SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Jakob Rigler, Akcentske variante................5 Jaka Müller, Izrazna dvojnost Rebulovega Senčnega plesa.......17 Jože Toporišič, Slovenski pogovorni jezik..............57 Eugeniusz Czaplejemicz, Generativna poetika in nekatere zasnove ruskih formalistov .......................71 Vatroslao Kalenič, Raba sklonov v slovenščini in srbohrvaščini .... 107 Vilko NoDak, Slovenska pesem iz 1774 ............... 129 OCENE — ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO..........141 CONTENTS ARTICLES Jakob Rigler, Variants of Accents................5 Jaka Müller, The Duality of Expression of Rebula's Senčni ples.....17 Jože Toporišič, Slovene Colloquial Language............57 Eugeniusz Czaplejemicz, Generative Poetics and Some Concepts of Russian Formalists...................... Vatroslao Kalenič, The Usage of Falls in Slovene and Serbo-croatian Languages ..........................107 Vilko Novak, A Slovene Poem from 1774 .............. 129 REVIEWS — NOTES — REPORTS — MATERIAL......... . 141 SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY SCIENCES SRLH IZDAJA- ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR SRL LETNIK 18 ŠT. 1-2 STR. 1-160 LJUBLJANA JAN.-JUN. 1970 I Uredniški odbor France Bcrnik, Vutroslav Kalenič, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petre, Dušan Pirjevec, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje) Odgovorni urednik: Jože Toporišič Naročila sprejema in časopis razpošilja Založba Obzorja Maribor, Partizanska 5. Za založbo Jože Košar Natisnila Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani Editorial Board France Bernik, Vatroslav Kalenič, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petrè, Dušan Pirjevec, Jakob Rigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics) Editor: Jože Toporišič Subscription and distribution: Založba Obzorja, Maribor, Partizanska 5, Yugoslavia Printed by Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana VSEBINA RAZPRAVE Jakob Rigler, Akcentske variante................5 Jaka Müller, Izrazna dvojnost Rebulovega Senčnega plesa.......17 Jože Toporišič, Slovenski pogovorni jezik..............57 Eugeniusz Czaplejeroicz, Generativna poetika in nekatere zasnove ruskih formalistov .......................71 Vatroslao Kalenič, Raba sklonov v slovenščini in srbohrvaščini . . . .107 Vilko Novak, Slovenska pesem iz 1774 ............... 129 OCENE - ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO Franc Jakopin, Viktor Vladimirovič Vinogradov (12. 1. 1895—4. 10. 1969) . 141 Aleksander Skaza, Poetiku D. S. Lihačova in prevrednotenje ruskega srednjeveškega slovstva.....................146 Oton Berkopec, Dela Ivana Cankarja v čeških prevodih in v luči češke publicistike v začetku stoletja.................153 CONTENTS ARTICLES Jakob Rigler, Variants of Accents................5 Jaka Müller, The Duality of Expression of Rebula's Senčni ples.....17 Jože Toporišič, Slovene Colloquial Language............57 Eugeniusz Czaplejemicz, Generative Poetics and Some Concepts of Russian Formalists......................71 Vatroslao Kalenič, The Usage of Falls in Slovene and Serbo-Croatian Languages ..........................107 Vilko Nooak, A Slovene Poem from 1774 ............................129 REVIEWS - NOmS - REPORTS - MATERIAL Franc Jakopin, Viktor Vladimirovič Vinogradov (12. 1. 1895—4. 10. 1969) . 141 Aleksander Skaza, D. S. Lihacov's Poetics and Re-evaluation of Russian Medieval Literature....................146 Oton Berkopec, Ivan Cankar's Works in Czech Translations and in the Light of Czech Publications at the Beginning of the Century .... 153 I UDK 808.63—48 Jakob Rigler SAZU, Ljubljana AKCENTSKE VARIANTE Za pojasnilo akcentskih variant pri tonemskem naglaševanju v novem Slovarju slovenskega knjižnega jezika je treba prikazati, kakšno je njihovo ozadje v slovenskih dialektih in v govoru izobražencev. Y članku je to narejeno za opisne deležnike ženskega spola tipa želela in delala (mislila, vedela). Nakazani so deloma tudi vzroki za nastanek in širjenje teh akcentov. To explain different variants of accents for tonemic stress in the new Slovar slovenskega knjižnega jezika (The Dictionary of Slovene Literary Language) their background in Slovene dialects and speech of Slovene intellectuals must be shown. The article presents this with participles of feminine gender of the type želela and delala (mislila, vedela). The causes for the creation and spreading of these accents are also partly indicated. V zvezi z delom za Slovar slovenskega knjižnega jezika je bilo treba na novo normirati tudi naglaševanje. Že pri dinamičnem naglasu je prišlo do precejšnjih sprememb; pri tonemskem naglaševanju, katerega označevanje — kot eno od možnosti knjižnega izgovora — je slovar ponovno uvedel, pa je bilo treba marsikaj povsem na novo določiti. Prejšnji določevalci intonacij so se večinoma opirali na svoj izgovor dn niso upoštevali variantnosti, ki je pri tonemskem naglaševanju še pogostejša kot pri dinamičnem. Za strokovnjake, ki se zanimajo za slovenski akcent, bo zanimivo, kako je do raznih variant pri tonemskem naglaševanju knjižnega jezika prišlo in kakšno je njùhovo dejansko ozadje, bodisi v mešanju dialektov ali v samostojnem razvoju govora izobražencev. I Ena od pomembnih variantnosti je možnost različne intonacije v ženskem spolu opisnega deležnika nekaterih glagolov. Poznano je, da so v posameznih oblikah opisnega deležnika pogosto intonacijske razlike, vendar so si dosedanji podatki glede tega enotni le pri nekaterih kategorijah, kot npr. dâl dala dali, kupovM kupovala kupovali, lovil lovila lovili, nosil nosila nosili ipd., medtem ko so razlike npr. pri tipih kot želel želela želeli (v začetku Valjavec,1 Svane2) : želel želela želeli (pozneje Valjavec,3 Breznik,4 de Bray5), délai délala delali (v začetku Valjavec," Breznik,7 de Bray,8 Svane») : delal delala delali (Škrabec,10 pozneje Valjavec11), mislil mislila mislili (v začetku Valjavec,12 Breznik,13 de Bray14) : mislil mislila mislili (Škrabec,15 pozneje Valjavec1»). Za sedanji knjižni jezik velja,17 da pri glagolih z naglašeno pripono nastopi v femin.inski obliki toneniska alternacija, in sicer na priponi i in a redno,18 na priponi e pa fakultativno. Pri priponskib glagolih z naglasom na podstavi je v femininski obliki fakultativna alternacija pri tistih glagolih, ki imajo v inf'initivu akut in v prezentu cirkumfleks.19 Torej redna alternacija pri tipih nosila, pisala ter lovila, kovala, fakultativna pri želela ter delala, mislila, videla (od delati delam, misliti mislim, videti vidim) in brez alternacije pri stiskala, risala (od stiskati stiskam, risati rišem). Vzrok teh fakultativnih alternacij je dejstvo, da je v slovenščini različno močno razširjen metatonijski novi cirkumfleks. Začetek teh meta- 1 Rad JAZU CXI, 1892, 41—52, 108—9. 2 Grammatik der slowenischen Schriftsprache, Kopenhagen 1958, 109. 3 Rad JAZU CXXX1I, 1897, 131. 4 AfslPh XXXII, 1911, 427; Slovenska slovnica 1916, 131, 4 1934, 120. 5 Guide to the Slavonic Languages 1951, 423 (slovenske podatke v tej knjigi je pregledal F. Ramovš). 0 Rad JAZU CXI, 1892, 100—2, 109. 7 AfslPh XXXII, 1911, 442 (zgled pokati): Slovenska slovnica 1916, 135, 4 1934, 123. 8 1. c. 422. 0 1. c. 105. 10 Cvetje XIV, 1895, 1 b. 11 Rad JAZU CXXX1I, 1897, 138, 157. 12 Rad JAZU CXI, 1892, 75—81, 109. 13 AfslPh XXXII, 1911, 430; Slovenska slovnica 1916, 133, 4 1934, 122. 14 I. c. 423. 15 Cvetje XIV, 1895, 1 b (zgled praviti). 16 Rad JAZU CXXXII, 1897, 138, 157. 17 Rigler, JiS XI, 1966, 32—4. Slovar slovenskega knjižnega jezika I, 1970, LV-LVIII. 18 Izjema so primeri z dolžino v opisnem deležniku ednine moškega spola in cirkumfleksom v sedanjiku (tip sejati), pri katerih je alternacija fakultativna (ter kontrahirana glagola bati se in stati, pri katerih ni alternacije). 19 Enako tudi pri sedanjiku brezpriponskih vedeti in povedati. tonij, ki so zasnovane na uvajanju opozicije med posameznimi oblikami, je najbrž pogojen s praslovanskimi akcentskimi zakoni (npr. dâl dali : dala). Seveda se te opozicije analogično širijo na nove kategorije. V slovenščini je metatonija v opisnem deležniku najrodkejša na severozahodu, narašča pa proti jugu in vzhodu. Dialekti v vzhodnem delu Slovenije so šli še dalj in novi cirkumfleks iz femininske oblike lahko premaknili za zlog proti začetku: nosila > nosila (enako kot то tik a > > motika ali kolena > kolena) — izvedli torej še eno metatonijo. Ponekod je to razmerje, ki hi se v poknjiženi obliki glasilo nosil nosila nosili, še ohranjeno (prim.: nosu nosrna nosil (Žitara ves), nosu nošama nosili (Pliberk), nosil ngsila nosili (Dragovanja vas), nosu ml sta nusîl (Mostec pri Dobo vi), nosa nosila nosili (Videm ob Ščavnici), nosu nl)sila nuslli (Gomilice) itd.), drugod so ostale oblike (navadno z izjemo sg. mase.) izenačene po femin. (prim.: nosu nüsla nüsli (Artiče pri Brežicah), nuôsu nousla ndusli (Svetina pri Celju), n"oisu nuoisla n"disl (Čr-nova pri Velenju), nuôsu nüsla nüsli (Žiče), nuôso nüsla nüsli (Zafošt pri Slovenski Bistrici) itd.).20 Širjenje teh — da jih tako imenujem — metatonij je vezano na enake vzroke, namreč na uvajanje akcentskih opozicij med oblikami (kar pa se spet lahko poenostavi, ko postane preveč komplicirano), ni pa najbrž vezano povsod na isti čas. Nekatere alternacije se uvajajo šele v najnovejšem času z odpravljanjem moderne vokalne redukcije, a druge se ob istih vzrokih tudi opuščajo. Tudi po tem, da današnje izoglose metatonij v opisnem deležniku ne potekajo po kakih ostrejših in starejših dialektičnih mejah, lahko sklepamo na novejša širjenja in izpodrivanja posameznih tipov. Vendar pa je večina teh sprememb le izvršena že razmeroma zelo zgodaj, saj v dialektih, ki so pozno podaljšali stari skrajšanji akut, nastopa v teh metatonijskih pozicijah refleks za stalno dolgi jat. V dialektu se normalno primeri iste kategorije enako obravnavajo: so metatonirani, niso meta t on i rani ali pa je pri vseh primerih nestabilnost. Prav redka so odstopanja posameznih primerov na akcentsko stabilnih področjih, kot npr. pri ribniškem o gnil j 6 gnu ognila ognil proti ganil ganila ganil, prepognu prepognila prepognil itd.21 Najprej si oglejmo tip želela. V tem tipu ni metatonije na vsem slovenskem ozemlju, čeprav sta podobna tipa s tematskima vokaloma a in i 20 Težko je reči, koliko ima tip pisala v nekaterih dialektih osnovo prav v tem premiku cirkumfleksa proti začetku. 21 Najbrž je nemetatoniran zato, ker je v opisnem deležniku osnova eno-zložna in je podoben z brezpriponskimi glagoli (ognil kot skril). (tipa pisala, nosila) praktično povsod22 metatonirana. Vzrok te nepara-lelnosti ni popolnoma jasen. Morda je v tem, da sta tematska vokala a in i prvotno lahko tudi padajoče intonirana (rastoča pripona je v tipu pisal, nosil, padajoča v koval, lovil), tematski vokal e pa je bil samo rastoč (Primera pel in plel, kjer je è prvotno padajoč, imata korenski è; primeri s korenskim vokalom pa se drugače obravnavajo, saj se tudi ubil ni izravnalo po nosil23). Približno teritorialno razporeditev oblik želela : želela kaže skica. Tu naj bo navedenega še nekaj gradiva: Ihr pou tarpéu tarpélé (Brdo v Ziljski dolini24); far péa, žabe и »živela« (Blače24); žabema (Podklošter24) ; tarpon tarpéma tarpéla, letéma, iaivé-wa (Št. Jakob v Rožu25); tarpéma tarpéla, žametva (Sveče26); tarpéma taipeh (Slov. Plajberk28); živemu (Djekše28); tarpéma, žimema (Globas-nica,28 Pliberk26); tarpéma, žoema (Ukve28); tarpiela, živiela (Matajur28); tarpiela tarpiél, živiela (Podbonesec20) ; tarpiela, živiela (Ošne28); tarpu tarpiela tarpiéle, žitni žbiela žuiele (Log pod Mangartom,25 Trenta25); tarpiela, žibiela (Livek28); tarpiela, živiela (Drežnica25) ; tarpiela (Kred,26 Tolmin28);30 tarpiela tarpiél, žabiela žauiel (Ciginj pri Tolminu27); tarpiela (Zatolmin27); žtveiroa zméilè (Dovje27); tarpéma tarpél, žvetva žmel (Breg pri Zasipu27); žveva (Lom pri Tržiču27); tarpéma, žvema (Tržič28); tarpéma, možno je tudi tarperoa (Križe pri Tržiču27); tarpéma (Ljubno27); tarpéma, žvema (Jezersko,28 Primskovo pri Kranju,27 Godič pri Kamniku25); žvema (Črna pri Kamniku27); tarpéla (Pra-protno28); tarpêva tarpél, žveva žvel (Polica27); tarpéma tarpél, žvema žvel (Stražišče27) ; žmema fem., žmema dual, tarpéma (Šenčur27) ; tarpéma tarpél, žvema žvel (Smlednik27); tarpéla tarpél, žvčla žvel (Reteče27); tarpéma, žvema (Gameljne27); živela (Horjul28), tarpéiva, žavema, cma-déiva (Vnanje gorice28); žavema, smardêma, cmadema (Vnanje gorice27); tarpéla, živela (Logatec28); tarpéila (Borovnica27); tarpéla, žaveila, žavela (Rakitna25); tarpuila tarpâiJi, ževaila zeväili (Begunje pri Cerknici25); tarpeila, žaveila (Cerknica27); tarpuila, žavaila (Lipsenj pri гг S Koroške je nekaj izjemnih zapisov brez metatonije. Tip bežala je enako obravnavan kot pisala. 23 V nekaterih dialektih je tudi korenski vokal metatoniran, vendar še redkeje kot pri tipu živela. 24 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal I. Grafenauer. 25 Gradivo iz zbirke za SLA in drugo narečno gradivo; zapisal J. Rigler. 20 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal T. Logar. 27 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisali študentje slavistike (domačini). 28 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal V. Nartnik. 29 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal J. Toporišič. 30 Čudna intonacija za to področje; morda gre za napako ßri zaaisu. Cerknici2'); tarpaila, xavâila (Vrhnika pri Ložu27); tarpaila, tarpa[li, žavaila (Nova vas na Blokah25); tarpäila, žavela (Dolenja vas pri Ribnici25); sadä[la sadäila, zeläila želela, iaväila (Ribnica25); tarpéila, žaveila (Sodražica27); tarpäila, zanäila (Sv. Gregor25); tarpéila tarpéilj., (Raščica25); iavâila (Struge25); tarpäila (Podgorica v Dobrepolju27); iar-péla, zavéla (Ig25); živela (Grosuplje27); tarpéla, živela (Ilrastje pri Gro-suplju27); tarpéla, živela (Zg. Brezovo pri Višnji gori27); vartela, žvela (Rudnik25); tarpema tarpel (Studenec28); tarpéla in tarpéla (Sostro25); tarpeiroa (Janče28); živela (Stična27); tarpéla tarpel, živela (Muljava25); tarpêl a (Zagradec25) ; tarpel a tarpéil, žavela žaoeil (Dobrnič25); tarpala, Metatonija d tipu želela t področje brez metatonije; 2 področje z metatonijo; 3 področje brez intona cijskih opozicij ž ovala, (Šentrupert27); tarpéla žavela (Mokronog25); tarpéila, živefla (Novo mesto27); živel živeila živUi, trpeila tçpMi31 (Predgrad ob Kolpi27); tarpie\a živlela (Stari trg ob Kolpi26); trpela tgpMi, živela živali (Dra-govanja vas27); tarpéla, zivéla (Dragatuš26)32 tarpé[a živela (Vinica20).32 31 Skrajšani stari akut še ni podaljšan; intonacijske opozicije pa v dialektu poznajo. 32 Intonacija je čudna; ustrezala bi novemu akutu. Prim, o tem problemu spodaj pri obravnavi tipa delala. Na področjih, kjer ni več intonacijskih opozicij, se na tistem delu, kjer je akui zgodaj podaljšan (zahodno in južnoštajersko), ne da ugotoviti, kakšno je bilo stanje pred izgubo intonacij, razen v moščanskem govoru pri Brežicah (na skrajnem jugovzhodu Štajerske), kjer je cirkumfleks skrajšan in kaže sedanje razmerje živčla : živel29 na nekdanje živela : živeli. Tam pa, kjer se je akut pozno podaljšal, se da iz refleksov jata ugotoviti nekdanjo intonacijo. l ako lahko ugotovimo, da meta-tonija ni zajela zgornje Savinjske doline. Prim.: živela33 (Gornji grad26); .sedi e la sedieli (Luče25); tur peu tarpiela tarpleli, živiela (Nizka vas pri Rečici ob Savinji27); tarpela (Ljubno26). Pač pa so vzhodno od tu poznali metatonijo; prim.: siëdau sedaila sedili sedile, tarpàila i ar pili. živUila živili (Zafošt pri Slovenski Bistrici25). V Pomurju, kjer akut še ni podaljšan, prav tako poznajo metatonirane oblike ; prim, trpa trpela trpeli (Videm ob Ščavnici25); trpejla, trpeli, žele il а želeli (Gomilice25); živega živeli3* (Gorica27). Ozemlje z metatonijo v tipu živela ni strnjeno. Tudi če računamo — sodeč po refleksih v okolici najbrž s precejšnjo verjetnostjo — da je metatonija zajemala vso jugovzhodno Štajersko in bi bilo od Prekmurja do osrednje Dolenjske to ozemlje strnjeno, je potem pretrgano z ribni-ško-laškim področjem, ki sega do Ljubljane; kjer se mešajo obojni refleksi. Večina Gorenjske je brez metatonije, a najdemo jo spet na jugovzhodnem Notranjskem in v Posočju. Za primorsko brezintonacij-sko področje pa glede na okolico ni mogoče sklepati, ali so tam nekoč metatonijo poznali ali ne. Nasprotno pa je pri tipu delala ozemlje z metatonijo oz. brez nje bolj strnjeno, čeprav tudi ta izoglosa ne poteka po kakih ostrejših narečnih mejah. Gre od Rakeka preko Rakitne in Ljubljane na razvodje med Gorenjsko in Savinjsko dolino, potem pa poteka nekje med Rožem in Podjuno (za del ozemlja vzhodno od Celovca nimam podatkov — prim, skico). Na področjih brez intonacije na zahodu seveda ni mogoče dokazati prvotnega stanja, toda glede na okolico lahko sklepamo, da tu metatonije ni bilo; na vzhodu pa nam vsaj v severnejšem delu spet pomagajo različni refleksi jata. Približno teritorialno razširjenost oblik delala, mislila, vzdignila, videla : delala, mislila, vzdignila, videla nam spet kaže skica; za dokumentacijo pa prim.: démon déroaa dérvalé, bidaa »videla« (Brdo v Ziljski dolini24); déaa, bidaa (Blače24); demon dérvarva, bedama »vedela« (Podklošter24); démon, damama dâmala, uhû- 33 ê je refleks staroakutiranega č- Za stalno dolgi ë je refleks ê/ç. 34 Tu gre za podaljšanje v najnovejšem času. Na staro dolžino kaže dif-tongični refleks. silama (St. Jakob v Rožu25); dému dàmuma dàmala, uzihnu uzahnuma uzahnala, midu maduma madala (Hodiše28); dému damama dàmala (Sveče,20 Slov. Plajberk20); madioa (Cahoree26); dému dlmaroa démal, meduma medl (Sele20); déu dîamama daroôla, mîdu mîduma rvidela, uzihnuma, séaqau, sîaqama saqol, méadu oîaduma madela (Kneza26); dieu dîamuma35 demâl demale, mîdu midma medél mediele (Žitara ves26); déu dîamuma démoli, mîdu ividuma midëli (Globasnica26) : dému dîamu-va démoli, mîdu mîduma midêli (Metlarje,2® Rinkole26); dému dîamuma démoli, mîdu mîdma midêli (PLiberk26) ;3e détourna, tndma (Ukve20); Meiatonija o tipu delala 1 področje brez ine ta toni je; 2 področje z metatonijo; 3 področje brez intona-cijskih opozicij; 4 ni podatkov diélu diélala diélale, bidu oîâela (Trenta25); diélala, mïsalna (Drež-nica25); diélala, bidela (Livek26); bidla (Tolmin26); diélau diélala diélal, uidu bidala uidal (Ciginj pri Tolminu27); bidu bidala (Breginj26); diélala (Matajur,26 0.sne26);idiélala, videla (Podbonesec26); démoma (Smlnja vas 35 Intonacija je čudna. Gre za podoben problem kot pri opombah 32 in 37. 30 Na vsem tem vzhodnem delu Koroške je situacija pri glagolskem akcentu precej zamešana. Tam so nastopili še premiki akuta proti koncu besede in tudi razne analogije (Prim. npr. akcent pri opisnem deležniku v Zitari vesi, kjer je tudi v fem. pl. spremenjena intonacija nasproti mase. pl.). v Bohinju26); démon démoma démal„ vidu vidma vidai (Breg pri Zasipu27); démoma (Tržič,26 Jezersko,26 Križe pri Tržiču27); démoma, vidma (Cerklje,26 Primskovo pri Kranju,27 Godič pri Kamniku,25 Črna pri Kamniku,27 Šenčur27); uziynu uziynuva uziynal, vidva (Polica27); démorva vidma (Stražišče27) ; delo delala30 delal, vido vid la vidai (Reteče27); démçma, vidiva (Smlednik27); démoma, vidma (Gameljne27); delala (Horjul26); démon démama, vidu vidma (Vnanje gorice28); :sekarva (Vnanje gorice27); delala (Logatec26); delala vidla, zlasti pri mlajši generaciji tudi delala, vidla (Rakitna25); däilou dailala däilaü, vidu vidla vidli (Begunje pri Cerknici25); dé{lou dêilala, vidla (Cerknica27); dâilala, vidla (Lipsenj pri Cerknici27); dâilala, vidla (Vrhnika pri Ložu27); mislit, miselna, sUšala (Ravne pri Loškem potoku-5) ; däilou dailala däi-lali, vidla (Nova vas na Blokah25); delala, vidla (Ig25); delala, misalla (Rudnik25); dému deuma démal, vidu vidma vidla, uzignu uzignaiva (Studenec28); demama, delala, misUa (Sostro25); démon dêmama, vidu vidma, mzignu mzignama (Janče28); delala, vidla (Grosuplje,27 Hrasije pri Grosupljem27); dêilala, vidla (Raščica25); dailala, vidla (Podgorica v Dobrepolju27); dailala, vidla (Sv. Gregor,25 Dolenja vas pri Ribnici25); däilou dailala dâilala, mislu miselna, uzdigalna, vidla, väidla (Ribnica25) ; delala, vidla (Zg. Brezovo pri Višnji gori27); delala, vidla (Stična,27 Muljava,25 Zagradec25); delala, vidla (Ambrus25); dêilala, vidla (Žužemberk25); dulala, vidla (Št. Rupert27); vidla (Mokronog25); dêilala, vidla (Novo mesto27); delal dêilala delali (Predgrad ob Kolpi27); dllal dielab (Stari trg ob Kolpi26); dčlal delala dêlalo dêlali, vidai vidla vidli, zdig-nil zdignila (Dragovanja vas,27 Golck pri Draga tušu27). Tudi primeri délai delala (Vinica26); vidi vidla (Dragatuš26) kažejo na različno akcentuacijo femininske oblike, čudna je le akutirana into-nacija. Podoben problem je tudi pri tipu želela.3'' Če je intonacija res akutirana, bi moralo iti tu za novi akut (stari akut tu še ni podaljšan), kar pa ni posebno verjetno. Morda gre le za napako pri zapisu into-nacije in je tudi tu cirkumfleks, torej metatonirana oblika. Na področju brez intonacijskih razlik kaže moščanski govor pri Brežicah na nekdanjo metatonijo: dêlau delala délai, vidu vidla vidli.29 Na isto kažejo tudi področja s pozno podaljšanim akutom, le da so tain večkrat tudi pluralne oblike izenačene po femininski: delo delala (Gornji grad26); sie ko sêkala (Luče25); dielo delala delali, vied! o vedla vedli (Nizka vas pri Rečici ob Savinji27); dilau dâilala dâilali (Zafošt pri Slovenski Bistrici25); dêlau dielala (Lovrenc na Pohorju26); dêlau dêilala (Lobnica26). Metatonijo pa najdemo tudi na področju, kjer akut Së ni 37 Glej zgoraj pri opombi 32. podaljšan:38 vida vîdla oïdli (Videon ob Ščavnici25); rhzau rbizala rezali, mis lu mîslila mislili, vidu vîdila vïdili (Gomil ice25) ; vidu vïjdla vldlu,3* (Gorica27). Že po obeli skicah vidimo, da se v Ljubljani -stikajo metatonirane in nemetatonirane oblike. Logično iz tega lahko sklepamo, da je mešanje tudi v govoru izobražencev. To potrjuje tudi anketa, ki sem jo izvedel ob pripravah za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Zanimivo je, da se v knjižnem jeziku metatonija bolj drži pri tipu delala kot pri tipu mislila in videla. Vzrok je v tem, da se tematični vokal a ni reduciral, medtem ko sta se i in zakrita rožmanica«, ki pa je v Trstu navadno slovenske narodnosti. (Nekoliko dalje dobi motiv rož-manice izrazito lirično-simbolno vrednost ter točno narodnostno opredelitev.) Ko doživimo vse take in podobne mostne motive in ko dokončno ohranimo v nosnicah vse tiste »nekakšne predmestne vonje«, v očeh pa črnike, »ki so v štirikotu jetičnega zelenja delale okvir trgu«., in se zavemo, da je mestna narava kakor izničena »d svoji rastlinski biti«., ob ves ta doživljajski kompleks pa postavimo doživetja podeželskega Šentmavra in obdajajočih ga kamnitih gmajn, dobimo kontrast, vreden Tizianovega Cesarjevega novčiča. V doživljanju vaške predmetnosti se namesto trenutnosti pojavlja občutje večnosti, postana plesnivost se spreminja v častitljivo žlahtnost, profaniranost v sakralnost, kozmopolitizem v regionalizem, kaos v kontinuiteto. V nasprotju s hladno in tujo pred-metnostjo mesta izžareva vas nekaj skoraj transcendentalno toplega, živega: celo objektivna banalnost oz. vulgarnost se v Rebulovi viziji vasi lirizira: V loncih pred hišo so visoko pognali meči, sveži pomladni plevel je ozelenil zakotja borjača, dnevi gredo kakor mimohodi sinjih krdel in zemlji je videti nekam globlje v obraz, ko da je pritekla od nekod. Nedelja se odpira v poldan, ko da se v oblaku listja in luči približuje od gora fanfara. (223-4) Ali podoba Kandorjevega vrta med latnikom in svinjakom, ki jo doživlja nesentimentalni proletarec Sandro, človek trdnih ekonomskih dejstev, ko se odpravlja v Avstralijo: Drevo v cvetju. Kakor čez noč se je tista apnena krogla vselila v krvavkasto mrtvilo vrta. In zdaj stoji tam, snežni oblak, naboden na kol, da jemlje vid v tem obzidanem lijaku. Češnja, belo razsvinjana v gneči svojih tolstih cvetov. (227) To je metaforično, ritmično in optično prava pesem hvalnica, miniaturna oda domačiji in domovini sploh. Zdi se, da vsebuje vaška predmetnost v nasprotju z mestno izrazito personalno, počlovečeno dimenzijo, ki človeka ne predmeti, temveč ravno nasprotno: počlovečenost vaškega predmetnega sveta je osleplju-joče vitalistična in energistična, ta vitalizem pa samo stopnjuje življenjskost ljudi — vaščanov. Sicer pcrsonalizirana objektivnost mesta tudi obstaja, vendar človeka izničuje ali vsaj degradira. Osnovni, največkrat rabljeni besedi ob doživljanju vasi, njene prostornosti in časovnosti sta dišati in toplo — celo plesniva farovška poltema je dišeča -—, medtem ko prevladujeta v doživljanju mestnosti besedi brezosebno in hladno. Samo erotično čustvo more vnesti v vizijo Trsta kanec čiste lepote (motiv idice — 357), nasprotno pa se na slovensko glavno mesto veže spominska podoba -»tisti po premogu dišeči vaški večer Ljubljane.. л (127) Kontraste ugotavljamo tudi v duhovni objektivnosti romana: pri ljudeh. Tržačani zaudarjajo po nečem blodnem, dvoumnem, telesnem. Trst človeka popredmeiti, alienira, razduhovi, pomasovi, zasužnji, skratka: ubije. Prizor na uradu je izrazit primer take posplošitve: Stopnišče, kamor je stopil, mu je zavonjalo brezosebno, bil je pač duh po kolektivnem, mokri ljudje so hodili gor in dol. Nekdo se je bil odlepil od okenca, vrsta se je zganila, tisti zgib človeške kače je prišel do mesta, kjer je bil on. [...] Nič več mu ni bilo storiti, vrsta bi ga tako ali drugače pripeljala pred okence, pa tudi misliti ni imelo pomena o tem, samo pomikati se je bilo treba med drugimi in nič več, lesti nekam naprej in nič več. Vrsta je mehanično pripeljala človeka nekam. (118) Stilna sredstva, ki to predmettenje izražajo, so: osebek, ki se vse bolj sploši, predmeti ali celo izginja; nedoločniki in nedoločni zaimki ter prislovi; ponavljanje besednih izrazov in sploh monotoni ja ritma. V taki atmosferi se človek zboji svoje enkratnosti, svoje individualnosti, to je resničnosti, anonimnost, abstraktna številčnost mu naenkrat pomeni rešitev in edino bivanjsko možnost: 7.а hip se je začutil kakor iz vrste in obšel ga je nekakšen preplah. (119) Liki meščanov, predvsem tistih iz drugega, kulisnega plana, so mnogokrat doživeti negativno, telesno nič manj kot duhovno: vodenična »Ma-džarka« z Dolenjskega, ljudje iz zbornice ali restavracije, osasta Mrs. Klingendrath, mnogi dijaki itd. Mogoče celo nosač pohištva iz 21. poglavja, ki ga je usoda oropala znanja materinščine, vzbuja ob vkrca-vanju na Cvetni dol nekaj odvratno razbitega. Pri tem naštevanju niti ne omenjam profitarja Jerneja, ki je v mestu izgubil vse etične črte človečnosti, kajti Jernej spada v posebno literarno ravnino romana: to je abstrakcija nekega tipičnega pojava. Značilnost, da nastopa ta odvratnost in človeška plehkost vedno pri ljudeh, ki so narodni odpadniki ali dvoživke, neposredno potrjuje ugotovitev, da izvira prostorska »shema« ne samo iz socialne, temveč tudi iz nacionalne pripadnosti. Podobo narodnega mlačneža ali odpadnika ustvari Rebula skozi objektivni opis in prav ta objektivnost preprečuje, da telesna zaznamovanost ali duhovna plitkost ne zdrsne v tendenčno nasilnost. Kako premišljeno uporablja Rebula opis človeškega telesa, rok, obraza, gibov, glasu za očr-tanje njegove notranje vsebine, njegovega značaja in nazorov, ne da bi neposredno izrekel negativno sodbo, bi pokazala podrobna analiza dr. Puh-Pucchija (obenem bi analiza potrdila Skazovo tezo, da pisatelj ves čas ostaja v eni sami bivanjski dimenziji, namreč v Silvanovi oz. svoji): Puha spoznavamo skozi kratke, a zelo pomenljive deskriptivne registracije v Silvanovi zavesti. Zaznave oz. videnja »tolste roke« ali troke z nedoraslo kratkimi nohti«, čutenje oz. slišanje »suhe zadržanosti« v Puhovem glasu, poleg birokratsko formalističnega izrazja z italijanskimi nastavki pa bombastični, hiperbolični pregovor o Neaplju in smrti, vse to precizno začrtuje doktorjevo konform istično naravo, s pomočjo kateire bi rad ubežal svojemu narodnostnemu kompleksu, a prav zaradi tega pada še v hujšo provincialnost in materialnost, v kateri se proti koncu romana bedno izgublja. Zelo značilno za Rebulovo predstavo o meščanih je, da postane »p rop a li genij« Edvard takoj po odse-litvi v Avstralijo iz tragične izrazito banalna figura. Ironija, ki ga je vse dotlej spremljala, preide v odprt sarkazem. Tako predstavo o Flin-tiču ustvarjajo angleške in pobalinsko žargonske besede oz. strukture v sidnejskem pismu. (511-2) V nasprotju z mestnimi ljudmi so vaščanje oz. mentalna atmosfera vasi, ki jo sicer Rebula registrira razmeroma redko (navadno je koncentrirana na Kandorjevo domačijo), nekaj svobodnega, emocionalno razgibanega, medsebojno povezanega in obenem osebno izrazitega. Robatost, ki je v tem prostoru večkrat prisotna, je izraz nečesa zdravega ali nečesa, kar ustvarja svojevrstno sočni zvočno-mentalni kolorit pokrajine. Življenjska polnost, pristnost in individualizacijska moč vaščanov je tako neokrnjena, da celo motor doma zgubi kovinsko hladnost: »njegovo ptičje ime diši kakor o pravljici.« (187) Vaški liki, npr. Sandrovi tovariši, krampači v pelinu med železniškimi tiri, imajo, objektivno vzeto, dokaj močne negativne kvalitete: Rasto je stalinist, Edvard pijanec, Francko šovinist — in vendar jih Rebula doživlja kot simpatične, privlačne, človeško poštene, dasi v nekem smislu tudi človeško uboge. To simpatijo, ki ni deklarirana, temveč objektivizirana, izražena posredno, ustvarja pri Rastu garaška vnetost, pri Frančku otroška prosto-dušnost, pri Edvardu tragičnost. Kontrastno razmerje med mestom in vasjo je vidno že v prejšnih Rebulovih tekstih — novelah in povestih. Značilno za Senčni ples je, da se to konstantno razmerje izničuje na dveh centralnih poljih: filozofskem (duhovnem) in erotičnem (telesnem). V Devinskem sholarju plebe-jec patetično zavrne ljubezen duhovno bogate plemkinje in se odloči za tlačanko ter za vrnitev k zemlji. V Klicu vsi, ki niso ostali v vasi, tragično preminejo oz. ni z njimi mogoč nikakršen čustveni stik. Podobne idejne razsnove srečamo v zbirki novel Vinograd rimske cesarice (npr. Votel je Kras). Nasprotno pa v Senčnem plesu duhovni in erotični stik omogočuje edinole mesto: glavni junak se preseli v »črni, negativni« prostor. Zato moramo ugotoviti, da se Rebula v svojem zadnjem romanu vendarle povsem ne prepušča romantičnemu konservatizmu, romantičnemu teženju nazaj, k naravi, h kmetu, temveč da se vse jasneje in ostreje zaveda, kje je resnično sodobno in perspektivno vozlišče eksistenčne, nacionalne, socialne pa tudi duhovne problematike tržaških Slovencev. Prav v Senčnem plesu se Rebula eksplicitno zave, da mora pisatelj, ki želi opravljati določene družbene funkcije (in te funkcije so skoraj imanentno prisotne v pojmu umetnika malega naroda oz. manjšine), analizirati tudi in predvsem mestni prostor: »Veš, važno je mesto. Za Slovence je važno mesto.«. (40) V Senčnem plesu je element vaškosti v primeri s prejšnjimi Rebulo-vimi deli močno skrčen, saj je omejen na eno samo hišo, vendar ti drobci vasi še vedno vsebujejo določeno mero tavčarjanske nostalgične ljubezni, povezave z občutjem duhovne celosti vaških ljudi, vaškega življenja. Vzroki za negativno doživljanje mesta in oblik življenja v njem bivajo v rodovno-narodnostni oz. duhovni strukturi pisatelja. * * * Na osnovi določenih političnih, vojaških in kulturnih dogodkov, ki so v Senčnem plesu nekako mimogrede omenjeni, smemo mogoče tvegati, čeprav brez slehernega pozitivističnega nagnjenja, točnejšo časovno determinacijo: roman se zaključi »o bohotni predjunijski vigilijU pomladi 1954, to je malo pred razrešitvijo teritorialnega spora za cono A in B. (Londonski memorandum je bil podpisan 5. oktobra istega leta.) To dejstvo kaže, da je objektivna zgodovina v romanu sekundarnega, kulisnega pomena, obenem pa ta kulisa »ilustrira« določeno idejo: misel o odtujenosti in negotovosti človekove individualne eksistence razširja tudi na področje narodne, kolektivne eksistence. Začetni prizor — Nadjin pogreb — se zgodi približno dve leti in pol predtem, tedaj v septembrski jeseni 1951. Izven teh dveh časovnih robnikov je poleg krajših »notranjih povratkov« Silvana in drugih postavljena samo snovnost »vrinjene« povesti. Jedro zgodbe o potujčencu iz Kunčje vasi, katero piše Silvan, poteka v letih druge svetovne vojne, z uvodnim delom pa ta zgodba sega nekam na začetek obdobja med obema vojnama. S to »vrinjeno« vzgojno povestjo se Senčni ples neposredno navezuje na časovni prostor Klica v Sredozemlje, kjer srečamo tudi Jerne-jevega predhodnika Janka, in na snovnost določenih novel iz Vinograda rimske cesarice. Določanje časovne strukture romana je dragoceno predvsem zato, ker osvetljuje oz. se ujema s kompozicijskim ustrojem dogajanja. Ta je v bistvu sestavljen iz dveh delov. Uvodni del prikazuje obdobje prvih dveh let in obsega drugo, tretje in del četrtega poglavja. Od osme do vključno dvaintridesete strani se bralec neposredno ali posredno sreča z vsemi pomembnejšimi osebami: Silvanom in Sandrom, Abdonom, De Martinisom in Ardenjakom, manjka samo Nora — deloma spozna tudi njihova predživljenja. Na teh straneh doživimo dimenzije prizorišč in zadenemo ob nastavke osnovnih problemov: smrti, erotike, narodnosti, umetnosti, deloma tudi socialnega vprašanja in narave, skratka bivanja. Jedro je po časovnem obsegu nekajkrat krajše — sega približno od avgusta ali septembra 1953 do konca maja ali začetka junija prihodnjega leta —, po zunanjem obsegu in vsebinski polnosti pa mnogo večje od uvodnega dela, saj se razteza na vseh nadaljnjih straneh. Tretjega dela, kjer bi se eksistenčni problemi glavnega junaka nekako dokončno razrešili, napetosti umirile, odnosi med osebami stabilizirali, ni — ali točneje: predstavlja ga zadnji stavek romana. V tem skrajno reduciranem ostanku zaključnega dela ostaja telesna in duhovna usoda Silvana neznana, komaj rahlo jo smemo slutiti oz. ugibati. Tako nam je neznana in temna tudi prihodnost našega lastnega bivanja. Prvo poglavje, ki je ostalo izven te kompozicijske sheme, izražajoče določeno filozofijo sveta in življenja, bi mogli formalno in v nekem smislu tudi vsebinsko šteti k uvodnemu delu: pokaže nam glavnega junaka in bistveno problematiko romana. V tem pomenu bi lahko rekli, da je prvo poglavje uvod v uvodni del. A mislimo, da bi taka oznaka bila v bistvu vendarle formalna oz. al>straktno shematična. Prvo poglavje, absolutno najkrajše izmed vseli dvaintridesetih poglavij, predstavlja zadnji akt nekega drugega, prejšnjega, v romanu večinoma nevidnega življenja. Zato je razumljivo, da govori pisatelj o obdobju Silvanovega življenja po ženini smrti kot o ynovem življenju*. Ob takem situacijskem pojmovanju življenja je tudi razumljiv in funkcionalen tisti enkratni poseg Rebule v roman na koncu prvega poglavja, kjer anticipira junakovo prihodnost, ga s tem politerari in loči od samega sebe: In ko je objel oba, je šestindvajsetletni Silvan Kandor stopil z njima dalje po stezi, kjer je nedaleč, v senci stare podrte cerkve sredi gorenjskih hribov, puščal, kakor je mislil, edino ljubezen svojega življenja. — (8; podčrtal J M.) Ta stavek romana, v katerem se je Rebula neposredno, kot bog pojavil pred našimi očmi, vidno zarezuje črto med dvema Silvanovima življenjema, enim, ki je neponovljivo minilo, in drugim, ki se pravkar začenja. V ekspozicijskem delu romana je Silvanovo življenje brez Nad je iz vso tisto krvjo prerezanih korenin« prazno, zato so prazni in goli tudi dnevi in meseci prvih dveh let. ki izginejo hitro in neopazno kakor voda v pesku. Ta duhovna otopelost, to bivanje nebivanja, to boleče vztrajanje v pogrešanju nečesa bistvenega, se kaže tudi v občutenju časa, namreč v obsegu in številu pisateljevih povzetkov, v sintetičnem referiranju o Silvanovem življenju. Tistih nekaj oživljenih. dramatiz.i-ranih prizorov, ki nas seznanjajo s prizoriščema dogajanja mnogo bolj kot s Silvanom, je nekajkrat pretrganih z notranjimi monologi (9—10) ali historičnimi retrospektivami (18—20). medtem ko je prizor srečanja z Ardenjakom v celoti retrospektivnega značaja. Značilno za Rebulo je, da so tii povraitki nazaj objektivni, torej avtorjevi, čeprav potekajo v notranjosti junaka samega. Rebula uporablja marsikatere elemente sodobnega pripovedništva, vendar si prizadeva subjektivizacijo zabrisati. Za izrazito subjektivno doživljanje časa, kakršno je povsem ustrezno duševnemu stanju glavne osebe, je značilna ugotovitev, da je prvi dan — prihod domov in »sprehod« v preteklost Kandorjevega rodu — opisan skoraj na trinajstih straneh, ostali čas dveh let pa je skrčen na dobrih pet strani. V tem časovnem odseku se realnost, gibanje, dogajanje okrog Silvana pojavlja v komaj vidnih fragmentih, kajIzem je milost.