Za poduk in kratek čas. Iz (iradca do Sarajeva. (Dogodki iz živjjonja yojaškega duliovnika v bosenski vojski 1. 1878.) V. Kdor je videl Dunajsko Sal7ator-cerk7o, ali kakor jej pra^ijo ,,Voti7kirche", spoznal bode odtuab, da je po njej osno^an temeljui načrt stolne cerk^e 7 Djako7aru; se 76 da slog je pri pr7i strogo gotiški, pri drugi bolje romanski. Malarije na presno iz življenja Gospodo^ega, narisane in izpeljane od starega in mladega Seitz-a so nepopislji^o lepe, 7eličastne, ki ti poprej, kakor se nadejaš, za^zemejo um ia srce. Čem dalje njih gledaš, tem bolje strmiš. Na posameznib slikali roisliš, da so osebe ži^e, da med eeboj šepetajo, da si znamenja dajajo, kako rajske čute vzbujajo 7 njiho^em oprsju blagi nauki, ki tečejo Božjemu sinu iz ust, kakor medica. Ednake dolgo^ečne 7i-ednosti so tudi podobe 87. Petra, kteremu posvečen je ta sijajni dom. Seitza sta s temi malarijarui lep spominek postavila S7ojej umetnosti 7 Sla^oniji. Ludvik Seitz seje 1. 1877. kaj 7rlo prosla^il tudi 7 Freiburskem stolnem svetišču, Prihodnje leto bode, kakor sem čul, 7 stolnej cerkvi Tre^izanskej svoje malarije med Tizianove izdelke vzporedil. Razen teh d7eh slovitih umctniko7 delajo 7 Djakovaru še drugi domači, italijanski, francoski in nemski imenitni kiparji. — Pod cerk^o so podzemeljski bodniki, ali bolje: se diuga cerk^a, 7 kteri se bodo 0 raznih prilikab n. p. veliki teden, opra^Ijale S7ečanosti in kjer se bodo škofi Djako^ački pokopa^ali. Ako ohrani mili Bog pre^ž. 7ladiko Strosmajerja zdra^ega in srečnega, biti če cerk7a 7 6. letib za 7sem dodelana na sla^o božjo, na čast s^ojeinu utemeljitelju, na kinč katoliškim cerk^am po sla7janskem jugu, na radost in 7eselje pobožnemu krščanskeruu Ijudst7ii, na po^zdigo in za uzor cerkvenej uuietnosti. Mimo gred6 bodi še omenjeno, da se pričetek stolue cerk^e Djako^ačke iz^aja iz Bosnc od starodavuih 6asor. Sla^no bosansko mesto Kresevo je imelo namreč zgodaj S70J škcfovski sedcž. Manihejci kri^overci pa, ki niso hoteli biti pokoini rim.skeiiiu papežu, 80 si 7 Boeni drugega pogla^arja izvolili, umorili Kreševskega škofa, večino kanouikov in dubo^nikov ter si osvojili cerk^eno premoženje. Kteri so ei rešili ži7ljen;e, bežali so k Vrelu Bosne in od tod 7 Saiaje^o na kraj, kteri se je imeno7al: 87. Peter. Ker tudi tukaj ni bilo varnega zavetja, preselili so škofo^ski sedež 7 Djako^ar. Zato je še dan danes škof Djako^ački 7saj po imenu tudi škof bosanski, episcopus Bosnae argentinae. Moiebiti da zopet nekdaj oživijo njego^a pra^a na katoliško Bosno ! Ko stopi^a iz cerk^e, pelje naju tajnik škofovski, g. Jože Fr. Wallinger 7 škofovsko poslopje, kder so skoro 7se sobe napolnjene z najdragocenejšimi slikami razaih iz^rstnib umetaiko7 n. pr. Matejka, Črmaka, Zajce7, Tintoretti-ja, DUrerja itd. Vse te prekiasne podobe bodo 7 kratkem preneaene 7 Zagrebački muzej, za kteri je plemeniti 7ladika še 40.000 gld. daro7al. Sobe si sledijo zaporedoma 7 edaej 7rsti, in ako se 7sem 7rata odpro, lehko se skoz nje sprebajaš in uži^aš čaroben pogled na desno in Ie7o, posebno pa pri notinej razs^itlja^i, kedar raz 7seb sten in iz 7seb koto7 odseva oiuamlji^ blesk od plaho pozlačenih ok7irje7 velikih podob in od gladko politiranib tal. Da se težko izračuniti, koliko 