IZVOR DESETNIŠTVA
Dušan Ludvik
Pri Slovencih je pojav desetništva dokumentiran z ljudskimi bala-
dami o desetnici in z ljudskim izročilom o desetem bratu. O njem so
pisali France Marolt, Ivan Grafenauer, Niko Kuret in Milko Matičetov.
Po Maroku naj bi pesem o desetnici nastala v poznem srednjem veku
v okolici gorenjskih gradov.^ Po Grafenauerju pa je starejša in kaže
staroindoevropsko gledanje na potomstvo: deset hčera brez sinov je pre-
kletstvo, ki se mora kako odvrniti — deseta hči mora, da potolaži bogove,
od doma (očetopravna družina). Deseti brat mu je mlajša analogija k de-
setnici, izvor pa teman.^ Kuret je prvi opozoril na pojav desetništva v
irskem ljudskem izročilu,^ kar se mi zdi doslej najbolj tehten doprinos
k problemu desetništva. Važno je tudi opozorilo M. Matičetova na snov
desetnice pri Kretzenbacherju in Schlosserju.^
Ako pustimo ob strani pojav desetega brata, ki tudi mora v »dese-
tino«,'' se nam balade o desetnici motivno in vsebinsko čisto neiskano
razvrste v dva osnovna tipa: kranjskega (A) (SNP I, 310, 311, 312 a, 312 b,
313) in štajerskega (B) (SNP I, 314, 315). Ako vzamemo za osnovo tipa A
prvo balado (310), so nje kompozicijski elementi tile:
1. V gradu živita graščak in graščakinja. 2. Imata devet gradov in
devet hčera. 3. Želita si, da bi se jima rodil sin, rodi pa se hči. 4. Ta bo
kot deseta morala iti v »desetino«. 5. Angel prinese prstan (v 7. letu).
6. Mati zamesi kruh in dâ vanj prstan. 7. Kruh razdeli na deset kosov,
prstan dobi najmlajša hči. 8. »Desetnica« se poslovi in odide v slabi
obleki. 9. Obljubi, da se bo vrnila čez sedem let. 10. Desetnica v gozdu
(govoreče sveto drevo). 11. Vrnitev čez sedem let, nihče je ne pozna.
12. Prosi, da ji dovolijo ostati. 13. Ker je zavrnjena, se desetnica da spo-
znati. 14. Mati umre. 15. Desetnica kljub prošnjam spet odide.
Variante desetnice (311—313) se ne razlikujejo dosti od navedene
balade, izpuščajo le nekatere baladne elemente, druge pa variirajo ali
jih razširjajo. V primerjavi z balado 310 je kompozicija ostalih tale:
1 Kočevski zbornik (1939), 245, 246.
2 Narodopisje Slovencev 11 (1943), 34; 75. »Peli so jih mati moja« (ured.
S. Sali). 1943, 152.
' Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje I (1956), št. 2, 14.
< Slovenski etnograf XI (1938), 189.
5 Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Celje 1930,
I 239.
79
Dušan Ludvik
Štajerski tip, znan v okolici Frama, ima naslednje kompozicijske
elemente :
1. Na pšenični njivi 2. žanje deset žanjic-sestric in njih mati. 3. Mimo
pride Marija in jih pozdravi. 4. Odzdravi le najmlajša hči. 5. Marija ji
dâ prstan in jo povabi s sabo (kot deseto hči v »desetino«). 6. Mati zamesi
prstan v kruh. 7. Najmlajša dobi prstan (deducirano iz vsebine). 8. Slovo
najmlajše (le naznačeno). 9. Desetnica se vrne, materina smrt (le nazna-
čeno).
Druga varianta štajerskega tipa (515) vsebuje elemente 1—5, 8 prve
inačice (314), ki pa so deloma variirani, razširjeni in obogateni za nov
element: smrt najmlajše hčere. Dodajmo zaradi popolnosti še mlajšo
prozno varianto iz Hoč (Schlosser, 16), kjer pride po desetnico »bela
žena«," ter že močno obrušeni štajerski prozni varianti iz okolice Apač,
kjer je govora, da mora deseta hči proč od hiše in hoditi ponoči kot
»božja deklica« (Nachtahnl),' in še drugo iz Gabersdorfa (pri Lipnici),'
ki je podobna oni iz apaške okolice, le da je še bolj okrnjena. Tip B
ima s tipom A skupnih le polovico elementov:
310: 3, 4, 6, 7, 8, 11, 12
314: 2, 5, 6, 7, 8,   9.
Nekaj elementov slovenske balade je znanih tudi v irskem ljudskem
izročilu, ki dobro pozna pojav desetništva, čeprav je i tam prvotni smisel
zabrisan."
1. Liam Donn (Viljem Rjavi); iz Connemare, grofija Galway. V tej
pravljici se snov desetništva ponavlja kar trikrat:
a) Irski kralj je na lovu zagledal divjo raco z dvanajstimi račkami.
Raca je nekega mladiča podila ves čas stran in ga končno zapodila.