« (143) Tudi v erotični plasti bi se dalo poiskati tistih pet kompozicijskih enot, ki smo jih našteli ob Sandrovi 3 — Slavistična revija (socialni) zgodbi, vendar bi šlo tukaj malo teže. Y bistvu pa to sploh ni potrebno. Za preveritev teze o zaprti, tradicionalni kompozicijski shemi te fabulativne parcele zadostuje ugotovitev, da so ovire odstranjene, da so se »zapornice« dvignile. Silvanov notranji konflikt, njegovo nihanje med idealom in resničnostjo, je razrešeno. Vendar je značilno, da se razsnova napoveduje skozi nekoliko banalizirano simboliko (igračke za Jadranko, drevesna krošnja v obliki ledvic, svatovski tepež vrabcev itd), še bolj pa, da v poslednjem prizoru z Noro dominira simbolni ples lipine sence, kar vnaša neko načelno oz. filozofsko rezervo glede konkretne erotične razsnove. Vzrok, da je erotična fabula že močneje oziroma drugače negotova kot socialna, je predvsem ta, da stoji v njenem središču pravzaprav Silvan. Kolikor bi skušali zaključevati zgodbo z Norinega vidika, to je s stranske ploskve dogajanja, bi dobila kompozicija mnogo izrazitejši videz zaprtosti: Nora s svojo energičnostjo, vitalnostjo in sposobnostjo zadovoljiti se z relativnimi življenjskimi vrednotami, ne dopušča dvoma glede razsnove. Sicer pa je za vrednotenje erotične plasti zelo pomembno zaključno poglavje. To ne ustvarja samo neke težke, negotove atmosfere, ki daje na določenih mestih slutiti, da se Silvana približuje poslednja oz. najresničnejša usodnost in da le-ta ostaja edina pomembna in nerazrešljiva resničnost, ampak je treba poudariti tudi to, da je iz 32. poglavja zbrisana sleherna erotična komponenta, neposredna ali simbolna. To pa pomeni, da je Silvan » absolut no moška natura, z zmožnostjo perfektnega obupa, ki je iznad vsake erotične rešitve« (284), na kar opozarja že Skaza. Psihološki razvoj Silvana kot središčne osebe erotične teme je speljan skozi podzavest in zavest, skozi nagonskost in duhovnost, in sicer tako naravno in detajlno, da že sama popolnost tega razvoja dokazuje, kateri osebi je pisatelj najbliže. Verjetno je prav negotovost kot bistvena lastnost Silvanove notranje resničnosti omogočila Rebuli, da ga je tako prepričljivo pripeljal iz začetne absolutne tcmnosti in odmaknjenosti v relativno svetlobo telesnosti. Na tej razvojni poti je nešteto možnosti, kjer hi se mogla Silvanova človeška polnost oz. resničnost izkazati kot nasilno, avtorjevo hotenje. Nobena druga oseba Senčnega plesa ne doživlja tako velikega razvoja, ni tako dinamična, čeprav je Silvan po svoji duševni fiziognomiji v nekem smislu najmanj aktiven. Razvojna krivulja Silvanovega lika ne kaže tiste ostre, energično lomljene San-drove premočrtnosti, temveč neko zelo mehko, sko/raj neločljivo zapletenost, ki bi jo grafično mogel ponazoriti samo kak ornamentalni motiv z Orienta. Največkrat kažejo na notranje premike Silvana drobci iz narave oz. občutenje časa in prostora, npr. tisti »vdor svetlobe v de- cembru d neko sinje brezprostorje, brez nebat ali tiste martinke iz 6. poglavja, motivi gorenjskih hribov, »privid« mrliškega avtomobila med telefoniranjem itd. Včasib se Silvan podzavestno ali nezavedno že nekam premakne, toda istočasno se vidi, da v vrhnji, racionalni sferi še vedno biva drugače (npr. dialektalni izraz malček v Norinih ustih v 15. poglavju). Pomembno stopničko v razvoju Silvanove erotične senzibilnosti predstavlja srečanje seminarske ljubezni. Ta ironično obarvani dogodek govori, da se je začela v sami preteklosti drobiti tista absolutna navezanost na Nadjo. Vendar približa Silvana Nori šele smrt njenega očeta, kajti šele tedaj se začenjata izenačevati v doživljanju izgube in šele tedaj lahko Nora pusti Silvami spomin. (V Silvanovi življenjski filozofiji smrt ni popoln absurd, kljub vsej svoji nepojmljivosti in tragič-nosti: Silvan skuša tudi smrt vključiti v teleološko pojmovanje resničnosti. Medtem ko se Alxlon, materialist, skuša skopati ven iz tistega niča smrti, je za Silvana problem drugje: kako smrt sprejeti, kako se vanjo ves potopiti.) Sicer pa se bolečina za Nadjo v Silvanu dokončno zagrne ob novi zelo močni izgubi: Sandrovem odhodu. Poleg teh dveh fabulativno-motivnih plasti (socialne in ljubezenske) vsebuje Senčni ples še tretjo, ki nekako oklepa obedve, saj stoji na začetku in na koncu osrednje kompozicijske enote. Ta tretja fabulativna plast je povezana s temo umetnosti. Pravo fabulativno izrazitost kažeta predvsem prva in zadnja kompozicijska stopnja: — zasnova — začetek pisanja in razsnova — izid knjige. Pisanje se začenja kol resignacijska kompenzacija in narodobudniška vzpodbudnost, doseže vrh v čisti slasti umetniškega ustvarjanja in se konča v naglem zlomu ob zavesti osebnega razočaranja ter omalovažujoče neprizadetosti (ali celo nasprotovanja) družbe. Kompozicija te plasti je najizraziteje zaključena, kar bo v zvezi z Jerobnikovo zgodbo, ki v celoti kaže na najtradioionalnejšo stopnjo Rebulovega umetništva, a je vendar idejno in estetsko zelo tehten in funkcionalen element romana: prezentira problem narodnega odpadništva, ki ni le socialno, temveč predvsem moralno vprašanje, in odpira pomembna estetska vprašanja, npr. odnos fantazije in resničnosti, vrednost »neosebnega, bledega in vsakdanjega« v estetsko-vse-binski strukturi itd. Stiha moti prenizki izrazni in idejni nivo »epopeje za domačo rabo«. Je v resnici tako nizek? Ni to le rafiinirana preproščina, ki neposredno dokazuje, da se Silvan — in človek sploh — tudi skozi umetniško ustvarjanje ne more uresničiti oz. osmisliti? Torej na vseh treh fabulativnih parcelah: socialni, erotični in umetniški, opažamo negotovost kot temeljno lastnost človekove eksistence. S postavitvijo teze o prepletanju epizodnega in celostnega principa gradnje epskega dogajanja ter z dokumentiranjem te teze na posameznih fabulativnih področjih kompozicijska problematika Senčnega plesa sicer ni izčrpana, vendar se dovolj jasno začrtujejo obrisi izraznega dualizma. Prvi način gradnje dogajanja, ki je povezan s stranskimi osebami, izraža spoznanje življenja kot nekaj bolj ali manj logično urejenega in zaključenega. Srečujemo ga v tistih izraznih pojmih, ki grade na pozitivnosti, objektivnosti, racionalnosti. Epizodni kompozicijski princip odraža občutenje sveta in človeka v njem kot nekaj fragmentarnega, razbitega, negotovega in temnega. Tako občutenje je lastno mnogim izmom 20. stoletja, v osnovi katerih je nesmisel, nedoločljivost, iracionalnost. Obe načeli sta v romanu arhitektonsko skladni in ustrezata duhovnemu profilu Silvana Kandorja oz. Rebule, ki teži v klasično uravnovešenost, a istočasno občuti odprtost in vznemirljivo negotovost življenja. Jerobnikova povest kaže še popolno kompozicijsko tradicio-nalnost, kakršna npr. biva tudi v moralno duhovni povesti Devinski sholar. Vmesno stopnjo, ki dokazuje kontinuirani razvoj kompozicijske problematike v Rebulovili delih, predstavlja ciklični rodovni princi]) povesti oz. romana Klic v Sredozemlje. •k Tir "k S tem, ko smo na osnovi kompozicijske in fabulativne analize postavili trditev o izraznem dualizmu Senčnega plesa, smo prišli do točke, kjer se analiza preveša v sintezo. To dejstvo pa zahteva ponovno analizo: preveriti moramo tezo vsaj še v nekaterih izraznih plasteh, kajti šele tedaj bo dobila konkretnejšo in jasnejšo vsebino. Do zdaj je teza rasla iz snovne, predvsem pa iz kompozicijske analize, temelječe na načinu bivanja likov oz. časa. Shema časovnosti Senčnega plesa je bila sestavljena iz trcli delov: 1. preduvoda, ki je obsegal preteklost oz. tisti trenutek preteklosti, ki se je ravnokar zlil v »sedanjost«; zato je časovnost dokaj podrobno zarisana; 2. osrednjega dela, ki je obsegal »sedanjost«, to je dobri dve leti in pol iz življenja Silvana Kandorja; zaradi specifičnega občutenja časa — sintetično historičnega in posamično prezentnega — se »sedanjost« deli na uvod in jedro; 3. zaključka, ki je obsegal prihodnost, to je tisti limitni trenutek »sedanjosti«, ki vsebuje aspekt prihodnosti, se pravi možnosti. Shema vsebuje močan element splošnosti in istočasno upošteva izrazni in snovni aspekt teksta. Zato bomo poskusili poiskati potrdilo za izrazni dualizem še v najkonkretnejši in obenem oblikovno najčistejši prvini Senčnega plesa: v interpunkciji. Inlerpunkcijski znaki v nekem smislu ne vsebujejo nobenega vsebinskega sporočila, vsaj točneje določljivega ne, temveč določajo poleg zvočnih razmerij, ki nas trenutno toliko ne zanimajo, tudi logična. Osnovni princip slovenske knjižne interpunkcije je gramatične narave, kar pomeni, da so norme, ki interpunkcijo določajo, sprejete po nekem objektivnem dogovoru. Ta dogovor nujno vsebuje določeno mero abstrakcije in formalizma, vendar so v okviru teh norm možne osebne odločitve, zlasti pri uporabi sekundarnih znamenj: dvopičja, podpičja, pomišljaja itd. Vejica spada po rabi med primarna znamenja, a je tudi dokaj labilna: more jo nadomestiti dvopičje, pomišljaj itd. Ker se enkratnost umetniške vizije ne da vedno ujeti v objektivne »zakonike«, si umetniki postavljajo zakone sami. Vsi umetniki so nagnjeni k subjektiviziranju interpunkcijskih načel, vendar obstaja močna razlika med mero inter-punkcijske svobode, ki je potrebna kakšnemu realistu (npr. Vorancu, ali Potrču) v primeri s simbolistom ali ekspresionistom (Cankar, Pregelj), da niti ne omenjamo nadrealistov, ki interpunkcijo povsem opuščajo, ker jim ovira asociacijski mehanizem. Predvsem tisti prozaiki, ki izražajo svojo notranjost, duhovnost, subjektivnost, se pravi enkratnost, se velikokrat poslužujejo pravic svobodnjakov. Oba principa, formalni in vsebinski, sta logična, prvi objektivno, drugi subjektivno. Bistveno za drugi, subjektivni princip je, da stoje ločila v skladu s konkretno mislijo ali občutjem, torej v skladu z notranjo resničnostjo. V celoti vzeto v Senčnem plesu sicer prevladuje formalni princip, s katerim je pisatelj omogočil široko komunikativnost: svet, zajet med formalno razpostavljena ločila, je trdno objektivno fiksiran oz. poziti-vistično spoznavan, je splošna, kolektivna »last« — vendar se v romanu zelo pogosto uveljavlja izrazito subjektivni princip, zlasti v zvezi z dvopičjem in vejico. Analiza drugega pogovora Silvana z De Marti-nisom, ki je poln situacij,skc in idejne napetosti, odkriva približno 40 primerov subjektivne uporabe dvopičja. Na primer: »Njegov obup je torej imel neko izživetje: vsa Komedija je pravzaprav eno samo maščevanje: in v maščevanju je že neko dopolnjenje: zakaj maščevanje suponira že drugo stran: in v dvogovoru je rešitev. A Prešeren je genij sredi radirane zemlje: na drugi strani njegovega glasu je samo večnost: on govori v brezglasje.« (284) Simbol dvopičja, ki je tipično rebulovski, je zelo oster, močan znak. Navadno se uporablja v zvezi z naštevanjem, pri Rebuli pa označuje predvsem vzročno nasprotje ali presenečenje. Dvopičje istočasno sunkovito ločuje in povezuje. Tako ima neki (nad)razumski videz oz. vsebino. V citiranem primeru je potrebno poleg De Martinisove duhovne preciznosti upoštevati tudi njegovo zdravstveno stanje: od raka v glavi izčrpani osemdesetletni starec ne zmore dolgih, tesno povezanih sintaktičnih enot, ampak govori, kot bi hlastal za zrakom (npr. 2. dvopičje). Sicer pa smemo reči, da izraža v 24. poglavju, iz katerega je gornji primer vzet, dvopičje notranjo, najintimnejšo antitezo življenja in smrti, ki jo doživljata De Martinis in Silvan. Ta kontrastna simbolika dvopičja, ta prepad ali zid med dvema bitjema, od katerih se eno pripravlja na resnico smrti, drugo pa na možnost ljubezni, je zlasti vidna v stavku na str. 292, kjer obstaja kontrast tudi v ritmični in semantično-metafo-rični plasti: Ko se je stenska ura v spalnici spet sesula čez neko četrt, je začutil med glasom in sabo ves tisti zid: ni bila četrt, neko uro je začelo odbijati od tam, po tistem rožljanju so udarci prihajali zdaj kakor svetli sunki kladivca ob kristal. Prvi del kompozicije, pred dvopičjem, je zgrajen racionalno — časovni odvisnik — in njegovo semantiko obvladuje pozitivna predmetnost, ki ji daje glagol sesuti v tretji, brezosebni obliki neko pošastno hiološko-mehanično dimenzijo; drugi del citiranega odlomka je priredje, zveza treh glavnih stavkov, zato je čustveno in ritmično razgiban, individualiziran in poskrivnosten (je začelo) ter semantično antitetičen: abstraktna grozljivost glagolnika »rožljanje« in sinestetična oz. eliptična liričnost slušne podobe »svetli sunki kladivca ob kristah. Subjektivno načelo uporabe dvopičja je razvito v dialogu in v dida-skaličnem oz. veznem tekstu romana, kar po svoje zelo jasno kaže na podrejenost oseb avtorju, vendar se zdi, da je subjektivizaciijski princip dvopičja v govoru vaških ljudi in sploh v socialni dimenziji romana razvit manj izrazito. Drugi značilni primer rebulovske interpunkcije naj predstavlja tale citat: Drugi razred, sami fantje, nekateri v kavbojskih hlačah, čez tablo je teklo ščečkano ime slavnega vratarja, onkraj ulice je golobje gnezdo v zatrepu stalo pod izboklini oknom na omaro, gospodinja, ki se je prikazovala tam, je pomenila variacijo. (71) Ritmično razgibana kompozicija glavnih in odvisnih stavkov izraža enotno in hipno (elipse) doživetje razreda in okolice. To doživetje, ta podoba je samo Silvanova, ni objektivna, temveč samo podoba nečesa v zavesti, nečesa, kar je samo po sebi komaj kaj vredno. Poleg obeli osnovnih interpunkcijskili principov, subjektivno vsebinskega in objektivno formalnega, je v Senčnem plesu še cela vrsta primerov, kjer se uveljavlja prehodni princip. Pisateljev notranji svet se s temi interpunkcijskimi mesti precizira, toda objektivna, dogovorjena podoba sveta ni niti zanikana niti pretrgana: Grič je od vseli strani padal v smrekove globeli, iznad katerih se je vzdi-goval krožen trdnjavski zid, z vencem grobov navznotraj. (7) Zadnji del sintaktične kompozicije je elipsa podrednega stavka in zadnja vejica, še bolj pa elipsna struktura, vnašata v podredje nekaj nepopolnega, zgubljenega, iracionalnega, mističnega, kar je v očitnem nasprotju z racionalizmom, ki ga ustvarjajo predložne zveze, tako da celota deluje kontrastno in zapleteno. Skozi tako konstrukcijo in tak ritem se neposredno pojavlja občutje smrti. Vsekakor bi bilo zanimivo točno pregledati, v katerih motivnih ali psihičnih momentih uporablja Rebula subjektivni interpunkcijski razpored. Verjetno bi taka analiza zelo konkretno nakazala neko temeljno stilno, s tem pa tudi vsebinsko pogojenost Senčnega plesa. Za nas pa zadostuje ugotovitev, da sta v romanu prisotna dva temeljna načina postavljanja ločil, s čimer je teza o izraznem dualizmu potrjena. Naj se za trenutek ustavimo še pri semantični podobi osebnih imen v Senčnem plesu. Imena niso le realistična, se pravi indiferentna, temveč teže v ekspresijo, hočejo izraziti določeno lastnost, določeno vsebino osebe. Že ime glavnega lika vsebuje neko sicer zastrto semantično in zvočno dvojnost, zlasti močne vsebinske »namige« na duševne in idejne lastnosti svojih »gospodarjev« pa vsebujejo imena stranskih likov: pre-računljivec je Puh-Pucchi, pisec abstraktnih provincialnih hejslovan-skih idil se imenuje Lunar, graciozni kvantač se piše Klepee, imena angleških uradnikov so, vsaj za slovensko uho oz. oko, ironična, itd. V imenih glavnih ženskih oseb romana je povsem jasno prisoten filo-zofsko-emocionalni podtekst, ki kaže, da se Silvanovo erotično in sploh splošno življenjsko občutje premika od svetlega, mehkega idealizma (Nadja) proti trdemu, temnemu, disonantnemu realizmu (Nora). Podobno ekspresivno pomenskost čutimo tudi v nekaterih krajevnih imenih (Šentmaver ipd.). Če so te ugotovitve bolj ali manj sekundarne, pa je obstoj dvojnosti v semantični in sintaktični oz. ritmični plasti Senčnega plesa mogoče primarnega pomena. Taka »primarna« trditev seveda zahteva ustrezno utemeljitev, to je dokumentacijo. Toda temu se moramo odpovedati, vsaj v precejšnji meri, ker bi bile zato potrebne matematično poziti-vistične analize, ki ne bi npr. upoštevale samo zakonov sintakse knjižnega, temveč tudi pogovornega jezika in narečja. Seveda bi te analize ne temeljile na kvantitativni tipičnosti, kajti večina materiala je nevtralna, povprečna in zato nepomembna, temveč na elitni manjšini »zaznamovanih« besed. Del semantične strukture romana teži v pokraj.inskost (narečni izrazi), del v kozmopolitskost (tujke). Lahko pa rečemo tudi drugače: se-mantika Senčnega plesa se giblje deloma v konkretnosti, deloma v abstraktnosti. Ta dvojnost se npr. na področju »primerjalnega« pejsaža realizira kot poctizacija na eni strani ter csejizacija na drugi: Na zbrisu gmajne je še stala oljka, kakor romarica na počitku. (11) Park, gruča dreves, kakor izničenih v svoji rastlinski biti v lijaku blokov, je bil zaprt. (216) Seveda se pojmovno zelo široka dvojnost konkretno : abstraktno ne pokriva mehanično točno s prostorsko dvojico mesto : vas. To je z estetskega in tudi z zgodovinskega, pozitivističnega stališča povsem pravilno. Npr. Sandro (sam ali pisatelj za njega) uporablja izraze iz marksistične družbene teorije: proletarci, delavski razred, (jahati) buržo-azijo itd. To so elementi iz mestnega prostora. In prav zato, ker so znaki civilizacijskega prostora v Sandrovi zavesti že prisotni, ker so že načeli njegovo vaško mentaliteto, mentaliteto zdravega primitivca, prav zato je razumljiva in globoko utemeljena Sandrova življenjska tragika. Francko, njegov sotrpin iz plevela med tračnicami, je še mnogo bolj kompakten primitivec, zato tudi odločno odkloni misel na izselitev: »Naj gre v Avstralijo, kdor je nor.« (202) Y Frančku se še ni izvršil tisti, v slovenski literaturi vsaj že od Prešerna znani proces »spoznanja«, ki izvira iz nekega optimističnega nagona, a prinaša s sabo namesto bogastva dvom in odkritje praznine. Frančku je življenje že samo po sebi utemeljeno, medtem ko je bivanje vseh intelektualcev v Senčnem plesu, tako ali drugače, tragično in dvomljivo. Tista primitivna polnost, tisto zaupanje in zanesljivost, ne-vprašljivost življenja in sveta se zrcali pri Frančku prav v kmečki frazi nor biti, ki jo sicer srečamo tudi pri drugih likih iz vaškega prostora, celo pri Silvanu — namreč: primitivcu je vsaka misel, ki je ne more vključiti v svoj trdni in bolj ali manj zaprti življenjski nazor, norost. Sintaktična oz. ritmična podoba teksta, zlasti dialogov, kaže pri vaščanih veliko čistejše pogovorno-narečne, to je konkretne oblike. Pri meščanih se konkretne ritmične oz. semantične strukture tudi pojavljajo, toda pomešane z različnimi knjižnimi primesmi, kar ustvarja vtis kaotične razdrobljenosti. Najčistejšo izrazno podobo v vaškem prostoru ima mati Zofija. Njene fraze so vseskozi kmečke, ljudske, mnogokrat vsebujejo elemente z verskega področja ali teže v hiperbolo. Y sintaksi se kažejo konkretne govorne oblike v postavljanju veznikov (pa, in, ampak), osebnih zaimkov ali pomožnega glagola na začetke stavkov, v uporabi dvojnega objekta itd.: »Ko ga ni motorja, da ga ne bi pretuhtal!« (77) »Pa ti ja dajo kaj, ko pa te cele večere /.. ./< (254) »Ampak to je njegova smrt, opraviti kaj na kakšnem uradu.« (117) »Te prosim kot Boga!« (271) Tanki se v materini predstavi animalizirajo (pojajo se in imajo gobce), ker pa jih vidi tudi kot pošasti, moremo govoriti o mitološki hiperbo-lizaoiji. Oba pojava sta značilno folkloristična. Medtem ko so stavčni poudarki v Zofijinem govorjenju izraziti, odprti, najdemo v mestnem govoru stavke z zastrtimi akcentskimi mesti: mestni človek je mnogo bolj posreden ali kar zakrit. Na semantični ravnini se ta lastnost odraža v uporabi mednarodnih tujk (kozmopoli-tizmov), ki človekove težnje, misli ali čustva navadno desubjektivizi-rajo, njegov odnos do konkretnega problema razosebljajo. Oslabljene ali zakrite akcentske strukture stavkov ter kozmopoli-tizmi so izrazne prvine, v katerih se kaže umikanje meščanov v čim manj izpostavljen, čim manj tvegan življenjski položaj: »Po zadnjih indiskrecijali iz diplomatskih virov bi morala teči razmejitvena črta ob novi magistral! čez planoto. Interesantno bi bilo, dragi moj gospod doktor in kanonik, pomisliti, kakšne nove strateške možnosti bi ta meja odprla... « (37) Prepletanje knjižnih oz. kozmopolitskih in regionalnih oz. konkretnih izraznih elementov je najvidnejše v pismih peka Vencellija in Edvarda Flintiča. Sicer je to pismeni jezik, vendar bi na ta račun mogli navesti samo uradniško frazo tem potom dati v vednost, vse ostale oblike pa so izrazito pogovorne. V pekovem pismu so opazne tri izrazne ravnine: 1. narečno-folklorna: »poturica«. (narodni izdajalec, odpadnik) l...], та jaz, ki sem bil sedemkrat zaprt, ko je bil fašizem? 2. knjižno-klišejska: [...] se danes bije boj med totalitarizmom in demokracijo? Na to ravnino spada tudi zgoraj navedeni »fašizem«. 3. žargonska ali polizobraženska-kozmopolitska: [. ..] sem kot pek absolutno užaljen. (211-2) Podobne ravnine srečamo tudi v Edvardovem pismu: žargonsko, folklorno in kozmopolitsko, da angleških vrivkov niti ne omenjamo. Naj tipičnejši primer za žargonsko, nečisto uporabo kozmopolitiizma je fraza raztolmačiti situacijo. Tu se neposredno spajata ljudski, folklorni in kozinopolitski element. Poleg splošne izrazne dvojnosti se more govoriti tudi o govornem subjektiviziranju posameznih oseb: semantične, metaforične ali frazeo-loške, v določeni meri pa tudi ritmično-sintaktične zgradbe vseh treh centralnih idejnih akterjev, Silvana, De Martinisa in Abdona, se medsebojno razločujejo. Te razlike so zlasti vidne, če primerjamo jezikovni podobi Abdona in De Martinisa, kajti Silvan se zelo prefinjeno in skladno giblje skozi različne jezikovne lin ritmične plasti. Med Abdonom in Silvanom so izrazne razlike vidne neposredno v njunem dialogu, medtem ko se razlike med Silvanovini in De Martinisovini govorom pokažejo ostreje šele, ko vzamemo Silvanovo govorno podobo v celoti. Profesorjeva semantična struktura je monolitna, aristokratsko prečiščena in pojmovno filozofska, v zgradbi njegovih dialogov pa se kaže racionalno virtuozna enostavnost, sestavljena iz krajših stavčnih enot, ki teže v obsežnejše periode. Abdonovo jezikovno eksistenco sestavljata dve osnovi: krepost in metaforičnost kmečkega jezika v značilno kratkem, zasoplem ritmu, skozi katerega izžareva Abdonova energija, in intelektualni kozmopo-litizmi, ki so v primeri z De Martiniisovimi nižji in nečisti. Tej plasti ustreza brošursko retorski ritem, ki dobi na določenem mestu povsem izrazite črte sestankarskega jezika, poznanega iz obdobja aktivistične razredne romantike. Navadno se obe osnovni plasti neposredno prepletata. Podobno kot De Martinis uporablja tudi Silvan intelektualne koznio-politizme, mogoče v malo manjši meri, a vedno čisto: Abdonovih pol-izobraženskih struktur ne zasledimo. Y Silvanovem govoru, zlasti če ga vzamemo v celoti, to je: ne samo v dialoški, temveč tudi monološki (deskriptivni) obliki, se pogosteje pojavljajo lirični, poetični elementi, s katerimi so v zvezi tudi nadprostorske ali izvenprostorske mistične elipse. Primer profesorjevega visokostnega, eksplicitnega, intelektualistično čistega jezika: »On (velik umetnik — op. J. M.) je samo poosebitev, inkarnacija, hypostasis neke kolektivne energije, ki v določeni dobi tli v človeštvu.« (134) Kozmopolitizmi profesorjevega govora ne razosebljajo, temveč ga predvsem pojmovno precizirajo, prisotnost estetsko žlahtnejših podob in sintaktična izbranost pa neposredno dokazujeta močno, izrazno subjekti-vizirano osebnost: »Zato je pripadnik majhnega naroda najbližje resnici, on stoji tako rekoč na radiranih tleh, njegov pogled ne pozna velikaških tančic, koordinate njegovega bivanja so postavljene v izvirno tesnobo človeškega pogoja, njegov odnos do usode je lahko povsem sorazmeren, njegov spopad z njo čist do brezupa.« (283) Abdonova kmečka rekla oz. vulgarizmi: »kidati se od kje (114), gospoda se iti (190), o račun iti (279) itd. Rad pošilja k vragu (114, 128, 129, 182, podobno 250, 280), pa tudi kakšen klinec ali madona sta mu hitro na jeziku. Tipični pojav in pogovorno-sestankarsko prisotnost kozmo-politizma v folklorni, kmečki frazi — na katerega smo opozorili že pri Edvardovem pismu — (eliptično) stavčno strukturo vidimo v temle odlomku: »Veš, ta tvoj starejši brat je pozitiven fant. Kot delavec dokaj razgledan fant. Z marsikaterim pravim pogledom. Z marsikaterim pogledom, ki je bolj zdrav od tvojega.« (54) Za Silvanovo semantiko, mišljeno seveda nasploh, sta tudi značilni dve sestavini, ki pa se nikjer ne pomešata, temveč harmonično obstajata druga poleg druge oz. druga v drugi. Meditacija o zvezdah npr. vsebuje dva elementa: tehnično-znanstvenega in poetično-mističnega, kar pa vendar ne učinkuje kontrastno: povezava se čuti skozi ritem (emocionalni paralelizmi) in v kocbekovsko lirični sestavi besed: »Včasih se mi zdijo samo konglomerati helija, dojemam jih v fizikalni resničnosti ledeniške temperature, postavljam jih v vakuum brez svetlobe,« je rekel. »A včasih mi je tudi tako, da so tiste zvezde le fantastično razstavljene jaslice, da kopnimo pod njimi v pričakovanju nekega skrivnostnega božičnega zvona.« (279) Poetizacijo zasledimo tudi v podobah gorenjske pokrajine, ki je dana sicer deskriptivno, v bistvu pa so ti objektivni avtorjevi opisi nekakšni notranji monologi oz. notranja občutja Silvana samega: Drugi dan je grede iz kolone opazil, kako so se gore na severu trgale iz noči vse nove, v nekem zamolklem predprazničnem slavoloku megla. V mestu so sredi trga že razkladali božične smreke: in tista zelena grmada je ležala tam, ko da se je sredi v mestno kamenje utrgal živ gozd, s slovesnim vonjem nekega povzdigujočega alpskega spomina. (126) Kmečka skorjavost: Ko mati trepetaje vpraša sina, če je Sandro podpisal vpoklic za izselitev, in ko ne more — od radosti — verjeti zanikanemu odgovoru, jo Silvan navidezno robato zavrne: iPa je, če že hočete/« (272) Kadar je kmečkemu človeku hudo, tedaj Rebula ne zapiše, da ga npr. srce boli, temveč »kot da ga je zavrtalo o zobu« (220 Silvan, podobno nekje tudi mati). Taki kratki ritmi ali opisi pričajo, da je Silvan, vsaj v določenih trenutkih, še vedno čustveno pristen kmečki človek, v katerem kroži kri kamnarjev, ribičev in kmetov. Mistična elipsa: Y vseh prizorih Silvana z Noro se pojavljajo stavč-ne elipse. Celo več: tudi besedne. Takih redukcij ne najdemo nikoli v dialogih Silvana z njenim očetom — tukaj bi mogli celo govoriti o baročno polni eksplicitnosti — niti s katerimkoli drugim likom. Te elipse kažejo dvoje: da je Silvanovo razmerje do Nore enkratno, prvin-sko, in da sta si lika na neki eksistenčni parceli zelo blizu, saj se more določeno čustvo ali misel prelivati skoraj neposredno iz enega v drugega. Primer: beseda mesijanizem ima na začetku njunega dialoga pomen odrešenja. Pozneje to religiozno-herderjansko vsebino izgublja in se vse bolj subjektivizira. Silvanova pripomba »— ker smo ze pri tej besedi —« (142) neposredno zaznamuje vsebinski prehod v erotiko. Nora takoj reagira na ljubezenski pomen izraza, ko da bi mu hotela povrniti prejšnjo semantično resonanco, a s to pripombo samo dokaže, da v njej že zveni erotično čustvo. Na koncu prizora se beseda mesijanizem skrči v izem. Tako poosebljeno, samo njuno besedo pozneje še večkrat uporabita. Podobno je z besedo mit, ki jima pomeni zaljubljenost, veramon, vrh itd. Ob besedi izem imamo občutek, da izraža neko sveto, nagon-sko-duhovno stvar, ki se ne sme oz. ne more naravnost izraziti: izgubila bi svojo neizrekljivo lepoto. Ta odnos do besede je tipično hebrejski. ITebrejcem (pa tudi drugim primitivnim narodom) ime ni pomenilo oznake za osebo, temveč jim je v besedi bila neposredno prisotna oseba sama. Prav glede na semantično-ritmično strukturo mislimo, da se je Abdon v Senčnem plesu izrazno emancipiral, mogoče celo bolj kot De Martinis, ki ima jezikovno zgradbo dokaj podobno Silvanovi. Dialoga De Martinisa in Abdona Grudovarja se razločujeta po odnosu na Silvanov dialog. Shema filozofsko esejističnih pogovorov osrednjega junaka s svojima idejnima antipodoma (pa tudi dvojnikoma), italijanskim svetovljanom in partizanskim romantikom, je bistveno različna. Za dialoge s Pilade De Martinisom je značilno prepletanje tez in protitez, prepletanje, v katerem se definicija osnovnega pojma — biti ali ne biti — neprastano izboljšuje, ne da bi se pri tem nasprotnikove trditve povsem zavrgle. Nasprotno so dialogi Abdon-Silvan anti-nomični, sestavljeni iz dveh diametralno nasprotnih in statičnih trditev: »Saj Bog je strah,« je rekel Abdon. *Bog je edino dejstvo,« je rekel Silvan. (116) Zaradi antinomičnega značaja trditev je treba osnovno vprašanje vedno znova zastavljati in pojem Ostaja vseskozi fragmentaren, pogovor pa polemičen. Kako vpliva prisotnost prostorskega faktorja na človeško menta-liteto, s tem pa tudi na jezikovno podobo, bomo videli ob motivu pogreba in motivih neba oz. oblakov. Vtis De Martinisovega racionalizma se v prizoru na tržaškem pokopališču (321-322) banalizira, vulgarizira, izgubi vso plemenito in ponižno dopustnost. Prizorišče samo nima prav nič skrivnostnega. Y doživljanju pokopa prevladuje geornetrično-mehanična komponenta racionalizma. Čustveno podobo groba obvladuje atribut cementen. V srečanju pokopališkega mehanika dobi racionalizem svoj absurdni vrhunec. Nasprotno je osnovna beseda v prizoru Nadjinega pogreba samostalnik prst, zemlja, gruda, ki ga točneje določajo barvni in čutni atributi: [...] med dvema stenama gole prsti, kakor v rdeče brezno, vglobljeno o živo zemljo. (7) Akt pokopa je kolektiven in mističen (glagolske oblike v 3. os. ednine), prostor je prvinski, skoraj zapuščen in vzvišen: vrh. Mestno paralelo temu vrhu predstavlja prizor na Repentabru, kjer najdemo tudi tisto svetlo, eterično »trato«. Silvan razmeroma pogosto doživlja nebo. Njegove predstave oz. doživetja neba so abstraktne (novotvorbe), barvne, čustvene, religiozne: med zavitimi tokovi sinjine (9), samo neko sinje brezprostorje, brez neba (112), se kdaj v oblakih odpre v sinje vrzeli (180), z očmi na nekem vizionarnem templju iz poletnih oblakov nad gozdovi (316). Včasih se nebo tudi poosebi: Zgoraj, v isti neodvisni goloti neba, je bil Mars popeljal niže svojo škrlatno iskro. (219) Delavci ob Sandru in Sandro sam doživljajo nebo dokaj redko. Njihovo nebo je posnovljeno, popredmeteno, robato, »vulgarno«, z nebom so v intimnem, malodane dialoškem razmerju: [...] odkar jim je z zadelanega neba zasmrdelo po snegu: [...] ko so se vmes kdaj spogledali z nebom, ki se je proti večeru zmanjševalo nad njimi, stlačeno od vseh strani, kakor breje od snega. [...] In oni so odšli gor po stopnicah, pod tisto bogato zatlačeno nebo, [...] (166) [...]in tja proti morju nebo že ni več tiščalo k zemlji, nekakšno razrahljanost je zaslutil v oblakili na tisti strani, skoraj kakor obet neke gnile jutrišnje jasnine. (168-9) Tako se je spet pokazala tista osnovna diferenciacija semantično-meta-foričnega materiala v Senčnem plesu: snovno-konkretno in spiritualno-abstraktno, na katero smo opozorili že pri »primerjalnem« pejsažu. Očitni znaki gibanja med tradicionalno urejenostjo in sodobno negotovostjo se kažejo tudi v načinu montiranja, to je sestavljanja in povezovanja posameznih prizorov oz. razmišljanj ali dialogov. Značilno za tradicionalno sestavljanje pripovednih enot je prehajanje ali preskakovanje od prizora do prizora, iz doživetja v doživetje po nekih objektivnih, zunanje logičnih zakonitostih. Posamezni sestavni elementi so zaključeni, glede na čas so razvrščeni premočrtno, doživljajski aspekt se ne spreminja: med pisateljem in določeno osebo je stalna, neizpre-menljiva razdalja. Taka tradicionalna shema velja tudi za Senčni ples, vendar samo na splošno. У posameznih manjših scensko-doživljajskih enotah se montaža deloma modernizira, npr. meditacija o hiši in rodu (18—20) je tako glede na zunanjo kot glede na notranjo zgradbo tradicionalna. Pisatelj v tem meditativnem prostoru in času ne ostane, dogajanje romana se ne razvija iz meditativne situacije, temveč se povrne v izhodiščni duševni in fizični položaj osebe. Način bivanja notranje, spominske resničnosti je enak načinu obstajanja zunanje, empirične resničnosti. Indirektni notranji monolog je povsem enak ostalemu tekstu in vsebuje celo dialoge. Sandrova retrospekcija (198—200) je po notranji strukturi drugačna, čeprav ostaja še vedno v mejah realističnega pogleda vase in v svojo preteklost. Dialogi, to se pravi objektivno bivajoči subjekti, so ukinjeni, čas ohranja realistično urejenost in dimenzioniranost (prisoten je celo predpretekli čas), vendar je uporabljen tudi eliptični, »časopisni« sedanjik: Ljubljana v prvih majskih dneh 1945; stražarjenje v dežju v gozdovih pod Kamniškimi planinami: nato 9. maj. (199) V takem fragmentu se Sandro skoraj neposredno povrne nazaj, najde »izgubljeni« čas in v njem za trenutek zaživi. Še izraziteje modernizirana notranja zgradba teksta je vidna iz meditacije na vlaku (9—10). Tu gre za neposredni zapis Silvanove zavesti. Spremenil se je pripovedni aspekt: avtor je povsem izginil oz. zlil se je s subjektom, ki pa še vedno biva kot tretja oseba. Nastale so znatne ritmične in semantične spremembe. Predmetni svet je skoraj povsem izgubil svojo težo, svojo objektivno realnost in funkcionira samo še kot simbol za subjektove doživljajske procese. Motivi iz narave so razbremenjeni osnovne seman- tike in z rahlim retoričnim patosom dvignjeni v območje duhovnosti oz. abstraktnosti: Kar je bilo nekoč voda, se je hotelo brezobzirno pretakati med kamni: kar je bila cesta, je hotelo še naprej obstajati v prahu, v pomenu smeri; drevesa naj bi še naprej pomenila vzgon navzgor, senco in plodnost. (9) Sintaktični paralelizmi in način vezanja besed dajejo tekstu ritmično vzvalovljenost, značilno za pesmi v prozi. Tudi optična podoba odlomka dela vtis pesmi. Vendar sledi fatalistično cshatološkemu zaključku rezek kontrast iz mehaniziranega sveta, ki vrne subjekt v izhodiščni položaj, kjer se spet pojavi močna objektivna razdalja med avtorjem in Silva-nom. Začasne spremembe pripovednega aspekta so vidne tudi na drugih mestih romana. Nekatere drobce dogajanja posname avtor iz spremenjenega zornega kota, iz spremenjene doživljajske perspektive, npr. prizor pred pripovedovanjem o Kozari (187-8) ali prizor iz urada (začetki 14. poglavja). Pisatelj se v teh dveh momentih odtuji od glavnega lika: razdalja med Silvanom in avtorjem-pripovedovalcem je enaka razdalji avtorja do Abdona ali Sandra (1. primer) oz. do uradnice (2. primer). S tem, da je v uradu »posnel« Silvana iz objektivnega zornega kota, je Rebula ustvaril kompozicijsko napetost (presenečenje), obenem pa je za hip pokazal Silvanovo telesno podobo, ki je tako redko vidna. Sandro in njegovo bistvo, čeprav izraženo predvsem skozi kretnje oz. skozi objektivno deskripcijo po Levstikovem receptu (»Junak naj dela in misli ; njegovo dejanje ga naj znači«), sta nekako jasno vidna, nazorna. Silvanova telesna fiziognomija je mnogo bolj meglena. Tudi to kaže, da je Silvan risan po duhu, da je avtor sam, medtem ko je Sandro pravi objekt. Drugi primer, tisti iz urada, spada seveda med tradicionalne pripovedne elemente. Prisotnost take vrste objektivizacije v uvodni enoti poglavja je tipičen tradicionalizem, srečamo ga že v Jurčičevem Desetem bratu. Nasprotno pa so dvojni dialogi oz. dialogi s podtekstom v kurzivi izrazit element sodobnega pripovedništva: to so pravzaprav edini direktni notranji monologi, ki pa »zvene« v dveh osebah, zato implicirajo prisotnost vsevednega pripovedovalca, kar je spet tradicionalni strukturalizem: »Zakaj?