PAVEL GANTAR*
V
Crnograditelj proti državi
Uvod
Kadar razmišljam o črnih gradnjah, sem v zadregi. Ce jih opazujem s sociološkega vidika, so pravzaprav simpatičen pojav. So izraz spontanosti, samoorganizi-ranosti, skratka, človekove sposobnosti, da se tako ali drugače odzove na določen, vsekakor nc obroben problem pomanjkanja stanovanj. Še posebej velja to za tiste črne gradnje, ki so rezultat nuje. ki se kaže v tem. da posameznik ni imel na razpolago nobene druge možnosti za trajno rešitev stanovanjskega problema. Ce pa jih opazujem z vidika prostorskega planiranja, je slika povsem drugačna. Ne glede na motive, nuje in potrebe, so črne gradnje pojav, ki pomembno degradira okolje in povzroča trajno in marsikdaj nenadomestljivo škodo. Pri tem nimam v mislih samo neposredne škode, ki nastane z gradnjo nezakonitega objekta, pač pa predvsem tudi tisto škodo, ki je p<»redna in vpliva na ravni, ki za nestrokovnjake ni neposredno vidna (onesnaževanje vtnlnih virov, degradacija ekosistema ipd.).
Crnograditeljstvo je seveda zanimivo tudi za «Kiološko raziskovanje. V kontekstu sociološkega raziskovanja lahko identificiramo naslednje pristope:
-	Crnograditeljstvo kot izraz družbenih konfliktov v prostoru. Gre za pristop, ki prostor obravnava kot omejen vir. do katerega nimajo vsi enakega dostopa. Črna stanovanjska gradnja pa je izraz nezakonitega prisvajanja tega vira. Nezakonito prisvajanje je bodisi rezultat deprivilegiranosti. kot je to v primeru črnih barakarskih naselij ali drugih oblik »zasilnih« bivališč, ali pa je rezultat privilegira-nosti in politične moči čmograditeljev, ki si lahko privoščijo nezakonito gradnjo na lokaciji, ki je sicer razglašena za nezazidljivo območje.
-	Pri raziskovanju družbene segregacije v prostoru so območja črne gradnje običajno pojmovana kot najbolj tipični izraz takšne segregacije. Raziskovalci proučujejo prostorske manifestacije segrcgacije, kot na primer: položaj takšnih območij v urbani strukturi mesta, način zidave, mehanizmi odkrivanja/zakrivanja takšnih območij, značilnosti »vcrnikularne« arhitekture, stopnjo opremljenosti s kolektivno oskrbo, kulturne in socialne značilnosti takšne skupnosti. Sem spadajo tudi analize konfliktnih odnosov med mestno oblastjo in socialno skupnostjo čmograditeljev.
-	V kontekstu raziskovanja stanovanjske preskrbe in stanovanjskih politik črnograditeljstvo tematizirajo kot »nehoteno posledico« pomanjkljivosti uradne in »formalne« stanovanjske politike. Crnograditeljstvo spada v sfero »neformalne« ali »sive« družbe in njenega »sveta dela«. Raziskujejo mehanizme solidarnosti, samoorganiziranosti in samopomoči, pa tudi na kakšen način določene stanovanjske politike prispevajo k razmahu črnih gradenj.
-	Crnograditeljstvo je tudi predmet raziskovanja z vidika prostorske in urbanistične politike. predvsem pa delovanja upravnih služb na tem področju. /Zamudnost in zapletenost postopkov za pridobitev raznih dovoljenj za gradnjo in tudi s tem povezani stroški običajno prispevajo k večjemu obsegu nezakonitih posegov v pro-
* Dt P»vcl Gantar, doccni na FDV 435 Tc<wi)a in prakia. let W. tt i-h. IjuW|ana 1993
stor. Temu se običajno dodaja še neučinkovitost inšpekcijskih služb pri »odkrivanju in zatiranju pojava«.
