—   —   ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 19.000
Letna inozemstvo	Lir.	30.000
Letna inozemstvo, USA dol.	28
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
i
'1
Leto XXXIV. - Štev. 32 (1716)
Gorica - četrtek, 26. avgusta 1982 - Trst
Posamezna številka Lir 400
CERKEV ZA KULTURO
Drugi vatikanski koncil je začel nekak »Svetovni dialog«. Iz te osnovne misli so nastajala tajništva. Najprej Tajništvo za zedinjenje kristjanov. Sledilo je Tajništvo za nekristjane, nato Tajništvo za neverne. Letos je papež Janez Pavel II. s pismom kardinalu Casaroliju, z dne 20. maja ustanovil Papeški svet za kulturo.
Tudi misel za ustanovitev tega Sveta je nastala pravzaprav že na koncilu. V dokumentu Gaudium et spes je bil govor tudi o kulturi. Potem so se že za Pavla VI. ponavljale misli, kolike važnosti je spoštovanje sleherne kulture in sodelovanje vseh kultur za humaniziranje človeštva, za evan-gelizacijo vseh kultur. V dokumentu papež Janez Pavel II. našteva osem razlogov ali osem nalog, ki naj bi jih dosegal ta Svet.
V	prvi vrsti naj pokaže zanimanje Cerkve za sleherno kulturo. Saj to ni nič novega, to je Cerkev delala skozi vsa stoletja in bila vedno ne le spremljevalka, ampak celo pobudnica in graditeljica kulture. »Evropska kultura« se še vedno imenuje krščanska kultura. S tem pa ni rečeno, da je kultura po sebi krščanska ali nekaka »dekla« Cerkve. Cerkev in kultura imata vsaka svoje življenje, a obe sta za istega človeka, zato morata ne le sodelovati, ampak se vraščati. Zato tudi pri evangelizaciji govorimo o inkulturaciji. To pomeni: ne usužnjenje kulture, ki že obstoji, ampak požlahtnenje kulture z evangeljsko resnico, s čimer posamezna kultura nič ne izgubi, ampak se le obogati.
Svet naj sodeluje, to je drugi namen, z vsemi kulturnimi ustanovami, ki jih Cerkev že ima, in naj njihovo delo koordinira.
Iz tega je razumljiva tretja naloga: dialog s posameznimi škofovskimi konferencami, ki žive vsaka v svojem kulturnem območju.
Prav ta je četrti namen, da sodeluje in stalno dialogira z mednarodnimi katoliškimi ustanovami, z univerzami in vsemi vejami njihovih ustanov.
Tudi peta naloga je važna: Svet naj zasleduje vse delo vseh organizmov kurije Svetega sedeža, ne da bi posegel v njih svojsko področje, pa nič manj vseh mednarodnih ustanov, začenši z UNESCO, da se Sveti sedež lahko udeležuje vseh mednarodnih zborovanj, študijskih dni in kongresov teh organizmov. Kjer se državna oblast zares zanima za omiko in dobrobit človeka, naj bi Svet imel povezavo tudi z njo.
Na tiho je mišljeno, ali lahko si to vprašanje zastavimo: kakšno naj bo sodelovanje z državami, ki pod geslom »kulture« zasledujejo ateizacijo. Tako naj bi bilo razumeti sedmi namen Sveta. Vsekakor bo to vprašanje važno posebno v deželah, ki niso krščanske in kjer je že kulturno življenje visoko razvito ali kjer se na podlagi »primitivne« kulture ustvarja nova. Prenašanje in širjenje evropske kulture na račun ali pod plaščem evangelizaclje je Cerkev že zdavnaj zavrgla. Kolikor bi državne oblasti za to ne bile zainteresirane, naj se Tajništvo obrača na posamezne organizacije ustvarjalcev katerekoli vrste in z njimi ustvarja dialog. Z njimi naj išče možnost za mednarodna srečanja in skupni študij.
Končno v osmi točki papež daje nalogo, naj v Rimu samem omogočajo srečanja kulturnikov ali skupin, da se pobliže spoznajo z misijo novo ustanovljenega Sveta. To delo se papežu zdi važno in je misel nanj že dolgo nosil v srcu.
F. S.
Ob novi dežel
Navezava diplomatskih stikov z Vatikanom
Danska, Norveška in Švedska so navezale diplomatske stike z Vatikanom. Diplomatski stiki so bili pretrgani, ko so pred štirimi stoletji te države sprejele protestantsko vero. Pred pol leta je navezala diplomatske stike z Vatikanom Anglija. Trenutno ima nekaj nad sto držav diplomatske stike z Apostolskim sedežem.
Poletna vročina je prinesla s seboj tudi razne politične krize, znamenje, da tudi vreme s svojim pritiskom lahko negativno vpliva na javna dogajanja. Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da smo imeli v najhujših vročih dneh dve pomembni in nelahki krizi: prva zadeva našo deželo in njeno vlado, druga pa rimsko vlado. O tej je bilo že veliko pisanega in je še, treba pa je, da nekoliko osvetlimo tudi prvo krizo z odstopom naše deželne vlade.
Znano je, da je predsednik deželnega odbora odv. Antonio Comelli podal ostavko že prejšnji mesec, in to v skladu z navodili svoje stranke — DC —, ki je zamerila drugim strankam laično-socialistič-nega bloka sestavo novih odborov ma tržaški pokrajini in občini brez DC 'in z Listo za Trst. V resnici se Krščanska demokracija pravzaprav sklicuje pri tem na odgovor iz meseca februarja, ki so ga podpisale stranke DC, PSI, PSDI, PRI, PLI in SSk ob sestavi nove deželne večine. Stranka relativne večine je namreč v tem aktu videla nekako zavrnitev prej omenjenega deželnega sporazuma, saj slednji določa, da se bo v vseh upravah dežele iskalo predvsem podobne rešitve kot za samo deželno vlado. Lahko torej rečemo, da je imela v tem smislu Krščanska demokracija tudi svoj prav, ko je obtožila nelojalnosti ostale stranke, ki so sedaj sodelovale z njo v deželni večini.
Predsednik Comelli je torej odstopil in
s tem je avtomatično oz. po statutu odpadel tudi deželni odbor. Odprta je kriza, ki jo sedaj skušajo prizadete stranke počasi reševati. Vedeti pa je treba, da smo manj kot leto dni pred novimi deželnimi volitvami in da ima zato ta kriza sedaj še poseben prizvok.
KAKŠNE MOŽNE REŠITVE?
Vodstva posameznih strank v deželi Furlaniji-Julijski Benečiji so že pokazala na različne možne rešitve krize. Dejstvo pa je, da nobena od sedaj nakazanih rešitev ne zadovoljuje vseh prizadetih. Ena možna rešitev bi bila enobarvna demo-krščanska vlada do volitev s podporo te ali one skupine v deželnem svetu. Sama DC pa si želi kake politične povezave, saj ve, da tudi enobarvna vlada ne bi (vsaj taktično) koristila za volilno propagando.
Socialisti so prišli na dan s čudnim predlogom. Lista za Trst naj bi podprla deželno vlado DC, DC pa sedanji laično socialistični blok v obeh tržaških upravah. Ta predlog seveda ni stvaren in je gotovo le kak poskusni balonček, s katerim bi se lahko v nadaljevanju pogajanj merile druge sile. Zanimivo, da je prišel prav od strani PSI, torej stranke, ki je bila tudi v tem primeru skrit režiser političnih manevrov!
Še najbolj težka pa bi bila verjetno sestava take deželne večine, kot je bila
Ob 120-letnici smrti škofa Antona Martina Slomška
»Hvaliti hočem vrle može, naše očete v njih rodovinah! Bili so slavni možje, svetovalci s svojo razumnostjo in vidci vseh reči s preroškim darom: modri govorniki v svojih knjigah in predstojniki v svojih službah; izumili so pesmi po pravilih, napisali modre izreke. Na veke o-stane njih spomin in njih slava ne ugasne; njih ime živi od roda do roda. O njihovi modrosti pripoveduje občina in njih hvalo oznanjuje skupščina« (prim. Sir 44,1-15).
Tako je začel Slomšek uvod v svoj spis: »Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva.« Če veljajo te svetopisemske besede za katerega Slovenca, valjajo v prvi vrsti zanj. Dr. Fr. Kidrič je v Stanojevičevi Narodni enciklopediji zapisal o Slomšku, da »kot duhovnik in škof zavzema prvo mesto v slovenski zgodovini po Cirilu in Metodu« (IV,245). Podobno oceno so izrekli že Slomškovi sodobniki in poznejši proučevalci njegovega življenja: »Slomšek je svetla zvezda, ki nam je svetila in kazala pot, po kateri naj hodimo, da rešimo narod iz tujih spon in mu pripravimo srečnejšo bodočnost« (Vošnjak 1,131).
Pred nami je Slomšek kot pedagog in šolnik, pisatelj in pesnik, govornik in liči telj materinega jezika, veliki rodoljub in domoljub, izreden dušni pastir in ekumenski delavec... Pred nami so njegova velika dela, ki jih je opravil s preroškim darom: bratovščina sv. Cirila in Metoda, Mohorjeva družba, prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, ustanovitelj teološke šole v Mariboru in obojnega semenišča, vrsta njegovih pedagoških del in pastoralnih po-tez->.
Bil je »sloveč mož in očak« ne le slovenskega šolstva in s tem slovenske izo-braz.be, ne le slovenske narodnosti in narodne zavednosti, marveč »sloveč mož in očak« slovenske vernosti.
Kakor so bili starozavezni očaki in preroki nekako daljnovodi, ki so skoz odre-šenjsko zgodovino v medsebojnih tisočletnih razdaljah nosili, čuvali in branili pravo vero, tako je Slomšek v zgodovini slovenske vernosti tisti nosilni steber, na katerega je bila po več stoletnih razdaljah navezana vodilna nit verskega nauka
Mariborski škof dr. Franc Kramberger
in življenjskega dela prvih slovanskih a-postolov. Če sta solunska brata »prvi dve zvezdi našega verozakona«, je Slomšek tretja zvezda, ki bo svetila »našim narodom, dokler ne ugasne lepo ime matere Slave«.
120-letnica rojstva je priložnost, da se mu s hvaležnostjo oddolžimo, hkrati pa poživimo njegovega duha v sebi in med nami, da bomo njegovo dediščino ne le ohranili, marveč jo s pridom uporabili in obogateno z našim delom izročili naslednjim rodovom.
