Poštnina plačana v gotovini. Številka 55 Maribor, 5. septembra 1957 Posamezna številka Din 1.50. Leto II IO O VI Izhaja tedensko — Velja po pošti dostavljen : na mesec Qjn 0*—f za tujino na mesec Din lO’— — Oglasi po tarifi Nobena moč tega sveta, pa če bi se zvezala tudi s peklom, ne more obdržati v podrejenosti izobraženega, plemenitega in pogumnega naroda. T. G. Masaryk. mm | • | • v___• Uredništvo in Tednik za vsa javna vprašanja 26-i6-Rač Uredništvo in uprava: Maribor, Ulica 10. oktobra — Telefon č. poštne hran. 17.160 — Rokopisov ne vračamo Sistematična gonja proti demokratični Franciji Glasilo nacionalno-socijalistične agenture v Jugoslaviji, ljubljanski »Zbor«, je pričelo sistematično gonjo proti Franciji in francoskemu narodu. S citati sebi podobnih francoskih bulevardskih lističev, kakršen je bil n. pr. »Cri de Pariš« skuša ustvariti med ljudstvom ne-razpoloženje nasproti demokrat-s k i Franciji. Na drugi strani pa dela čisto odkrito propagando za čim tesnejšo naslonitev na fašistično Nemčijo s parolo »proč od gnilega zapada«. Po receptu preizkušene hitlerjanske demagogije se vrši ta propaganda za ponovno zasužnjenje slovenskega naroda in vseh ostalih narodov v Jugoslaviji od strani nemškega imperializma v znamenju boja proti tujemu kapitalu, kajpak proti francoskemu in angleškemu, za nekako »osamosvojitev«. Lahko si predstavljamo, kako bi izgledala osamosvojitev izpod vpliva tujega kapitala, ki bi se izvršila s pomočjo fašistične Nemčije, Kruppa in Siemensa. Vsak pošten Slovenec je pristaš ekonomske in politične osamosvojitve svojega in vsakega drugega naroda, se bori proti gospodarskemu in političnemu za-sužnjenju od strani kakršnihkoli tujih imperijalistov. Toda v tej borbi gleda svoje zaveznike v tistih političnih strujah in gibanjih vseh drugih narodov, kadrih nacionalna politika gre v istem prav-<'.u, v vseh demokratičnih gibanjih zapada in vzhoda. V tem je tista bistvena raz-fika med osamosvojitvijo, kakor si jo zamišlja slovensko kmečko-delavsko gibanje, in »osamosvojitvijo« jugoslovanskih agentov nemškega imperijalizma. Fašistično gibanje »Zbor«, ki trdi, da ni fašistično, vodi politiko fašistične Nemčije: z glasili francoskega protiljudskega velekapitala operira proti demokratski Franciji Ljudske fronte, s frazo o boju proti tujemu kapitalu odpira vrata stoletnemu zatiralcu slovenskega naroda. Vse to je popolnoma razumljivo. Fašistično gibanje g. Ljotiča, ki so mu bile celo jeenesarske vlade predemokratične, ima tako malo opore v jugoslovanskih narodih, zlasti pa še v nesrbskih narodih, da bi brez pomoči tujih fašistov ne moglo nikdar misliti na uresničenje svojih protiljudskih fašističnih naklepov. Samo z očmi, obrnjenimi na svoje iz-venjugoslovanske »fiihrerje«, lahko jugo-slovenski »fiihrer« tako odkrito propo-veduje v svojih bombastičnih in frazer-skih uvodnikih politiko nacionalnega zatiranja in hegemonije enega samega naroda, ki jo je »Slovenec« sicer milo, a točno označil kot »velesrbsko«. Spričo tega odkritega manipuliranja z najosnovnejšimi interesi jugoslovanskih narodov, zlasti pa še slovenskega in hrvaškega, mora slovensko kmečko-delavsko gibanje nasproti tej kliki bivših or-junašev in nemškutarjev postaviti parolo najostrejše borbe z zahtevo razpusta vseh tako očitno protiljudskih fašističnih »gibanj«, kakršno predstavlja ljotičevski »Zbor«. —rl. Starostno zavarovanje Sirile ..NEODVISNOST"! Iz 5—6 št. »Ljubljanskega Zvona« ponatiskujemo z avtorjevim dovoljenjem ta članek, ker smo prepričani, da bo radi aktualnosti vsebine našel tudi pri nas mnogo čitateljev. Op. ur. Čeprav je delavstvo najproduktivnejši razred današnje družbe, je bila vendar in je marsikje še vedno nepreskrbljenost za starost in onemoglost značilna poteza njegove usode. Delavec, ki ustvarja s porabo svoje delovne sile drugim bogastvo in sijaj, ostane sam pod starost .nepreskrbljen, v najboljšem primeru občinski ubožec. Tudi starost je za delavstvo relativen pojem. Starostna doba pripadnikov delavskega razreda daleč zaostaja za starostno dobo pripadnikov meščanskega razreda. Onemoglost in izčrpanost se pojavita pri delavcu kmalu po štiridesetem letu, torej potem, ko je delal kakih trideset let. Pa tudi če je delavec — sicer res v manjši meri — še sposoben za delo, ga lahko kaj kmalu izrine iz delovnega procesa naval mlajših delovnih moči, ki nudijo na trgu svojo delovno silo ceneje kakor starejši delavec, ki mora vrhu tega še skrbeti za številno družino. Zaradi vsega tega ima delavsko zavarovanje za starost in onemoglost za delavstvo vedno večji pomen; vsa ta dejstva narekujejo državi, da to ustanovo čim prej ustvari in uzakoni. A dočim so dosegli nameščenci v Sloveniji svoje pokojninsko zavarovanje že v začetku tega stoletja, bo za delavstvo uveljavljen nekak zametek starostnega zavarovanja 1. septembra letošnjega leta. Vendar bodo delavci njegovih dobrot deležni šele po štirih do desetih letih, ker bodo za dosego ugodnosti tega zavarovanja morali poprej toliko časa plačevati prispevke. Po zakonu o zavarovanju delavcev iz 1. 