- In končno je mogoče črnograditeljstvo obravnavati kot kulturni pojav, ki je povezan z načinom življenja, pa tudi z vzorcem urbanizacije v Sloveniji. »Zgraditi si lastno hišo« je za marsikoga, predvsem na podeželju, vrednota sama po sebi, njeno uresničenje pa ga kvalificira za sposobnega in enakovrednega člana lokalne skupnosti. Gradnja ali prezidava hiše je opravilo, domala povsem podobno obredom prehoda v tradicionalnih družbah. Pomeni prehod »na svoje« in obenem simbolno označuje to dejanje »prehoda«. Druga pomembna kulturna značilnost črnograditeljstva pa je ta. da. podobno kot to velja za »delo na črno«, črnograditeljstvo kljub nezakonitosti ni dojeto kot klasično kriminalno in kaznivo dejanje.' Gradnja ali prezidava hiše je nekaj, kar sodi v zasebnost, država s svojimi pravili in predpisi pa pomeni motnjo in oviro, ki jo je treba čim bolj elegantno obiti in se izogniti stroškom ter zamudnim postopkom. Izogniti se zahtevam in stroškom, ki jih postavlja država, je vrlina, ne pa slabost.
V	tem prispevku se bom pojava nezakonitih posegov v prostor lotil z drugačnega vidika od tistih, ki sem jih opredelil zgoraj. Obravnaval in analiziral bom logiko razmerja med črnograditeljem in državo oziroma poskušal bom pokazati, zakaj »država«- v tem konfliktu praviloma zgublja, ne glede na to da ima na svoji strani »zakon« in vsaj formalno tudi sredstva za njegovo uveljavljanje. Pri analizi logike odnosa črnograditelj-država se bom selektivno opiral na določena spoznanja iz teorije iger in teorije racionalne izbire (prim.: Gantar, 1990: 238-242). V tej luči moramo odločitev investitorja za nezakonito gradnjo tolmačiti kot
a)	racionalno ravnanje. Investitor presodi, da je morebitno tveganje (odstranitev objekta) manjše ali zanemarljivo v primeijavi s pričakovanimi koristmi. Torej poskuša maksimirati svoje koristi ne glede na koristi družbe kot celote. Kot bomo videh v nadaljevanju, empirični ptnlatki potrjujejo takšno presojo.
b)	Črnograditelj igra tako imenovano nekooperativno igro v dveh pomenih: ba) svoje preference postavlja na prvo mesto ne glede na preference vseh preostalih članov družbe" in bb) črnograditelj se povsem očitno ne drži »pravil igre«, ki veljajo pri investitorskih posegih v prostor.'
c)	Črne gradnje pomenijo smrt za idejo prostorskega urejanja, za stroko in politiko kot celoto.' saj dokazujejo, daje mogoče vsaj z vidika posameznika zadovoljiti »prostorske potrebe« tudi nenačrtno, spontano in mimo zato poklicanih in pristojnih organov.
V	zvezi z gornjimi tremi tezami moramo opozoriti, da je črnograditeljstvo uspešno le tedaj, če nc postane splošen pojav, če se torej vsi, ki želijo graditi, ne odločijo zanj. Ta trditev neposredno izhaja iz točke b): črnograditelj ima namreč možnosti za uspeh le tedaj, kadar drugi možni uporabniki prostora igrajo kooperativno igro, sc pravi, da upoštevajo pravila. Le dejstvo, da drugi upoštevajo pravila, čmograditelju prinaša prednost, da lahko svoje potrebe zadovolji hitreje in z manj
' Primen'l prupev-ck Manina Hočcvirja v tem tematskem sklopu Ttohje in praks*
' v tem pruneru jo poo«eM)a|o uibanistiftia intpckcija in ustrezni upravni organi na drlavni in občinski ravni. ' Te preference *v imenu- članov druJibe postavlja drlava Nekooperativnost se izra^ v sulilču -Ni vaino. če |e družba kot celota zaradi moje črne gradnje pnzadeta. pomembno je. da sem jaz na boljSem kot prej.« Gre torej za neke vrste obrnjeno interpretacijo Partovega optimuma.
' To je namreč temeljna matilnost nekooperativnih iget. namreč, da rezultati igre igralcev ne zavezujejo. ' Vsaka stroka utemeljuje koristnost in družbeno potrebnost svojega obstoja s tem. da je prav ona tista, ki je sposobna reiiti določen problem Če bi pnznali. da sc lahko gradi brez urbanistov, arhitektov m gradbenikov, bi izničili družbeno legitimnost teh strok.
stroški, a vendar ob tveganju, da mu država to prepreči in ga prišli v kooperativno igro. Prav v zvezi s tem smo soočeni z zanimivim paradoksom: če bi na črno gradili vsi ali pa pomembno velika večina graditeljev, bi prišli v stanje splošne medsebojne konfliktnosti »vseh proti vsem«, kar bi prej ali slej pripeljalo do spoznanja, daje treba uveljaviti pravila ravnanja, ki zmanjšujejo konflikte, pripeljalo bi torej do prostorskih in urbanističnih načrtov.