S tem namenom so obhajali Slovenci v ZDA 4. julija letos Slomškovo nedeljo v Lemontu. To vodi slovenske vernike v matični domovini k obhajanju vseslovenske Slomškove nedelje. Osrednja jubilejna proslava bo letos v Mariboru 19. septembra; udeležili se je bodo vsi slovenski in nekateri sosednji škofje iz Avstrije. Z veseljem smo prejeli tudi vest, da bodo oktobra podobni Slomškovi spominski dnevi tudi v tržaški škofiji med našimi rojaki.
S Slomškovo željo: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodne omike« vas vse prisrčno pozdravljam!
‘i Franc Kramberger, škof
doslej. Vedeti je namreč treba, da novi blok socialistov in laičnih strank skupno z Listo za Trst ne misli popustiti pri sedanjih odborih v Trstu.
Večine so torej že izbrane za tržaške glavne odbore, ostaja pa dežela. Iz tega skoraj gordijsko zapletenega vozla bo težko najti primerno rešitev, kaj šele pravi izhod.
Ni naš namen analizirati političnega položaja na Tržaškem, ki smo ga pa tu morali omeniti zaradi nastalega svojskega položaja in povezave z deželno krizo. Vsekakor je dejstvo, da so ta teden že v teku nova pogajanja med strankami. Na pobudo Krščanske demokracije so se zbrali in poskušali najti izhod iz slepe ulice.
VLOGA SLOVENSKE SKUPNOSTI
Prej nismo posebej omenjali mesta oz. vloge, ki jo v tem kontekstu ima slovenska stranka. Gotovo rii stala pasivno ob strani, čeprav 'ima seveda pri vsem tem sorazmerno manjšo vlogo. Krize ni povzročila Slovenska skupnost, zato je tudi ne bo prvenstveno reševala. Bo pa gotovo po svojih močeh sodelovala in se zavzela za kako obliko sodelovanja med demokratičnimi strankami kot je to delala doslej.
Na Tržaškem je SSk že pri pogajanjih za nove odbore zavzela zelo jasno stališče. Sklenila je, da ne bo sodelovala v manjšinskih odborih, praktično brez Krščanske demokracije, s samimi laiki-socialisti in Listo za Trst. Ta njena odločitev je bila gotovo zelo na mestu in ustrezna. Tako ima pravzaprav tudi Slovenska skupnost edina od dosedanjih zaveznikov v šeststrankarski večini (poleg DC) proste roke in tudi odprta vrata za nove rešitve.
V	deželnem merilu je imela slovenska stranka od februarskega sporazuma dalje svoje pomembno mesto s predsedstvom sedme deželne komisije (za promet, turizem in prevoze), ki ga je že pokazala v delu svojega predsednika svetovalca dr. Draga Štoke z važnimi pobudami na mednarodnem področju. Slovenska skupnost sedaj ne išče kakih novih stolčkov ali podobnega, zahteva pa tisto priznanje, ki ji kot lojalni in odgovorni politični sili gre. Zato se bo prav gotovo na pogajanjih med strankami zavzemala za tako rešitev, ki bi pravično upoštevala predvsem težnje slovenskega prebivalstva in rešitev naših glavnih političnih problemov.
NAŠI ZAKLJUČKI
Jasno je, da pri tem ne bomo še potegnili absolutno veljavnih zaključkov tudi če smo to nakazali v podnaslovu. Mislimo pa, da mora sedanja deželna kriza tako ali drugače pripeljati do nove rešitve, do novih odnosov med glavnimi strankami nekdanje koalicije. Gotovo bo stvar zelo delikatna in težavna.
Cez dobrih devet mesecev bo prišlo do deželnih volitev. Stranke si zato ne morejo in ne smejo privoščiti luksusa, da bi 'iz reševanja te krize delale že predčasno volilno kampanjo. Problemi so preveč resni, da bi jih sedaj reševali v kaki demagoški in agitatorski luči. In prav zato pričakujemo čim več čuta politične in moralne odgovornosti vseh prizadetih. Volilna kampanja naj se razvija ob svojem času in volivci sami bodo dobro prerešetali delo strank in njih odgovornosti pri vsem tem.
Ce še ob koncu potegnemo kako vzporednico z reševanjem vladne krize, lahko ugotovimo, da je prav socialistična stranka — kot smo že prej podčrtali — tisti dejavnik, ki je v Rimu umetno začela krizo. Na deželi pa je ista stranka s svojimi predhodnimi manevri v Trstu krizo prav tako povzročila. Čudno je, da so jo letos tržaški volivci (pa verjetno ne slovenski) pri junijski izbiri tako bogato nagradili...
Slovenska javnost pa bo gotovo budno spremljala potek in razplet te politične igre in ob pravom času in na pravem mestu znala potegniti primerne zaključke!
Spectator
Nova vlada s starimi imeni
Prvič v zgodovini italijanskih vladnih kriz po vojni se je zgodilo, da je Spadolini predložil predsedniku republike Pertiniju ista imena ministrov, ki so sestavljali že prejšnjo njegovo vlado. Ni čuda, da se sedaj vsakdo sprašuje: je bila ta kriza sploh potrebna?
Jasno je, da sedaj predsednik Spadolini trdi, da rii nastala zaradi sporov med ministri, ampak zaradi peščice poslancev iz vrst vladne večine, ki so v parlamentu zavrnili odlok gospodarskega ministra For-mice o davkih petrolejskih družb. Tako Vodstvi PSI in DC pritrjujeta Spadoliniju, da je bila kriza koristna. Socialisti podčrtujejo obveze o reformi državnih ustanov v programu nove vlade, demokristjani pa naglašajo potrebo po poglobitvi programskih obvez med strankami večine. Z eno besedo: vsi so navidez zadovoljni in vsi se smatrajo za zmagovalce.
Dejansko pa so socialisti tisti, ki so morali zatrobiti na umik. Poskusili so izzvati politično krizo, ki bi pripeljala do razpustitve parlamenta in do izrednih volitev. Računali so tudi na dejstvo, da brez njih ne bi bilo mogoče sestaviti trajne vlade. A so se pri tem močno ušteli. Nobena stranka, vključno komunistična, se ni ogrevala za predčasni razpust zbornic in za volitve. Komunisti so celo obljubili Perfini-ju, da bi podprli, vsaj od zunaj vlado, ki bi bila sestavljena iz »uglednih, poštenih in sposobnih ljudi«, čeprav ne bi bili vezani na stranke. Socialisti bi nehali biti jeziček na tehtnici.
Tega se je glavni tajnik PSI Crax'i hitro zavedel, zato je objasnil, da njegova stranka ni proti petstrankarski vladi, če ta vključi v svoj program reformo državnih ustanov. Ta reforma je postala kulisa, za katero so se spretno umaknili. Ostalo pa je dejstvo, da so prezgodaj izigrali svoj najmočnejši adut: razpust parlamenta.
V	tej krizi pa je prav po zaslugi socialistov Spadolini okrepil svoj položaj. Dosegel je več, kot je bilo sprva pričakovati. Seveda pa v prihodnjih mesecih ne bo imel lahkega življenja. Gospodarski in socialni položaj je zelo zapleten. Prav nič ni jasno, kako bo omejil proračunske izdatke. Potrebne bi bile korenite reforme, ki jih pa ta vlada očitno ne more, in tudi če bi hotela, ne bo utegnila izpeljati.
Palestinci zapuščajo Libanon
V	soboto 21. avgusta je prvi transport palestinskih borcev zapustil od Izraelcev oblegani Bejrut ter po morski poti dosegel Ciper. Temu oddelku so v naslednjih dneh sledile nove čete. Umik nadzirajo francoske mirovne sile, medtem ko bodo italijanske prispele na pozorišče ta petek.
Istočasno z odhodom Palestincev ima Libanon tudi novega predsednika države, ki bo službo nastopil 23. septembra. Je to 34-Ietni Bashir Gemayel, poveljnik krščanske vojaške grupacije falangistov. Od 92 poslancev libanonskega parlamenta se jih 30 volitev ni udeležilo, od 62 navzočih pa je 57 poslancev oddalo glas za Gemayela. Tega so podprli tako kristjani kot zmerni muslimani, odklanjajo ga pa libanonski levičarji, ki že napovedujejo, da bo Libanon postal dežela vojaške diktature.
Dejansko pa pomeni Gemayelova izvolitev zavrnitev levičarske usmeritve države in težnjo, da Libanon zapustijo vse tuje čete, zlasti sirske, ki so pred leti nepozvane prišle »mirit« deželo. Seveda so z Gemaye-lovo izvolitvijo zadovoljni tudi Izraelci, ki niso nikdar skrivali svojih simpatij za libanonske kristjane, ki so s svoje strani prav tako nevoljno prenašali prisotnost Palestincev na svojih tleh kot sami Izraelci. Vsi Libanonci upajo, da bo e odhodom Palestincev končno nastopil čas narodne pomiritve in materialne obnove države.
Radosti so naše peruti, trpljenje pa naše ostroge (J. P. Richter).
Slovenec - škof v Clevelandu
V petek 3. septembra ob 17,30 se prično v Peterlinovi dvorani v Trstu, ul. Donizetti 3 17. študijski dnevi
DRAGA 1982
Najprej predstavitev govornikov in nato prvo predavanje »35 let političnih in pravnih bojev Slovencev v Italiji«.
Sobota 4. septembra ob 16,30: v parku »Finžgarjevega doma« na Opčinah drugo predavanje »Marksizem kot družbena teorija in ideologija«.
Nedelja 5. septembra:
Ob 10,30 tretje predavanje »Mit revolucije v delu današnje teologije«.
Ob 16. uri četrto ki zadnje predavanje »Duhovni tokovi v današnji Evropi«.
Za udeležence bo ob 9. uri sv. maša, ki jo bo daroval tržaški škof msgr. Bellomi.
PriiiteUsko tod Gressatackneriem
Pravijo, da Kristusovo Cerkev vodi Sv. Duh, ki je duša Cerkve. Ko sem bil maja letos v Clevelandu, sem se pogovarjal z mnogimi ljudmi. Skoro brez izjeme mi je bilo postavljeno vprašanje: Ali veš, da je naš father'Pevec postal škof? s pripombo: boljšega res niso mogli izbrati. K temu sem pa tudi jaz pripomnil: sedaj lahko vidite, da Cerkev res vodi Sv. Duh.
Škof Anton Edvvard Pevec se je rodil Antonu in Frančiški Pevec 16. aprila 1925 v Clevelandu, v tako imenovani slovenski vasi. V fari sv. Vida je postal božji otrok. Oče je bil mehanik, mati pa je delala in pomagala drugim, predvsem pa skrbela za svoje otroke. Klicali so se Helena, Williem, Edward in Dorothy.
