlinu takoj dobili moko, čeprav ne iz lastnega žita. Nekaterim kmetom je to ustrezalo, če so imeli slabše žito. V Turkov mlin so nosili tudi iz Laškega, Rečice, Debra in tudi iz vasi na desnem bregu Savinje, kar za druge mline ni bilo običajno (delno velja še za Ulčev mlin). Turkov mlin Turkov mlin je bil največji, od drugih se je ločil zlasti po vrsti mlina (valjčni mlin) in drugačnem načinu dela. Mlin je bil tudi najnižje ob Lahomnici, le 200 m pred izlivom v Savinjo. Omenja ga že urbar iz 1. 1524, sredi 19. stoletja pa je Kari Ulrich poleg mlina postavil še vodno žago. Matija Resnik je okoli 1. 1900 vodni mlin na kamne in štiri kolesa preuredil v sodoben valjčni mlin. Zadnji lastnik je bil Turk, kije poslopje kupil od Pusta 1. 1931, ko je zgorela žaga. Mlin so stalno izboljševali. Turk je uvedel dva para valjkov, mlel pa je tudi na kamne (dva para), od katerih je bil eden celo iz Bosne, daigi pa iz Šentjurja. Tudi valjki so bili različni, en par je bil jeklen, za mletje na grobo. Drugi par je bil zelo gladek, fin, na njem seje mlela najbolj drobna fina moka, t. i. nuler moka, ki se v drugih mlinih na kamne ni mogla izdelati. V mlinu so bile posebne naprave za čiščenje pšenice, ki seje čistila na štirih strojih, preden je prišla na valjke. Za sejanje moke so bili posebni cilindri, dolgi 3 m. V mlinu so mleli vse vrste žita. Na kamnih so premlevali oves, otrobe in prašičjo moko, imeli pa so tudi poseben stroj za pripravo ječmenove kaše. V mlinu sta bila zaposlena dva pomočnika, občasno pa tudi lastnik. V mlin so nosili mlevci vse leto enakomerno, bil pa je edini mlin v vsej dolini, kjer mlevci niso dobili moke iz lastnega žita, ampak so jim v mlinu žito takoj zamenjali za moko. Koliko je kdo dobil moke, je določal mlinar glede na kakovost prinesenega žita. Mletje so plačevali z merico, ta je znašala med vsemi mlini največ - 15 do 20 %. Bila je višja, ker seje pšenica bolj čistila in je bila moka bolj bela in drobna. Lastnik mlina je pogosto kupoval pšenico po vaseh, moko pa so prodajali v Rečico, Hrastnik in Trbovlje. Ker je mlin stal najnižje ob potoku Lahomnici je imel največ vode in zaradi soteske tudi zanesljivo strugo. Nikoli ni obstal, ker je delno delal tudi na električni pogon. Imel je eno vodno kolo na korce, visoko 3 m in široko 1,2 m. Dimenzija koles kaže, da je mlin izkoriščal tako količino vode kot tudi njen padec. Kolo je bilo obito z lesom, pozimi pa so ga ovijali še z vejevjem in ga tako ščitili pred mrazom. Voda je bila napeljana na kolo po prekopi, dolgi 40 m in obzidani; na potoku je bil zidan pretočni jez brez zapornic. Te so bile le na prekopi. Mlin je proti koncu svojega obstoja mlel vedno manj, ker je lastnik ostarel, nasledniki za ohranjanje mlina niso bili zainteresirani. L. 1969 je pogorel. Propadanje mlinov Kot navajamo, je bilo v porečju Lahomnice evidentiranih 21 mlinov na skupno 16 km vodnega toka. Mlini pričajo o nadvse pomembni gospodarski in dražbeni panogi v preteklosti. Že do konca druge svetovne vojne je pet mlinov propadlo, po dragi svetovni vojni pa do 1. 1954 (leto katastrofalne poplave) propade še en mlin, do 1. 1970 jih propade devet, tako daje po 1. 1970 mlelo le še naslednjih pet mlinov: Ulčev (do 1978), Reberšakov (do 1. 1974), Rajhov (do 1. 1975), Goriškov (do 1. 1977) in Pusarjev (do 1. 1977). Ulčev in Reberšakov mlin sta do konca obratovanja mlela sklenjeno, s polno močjo, med tem ko so zadnji trije omenjeni mleli do navedenih let le še zase in za bližnje sosede. V preteklosti je lahko množica številnih in preprostih mlinov uspevala samo zato, ker je bila njihova zmogljivost izredno nizka, njihovo delo pa je navsezadnje bilo smiselno tudi zaradi preobilice delovne sile na podeželju. Z razpadom avtarkije in z vdorom industrializacijskih silnic na podeželje je začelo naše kmetijstvo izgubljati svojo delovno moč. Obenem s tem seje začela še močneje uveljavljati delitev dela. Najrazličnejši so bili vzroki, ki so vodili k zmanjšanju števila objektov na vodni pogon. Usihanje mlinov in mlinarske dejavnosti je odvisno od gospodarskega razvoja obravnavanega območja. Čim močnejši je bil utrip sodobnih gospodarskih teženj, tem prej seje zgodil konflikt med starim in novim. Pri iskanju vzrokov sem bila izključno vezana le na ustne vire domačinov, zato sem skušala razlikovati objektivna dejstva od subjektivnih sodb ljudi. Veliko anketirancev navaja za primarni vzrok opustitve mlinarske dejavnosti katastrofalno poplavo 1. 1954, hkrati pa omenjajo, da seje v istem času začela širiti na podeželje elektrika. Začelo je naraščati število elektromotorjev in lastniki večjih kmetij so si kupili električne mline, ki so jih vgradili v poslopja kmečkih domov. S tem so bili vsi oddaljenejši mlini ob vodnem toku zapisani propadu. Seveda je poplava proces propadanja še pospešila. Poškodovala je namreč vse mline in manjši so klonili. Prav gotovo so bolj kot ne životarili že prej, saj bi se sicer lahko vprašali, zakaj mlina niso popravili. Če bi bila njihova dejavnost uspešna in donosna, bi to vsekakor storili. V tistem času so se ustavili Bučanov, Čajev, Mlakarjev, Stopinškov in Tuškov mlin. Večina tudi ni imela dovolj sredstev za zahtevna popravila. Žita za mletje je bilo vse manj. Nekateri za to krivijo elektromotorje, vendar moramo upoštevati, da so se ljudje začeli zaposlovati v bližnjih zaposlitvenih središčih in daje bilo razpoložljive kmečke delovne sile vse manj. Opuščalo se je gojenje manj donosnih ali celo tveganih pridelkov (npr. ajde, prosa, ječmena). Delež površin, zasejanih z žitom, je bil vse manjši. Pomanjkanje žita za mletje je prizadelo zlasti manjše mline. Lastniki objektov so se začeli ozirati za novimi možnostmi zaposlitve. Lastnik Mlakarjevega mlina sije našel zaposlitev v Rudniku Laško, lastnik Aškerčevega mlina seje še nekaj časa boril z naravo; plaz, kije poškodoval jez, paje razblinil upe o nadaljnjem obratovanju mlina. V dosti manjšem obsegu je obratoval še Rajhov mlin, saj je bil naslednik zaposlen hkrati še kot kovač v Rečici pri Laškem. Najprej so opustili gornji mlin (1965), ko pa so se poškodovale cevi, ki so vodile vodo na spodnji mlin, so opustili delovanje še tega, sicer paje že nekaj let prej mlel samo še za domače in bližnje sosede. Mlinom je začelo primanjkovati ne samo žita, ampak tudi ljudi - mlinarjev. Mnogi mlini niso imeli pravega naslednika. Tako se je že 1. 1938 ustavil Bobekov mlin, približno v istem času pa tudi Grmačkov. Tudi nasledniki Turkovega mlina niso bili zainteresirani za mlevsko dejavnost. Otroci so se zaposlili, se naselili v Laškem, Celju in drugod. Mlin je v zadnjih letih Ie še životaril, 1. 1969 pa je zgorel. Kmečki mlini so obstali v začetku druge svetovne vojne. Nemci so vse manjše mline zapečatili, po vojni pa so že toliko propadli, da jih ni bilo smiselno obnoviti. Tako sta po 1. 1970 v celotnem območju delovala v velikem obsegu le še dva mlina: Reberšakov in Ulčev. Obema seje močno povečalo gravitacijsko zaledje, takrat sta imela največ strank v vsej zgodovini svojega obratovanja. Vendar pa je že 1. 1974 obstal Reberšakov mlin. Mimo njega so razširili in utrdili cesto ter močno poškodovali napeljavo vode na mlin. Žal so v istem času imeli težave z vodnim kolesom, ki je zahtevalo obnovo. Ljudje so bili zelo zainteresirani, da bi mlin obratoval. Bili so pripravljeni s skupnimi močmi popraviti kolo, toda težje bi bilo rešiti vprašanje napeljave vode, saj bi bila potrebna nova prekopa in morda celo nov jez. Pri tem pa lastniki mlina niso naleteli na razumevanje in pomoč občinskih upravnih organov, ki so cesto gradili. Ulčev mlin je obratoval vse do 1. 1978. Takrat sta bila lastnik in žena že precej v letih, mlin pa ni imel naslednika. Mlinar se ni čutil več dovolj močnega, da bi opravljal ta zahteven poklic. Tako je z opustitvijo najbolj cenjenega mlina daleč okoli umrla mlinarska dejavnost v celotnem porečju Lahomnice. Omeniti pa moramo, da sta presenetljivo dolgo mlela še dva mlina, najvišje ležeča ob toku Lahomnice - Goriškov in Pusarjev mlin, do 1. 1977. Gre namreč za območje, ki je zaprto, od mesta precej oddaljeno, elektrika je tja prišla pozno, slabše so bile prometne povezave. Tradicionalno avtarkično agrarno gospodarstvo seje tu najdlje ohranilo. Vdor industrializacij skih silnic je bil kasnejši kot nižje ob potoku. Do konflikta med starim in novim je prišlo pozneje. Mline so ščasoma nadomestili elektromotorji. Morda je glede tega zanimivo omeniti, da so pri Gorišku že dolgo pred javno električno napeljavo, že pred drugo svetovno vojno, imeli svojo elektriko. Kolo, ki je včasih poganjajo stope, je potem poganjalo dinamo. Perspektive obnavljanja mlinarstva Mlini so propadli, za vse je bilo pač premalo dela. Najbrž pa ni bilo neizogibno, da so propadli tako hitro. Površine, zasejane z žiti, so se sicer zmanjšale, toda hektarski donosi so se povečevali. Po mnenju nekaterih bi bilo žita v porečju Lahomnice še vedno toliko, da bi kakšen mlin lahko obratoval. Ko je to delo nastajalo, so kmetje vozili žito v oddaljene mline v Šentjur in Podplat pri Rogaški Slatini, kar je skoraj 30 km daleč. Interes domačinov, da se mlinarska dejavnost obnovi, je bil pred leti še vedno velik. Morda za današnje razmere ne bi bil več primeren počasen mlin na kamne, ki bi ga gnalo mlinsko kolo in kjer je izguba vode več kot 60 %. Potrebna bi bila modernizacija mlinskih naprav, predvsem vgraditev vodnih turbin, ki izkoristijo okoli 60% razpoložljive vodne energije, kamne pa bi zamenjali valjki. Takšen mlin bi imel najugodnejšo lokacijo ob spodnjem toku Lahomnice, kjer je največ vode in količina najmanj niha. MLINI V POREČJU LAHOMNICE M j i ! 'k . S . L A"Š K O -^MARIJA •\prtvSek J / 'rvi i M '"T2o.*21'- ■\s'i("k :v* :u /^A len-* ^^ N ! * 1 ^^— J Pcfcvjolp C J ^ Vir: Pregledna karta občine Laško, Geodetski zavod SRS, 1982 LEGENDA na Rečkem potoku: na Laškem potoku: na Lahomnici: 1 Pusarjev 2 Goriškov 3 Rajhov zgornji 4 Rajhov spodnji 5 Aškerčev 6 Ulčev 7 Turkov 8 Mlakarjev 9 Blatnikov 10 Bučanov 11 Čajev 12 Plahutov 13 Reberšakov 14 Tušekov 15 Bobekov 16 Stopinškov 17 Grmačkov 18 Golobov na Stopščici: 19 Kladnikov 20 Zalokarjev 21 Kotlovškov Mlini v porečju Lahomnice. V katastrofalnem neurju avgusta 1989 je dolina Lahomnice s pritoki postala dolina tisočerih plazov. Zasipane so bile struge potokov, uničeni bregovi in jezovi, ponekod je deroča voda odnašala ceste, njivske površine in spreminjala struge potokov. Sanacija in stabilizacija brežin vodotokov Lahomnice in njenih pritokov je trajala več let, s posegi v struge in ob izgradnji opornih zidov pa so izginili še zadnji ostanki prekop in mlinščic, ki so še pričale o nekdanji lokaciji mlinov. O prihodnosti mlinov na tem območju se danes skoraj ne moremo več spraševati. Rečni režimi se spreminjajo zaradi velikih posegov človeka v vodotoke, v rečne struge, bregove in jezove. Popolnoma drugačna je gospodarska umerjenost področja, zaradi neekonomičnosti mlini skoraj več nimajo prihodnosti. Samo kakšen entuzijast bi lahko z izdatno finančno pomočjo države usposobil mlin -verjetno bolj z namenom ohranjanja etnološke dediščine in vpetosti v turistično dejavnost, kot z vidika ekonomičnosti in zaslužka z mletjem. Današnja skrb za ohranjanje pričevanja bogate mlinarske dediščine na Slovenskem je namreč še zelo skromna, predvsem pa ni primerljiva z razmerami v Evropi, kjer namenjajo vitalnemu ohranjanju tradicionalnih mlinov veliko pozornost - tudi v okviru zdrave, biološke prehrane. Čeprav je kruh iz domače peči vedno bolj cenjen, pa kaže, da je na tem območju zgodovina zmlela mlinarsko preteklost. Literatura Adamič, F.: Mlinska kolesa, mlini, stope, žage, Zbornik Občine Grosuplje, Grosuplje, 1974. Bogataj, J.: Mlinarji in Žagarji v dolini zg. Krke, Novo mesto, 1981. Bogataj, J.: Zgodovina ni zmlela mlinarske preteklosti, Okus, št.3, Ljubljana, 200 L Ilešič, S.: Slovenske pokrajine, Geografski vestnik, Ljubljana, 1972. Koropec, J.: Laško gospodstvo v srednjem veku, Laški zbornik, Maribor, 1976. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana, 1933. Krajevni leksikon Slovenije III. knjiga, Ljubljana, 1976. Krajevni leksikon Slovenije, DZS, Ljubljana, 1995. Krašovec, J.: Krajevna skupnost Marija Gradec nekoč in danes, Celje, 1979. Letno poročilo meteorološke postaje za leto 1957, HM2, Ljubljana, 1958. Male elektrarne, Voda teče v prazno; Teleks, št. 36, Ljubljana, 1983. Melik, A.: Mlini na Slovenskem, Geografski vestnik XXV, Ljubljana, 1953. Melik, A.: Povodenj okrog Celja, Geografski vestnik XXVI, Ljubljana, 1954. Melik, A.: Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino, Ljubljana, 1957. Natek, M.: Vodno omrežje v spodnji Savinjski dolini in njegova uporaba za mlinarstvo in žagarstvo, Celjski zbornik 1967, Celje, 1967. Orožen, J.: Celje z zaledjem, Celje, 1947. Radinja, D.: Geografsko raziskovanje vodnih mlinov in mlinarstva na Slovenskem, Geografski vestnik LI, Ljubljana, 1979. Struna, A.: Staro mlinarstvo drugod in pri nas, Zbornik za zgodovino, naravoslovje in tehnike, Ljubljana, 1971. Šifrer, Ž.: Prebivalstvo naselij 1869 - 1966, Ljubljana, 1969. O VINOGRADNIŠTVU V LAŠKI OKOLICI V PRETEKLOSTI Jože Maček1 Vinogradništvo je precej specifična kmetijska dejavnost. Še zdaj, ko se je vse človekovo gospodarsko udejstvovanje zelo zracionaliziralo, obdaja delo v vinogradu, zlasti trgatev, posebno prijetno in kar slovesno vzdušje, ki ga pri spravilu drugih kmetijskih pridelkov ni. Še toliko bolj je moralo biti z vinogradništvom tako v preteklosti, ko je bilo vino res pomemben priboljšek k hrani, njegovo pitje pa priložnost za prijateljsko druženje doma ali v zidanici. Tudi v vinorodnih krajih, kjer se ukvarjajo predvsem z vinogradništvom, je ostalo tako, še bolj pa tam, kjer imajo vinograde le za neke vrste dopolnilno dejavnost za pridobitev vina kot posebno žlahtne pijače. To potrjujejo tudi številni vinogradi poleg počitniških hiš, ki so jih zdaj postavili ljubitelji v opuščenih vinskih goricah. Nekateri pisci menijo, da imajo vinska trta, grozdje in vino tak izjemen, tudi duhovni položaj zato, ker jih je Kristus v svojih prilikah v evangelijih večkrat omenil in ker se pri maši daruje vino kot Kristusova kri. Ali to velja ali ne, bo pač ostalo prepuščeno presoji vsakega posameznika. Gotovo paje, daje vinska trta imela poseben položaj med kmetijskimi rastlinami na Bližnjem vzhodu (Palestini, Siriji in drugih deželah) že zdavnaj pred Kristusovim rojstvom. Vinska trta v svoji divji oz. samonikli obliki kot Vitis vinifera subspecies svlve-stris Gmel. raste marsikje v toplejših krajih po svetu; na območju naše prejšnje države npr. na kraških tleh v Hercegovini. Prednike te samonikle oblike so našli kot fosilne ostanke marsikje v Evropi - tudi na Štajerskem - in sodijo v najstarejšo dobo (terciar) zemeljske zgodovine. Prvi dokazi, da so ljudje uživali grozdje (jagode) te samonikle vinske trte, so iz mlajše kamene dobe, kije v Evropi trajala približno od 7500 do 2000 let pred našim štetjem, torej nekako pred 9500 do 4000 leti. Tedaj so obirali grozdje in grozdne jagode podobno kot sadeže drugih samoniklih sadnih vrst. Toda med rastjo katerekoli samonikle vrste in njeno gojitvijo kot kultivirane rastline je zelo velika razlika. Za Švico strokovnjaki ute- 1 Akademik, zasl. prof. dddr. Jože Maček, Olešče 17, 3270 Laško meljeno domnevajo, da seje prehod od samonikle na gojeno obliko vinske trte