Razsežnosti črnograditeljstva
Preden se na podlagi postavljenih tezah lotimo analize logike razmerja med čmograditeljem in državo, se je treba ozreti po podatkih, ki nam bodo nakazal obseg pojava, vrste nezakonitih gradenj in seveda tudi uspešnost države pri pre prečevanju črnograditeljstva. V obrazložitvi za spremembo zakonskih določi o urbanistični inšpekciji lahko razberemo naslednjo oceno stanja: »Tako ocenjuje mo, da je konec leta 1992 v Republiki Sloveniji še ca. 26.000 nedovoljnih posegov v prostor. Od tega je ca. 40% pomožnih objektov in drugih posegov v prostor (ne stavb) ter ca. 1/3 prizidkov, nadzidav, adaptacij ipd. Če te odštejemo, je v Republiki Sloveniji sedaj ca. 15.000 nedovoljenih gradenj stavbnih objektov, od tega ca. 5.000 stanovanjskih, 1500 počitniških in 3500 gosp^arskih objektov.«»Ti podatki nam v določeni meri korigirajo nekoliko romantično predstavo o črnograditeljih, ki so v socialni in stanovanjski stiski vzeli »usodo« v svoje roke. Od celotnega Števila pribl. 26.000 nezakonitih posegov v prostor lahko torej pod oznako »socialne nuje« uvrstimo največ 5000 posegov, kajti ti rešujejo stanovanjsko vprašanje. Seveda pa moramo to številko še popraviti navzdol, saj vse stanovanjske črne gradnje zanesljivo ne spadajo med »gradnje v stiski«.'
V naslednji tabeli podajamo podrobnejši pregled nedovoljenih gradenj po letih, izvršbah (odstranitvi objektov) in namembnosti:
Tabela: Pregled nedovoljenih gradenj in izvršb 1979-1991 (Vir: Teze za spremembo zakona...)
leto	% iKd. gradnje	vse odkičbe	odstra-ninenc odloibe	%	opravljene ttvribe	%	sun. objckii %	poč objekli %	gOSp. pUlIKjJ. o^iili objekli % %		(jnigi dnii. posegi gradnje % %
1979	_	1605	783								
1980	-	1260	.594								
1981	-	1877	779	42	139	18	22	23	36	16	3
1982	8	1856	719	39	141	19	24	22	36	15	3
1983	7	1624	512	31	111	22	24	19	35	18	4
1984	-	1489	420	28	106	25	■30	12	37	19	2
1985	6	1648	383	23	95	24	29	6	30	23	9 3
1986	6	1988	417	21	220	53	22	8	25	34	4 S
1987	7	2037	354	19	104	24	24	6	20	37	8 5
1988	10	2632	625	24	140	21	26	5	17	39	7 6
' Temu dudajmo ic tnfocmadio ot Biega p»div», da )e uibaimtitea inipekcija v obdobju (1978-1992 (leu 1978 jc pnUo do mno2jtne legaluacije tedanjih ncMkonitih gradenj) odknla pribl. 21 500 novih primerov nedovolienih potegov v prouor. po oceni pa je bilo neodkritih pribl. 8S00 pnmerov (to jc pnM. 1/3 odkritih).