« je rekel Sandro Tebi je lahko prezreti tisto poročilo. Jaz ga ne morem. In ga ne mislim prezreti. >Ne, Sandro, ni goDora o tem,t je rekel Silvan. Še misliti si ne morem kaj takega od tebe. (205, originalno kurzivo nadomešča razprti tisk.) Jerobnikova povest je večinoma prisotna posredno, skozi Silvanovo pripovedovanje ali indirektni notranji monolog. Navadno biva na tradicionalni način, vendar vsebuje že dvojnost literarne ravnine oz. dvodimenzionalna literarna eksistenca likov iz te »vrinjene« povesti ter možnost neposrednega spremljanja umetniške kreacije (scena Jerobnika ob partizanskem pismu na strani 264) neko sodobno dimenzijo. * * * Analiza snovne in kompozicijske problematike Senčnega plesa je pokazala dve osnovni stilni kategoriji, ki so jih analize raznih drugih izraznih elementov — od interpunkcije do montaže — potrdile. Oba izrazna načina smo doslej označevali s splošno, izvenstilno terminologijo, ker nismo hoteli analiz kakorkoli omejevati. Zato je potrebno ob koncu dobljene rezultate sešteti, to je točneje določiti, kateri stili se skrivajo pod oznakama tradicionalno in modernistično. Temeljno stilno plast tradicionalnega izraznega področja v Senčnem plesu predstavlja realizem. Nanj kažejo: snovna determiniranost, to je določljivost prostora in časa dogajanja, odprtost v sodobno družbeno in narodnostno problematiko, fabulativna drobnost, vsakdanjost, premočrtna montaža, motivacijski mehanizmi, ki so v osnovi psihološko-socialne narave, čeprav dobe pri nekaterih osebah biološko-fiziološke ali iracionalne prizvoke (Jernej Jerobnik; Silvan). Realizem se kaže v besedišču (narečni in žargonski izrazi), v frazeoloških in ritmično-sintaktičnih strukturah. Prisotnost italijanskih besed ali stavkov je so-razmeroma redka. Rebula ne uveljavlja dosledno objektivističnega oz. naturalističnega načela, znanega npr. iz Tolstojevega romana Vojna in mir, temveč realistični princip »senčenja«, nakazovanja jezikovno narodne pripadnosti oseb. Pač pa se potencirani znaki realizma kažejo v Jerobni-kovi zgodbi: pisatelj ustvarja like po modelih in trdi, da mu gre samo za tipe. Ponekod se v tej povesti realizem že povsem preveša v naturalizem: pomembnost okolja, ki da mora zadihati resničnost dokumenta, »prenadrobno opisana pekarna«, asociacija na fotografijo (170); cmokasti Hamlet« doživi eksistencialno tesnobo ob dokumentu, pomembnost italijanskih uradnih izveskov ipd. Vzrok za Silvanovo teženje v naturalizem je prizadevanje, da se zabrišejo moralne infiltracije. Značilno za realizem je, da narava oz. objektivni svet sploh ohranja nevtralno podobo. Kolikor sodeluje pri ustvarjanju čutne podobe tudi subjektova duševnost ali duhovnost, je njeno sooblikovanje pri realistu usmerjeno v razumsko ter pregledno razvrščanje empiričnih podatkov. Prav v načinu opisovanja oz. doživljanja narave pa se v Senčnem plesu mnogokrat izkazujejo ne-realistični stilni elementi. Objektivni svet sicer zelo redko izgubi predmetne, snovne lastnosti, vendar postaja predvsem podoba človekove notranjosti, njegovega razpoloženja, njegovih duhovnih vzgibov (npr. motivi gorenjskih gora). Včasih elementi objektivnega sveta povsem ohranijo primarno snovnost in normalne medsebojne odnose, a vendarle simbolizirajo ali asociirajo določen duhovni proces v junakovi zavesti. Primer: Silvanovo skoraj izvenzavestno telefoniranje Nori s spominskim prebliskom na mrtvo ženo: Zadnje kolesce se je izteklo, čez ulico je šinilo nekaj kakor prazen mrliški aoto, kolesce je obmirovalo. (231, podčrtal JM.) Oblikovanje pejsažev in drugih objektivnih motivov stvarnosti kaže na romantično stilno kategorijo, romantično seveda v najširšem pomenu. Osnovno stilno zvrst romantične oizstriči« v izgubljeno svobodo. Na simbolizem kažejo tudi brezosebne glagolske oblike, npr. v 1. poglavju: Silvan, pa tudi Sandro in drugi, celo stranski liki doživljajo- v tej obliki nakazano spoznavno nemoč in odtujenost. Vzrok za stilno prepletanje realizma in ekspresionizma kot osnovnih izraznih kategorij Senčnega plesa je seveda težko ali celo nemogoče poiskati: tak je pač Rebulov način doživljanja življenja. Glede na to, da so elementi ekspresionizma v Rebulovih daljših tekstih vse močnejši, vzporedno pa se spreminja tudi namen izpovedovanja, moremo reči o stilni dvojnosti romana predvsem to: v realizem ga sili ali vodi socialno-narodna funkcija, ki jo kot pisatelj čuti, zato mu je potrebna komunikativna širina in odprtost — zavest o umetnosti kot elementarni obliki svobode oz. igre pa se stilistično odraža v ekspresionizmu. Vsekakor je stilna dvojnost izraz idejne razklanosti, ki poteka skozi vse plasti Rebulove eksistence. Npr. nasproti Silvanovi ideji o umetnosti kot nečem izrazito subjektivnem in asocialnem stoji De Mar-tinisova teza o umetniku, ki da je izraz oz. posledica neke kolektivne, socialno-narodne ali kar splošno človeške energije. Skrajna konsekvenca te trditve vodi seveda proč od subjektivizma, a zdi se, da imata obedve tezi vendarle skupni, iracionalno-gonski izvor. Neposredno vez, ki daje romanu podobo enotnosti in enkratnosti, predstavlja ritem oz. Silvan, ki se giblje skozi vse ritmične strukture: domačijsko in individualno, tradicionalno in modernistično, včasih vznemirjeno retorično, včasih pritajeno, skoraj vsakdanjo, enkrat v čustveno baročnih frekvencah, drugič v racionalistično umirjenih virtuoznih periodah, vedno v skladu z duševno in družbeno situacijo. Ritem Senč- nega plesa je urejen in kaotičen obenem in prav v tem je nekaj organskega, živega in resničnega. * * Ugotavljanje izraznih značilnosti Senčnega plesa je bilo zamišljeno kot uvod v idejno jedro romana. Zamisel je izhajala iz prepričanja, da izrazni načini najbolj avtentično osvetljujejo vsebino. Toda pričakovanje, da nas bo izrazna analiza sama po sebi pripeljala v drugi, globlji svet romana, se je izkazalo kot iluzija: kolikor bolj smo se podajali v konkretne izrazne prvine, toliko močneje so se prvine razblinjale in vse bolj boleče smo čutili, da tipljemo samo sami sebe. In še več: spoznali smo, da so vse analize potekale iz tistega »nevidnega« globljega sveta, da so bile torej glede na konkretni material apriorne, hipotetične. Zato je razumljivo, da so tudi rezultati ostali daleč pred vhodnimi vrati. Zaradi tega si bomo postavili osnovno vprašanje še enkrat in poskusili odgovoriti nanj apriorno, to je naravnost: katera misel nas je ves čas obravnavanja in analiziranja Senčnega plesa vodila? Predvsem nezadostnost spoznane podobe človeka, te skoraj najskritejše resničnosti. In kakšna je ta podoba v Senčnem plesu? Predstava človeka in življenja sploh v Senčnem plesu je še tradicionalna, to se pravi realna. Zunanja in notranja objektivnost sta dve gotovi, zanesljivi, toda temni resničnosti. Zavest o dveh svetovih, ki jih človek ne more in ne more dotipati, povzroča nemir in tiho grozo. Zato doživljajo Rebulovi liki sebe in svet v posameznih trenutkih že nepri-vzgojeno, to je, v tveganosti izkustvenega iskanja. Tedaj se realnost prostora in časa zabrisuje, odpira se vizija kozmosa z obrisi nesmisla, konkretnost prehaja v pomenskost, v urejene predstave bivanja se vrašča tema ali celo praznina. Človek je nekaj sebi nezadostujočega, je drobec, ki je neugotovljiv in neizrekljiv. Rebula opisuje to spoznanje na treh miselno-filozofskib ravninah: duhovni (najizraziteje s Silvanom), snovni (z Abdonom) ter monistični (z De Martinisom). Vsi trije se kdaj pa kdaj povsem jasno zavedo niča, ki jih ogroža, a vsak od njih se rešuje, pa se ne reši, v v svojo smer: Silvan v eshatološko-religiozno, Abdon v akcijo (zato mu pomeni NOB življenjski vrh in življenjsko utemeljitev), Pilade De Martinis v Naravo-Njega. (Kolikor upoštevamo Marka Avrelija oz. Platona, smemo govoriti o Naravi kot o duhovni ali celo religiozni kategoriji prav toliko kot o materialni). Vendar imajo reševanja kljub različnim smerem pri vseh treh nekaj skupnega: usmerjena so v družbo. Liki se zavedajo, da so predvsem in samo subjekti, to se pravi Samote, toda mogoče se prav zaradi te subjektivistične zavesti toliko silovitejše, toliko prizadevnejše rešujejo. Silvan skozi krščanstvo, ki ga pojmuje ne le mistično, temveč tudi socialno (Govor na gori). Celo takrat, ko zgubi življenje zanj sleherni pomen, ko pade Silvan na dno svoje samote in nemoči, mu ostaja spoznanje: »Ne živi zase.« (161) Abdon in tudi Sandro sta materialista, zato se rešujeta predvsem v materialno, konkretno družbeno resničnost. Najelementarnejša oblika njunega reševanja oz. potrjevanja je bila revoluoija, NOB. Toda med njunima odnosoma do revolucije je bistvena razlika, namreč: Abdonu ostaja NOB vrednota, ki ga kot posameznika in kot pripadnika določenega naroda potrjuje, Sandro pa se v konkretni zgodovinski sili, ki je revolucijo vodila, razočara. Abdon kot intelektualec zmore živeti iz preteklosti, Sandro pa je pro-letarcc, ki raste iz neposredne sedanjosti, iz prakse. Silvan je intelektualno premočan, preveč je obrnjen v duhovnost in v svobodnost, da bi mogel pristati na možnost zgolj revolucionarne, objektivne rešitve. Profesor se rešuje v kozmopolitizem, ki je sestavni del njegovega (antičnega) stoicizma, obenem pa najodločneje izmed vseh zavrže iluzijo o vrednosti življenja. V osmrtnici predpostavi bivanju ne-bivanje. Rebulovi liki poznajo nihaje relativizma, toda trajnega stanja ničnosti ali apriorističnega nihilizma ne poznajo. Vrednote se jim druga za drugo d robe in izginjajo, ne izginja pa hotenje po vrednotah. Zato so bliže včerajšnjemu kot današnjemu času. Občutje sebe in sveta kot drobca ne vsebuje samo zavest nezadostnosti in prisotnosti niča, temveč tudi zavest neke metafizične kategorije, v kateri more človek iskati svojo osmislitev. Na trenutke preplavi Rebu-love like sicer spoznanje, da vrednot sploh ni, da so to le -»omame«, v katere se samovoljno rešujejo, in da sta mogoče tudi svet in življenje sploh samo slepilo, a tudi v takih trenutkih še vedno ohranjajo toliko človeške nadčlovečnosti, da zmorejo celo absurd spremeniti v vrednoto. Prav nesmisel daje človeškemu življenju neko herojsko vrednost. Smrt podeljuje človeku nekaj pošastno tragičnega, toda prav v končnosti je veličina človeka. Ujeti smo v nemoč in neznanje, toda to nas ne polni samo z grozo, temveč nas tudi odpira sočloveku in stvarstvu. Nemoč spoznati notranjo in zunanjo resničnost se v ljudeh iz Senčnega plesa odraža kot občutje fatalizma. Usodnost je ena izmed bistvenih sestavin življenjske atmosfere romana. Najmočnejše je to občutje razvito pri Silvanu, poznajo pa ga tudi ostale, celo izrazito stranske osebe. Fatalizem je sestavni del stoicizma, ki je v romanu prisoten tako v antični kot krščanski obliki. To je dvoje filozofskih obdobij, v katerih si je evropski človek najneizprosneje zastavljal vprašanje o bivanju. Tudi sodobni eksistencializem raste iz teh dveh filo- zofij. Kot občutje obupa in gnusa (citat iz Prešerna) je v Senčnem plesu eksistencializem tudi neposredno prisoten, vendar se Sartrova predstava življenja kot pekla pri Silvanu spremeni v vizijo vic, kjer ni trpljenje oz. bivanje samo nesmisel, temveč tudi potrditev in upanje. Y naslovu romana je mogoče prisotna platonistična misel o življenju in svetu kot senci večnih idej, toda končni stavek romana ne vsebuje nobenih sledov platonizma: ostaja samo gibanje »iz teme o temo«. Platon pravi, da človek, ki gleda lepe stvari, sanja, kdor pa pozna absolutno lepoto, je buden. Silvan Kandor se je v Senčnem plesu zbudil: nič več ne gleda lepili stvari, toda absolutne lepote, osmišljujoče vrednote ne najde. Zato ostaja negacija »Življenje ni sen« v ontološkem in gnoseološkem pogledu odprta. Kaj je tedaj? SUMMARY The analysis of the subject-matter of the Senčni ples has shown a contrast of expression and contents between the town and the village as well as an episodic composition in the structure of the novel. It is characteristic of Re-bula's development that the antithetic relation between the town and the village annihilates itself in two chief spheres of problems: philosophical — spiritual and erotic. Besides, there is also an indication — at least through the religions consciousness — of sensation of life as "an aimless procession" in this rural, Finžgar-like released, but biologically already menaced idyll. Next, along the episodic or the sinuous composition line there can also be seen the closed or culmination line at some parts of the plot in the novel, especially in the ''interpolated" story. The two principles of structure are in architectonic accordance, what corresponds with the inner profile of the main hero i. e. Rebula, who tends towards a classic balance, but at the same time he feels the openness and the exciting uncertainty of life. The plot of the novel consists of a whole range of small everyday matters comprising certain symbolism. As the punctuation, the purest formal basis of expression, sings of dualism can also be found: e. g. colon expressess something logical cnusatively conditioned as well as implies surprise or opposition. In the semantic level of the novel the basic dualism appears as a relation between regional (dialectical expressions) and cosmopolitism (foreign words). The intermediary level is represented by the presense of the cosmopolitan element in a folklore phrase. Signs of movement between the traditional arrangement and contemporary uncertanty reveal themselves also in the manner of the composition and linking of narrative unit especially through rhytmical changes. The basic stylistic level of traditional expressions of the Senčni ples is a realistic one, whereas the "interpolated" story — directed in a documentary way — shows traits of naturalism. The basic stylistic level of the second manner of expression in the novel is Expressionism together with bits of symbolism and futurism. The concept of artistic creativity as a social—national act leads Rebula into realism, while the awareness of art as an elementary form of the individual freedom or play is reflected in Expressionism. The appearance of antithetic duality in nearly all, even smallest parts of expression of the Senčni ples and a "parallel" opposition in the inner spiritual structure which is not for the time being analysed — this is the proof of a great artistic potentia of the writer Rebula. After the analysis of some fields of expression in Rebula's novel a clear answer has not yet been formed to the beginning implied question, namely: What is the image of the man? The answer could be an apriori one: The man is something unsufficient, he is a tiny bit which cannot be established and expressed. UDK 808. 63—087 Joie Toporišič Filozofska fakulteta Ljubljana SLOVENSKI POGOVORNI JEZIK To je prosta govorna zvrst slov. jezika. Imamo ga dveh stopenj: splošno-slovenski pogovorni jezik, bliže zbornemu jeziku, je njegova višja stopnja, nižja pa pokrajinsko pogovorni jeziki, bliže geografskim narečjem. Splošno-slovenski p. j. se opira predvsem na govor Ljubljane in je obdelan glasoslovno, oblikoslovno, naglasno, pisno, sintaktično in glede besednega zaklada na podlagi 4 kontrastnih besedil. Bibliografija. This is a free colloquial type of Slovene language. It consists of two levels: the common Slovene colloquial language, which is closer to "stage" language; and the lower level arc regional colloquial languages, closer to geographic dialects. The common Slovene colloquial language is based mainly upon the language spoken in Ljubljana and it is discussed phonetically, morphologically, syntactically, with regard to accentuation, written language and vocabulary on the basis of four contrastive texts. Bibliography. Slovenci imamo poleg najvišje, t. i. zborne zvrsti knjižnega jezika, še pogovorno. Razlika med obema zvrstema je v izreki, oblikoslovju, skladnji in besedju s frazeologijo vred. Najbolj očitna je razlika prav v izreki; vendar tudi v drugem ni majhna. Preden o pogovornem jeziku povemo kaj več, si natančneje oglejmo zborno zvrst knjižnega jezika. Nosilci zbornega jezika so pisci strokovnih in znanstvenih knjig, pisatelji in pesniki ter prevajalci; ljudje, ki s članki in razpravami oskrbujejo dnevne in druge periodične časopise; tisti, ki v podjetjih in ustanovah — kulturnih, političnih, družbenih — skrbijo za uradno pisno obveščanje in za najraznovrstnejšo, zlasti tudi tehnično dokumentacijo. Tudi v privatnih pismih in dnevnikih navadno uporabljamo zborno obliko knjižnega jezika. Zborni jezik se torej predvsem oz. najprej piše. Njegova govorna oblika je največkrat branje, v posebnih primerih recitiranje in dekla- miranje, v gledališču, na filmu (dostikrat tudi na televiziji) pa obnavljanje napisanega (natisnjenega) na pamet. Bere se zborni jezik zlasti veliko na radiu: pogosto berejo politični in družbeni delavci, duhovniki, predavatelji in učitelji. Recitirajo in deklamirajo ga učenci, (gledališki) igralci, na radiu in televiziji, člani kulturnoumetniških društev in drugi ob proslavah ipd. Naučeno besedilo govorijo na pamet igralci v dramskih delih na gledališkem odru, večkrat politiki in družbeni delavci, verniki v molitvah ipd. Seveda se zborni knjižni jezik govori tudi prosto, tj. ne po vnaprejšnji natančni pisni predlogi. Govorijo ga zlasti v šolah učitelji in učenci vseh vrst, predavatelji pred izobrazbenim, športnim in drugačnim javnim zborom, politiki pred političnim zborom. — Ljudje, na katere se obračajo, so pred govornikom večinoma dejansko zbrani (v razredu, predavalnici, v javni dvorani ipd.) ali pa tvorijo zbor kot poslušalci radia ali zvočnika, kot gledalci televizije ipd. Zborno obliko knjižnega jezika, skratka, uporabljamo zmeraj takrat, kadar imamo pred sabo nekak javen zbor poslušalcev, še posebej, če so izobrazbeno, narečno ali socialno neenaki. Zborna zvrst knjižnega jezika je dovolj natančno opisana in predpisana v slovnici in slovarju knjižnega jezika; ima ustaljeno pravorečjc in pravopis in tudi stilistiko; ker ima vse to tudi daljše ali krajše izročilo, se oblike zbornega jezika povprečno dobro zavedamo. Kako pa je s pogovorno zvrstjo knjižnega jezika? Kot že ime pove, je to zvrst, ki se goji predvsem v pogovoru. Pri pogovoru nimamo na eni strani govorečega, na drugi strani pa množičnega poslušalca, ampak se govoreči izmenoma spreminja v po-slušajočega, poslušajoči pa v govorečega. Drug drugemu sta navadno blizu, zato si dobro vidita izraz obraza, pomagata pa si tudi s kretnjami. Dostikrat sta tudi sredi stvari, o katerih govorita ali razpravljata. Vse to vpliva predvsem na skladnjo pogovornega jezika, ki je deloma drugačna kot v zbornem govoru. — V glavnem privatni značaj pogovornega jezika pa dopušča večjo uveljavitev jezikovnih značilnosti vsakdanjega občovalnega jezika v družini. Ta navadna govorica je v veliki meri močno narečno obarvana, vendar se je v srednje izobraženih krogih od prvotnega narečja v marsičem oddaljila. To pa tako, da se je približala slovenskemu zbornemu govoru. V katerih tipičnih položajih pa se uporablja pogovorni jezik? Y pogovornem jeziku se sporazumevata strokovnjaka (ali vet; strokovnjakov) o katerikoli problematiki; tako govorita potnika v vlaku, avtobusu, letalu ali na ladji; tako se potniki sporazumevajo s sprevod- nikom, prodajalcem vozovnic ali vstopnic, kupec s prodajalcem, bolnik z zdravnikom, nadrejeni s podrejenim na delovnem mestu (v tovarni, pisarni); tako se kramlja v kavarni ali privatnem stanovanju o zadevali kulture, civilizacije, politike in tehnike, dostikrat tudi reporter z radia ali televizije z intervjuvancem športnikom, samoupravljavcem, lahko tudi s kulturnim delavcem ipd. Tak pogovorni jezik so slovenski jezikoslovci doslej nakazali le splošno.1 Več ali manj določena mu je le kaka značilnost: npr. izgovor reku, vidu, govoru za samo zborno rekau, videu, govorili ali tako imenovani kratki nedoločnik, tj. nedoločnik brez končnega i in pogosto z drugačnim naglasnim mestom in nosilcem naglasa (npr. délai, nôsit).2 1 Bistvena bibliografija, nanašajoča se na pogovorni jezik: 1. Breznik-Ramovš, Slovenski pravopis, Ljubljana, 1935, str. V—VI. 2. Mirko Rupel, Slovensko pravorečje, Ljubljana, 1946, str. 19—20. 3. Slovenski pravopis. Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ljubljana, 1950. str. 54, § 78. 4. Božo Vodušek, Pripombe k Slovenskemu pravopisu, Novi svet, 1950, Ljubljana, zlasti na str. 1149—1152. 5. Anton Bajec, Kako je rasel naš knjižni jezik, Slovenski poročevalec (dalje SPor), 1951, štev. 63—74, zlasti 10. nadaljevanje. 6. B. Vodušek, O Slovenskem pravopisu in o jezikovnih načelih, SPor 1951, štev. 141—150; zlasti štev. 146 in 147. 7. Jože Jaooršek, Tak kot niso vsi oziroma Armand Salacrou v režiji Franceta Jamnika na ljubljanskem odru. SPor 1953, 8. XI., str. 10. 8. Vladimir Skrbinšek, Tak kot niso vsi oziroma Armand Salacrou v režiji Franceta Jamnika na ljubljanskem odru, 20. in 21. XI., št. 274 in 275. 9. J. Jaooršek, Odgovor Vladimiru Skrbinšku, SPor 1953, št. 281, str. 5, 28. XI. 10. V. Skrbinšek, Še en odgovor, SPor 1953, št. 285, str. 4. 11. Božo Vodušek, Kakšen naj bo naš odrski jezik? Ali imamo pogovorni jezik na odru in ali ga imamo v življenju? SPor 1953, št. 296, str. 4, 16, XII. 12. V(id) L(apaj-ne), Pogovorni jezik in film, SPor, 1953, 22. XII. 13. A. Bajec, O pogovornem jeziku, Jezik in slovstvo (dalje J iS) 1955/56, str. 161—165. 14. Vinko Gaberski, O pogovornem jeziku, JiS 1956/67, str. 127. 15. Jože Toporišič, Jezik slovenski (slovenački), Enciklopedija Jugoslavije IV, Zagreb, 1960, str. 500. 16. France Bezlaj, O slovenskem jeziku. Naši Razgledi (Ljubljana), 1961, str. 389—390. 17. J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik, 1, Maribor 1965, str. 18—21. 18. Breda Pogorelec, Vprašanja govorjenega jezika. Jezikovni pogovori, Ljubljana, 1965, str. 132—156. 2 Priin. iz 1. opombe št. 1, str. VI: pogovorne oblike réku, kôtu, v slovarju tudi kratki nedoločniki, npr. hodit; št. 2, str. 19: je prinesu, je šH, kôtu, je cù, prijatu, motit, molit, obtêsat, obôlet, obrnit, obleč; št. 3: réku, téku, šu, hôtu — liôdit, prôsit, kupovat; kratki nedoločnik navaja tudi Vodušek v št. 11, pri deležniku na -l pa za pogovorni jezik zavrača tudi izgovor pisanega -al kot -аџ (ni jasno, ali želi izgovor -оџ ali -u). Največ oblik za pogovorni jezik je imel v evidenci A. Bajec v št. 13. Kot oblike, ki bi v pogovornem jeziku utegnile motiti, navaja izgovor delo^i in zajne (= delal, zanje); dalje pripominja, da Ramovš ni bil za kratke nedoloč- У slovenskem pravorečju 1946 je M. Rupel z odobritvijo F. Ramovša o pogovornem jeziku zapisal še, da je zanj značilen tudi manj napet izgovor;3 to ее da razumeti tako, da zlasti kratki samoglasniki, npr. i и а э, niso tako izraziti kot v zborni izreki (na kar je že pred tem opo- nike z reducirano glagolsko pripono (tip nôst, ogôrt). Pri del. na -l je Bajec registriral naslednje dileme pogovornega jezika: иМџ ubù иЬдц sù šou dotâknu dotaknil dotakno^i mislщ mislu delan dčlou копсаџ копсоџ sedèn sedù sedôn Poskusno, tj. z vprašajem, postavlja tudi še naslednje kategorije v zvezi z možno vokalno redukcijo: 1. velelnik nés, vzdignte, mislte; — 2. sedanjik: nosm, pravjo, obeste; — 3. množinski deležnik moškega spola na -l: prosil, ozdignal/vzdignli. i. VI. glagolska vrsta: oerjem, varvat; — 5. v sklanjatvah: na ur, doic (devici), mišm, pred cerkujo, spomlad, jesen, od žalost; — 6. pri pridevnikih: mojga, tacga, vsakmu, posebnga; — 7. nenaglašeni ali kratki naglašeni -aj: zadej, sej, dej, tukej ali tuki, krej, dele j; — 8. nenaglašeni ali kratki naglašeni -аџ\ žou, ргоџ, deslon кикоџса; 9. polglasnik v zadnjem zlogu: pale, looc, petk, človk, ljubk, jarm, dolžn, botr, bresku, topu, bazg — 10. kratka naglašena i in u: sat, dam, krall, kap; — 11. nenaglašena i in и ob zvočnikih: palca, pestrna, pasha (pazduha), natakarca, kladu (kladivo); — 12. v dosti rabljenih besedicah, zlasti prislovih: tud, al, zarad, štir, snoč, tolko, men, bla, ble, bli, per; de, k (ker), kat (kot), jest (jaz). Bajec opozarja tudi na narečne pogovorne značilnosti, gorenjske: let, jabuk, na otôk, enmo kmét, d koš, po žoot, na gnôj, urata, štajerske: megla, praf, nesa (nesel), kraj. Posebej omenja tudi knjižno Ij in nj: gorenjsko kona, kraševsko konja, dolenjsko kojna/koja. B. Pogorelec (št. 18) ne loči dosledno govorjenega jezika od pogovornega, zato ni mogoče natančno povedati, katere značilnosti je treba pripisati pogovornemu jeziku. O pogovornem jeziku govori izrecno zlasti na str. 150 do 156. Redukcijske kategorije se sučejo v obsegu Bajčevili točk, so pa nekatere tudi nove (npr. ne morš). Obseg samoglasniške redukcije določa z besedami: »Končni samoglasnik je opuščen v primerih guvuril, moralan — za govorili in moralno vprašanje, prepričan namesto prepričani, to je pri glagolih, pridevnikih in prislovih, pri besedah, ki jih mnogokrat izgovorimo in so v našem spominu avtomatizirane. Manj pa je opuščanju v primerih, ko je izraz za govornika neobičajen, nov in prihaja v pogovor iz višje jezikovne plasti, največ torej fz pisanega knjižnega jezika.« 3 N. m., str. 19. zarjal S. Škrabec4). Hkrati je na istem mestu rečeno, da je tak pogovorni jezik šele v nastajanju. Pogovorni jezik5 nam je za vso Slovenijo potreben kolikor toliko enoten. Šele za posnemanje navadnega vsakdanjega govorjenja pa kaže določiti tudi njegove pokrajinske inačice, npr. ljubljansko, gorenjsko, sev.-vzh. štajersko, primorsko, morda tudi koroško. Splošnoslovenski pogovorni jezik je koristen npr. zlasti tudi v gledališču v prevedenih kon-verzacijskih dramah, ali pa v izvirnih domačih, ki po svoji snovi niso ozko pokrajinske, ipd. Kakor zbornemu jeziku je tudi splošnoslovenskemu pogovornemu jeziku njegova najnaravnejša podlaga jezik zemljepisnega, političnega in kulturnega središča Slovenije, tj. jezik Ljubljane in njene okolice.6 Njegove značilnosti bomo najlaže spoznali ob konkretnem primeru. 4 Npr. že v svoji prvi razpravi O glasu in naglasu ... 5 Tako je v bistvu že v SP 1935, kjer se za pogovorne proglašajo le ena pogovorna varianta zborne glasovne skupine -зџ, namreč le -u, ne pa npr. tudi vzhodnoštajerski in prekmurski -o ali -a; prav tako le kratki nedoločnik tipa nôsit, ne pa tudi tipa nosit ali sploli štajerski dolgi nedoločnik (delati). Gl. še točko 6. 0 Prim, že pri B. Vodušku (štev. 11): »Gre samo še za kraj, kje se ta občevalni oziroma pogovorni jezik govori, me boste vprašali. No vendar, v Ljubljani, v prvi vrsti v Ljubljani, potem pa tudi — le z majhnimi razločki — v Mariboru in Celju, kakor sploh v vseh naših mestih, trgih in industrijskih središčih. Nič zato, da ponekod nosi nekoliko bolj jasne sledove obdajajočih ga dialektov, bistveno je to, da obstoji in da v slovenski deželi izobraženci in sploh mestni prebivalci konec koncev kljub vsemu skeptičnemu vpraševanju vendarle v glavnem že govorimo en skupen slovenski pogovorni jezik, ki po svoji vsebini in obliki nikakor nima samo vrednosti poljubnega izmed naših kmečkih dialektov, ampak ima kljub temu, da se ne ujema natančno z oficielnim pismenim jezikom, vso zedinjevalno vlogo in kulturno poslanstvo skupnega kulturnega jezika.« In še: »Njegove značilnosti so manj v gramatičnih oblikah kot v besednem zakladu in izgovorjavi. Naš občevalni ali pogovorni jezik ne pozna cele vrste besed, ki so v pisanem jeziku zelo pogoste /.../ Ne pozna pa tudi tiste prisiljene izgovorjave, za katero se naši lingvisti prepirajo že okoli sto let in ki je kriva za sedanje oficielno evkanje, ivkanje in avkanje v nena-glašenih končnih zlogih (гекец, zgubiu, delau), ki je prav tako zgolj historično rekonstruirano, kakor je bilo slovito Ilešičevo, od Cankarja na vekomaj osmešeno elkanje: 'ena jedelj pomaranča'.« Primerjavo med zborno, pogovorno in ljubljansko narečno inačico slovenskega jezika najdeš že v Ruplovem Slovenskem pravorečju (str. 19) v naslednjem besedilu: zborna varianta: se mi ne ljubi delati in nositi, prijatelj; grém и šiško; ga bom jutri prinésau; kam pa je $зџ; Spodaj imamo besedilo v štirih variantah: v obliki zbornega jezika, splošnega pogovornega, pokrajinsko pogovornega in nazadnje v obliki zemljepisnega ljubljanskega narečja.0a Zborna inačica Pomenek v gostilni B: No, si me le našla tu v gostilni? Si opravila izpit, Marjeta? M: Hvala, sem. Kaj pa ti, Barbara, imaš vse za na pot? B: Vse je lepo zloženo v teh dveh torbah. M: Kaj pa stanovanje? B: V redu, Marjetka: vse je pometeno in zglajeno, pipe zaprte, plin tudi. Ali nisem bila pridna? M: In bojler si izključila in rože zalila? B: Tudi bojler je izključen in rože zalite. M: Ti si res Barbara! Natakar, jedilni list, prosim! N: Nimamo ga, lahko pa povem. Ali bosta juho? M: Juhe ne bi, ali ne Barbara? Pečenko bom, svinjsko, s krompirjem in zeleno solato. N: Svinjske pečenke nimamo, se še peče, pač pa telečjo. B: Jaz bi pa raje naravni zrezek. N: Samo dunajskega lahko dobite ali pa kotlet. B: Pa kotlet z rižem in peso. N: Pese žal ni, lahko vam prinesem kumare. M: Prinesite nama tudi kruha! N: Črnega ali belega? M: Črnega. Splošna pogovorna inačica Pomenek v gostilni B: No, s me le našla tu v gostilni? S naredila izpit? M: Hvala, sein. Kaj pa ti, Barbara, a imaš vse za na pot? B: Vse je lepo zloženo v teh dveh torbah. M: Kaj pa stanovanje? B: V redu, Marjetka: vse je pometeno in zglajeno, pipe zaprte, plin tud. A nisem bla pridna? M: Pa bojler s izklučla in rože zalila? B: Tud bojler je sklučen in rože zalite. M: Ti s res Barbara! Natakar, jedilni list, prosim! N: Nimamo ga, lahko pa povem. A bosta juho? M: Julie ne b. a ne, Barbara. Pečenko bom, svinsko, s krompirjem in zeleno solato. N: Svinske pečenke nimamo, se še peče, pač pa telečjo. B: Jaz b(i) pa raj naravni zrezek. N: Samo dunajskaga lahko dobite al pa kotlet. B: Pa kotlet z rižem in peso. N: Pese žal ni, lahko vam prinesem kumare. B: Prineste nama tud kruha. N: Črnga al belga? B: Črnga. pogovorna varianta: se mi ne ljubi delat in nôsit, prijatu; grem и šiško; ga bom jutri prinésu; kam pa je šil?; narečna varianta: sam na lub delat an nôst, parjatu; grém и šiška; gam jutar parne su; kam pa j Sù?. Zborna inačica je vzeta iz moje knjige Zakaj ne po slovensko — Slovene by Direct Method, Ljubljana 1969, str. 127—128. N: Zal ga nimamo, prinesel bom pecivo. Piva seveda ne bosta ali vina? B: Prav res da ne. Sok bova pili, borovničevega. N: Borovničev je pošel. Prinesem jabolčnega? M: Vi imate pa res samo to, česar ne želiva. N: Kaj pa mineralna? Ker je radenska šele naročena, bosta skoraj gotovo rogaško. Ali pa se motim? M: Da. motite se, gospod natakar! Greva drugam, da bova postrežem. kot želiva! N: Zal ga nimamo, prinesu bom pe-' civo. Piva sevada ne bosta al vina? B: Pràv res da ne, sok bova pile, borovničevga. N: Borovničev je pošol. Prinesem ja-bolčnga? M: Vi imate pa res samo to, kar nočeva. N: Kaj pa mineralna? Ker smo radensko šele naročil, bosta skoraj gotovo rogaško. Al pa se motim? M: Ja, motte se, gosjxxl natakar; greva drugam, da bova postrežene, kakor hočeva! Pokrajinska pogovorna inačica Pomenk v gostiln B: No, s me le najdla tlè v gustiln? S nardila izpit? M: Hvala, sem. Kaj pa ti, Barbara, a maš vse za na pot? B: Vse j lepo zložen v teh dveh torbah. M: Kaj pa stanvajne? B: V redu, Marjetka: vse j pometên in zglajên, pipe zaprte, plin tud. A nisem bla pridna? M: Pa bojler s izklučla in rože zalila? B: Tud bojler je sklučen in rože zalite. M: Ti s res Barbara! Natakar, jediln b'st p rosam! N: Nimamo ga, lahko pa povém. A bosta juho? M: Julie nê b, a ne, Barbara. Pečenko bom, svinsko, s krompirjem in zeleno solato. N: Svinske pečenke nimamo, se še peče, pač pa telečjo. B: Jaz bi pa raj naravn zrezek. N: Sam dunajskoga lahko dobite al pa kotlet. B: Pa kotlet z rižam in peso. Ljubljansko narečje Pumenk v gustilan B: No, s me le najdla tlè/tuki v gustilan? S nardila izpiit? M: Hvala, sem, Kaj pa ti, Barbara, а maš vsè za na pot? B: Vsè j lepo zlužen v teli dvéh torbah. M: Kaj/kugâ pa stanvajne? В: V redu, Marjetka. Vse j pumetên in zglajen, pipe zaprte, plin tud. A ms(e)m bla pridna? M: Pa bojler s izklučla in rože zalila? B: Tud bojler je sklučen in rože zalite. M: Ti s res Barbara! Natakar, jedilan list prosom! N: Nimamo ga lalikô/'lohkà pa pu-vcm. A vsta juho/župo? M: Julie nê b, a ne, Barbara. Pečenko bom, svinsko, s krumpirjem in zeleno sulato. N: Svinske pečenke nimamo, se še pêCe, pač pa telečjo. B: Jès(t) b pa raj naravan zrezek. N: Sam dùnejskaga lahko/lohkà du-bite al pa kutlét. В: Pa kutlét z rižam in peso. N: Pese, žov ni, lahko vam prnesem kumare. B: Prneste nama tud kruha. N: Cmga al belga? B: Črnga. N: Zov ga nimamo, prnesu bom pecivo. Piva savade ne bosta al vina? B: Prov res da ne, sok bova pile, bo-rovničavga. N: Borovničav je pošov/pošu. Prne-som jabučnga? M: Vi mate pa res sam to, kàr nočva. N: Kaj pa mineralna? K smo radensko šele naročal, bosta skôr gotov rogaško. Al pa se motam? M: Ja, motte se, gospod natakar; greva «lrgàm, de bova postrežene, kakor hočva. N: Pèse, žov ni, lahko vama prné-sam kumare. B: Prnêste nama tud kruha. N: Č(ajr(a)nga al belga? B: Č(a)r(a)nga. N: Zov ga nimamo, prnésu bom pecivo. Piva sovade na bosta/nâvta al vina? B: Prôv res do ne, sok bova pile, bu-ruvničavga/uga. N: Buruvnfčav/u je pušov/pušii. Prnesam jabučanga? M: Vi mate pa rés sâm tô, kàr nočva. N: Kaj pa mineralna? K smo radensko šele naročal, bosta/vsta skôr gutov rugaško. Al pa se motom? M: Jâ, motte se, guspod natakar: greva dargàm, da bôva pustrežene, kukar hočva. Glavna razlika med zborno in splošno pogovorno zvrstjo knjižnega jezika je v glasovju, oblikoslovne razlike pa so pretežno posledica glasovnih. 