7rednosti se nabaja 7 tem poslopju. Pojedine podobe cenijo po 30—40.000 fl. Od nekega italijanskega slikarja se le tukaj nabaja original, za kteri je bilo uže ponujanib nad 30.000 gld. — a zastonj. Ko si po^rsno ogledam to sijajno galerijo slik, ki me je ži7o spominjala Bečkega ,,Bel7edera", obiščem še druge oddelke prostorne palače, n. pr. knjižnico, kterej menda ne manjka nobenega klasičnega dela omikanih narodo7; grčki in latinski pisatelji pa so najbrž 7si tu, cel6 oni niaujše vrednosti in duho^itosti. Pri oknu na mizi, kder 7ladika vsaki dan, kedar je doma, del časa različne knjigo čita, ležalo je odprto slavnoznano delo 87. Avguština: nDe civitate Dci". cap. 6. — Vsled poznega časa ni bilo mogoče pogledati še drugih raznib rečij 7 mestu, n. pr. bogoslo^ja, za7oda šolskib sester, stare stolne cerk^e in pa faine. Djako7ar ima lepo, prijazno lego, 7 obče nizke pa čedne hiše, ozke pa ra^ne ulice. Glede velikosti bi ga piimerjal slo^enskemu Celju, ali ne glede lepote naravske in umetne, na ktero sme le stara Celeja ponosna biti. Dobra 7ečerja in 7eselo društ7o sta zakrivila, da sem se podal še le pozno 7 uoči k sladkemu počitku. Za drugi dan 1. a7g. smo imeli dogo^or, da bočcmo rano iz Djako^ara odlaziti. Ali tudi danes zakasnil se je odhod 7sled grdega 7iemeaa. Strašna burja je razsajala skoro celo noč; aji tudi pri belem dne^u ni hotela pomiriti se. Ciovek bi mislil, da se boče nebo 7 cunje in niti raztrgati, tako neusuiiljeno je padal gost in debel dež. Popisati se ne da, kako blatna in capasta je bila cesta. Pešakom je pod nogami zmanjkavalo trdnih zanesljivib tal. Konji so strigli z ušesi, in z zobmi železje grizli, ker so komaj lastua kopita izdirali iz ilovice, ne pa, da bi bili še težko obložene vozo^e vlekli. Gibali smo se le toliko, da nisino stali. Pri tem teža^nem potu tlačila je 7ojake še ta malo tolažlji^a misel, da treba daues 30 kilometrov prehoditi, torej skoro 2 ,,marša" izvršiti, poprej, ko dospemo 7 GarSin. Okoli 10. ure pridrapali smo 7 Piškore^ce, kder smo poldrugo uro počivali in se 7 krčmi z 7inoru in mesom okrepili. Zatem je šlo skozi Verhpolje, Tajko^ce, Andreje7ce in Sapce 7 tnočnem 7etru in gostem dežu. Prikobacali smo še le ob 4. uri popoludne na štacijo Gaičin. K^artir 87oj sem precej našel brez mudnega in sitoega iskanja in popraše^anja po ujem. Prostora sein imel 7eč ko zadosti: 2 veliki ali zanemarjeni in zapuščeni sobi. Šipe na oknih so bile iz debelega papirja. Od pohišt^a sem našel 7 kotn za d^ermi po^ežnjeno mizo in slok stolec. Na zidu ste viseli d7e karti: ,,Sla7onija" ia rEvropa". (Dalje prib.) Suiešničar 2. Božični 7ečer sedita d7a prijatelja pri mizi. Ko dobita skledo na mizo, se prvi, ko žlico 7 usta dene, opeče, da mu je kar 7 želodcu zagorelo; samih bolečin mu solze 7 oSi stopijo. Temu jokn 86 prijatelj začudi ter 7es ginjen 7praša to^arša STojega: nKaj ti pa je, da si se zdaj posolzil?" Uni odgo7ori: ,,Lani, ra^no na S7eto noč mi je moj ljubi brat umrl i ta spomin mi je bridek." Med tem se je že tudi drugi opekel i tudi on se kar posolzi. Pr7i se namuza, pa požegeče pr^ega rekoč: nNo, kaj je pa tebi tako zagrenelo, da si se z menoj 7ied posolzil?" Ta mu pa reče: „0, to me peče, da niso lansko zimo tudi tebe z bratom pokopali." J. P.