»Oče in mama sta bila vedno zelo prijazna in vedno izkazovala nam otrokom veliko in iskreno ljubezen ter tudi rada pomagala drugim ljudem. Ljubezen, narodnost (slovenska) in vera so bile naša vsakdanja hrana, ob kateri smo rasli. Kar sem, je pač sad te vsakdanje in vztrajne vzgoje, ki temelji na veri in ljubezni do Boga. Vedno sem mislil, da so vse naše družine takšne, toda pozneje sem spoznal, da to ne drži.« Tako škof Pevec sam omenja svoje družinsko življenje ob svojem škofovskem imenovanju.
Njegova pot do škofovskega posvečenja je bila precej dolga in tudi pestra, vendar bi lahko rekli, da se je vestno držal gesla sv. Benedikta: »Moli in delaj.« Vedno se je strogo držal tega pravila in po njem uravnaval svoje duhovno življenje. Lahko smo prepričani, da se bo še trdneje oklenil tega gesla in kot škof še več premolil, kajti potrebe božje milosti bodo še večje v škofovski službi, milost pa se najuspešnejše izprosi na kolenih pred tabernakljem. Cilj njegovega duhovnega življenja je bil in bo gotovo tudi ostal: postati drugi Kristus. Sedaj je kot škof Kristusu že po službi bližji, trudil pa se bo, da bo tudi v ljubezni njemu bolj in bolj podoben, saj je prav ljubezen tista močna vez med nami in Kristusom, ali bolje, ljubezen je tista vez, ki nas združuje v eno z njim. Tudi njegovo škofovko geslo: »Prihajam (o Bog), da izvršim tvojo voljo«, potrjuje, da je res predan Kristusu. Father Pevec je mož molitve. Evharistija in Marija sta mu vir duhovne energije. In smo lahko prepričani, da bo hodil po isti poti kot škof.
Na predvečer škofovskega posvečenja, 1. junija letos, so imeli v stolnici sv. Janeza v Clevelandu, kjer je bil naslednji dan posvečen v škofa, ekumensko srečanje, na katerem so se zbrali skoro vsi pastorji nekatoliških cerkva velikega Clevelanda, da čestitajo novemu katoliškemu škofu Pevcu k njegovi službi, ki jo bo drugi
V	jutru 3. avgusta je na širokem travniku pri Šobcu završalo kakor v panju: nad 240 pridnih rok se je lotilo urejevanja svojih malih brlogov, ki so nudili v naslednjih desetih dneh varno zavetišče volčičem in vevericam. Brlogi so se izkazali dobro urejeni — zdržali so namreč nekaj zelo krepkih nalivov jezne narave.
Takoj smo začeli z orientacijkim ovohavanjem področja: vsak si je v svoj dnevnik narisal zemljevid šotorišča in okolice. Ta zemljevid je doživljal vsak dan nove izpopolnitve, porojene iz nenavadnih srečanj z različnimi živalmi, cvetlicami, rastlinami, šumi in nočnimi glasovi..., vse v kolikor ni postal izraz osebnega opazovanja in doživljanja vsakega posameznega volčiča ali veverice. Razen zemljevida je vsakdo vodil tudi svoj dnevnik, v katerem so se nabirala spoznanja, vtisi, občutki dneva.
Zaradi velikega števila udeležencev smo se razdelili v dva tabora, saj je bil prostor, ki smo ga imeli na voljo zelo velik. Postavili smo zato tudi dva jambora; ob enem je začela nastajati celo sončna ura, elementi številčnice sončne ure so bili jamborčki posameznih šestoric.
Ob večerih smo se zbirali ob tabornem ognju, kjer so se poleg isker svetlikale tudi domislice in skeči veveric, volčičev, roverjev in popot-nic. Vezna nit večerov je bilo pripovedovanje zgodbe o Mowgliju, ki ie skupaj s pesmijo in večerno molitvijo pospremila naše malčke v sanjski svet. Zgodba o Movvgliju je bila gibalo celotnega tabornega delovanja: dva tabora smo npr. poimenovali po glavnima junakoma in sicer po medvedu Balooju in panteri Baghee-ri. Volčiči in veverice pa so se navduševali v učenju spretnosti, ljubezni do narave, v odkrivanju njenih skrivnosti, v dajanju imen dotlej neznanim pojavom.
Ko je bila narava radodarna z lepim vremenom, smo se peš napotili na krajše
dan sprejel. Dr. Levvis Raymond, pastor prezbiterijanske Cerkve na Public Square v Clevelandu, ki je govoril v 'imenu vseh navzočih, je med drugim tudi rekel: »Škof Pevec, največji del svojega časa boš preživel — kot si brez dvoma tudi dosedaj — na kolenih v molitvi k Bogu. Gospod, daj mi vere, poguma, modrosti, upanja in utrjuj me na poti.« S temi besedami je lepo opisal njegov značaj kot duhovnika in kot bodočega škofa.
Mnogo ljudi bo zanj molilo. Tudi mi se pridružimo tej skupini, da bo kot škof veliko dobrega naredil za vse ljudi; največ slovenskih ljudi v Clevelandu bo pod njegovim vodstvom in jim bo kot drugi Kristus prinašal Kristusa, ki ga današnji svet tako zelo potrebuje. Kljub temu, da smo na tej strani »velike luže«, ga radi podpirajmo z molitvijo. Saj je sin našega slovenskega naroda.
Ni lahko biti škof, kajti časi, v katerih živimo, so vse bolj zainteresirani za materialne stvari in uživanje kakor pa za duhovne dobrine. Ko čestitamo novemu slovenskemu škofu dr. Edwardu Pevcu, dasi daleč od nas, vendar blizu nas po krvi in ljubezni, ga pa tudi prosimo, naj nas vključi v svoje molitve, pa ne samo nas, temveč ves slovenski narod, vse slovenske ljudi, k'i so razkropljeni po svetu, in mu kličemo: Na mnoga leta!
F. G.
■ Na povratku iz Libanona, kjer se je mudila več dni, je v svoji poletni rezidenci Castelgandolfo sprejel sv. oče mater Terezijo in poslušal z zavzetostjo njeno poročilo o tamkajšnjih tragičnih dogodkih in razmerah. »Prebivalstvo,« je dejala mati Terezija, »kljub vsemu razdejanju in pomanjkanju vseh vrst živi od upanja, da se bo položaj izboljšal.« Iz Italije je m. Terezija odpotovala v Mehiko, kjer se bo udeležila mednarodnega zborovanja o družini.
■ V starosti 77 let je umrl v Rimu senator Guido Gonella, velik prijatelj pok. voditelja DC De Gasperija in papeža Pavla VI. Bil je tudi poslanec evropskega parlamenta v Strasburgu. Po rodu je bil iz Verone, doktor filozofije in prava, sposoben časnikar, politični urednik vatikanskega glasila »L’Osservatore Romano« in ustanovitelj demokrščanskega dnevnika »II Po-polo«. Ponovno je bil v raznih vladah minister, od leta 1950 do 1953 pa je bil tudi glavni tajnik DC.
■ Rdeči brigadisti so ugledu italijanskih vojaških sil zadali precejšen udarec, ko so brez težav onesposobili stražo v telekomu-
in daljše izlete: obiskali smo rojstno hišo našega vedno živega pesnika Prešerna in čebelarski muzej v Radovljici. Blejski Vintgar pa si je zaslužil sam celoten dan: korak za korakom smo odkrivali vedno nove prizore čudovito sveže in kristalno čiste narave, bisera gorenjskih sotesk.
Z veseljem smo sprejeli v našo sredo tudi otroka iz Beneške Slovenije, ki nas je obogatil in razširil naše prijateljstvo s pomembnim delom zamejske Slovenije.
Nedeljska maša je bila izraz otroške duše, njihove iznajdljivosti in ustvarjalnosti. Marsikoga so v živo zadeli pronicljivo uprizorjeni odlomki iz sv. pisma, sproščeno in s srcem zapete pesmi, prošnje za mir in ljubezen v svetu — seveda tudi te uprizorjene — zahvala po obhajilu ob pristnih ri9bah in pesmi...
Obisk tržaškega škofa Bellomija je bil prijetno presenečenje. Svoje misli je posredoval s svojim obogatenim slovenskim besednim zakladom.
Zelo prijeten kraj v taboru je bila kuhinja, kjer so nas vedno sprejemale nasmejane kuharice; morda je tudi njihovo veselje vplivalo na to, da so otroci radi jedli tudi takšne stvari, ki jim običajno v mamini kuhinji ne dišijo.
Kar prekmalu je prišel zadnji dan. Vrnili smo se polni nove ljubezni do lepot naše slovenske zemlje — toliko lepega smo se naužili.
Vrnili so se v svojo cerkev
V	nedeljo 15. avgusta so slovenski jezuiti prevzeli v upravo mestno župnijo Sveti Jakob v Ljubljani. Pogodbo sta podpisala ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in jezuitski provincial p. Jože Kokalj. Župnijo sv. Jakoba so že nekdaj vodili jezuiti in imeli ob cerkvi svoj kolegij. Prvi župnijski upravitelj bo p. dr. Franc Zupančič.
Dva dneva našega življenja sta lahko prazna in dolgočasna, brez enega samega dogodka, ki bi se ga bilo vredno spominjati. Lahko pa v 48 urah prevoziš 750 kilometrov, spoznaš čudovite kraje in ljudi, dobiš nove razsežnosti do sveta in do samega sebe, doživiš toplino, prijateljske družbe, pa še slovenska pesem te spremlja in opominja, kdo si v tej kljub vsemu čudoviti Evropi.
Tako doživetje je bilo ob koncu julija dano članom cerkvenega pevskega zbora z Opčin ter svojcem in prijateljem na tradi-
nikadjskem centru letalstva v Castel di Decima pri Rimu in odnesli s seboj večjo količino orožja in streliva, ki pa je bilo menda že zastarelo in deloma tudi neuporabno. Seveda so vojaške oblasti takoj odredile preiskavo, ki mora ugotoviti, če je napad uspel zaradi malomarnosti ali neupoštevanja vojaških določil.
■ Francoske oblasti so podkrepile svoj boj proti terorizmu s tem, da so razpustile organizacijo francoskih skrajnežev »Action direete«. V odgovor so pripadniki te organizacije postavili peklenski stroj pred uradi desno usmerjenega tednika »-Minute« v Parizu. Ni bilo človeških žrtev, gmotna škoda pa je bila znatna. Atentat naj bi bil odgovor na članek, v katerem je tednik poveličeval akcijo izraelske vojske v Libanonu.
■ Vodja poljskega vojaškega režima general Jaruzelski se je en dan mudil na Krimu, kjer se je srečal z Brežnjevom in mu poročal o položaju na Poljskem, ki pa ostaja prej ko slej težak in poln protislovij. Zaradi trajajoče krize je morala Sovjetska zveza, pa tudi ostale države vzhodnega bloka že dati velik finančni prispevek za poljsko gospodarstvo, a rezultati so skrajno borni. Ljudstvo si želi bolj kot materialne pomoči resnične svobode, ki je pa komunizem ne bo mogel nikdar dati, saj bi s tem obglavil samega sebe.