' Podatkov o tem. koliko stanovanjskih <rmh gradenj spada v kateg0ti|0 »socialne nuie«. seveda ni. po približnih ocenah, pa bi morah Itevilo leh gradenj razpolovili, torej bi prilli do iievilke 2S00 do 3000 imih gradenj
Icio	% ned. giadnje	odk>etK	vx odstra-nilvtnc odločbe	%	oprav-Ijtnc izvribe	\	sun. objekti %	poi objekti %	P»P objekti %	poimrt obfekti %	dmgi dniž. posegi gradnie % %
19«9	9	2361	495	21	158	32	25	6	18	40	5 5
1990	8	2561	589	23	135	23	25	5	18	42	4 6
1991	15	3047	700	23	84	12		5	22	41	5 6
1979-1991		2.^98.'«	7370	2«	1433	19					
Ker bomo problematiko prisilnih odstranitev objektov (»rušenj«) obravnavali pozneje, naj najprej na kratko pojasnim druge podatke v tabeli: najprej lahko ugotovimo, da je nedovoljena gradnja kar pomemben delež v celotnem obsegu posegov v prostor. Giblje se med 6 in 10%. pri iemer je pomembna izjema zadnje upoštevano leto v tabeli, to je leto 1991, ko je delež nedovoljenih posegov narastel na visokih 15% v celotnem obsegu posegov v prostor. Ni povsem jasno, čemu bi lahko pripisali takšno povečanje. Če izvzamemo enega izmed možnih razlogov, da so bili inšpektorji preprosto bolj učinkoviti v odkrivanju nedovoljenih posegov,' se vendarle dozdeva, daje k povečanju obsega črne gradnje pripeljal »pravni nered«, ki je bil povezan s spremembo političnega sistema, s spremembami v občinah, predvsem pa delegitimizacijo pravnega sistema, ki se kaže tudi v povečanem «jbsegu »sive« in »črne« ekonomije, kot so na primer nezakonita sečnja gozda in očitno tudi nezakoniti posegi v prostor. Skratka, domnevamo, da so nezakoniti investitorji zaznali nemoč in neodločnost države, ugotovili, da je tveganje razmeroma majhno, in se lotili gradenj brez potrebnih dovoljenj.
Nazorni so tudi ptxlatki. ki nam prikazujejo trende gibanj nedovoljenih posegov glede na namembnost. Ti podatki so prikazani v spodnjem grafikonu:
Grafikon nam prikazuje naslednjo zanimivo sliko:
-	število stanovanjskih in počitniških objektov se zmanjšuje, saj ti dve kategoriji v zadnjih letih sestavljata manj kot tretjino vseh nedovoljenih posegov. Ali lahko upadanje teh črnih gradenj razlagamo kot znamenje gosptidarske krize, ko ljudje preprosto nimajo več toliko sredstev, da bi jih namenjali za gradnjo, še posebej pa ne za počitniške objekte?
-	Prav tako so do leta 1988 gosp<xiarski objekti izkazovali hiter trend upadanja, vendar pa v zadnjih petih letih ponovno nekoliko naraščajo. Ponoven trend rahlega naraščanja moramo razlagati kot rezultat razvoja zasebnega sektorja. Podoben trend, sicer na bistveno nižji ravni, izkazujejo tudi dmgi posegi v prostor.
-	Pač pa v drugi polovici osemdesetih let ugotavljamo močan porast pomožnih objektov, ki se z nekoliko zmanjšano intenziteto nadaljuje tudi v devetdesetih letih. Močen porast pomožnih objektov sovpada z razmeroma močnim zmanjšanjem stanovanjskih in gospodarskih objektov. To lahko pojasnimo z učinki gospodarske krize: ljudje nimajo več sredstev za gradnjo stanovanjskih in gospodarskih objektov »na novo«, pač pa s prizidki, lopami in podobnimi objekti samo dopolnjujejo obstoječe stanje.
Ti podatki po mojem mnenju dokazujejo, da stanje v zvezi z nezakonitimi posegi vendarle ni tako dramatično, kot se zdi na prvi pogled, saj ugotavljamo pora.st predvsem pri pomožnih objektih. Nc glede na to da so vse črne gradnje po pravnem statusu med seboj izenačene, pa je vendarle treba priznati, da pomožni objekti praviloma pomenijo manjše oškodovanje prostora, predvsem zato ker so postavljeni na območju, ki je že pozidano, pa tudi zato ker jih je možno lažje
' T» razlog motam zavrmlt oziroma rclalM/lrall. U| je potetanie dcicta n«lovol|enih poicpn uko veliko, da ga samo bol)(cmu delovanju mtpekcijvklh iloib ne moremo pnpiMli
* Opozorili smo že. da vo prav ti objekti v obifajnlli razlagah sinonimi za frro gradnjo nasploh
Prikaz nedovoljenih posegov po namenu Vir; Teze za spremembo..
81
82
83
84
85
86
87
88
89
90
91
♦ sJanov. ohjekti
• gospod. —A— počit. —yK— dnigi ahjckti	objekti	posegi
> pcmožni objekti
prilagodili zahtevam urbanistične službe ali pa odstraniti brez velike gosp<xiarske škode in socialnih posledic za prizadete.
Pregled obsega nezakonitih posegov po občinah, ki jih v letnih poročilih navaja Republiški urbanistični inšpektorat, kaže. da se nezakoniti posegi pojavljajo predvsem v zgostitvenih območjih, kar dokazuje našo tezo. da je nezakonita gradnja rezultat konfliktov, ki nastajajo zaradi dejstva, da je prostor omejena dobrina."