1. Glasoslovne značilnosti Nenaglašeni i, и in ena vrsta e (tj. nekdanji jat. ki se npr. na Dolenjskem izgovarja, če je dolg in naglašen, kot ej ali aj) izginejo ali pa se pogosto izgovarjajo kot э. Glas i se izgubi na koncu besede: a) v nedoločniku: delat, zvozit; b) v velelniku nés, prôs, krož; tako tudi v množini in dvojini -то -te -ta; c) v del. na -l, množina, m. spol: smo (ste, so) delal, prosil, nêsl; č) v končnicah -ami, -emi, -imi : za goram, z goslim, za tem visokim goram; d) v posameznih prislovih, veznikih, predlogih, ki se rabijo zelo pogosto: snôc, ponoč, gôr, dôl; kôl, nék, najrajš; al, tud; nek, kater; zarad; e) v daj. in mest. ed. osebnih zaimkov: mên, têb, sêb; f) v dol. obliki pridevnika, če ima določni člen ta: ta mlad. Sredi besede: a) glagolska pripona -i-: bav-u -la -lo -li, mahn-u -la -lo -li; b) v priponi -ica: Ljubljanca, Katrca, rihca; c) v posameznih primerili: je blà (-o), so bli -è -à, sta blà -i -è; tolko, kolko; c) v pomožniku si bi (kadar se lahko nasloni na spredaj stoječo besedo (a s bil tam, a b dal to na mizo). Kadar bi zaradi izginotja i-ja prišlo do soglasniškega sklopa ne-zvočnik + zvočnik na koncu besede ali pred soglasnikom, dobi zvočnik predse a ali pa se izgovarja zložno: tako velelnik (vzdign = [mzdigan ali wzdign], Dzdignte) ali deležnik na -l (ozdignla). V takih primerih -i lahko tudi ostane; vzdign -ie torej govorimo [wzdigon ali wzdigni], Nenaglašeni -il deležnika na -l v obliki za moški spol ednine se izgovarja -u (nôsu, dvignu), -il pa -àu (ubou). V pogostnih besedah se kratki naglašeni i lahko izgovarja kot э ali kot široki i (nit, nič, miš, sit). Sedanjiško glagolsko pripono -i- lahko govorimo tudi kot polglasnik, torej [prosim] ali [prosom]. Ohranimo pa i v zaimku ki, v predlogu in predponi pri (pri men, prijatu), sploh v moškem im. mn. (razen pri deležniku na -l), v rod., daj. in mest. ednine (razen pri osebnih zaimkih) ter v nenaglašeni ni-kalnici (ni = nikjer). E iz jata odpade v podobnih tipih kot i: vid-u -la -o -i; lepga lepmu; -èl v deležniku so večinoma že govori -en; v pogosto rabljenih besedah pa se nenaglašeni nekdanji jat lahko izgovarja kot э ali e: o lepem, človek, sedét, deklè, videt, sem (prislov), svet (npr. izvršni), težkega, dejdti. Tip jasnga se izgovarja jasnga ali jasonga. Nenaglašeni и se izgublja le v tipu vérjem (< verujem, in potem tudi v nedoločniku manjka o: vérvat). Kratki naglašeni ù se pred soglasnikom lahko izgovarja kot u ali kot a, nenaglašeni и iz osnove pa ostane: ubiti, ljudje, Ljubljana, drugàm. Polglasnik pripone -ас se izgubi za zvočnikom, če se tudi siccr izgubi v rodilniku: žgane, brale, sive. Beseda prijatelj se lahko izgovarja prijatu. Kratki naglašeni ali nenaglašeni a pred и (pisano àv ali àl) se izgovarja lahko tudi kot o (torej pran in prou, žau in žou, zaklàu in za-kldu), pred j pa tudi kot ej (torej zdaj in z dej). Veznik da se lahko izgovarja tudi de. Soglasniški sklop Ij se v navadnih besedah izgovarja kot l tudi v položaju pred samoglasnikom (Lublana)-, kot Ij se izgovarja, če j za- čenja pripono ali končnico (bivolji, s soljo) in da ne pride do homoni-mije: dalja — dala. 2. Oblikoslovne značilnosti Z glasovnimi značilnostmi splošnega pogovornega jezika so v veliki meri podane tudi že oblikoslovne.7 Določna oblika pridevnika se lahko izraža z nesklonljivim spolnikom ta: ta mlad, ta mlada, ta mlad g а ip. V imenovalniku dvojine ženskega spola je običajna končnica -e namesto -i: Sva hodile, sva prišle; prim, še Markota, pečt, peč ipd. 3. Naglas Naglas splošnega pogovornega jezika se loči od zbornega predvsem pri nedoločniku in velelniku.8 Y pogovornem nedoločniku je naglas na istem zlogu kot v deležniku na -l moškega spola: nôsit, peljal, krožit, pisat, krenit ipd. Tudi naglašeni samostalnik je načeloma prav tak. Če pa je naglas na zadnjem zlogu, je tako: à je vedno kratek, torej dat, pobrat, pàst (le stat in bat sta lahko tudi dolga); i je lahko tudi kratek, torej jnorit in morit, pit in pit; é in o sta zmeraj dolga, če sta ozka, torej trpét, strét, gôst, in kratka, če sta široka: nèst, bost, peč; zbornemu govoriti ustreza govorit ali govorit. — У velelniku je naglas rad nepremičen: nés — nêste, pêlj — pêljte; mogoče pa je torej tudi pêlji — peljite. 4. Pisava Pogovorni jezik pišemo tako kot knjižni, le da ne zapisujemo spuščenih samoglasnikov. Torej pišemo polglasnik z e, u z v ali I; àl -àv izgovarjamo lahko tudi kot -ov, -aj, pa ej. Včasih kaže posebej zaznamovati izgovor črke l kot u: prim, belga. 7 Ze Vodušek je o tem pisal, da so značilnosti pogovornega jezika »manj v gramatičnih oblikah kot v besednem zakladu in izgovarjavi«. Pri Francetu Bezlaju (št. 16) pa o tem beremo: »Zelo konservativen pa je /pogovorni jezik/ na področju gramatične strukture. Ne moremo z gotovostjo trditi, da se je sploh kakšna morfološka ali sintaktična normirana knjižna oblika, ki ni bila čisto in splošno ljudska, uveljavila do sedaj v pogovornem jeziku. /.../ Pogovorni jezik ima svoje lastne poglede na rabo duala, ni ga posplošil in celo končnice so drugačne kakor v knjižnem jeziku. Isto velja za genitiv negacije, za pasiv, za pluskvamperfekt in za stotine drobnejših pojavov, kakor je npr. prehod pripovedovanja v historični sedanjik ali konstrukcija imam z infiniti-vom itd.« 8 Prim. Jože Toporišič, Pogovorni nedoločnik, JiS XI, 1966, 264—265; in Slovar Slovenskega knjižnega jezika, I; Ljubljana 1970, v glagolskih preglednicah uvoda. Ljubljanski pogovorni jezik ima na splošno iste glasovne značilnosti kot splošni pogovorni, ima pa tudi svoje posebnosti. Tako izginja gla-golska pripona -i- v nedoločniku in namenilniku {nôst) in v sedanjiku, kolikor se v 1 in 2. os. cd. ne izgovarja kot polglasnik: nošam nosaš nos; nos -то -te -jo; nös -va -ta -ta; končnici -i in -u se radi izgubita v daj. in mestniku ednine (k hiš, v hiš, k sosed, pr sosed). Vendar -i in -u ostaneta v predlogih, ki se vežejo z mestnikom in tožilnikom (sein v avtobusu — grem v avtobus); -i ostane, če mu sledi j: v Jugoslaviji. Množinski -i imenovalnika se rad izgubi pri pridevniških besedah v prilastkovi vlogi: mlad fantje, tak otrôe. Glasova i in u se izgubljata v predponah in osnovi: prpravte se, drgač, prjatu; samo kot polglasnik pa se govorita, če sta kratka in naglašena: sat, krali; tako tudi à (brat): -ај se govori samo -èj, -àv in -àl pa -ou. Velika posebnost ljubljanskega pogovornega jezika je, da se nena-glašena končnica -o pri samostalnikih srednjega spola izgublja (mlék, ôkn, mést), pri pridevnikih pa se ob takih samostalnikih rabi moška oblika: dober mlek, visok ôkn, star mest. Prislov na -o in pridevnika izgubi samo o: dôbr vem (< dôbro vem). I udi v ljubljanskem pogovornem jeziku so v posameznih značilnih primerih izgube samoglasnikov, zlitja glasov, prevoji: clô, zlô, tko < celo, zelo tako; tuki, neki < tukaj, nekaj; človk < človek; moram, morš < moram, moraš, j < je; t, s < ti, si: a j bil, a t je dal, a s vidu; tie < tule; um us u umo < bom: a vš dal ipd. K(a) = ker, ki in ko: Ne povem, k ne vem; človk, k(a) si z njim govoru; takrat, k se je to zgodi; jest < jaz. Soglasniški sklop nj se izgovarja kot jn (sajne, kojna, stanvajne, sajn-ski), na začetku besede in za e, i pa kot n: niva < njiva, preménat < premenjati, svinak < svinjak. Če j začenja pripono ali končnico, se nj izgovarja kot nj: s stranjo, petelinji. Pri naglasu je posebnost deležnik na -l glagolov na -iti- -itn s predpono: pogovoru pogovorila pogovori pogovôrli (zborno pogovorilo, pogovorili). Značilna je glagolska pripona -va- namesto -ovâ, evâ (kupvàt, kupč-vàt). Ljubljanski pogovorni jezik še vedno ni enak narečju, je pa marsikje drugod v Sloveniji. Ljubljanske narečne značilnosti so npr. и namesto o v prednaglasnem zlogu (kusi, utrok), a v ponaglasnem (ena lepa < eno lepo, mama < imamo, iz bratam oke strukture; 2. T — množico nujnih transformacij za prehod od globokih struktur do strukture v delu I; « 10 N. Chomsky: Podstawy logicziie..., cit. op., s. 65. 3. I vsebuje kompozicijski kazalnik, ki se dobi s transformacijo T iz globokih struktur in čigar variante so sheme, vsebovane v V; 4. 11 — množico transformacij, ki določajo način pretvorbe strukturalnega (nelinearnega) opisa dela I v linearni opis V; 5. Y vsebuje linearne sheme glede na I variantnih form, ki so tvor-jene po pravilih R iz I. Shema kompozicijske sestavine je videti takale: (3) 113(5 Če pa upoštevamo sestavljenost posameznih delov, dobi ista shema naslednjo obliko: (3') Treba je opozoriti na to, da imajo med vsemi petimi deli kompozicijske sestavine samo prvi trije svoje daljne ustrezniike (odpowiedniki) v lingvističnem modelu, četrti in peti pa sta značilna za model poetike in odsevata določene posebnosti literarnega gradiva, hkrati pa ta model približujeta Šaumjanovi koncepciji. Oglejmo si najprej dele D, I in V. Del D obsega skupke preprostih pravil prenosa tipa X->Y, kjer namesto X in Y lahko vstavimo ustrezna zaporedja kompozicijskih kategorij. Vsak od teh skupkov pravil določa neki strukturalni opis, ki ga moremo predstaviti v obliki ovešenega (znakowany, labelled) drevesa, krajše imenovanega kar kazalnik. Tak kazalnik sporoča o tem, kako se zaporedja (ciqgi) kategorij dele na podzaporedja (oziroma kakšni odnosi vežejo podzaporedja) in kakšnim kompozicijskim kategorijam ta podzaporedja pripadajo. To pa predstavlja bistveno razliko nasproti lingvističnemu originalu. Dve značilnosti tega dela kazalnikov zaslužita, da ju poudarimo: zbirnost in preprostost. Zbimost (zespolowosc) pomeni obstoj več med sabo neodvisnih kazalnikov, ki so izhodišče za pretvorbe po pravilu T. Je nujno potrebna za pravilno delovanje mehanizma poetike G — kar v celoti potrjuje dosedanja teorija kot tudi praksa raziskovalcev literature. Najlepši tak primer bo Bahtinovo delo z naslovom »Problemy poetiki Dostojevskogo«,11 na katero se bomo še sklicevali. Pri rekonstrukciji zvrsti, ki jo je gojil veliki pisatelj, najde avtor njene »začetke« v več antičnih zvrsteh hkrati, takih kot sokratični dialog in menipeja. Lastnosti struktur teh zvrsti so bile izhodišče za številne pretvorbe, katerih rezultat je oblika zvrsti, ki jo srečujemo v delih Dostojevskega. Vendar se avtor pri tem ne ustavi. Ko se je pokazalo, da je zvrst »menipejske satire« že sinkretična zvrst, išče raziskovalec še preprostejših oblik, ki so dale podlago menipeji. Take »prvotne« (preproste) zvrsti so bile po njegovem diatriba, solilokvij, simpozij in arhaična menipeja. Šele strukturalne lastnosti teh zvrsti s sokratičnim dialogom vred tvorijo skupek preprostih shem, ki so podlaga opisovani zvrsti oziroma sestavljajo njeno globoko strukturo (čeprav zaloga le-te ni izčrpana). Bahtinov primer je vreden pozornosti tudi zato, ker avtor v svojem proučevanju globokih struktur ne seže predaleč: do predlite-rarnih form (prim, »einfache Formen« A. Jollesa12). Tak je smisel preprostosti glede literarnih form. Preprostost glede ovešenega drevesa pa bo imela bolj jasno določen smisel: pomeni drevo z minimalnim (čim manjšim) številom vrhov. Prevedeno v drug jezik bo to pomenilo, da je mnogo kategorij in odnosov s stališča kompozicije dane literarne forme nebistvenih in nevtralnih. Taka nedoločnost dane forme pa pri tem ne terja nujno le zelo abstraktnih kategorij, ki naj nastopajo v kazalniku. Posebno omembo zahteva odnos preprostih literarnih form do njim ustrezajočih kazalnikov, ki soustvarjajo globoko strukturo določenega sistema literarne tradicije. Gornja razmišljanja lahko navajajo na misel, da je »kompozicijsko« strukturo take preproste literarne forme, kot enega od podsistemov tradicije, mogoče predstaviti v obliki posamičnega drevesa, ne da bi uvajali vse poprej oddeljene dele kompozicijske sestavine. Vendar pa, prvič gre tukaj izključno za nelinearni del sestavine, 11 M. Bahtin: Problemy poetiki Dostojevskogo, Moskva 1963. Prva izdaja z nekoliko drugačnim naslovom Problemy tvorčestva Dostojevskogo je iz leta 1929. 12 A. Jolies: Einfache Formen. 2. Auflage, Halle /Salle/ 1965. Poljski pr. (R. Ilandkeja) najdemo v poglavju »Bašfi« v publikaciji Przeglqd Ilumanfstyczny, 1965, 5. in drugič: če dopustimo obstoj elementarnih literarnih form (zvrsti), bo potem strukturalni del kompozicijske sestavine poetike teh form imel močno poenostavljeno obliko, ker bo 1. skupina dreves, ki tvorijo globoko strukturo, skrčena na eno drevo, 2. bo identično drevo vsebovalo sestavino 1 in 3. bodo transformacije T imele značaj istovetnosti. Kompozicijska sestavina bo tukaj praktično podvržena skrčenju na tri dele: nelinearni del D = I, transformacijo tipa R in del V. Preidimo zdaj na del I kompozicijske sestavine. Y primeri z D je ta bolj preprost in bolj kompliciran hkrati. Preprostejši je, ker ne vsebuje skupka (zespol) kompozicijskih kazalnikov, marveč ga sestavlja posamični kazalnik. Bolj kompliciran pa je zato, ker je kazalnik tipa I bolj sestavljen od preprostih kazalnikov tipa D. Njegova sestavljenost je posledica dejstva, da se (kazalnik I) tvori s transformacijo T iz oseh kazalnikov, ki sestavljajo D, in torej vsi kazalniki D potencialno obstoje v I. Hkrati pa se ne seštevajo, marveč tvorijo novo kvaliteto — kompozicijski kazalnik I. Na kompliciranost kazalnika je mogoče gledati še z druge plati. Medtem ko je kazalnik D fragment opisa preprostih, malo razvitih literarnih form, pa kazalnik I opisuje bogate, sestavljene, bolj razvite forme. Tedaj ni nič čudnega, če ima v I vsebovano drevo mnogo večje število vrhov kot del D. Tretji aspekt, ki brez dvoma vpliva na zapletenost dela I, je njegova drugačna stopnja abstraktnosti kot pri D. Del I je manj abstrakten v tem smislu, da je tesneje povezan s konkretno literarno formo, medtem ko D vsebuje bolj abstraktne in oddaljene elemente konkretuma, s tem pa tudi manj komplicirane. Skupna značilnost, ki loči oba dela od V, je nelinearnost. Glede stopnje obdelave tega dela kompozicijske sestavine v dosedanji poetiki lahko rečemo, da je višja kot pri drugih delih. Poetika je delala in dela poskuse za bolj ali manj popoln opis problematike na podlagi konkretnih literarnih form, kot so zvrst (gatunek), zvrstna inačica (odmiana gatun-kowa), pisateljevo delo ipd. Takih poskusov je zelo veliko. Najbolj znamenita sta dva: Bahtinov in Proppov. V Bahtinovi knjigi opisana poetika Dostojevskega je nadvse prikladna za formalizacijo po naših predlogih. Treba pa bi bilo v njej prej jasno ločiti 1. globoke strukture, 2. njihove pretvorbe v formo, ki je značilna za Dostojevskega (naše transformacije T), 3. rezultat teh pretvorb (I) ter 4. semantično interpretacijo teh delov (temu vprašanju posveča Bahtin veliko prostora). V svojih razmišljanjih pa ni Bahtin bolj na široko obravnaval le dveh od nas izbranih delov kompozicijske sestavine poetike G, namreč opisa transformacij tipa R in (deloma!) 6 — Slavistična revija linearnih shem, ki so vsebovane v V. Kljub tej vrzeli pa Bahtinovo delo najpopolneje zajema našo teoretično problematiko glede opisanih treh delov kompozicijske sestavine. Posebno bogate so informacije O' delu I. »Morfologija skazki« V. Proppa13 prav tako vsebuje opis dela I. Bah-tinov opis je tukaj presežen zlasti v stopnji precizacije in formalizacije problemov. Zdi se, da predlaga Propp drugačno predstavitev kazalnika I, in sicer v obliki t.i. aplikativnega kompleksa, v katerem so nekatere kategorije povezane s pomočjo operacije, ki je podobna tistemu, kar Šaumjan — po kombinatorni logiki — imenuje aplikacija.14 Temu vprašanju bomo več prostora posvetili pri podrobnejši obravnavi Proppove knjige. Del V vsebuje množico vseli dobljivih, glede na I variantnih form, predstavljenih v obliki linearnih shem. Te linearne sheme spet vsebujejo zaporedja kategorij, ki so povezane s pomočjo konkatenacije, tj. z upoštevanjem njihovega zaporednega nastopanja v tekstu.15 Linearne sheme form bodo pozneje v okviru poetike G dobile svojo jezikovno interpretacijo. Forme (ali sheme form), ki nastopajo v delu V, so zelo blizu literarnim konkretom (delom), vendar se z njimi ne indentificirajo. Njihovi ustrezniki na opazovalni ravni (tj. na ravni konkretuma) so še naprej razredi del. Razmerje med njimi in konkretnimi deli lahko torej primerjamo z razmerjem med invariantami in variantami. Del V je (poleg R) najmanj obdelani del kompozicijske sestavine. Vzroka sta dva: 1) linearna gradnja (budowa) dela se veže z mnogimi za sodobno literarno teorijo skrivnostnimi pojavi, kot je časnost literarnega dela, njegova sekvencionalnost ipd.; 2) tovrstni pojavi so slabo raziskani tudi v lingvistiki. Proppovo delo je v literaturi predmeta vsekakor osamljen primer. Vsi pravkar obravnavani deli kompozicijske sestavine imajo eno skupno lastnost: lahko se semantično interpretirajo. Ta lastnost postavlja dele D, I in V nasproti drugima dvema deloma kompozicijske 13 V. Propp: Morfologija skazki. Voprosy Poetiki, vyp. XII, Academia, Leningrad 1928. 14 Prim. S. K. Šaumjan in P. A. Soboleva, cit. op., 9—10; S. K. Šaumjan, cit. op., s. 188. 15 Operacije konkatenacije lahko opišemo takole: »Iz dveh izrazov A in В nastane s konkatenacijo tretji izraz, sestavljen iz A in iz neposredno za A sledečega B.« (A. Grzegorczyk: Zarys logiki matematycznej. Warszawa 1961, s. 366.) »Konkatenacija se imenuje sestava simbolov v linearnem redu.« (S. K. Šaumjan, cit. op., s. 124 — opomba.) O opoziciji dveh operacij: aplikacije in konkatenacije prim. S. K. Šaumjan in P. A. Soboleva cit. op., s. 10. sestavine T in R, hkrati pa postavlja kompozicijsko sestavino v drugačen položaj, ko/t ga ima sintaktična sestavina v lingvistiki. Medtem ko so v lingvistični sestavini s semantično sestavino interpretirane samo globoke strukture, je v poetiki dostop pomenske sestavine do kompozicijskih struktur mnogo večji: strukture se lahko semantizirajo na različnih ravneh kompozicijske sestavine. O tem poleg omenjenih del (predvsem Bahtinovega) pričajo opravljene raziskave vrste znanstvenikov, kot npr. Tinjanova, Ejhenbauma in med Poljaki Hopensztanda. Najbolj zanimiv poskus — vsaj z našega stališča — razvoja pomenske sestavine oziroma točneje: pomenske interpretacije kompozicijske sestavine je brez dvoma doslej malo znana Proppova knjiga: »Istoričeskie korni volšebnoj skazki« (Leningrad 1946), ki v bistvu dopolnjuje »Morfologijo« ravno glede semantične analize poprej podanih kompozicijskih shem. Ostala sta še dva dela kompozicijske sestavine: T in R. Oba vsebujeta transformacije raznih vrst. S transformacijo razumemo vsa tista pravila, ki so v skladu z zelo splošnim obrazcem: (5) y = T' (x) kjer so x in y — zaporedja kategorij ali njihovi skupki ter x pomeni zaporedja kategorij pri vhodu, to je tista, ki se podvržejo transformaciji, y pa pomeni zaporedja kategorij pri izhodu, tj. rezultat uporabe transformacije T" na X (T' je vrednost transformacije, se pravi pravilo, na čigar podlagi nastopi pretvorba x v y).le Proces transformacije je treba motriti v opoziciji s procesom formiranja, v katerem a) iz vrstitve elementov dobimo neko celoto ali b) iz neke celote dobimo vrstitev elementov. V procesu transformacije iz enih — že formiranih — veličin dobimo čisto druge veličine — v skladu s pravilom transformacije. Nas zanimajo le nekatere vrste transformacij. Transformacije tipa T so taka pravila, s katerimi iz skupka preprostih kompozicijskih kazalnikov, vsebovanih v delu D, tvorimo (gene-riramo, deriviramo) en kompozicijski kazalnik 1. Obstoj takih pravil so v poetiki že dolgo čutili in jih celo skušali opisovati — seveda v neformalizirani obliki. Vendar pa so bile doslej predmet opisa skoraj izključno transformacije, ki potekajo v diahroni ravnini, ne pa v sin-hroni. Prvi poskus — ki pa ni brez protislovij — preseganja take ozke problematike je menda tukaj že večkrat navajana Bahtinova knjiga. Ta poskus je, mislim, prvi in edini. 10 Prim. O. Lange: Calošd i rozwôj w švvietle cybernetyki. Warszawa 1962, s. 14—15. Transformacije tipa R so taka pravila, s katerimi iz kompozicijskega kazalnika tipa I (točneje: iz podzaporedij kategorij, ki pripadajo temu kazalniku) deriviramo linearne slieme form V. Zdi se, da so pravila tega tipa sodobni poetiki povsem neznana. Na obstoj teh pravil je postal pozoren Propp. Ta je transformacijam v čudežni pravljici celo posvetil posebno razpravo, v kateri je opisal štiri tipe transformacij: 1) osnovne spremembe, 2) zamenjave, 3) asimilacije, 4) specifikacije in posplošitve.17 Vse služijo opisu prehoda od osnovne forme pravljice do izpeljane forme. Pogosto pa je z osnovno formo mišljena kronološko zgodnejša, bolj prvotna forma, ne pa invariantna forma. Tako pojmovanje pa vprašanje potisne iz sinhronije v diahroniijo in s tem omeji njegovo prikladnost za naša razmišljanja. 2.3 Splošna shema našega modela poetike G z razvito kompozicijsko sestavino bo takale: (6) 17 V. Propp: Transformacija volsebnyh skazok. Poetika, Vreinennik Slo-vesnogo Otdela Gosudarstvennogo Instituta Istoriji Iskusstv, IV. Academia, Leningrad 1928. P = Pomenska interpretaeijska sestavina. J = jezikovna interpretaeijska sestavina. 3 Če tukaj prikazani model poetike G motrimo v opoziciji s transformacijskim modelom slovnice, bomo opazili predvsem naslednji dve lastnosti: 1. večjo zapletenost kompozicijske sestavine. Zapletenost je posledica nemožnosti, da bi kazalniki ohranili tako značilnost, kot jo imajo frazni kazalniki v lingvistiki, ki upoštevajo linearno ureditev stavčnih struktur. Spričo tega je bila nujna oddelitev posebnih pravil in linearnih shem v obliki delov R in V, kot tudi odprava te značilnosti pri kompozicijskih kazalnikih, vsebovanili v nelinearnih delih, se pravi v D in I; 2. povečano udeležbo interpretacijske pomenske sestavine v sistemu poetike G. To se manifestira tako, da interpretacija lahko zadeva strukture na ravni D kot tudi na nižjih ravneh kompozicijske sestavine, tj. I ter V. Prva lastnost približuje model poetike G Saumjanovi zasnovi in njegovemu aplikativnemu modelu. Opozicija med podanim modelom poetike in lingvističnimi modeli je čisto formalne narave. Med obravnavo smo model postavili še v drugo opozicijo, ki je tokrat biina (merytoryczna). Motrili smo ga namreč v sobesedilu najpomembnejših rezultatov, doseženih na področju same poetike. V zvezi z bitno opozicijo je treba opozoriti na naslednjih nekaj dejstev. Nikakor ni naključje, da nismo navedli nobenega dela, ki bi realiziralo popoln model poetike G. Takega dela ni. Citirani primeri pa vseeno ustvarjajo podobo, da nekaj del skupaj izpolnjuje cel ali vsaj precejšen del predlaganega modela. Resda se ta dela ne dopolnjujejo v opisu istega gradiva, vendar pa so komplementarna v teoretičnem pogledu. Prav tako jasno ne oddeljujejo nekaterih sestavin in njihovih delov, ne rabijo lingvistične terminologije zadnjih let, čeprav ji je Proppova terminologija kar precej blizu, ter tudi vedno v enaki meri ne formalizirajo opisa. Treba pa se je zavedati, da so ta dela ne le prvi poskusi postavitve generativnega modela v poetiki, marveč so za dobro četrt stoletja starejša od take zasnove v jezikoslovju. To kronologijo si velja zapomniti. Zavajajoča bo glede na drugo dejstvo, namreč na to, da so omenjena dela v razvoju teoretične poetike dosegla doslej nepre-seženo točko — pozneje so razvili le nekatere podrobnosti. Po sodobni lingvistični teoriji je treba v sinlironiji ločiti dve ravni: statično in dinamično.18 Statična raven zadeva nekako površinske pojave, ki se dajo opisati s tipološkimi (klasifikacijskimi) metodami. Dinamična raven sinhronije pa obsega vse tiste pojave, ki jih je treba rekonstruirati ali zasnovati, da bi razložili pojave, ki leže na statični ravni. Dinamična raven zadeva globoko v strukturi potekajoče procese »tvorbe« površinskih pojavov iz vse bolj preprostih, elementarnih enot. Taki procesi se imenujejo procesi generacije, slovnice, ki opisujejo te procese, pa generativne slovnice. Burni razvoj teli koncepcij, vsesplošno zanimanje, ki razvoj spremlja, kot tudi dosežki v to smer orientiranega jezikoslovja pričajo, da v zadnjih letih odkrita dinamična raven sinhronije in v tej zvezi nastale generativne slovnice nimajo v teoretični lingvistiki manjšega pomena kot slovita odkritja F. de Saus-sura. Tembolj presenetljiva bo ugotovitev, da so koncepcijo dinamike sinhronije (sinonimne dinamični ravni sinhronije) že precej prej zastopali ruski formalisti.19 Zamisel dinamike sinhronije lahko zapazimo v omenjeni Bahtinovi knjigi zlasti še tam, kjer se govori o razmerju sinhronije do diahronije v literarnem delu. »Zvrst — pravi avtor — živi v sedanjosti, vendar zmerom pomni svojo preteklost, svoj začetek.«20 Diahronija zvrsti je vsakokrat »vnesena« v sinhronijo in zapusti v njej sled svoje najpomembnejše značilnosti, tj. dinamike. Sinhronija tedaj vsebuje samosvojo podobo dialironega Tazvoja. Pri tem ni nobenega dvoma, da se ta podoba loči — in to precej od samega predmeta. Vprašanje razmerja diahronije do sinhronije se zdaj spusti za stopnjo nižje na raven razmerja diahronije do svoje sinhrone podobe. Lahko rečemo, da gre zdaj za razmerje diahronije do dinamične ravni sinhronije. Problem, ki je bil pravkar formuliran na precej abstrakten način, se da prestaviti v jezik konkretnih vprašanj: kaj od historičnega razvoja ostane v sinhronem »zapisu«? Ali: kakšna bo njegova podoba v primeri z originalom, kakšnim deformacijam bo podvržena diahronija? Bahtinov odgovor je videti nekako takle: v sinhronem »zapisu« so ohranjeni le najpomembnejši elementi dialironega razvoja, tj. literarni vir zvrsti in neko splošno pravilo (zakon) njenega razvoja. Ta razvoj je pri 18 To razlikovanje povzemam po Šaumjanu. Prim, obširna razmišljanja na to temo v: S. K. Šaumjan, cit. op., s. 11—17. Malo naprej poudarja avtor razliko med njegovo opozicijo in opozicijo, ki so jo vpeljali lingvisti iz praške šole (predvsem R. Jakobson). 10 Tako N. Chomsky kot S. K. Šaumjan se sklicujeta na V. Humboldta. 20 M. Bahtin, cit. op., s. 142. Balïtinu sinonimen prehodu od preprostih, elementarnih form do sestavljenih in zapletenih form. Toda v sinhronem »spominu« zvrsti zapisana pravila opisujejo prej abstraktni proces generacije kot pa konkretni potek historičnega procesa in so glede na zgodovino nujno storjena posplošitev, podobno kot je npr. zapis kemične reakcije posplošitev procesov, ki potekajo v naravi. Tukaj podana koncepcija predstavlja v knjigi o Dostojevskem le eno od interpretacijskih možnosti. Vendar pa brez nje skoraj ni mogoče razumeti ne gradnje tega dela (npr. poglavja IV) ne metodoloških po-stulatov (npr. o vzajemnem preverjanju in potrjevanju sinhrone in diahrone analize). Bolj jasno situacijo imamo v Proppovi knjigi. Metodološka osnova vsega njegovega dela je prepričanje, da je »treba celotno zalogo čudežnih pravljic motriti kot vrstitev variant«,21 tvorjenih iz praforme pravljice (invariante, elementarne, preproste forme) s pomočjo transformacijskih pravil. Ločevanje invariantnih in variantnih form je bilo opravljeno v sinhroni ravnini. Transformacije naj tedaj opisujejo procese, ki potekajo na ravni dinamične sinhronije. Tej temeljni koncepciji je bil prirejen analitični del. Tudi tukaj, podobno kot pri Bahtinu, stvar ni bila posebej imenovana. Vendar je razlika med obema deloma dovolj izrazita, ker se Propp obnaša tako, kot da je koncepcija dinamike sinhronije preveč očitna, da bi jo bilo treba formulirati, medtem ko Bahtin pride do nje tako rekoč nehote, ponevedoma, nekako ob robu svojih razmišljanj o diahroniji in njenem razmerju do sinhronije. Oba avtorja se nista ustavila že pri sami zasnovi dinamične ravni sinhronije, marveč sta iz svoje teorije napravila bolj konkretne sklepe. Začela sta namreč ustvarjati orodje za opis te ravni, l ako sta tvorca generativne poetike, za katero so precej pozneje — v petdesetih letih — našli (kot se zdi) lingvistični ustreznik v obliki generativnih slovnic. Zgodovina je bila kriva, da bi brez zadnjega dosežka lingvistike skoraj ne znali imenovati, morda celo ugotoviti obstoja teh resnično novatorskih idej v delih ruskih formalistov. Doslej smo govorili pravzaprav o dveh delih: Bahtinovem in Prop-povem. Ti dve predstavljata sled obstoja — med mnogimi tendencami, ki so se razvile iz formalizma v drugi polovici dvajsetih let — tiste šole, ki je odkrila »tvorni« aspekt jezika (langue) literature. Njene koncepcije niso v poznejših letih našle ne privržencev ne nadaljevalcev, razvili pa sta se drugi dve usmeritvi: eno sta zastopala Tiinjanov in Jakobeon in 81 V. Propp: Morfologija..., cit. op., s. 126. drugo Vinogradov. V tej zvezi lahko nastane napačni vtis, da je imela znanstvena dejavnost Balitina in Proppa obrobni značaj in je v Bahti-novejn primeru naravnost nasprotovala ciljem formalistične smeri. V resnici sta ta dva raziskovalca ne le prevzela najpomembnejše dosežke ruskega formalizma, temveč sta jih ustvarjalno posplošila. Njuno delo vsebuje jedro znanstvene misli te smeri in dela iz te misli maksimalne zaključke. Zato je za ruski formalizem izredno važno (rad bi dejal — najvažnejše), čeprav morda ne preveč reprezentativno (tipično).22 Obstoj tega dela postavlja predlagam model v novo luč. Prvič, model poetike G ni kaka v zraku viseča abstrakcija, ki nima nobenih stičnih točk z doslej opazovanimi znanstvenimi dejstvi v poetiki in izhaja iz druge znanstvene panoge — jezikoslovja. Nasprotno: ta model se 1. opira na literarni vedi znano, dasi doslej na tem področju ne razvijano koncepcijo in 2. je bil v svojem intuitivnem stadiju v precejšnji meri realiziran pri omenjenih dveh raziskovalcih. Model se torej dejansko omejuje na a) ureditev tam predstavljenih trditev in rezultatov raziskav in b) njihovo formulacijo — кјет je to potrebno — v jeziku, ki je bolj adekvaten, bolje prilagojen lastnostim predmeta in ki se zgleduje po jeziku lingvistov, prirejenem za opis analognih lastnosti. In drugič, Bahtinovo in Proppovo delo je zraslo v krogu ruske formalne šole, ki je imela svoje prednike ter je bila hkrati krona in začetek nekaterih tokov v evropski znanstveni misli. To ustvarja predlaganemu modelu bogato zaledje tradicije. 4.0 Skušajmo zdaj rekonstruirati ta model poetike, kot je podan v obeli za nas zanimivih delili. Oziroma: kako in d kakšni meri je bil model poetike G realiziran pri Balitinu in Proppu. 4.1 V delu »Problemy poetiki Dostojevskogo« je treba predvsem ločiti informacije o kompozicijski sestavini poetike od vseh drugih informacij. Tako izbrano množico lahko potem uredimo po predlagani shemi. Najprej se je vredno zaustaviti pri informacijah o delu D. Te igrajo v Bahtinovii koncepciji silno pomembno vlogo, čeprav so po drugi strani pogosto izražene v jeziku diahronije, ne pa sinhronije. Da bi se do njih dokopali, moramo sprejeti (v skladu z Bahtinoin) nekatera načela glede oddelitve dinamične ravni sinhronije. In sicer: L »izvirna« zvrst ostane v vsej svoji sestavljenosti v diahroni ravnini, v sinlironiji pa najdejo svoj odsev le nekatere njene značilnosti; 22 Formalno Bahtin v to šolo ni spadal. Njegova zveza s koncepcijami šole pa se vendarle zdi bolj bistvena in globoka kot formalna pripadnost. Samo to imam v mislih, ko povezujem Bahtina z ruskimi formalizmom. te značilnosti tvorijo v povezavi z nujnimi transformacijami sinhroni »spomin« zvrsti; 2. diahronija je pomembna toliko, kolikor je vključena v sinhroni »spomin«. Iz prvega načela izhaja, da bo v zvrsti »spomin« prišel le neki skupek abstraktnih značilnosti »izvirne« zvrsti, iz drugega pa, da je za Bahtina namen raziskave diahronije ravno oddelitev takih značilnosti. Iz obeh načel skupaj lahko brez truda napravimo še sklep, da se veliko v jeziku diahronije formuliranih ugotovitev v bistvu nanaša na sinhronijo zvrsti, točneje na tisto njeno raven, ki ji avtor pravi »spomin« zvrsti in ki se zdi sinonimna (o tem smo že govorili) ravni dinamične sinhronije. Vzemimo primer sokratičnega dialoga. Iz skopih informacij o historični zvrsti lahko kot značilnosti, zapisane v »spominu« poetike Dostojevskega, izberemo samo naslednje: 1. forma memoara, 2. junaki so ideologi, 3. tip situacije: izjemna situacija (npr. izpoved človeka, ki stoji na pragu smrti), 4. gradnja dialoga po načelu: a) sinkrize (soočenje različnih stališč o problemu), b) anakrize (izzvanje besede s pomočjo besed-sporočila). Informacije o diatribi, solilokviju in simpoziju so omejene skoraj izključno na navedbo nekaj značilnosti, ki so vključene v spomin zvrsti. Pri diatribi gre za naslednje značilnosti: 1) forma pogovora z nenavzočim (tj. tistim, ki mu avtor ne da do besede) sobesednikom in 2) notranja dialogizacija retoričnega govora. Vse te informacije najbolj jasno kažejo konce nekaterih odcepov dreves še ne dovolj znanih oblik. Pri rekonstrukciji teh dreves naletimo na velike težave, ki pa ne izhajajo iz narave pojava, marveč iz našega pomanjkljivega vedenja o njem (ne poznamo npr. možnih tipov dreves, malo vemo o njihovi strukturi ipd.). Težave se kažejo predvsem A) v lakoničnosti informacij (majhno število zvrstnih značilnosti, ki predstavljajo konce posameznih odcepov) in B) v neznanosti vmesnih vrhov, ki so med danim vrhom in začetnim vrhom U. Rekonstrukcija tedaj lahko zadeva bodisi A ali В oziroma tudi A in В skupaj (AB). Rekonstrukcija A se ukvarja z iskanjem vrhov, ki stoje na drugih, vzporednih odcepih drevesa. Njeno torišče zajema torej vrhove v isti vodoravni črti. V tem sestavu dopušča nastopanje eno-enoumnih (jedno-jednoznaczny) zvez tipa: če p, potem q. Tako ravnanje se zdi vsaj ta hip nevarno, ker ima znanost o tovrstnih zvezali mod elementi literarne strukture še dokaj nejasne predstave in njihovo vnašanje v hipotetično deduktivno pot ne bo pripeljalo daleč. Praktično se lahko izkaže za popolnoma nemogoče. Dosedanja opazovanja lahko pripeljejo do sklepa, da zvez tipa: če p, potem q — v poetiki ni ali pa so omejene na zelo ozko območje. Namesto njih imamo opraviti z zvezami tipa: če p, potem qi ali q2 ali q3 ... Seveda, če bomo poznali število možnih qi, in za posamezne zvrsti bi se to gotovo dalo dognati, potem drevo lahko rekonstruiramo. Rezultat take rekonstrukcije pa vendar ne bo predstavljal nobene »porabne« vrednosti. Rekonstrukcija В ne razkriva sosednih vej drevesa, marveč zadeva le znane veje, na katerih išče neznanih vmesnih vrhov, ki so med danim vrhom in začetnim vrhom U. Praktično je njeno torišče še ožje. Ne odkriva namreč vseh vrhov, ampak samo najbolj nujne za gradnjo drevesa. Tako daje nekako »skrajšano« ali »poenostavljeno« verzijo posamičnih vej in celega drevesa, ki pa je za ta del kompozicijske sestavine zadostna. Rekonstrukcija AB povezuje oba načina, pri čemer veča težave, hkrati pa daje bolj popolno, čeprav ne tudi bolj gotovo podobo drevesa. Ker ima v tej rekonstrukciji svoj delež prav tako rekonstrukcija A, se ji bomo izognili in se omejili zgolj na rekonstrukcijo B. Dalje bo govor le o tej zadnji. Za izvedbo rekonstrukcije poenostavljenega drevesa strukture sokra-tičnega dialoga bomo določili razpoložljive vrhove in za večjo operativnost še priredili njim ustrezne simbole. Predvsem bodo to dani konci posameznih vej: (7) memoar m Imamo tudi nekaj podatkov o »zgornjem« delu drevesa. Sprejemamo namreč obstoj začetnega simbola U za označevanje kompozicije celote in pravila U->PS + KS + ST, kjer simboli PS, KS in ST pomenijo po vrsti: pripovedna situacija, predstavljeni svet in stil. Medtem ko je sprejem simbola U absolutna nujnost, pa sprejem pravila v podani obliki zadeva le nekatere zvrsti. Pri drugih zvrsteh lahko pravilo dobi drugačno obliko. Pri rekonstrukciji med vrhovi, ki nastopajo v pravilu junak ideolog izjemna situacija dialog idej dialoška replika di re iz (PS, KS, ST), sprejemamo le tiste, ki niso konci vej drevesa. Tukaj se rekonstrukcija izpelje do najdbe vmesnih vrhov med: (8) 1. m - PS 