»Modri starec« (druid) razloži kralju, da od račkinih dvanajst mladičev
nobeden ni ostal Deachmi. Mladiča, ki ga je raca zapodila, je pravkar
izročila Deachmi, kajti zlo bi pretilo raci in njenemu zarodu, ako bi vsaj
enega mladiča ne darovala Deachmi.
« P. Schlosser, Bachern-Sagen, Wien 1956, 23 (št. 16), 76 (opozorilo M.Ma-
tičetova).
'Ad »božja deklica«, prim. Kelemina, I.e., § 192/111. in Kretzen-
bacher (gl. op. 8), I.e., 94 ss.
' L. Kretzenbacher, Germanische Mythen i. d. epischen Volksdichtung
der Slowenen, Graz 1941, 99—101 (opozorilo M. Matičetova).
' Diarmuid mit dem roten Bart, hg. L. Miihlliaiisen. Eisenach 1956, 35 ss.
80
Izvor desetništva
b) Tudi kralj je imel dvanajst sinov; na vprašanje, ali ne bi bilo
dobro, da bi tudi on enega od njih žrtvoval Deachmi, mu »modri starec«
odgovori, da lahko računa na trajno srečo samo, ako bi enega od njih
izročil Deachmi. Kralj in kraljica se namenita žrtvovati tistega, ki bi se
zadnji vrnil z lova. Trikrat zapored (kakor pri raci) se vrne z lova kot
zadnji Liam Donn, najmlajši. Kralj meni, da je on tisti izmed sinov, ki
je namenjen Deachmi: »Tvoja usoda je, da te moram pregnati... in te
pahniti v daljni svet...«
c) Kralj pove Liamu, da ima »kralj Grčije« dvanajst hčera in da je
tudi on eno od njih izročil Deachmi. Pahnil jo je v širni svet, od takrat
pa jo kličejo Una Deachme (= Deachmina).
2. Rdeča raca. Enak začetek kakor pravljica o Liamu ima irska
pravljica o Rdeči raci.^°
3. Ptiček-kraljiček; varianta iz Munstra. Ptiček-kraljiček ima deset
mladičev, desetega od njih vrže iz gnezda; po njegovem zgledu hoče kralj
enega svojih sinov ubiti.^"
4. Ljudska medicina. Iz irske ljudske medicine sodi sem recept proti
skrofulozi: Najti gnezdo z dvanajstimi mladiči in s kraljićem ter sled-
njega vreči stran, »izročiti ga Deachmi«.^"
5. Hrib Deachmadhe. Odlomek o Finnu, »Acallamh na Senorach«
(Pogovori starcev) govori o tem, da je pokrajina Leinster »dajala
tretjino (!) svojih otrok (!) in tretjino svoje posesti svetemu Patriku«;
zategadelj se tisti hrib po ti dobi imenuje »hrib Deachmadhe«.^"
Kako ugotoviti vmesni člen med irskim in slovenskim ljudskim izro-
čilom? Ali so to Romani ali Nemci? Kaže, da nemške povesti, pravljice
ali pesmi ne poznajo pojava desetništva. Vendar so ga verjetno tudi
Nemci morali poznati, saj živi še dandanes v nekaterih nemških narečjih
izraz Deheme (z izvedenkami), ki je istega pomena kakor irski Deachma.
Tudi se je ohranilo nekaj rekov,^^ ki so tako tipični, da se jih ne dâ dru-
gače razlagati, kot da so to ostanki desetniške snovi:
1. Drum weiß der Hundertste net, wo sich der Zehnte nährt (Gera-
bronn).
2. Der Zehnte (varianta: Neunte)weiß net, wo den Neunten (vari-
anta: Zehnten) der Schuh drückt (Balingen).
3. Was dem Zehnten geschieht, weiß der Neunte nit (Rottweil, Dol-
nje Frankovsko).
4. Der Zehnte weiß net, wo sich der Elfe nährt (Frankovsko).
5. Der Zehnte weiß net, wie sich der Elfte nährt und der hat 'm Bett-
ler 's Brot aus der Krätze 'raus gestohlen (Elwagen).
Diarmuid, 1. c., 172 in Glasnik, 1. c.
" H. Fischer, Schwäbisches Wb. VI (1924), s.v. zehn. Variante, ki jih na-
vaja Kretzenbacher, ne morejo biti nemške.
6  Slovenski etnograf gj^
Dušan Ludvik
6. Des täte der Zehnteste net (splošno znano).
7. Sie weren dem Zehenden nicht zu theil worden (Ulm ok. 1700), kar
pomeni: es wäre ihnen übel gegangen.
Smisel rekov 1—5 je, da deveti (pač od enakih) ne ve, kaj se godi
z desetim,^'' deseti (od enakih) pa ne ve, kaj se godi z devetim ali enaj-
stim. V vseh primerih gre za neko vrsto, iz katere je deseti izločen, to
pomeni, da deseti ni navzočen, kajti drugače bi ali deseti vedel, kaj se
godi z ostalimi, ali pa bi ostali vedeli, kaj se godi z desetim. Deseti torej
nima nobene zveze s svojimi (enakimi), to pa ni nič drugega kakor motiv
desetništva, deseti od enakih (hči, brat) mora po svetu (v pregnanstvo),
s čimer se pretrga rodbinska vez.