■ V ZDA in na Kitajskem so istočasno objavili besedilo sporazuma, ki predvideva zmanjšanje dobav ameriškega orožja otoku Taiwanu, Kitajska pa se zavezuje, da si otoka ne bo s silo priključila. Na Tai-wanu je sporazum povzročil veliko nevoljo, češ da se je Washington izneveril danim obljubam in da se pripravlja predati otok kitajskim komunistom, v Pekingu pa so na moč zadovoljni, ker vidijo v sporazumu preobrat severnoameriške politike v korist celinske Kitajske.
Stoletnica zaslužne katoliške organizacije
V	ZDA slavijo stoletnico ustanovitve katoliške organizacije Kolumbovih vitezov. Kolumbove viteze bi lahko imenovali ameriško obliko Katoliške akcije. Kolumbovi vitezi imajo v življenju ameriške Cerkve važno vlogo. To dokazuje tudi dejstvo, da je za praznovanje stoletnice sv. oče imenoval kardinala Casarolija za svojega zastopnika. Slovesnosti se je udeležil tudi predsednik Reagan in so se zaključile 6. avgusta v mestu Connecticut.
Obisk jezuitskega delegata na Madžarskem in Poljskem
Giuseppe Pittau, pomočnik papeškega delegata pri Družbi Jezusovi je bil na obisku na Madžarskem, kjer je približno sto jezuitskih redovnikov. So pa večinoma starejši. Madžarska vlada namreč ne dovoli, da b'i se v red sprejemalo nove člane. Na Madžarskem se je p. Pittau mudil tri dni. Potem je sedem dni preživel pri jezuitih na Poljskem, kjer sta dve jezuitski provinci in 600 redovnikov. P. Pittau naj bi sc osebno seznanil z življenjem in delom jezuitov na Madžarskem in Poljskem ter jim tudi sporočil navodila vrhovnega vodstva.
cionalnem poletnem izletu, tokrat po zahodni Koroški in vzhodni Tirolski z zares »visokim« ciljem ob ledeniku pod Gross-glocknerjem, najvišjo goro Avstrije.
Mogoče je nekaj vtisov s tega izleta lahko zanimivih tudi za javnost. Seveda ne bomo šli v turistične in zemljepisne podrobnosti, ki so mnogim znane. Le v enem stavku naj bo povedano, da smo šli čez Furlanijo in Kanalsko dolino in potem po Ziljski dolini do Lienza, po prenočitvi v glavnem mestu vzhodne Tirolske proti Grossglocknerju, ob vračanju proti domu pa še skozi Obervellaeh, Millstatt in Beljak po isti poti nazaj.
Najprej nas je očarala pokrajina. Dežela jezer, rek, planin in gora se nam je odprla v svoji lepoti ne le zaradi same narave, ampak tudi zaradi skrbne človeške roke, ki si jo slutil ob obdelanih poljih, urejenih in čistih naseljih — koliko rož vsepovsod! — pa ob drznih posegih tehnike v naravo, ki so ji inženirji vendarle spoštljivo prizanesli: mostovi, viadukti, strme železniške proge, nazadnje pa krona vsega — cesta proti Grossglocknerju, speljana ob prepadih in čez ovinke nad 2.500 metrov višine, da ti je zastajala sapa od čudes in strahu.
Je pa še kaj višjega in kaj globljega od te ceste in njenih vratolomnih vijug. Na primer pokopališče ob božjepotni cerkvici v Helligenfolutu pod ledenikom. V intimnem kotu tega vrta večnosti — spet koliko rož! — je edinstvena knjiga na svetu: pol metra meri, njeni listi so iz kovine, v težkih sivih straneh so vrezana 'imena vseh, ki so se kdaj ponesrečili v stenah najvišje avstrijske gore.
V	cerkvici je imel openski zbor enega doslej svojih »najvišjih« koncertov. Božje in slovensko je zazvenelo pod čudovitim obokom pred oltarjem, ob taki akustiki, da so se pevci nejeverno in navdušeno spogledovali.
Še dvakrat je tako lepo zazvenelo na tem izletu. Prvič je bilo to med nedeljsko mašo v Obervellachu, že na povratku. Domačini so bili presenečeni in ganjeni, posebej še, ko jih je naš g. župnik Žerjal ob koncu pozdravil v nemščini. Te maše najbrž še dolgo ne bosta pozabila tudi oba mala vaška strežnika, ki ju je vidno presenetilo, ko jima je mašnik po darovanju prijateljsko segel v roko.
Tretjič, morda najbolj prisrčno, pa so pevoi-izletniki zapeli v cerkvi že na slovenskih koroških tleh, v Št. Lenartu pod Karavankami. To je bil koncert za edinega poslušalca, domačega župnika in našega prijatelja Avguština Čebula, ki je ljubeznivo pomagal pri organiziranju izleta. Ko je po Marijini pesmi zadonela »Rož, Podjuna, Zila«, se je marsikomu zazdelo, da ni še nikoli s tako pretresljivo predanostjo dal iz sebe glas za to otožno himno.
Zapeli pa smo tudi razigrano in prešerno. Najbolj zveneča koncertna dvorana nam je bila jedilnica v Lienzu, kjer so istega večera imeli svatovščino mladi pevci iz Šmohorja. Dva zbora pod isto streho se izjemoma nista udarila v konkurenci, marveč sta si prijateljsko izmenjala melodije in nazadnje še šampanjec.
Ko smo se pred razhodom pogovarjali o vseh teh doživetjih, smo ugotovili še nekaj: prijaznost ljudi, s katerimi smo imeli stik. Že res, da je bila ta prijaznost tudi poklicno turistična. A tudi taka se prileže, in do te ugotovitve očitno prihajamo zato, ker neko kulturno vedenje včasih žal pogrešamo v domačih in sosednjih krajih.
Pa še beseda hvaležnosti. Dolžni smo jo openskemu župniku g. Viljemu Žerjalu za duhovna doživetja, Berti Vremec za odlično organizacijo in koroškemu prijatelju Hanziju Millonigu za vlogo razgledanega in prijetnega vodiča. Nazadnje pa smo kar vsevprek veseli nas vseh skupaj, saj nismo biti le na lepem izletu, marveč tudi na najlepši od vseh skupinskih poti — na poti človeškega povezovanja.
S. M.
Psovke in slovenska kultura
Znano je, da Slovenci (žal) nimamo prav veliko svojih psovk. Zakaj je tako, ne vem. Če bi jih imeli, se ne bi mogli za naše psovanje izgovarjati na druge (zato sem napisal »žal«). Potrebe po tovrstni sprostitvi so očividno tolikšne, da smo si Slovenci zahrbtno, potuhnjeno in hinavsko izposodili cel register psovk in kletev od drugih narodov. Včasih od Nemcev (te so v glavnem že pozabljene), potem pa od Italijanov in Srbov (Hrvatov). Krivi za to pa naj bi bili oni sami. Ni mi jasno zakaj, saj nam ne Srbi (ne Italijani) svojih kletev in psovk niso vsilili ali nas prosili, da jih uporabljamo. To smo napravili in očitno še delamo z velikim zadovoljstvom - sami! Kaže, da smo to »prakso« celo dvignili na višji, »evropski« nivo. Saj pri nas psujemo celo v ženski družbi, česar Srbi, recimo, ne počno.
Gotovo so psovke postale »del jedilnika Slovencev«. Vendar bi lahko priznali, da smo s tem kulturno zdrknili zelo nizko. Tudi naša domača književnost je pri nekaterih polna dobesedne brutalnosti, ki jo, kar je zelo žalostno, odobravajo tudi verni. Cerkev je imela vedno odklonilno stališče do preklinjanja, prav tako do kakršnega koli nedostojnega govorjenja. Žalostno je, da kristjani molitev v spravo za bogokletje, ki jo marsikje molijo, jemljemo kot nekak obrazec, ne pa kot neko prošnjo za poboljšan je. Morda t>'i naši starši le morali narediti nekaj več, ko zapazijo, da tej modi zapadajo otroci, kot pa jih samo pokarati.
Bralci pišejo
Naša sveta dolžnost
Neki slovenski pregovor pravi: »Narod ima take otroke kot si jih je sam vzgojil.« Dejansko so pojmi družina-otroci, narod-druiina in vzgoja-izobrazba med seboj tešilo povezani. To velja tudi za Slovence v zamejstvu. Morda bi dodal še drug pregovor, ki pravi: »Kakor si boš postlal, tako boš spal.«
V	okviru obstoječih zakonov si manjšina v neki državi gradi in oblikuje svojo družbo, ki se opira na Cerkev, kulturo, šolstvo, gospodarstvo, politično in športno dejavnost. Prek teh silnic usmerja tudi boj za svoje pravice. Pri vsem tem pa ima osnovni, prvenstveni in odločilni doprinos naša družina. Tudi versko življenje in poslanstvo šole sta od nje pogojena.
Naše sedanje družine poznajo dve vrsti vzgoje: ena še sloni na duhovnih vrednotah, druga pa daje prednost zgolj materialnim dobrinam in se izživlja v potrošništvu. Obe vrsti vzg oj pa najdeta svoj odjek na političnem, kulturnem, gospodarskem in športnem področju. Tako nastaja med nami družba v družbi, za katero sta značilna dva tabora. Označujejo jih besede desnica-levica, konservativni-napredni, beli in rdeči.
Pisec teh vrstic nima to pot namena, da bi razpravljal, katera usmeritev je pravilna in kaj je za našo manjšino bolje glede politične in strankarske pripadnosti. Rad bi podčrtal nekaj drugega: v naši družbi so številni, zelo številni, ki se postavljajo, da so to in ono, ko pa pride trenutek, da bi kaj žrtvovali, bodisi z delom ali finančno, se umaknejo in poskrijejo. Kajti ni dovolj pokazati se enkrat ali dvakrat na leto: treba se je stalno žrtvovati ter varovati in spremljati to, kar so nam posredovali naši očetje, pa naj gre za cerkveno ali politično življenje. Dolžni smo, da posredujemo svojim otrokom dediščino naših mater, saj od vsega tega zavisi obstoj in razvoj naše manjšine.
