Izhaja
vsak četrtek, ako je ta dan prajDik, daa poprej.
Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo ured aištvu „Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 10. doli. ure predp. in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat.
r
L.
Velja:
za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom:
U|>i*:iviiiš<vo „SIira“ v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje štev. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
Leto XXIV.
V Celovcu, 18. maja 1905.
Štev. 20.
Zopet udarec c. kr. vlade.
Koroški Slovenci smo pač res tako srečni, da ni srečnejšega nàroda v Avstriji. Vse, česar si le poželimo, vse nam je na razpdago, kajti visoka in slavna c. kr. vlada, naša dobra mati, že poskrbi za to, da nam ničesar ne zmanjka. Z eno besedo, visoka c. kr. vlada je koroškim Slovencem tako naklonjena, tako dobra, da bi koroških Slovencev že zdavnaj več ne bilo na svetu, ako bi jih le še nekoliko izdatnejše zalagala s svojimi velikimi dobrotami. In kako tudi ne? Le poglejte!
Ako se koroški Slovenci drznemo v svoji „nàrodni zagrizenosti" zahtevati, ne zahtevati, temveč samo ponižno prositi šol, v katerih bi se slovenski otroci česa naučili, dà naša dobra vlada take šole prav gotovo — Nemcem. Ako se drznemo prositi za uradnike, ki bi bili zmožni slovenskega jezika, ako se celo drznemo morda zahtevati, da bi vlada v dvojezičnih okrajih nastavila slovenske uradnike, potem ta mesta gotovo dobijo — Nemci. Ako bi prosili, da naj se vsaj domače ljudi pusti v deželi, potem jih slavna c. kr. vlada gotovo v najkrajšem času namesti — izven dežele. To so take večne dobrote naše visoke c. k. vlade.
Bil je namreč čas, da se imenuje pri c. kr. deželnem sodišču v Celovcu nameščenega slovenskega avskultanta adjunktom. Obenem pa je bilo tudi prosto mesto adjunkta pri c. k. deželnem sodišču. Vsak pameten človek bi bil pričakoval, da bo prosto mesto dobil Slovenec, kateri je bil na vrsti, da ho imenovan, ali.zgodilo se je drugače. Odkar namreč sedi na nedotakljivem prestolu predsednik graškega nadsodišča oni Gleispach, kateri bi najrajši zadnjega slovenskega sodnika poslal v Sibirijo, od tedaj se slovenski uradniki, skoraj bi rekel, z bičem tirajo iz obmejnih pokrajin, samo da se na njihova mesta vsedejo oni sloviti kurzovci, kateri se za 200 K na leto uauče slovenščine tako, da jih ne razume živ krst. Toliko časa, dokler se slovenskim avskultantom z adjutom ali brez adjuta še lahko nakladajo vsa mogoča dela, dokler se jih lahko izrabi, da vlečejo kot črna živina, dočim drugi uživljajo svoj „dolce far niente", toliko časa je za Slovenca še kaj milosti pred očmi graškega paše. Ko se pa končno Slovenec z muko in težavo oprosti avskultantovskega robstva, ko je med tem že toliko in toliko kurzovcev s pravimi cirkuškimi
Podlistek.
Spomini.
(Piše N e g o m i r.)
I.
Pomlad.
Pomlad! Pride — izgine, in zopet pride. A ena pomlad je izginila zàme za vselej, odbežala je z brzimi koraki in drvela je naprej in naprej in ne vrne se več, dasiravno hrepenim po njej, kakor hrepeni cvetica, katero pregrevajo po dnevu paleči solčni žarki, po hladni večerni rosi, da ji ugasi veliko žejo. —
Vsako leto se vrnejo lastavice, kukavica zapoje v zelenih gozdovih, škrjančki zažgolijo zvenečo pesem pod modrim nebnim svodom, cvetice so posejane po zeleni livadi, in rahla sapica jim boža razgreta rdeča ličca. In tudi moje srce se vzra-dosti v lepi vigredi. Iz prs se mi dviga slavospev proti nebu in se druži v nebotični višini pod ažurnim nebom z žgolenjem škrjančevim. — A to so le trenutki. Prava pomlad — sreča mojih mladih dni — pa se ne vrne.