2. i, di, iz--KS 3. re--ST Opisano situacijo je mogoče prikazati tudi na drevesu: (8') и m j di il t« Našli bomo tele vrhove: za 1. (m + ) forma pripovedi (fp) (+PS) za 2. (i + ) »čisti glas« (čg) + konstrukcija junaka (Kj) ( + KS) (di + ) »čisti glas« (čg) + konstrukcija junaka (Kj) ( + KS) (iz + ) tipi situacij (Ts) (+KS) za 3. (re + ) dvoglasna beseda (dv) + beseda (Bs) ( + ST) Rekonstruirano poenostavljeno drevo kompozicijske strukture sokra-tičnega dialoga dobi naslednjo obliko: (9) и 1 o drevo daje pregled nekaterih kompozicijskih kategorij in določa strukturalne zveze med njimi. To je poenostavljeno drevo. Torej ne opisuje zvrsti sokratičnega dialoga, kot je v resnici obstajala, marveč podaja samo podobo te zvrsti, ohranjeno v »spominu« druge zvrsti. Ta — poenostavljena in shematična — podoba je element (eden od mnogih) dela D kompozicijske sestavine zvrsti, ki jo je po Bahtinu ustvaril Dostojevski. Del D tvori Bahtinov »spomin« zvrsti, dasi ga ne izčrpa. Y isti del se vključujejo tudi poenostavljena drevesa drugih »izvirnih« zvrsti, kot so diatriba, solilokvij, simpozij in prvotna menipeja. V obliki drevesa smo tudi poskusili predstaviti informacije o poetiki Dostojevskega. Y ta namen je bil oddeljen določen skupek kategorij, med sabo povezanih z mrežo strukturalnih zvez. Kategorije lahko delimo na 1) terminalne in neterminalne ter 2) eksplicitne in rekonstruirane. O prvem razdelku je bil govor v 2.0. Dodajmo, da so terminalne kategorije preprosto konci vej drevesa, neterminalne kategorije pa vsi drugi vrhovi drevesa. Eksplicitne imenujemo take kategorije, ki so bile omenjene ali podrobneje opisane v knjigi o Dostojcvskem. Tako so eksplicitne kategorije med drugimi vse terminalne kategorije — predstavljene na drevesu (10) — ter vse neterminalne kategorije, ki so odvisne od kategorije ST. (Čisto na svojo roko smo vpeljali začetni simbol U.) Nujno pa je bilo treba uvesti še nekakšne »domnevne« kategorije, ki predstavljajo neogibne člene v drevesni strukturi. Take rekonstruirane in eksplicitne kategorije so npr. kategorije z oznakami Kj, Ts, vs idr. Trudili pa smo se, da bi bilo takih kategorij čimmanj. Zveze, ki družijo raznotere kategorije, lahko delimo 1) na paradig-matične in sintagmatične ter 2) na kategorije dominacije in odvisnosti. V paradigmatično zvezo stopajo vse kategorije na dani veji drevesa do začetnega simbola (v navpičnem razporedu), v sintagmatični zvezi pa ostanejo kategorije, ki se med sabo ne vežejo v navpičnem razporedu, marveč leže »ob strani« in si sosedujejo v vodoravni ravnini (v horizontalnem razporedu). Tako kategorije, ki jih družijo paradigmatične zveze, kot kategorije, ki stopajo v sintagmatične zveze, lahko ostanejo med sabo v razmerju dominacije ali odvisnosti. Na drevesu (9) npr. čg dominira nad i, di Kj dominira nad čg, i, di KS dominira nad Kj, čg, i, di, Ts, iz ali pa i ostane v odvisnosti od čg, Kj, KS, U Kj ostane v odvisnosti od KS, U iz ostane v odvisnosti od Ts, KS, U di ter iz ostaneta v odvisnosti od KS, U m ter re ostaneta v odvisnosti od U itn. Zaradi natančnejšega opisa lahko dodamo še opredelitev stopnje dominacije ali odvisnosti, tako je npr. dominacija U nad KS prve stopnje, nad TS — druge, nad iz — tretje ipd. S pomočjo tega nezapletenega aparata lahko opišemo zvezo med poljubnimi kategorijami. Iz Bahtinove knjige smo dobili naslednje kompozicijske kategorije, ki jim hkrati dodajamo (lastne) oznake: pripovedna situacija PS magični značaj mg tipi pripovedne situacije Tps lik je glas junaka јг: = iVn značaj pripovedne situacije zn tipi situacij Ts verjetne situacije ve avtonomna situacija av fantastične situacije ft pretvezna situacija pr razmerje med časom prip. sit. simbolično delovanje srn in časom predst. sveta ča eksperimetiranje z junakom ek »sočasna« pripoved so samospoznava sp forma pripovedi fp vrsta situacije vs jaz-pripoved ЈР fantastična situacija fs konstrukcija naratorja Kn izjemna situacija iz narator z omejeno obveščenostjo 00 »normalna« situacija nI naratorjeva obveščenost ne tipični kraj tk preseže junakove obveščenosti n = j dejanje »na pragu« Pg konstrukcija sprejemalca Km dejanje »v podzemlju« pm konstrukcija predstavljenega stil ST sveta KS beseda Bs odnos narator — junak Nj beseda obrnjena naravnost prevlada naratorjeve obveščenosti na predmet np nad obveščenostjo junaka n(j) predmetna beseda pt junak reprezentira naratorja rp beseda s prevlado socialno junak kompromitira naratorja kr tipične določenosti sc naratorjeva obveščenost je del beseda s prevlado individualno junakove obveščenosti n =i/n karakterne določenosti in konstrukcija junaka Kj dvoglasne besede dv objektivna podoba junaka ob enosmerna dvoglasna beseda en junak kot čisti glas čg stilizacija si monološki junak mo naratorjeva pripoved nr dialoški junak dj nepredmetna beseda junaka kot junak nasproti sebi sb nosilca avtorjevih zamisli ns delitev na glasove de raznosmerna dvoglasna beseda ra posamezni glasovi gi, g2, g3... parodija pa razmerje med glasovi rg parodična pripoved pn polemično razmerje med glasovi pl parodična jaz-pripoved РЈ junakov odnos do resničnosti rs beseda predstavlja junaka fabula dominira nad junakom f(j) parodično PP junak dominira nad fabulo i(f) tuja beseda nakazana značaj zvez zv s spremembo poudarka ' P» pustolovski značaj pu beseda kot odsev tuje besede ot skrita notranja polemika čustveni odnos čustveno-familiarni odnos čustveno-ekscentrični odnos čustveno-ambivalentni odnos junakov odnos do drugih likov spoznavni odnos nespoznavni odnos dialog idej pe polemično začinjena avtobiografija čo in izpoved fm vsaka beseda z ozirom na tujo ее besedo am dialoška replika jj skrit dialog pz ter arbitralno vpeljani nz začetni simbol di sd tb re a.i U Ce sprejmemo skupek navedenih kategorij, lahko informacijo o Do-stojevskem, kot jo je podal Bahtin, predstavimo v obliki ovešenega drevesa (prim. str. 95; črtkano so zaznamovane veje, katerih vrhovi po Bahtinu ne pripadajo poetiki Dostojevskega, marveč stoje v opoziciji z vejami kategorij, ki jih srečamo pri Dostojevskem). Takoj je treba poudariti, da ta shema snovi ne izčrpa — verjetno ji je mogoče očitati veliko pomanjkljivosti. Podane zveze med kategorijami gotovo niso brez napak, ker se avtorjeve intencije niso dale vedno prav dognati. Sicer pa nam niti ne gre toliko za poetiko Dostojevskega. Za nas je pomembnejše dokončati poskus, kot pa odpraviti vse možne napake. Vprašanje je tudi, če na tej stopnji vse napake sploh lahko popravimo, saj še ne poznamo vseh možnih tipov in strukture dreves, ki zadevajo poetiko. Ta problem terja nadvse natančnih raziskav. Prav tako je treba proučiti celotno tipologijo kategorij, ki nastopajo v poetiki. Poleg teh dvomov subjektivne in objektivne narave odpira rekonstrukcija (10) še vrsto teoretičnih problemov. Tri od njih bomo zdaj navedli. Bistven je tukaj problem globine drevesa. Bahtinova razprava vsebuje veliko posameznih informacij o konkretnih delih Dostojevskega. Kot primer jp je navedeno pismo, n = j (glede na Kj) je konkretiziran kot »človek iz podzemlja«, pri Ј2 = ЈУП je našteto dejstvo, da je Smerdja-kov utelešenje enega od mnogih glasov Ivana Karamazova. Mar imajo ti primeri naravo »poetikotvornih« značilnosti, ki so bistvene za celo poetiko Dostojevskega, ali pa morda zadevajo le posamična dela? Y konkretnih primerih bi se bilo o tem težko odločiti, zlasti še, ker avtor v svojih raziskavah ni bil vedno dosleden. Vsekakor pa ta zadeva opozarja na precej širši problem, ki bi ga morali obdelati teoretiki literature. Nastaja pa tukaj še drugo vprašanje: ali na ravni 1 res zadostuje posamična shema. Ali je npr. poetiko Dostojevskega na ravni I mogoče predstaviti v obliki enega drevesa? Kot nasprotni razlog se vsiljuje primer večnitnega (wielowqtkowy) romana. Večnitnost včasih v resnici komplioira drevo I, vendar samo takrat, kadar bodo niti fabule imele strukturalno heterogen značaj. Sama na sebi pa večnitnost zgodbe ne zadeva ravni I (točneje: zadeva jo v manjši meri), marveč raven V kompozicijske sestavine. Prav tako se zdi, da je vse informacije o ravni I poetike mogoče predstaviti s pomočjo enega drevesa. Vend ar s to ugo-toviivijo hkrati nočemo zaključiti problema, ki zahteva globlje proučitve. Na tem mestu se dotaknimo tudi vprašanja, ki je s povedanim v tesni zvezi: kako naj se prikaže kompozicijska struktura na ravni I, z ovešenim drevesom ali kako drugače, npr. z matriko. Odlika drevesa je predvsem to, da 1. jasno izloči posamezne »ravnine« danega podsistema, 2. pokaže, kakšno vlogo igra kategorija v okviru večjih celot in kakšno vlogo igrajo te celote v okviru sistema, 3. opisuje način in zaporednost derivacije kategorije. Te značilnosti najlepše ustrezajo ta hip znanim lastnost,im literarnih struktur. Da pa bi na zadano vprašanje odgovorili dokončno, je treba preiskati lastnosti kompozicijskih kategorij kot tudi pobliže spoznati značaj zvez, ki družijo te kategorije. Stvar pa nikakor ni enoumna, ker Proppov predlog navaja še na drugačne rešitve tega problema. Oglejmo si, v kakšnem razmerju ostane drevo tipa 1 do vsebine dela D. Drevo I opisuje določeno raven poetike Dostojevskega. Drevesa, ki so vsebovana v delu D, pa so na drugi strani nekakšni zvrstni »viri«, ki so se v tej poetiki obnovili in prerodili. »Zvrst — pravi Bahtin — se preraja in obnavlja na vsaki novi razvojni stopnji literature .. ,«M Y »spominu« ohranjen vir se vključi v novo celoto, torej spremenjen, čeprav hkrati ohrani nekatere invariantne značilnosti. »Zvrst je zmerom ta An ne ta, zmerom stara in nova hkrati.«24 Pretvorbe dreves postanejo tudi formalna nujnost, če upoštevamo zbirnost dela D. Skupek dreves, ki so vsebovana v D, oblikuje po pretvorbah, imenovanih transformacije T, eno drevo. Torej se drevo I ni formiralo tako kot drevesa D, marveč je rezultat transformacij teh dreves (D). Kaj pomeni, da je bilo drevo (9) podvrženo transformaciji in se pretvorilo' v drevo (10)? Obe drevesi imata invariantne in variantne značilnosti. Invariantne značilnosti so istovetnost — vsaj nekaterih — kategorij in odnosov. Variantne značilnosti pa so v prvi vrsti kompozicijska funkcija vsake kategorije. Kompozicijska funkcija kategorije ni le »zgodovina« njene 23 M. Balitin, cit. op., s. 142. 24 M. Bahtin, cit. op., s. 142. derivacije, ampak tudi celotni skupek zoez. v kakršne vstopa ta kategorija z vsemi drugimi kategorijami. Drevo našteva vse kategorije in opisuje zveze med njimi. Torej bosta funkciji dveh identičnih kategorij identični, če bosta analogni tudi njima ustrezni drevesi. Ce pa bosta drevesi po sestavi različni, bosta funkciji istovetnih kategorij prav tako različni. Vsaka transformacija pomeni predvsem spremembo funkcije kategorije prvega drevesa. Transformacija (9) pomeni, da bodo v drevesu (9) nastopajoče kategorije, čeprav bi bile vse vključene v sestav drevesa (10), vseeno imele drugo kompozicijsko funkcijo; transformacija jih ne obide. Če drevo (9) označimo z Di in pozabimo, da v tem delu obstajajo druga drevesa Ds, Ds,... Dm, je potem proces transformacije drevesa Di v I mogoče zajeti v formuli: (11) DiT = I To transformacijo sestavljajo elementarne transformacije Теь V primeru (11) imamo tele tipe elementarnih transformacij: (11') a) (re) Di//Tei = re (I) b) (m) Di Tel = jp (I) ipd. V obeli primerih, tj. v (11) in (11'), imamo opraviti s preprostimi transformacijami, ker transformacija zadeva en element. Če pa upoštevamo, da je drevo (10) nastalo iz Di, Da,... D„„ tedaj namesto (11) dobimo (12) (D. + D. + ... +m) T„g = I kjer je T,,g urejena množica posplošujočih elementarnih transformacij, se pravi takih, ki zadevajo skupek elementov. Če vzamemo, da to množico sestavlja j elementarnih transformacij, potem lahko (12) zapišemo v razširjeni obliki: (12') (Di + D2 + ... + Dm) Togi 'Tog* •... 'Togi = I Elementarna posplošujoča transformacija h ima lahko takole obliko: (k(Dm_s) + l(Dm-s) + n(Dm—l))Togh = z(I) Najvažnejše lastnosti transformacijskih pravil T so naslednje: 1. transformacije T zadevajo cela drevesa in transformirajo eno drevo ali skupek dreves v posamično drevo tipa I, 2. če kako pravilo Tui ali Togi pripisujemo kategoriji n, to vselej pomeni, da mislimo na kak konkretni n, npr. n(Di) ali n(D») ..., nikoli 7 — Slavistična revija pa ne na kategorijo v njeni »slovarski«, abstraktni, npr. iz priročnika poetike vzeti obliki, 3. če transformaciji Tei ali Togi pod vržemo kak n(Dm_h) in po tej operaciji dobimo n(I), bo prvi n imel drugačno kompozicijsko funkcijo kot drugi n, ker se transformira kompozicijska funkcija. Balitin je pri opisu kompozicijske sestavine poetike Dostojevskega uporabil naslednjo shemo: a) podal je v »spominu« poetike ohranjene informacije o drevesih Di, D*, ..., pri čemer so bile te informacije podane v obliki naštevanja, npr. o(Di), p(Di),...; r(D2), s(D»),...; potem pa je b) nakazal informacije o kategorijah, ki že nastopajo pri Dosto-jevskem; tako zvemo o njih: 1) odkod so se »vzele« in 2) kakšno kompozicijsko funkcijo opravljajo. Kakor je transformacije tipa a mogoče predstaviti v obliki rekonstruiranih dreves Di, Do,..., tako lahko transformacije b predstavimo v obliki skupka (množice) transformacij, rezultat teli transformacij pa v obliki drevesa I. Iz tega vidimo, kako zelo pomembno vlogo igrajo transformacije T v metodološki zavesti avtorja razprave »Problemy poetiki Dosto-jevskogo«. Tukaj orisano strukturo poetike Dostojevskega šteje Bahiin za in-variantno glede na gradnjo posameznih del, točneje: t.i. tipičnih del. laka, najbolj tipična dela potem analizira. Vendar je v prehod iz invariantne strukture poetike (I) v variantne strukture poetike Dostojevskega vključenih še precej nejasnosti. Zato se pri rekonstrukciji in omembi Bahtinovih zamisli omejimo le na prve tri dele kompozicijske sestavine. 4.2 Najvažnejše Proppove teze so po formulaciji samega avtorja naslednje: 1. »Stalni strukturalni elementi pravljice so funkcije delujočih oseb ne glede na to, kdo in kako jih opravlja. Le-te sestavljajo osnovne sestavne dele pravljice.«25 2. »Število funkcij, ki so lastne čudežni pravljici, je omejeno.«26 3. »Vrstni red (kolejnoše) funkcij je vedno enak.«27 4. »Vse čarovniške pravljice po svoji zgradbi j>ripadajo enemu tipu.«28 25 V. Propp: Morfologija..., cit. op., s. 31. 20 V. Propp: Morfologija..., cit. op., s. 3!. 27 Y. Propp: Morfologija..., cit. op., s. "1. 28 V. Propp: Morfologija..., cit. op.. s. 33. Poglejmo, kako veliko vlogo igra pri Proppu »vrstili red« funkcij. Kako nam je ta »vrstni red« razumeli? Prvič — ta nima nič skupnega z neposrednim sledenjem dejanskih funkcij v besedilu, to je po pravilih konkatenacije. Drugič je ta vrstni red po opredelitvi samega Proppa zgolj »splošna zaporednost« funkcij, ki skupaj sestavljajo neko celofo. Taka »zaporednost« dopušča opustitev nekaterih funkcij ali vstavljanje še drugih funkcij mednje ipd. Ima torej strukturalni značaj in jasno oponira neposredni, linearni oziroma konkatenacijski zaporednosti. Zatorej je najbližja aplikaciji kot logični operaciji, ki sloni na medsebojnem povezovanju preprostih elementov v bolj sestavljene, imenovane kompleksi elementov. Z uporabo aplikacije napravljen kompleks je treba postavljati nasproii zaporedju ali vrstitvi* elementov, ki sta napravljeni s pomočjo konkatenacije. Stvar pa ima še en vidik: veže se z različnimi ravnemi abstrakcije. Bitno je tukaj dejstvo, da pripada kompleks drugi ravni abstrakcije kot konkatenacijsko zaporedje. Medtem ko zaporedje opisuje linearne pojave, ki so lastni opazovalni ravni, pa se kompleks nanaša na obnovljive (rekonstruowalny) pojave, ki niso primerni za opazovanje, marveč služijo le pojasnjevanju opazovalne ravni. Obe ravni sta si torej v opoziciji in pojavov ene ne smemo istovetiti s pojavi druge. »Vrstni red«, ki o njem govori Propp, je tedaj neka ureditev elementov, vendar strukturalna in ne linearna ureditev, kot taka pa se nanaša na invariantno raven kompozicije in ne na variantno. Prav lahko pokažemo, da je invariantna raven bolj abstraktna kot raven variant in da pojavi prve od njiju služijo za pojasnjevanje pojavov druge. Se pravi, da a) »vrstni red« funkcij, o katerem je govor v Proppovi knjigi, pripada višji (tj. bolj abstraktni) ravni kompozicije kot linearni red; z drugimi besedami — kompleks funkcij (13) А В C t Д Г Z R S К Я JI j Пр Cn» Ф 3 P Y O T H C — pripada drugi ravni kot zaporedje (14) <5' e1 b1 А1 В4 C t П0 JI1 (Proppova shema kompozicije basni o volku in kozličih) ; b) (invariantni) kompleks funkcij ne more bili .istoveten kakršnikoli linearni (variantni) shemi. * Dobes. »vrsti« (mat.). Vendar stvari Propp ni jasno formuliral. Premalo ostra ločitev dveli ravni abstrakcije je avtorja »Morfologije« pripeljala do nekaterih teoretičnih nedoslednosti, ki so najbolj opazne v njegovi teoriji transformacij. V nasprotju z Bahtinom Propp ne omenja »virov« zvrsti in njihovih zvez z gradnjo pravljice. Samo mimogrede namigne na mit kot vir pravljice. Zanima ga na eni strani rekonstrukcija invariantne strukture kompozicije zvrsti (1), na drugi pa zveza med tem delom poetike in posameznimi variantami. Proppove informacije, ki jih lahko pripišemo delu 1 kompozicije pravljice, zadevajo: 1. kompozicijske kategorije, povezane z a) funkcijami nastopajočih likov, b) samimi liki (njihovimi atributi in rekviziti, načinom njihovega vključevanja v dejanje ipd.), 2. strukturalne zveze med temi kategorijami. Kot smo videli že pri Bahtinu, bi take informacije lahko prikazali v obliki drevesa. Proppov kompleks funkcij bi v znatni meri izhajal iz drevesa. Po drugi plati pa je po Proppu to samostojen in pomemben element, ki je značilen za kompozicijo nekaterih podsistemov literarne tradicije. Ne glede na to, ali bi bilo treba to informacijo »zajeti« v drevesu ali pa izločiti (s čimer pa razbijemo enotnost dela I), bo njen značaj ostal nespremenjen. Vsebovala bo strukturalni opis kompozicije določenega sistema literarne tradicije, ki je nastal kot rezultat nekaterih pretvorb (transformacij T — ki pa jih Propp ne omenja) globokih struktur (tukaj: strukture mita) in ki je invarianta oziroma osnova za oblikovanje vseh možnih variant s pomočjo drugih pretvorb (transformacij R po našem poimenovanju). Doitod je problem formuliran enoumno, čeprav ni zmerom neposredno imenovan. Nedoslednosti se začno korak naprej. Poleg že citirane ugotovitve, da je »celo zalogo čudežnih pravljic treba motriti kot vrstitev variant« neke invariante I, imamo tudi nejasne formule, kot: »Če bi razvili karto transformacij, bi se lahko prepričali, da je morfološko vse pravljice mogoče izvajati iz pravljice o Gadovi ugrabitvi Carične, iz tiste vrste (rodzaj), ki bi po našem mnenju bila osnovna. [.. .] Pravljice bi bile lahko razčlenjene tako, da bi dobili dovolj jasno podobo postopnega prehoda iz ene snovi (sjužet) v drugo.«29 Še prej beremo: »Pravilom transformacije pa niso podvrženi le elementi, ampak tudi funkcije, čeprav je to manj opazno in se da težje analizirati. Ce pa analizo opravimo dovolj natančno — bo mogoče zgraditi praformo 29 V. Propp: Morfologija..., cit. op., s. 126. »čudežne« pravljice ne le shematično, kot smo to storili mi, marveč tudi konkretno. [...] Če odstranimo vse lokalne, drugotne formacije in ohranimo le osnovne forme, dobimo tisto pravljico, ki so glede nanjo vse »čudežne« pravljice variante. Naše iskanje v tej smeri je pripeljalo do tistih pravljic, v katerih Ivan sreča Babo-jago, si pridobi konja, z njim odleti in premaga Gada .. . itd. — kot v osnovni formi čudežne pravljice sploh.«30 Pod njihovim vplivom bi lahko sodili, da 1. je bilo mogoče najti konkretno in ne abstraktno invarianto, in da 2. so transformacije zadevale način pretvorbe take osnove (prvotne) pravljice v vse druge. Taka sodba pa pači Proppovo metodološko koncepcijo, njeno teoretično »čistost« in strnjenost misli. Problematiko speljuje iz sinhrone v diahrono ravnino.31 Njen sprejem bi bil torej nasproten avtorjevemu »globokemu« pogledu. Vsekakor velja pri rekonstrukciji metodološke zavesti avtorja razprave »Morfologija skazki« tvegati toliko, da ostanemo ravno pri tem »globokem« pogledu. Povejmo torej, da so transformacije 11 pravila tvorbe izpeljanih (variantnih) form Vi, V2,... V„ iz osnovne forme I. Ker variantne forme že upoštevajo linearne pojave, opisujejo transformacije R pretvorbe informacij strukturalne (nelinearne) narave v linearne informacije. Če kompleks funkcij — skupaj s pripravljalnimi funkcijami e, Ö, b, 3, v, r, g —• označimo z X, potem lahko splošno shemo izoblikovanja variante — basni o volku in kozličih zapišemo takole: (15) X R - d1 e1 b1 А1 В4 с t Я» JI1 \ (na desni stranii imamo konkatenacijsko zaporedje funkcij). To transformacijo sestavlja skupek elementurnih transformacij Reu, R(.|2, . . . Re)n, ki imajo značaj: (15') i/0 Reil = «51 2/Z Relk = o (nič) I l ^ 3/e d Relj = б1 e1 (znak I ф pomeni aplikacijo, znak ' 4 pa konkatenacijo) Vsi ti in podobni tipi sestavljajo neko vrsto (zvrst) transformacij R, ki zadeva funkcije. Poleg te vrste (zvrsti) obstaja vsaj še ena vrsta, ki 30 V. Propp: Morfologija..., cit. op., 98—99. 31 Nedoslednosti lahko štejemo za Proppov »odklon« v smeri praške šole. Gre pa za to, da se tedaj izrazito »oddaljujejo« od celote. zadeva like, njihove atribute itn. Transformacije tega tipa je mogoče zapisovati — kot se zdi — s pomočjo matrik (tabele, ki jih omenja Propp, so v bistvu matrike), ker tukaj nastopajoče kategorije podobno kot leksikalne kategorije niso hierarhizirane, ampak se križajo ipd. — se pravi, da jih ni mogoče prikazati v obliki drevesa. Ker pa Propp posveča temu vprašanju manj skrbi — ga bomo obšli tudi mi, čeprav terja izčrpno analizo. Mogoče je tudi, da bo vsaka vrstiitev elementov (Prop]) loči pet takih vrstitev) pravljice zahtevala poseben tip transformacij R. Mi pa smo mnenja, da je te vrstitve mogoče skrčiti na dva tipa: na tistega, ki se veže z delovanjem (funkcijami), in na tistega, ki se veže z liki. Glede na to lahko tudi transformacije razdelimo na dva ustrezna tipa. Zdaj si na kratko oglejmo del V, ki vsebuje množico vseh variant, napravljenih iz invariantne forme, oziroma vse možne rezultate uporabe transformacije R pri delu I. Ta del upošteva linearne pojave in je zelo blizu literarnemu konkretumu. To pa ne pomeni, da že je konkretum. Nasprotno, vsebuje le sheme, se pravi abstrakcije, posplošitve, ki se dajo konkretizirati (realizirati) na različne načine. Tukaj nastopajoče kategorije torej ne označujejo konkretnih predmetov, ampak njihove razrede. Samo tako je treba razumeti rezultate Proppovih raziskav. Pozornost zasluži še eno za Proppovo teorijo kapitalno vprašanje, ki pa ga sam avtor ni do kraja razvil. On namreč piše, da bi z razpoložljivimi transformacijami R in informacijami tipa I lahko generirali vse možne forme pravljice, znane kot tudi neznane. »Natanko tako kot na podlagi splošnih astronomskih zakonov lahko sklepamo o obstoju takih zvezd, ki jih ne vidimo, je mogoče natanko napovedati obstoj pravljic, ki še niso bile zapisane.«32 Opisani primer bi lahko imenovali relativna neznanost (nieznajomošč wzgledna). Vendar pa imamo lahko tudi primer, ki se od prejšnjega praktično ne da ločili, da namreč dobimo forme, ki so jih zbiralci ne le prezrli (oziroma so bile prej pozabljene), marveč preprosto niso nikdar obstajale, nikdar niso bile ustvarjene, se pravi, da so ostale v stanju nerealizirane potencialnosti. Saj »Ljudstvo ne ustvari vseli matematično možnih form.«33 Seveda pa v del V z enako pravico spadajo poleg znanih tudi neznane forme, in sicer relativno neznane, tj. obstajajoče, kot tudi potencialne. Še več, možnost tvorbe neznanih form — obeh tipov — odloča o tem, če ima generativni • 32 V. Propp: Morfologija..., cit. op., s. 126. 33 V. Propp: Morfologija..., cit. op., s. 126. model sploh smisel ali pa je zgolj povzetek danih opazovanj.34 Na drugi strani seveda preti nevarnost, da v model kot rezultat njegovega delovanja vključimo nepravilno zgrajene forme. Z uvajanjem neznanih form zgubljamo možnost preverjanja pravilnosti samega modela. Nobenega dvoma ni, da pravilni model generira samo pravilno grajene forme, toda kako naj ločimo pravilno grajeno formo od nepravilno grajene? Saj samo prva od njiju spada v model. Oziroma: kako naj ločimo resnično potencialno formo, ki sicer ni bila nikjer aktualizirana, od forme, ki ne more biti niti potencialna forma čudežne pravljice? Da uporabimo še Proppovo formulacijo — kako ločiti možno formo od nemo>žne? \ akega vprašanja avtor knjige »Morfologija skazki« ni postavil. To pa ne pomeni, da ga mi nimamo pravice postaviti tej knjigi. Odgovor nam bodo dali zaključki, napravljeni ob nekaterih raziskovalnih »prijemih«. Vzemimo najprej način obravnave raziskovalnega gradiva. Tukaj izbere Propp za podlago tiste pravljice, ki so bile v katalogu Aerneja omenjene med številkama 300 in 749, potem to gradivo omeji na 100 pravljic. Odbrane pravljice ima očitno za pravilno zgrajen material. Dalje za razlago opazovanih dejstev gradi model kot množico razlagalnih hipotez. Način zgraditve tega modela naj zagotovi njegovo ujemanje s podatki opazovanj, se pravi tudi njegovo pravilnost. Pravilnost pa je zagotovljena še z nečim drugim, namreč z veliko sprejemljivostjo, tj. z možnostjo, da ta model pojasni vsa ali skoraj vsa dejstva. Naposled pa pravi, da je s pomočjo modela mogoče dobiti forme, ki nimajo ustreznikov v resničnosti in so samo možne, čeprav so zgrajene enako pravilno kot znane forme. Možne forme so tedaj forme brez svojih ustreznikov v poznani resničnosti, dobljene s pomočjo modela, ki ima veliko »razlagalno moč« nad določeno skupino resničnih dejstev, ki nekako pravilno razlaga podatke opazovanj in ki se s temi podatki »sklada«, pod pogojem, da so pravilno grajeni. Vse drugo za nas niso možne forme. Na podlagi teh ugotovitev lahko pravilno formo opredelimo takole: to je forma, dobljena s pomočjo modela, ki se sklada z določenimi podatki opazovanj, pod pogojem, da so ti podatki pravilno zgrajeni. Pravkar formulirana opredelitev se presenetljivo ujema z definicijo gramatikalno pravilne fraze, kot jo je v lingvistiki pred nedavnim postavil Šaumjan: 34 »Model, ki ne zmore predvideti pred opazovanjem skritih dejstev, se ne dvigne nad raven preprostega povzemanja empiričnih podatkov.« S. K. Saumjan; cit. op., s. 119. 35 S. К. Saumjan, cit. op., s. 118. »a) vsaka v opazovanju dana fraza je gramatikalno pravilna (otme-čena) ; b) fraza je gramalikalno pravilna, če jo predvidi model, ki se sklada z izkustvom.« lo ujemanje je tembolj presenetljivo, ker je v lingvistiki o zadevi veliko različnih gledišč.30 Torej ni naključno, marveč predstavlja neko nujno dohodišče obeh visoko izomorfnili disciplin. Prav tako osupljivo je Propp rešil še en problem, ki ga lahko podamo z vprašanjem: kaj v resničnosti ustreza generativnemu modelu oziroma kakšen del resničnosti se modelira? Kakor v odgovor na naše vprašanje govori Propp v povzetku, naslovljenem »Pravljica kot celota«, o pravljičarju, o njegovi svobodi in vezanosti med pripovedovanjem pravljice. Pravljičar je tukaj figura, ki s pomočjo intuicije ustvarja »nove« pravljice, tako da te ohranijo lastnost pravljice, tj. določene invariantne značilnosti te zvrsti, in jih na tej podlagi poslušalci lahko ločijo od drugih sporočil. Govorcu (in poslušalcu) se ni treba zavedati teh invariantnih kot tudi ne variantnih značilnosti — to je lahko stvar intuicije. Poetika čudežne pravljice po Proppu potemtakem opisuje ravno pravljičarjevo (in gotovo poslušalčevo) intuicijo, modelira po svoji naravi nedostopne procese, ki potekajo v zavesti (v intuiciji) med ustvarjanjem pravljice (ali med njenim razumevanjem — v poslušal-čevem primeru), in je opis njegove kompetence kot pravljičarja-ustvar-jalca. Proppova generativna poetika tolmači pojav pripovedovanja-ustvarjanja pravljic in njihovega razumevanja. Za spremembo prisluhnimo zdaj še N. Choinskemu: »Poglavitno dejstvo, ob katerem se mora zaustaviti vsaka resna lingvistična teorija, je govorčeva zmožnost, da v svojem jeziku v ustreznih okoliščinah poraja nove stavke, ki jih isti jezik govoreči sobesedniki takoj razumejo, čeprav so ti stavki zanje prav tako novi.« In še naprej: »Ob omejenem izkustvu v zvezi z jezikom postane vsak normalen človek kompetenten v območju rabe materinščine. To kompetenco si lahko predstavljamo . .. kot sistem pravil, ki jih smemo imenovati slovnica njegovega jezika.«37 Tukaj gre seveda za generativno slovnico. Če pomislimo, kako se ocenjuje odkritje generativnih slovnic, nikakor ne precenjujemo tega ujemanja Proppovih koncepcij s teorijo sodobne lingvistike. « 38 Njihov obširni opis gl. pri S. K. Šaumjanu, cit. op., s. 106—119. 37 N. Chomsky: Podstawy logiezne..., cit. op., s. 29. 5 Naša razmišljanja so načeloma šla v dveh smereh. 1. Šlo nam je za to, da bi postavili model poetike, ki se opira hkrati na najnovejše koncepcije v teoretični lingvistiki in na dosežke znanosti o literaturi. 2. Skušali smo pokazati konvergenco nekaterih teoretičnih koncepcij t.i. ruskih formalistov s teorijo generativnih slovnic v lingvistiki. In pokazalo se je, da je model poetike, ki ga je mogoče zgraditi na podlagi generativne (strukturalne — po Šaumjanu) lingvistike, v skladu s predlogi formalistov •— Bahtina in Proppa. Iz tega lahko napravimo nekatere zaključke glede a) samosvojega — čeprav najbrž ne genetičnega — predhodništva formalistov nasproti generativni lingvistiki, b) izomorfizma lingvistike in poetike. Y tej zvezi se vsiljujejo tudi zahteve, ki bi jih veljalo nasloviti na vso sodobno literarno znanost. Prva bi se glasila, da je na sedanji stopnji razvoja literarne vede treba bolj pozorno spremljati dogajanje v drugih teoretičnih znanostih, zlasti pa v moderni lingvistiki, ki je kot disciplina teoretično najbolj napredovala in nam je spričo visoke stopnje izomorfizma tudi najbližja. Izkušnje teh disciplin velja spretno prenašati na področje znanosti o literaturi. Druga postavlja nujnost vrnitve k znanstvenim tradicijam ruskega formalizma, in sicer k tistemu delu »šole«, ki se je ukvarjal z »ustvarjalnim« vidikom literarnih pojavov.38 Ta vidik se mora zaradi svojega izrednega pomena že v bližnji prihodnosti znajti v središču raziskav literarnih znanstvenikov. To je neizbežna nujnost, ki jo narekuje logika razvoja vede o literaturi. Prevedel Vlado Nartnik 3S O tem, da generativne ideje formalni šoli — razen Bahtinu in Proppu — niso bile tuje, kaže zanimivo — če nanj pogledamo z vidika generativne lingvistike — razlikovanje B. Kazanskega dveh modelov poetike: anodela perci-piranja in modela ustvarjanja (tvorčestvo, tworzenie) ter zahtevo: »Da bi z enim pogledom zajeli vse kraljestvo poezije, vso globino poetične besede, se mora (poetika — dop. E. Czaplejewicz) ... dvigniti na raven poetike ustvarjanja (16), mora dajati opis žive 'energije', ki ustvarja delo« (23). В Kazanskij: Ideja istoričeskoj poetiki. V: Poetika, cit. op., I, 1926. SUMMARY Our considerations were mainly directed into two ways: 1) Onr aim was to establish a model of poetics based upon the most recent conceptions in theoretic linguistics as well as upon the results of science about literature. 2) We tried to expose the convergence of some theoretical conceptions of the so-called Russian formalists with the theory of generative grammar in linguistics. It became evident that the model of poetics, which can be established on the basis of generative (structural — according to Šaumjan) linguistics, is consistent with the suggestions put forward by the formalists Baclitin and Propp. Some conclusions can be drawn from these statements with regard to a) the independent — although probably not genetic — forerunner of the formalism in comparison with generative linguistics b) the isomorphism of linguistics and poetics. In this connection claims should be made that should be addressed to all the contemporary literary science. The first one would be the demand that, at the present stage of the development of science dealing with literature, it is necessary to attend more carefully to the proceedings in other theoretical sciences, especially in modern linguistics that has made the best theoretical progress as a discipline and it is nearest to us because of its high degree of isomorphism. The results of these disciplines are to be skillfully transferred to the field of science about literature. The second one would be a necessity of return to the scientific tradition of Russian formalism, i. e. to that part of the "school" that has been engaged in the "creative" aspects of literary phenomena.35 This aspect should be in centre of research of literary scientists in the near future because of its extraordinary significance. This inevitable necessity is dictated by the logic of the development of literary science. UDK 808.63-48 Vatroslav Kalenic Filozofska fakulteta, Ljubljana RABA SKLONOV Y SLOVENŠČINI IN SRBOHRVAŠČINI Na podlagi kontrastne analize se podajajo glavne značilnosti rube sklonov v slovenskem in srbolirvatskem jeziku. Istosti in različnosti (podane tabelarno) so ugotovljene v glavnem na podlagi podatkov iz standardnih opisnih slovnic obeh jezikov. Main characteristics of falls are given on the basis of contrastive analysis for Slovene and Serbo-Croatian languages. Identities and differences (given in tables) are established mainly upon data gathered from standard descriptive grammars of these languages. Primerjalna jezikovna raziskava je verjetno najbolj zapletena veja vsakega jezikoslovja. Raziskovalec, ki se loti tega nehvaležnega dela, se kar naenkrat znajde sredi tako različnih in heterogenih pojmov, terminov, klasifikacij, da mu je prva naloga, da se začne omejevati. Ce s primerjalnimi postopki išče »isto«, mu je to »isto« vendarle različno: če je isto v grafi ji, je različno v glasovni realizaciji, če je isto v obliki, je lahko različno po frekventnosti ali praktični rabi, če pa je različno po frekventnosti ali praktični rabi, je lahko isto po funkciji, po nastanku, po razvojnih etapah, itd. Zavoljo takih dejstev je razumljiva misel na nedosegljivost tiste idealne čistotne meje, ki bi raziskovalčevemu delu zagotovila optimalno eksplicitnost, na katero pogostoma računajo ambiciozni potrošniki primerjalnega jezikoslovja. Tako je žalostna dolžnost skorajda vsake primerjalne razlage, da že na samem začetku ponudi svojim bralcem rahlo razočaranje. Kajti v svoji vnemi, da izlušči »isto«, tako da dobi »različno«, ali pa išče »različno«, tako da bi dobil »isto«, mora raziskovalec v nekem trenutku priznati tudi samemu sebi, da ti dve kategoriji nista niti najmanj ločeni z neko idealno razlikovno črto, da se obe kategoriji prepletata s sorodnimi vezmi na različnih nivojih ter da je konstatacija »isto-različno« lahko samo subjektivna avtorjeva etiketa, ki jo je možno ob drugih pogojih postaviti tudi drugače. Vendarle se ob takem pristopu samo po sebi ponuja spoznanje, da je osnova praktičnega primerjalnega raziskovanja iskanje teh dveh osnovnih skupin jezikovnih sredstev: skupine istih sredstev in skupine različnih sredstev. Možno je sicer, da taka shematizacija poenostavlja strukture posameznih jezikovnih kategorij ali pa grozi z neupoštevanjem osnovnih vzrokov, ki so pripeljali do tega ali onega jezikovnega dejstva, ni pa nikakor jasno, kako naj se ji izogne delo, ki hoče biti uporabno, praktično in ki se zaradi določenih nalog mora nenehoma omejevati in zoževati. Jasno je pa tudi to, da ti dve skupini ne obstajata v kaki amorfni ali irelevantni globalnosti, pač pa v komplementarnih celotah, o katerih je treba vedno podrobno govoriti.1 Mislim, da komparativna analiza rabe sklonov v slovenščini in srbohrvaščini, z omejitvami, ki se nam vsiljujejo, lahko upošteva naslednje sintaktične odnose, ne da bi pri tem izpustila temeljne podatke: 1. stavčni členi in besedne vrste, 2. skloni in stavčni členi, 3. odvisnost sklonov, 4. skloni in pomenske funkcije, 5. alternacija sklonov brez predlogov, 6. skloni s predlogi in stavčni členi. Seveda je taki klasifikaciji mogoče ugovarjati. Vendar taki preseki skozi sklone obeh jezikov zagotavljajo izoliranje tistih elementarnih spoznanj, ki nas v tem trenutku najbolj zanimajo.2 1 Glede terminologije je razumljivo, da sta si oba jezika ustvarila tudi lastne termine, ki kažejo različne vplive, različna izhodišča pa tudi kreativne lastnosti posameznih avtorjev. V primerjavi obeh terminologij ni seveda redek primer, da sta za različnim terminom ista jezikovna podatka, ob katerih je mogoče brez nadaljnjega postaviti znak enakosti. Ponekod pa je razlika v terminu posledica dejanske razlike jezikovnega znaka. V delu kot je to, ni kazalo ustvarjati nove terminologije, ki bi prekrivala obe jezikovni področji, ker bi se s tem naša raziskava neupravičeno zakomplicirala. Ni bilo mogoče niti v celoti prevzeti samo eno izmed terminologij, ker bi se s tem pustilo ob strani vse, kar eden od jezikov nima ali pa ima drugače. Zato je, menim, dovoljeno, da se v apliciranem primerjalnem delu uporabi nekakšna mešanica obeh terminologij, ki mora upoštevati jezik primerjalne informacije in stvarne razlike v jezikovnih znakih med obema jezikoma. Prim. npr. slovnice: Bajec-Kolarič-Rupel, Slovenska slovnica, Ljubljana 1956; Brabec-Hraste-Ziokooič, Gramatika hrvatskoga ili srpskog jezika, Zagreb 1952; Jože Toporišič, Slovenski knjižni jezik, 3, Maribor 196?; Mihailo Stevanooič, Savremeni srpsko-hrvatski jezik, II, Beograd 1969; problem terminologije je lahko heterogen tudi v enem jeziku; gl. npr. Sreten Ziokooič, Ujednačenje tumačenja gramatičkih pojinova, Jezik, III, Zagreb 1959. 