Pri tem se porajajo važna vprašanja: ali naši izobraženci nudijo tisto, za kar so kot Slovenci poklicani? Ali naši vzgojitelji
V	šolah v okviru obstoječih zakonov izrabijo kar ti nudijo? Ali prosvetna društva poskrbijo za dovolj kulturnih večerov in kakšen program nudijo? Ali v zadostnem številu obiskujemo svoje kulturne prireditve? Ali beremo naše knjige, re\’ije, tednike, slovensko časopisje na sploh? Žalostno je videti, da slovenska družina naroči revijo, ki ni slovenska, odpove pa se zaradi nje slovenski. Žalostno je tudi kupovati en časopis na škodo drugega. Isto velja za drugo čtivo. Menim, da če imajo nekateri posamezniki denar in čas za ene vrste branja, bi ga morali imeti še za drugo, slovensko, ki naj bi si ga nabavili in naročili. Tisti pa, ki pravijo, da nimajo časa za branje; pa naj denar, ki ga s tem prihranijo, naklonijo kaki slovenski dobrodelni ustanovi ali pa naročijo naš tisk za kako starejšo osebo, ki tega ne zmore.
Naj se povrnem k pregovoru: Kakor si boš postlal, tako boš spal. Če si bomo na vseh poljih prizadevali za skupni cilj, ki je naša narodnostna ohranitev, ne bomo naredili nič drugega kot svojo sveto dolžnost.	Remo Devetak
OKNO V DANAŠNJI SVET
Tabor volčičev in veveric pri Šobcu
Stran 3
Raztresene obmorske misli o taboru SGS1982
Udeleženci tabora pri sv. maši v nedeljo 1, avgusta
Lignano Sabbiadoro, 19. 8. 1982 Dan je prekrasen: sončni žarki neusmiljeno pripekajo (dvignili so živosrebrni stolpec že nad trideset Celzijevih stopinj), nebo je jasno kot ribje oko, pesek, po katerem hodim, se je tako razbelil, da le še s težavo skakljam po plaži od sence do sence, ki jih delijo gosto posejani odrešujoči sončniki; skratka: klasičen poletni dan! Tudi nad stotisočglavo množico, ki Željno steguje svoje z mastmi in olji namazane »krake«, da bi čimbolj očrneli, in posluša tranzistorje, ki nenehno oddajajo razne »Un’estate al mare...«, je v skladu s tistimi televizijskimi posnetki, ki uprizarjajo »prave« počitnice pri morju.
Prizadet od tolike toplote in naveličan pogleda na anonimno maso ljudi, ki se vsa enako vede, iščem nekoliko hlada in miru: ves poten usmerim korake proti pristanišču, kjer sedem na klopco pod drevesa. Pogled mi nehote sam kroži po barkah, jahtah in jadrnicah domačih, predvsem pa nemških turistov, ki so tule varno zasidrane. Njihovi jambori, ki ustvarjajo skoro nekak gozdič, me spominjajo na neki drugi jambor, ki je začel svoje slavno Življenje natanko pred mesecem dni in ki se je mogočno dvigal v nebo tam med hribi pod Mangartom od ponedeljka 19. julija (drugega dne tabora SGS) pa do nedelje 1. avgusta 1982, ko smo ga tik pred odhodom podrli. Osemnajst metrov visok drog - simbol in ponos celega tabora.
Misel mi je že zaplavala tja gor, v Log. Kako različen ambient! Tu živžav moderne civilizacije in brezciljno »počitniško« življenje, tam pa nebeški mir in pa smotrno organizirano bivanje v skupnosti, ki ga urejujejo skavtska načela in pa skupaj določena pravila. Kako vnebovpijoče se mi tu javlja napaka, ki jo marsikdo zagreši, ko obravnaba skavtski tabor in ga, meni nič tebi nič, definira »počitnice«!
Ne, odpravimo že enkrat to zmotno prepričanje, ki je še vkoreninjeno v naši javnosti in celo med nekaterimi skavti! Treba je spoznati, da je poletni tabor skavtov in skavtinj »višek delovanja in priložnost za preverjanje med letom pridobljenega znanja ter vaja za življenje v skupnosti«, kakor stalno poudarjamo.
Sedaj pa nekaj kronike. Naš prihod z avtomobili staršev, ki jim gre uradna zahvala organizacije, je v nedeljo 18. julija popoldne pozdravilo tisto kislo vreme, ki nas je potem spremljalo, z.daj v večji zdaj v manjši meri, celih petnajst dni. Marsikdo je o tem komentiral: »Naš duhovni asistent Marjan je izgubil direktno zvezo z Bogom in njegovim meteorološkim centrom!«
Pravi skavt pa se ne boji dežja in si zna organizirati življenje slabemu vremenu navzlic: takoj je na kraju, ki smo ga že od lani dobro poznali, stalo okrog trideset šotorov - provizoričnih bivališč za približno stolrideset deklet in fantov, ki so sklenili, da bodo preživeli petnajst dni v direktnem stiku z naravo, bliže Stvarniku in v stalnem skupnem bivanju z brati skavti in sestrami skavtinjami in se zaradi tega morda odpovedali lepšim in bol j brezskrbnim počitnicam. Na vsak način pa je skavtski tabor hočeš nočeš nepozabna izkušnja, ki bogati posameznika, v življenju tako novinca, ki se prvič poda od doma brez spremstva staršev, kot voditelja, ki mu tabor predstavlja predvsem skrb in odgovornost, kot še starešine, k'i mu je teh Petnajst dni morda priložnost za obnavljanje spominov na minule tabore, ki jih je Preživljal še kot izvidnik.
Spontano se vsiljuje vprašanje: Ali niso vsi tabori enaki? in pa: Kaj ločuje en tabor od drugega, da je vsak posebnost in ima lastne značilnosti, ki ga delajo edinstvenega in neponovljivega? Ti dve vprašanji tapeta venomer tudi vodstvo samo, ki si na vse pretege prizadeva, da bi tako ali drugače skušalo ra/bit i enoličnost in uvesti
kako novost, ki bi popestrila taborno življenje.
K sreči nam je letos priskočil na pomoč psiček »Fufi«, nekoliko misteriozna taborna »mascotte«, ki nam je s svojo prisot-nostjo-neprisotnostjo dvigal moralo tudi v trenutkih, ko bi v normalnih pogojih že popustili. Najlepše pa ga opisuje besedilo pesmi, ki ga je letošnje vodstvo sestavilo za taborni festival na melodijo znane popevke iz 70. let »Che šara?«:
V Logu so šotori že pokonci, skavtiči polni dela se potijo,
vse je kot po navadi, »škatle« polne,
[»štufi« vsi,
ta tabor nekaj novega res ni.
'N ki bo to,
če na taboru nič novega ne bo?
Bomo brado imeli dolgo kakor kralj
[Matjaž
in skavtski duh nam bo le prazna laž?
A k sreči nas obiskal je prijatelj, ki več velja kot vsakršen zaklad, ime on FUFI nosi, radi imamo ga Vsi in dobro voljo on povsod deli.
’N ki bo to,
če na taboru bi FUFI-ta ne b’lo?
Ko zvečer »hip, hip, hura« za FUFI-ta
[mi vzklikamo,
veselo nam zalaja v temo.
V naši sredi FJJFI, glej, leži in leno po šotorih se vali.
Smo skavti enoglasno ga izbrali za
[»mascotte«, da srečen bil bi ves slovenski rod.
'N ki bo to,
če na taboru bi FUFI-ta ne b’lo?
Pa čeprav ga marsikdo ni videl in še
[dvomi o njem, gibalo je dejanjem našim vsem.
V taboru sem našel si dekle, oh, skavtinjo, ki mi pogodu je,
a ona nora od mene že za drugim
[proč drvi,
v roki ostaneš le mi FUFI ti.
'N ki bo to,
če na taboru bi FUFI-ta ne 'blo?
Brez tolažbe in brez upa bi doma
[se žalostil, brez FUFI-ta bi revež velik bil...
FUFI-tova je torej zasluga, da je vzdušje ostalo na višku kljub morda ne vedno prvovrstni kuhinji, povprečnim tabornim zgradbam in vsebinsko revnim tabornim ognjem. Tudi on je prav gotovo pripomogel k večji sproščenosti v odnosih med vodstvom 'in »podložnimi« (sedem plus osem vodov) in iz tega izhajajoči naravni disciplini, brez potrebe po stalnem kričanju in opominjanju. Moram pa priznati, da mu je to le bolje uspelo v prvem tednu...
Zadnja leta naši tabori presegajo zgolj zasebno raven in delovanje SGS, posebno
IZ KANALSKE DOLINE
Srečanje na Sv. Višarjah
Medtem lco je bilo v soboto 21. avgusta vreme na Tržaškem in Goriškem turobno, pa so tisti, ki so se udeležili srečanja sosednih ljudstev na Sv. Višarjah imeli sončen in prijeten dan. že zelo zgodaj je začela voziti žičnica, kajti romarjev je bilo zelo veliko. Med njimi so kot običajno prednjačili Slovenci.
Ob 11. uri je bila v svetišču sv. maša. Pri njej je somaševalo 5 škofov in 20 duhovnikov. škofje so bili ljubljanski nadškof šuštar, nadškof Battisti iz Vidma, škof Kapellari iz Celovca, škof Smith iz Marquetta v ZDA, osmi naslednik škofa Barage in pomožni škof Pizzoni iz Vidma. Priložnostne misli so v slovenščini, italijanščini 'in nemščini povedali škofje Šuštar, Battisti in Kapellari. Med mašo se je molilo in pelo v štirih jezikih.
Sklenjeno je tudi bilo, naj bi se ta srečanja sosednjih ljudstev v bodoče vršila izmenoma vsako pot v eni izmed sosednih držav. Tako naj bi prihodnje leto prišle na vrsto Brezje, leta 1984 pa Gospa Sveta na Koroškem. Datum pa ostane kot do sedaj prva sobota po Marijinem vnebovzetju.
Molitveni dan za duhovne poklice na Brezjah
V	soboto 11. septembra bo tudi letos na Brezjah skupen molitveni dan za duhovne poklice. Zelja je, da bi se tega dneva udeležilo čim več duhovnikov, redovnikov in redovnic, kakor tudi staršev bogoslovcev, semeniščriikov, duhovnikov in redovnikov. Začetek bo ob 10. uri z veliko kon-celebracijo pred cerkvijo.
Letošnje molitveno srečanje naj bi potekalo pod geslom: Družinska molitev - temelj tudi duhovnih poklicev.
Slomškova proslava na Tržaškem
Mariborska škofija se pod vodstvom svojega škofa Franca Krambergerja pripravlja na vseslovensko proslavo prvega mariborskega škofa A. M. Slomška, ki bo v Mariboru od 16. do 19. septembra. Slovesni zaključek bo v nedeljo 19. septembra. Udeležili se je bodo tudi zamejski Slovenci iz Trsta, Gorice in Celovca.