1922. bi moralo biti starostno zavarovanje uvedeno najpozneje leto dni po raz glasit vi tega zako,na. Doseglo pa je delavstvo to zavarovanje šele po štirinajstih letih, in še to v zelo nepopolni obliki. Uredba o starostnem zavarovanju delavcev uvaja pri nas invalidsko, starostno vdovsko in sirotinsko zavarovanje. Starostna renta pa pripada samo delavcu, ki je dopolnil sedemdeseto leto starosti ter je že pet sto tednov ali deset let plačeval prispevke za starostno zavarovanje. Prvi srečniki bodo torej deležni starostne rente šele 1. 1947. Pri tem je treba opozoriti na dejstvo, da so delavci, ki dosežejo zaposleni tako visoko starost (ker sicer ne morejo plačevati prispevkov), silno maloštevilni. Danes jih je v Sloveniji baje kakih štiri sto. Za te pa to zavarovanje še ne velja, ker nimajo vpla čanih prispevkov. Ugodnosti te ustanove bodo potemtakem uživali šele delavci, ki so danes stari šestdeset let in bodo — ves čas zaposleni — dočakali 1. 1947. Potem bodo prejemali starostno rento, ki bo dosegla po današnjem stanju mezd v najboljšem primeru kvečjemu 450 Din in povprečno 220 Din na mesec. Po petdesetletnem ustvarjanju bogastva drugim bo imel torej delavec pravico do 450 oz. 220 Din mesečne rente ... -Invalidsko rento priznava uredba delavcu, ki je bil štiri leta včlanjen pri starostnem zavarovanju. Invalidska renta bo znašala povprečno 150 Din na mesec, vdovska in sirotniska renta pa komaj 36—40 Din na mesec. Upravičenost trditve, da je starostno zavarovanje, ki ga uvaja nova uredba s 1. septembrom letošnjega leta, zgolj zametek zavarovanja, je po vsem- navedenem jasna sama po sebi. i*!'Dr. Vito Kraigher Narod si bo pisal svojo sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar. Ivan Cankar. Po padcu Santandera Reakcionarno časopisje pri nas in tudi drugod je sprejelo vest o zavzetju Santandera po četah generala Franca z navdušenimi vzkliki. »Slovenec« vidi v tem dogodku toliko zaželjeni »zaton rdeče Španije«. Pa tudi marsikateri iskreni pristaš španske demokracije bo videl v izgubi Santandera le nadaljni člen v vrsti občutnih porazov republikanske armade: Irun, Badajoz, Toledo, Malaga, .Bilbao, končno še Santander. Položaj republikanske Španije zares ni rožnat. Zapuščena od zapadno-evropskih demokratičnih držav mora sama voditi boj proti dvema evropskima velesilama. Ravno to zadnje dejstvo se vedno bolj očito in neprikrito javlja v zadnjih dogodkih. še pred Zavzetjem Santandera je Mussolini v Palermu dejal, da ob obalah Sredozemskega morja »ne bo trpel boljševizma ali kaj podobnega«, pri čemer je kajpada vsakemu jasno, da je pod tem »podobnim« mišljena španska demokracija. Tudi najbolj reakcionarno časopisje, ki je dosedaj skušalo zamolčati ali vsaj olepšati italijansko-nemško pomoč generalu Francu, sedaj mirno poroča, da so Santander zavzeli italijanski »prostovoljci«. V Rimu prirejajo bučne manifestacije Mussoliniju, fašistični Italiji in italijanskim »prostovoljcem« v Španiji. Tem manifestacijam bo pač težko oporekati njihov oficielni značaj, saj drugih manifestacij v fašistični Italiji sploh ni mogoče prirejati. Tako je torej imperialistična Evropa s to »italijansko zmago« napravila odločen korak naprej ne k splošni pomiritvi — dasi stalno govorijo, o miru — ampak k zaostritvi imperialističnih nasprotij med velesilami, še hujše kakor dosedaj #e bo razvnel boj za rudno bogastvo baskijske dežele severne Španije. Znano je, da krije ta ozki obalni pas severne Španije ob Biskajskem zalivu obilne zaklade železa, mangana, cinka in premoga, ki so naraven temelj cvetoči železni industriji. Angleška konservativna vlada je v nasprotju z angleškim javnim mnenjem dosedaj pokazala prav malo simpatij za republikansko Španijo, dasi ji je ta nudila velike gospodarske koncesije in ji bila splošna podpora v svoji miruljubni zunanji in notranji politiki. Angleška vlada se je raje skušala in se še skuša sporazumeti z generalom Francom in svojim glavnim nasprotnikom, Italijo. Poročajo o pogajanjih med generalom Francom in angleško vlado, ki