2 Legenda za vse tabele: + afirmacija odnosa, — negacija odnosa, * možne razlike, delne razlike, popolne razlike. Stttvčni členi in besedne vrste samostalnik 1. zaimek 2. pridevnik 3. štev-nik 4. glagol 5. prislov 6. predlog 7. vezni k 8. medmet 9. sl|sh sl|sh SL s H sl|sh sl s H sl'sh sl s H sl s H sl|sh 1. subjekt +1 + + + + + + 1 + + + + 1 + + + + + +1 + 2. predikat + 1 + + + + + +1 + + + + 1 + + + + + +1 + 3. atribut — 1 — + + + + + 1 + + + + 1 + + + + + +1 + 4. apozicija (+)l + — 1 — — 1 — — i — -1- 1 5. objekt +1 + + + + + +1 + + 1 + + 1 + + + + + +1 + 6. adv. dol. +1 + + + + + + 1 + + + + 1 + + + + + + 1 + Primerjava možnih odnosov med stavčnimi členi in besednimi vrstami kaže popolnoma enako sintaktično sliko v obeh jezikih. Trditev o podobnosti slovenščine in srbohrvaščine ima gotovo v tej sintaktični primerjavi enega izmed dokazov. 1. 1—9. Subjekt je lahko vsak tip besede: stavba je bila nori liibrid: zgrada je bila ludi liibrid; ona me pogleda z zamišljenim pogledom: ona me pogleda zamišljenim pogledom; mislim (jaz), da sem bil videti otožen: mislim (ja) da sam izgledao turobno; mladi su mislili drugače: mladi su mislili drukčije; doa sta močnejša kot eden: dvojica su jača negoli jedan; molčati je zlato: šutjeti je zlato; jutri bo skrbel zase: sutra ce se brinuti za se; na je predlog z lokativom: na je prijedlog s lokativom; *todahrvaščini se pa tudi loči živo od neživega: videl sem tvoj dom, tvojega sem (sc. dom!) obiskal (toda: videl sem tvoj dom, tvoj dom sein obiskal): vidio sam tvoj dom, tvoj sam (sc. dom) posjetio; videl sem tvojega očeta, tvojega sem pozdravljal: vidio sam tvoga oca, tvoga sam pozdravljao. 11. 10. 12. 13. Samo v srbohrvaščini je vokativ lahko tudi subjekt. Toda ta možnost je popolnoma omejena: najdemo jo samo v ljudski poeziji oziroma pri posameznih književnikih, ki so pisali pod vplivom ljudske pesmi: vino pije Kraljeviču Marko; dotisnu se vraže do tabora /pa harači kao črna mora (Avgust Šenoa). la alternacija tudi v ljudski poeziji ni sintaktična kategorija, temveč prozodijska. 13. 11—15. Instrumental je v slovenščini samo predložen, v srbohrvaščini tudi nepredložen. Smiselni subjekt: z našim Markom ni bilo dobro: s našim Markom nije bilo dobro. Srbohrvaščina ima tudi samostojni instrumental v nominalnem predikatu (prim, kad sam bio ma-lenim dječakom: kad sam bio malen dječak). Tudi nekateri glagoli imajo nepredložni objekt v instrumentai: bacati se, baviti se, dičiti se, hvaliti se...: vladao je samim sobom (prim. si. obvladoval je samega sebe), trgovali smo južnim vočem (prim. si. trgovali smo z južnim sadjem). Slovenščina ima v tej kategoriji v glavnem instrumental s predlogom. Isti odnos je tudi pri adverbih: slovenščina ima samo predložna ad-verbialna določila, srbohrvaščina pa tudi samostojna: potovali bomo ponoči: putovat čemo noču. Več o takih odnosih gl. naprej. Odvisnost sklonov samostalnik 16. zaimek 17. pridevnik 18. štev-nik 19. glagol 20. prislov 21. predlog 22. vez-nik 23. medmet 24. slIsh sl|sh sl'sh sl|sh sl sh sl|sii s l sh slIsh sl|sh 14. nominativ I -1- +1+* + * + * -1- —• +* 15. genitiv + + +*l+* + *| + * -И+* + * + * + + + + - — +1 + 16. dativ + + — 1 — + 1 + — 1 — + * + * + + + + — 1 — +1 + 17. akuzativ - - — 1 — + 1 + -H-i-* + + — — + + — — + 1 + 18. vokativ -1- — 1 — — 1 — -1- -1- — 1 — 9. lokativ — — — 1 — — 1 - — 1 — — — + + — 1 — 20. instativ _• + * — I — —•!+• — 1 — — + + — — -1- 14. 19. Gl. toč. 15. 19. 14. 20. Nominativ je v obeh oblikah samostojen sklon in se javlja le ob nekaterih glagolih: biti: biti, postati: postati, klicati se: zvati se. 8 — Slavistična revija imenovati se: nazivati se, postal je generalni direktor: postao je generalni direktor. (Glej toč. 7. 10—15.) 14. 24. Razlika med slovenščino in srbohrvaščino v odnosu nomina-tiv-medmet se nanaša na srbskohrvatske medmete: evo, eto, eno, ob katerih lahko stoji tudi nominativ: evo vlak! eno čovjekl Vendar je tudi v srbohrvaščini na teh mestih bolj navaden genitiv: evo vlaka! eno čovjeka\ 15. Splošna slika odvisnosti genitiva od posameznih besednih vrst kaže na sintaktično podobnost obeh jezikov, seveda ob upoštevanju razlik pri načinu realizacije. Genitiv je odvisen od vsake besedne vrste, konkretna realizacija pa je naslednja: 15. 16. Genitiv stoji pri samostalnikih, ki pomenijo mero, količino, oziroma ki kažejo mejo ali določeno mesto v celoti (partitivni genitiv) skodelica kave: šalica kave itd. Podobno je tudi pri eksplikativnem oziroma materialnem genitivu: razvoj političnega delovanja: razvoj po-litičkog djelovanja; predsednik republike: predsjednik republike; klešče neusmiljene muzike: kliješta nemilosrdne muzike; zopet se pojavi s šopom denarja: op et se pojavi sa svežnjem novca; lep venec rož: lijep vijenac ruža. Primeri pa pričajo, da seveda ni absolutne meje med par-titivnim in materialnim oziroma eksplikativnim genitivom. 15. 17. Ob zaimkih v obeh jezikih realiziramo partitivni genitiv. Y slovenščini se ta genitiv pojavlja pri vprašalno-oziralnih in nedoločnih zaimkih. Tu je delna razlika med slovenščino in srbohrvaščino: poznaš kaj lepšega: poznaješ li što Ijepše; nekateri naših književnikov: nekateri izmed (od) naših književnikov: neki od naših književnika; srbohrvaščina oblikuje partitivni genitiv ob kazalnih zaimkih srednjega spola: došao sam potrošiti ovo novaca: prišel sem porabit ta denar; ono sreče što sam doživio: tisto srečo, ki sem jo doživel. 15. 18. Dopolnilo v genitivu stoji v obeh jezikih ob pridevnikih, ki pomenijo obilnost ali pa pomanjkanje: poln, sit, lačen, žejen, vreden: pun, sit, gladim, žedan, vrijedan: sit sem tujih težav: sit sam tudih poteškoča. Pridevnik vesel: veseo ima v srbohrvaščini predložno dopolnilo v genitivu: vesel je njenega nastopa: veseo je zbog njena nastupa. Nasprotno je s srbohrvaškim pridevnikom lišen, ki se v slovenščini najbolj pogosto izraža s predložno konstrukcijo brez česa: lišen svojih najbližjih suradnika: brez svojih najbližjih sodelavcev. Ob superlativih ima slovenščina tudi partitivni genitiv, srbohrvaščina pa predložno konstrukcijo: najlepše oseh doživetij: najlepše od vseh doživetij: najljepši od svili doživljaja. Le starejša srbohrvaščina je poznala podobno komparacijo: jašu konja vjetra brže (Ivan Gundulič), tad on negda ljuci guje ljute (Ivan Mažuranic), Zelenko skokne lakši lopte (Antun Gustav Matoš). 15. 19. Odvisnost sklonov pri štetju je deloma podobna, deloma pa različna: 1 — nom. sg. 1 — nom. sg. 2 — nom. du. 2 — nom. du. Ta je v sli. identičen z gen. sg. pri samostalnikih moš. in sred. spola in nom. pl. pri samostalnikih žen. sp. 3 — nom. pl. 3 — nom. du. 4 — nom. pl. 4 — nom. du. 5, 6 in naprej 5, 6 i dalje — gen. pl. Vendar pri številkah tipa — gen. pl. 21, 34 ipd. kongruenco zahtevajo enice. Razlika se realizira tudi v akuzativu pri samostalnikih moškega spola: bolan sem bil tri tedne (akuz. pl.): bolestan sam bio tri tjedna (akuz. du = gen. sg.). Genitiv se torej realizira pri štetju od pet naprej. Isto v slovenščini in srbohrvaščini zahtevajo ločilni števniki srednjega spola, v srbohrvaščini pa tudi števni samostalniki: tisoč dolgih noči: hiljadu (tisuču) dugih noči; troje otrok: troje djece; sedem veličastnih: sedmorica oelwanstvenih. 15. 20. Genitiv ob glagolih je v obeh jezikih zelo razširjen; take glagole lahko zberemo v nekaj pomen škili skupin. Tu je predvsem partitivni genitiv: prinesi vode: donesi vode (prim, totalnost prinesi vodo: donesi vodu). Isto je tudi z glagoli, ki imajo prefiks na, kadar ta glagol pomeni »obilnost«, ali pa z glagoli, ki pomenijo »ceno«: nagledal sem se skladnih gibov: nagledao sam se skladnih pokreta; stane nas težkih naporov: stoji nas teških napora. Genitivno dopolnilo imajo tudi refleksivni glagoli spomina, primaknitve ( v prenesenem pomenu), glagoli strahu in sramu ter ablativni glagoli: spomnili smo se našega tovariša: sjetili smo se našega druga; lotila sem se pisanja: latila sam se pisanja; tebe se ne tiče: tebe se ne tiče; bali smo se velikega naliva: bojali smo se velikoga pljuska; rešili smo se največjih težav: oslol>odili smo se največili poteškoča. V nikalnem stavku ima slovenščina objekt neposredno prehodnega glagola v genitivu, ravno tako pa pri zanikanem neosebnem predikatu glagola biti: misija ni dosegla svojega cilja; ni bilo mrtvih. Srbohrvaščina pri zanikanem objektu ima pretežno akuzativ (vendar je možen tudi genitiv), pri brezosebnih formah pa je raba ista: misija ni je postigla svoj cilj (: misija nije postigla svoga cilja); nije bilo mrtvih. 15. 21. Partitivni genitiv se izraža v slovenščini in srbohrvaščini tudi ob prislovih količine: mnogo hrupa za nič: mnogo vike ni za što. Kategorija je v obeli jezikih identična. 15. 22. Predložni genitiv je pogosta lastnost obeli jezikov: avtomobili so drveli mimo nje: avtomobili su jurili mimo (pored, kraj) nje (mimo nju). O posebnih lastnostih predložnih odnosov bomo govorili kasneje. 15. 24. Ob medmetih oba jezika poznata t.i. genitiv kot vzklik: .sreče! (oh) srečel Druga! Draga! evo (ti) kčerkel 16. 16. V dativu je samostalnik (zaimek), s katerim se dopolnjuje nepopoln pomen drugega samostalnika. Zelo pogosto je to izražanje pripadnosti v širšem smislu in zaradi tega se tak dativ lahko zamenja z genitivom, s svojilniin pridevnikom ali pa s predložno konstrukcijo: ne bodi krvav volk (sovražnik) vsakemu človeku: ne bodi krvav volk vsakega človeka: ne bodi krvav človeški volk: ne bodi krvav volk za vsakega človeka: ne budi krvav vuk (neprijatelj) svakome čovjeku: ne budi krvav vuk svakoga čovjeka: ne budi krvav ljudski vuk: ne budi krvav vuk za svakoga čovjeka, itd. 16. 18. Podobno kot pri samostalnikih je tudi pri pridevnikih dativ tistega samostalnika (zaimka), na katerega se nanaša pridevniška lastnost. Taki so npr. pridevniki: podoben, ugoden, vešč: sličan, ugodan-po-voljan, vješt: podoben svojemu očetu: sličan svome оси. 16. 20 Ob glagolih je dativ objekt. Pomensko so to glagoli koristi ali škode, potem pa tudi glagoli cilja ali smeri, tj. glagoli gibanja: dala mu je dva požirka: dala mu je dva gutljaja; ko so pomagali bolnemu tovarišu: dok su pomagali bolesnome drugu. Taki so še glagoli: darovati: darovati, dejati: kazati, reči: reči, koristiti, prijati: prijati, škoditi: škoditi in dr. Pri glagolih gibanja ima srbohrvaščina kot varianto samostojno dopolnilo cilja ali smeri v dativu, slovenščina pa ta pomen izraža s predlogom, če dopolnilo ni enklitični zaimek: vratila se svojoj majci (vratila se k svojoj majci: vrnila se je k svoji materi); odjurila mu je u susret: odvihrala mu je nasproti; došla sam mu reči: prišla sem mu povedat. Ob glagolih imata oba jezika tudi t.i. dativ možnosti ali obveznosti, ki je sicer v sodobnem jeziku manj navaden. Vem, kaj mi je storiti: znam što mi je uraditi (: vem, kaj moram storiti: znam što moram uraditi). Identičnost kažeta oba jezika pri dativni rabi ob brezosebnih predi-katili: dremalo se je meni, a kaj šele otroku: drijemalo se meni, a kamoli djetetu. 16. 21. Dativ stoji ob prislovih, ki so izpeljani od pridevnikov z dativskim dopolnilom: dobro, krivo, lepo: dobro, krivo, lijepo: dobro mi je: dobro mi je; lahko je angelom angel biti: lako je andelima andeo biti. 16. 22. O odnosih dativa in predlogov bo govor pozneje. 16. 24. Posamezni medmeti zahtevajo dativsko dopolnilo: joj meni: jao meni; gorje vsakemu nepravičniku: jao svakome nepravedniku. 17. Akuzativ je v obeh jezikih predvsem sklon v adverbalni službi. Zato ga ne najdemo niti ob samostalnikih niti ob zaimkih. Samo delno pa stoji ob pridevnikih in števnikih. 17. 18. Odvisnost od pridevnikov je semantično omejena le na tiste pridevnike, s katerimi se nekaj meri ali ocenjuje (akuzativ mere ali cene): debel, dolg širok, visok: debeo, dug(ačak), širok, visok: slanina, tri prste debela: slanina tri prsta debela. 17. 19. Akuzativ ob števnikih stoji tako, kot je prikazano pri genitivu (15. 19.). 17. 20. Akuzativ kot logični subjekt stoji ob nekaterih brezosebnih izrazih, tako v slovenščini kot v srbohrvaščini: bilo ga je strah: bilo ga je strah. Predikatni akuzativ: našli smo ga naslednjega dne pijanega: našli smo ga slijedečega dana pijanog. Ob glagolih: vprašati, učiti: pitati, učiti stojita akuzativ osebe in akuzativ predmeta: vprašal sem ga novo snov: pitao sam ga novu gradu; naučila me je žalostno pesem: naučila me žalosnu pjesmu. Akuzativ je najpogosteje objekt: gledal sem ceste, hiše, hotele, majhne parke, ljudi žalostnih obrazov, štel sem minute in čutil staro bolečino brezupne vrnitve: gledao sam ceste, kuče, hotele, male parkove, ljude žalosnih obraza, brojao sam minute i osječao staru bol beznodnoga povratka. 17. 22. Medmet »na« ( = vzemi!: uzmi!) se veže v obeh jezikih z aku-zativom: na kruh! na kruh! na strupeno bolečino slave: na otrovnu bol slave! 18. Vokativ je v obeh jezikih docela samostojen sklon. 19. Lokativ v slovenščini in srbohrvaščini stoji samo ob predlogih. 20. Slovenski instrumental se kot lokativ v obeh jezikih rabi samo s predlogi, srbohrvaški pa se rabi tudi samostojno. To je obenem osnovna sintaktična razhka. 20. 16. Ob samostalnikih srbohrvaški instrumental stoji kot »vsebinsko« dopolnilo. Taki samostalniki so: bogatstvo, jakost, obilnost, oholost, opojenost, plodnost, ponositost, rodnost ... njegovo bogatstvo duhom i pameču: njegovo bogastvo z duhom in pametjo; in po isti shemi naprej: obilnost vinogradima i vinom; oholost Ijepotom, opojenost pobjedama. Podoben je instrumental označbe: uhvatio ju je plač imenom tvrdo-glavost; ona mu je Bogom posestrima. 20. 18. Tudi ob pridevnikih istega pomena imamo v srbohrvaščini instrumental (bogat, jak, malen, obilan, ohol, opojen, plodan, ponosit, rod an ...) : jak r i ječ ima, ohol svojim uspjesima, ponosit prošlošču. Ob komparativu ima srbohrvaščina instrumental mere: bolj i je tehnikom negoli snagom; vještiji riječima negoli djelom. 20. 20. Objekt v instrumentalu imajo mnogi glagoli (predvsem in-tranzitivni in refleksivni),0 tudi mnogi tranzitivni, vendar imajo tedaj objekt v akuzativu in instrumentalu. Taki so glagoli: baviti se (čime), dičiti se, hvaliti se, izgovurati se, izvinjavati se, kleti se, opraodavati se, ponositi se, vladati, trgovati... oženiti (nekoga kime), napuniti (što čime), rastjerati (što čime), raspaliti (koga čime), itd. nišam se bavio skrupulama, nišam se pohvalio skromnošču; rast и žila me svojim zelenim očima. Za predikatni instrumental gl. toč. 7. 10—15. V odvisnosti od glagola lahko vštejemo tudi instrumental vršilca dejanja v pasivnih stavkih: pritisnuti su ognjem i mačem; karakter mu je podreden primitivnom strašču i surovom snagom. 20. 22. Predložne konstrukcije glej naprej. Skloni in pomenske funkcije svojilnost 25. drugi pomeni 26. kraj 27. čas 28. način 29. vzrok 30. sl 1 sh sl 1 sh sl|sii sl|sh sl sh sl s h 21. nominativ 1 1 1 -1- -1- 22. genitiv + 1 + -1- * i + * — 1 — -И+* + *| + * — — 23. dativ + 1 + + 1 + 1 1 1 + + 24. akuzativ ' 1 1 1 +1 + + •!+♦ — - 25. vokativ i 1 1 1 1 26. lokativ 1 1 1 -IV - 27. instrumental — 1 — —* 1 +* —»| + * —*l+* —*l+* _* +* 0 Definicije o tranzitivnosti niso iste v slovenski in srbsko-lirvatski jezikovni literaturi. Prim. Bajec-Kolurič-Rupel, Slovenska slovnica, 1956, Štr. 174 in Brabec-IIraste-Zwkooic: Gramatika, 1952, str. 91. Odnose med skloni in možnimi pomenskimi funkcijami obravnavamo posebej zato, ker gre za virtualne pomene, ki niso direktno odvisni od posameznih jezikovnih kategorij, temveč so izrazna konstrukcija zase. Prejšnja tabela in prejšnji komentar jih nista upoštevala. Tako so npr. svojilni genitiv, svojilni dativ, etični dativ ipd., izrazite potencialne, toda samostojne kategorije, ki niso odvisne od upoštevanih besednih vrst, marveč od situacijske stvarnosti. Taka razmejitev seveda ne more biti popolnoma idealna ali čista, ker so dejansko vsa jezikovna sredstva nedeljivo izprepletena. Primer take kategorije je npr. vzročni dativ, ki je odvisen od glagolov. Vendar ga zaradi praktičnih vzrokov, zaradi posebnih funkcij, s katerimi se dublira adverbialno določilo, obravnavamo šele v tem poglavju. 22. 25. Genitiv pripadnosti je znan obema jezikoma. Z ozirom na to, v kakšni poziciji je tak genitiv, razlikujemo: a) svojilni genitiv: hiša mojega očeta: kuca moga оса. Tak genitiv mora imeti atribut. Ce ga ni, se v obeh jezikih rabi svojilni pridevnik: očetova hiša: očeva kuča; b) subjektni genitiv kot podvrsta svojilnega: žvrgolenje ptic: cvrku-tanje ptica (ptice žvrgolijo: ptice cvrkucu). Tak genitiv lahko stoji sam, vendar mnogi priporočajo rabo pridevnika, ki naj bi bila bolj v duhu jezika. To naj bi veljalo za oba jezika: ptičje žvrgolenje: ptičje cvrku-tanje. Ta sicer umestna pripomba (za vsak svojilni genitiv) vendar zadeva ob samostalnike, ki nimajo svojilnih pridevnikov (prim, meje cesarstva: granice carstva in semantiko pridevnikov: kateri? čigav? kakšen?); c) objektni svojilni genitiv: zidanje bolnice: zidanje bolnice. Tudi tak genitiv lahko stoji sam. V varianto svojilnega genitiva lahko vključimo tudi t.i. genitiv izvora (ki je vedno subjektni) in ki ga obe normativni slovnici obravnavata posebej:7 deček bližnjih sosedov: dječak obližnjih susjeda (sc. bližnji sosedje imajo svojega dečka). 22. 26. Med druge genitive, ki izražajo svojilnost v širšem smislu, lahko uvrstimo kvalitativni genitiv: dekle sivih oči: djevojka sivih oči ju. Možna razlika med slovenščino in srbohrvaščino se kaže v distribuciji pomena glagola biti, ki ga v srbohrvaščini deloma nadomešča glagol imeti (prim, kaj je gori? što je gore?: što ima gore?): bila je to hiša majhnih oken, ujnazanih sten, ožgane strehe: bila je to kuca ma-lenih prozora, prijavili zidova, nagorjela krova: kuca je imala male prozore, prijave zidove, nagorio krov. 7 Slovnice cit. v toč. 1. 22. 28. Z genitivom se v obeli jezikih lahko izrazi čas,8 vendar samo s samostalniki, ki pomenijo čas. Razlika je v tem, da tak časovni genitiv v slovenščini lahko stoji sam, v srbohrvaščini pa mora imeti atribut: kongres slavistov bo (tega) avgusta: kongres slavista bit ce ovoga au-gusta. Oba jezika imata za tak genitiv alternacijo s predlogom: kongres slavistov bo v avgustu: kongres slavista bit če и augustu, ali pa še alternacijo z akuzativom: kongres slavistov bo ta avgust: kongres slavista bit če ovaj august; če pa gre za trajno časovno določilo, se lahko v srbohrvaščini uporabi tudi instrumental, vendar brez atributa: borili smo se mnogih vjekova: borili smo se mnoge vjekove: borili smo se и mnogim vjekovima: borili smo se vjekovima. 22. 29. Načinski genitiv: (pojasnjuje glagol) je v obeh jezikih in mora tudi v obeh jezikih imeti atribut. Alternira se podobno kot časovni genitiv: spal je odprtih oči: spavao je otvorenih očiju; padel je krvavega kolena: pao je krvavog koljena (prim, spal je z odprtimi očmi: spavao je otvorenim očima). Toda za možno alternacijo je bistven pomen glagola. 23. 25. Svojilni dativ (dativ osebnih zaimkov) stoji ob glagolu biti: ime mi je Gorazd (sc. moje ime je..., »imam ime« ...): ime mi je Gorazd; oče mu je direktor (sc. njegov oče je ...): otac mu je direktor; sedemnajst let ti je (sc. imaš sedemnajst ...): sedamnaest ti je godina. 23. 26. Čustveni dativ: oni so ti pravi mojstri: oni su ti pravi maj-stori. Tudi pri prisegi v srbohrvaščini pride osebni zaimek v dativ: častna beseda!: časna mi riječ!; tako vam nebesa! 23. 30. Vzročni dativ stoji ob glagolih, ki jim pojasnjuje dejanje: čuditi se, smejati se: čuditi se, smijati se, ipd.: čudim se tvojim postopkom: čudim se tvojim postupcima. Tak dativ je dejansko objekt oziroma samo podvrsta podobnih glagolov: groziti se, klanjati se, maščevati se, priporočiti se, zahvaliti se: prijetiti se, klanjati se, osvetiti se, preporučiti se, zahvaliti se. V vziročni dativ sodi tudi čemu: čemu, s katerim sprašujemo po vzroku ali namenu: čemu novi predpisi?: čemu novi propisi? (sc. za kaj bodo: za što če biti, zakaj: zašto); čemu ljubiti bližnjega: čemu voljeti bližnjega? 8 Tudi za druge časovne konstrukcije gl. Milka Ivič, Iz problematike padežnih vremenskih konstrukcija, Južnoslovenski filolog, XXI, Beograd 1955-1956. 24. 28. Časovni akuzativ mora imeti v obeli jezikih atribut. Omejen je na samostalnike, ki pomenijo čas: tisto noč so prebili na livadi: tu noč proboravili su na livadi. O alternaciji gl. toč. 22.28. 24. 29. Načinski akuzativ stoji ob številkah: skočil je štiri metre daleč: skočio je četiri metra daleko. Za razlike med slovenščino in srbohrvaščino v tej kategoriji so odločilni števni odnosi (gl. toč. 15. 19.). 27. 26. Za instrumentalne odnose velja že dana ugotovitev. Srbohrvaški instrumental sredstva mora stati sam: sada, dok je auto stajao na-sred ceste, strijeljao me je bijesnim očima: sedaj, ko je avto stal sredi ceste, me je streljal z besnimi očmi. 27. 27. Krajevni instrumental se rabi od samostalnikov, ki v pravem ali prenesenem smislu pomenijo kraj: prašnom cestom ide smrt: po prašni cesti gre smrt; modemom stilistikom prolazi dilema: skozi moderno stilistiko gre dilema. 27. 28. Tudi časovni instrumental je omejen na samostalnike, ki pomenijo čas: nedjeljom ne volim biti sam: v nedeljo ne maram biti sani; v pogovornem jeziku je tak instrumental razširjen tudi na druge samostalnike: krajem stoljeca: na koncu stoletja, vendar to norma prepoveduje in zahteva: na kraju stoljeca. Instrumental v pluralu od samostalnikov: dan, godina, vijek-stolječe: (dan, leto, vek-stoletje) pomeni, da se je dejanje dogajalo dolgo časa: danima smo umirivali svoj ponos: dneve in dneve smo mirili svoj ponos. 27. 29. Načinski instrumental: vladao je pameču i snagom: vladal je s pametjo in močjo. Nekateri samostalniki so postali prislovi prav preko načinskega instrumentala: dupkom: nabito poln; kradom, krišom: kradoma, na skrivaj; širom: na stežaj. K načinskemu instrumentalu sodi tudi instrumental lastnosti in kom-paracije, ki se da zamenjati z izrazom kao: svaka je dobra djevom, no da je vidimo nevom (svaka je dobra kao djevojka, ali da je vidimo kao nevjestu: vsaka je dobra kot dekle, toda naj jo vidimo kot nevesto). 27. 30. Vzročni instrumental je redek: izgubilo se tvojom nesposob-nošču i katastrofalnim neznanjem. Bolj navadna je raba predloga: izgubio se z bog tvoje nesposobnosti i katastrof alnog neznanja: izgubilo se je zaradi tvoje (po tvoji) nesposobnosti in katastrofalnega neznanja. Alternacije sklonov brez predlogov nominativ 31. genitiv 32. dativ 33. akuzativ 34. vokativ 35. loka-tiv 36. instrumental 37. sl sii sl sh sl'sh sl sh sl sh sl!sh sl 1 sh 28. nominativ 1 — 1 — — 1 — — 1 — — 1 — —* 1 +* 29. genitiv — — 1 + 1 + + *| + * 1 1 * J * "50. dativ — — + 1 + 1 ! -1- 1 1 31. akuzativ - _ + *| + * — 1 — 1 — I — —'* 1 +* 32. vokativ _♦ — 1 — _ 1 _ -1- 1 — 1 — — 1 — 33. lokativ — 1 — — 1 —, — 1 —' 1 — 1 — 34. instrumental _» —*l + * — 1 — —*l+* — 1- 1 Zamenjavo sklonov v slovenščini in srbohrvaščini prikazujemo z ožjega stališča, ker bi analiza vsega gradiva zahtevala popolnoma samostojno obravnavo. Zato ne obdelujemo primerov, kot so naslednji: nisem se sramovala svojih občutkov: nisem se stidjela svojih osječaja (gen.); nisem se sramovala zaradi svojih občutkov: nišam se stidjela z bog svojih osječaja (predlog + gen.); nisem se sramovala d svojih občutkih: nišam se stidjela и svojim osječajima (predlog + lok.); nisem se sramovala s svojimi občutki: nišam se stidjela sa svojim osječajim (predlog + + instr.). Take alternacije niso direktne, ampak so odvisne oalom. Razlika v jezikih je pogojena: s predložno oz. nepredložno rabo: nedjeljama sam se šetao: ob nedeljah sem se sprehajal. 30.32. Alternacija se nanaša na konstrukcijo: biti komu kaj: biti kome što (gl. 16. 16). Skloni s predlogi in stavčni členi subjekt 38. predi-kat 39. atribut 40. apozi-cija 41. objekt 42. kraj 43. čas 44. način 45. vzrok 46. sl sh slIsh sl sh sl|sh sl sh sl'sh sl|sh sl sh sl'sh 35. genitiv + + + 1 + + 1 + — 1 — + 1 + +1 + +1 + + 1 + + 1 + 36. dativ + + + 1 + + 1 + —j— + 1 + +1 + + 1 + + 1 + 37. akuzativ + + + +1 + + 1 + + 1 + +1 + + + + 1 + + 1 + 38. lokativ + +1 + + 1 + — 1 — + 1 + + 1 + + + + 1 + 39. instrum. + + +1 + + 1 + — 1- + 1 + + 1 + + + 1 + + * —* Povezavo predlogov s samostalniki, zaimki oz. z vsako substantivizi-rano besedo obravnavamo samo v stavčnih členih in posebej v štirib osnovnih prislovnih določilih: kraja, časa, načina, vzroka. V primerjavi slovenskih in srbohrvatskih predlogov je treba seveda upoštevati več možnih leksično-sintaktičnih razlik. Če vzamemo samo tri kriterije, dobimo naslednje osnovne odnose: 1. isti predlog — isti pomen — ista funkcija; taki so npr. predlogi: do, iz, mimo, od, za, na, po, pred... 2. isti predlog — isti: različen pomen — ista: različna funkcija: si. do (z gen.): sli. prema (z dat.); si. po (z lok.): sh. za (z instr.); si. proti (z dat.): sh. protio (z gen.): prema (z dat.)... 3. različen predlog (v dialironični provenienci isti predlog) — isti pomen — ista funkcija: si. brez (gen.): sh. bez (z gen.); si. sredi (z gen.): sh. usred (z gen.); taki so tudi: zaradi; radi; med-medu; v:u; z-s : s-sa... 4. v četrti skupini so predlogi, ki so leksikalna posebnost vsakega jezika: razen: osim; poleg: pored; osim; zaradi: zbog, radi; ozlic: ипа-toč, uprkos; kljub: unatoč, usprkos; čez: preko; ob: o, uz, u; pri: pri, kod... Splošna primerjalna slika odnosov med predložnimi skloni in stavč-nimi členi kaže na podobnost slovenščine in srbohrvaščine, s pogoji, ki smo jih omenili. 35—39. 38. Predložna zveza v nominalni sintagmi je atribut: mož brez predsodkov: čovjek bez predrasuda (gen.); tako tudi v drugih sklonih: poroka k jeseni (sc. jesenska poroka): ženidba-udaja k jeseni (sc. jesenska ženidba — udaja). Čeprav je v obeh jezikih navada, da se v takih primerih uporabi pridevnik, je treba računati z možnostjo, da od vseh samostalnikov ne moremo izpeljati pridevnika ali vsaj ne takega, ki bi pomenil isto. Ponekod odloča sintagmatska struktura (npr. pri nazivu, naslovu ipd.), ponekod pa tradicija. Na teh relacijah so možne razlike med slovenščino in srbohrvaščino: prim, slovo od mladosti (ne: mladostno slovo): rastanak od mladosti (ne: mladosni rastanak); gobova juha (ne: juha iz gob): juha od gljiva (ne: gljivena juha); mož beseda (ne: besedni mož): čovjek od riječi (ne: rječni čovjek ili čovjek riječ); drevo na samem (zbirka verzov Ceneta Vipotnika): sh. prevod je lahko različen: drvo na osami, osamljeno drvo, drvo и osami, drvo и samoči. 35.—39. 39. Y predikatni sintagmi ima sklon s predlogom isto funkcijo kot v nominalni sintagmi, tj. atributno. Veže se kot pridevnik v nominalnem predikatu (prim. toč. 2.2.—9.): bili srno brez slehernega zanimanja: bili smo bez ikakva zanimanja; tudi jaz nisem od muh: (i ja nešto značim); (mož beseda je): on je čovjek od riječi; pri kmetih je poroka v navadi k jeseni: običaj u seljaka je ženidba — udaja k jeseni. Tako lahko variramo tudi druge sklone. 35.—39. 40 Za atributno pozicijo sklona s predlogom velja vse, kar je bilo doslej povedanega ob subjektu in predikatu. Videli smo, da je atributna funkcija ena lizmed osnovnih funkcij sklona s predlogom. 35.—39. 41. Predložnih sklonov v funkciji apozicije ni. Vzrok je seveda jasen: ker je apozitivna služba svojevrstna atributna služba, bi se teoretično možna varianta hitro spremenila v atributivno obliko: ministrski predsednik: ministar predsjednik (: teoretične variante: predsedniški minister: predsjednički ministar; minister predsednik, ministarski predsjednik; predsednik (od) ministrov: predsjednik (od) ministara) ipd. Obenem bi prišlo do istih pojavov, ki smo jih opisali v toč. 35.—39.38. (Prim, pridevniške pomene: kakšen, čigav, od česa, ipd.). 35.—39. 42. Odnos med glagoli in skloni s predlogi (z objekti) je teoretično neomejen tako v slovenščini kot v srbohrvaščini.9 Vendar so take zveze močno podrejene situaoijski stvarnosti, pomenu glagola in pomenu predloga oziroma predložne konstrukcije; tako je distribucija le semantično omejena. Npr. glagol delati: raditi lahko povežemo z vsemi skloni in skorajda z vsemi predlogi: delati brez smisla: raditi bez smisla; delati proti smislu: raditi protiv smisla: raditi prema smislu; delati za smisel: raditi za smisao; delati o smislu: raditi и smislu; delati s smislom: raditi sa smislom. Isti glagol lahko povežemo z velikim številom predlogov, ne pa seveda z vsem: ne: delati med hiše: raditi medu kuče, toda: delati med hišami: raditi medu kučama, in vendar: priti delat med hiše: doci raditi medu kuče. 35.—39. 43. Krajevno adverbialno določilo (pa tudi ostala adverbialna določila) je semantično — logična enota, ki se v prvi vrsti realizira ob »krajevnih« glagolih, »krajevnih« predlogih in »krajevnem« samostalniku ob predlogu. Vendar se taka krajevnost lahko pojmuje zelo široko ter je taka raba, upoštevajoč realno in relativno stvarnost, praktično neomejena: veslati od obale do obale: veslati od obale do obale; ustaviti se ob hiši: zaustaviti se kraj kuče; šli smo mimo pozabljenih grobov: išli smo mimo (pored) zaboravljenih grobova (prim, išli smo mimo zabo-ravljene grobove); toda ravno tako: šli smo mimo pozabljene mladosti: išli smo mimo zaboravljene mladosti; prihajati k njemu na zabavo: dolaziti (k) njemu na zabavu; voziti se čez reko: voziti se preko rijeke; biti na dlani: nalaziti se na dlanu; pod roso v cvetju: pod rosom и cviječu. 8 Prim. Antica Menac, O promjenaina u značenju prijedloga kod, Jezik, XII, Zagreb 1964-1965; Milka Ivič, Sistem predloških konstrukcija u srpsko-hrvatskom jeziku, Južnoslovenski filolog, XXII, Beograd 1957-1958. 35.—39. 44. Tudi časovno določilo se v prvi vrsti realizira ob časovni semantični vsebini povezanih jezikovnih enot: od zarje do mraka: od zore do mraka; po svečanem kosilu: poslije svečana ručka; zbežali smo pred dežjem: pobjegli smo prije kiše; poročiti se k jeseni: oženiti se — udati se k jeseni (v srbohrvaščini zelo redko); ne pusti me v soboto samega: ne ostavljaj ine и subotu sama; pri najboljši volji: pri najboljoj volji: uz najbolju volju; zdravilo jemljite pred kosilom: lijek uzimajte pred ručkom. 35.—39. 45. Načinsko adverbialno določilo se v obeh jezikih distri-buira zelo frekventno, v pravi in preneseni stvarnosti: srečali smo se mimo predvidevanja: sreli smo se mimo predvidanja; ko je bil obrnjen proti hiši: kad je bio okrenut prema kuči (kombinacija kraja in načina); vzlic pogostim opozorilom: unatoč čestim upozorenjima; kljub silni skrbi: uprkos velikoj brizi; peli so na ves glas: pjevali su na sav glas; svojo neprevidnost smo plačali s krvjo: svoju smo neopreznost platili krvlju; začela jih je metati na bunker z naglico in nestrpnostjo: počela ih je bacati na bunker sa žurbom in nespretnošču. 35. 46. Vzročno adverbialno določilo v genitivni predložni konstrukciji je razmeroma pogosto v obeh jezikih:10 v grlu me je stiskalo bolj od nesmisla kakor od žalosti: u grlu me je stiskalo više od (zbog) nesmisla negoli od (zbog) žalosti; odpotovala je iz jeze: otputovala je zbog ljutnje; poslovil sem se zaradi mučnega vtisa: oprostio sam se zbog mučnoga utiska. 36. 46. Spričo relativno majhnega števila predlogov (izrazito krajevno-načinskih), ki se rabijo ob dativu, je vzročna služba razmeroma nerazvita v obeh jezikih; oba jezika poznata vzročni dativ (gl. toč. 23.30.), ki nadomešča predložne konstrukcije. Vendar je na meji te kategorije v slovenščini možen tip: ustaviti se k počitku: zaustaviti se zbog odmora. V srbohrvaščini se pomanjkanje vzročnih predlogov v dativu nadomešča z genitivniini dopolnili, vendar tega norma ne dopušča: ne: unatoč najbolje želje (sc. zbog najbolje želje). Norma zahteva: unatoč najboljoj želji, tj. načinski pomen. 37. 46. Vzrok z akuzativnimi predlogi: kaznovali so ga za slabo vedenje: kaznili su ga za loše ponašanje; vsak dan je odhajala na posvet: 10 Gl. npr. za slovenščino: Anton Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika, predlogi in predpone, SAZU, Ljubljana 1959; Milka Ivič, Uzročne konstrukcije s predlozima zbog, od iz u srpskohrvatskom književnom jeziku, Naš jezik, VI, Beograd 1954; Igrutin Stevovič, O pitanju konstrukcije padeža s predlozima, Južnoslovenski filolog, XXI, Beograd 1955—1956. svaki je dan odlazila na saojeloDanje; delam v tvojo korist: radim и tooju korist. 38. 46. Vzročni lokativ je možen samo v slovenščini, jezikovni znak take zveze pa je predlog po; v srbohrvaščini se izraža ista situacija s predlogom zbog + genitiv: ostal sem osamljen po lastni krivdi: ostao sam osamljen zbog vlastite krivice; pomensko, pa tudi zaradi predloga po, ki je obenem načinski predlog, se čuti rahla nevtralizacija vzročnega in načinskega lokati va. 39. 