V	»Družini« smo z veseljem brali, da je zelo uspela Slomškova nedelja v ZDA 4. julija v Lemontu. Vodil jo je sedanji mariborski škof. V Rimu pa bo od 20. do 24. septembra simpozij o Slomšku, kjer bodo govorili priznani strokovnjaki.
Prav je, da se tudi v zamejstvu zbudi zanimanje za moža, ki je bil buditelj verskega in narodnega življenja 'in sicer v težkih časih, ki so obarvani z marčno revolucijo leta 1848, z jožefinizmom, janze-nizmom in racionalizmom ter hudirn nem-škutarstvom.
Zato smo se odločili tudi mi v Trstu, da priredimo Slomškovo proslavo, ker imamo dve ustanovi: slovensko učiteljišče A. M. Slomšek v Trstu 'in pa Slomškov dom v Bazovici. Proslava bo 17. in 18. oktobra; vodil jo bo mariborski škof Franc Kramberger. Tega srečanja mariborskega škofa s slovenskimi verniki ob svetlem spominu na Slomška se veseli tudi tržaški škof Bellomi, ki se je ta mesec srečal v Bočni na Štajerskem z mariborskim škofom.
Te dni smo že prejeli pismo Slomškovega naslednika, namenjeno tržaškim zamejcem. Sledili bodo vsak teden temeljiti, a obenem preprosti sestavki izpod peresa raznih strokovnjakov, ki so in še sedaj prou-
APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA V TRSTU pripravlja
DVODNEVNO POTOVANJE NA ŠTAJERSKO
v zvezi z vseslovensko proslavo ob 120-detnici smrti svetniškega škofa A. M. Slomška, ki bo v Mariboru 19. septembra 1982. Potovanje bo poteklo v dneh 18. in 19. septembra z obiskom Celja, Ponikve in nato udeležbe na slovesnosti v Mariboru. Prijaviti se je treba čimprej v Domu bi. p. Leopolda Mandiča pri Domju, tel. 820356 ali pri odbornicah, tel. 415351 in tel. 412527. Prijave sprejema tudi uprava Katoliškega glasa, tel. 83177. Upamo, da bo naša prisotnost pri tej slovesnosti številna, nam vsem pa v veliko duhovno veselje.
pa še poletno, začenja zanimati ne samo starše naših članov, ampak tudi širšo javnost. Zato nas je tudi letos, kot že nekaj let prej, obiskal prijatelj Igor Tuta iz radia Trst A in posnel na magnetofonski trak nekaj pesmi, ki smo jih zapeli ob spremljavi na novo razširjenega »orkestra« (štiri kitare, orglice in tolkala), in pa nekaj misli o taboru, ki smo jih izrazili nekateri voditelji in predstavniki mlajših članov. Oddaja je šla v val v četrtek 12. in v nedeljo 15. avgusita.
Letos pa ni prišel niti na spregled predstavnik radio Koper, ki nas je lani z navdušenjem obiskal in tako velikodušno in-tervjuval ter vse lepo posnel. Sprašujem se, kam je revež končal, potem ko so mu našo oddajo kratkomalo cenzurirali...
Poldan je že odbilo, ko se mi pred očmi pojavi prizor Pesmi slovesa; to je tisti trenutek, ko se taboru iztekajo zadnje minute in se v očesu marsikoga pojavi solzica, tista solzica, ki nosi v sebi vse vesele in žalostne trenutke tabora, ki mineva.
Tudi moje oko se pravkar orosi; to slano solzo bom le s težavo spral v slanem morju...	Modri	nosorog
P. S. - Kogar bi zanimalo natančnejše poročilo o letošnjem taboru SGS, naj bere posebno številko našega glasila, ki bo izšla v septembru.
Očetje goriških skavtov pomagajo sinovom pri podiranju taborskih objektov
Robovo znamenje Sv. Trojice na ljubljanskem Kongresnem trgu
V	Naših razgledih je Bojan Štih zapisal: »Znamenje smo na Kongresnem trgu kmalu po osvoboditvi odstranili. V imenu boja proti klerikalizmu in misticizmu. Potem smo čez deset let in več znamenje spet postavili na staro mesto. Prišel je namreč čas streznitve...«
Zgodovinar Nace Šumi pa v naslednji številki Naših razgledov dopolnjuje: »Figuralni del znamenja je bil odstranjen med vojno zaradi nevarnosti poškodb ter je bila izdelana kopija spomenika. Res je, da prva povojna leta niso bila naklonjena ponovni vzpostavitvi spomenikove celote. Res pa je tudi, da je na stvar opozoril Edvard Kardelj ob nekem sprehodu skozi mesto. In tako smo na njegovo pobudo, posredovano pristojnim mestnim organom (v Ljubljani), leta 1959 postavili na ohranjen podstavek kopijo figuralne skupine.«
Ljubljanski Kongresni trg je vse do leta 1959 imel ob Titovi cesti kamnit steber oz. del znamenja Sv. Trojice, brez kipa. Marsikdo, posebej mlajši, ki niso vedeli, da je na tem stebru bil kip, so se spraševali, zakaj strči tu ta prazen steber. O tem stebru in o kipu Sv. Trojice so znarne najrazličnejše verzije. Kardelj bi se gotovo za Robov kip ne zavzel, če bi ga ne bil že »pred tistim sprehodom« neki slovenski duhovnik zelo energično opozoril na kraje religioznih predmetov, ki jih ne moremo imenovati tatvine, ker so jih posamezniki z dovoljenji ob belem dnevu počenjali. Šlo je za kipe 'iz obcestnih znamenj, portalov, grajskih kapel in parkov, ki so zakonito romali v privatne zbirke, vrtove, atrije ali vikende. Zelja: »Odstraniti iz javnosti vse, -kar je versko, je bila in bo v domovini še vedno prisotna!« Pri Robovem kipu Sv. Trojice, ki je bil skupaj s kopijo shranjen v ljubljanskem Mestnem muzeju, se je prav v tistem času govorilo, da že »dobiva noge«. Tako se je »nekam založil«, kot poroča Nace Šumi, kovinski del znamenja - golob, simbol Sv. Duha. Tega niso »utegnili odkriti«, kje naj bi bil. (Komentar ni potreben, kam takšne stvari romajo!) Ob tem se sprašujemo: »Kdaj bodo v domovini končno začeli ceniti stvari, ki so naša duhovna dediščina, čeprav nimajo nadaha uradne ideologije?«
čujejo to izredno osebnost.
Vabimo vas, da berete te članke 'in si tako ustvarite pravo sliko o veličini A. M. Slomška in se tako pripravite na njegovo proslavo na Tržaškem. - Marjan Zivic
Prosek
V	nedeljo 5. septembra bo na Proseku vsakoletna Marijanska procesija. Ob 16. uri bo sv. maša, nato pa procesija po vasi s kipom Matere božje. Pred praznikom bo v župnijski cerkvi tridnevnica, ki jo bo vodil dr. Stanko Janežič, nekdanji duhovni pomočnik na Proseku-Kontovelu.
Potovalni tabor
Pred kratkim se je zaključil eden izmed šestih taborov, ki jih je letos priredila tržaška veja SZSO (Slov. zamejska skavtska organizaoija), in ki je bil namenjen najstarejšim članom. Petnajst roverjev in popotnic, tj. fantov in deklet od 16. leta dalje je taborilo pri Viškorši v Beneški Sloveniji. Načelnik je bil Marjan Jevnikar, pomagali pa so mu še nekateri roverji in popotnice. Tabor je bil na 'istem prostoru, kjer je prej potekel eden izmed taborov izvidnikov in vodnic, tj. skavtov in skavtinj, ki spadajo v srednjo starostno dobo. Odlični stiki z domačini, ki so jih vzpostavili udeleženci prejšnjega tabora, so bili kmalu obnovljeni. Osebni stiki in predavanji prof. Viljema Cerna in župnika Artura Blasutta so pripomogli, da so skavti in skavtinje spoznali krajevne značilnosti in razmere, ki vladajo v Beneški Sloveniji. Dobro so se vživeli v vaško stvarnost, saj so sodelovali pri organizaciji vaškega praznika in to cela dva dneva. Delo v korist vaški skupnosti in posameznikov je bil bistveni del tabornega programa, saj imajo roverji in popotnice geslo: »Služiti bližnjemu«.
Redno potekanje tabornega življenja je nekoliko motil dež, kljub temu je prišel na vrsto izlet v bližnji Zavrh in v jamo, nočni orientacijski pohod ter razna predavanja in vaje. En dan je bil posvečen duhovnim vrednotam, ki so prisotne v skav-tizmu, vodil pa ga je g. Tone Bedenčič.
Po enem tednu se je začel potovalni del tabora. Skavti in skavtinje so podrli šotore in se odpravili na štiridnevno turo, ki jih je peljala po planinski poti SPDT od Vi-škorše do Kanina. Prvi dan je pot šla čez Viškorške gore do prelaza Tanameja v Terski dolini, drugi dan čez sedlo Zajavor in prelaz Kamica do Ravence v Reziji. Tretji dan je pot vodila iz Ravence v Sol-bico, na sedlo Buja ter po Visoki rezijanski poti do Škrbine v Senožečah, od tu pa dalje do koče Gilberti na Kaninu. Hoje je bilo za ves dan in tako tudi četrti in zadnji dan, saj so se spustili na Nevejski preval, nato se vzdignili na planino Pecol pod Montažem. Tu so zapustili pot SPDT in po Visoki poti Reklanice dospeli do vlaka v Klužah (Chiusaforte). Te štiri dni je spremljalo lepo vreme in gorski svet je bil res čudovit, zato je kljub dolgi in naporni poti ostal ta tabor vsem udeležencem v najlepšem spominu. - mj
UTRIP CERKVE
Predavanja na Slomškovem simpoziju v Rimu
Slovenska teološka akademija v Rimu prireja od 20. do 25. septembra Slomškov simpozij. Naslovi predavanj so sledeči: Zgodovinski okvir Slomškovega delovanja; Slomškov značaj; Viri in struktura Slomškove duhovnosti; Slomšek, učitelj duhovnosti duhovnikom in bogoslovcem; Slomšek, učitelj duhovnosti redovnikom; Slomšek in slovenske šolske sestre; Slomšek in družinska duhovnost; Slomšek, ustanovitelj Družbe sv. Mohorja; Ciril-Metodovo gibanje; Slomšek in stiki s Sv. sedežem; Slomšek in Baraga; Slomškov lik v umetnosti.
Umrla je mati škofa Ambrožiča
V	Torontu je 25. julija umrla Helena Ambrožič, mati škofa Lojzeta Ambrožiča'. Pogreb je bil 27. julija. Vodil ga je sin, škof Ambrožič ob navzočnosti 10 škofov in kardinala Carterja. Pogrebna maša je bila v cerkvi Marije Pomagaj. Sinu, škofu Ambrožiču izrekamo naše sožalje.