Bilo je v zorni pomladi moje mladosti. Proti večeru je bilo. Topla sapica je vela po polju, posejanem s prelestnimi rožicami, ki jih je natkal umetnik vseh umetnikov v zeleno, mehko preprogo oaravino. Modre potočnice so zvedavo pogledovale s svojimi očesci izmed zelenja, zvončki pa so kimali, kakor bi pozvanjali k veliki noči. In nad tem rajem so prepevali škrjančki neizpeto pesem
skoki s pomočjo raznih protekcij, med kateremi ni najmanjša— nemško-nacijonalno kričaštvo, — zasedlo najugodnejša adjunktovska mesta, potem pa zapoje graški bič, in Slovenec mora iz svoje domovine. Tako se je zgodilo tudi sedaj.
Pri celovškem deželnem sodišču je bilo prosto mesto pristava, avskultant dr. Kušej pa je vsak čas pričakoval imenovanja pristavom. Pred dobrim mesecem je bil na prosto mesto pri celovškem sodišču premeščen iz Celja pristav dr. Hradetzky, a sedaj, ko je bilo to mesto zasedeno, je bil dr. Kušej imenovan pristavom za — Črnomelj na Kranjskem. Očividno je, da se je namenoma le toliko časa počakalo z imenovanjem, da je zasedel prosto mesto kurzovec, ter da se je vsled tega moral pognati rojeni Slovenec, koroški rojak, iz dežele.
To je torej najnoveiša klofuta, katero je priložila visoka c. k. vlada koroškemu Slovenstvu.
Sicer je pa to že stara stvar, da za koroškega Slovenca ni prostora na Koroškem, saj lahko naštejemo celo vrsto imen slovenskih koroških rojakov, katere je pognal nemško-nacijonalni bič visoke c. k. vlade iz dežele. Za ljudske potrebe se naša vlada itak ne briga: Slovenca se lahko obsodi, ne da bi znal sodnik slovenski, ali toženec nemški. Kako bi pa potem c. kr. sodišča obsojala Slovence že samo zato, ker slovenski govore pri obravnavi? Da, pa sodišča bi se poslovenila, in bati se je potem, da vrag vzame vse c. k. avstrijsko pravosodje! In morda bi se celo še našel kje kak koroški deželni zbor, ki bi slovesno protestiral proti nameščanju slovenskih deželaaov , deželi! Dà, dà, to so nevarne stvari, in taki nesreči se je treba izogniti: zato pa „marš“ koroški Slovenec iz dežele! To je zistem paše na predsedniškem stolen graškega nadsodišča! Tako zahtevajo in hočejo nemški nacijonalci, zato tako zahteva in hoče Gleispach, in zato tako dela visoka c. kr. vlada, poslušna dekla nemško nacijonalnih zagrizencev.
Tako sledi klofuta za klofuto in mi Slovenci jih sprejemamo z vso vljudnostjo in ponižnostjo udanega sužnja c. k. vlade. O, da bi že enkrat naš nàrod izpoznal, kdo je triti, ki ga najbolj tepe, kdo je triti, kateremu se mora zahvaliti za svoj neznosni položaj. Da bi se enkrat naše ljudstvo dvignilo iz svojega mrtvila in vrglo od sebe oni grozničavi strah, s katerim ga navdaja vse, kar le količkaj diši po c. k.! Naj bi naše ljudstvo izpo-
zlate vigredi. Po potu, ki je vodila med travniki ob potoku, sta hodila sivolas starček in plavolas deček — mladost in starost. Vsepovsod je bilo veselo, praznično. Zadovoljno se je smehljalo starčkovo lice, ko je gledal vso to lepoto. Po njegovem licu je bila razlita tiha sreča, le snežnobeli lasje, ki so se mu vsipali na tilnik, se niso skladali z omlajeno naravo. A še večja neskaljena sreča je odsevala z dečkovega lica. V iskrih očescih so se mu zrcalile nedolžne lilije in ponižne vijolice.
V lesu je zapela kukavica.
—- Dedek, kukavica že poje, — pravi deček starcu, ki je zamišljeno gledal nekam v daljavo.
Te besede so ga vzbudile iz sanj.
— Pa res da.
— Dedek, jeli, sedaj pa že pojdeva v cerkev ? Če sem vas po zimi vprašal, kdaj pojdeva, ste mi zmiraj odgovorili: Ko bo kukavica pela. — No, sedaj pa poje.
— Če boš priden, pa pojdeva.