Če povzamem razlage, ki sledijo iz prikazanih podatkov, lahko najprej ugotovim, da ustaljena predstava o črnih gradnjah, ki se izenačuje s stanovanjskimi in počitniškimi objekti, ne velja. Zato tudi motiv »socialne nuje«, ki se kaže v tem, da možni črnograditelj nima druge izbire kot odločitev za nedovoljeni poseg, ne igra pomembne vloge pri odločitvi za takšno gradnjo. Glede na to da v zadnjih letih močno prevladujejo pomožni objekti, lahko odU>čitev za nezakonito gradnjo pripišemo dvema glavnima razlogoma, in sicer: a) nezakoniti investitor sodi. da je tveganje pri gradnji pomožnih objektov majhno in se glede na vložene stroške izplača, tudi, če ga je prisiljen legalizirati ali pa celo porušiti, ter b) dobršen del takšnih črnih gradenj lahko pripišemo tudi prepričanju, da za pomožne objekte, še posebej če so provizorični. niso potrebna posebna dovoljenja, ker naj bi lastnik z njimi »prosto razpolagal« v okviru svojega doma.
v poročilu Republtlkcga urhi
pckionia ta Icio 1941 luidci
C. v katerih lo inlpek-
torji iidali več kot 20 odmaninciiib odločb: Cel|e. Domžale. Kamnik. Kran|. LjuNjana Betigrad. I.|ubl)ana Mosie-Pol|c. MuMjana šitka. Ljubliana Vič-Rudnik in Maribor Na meji pa tu Novo nnio m Šentjur pn Celju.
Crnograditelj proti državi
V nadaljevanju bom na podlagi izhodišč, ki sem jih postavil v uvodnem delu prispevka, analiziral osnovne značilnosti logike razmerja med črnograditeljem in državo oziroma bom poskušal pojasniti, zakaj država skoraj vedno zgubi. Ob koncu pa bom s tega vidika pojasnil še zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki je bil nedavno sprejet v državnem zboru in naj bi prinesel več reda na tem področju.
To, da država praviloma zgublja v konfliktu s črnograditelji, dokazuje naslednji grafikon:
Pregled ncdovoljenoih gradenj in izvršb 1979-1991 Vir: Teze za spremembo zakona
1979 80 81 82 83 84 85 86 87
89 90 91
Iz grafikona sta jasno razvidna dva velika razkoraka:
- najprej imamo razkorak med vsemi nedovoljenimi posegi in izdanimi odstra-nitvenimi odločbami. Ta razkorak nam priča o tem, da je postopek ugotavljanja in obravnavanja črnih gradenj zapleten in se v manj kot polovici primerov konča z odstranitveno odločbo. To lahko pomeni, da je večino črnih gradenj nelegalnemu investitoiju uspelo uskladiti z urbanistično dokumentacijo. Vendar ta ugotovitev samo delno velja. V zadnjih letih lahko opazimo, da sc škarje med številom nedovoljenih posegov in izdanimi odstranitvenimi odločbami razpirajo. To razpiranje lahko pojasnimo z dvema razlogoma, in sicer a) da narašča predvsem število pomožnih objektov, ki niso tako sporni, čeprav so nezakoniti, in b) da se je v zadnjih letih učinkovitost države (občine) pri uveljavljanju reda v prostoru zmanjšala."
'' Ct vemo. dj K v velikem ticvilu obfin sre<u|C|o s problemi -vladanj», da je ikocaj ena ueijina oMuukiti ikupUtn na robu normalnega delovanja, ah pi sploh ne delujejo, in te vemo. da lo bistveno vpinra na utinkoviiou upravnih slulb. jc jasno, da takino stanje ne more pmpevaii k večjemu uveljavljaiiju pravnih norm
- Drugi razkorak pa se nanaša na razmerje med številom odstranitvenih odločb in opravljenih izvršb. Z izjemo leta 1986 se opravi komaj ena petina do ena četrtina odstranitvenih odločb, s tem da se podobno kot pri prvem razkoraku v zadnjih letih škarje razpirajo. Razlogi so podobni ali povsem enaki kot zgoraj. Ugotovimo lahko samo eno: črnograditelj ima tudi tedaj, ko je že izdana odstrani-tvena odločba, dobre možnosti, da »preživi« in ne zgubi vložka in koristi, ki ju je vložil v nezakonito zgrajeni objekt.