Iz rekov 5—7 se dâ izluščiti še več: Deseti, ki ne ve, kako se pre-
življa enajsti, je revnejši od berača, kajti ta ima vsaj košček kruha, »ta
deseti« pa niti tega ne. Iz 6. reka se dâ razumeti, da je delo tako, da bi
nihče zanj ne prijel, niti »ta deseti« — torej tisti, ki je zaslužka gotovo
potreben — ne. Bedno usodo »ta desetega« pojasnjuje 7. rek: kaj takega
ne bi doletelo niti »ta desetega«, t. j. da bi se jim slabo godilo, kakor pač
desetemu bratu, ki ga usoda povsod preganja. Obe komponenti rekov:
izločenost in huda revščina, .torej pregnanstvo (blodenje po tujini) in
pravna posledica pregnanstva — brezpravnost in revščina'^^ (kar je iz-
pričano že v antiki), sta tipična elementa desetništva.
Pojav desetništva je bil torej znan tudi v nemškem jezikovnem ob-
močju. Med obema poloma — Irsko : Slovenija — predstavlja nemški
kulturni prostor vmesni člen. In potem bi se problem glasil:
a) ali je pojav desetništva splošnoevropski,
b) ali pa je računati s pojavom iz irskega kulturnega območja, ki se
je razširil v 6./7. stoletju z delovanjem irskih misijonarjev (Columban,
Gal idr.) izven Irske? Kje torej iskati izvir, korenine? Niti na Irskem niti
na Slovenskem ni prvotni smisel več razumljiv.
Menim, da je izhajati iz irskega pojma deachma, deachmadh, ki ga
pripovedovalec ljudskomedicinskega recepta razlaga (resda malce nego-
tovo) kot »blodenje po svetu« (In-die-Irre-Gehen),^" torej pregnanstvo,
kar pa je vsekakor že končna faza pojava. Beseda deachma(dh) je vrstilni
števnik, izpeljan iz staroirskega deich- (starocymrsko decY^ »deset« in
pomeni »deseti, -a, -o«, kot ženski samostalnik pa ustreza nemškemu »der
Zeh(e)nt«^ (Zins), sloven. »desetina«. Pripovedovalec povesti razume pod
Deachma sicer osebo, ki naj bi ji žrtvovali desetino,^" vendar je jasno, da
gre tu že za premik predstav. Ako v irskih variantah o desetništvu raz-
lagamo Deachma kot »desetina«, se to lepo ujema s slovenskimi, kjer
deseta hči (deseti brat) »mora v desetino iti«.^*
1- J. Grimm, Deutsche Rechtsaltertümer I (1922), 547.
15 S. Feist, Vergleichendes Wb. d. gotischen Sprache (1939), s.v. taihun.
» Vse variante v SNP I.
82
Izvor desetništva
Da je irsko Deachma zares naše »desetina«, si lahko potrdimo z nem-
škim pojmom dehem(e), ki je istega pomena kakor irski in izpričan že
v starovisokonem. tehamôn »decimare«, potem v srednjevisokonem. vari-
antah deheme, dehm, dem, diem, dom, dame, dihme, dehel, dehiuom
(=dehem), verdeheme (=gebe den Dehem) ter v nizkonem. degme}^
Izraz živi še dandanes v Deheme, Deeham, Dechel na Bavarskem, Švab-
skem, Frankovskem, Elzaškem^" in morda še drugod. Potemtakem bi bilo
deheme < lat. decima (c=k) prevzeto v nemščino, še preden se je lat. k
pred jasnimi glasovi razvil v c (5./6. stol. n.St.). Deheme pomeni prvotno
»decima porcorum«, ki je v Kapitularijih izpričana že ok. 600 n. št.,^'
šele kasneje se vsebina besede spremeni in pomeni davščino za svinje,
ki jih gonijo na pašo v gozd, potem pa paša sama (Waldmast). K temu
prim. ustrezajoče anglosaksonsko tace, t. j. swinsceade.^^
Število »deset« ni prav nič redko v vojnem pravu; pri Rimljanih
pomeni decimo, decumo »kaznovati vsakega desetega, decimirati«. Rim-
ljani cesarske dobe so šteli kože, ki so jih morali odvajati Germani kot
tribut, po dekurijah, beseda še danes živi v nem. Decher »število deset«.