zgodil nekako pred 4500 leti. Tudi od divje oz. samonikle do žlahtne vinske trte je bila zelo dolga in težavna pot, rezultat dolgotrajne preproste empirične selekcije. Zdaj velja, da je žlahtna vinska trta (Vi tis vinifera L.) nastala v deželah ob Sredozemskem morju in ni bila zanesena iz Bližnjega vzhoda. Rimski imperij je zajemal te dežele in prek Rimljanov seje vinska trta razširila v zdaj tako znamenite vinogradne dežele, kakor so Francija, Španija, Italija, Porenje in seveda tudi k nam. Predelava grozdja oz. vrenje mošta v vino sta precej mlajša, dogodila pa sta se prvič gotovo naključno pri orientalskih narodih, od katerih soju prevzeli Grki in Rimljani, od slednjih pa ljudje, ki so naseljevali naše kraje. Da so vinsko trto gojili pri nas v času rimske zasedbe naših krajev, ni dvoma. Vsaj za Slovenske in Lendavske gorice pa lahko trdimo, daje gojitev vinske trte še starejša. Kelti, ki so bili pred Rimljani gospodarji naših krajev, so radi pili močne pijače, posebej vino. Zemljepisec Strabo, ki je živel v zadnjem stoletju pred našim štetjem, omenja »redke vinograde v Pano-niji«. Pod to provinco pa so spadale tedaj Lendavske in Slovenske gorice. Drug tedanji pisec Dio Cassius pa je zapisal, da je bilo panonsko vino slabo, tako po pripovedovanju kakor po lastnih izkušnjah. Začetke vinogradništva smemo torej vsaj za omenjene gorice postaviti v čas Keltov, t. j. v zadnja stoletja pred našim štetjem, kajti Panonijo so Rimljani zasedli v začetku 1. stoletja našega štetja. Žlahtna vinska trta je pri nas razširjena vsaj 2.200 ali nekaj več let. Skoraj gotovo ni nastala pri nas, temveč je bila najbrž zanesena iz Italije. V zgodovini imajo visoko ceno stari zapisi, še večjo pa materialni dokazi, torej arheološke izkopanine. Te pa dokazujejo, da so gojili vinsko trto na Srednjem in Spodnjem Štajerskem. Na Ptuju so našli rimske spomenike z okraski (reliefi) vinske trte. V velikem, skoraj tovarniškem obratu so tam izdelovali velike glinaste trebušaste posode - amfore - za shranjevanje vina. Ker očitno še niso imeli ustreznih kleti, so polne amfore zakopali v hladno zemljo, kar je vinu dobro storilo. Rimljani so na novo pridobljene pokrajine ne samo upravno uredili in jih na mejah zavarovali, temveč so si prizadevali tudi za kmetijstvo, ki je bilo zaradi nemirnih časov čisto na tleh. Rimski priseljenci (kolonisti) in dosluženi vojaki (veterani), ki so za svoje vojaške zasluge dobili od države dodeljena večja zemljišča, so na ustreznih legah zasadili tudi vinograde in jih obdelovali in gojili, kakor so bili navajeni v stari domovini. Temu načinu so se priučili tudi preostali domači prebivalci - staroselci. To znanje se je kopičilo in utrdilo pri staroselcih, tako da ni bilo izgubljeno, ko je večina Rimljanov v 5. stoletju našega štetja zapustila naše kraje. Po premoru kakih 150-200 let so si to znanje začeli pridobivati tudi na novo v naše kraje priseljeni Slovani oz. poznejši Slovenci. Rimljani pa seveda kot vsi okupatorji na novo pridobljenim pokrajinam niso bili posebno naklonjeni, pa tudi konkurenca je tedaj že razsajala oz. vsaj bojazen pred njo. Tako je rimski cesar Domicijan že v letih 81-86 našega štetja prepovedal gojitev boljših sort vinske trte v zavojevanih pokrajinah v prid sredozemskega vinogradništva. Te prepovedi pa niso strogo izvajali in jo je cesar Probus, doma iz Srema, proti koncu 3. stoletja sploh odpravil. Doslej še ni bilo nobene besede o vinogradništvu v laški okolici. Razlog je v tem, da nimamo o njem nobenih trdnih podatkov, ker je območje Laškega arheološko popolnoma neraziskano, čeprav je bil Tone Knez, naš rojak, evropsko pomemben arheolog in »izprašan starinoslovec«, kakor je pisalo na vratih njegove pisarne v Dolenjskem muzeju v Novem mestu. Vendar pa neraziskanost še zdaleč ne pomeni, da neke dejavnosti, v tem primeru vinogradništva, v naših krajih ne bi bilo. Rimljani so bili tu in ni nobenih razlogov, da naših nedvomno vinogradnih leg, ki jih je na laškem območju vse polno, posebej če upoštevamo tedanjo tehniko naprave vinogradov, ko seje delalo vse ročno, ne bi zasajevali z vinsko trto. Vedeti tudi moramo, kak priboljšek je bilo vino pri tedanji sorazmerno enolični prehrani. Dejstvo, da ni materialnih dokazov o vinogradništvu, dokler ne bodo opravljene arheološke raziskave, torej ne pomeni, da vinogradov pri nas ne bi bilo, še zlasti, če upoštevamo, kako so ljudje v preteklosti znali izrabiti vsak košček zemlje in sojo zasadili z njej najustreznejšimi rastlinami. Vedno pa moramo imeti v mislih, da ljudje v preteklosti niso toliko razmišljali kakor zdaj, ali se kaka reč izplača ali ne. Edini ugovor, da vinogradništva v naši okolici ne bi bilo, je redka naselitev. Tedaj je namreč bilo veliko manj ljudi, kakor jih je bilo pozneje, npr. v srednjem veku. Burno politično zgodovino od preseljevanja narodov, propada rimskega imperija, naselitve Slovanov, uvajanja frankovskega fevdalnega reda in ogrskih vpadov do 10. stoletja moramo pustiti ob strani. Po koncu ogrskih navalov v naše kraje in po njihovem strahovitem porazu ob reki Lech pri Augsburgu na Bavarskem leta 955 seje začela pri nas povsem nova doba, ki pa jo moramo opisati, ker je imela pozneje vpliv tudi na vinogradništvo. Sedanja Slovenija je ponovno padla pod oblast Frankov. Nekako leta 1000 se je pri nas začelo intenzivno (ponovno) uvajanje tedanjega zahodnoevropskega (frankovskega) fevdalizma. Tedaj pa je veljalo načelo, da postane dežela, ki si jo kralj ali cesar pridobi zlepa ali zgrda, njegova last. Izjema je bila le izpričana zasebna lastnina višjih družbenih plasti, npr. v nekdanjih slovanskih državah-kneževinah lastnina knezov, njihovih družinskih članov, morebiti tudi kosezov. Vsa druga lastnina pa je bila v teh slovanskih državah tedaj še skupna v obliki tako imenovanih žup. To pomeni, da je frankovski cesar prevzel v svoje roke vsa zemljišča v skupni lasti. Tako je dobil v naših krajih ogromno zemljiško posest, ki jo je bilo treba upravljati in ob mejah seveda varovati. Tedaj pa je popolnoma prevladovalo naturalno gospodarstvo, ker je denarno gospodarstvo s propadom rimskega imperija pred šeststo leti povsem propadlo. Zato je cesar razdelil velike komplekse zemljišč - teritorialnih zemljiških gospostev - svojim zaupnikom, ki so jih pozneje imenovali grofje, da so upravljali z njimi in da so opravili poglavitno nalogo, poselitev teh zemljišč, kar je bilo seveda mogoče le tako, da so pridobili ljudi, ki so najprej na vseh ustreznih legah izkrčili gozdove in oblikovali travnike, pašnike, njive in seveda postavili kmetije, zaselke in vasi. Zemljišč, ki so bila dodeljena posameznim podložnikom za krčenje, pa ti seveda od zemljiških gospodov niso dobili zastonj. Ker tedaj nihče ni imel denarja, da bi kaj kupil, je posameznik dobil zemljišče le v bolj ali manj trajno uporabo, s tem da je bil prvih deset ali dvajset let kot nagrado za težavno krčenje gozdov, napravo vsaj zasilnih poti, napeljavo vode in postavljanje stavb oproščen vseh dajatev, nato pa je moral vsako leto zemljiškemu gospodu oddajati razne dajatve, činže (zakupnino za prevzeta zemljišča), desetino, male pravde in seveda služiti tlako na zemljiščih, ki si jih je zemljiški gospod pridržal zase, na tako imenovanem graščinskem svetu. Ljudje, ki so se podali v to razmerje, so postali osebno nesvobodni, postali so vezani na grudo glebae adscriptus, postali so podložniki, kar pomeni, da oni in njihovi družinski člani kmetije brez soglasja zemljiškega gospoda niso smeli zapustiti. Na izkrčenem gozdnem svetu so seveda najprej naredili njive in pašnike, pozneje travnike, da so lahko od pridelkov z njiv in od živine živeli. V tej zgodnji fazi, razen morda izjem pri samostanih, naprava vinogradov najbrž še ni prišla na vrsto. Kmalu pa so začeli zemljiški gospodje, tako posvetni kakor cerkveni, vinogradništvo pospeševati povsod, kjer so le naravne razmere ustrezale. Pri tem pa je treba omeniti, daje bilo nekako od 11. do 16. stoletja v Srednji Evropi in seveda v naših krajih toplo obdobje, toplejše kakor prej. V tem obdobju je vinska trta uspevala v višjih legah kakor zdaj, vinograde pa so imeli tudi v krajih, kjer jih že zdavnaj ni več, npr. v okolici Ljubljane, Škofje Loke, na Bledu in na Koroškem od Beljaka navzdol mimo Vrbskega jezera, do Žitare vasi zahodno od Pliberka oz. južno od Dobi le vasi in okoli Velikovca. Gorenjce in Korošce še zdaj ob priložnosti, ko nanese pogovor na njihove vinograde, zbadajo, kako kislico so morali piti nekdaj. Za laško območje je povsem zanesljiv zapis, daje imel jurkloštrski kartuzijanski samostan, prvič ustanovljen leta 11 72 ali 1173, drugič pa leta 1209 zunaj svojega posestva leta 1227 vinske gorice v Planinci v kalobski fari, nekaj pozneje pa vinograde znotraj svojega posestva v Tevčah. Vinograde je samostan moral imeti, ker je potreboval vino za obrede in za menihe. Merica vina na dan je bila tedaj sestavni del njihove prehrane. Kje vse je imel jurkloštrski samostan v začetku, razen v omenjenih dveh krajih, svoje vinograde, še ni ugotovljeno. Ni pa bil glede vina odvisen le od svojih vinogradov. Že leta 1185 so mu bile dodeljene desetine od gradu Pilštanj, kjer vino sicer ni izrecno navedeno, v potrditvi te dodelitve, ki jo je izrekel krški škof Dietrich in njegov kapitelj leto pozneje, paje vino izrecno omenjeno. Tudi po drugi ustanovitvi je kartuzija ohranila vinograde v Planinci v kalobski fari. Torej so že tedaj na Kozjanskem in ob Voglajni gojili vinsko trto in ni razlogov, da bi bilo v laški okolici drugače. Vovbrški grof Ulrik in njegova žena (za Vovbrškimi grofi so Žovneški visoki svobodnjaki, poznejši Celjski grofje, podedovali Celje) sta jurkloštrski kartuziji leta 1278 podarila vasi Kravji dol in Kalobje, štiri leta pozneje sta v potrditveni listini dodala še pravico do gomine (vina iz gorninskih vinogradov). Tukaj se prvič srečamo s tem pojmom, ki ga bomo pozneje izčrpno obrazložili. Tti bomo na kratko prikazali, kar je znanega o vinogradih in vinu pri jurkloštrski kartuziji. Jurkloštrski samostan je moral v sorazmerno kratkem času na ta ali oni način pridobiti vsako leto dosti vina, ker si je pridobil v laškem trgu pravico vinotoča. To vemo posredno. Leta 1339 je namreč vojvoda Albrecht naročil Frideriku Zovneškemu, deželnemu glavarju na Kranjskem in v Slovenski marki (Dolenjski), da mora braniti pravice in privilegije jurkloštrske kartuzije, med njimi tudi pravico do točenja vina v Laškem. Leta 1373 je Herman, grof Celjski, daroval samostanu za svoj dušni blagor desetine v Vodružu (pri Šentjurju). Tam pa so, kot bomo videli, veliko gojili vinsko trto in seje morala desetina nanašati tudi na vinsko desetino. Leta 1401 je grofica Katarina, vdova grofa Hermana Celjskega, dala postaviti v križnem hodniku kartuzije nov oltar za dušni blagor pokojnega moža in sina Hermana. Kot ustanovo za vzdrževanje tega oltarja pa je naklonila samostanu desetino (gotovo tudi vinsko) iz Debra pri Laškem v znesku 132 funtov dunajskih pfenigov, 3 hube (kmetije) na Reki s tremi domci, eno hubo v Slapni ravni (v poznejši šentrupertski fari), kar je znašalo 100 funtov 20 pfenigov, darovala paje še 230 guldnov v gotovini. Leta 1447 je samostan kupil vinograd v Slapu nasproti Radeč. V izrazitih vinogradnih legah na Štajerskem, kakor so Ljutomerske, Ormoške gorice, Haloze, okolica Svečine in v okolici Maribora, je bilo vinogradništvo že zgodaj kar močno razvito. V Mariboru, v Radgoni in v Laškem so bili trije posebni urbarialni uradi, ki so se ukvarjali tudi z vinogradništvom. Obstoj takega urada v Laškem nedvomno priča, da je bila okolica Laškega zanimiva za vinogradništvo. V pravkar omenjenih odličnih vinogradnih legah so imeli svoje velike vinograde zgornještajerski samostani, kakor so npr. Admont, St. Lambre-cht, ali koroški samostani, kakor npr. Vetrinj ali Sv. Pavel v Labotski dolini, ki so potrebovali velike količine vina za obredne in prehranske namene. V omenjenih treh stoletjih je bil izkrčen skoraj ves, za kmetijsko obdelavo ustrezen gozdni svet. Ostali pa so še gozdovi po bregovih, ki so bili zelo redko poraščeni, zdaj bi jim rekli varovalni gozdovi, od katerih ni bilo prave koristi. V njih seje pasla kvečjemu drobnica. Ker seje število ljudi v 11., 12. in 13. stoletju že kar namnožilo, jih je bilo mogoče zaposliti pri novem velikem projektu, drugem krčenju malovrednega bregovi-tega sveta za vinograde. Pri tem sta se srečno združili dve želji: želja zemljiških gospodov po tem, da bi tudi od teh zemljišč dobili dajatve, kijih dotlej niso ali pa le v neznatnem obsegu, po drugi strani pa tudi želja raznih interesentov, da bi si na tem sicer malo koristnem svetu napravili vinograde. Vino je bilo v tedanjih časih neprimerno bolj cenjena pijača kakor je zdaj. Posebej pomembno je bilo, daje trta rasla v bistvu povsod v bližnji okolici, dozorela pa le na ustreznih toplih legah in da so si vino sicer z velikimi napori, pa vendar lahko pridelali ljudje z lastnimi rokami. Tako se je začelo gibanje za napravo vinogradov. Nekaj vinogradov je gotovo že tedaj obstajalo, večinoma samostanskih in graščinskih, ki so jih podložniki obdelovali s tlako, morebiti si je pa tudi kak kmet podložnik, če je imel v okviru njemu dodeljenega posestva ustrezen svet, napravil vinograd. Vinogradništvo tako ni bilo povsem neznana dejavnost. Kdaj natančno so na laškem gospostvu začeli delati vinograde, seveda ni znano, ker neposrednih materialnih dokazov ni. Zanesljivo pa lahko domnevamo, da že v 12. stoletju. V Mariboru je že leta 1182 obstajal deželnoknežji urbarialni urad, ki je izkazoval razvito vinogradništvo. Taka urada sta bila tudi v Radgoni in Laškem, torej v vinorodnih krajih. V okolici Maribora (Trčova, Sv. Peter) je bilo leta 1236 že toliko vinogradov, daje bilo v okviru gospostev potrebno ustanoviti vinogradne ali gorske skupnosti, ki so urejevale vse zadeve, ki nastanejo pri tako intenzivnem delu, kakor je gojenje trte. Leta 1240 so osnovali podložniki pri žič-kem samostanu tudi že toliko vinogradov, daje bila potrebna podobna skupnost. Ta skupnost, v kateri so obvezno morali sodelovati vsi vinogradniki nekega ožjega območja, se je sestala enkrat na leto na gorski pravdi, neke vrste sodnem sestanku, kjer so pod predsedstvom gorskega gospoda ali njegovega namestnika »svoje medsebojne spore sami reševali«. Pri napravi vinogradov v začetku niso bili tako izbirčni pri legah, kakor smo zdaj. Seveda pa ljudje tedanjega časa tudi do kakovosti vina niso imeli takih zahtev, kakor jih postavljamo zdaj. Vinograde so osnovali tudi v manj ustreznih pokrajinah in legah. Seveda pa sta bili Spodnja in delno Srednja Štajerska najbolj cenjeni kot vinorodni deželi. Že od rimskih časov je bilo seveda Primorje znano kot vinorodno območje. Postopoma seje vinogradništvo uveljavljalo tudi na Dolenjskem. Vinogradi so bili na Spodnjem oz. Slovenskem Štajerskem kar močno razširjeni. Drago Medved omenja, da sta bila v urbarju benediktinskega samostana v Gornjem gradu, kije bil ukinjen nekako pred letom 1462, omenjena vino in vinska trta. Toda to ne pomeni, da so bili vinogradi prav v Gornjem gradu, ker je ta samostan imel vinograde npr. v Šentandražu pod Goro Oljko, na Bizelj-skem in še kje. V 16. stoletju so bili z vinogradi bogati kraji zahodno od Celja, posebej v okolici Šmartnega ob Paki in Polzele. Vinogradniško pomembni so bili kraji okoli Laškega, Rimskih Toplic in