so se baje končala z uspehom in ki zasigurajo Angležem nadaljnje izkoriščanje baskijskih rudišč. Toda ne varajmo se! Mogoče je Franco zares zaključil podoben začasni sporazum z.Angleži, toda prišel bo neizogibno čas, ko bodo dosedanji partnerji Franca njemu predložili račun in zahtevali realizacijo svojih zmag v obliki rudarskih in drugih gospodarskih koncesij. Saj trditve o »»italijanskih zmagah« nimajo svoje osti naperjene le proti boljševizmu in demokraciji, ampak tudi proti Angliji. Saj so se vendar Italijani borili in zmagali v Španiji in radi tega je tudi Italija prva poklicana, na žanje plodove teh bojev in zmag! Oni pa, ki so pri nas do sedaj tako vehementno zastopali svoje »antiboljševiško« in »antidemokratično« stališče, bodo morali spoznati, da so zastopali le stališče italijanskega in nemškega imperializma. Nadaljne italijansko-nemške zmage v Španiji bi utegnile položaj v Evropi zaostriti do katastrofal-nosti, kajti tudi Francija bo le do gotove meje mirno opazovala ogrožanje svojih interesov v Sredozemskem morju po italijanskem in nemškem imperializmu. Zmaga pri Santanderu sicer precej po-jača pozicije generala Franca in njegovih zaveznikov v gospodarskem oziru, utegne pa imeti večji vpliv v moralnem kakor pa v strateškem oziru. Severna fronta je bila od začetka meščanske vojne vedno v jako kočljivem položaju. Ta ozki obalni pas, ki je ostal v rokah republikancev, odrezan od ostale republikanske Španije, ni imel vsled ravnodušnosti Anglije in Francije nobene možnosti, da se tako oborožuje kakor to zahtevajo principi modernega vojskovanja. Baskij-ski miličniki niso mogli vzdržati kljub osebni hrabrosti tehnično in številčno nadmočnemu nasprotniku. Republikanska Španija predstavlja sedaj kompaktno celino od Pirenej do južnega dela Sredozemskega morja z mnogimi pristanišči in z bogato industrijo in poljedeljstvom. Morala bo napeti vse sile, da si izvojuje zmago. Skoro desetmesečno naskakovanje Francovih čet na Madrid, ki se je končalo brez vidnega uspeha za Franca, jasno priča, da je republikanska Španija nasprotnik, s katerim se mora računati in ki ga ni mogoče premagati niti z najobilnejšo inozemsko pomočjo v materialu in v ljudstvu. Ravno ta junaški odpor in pa številni upori v Francovi Španiji proti inozemskim in-terventom nam zgovorno kažejo, na čigavi strani je špansko ljudstvo. španska legalna vlada se z vsemi silami trudi, da organizira enoten odpor proti skupnemu sovražniku. Iz nediscipliniranih, slabo oboroženih in neukih miličnikov, ki so se bojevali vsak na svojo pest, je vzrastla dobro oborožena in disciplinirana armada, ki je že neštetokrat pokazala pred vratmi Madrida pod neustrašenim vodstvom generala Miaje, da je kos odbiti tudi najodločnejšega nasprotnika. Tudi številčno se je španska vojska silno okrepila. Ne vštevši Katalonije, šteje španska republikanska armada 120 brigad s 300.000 ljudmi, 12 mednarodnih brigad s 30.000 ljudmi in 100.000 odsluženih regrutov, ljudi dovolj za izvoje-vanje zmage. španska državljanska vojna, ki je v stvari le vojna italijansko-nemškega imperializma proti španskemu ljudstvu bo šla dalje kljub zavzetju Santandera. Njen konec je še zelo daleč. Kakor v svetovni vojni niso mogla ogromna zavzeta področja v Rusiji, Romuniji in na Balkanu prinesti končno zmago Nemčiji, ampak je prinesla končno odločitev zapadna fronta in razpad avstro-ogrske monarhije, tako tudi lokalni uspehi ne bodo mogli utrditi položaja genera Franca, španska državljanska vojna je že davno postala zadeva vseh evropskih narodov. Vedno bolj se zapletajo interesi velesil v in okoli Španije. In ravno delne zmage .generala Franca te zaplete še poostru-jejo. Ugledni francoski politik Paul Bon-cour je izjavil pred kratkim, »da bi zmaga diktature v Španiji resno ogrožala vezo Francije s severno Afriko, kjer se nahaja tretjina francoske vojske ...« Ogromna večina prebivalstva v Evropi pa vidi v zmagi republikanske Španije jamstvo za evropski mir, ki ga resno ogrožajo fašistični vojni hujskači in provokatorji. špansko ljudstvo se zaveda, da je njegov boj za mir, demokracijo in napredek tudi boj vsega naprednega človeštva. Zato more končna zmaga pripasti le njemu. Reakcionarne sile sicer morejo začasno ustaviti kolo zgodovine, mogoče ga tudi trenutno zasukati nazaj. Trajno zadržati ga pa ne morejo. In v tem je slabost Franca in vse reakcije. —o. Kristus priznava človečanstvo Pravi mojster je bil Kristus v analiziranju ljudskih src, v razkrinkanju zlobne hinavščine. Nobeden plašč pobožnosti mu ni bil nedotakljiv, svet. In s svojo besedo in energijo je sekal tako globoko, da se je ves judovski kler tresel pred njim. Narodu je kazal resnico in ob vsaki priliki je razgalil svinjsko dušo tistih, ki so si takrat domišljevali, da »Boga« predstavljajo. Klasično je Kristus razložil učenemu pismouku, judovskemu profesorju bogoslovja v čem obstoja prava vera in mu je povedal kratko povest o usmiljenemu Samaritanu. Neki človek je šel na težavno in nevarno pot iz Jeruzalema v Jeriho. Vse je bilo divje med prepadi in pečinami, kjer so se skrivali razbojniki. Padel jim je v roke. Obrali so ga, ranili in pustili ležati pol mrtvega pod žgočim solncem. če bi mu nobeden ne pomagal, bi moral poginiti kakor divja zverina. Imel je doma ženo in otroke, ki so ga težko čakali in bili v skrbeh, kdaj se bo vrnil. Po cesti je prišel »mož božji«, mož, ki je imel vedno Boga na jeziku, verske resnice, po njegovih besedah sodeč, edini pravi prijatelj svojega naroda, oče ubogih, pomočnik nesrečnih, tolažnik preganjanih. Prišel je duhovnik. Vsak ga je že od daleč poznal. Saj je bil oblečen v lepo, elegantno obleko, na poseben, nenavaden način krojeno. Ta obleka je bila njegov ponos in ga je varovala, da ni bil vezan na razne uslužnosti, ki jih imajo kulturni in r',kulturni ljudje. Obleka ga je ščitila, da ni prišel preveč v dotik z .narodom. Vse to bi profoniralo častitljivost njegovega stanu. Zavedal se je, da mu je ta čudna obleka dajala »rešpekt«, da se je vsak že naprej pripravil za pozdrav. Bilo mu je jasno, da bi ga brez te svoje predpisane obleke ljudje mogoče bolj ljubili, toda bi se ga manj bali, vendar bi pa on moral biti bolj ponižen in bi moral priznavati, da je le človek, bi moral postati demokratičen. Vedel je, da so njegovi predpisi preveč slabi, da bi jih mogel dokazovati na podlagi filozofije, kaj šele čistega znanja. Nevednemu ljudstvu pa le imponira uniforma in tudi ženske so včasih kar nore za uniformo in se najrajše zaljubljajo v uniformo. Vse to je dobro vedel in se je v svoji duševni revščini, nevednosti in propalosti krčevito oklepal uniforme in paradiral »Boga« na zemlji. Ta »sveti« mož je šel mimo ranjenca, ki se je zvijal v bolečinah. Niti ozreti se ni hotel na njega. Ni imel niti časa. Doma ga je čakal »kšeft« z molitvami. Moral je študirati in dlakocepiti svoje predpise za narod. Premišljeval je, koga bi zopet mogel tožiti kot »brezverca« in mu škoditi, kje bi mogel uničiti domače ognjišče, kakšnemu poganskemu velikašu bi se bolj globoko poklonil, da bi mu več nosilo v škodo svojega naroda. Pa tudi njegova »sveta« duhovniška obleka mu je branila, da bi pomagal revežu. Saj ga je vendar njegova bogozemeljska uniforma rešila vseh uslužnosti do ljudi — še posebno do revežev. Vsak dobri vernik je moral vedeti, da se on kot duhovnik ne more in ne sme mešati v take zemeljske imaterijalne zadeve, da je on mož molitve, ki »služi« izključno le »Bogu«. Ranjenec je tolikokrat slišal duhovnika lepo govoriti in sedaj ga niti pogledati ni hotel. Spoznal je, da je bil njegov duhovnik navaden prevarant. Kmalu na to je ranjenec opazil levita, ki se mu je bližal. Ta je bil pripravnik na duhovniški stan, pomočnik duhovnikov, nekakšen bogoslovec. V duhovniku je gledal »Boga«, videl je sam sebe že naprej v paradi in časti, kako ves narod kleči pred njim in ga ima za edinopravnega »gospoda«, ki ni pokvarjen, ki ni »faliran« študent. Vadil se je v nastopu, v govorjenju, v gestah. Zato se za ranjenega reveža ni mogel zanimati. Saj bi to bilo vendar v nasprotju z njegovo duhovniško tradicijo in bi postal mogoče celo iregu-laren. To je nesposoben za duhovniške funkcije, če bi pokazal, da ima v sebi le še nekaj človečanskega čuta, le še nekaj demokratičnosti. Ponosno je šel naprej in ohranil svoje dostojanstvo. Razočaran je ranjenec zaključil, da tudi bodoča duhovniška generacija ne bo čisto nič boljša, ker je bila preveč odvisna od tradicije starejših duhovnikov in pri njih v šoli. Tudi če bi kdo hotel biti boljši, ni mogel iz strahu, da ne bi bil suspendiran. Kruh je pa le kruh in kdo bi se skregal s kruhom, posebno še, če nima poguma za pošteno življenje? Za njim je prišel po poti tretji človek — Samaritan. To je bil smrtni sovražnik »edinozveličavne« vere. še hujši je bil kot so bili rimski pogani. Bil je odpadnik od prave vere. Bil je raskolnik, bil je šizma-tik. že dolga stoletja Samaritani niso priznavali vrhovne cerkvene nadoblasti v Jeruzalemu. Jeruzalemska cerkvenopoli-tična gospoda jih je preveč stiskala. Niso mogli več prenašati cerkvenopolitičnih davkov in desetin. Sprevideli so, da Bog pravzaprav ne potrebuje njihovega denarja, ki se je stekal v centralistični Jeruzalem. Saj so bili sami bolj potrebni denarja kot pa pobožni verski predstavniki v Jeruzalemu. Ko so ustanovili svoje kraljestvo, so napravili tudi svojo čisto narodno cerkev, ki ni imela v inostran-stvu, v Jeruzalemu svojega vrhovnega predstojnika, če bi bil njihov verski predstojnik, njvišji duhovnik izven državnih mej, bi bil kler kmalu zastrupil ves narod in konec bi bilo njihovega samostojnega kraljestva. Sezidali so tudi svoj tempelj, svojo glavno cerkev, ki naj bi konkurirala tisti, »edinozveličavni« cerkvi v Jeruzalemu, če so Jeruzalemu podložni duhovniki lahko igrali »Boga« na zemlji, so to mogli tudi narodni samaritanski duhovniki. Res ni bilo vse tako strašno paradno kakor v Jeruzalemu. Zato je pa toliko manj denarja stalo in so bili duhovniki bolj preprosti. Kdor je hotel biti pošten, je ostal pošten tudi brez priznanja vrhovne, verske nadoblasti v Jeruzalemu. Kdor je bil pa mrcina, je ostal mrcina tudi, če je gledal radi svoje nevednosti ali pa kšefta v Jeruzalemu nekaj višjega Nepopisno je bilo sovraštvo med Samaritani in »pravovernimi«, Jeruzalemu podložnimi Judi. Smrtna je bila žalitev, če je kdo rekel Judu, da je Samaritan. To je pomenilo, da je verski odpadnik, da je zatajil pravega Boga. Ves nižji judovski narod je bil tako zaslepljen od svojih duhovnikov, da je misiji, d^ je v vsakem Samaritanu »hudič«, da je Samaritan nesposoben za vsako delo, da je človek Nenapadalni pakt med sovjetsko Rusijo in Kitajsko je evropska javnost sprejela s kaj različnimi čustvi. Znova se je .pokazalo, kdo je odkritosrčno za mir in kdo o miru le govori. Videlo se je, da predstavlja nekaterim vsako dejansko stremljenje po očuvanju in obrambi miru neprijetne motnje v .njihovem oboroževanju. Platonične izjave o ubogih Kitajcih se potem nenadoma izpremenijo iv svarjenje, ki se že močno približuje pretnjam. Zanimivo je le, kako edina je v takem slučaju lahko evropska reakcija. »Volkischer Beobachter« in »Slovenec« sta si nenadoma povsem soglasna, ko proglašata sovjetsko-kitajski pakt kot veliko nevarnost — za Kitajsko. Nemške oddajne postaje štejejo število aero-planov in pilotov, ki jih je že poslala in jih še pošilja boljševiška Rusija Kitajcem. Reakcionarni francoski »Jour« pa pridno sekundira. »Slovenec«, ki mu je 'bil kitajski »krščanski« general Ča,ng |Kai Šek še čisto simpatičen išče v zadnjem uvodniku 'kompromis med svojimi starimi simpatijami, mnenjem civilizirane Evrope in večine demokratsko usmerjenega ljudstva na eni ter med njegovimi reakcionarnimi gospodarji na drugi strani. Cisto gladko se mu to sicer ne posreči — gre pa vendarle. Pomagati si je treba z orientalsko miselnostjo, pri kateri predstavlja sedanji japonski vpad pravzaprav nekako prijateljsko gesto, pakt z Rusi pa dejanje najhujše sovražnosti. Ta pakt je, kakor je videti, res močno presenetil. Ali ipa predstavlja za Kitajsko res tako prekinitev tradicije, škodo in ne varnost, je vprašanje. Če se poglobimo v njeno zgodovino zadnjih dvajset oziroma trideset let se bomo kmalu prepričali o nasprotnem. Kitajska, ki je bila kot cesarstvo izročena na milost in nemilost vsem velesilam, ki so si znale z direktnimi in indirektnimi osvojitvami (koncesijam^ in setelemnti) z jzsiljenjem eksteritorialno-sti, ukinjenjem carin ter s pogodbami o najvišji ugodnosti, zaščititi svoje interese, ,ie začela pod vodstvom irevolucionarja Sun Yat Sana boj za svojo osvoboditev izpod .tujega in domačega jar.ma.. D očim so dinastija, ki že davno ni znala že »nečist« samo, če pride v dotik s Samaritanom. Tak Samaritan se je bližal ranjencu, ki je bil že ves obupan, če se »pravoverni« duhovnik in levit nista zmenila za njega, ga bo tale odpadnik od vere, tale raskolnik čisto gotovo ubil in dogotovii delo razbojnikov. In če se ga Samaritan dotakne, bo že »nečist«, kar bo škodilo večnemu zveličanju. Tresel se je v strašni grozi in najrajši bi bil pobegnil, če bi bil mogel. Krivovernemu Samaritanu se je zasmilil na pol mrtvi tujec. Občutil je v sebi človečanski čut, ki ga ima naravno vsak človek, če mu ga ne ubije zloba ali pa verski fanatizem. Razjahal je osla. Vzel je olje in vino, ki ga je imel s seboj, očistil je rane, povezal in potolažil neznanega ranjenca, svojega verskega in političnega sovražnika. Ko je videl, da od ran in od slabosti ni mogel nikamor, ga je posadil na osla in sam je šel peš in vodil osla in držal ranjenca, da ni padel z osla. Prišla sta do gostilne. Ker se mu je mudilo naprej, je pustil ranjenca v gostilni, mu postregel in plačal vse za njega in ga na svoj račun priporočil gostilničarju. Tako je ranjenec na sebi preizkusil veliko razliko umetne »edinozveličavne« vere in pa poštenje naravnega človečan-stva. Kristtis je vprašal pismouka, učenega profesorja: Kdo je bil bližnji, kdo je v praksi izvršil božji zakon. In profesor »pravovernega« bogoslovja ni imel poguma, da bi tajil. Osramočen radi svojih ceremonialnosti je moral priznati: »Tisti, ki mu je dobro storil«. Kristus mu je rekel: »Pojdi in stori tudi tj tako!« Pojdi, bodi karakter, delaj dobro, bodi človek! Tako je Kristus priznal človečanstvo, karakternost, dobra dela, tudi če niso v skladu se ceremonialnimi predpisi. Torej človečanstvo, karakternost, dobra dela, brez ozira na ošabno puhlost. ščititi Kitajske pred tujci in ni več narodno čutila —’ dokaz njen zadnji potomec Pu Yi, ki se je dal proglasiti za vladarja japonske kolonije Mandžurije — že 1911 napodili, se borba proti tujcem, ki jo je pričel Se odpirajo. Mladina prihaja z neugodnimi čustvi v mesta, saj jo zopet čakajo neskončne ure v zadohlih učilnicah, marsikoga pa tudi borba za košček vsakdanjega kruha. Mladina čuti odpor proti šoli, ki jO' je življenje že davno pre-rastlo. Meščansko časopisje posveča prav ta čas dolge članke šoloobvezni mladini, razpisuje 2 mu je posrečilo, da se ponovno vzdigne, ter izrešeta s strojnico fašistični aparat. Nato se je njegov aparat zrušil in pokopal pod seboj tudi njega samega. Poročnik Cabre, ki mu je zmanjkalo municije se je zaletel v fašistični bom-barder, nakar sta oba padla na tla. Popularni komandant lovskih letal, polkovnik La Calle, je delal v zraku prave čudeže. Nekoč je zaostal za svojo eskadriljo. Obkrožilo ga je več fašističnih letal. Republikanski pilot se drži pravila: nikoli bežati. La Calle se je takoj spustil v boj. S smelim manevrom je prestrelil dve fašistični letali, ostala so zbežala. Ko se je vrnil na letališče, so mu nekateri tovariši čestitali, toda on jih je zavrnil: »Ni treba, takih činov je vsak napravil že na desetine. Ramon Castenno se je odlikoval v bojih pred 'Carabanchelom. Fašisti so mu dali ime »rdeči hudič«. Pred revolucijo je delal v tovarni; želel je postati pilot. Zdaj je eden od 'najhrabrejših pilotov. Nekoč je bil njegov aparat že ves razre-šetan, toda navzlic temu se mu je posrečilo uničiti še več fašističnih aparatov. Začeteek ni bil lahak, toda zdaj je prepričan, da lahko napravi svojo dolžnost v vsakem boju. Če pade, bodo stopili drugi na njegovo mesto. V rep. vojskf je ina stotine takih pilotov. Samo vojska, ki ve, da se bori za pravico in svobodo, lahko da take pilote! Jugoslovanska emigrantska društva odločno odklanjajo obdolžitve, češ, da so jugo-fašistična Fašistična miroljubnost. »Giornale d’ Italia« tolmači Mussolinijev »miroljubni« govor: »Kaj bo z našo civilizacijo, ko zaključimo našo oborožitev? ... Nevarna resničnost... spremeniti je treba... sicer bo prišlo do vojne in propada naše civilizacije ...« Giuratti, bivši tajnik italijanske fašistične stranke: »Mir je daljša ali trajša pav za, ki je potrebna, da se pripravi vojna.« Schaoht piše: »Nemčija nudi evropski mir, t. j. garancijo za mir v Evropi.« Predsedniki emigrantskih društev in člani direktorija Zveze jugoslovenskih emigrantskih društev iz Dravske banovine, zbrani na konferenci v Ljublani dne 8. avgusta 1937 so izdali sledečo resolucijo: 1. Ugotavljamo, da so tako Zveza ju-»oslovenskih emmigrantskih društev, ka-cor tudi posamezna v Zvezi včlanjena društva stali in stoje strogo na nadstrankarskem stališču in da se v nobenem pogledu ne vmešavajo v spore strankarsko političnega značaja. 2. Poudarjamo, da so se navedena društva vedno in zlasti tudi v zadnjem času dosledno držala tega načela in da ni bilo prav nobenega primera, ki bi mogel vzbuditi le sum v tem pogledu. 3. S ponosom ugotavljamo, da se o-gromna večina emigrantov v svobodni domovini kljub težkim in včasih obupnim razmeram, v katerih živi, ponaša ne le korektno, ampak naravnost pohvalno in da so, dokler so še živeli pod Italijo, bili vedno vzorno zvesti sinovi svojega naroda, odločni in odporni ter se niso bali niti najtežjih žrtev v borbi za narodne pravice. 4. Poudarjamo, da se emigrantje iz Ju lijske Krajine ne smejo smatrati v Jugoslaviji za goste, temveč kot sinovi iste matere z istimi pravicami, četudi nimajo jugoslovenskega državljanstva. Zaradi tega imajo pravico in, če so jugosloven-ski državljani, celo dolžnost, da se u-veljavljajo v političnim in narodnem življenju. Za to politično udejstvovanje in nastope posameznih emigrantov pa odklanjamo vsako odgovornost.^ 5. Najodločneje zavračamo očitke iz-nešene v javnosti, ki le prerada dejanja nekaterih redkih emigrantov-poedincev generalizira in tako povzroča nestrpnost da, celo sovraštvo proti primorskim Slovencem, pri čemer pozablja, da tvorijo prav ti eno tretjino našega naroda in da zaslužijo zaradi svojega izredno težkega položaja, v katerem se nahajajo, največje sočustvovanje in ljubezen. 6. Prav tako najodločneje odbijamo pavšalne obdolžitve, da so tisti naši idealni mladeniči, ki so morali zaradi svoje velike ljubezni do naroda največ trpeti pod tujim jarmom in v najhujši stiski pribežati med svoje brate v Jugoslavijo, da si rešijo vsaj golo življenje, služiti italijanskemu fašizmu in da skušajo sedaj vpeljati tudi v Jugoslaviji fašistične metode. 7. Apeliramo na vso slovensko javnost, zlasti pa na njene predstavnike in časopisje, da se vzdržijo kakršnega koli neutemeljenega izpada proti emigrantom in generaliziranja, ker s tem le povečujejo gorje našega naroda v Julijski Krajini, ki s krvavim suženjstvom plačuje svobodo že svobodnih bratov, in pa vseh tistih nesrečnežev, ki morajo uživati grenki kruh izgnanstva. 8. Pozivamo končno vso slovensko in jugoslovensko javnost, da zastavi vse svoje sile za omiljenje usode naših ne-osvobojenih bratov, ki tvorijo še danes predstražo za ohranitev svobode že svobodnih članov našega naroda. Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«. Urejuje in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela. Naša temeljna vprašanja SLOVENSKA NARODNA ZAVEST. SLOVENSKO NARODNO JUGOSLOVENSTVO JE LE POLITIČNA TEORIJA. NAŠ NAMEN PRIKLJUČITVE K JUGOSLAVIJI. SLOVENCI NE SPADA- MO V SRBSKO-HRVAŠKI SPOR. UTEMELJENOST SPORA. NAŠ POLOŽAJ. Po osvetlitvi in opredelitvi slovanstva je potrebno, da osvetlimo in opredelimo tudi južnoslovanstvo, pravilneje sedanje jugo-slovenstvo. Ze v prvem poglavju sem pokazal, da ni nesporno dokazano ne da smo južni Slovani kdaj zares bili duhovna in jezikovna enota, ne da nismo bili, da je pa dejansko to, kar je ali kar ni bilo, brez praktičnega pomena za sedanjost, v kateri nedvomno nismo etnično, homogena enota. Zgodovina, taka ali drugačna, tega dejstva ne more spremeniti. Preden se pa poglobimo v vprašanja, na katera nam je v tem poglavju treba odgovoriti, se moramo vsaj za trenotek znova vrniti v preteklost, dasi ne tako davno kakor prej. V preteklost namreč, ko smo se Slovenci pričeli zavedati svoje samostojne narodnosti že v modernem smislu. Prvič se je to zgodilo v šestnajstem stoletju za Trubarja in reformacije. Tedaj smo skupaj z mnogimi drugimi evropskimi narodi dobili svoj slovenski književni jezik, ki je v bistvu še sedaj, po 400 letih, isti kakor tedaj, in tudi slovensko narodno opredelitev. Vse od tedaj do sedaj je ta zavest in opredelitev ostala trdna in se v praksi ni niti za korak oddaljila od svoje ravne poti, čeprav so se skoraj periodično pojavljale s strani posameznikov teorije o neki utopitvi slovenstva in slovenščine v ilirizmu in potem jugoslovanstvu. Da so bile to v resnici samo teorije, in še kot take romantične, dokazuje že znano dejstvo, da so tudi ilirski in jugoslovanski sanjači bili iliri ali jugosloveni samo v besedah, dočim so v praksi ostali še dalje Slovenci. (Vrazova praktična izjema je zelo osamljena!) Ali ni zlasti za sedanje jugoslovanstvo dovelj značilno, da naglasa n. pr. ljubljanski tednik »P oho d«, ki sicer oznanja v teoriji »integralno jugoslovenstvo«, stalno potrebo po pisanju čiste in pravilne slovenščine, ki je vendar največje in najvidnejše potrdilo slovenstva kot samostojne narodnosti! Kdor pregleda naše beletristično in znanstveno slovstvo, politične izjave, govore in sestavke v časnikih in časopisih vse od Vodnikovih »Ljubljanskih Novic« dalje, bo videl, da Slovenci v praksi nikoli nismo dvomili o svoji samobitnosti in je bilo vse drugo, kolikor je bilo, samo čustveno zanešenja-š t v o hejslovanstva ob posebnih slovesnih slovanskih dogodkih in praznikih. Do bolj širokega razmaha se je razvilo to zane-senjaštvo samo po majski deklaraciji 1. 1917. Tedaj in do ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev smo Slovenci več ali manj celotno govorili in pisali o naši pripadnosti k »enotnemu jugoslovanskemu narodu«, toda to enotnost smo razumeli v bistvu samo državnopravno in na prste bi lahko sešteli tiste, ki so pri tem mislili na opustitev slovenskega imena, slovenske zastave, slovenskega jezika, slovenske kulture itd. Tudi dr. Janez Evangelist Krek je bil v bistvu zanesenjak in ni nikoli dejansko mislil na kako popolno utopitev slovenstva v jugoslovanstvu. Ako je torej tedaj ali pozneje kdo pri Srbih ali Hrvatih razumel naše govorjenje drugače, je to samo dokaz, d a nas ni poznal. En narod pa bi postali z ostalimi južnimi Slovani lahko samo tedaj, ako bi izenačili vse bitne znake narodnosti. Vse drugo je zavestno varanje in vtikanje glave v pesek. Dejansko smo torej hoteli tedaj Slovenci v Jugoslavijo zato, da združimo svoje narodno ozemlje in zavarujemo ter ohranimo v državi, ki bo v enaki meri kakor srbskohrvaška tudi naša, slovenska, svojo slovensko samobitnost z vsemi njenimi pojavi in področji. Na kaj drugega nismo mislili, niti najbolj vneti ze-dinjevalci. Kako se je moglo potem po vsem tem zgoditi, da so pričeli naši južnovzhodni bratje, vsaj nekateri, razumevati naše slovensko, zgolj državnopravno jugoslovanstvo kot težnjo po narodni preusmeritvi ali celo opustitvi slovanstva ter zahtevati od nas, da opustimo svoje ime, svojo zastavo, jezik, kulturo in vse kar tvori našo izrazito samobitnost? Kako so nas mogli ponižati do »plemena« in naš jezik do »narečja«? In kako so se mogli nazadnje najti celo med nami samimi ljudje, ki so, četudi stvarno samo v teoriji, na to molčali ali celo prikimavali? Tu so se morali pojmi očito nekje pomešati. Toda kje? Dasi je odgovor na to vprašanje tako blizu, ga menda vendarle še nihče ni povedal tako razločno, kakor se spodobi. Glasi se: Slovenci smo padli po «voji nerodnosti in bratski nevednosti v mlin srbsko-hrvaškega sredotežnega in sredoliežnega trenja! V tem trenju gre za vprašanje: ali so Srbi in Hrvati en narod, ali predstavljajo dva naroda? Glavna težava tega vprašanja pa je v tem, da je odgovor nanj odvisen samo od čustva enih in drugih, kajti vprašanje samo po sebi je tudi z zgolj znanstvenega stališča utemeljeno in upravičeno! Dokazi, ki govore za to, da so Srbi in Hrvati en narod, so prav tako močni kakor nasprotni, ki govore za dva naroda. Pred vsem: Srbi in Hrvati govore in pišejo isti jezik (spor za ekavščino ali ijekavščino je dlakocepstvo), čeprav se prvi poslužujejo cirilice, drugi pa latinske gajice; oboji so si v marsikateri potezi narodnega značaja in kulture kljub pravoslavju in katoličanstvu, katero komplicira v Bosni se mohamedanstvo, precej podobni in sorodni; oboji žive na dolgem in širokem ozemlju skoraj neločljivo med seboj pomešani, saj segajo srbske Bkupine celo vse do Slovenije (n. pr. Srbske Moravice v Gorskem kota-ru!). Ako hoče domačin ali tujec izvedeti od koga kaj je, Srb ali Hrvat, ga mora po tem šele vprašati. Vse to govori za to, da so Srbi in Hrvati en narod. Ločuje jih samo zgodovina, vera, pisava in večji ali manjši upliv vzhodnega ali zahodnega evropskega kulturnega kroga. Srbski kulturni značaj se je izoblikoval iz bizantinskega kulturnega kroga s poznejšimi uplivi Turkov in Arabcev kot kulturnih učiteljev prvih, hrvatski pa iz zahodnega kulturnega kroga z uplivi Nemcev in Madžarov na eni ter Italijanov na drugi strani (Dalmacija!), toda tesna po-mešanost s Srbi je vnašala v Hrvate kljub temu še vedno zelo močne elemente vzhoda, tako da moremo pri njih govoriti popolnoma upravičeno o sintezi uplivov obeh krogov. Vprašanje torej, ali so Srbi in Hrvati en narod ali tvorijo dva naroda, ni ne umetno ustvarjeno ne neutemeljeno, ampak je nasprotno celo naravno in upravičeno. In dejstvo je, da bi prav lahko bili en narod, samo ako bi to hoteli, saj ne bi bilo treba žrtvovati ne enim ne drugim drugega kakor zgodovino in morda enim pisavo (cirilico). Vera kljub svojemu dvojnemu kulturnemu izhodišču ni tako razdvajajoča, ker se dejanska narodna kultura organično preliva od vzhoda proti zahodu ter narobe. Sicer pa poznamo celo vrsto nedvomno enotnih narodov, ki tudi niso cerkveno enotni (n. pr. Nemci, Madžari, Holandci itd.). Tako je narodna samostojnost Srbov in Hrvatov prav toliko sporna, koliko je nesporna: argumenti za in proti so si po sil« dokazovanja enaki, zato se — kakor po zakonu mehanike — »e morejo medsebojno premagati in ostaja boj brez odločitve. * “ problem je permanenten in bo ostal permanenten, dokler “rbi in Hrvati ne bodo sporazumno določili, da se pokore odločitvi čustva (v tem primeru bodo po sedanjem čustvovanju tvorili vsaj zaenkrat dva naroda), ali dokler ne bSdo sporazumno odstranili vse kar jih razdvaja, pri čemer bodo morali žrtvovati vsak nekaj (v tem primeru postanejo vsaj v dogledni bodočnosti lahko en narod). (Dalje)