Sidonius Apollinius (8, 6) pravi o Saših: ^...decem quemque captorum
per aequales et cruciarias poenas, plus ob hoc tristi quod superstitioso
ritu necare, superque coUectam turbam periturorum mortis iniquitatem
sortis aequitate despergere.. .«^° Pri Aventinu beremo, da je od premaga-
nih Sasov moral vsak deseti moški z ženo in otroki oditi iz dežele, tja
kamor mu je kralj Karel Veliki ukazal.^^ Desetega je navadno določil-
žreb.^^
Prvotna raba števila deset ni bila posebno pogostna, kaže, da je deset
razlagati v večini obrazcev kot sveto število 9 (= 3 X 3) + 1.^' V german-
skem pravu n. pr. so v obrazcih liha števila bolj pogostna kot soda, kla-
sična števila germanskega prava pa so 3, 7, 9. Kako je prišlo do tega, da
je bilo žrtvovano (kaznovano) vse deseto, ni jasno, verjetno pa imajo vse
vrste desetin (mala, velika idr.) isti izvir kot decimiranje. Kaže, da je bilo
v najstarejšem pravu število deoet enota, vrsta se je z devet končala;
1» Benecke-Müller-Zarncke, Mittelhochdeutsches Wb. I (1854), 311
s. v. deheme (tam tudi ostala literatura o predmetu).
" Fischer, 1. c, s.v. Dehem. Schmeller-Fromann. Baverisehes Wb. I
(1872), 495 s. v. Dehel.
" Grimm, I.e., II, 44. Fischer, I.e., s.v. Dehem.
Schmeller-Fromann, 1. C, s. v. Dehel.     -        '
" Kluge-Götze, Etymologisches Wb. (1953"), s.v. Decher.
Grimm, 1. c, I, 444.
21 J. Aventinus, Beyerische Chronika, Frankfurt/M. 1566, IV, 327^': »Es
waren alle Sachen tod, hin und ab vergeben und vergessen, doch mußte allweg
der zehend Mann mit Weib und Kind auß dem Land und dahin ziehen, dahin sie
König Carl verschaff ...«
22 Grimm, 1. c, I, 298; 444.
Grimm, L c, I, 298.
83
Dušan Ludvik
prva živa stvar, ki je v isti vrsti «ledila deveti, je bila prvotno žrtvovana
bogovom (jetniki, živali), pozneje izgnana ali pa dana na razpolago
zmagovalcu ali gospodarju nad življenjem in imetjem. Isto je veljalo za
neživo.
V navodilih za pobiranje desetine je razmerje 9 + 1 večkrat prav
jasno izraženo; v nekem westfalskem pravnem napotilu iz 16. stoletja
berem med drugim: »... wir weisen von den fruchtzehnten ... wo er aus-
bindet, soll er anzählen und wenn er neun hat, soll er die zehent geben
dem zehener«.^" Koliko je tu botrovalo praznoverje, ni mogoče ugotoviti,
gotovo je, da vedo pfalzška pravna napotila povedati, da je deseto jajce
vedno večje od drugih, deseti val najmočnejši.^^
Vsekakor je desetina neka žrtev, ki je bila prvotno del verskega
obreda. Grški viri (Ksenofon, Nikainetos idr.) povedo, da so deseti del
plena ali deseti del pridelka posebej odbrali in ga žrtvovali bogovom.^^
Desetino vsega, kar se je pridelalo na polju, terja Mojzes.^" In ko je ka-
toliška cerkev uvedla desetino, se je na sinodi v mestu Macon leta 585
opirala na židovsko pravo, izpričano v Stari zavezi.^' V srednjem veku
je »velika« desetina veljala kot »božji red«, spoštovali so jo celo pun-
tarji.^«
Desetina je znana predvsem v obliki dajanja pridelkov in domačih
živali. Menim pa, da — opirajoč se na zgodovinske dokaze o človeških
žrtvah bogovom (Homer, ver sacrum, Izak, Jefte, Germani itd.) — mo-
ramo verjeti slovenski »desetnici« in irski »Deachma« ter zapisati, da so
¦bile vsaj v najstarejši dobi določene človeške desetine, saj to slovenska
ljudska pesem o desetnici tudi jasno pove:
kaj je le desetega
vse mora v desetino iti.^°
Tu se slovensko in irsko ljudsko izročilo natanko ujema z zgodovinskim.
Irska pokrajina Leinster je dajala tretjino otrok svetemu Patriku, zatega-
delj se tam neki hrib imenuje hrib Deachmadhe.^" Deachmadhe ho tu pač
v prvotnem pomenu »desetina«, torej »hrib desetine«; »tretjino otrok«
potem lahko brez pomisleka popravimo v »desetino«, s čimer dobimo
paralelo k slovenski desetnici, ki mora »v desetino iti«.
Irska tradicija ima gotovo zgodovinsko jedro, slovenska tudi, saj nam
resničnost človeške desetine potrjuje nasledniji zapis z Bavarskega: »Da
21 Grimm, I.e., I, 287; 298.
25 Grimm, I.e., I, 543. Ksenofon, Anabasis 5, 5, 9.
26 Mojzes III, 27, 30, 32.
2' Meyers Konvers.-Lexikon 17 (189?), s.v. Zehnt.
28 Fischer, 1. c, s. v. zehnt.
2« SNP I, 22 s. Potemtakem je Kretzenbacherjeva razlaga (gl. 1. c. 100)
»V desetino iti« = »auf die Wanderschaft des (der) Zehnten gehen« napačna.