In veselja je poskočil deček in letel je za pisanim metuljčkom, ki se je zibal med mladimi cvetkami; a ni ga vjel. Metuljček se je vzdignil proti nebu, oči dečkove pa so ga dolgo, dolgo spremljale. Metuljček je izginil — a izza gore se je prikazala jata črnih vranov in se je peljala lahno proti dolini. Deček pa je vprašal:
— Dedek, ali je onkraj gore tudi še svet?
— Seveda je; pa še veliko večji, kakor ta naša dolinica.
— In ljudje tudi prebivajo tam?
— Seveda.
— Ali so tam za goro, tudi tako dobri ljudje, kakor pri nas?
znalo, da je c. k. vlada oni, ki ga tepta dan za dnevom, naj bi izpoznalo, da tiče za to c. k. vlado naši najhujši nasprotniki, najzagsizenejši nemški nacijonalci, potem pač ne bo več prenašalo takih c. k. klofut.
Slo v e n s ki m p o s 1 a n c e m pa priporočamo tudi ta slučaj s pripombo, da naj zagotovi visoko c. k. vlado, da bo mera njenih krivic kmalu polua, in da naj nikar preveč ne izkuša ljudskega potrpljenja, kajti tudi to ima svoje meje. Gorje pa tistemu, kdor jih noče poznati teh mej !
Interpelacija
poslancev dr. Ploja, dr. Žitnika in sodrugov na nj. ekscel. g. ministra za uk in bogočastje v zadevi ljudskošolskih razmer v Ukvah na Koroškem.
„V Celovcu izhajajoči slovenski časopis „Mir“ je prinesel v št. 47. in 48. z dne 24. listopada in
I.	grudna 1. 1904 članka, v katerima se je Josipu Kowatschu, ki je nastavljen v Ukvah za nadučitelja, predbacivalo, da je neki denarni znesek, — ki mu ga je Valentin Kraker, ki je deloval 1. 1901. in 1902. kot načelnik okrajnega šolskega sveta, bil izročil, da poplača drva za šolo v Ukvah, ki jih je bilo dajalo c. kr. gozdno oskrbništvo na Trbižu, — dobil, pa ga ni oddal prodajalcu, ter ga je tedaj obdržal za-se.
Ta obdolžitev se nanaša na sledeča dejstva:
V računu za dohodke in stroške lokalnega šolskega zaklada šolske občine Ukve v Kanalu na Koroškem za leto 1901. so med stroški navedeni zneski:
16.	Drva za II. razred 12 m3 po 5 K 40 v = 64 K 80 v.
17.	Drva za I. razred, 7 m3 po 4 K 60 v, kar znese s stroški za dovažanje in razžaganje vsoto 42 K 20 v.
18.	Drva (radi hude zime privoljena) 6 K 20 v.
Za te zneske se pa najde med računskimi prilogami samo ena pobotnica, namreč za znesek pod 17, za 42 E£ 20 v, dočim za zneske pod 16. in 18. ni pobotnic, najdeta se le listka, ki ju je napisal in podpisal nadučitelj Kovvatsch, in na kojima sta izkazani oni dve vsoti, kakor na primer: „Drva za
II.	razred 12 m3 po 5 K 40 v = 64 K 80 v. — Kowatsch (lastnoročno podpisan)."
Pomenljivo je pogledal dedek dečka:
— Ne vem, ali so, ali niso — —
Nisem se mnogo zmenil za odgovor, a ta pogled mi je ostal tako dobro v spominu, kakor bi se bilo to zgodilo včeraj.
In dalje sva hodila po livadah. Vse je živelo, vse. Na vrhu smreke, ki je stala blizu vasi, se je vsedei kos in zapel je zvonko pesem o zlati vigredi.
Dan se je jel nagibati.
Še enkrat so solnčni žarki obhiteli vse znance, ki so jih na svojem potovanju srečali in so jih za slovo poljubili, nazadnje pa so še pohiteli na gore, ki so se v večerni zarji zasvetile in zardele kakor iičce zorni mladi nevesti pred oltarjem.
Polagoma je legel mrak na zemljo. Veličastno je zapel večerni zvon in naznanjal „večno iuč“.
Odkrijeva se. Iz najinih src je prikipela vroča molitev in moje srce se je topilo v mladostni sreči.
Odmolila sva.
— No, dedek, sedaj pa zapojte eno!
— Kaj ti še pride na misel !
— Le. le!
— Čakaj, moram malo pomisliti, katero bi.