Šentjurja. Kraje z vinogradi v laški okolici bomo našteli pozneje, vinogradi pa so bili dejansko povsod, kjer so razmere za rast vinske trte ustrezale. V velikem laškem gospostvu so bili vinogradi v treh pravnih oblikah. Prva je bila v okviru gospostva oz. graščine, kar je v laški okolici splošno ime za gospostvo. Ta je imela svoje lastne graščinske (dominikalne) vinograde, ki jih je obdelovala s svojimi hlapci in dninarji. Ker je imela graščina dobre kleti in je gotovo imela tudi človeka, ki se je spoznal na kletarstvo, je bilo njeno domače vino odlične kakovosti (Hofwein). Druga pravna oblika so bili vinogradi v okviru kmetije (hube). Če je imela kmetija kako za vinsko trto ustrezno zemljišče, gaje zasadila in si pridelala domače vino. Ker na kmetijah večinoma ni bilo dobrih kleti in tudi kletarjenje je šepalo, je bilo vino praviloma slabe kakovosti. Od njega so kmetje morali graščini, kakor od drugih pridelkov, dajati desetino. Graščina seje redno pritoževala nad kakovostjo tega desetinskega vina (Zehentwein). Tudi pri prodaji so razlikovali graščinsko vino in desetinsko vino. Tako v graščinskih kakor tudi v kmečkih vinogradih niso pridelali večjih količin vina. Najpomembnejša je bila tretja pravna oblika: vinogradi v vinskih gorcah, kjer jih je bilo v ustreznih legah veliko. Osnovali pa so jih podložniki na graščinski zemlji. Naprava vinogradov v strmem svetu, kakor je bila večinoma pri nas, je bila te-žavnejša, kakor prvo krčenje gozdov za njive, travnike in za napravo vasi in zaselkov. Za te so izbirali vendarle, če je bilo mogoče, bolj ravne ali vsaj kolikor toliko položne lege. Za vinograde so bile na voljo le večinoma zelo bregovite in strme lege. Zemljiški gospod je za kompleks takih zemljišč znotraj gospostva ustanovil posebno organizacijsko obliko - gorninski urad. Vsak urad je zajemal eno ali več gorskih skupnosti. Če pa seje kompleks vinogradov tudi lastninsko povsem izločil iz gospostva, kakor pri Rečki gorci, se je izoblikovala posebna pravna oblika - imenje - nemško Giilt, ki je bila najnižja fevdalna posestna oblika. Imenje praviloma ni imelo lastne upravne stavbe. Upravljal gaje lastnik sam. Če pa je bil lastnik oddaljen, gaje upravljal kak bližnji strokovnjak. Ker je bilo krčenje zemljišč za vinograde, zasajanje trte, naprava poti, postavljanje zidanic, oskrba s stiskalnicami in sodi povezano z velikimi napori in stroški, je moral zemljiški gospod to upoštevati in te zemlje ni mogel dati interesentom po običajnem podložniškem pravu, po katerem so podložniki imeli kmetije. Dal jim jo je v trajni zakup po tako imenovanem gorskem pravu (Bergrecht). To je pomenilo, da so taki vinogradniki, po tedanjem označevanju sogorniki, ker so svoje vinograde imeli v neke vrste skupnosti, zemljiškemu, strokovno gorskemu gospodu, dajali vsako leto določeno količino mošta ali vina. S svojim, tako pridobljenim vinogradom pa je sogornik povsem prosto razpolagal in ter vivos et mortis causa, torej za življenja in po smrti, lahko gaje prodal, podaril, ga predal za preužitek, se nanj zadolžil, ga zapustil, ipd. Novi lastnik je moral zemljiškemu gospodu naprej dajati le prvotno dogovorjeno količino mošta ali vina. Gorske skupnosti so se oblikovale postopoma, prve so znane iz 15. stoletja. Kakor je razvidno iz preglednice, je imelo laško gospostvo leta 1524 1256, leta 1621 pa skoraj dva tisoč sogomikov v treh gominskih uradih (1. za okolico Laškega, 2. za okolico Vodruža pri Šentjurju in 3. za okolico Radeč). Za to je prejelo leta 1524 977 veder vina, 1533 srebrnikov in 22 kopunov (predvsem iz kraja Radež blizu Lisce). Naj tukaj dodam, da je bilo v laškem političnem okraju skoraj tristo let pozneje, leta 1896 več vinogradov kakor njiv. Ker pa so bili vinogradi precej bolj obdavčeni kakor njive, smemo upravičeno domnevati, daje bilo vinogradov bistveno več kakor njiv, le da zaradi višje obdavčitve vinogradov vinogradniki niso bili zainteresirani, da bi bili vsi dejansko obstoječi vinogradi katastrsko pravilno zajeti in tako vinogradniki bolj obdavčeni. Preglednica: Kraji z gorninskimi vinogradi, številom sogornikov v letih 1524, 1567 in 1621 in njihovimi dajatvami v letu 15242 Kraji z gorninskimi vinogradi v Število sogomikov Dajatve 1524 1524 1567 1621 vedra srebrniki Gorninski urad: pri Laškem Lahomšek 26 22 34 28 8 Lahomno 77 63 113 62 229 Zlateče pri Lahomnem 26 15 28 25 60 2 Koropec, 1976.261-263. 304 Kraji z gorninskimi vinogradi Število sogornikov Dajatve 1524 1524 1567 1621 vedra srebrniki Požare pri Reki 20 12 25 13 18 Vrh pri Oleščah 15 13 20 14 12 Vrbon pri Oleščah 5 8 16 7 18 Olešče 19 16 26 16 20 Loke pri Mali Brezi 10 9 12 6 46 Rifengozd 4 4 8 7 Tovsto 30 27 43 26 95 Selo 39 35 51 26 24 Bukovje pri Harju 6 6 8 6 Lažiše 12 12 25 6 6 Vodiško 10 12 16 4 13 Konc 13 12 16 7 8 Leskovec pri Ložah 26 33 3 14 Povčeno 7 13 23 3 38 Strensko 49 Globoko 2 6 7 1 Kostanjevica pri Jagočah 16 20 31 22 Ladna Raven pri Debru 2 5 l 5 Plazovje 5 13 22 3 6 Radoblje 3 5 10 1 12 Padež (Bothetsche) 10 9 13 7 33 Gramen na Strmci 3 4 6 4 12 Gram en Uerch, najbrž sv. Krištof 22 29 43 16 H ar je 14 17 21 10 27 Gabrno 10 10 17 11 12 Jelovec 6 4 6 5 12 Gradnik 18 13 22 13 80 Trnovec pri Gabrnem 10 13 18 4 12 Zikovca pri Ojstrem 4 4 5 2 12 Gremesintz 2 1 2 1 12 Kuretno 12 17 22 10 21 Vukovec (najbrž Bukovec) 22 Smarjeta 14 14 22 9 12 Belovo 23 Klenovo 16 26 41 6 58 Tur je 17 24 33 6 26 Dol 22 32 39 8 46 Kraji z gorninskimi vinogradi Število sogornikov Dajatve 1524 1524 1567 1621 vedra srebrniki Brezovo pri Uničnem 3 10 11 1 Kristandol 1 1 Sedraž 7 32 51 4 Marno 4 12 13 1 12 Brdce 8 11 15 3 Trnovo 33 49 69 12 81 Holečen Dol pri Turju 8 11 11 2 26 Brnica 18 Skupno gorninski urad pri Laškem 644 793 1.247 456 1.119 Gorninski urad: pri Vodružu Javnik pri Jazbin Vrhu (Jamnickh) 11 17 22 6 Reber 61 71 94 40 34 Gradišče pri Vodružu (Gradisch) 12 11 17 6 Goli Vrh pri sv. Jakobu 33 31 47 18 Jezerje pri Kalobju 23 22 33 17 Trno 68 68 87 55 Ravne pri Vodružu 8 9 6 Skupaj gorninski urad: pri Vodružu 216 228 309 148 34 Gorninski urad: pri Radečah Dobrava 34 29 35 43 30 Cerovec (Czerouetz, ok. 1441 Zerowecz) 18 16 20 19 24 Na Potovih (Vpotzech) 8 10 11 8 Močilno (Motschulu, ok. 1400 Moczschiel) 18 14 18 17 64 Slatnšek (Slatnscheckh) 36 27 37 35 116 Stajngrob pri Dvom (Staingrueb, isto 1447) 26 21 27 23 4 Jelovo 48 39 52 39 20 Slap pri Obrežju (Slapper) 103 82 104 99 50 Celovnik 30 21 32 29 Radež (Radesperg) 49 43 60 41 44 Kozje pri Žirovnici (Kosie) 18 14 17 15 28 Kraji z gorninskimi vinogradi v - Število sogornikov Dajatve 1524 1524 1567 1621 vedra srebrniki Dolenje pri Velikem Širju (Dollene) 8 7 8 5 Skupaj gorninski urad pri Radečah 396 323 421 373 380 Skupaj gorninski uradi gospostva Laško 1.256 1.344 1.977 977 1.533 in še 22 kopunov, predvsem iz kraja Radež. Iz preglednice se vidi, daje bilo sorazmerno veliko gorskopravnih vinogradov v strnjenem kompleksu v Lahomnem, Lahomšku, Oleščah, na Tovstem, na Selu, Leskovcu pri Ložah, pri sv. Krištofu in na Požarju nad Reko oz. v Rečki gorci (nad sedanjo šolo na Reki). Ker se gospodarski arhiv laškega gospostva ni ohranil, ne bomo mogli prikazati kake večje gorske skupnosti na njegovem ozemlju, temveč po velikosti srednjo gorsko skupnost v Rečki gorci (na Požaru), ki seje kot imenje očitno po ženitvenih zvezah (najbrž v času, ko so bili baroni Moškoni lastniki laškega gospostva) izločilo iz tega gospostva in pripojilo gospostvu Krumperk pri Domžalah, ki so ga imeli v lasti groije Raspi. Podatki o tem imenju so se ohranili v tamkajšnjem grajskem arhivu, kije sedaj v Državnem arhivu v Ljubljani. V rokah dedičev teh grofov je imenje ostalo do 4. 8. 1843, ko ga je Barbara baronica von Rechba-ch, rojena grofica von Thurn-Valsassina, lastnica gospostva Krumperk, prodala posestniku realitet Alojzu plemenitemu von Schildenfeldtu z Vranskega, ta pa je nato vinograde naprej prodal lastnim sogornikom - domačim vinogradnikom. Sogorniki iz Rečke gorce so morali dajati gorskemu gospodu od enega do 7 veder vina. Gorski gospodje dobival od tega imenja le precej veder vina, ki gaje vsakokratni (honorarni) upravnik imenja prodal in izkupiček po odbitku stroškov izročil lastnikom. Upravniki imenja so se precej menjavali. Včasih so bih to upravniki laškega gospostva, včasih lastnik Weichselbergerjevega dvorca in marijagraške graščine Franc Ksaver Rath, enkrat pa tudi upravnik graščine Zbe-lovo pri Slovenskih Konjicah. Naslednje fevdalne oblike so bile dvor, posestvo in najvišje gospostvo ali go-spoščina. Fevdalna oblika sama na sebi ni imela vpliva na gorsko skupnost ali obveznosti sogornikov. Zemljiški gospod višjega ali nižjega ranga je torej razdelil za vinograd ustrezno zemljišče glede na teren na posamezne bolj ali manj enake kose. Do vsakega kosa je bila treba speljati kolovoz, treba je bilo postaviti zidanico ah vsaj leseni vinski hram, v njima namestiti prešo, oskrbeti si brente za nošenje grozdja pri trgatvi in sode za vino ter ne nazadnje prerigolati zemljišče, kar je bilo posebno težavno. Tedaj so namreč rigolali skoraj meter globoko. Posebej težaven je bil dovoz stavbnega materiala po slabih in strmih kolovozih, kakor tudi odvoz vina iz zidanic, kolikor ga niso sogorniki spili kar pri zidanici ali ga znosili domov kar v svojih želodcih. Posebna težava je bila z vodo. Najti je bilo treba v bližini kake izvirke, kajti brez vode si tudi tedanjega kletarjenja ni mogoče zamisliti, saj je bilo treba pomiti sode in leseno posodo, prešo in drugo. Skratka naprava vinogradov, postavljanje hramov in zidanic ter njihovo vzdrževanje je bilo sila težavno. Zemljiški gospod teh zemljišč ne bi mogel oddati, če bi zanje zahteval enak pravni status, kakor jih je lahko za običajna kmetijska zemljišča pri prvem krčenju gozdov. To je bilo namreč podložništvo, osebna vezava podložnika na grudo glebae adscriptio in še obremenjeno z raznimi dajatvami ter opravljanjem tlake. Zato so zemljiški gospodje za ta zemljišča iznašli posebno pravo, tako imenovano gorsko pravo, nemško Bergrecht, po hribu, gori ali gorci, latinsko ius montanus. Po tem pravu je bil sprejem tega zemljišča svoboden, iz njega ni izviralo nikakršno podložniško razmerje. Zato so take vinograde v začetku osnovali, pozneje pa so jih kupovali tudi meščani, tržani, nižji plemiči, župniki, ki na svojem župnijskem posestvu niso imeli vinograda, bližnji kmetje, ki na svojih kmetijah niso imeli zemljišč, ustreznih za vinograde, ali bolj oddaljeni kmetje in podobno. V Rečki gorci so imeli vinograde, so torej bili sogorniki, laški tržani, kmetje iz Doblati-ne, Leš pri Svetini, Ulčev mlinar iz Marija Gradca, kmetje iz Padeža, Planince, Podvina, Povšenc, Slatne, Svetine, Reke in Radobelj. Ko je dobil sogornik ali mejaš, to sta bila izraza za vinogradnika v okviru neke vinogradne skupnosti, npr. omenjene gorce, vinogradno zemljišče v pravo last, gaje smel prodati, darovati, zastavljati, skratka z njim svobodno razpolagati v življenju in smrti, inter vivos et mortis causa. Na novega lastnika so seveda prehajale, kakor zdaj pri državnih davkih vse obveznosti, ki jih je prevzel prvi lastnik. Seveda vinogradnega zemljišča zemljiški gospod prvemu lastniku ni dal zastonj, ampak sije izgovoril od sogornika letno dajatev mošta ali vina, navadno nekaj veder. Vedro paje v naših krajih v različnih dobah merilo različno, od približno 14 litrov v srednjem veku do približno 26 litrov pred dvesto leti in še zdaj. Včasih so imeli namreč druge mere. Naslednja večja mera za vino je bila štartin, približno 450 litrov. Toliko po mojih podatkih ni dajal noben sogornik, pač pa je bilo to mera, po kateri je zemljiški gospod ali gorski gospod - lastnik gorce, naprej prodajal vino na debelo. V vsaki gorci je moral biti od začetka zorenja grozdja do konca trgatve nastavljen vinogradni čuvaj, ki naj bi preprečeval kraje grozdja, včasih pa so ga pozneje dolžili, da jih ni preprečeval, ampak celo omogočal. S plačevanjem tega čuvaja so bile neprestane težave. Ljudje pa tudi tedaj niso bili svetniki, kakor niso zdaj, zato je v teh gorcah pogosto prihajalo do medsebojnih sporov in tudi pretepov med sogomiki, pa tudi spori med sogorniki in gorskim gospodom niso bili redki. Za spore iz podložniškega razmerja, torej za spore glede dajatev od podložnega posestva in tudi za druge zadeve, ki jih zdaj uvrščamo v kazensko in civilno pravo, je pri vsaki večji graščini, enako seveda tudi pri laškem gospostvu, obstajalo posebno patrimonialno sodišče. Zadev, ki so se nanašale na gorninske vinograde, pa na tem sodišču niso smeli obravnavati. Zato so se enkrat na leto zbrali vsi sogorniki in gorski gospod ali njegov zastopnik na tako imenovani gorski pravdi ali gorskem zboru - lahko bi rekli tudi na vinogradnem sodišču - kjer so obravnavali vse prestopke, ki so se med letom zgodili in jih je kdo naznanil. Gorsko pravdo je vodil gorski gospod sam ali njegov zastopnik, v sodnem zboru pa so bili najstarejši modri možje, ki so se dobro spominjali, kake navade so bile v vinogradih nekdaj. V večjih gorcah jih je bilo navadno dvanajst. Na gorsko pravdo so lahko prišli le gospodarji, lastniki posameznih vinogradov, tudi ženske, če so bile prave lastnice. Navzoč je moral biti tudi nekdo, ki je znal pisati. Tako so ohranjeni zapisniki gorskih pravd, ki so zelo zanimivi. Iz našega območja so se ohranili zapisniki teh gorskih pravd za 17. in 18. stoletje le za že imenovano Rečko gorco. Seveda niso tako izčrpni, kakor jih sedaj na sodišču narekujejo šolani sodniki, vedno pa so bili zapisani sklepi, ki so bili sprejeti takoj po obravnavi. Seveda so na gorskem zboru izrekali tudi kazni. Te so bile kar ostre v primeru, ko seje pritožil gorski gospod, da mu kak sogornik npr. ni oddal dolžnega mošta ali vina. Pri odnosih med sogorniki pa kazni navadno niso bile ostre, izrečene so bile bolj tako, kakor pravijo Srbi: okruglo pa na čošak, skratka tako, da ni bil nihče posebej prizadet, ali bolje, da se možje v sodnem zboru obtožencu niso preveč zamerili. Večkrat so bile kazni izrečene kar v nekaj mericah vina, ki so ga na koncu gorskega zbora vsi udeleženci složno popili ali pa se tudi skregali in stepli in je to je bila snov za obravnavo na naslednjem gorskem zboru. Kakšne prestopke pa so obravnavali na gorskem zboru? Najpogostejši so bili kraja grozdja, poškodbe poti (kak mejaš npr. ni popravil svojega dela poti po kakem hudem nalivu in mejaši z višje ležečimi vinogradi niso mogli več voziti po njej), stalni spori so bili glede mej vinogradov, spodkopavali so si trse, kak mejaš je speljal površinsko vodo namesto po svojem vinogradu po sosedovem, z erozijo je voda splavljala vinogradna tla navzdol, spodnji mejaš pa jo je nagrebel in jo nasul na vrhu svojega vinograda, po veseli družbi v zidanici je prišlo do prepirov in neredko pretepov, ki so bili nekoč veliko pogostejši, kakor so v zadnjem času pri nas, kak mejaš ni bil pripravljen sodelovati pri napravi ali popravljanju strmih poti in še veliko drobnih sporov je bilo na dnevnem redu gorskih zborov. Spori sogornikov z gorskim gospodom so bili v glavnem zaradi tega, da nekateri zlasti v letih s slabo letino niso bili voljni oddajati dogovorjene količine gorainskega mošta ali vina ali pa je bilo to preslabe kakovosti. Kakovost gorninskega vina je bila na splošno vedno slabša od vina, ki gaje zemljiški gospod pridelal v svojih vinogradih. Laški tržani so leta 1625 v sporu oz. zunaj sodni