Glej spredaj.
84
Izvor desetništva
nisem desetine svojega telesa in drugega svojega blaga nikoli odvajal
tako, kakor bi moral.. .«^^ Gre verjetno za kako samoobtožbo ali pri-
znanje. Paralelna gradnja stavka
desetina mojega telesa
(desetina) drugega mojega blaga
dd nedvoumno razumeti, da z »desetino telesa« ni mišljeno nekaj simbo-
ličnega, pač pa nekaj povsem konkretnega, kar je v srednjeveškem pravu
bilo, kakor vsa druga desetina (od pridelkov in mladičev), zares blago,
tu torej otroci. Da pa so bili otroci res blago, nam pove germansko pravo:
v nekaterih določenih primerih so lahko otroke (novorojenčke pa tudi
starejše) izpostavili, prodali ali celo usmrtili.
Končno pa človeško desetino potrjujejo še drugi zgodovinski viri:
zgodovinar Engel omenja, da so na Ogrskem morali dati vsakega desetega
otroka na razpolago samostanu.'^
Menim, da je razvoj človeških desetinskih dajatev najbolj čisto ohra-
njen v variantah štajerskega tipa (B). Varianta 315 se mi zdi pri vsej
svoji krščanski preobleki zelo starinska, saj se dâ iz nje prvotni smisel
desetine, kljub retuširanju, še dobro razbrati — desetnica umre:
Geta se z Marijo veseli,
no na večno Jezusa česti.
Smrt desetnice se dâ razbrati čisto določeno iz štajerske variante
(Schlosser, 16), kjer je govora, da v Hočah pravijo, da je »najmlajša iz-
med desetih sester smrt«. To mesto so — opirajoč se na besede desetnice
»Ne boste videli moje smrti, jaz pa pri vaši stala bom« — doslej razlagali
tako, da »desetnica ni navadna žrtev smrti, temveč ji je na onem svetu
celo namenjena služba pomočnice pri ,beli ženi'«.^* Stavek, ki ga vsebuje
tudi štajerska varianta SNP I, 314 (gl. spredaj: kompozicijski element 9),
je razložljiv le v zvezi s situacijo v kranjskih variantah, kjer je desetnica
zares priča nemotivirane materine smrti, mrtva mati pa razumljivo ne
bo več doživela hčerine smrti (kompozicijski elementi 11—14). Iz vseh
variant iz Frama in Hoč je razvidno, da je desetnici že pri rojstvu sojeno,
da bo mlada umrla. Smisel njene smrti ni jasen, vidi se, da mati stori vse,
kar je v njeni moči, da bi rešila desetnico pred »tujo gospo« (gospo v
snežnobeli obleki), toda zaman: »Nekega dne je prišla bela gospa, prijela
^1 Schmeller-Fromann, I.e., II, 1101 s.v. zehen: »Daz ih den zehenten
mines libes und andres mines guotes nie so gegab so ih solte.« (Iz Docen's Denk-
mäler, hg. 1825.)
32 Grimm, I.e., I, 634; 635 s.
Engel, Geschichte des Ungarischen Reiches, Halle 1797, I, 56; citirano
po Grimm, I.e., I, 544.
3« SE XI (1958), 189.
85
Dušan Ludvik
desetnico za roko in je z njo izginila, da ju ni nihče nikdar več videl«
(Schlosser, 16).
Nepričakovana, nenapovedana in neutemeljena smrt je razumljiva
le z vidika prvotnega smisla desetine — to pa je človeška žrtev bogu.
Tudi v irski varianti o ptičku-kraljičku^" je ta poteza še opazna — kralj
hoče enega svojih sinov ubiti, pač žrtvovati »Deachmi«. V slovenski va-
rianti 314 je ta starinski moment zelo močno zabrisan, kar ustreza po-
znejšemu zgodovinskemu razvoju — pri Rimljanih so, kadar je bil raz-
glašen ver sacrum, določeno mladino zares žrtvovali bogovom, v zgodo-
vinski dobi pa so jo samo še pošiljali v pregnanstvo^'' — Marjetico je
določil žreb (prstan), da odide z božanstvom:
Ti boš pa z meno rajžala!
Podobno tudi v prozni varianti iz Hoč, kjer »bela gospa« desetnico
odpelje za zmeraj. Marija v obeh štajerskih baladah nadomešča pač
prvotno ime nekega poganskega božanstva, ki mu je bila žrtev name-
njena; prozna varianta iz Hoč kaže na paralelnem mestu prvotnejšo
obliko, ker ime poganskega božanstva nadomešča z mitološko nejasno,
vsekakor pa ne krščansko »belo gospo«.