46. Tudi vzročni predložni instrumental je možen samo v slovenščini, nosilec takega pomena pa je predlog za; v srbohrvaščini se ista situacija izraža ali z instrumentaloni vzroka (gl. toč. 27.30.), kar je v sodobnem jeziku zelo redek pojav, ali pa zelo pogosto s predlogi zbog, od in z genitivom: umrl je za rakom: umro je od raka: iimro je zbog raka; biti bolan za gripo: biti bolestan od gripe. РЕЗЮМЕ Синтаксическое употребление падежей ц словенском и сербохорватском языках исследуется на основании аналитических единиц: членов предложения, частей речи и падежей, одним словом, категорий, переплетающихся в обоих языках в определенных отношениях. Такая материя обусловила описание в нескольких пересечениях: 1) члены предложения и части речи, 2) падежи и члены предложения, 3) зависимость падежей, 4) падежи и функции значения, 5) альтернации падежей, 6) падежи с предлогами и члены предложения. В каждом пересечении учтены две единицы с параллельными констатациями для обоих языков. Отношения показаны также графически, со следующей легендой для всех таблиц: + присутствие отношения, — отсутствие отношения, * возможные различия, частичные различия, полные различия. Из этого видно, что за знаком * стоит несколько значений и что для полной эксплицитности Аледовало бы найти соответсвующее количество знаков. Такое решение было необходимо вследствие технических ограниченных возможностей. Недостаток особенно виден в шестой таблице, при анализе отношений: падежи с предлогами и функции значения, где нужно было учитывать семантические значения предлогов и слов, связанных с ними. Поэтому при этом анализе сначала дается основная семантическая классификация, которую не следует забывать при сравнительном анализе словенских и сербохорв. предлогов. Как это бывает обыкновенно с практическими применимыми сравнениями и в нашем анализе беспрестанно присутствует идея о том, что оба языка должны исследоваться в качестве целостной материи, которая в одних пунктах идентична, в других же различна. Эти два факта таким образом являются основными структуральными группами нашего сравнительного описания, постоянно выступающими в таблицах и комментариях. Однако, само собой разумеется, что критерий тождественного и критерий разного применяется лишь в синтактиче- оком смысле, а не в других возможных языковых значениях. Таким образом, наш анализ, конечно, не обращает внимания на звуковую реализацию, на морфемную структуру, не лексемные и словообразовательные особенности каждого языка, поскольку это являются отношениями, прямо не относящимися к синтаксическому исследованию, хотя они в нем беспрестанно присутствуют. Поэтому является очевидным, почему два языковых разных знака, например типы postati и postati, medu и meda, или же maščevati se и osvetiti se обсуждаются в качестве одинаковых языковых знаков, хотя они в абсолютном смысле не тождественны. Синтаксические разницы между обоими языками, главным образом, видны в таблицах под знаком *. Настоящее качество этих разниц, т. ет дистрибуция, частотность и другие особенности, видны в комментарии и примерах, отдельно для каждого сравнения отношений. Таким образом данные из таблицы должны рассматриваться лишь в связи с другими, реальными данными, описанными в тексте. Синтаксическая схематизация, которую мы использовали в нашем исследовании, не является ни полной, ни абсолютной. Недостаток чувствуется, например, особенно у прилагательных и глагольных управлений, при более широком семантически-сравнительном исследовании предлогов, и еще кое-где. Что касается управлений, то можно утешаться, что ни словенское, ни сербохорватское языкознание не классифицировало проблем управления и не решило их. Но и в случае, если бы положение вещей было иным, становится опять-же ясным, что этот материал требовал бы особого и самостоятельного изучения, которое нельзя было бы целесообразно включить только в одно синтаксическое исследование. По этим же причинам и семантические и другие сравнительные данные нельзя было включить в схемы, потому что наше обсуждение материи непомерно и, по всей вероятности, неоправданно увеличилось бы, хотя эти данные беспрестанно напрашиваются в качестве интегральных синтаксических единиц. UDK 886.3—1 »1774t Vilko Nooak Filozofska fakulteta Ljubljana SLOVENSKA IN SLOVAŠKA PESEM IZ 1774 Štefan Barbarie je prvi omenil1 pesem v prekmurskem narečju, ki jo hrani v rokopisu knjižnica bivšega evangeličanskega liceja v Bratislavi, sedaj del Ustava slovenskej literatury SAV. Označil jo je kot »igrivo razpoloženjsko, anakreontsko ubrano verzifikacijo ... nekako verzifikacijsko šolsko vajo« dijaka Novaka, nastalo pred Pisanicami. Da hrani omenjena knjižnica več slovenskih tiskov od 16. stol. dalje in prekmurske rokopise, temu se ne čudimo, če vemo, da je poleg evangeličanskega artikularnega kraja Nemescsö blizu Szombathelya, kjer je bila madžarska in nemška šola, in Soprona, kjer je bila stara evangeličansku srednja šola, bil nekdanji Požun (niadž. Pozsony, nem. Pressburg), današnja Bratislava, tisti kraj, ki je bil tako za šolanje prekmurskih evangeličanov kot za delovanje njihovih pisuteljev (učiteljev in duhovnikov) ter za izdajanje njihovih knjig najbolj pomemben. Spodaj podajam najprej transliteracijo, nato pa fonetični prepis besedila ter faksimile. VERSUS VANDALICI Pro Actu Oratorio Anni 1774 die 16 Febr. Pofzliinte da efzi prosziin vas GOSZPODA, Ka bom vam jasz pravo od toga naroda, Steri vzimi vhi'zi pr petsi sze gloda, Âr ga mrasz mentiije od vszakoga hoda. Vzimenfzkom vreimeni paver szi zgutsâva, Od fzvojili sztariffih on prpoviddva, Med gyefztyâmi szidi ne boji ga glava, Ino tak zdremlenyom on sztrake oddva. Tak pravi meo szem jasz jedrnu mamitzu, Ali mrla mi je mam za nyou Katitzu, Vzeo szam szi fztrélitzu sznyouv szain bujou ftitzu, Mama szu szküali prav dobru 'zupitzu. 1 Razmah slovaške znanosti. NR XVII, št. 21, 9. XI. 1968, 633. ' 9 — Slavistična revija Nejde on vörte mi vets na nyive szpliigom, Ka bi sze obratsao szvoim friskem tztigom, Liki vleti goni eden priton driigom, Tsa szarvas hajsz red'za 'ziile draple sztriigom. Kae pa moj otsa delau vSzent-Gothardi, Dare je raco pune fsze fpliindre tokvardi, Nofzou je okoulik tain otetz na dardi, Török Bafse glavo novtze v-Salavardi. Te je dobre bilou na szvéti 'živeti, Mogou jete tslovik doszta pénesz meti, Nei je meo nevouli ni vzimi ni vleti, V bibor, vbârfonszki gvant mogou je odeti, Meo je moj sztari ded prav tutsnoga brava, Tak je biu veliki, kako divgya krava, Sefzt tzentov je vâgao meo je gyetra zdrava, Doszta bilou dobra, ali zima prava. 1 zdaj tak delamo pri ogni szidimo, K faffanki szpravlati tiidi sze hitimo, Doszta gosztuvanyao rediti vidimo, 1 tak tzčlo zimo veszélo dr'zimo. Per me DAVI DEM NOVAK mp. V fonetičnem prepisu: Posliinte da esi prosim vas gospoda, ka bom vam jas pravo od toga naroda, šteri v zimi v liiži pr peči se gloda, ar ga mras inentiije od vsakoga hoda. V ziinenskom vreimeni paver si zgučava, od svojih stariših on prpovidava, med gjestjami sidi ne boji ga glava, ino tak z dremlenjom on strake odava. Tak pravi: meo sem jas jedrnu mamicu, ali mrla mi je, nam za njou Katicu, vzeo sam si strelicu, s njouv sam bujou fticu, mama su sktiali prav dobru župicu. Nejde on viirte mi več na njive s plugom, ka bi se obračao svojim friškem cügom, liki vleti goni eden pri ton driigom, ča sarvaš, liajs redža, žiile draple striigom. Kae pa moj oča delau v Sent Gothardi, dare je meo pune fse fplundre (tokvardi?), nosou je okoulik tam otee na dârdi, török baše glavo novce v Salavârdi. Te je dobre bilou na sveti živeti, mogou je te človik dosta penes meti, nei je meo nevouli ni v zimi ni v leti, v bibor, v baršonski gvant mogou je odeti. Meo je moj stari ded prav tučnoga brava, tak je veliki, kako divgja krava, šest centov je vagao, meo je gjetra zdrava, dosta bilou dobra, ali zima prava. I zdaj tak delamo pri ogni sidimo, k fašanki spravlati tiidi se hitimo, dosta gostuvanjao rediti vidimo, i tak celo zimo veselo držimo. Dooj-nikt, 1922; Sjužet i arhitektonika romana Dostoeoskogo iBednye ljudi« d sojazi s voprosom o poetike natural'noj školy, 1924; Gogol' i natural'naja škola, 1925; Ètjudy o stile Gogolja, 1926; Èooljucija russkogo naturalizma. Gogol' i Dosto-jeoskij, 1929). V okviru svojih stilističnih raziskav je posegel tudi v 17. stoletje (O zadačah stilistiki. Nabljudenija nad stilem Zitija protopopa Avoakuma, 1923) in med svoje sodobnike (O poèzii Anny Ahmatovoj. Stilističeskie nabrosk. 1925; Jaz у k Zoščenki, 1928). V leningrajskih zbornikih Poetika se Vinogradov ukvarja z vprašanjem avtorjeve pripovedi (Problema skaza v stilistike, 1926) in s teorijo umetniškega jezika (K postroeniju teorii poèticeskogo jazyka. Učenie o sistemah reči lite-raturnyh proizvedenij, 1927). V teh letih je bil tudi eden od glavnih sodelavcev znamenitih zbornikov L. V. Ščerbe Russkaja reč' (1923, 1927, 1928). Tu najdemo med avtorji še druga znana imena, kot so npr. Ušakov, Larin, Jakubinskij in Vinokur. K tematiki dvajsetih let se je Vinogradov vrnil po skoraj treh desetletjih. Oborožen s temeljitimi lingvističnimi izkušnjami je v nekaj letih ob bogatem ruskem leposlovnem gradivu strnil svoje poglede na umetniški jezik (O jazyke hudožestoennoj literatury, 1959; Problema aotorstoa i teorija stilej, 1961; Stilistika — Teorija poetičeskoj reči — Poetika, 1963; Sjužet i stil', 1963). Najbolj priljubljeni avtorji v raziskavah Vinogradova so Karamzin, Puškin, Gogolj in Dostojevski, čeprav intenzivno raziskuje npr. tudi jezik Krylova, Lermon-tova in dr. Da se je prav v teh letih (okoli 1960) ponovno z vso vnemo poglabljal v jezikovne prijeme Dostojevskega, kažejo nekatere objave in predavanja npr. na Institut d'Études slaves v Parizu (Critique du style de Leskoo par Dostoieoski; Deux contes inconnus de Dostoieoski). V tridesetih letih, ko je Vinogradov postal profesor v Moskvi in Vjatki (1934—37), je svojo raziskovalno moč osredotočil na štiri razmeroma jasno razmejena tematska področja (zgodovina ruskega knjižnega jezika, Puškin, leksi-kografija. gramatika). Najprej je pripravil knjigo: Očerki po istorii russkogo literaturnogo jazyka XVII—XIX od., 1934, o kateri sam pravi, da je le sistematizirano gradivo za zgodovino knjižnega jezika. Druga izdaja (1938) je močno razširjena in predelana, in za položaj vede o knjižnem jeziku je značilen odstavek v predgovoru: »Istorija russkogo literaturnogo jazyka — obla-sf počti neissledovannaja. Očen' malo izučen jazyk velikih russkih pisatelej как XVIII, tak i XIX v. Osnovnye ètapy èvoljucii literuturno-jazykovyh jav-lenij ne ustanovleny. Net ni istoričeskoj fonetiki, ni istoričeskoj gramatiki, ni istoričeskoj leksikologii russkogo literaturnogo jazyka. Prepjatstviem k postroeniju istorii literaturnogo jazyka javljaetsja takže i nedostatočnaja ra?rabotan-nosf istorii litaraturnyh stilej.« Leta 1935 je izšla knjiga o Puškinovem jeziku (Jazyk Puškina, Puškin i istorija russkogo literaturnogo jazyka) in tik pred začetkom vojne še Stil' Puškina. 7. jezikovno-stilno platjo Puškinovega dela se je Vinogradov ukvarjal tudi kot sourednik zbranih del Puškina in ob pripravljalnih delih za slovar Puškinovega jezika v petdesetih letih (izhajal je — štiri knjige — v redakciji Vinogradova, Barhudarova, Blagoja in Tonmševskega od 1956 do 1961). V. V. Vinogradov si je že v tridesetih letih pridobil pomembno mesto tudi v ruski leksikografiji in leksikologiji. Kot najvidnejši specialist za stilno vrednotenje jezikovnega gradiva je z D. N. Ušakovom in drugimi (Larin, Ožegov, Tomaševski, Vinokur) sodeloval pri sestavljanju prvega razlagalnega slovarja sodobnega ruskega knjižnega jezika (Tolkovyj slovar' russkogo jazyka, 1—IV, 1935—1940). Posebna odlika tega slovarja je prav v tem, da so sestavljalci spoznali, da obstoji knjižni jezik iz več stilnih plasti, zato so s tega gledišča ocenili leksiko in besede označili s kvalifikatorji. Leksikološko delo je Vinogradov s posebno ljubeznijo nadaljeval tudi po vojni. Bil je eden od glavnih redaktorjev novega akademskega slovarja v 17 knjigah (Slovar' sovremennogo russkogo literaturnogo jazyka, I—XVII, 1948—1965); vzporedno je objavljal številne kratke študije o življenju in zgodovini besed v ruskem knjižnem jeziku, v glavnem pod naslovom Iz istorii russkoj literaturnoj leksiki. V tridesetih letih (deloma tudi že prej) se je Vinogradov ukvarjal tudi s proučevanjem slovnične strukture sodobnega ruskega jezika in pri tem dosegel rezultate, ki so se v naslednjih desetletjih trdno uveljavili v sovjetski grama-tični misli. Značilno za to njegovo delovno področje je, da se je prikopal do izvirnih rešitev ob kritičnem študiju in pretresu zahodnoevropske in ameriške teoretične lingvistične in slovnične literature, še z večjo doslednostjo pa si je ustvaril suveren pregled nad celotnim izredno bogatim ruskim slovničnim izročilom (Sovremennyj russkij jazyk, I. Vveclenie v grarnmatičeskoe učenie o slove; II. Grarnmatičeskoe učenie o slove), ki pomenita osnovo za kapitalno slovnično delo Vinogradova Russkij jazyk, 1947. Grarnmatičeskoe učenie o slove, 784 str. Rokopis je dobival dokončno obliko v težkih dneh druge svetovne vojne, in maja leta 1945 je Vinogradov prejel za knjigo najvišje priznanje moskovske univerze — nagrado Loinonosova. Leta 1946 je postal redni član sovjetske akademije znanosti. Toda po izidu Ruskega jezika 1947 se je na akademika Vinogradova sesul plaz najostrejše in denunciantske »kritike«, ki so jo najbrž spodbudili marristi. Po nestrokovnosti pač prednjači ocena B. Agapova in K. Zelinskega z naslovom Net, èto — ne russkij jazyk (Lit. gazeta, 1947, 29. nov.)2 2 Za ponazoritev ozračja naj navedem le nekaj izvlečkov. Knjigi očitajo, da je napisana v »tarabarščini«, da daje Vinogradov »pervenstvo inostrannym učenym pered russkimi«, da citira »fašistvujuščih idealistov i formalistov vseh mastej«, da klečeplazi pred Zahodom (»Čto èto za pojasnye poklony, kotorye otvešivaet na Zapad russkij akademik Vinogradov?«) in da ustvarja posebno nadnacionalno vedo, posebno državo filologov tkiin. »vinogradovskoe gosudar-stvo«. Zvrstijo se še drugi očitki do »globoke idealističnosti«, itd. V zvezi z novimi predlogi in publicističnim stilom »kritika« nadalje ugotavljata: »... èto pustoporožnjaja, vrednaja čepuha, èto apolitičnost i bezydejnosf,« in zaključujeta: »Knigu že prof. Vinogradova s ее prekloneniem pered inostranščinoj i Ižeakademičeskoj tarabarščinoj my ne možem sčitaf russkoj knigoj o russkom jazyke!« Novinarji so napadli tudi znanstveni svèt moskovske filološke fakul- Leto 1950 pomeni za Vinogradova popolno lingvistično in tudi splošno rehabilitacijo; vendar je moral prevzeti vlogo prvega uradnega lingvista in rusista, kar je seveda povezano s številnimi znanstveno-organizaeijskimi in redakcijskimi funkcijami. Boj z marristi po letu petdeset ni bil težak, kajti večina lingvistov je uvidela, da so se rešili iz slepe ulice; veliko teže je bilo ustvariti stik s klasičnim ruskim lingvističnim izročilom in utrditi novo objektivno znanstveno ozračje. Veliko časa in moči so Vinogradovu v teh letih (1950—54) pobrali tudi manj pomembni popularni spisi o lingvistiki in literarni vedi. Toda lingvistična trdnost in neomajna delavnost sta mu pomagali, da je v vsakršnih zunanjih okoliščinah še naprej uresničeval svoje znanstvene načrte. Za prvo knjigo akademske gramatike (1952) je prispeval besedotvorje samostalnika in pridevnika; za drugo (1954) obširen uvod (str. 5—111) o teoretičnih vprašanjih sintakse. Posebej je objavil še razprave o besednih zvezah (Voprosy izučenija slovosočetanij, 1954) in o sintaksi stavka (Osnovnye voprosy sintaksisa predloženi ja, 1955; temeljna načela akademske sintakse pa je razložil v glasilu Izoestija AN SSSR OLJa, 1954 (Osnovnye principi/ russkogo sintaksisa v »Grammatike russkogo juzykat Akademii nauk SSSR). Na obravnavo sintaktičnih vprašanj se vežejo tudi temeljne razprave Vinogradova o frazeologiji (Ob osnovnyh tipali frazeologičeskih edinic v russkom jazyke, 194?) in o modalnosti (O kategorii modalnosti i modal'nyh slooah o russkom jazyke, 1950). Kot že v knjigi Russkij jazyk za splošni slovnični histo-riat se je Vinogradov tudi v sintaksi pokazal kot neprekosljiv poznavalec ruskega sintaktičnega izročila. Svoja spoznanja je združil v knjigo Iz istorii izučenija russkogo sintaksisa. Ot Lomonosova do Potebni i Fortunatova. 1958. Kako je Vinogradov obvladal celotno zgodovino ruske in sovjetske lingvistike, kažejo npr. izčrpni portreti Sahmatova, Potebnje, Sčerbe, Peškovskega, Seliščeva, Jaku-binskega in Obnorskega, pa tudi pregledi in ocene celih obdobij, npr. Russkaja nauka o russkom jazyke, 1946 in Izučenie russkogo literaturnogo jazyka za poslednee desjatiletie, 1955. Najstarejše obdobje (11.—16. stol.) knjižnega jezika in pismenstva pri vzhodnih Slovanih, ki še danes ni znanstveno podrobno in zanesljivo osvetljeno, v delih Vinogradova dolgo ni bilo močneje zastopano. V drugi izdaji njegovih orisov zgodovine ruskega knjižnega jezika (Očerki, 1938, 5) beremo le nekoliko modificirano tradicionalno trditev (Sreznjevski, Sahmatov): »Russkim litera-turnym jazykom serdnjevekov'ja byl jazyk cerkovnoslavjanskij. Vo vtoroj polovine XVII v. rezko projavilsja vnutrennij raspad sistcmy cerkovnoslavjan- tete, kjer sprva niso dobili podpore niti pri profesorjih niti pri zastopnikih študentov (10. dec. se v Lit. gaz. npr. pritožujejo nad izjavo nekega študenta: »Ilorošo že vospityvajut èti žrecy — mišljeni so profesorji, F. J. — svoih pitom-cev!«). Videti pa je, da so se pozneje nekateri le vdali »splošni psihozi« in napisali odklonilne ocene (prim. Slaojanskoe jazykoznanie. Bibliografičeskij ukazatel', I, 1963, str. 169). Del teh kritikov (npr. Galkina-Fedoruk in N. S. Pospelov) je po prelomnem letu 1950 večkrat skušal popraviti svojo zmoto (prav tam, 169); o marrizmu in razpoloženju po Stalinovem posegu v lingvistiko je pri nas objavil zanimiv prispevek Rajko Nalitigal (Trenja v ruski lingvistiki, SR IV, 1951, str. 554—261). skogo jazyka, oboznačivšijsja ešče v XVI v. Izmenenija v strukture eerkovno-knižnoj reči byli svjazany s rostom literaturnogo značenija »svetskilit — delo vy h, publicističeskih, povestvovaternyli — stile j russkogo pis'mennogo jazyka i s rasšireniem literaturnyh prav bytovoj reči.« Okvirno se je te ugotovitve Vinogradov držal tudi v svojih poznih spisih o staroruskem knjižnem jeziku, le da je tedaj razgrnil vso kompleksnost vprašanja literarnosti in neli-terarnosti staroruskih spomenikov in skušal določiti zapleteno razmerje med cerkvenoslovanskimi in ruskimi plastmi v jeziku. Izločil pa je vsa tista območja te sfere, ki še čakajo na podrobno znanstveno analizo (prim. OsnoDnye problemy izučenija obrazooanija i razviti ja dreonerusskogo literaturnogo jazyka, 1958; Osnoonye ooprosy i zadači izučenija istorii russkogo jazyka do XVIII Deka, izšlo že po avtorjevi smrti v VJa, 1969, 6, str. 3—34). Manj jasno je stališče Vinogradova do teh vprašanj v vmesni fazi, ko je po drugi svetovni vojni v rusistiki na široko prodrla teza Obnorskega (Očerki po istorii russkogo literaturnogo jazyka staršego perioda, 1946), da je bil knjižni jezik pri vzhodnih Slovanih v prvih stoletjih po izvoru staroruski in da se je južno-slovanska cerkvenoslovanščina uveljavila šele po tkim. drugem južnoslovan-skem vplivu (14. in 15. stol.). Nekateri rusisti so to mnenje še razvijali in pomikali začetke ruskega knjižnega jezika globlje v zgodovino (Cernyh, Filin in dr.). Zlasti v uvodni študiji o Jakubinskem (L. P. Jakubinskij, Istorija dreo-nerusskogo jazyka, 1953, str. 3—40) najde Vinogradov dovolj simpatije za zamisli Obnorskega in drugih, čeprav se izraža raje bolj posredno, z navedki iz Obnorskega, Cernylia in dr. (o nasprotnem se lahko prepričamo v že omenjenem delu Osnoonye ooprosy, 3—10). Razumljivo je, da se je V. Vinogradov kot poznavalec ruske zgodovinske stilistike lahko tudi uspešno vključeval v obravnavo vprašanj jezikovne kulture (Problemy kul'tury reči i nekotorye zadači russkogo jazykoznanija, 1964). Samo on je s svojo preudarnostjo kot predsednik komisije lahko brzdal tudi pravopisne strasti, ki so se v zadnjih dveh desetletjih večkrat razvnele v najrazličnejših inačicah (prim. F. Jakopin, Ruski pravopis na razpotju, JiS X, 1964-5, 135—144). V zadnjem času se ni mogel odtegniti niti vprašanjem v zvezi s proučevanjem ruskega jezika pri Nerusih (V. V. Vinogradov, V. G. Kosto-marov, Teorija sooetskogo jazykoznanija i praktika obučenija russkomu jazyku inostrancev, VJa, 1967, 2). V zadnjih dvajsetih letih je Vinogradov preko ruskega jezika večkrat posegel tudi v aktualna vprašanja drugih slovanskih jezikov (Osnoonye ooprosy izučenija sooremennyh slaojanskih literaturnyh jazykoo, 1949). Posebno rad se je loteval širših slavističnih vprašanj ob mednarodnih slavističnih kongresih (Različija meždu zakonomernostjami razviti ja slavjanskih literaturnyh jazykoo o donacional'nuju i nacional'nuju èpohi, 1963; Problemy morfematičeskoj struktury slova i jaolenija omonimii о slaojanskih jazykah. V zborniku Slav-janskoe jazykoznanie, 1968, 53—119); kar tu naj še omenim, da je imel Vinogradov kot predsednik ali član Mednarodnega slavističnega komiteja levji delež v vsebinski pripravi vseh treh zadnjih kongresov (1958, 1963, 1968). Kot večletni vodja lingvističnega in rusističnega inštituta sovjetske akademije znanosti je bil Vinogradov eden glavnih pobudnikov, organizatorjev in usmerjevalcev znanstvenega dela na teh ustanovah; kot profesor in vodja ka- 10 — Slavistična revija tedre za ruski jezik na filološki fakulteti v Moskvi je vzgojil številne rodove rusistov, med katerimi jih je bilo veliko tudi iz inozemstva. Prof. Vinogradov je bil znan kot bleščeč predavatelj; vedno je znal sprožiti nov problem in dati ideje za njegovo rešitev. Kot gosta so ga vabila skoraj vsa evropska slavistična središča. Neprecenljive zasluge za razvoj lingvistične znanosti si je pokojni akademik Vinogradov pridobil kot glavni urednik osemnajstih letnikov dvomesečnika Voprosy jazykoznanija (1952—1969). S svojimi prispevki in s spodbudo znanstvenih razprav o ključnih vprašanjih lingvistike je časopisu pripomogel do popolne uveljavitve v svetovni lingvistiki. Morda pa je še pomembnejše dejstvo, da je Vinogradov s svojim tenkim posluhom za nova, šele nastajajoča gibanja v lingvistiki v reviji in ob njej pomagal oblikovati nov rod razgledanih in samostojno mislečih sovjetskih lingvistov. Franc Jakopin Filozofska fakulteta, Ljubljana UDK 82.0(048.1) POETIKA D. S. L1HAČOVA* IN PREVREDNOTENJE RUSKEGA SREDNJEVEŠKEGA SLOVSTVA V prvi polovici leta 1968, ko se je sicer že dalo slutili, da je doba, ki se je v sodobni sovjetski književnosti začela s toliko obetajočo »odjugo«, oficialno odpisana, je znani češki prcučevalec sovjetske književnosti Miroslav Drozda zapisal naslednjo pomembno ugotovitev: »Sodobna ruska književnost išče izgubljene tradicije. Njena iskanja so sestavni del procesa destalinizacije, ki med njene naloge sodi tudi vzpostavljanje drugačnih oblik slovstvenega življenja pa tudi svobodnih vezi z vsemi živimi umetniškimi tradicijami.«1 S temi besedami je M. Drozda opozoril na tisto odkrivanje v preteklosti ustvarjenih vrednot (od dediščine posameznih pisateljev in slovstvenih struj pa do umetniških postopkov in slovstvenih vrst), ki je pomenilo za napredni del sovjetske književnosti polemiko z normami dogmatične ozkosti in okostenelosti v imenu prevrednotenega pojmovanja narave in funkcije besedne umetnosti. In čc je Andrej Voznesenski, eden od najdrznejših iskalcev novega pesniškega izraza, prištel med svoje učitelje Rubljova, Borisa Pastemaka in Le Corbusiera ter tako izpovedal potrebo, da se premaga izolacionizem ne samo v odnosu do slovstvenih tradicij, ampak tudi v odnosu do tradicij drugih vrst umetnosti — v razširjenem časovnem (zveza celo s srednjim vekom) in prostorskem območju * D. S. Lihačev, Poetika drevnerusskoj literatury, Izd. »Nauka«, Leningrad, 1967. 1 Miroslav Drozda, U traženju izgubljenih tradicija, Mogučnosti, 1968, str. 1126. (povezava s sodobno zahodnoevropsko umetnostjo),2 potem se je tudi napredni del slovstvene historiografije enako intenzivno odzval zahtevam danes že nekoliko potlačenih teženj povojnega sovjetskega preporoda in v svoji znanstveni praksi med drugim kritično oživil bogato tradicijo ruske poetike od Aleksandra Veselovskega do formalistične šole ter jo dopolnil z novimi tradicijo prese-gajočimi dognanji. Na področju slovstvene inedievalistike je zavest o potrebi prenovljenega stika s tradicijo in s tem v zvezi zavest o nujnosti prevrednotenja tradicije same morda najbolje izrazil Leningrajčan I. P. Jerjomin v razpravi Novejše raziskave umetniške oblike staroruskih slovstvenih del: »Preučevanje umetniške oblike je danes ena od osrednjih nalog sovjetske slovstvene vede. To nalogo nam zastavlja predvsem boj za izboljšanje kvalitetne ravni umetniškega mojstrstva sodobne sovjetske književnosti. Pisatelje pozivajo, naj se zgledujejo po velikih klasikih iz preteklosti. Toda mojstrstva se pri klasikih ni mogoče učiti brez skrbnega študija samega laboratorija njihovega mojstrstva, brez upoštevanja njihovih ustvarjalnih izkušenj. Olajšati sovjetski književnosti pot k osvojitvi teh izkušenj je častna in odgovorna naloga slovstvene vede.«3 Iz tega spoznanja in iz ugotovitve, da je ruska in sovjetska medieva-listika v tej smeri napravila šele prve korake, raste njegovo upanje, da bo nekoč napisana zgodovina starega ruskega slovstva kot zgodovina besedne umetnosti.4 Potrebo, da mora preučevanje vrednot minulih kultur služiti interesom in razvoju sodobne kulture, zagovarja in oznanja tudi D. S. Lihačov. V programskem članku O estetskem preučevanju spomenikov kulturne preteklosti5 in v zaključnem, nič manj programskem poglavju Poetike Zakaj moramo preučevati poetiko staroruskega slovstva definira kulturno zgodovino kot zgodovino žive kontinuitete kulturnih vrednot in poziva k tolerantnemu sprejemanju in razumevajočemu kompleksnemu preučevanju vseh kulturnih in še posebej slovstvenih pojavov vseh dob in vseh kultur. Ob tem opozarja na neprecenljivo škodo, ki so jo prizadejali kulturi v svoji nestrpnosti zgodnje krščanstvo, ikonoklasti, križarji in druga »religiozna« in »nereligiozna« gibanja, ki so zaradi »ideoloških« razlogov ali samo preprostega neznanja uničevala spomenike starih kultur. Tako široko zasnovani estetski nazor, ki v veliki meri izhaja iz humanizma in zgodovinskega pojmovanja stvari 19. stoletja (predvsem iz Hegla), vodi raziskovanje D. S. Lihačova v dve smeri: v preučevanje kontinuitete med srednjeveškim in novodobnim slovstvom in v ugotavljanje individualnosti starega ruskega slovstva, ki da se kot celovit srednjeveški slovstveni tip ostro loči od novodobne književnosti. Za izpolnitev obeh teh zapletenih nalog so bistvenega pomena ravno raziskave na področju poetike. D. S. Lihačov jc na tem področju rusistične medievalistike zaoral v ledino. Starejši ruski slovstveni zgodovinarji od F. 1. Buslajeva, 1. S. Nckrasova, N. S. 2 M. Drozda, n. m., str. 1128—1129. 3 I. P. Eremin, Novejšie issledovanija hudožestvennoj formy drevnerusskih literaturnyh proizvedenij; v knjigi istega avtorja: Literatura drevnej Rusi, M,—L., 1966, str. 234. 4 1. P. Eremin, n. m., str. 239. 5 Ob esteičeskom izučenii pomjatnikov kurturnogo prošlogo, Voprosy lite-ratury, 1963, št. 3, str. 100—111. Tihonravova do V. O. Ključevskega idr. so namreč odkrili samo nekatere estetske posebnosti pri posameznih srednjeveških slovstvenih spomenikih in se raziskav estetskih posebnosti srednjeveškega slovstva kot celote niso lotevali. Tudi najnovejše raziskave sovjetskih medievalistov A. S. Orlova, V. P. Adria-nove-Peretc, N. K. Gudzija, I. P. Jerjomina idr. niso prinesle mnogo več kot neke bolj ali manj posplošene poglede na umetniško specifiko in na umetniške metode starega ruskega slovstva, čeprav so nekatera vprašanja, zlasti s področja stilistike, pa tudi poetike, v delih teh raziskovalcev dokaj temeljito obdelana.0 Proti »ruskim tradicionalistom«, ki so raziskovali srednjeveške ruske tekste, kot da bi »bili čisto religiozno, cerkveno in morda še zgodovinsko slovstvo, pomembno za pregled razvoja ruskega jezika«7, je nastopil na Zahodu med prvimi Adolf Stender-Petersen in začel kompleksno preučevati srednjeveško slovstvo, upoštevajoč pri tem do tedaj zapostavljeno estetsko gledišče. Vendar se je tudi on posvečal predvsem stilističnim raziskavam.8 Estetsko specifiko ruskega srednjeveškega slovstva je tako doslej najtemeljiteje obdelal Dmitrij Čiževski, v Zvezni republiki Nemčiji delujoči znanstvenik, ki je po nekaterih teoretskih izhodiščih blizu praški lingvistični šoli. A tudi ta se ni dokopal do gledišča, ki bi zajelo rusko srednjeveško slovstvo kot celovit dinamični sistem oz. strukturo,10 do gledišča, ki je teoretska osnova raziskovanj D. S. Lihačova. Pojem »slovstveni sistem« razume D. S. Lihačov kot neko soodnosnost med posameznimi slovstvenimi sestavinami: med slovstvenimi vrstami (prevodnimi in izvirnimi, cerkvenimi, zgodovinskimi, prirodoslovnimi, publicističnimi idr.), med podvrstami in posameznimi deli. V pojem »slovstveni sistem« vključuje poleg tega tudi odnos slovstva do drugih področij kulture: do znanosti, religije, družbene misli, različnih oblik umetnosti, folklore idr. Na slovstveni sistem se nanaša tudi razmerje slovstva do kultur in slovstev drugih dežel in narodov. Navsezadnje določa slovstveni sistem po D. S. Lihačovu tudi razmerje slovstva do zgodovinske resničnosti, razmerje, ki da je bistveni sestavni del sistema. Tako se D. S. Lihačov, sledeč strukturalni teoriji o tekstnih in izventekstnih strukturah, dokoplje do pojma organska celota, ki jo po njegovem mnenju sestavljata notranja zgradba slovstva in soodnos tega z zunanjim, slovstvo obdajajočim okoljem.11 6 Prim, bibliografijo, ki jo navaja D. S. Lihačov v Poetiki na straneh 5—6. 7 Ad. Stender-Petersen, Anthology of Old Russian Literature, Columbia University, New York, 1954, str. VI. 8 Prim, prvo knjigo pregleda Adolfa Stender-Petersena, Geschichte der russischen Literatur. Münchcn, 1957. 9 Gl. njegovi knjigi: Altrussische Literaturgeschichte im 11. und 13. Jahrhundert, Frankfurt am Main, 1948 in History of Russian Literature, The Hague, 1960. 10 Pojma »sistem« in »struktura« rabi D. S. Lihačov alternativno. 11 D. S. Lihačev, Drevncslavjanskie literatury kak sistema. Zbornik Slav-janskie literatury. Doklady sovetskoj delegacii. VI Meždunarodnyj s'ezd slavistov. Izd. »Nauka«, M., 1968, str. 5. S tega vidika, ki ga po nepotrebnem jirhaizira s tezo o progresivnem razvoju kulture in slovstva in z idealizacijo realizma kot »nečesa«, kar je nad drugimi slovstvenimi tokovi (str. 154), skuša podati sintetično podobo ruskega srednjeveškega slovstva.12 Vseh vprašanj, ki jih obravnava D. S. Lihačov v Poetiki, v tej kratki re. cenziji seveda ne moremo niti nakazati, kaj šele kritično pretresti, zato bomo zaradi preglednosti navedli naslove poglavij in podpoglavij in se nato dotak-nili samo tistih vprašanj, ki so neposredno povezana z vrednotenjem oz. prevrednotenjem ruskega srednjeveškega slovstva. Prvo poglavje, ki nosi naslov Poetika slovstva kot celovitega sistema, obravnava starorusko slovstvo v razmerju do likovne umetnosti, govori o medsebojnem odnosu slovstvenih vrst in o nastajanju slovstvenih smeri. Drugo poglavje Poetika umetniškega posploševanja je posvečeno vprašanjem slovstvene etike, abstrahiranja in tiin. »elementom realističnosti«. S poetiko slovstvenih sredstev — z metaforami-simboli, s stilistično simetrijo, komparacijo in nestilizacijskimi posnemanji — se ukvarja avtor v tretjem poglavju,. Poetiki umetniškega časa in umetniškega prostora odmeri naslednji dve poglavji. Posebno zanimivo in najbolj zaokroženo je poglavje o poetiki umetniškega časa, kjer poleg same definicije pojma »umetniški čas« lahko beremo o umetniškem času v folklori, v starem ruskem slovstvu, o usodah staroruskega umetniškega časa v novi književnosti (čas v opisih vsakdanjega življenja in ljudi pri Gončarovu, »letopisni« čas pri Dostojevskem in Saltikovu-Ščedrinu) in o obvladanju časa v leposlovju. Navedena poglavja obkrožata uvod in že obravnavani zaključek. Iz uvoda, ki naj določi geografske in kronološke meje starega ruskega slovstva, nas bosta zanimali predvsem dokaj prepričljivi tezi o tem, da je 12 Tako sintetično obravnavo poetike so mu omogočile številne raziskave, ki obsegajo kulturnozgodovinska oz. slovstvenozgodovinska vprašanja in vprašanja tekstologije ter še posebej dela, ki s tematiko in znanstveno metodo nekako napovedujejo Poetiko: U predysstokov realizma russkoj literatury, Voprosy literatury, 1957, št. 1; K voprosu o zaroždenii literaturnyh napravlenij v russkoj literature, Russkaja literatura, 1958, št. 2; Literaturnyj etiket drevnej Rusi, Trudy otdela drevnerusskoj literatury (= TODRL), XVII/1961; Time in Russian Folklore, International Journal of Slavic Linguistics and Poetics, Hague, V 1962; Sistema literaturnyh žanrov drevnej Rusi, Slavjanskie literatury, Do-klady sovetskoj delegacii, V Meždunarodnyj s'ezd slavistov, Izd. AN SSSR, M., 1963; K izučeniju hudožestvennyh metodov russkoj literatury XI—XVII vv., TODRL, XX/1964 idr. Prava predhodnica Poetike pa je knjiga Človek v slovstvu stare Rusije (Čelovek v literature drevnej Rusi, M,—L., 1958), v kateri nastopa Lihačov proti »sumarični« označitvi srednjeveškega ruskega slovstva. V knjigi izpelje tezo o menjavanju stilističnih sistemov od 11. do 17. stol. in nazorno pokaže, da spreminjanje stilističnih načel vendarle ni izpremenilo srednjeveškega značaja starega ruskega slovstva prav do prehodnega obdobja v 17. stol., ko da je človek prenehal biti »abstraktni objekt didaktičnih premišljevanj«. staru rusko slovstvo sestavni del srednjeveškega eoropskega slovstva in .da__ni slovstvo, ki bi zavzemalo nekakšen »vmesni položaj med Vzhodom in Zahodom«. Zaradi tega, tako sodi avtor, ne moremo govoriti o nekakšni »evropeizacijk v 18. stoletju, ampak kvečjemu o preusmeritvi ruske kulture in ruske književnosti k francoskemu in nemškemu zgledu. Prehod srednjeveške slovstvene strukture v novodobno je bil po sodbi D. S. Lihačova postopen in dolg. Nekatere spremembe so bile pripravljene že v samem razvoju starega ruskega slovstva, druge so se dogajale šele v 17. stoletju, tretje in zadnje pa so se dokončno izoblikovale šele v drugi četrtini oz. tretjini 18. stoletja. Mejna črta med srednjeveškim in novodobnim slovstvom je tako nenavadno pretrgana predvsem zaradi tega, ker struktura starega ruskega slovstva ni bila trdna. Tako so npr. slovstvene vrste novega tipa nastajale v starem vrstnem sistemu in obstajale skupaj s slovstvenimi vrstami srednjeveškega tipa. Neka enotnost slovstvenega razvoja je opazna šele v 17. stoletju na področju tim. demokratičnega slovstva in v baročnem slovstvu, ki se je razvijalo kot enovita celota, kot prva književna smer v zgodovini ruske književnosti.13 Obdobje Petra i. je pomenilo podobno kot druga polovica vladavine Ivana IV. Groznega svojevrstno prekinitev v razvoju ruske književnosti. To je bilo najbolj »neliterarno« obdobje, odkar obstaja ruska književnost, obdobje, ki ni dalo nobenih pomembnih del. Tim. »povesti o Petru« so nastale deloma že prej, deloma pa pozneje in so bile zvečine povezane s tradicijo ruskega slovstva iz 17. stoletja. S tradicijo 17. stoletja so povezana tudi dela Štefana Javorskega in Feofana Prokopoviča. Tatiščev pa je bil pravzaprav »zadnji letopisec« stare Rusije. Tudi tiskarski stroj v dobi Petrove vladavine še ni tiskal leposlovja. Ü. S. Lihačov tako pomakne mejo med srednjeveškim in novodobnim ruskim slovstvom prav do pojava klasicizma. Toda »veliki skok« od starega ruskega slovstva v novodobno književnost se po sodbi D. S. Lihačova zaključi šele na začetku 19. stoletja. »Puškin je bil prvi, ki je občutil v polni meri razliko med slovstvenimi stili različnih obdobij, dežel in pisateljev« (str. 23). Šele v njegovem obdobju se začenja normalni slovstveni razvoj književnosti, ki se svojega razvoja tudi popolnoma zaveda. D. S. Lihačov govori o dokončnem oblikovanju tim. slovstvenozgodo-vinske samozavesti. Po teh razmejitvah pristopi D. S. Lihačov k razpravljanju o posebnostih strukture srednjeveškega slovstva, predvsem pismenstva, in v svojem nekoliko nesistematičnem prikazu srednjeveške poetike prihaja med drugim do naslednjih važnejših zaključkov: CBescda in likovni prikaz\sta bila v srednjeveški Rusiji tesneje povezana kot v novem času. Medsebojna prežetost obeh je dejstvo njune notranje strukture. Snov ikon, ki jih je Jevgenij Trubeckoj označil kot »umozrenic v kra-skah«14 (filozofska špekulacija v barvah), je bila npr. slovstvene narave. Beseda 13 D. S. Lihačov nastopa proti tistim, ki so poskušali v starem ruskem slovstvu odkriti vrstenje slovstvenih smeri, in še posebno proti trditvam D. Čiževskega. Gl. Poetika, str. 67—70. 14 Gl. James H. Billington, Images of Muscovy. Slavic Review, XXT/1962, stran 31. je bila osnova mnogih likovnih del, bila je njihov svojevrstni »protograf« in »arhetip«. Avtor odkriva zvezo celo med slovstvom in arhitekturo, za katera naj bi veljalo tim. »načelo ansambla« — združevanje po stilu in značaju različnih del v neko večjo enoto. Razmerje med slovstvom in likovno umetnostjo skuša določiti s tezo o dveh ogledalih, ki da odsevata, preverjata in komentirata drug drugega ter tako nadomeščata pomanjkanje slovstvene kritike in slovstvene vede. Ko govori o tim. »monumentalnem stilu«, ki da je značilen za vso umetnost Zahodne Evrope, Bizanca, južnoslovanskih dežel in Rusije v obdobju od 11. do 15. stoletja, postavlja tezo o postopnem omejevanju in zoževanju pojava, ki ga pogojno imenuje »slil dobe«. Po Lihačovu je napredek v razvoju umetnosti povezan z vse večjo specifičnostjo različnih vrst umetnosti. '^Slovstveno vrsto pojmuje D. S. Lihačov dosledno kot zgodovinsko kategorijo, spremenljivo v času in prostoru, zato zahteva, da se medievalist pri študiju vrst starega ruskega slovstva otrese sodobnih vrstnih kriterijev. Za staro rusko slovstvo naj bi bile značilne slovstvene vrste, ki da so imele predvsem neliterarne funkcije. Literarna načela pri oblikovanju vrst naj bi dobila veljavo v ruski književnosti šele v 17. stoletju. Lihačov našteje kar okoli sto literarnih vrst v ruskem srednjem veku. Slovstvene vrste med seboj niso bile enakopravne, v veljavi je bil svojevrsten hierarhični sistem vrst. Poseben tip srednjeveške slovstvene vrste so zborniki različnega obsega; ti vključujejo v svoj obseg najrazličnejše prvinske vrste in podvrste brez zunanje motivacije, kar da je posebnost vrstne strukture ruskega srednjeveškega slovstva. Kljub prevladovanju izvenslovstvenih dejstev pri oblikovanju vrst, naj bi kot poseben paradoks ruskega srednjeveškega slovstva veljalo pravilo, da pride v srednjeveških slovstvenih vrstah mnogo bolj do izraza prav literarni značaj vrst. »Slovstvena struktura vrst izstopa ostro tudi v naslednjem pojavu«, trdi avtor, »staroruske slovstvene vrste so v precej večji meri povezane z določenimi stilnimi tipi kot pa vrste novega časa. Lahko govorimo o enotnosti stila praznične pridige, pohvalnega žitija (hagiografije), letopisa, kronogrufa itd. Zaradi tega nas ne bodo začudila poimenovanja »hagiografski stil«, »Erono-grafski stil«, »letopisni stil«, čeprav v mejah vsake vrste seveda lahko opažamo individualne odklone in razvojne črte. Y sodobni književnosti pa res ni mogoče govoriti o stilu drame, o stilu povesti ali o stilu romana nasploh. Tudi v tem pogledu so torej za srednjeveške slovstvene vrste značilne bolj ostre, čisto literarne razlike, zanje je značilno večje število literarnih lastnosti« (str. 57). Eno od osrednjih vprašanj, ki o njih razpravlja D. S. Lihačov, da bi pokazal posebnosti starega ruskega slovstva, njegovih zakonov in vrednot, je vprašanje o srednjeveški slovstveni etiketi. Fevdalizem in zelo razvita cerkvena in posvetna obrednost sta zahtevala v medsebojnih odnosih hierarhično ovrednotenje ljudi, v odnosih do boga in vladarja strogo podrejenost etiketi, tradicijam in ceremonialu. Ta zahteva je imela tako veliko vlogo v človekovem življenju, da je v veliki meri obvladala tudi njegov svetovni nazor ter se, razumljivo, uveljavila tudi v srednjeveški slovstveni strukturi kot najbolj tipična srednjeveška konvencionalno-normativna zveza vsebine in oblike. Stalni obrazci — vojaški in hagiografski — tvorijo svojevrstni srednjeveški kanon. Etiketa vpliva na rabo jezika in na posebno razmerje med obema srednje- veškima knjižnima jezikoma — med staro cerkveno slovenščino in staro ruščino, ki sta se kot jezika pismenstva ostro ločila od ustnega govora. Etiketa je zahtevala posebno šablono situacij, ki so morale ustrezati značaju prikazanega dogodka in osebnosti. D. S. Lihačov zato kvalificira slovstveno etiketo na tri razrede: na etiketo svetovne ureditve, na etiketo obnašanja in na besedno etiketo. Vsi trije razredi se po avtorjevem mnenju zlijejo v enoten normativni sistem, ki je nad piscem in ki zahteva upoštevanje zunanjih neslovstvenih pogojev in ne notranjih tekstnih vezi. Kljub temu, tako meni Lihačov, ne smemo srednjeveško slovstveno etiketo zamenjavati s kalupi, ki jih srečujemo v slabih delih sodobnih pisateljev. Slovstvena etiketa ruskega srednjega veka da je pojav posebne ideologije, posebnega svetovnega nazora, ki idealizira predstave o svetu in družbi kot o nespremenljivih vrednotah. Taka idealizacija poraja tradicionalno slovstvo, ki da ne pozna »ostranenija« (postopka odtujitve) in efekta nepričakovanosti. Dinamični elementi, ki je o njih toliko govoril Ju. Tinjanov, imajo v takem tipu slovstva neprimerno manjšo vlogo kot v novejši književnosti. Slovstvo, ki hoče v vseh pojavih pokazati predvsem tisto, kar je bistveno in večno, je abstraktno. Lihačov odkrije v ruskem srednjeveškem slovstvu posebno abstraktnost, ki je zaradi nadosebnih idealov izrivala »neidealnega« človeka iz interesnega območja srednjeveškega pisca, Srednjeveško slovstvo zato tudi teži k simbolični razlagi narave, zgodovine in Biblije, k posebni arhaični simetriji z izrazito abstrahirajočo tendenco in posebni vrsti primere, ki služi podobnim »bistvo« poudarjajočim težnjam. Staro rusko slovstvo je torej bilo predvsem slovstvo visokih idealov in norm, slovstvo etikete in ceremonialnosti. Raziskave D. S. Lihačova tako neposredno potrjujejo tezo I. P. Jerjomina, ki je v starem ruskem slovstvu ločil dva osnovna načina prikazovanja »življenja«: prikaz posameznih dejstev in prikaz ideala. Prvi način je imel samo spoznavno vrednost, drugi pa je srednjeveškemu slovstvu odpiral pot v umetnost.15 Ta teza se razlikuje od izvajanj Lihačova samo po tem, da ne priznava tim. »realističnih elementov«, ki jim D. S. Lihačov pripisuje posebno estetsko vrednost. Ti »realistični elementi« naj bi bile tiste prvine, ki bi v srednjeveškem slovstvu vodile k razkroju kanona, h konkretnemu prikazovanju življenja. Kljub takim in podobnim ugotovitvam pa iz Poetike Lihačova ni dovolj jasno razvidno, kaj naj bi imelo v ruskem slovstvu ustvarjalni, artistični ali celo estetski pomen. Temu je verjetno krivo preširoko apologetično izhodišče, ki je sicer sprejemljivo, ko gre za poziv, da ne smemo pristopati k umetnosti minulih dob in tujih narodov s sodobnimi estetskimi predsodki (str. 370), ki pa postane zaviralen moment, ko zaradi nekega nedoločenega »razumevanja« onemogoča opredelitev estetskih kriterijev. D. S. Lihačovu se tako primeri, da razpravlja o prostorskem prikazovanju časa ob izrazitem politično apologetskem delu Ste-pennaja knjiga (carski rodovnik) in da takemu tekstu pripisuje umetniško vrednost. Samo zaradi zunanje analogije povezuje prikaz časa pri F. M. Do-stojevskem, ki ima posebno estetsko funkcijo, s tim. »letopisnim časom«, ki estetske funkcije nikoli ni imel. Zaradi take nejasnosti odkriva Lihačov umet- 15 I. P. Eremin, O hudožestvennoj specifikc drevnerusskoj literatury; v knjigi Literatura drevnej Rusi, M.—L., 1966, str. 253. niško vrednost pri vseh vrstah zbornikov kot posebni srednjeveški slovstveni vrsti in pozablja, da so bili mnogi od njih navadne kompilacije. Take pomanjkljivosti seveda nekoliko zmanjšujejo izjemno vrednost Poetike in nas nekako silijo, da poiščemo bolj eksaktne prijeme. V mislih imamo postavke Ju. M. Lotmana o tim. »estetiki identičnosti« (estetika toždestva)16 in o umetnosti kot o posebni obliki modelne dejavnosti.17 V Poetiki Lihačova ostaja odprto tudi neko drugo, za razumevanje značaja in pomena ruskega srednjeveškega slovstva — odločilno vprašanje: za razmerje med folkloro in pismenstvom. Folklore Lihačov sicer ne ločuje od »umetnega« slovstva. Po Lihačovu folklora in pismenstvo v strukturi srednjeveške ruske kulture dopolnjujeta drug drugega in imata do neke mere skupen, drug drugega dopolnjujoč sistem slovstvenih vrst. Pismenost ne more obstajati brez folklore, ker ne zadovoljuje vseh umetniških potreb srednjeveškega človeka. Lihačov meni, da sta folklora in pismenstvo (nanj misli, ko govori o slovstvu) »odprti« strukturi. Ta teza nas navaja na misel, da bo mogoče napisati poetiko ruskega srednjeveškega slovstva le ob popolnem upoštevanju razmerja med vsaj delno »neezoterično« fokloro (po V. J. Proppu) in nesamostojnim pismenstvom, ki je imelo predvsem praktično religiozno, psevdoznanstveno in publicistično funkcijo. Aleksander Skaza Filozofska fakulteta, Ljubljana UDK 886.3.03 = 850 (048.1) DELO IVANA CANKARJA V CESKIH PREVODIH IN V LUCI ČEŠKE PUBLICISTIKE Cankarjeva drama Kralj na Betajnovi, za katere uprizoritev v Pragi so si, kakor smo že omenili, že nekaj let pred tem brezuspešno prizadevali bivši češki igralci Deželnega gledališča v Ljubljani, zlasti Ilašler, Noskovâ, Deyl in Lier, pa tudi Zofka Kvedrova,02 je končno konec leta 1909 le doživela praško uprizoritev, ne sicer na odru Narodnega divadla ali na Vinohradih, vendarle pa v enem od znanih praških gledališč v Areni na Smlchovu. Tu je mestna organizacija socialnodemokratične stranke proslavljala lep dogodek v svojem kulturnem delovanju: tristoto predstavo za delavce.0' Ze samo dejstvo, da je bila za to slovesno jubilejno predstavo izbrana prav Cankarjeva drama, zgovorno priča na eni strani, da je bil tedaj slovenski pisatelj na Češkem že 10 Prim. Ju. M. Lotman, Lekcii po struktural'noj poetike. Vvedenie, teorija stiha. Brown University Press, Providence, Rhode Island, 1968, str. 164—181. 17 Prim. Ju. M. Lotman, Teze uz pitanje »umjetnost u nizu modelnih su-stava«. Strukturalizam. Posebno izdanje Kritike. Zv. 4, Zagreb, 1970, str. 252. 92 O poizkusih uprizoritve podrobno razpravlja Moravec v op. c. str. 93—94. 93 Strankina organizacija je kupovala predstave za delavce, pri čemer je imela po dogovoru z upravo gledališča pravico izbire. precej znan in cenjen, zlasti med delavstvom, na drugi strani pa tudi to, da so bile vezi med češkimi igralci, ki so pred tem delovali v Ljubljani, in našo literaturo nekaj let po njihovi vrnitvi domov še vedno trdne. Saj sta se kar dva od njih — llužena Noskovâ in František Lier — trudila za to uprizoritev, ko sta videla, da z uprizoritvijo v Narodnem divadlu ne bo nič. Noskovâ je smichovskemu gledališču prva ponudila svoj prevod, saj pravi v pismu Cankarju, da so že davno kupili njen prevod, igrajo pa Lierovega.04 Prav gotovo pa je imel dramo že dalj časa prevedeno tudi František Lier (1875—1911), prvi Kantor na slovenskem odru, ki je pač po boljši zvezi plasiral svoj prevod. Le malo je namreč verjetno, da bi bil prevod Noskove slabši od njegovega. Zanimivo pa je dejstvo, da je bila ta Cankarjeva drama do 1. 1909 že trikrat prevedena v češčino, da so vsi trije prevodi od bivših čeških igralcev v ljubljanskem gledališču (Hašler, Noskova, Lier) in da so vsi ostali v rokopisu. Premiera je bila 20. decembra 1909 z godbo in govorom komika, pozneje igralca v Vinohradskem gledališču Karla Faltysa. Dramo je režiral znani igralec, režiser in dramatik Josef Lukavsky (1874—1930), glavne vloge pa so igrali: Kantorja režiser, Nino Plana, Francko Šetfilovd, Hano Faltysova in Maksa Pisecky. Noben praški dnevnik, niti socialnodemokratsko Pravo lidu, ki jc premiero prej šestkrat naznanilo, ni prinesel o tej jubilejni predstavi, ki je bila vsekakor za Smichov važen kulturni dogodek, nikakega poročila. Edini list, ki je objavil obširen članek o uprizoritvi, je bil tednik Smichovsky obzor (4/1909, št. 52, 25. XII. str. 5), organ III. okrajne organizacije soc.dem. stranke, in to ravno v božični številki. Avtor članka, ki se skriva pod šifro -gs- in ki je bil stalni gledališki kritik tega tednika, je tako dobro informiran o Slovencih in o Cankarjevem življenju in delu, da lahko upravičeno sklepamo, da je črpal podatke iz razgovora s prevajalcem, ki je seveda dobro poznal pisatelja in njegovo domovino. Članek bi si zaslužil, da ga prevedemo v celoti, toda z ozirom na to, da jc preobširen, bomo navedli vsaj glavne misli: »Cankarjeva drama je tako izvrstna in dragocena, da bi med vsemi dosedanjimi tristotimi predstavami našli kvečjemu pet, šest takih, ki bi se dale primerjati s slavnostnim ponedeljkovim večerom... L Cankar jc slovenski pesnik in to je njegova nesreča. Javnost ve o njem malo, čeprav je že Cankarjevo življenje samo najlepši in najbolj žalosten roman«. Nato pripoveduje kritik o pisateljevi mladosti, o materini bolezni in smrti, o pomanjkanju, v katerem je živel in o usodi Erotike. »Po smrti Franceta Prešerna ni bilo v slovenskem jeziku tako krasne in čiste besede. Ti stihi zvenijo kot godba za tistega, ki se zna predati umetniškemu dojemanju,« pravi o Erotiki in nadaljuje, da je v Vinjetah obsodil slovensko življenje s tako ostro satiro, da mu tega slovenska buržoazija še do danes ni pozabila. Nato karakterizira še knjigi Tujci in Na klancu, 04 Prim. CID IX, str. 510 in Moravec, op. c. str. 93. Urednik CID na podlagi pisma R. Noskove napačno domneva, da so do 1. 1910 Kralja na Be-tajnovi večkrat igrali in to celo v dveh prevodih, pa tudi Moravčevo trditev o »dveh uprizoritvah, ki sta skoro gotovo v medsebojni zvezi, oziroma skoraj gotovo gre za isto uprizoritev na dveh odrih«, in njegove domneve na str. 94 niso povsem točne. V dnevniku Pravo lidu z dne 20. XII. 1909, št. 350 je na str. 8 gledališko naznanilo, da bo premiera v Areni. nakar prehaja h Kralja na Betajnovi, o katerem med dr. pravi: »Naši avtorji bi se morali pri Cankarja učiti, kaj je to dramatska moč. Zlepa ne najdemo igre, ki bi delovala kot ta drama močnega, kovinastega človeka, ki si magari roke s krvjo omadežuje, če je treba odstraniti ovire. Ze res, da ne simpatizira-ino z Jožefom Kantorjem... toda, kakšna sijajna postava je to z umetniškega vidika! In kako Cankar prikazuje njegovo usodo! Le spomnimo se prizora v prvem dejanju, ko Maks umetno zbudi v Kantorjevi duši spomin na umor Kantorjevega bratranca. Y Shakespearu so podobno koncipirani prizori, in Cankarju se ni treba bati primerjave s Shakespearom. Razen Kantorju je posvetil Cankar največjo skrb župniku ... Naj na konec opozorim na zaključni prizor. Tako se po moralnih pojmih sicer ne bi smela igra končati, toda koliko krvave ironije je v tem in koliko redke, čiste umetnosti!« Svoj članek sklepa takole: »Cankar je še mlad, star šele 35 let, in njegovi zadnji deli Za križem in Pohujšanje v dolini šentflorjanski, dokazujeta, da še vedno umetniško raste in postaja vse močnejši in močnejši. Za slovenske razmere je značilno, da njihov največji pesnik lahko s ponosom izpoveduje svoje socialistično prepričanje. Naši veliko bolj razviti literaturi manjka človek, kakršen je Cankar, in ga lahko Slovencem zavidamo.« Nato pravi, da je bila uprizoritev skrbno pripravljena in hvali od igralcev zlasti Lukavskega in ostale predstavnike glavnih vlog. Zanimivo je, da je drama doživela samo eno reprizo, in sicer na odru Intimnega (Švandovega) gledališča na Smichovu 4. januarja 1910. Po mojem mnenju je vzrok v vsebini drame. Kakor vidimo iz repertoarja Arene in Intimnega gledališča sla prav tedaj obe gledališči z velikim uspehom večer za večerom dajali operete z baletom ali komedije. Obiskovalci teh gledališč, delavci in rokodelci, so se hoteli zabavali, za resne stvari so bili drugi odri. Zato v tem slučaju ne smemo domnevati, da je doživela Cankarjeva drama neuspeh. Vsekakor pa je predstava na Smichovu definitivno onemogočila, da bi bilo Kralja na Betajnovi uprizorilo pozneje Narodni divadlo. To ni nikoli sprejelo v repertoar igre, ki jo je prej že igralo kako drugo praško gledališče. * V naslednjih dvcli letih — 1911 in 1912 — so bili najbolj prizadevni prevajalci Cankarjevega dela Bohuš Vybiral (1 knjiga in 21 prevodov v periodikah), Ružena Noskovâ (1 knjiga in 2 prevoda v period.), Joža Toucovâ-Mettlerovâ (1 knj.), Karel Vondrašek (11 prev. v period.), Stana Cerny (9 prev. v period.) in Frana Knut (9 prev. v period.). Poleg njih pa so v tem času prevajali Cankarja tudi Jarka Cliyskâ (1 črtica v treh period.), Vojtčch Mčrka (1 črtica v dveh period.), Antonin Zalud (2 črtici), Metka Skalskâ (1 črtico), Včra Jarkovskii (1 črtico) in — r (1 črtico v dveh period.). Ze samo dejstvo, da je pesnik, dramatik, prevajalec in ravnatelj drame Narodnega divadla Jaroslav Kvapil, urednik Svetovne knjižnice, ki jo jc izdajal najbolj ugledni češki založnik J. Otto, uvrstil 1. 1911 vanjo hkrati kar dve Cankarjevi knjigi, zgovorno priča o takratni popularnosti in priljubljenosti našega pisatelja med Čehi, pa tudi o Kvapilovem odnosu do njega. V tej knjižnici so namreč izhajala le dela vrhov svetovne književnosti ali pa najboljša dela posameznih literatur. Od jugoslovanskih avtorjev so bili zastopani v njej pred Cankarjem s po eno knjigo P. Preradovic, J. Kozarac, S. Matavulj, Ks. Sandor Gjalski, I. Vojnovič in naš Fr. Ks. Meško (Slike in povesti). Prva Cankarjeva knjiga, ki je izšla v tej knjižnici, je bila Hiša Marije Pomočnice," ki jo je prevedla Ružena Noskovâ. Ta se je ukvarjala s prevajanjem tega dela že vsaj od 1. 1907, ko je — kakor smo videli — priobčila v Pravo lidu iz njega odlomek. Vse to, kar smo že rekli o prevodih Noskove, bi morali ponoviti, ko primerjamo ta njen prevod z izvirnikom; že po nekaj straneh lahko ugotovimo, kako skrbno, s kako ljubeznijo in s kakim posluhom za lepoto Cankarjevega jezika je opravljala prevajalsko delo. Prav na podlagi tega prevoda lahko brez pretiravanja trdimo o njej, da je bila do prve svetovne vojne najboljša prevajalka Cankarja v češčino, in to kljub temu, da tudi ona ni popolnoma obvladala slovenskega jezika. Tudi v tem njenem prevodu lahko najdemo napake, kakor na pr. stene so bile polne svetih podob (str. 2) je prevedla: svetlih podob; srepe oči (str. 10) — bistre oči; krepka je bila (str. 11) — čila je bila; kuštrave lase (str. 18) — kodraste lase; razmišljena (str. 25) — zamišljena; onkraj življenja (str. 32) — v kraju življenja itd. Ce bi primerjali ves prevod z izvirnikom, bi najbrž našli takih napak še kaj več, toda niti zdaleč ne toliko kot pri ostalih prevajalcih. Toda dejstvo je, da je Noskovâ sama umetnica in da je njena češčina tako lepa kot v delih najboljših pisateljev tistega časa. Ni se krčevito oklepala izvirnika, marveč je prevajala svobodno, le malokdaj pa bi ji lahko zamerili, da je menjala smisel Cankarjevega stavka. Noskovâ je 1. 1911 prevedla še iz Krpanove kobile novelo Nespodobna ljubezen (Besedy lidu 19/1911, str. 27—28, 42—44, 51—52, 69-71) in iz zbirke Za križem črtico Ministrant Jokec (Kvëty 33/1911, str. 411—425, 545—560), nato pa žalibog za vedno pozabila na Cankarja in na slovensko literaturo. Težko je reči, kje tiči pravi vzrok, da je nehala prevajati, bržkone pa predvsem v gledališču, ki je postalo njena edina ljubezen in kateremu se je vsa predala, kot vidimo iz njenih spominov Jak život šel. Takoj po Hiši Marije Pomočnice je izšel Vybiralov prevod Kurenta.96 To je bil prvi večji prevod iz slovenske literature mladega dunajskega visokošolca, ki se je, kot smo že rekli, z veliko vnemo učil slovenski od prijateljev, predvsem od Josipa Napotnika, katerega se je še v starosti rad spominjal. Ce pa primerjamo Vybiralov prevod Kurenta z izvirnikom, ugotovimo, da njegovo znanje slovenščine takrat še zdaleč ni bilo tako, da bi bil lahko prevajal slovensko leposlovje, zlasti pa Cankarja. Videti je, da je sicer za pomen neznanih mu besed spraševal tovariše, odnosno, da se je posluževal slovarjev, toda velikokrat ga je zapeljala podobnost slovenskih in čeških besed, ki pa imajo različen pomen. Zanašal se je tudi na smisel in kontekst stavkov, kar pa mu večkrat ni pomagalo. Predolg bi bil seznam napak, samo večjih bi bilo za nekaj strani, zato bomo navedli vsaj nekaj tipičnih: pojužinal (str. 4) — poobe-doval; izgledovali so se nad njim (str. 5) — jemali so si ga za vzor; kažipot (str. 8.) — vodja; časih (str. 14 in drugod) — sčasoma; tod bodo živeli veseli 95 Dum Marie Pomocné. Prel. Ružena Noskovâ. Praha [1911], J. Otto. 119. str. Svetovâ knihovna, č. 890—891. 90 Kurent. Ze slovinštiny prel. Bohuš Vybiral. Üvod napsal dr. Josef Karâ-sek. Praha [1911], J. Otto, 100. str. Svetovâ knihovna, č. 892. ljudje (str. 16 in drugod) — tu se bo ljudem veselo živelo; takoj (str. 17) — tako; od Boga posajena (str. 18) — od Boga posejana; vsaj (str. 22) — vendar; žito (str. 23) — rž; tepke (str. 23) — hruške; in ga ne izgreši nikoli (str. 28) — in nikoli nanj ne pozabi; ni se oziral (str. 28) — ni se izogibal; soparica pa je žgala (str. 29) — pare so žgale; razor (str. 29) — jarek ob cesti; na to nerodno posteljo (str. 30) — na to prostaško posteljo; kameniti laz (str. 30) — kamenito brazdo; daleč (str. 32 in drugje) — dalje; hiše (str. 33 in drugje) — domčki (č. chyše = koča!); ne bi kosil (str. 33) — ne bi zajtrkoval; božično luč (str. 33) — božjo luč; cula (str. 39) — vreča; zamolklo grmenje (str. 42) — molčeče grmenje (molčati = mlčeti!); ko (str. 43) — kdaj (č. kdy namesto až!); zarja (str. 43) — danica (jutranjica); se je zgrudil na klancu (str. 46) — pod križem; prešeren (str. 47) — razuzdan; hiše mežikajo (str. 47) — hišice mu mahajo z roko; kosilo je tečno (str. 49) — zajtrk je koristen; saj sem slaven (str. 50) — saj me proslavljajo; venci venejo (str. 50) — venci dišijo (č. vončti!); do srca užaljen (str. 50) — v srcu pobit; kedaj (str. 52) — kje pa; kaj bi tuleč molčali (str. 56) — zakaj bi cvilili in molčali; tako prečudežno besedo (str. 57) — takč pre-čudno besedo itd. Ponekod je besede, posebno pridevnike, izpuščal, včasi najbrž tudi zato, ker jim ni znal pomena. V prevodu motijo tudi razprto tiskane pasaže in nekaj hudih tiskovnih napak (napr. vodil-rodil, stin-sem in dr.). O Kurd-skovem predgovoru pozneje. Vsekakor bi bilo zelo zanimivo primerjati z izvirnikom tudi ostale Vybî-ralove prevode, ki so izšli v periodičnem tisku. Cotovo bi tudi v njih našli obilo napak, ki so tipične za prevajalca-začetnika. Največ prevodov je objavil Vybiral v dunajskih čeških časnikih, zlasti v dnevnikih Delnické listy in Vîden-ské noviny. V prvem so 1. 1911 v prilogi Besidka izšli prevodi naslednjih črtic: Zimsko cvetje (št. 11, 14. I), Idila (št. 109, 13. V.), Skodelica kave (št. 241, 21. X.), Slamniki (št. 263, 18. XI.), Večerne sence št. 280, 9. XII.) Njen grob (št. 286, 16. XII); 1. 1912 pa je izšla istotam črtica Motovilo (št. 57, 9. III) in Zgodba o Šimnu Sirotniku (št. 91, 20. IV. — 152, 6. VII). Videnské noviny so 1.1911 v prilogi Besedy objavile sledeče proze: Trubadur (št. 53, 5. III.), Uvodno poglavje iz knjige Volja in moč (št. 76, 2. IV.), Za en poljub (št. 93, 23. IV.), Idealist (št. 132, 11. VI.), Čudna zgodba o grbavcu (št. 195, 27. VIII.), Večerna molitev (št. 275, 3. XII.) in Tuja učenost (št. 286, 17. XII.); 1. 1912 pa Ob grahu (št. 10, 14. I.) in V marcu (št. 76, 31. III). Razen teh sta v tem času izšla še Vybiralova prevoda črtic Češnje in prstan (Pochoden, Horice, 6/1911, št. 43, 25. VII.) in Sočutni Jakob (Rakovnicky Obzor, Rakovnik, 3/1911, št. 2, 14. I. in Svoboda, Kladno, 21/1911, št. 4, 11. I.) ter v tedaj zelo razširjeni in cenjeni zbirki »1000 nejkrdsnejšich novel 1000 svëtovych spisovatelu (Praha 1911, str. 17—42) novela Tovariš Severin. Nadaljnji, po vrsti že šesti, knjižni prevod Cankarja je oskrbela Joža Met-tlerovd-Toucovd, ki je že, kakor smo videli, zelo slabo prevedla povest Križ na gori. Njen prevod Cankarjevih povesti Potepuh Marko in Kralj Matjaž ter Hlapec Jernej in njegova pravica, ki sta izšli v isti knjigi pod naslovom prve od njih" kar v dveh izdajah, je še slabši od prejšnjega. Ker sodi Hlapec Jernej *7 Tuldk Marko a krdl Matydš. Prčl. Joža Toueovd-Mettlerovd. Praha [1912). Jos. R. Vilimek. 179 str. Prvič je priobčila Hlapca Jerneja Mettlerovd-Toucovd že 1. 1910—11 v 8. letniku časopisa Vzdëldni lidu (Moravany), št. 3—20. med največje Cankarjeve umetnine in ker je prav to delo napisano v naravnost izklesanem jeziku, je bila primerjava prevoda z izvirnikom nujna. Pri njej sein dognal, da prevajalka ne samo da ni imela niti osnovne jezikovne kvalifikacije, da bi bila lahko prevajala iz slovenščine, ampak da je tudi njena češčina nemogoča. Vse tisto, kar smo že doslej povedali o njenem prevajanju, velja še v veliko večji meri o prevodu Hlapca Jerneja. Pa kaj bi govorili, oglejmo si prevod bliže! Tako kot Tinčj je (udi Mettlerova že v naslovu zagrešila napako. V češčini pomeni pravda isto kot naša beseda resnica. Pravilni prevod je torej Čeledin Jernej a jelio pravo kakor so prevajali pozneje Vojtčch Mčrka in drugi prevajalci. Ker pa je ta beseda v povesti zelo pogosta, je v prevodu v zvezi z njo vse polno nesmislov. Iz obilice hudih napak sem zopet izbral vsaj iz prve polovice povesti nekaj najbolj značilnih, ki naj bodo obenem dokaz, kaj si je nekoč lahko prevajalec dovolil, pa mu ni nihče očital grehov, narobe, kakor bomo videli, še hvalili so ga. Ze v začetku povesti prevaja Mettlerova besedo pogrebci kar s celim stavkom: »znanci in sorodniki, ki so umrlega spremili h grobu«. Jernej je postavil kozarec na mizo, še preden se ga je dotaknil z ustnicami (str. 2) prevaja narobe: Dotaknil se je torej samo narahlo z usti roba steklenice in jo postavil na mizo. Čemerne obraze (str. 2) — zlobne in posmehljive obraze; pa bi izkopal jablan ter jo presadil na kamen (str. 6) — izkoplje jablan in jo zažene na kamenje; Pod večer, ko se je nebo pooblačilo (str. 7) — Zvečer, ko se je že stemnilo; pod (str. 7) — podstrešje (č. pûda!); o letini (str. 8) — o vremenu; Osupnil je Sitar, nato pa so se mu napele žile na čelu (str. 8) — Razjaril se je Sitar, da so mu kar žile na čelu nabreknile; prešerno (str. 8) — predrzno; Še malo se odeni (str. 10.) — Žlezi še pod pernice; trudni gospodar (str. 13) — bedni gospodar; brez prerekanja (str. 14) — brez pridige; njegova beseda je bila hitra in osorna (str. 14) — njegove besede so ostro zvenele; Jemljite in gostite se (str. 14) — Pirujtc in besedujte; malopriden človek (str. 15) — človek, ki ni napravil veliko dela; položil je kazalec na kazalec (str. 16) — z rokami je razlagal; delavec (str. 16) — delink (tu pravilno pracovnik); posveten (str. 17 in dr.) — svet (č. posvatny); rž (str. 16) — riž; ne prerekaj se (str. 18) — ne premišljuj; razodeni (str. 20) — razsodi; nikar ne zijaj (str. 21) — ne prodajaj zijal; ne obrekuj (str. 21) — ne obračaj besed; ni znorel na lepem (str. 25) — ni znorel, ker se mu je dobro godilo; hudo se je začudil (str. 32) — od groze je vztrepetal; Bog vas varuj (str. 32) — Bog naj skrbi za vas; Čudno in sitno je bilo Jerneju (str. 36) — Čudno, celo slabo je bilo Jerneju; z grdim pogledom (str. 36 in 43) — s ponosnim pogledom (č. hrdy =ponosen!); naj prisegajo (str. 36) — naj se zmerjajo; brez zlega (str. 36) — brez laži (č. lež — laž); krivenčasti služabnik (str. 37) — majceni sluga; prestopil je prag (str. 38) — približal se je k ograji; to je pravda po božji volji (str. 38) — tako veleva tudi božja volja; čemu bi pa prežvekaval (str. 39) — čemu bi klevetal; razložil sem vam svojo pravdo (str. 40) — povedal sem vam resnico; kadar bo zadosti pravične kazni božje (str. 42—43) — ko resnica božja zmaga; kloni blagoslovljeni od nesreče in bridkosti, odprt vam bo hrani (str. 43) — tedaj glavo do pasu (str. 42) — glava se priklanja vse do tal; takrat le pridite, vi le pridite vsi, ki ste spoznali gorje in nesreče; kašče vam bodo odprte...; prešerno ga pozdravlja (str. 43) — zasmehujoče ga pozdravlja; blodne duše (str. 43) — vešče; cepec (str. 49) — palica; potica (str. 49) — buhteljni; kmalu je pripekalo (str. 50) — toplina je naraščala; Jernej pa je bil osupel in užaljen (str. 56) — In Jernej je postal žalosten in groza ga je obšla itd. Če smo Mettlerjevi ob prvem prevodu očitali, da je prevajala preveč suženjsko, lahko zdaj rečemo, da je besede, ki jih ni poznala, enostavno izpuščala, zlasti seveda pridevnike, včasih pa tudi cele stavke, ali pa jih tako spreminjala, da so le-ti dobili drugačen pomen. To ni več »svoboden«, marveč nemaren in slab prevod. Stavke, ki so v izvirniku kot izklesani in mora prevajalec dobro premisliti, preden premakne kako besedo, je Mettlerovâ »popravljala« in s tem Cankarjev tekst jezikovno in izrazno zelo pokvarila in osiromašila. Koliko sta v prevodu izgubila npr. Jernejev Očenaš (str. 35) in študentova spoved (str. 44—45) ! Mettlerovâ je prevedla tudi Hlapce, pa je prevod na srečo ostal v rokopisu. (97°) Karel Vondmšek je objavil 1. 1911. v izvrstno urejevunem dnevniku radi-kalno-napredne stranke Samostatnost črtico Ada (št. 146, 13. VIII.), ki so jo pozneje ponatisnili kar trije časopisi (Svoboda, Kladno, 23/1913, št. 2, 4. I., JeStGdsky obzor, Liberec, 7/1913, št. 13, 28. III. in Pochoden, Horice, 8/1913 pril. Ročenka), največ prevodov pa je objavil 1. 1912 v narodno socialističnem dnevniku Češke slovo: Hudodelec (št. 180, 28. VII.), Spomini na mater. 1. Skodelica kave. 2. Tuja učenost. 3. Jedna sama noč (št. 264, 3. XI.), v Večernlku Českeho slova pa črtice Večerne sence (št. 295, 10. XII.), Moja miznica (št. 297, 12. XII.) in Sova (št. 309, 28. XII., ponovno izšla v tedniku Narodni obzor, 7/1913, št. 22, 4. IV.), v tedniku Lid pod psevdonimom K. St. Kcšaranov črtico Domovina (št. 32, 8. VIII.) in v Narodnih listih črtici Slamniki (št. 235, 26. VIII.) in Ti sam si kriv (št. 304, 3. XI.), ki jo je ponatisnil pozneje Ostravsky dennik (13/1913, št. 193, 23. VIII.). Iz T.Z pa je prevedel tudi Cankarjev članek Anton Aškerc (Češke slovo 6/1912, št. 162, 7. VII in št. 168, 14. VII.). Od prevajalcev, ki so v 1. 1911—1912 objavili svoje prve prevode Cankarjeve proze je treba omeniti predvsem Stanislava Černega,98 ki je izdal v že omenjenem praškem dnevniku Samostatnost 1. 1912 sledeče črtice iz Vinjet in iz Knjige za lahkomiselne ljudi: Tisti lepi večeri (št. 21, 21. L), Spomladanska noč (št. 172, 23. VI.), Iz življenja odličnega rodoljuba (št. 193, 14. VII. in št. 200, 21. VII.), Pismo (št. 90, 31. III.), O človeku, ki je izgubil prepričanje (št. 60, 20. III.), Poglavje o bradavici (št. 252, 11. IX.), Človek (št. 259, 18. IX.), Za en poljub (št. 315, 13. XI.), ki je ponatisnjen v Ostravskem denniku (13/1913, št. 193, 23. VIII.) in Brez prestanka (št. 319. 17. XI.), ki jo je pozneje tudi ponatisnil isti dnevnik (14/1914, 25. VII.). Prevodi Černega so večinoma točni, spoštuje izvirnik, le tu pa tam zagreši hujšo napako ali pa dobro ne loči pomena posameznih besed (napr. čudovita pota, prevaja čudna pota, brezposelno pričakovanje — brezuspešno pr. in drugo). 97a Prim. Otokar Pospišil: Spisovatelé beletristé Pardubic a pardubického kraje. Pardubice 1941, str. 31. 98 O prevajalcu nisem mogel najti nikakih življenjepisnih podatkov. Tudi prevodi Frane Knuta," ki jih je objavljal v socialnodemokratskem tisku, ne spadajo med slabe, čeprav najdemo v njih precej napak, izvirajočih iz neznanja jezika, in četudi po umetniški strani še zdaleč ne dosegajo izvirnika. Knut, ki je objavil svoj prvi prevod iz Cankarja, črtico Brez doma, še I. 1910 v Pravo lidu (št. 119, 1. V., št. 126, 8. V. in št. 133, 15. V.) — tri leta pred njim jo je prevedel Josef Karâsek — je leta 1911 objavil v koledarju Dëlnicky kalendâr Ceskoslovenské strany soc. dem. za rok 1912 (str. 15—16) črtico Domovina, ki jo je, kakor smo videli, skoro istočasno prevedel tudi K. Vondrašek. Večina Knutovih prevodov pa je izšla v prilogi dnevnika Pravo lidu Delnickâ Besidka, in to leta 1911 Pavličkova krona (št. 264, 24. IX) in Božično razmišljanje (št. 354, 23. XII.), leta 1912 pa Budalo Martinec (št. 55, 25. II. in št. 62, 3. III.), Marta in Magdalena (št. 96, 7. IV.), Povest o dolgem nosu (št. 157, 9. VI. in št. 164, 16. VI.), Jure (št. 283, 13. X. in št. 290, 20. X.), Ulica umirajočih (št. 346. 15. XII. in št. 353, 22. XII.) in Krivica (št. 356, 25. XII.).,0° (Nadaljevanje sledi) Oton Berkopec Praga POPRAVKI V članku E. Štainparja Kumičičeve dileme i njihov slovenski odjek (Slavistična revija 1969, št. 2, 333—341) je treba popraviti en lapsus calami: Ku-mičič je pisal pisma seveda Jakobu, ne pa Janku Sketu. V sestavku J. Toporišiča Oblikoslovna segmentacija... (SR XVII/1969, št. 2, str. 354) beri: 5. vrsta od spodaj: betreffende; 2. in 1. vrstica od spodaj pa se morata glasiti: ringer Bedeutung ist, da die fremdsprachigen Elemente sich der slowenischen Sprachstruktur voll anzupassen und so die erwähnte Opposition anheimisch: fremd aufzuheben bestrebt sind. '* Tudi o Knutu nisem našel nobenih življenjepisnih podatkov. 100 Zanimivo je, da je to črtico ponovno prevedel 1. 1913 Stana Cerny in da je izšla točno leto dni pozneje prav tako v božični številki Samostatnosti. Knu-tov prevod pa je ponatisnil tudi v božični številki Ostravsky dennik (13/1913, št. 292, 24. XII.). Prispevki zu Slavistično revijo naj lxxlo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtkasto črto; navadna + črtkasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z.....\ V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski ...h Srbskohrvatski X .., h Srbskohrvatski b ... ...d Srbskohrvatski џ .. d/ Ruski e ... .. e Ruski щ .. , , šč Ruski ë ... ... ë Bolgarski št Ukrajinski ...je Ruski / Ukrajinski и ... ,.. y Bolgarski ъ .. ... a Ukrajinski i ... Ruski ... у Ukrajinski ...ji Ruski / Ruski й ...j Ruski t č Srbskohrvatski љ .. ... lj Ruski è Srbskohrvatski ... nj Ruski ...ju Srbskohrvatski ћ ... č Ruski ...ja Ruski Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, o uporabljeni metodi in o rezultatu razprave. Korekture je treba vrniti v 7 dneh. Prispevkov, ki tem določilom ne ustrezajo, uredništvo ne sprejema. Prispevke za SLAVISTIČNO REVI JO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. marec, 1. maj in 1. september. V OCENO SMO PREJELI Chr. S. Slang, Opuscula linguistica. Ausgewählte Aufsätze und Abhandlungen. Universitetsforlaget. 1970. 314 str. Joseph Paternost, From English to Slovenian: Problems in Translation Equivalence. Penn State Studies, 29. 1970. 60 str. Rivista di letterature moderne e eomparate. Volume 23, Fascicolo 1, Marzo 1970. Šansoni, Firenze. 80 str. Slovenska dramatika 1945—1965. Izbral in uredil Joie Koruza. Ljubljana 1969. Slovenska matica. 337 str. Umjetnost riječi, Časopis za nauku i književnost. God. 13, 1969, 3. The Slavonic and East European Review. Vol. 48, No. 110, January 1970. 161 str. The Florida State University Slavic Papers. Val ume 3, 1969. 90 str. Maria Vittoria VaJle, La desinenza del gen. sing. m. e n. dei pronomi e agget-tivi del ruso letterario. Instituto universitario orientale, Napoli, 1970.13 str. Biuletyn historykôw literatur zachodnioslowianskich. Rok III. Varšava, 1970. 100 str. Rumynskij bjuletcn' naučnoj informacii, Buharest 1970, 1—6, 10—12. Jezyk polski. Organ tovarzystwa milosniköw jezyka polskiego. L, 2, 1970.