poravnavi s tedanjim lastnikom laškega gospostva baronom Karlom Moškonom morali pristati, da bodo od njega kupili na leto 20 štartinov, približno okoli 9.000 litrov takega graščinskega, ne pa gorninskega vina. Pri prodaji gorninskega vina je gorski gospod vedno iztržil manj kakor za vino iz svojih vinogradov. Sogorniki so namreč menili, da je za gornino, torej dajatev gorskemu gospodu, vse dobro. S tem pa ta seveda ni soglašal. Neprestani prepiri so bili zaradi začetka trgatve. Proti zgodnji trgatvi je bil gorski gospod, ker je bil mošt iz prezgodaj obranega grozdja prekisel, nato pa gorainsko vino seveda slabše kakovosti. Sogorniki pa so želeli prav to, ker se tedaj več na-preša. Naposled so se morali sporazumeti za datum začetka trgatve. Vsi sogorniki so morali začeti trgati grozdje isti dan. Nobeden ni smel začeti pozneje, tako daje bila trgatev v vinogradih v neki gorci končana približno ob istem času. Različen začetek trgatve tudi ni bil v prid tistega, ki bi želel tako pridelati boljšo kakovost vina. Če bi kdo čakal s trgatvijo in bi bil zadnji, bi mu ptiči, zlasti škorci, ki jih je tedaj moralo biti veliko več kakor zdaj, v enem ali dveh dneh pozobali skoraj vse grozdje. Videti je, da seje naprava vinogradov po gorskem pravu v 15., 16. in 17. stoletju zelo razširila, kar za naše območje kaže tudi preglednica. To pa je bil tudi čas, ko so zemljiški gospodje podložnike na podložnih kmetijah čedalje bolj privijali predvsem s tlako, pa tudi drugimi dajatvami. Pri nas, v hribovitem svetu, zemljiška gospostva - graščine - razen izjem niso imele toliko lastne (dominikalne) zemlje, da bi potrebovale veliko tlake, tako daje bila ponekod tlaka od posamezne kmetije zelo majhna, v laškem gospostvu le nekaj, npr. tri dni na leto, v bolj ravninskem svetu, npr. v dominikanskem samostanu v Novem kloštru pri Polzeli, pa tudi le dvanajst dni na leto. Ker so se zemljiški gospodje zavedali, da bo natu-ralna tlaka sčasoma prešla in da bo nadomeščena v postopku prevedbe z denarno dajatvijo, so začeli pritiskati na podložnike in jim predpisovati najostrejšo tlako, ki je bila kje v deželi razširjena, da bi to postala splošna norma za tlako povsod. Deželni knez, ki je tu in tam branil podložnike, je v tem primeru potegnil z zemljiškimi gospodi in tako se je uveljavila v »deželi običajna tlaka«, ki je sicer ni bilo treba odslužiti, je pa ostala v predpisih, ki bi nato pozneje lahko bili in so nato marsikje zares tudi bili podlaga za prevedbo in s tem za denarno dohodke zemljiških gospodov pozneje, kar seje nato v omiljeni obliki v 18. stoletju in po revolucijskem letu 1848 tudi zgodilo. V opisanem vzdušju so se odnosi med gorskim gospodom, kije bil navadno hkrati zemljiški gospod okolnih podložnikov, in sogorniki na vinski gorci začeli zaostrovati. To je bilo nekako treba urediti. Zato je štajerski deželni knez Ferdinand leta 1543 izdal zbirko predpisov gorskega prava, tako imenovani patent z naslovom Gorske bukve (Bergrechtsbuch). Ker je bil Ferdinand hkrati deželni knez Štajerske, Koroške in Kranjske, je v Gorskih bukvah zajeto pravo veljalo tudi za omenjeni deželi. Štajerska je kljub temu, da so v njej živeli Spodnještajerci, ki so tedaj skoraj vsi govorili slovensko, veljala za nemško deželo in zato nemške verzije Gorskih bukev niso prevedli v slovenski jezik. Kranjska pa je veljala za skoraj čisto slovensko deželo in je zato kranjski deželni zbor naročil župniku na Raki pri Krškem Andreju Reclju, da nemške Gorske bukve prevede v slovenski jezik, kar je ta storil leta 1582. Še prej je omenjeni Ferdinand dal prevesti neki davčni dekret o izterjavi davka na vino za vojno proti Turkom. Ta dekret in Gorske bukve sta prva pravna akta v slovenskem jeziku, kot vidimo, oba povezana z vinom. Zanimivo je, da so bile Gorske bukve prevedene dve leti prej kakor Dalmatinov prevod Svetega pisma, ki ga štejemo za vrhunec slovenske protestantske književnosti oz. dotlejšnje književnosti sploh. Gorske bukve pa v bistvu niso prinesle kdovekaj novega. Ponovljeni so bili le predpisi, ki so veljali dotlej. Do revolucionarnega leta smo imeli v našem vinogradništvu tri tipe vinogradov. Prvi in najstarejši so bili vinogradi raznih samostanov in pomembnejših cerkvenih ustanov (škofij, proštij), nato pa seveda zemljiških gospostev. Tem vinogradom bi lahko rekli, da so bili graščinski. Drugi tip vinogradov so bili tisti, ki so bili v sestavi posamezne podložne kmetije. Tretji tip vinogradov pa so bili gor-skopravni, o katerih smo govorili že doslej. Med temi tremi tipi vinogradov pa so bile zelo velike razlike. Graščinski vinogradi so bili, kot že ime pove, v pravi lasti graščin. Na njih so torej povsem samostojno gospodarile graščine same. Te vinograde so prvotno obdelovali tlačani. Obdelava vinogradov, npr. rez, pa je kar zahtevno opravilo, kjer se malomarno ali pa zlonamerno delo maščuje še isto leto, ali pa pozneje. Podložniki pa nad tlako seveda niso bili navdušeni in so delali malomarno in neredko poškodovali trse. Tako se je sčasoma uveljavila praksa, da so graščine k temu delu namesto tlačanov pritegnile dninarje (tavrharje - Tagvverker), ki so delali hitreje in predvsem bolj skrbno, ker so bili kar sproti (sorazmerno dobro) plačani v denarju. To za vinograde v okolici Laškega sicer ni nikjer zapisano, bilo pa je pravilo povsod drugod in menim da velja tudi za laške razmere. Ker so imele graščine šolane upravnike, bolj razgledane preddelavce in zlasti kletarje, so pridelovale najboljše vino, ki so ga ustrezno dražje prodajale. Vinograde v sestavi podložnih kmetij so obdelovali kmetje sami in tudi kletarili so pač, kakor so vedeli in znali. Ker pa so morali od pridelanega mošta oz. vina oddajati desetino kakor od vseh drugih pridelkov in tudi od mlade živine, za posebno kakovost niso skrbeli. Zato desetinsko vino, ko so ga graščine prodajale, ni dosegalo dobrih cen. V Laškem je bilo poleg velikega gospostva in imenja Rečka gorca še nekaj cerkvenih imenj, majhnih fevdalnih enot brez lastnega sedeža, pač pa z lastnim ali najetim upravnikom. Najpomembnejše je bilo imenje nadžupnije Laško, v bistvu nadžupnijska nadarbina, ki jo je formalno upravljal nadžupnik, neposredno pa njegov upravnik. Ker je laška fara oz. prafara zelo stara, je imela v svoji nadar-bini veliko zavezancev za desetino, in sicer snopno, vrečno, mladično in vinsko. Zavezancev za vse štiri vrste desetine je bilo okoli leta 1840 884 v 98 različnih krajih nekdanjega velikega laškega gospostva, tedaj pa v farah Laško, sv. Jedrt, sv. Miklavž v okraju Laško, v fari sv. Jakoba v Dolu in trboveljski fari okraja Prebold, fare Marija Širje okraja Loka (pri Zidanem Mostu) in v farah sv. Ruperta in sv. Lenarta okraja Jurklošter. Žal ni razvidno, koliko je bilo obvezancev samo za vinsko desetino. To imenje tudi ni imelo gorninskih vinogradov. V okviru laške nadžupnije so bila še tri imenja: imenje šmihelske cerkve, imenje pri Florijanovem oltarju v nadžupnijski cerkvi in imenje pri Martinovem oltarju prav tam. Ta tri imenja niso imela niti gorninskih vinogradov niti obveznikov za vinsko desetino, temveč samo navadne podložnike. Le imenje šmihelske cerkve je imelo manjši vinograd, ki pa je bil prodan. Tretji tip vinogradov so bili gorskopravni vinogradi. Tu je gospodaril vsak so-gornik po svoje, upoštevati je moral le predpise, npr. o začetku trgatve. Seveda je vsak sogornik za obdelavo pripeljal svoje ljudi. Tako so iz Radobelj ali Svetine na Rečko gorco hodili kopat, škrilit družinski člani sogomika, laški tržani, ki niso hoteli ali znali delati vinogradniška opravila, pa so najeli dninarje. Na splošno so bili gorskopravni vinogradi vsaj tako dobro obdelani kakor graščinski. Tudi kletarili so nekateri sogorniki za tedanje razmere odlično. Vendar pa seveda niso bili vsi taki. Ker so dajatev gorskemu gospodu za uživanje vinograda gorninski mošt ali vino zlivali v sode skupaj, seje seveda kakovost takega pridelka poslabšala. Gorski gospodje so se neprestano pritoževali nad sorazmerno slabo kakovostjo tega vina. V skladu z usihanjem fevdalnega družbenega reda seje tudi inštitucija gorninskih vinogradov preživela. Gorski gospodje so te vinograde začeli odpro-dajati sogornikom za sorazmerno nizko ceno že pred zemljiško odvezo leta 1848, v celoti pa po tem letu. Pri tem pa ni šlo za prodajo zemljišča, temveč za odkup obveznosti letnega oddajanja gorninskega mošta. Ljudje pa to seveda niso tako strogo razlikovali in so menili, da so vinograde normalno kupili. Neslavni konec vinogradništva je v devetdesetih letih 19. stoletja povzročila tr-tna uš - znana filoksera (Phylloxera vastatrix), ko so vinogradi s trsi na lastnih koreninah propadli. Stroški z obnovo vinogradov so bili kljub precejšnji državni pomoči veliki, večina vinogradnikov jih ni zmogla in tako so vinograde zasadili z nezahtevnimi samorodnicami, šmarnico, izabelo, kvintonom in drugimi. Kolikor vem, je samo še nekaj vinogradov, kjer gojijo po nekaj trsov starih sort (lipovščina, leška črnina, vrbovec, rjavina idr.), nihče pa ne ve, ali so na lastnih koreninah ali so bili cepljeni. Tako zdaj v redkih vinogradih in brajdah rastejo le še samorodnice. a) Viri Arhiv R Slovenije v Ljubljani, GRA XV, fasc. 29, Krumperk, Familiaria. Ibid., fasc. 48, Krumperk, Dominicalia, 18. 5. 1656. Ibid., fasc. 48, Krumperk, Krumperško imenje Rečka gorca. Ibid., fasc. 49, Krumperk, dokumenti z dne 19. sept. 1653, 17. 4. 1609, 27. 7. 1751. Ibid., fasc. 49, Krumperk, Bergtaidingsprotocoll (zapisnik gorskega sodnega zbora) 8. 11. 1691, 29. 9. 1698, 29. 9. 1716, 13. 10. 1724, 13. 9. 1734. Gothova narodopisna zbirka iz leta 1843. Kopije v Inštitutu za slovensko narod-pisje Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. a) Nr. 246 Hauptpfarrgilt Tiiffer, 19. July 1843. b) Nr. 247 Kirchengilt St. Michl zu Tiiffer, 11. July 1843. c) Nr. 248 Altargilt St. Martini zu Tiiffer, 11. July 1843. č) Nr. 249 Altargilt St. Florian zu Tiiffer, 10. July 1843. d) Nr. 164.1 Gilt Kreutberg im Cillier Kreise, 31. Juli 1843. Literatura Koropec, Jože: Laško gospostvo v srednjem veku. Časopis za zgodovino in narodpisje 47, Nova vrsta 12, 2, 1976, str. 244-275. Maček, Jože: O zgodovini vinogradništva v okolici Laškega. Predavanje ob oživitvi martinovanja v Laškem, dne 11 str. Shranjeno v Knjižnici Laško. Orožen, Ignaz: Das Dekanat TiiffermitdenSeelsorgestationen Tuffer, St. Ruprecht, St. Leonhard, Gairach samt dessen Kloster, St. Nikolaus, St. Margarethen, St. Gertraud, St. Jakob im Dolj, Trifail, St. Egyden in Steinbmcken, Lak, St. Johan in Razbor, (Ratschach in Krain) und Maria Scheuern. Marburg, 1881, 562 str. Zupanič, Ivo: Zgodovina vinogradništva Slovenskih goric. Maribor, 1969, 145 str. Žontar, Jože: Zemljiško gospostvo Krumperk pri Domžalah v 17. in 18. stoletju. Zgodovinski časopis 46, 1992, 4, 437-444. Zusammenfassung Uber den Weinbau in der Umgegend von Laško Es wird eine kurze Ubersicht uber den Weinbau als Wirtschaftssparte gegeben, dem in friiheren Zeiten, in Gegenden wo die edle Weinrebe gedeiht, wesentlich grossere Bedeutung zukam als in der Gegenwart. Es wird kurz auf den Weinbau in der Steiermark eingegangen, wo sich fossile Reste dieser Pflanze fanden und in Ptuj (Pettau) Weinbau auch archaologisch dokumentiert ist. Einen ansehnli-cheren Umfang erreichte Weinbau in der Zeit der Romerherrschaft uber unseren Gebiet. Da in Laško (Tuffer) auch Romer siedelten und in der Umgebung viele entsprechende Weinlagen bestehen, ist es sehr wahrscheinlich, dass hier Wein-garten angelegt und Weinbau betrieben wurde. Bestatigt ist das allerdings nicht, da in Laško und seiner Umgebung noch keine archaologische Untersuchungen getatigt wurden. Sehr wahrscheinlich ist ferner, dass nach dem Zusammenbruch des Romischen Imperiums, der Volkenvanderung, der Ansiedlung der Slawen, dem ersten Versuch des Ubergangs ins frankische Feudalsystem und bis zum MiBlingen der ungarischen Feldziige in der Mitte des X. Jahrhunderts Weinbau in sehr sehr sparlichen Umfang betrieben wurde, wohl nur so viel, daJ3 weinbau-liche Kenntnisse nicht ganz in Vergessenheit gerieten. In der ersten Phase der Kolonialisierung dieses Gebiets durch Territorialgrund-herrschaften kam nattirlich zunachst die Urbarmachung des Landes durch Anlage der Wiesen, Weiden und Acker in Betracht mit der Bildung von Huben, Weilern und Dorfern und der entspreschenden dringendsten Infrastruktur (Wasserquel-lenerschlieBung, Briicken- ,Wegebau usw.). Erst danach konnte zur Anlage der Weingarten geschritten werden. Jedenfalls sind in der weiteren Umgegend von Laško Weingarten der Kartause Jurklošter schon im XII. Jahrhundert schriftli-ch bezeugt. Der Weinbau hat sich bis zum XV. Jahrhundert ziemlich verbreitet. Diese Wirtschaftssparte wurde in drei Rechtsformen betrieben: 1. als Eigenbau im Rahmen der Grundherrschaft, jedoch scheint dieser keinen grossen Ausmass angenommen zu haben. 2. als Weinbau im Rahmen der Untertanshuben, wenn es da entsprechende Weinlagen gab. Da muBte wie von anderen Pflanzen- und Vie-hertragnissen Weinzehent der Grundherrschaft abgeliefert werden. Der Umfang dieses Anbaus scheint gering gewesen zu sein. 3. als Weinbau im Rahmen der Bergrechtsgenossenschaft. Bei dieser Rechtsform wurden gegen abgesprochene jahrliche Gaben von Most oder Wein vom Grundherrn entsprechende Weinlagen den Interessenten zur Verfiigung gestellt. Die Interessenten konnten Untertanen, Gewerbetreibende, Burger, Beamte, Pfarrer, die in ihrer Pfriinde keine Weingar-ten hatten, oder sogar kleine Adlige sein. Diese Weingarten wurden nach soge-nanntem Bergrecht vergeben, das aber keine Untertanigkeit einschloss. Unter der Erfullung der Verbindlichkeit der Abgabe von Most oder Wein dem Grundherrn gegeniiber, standen diese Weingarten im freien Rechtsverkehr in ter vivos et mor-tis causa. Wegen der vielen fiir andere Nutzungen ungiinstigen, aber fiir Weinbau entsprechenden Lagen war diese Anbauform sehr verbreitet. Im Jahre 1524 wa-ren im Rahmen der Grundherrschaft von Laško 1.256 Bergholden, die 977 Eimer Wein und 1.533 Silberlinge dienen muBten. In den Jahren 1567 bzw. 1621 waren schon 1.344 bzw. 1977 Bergholden. Ausser der Grundherrschaft bestand in der Ortschaft Požar bei Reka eine kleine Berggenossenschaft (Rečka gorca) in der Rechtsform einer Giilt. Sie konnte kurz beschrieben werden, da sich nur fiir diese Archivquellen erhalten haben. Die Weingarten in dieser Form wurden noch vor der Grundentlastung den Bergholden verkauft. Das Ende des Weinbaus auf edler Weinrebe in der Umgegend von Laško bewirkte in den letzten zwei Jahrzehnten des XIX. Jahrhunderts die Reblaus (Phylloxera vastatrtix). Jetzt gibt es nur noch seltene Weingarten, aber fast alle an amerikanischen Reben, den Direkttragern. VINOGRADI IN ZIDANICE V GORI POD ŠENTRUPERTOM Vlado Marot1 Občina Laško je bila nekdaj bogata z vinogradi in zato ni slučaj, da še dandanes po obronkih okoliških gričev najdemo zidanice - gorce, kot svojevrsten pomnik stavbne dediščine na našem območju. Moj prispevek se dotika le enega področja Laškega, in sicer kraja Šentrupert oziroma njenega dela, kjer sem na razdalji slabega kilometra naštel s pomočjo informatorjev kar 16 tovrstnih objektov. Nekaj besed o Sentrupertu Na obrobju Kozjanskega leži kraj Sentrupert kot eden izmed 85 naselij občine Laško s precej razgibano pokrajino in z nadmorsko višino od 400 do 650 metrov. Če nas pot vodi od Laškega