Kranjske variante se mi zdijo mlajše, saj v njih smrt desetnice niti
naznačena ni, desetnica mora le »v desetino it'«, torej ali služit k tujim
ali pa iti v pregnanstvo. V obeh primerih je i žalost staršev i žalost deset-
nice razumljiva ne le s človeškega, temveč tudi s pravnega stališča: iz-
gnanec je v tuji deželi brez pravic,^^ a]jQ pa služi v fevdalnem redu, je
vselej podložen, stoji torej najniže na takratni družbeni lestvici.^^ Druž-
beni padec desetnice se dâ potrditi na podlagi nekaterih tipičnih zna-
menj: desetnica obleče pri slovesu raztrgano, obleko, raztrgana ali
odrezana obleka pa pomeni v srednjeveškem pravu zmeraj nekaj sramot-
nega,^" v drugi varianti je obleka črna, črna ali siva obleka pa je bila
predpisana za kmete.^' Desetnica ni samo raztrgana, ampak tudi raz-
mršena — medtem ko se je fevdalna gospoda česala, so hodile žene hlap-
cev nepočesane in razmršene.^**
Kranjske variante imajo nekaj novelističnih prvin, ki gotovo niso
prvotne, tako povratek desetnice, ki pride na svatbo svoje sestre, a je
nihče ne pozna. To je variacija motiva Odisejeve vrnitve, ki je kot
»skupni motiv« močno razširjen v ljudski baladiki vseh narodov. V prvi
štajerski varianti (314) in v prozni varianti iz Hoč je vrnitev desetnice
le megleno' naznačena; poslavljajoča se desetnica pove, da bo ostala pri
materi, ko bo le-ta umirala.
35 Wörterbuch der Antike (Kröner 96; 1933), s. v. Menschenopfer; ver
sacrum.
36 SNP I, 310. Grimm, I.e., II, 302.
" SNP 1, 312a. Grimm, I.e., I, 470.
38 SNP I, 310. Grimm, I.e., I, 469. Gudrun 1218, 1; 1299, 3.
86
Izvor desetuištva
Motiv materine smrti je težko opjedeljiv. Vprašanje je, ali ni tu
nastal motivni premik, tako da je namesto prvotne smrti desetnice —
v novem družbenem okolju neutemljene in zato težko razumljive — na-
stopila situacijsko bolj utemeljena smrt matere.
Tudi motiv govorečega »svetega drevesa« — bukve, je zagoneten.
Drevesa so v verovanju in pravu raznih narodov zelo značilna, vendar
ravno bukev ne sodi med tipična sveta drevesa, kot so na primer lipa,
jesen (Skandinavija), hrast (pri Keltih, Rimljanih, Germanih pa tudi
Slovanih). V daljši varianti sveto drevo ni imenovano, zato je malo ver-
jetno, da je bukev kot govoreče sveto drevo prvotno. Morda gre tu za
refleks verovanja starih, da v drevesih bivajo Driade ali pa za hrast,
latinsko tudi quernus, kar da pomeni »drevo tožb« (Klagebaum). Isidorus
Hispalensis (6. stol.) omenja, da so stari narodi verovali, da bivajo njih
bogovi v hrastih; ako so temu drevesu zaupali svoje bolečine, so jim iz
njega odgovarjali bogovi.^"
Prstan ima v srednjem veku pravno-simbolični pomen: Pustiti prstan
pri vratih, pomeni, zapustiti hišo in imetje (Anglija, Skandinavija); pre-
daja imetja se je izvršila »per annulum aureum«.*" Prstan kot spozna-
valno znamenje ali žreb je v ljudskem izročilu močno razširjen, zato je
v desetnici tipičen le žreb s prstanom v kosu kruha. Izvir motiva je
nejasen.
V ljudskem irskem izročilu je človeška desetina vezana na ime
sv. Patrika (Patricius). Le-ta je širil krščansko vero na Irskem po 1. 432.
Živel je v mestu Armagh, v pokrajini Ulster.*^ Izročilo pa veže desetino
na pokrajino (distrikt) Leinster, ki leži južneje. Kaže, da so cerkvene
desetine mlajšega datuma (585),tudi je znano, da se je Patrik prav-
zaprav imenoval Sucat in se je ime Patrik za Sucat uveljavilo šele po
letu 600. Protislovje si je razlagati ali tako, da sega tradicija o človeški
desetini daleč nazaj v 5. stol. in bi jo potem razlagali kot ostanek pogan-
skega verovanja (žrtev bogu), seveda v milejši krščanski obliki, ali pa
sprejmemo človeško desetino v distriktu Leinster kot zgodovinsko dejstvo,
ki ni v zvezi s Patrikom, ker le-ta ni bival v tej pokrajini. Iz distrikta
Leinster pa je bil znani irski misijonar Columban,*^ ki je proti koncu
6. stoletja oznanjeval krščansko vero na Burgundskem, po letu 610 pa
med Alemani okoli Bodamskega jezera. Njegov učenec Gal (Gallus), ki
je po odhodu Columbana ostal med Alemani, je bil po rodu Irec." Kro-
nologično se ti podatki bolje ujemajo z letnicami. O irskem misijonstvu
3' Grimm, I.e., 11, 414: »... klagpaum. wan als Isidorus spricht, die alten
haiden heten ir abgötter in den aichen, und wenn si in iren kumer klagten, so
antwurtten in die abgötter auz den paumen« (Megenberg, Buch der Natur
114. stoletje], hg. Pfeiffer [1861], 343, 4). Prim. tudi Zeitschrift f. deutsches Alter-
tum, hg. M. Haupt IV (1844), 255.