Komaj sem čakal, da začne.
— Jo že imam. Vigred je zdaj. Bom pa tisto o vigredi.
In začel je. Glas se mu je tresel, in rahlo, rahlo je pel, kakor žuborijo biserni valčki potokovi, ko se menijo med seboj o zlati vigredi.
Vigred je odbežala in tudi poletje, jesen je prinesla sadu, toda:
„Barka proti kraju gre, zima približuje se : vse se spravlja mirno spat, drugo vigred zopet vstat."
Pobotnice prodajavčeve za zneske pod 16. in 18. navedene se torej ne najde.
Istotako stoji v računu za 1. 1902 znesek za drva z 49 K 20 v, za katerega se najde pobotnica (nekolekovana), dočim za drugi znesek 64 K 80 v spet nobene pobotnice ni, temveč samo „listek“ z omenjenim zneskom in podpisom nadučitelja Ko-vvatscha.
Pripomniti je še morda, da tega letnega računa ni nikdo podpisal, niti nikdo potrdil.
Drva, o katerih se najdejo pobotnice, da bi bila plačana, je dajalo, kakor smo že rekli, c. kr. gozdno oskrbništvo na Trbižu.
Z dopisom z dné 18. mal. travna 1. 1904 zahtevalo je pa c. kr. gozdno oskrbništvo, da bi plačal krajni šolski svet vsoto 102 kron, češ, da jo nadučitelj Kovvatsch dolguje za šolska drva, ali pravilneje za drva, katero je dajalo šoli št. 116 v Ukvah iz koroškega verskega zaklada kot služnostna drva za 1. 1901. in 1902. c. k. gozdno oskrbništvo na Trbižu.
Ob enem je pripomnilo c. k. gozdno oskrbništvo, da dolguje poleg tega v enaki zadevi nadučitelj Kovvatsch iz 1. 1892. še vsoto 21 K 20 v.
Žal, da je za take namene dosti izrabljena povodenj v jeseni leta 1903 vse tozadevne listine odnesla, in je tedaj nemogoče dokazati, ali je prejel nadučitelj Kovvatsch omenjeno vsoto od krajnega šolskega svèta in ali je jo obdržal za-se, namestu da bi jo bil oddal; vendar pa je gotovo, da je nadučitelj Kovvatsch zneske, ki nimajo v računih za 1. 1901. iu 1902. svojih pobotnic, od krajnega šolskega svèta dobil, da jih pa ni oddal, vsaj onih 102 K ne.
Za to sledeči dokaz:
Dne 28. vel. srpana leta 1904. sestavil je sedanji načelnik krajnega šolskega sveta ukovškega z Valentinom Krakerjem, ki je deloval leta 1901. in 1902. kot načelnik krajnega šolskega sveta, ta-le uradni zapisnik:
Jaz podpisani Valentin Kraker, bivši načelnik krajnega šolskega svèta, sem zaračunil za 1. 1901. in 1902. služnostna drva za šolo občini in prejel od nje zanje denar ter namenjeno vsoto izročil nadučitelju Josipu Kovvatschu, da jo kot moj tajnik izroči njenemu namenu.
Da se je ta denar zaračunil, je spoznati iz računov krajnega šolskega svèta za 1. 1901. in 1902.
Bivši načelnik krajnega šolskega svèta za leti 1901 in 1902: Valentin Kraker 1. r.
Iz vseh teh uradnih listin se jasno razvidi, da je prejel nadučitelj Kovvatsch v računih zara-čunjeno vsoto za služnostna drva, da pa te vsote ali pa vsaj 102 K do 18. malega travna 1. 1904. ni plačal, ampak da je ostal to dolžen, da je tedaj porabil to vsoto za-se. ne pa v namen, za kateri mu je bila izročena.
Kje drugje bi se tako dejanje imenovalo z navadno besedo kazenskega prava — poneverjenje.
Po povodnji jeseni leta 1903., ko se je lepi Kanal premenil v kamenito puščavo, prestavili so nadučitelja Kovvatscha na ledenice.
C. k. okrajni šolski svèt v Beljaku naznanil je s št. 3336 z dne 14. kimovca 1904 okrajnemu šolskemu svètu v Ukvah, da bode nadučitelj Ko-
Glas mu je že pojemal in tiho je zapel, da se je jedva slišalo:
.Spali bomo le en čas, pride vigred tud’ za nas; vstali bomo enkrat vsi k novi, večni vigredi. “
Solze so porosile velo lice dedkovo.