dobrih dvanajst kilometrov po asfaltni cesti skozi Marija Gradec, Lahomno, Tevče,...v smeri Šentjurja, pridemo na Šentrupersko planoto, od koder se odpre lep pogled na eni strani do Kala, Mrzlice in Kuma, na drugi strani do Donačke Gore, Boča, pa Lisce, Svetine itd. Od Šentjurja je kraj oddaljen 9 kilometrov. Šentrupert je naselje, sestavljeno iz več zaselkov in samotnih kmetij. Leži na hribovitem delu Vzhodnega Posavskega hribovja, na razvodju med dolinama potokov Kozarice in Lahomnice. Osrednji del Šentruperta je naselje Šentrupert, kamor poleg Velike Breze gredo tudi zaselki: Zgornje in Spodnje Bezgovnice, Podgorje, Konjice, Gorica in Gora. H kraju Šentrupert pa spadajo še naselja Mala Breza, Mačkovec, Trobni Dol in Cumovec. Naselje in kraj sta dobila ime po župnijski cerkvi sv.Ruperta, kije v jedru kraja in seje tako tudi imenoval do leta 1952, ko so ga preimenovali v Breze, leta 1994 pa je dobil sedanje ime Šentrupert. Dandanašnji je kmetov, ki bi se izključno preživljali zgolj s kmetovanjem, zelo malo, saj jih je precej našlo zaposlitev v dolini (Šentjurju, Celju, Laškem, Hrastniku itd.). Iz kraja seje pred leti veliko ljudi tudi izselilo. Danes primanjkuje 1 predmetni učitelj razrednega pouka, sekretar 00 Rdečega križa Laško učencev v šoli, kije na primer še po drugi svetovni vojni imela vpisanih kar 213 učencev, in po drugi strani prebivalcev. Šentrupert je s pripadajočimi naselji imel po podatkih Krajevnega leksikona Slovenije leta 1900 kar 1038 duš, danes jih ima le še nekaj nad sedemsto. Kraj je bil zlasti na svojem prisojnem delu obdan z vinogradi. Pa ne povsod. Zakaj ne, je hipotetično vprašanje. Verjetno posestni- Posebej na tem območju izstopa njen predel oziroma manjši zaselek Gora, pobočje vzhodno od cerkve proti dolini, imenovani Rebre oz. Osredku. Kot omenjeno, se območje imenuje Gora, njen manjši predel je tudi Bard, medtem ko se nasproti ležeči hrib, sedaj gruča-sto naselje z nekaj domačijami (Tuhtar, Kocman, Marot, ...) imenuje Gorica in ne kaže znakov vinogradniške preteklosti. Na prisojnih delih drugod po kraju so bili le osamljeni vinogradi, kot na primer od Rebrničkega hriba (Rebr-nice) v smeri proti Oleščam oziroma tostran Podgorskega hriba (Podgorje). Še kot otrok sem pogosto med potjo v šolo Šentrupert ali tamkajšnjo cerkev k maši s svoje desne strani od Cvirnove kapele naprej zrl v pobočje Gore in Bard, ki so, tako se mi je zdelo, vedno znova, ko se jih je dotaknil moj pogled, žarele v soncu. Pa naj si bo to zgodaj pomladi, jeseni ali pozimi. Prve zaplate brez snega so se zagotovo pokazale v Gori. Kako ne, saj jih je pobožalo prvo jutranje sonce, kije pokukalo izza Kalobja, in slednje, ko je čez Podgorje zašlo. Morda me majhne, pa vendar svojevrstne hiške ne bi tako prevzele, če ne bi od stare mame Neže in mame Marije pogosto slišal pogovor o Gori, Lipekovi gorci, o složnosti pri vinogradniških opravilih, vinčku, ki da je bil namenjen za bolj pomembne in velike družinske dogodke, oziroma praznike, ker je bil dober, sladek, ipd. Imel pa sem tudi srečo, da sem še kot učenec pogosto na poti srečeval Horjakovo Maliko in njenega moža, ki smo jih otroci imeli kar za strica Franca, pa Malovsko Trezo, ko so se vračali iz opravil v gorci, ali pa smo pri Mačkovski kapeli ujeli korak v isto smer. Jaz v šolo, oni v gorco. Ne boste verjeli, kako ponosno so stopali in zanosom govorili ti gospodarji. Ampak na vinograd, ki smo ga imeli v Lipekovih brdih doma, pa nimam ravno lepih spominov. Še kot majhen deček sem pogrešal mamo, kije, kadar je šla v Brde režat, vezat itd., dolgo ni bilo nazaj, še malo večji pa sem si v podnožju velikega hriba že moral oprtati koš z gnojem in se z ostalimi podati navkreber. To je kom ni ustrezala lega, morda zemlja. Naselje Gorca (avtor vseh fotografij je Vlado Marot). bilo naporno in nič kaj prijetno opravilo, preden smo prišli do vrha Brd in potem še nič kolikokrat, da smo vsega znosili. Gora je za tako majhen zaselek, kar zadeva vinogradništvo, nekaj svojevrstnega. Njena izrazita sončna lega od ranega jutra do poznega popoldneva in lapornata tla so bila verjetno vzrok, da so si tam prvotne domačije Cvirnovih, Matevževih, Edančevih in še katera ob svoji posesti postavile vinograde s hiškami, nedaleč stran od domačije. Zasadili so si trto, zvečine samorodnico, kasneje pa si vinograd žlahtnih z bolj žlahtnimi sortami. Cvirnova gorca. Očitno so kmalu spoznali, da daje to območje izvrsten pridelek, zato so domnevno nekoliko bolj »močne« domačije pričele na tem območju kupovati zemljo. Zasadile so si vinsko trto in si, ker so bili za spravilo od doma preveč daleč, na njej postavile manjšo hiško oziroma zidanico, ki je skupaj z vinogradom dobila ime gorca. Tako so nastajale gorce in po lastniku dobivale tudi ime. Bile so zvečine pritlične hiške z dvoje vrat, na eni strani za sode, na drugi za prešanje in orodje, zidane iz kamenja, ponekod kombinirano pol zidane, pol lesene ali pa tudi celotne lesene. Zidanice Iz Slovenskega etnološkega leksikona lahko razberemo, da so zidanice zidani vinski hrami oziroma stavbe. So samostojne gospodarske stavbe v vinogradu. Grajene so različno. Ponekod iz kamenja, opeke ali bukovih in hrastovih brun. Najpogosteje je bila klet vkopana skoraj v celoti v zemljo, njen zgornji del pa je obsegal vežo in hišo. V veži je bilo lahko kurišče za hišno peč in stiskalnico, ponekod pa je stiskalnica v kleti ob sodih. rorca. Hišna oprema je bila razumljivo skromna, namenjena najnujnejšemu za bivanje v času vinogradniških del. Če pa so v njej živeli najemniki, »štantarji«, potem je bila temu primerna tudi oprema za vsakdanjo rabo. Tako sva z eno najstarejših domačink na tem območju, 78-letno Cvimovo Francko, po spominu naštela kar 16 gore in verjetno bi se katera še našla. Torej, vinograde so imeli poleg prvotnih domačij v Gori tudi gospodarji iz bolj oddaljenih krajev. Tudi po več kilometrov stran. Iz Male Breze je bila npr. Lipekova gorca, last mojih prednikov, Markatova in Tomažekova gorca, iz Trobnega Dola je bila Špičjekova gorca, iz Mačkovca pa Maldovska (Maloska) in Horjakova gorca (tudi Tončkova imenovana). Gledano od šentruprtske cerkve proti Šentjurju, je na samem začetku Gore imelo lep vinograd tudi župnišče sv.Ruperta, še za časa župnika Drvenška. Na tem mestu sedaj stoji velika hiša Šrajevih. Gorce niso imeli, ker je bilo do župnišča dokaj blizu. Poleg že omenjenih so bile še: Petračeva, Salobirjeva, Kocjanova, Brgovska, Stopinska, Jožetova in Jurekova gorca. Nekatere gorce oziroma zidanice so marsikomu nudile streho nad glavo. Tiste, ki so v svojem nadstropju imele tudi bivalni prostor, kamor so se lahko po napornem delu posedli tudi vinogradniški delavci, npr.kopači, so si ljudi vzeli v najem -»štant« oziroma so jih lastniki dajali ljudem v najem, da so hkrati imeli človeka, ki je kaj tudi poskrbel za okolico. Kako je bilo s ključem od "kevdra", mi niso zaupali, pa tudi vprašati sem pozabil. Gora bi lahko postala svojevrsten pomnik času naše preteklosti s področja stavbne dediščine. Zidanice so zanimive, ene v svoji polni funkciji, prvotno tudi ohranjene, ponekod so zamenjali le streho, z njih ob posegu tu pa tam vrgli dol t.i. »šopi«, redke so obnovljene oziroma dobro vzdrževane, kot npr. Matevževa, kar nekaj pa jih klavrno propada. Tiste, ki so imele nad kevdrom še kakšno »hiško«, danes samevajo, saj v njih ni podnajemnikov. Med terenskim delom sta me s ponosom, vznesenostjo, veseljem in ljubeznijo dovolj tehtno prepričali vsaj dve moji sogovornici in informatorki. Matevževa gorca. 320 Francka Gračner (Cvirnova teta Francka), ki si bo čez dve leti oprtala osmi križ na svoje rame, in Fanika Zaje (Novrevčeva Fanika). Francka Gračner. Fanika Zaje. Obe še gospodarita. Prva s Cvimovo, druga pa z Jožetovo gorco. Iz obeh veje poseben odnos do gorce. Čutiti je veličino in pomembnost gorce in vinograda ob njunem, sicer velikem posestvu. Med številnimi domačimi opravili je delo v gorci pomenilo posebno čast in spoštovanje. Vsakdo, ki je bil pri hiši, ni imel možnosti, da bi imel v gorci kaj iskati. Morda le prva kop ali gnojnoša, za ostala opravila seje točno vedelo, kdo jih opravlja. Tudi priprave na opravila so potekale z večjo vznesenostjo kot za kašno drugo kmečko opravilo. Ko seje doma slišalo, »jutri grem pa v gorco«, je to pomenilo nekaj posebnega, nekaj, čemur ni bilo kaj dodati ali oporekati. Cvirnova gorca, kije stara vsaj 124 let, če ne še več, ker je napis na leseni prekladi lahko bil že popravljen, še vedno služi svojemu namenu. V njej sta dve stari preši, na kateri še vedno stiskajo grozdje. Le kritino na njej so od prejšnje, slamnate, sedaj zamenjali z opeko. Glede na to, daje njihova domačija nedaleč stran od gorce, pove gospa Francka, daje bilo v njihovi navadi, da so vsak pomemben dogodek življenjskega kroga na koncu zaključili v gorci. Tja so ob zaključku pojedine - gostije povabili vse goste, kjer so jim zagotovo natočili »taboljšega« in so nato družno nazdravili. In če je bila družba prava, tudi zapeli. Fanika Zaje, ki je ob mojem prvem, informativnem ogledu gorce nenapovedano prišla po vino, pa mi je dejala, da je gorca nudila streho vsem šestim Zajčevim otrokom, med katerimi je bil tudi njen pokojni mož Zdravko. Njihova gorca je verjetno ena najstarejših, saj je na podbojih vrat, ki so jih pred časom zamenjali, vklesana letnica 1822. Ker je nudila streho nad glavo družini s šestimi otroki, je torej zgornji del lepo urejeno, majhno stanovanje (na sliki). V hiši seje za veli- ko mizo, obdano s klopmi, lahko usedlo več kot dvajset kopačev, kolikor se jih je zbralo ob prvi kopi v njihovem vinogradu, ki je pod gorco. Eni so sedli tudi na klop za pečjo. Omeniti velja, da ima Jožetova gorca tudi hišno številko, kar pomeni, da je bilo bivanje v njej po vsej verjetnosti prijavljeno, kajti po pripovedovanju dr. Jožeta Mačka je bila naselitev v zidanicah svojevrsten problem in je določeno obdobje bila celo prepovedana, ker od tega niso prihajale dajatve in ni bilo prave kontrole nad prebivalstvom. Nedavno tega smo pri Jožetovi gorci skupaj z dr. Zinko Zorko in Knjižnico Laško snemali svojevrsten in zanimiv šentrupertski govor. Sedaj so na Gori zrasli veliki stanovanjski objekti, ponekod prave vile. Če bi se danes vrnili naši predniki, bi zagotovo dejali, da je škoda vsake pedi zemlje, na kateri bi tod lahko rasla vinska trta. Kot že omenjeno, je kar nekaj gore še v svoji polni vlogi in se bodo lep čas še ohranile, saj tudi mlade družine, ki tod prevladujejo, kažejo interes za ohranitev obstoječega.Tudi prvotni vinogradi so še, ponekod pa so jih obnovili v terasasto podobo. Povsem drugačna podoba je na primer na Vrhu nad Laškim oziroma v Sentlenar-tu. V tem kraju vinogradov praktično ni, vsaj spomnil se nihče ni na nobenega. Predsednik KS Vrh, Stanko Selič, meje napotil, naj se obrnem po informacije in nasvete v zvezi s tem na takrat 93. letnega Antona Jančiča, ki ima dober spomin in mi bo vedel kaj več o tem povedati. Rečeno, storjeno. Vendar sva bila s prijaznim gospodom Tončkom z zgodbo o še danes vidni vinogradniški preteklosti kaj kmalu pri koncu. Povedal mi je, da je bilo vinorodno območje prav na tistem delu, kjer sam tudi živi (Vrh 8), delno tudi v Žigonu in po strmini, v smeri od centra proti Šmiklavžu. »Gore več ni,« pravi, vinograde pa so izsekali, ko je on hodil v šolo. Torej pred 80 in več leti. Na tista mesta so zasadili sadno drevje, kije bilo bolj odporno proti boleznim. Kot zanimivost, pa sem se odločil, da dodam k mojemu prispevku še Pajkovo gorco v Gabernem nad Laškim, v kateri seje rodil naš Jure Krašovec. Torej, še en dokaz, da so bile gorce zelo uporabna in praktična stvar in da so tudi iz takšnih skromnih začetkov zrasli »veliki« ljudje. Pajkova gorca. 322 Viri: Gaberšek Irena - predstavitev Podružnične OŠ Šentrupert na spletnem portalu Informatorki na terenu po ustnem izročilu: Fanika Zaje, Šentrupert 32 /1944/ in Francka Gračner, Šentrupert 98 /1929/ Krajevni leksikon Slovenije III, DZS 1976. Muršec Jože - predstavitev župnije sv.Rupert na spletnem portalu. Priročni krajevni leksikon Slovenije, DZS 1996. Slovenski etnološki leksikon, MK 2004. O RAZVOJU LOVSTVA NA OBMOČJU LOVSKE DRUŽINE LAŠKO Jože Benedek1 Lov je bil v srednjem veku in vse do leta 1849 vezan na pravice vladarjev ter v posesti cerkvene in posvetne aristokracije. Ta povezava je razumljiva glede na fevdalni družbeni red, ko so lovski privilegiji pomenili posedovanje lovske pravice na tujem ozemlju. Še v srednjem veku je bil lov namreč pravica vladarjev, šele kasneje pa je bila ta pravica podeljena tudi deželnim knezom in gospošči-nam. V 16. stol. je cesar Rudolf II. izdal lovski red za izvajanje lova za Zgornjo Avstrijo, podoben lovski red pa je obstajal za Štajersko. Po njem je bil lov izključna pravica plemenitašev in posestnikov graščin. Hkrati je lovski red izrecno prepovedoval lov meščanom, kmetom, obrtnikom in ostalim podložnikom, ker da bi z izvrševanjem lova ti ljudje zanemarjali svoje delo in obrt. V drugi polovici 19. stol., po marčni revoluciji, je bila odpravljena več stoletij trajajoča fevdalna predpravica do lova. Uveden je bil zakupni sistem lova. Lastništvo nad lovom na občinskih loviščih je pripadalo občini, kije dajala občinska lovišča v zakup na javnih dražbah. Posestniki z najmanj 115 ha strnjenega zemljišča so pridobili lastna lovišča. Ker pa so bile zakupnine relativno visoke, so si zakup lahko privoščili le premožnejši posamezniki, večinoma tujci. Zaradi visokih zakupnin so se posamezniki združevali v skupine, ustanavljali lovska društva z namenom, da si pridobijo lovišča. Na pobudo zakupnikov, združenih v lovskih društvih je bil leta 1907 v Ljubljani ustanovljen Slovenski lovski klub, ki se je dve leti kasneje preimenoval v Slovensko lovsko društvo (SLD). Namen SLD je bil združiti lovce vseh slovenskih pokrajin. Za najpomembnejšo nalogo za napredek lovstva sije društvo postavilo cilj predvsem izobraževanje svojih članov s področja lovstva ter skrb za vzrejo in vzgojo čistokrvnih lovskih psov. Uveljavljen je bil tudi nov zakon o lovu, kjer je bila vsebina lovskega zakona natančno opisana, našteta je bila lovna divjad, I dr. stomatologije, upokojeni direktor Zdravstvenega doma Laško uvedla seje lovskočuvajska služba in določene so bile lovne dobe za posamezno divjad. Zaščiteni so bili kmetje, kajti prepovedano je bilo loviti na poljskih posevkih in v vinogradih od začetka pomladi do žetve. Našteta je bila obveza o poravnavi lovske škode in prepovedano je bilo motiti dopoldansko božjo službo z brakadami. O lovstvu na našem območju je prvi pisal nadučitelj Karel Valentinčič, ki nam je znan predvsem kot publicist in pisec kronike našega kraja. Tudi sam je bil aktiven lovec in ravno po njegovi zaslugi so se ohranili dragoceni podatki in zapisi o začetku lovstva v Laškem. V omenjeni kroniki najdemo tudi podatek, daje bilo na tukajšnjem območju ustanovljeno prvo lovsko društvo (Jagdgesellschaft) že leta 1892, ki gaje ustanovilo osem zakupnikov. Ohranjen je prvi pisni seznam s številom in vrstami uplenjene divjadi, ki jo je uplenilo Lovsko društvo Laško v lovskih revirjih od leta 1892 do leta 1915. V kroniki je tudi moč najti fotografijo (slika 5) in zapis (priloga 2), ki govori, daje bil leta 1906 na severnem pobočju Huma uplenjen zadnji jelen v našem lovišču. Uplenitelj je bil gostilničar Henke, praznovanje uplena