*» Grimm, 1. c, I, 242; 246.
^' Meyers Konvers.-Lexikon, I.e., s.v. Patrick; Columban; Gallus.
87
Dušan Ludvik
vemo, da je upošteva,lo stare poganske verske navade in jih skušalo pri-
lagoditi krščanstvu.^2 g ^gg^ vidika bi bil pojav človeške desetine v irski
cerkvi razumljiv. S tem pa tudi izraz nem. deheme za »desetina«. Va-
riante te besede kažejo, da prvi vokal nikakor ni povsem natančno do-
ločen in da imamo poleg e tudi še refleks i in dvoglasnik. Zato ni nujno,
da je deheme stara izposojenka iz latinščine pred visokonemškim pre-
mikom glasov (6. stol.). Lahko gre za prevzem iz irščine.
Pojav desetništva s tem vsekakor še ni do konca raziskan. Potrebne
bodo še raziskave s strani Ircev, preden se bo dalo z gotovostjo zapisati,
da je pojav desetništva povezan predvsem z irsko cerkvijo. Toda izho-
diščne točke — vsaj tako se mi zdi — so zdaj dane: Po črtanju drugotnih
motivov v slovenskih baladah o desetnici ostane srčika desetništva ¦—
deseti otrok istega spola mora biti žrtvovan bogovom (štajerska varianta
SNP I, 315 in prozna varianta iz Hoč), kar je prvotno, v poznejši civili-
zaciji pa je smrt omiljena z izgnanstvom (štajerska varianta SNP I, 314,
prozni varianti iz okolice Apač in Lipnice, kranjske variante in irsko
izročilo), ki se v času pokristjanjenja spremeni pač v človeško desetino.
Zusammenfassung
ZUM URSPRUNG DER ZEHNTGEBURT
Die rätselhafte Erscheinung der Zehntgeburt ist bei den Slowenen durch
die Volksballaden von der >zehntgeborenen Tochter^ (desetnica) und durch die
mündliche Überlieferung vom ^zehnten Bruder«^ (deseti brat; desetnik) fest-
gehalten. Der Verfasser versucht an Hand des krainischen und des sloroenisch-
steirischen Stranges der Volksballaden den Ursprung der Zehntgeburt zu klären.
Der krainische Strang: Die zehnt geborene Tochter muß in den Zehnt bzro.
in die Fremde gehen. Das wird auch durch das Los (ein goldener Ring, den die
Jüngste in einem Stück Brot findet) bestätigt. Die Zehntgeborene kehrt nach
sieben Jahren zurück und wird, unerkannt, aus der Burg gejagt. Sie läßt sich
erkennen. Die Mutter stirbt, die Zehntgeborene geht aber wieder fort.
Der slomenischsteirische Strang: Maria, Mutter Gottes, grüßt im Vorbei-
gehen die Schnitterinnen, ihr Gruß wird nur von der Jüngsten erwidert. Maria
fordert sie auf, mit ihr zu gehen, denn jedes Zehnte muß in den Zehnt gehen.
Das Ring-Los. Die Jüngste zieht fort. Der Tod ihrer Mutter und das Zurück-
kommen der Zehntgeborenen werden nur flüchtig angedeutet. In der zweiten
Variante wird die Jüngste in den Himmel geführt (sie stirbt — der Grund wird
nicht angegeben). Der Tod der Zehntgeborenen wird durch eine Prosavariante
aus Hoče (Kötsch, vgl. Schlosser 16) bestätigt. Zwei unvollkommene Fragmente
vom Zehntgeburt-Stoff wurden in Oberseibersdorf (Abstall) und Gabersdorf
(Leibnitz) aufgezeichnet, die jedoch nicht deutschen Ursprungs sein können.
*2 M. Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955, 94.
1' Prim. sorodnost stavkov »Tudi ne boste videli (mati) mo e smrti« (štajer-
ski tip, SNP I, 314) in »deveti (mati) ne ve kako je desetemu« (desetnici), čeprav
se situacija v desetnici z naslednjim stavkom »jaz pa pri vaši smrti stala bom«
spremeni.
88
Izvor desetništva
und, abgesehen vom »Nachtahnl-Motiui:, eher mit den jüngeren desetnica-Varian-
ten verroandt sind (vgl. Kretzenbacher, I.e., 99).
Mit den sloroenischen Volksballaden verroandt sind irische Märchen von
Liam Donn (die Zehntgeburt dreimal variiert), von der Roten Ente, vom Zaun-
könig, von Finn (Acallamh na Senorach) und ein Volksrezept gegen Skrophulose
(s. oben Anmerkung 9, 10). In allen findet sich das Motiv, daß der Jüngste (der
Zehnt gebor ene) — sei es ein Tier oder ein Mensch — der Deachma(dh) geopfert
rverden soll.