Porast duhovniških posvečenj v Avstriji
Letos je bilo v Avstriji posvečenih 67 novih duhovnikov. Najnižje število novo-masnikov je bilo leta 1979, samo 49. Lani in predlanskim se je število dvignilo na 59. Rahlo izboljšanje položaja se opaža pri škofijskih in redovniških duhovnikih.
Koncert na Mirenskem Gradu
Poleti je tudi za Mirenski Grad in njegovo lepo in veličastno cerkev čas glasbenih prireditev. V okviru tega znanega in priljubljenega božjepotnega središča je letos bilo že več posrečeno pripravljenih koncertov. Naj samo spomnimo na junijski zelo uspel koncert zbora »Lojze Bratuž« iz Gorice. V naslednjih mesecih pa je bilo tu več orgelskih koncertov, saj imajo v cerkvi zelo dobre in funkcionalne orgle.
Zadnji tak koncert je imel organist Pier Paolo Buti iz Parme, in sicer v soboto 21. avgusta zvečer. Na sporedu je imel skladbe Bacha, Mendelssohna, Francka, Duboisa, Vierna in eno svojo skladbo. Koncert je gotovo uspel in tako pokazal na veljavnost podobnih pobud. Škoda le, da je zaradi hladnejšega vremena (in verjetno večerne ure) udeležba bila zelo skromna.
Prirediteljem teh koncertnih večerov pa gre vse priznanje, saj morajo vanje vložiti ne samo organizacijske, ampak večkrat tudi materialne napore.
Ronke
Smrt verne žene. V goriški bolnišnici je
11.	avgusta umrla znana slovenska žena Angela Marušič. Rojena v Doberdobu se je poročila v Ronke. Do zadnjega je ostala zvesta slovenski besedi in petju. Ob ustanovitvi vsakomesečne slovenske maše v Laškem se je je vedno zvesto udeleževala. Srečevali smo jo na vseh slovenskih prireditvah, ki so se v zadnjem času vrstile v Ronkah. Vpisala se je tudi za naše romanje na Sv. Višarje, ki bo v soboto 28. avgusta, a dobri Bog jo je prej poklical k sebi.
Pogreb je bil s siv. mašo, ki jo je daroval v italijanščini in slovenščini ronški župnik msgr. Virgulin. V govoru je poudaril, kako je bila pokojna Angela zvesta Bogu, saj ni opustila niti ob slabem vremenu nedeljske maše. Pogreba se je udeležilo veliko Slovencev iz Ronk in okolice. Pri pogrebni maši je pel ženski zbor iz Ronk. Slovensko občestvo v Laškem izreka družini in sorodnikom iskreno sožalje.
Nabrežina
Na Verdijevo »Aido« v Verono. Ta opera pritegne vsako loto veliko ljubiteljev glasbe, posebno turistov. Tudi v Nabrežini smo organizirali obisk te vedno privlačne predstave. Avtobus je bil poln. Potovali smo v soboto 24. julija in se udeležili predstave, ki se je pričela ob 22.30. Scenarij je bi! letos po zamisli samega Verdija.
Mesec julij - mesec prireditev in izletov. Poleg »Našega praznika« v priredbi krajevne sekcije SSk in občinske razstave vin so bila še razna druga praznovanja, kolonije in izleti. Nekateri so poromali v Lurd, drugi v Stično, tretji v Mariazell, še drugi so Obiskali Dunaj in Sli na letovanje v Dalmacijo, skavti pa so se udeležili taborjenj. Na našem Bregu je mrgolelo kopalcev. Poraja se pa eno vprašanje: koliko od vseh teh dopustnikov je opravilo svojo versko nedeljsko dolžnost?
Skupno romanje na Sv. Višarje. Opravili smo ga iz Devina, Nabrežine in Mavhinj. Čeprav smo se prvotnemu načrtu izneverili, da bi šli peš, je pa romanje lepo uspelo. Le višarske zvonove bi radi zopet slišali. Obiskali smo ob tisti priložnosti tudi Belopeška jezera.
Dušni pastir je obolel. Sredi julija ga je zadel srčni infarkt. Po utrudljivem šolskem letu, napornem delu v dvojezični župniji z vsemi rednimi in izrednimi opravili in prireditvami je srce opozorilo nase. Posebej ko se je preveč vrgel v fizično delo ter šel z mladino na Kucelj pri Čavnu. Nevarnost je zaenkrat mimo, g. župnik pa bo moral bolj paziti na zdravje.
Farni praznik v Nabrežini
V nedeljo 22. avgusta so imeli v Nabrežini farni praznik sv. Roka, zavetnika te velike župnije na Krasu. Slovesna latinska maša in nato evharistična procesija po vasi sita bila središče praznovanja, ki je v krasnem nedeljskem jutru zelo lopo uspelo.
V času, ko kljub prizadevanju sv. očeta in škofov mlačnost razkraja številne župnije, je praznovanje farnih zavetnikov mnogokje tudi sedaj duhovno zelo dobro pripravljeno, doživeto, lepo. V mestu Trstu je npr. takšen praznik opasilo sredi vročega julija v župniji sv. Jakoba. Prav letos so poročali, da šentjakobski praznik že presega farne meje. Na vsem našem podeželju zasluži isti poudarek in vidno mesto nedelja sv. Roka v Nabrežini. Vsako na-
števanje številnih podrobnosti ob tem praznovanju bi lahko bilo koristno, vzpodbudno, toda mogoče tudi v škodo drugih poročil in člankov, ki prav tako zaslužijo takojšnjo objavo na teh skromnih štirih straneh našega tednika. Zato naj omenimo le idejo, ki je prišla na dan ob veselem zaključku praznika.
Med evharistično procesijo so pevci in verniki ob spremljavi nabrežinske godbe skupno prepevali znano poljsko pesem O Srce božje, slišim tvoj glas. Slovenski Primorci v vsem zamejstvu imamo priložnost, da bi s to pesmijo množično pozdravili in razveselili sv. očeta Janeza Pavla II., ki pride 13. septembra na tržaški Kras. To pesem sicer že pojejo razni cerkveni zbori, a ne vsi. Sedaj še ne moremo reči, da je ta cerkvena pesem v pravem pomenu besede že ljudska pesem. Premalo jo poznamo, ker jo premalo pojemo. Nabrežina je dala pobudo, vredno posnemanja.
Kristjan moli
V Ljubljani je izšel že pred časom napovedani in dolgo pričakovani molitvenik. Nadškof Alojzij Šuštar ga je v spremni besedi med drugim takole predstavil: »V rokah imate nov slovenski molitvenik, k'i ima značilen naslov KRISTJAN MOLI. S tem je rečeno, da bi knjiga irada pomagala vsakemu kristjanu, mlademu in starejšemu, tistemu, ki je tesno povezan s Cerkvijo in verskim življenjem, in tistemu, ki živi bolj ob robu, osamljenemu in družinski skupnosti, da bi lažje in bolje molil ali pa se morda šele učil moliti. Naslov tudi pove, da molitev nujno spada v krščansko življenje. Kdor ne moli, ni kristjan, kajti kristjan moli...«
Molitvenik ima štiri dele. V prvem delu so najpotrebnejše molitve vsakega kristjana in molitve za različne priložnosti.
V drugem delu je kratka razlaga zakramentov z molitvami za pripravo in zahvalo za prejem zakramentov. V središču je evharistična skrivnost.
Tretji del nas uvaja v cerkveno ali bogoslužno leto in ponuja ustrezne molitve za svete čase. Bogoslužje božje besede za posamezne svete čase bo družinam in posameznikom v pomoč pri poglabljanju v odrešenjsko skrivnost bogoslužnega leta.
V četrtem delu so zbrane litanije, ki so pri nas že od nekdaj priljubljena oblika molitve.
Ko nadškof in metropolit v imenu slovenskih škofov izroča molitvenik slovenskim družinam in posameznikom, v spremni besedi piše: »Dušne pastirje in vse druge pastoralne delavce in zlasti starše, matere in očete prosim, da poskrbijo za to, da bo molitvenik prišel v roke čim več ljudem. Ob njem in z njim v roki se bomo učili moliti v duhu in resnici, kajti takih molivcev išče Bog.«
Molitvenik Kristjan moli so pripravili liturgični sveti v Koptiu, Ljubljani in Mariboru, izdala pa ga je Družina. Jc trdno vezan in ima jasen tisk ter okusno grafično opremo.
OBVESTILA
Opozorilo naročnikom. Naročniki, ki bi slučajno dobili položnico, a so naročnino že poravnali, naj tega ne smatrajo kot ponovno terjatev. Položnico naj zavržejo ali pa ohranijo za prihodnje leto.
IX. kongres ljudskih izročil bo v Gorici od 26. do 28. avgusta. Predavanja bodo v Avditoriju v ul. Roma. Začetek v četrtek 26. avgusta ob 18. uri. Med predavatelji so tudi slovenski strokovnjaki z ljubljanske univerze.
Občina Gorica in ustanova Pro Loco prirejata v dneh od 27. do 29. avgusta XVII. mednarodni nastop folklornih skupin. V petek 27. avgusta ob 20.30 prvi nastop v telovadnici na Kornu, v soboto 28. avgusta drugi nastop ob isti uri, v nedeljo 29. avgusta ob 16. uri sprovod folklornih skupin po mestu, ob 18. uri podelitev nagrad, ob 20.30 velika zaključna prireditev.
Od ponedeljka 30. avgusta naprej bo v Zavodu sv. Družine v Gorici zbiranje mladine pred začetkom šolskega leta. Otroci naj pridejo v zavod ob 9. uri. Vabljeni so otroci od 1. razreda osnovne šole dalje do 3. razreda enotne srednje šole.
Seja Združenja cerkvenih pevskih zborov - Gorica bo v ponedeljek 30. avgusta ob 20.30 v Katoliškem domu. Govor bo tekel tudi o prihodnji božičnici, zato prosimo udeležence, da pridejo z idejami in konkretnimi predlogi.
V ponedeljek 6. septembra bomo imeli strežniški dan za strežnike iz slovenskih župnij goriške nadškofije. Ob 9,30 bo zanje maša v cerkvi Marije Romarice v Trice-simu, nato pa se bomo peljali na obisk Terske doline, kjer bodo na prelazu Tan-nameji imeli kosilo iz nahrbtnika in igre. Povratek domov bo pod večer.