paje bilo v hotelu Horjak (danes hotel Hum). Potek lova na tega jelena je v kroniki podrobno opisan. Iz začetka 20. stol. so ohranjene številne lovske fotografije ob pomembnejših uplenitvah, kot so jelenjad, srnjad in divji petelini, kar priča o bogati in raznovrstni sestavi takratnega lovišča. Laški lovci po skupnem lovu iz sredine 30. let prejšnjega stoletja (lastnik vseh fotografij v tem tekstu je dr. Benedek). Bolj načrtno in organizirano lovsko delo na našem območju se je začelo leta 1930, ko je postal zakupnik lovišča Emil Pleskovič (davčni inšpektor). Daje bil napreden in gospodaren upravitelj lovišča sodimo po tem, daje imel že leta 1936 trop čistopasemskih psov in lovskega čuvaja. Skrbel je za gojitev in vlaganje divjadi, predvsem jerebic in fazanov. Lovišče, ki gaje imel v zakupu, je merilo 5156 ha in seje v takšnem obsegu in v zakupniškem odnosu ohranilo vse do leta 1946. Lovišče današnje LD Rečica je imel pred 2. svet. vojno v zakupu dr. Fran Roš, ki stoji med upleniteljema lisic (7. z leve dr. Roš, 8. dr. Pernat). Med drugo svetovno vojno je bilo lovišče precej izropano, s čimer je bilo lovstvo tako oškodovano, da po vojni praktično ni bilo več srnjadi, kije bila pred tem v lovišču številčno najbolj zastopana visoka divjad. Med vojno je bilo opuščeno tudi načrtno gospodarjenje, opustila seje gojitev divjadi, razmnožili so se plenilci, predvsem lisice, ki so povzročale mali divjadi in kmetom obilo škode. Veliko škode so lovstvu takrat povzročili tudi divji lovci in zankarji. V takšnih razmerah in okoliščinah so od starih lovcev izpred druge svetovne vojne kmalu po osvoboditvi začele prihajati pobude za oživitev načrtnega in organiziranega lovskega dela, pri čemer lov ne bi bil le zabava, temveč naj bi bila poudarjena varstveno-gojitvena in gospodarska vloga lovstva. Iniciativni sestanki za ustanovitev prve lovske družine so potekali v mesecu avgustu leta 1946 v gostilni Perdih in Šuhel. Med glavnimi pobudniki organiziranega lovstva je bil bivši zakupnik Emil Pleskovič. Ustanovni občni zbor Lovske družine Laško je bil septembra 1946 v gostilni Perdih. Ustanovnih članov je bilo 18: Emil Pleskovič, Janez Ferlež, Slavko Malenšek, Ivan Pavline, Franc Ulaga, Vili Vidali, Franc in Henrik Komaricki, Franc Lapornik, Rudi Klepej, Franc Jutriša, Franc Medved, Jože Hercog, Anton Čede, Anton Vodišek, Martin Petek, Franc Ojsteršek in Stanko Pleskovič. Lovišče v izmeri 5156 ha je novoustanovljena lovska družina prevzela in dobila v upravljanje od tedanje občine Laško v zakup za znesek 3.000 tedanjih dinarjev. Zakupnino so tedanji člani poravnali z lastnimi sredstvi. Ker je bila srnjad kot najpomembnejša divjad lovišča zelo maloštevilna, seje takratni upravni odbor še istega leta 1946 odločil za popolno zaščito srnjadi, da bi se na ta način postopno dvignil stalež. Po sprejetju tega zaščitnega ukrepa je bilo v obdobju 1946-1953 uplenjenih samo 15 kosov srnjadi, pa še pri teh uplenitvah je šlo v glavnem za bolne in šibke primerke. Leta 1948 je Lovska družina (LD) Laško poskrbela za nakup prvih čistopasem-skih psov. Ker takrat še ni bilo lovskih risanic, so si lovci pred letom 1948 za lov na divje svinje na miličniški postaji izposojali vojaške karabinke in jih po lovu vračali. Tega leta pa je LD nabavila prve puške risanice tudi za odstrel srnjadi. Posledica teh in še drugih premišljenih ukrepov je bila, da se je stalež srnjadi začel postopno izboljševati. Leta 1949 seje obstoječi LD Laško pridružilo še članstvo dotedanje lovske družine Sv. Lenart, ki je bila zaradi slabega in nepravilnega gospodarjenje razpuščena. S tem je LD Laško pridobila dodatnih 1239 ha površine. Po sklepu lovskih družin Celje z dne 7. 6. 1961 pa seje Lovski družini Laško dodelil del lovišča dotedanje Lovske družine Kalobje, in sicer v izmeri 582 ha, tako da znaša skupna površina lovišča Lovske družine Laško 6977 ha. Lovišče LD Laško leži južno od mesta Celja na levem bregu reke Savinje. Lovišče ima sredogorski značaj z izredno pestrim reliefom, kar mu daje raznolikost in razgibanost. Njegov severni in vzhodni del predstavlja gričevnato planinski svet z najvišjim vrhom 709 m nadmorske višine. Ta se na zahodu spušča v reko Savinjo, na jugu pa v potok Gračnico, kjer je tudi najnižja nadmorska višina, in sicer 210 m. Sicer pa je površina lovišča prepletena s številnimi jarki in potoki, tako da ima divjad dovolj neoporečne vode skozi vse leto. Značilna in pestra je tudi geološka podlaga, sestavljena iz peščenjakov, gline, laporjev in kamnitih tal. Gozdovi so porasli pretežno s hrastom in bukvijo s primesjo bora in smreke. Pretežni del lovišča naseljuje srnjad, ki predstavlja z vidika gospodarjenja in lovnega turizma našo najpomembnejšo divjad. Ta ima v mešanih gozdovih z obilo plodonosnega drevja, vmesnimi pasišči in pestrimi kmetijskimi zemljišči ugodne razmere za razvoj in obstoj. Lovci LD Laško v prvi polovici 50. let pred oddajo lisic. Poleg srnjadi imamo v lovišču še divjega zajca, lisico, jazbeca, kuno zlatico in belico, ujede, divjega prašiča in ob Savinji raco mlakarico in pižmovko. Kot prehodna divjad se pojavlja še gams in občasno jelenjad. Kot zanimivost velja omeniti, da seje dobra zastopanost divjega petelina iz časov pred drugo svetovno vojno, ko so v revirju Žikovca in Borovca še peli štirje petelini, ohranila še med vojno vse do leta 1949, ko je bil v revirju Žikovca uplenjen zadnji veliki petelin, katerega uplenitelj je bil Tone Knez. Tudi gozdni jereb je bil še vse do srede 80. let 20. stol. pogost prebivalec v določenih revirjih našega lovišča. Še danes je med nami kar nekaj lovcev, ki so imeli privilegij, da so lahko občudovali tega lepotca - imenovanega tudi »mali vitez«. Divji zajec je dosegel svoj višek v številčnosti med leti 1960-1970, nakar seje začel stalež strmo zmanjševati. Staleža zajca ni bilo več mogoče popraviti niti z vsemi mogočimi zaščitnimi in gojitvenimi ukrepi. Poskusilo seje celo z osvežitvijo z uvoženimi zajci iz Češke, pa ni bilo uspeha. Na vse to je v največji meri vplivala pretirana uporaba agrokemičnih sredstev, ki je skupno s kmetijsko mehanizacijo korenito posegla v življenjski prostor zajca. Divji prašič se v lovišču občasno zadržuje stalno, sicer pa je bolj prehodna divjad, zlasti v jesenskem in zimskem času, ko obiskuje kostanjeve in hrastove gozdove ter koruzne nasade. Ob bregovih Savinje in Lahomnice je še dokaj dobro zastopana raca mlakarica, za kar gre nedvomno zasluga tudi rednemu jesenskemu in zimskemu krmljenju, pa čeprav za tovrstni lov ni več pretiranega zanimanja. V priloženi preglednici je razvidna zastopanost divjadi in uplen v laških lovskih revirjih 1915. Na splošno je v zadnjih letih modernizacija kmetijstva prizadela vso poljsko divjad, poleg zajcev še prepelico, jerebico in fazana. K temu neugodnemu stanju je svoje prispeval še naraščajoči promet, vse več plenilcev in nezadržna urbanizacija našega okolja. Mnogo napora in strokovnega dela bi bilo potrebno, če bi želeli to stanje izboljšati. Kljub vsem tem omenjenim neprijaznim dejavnikom pa nam jesenski čas še ponuja in omogoča izvedbo skupnih lovov z brakado, ki se jih lovci z veseljem udeležujemo, pa čeprav gre v zadnjih letih bolj za ohranjanje tradicije in lovskih navad, veselo druženje lovskih tovarišev in neko vrsto rekreacije. Člani LD Laško so se v minulih letih udejstvovali ne samo na lovskem področju, \ temveč so se prizadevno vključevali tudi na raznih drugih področjih in prireditvah domačega kraja. V prvih letih svojega obstoja so člani lovske družine z lastnim pevskim zborom in lovskim ansamblom prirejali številne lovske in kulturno zabavne prireditve. Tako seje LD Laško leta 1953 udeležila prve okrajne lovske razstave v Celju, kjer je prejela posebno nagrado žirije za vzorno predstavitev lovske dejavnosti. Eno leto pozneje je sodeloval pevski zbor in lovski ansambel LD Laško na prvem povojnem lovskem taboru v Celju. S to kulturno-zabavno dejavnostjo na raznih prireditvah so si lovci ustvarili prva lastna finančna sredstva, ki so jih namenili za nakup prvih družinskih pušk in čistopasemskih psov. Leta 1958 je bila v prostorih Pivovarne Laško organizirana prva samostojna lovska razstava v Laškem. Tega leta seje ekipa LD Laško udeležila Pohoda ob žici okupirane Ljubljane, kjer je osvojila Bronasti kip ilegalca za požrtvovalnost in tovarištvo. Seznam divjadi, ki jo je uplenilo Lovsko društvo Laško v lovskih revirjih, zakupljenih od leta 1892 do 1915 Leto Jeleni Gamsi Srnjad Lisice Jazbeci Zajci Divji petelini Gozdni jerebi Jerebice Hermelini Divje gosi Kune Fazani 1892 1 12 4 195 1 1893 8 8 211 3 8 1 1894 14 8 256 2 10 1895 10 6 166 1 4 1896 12 4 129 4 1 1897 15 6 123 3 2 1898 1 1 47 2 3 1899 7 8 98 4 1 1900 10 12 110 5 4 1901 12 10 96 4 2 1902 16 5 58 1 2 1 1903 11 3 84 4 1 1904 6 2 81 1 5 4 1905 10 5 95 1 1 1 1906 1 1 10 17 78 1 2 1907 1 12 18 1 88 1 2 6 1908 12 7 1 94 1 2 4 1909 13 10 2 124 2 1 30 1910 13 12 1 113 1 3 22 1911 13 11 82 2 1 1912 15 8 2 75 2 2 1 1913 2 31 10 1 120 1 3 2 2 1914 37 10 81 1 3 3 1915 10 2 57 2 8 2 5 SKUPAJ 1 5 310 187 8 2674 14 68 114 1 2 1 5 Vir: Valentinič K., Ortschronik von Tiiffer und Umgebung. Leta 1959 so se člani LD Laško prvič udeležili slovenske razstave lovskih psov v Ljubljani; v predelih lovišča Zagračnica in Tomičevo so bile izdelane prve sol-nice za srnjad, sklenjeno pa je bilo prvo pogodbeno razmerje za opravljanje lo-vskočuvajske službe. Za izvajanje te službe sta bila takrat zavezana člana Emil Bezgovšek in Vili Knez. Leta 1960 seje odigrala zanimiva nogometna tekma med ekipama Ribiške družine Laško in lovci obeh laških družin. Lovci so tekmo častno izgubili z rezultatom 2 : 3. To leto je bilo pomembno tudi za kinološko področje, saj je bila uvedena evidenčna kartica za lovske pse, pri Kinološki zvezi Slovenije pa je bila registrirana psama pod imenom »Laška«. Sledeč ciljem sodobnejšega organiziranja lovstva in dela v lovskih družinah je LD Laško leta 1961 sprejela svoja prva Pravila in poslovnik družine. V tem obdobju seje uveljavilo tudi obvezno plačilo uplenjene divjadi. Meso divjadi seje začelo organizirano prodajati. Pravila in Poslovnik sta se skozi nadaljnja desetletja dopolnjevala in prilagajala potrebam in novim spoznanjem na področju lovstva. S temi akti so se definirale in uredile pravice in dolžnosti posameznih članov, ki se še danes izvajajo na podlagi stimulativnega točkovnega sistema glede opravljene lovčeve obveznosti. Ob tem je pomembno omeniti tudi, daje bila LD Laško med prvimi družinami v Sloveniji, kije vpeljala lovsko bolj pravičen odstrel srnjadi ter preizkušnjo pušk risanic pred lovno sezono, kar je šele kasneje prevzela tudi Lovska zveza Slovenije. V domačem kraju so nas krajani dodobra spoznali predvsem po odlično organiziranih in predstavljenih lovskih razstavah, kjer smo svojo dejavnost in naravovarstveno naravnanost približali in predstavili občanom v okviru naše največje tradicionalne turistične prireditve »Pivo-cvetje«. V okviru te prireditve so se člani udeležili tudi vsakoletne slavnostne povorke. Leta 1963 sta LD Laško in LD Rečica skupno ob podpori Pivovarne Laško zgradili strelišče za glinaste golobe na gradu Tabor. S pridobitvijo tega objekta je med lovci poraslo zanimanje za to vrsto lovskega strelskega tekmovanja, kar je na strelskih tekmovanjih v kasnejših letih prineslo družini kar precej tekmovalnih uspehov. Leta 1964 je LD Laško gostila prvega tujega lovskega gosta iz Nemčije, ki je lovil polnih 25 lovnih dni, kar pomeni tudi začetek lovnega turizma v okviru LD Laško. V te namene sta Emil Bezgovšek in Karel Deželak v Uljčevi frati postavila prvo visoko prežo. Leta 1968 je LD Laško razvila svoj lovski prapor. Prvi praporščak je bil Emil Bezgovšek. V okviru turistične prireditve »Pivo-cvetje« je bilo leta 1976 prvikrat organizirano lovskostrelsko tekmovanje za Zlatorogov pokal pod pokroviteljstvom Pivovarne Laško, ki je od takrat naprej priljubljena tradicionalna lovskostrelska prireditev. Zaradi kasnejše obnove gradu Tabor je bilo to tekmovanje za nekaj let prekinjeno. Po zgraditvi lastnega strelišča za glinaste golobe leta 1990 za Humom seje ponovno nadaljevalo s strelskim tekmovanjem za Zlatorogov pokal, ki pa od takrat naprej poteka le v okviru lovskih družin bivše občine Laško. Tekmovanje še naprej poteka pod pokroviteljstvom Pivovarne Laško, nima več toliko tekmovalnega značaja, ker je v prvi vrsti namenjeno lovcem in ljubiteljem lovskega strelstva laške občine s poudarkom na družabnosti in medsebojnem druženju. Do leta 1980 LD Laško ni imela svojih prostorov. Seje, posvete, občne zbore in družabne večere smo imeli večinoma v gostilnah ali na domovih lovcev. Zato smo se leta 1980 odločili in sprejeli sklep, da pristopimo k izgradnji lovskega doma, s čimer bi se uresničila dolgoletna želja vseh lovcev. Z izgradnjo smo začeli 31.8. 1981, ko je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Izvolili smo gradbeni odbor, kateremu je predsedoval starešina g. Pavle Kumer, podpisali samoupravni sporazum, po katerem mora vsak za delo sposoben član v petih letih opraviti 200 prostovoljnih ur, in gradnja lovskogospodarskega objekta seje začela. Pri gradnji doma so sodelovali vsi člani in opravili smo 8.554 ur prostovoljnega dela. Večino del, razen nekaj obrtniških, smo opravili lovci sami. Pri izgradnji doma seje izkazal gospodar LD Laško Ivan Brečko, ki je opravil 688 prostovoljnih ur, sledila sta mu Jože Vodišek s 629 in Peter Kovač s 447 urami. V domu imamo razstavljeno slikovno gradivo o razvoju lovstva na našem območju, dopolnjeno z značilnimi in zanimivimi trofejami iz naših revirjev. Brezdomci smo postali lastniki lepega doma in vse društveno življenje je intenzivneje zaživelo. V naši lovski družini posvečamo lovnemu turizmu že od nekdaj pomembno pozornost. O tem nas je prepričalo spoznanje, da ta lovskoturistična zvrst pomeni viden prispevek k razvoju splošnega turizma kot pomembne gospodarsko pridobitne dejavnosti za naš kraj in pa dejstvo, da nam je lovni turizem omogočil pridobitev določenih denarnih sredstev, potrebnih za gradnjo in vzdrževanje našega doma in kritje drugih denarnih potreb za gospodarjenje v lovišču. Prvi lovski gostje so začeli v naše lovišče prihajati že davnega leta 1964. Tedaj je k temu pripomogla močna propaganda za razvoj vseh oblik turizma, tako tudi lovnega, kar naj bi bilo tudi v močnem javnem interesu. Od tedaj pa do danes vsako leto namenjamo v naših lovskogospodarskih načrtih določen delež trofejnega odstrela tudi lovskim turističnim gostom. V tem času smo si pridobili tudi ustrezne izkušnje pri izvajanju lovnega turizma. Ugotovili smo, da so najbolj zanesljivi stalni lovski gostje, katerih odnos do lova je na primerni lovnokulturni ravni. Med gosti, ki se redno vračajo in želijo loviti v našem lovišču, prevladujejo avstrijski in italijanski lovci. Z njimi v preteklem obdobju nismo imeli nikakršnih problemov. Znajo upoštevati red in zahteve pri izvajanju lova, so zanesljivi plačniki pristojbin in tudi primernega lovskega obnašanja. Z veseljem lahko ugotovimo, da tovrsten lov z njimi poteka v obojestransko zadovoljstvo. Ugotovimo lahko tudi, da danes povpraševanje s strani naših stalnih gostov po lovskoturi-stičnih storitvah presega našo ponudbo. Oboje mora biti usklajeno z zmožnostmi lovišča, lovskogospodarskimi načrti in tudi s privolitvijo članov naše družine, kajti delež načrtovanega trofejnega odstrela končno zmanjšuje možnosti trofejnega lova za njih same. Menimo, da bo ta oblika pridobivanja denarnih sredstev za našo lovsko družino tudi v prihodnjih lovskogospodarskih razmerah pomenila pomemben in nenadomestljiv vir. Tako se zavedamo pomena lovnega turizma tudi v smislu bodočega dela. V vsem svojem obstoju je LD Laško združevala od preprostih ljudi do priznanih visoko izobraženih strokovnjakov, med katerimi so se stkala prava prijateljstva in tovarištvo in iz katerih so zrasli pošteni lovci, ki so nesebično prenašali svoje bogate izkušnje na mlajše člane ter jih vzgajali v lovce, ki so in bodo znali nadaljevati in gojiti tradicije starejših pri ohranitvi naravne dediščine. Danes, leta 2007, šteje LD Laško 35 članov, v zadnjih 10 letih je znašal osip 11 članov. Povprečna starost članstva je 55 let. V LD Laško imamo Štiri lovske čuvaje, tri preglednike divjačine in dva lovska tehnika. Člani LD Laško l. 2007 (last dr. Jože Benedek). Do leta 2007 so današnji člani LD Laško prejeli naslednja priznanja: - Priznanje SKZLD Celje 20 članov - Znak za lovske zasluge 9 članov - Znak za lovske zasluge III. stopnje 8 članov - Znak za lovske zasluge ILstopnje 4 člani FUNKCIONARJI LOVSKE DRUŽINE LAŠKO V LETIH 1946-2007 Starešine -Predsedniki Emil Pleskovič Franc Ulaga Slavko Malenšek Franc Ojsteršek Franc Jutriša Drago Cepuš Slavko Vale Rafko Cajhen Pavle Kumer Jože Benedek Tajniki Franc Jutriša Franc H orjak Ivan Pavline Emil Bezgovšek Rafko Lukman Franc Klajne Silvo Pavline Pavle Kumer Alojz Vale Vili Brečko Blagajniki Janez Ferlež Peter Šuhel Slavko Gorišek Avgust Ogrinec Rudi Rumbak Gospodarji Silvo Pavline Raj ko Uratarič Karli Bovha Ivan Brečko Viri: 1) Pod simbolom zlatoroga - 50 let, december 1996. 