Za poduk in kratek 6as. (Ji'tice s potovanja v Rim. (Piše Fr. K.) Na vrh Vezuva se lahko pride peg, kdor je dobrih nog in ima dovolj časa, ali pa na konju, ali pa z vozom do vezuvske železnice in potetn pa s to železnico, ki je dolga 820 m. Ta železnica je na vrvi iz žic; enaka železnica je par let sem v Gradcu, ki vozi na grad. Že ko sva bila s prijateljem na velikonočni torek zvečer dospela v Neapolj, vrgel nama je v voz neki postrešček več tiskanih papirjev, kjer se neka družba priporoča, da za toliko in toliko lir priskrbi izlet v Pompeje in vrh Vezuva. V hotelu pa nama hišnik ni te družbe priporočil, ampak Cook-ovo, katere je ve- zuvska železnica, Plačala sva vsak 31 lir; zato sva si smela ogledati Pompeje, dobila v hotelu >Suise« obed. potem voz z dveraa konjičema za vožnjo do vezuvske železnice in nazaj v Neapolj. Ko sva bila velikonočno sredo dopoldne prehodila v Pompejih najvažnejše ulice ter si to in ono ogledala, peljala sva se na vozu ob pol 12. uri opoldne iz Pompej na Vezuv. Vožnja do vezuvske železniee je trajala tri ure, dasi sta čila konjiča izvrstno vozila. Sploh pa menda tako poštenega in uljudnega izvoščeka vsa Italija več ne zmore, kakor je bil ta najin voznik. Tudi je bilo vreme krasno in toplo, kakor pri nas o sv. Jakobu. Vozili smo se skozi mesto Torre dell' Annunziata, kjer je največ tovarn za izdelovanje laških rezancev, takozvanih makaronijev. Vsepovsod so jih sušili, kakor pri nas krznarji razobešajo kože. Ali makaronijev ne vesijo in ne sušijo kje po lepih vrtovih, ampak kar na ulicah, na vsaki strani ceste, da se prah po njih kadi in se jih lahko prime druga nesnaga. Zato prijatelji laških raakaronijev, dober tek! Ko zapustimo mesti Torre del Greko in Rezino, kjer je nekdaj stalo mesto Herkulan, začeli so pri vsaki gostilnici ponujati vezuvsko vino, slavne »Lacrimae Christi«, »Kristusove solze«. Če se človek v vročini vozi črez dve uri, potem pač raora biti žejen. Zato rečeva vozniku, naj pri kaki oštariji postoji, da poskusiva »Lacrimae Christi«. Pove nama, da bode že obstal pri oštariji, kjer se dobe pristne »Lacrimae Christi«, kajti kar ti obcestni oštirji vsiljujejo, to vino ne zaslnži tega imena. Od Rezine do vezuvske železnice se vije cesta kakor kača in gre vedno navkreber. Ob vznožju Vezuva so krasni vrtovi in vinogradi, potem pa se vidi že ohlajena lava, katere je skoro po vseh straneh Vezuva nametano, kakor črnega testa. — Zdaj smo dospeli do osservatorija ali opazovališča, ki je podobno gradiču, kjer opazujejo Vezuv. Tukaj zdaj pri neki oštariji obstoji voz, češ, tukaj se dobi pristna kapljica »Lacrimae Christi«. No, rumeno vino je, sladko, pa ne posebno močno. Vendar pa se hočemo vračaje zopet tukaj oglasiti. Ko prideva na spodnjo postajo vezuvske železnice, vsela sva se takoj v železniški voz. Zdaj pa le navzgor! Železnica se vozi tako strmo, kakor po prav strmi strehi in to 820 m, kakor že omenjeno. Nekateri popotniki so vedno gledali le v goro; niso se upali pogledati nazaj, ker bi se jim začelo v glavi motiti. Mine osem minot in že smo pri zgorajšnji postaji, blizu na vrhu. Morali Se smo iti peš čisto na vrh kacih 10 minot. Šli smo mimo razpoklin, iz katerih se vedno kadi vroč žvepleni sopar. Pri žrelu Vezuvovem smo, bilo je ob 3. uri popoludne. Kar nas je srčnih, stojimo na robu kake tri kilometre širokega žrela, katero se enako lijaku navzdol zožuje. Dve luknji ima žrelo; eno vidimo in v tej je, kakor v razbeljeni peči, druge pa ne vidimo, je nekoliko pod nami. — Kaj pa to? Votlo in grozno zagromi in bobni kacih 20 sekund, iz nevidne luknje pa leti kvišku žareče kamenje, črn dim, prah in pepel. Čakamo kaki dve minoti, zdaj pa zagromi vse hujše in med gromenjem kacih dvajset sekund bruha iz nevidne Iuknje dim, pepel in razbeljene kamene, katerih nekaj pade na drugo stran žrela. Grozno je gromelo, da me je že obšla misel, kaj če se rob udere in se pogreznemo v ognjeno morje? Še dvakrat se potem ponovi ta prizor; — dovolj sem videl in rekel prijatelju: »Kdor ne veruje, da je pekel kraj strašnih muk, pa naj pride semgor!« Dol sva se zopet peljala po železnici. Od spodnje postaje pa sva šla gledat še razbeljene lave, katero je Vezuv pred dvema letoma izbruhal. Sicer pa Vezuv, kakor trdijo učenjaki, bruha iz sebe vsakih 170 let lavo, da se po dve do štiri ure navzdol razlije, in takrat še le je Vezuv groza in strah za vso okolico. Zadnjič je Vezuv posebno hudo razsajal leta 1872. Siuešnica. Neka lepa gospodična se je rada v ogledalo gledala. Zdaj si zmisli, da bi se še videla rada, kaka je, kadar spi. Torej se vleže na posteljo in si dene ogledalo pred se in zatisne oči, da bi se videla, kaka je, kadar spi.