Zakaj je tako, si lahko ogledamo v spodnji tabeli, ki prikazuje postopek dela urbanistične inšpekcije od trenutka, ko ugotovi nedovoljeni poseg, pa do trenutka, ko izda odstranitveno odločbo in organizira postopek prisilne odstranitve objekta.
Postopki
Problemi
Inšpektorji morajo ugotoviti: kdo je investitor (en ali več), kaj gradi (naravo objekta), na kateri parceli gradi (Številka parcele ipd.). Že to vzame precej časa, še posebej izsleditev investitorja, naslova ipd.
Odločbo je treba osebno vročiti. Nezakoniti investitorji pa se lahko zelo uspešno izmikajo vročitvi odločbe. V odločbi se nezakonitemu investitorju naloži, da si pridobi ustrezna dovoljenja.
Preverjanje, ali investitor ravna v skladu z odločbo, ukrepanje v zvezi z morebitno pritožbti." Če investitor ne ravna po določilih odločbe, sledi
To odločbo je treba znova osebno vročiti, zato sledijo podobne težave kot v ttjčki 2. V odločbi se navede rok. do katerega mora investitor sam odstraniti gradnjo. Nezakoniti investitor se lahko pritoži na višjo stopnjo - na republiško inšpekcijo, lahko pa po negativni odločbi sproži tudi sodne spore, ki sicer ne vplivajo na izvršbo, vendar se je v teh primerih razmeroma težko odločili za izvršbo.
Ce iz republiških organov pride dovoljenje za izvršbo odločbe, _sledi_
5. Prisilna odstranitev Nasprotovanje nezakonitih investitorjev, včasih politični prili-objekta	ski, pritiski javnosti, neustrezna opremljenost ekip za rušenje,
hudo moralno in politično obtoževanje inšpektorjev.
I. Opazijo nezakonito gradnjo
2. Izdajo odl<>čbo o ustavitvi del
.3. Nadzor dejanskega stanja
4. Odločba o odstranitvi objekta
Opis postopkov in problemov, s katerimi se srečuje urbanistična inšpekcija, lahko opazujemo z dveh vidikov.
Z vidika posameznika - zakonitega ali nezakonitega investitorja je ta postopek zasnovan tako, da mu omogoča relativno dobro zaščito pred samovoljo oblasti, saj mu omogoča vrsto pritožbenih stopenj, predvsem pa so vsi koraki »države« napovedani vnaprej, kar mu omogoča, da se na te korake ludi pripravi in jih onemogoči. V sociološkem jeziku bi lahko govorili o tipičnem primeru samoizničevalne napovedi. Urbanistična inšpekcija napove prisilno odstranitev objekta, kar nezakonitemu investitorju omogoči, da organizira »odpor« zoper nameravano izvršbo. To se je .še posebej jasno pokazalo pri nameravanih izvršbah na Malem vrhku, kjer so se izvrševalci odstranitvenih odločb srečali s solidarnostjo drugih črnogradite-
Na Ici uopnjt pniožbc niw posebno pogosle.
441
Trorita in praiisa, lel. 30, ti 5-6. I>M|ana 1993
Ijev in krajanov, ki so črnograditeljem prodali zemljo za gradnjo, l-ogika razmišljanja črnograditeljev je povsem enostavna: če na dok>čenem ozemlju, kjer imamo opravka s strnjenim nizom črnih gradenj, preprečimo eno gradnjo, smo preprečili vse. Razmere na Malem vrhku je še dodatno označevala okoliščina, da ima (ali pa je imela) večina črnograditeljev relativno visok družbeni položaj in izobrazbo, kar jim je omogočilo učinkovito mobilizacijo javnega mnenja zoper »rušilno razptilo-ženo« državo. Toda mobilizacija javnega mnenja v korist črnograditeljev. ki je potekala v ideoloških koordinatah »posameznikova marljivost, spretnost, delavnost. zasebnost zoper ignorantsko državo«." je imela dvojne učinke. Po eni strani je preprečila izvršitev nasilnih odstranitev, ttxia po drugi strani je državo prisilila v položaj, ko od rešitve problema ni mogla odstopiti, saj bi se s tem popolnoma diskreditirala. Umik, ki bi se izražal v nedefiniranem »moratoriju na črne gradnje«, bi pomenil zeleno luč za črnograditelje. Logika delovanja črnograditeljev je jasno razpoznavna: ne glede na postopke (ustavitvene odU>čbe in podobno) je treba vztrajati do konca, zgraditi objekt (stanovanjsko ali počitniško hišo), se po možnosti naseliti vanj - in verjetnost, da bi jim objekt inlstranili. je zelo majhna. Še posebej če si črnograditelj zagotovi solidarnost svojih tovarišev ali lokalne skupnosti. Hipotetično ima država možnost za učinkovito posredovanje v začetnih fazah nezakonite gradnje, vendar v tej fazi zaradi dolžine postopkov ne more učinkovito ukrepati, investitor pa računa prav na počasnost države in še pospeši gradnjo - vsaka dodatna opeka zmanjšuje verjetnost rušenja. Skratka, če pogledamo z vidika črnograditelja. so stvari videti takole: »Ce se že odločim za črno gradnjo, moram vztrajati do konca, zgraditi objekt čim prej. potem se bomo pogajali. Tudi če pride do odločbe o prisilni odstranitvi in izvršbi, imam še zmeraj veliko možnosti, da se to ne zgodi«. Za delovanje na podlagi takšnega razmišljanja sta potrebna pogum in občutek za tveganje. Tega pa nimajo vsi možni graditelji, zato na črno gradijo samo nekateri in običajno jim uspe.