V nedeljo 12. septembra bo v Zavodu sv. Družine celodnevna duhovna obnova za družbenice in žene. Začetek ob 9. uri, zaključek s sv. mašo ob 18. uri. Za udeleženke iz mesta bo ob 8,30 na razpolago poseben avtobus, ki bo vozil od južne postaje po korzu do trga Catterini in do zavoda.
Škofijsko romanje na Barbano ostane kot določeno: v ponedeljek 13. septembra z mašo ob 11. uri.
V sredo 1. septembra se zaključi vpisovanje za romanje v Rim od 9. do 12. oktobra ob kanonizaciji novega slovanskega svetnika bi. M. Kolbeja. Vpisovanje samo v knjigarni Fortunato v Trstu. Informacije v prejšnji številki Katoliškega glasa in pri Fortunatu.
DAROVI
Za Katoliški glas: družina Komjanc, Jazbine 20.000; Albino Giorgi, Dolina 11.000; Bogdana Zimic, ZDA 5.000; Šavli v spomin na pok. župnika Antona Gerbec 10.000; Ema Štrekel, Trst 10.000; družina Šturman, Mač-kolje 47 namesto cvetja na grob Pavla Smotlak 20.000 lir.
N. N., Podgora: za lačne po svetu 50.000, za gobavce 50.000 in za Katol. glas 2.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Šavli 10.000; N. N. 5.000; Ivanka Rutar namesto cvetja na grob Rože Claudio 10.000; N. N. 5.000; Ar-giolas 10.000; Claudio 10.000; Caharija 8.000; sorodniki ob pogrebu Frančiške Terčon 50.000; Šavli v spomin pok. župnika Antona Gerbec 10.000; N. N. v spomin na pok. župnika Srečka Rejca 10.000; v isti namen druž. Gruden ob krstu Andrejke 50.000 lir.
Za skavtsko skupino iz Repentabra: Jev-nikarjevi v spomin na Pavlino Škabar
50.000 lir.
Za Skupnost Družina Opčine: Ana in Giu-sto Pisani namesto cvetja na grob Ferdinanda Volpi 60.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: prijatelji namesto cvetja na grob Antonije Štok-Tavčar 10.000; Zora Brundula z družino ob peti obletnici smrti moža in očeta Franca 50.000; Ermi-nija Daneu-Kalc v spomin na Marijo Ška-bar-Grmek 10.000; inž. Milan Sosič v spomin na Pavlo Addobbati 100.000; Venceslav Mahne-Kalin 20.000; razni 10.000 lir.
Za nagrobni kamen pok. msgr. A. Rozmana: Justina in Berto Kralj (Trebče, 110)) 50.000; Miče Malalan 20.000; Elda in Aldo Carli 10.000; Lidia in Fani Carli 20.000; Francka Čuk 10.000; Sonja in Olga 30.000; Karmela Don 5.000; Klun Justina 20.000; v spomin na pok. Ivana Vidau Lidia in Renata, Trebče 20.000, Kalc Kristina, Gropada 10.000, Marija, Marina, Karmen in Vilma Milkovič 70.000; v spomin na Antona Grizona, Ivana Vidaua, Marijo Koncian in msgr. Alojza Rozmana Dora Grizon 40.000; v spomin na drago teto Kristino Kralj, Trebče 156 Savina in Aldo 20.000; namesto cvetja na grobova Viljema in Slanota Kralja Karla Kralj 5.000; v spomin na Jakoba Kralja hči Karla 5.000 lir.
Za cerkev sv. Andreja v Trebčah: Ob zlati poroki Ane in Mičeta Kralj Justina Možina 10.000, Miro in Bruno Kralj 10.000, Marija in Bruno Kalc 10.000; v spomin na msgr. A. Rozmana in Ivana Vidaua Ema Kralj, Trebče 44 20.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: Lucio Baitz 15.000; ob krstu Štefana Ferluga 50.000; Darinka Leban 15.000; Marija Ra-žem 10.000; Mario Sluga, ZDA 100.000; Amalija Kalc, Gropada 10.000; Višnjevec, Gro-čana 10.000; Leticija Križmančič 10.000; Sandra Močnik ob obletnici smrti očeta Ivana in svaka Žarkota 20.000; Viktor Fer-fogiia 10.000; Bogdan Bemetič 10.000; N. N., Trst 50.000 lir.
Za cerkev v Bazovici: Vida Bernetič namesto cvetja na grob Alojzija Križmančič 10.000; Marija Šmolčeva 20.000; Silvana Grgič 20.000; družina Križmančič - Fečevi 20.000; Marija Ražem 10.000; družina Mi-halič-Bak, Draga 1.000; v spomin pokojnih iz Drage 19 družina Križmančič"Mihalič
30.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: družina Lozej v spomin Stankota Ferfotja 20.000; Ema Štrekelj 10.000 lir.
Vinko Levstik, Rim: namesto cvetja na grob prof. Theuerschuha za slovenske zamejske skavte 50.000; v spomin na pok. Rudija Bratuža za Katol. glas 50.000 lir. Obenem izraža sožalje sorodnikom obeh pokojnih.
Za lačne otroke: družina Lozej 5.000 lir.
Za misijonarko Anico Miklavčič: Vera Štih namesto cvetja na grob sestre Meri, umrle v Argentini 50.000 lir.
Za misijone: N. N. 50.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
I Mo MU
Spored od 29. avgusta do 4. sept. 1982
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve
v	Rojanu. 9.45 Nedeljska matineja. 11.00 Mladinski oder: »Ptički brez gnezda«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 12.30 Narodnozabavna glasba. 14.10-19.00 Nedeljski radijski zbornik.
Ponedeljek: 8.30 Napevi in melodije. 9.30 R. Tagore: »Dom in svet«. 10.10 G. Verdi: Rigoletto. 11.15 Literarni listi. 12.00 Kulturni dogodki; kako ti je ime? 13.20-16.00 Iz studia neposredno. 16.00 Klasični album.
17.00 Kulturna kronika. 17.30 Romantične melodije. 18.00 Socialno vprašanje v slovenskem romanu.
Torek: 8.30 Napevi in melodije. 9.30 R. Tagore: »Dom in svet«. 10.10 G. Verdi: Rigoletto. 11.20 Literarni listi; segajmo po zvezdah! 14.10 Otroški kotiček: »Otok skrivnosti«. 14.55 Naš jezik. 15.00 Diskoteka. 15.30 Zapiski s potovanj. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Romantične melodije. 18.00 Jan Milčak: »Maček«.
Sreda: 8.30 Napevi in melodije. 9.30 R. Tagore: »Dom in svet«. 10.10 Baletna glasba. 11.30 Literarni listi. 12.00 Epigram — odraz časa in razmer. 12.45 Slovenska skupnost: »Ozemlje kot bistveni pogoj za obstoj manjšinskih etničnih skupnosti«. 13.20-16.00 Iz studia neposredno. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Na obisku pri...; romantične melodije.
18.00 Slovenski umetniki na Montmartru.
Četrtek: 8.30 Napevi in melodije. 9.30
R. Tagore: »Dom in svet«. 10.10 Komorni koncert na ploščah. 11.30 Literarni listi.
12.00 Na počitnice. 13.20-16.00 Iz studia neposredno. 14.10 Otroški kotiček: »Otok skrivnosti«. 14.55 Naš jezik. 15.00 Diskoteka. 15.30 Zapiski s potovanj. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Na obisku pri...; romantične melodije.
18.00 Četrtkova srečanja.'
Petek: 8.30 Napevi in melodije. 9.30 Tolstoj: »Ana Karenina«. 10.10 Simfonični koncert. 11.30 Literarni listi. 12.00 Pesniške podobe in usode. 12.30 »Cesare Augusto Seghizzi« v Gorici. 13.20-16.00 Iz studia neposredno. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Na ohisku pri...; romantične melodije. 18.00 Kulturni do-
godki. 18.40 Kako ti je ime?
Sobota: 8.10 Mali leksikon telesne kulture in prostega časa. 8.30 Napevi in melodije. 9.30 Tolstoj: »Ana Karenina«. 10.10 Koncert. 11.30 Literarni listi. 12.00 Magična ura. 12.30 »Cesare Augusto Seghizzi« v Gorici. 13.20 Iz studia neposredno. 14.10 Otroški kotiček: »Peter v Afriki«. 14.55 Naš jezik. 15.30 Gremo v kino. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Poslušali boste. 18.00 Kalejdoskop humorja. 18.45 Vera in naš čas.
Zahvala
Slovensko karitativno društvo (Slokad) se ob srečnem zaključku počitniških kolonij prisrčno zahvaljuje vsem, ki so sodelovali pri dobri izvedbi obeh izmen, tj. osebju, ki je noč in dan stalo ob strani slovenskim otrokom in jim nudilo 50 dni prijetnih, brezskrbnih počitnic v lepi in zdra-
vi	Dragi. Hvala tudi osebju radia Trst A, ki je obveščalo naše občinstvo o dejavnosti kolonije in zlasti snemalo petje in pripovedovanje otrok. Enaka zahvala tudi slovenskemu tisku.
Slokad lepo pozdravlja vse otroke, ki so bili v Dragi in njih starše, ki so zaupali svoje otroke slovenskemu dobrodelnemu društvu. Če želite slišati oddajo iz Drage po radiu, poslušajte jo 9. septembra ob
12.	uri ali 12. septembra ob 18. uri. Oddaja vas bo gotovo razveselila.
U
Baraga božji človek
V	Ljubljani na Rakovniku je izšla v zbirki Knjižic nova številka z naslovom »Baraga božji človek«, spisal Andrej Pirš, cena 500 lir, dobi se v knjigarnah v Gorici in Trstu.
Prizadevamo si, da bi bil naš rojak Friderik Baraga razglašen za blaženega in za svetnika. Prepričani smo, da živi pri Bogu, v nebesih. Njegova zemeljska pot pri nas in v Ameriki je bila takšna, da so ljudje — še ko je bil živ — govorili: »To je svet človek.« Beri to knjižico! Njegovo življenje je kažipot za vsakogar.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
t
Po kratki bolezni je tiho odšel od nas
BEPI BAN
Žalostno vest sporočajo žena Olga ter sinova Janko in Darko z družinama. Trst - Sesljan, 25. avgusta 1982
ZAHVALA
Ob težki izgubi sina
Pavla Markočič
se iskreno zahvaljujemo vsem, zlasti gg. duhovnikom msgr. Močniku in don Natalu za pogrebne obrede, skavtom, italijanskemu cerkvenemu pevskemu zboru, darovalcem cvetja in gmotne pomoči ter vsem, ki so dragega Pavla spremili na njegovi zadnji poti.
Mama Helena, oče Aldo, brat Aleš in nona Emilija
Gorica, 20. avgusta 1982
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	5t
Telefon:-84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI