Književnost.
543
na Dunaju, v  Odesi in  v  Carigradu, toda krimski boj je razbil vse te  osnove.  Pozneje  (1857) se je v   Carigradu   ustanovilo   prvo   bolgarsko   književno društvo „Knjižovna obština", ki je izdajalo dobro  urejevan nepolitičen časnik „B'lgarski Knjižnici" (I.1858. do 18 62.) .Uredniki so bili: D. Mutjev, J. Bogoev, G. Krstjovič in Stojanov Burmov.  Zaradi neugodnih razmer je to društvo  v  kratkem zaspalo. Šele leta 1869.se je v Braili ustanovilo  novo književno   društvo   „ Knižovno   Dmžestvo",   ki   je izdajalo list „Periodičesko Spisanie". To je najboljši bolgarski list iz prejšnjih let.  V njem se nahajajo dragoceni Članki zgodovinski, narodopisni  in jezikoslovni, književna poročila, narodne povesti in  pesmi,  potopisi itd.   Predsednik tega društva je  bil   profesor  Drinov, tajnik  pa   Vasil  D. Stojanov,   ki   je   v   Pragi dovršil svoje nauke ter v čeških listih marsikaj zanimivega napisal o  svoji domovini.
Vse slovstveno delovanje te dobe se je razvijalo v časnikih in se je pečalo najbolj z dnevnimi vprašanji. Knjig iz te dobe je malo, kar je tudi naravno, ker so časniki vse moči potegnili nase in ker je število bralcev še bilo prepičlo, da bi se mogle razpečati večje knjige. — Bolgarji, pisatelji in bralci, so bili preveč raztreseni in brez pravega duševnega središča. Knjige, ki so v ptujini izšle, ostale so turškim Bolgarjem  večinoma neznane.
Tudi časniki so se vzdržavali le malo časa, ker so bile razmere sila neugodne. Bili so raztreseni po vseh štirih v etrih, a razlikovali so se močno ne le po jeziku, ampak tudi po vsebini. — Časniki, ki so izhajali v turškem cesarstvu, niso mogli in smeli razmer popisovati po pravici in zagovarjati pravih ko-ristij svojega naroda. Če so hoteli imeti mir, morali so se klanjati vladi in jo hvaliti tudi za največja nasilstva. — Človeka smeh sili, kako ti časniki hvalijo „modro in presvetlo vlado", ki „neprenehoma skrbi za blagor svojih podložnikov" in pod katere „ sijajno senco" uspeva omika bolgarskega naroda.1) — V cerkveno-političnem prepiru so vendar imeli prostejše roke in so vsaj tu opisovali reči tako,  kakor so bile v resnici,  ali pa še huje.
Tudi kakega skupnega načrta niso imeli. Jedni (kateri so v ptujini izhajali), so naravnost priporočali upor, drugi so hvalili turško vlado in o vstaji ničesar niso hoteli slišati. Razlika med njimi se je kazala tudi v tem, da so uredniki bili različno izobraženi. Nekateri so se v ptujini na višjih šolah izgubili,   drugi pa še ljudske šole niso  videli.
l)  Pypin u. Spasovič I. 158.
*                #
*
ski            Dasiravno se je v tej  dobi vse slovstveno de-
je     lovanje vrtelo  največ krog cerkvenega,  političnega
ji-     in šolskega vprašanja, vendar se je tudi pesništvo in
ilo      sploh leposlovje jelo razvijati v petdesetih letih.
iž-            Posebno  priljubljen   kot   pesnik iz te dobe   je
ev,      že omenjeni P. R. Slavejkov.  Rodil se je 1. 1825.
idi     v Trjavni.   V   šolo  ni   hodil  nikdar,  vendar si je
lo.      pridobil   precejšno  omiko.   L. 1852. je prvič izdal
ivo      svoje pesmi in  kmalu  potem   „Basnenik"   (pesma-
je     rica), s katerimi je hitro prišel na glas pri svojih
ljši      rojakih.
reči            L. 1857. se je preselil v  Carigrad in  je  ondi
izdaval satirične koledarje, s katerimi se je jako ;dni prikupil bolgarskemu občinstvu. — Že prej smo uro- omenili, da je izdajal tudi list „Makedonija", ki mu staji je bil večkrat zaplenjen in naposled mu je turška e je vlada celo prepovedala izdajati kakoršen koli Časnik. > iz-            Zapisal je več narodnih pesmij, popisal narodne
olah običaje in sestavil nekoliko zgodovinskih člankov. — V pesmih posnema novogrško umetno in narodno bolgarsko pesništvo. Pesmi njegove so večinoma ljubavne in satirične, nekaj jih opeva tudi narodne junake.                                           (Dalje.)
Župna cerkev v Vodicah po potresu. (Narisal G. Porenta.)