Z vidika države pa so postopki, ki ščitijo posameznika pred samovoljnimi posegi, velika ovira, saj ji preprečujejo delovanje tedaj, ko bi lahko bilo uspešno, omogočajo pa tedaj, ko se mora soočiti z velikimi političnimi pritiski in nasprotovanjem javnega mnenja, obenem pa tudi tedaj, ko njen poseg povzroča veliko materialno škodo (rušenje objektov).
Na to dilemo se je država, pučcna s primerom Malega vrhka. odzvala s spremenjeno ziikonodajo, ki v bistvu omogoča »enkratno« legalizacijo črnih gradenj s pogojem, da nezakoniti investorji prijavijo svoj poseg, plačajo depozit in počakajo na odločitev ustreznih organov o možni legalizaciji." Občine pa morajo za takšna območja črnih gradenj sprejeti prostorske ureditvene pogoje za sanacijo degradiranega prostora. Če je sanacija možna, je možna tudi legalizacija gradnje ob plačilu za to potrebnih prispevkov, ki sanirajo nastalo škixlo. Namen zakona je v tem, da naj tisti, ki so povzročili degradacijo prostora z nelegalnim posegom, tudi plačajo, če je sanacija možna tako, da obdržijo objekt. Če pa to ne pride v poštev, pa seveda sledi prisilna odstranitev." Kaj z vidika analize logike razmerja med čmograditeljem in državo lahko rečemo o možnih učinkih tega zakona: najprej po
" Po|avl|al vc i« Mfumcnl. da t na-ulno odslranilvi|o drsava unkuic gradbeni sklad, ki tako ali drugače rc<u|c •stanovanjske probleme«, v lavnih medijih pa je bil povsem spregledan proliargumenl. da laklno rcSesanie povm«(a ikodo za cela nasel|a in predele, ki bi iih taktna graihlja pri/adeta zaradi oncsna>cn|a virm pitrK vode" II flen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakonu o orejaniu naselij in drugih posegov v prostor " V primeru Malega vrhka bi to pomenilo, da W posamezniki morali plafati visoke stroike za sanacijo kanalizaci|e m za vodovod Po oceni dr Antona Presea. naielmka Mestne uprave uripeka|skih slu>b. naj bi s«o4ki za vodovod znaMi pribhžno TJO.IKK) DKM. za kanaUzacijo p« bi bili ie od 50 do 100'!i vilji Delo. 26. 2. I9».V str 29-30
najnovejših tKenah zakon ni preprečil novih črnih gradenj. Veselo se gradi naprej, tudi z (napačno?) zavestjo, da je država oh Malem vrhku »zgubila« in bo objekt prej ali slej možno legalizirati. Sicer pa je usoda zakona odvisna od črnograditeljev - če v skladu zli. členom zakona večina »prijavi« svojo gradnjo in se torej podredijo novim pravilom, utegne zakon učinkovati v zastavljeni smeri. Gradnje, ki jih je možno legalizirati, bodo ob plačilu ustreznih stroškov legalizirane, lastniki tistih, ki pa ne bodo legalizirane, pa se bodo Ic težko uprli odstranitvi, saj so sprejeli pravila igre. Zakon torej hoče nekooperativno igro spremeniti v kooperativno. To pa je. kot sem že omenil, odvisno predvsem od črnograditeljev. Razmišljanje črnograditelja pa je lahko tudi takšno: »Ce mi že zdaj ne morejo do živega, zakaj bi svoj objekt .prijavljal*, s tem si samo nakopljem nove stroške ali pa celo tvegam, da mi objekt zares odstranijo.