Der Verfasser meint an Hand von schwäbisch-fränkischen Sprichwörtern
und des Wortes Deheme (mit Varianten und Ableitungen) auch im deutschen
Raum die Erscheinung der Zehntgeburt wenigstens als kümmerliche Überbleibsel
nachweisen zu können. Aus den Sprichwörtern (s. den slowenischen Text) lassen
sich nämlich zwei Bestandteile der Zehntgeburterscheinung herausschälen: Ab-
sonderung und Armut (als Folge der Verbannung) des Zehnten.
Dann werden die Begriffe irisch deachma(dh) und deutsch Deheme
untersucht, beide bedeuten dasselbe wie lat. decima, slowen. desetina -uder
Zehnt« (Zins). An einigen Beispielen aus der Rechtsgeschichte wird klargelegt,
daß der Zehnt oder das Dezimieren bei den Griechen, Römern, Juden, aber auch
bei den Germanen bekannt mar und daß Menschenopfer irgendwie mit dem
ursprünglichen Zehnt in Zusammenhang stehen müssen. Danach stellt er fest,
daß es kirchlichen Kinderzehnt gegeben haben muß. Er führt drei Beispiele an:
die irische Überlieferung, die wissen will, daß man dem hl. Patrick ein Drittel
der Kinder gab, einen Beweis aus Bayern (den zehenten mines libes) und einen
aus Ungarn, wo man jedes zehnte Kind dem Kloster zur Verfügung stellen
mußte.
Der Verfasser meint, daß die slowenische Volksballade, die mit dem Tod
der Zehntgeborenen schließt, obzmar sie christlich eingekleidet ist, und die pa-
rallele Prosavariante aus Hoče (Kötsch, vgl. Schlosser 16), wo statt Maria die
mythische »weiße Frau« erscheint, das Ursprüngliche am klarsten wiederspie-
geln. Eine Parallele dazu findet sich im irischen Märchen vom Zaunkönig. Der
unbegründete Tod ist nur dann zu verstehen, wenn diese Stelle den ursprüng-
lichen Sinn des Zehents miedergibt, nämlich das Menschenopfer. Die anderen
slowenischen Volksballaden scheinen jünger zu sein, sie sind bereits mit sekun-
dären Motivelementen (das Ring-Los, der sprechende heilige Baum, die Rück-
kehr der unerkannten Zehntgeborenen, der Tod der Mutter) kontaminiert. Die
Zehntgeborene stirbt nicht, sie muß nur in die Fremde (in den Zehnt), dasselbe
findet sich auch in den irischen Belegen.
Das Ursprüngliche märe dann: Der (die) Zehntgeborene muß den Göttern
geopfert werden, in der höheren Zivilisation wird der Tod gemildert und der
Ausgeloste (Zehnte) in Verbannung geschickt (dieselbe Erscheinung wie bei ver
sacrum), mas in der Zeit der Christianisierung wohl zum Kinderzehnt führt.
Die Patrick-Zehnt-Überlieferung wird mit dem Distrikt Leinster in Zusam-
menhang gebracht. Patrick war aber in Ulster missionstätig (5. Jh.). Der Name
Patrick für den ursprünglichen Sucat wird erst seit dem J. 600 verwendet. Die
kirchlichen Zehnten scheinen jünger zu sein (die Synode zu Macon im J.585)
als Patricks Missionstätigkeit. Die Widersprüche sind vielleicht so zu erklären,
daß die Patrick-Überlieferung chronologisch verschoben murde und daß man sie
mit Columbanus verknüpfen muß, der tatsächlich aus Leinster stammte und mit
seinem Schüler Gallus den christlichen Glauben im 6.17. Jh. im deutschen Raum
(Burgunderneich, Alemannen) verbreitete. Die irische Kirche mar, was alte heid-
nische Bräuche betrifft, weitherzig, sie trachtete nur, sie dem christlichen Glau-
ben anzupassen. Von diesem Standpunkt aus betrachtet, märe der Kinderzehnt
als stark gemildertes Überbleibsel ursprünglicher heidnischer Menschenopferung
gut erklärbar, die Verbreitung auf dem Kontinent wäre dann auf die irische
89
Dušan Ludvik
Missionstätigkeit zurückzuführen. So betrachtet, braucht es auch nicht unbe-
dingt notroendig zu sein, daß das Lehnrvort Deheme vor der hochdeutschen
Lautverschiebung als decima (c = kj aus dem Vulgärlateinischen übernommen
wurde, man kann es gut als Lehnwort aus dem Irischen erklären, besonders des-
wegen, weil der Stammvokal nicht beständig ist (Varianten mit i und Diphthong
ie, ee!).
Bislang waren nur die Pole — Irland : Slowenien — bekannt. Nach dem
Auffinden des deutschen Bindegliedes wird man die Migration aus Irland als
das Wahrscheinlichste befürworten können. Damit ist aber das Schlußwort über
den Ursprung der Zehntgeburterscheinung in der mündlichen Überlieferung noch
nicht gesprochen. Wir müssen abwarten, was die Untersuchungen irischerseits
bringen werden.
90