2) Lovec št. 4 - Zgodovina Laškega in lov, julij 1960. 3) Osebno ugotovljeni podatki. 4) Laško, 15. 3. 1906. Uspešen lov na jelena (iz Valentiničeve kronike za leto 1906, str. 78, 79, prevedel Jože Maček). Priloga 1: Iz Valentiničeve kronike 10. oktobra 1889. (s svinčnikom str. 38) Lovska sezona 1889 seje začela 1. septembra. Lovsko društvo je letos izrabilo zadnje leto zakupa lovskega revirja in lovski patron Hubert mu je bil naklonjen. Prejšnji teden so lovci ustrelili v »Starem žlebu« 9 zajcev in srno in danes v Maliču 3 srnjake in 3 zajce. Razen tega je dr. E. Schvvab ustrelil lepega divjega kozla (gamsa), ki je tehtal 28 kilogramov. Ta nenavadni lovski plen ni v laškem trgu povzročil nič manjše pozornosti kakor jelen, ki so ga leta 1858 ustrelili na Kozjem nad Zidanim Mostom in divja koza, ki sojo uplenili pred 60 leti v Smi-klavžu. V dobro vodstvu Lovskega društva velja pripisati, da so se v zadnjem času lovske razmere zelo izboljšale. Stalež zajcev in srn seje v revirjih, ki so zdaj zdaj dobro nadzorovani, zelo povečal. 5. nov. 1889 (s svinčnikom str. 40) Tradicionalni lov na dan sv. Karla v Govcah v čudovitem vremenu, je bil zelo uspešen. Uplenili so 13 zajcev, 3 srnjake, lisico in 3 leščarke. 29. dec. 1896 (s svinčnikom str. 90) Tega dne je bil lov Psarjah. Uplenili so lisico, 7 zajcev in 3 srne. Priloga 2: Uplenjen zadnji jelen na severnem pobočju Huma l. 1906, uplenitelj gostilničar Henke. (lastnik fotografije dr. Jože Benedek) Laško 15. III. 1906 Uspešen lov na jelena Veliko razburjenje je bilo včeraj med našimi nimrodi, ko je Bibec, naš stari lovec in lovilec gadov, prinesel v trg novico, daje našel sledi in iztrebke, ki nakazujejo, da se mora v severnem delu Huma klatiti jelen. Čeprav so v teku prejšnje zime v okolici Celja pri treh lovskih pogonih zasledovali jelena in naj bi ga tudi obstreli-li, so to novico sprejeli z veliko previdnostjo, še toliko bolj, ker je bil zadnji jelen pred 45 leti ustreljen v Kozjem nad Zidanim Mostom in odtlej v naši okolici ni bil ugotovljen noben jelen več. Ker so lovski uspehi sploh zelo goljufivi in ve- ternjaški smo danes zjutraj ob desetih s porogljivimi pogledi in z utemeljenimi dvomi gledali devet lovcev in devet goničev. Ti so obšli severni greben Huma in že kmalu je opazil vodja lova, laške lovske družbe gospod Benedek, jelena na vrhu skale v oddaljenosti kakih 400 korakov. Eden od lovcev je obšel skalo in tako se žival ni mogla ogniti strelom. Najprej je streljal Ludvik Bast, nato vodja lova gospod Benedek, oba s šibrami in naposled gospod Franc Henke s »posten« (Posten so bili po ljubeznivem sporočilu prof. dr. Rafaela Cajhna posebne oblike šiber za streljanje srn in divjih prašičev), ki so zadele pljuča živali. Jelen je zbežal navzdol in seje skril v grapi, od koder sta ga pregnala dva psa, zopet navzgor v lovski revir dr. Kolška, kjer seje dokončno zgrudil. Tam so ga položili na dračje na vozu, ki so ga goniči okrašeni s smrekovimi vejicami, telohom in bodikami vlekli v Laško, kjer so jih sprejeli s puškinimi salvami in velikim navdušenjem. Od ustreljene, v tem kraju redke živali in lovske druščine so naredili fotografski posnetek, (slika 1), glavo jelena z redkim rogovjem pa bodo darovali zbirki rogovja laške lovske družbe. Jelen je tehtal 105 kg. 16. marca je lastnik revirja dr. Kolšek dal jelena razkosati in je posamezne kose dal razdeliti med udeležence lova. Včeraj so bili omenjeni povabljeni k dr. Kol-šku, da bi ta lovski uspeh dostojno proslavili. Manjkalo ni ne lakote ne žeje. Strelec Franc Henke je bil ob tej priložnosti povzignjen v »višji lovski stan«, dobil je Jagerschlag in brezštevilne smrekove vejice. Lovec Komarek in lovska nadzornika Bibec in Topole so bili tudi navzoči in prva dva sta morala oskrbeti pevski del prireditve. Pela sta: Štiri fanti so zgodaj vstali, puško so na ramo djali, šli so na jelenčeka v log. Po goši so hodili, so zajčeke lovili, so slišali en glas, so mislili da je špas, pa vendar je moral jelenček dol past. Pasti, pasti, pasti, že leži. Danes 17. III. je bilo ponovno praznovanje pri lovskem kralju Francu Henketu (Hotel Horjak). Danes 18. III. seje zbral večji del lovske druščine v gostilni pri Gradtu na pogostitvi z jelenjim golažem, ki gaje na najboljši način pripravila gospa A. Gradt. Iz Valentiničeve kronike 1906, str. 78, 79. KAKO JE NASTAL HUM GEOLOGOV POGLED NA HRIB NAD MESTOM Tomaž Majcen1 Hum, hrib nad mestom, že od nekdaj buri domišljijo Laščanov. S svojo trikotno obliko, če ga gledamo z obrežja Savinje, se nam zdi kot mogočen trden kamnit čuvaj, zavit v zeleno mehko gozdnato pelerino. Ni čudno, da seje o njem spletlo toliko pripovedk. Tudi tista o vulkanskem nastanku. S svojo obliko in dejstvom, da izpod njegovega vznožja na dan priteka vroča voda, je bil Hum kar primeren za zgodbice o spečem ognjeniku, ki se bo nekoč spet prebudil. In otroci smo tem bajkam seveda verjeli. Pa tudi kakšen starejši prebivalec mesta pod hribom je verjetno zaradi zgodb o vulkanu imel bolj rahel spanec in je vsako jutro s strahom pogledal proti vrhu Huma, če se slučajno iz njega ne kadi. Za miren spanec, toda ne za manjše občudovanje in spoštovanje, si poglejmo, kaj se je dogajalo s hribom nad mestom v davni geološki preteklosti. Naredimo hiter sprehod skozi nekaj milijard let staro zgodovino našega planeta, pokukajmo v zakulisje dogodkov, ki se odvijajo na Zemljinem površju in poiščimo smiselno razlago za nastanek in kamninsko zgradbo Huma. Površje Zemlje se neprestano spreminja. Tam, kjer je nekoč bilo nepregledno morje, so danes obsežne kopne površine, marsikatera kopnina iz davne preteklosti pa je danes poplavljena z globokim morjem. Geološka zgodovina planetov je zapisana v kamninah, ki so nastajale v različnih okoljih. Njihova obarvanost je odvisna od kemijskih primesi, trdota pa od mineralne zgradbe in načina nastanka. Pri ohlajevanju in strjevanju tekoče lave, ki jo bruhajo ognjeniki, nastajajo magmatske kamnine. S prenašanjem in usedanjem drobnega preperelega kamninskega materiala se praviloma v vodnih okoljih (morja, jezera, reke) odlagajo sedimentne kamnine. V velikih globinah pod zemeljskim površjem zaradi visokih pritiskov in temperatur prihaja do spremembe mineralov in s tem nastanka metamorfnih kamnin. 1 univ. dipl. ing. geologije, kustos Muzeja Laško Notranje sile (vulkanizem, potresna dejavnost, tektonika) in zunanji vplivi (padavine, zmrzal, tekoče vode, veter ...) zemeljsko skorjo, kije zgrajena iz kamnin, neprestano preoblikujejo. Zaradi močnih pritiskov, ki se sproščajo ob premikanju litosferskih plošč, se skorja kljub svoji trdnosti guba, poka in prelamlja. Nastajajo hribovja in gorovja. Vanje so reke s svojim dolbenjem zarezale globoke doline, marsikje pa so nastale večje ali manjše kotline in obsežna nižavja. Spreminjanje oblike zemeljskega površja je zelo počasen proces in ga ljudje pravzaprav lahko zaznavamo le z izredno natančnimi merjenji s pomočjo sodobne tehnologije. Le redko se zgodi, da se izgled pokrajine spremeni na hitro. Praviloma so za takšne spremembe krivi izredni dogodki, kot so izbruhi vulkanov in potresi. Potrebnih je več milijonov let, da se izgled pokrajine opazno spremeni, da se razvijejo nove oblike življenja, da nastanejo nove kamnine. Prav zato znanstveniki dogajanj v davni preteklosti ne opredeljujejo z leti, temveč so zgodovino našega planeta razdelili v več geoloških obdobij. In kaj seje dogajalo s hribom nad našim mestom v posameznih geoloških obdobjih? Včasih veliko, spet drugič malo in le redkokdaj nič. Najstarejše kamnine se pojavljajo ob severnem vznožju Huma. Tam na površje pokukajo plasti glinastega skrilavca, meljevca, kremenovega peščenjaka in konglomerata. Vse naštete kamnine se medsebojno menjavajo v nekaj centimetrskem obsegu. Kremenov peščenjak in glinast skrilavec sta sveža temno sive barve, pre-perela pa postaneta svetlo siva in rjavkasta. V kremenovem peščenjaku je precej sljude, ki jo najdemo tudi na razkolnih ploskvah skrilavca. Omenjene kamnine so nastajale v obdobjih, imenovanih karbon in perm. To sta najmlajša dela starega zemeljskega veka (paleozoik), ki seje začel pred približno 530 milijoni let in se zaključil pred okoli 245 milijoni let. Sklepamo, da je bilo na našem območju v mlajšem paleozoiku morsko okolje, v katerem so se skozi daljše časovno obdobje odlagale opisane kamnine. V njih na žalost ni bilo najdenih fosilnih ostankov nekdanjega življenja, tako daje natančno starost težko določiti. Domnevamo, da so te kamnine nastajale skozi ves karbon in večji del perma. Nad njimi se prav tako ob severnem vznožju hriba nad mestom pojavljajo rdeči glinovci, meljevci, peščenjaki in konglomerati, ki pripadajo grodenskim skladom, nastalim v srednjem permu. Naštete kamnine se medsebojno menjavajo, vendar prevladuje peščenjak. Ta vsebuje pretežno nezaobljena kremenova zrna in kvarcit, v manjših količinah pa tudi različne glinence ter druge silikatne minerale. Kaj seje z opisanim področjem dogajalo pred karbonom, je težko reči. Lahko da je bilo ozemlje, kjer se danes dviguje Hum, kopno, saj nikjer na širšem območju Laškega ni starejših kamnin. Ni pa izključeno, da so tudi pri nas staropaleozoiske kamnine nastale in nekoč v davni preteklosti tudi obstajale, a jih je skozi dolgo časovno obdobje erozija počasi odnesla. Od tistih časov je preteklo kar nekaj sto milijonov let. Nad kamninami karbonske in permske starosti je na Humu odložen siv, masiven, debelozrnat dolomit, ki je nastajal v geološkem obdobju, imenovanem trias. To je najstarejši del srednjega zemeljskega veka (mezozoik), ki seje pričel pred približno 245 milijoni let in končal pred slabimi 65 milijoni let. V triasu seje med mogočnima kopninama na severu in jugu našega planeta razprostiralo obsežno morje Tetida. Za kamnino, ki gradi Hum, na žalost ne moremo z gotovostjo trditi, da je res nastala v plitvem, toplem, mirnem delu enega od stranskih morij tega velikega oceana iz pradavnine, kjer so bili ugodni pogoji za nastanek dolomita. Precej bolj verjetno je, da je humski dolomit nastal iz apnenca v kemijskem procesu, imenovanem dolomitizacija. Mineral kalcit (CaCO,), ki gradi apnenec, se v tem procesu nadomesti z mineralom dolomitom (CaMg(CO,),). Posledica omenjenega procesa ni le sprememba v mineralni zgradbi, temveč tudi nastanek nove, drugačne kamnine s povsem samosvojimi značilnostmi. Obe kamnini, dolomit in apnenec, sta usedlini in sta nastali v procesu sedimentacije drobnega materiala na morskem dnu. Na morsko okolje v času nastanka osnovne kamnine kažejo tudi redki fosilni ostanki lupin mehkužcev (školjke in polži), ki jih je z malo sreče moč najti na pobočjih hriba nad mestom. Čeprav se v okolici Laškega pojavljajo tudi magmatske kamnine, in to prav iz triasnega obdobja, o njih na Humu ni ne duha ne sluha. Hrib nad našim mestom pač ni vulkanskega nastanka. Na žalost, saj bi bilo prav zanimivo imeti svoj mestni vulkan. Ali pa na srečo, ker pri ognjenikih človek nikoli ne ve, kdaj bodo ponovno postali aktivni in pričeli bruhati. Vsakršna skrb je odveč. Hum nam ne pripravlja nobenega vulkanskega presenečenja. Nevarnost, da se nekega lepega jutra prebudimo pod debelo plastjo lave in vulkanskega pepela, je mnogo manjša od tiste, da nam na glavo pade komet iz vesolja. Nam pa hrib nad mestom lahko zagode z drugačnim presenečenjem. Dolomit je kamnina, ki zaradi podnebnih vplivov dokaj hitro razpada. Že manjši potres, kar v okolici Laškega ni tako redek pojav, pa lahko povzroči, da se s pobočja Huma odtrga in v dolino zakotali kakšna večja skala. To pa utegne biti za prebivalce ob vznožju hriba precej neprijetna zadeva. Seveda odvisno od tega, kako velik kamen bi se iztrgal iz pobočja in kako daleč bi se prikotalil. Toda naj nas pretirano ne skrbi. V mestnih analih ni nobenega zapisa o takšnem dogodku, zato je tudi ta nevarnost, ki bi jo lahko predstavljal hrib nad mestom, dokaj majhna. Kakšna je bila pokrajina, kjer danes stoji Hum, v srednjem in mlajšem mezo-zoiku, v obdobjih, imenovanih jura in kreda, lahko le ugibamo, saj kamnin iz tistih časov v okolici našega hriba ni. Verjetno seje morje umaknilo in nastala je obsežna kopna površina. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da se je ozemlje na pričetku novega zemeljskega veka (kenozoik), ki seje pričel pred kakšimi 65 milijoni let in traja še danes, začelo intenzivno gubati. Zemeljska skorja, ki je zgrajena iz trdnih kamnin, ni enotna, temveč razdeljena na več velikih in majhnih litosferskih plošč. Te plavajo na vroči, tekoči magmi, ki se neprestano premika v obliki krožnih tokov. Posledično se zato premikajo tudi litosferske plošče. Lahko se druga drugi približujejo ali pa se druga od druge oddaljujejo. V starejšem delu kenozoika, v terciarju, seje velikanska afriška litosferska plošča pričela počasi, a vztrajno približevati evra-zijski plošči. Pri tem potovanju je pred seboj potiskala manjšo jadransko ploščo. Ko je ta pripotovala do evrazijske plošče, seje zaradi močnih pritiskov, ki so ob tem nastali na stiku obeh plošč, pričela gubati, narivati in prelamljati. Nastajati je pričela mogočna gorska veriga Alpe. Tam, kjer so bili pritiski izrazito močni, so zrasli vrhovi, ki danes segajo nad štiri tisoč metrov visoko, drugje, kjer so bili pritiski nekoliko manjši, pa so nastali hribi ter hribčki in med njimi tudi naš Hum. Daje ozemlje tektonsko še vedno zelo aktivno, dokazujejo manjši in večji potresni sunki. Eni so tako šibki, da jih enostavno ne zaznamo in za njih izvemo šele v večernih televizijskih poročilih. Drugi pa so se nam s svojo močjo in marsikdaj tudi z rušilnim delovanjem vtisnili globoko v spomin. Jadranska litosferska plošča še vedno počasi in vztrajno drsi proti evrazijski in na njo pritiska. Na stiku, ki je nekje prav v bližini naših krajev, se zemeljska skorja intenzivno guba in seveda pri tem pošteno trese. Hum pa verjetno prav počasi še vedno raste. Toda zgodbe o nastanku hriba nad mestom tu še ni konec. V terciarju seje namreč vzhodno od nastajajočega gorovja razprostiralo obsežno Panonsko morje. Večje in manjše zaplate kamnin, ki so nastajale v tem ogromnem terciarnem morju, lahko danes najdemo skoraj po vseh okoliških hribih. V njih je ogromno fosilnih ostankov, ki kažejo na živahno življenje v morju, ki seje s svojimi zalivi globoko zajedalo v hribovito pokrajino vzhodnih Alp. Toda na Humu takšnih kamnin ni. Morda je v tistem času Hum iz morja molel le svoj vrh in je bil majhen otoček na zahodnem robu prostranega morja. Ko je Panonsko morje odteklo, je svojo pravo moč pokazala erozija. Ta je s pomočjo rek in potokov intenzivno odnašala kamnine. Mehkejše hitreje, trše počasneje. Nastale so doline in hribi. Dolomit, ki gradi hrib nad našim mestom, je ravno dovolj trd, daje Hum ostal in se še dandanes kot kamniti čuvaj dviguje nad Laškim. Toda to ni njegova edina naloga in poslanstvo. Skozi pore porozne in zdrobljene kamnine, ki ga gradi, se iz velikih globin, kjer je v stiku s toplejšimi kamninami, na površje pretaka zdravilna termalna voda. Zato je Hum delno tudi odgovoren za razcvet mesta, kije nastalo ob njegovem vznožju. Kakorkoli, Hum je tu in vsaj v geološkem smislu se mu v naslednjih nekaj milijonih let ne bi smelo kaj hujšega pripetiti. Še naprej bo varoval svoje mesto pred ostrimi severnimi vetrovi, obiskovalcem, ki se bodo na njega povzpeli, pa bo po- stregel s prečudovitim razgledom na pokrajino, kjer se ravninski svet Panonske nižine nakodra v nežno zaobljene vrhove Posavskega hribovja. Literatura: Buser, S. in soavtorji, 1976: Osnovna geološka karta SFRJ. List Celje s tolmačem. Zvezni geološki zavod. Beograd. Hamrla, M., 1954: Geološke razmere ob severnem robu laške sinklinale vzhodno od Savinje. Geologija 1, 118 - 140. Ljubljana. Majcen, T. in soavtorji, 1994: Geološka učna pot na Govce. Zveza kulturnih organizacij Laško. Laško. Majcen, T., 1999: Narava je bila darežljiva. Zdravilišče Laško za zdravje in oddih nekoč in danes. Zdravilišče Laško. Laško. Placer, L., 1999: Strukturni pomen Posavskig gub. Geologija 41, 191 - 221. Ljubljana. Ramovš, A., 1983: Geologija. Univerza v Ljubljani. Ljubljana. HUM Peter Skoberne1 V zadnjem času najdem vedno manj priložnosti, da bi se odpravil v gore, pa četudi tiste, manj gorate. Ker me na Hum nad Laškim veže mnogo spominov, sem povabilo na srečanje prijateljev Huma izkoristil, da sem se pred začetkom še hitro vzpel na vrh. Med tem in prejšnjim vzponom je minilo kar nekaj let. Zanimivo je, kako določeni deli poti izginejo iz spomina, spet drugi pa prikličejo dogodke, ki so bili pokopani nekje na dnu živčevja. Lubje rdečih borov je manj ožgano, skale bistveno bolj zaraščene, oporne točke pa ostajajo. Gotovo je ena takih opornih točk obsežen razgled navzdol ob Savinji proti Kopi-tniku in navzgor proti Maliču in Grmadi. A tokrat bi rad razkril druge, s Humom povezane oporne točke, ki so pomembne predvsem zame, za druge pa morda kvečjemu zanimive. Hum je namreč botroval nekaterim mojim življenjskim odločitvam in spoznanjem. Čisto nevsiljivo seje pojavil in pustil v meni globoko sled. Leta 1970 sem se odločil, da bom fotografiral vse zavarovane rastline v Sloveniji. Tedaj jih je bilo na seznamu 56. Začel sem se pripravljati na terensko delo, zbral nekaj literature in fotografije teh rastlin, da bi jih lahko v naravi prepoznal. Potem sem si priskrbel ključ za določanje rastlin in v reviji TIM prebral navodila Staneta Peterlina, kako se piše terenski dnevnik. Ni preostalo drugega, kot jo mahniti na teren. Sošolec Lajči mi je pripovedoval o avriklju in humskem rožmarinu, pa tudi sicer sem vedel za botanični sloves Huma. Torej, cilj je bil znan. Po pouku sem se zavithel na kolo in se napotil do vznožja Huma. Zahvaljujoč dnevniku so ohranjene vse časovne podrobnosti moje prve samostojne ekskurzije. Ko sem se vzpel do ruševin gradu, sem se naprej ustavil na travniku in se čudil njegovi pestrosti. Tudi slučajno nisem vedel, ali se na njem skriva kakšna zavarovana rastlina ali ne. Prvo spoznanje je bilo nedvoumno, treba se bo lotiti prepoznavanja rastlin. Iz terenskega dnevnika je razvidno, da sem določil dve rastlini: ripečo zlatico in navadni zlatenec. Druga določitev je bila seveda čisto napačna, zlate- 1 dr. bioloških znanosti, Ministrstvo za okolje in prostor nec sem mnogo let kasneje prvič videl na obzidju gradu v Stari Gorici. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da meje tisto resnično srečanje z zlatencem spomnilo na humsko dogodivščino! Kakor mnogi, sem tudi jaz nasedel na dokaj razširjeno mnenje, daje Hum ugasli vulkan. Ko sem to povedal mentorici prof. Miri Križnikovi, meje le zvito pogledala in vprašala, če sem si pogledal kamnino in jo preizkusil s kislino. Odgovoril sem, da sem le potolkel dva kamna in daje zadišalo po žveplu. To je bilo prvič in zadnjič, da sem apnenec zamenjal z magmatsko kamnino. Se pomembnejši je bil nauk: ne zaupaj slepo mnenjem, sploh, če se lahko sam prepričaš. In še: kadar je le mogoče, poišči prvi vir. Kot pri ustnem telefonu, nastajajo pri prepisovanju napake, te pa se potem z novimi objavami samo še širijo. Hum sem v gimnazijskih in študentskih letih kar pogosto obiskoval. Znanja in doživetja so se kopičila, tudi o Hurau. Spoznal sem, da je hrib zanimiv, vendar ne izjemen. Najbolj zanimive rastlinske najdbe, znane iz literature, niso bile potrjene, ob obnovi gradu je izginil še strupeni ruj, verjetno ostanek nekdanjega grajskega vrta. Pa vse to sploh ni najbolj pomembno. Preveč hrepenimo po pre-sežnikih in izjemnostih, ne znamo pa se več veseliti vsakdanjosti. Tako spolzi življenje mimo nas v sivino, v kateri se nič več ne splača, vse je brez zveze. Zato je tako dragoceno in pomembno, da so Laščani ponosni na Hum, je znamenje, da niso posiveli, daje v njih še dovolj življenja. Ohranite to žlahtnost! Ob Humu sem se tako naučil, da ni velikih in malih gora. Mogočnost je odvisna od odnosa posameznika, kaj mu hrib pomeni. Zato je tako pomembno, da živimo v sedanjosti in poznamo preteklost, da smo resnično, neposredno povezani z okolico, v kateri živimo. Če gre kdo vsak dan na vrh Huma ali če je na gori 'pustil' stotine prostovoljnih delovnih ur, kako naj mu bo vseeno, kaj se dogaja s Humom! Zanj je Hum seveda velika, sveta, gora. Kdor ima vsaj eno veliko goro, bo spoštoval tudi vse male gore, saj bo vedel, da so gotovo za nekoga velike. A revež je tisti, kije brez gora ali brez spominskih kristalčkov! Ko se sedaj, po več kot 30 letih oziram nazaj na prvo ekskurzijo na Hum, skrbno dokumentirano, še posebej cenim terenske zvezke. Spomin je preveč nezanesljiv za natančne časovne in prostorske opredelitve, za dejstva. In če je treba kdaj sestavljati zgodbe za nazaj, takrat zahrepenimo po natančnih podatkih. A tudi spomini niso za odmet! Dopolnjujejo namreč tisto, česar ni v terenskih zapiskih: vonja pomladi med zaplatami snega, tesnobe pred bližajočo nevihto, veselja nad sadnim kompotom na vrhu, tveganega iskanja avriklja, vesele družbe gimnazijskih sošolcev, odseva ognjenega raja na temno modrem jesenskem nebu, previdnega soočanja s strupenim rajem, prvomajskega druženja ob ognju med ruševinami gradu... Spomini imajo moč obarvati, olepšati, retuširati boleče praske, pobeliti nepomembne podrobnosti s čopičem pozabe, tisto, kar na koncu ostane, je biser v školjki, je kristalizirano bistvo. Vsak, kdor je resnično doživel laško goro, nosi svoj kristalček Huma v sebi - večjega ali manjšega. Med mojimi spominskimi kristalčki humski ni največji, je pa spravljen na posebno dragocenem mestu! Fotografijo je posnel Peter Skoberne 20 minut predpričetkom večera, posvečenega Humu, v Knjižnici Laško. Na večeru je s krajšim predavanjem nastopil tudi Skoberne. GOREL JE HUM Lojze Oberžan1 Leta 1957je po nesreči zagorel Hum. To je bil za Laško zelo boleč dogodek. Spodaj je literariziran zapis enega od udeležencev. V šoli smo pri pouku slovenščine pisali spis, takrat seje reklo prosti spis, z naslovom Kako je gorel Hum ali Gorel je Hum; ne spominjam se več natančno. Hodil sem v četrti razred osnovne šole, zato vem, da se je pisalo leto 1957. Ali sem napisal najboljšega, ne vem, spis namreč? Priložnosti, da bi vprašal tovarišico Bremčevo, pa tudi ni več! Laški kratkohlačniki, živeči v raznih soseskah, smo imeli dokaj »dorečene poligone« za sproščanje in igro. Vsebina igre paje bila stvar domišljije skupine ali dominantnega fanta v njej, »igrišče - poligon« paje bila primerna bližnja okolica, ki je ustrezala zamislim igre tistega popoldneva. Fantje (pa tudi dekleta), živeči pod gradom in placu ter okoli njega (po današnjem imenovanju Pod gradom in Aškerčev trg, pa tudi Orožnov in Valvasorjev trg), smo obvladovali stari grad s širšo okolico, gozd ter trate nad in pod cesto v Tovsto, nad cesto Blaževo skalo do vrha Huma z njegovima bratoma, pod cesto pa travnik nasproti toplic (takrat plaža Laščanov) in pa farovški travnik z lavo. V mestu smo imeli »oblast« na razvijajoči Reslerjevi parceli (sedaj Pod gradom), okoli takratnega zdravstvenega doma, kjer je danes knjižnica, pa »farovško štalo« s sadovnjakom ter cesto za Savinjo od zdravilišča navzdol mimo »hern« in »damenbada« do legendarnega črnega mosta. Ob knjigah, ki sem jih takrat kar požiral (Kari May, Jack London... pa .. le kdo je napisal skrivnost dr. Fu-Manchuja? .... Sherlock Holmesa pa vemo...), je bil kino v Laškem tisti, ki nam je izvabljal solze, smeh ali pa zavidljive vzdihe. Filmi so nam omogočali beg v zasanjanost in dopuščali identifikacijo z venomer novimi junaki. Kar smo gledali v »Škorčevem« kinu, smo se tudi v naslednjih dneh 1 upokojenec igrali. Hvala bogu za tako bogato otroštvo, kot sem ga imel. Čeprav, danes, ko pogledam nazaj, pomislim, daje bil že takrat zasejan neki amerikarizirani vpliv. Ali je bilo požiganje trave po nikogaršnjih površinah v bližnji okolici »namig s filmskega platna«, se ne spominjam. Morda je bil to le izziv preizkusa obvladovanja nečesa, pred čimer so nas od rane mladosti svarili starši (in to še počnemo)! Vem le, da so bile adrenalinske akcije in nas je prav vleklo v početje; to smo počeli sleherno leto, vsako zgodnje poletje. Bili smo štirje, tisto zgodnje poletje 1957: Janez, Ivan, Silvo in jaz. Za požiganje trave smo se primerno pripravili. »Opravljeni« smo bili tako, da bi bili, po našem mnenju, kos najhujšemu požaru: za opasači so nam visele čutare z vodo, dva sva imela še pripravne sekirice in druge malenkosti, moštvo pa je premoglo tudi masko za dihanje - za primer najhujšega, najbrž! V ekipi smo bili trije gasilci in dostavljalec vode. Ta je bil mobilen - imel je sekiro z železnimi kolesci, tako daje bil kar najhitrejši po makadamski cesti, ki je vodila od vira vode pa do kraja, kjer smo požigali oziroma gasili: tisto popoldne je bila lokacija in naloga: dolgo, že več let nepokošeno travo nad cesto, ki vodi k Blaževi skali (danes lokacija, kjer ima hišo družina Wimmer), požgati in s tem omogočiti rast sveže trave naslednjo pomlad. Kot prekaljena in rutinirana ekipa smo, za lažji nadzor ognja, nalomili velike veje, polne zelenega listja. Začelo se je zelo predvidljivo. Na spodnjem robu travnika smo zažgali približno 3 do 4 metre širok pas in ga kontrolirano »pripeljali« do vrha, do roba gozda, kjer smo ga z vejami in vodo potolkli oz. pogasili. Nato smo začeli znova. Pa znova. Vodonoša je imel odgovorno in naporno nalogo, saj je moral nepretrgoma dobavljati nove količine vode, uporaba vode pa je spadala bolj k dramaturgiji dogodka kot k resni potrebi. Ritual pretakanj vode iz prenesenih čutaric v ekipno zalogo je bil del obreda, ki je kazal visoko usposobljenost, temelječo na hitrosti in spretnosti. V nekem trenutku pa so vsa tehnika in pripomočki za gašenje izgubili veljavo. Nenaden sunek vetra je v hipu potegnil uničujoči jezik ognja do roba gozda, nekaj deset metrov nad mestom, kjer smo do tistega trenutka kontrolirano in mirno »operirali«. Spominjam se strašljivega zvoka, ki gaje povzročilo bliskovito gibanje ognja in velike vročine, ki je hipoma nastala. Kot bi trenil, je bil cel travnik (čeprav ne velik) ena sama goreča bakla. Ob zmedenosti in kričanju smo se neusmiljenega nasprotnika lotili z edinim učinkovitim orodjem - vejami. Po nekaj minutah brezupnega gašenja smo potni in umazani od saj obstali ob črno kadečem travniku s spoznanjem, da nam je stvar ušla iz rok. Rep ognja je kot kača izginjal in se ob oglušujočem prasketanju zajedal v suho podrast gozda. Pomoč je neizogibna, je bila naša skupna misel, če želimo preprečiti katastrofo. Ucvrli smo jo, ne spominjam se, ali opremljeni, kot smo gasili ali ne, do gasilske- ga doma. Prestrašeni in zadihani smo, komu - se ne spominjam, povedali, kaj se je zgodilo. Izkušeni domačin v gasilskem domu je šel, seveda, v opazovalni stolp, da na lastne oči preveri novico. Minute so se vlekle v neskončnost. Rotili smo ga, naj »potegne« sireno, saj je stvar preklemano resna. Spominjam se, da se je sirena oglasila, ko sem že hitel domov. Čeprav se mi v tistih trenutkih lastne evforije ni zdelo odgovorno, je bila reakcija domačina v gasilskem domu popolnoma logična. To seje pokazalo pozneje, nekaj dni po požaru. Ogenj je požiral suho podrast po grapah Huma, nakopičeno že leta in leta (zadnji požar je bil leta 1919), hitro in brez dima, daje bil požar opažen šele, ko seje plamen lotil podrtih smolnatih borovcev, ki pa so le dali dim. Prišel sem domov in mami, kije bila vedno doma (tudi to je eden od spominov in vrednot, da sem prej napisal: hvala bogu!), povedal, kaj seje zgodilo. Ne spominjam se, ali sem se umil ah ne. Zlezel sem v posteljo, se pokril čez glavo in skušal zaspati ter tako odgnati duhamorni spomin na pretekle ure. Slišal sem očeta, ki je prišel iz službe (torej je bila ura že nekaj po 14.), se preoblekel, vzel neko priročno orodje iz kleti in odhitel pomagat gasilcem na požari-šče. Drugi dan smo bili poklicani na zaslišanje na postajo milice. V Laškem so nas še vrsto let vse, ki smo bili v takratni nesrečni ekipi, ko so nas srečali na ulici, imenovali »ameriški gasilci«. Prijatelj Igor še danes omenja, ko se v spominih vračamo v mladost, da gaje od naziva »ameriški gasilec« ločilo le pet minut, saj je bil že na poti k meni, da skupaj preživimo popoldne. Celjski tednik je požar v Laškem opisal v kratki novici, povzročitelje paje imenoval »paglavci«. Zanimivo bi bilo izbrskati zapisnik takratne postaje milice in prebrati izjave nas - »paglavcev«. Ali še obstaja? Ali ga je vzelo nasprotje - poplava? Danes, ko je od dogodka minilo 50 let in kot »starš« poznam vse radosti in stiske, ki jih prinašajo otroci, iskreno obžalujem, da se staršem nisem nikoli opravičil za ta neljubi dogodek; pa saj, v svoji mladostni nezavednosti nisem niti vedel, da bi se jim moral. Nemalokrat, ko ob grobu postojim, me dohiti to grenko spominjanje. LAŠKI ZBORNIK 2007 Predgovor: Franc Zdolšek in dddr. Jože Maček Urednik: dddr. Jože Maček Lektoriranje: dr. Tomo Korošec Oblikovanje: Marina Bezgovšek Izdala in založila: Knjižnica Laško, 2007 zanjo Metka Kovačič Tisk: Grafika Zlatečan Celje