« In če tako razmišlja večina črnograditeljev. zakon ne bo dosegel želenih učinkov, saj mu ne b<i uspelo učinkovito diferencirali med tistimi, ki sprejemajo igro. in tistimi, ki je ne sprejemajo. Podatki kažejo, da je do zdaj Ic malo nezakonitih investitorjev izkoristilo »ugodnosti« 11. člena zakona. Ce vzamemo sklenjena naselja črnih gradenj, kot je na primer Mali vrhek. jc uspeh odvisen od kolektivnega delovanja vseh med seboj dobro povezanih črnograditeljev. Ce vsi izkoristijo možnost prijave iz 11. člena zakona, si naložijo ogromne stroške, če sc nobeden ne prijavi, se fx>daljšujc obstoječe stanje (niti rušenje niti uporaba teh objektov), če pa se nekateri prijavijo, nekateri pa ne. ali naj torej rušijo samo tistim, ki se niso prijavili, ob dejstvu, da jc po novem lokacija zazidljiva! Kakor koli obrnemo, se zdi. da je z vidika črnograditeljske nekoopera-tivne igre najboljše vztrajanje pri nekoopcrativnosti. V tem primeru se sicer zgodi, da bo tu in tam porušena kakšna črna gradnja, toda večina takšnih gradenj bo ostala. Vprašanje je le. ali med čmograditelji v Sloveniji obstaja neke vrste »tihi dogovor« o tem. da se ne bodo prijavili. Ali pa so interesi Ic preveč različni in bodo populacijo črnograditeljev razcepili na dve vsaj približno enaki skupini, tedaj pa bodo tisti, ki se niso »prijavili«, ostali praznih rok.
LniiRAITJRA;
fnnut. P ( 1<IM): Soaoloika kimka Iton) plamiani» tXiklorsk» (liKrlacifa Zagreb Svcu<iliitc u /.agrcbu Filozofski fakullcl
f)f>r«k.,'Mn ;« iprfmrmbn zakonstih Motil o urhanadtm inipekciii Republika Sloveni|a Minttirsiw la varuvo okolja ui ureianjc prmiora RepuMiiki urbanisli^i iitipekloral L|ubl|anu. februar 1993
Porot,lo o Mu urhanantne trUprKaie v Rrpublik, SImmfi :a ln> IVHS. Sodaliai^na lepuMika Slo»eiu)a Republiiki k.ïinile za vanlvo okolja m urejanje piosluia RepubMki urbanrili^ni intpekloral l^ub^Jana. marec I9H9
Porotiln o drlu urhanistitnr mlpeka,e RrpuNiki Sloirmji za Iflo I9K9 Republika Stovernja Republiiki komilc za tarsivo «kolja m urejanje prostora RcpubliSki urbanistični inipektoral I.jubljana. marec 199«
Porofilo o delu urhanantru irUpekciie i Repuhliki .Voirm/i ;a lelo 1990 RcpuMika Slovemja RcpubliJki komite za varstvo okolja m urqanjc prostora RepuMilki urhan»lil^nl intpekloral Ljubljana, marec 1991
Porotdo o delu urhanuutne inipekci/e v Republiki Sloieni/i :a lelo 1991. Republika Skivenija. Mintstrslso za varsts» okolja in urejanje prostora RepuMKki utbanisli(ni inipcktoral Ljubljana, marec 1992.
Preding za izdajo zakona o ipremrmbah m dopolmivah zakona o ureianiu naselil m drutib posegov r proslor Urlavni zbor Republike Slovenije. l.|uMjana I« 3 1993,
Teze za spremembi, zakima o ute/an/u nasrlli m drugih posegov >• proslor Republika Slovenija Ministrstvo za varstvo okolja m urejanje prostora Republiški uibamstiftii inipcktorat Oradno za posvet v Rojtatki Slatini I jubljana december 1992.
/.akon o spremembah In dtypolnirvah zakona o ure/an/u naseli} in drugih posegov v prostor. I.'radni list Republike Slovenijc.il 18. 19 IV 1993