* *
*
Od tega časa je preteklo že precej vigredi. Dedka smo zanesli k sv. Jakobu, in tam na božji livadi čaka večne vigredi.
Jaz pa sem zapustil drago domačo vas, kjer sem vžival neskaljeno srečo. Naša dolinica mi je prej bila celi svet — a zdaj se mi je razširil.
Tudi onkraj gor prebivajo ljudje, a tako dobrih, zlatih src pa nimajo kakor našinci.
Tudi onkraj gor je veselje doma — a to veselje je brez tiste mlade sreče, ki sem jo vžival v zlatih dneh mladosti, katere kličemo nazaj — a ne vrnejo se več.
Šole y nemški državi. Pisec teh vrstic je pred kratkim dobil iz Nemčije, kjer so trdi Nemci in imajo gotovo popolnoma nemške šole, sledečo dopisnico:	r,2Mu ®eef)rter §err bte ®arte bon @te
labe id) erfjaften aber but mir leit @ie mitffen 14 Sage toarten bie jejngen finb bergeben unb ba§ id) barf benfen e§ fomt einer ju rùf ba§ ift nidjt ben e§ ift bod) reine Siajje men @ie marben moden ba mer* ben ©ie ja jeljn e§ ift ja ba§ Iperjn ladjt. 23itte @ie ntitjjen midj benadjrigben ob ©ie marten Sldjtung fod N. N. Pač imenitne šole!
Hupajte narodni kolek!
vvatsch z dnem 1. vinotoka 1904 spet zavzel svoje prejšnje mesto v Ukvah.
Krajni šolski svèt ukovski napravil je o tej zadevi dne 19. kimovca sejo, v kateri je, kakor se razvidi iz zapisnika, krajni šolski svèt protestiral proti zopetnemu nameščanju Kovvatsch-evem v Ukvah, češ, „da je od krajnega šolskega svèta mu poverjeno vsoto poneveril".
Ta protest je prijavil županu ukovskemu, Francu Ehrlichu, načelnik šolskega svèta.
Načelnik šolskega svèca je tudi šel k deželnemu šolskemu nadzorniku g. Palla-tu v Celovec, in ga je prosil iz teh in podobnih vzrokov, naj Ukovčanom prizanese z nadučiteljem Kowatschem.
Vzlic temu je bil Kowatsch spet nameščen v Ukvah.
Ko je na to slovenski časopis „Mir“ priobčil vest o neplačanih drvih, ni prizadeti nadučitelj Kovvatsch storil nikakih korakov, da bi varoval svojo čast, pač pa je c. kr. okrajni šolski svèt v Beljaku z dopisom z dne 2. grudna 1904 pozval krajni šolski svèt ukovski, naj izrazi svoje mnenje o obdolžitvih proti nadučitelju Kovvatschu v „Miru“.
Krajni šolski svèt je izrekel v zapisniku svoje seje z dne 8. grudna 1904, ki ga je poslal c. kr. okrajnemu šolskemu svètu, da je to, kar je „Mir“ prinesel proti nadučitelju Kovvatschu, gola resnica.
Razun tega krajni šol. svèt tudi z uspehi, ki jih ima nadučitelj pri poučevanju, nikakor ni zadovoljen.
Da bi to stvar „temeljito preiskal" poslal je c. kr. okrajni šolski svet svojega člana, deželnega poslanca, ki je ob enem tudi župan trbiški in najboljši prijatelj župana ukovškega in njegovega vrednega varovanca, nadučitelja Kovvatscha, namreč Josipa Dreyhorsta, kot zastopnika k preiskavi v Ukve.
Na dan 6. prosinca 1. 1905 sklical je načelnik krajnega šolskega sveta v Ukvah sejo, katere se je tudi udeležil zastopnik c. kr. okrajnega šol. sveta.
Zapisnikar pri tej seji bil je Dreyhorst sam, ali zapisnika te seje krajni šolski svet do danes ni še videl, pač pa je dobil dopis c. kr. okrajnega šolskega sveta v Beljaku, št. 289. z dné 31. prosinca 1905 — dosti dolgo je to trajalo, cel mesec — s katerim dopisom se krajnemu šolskemu svetu naznanja, da so vse obdolžitve proti nadučitelju Kovvatschu zaradi onih 102 K neutemeljene in c. kr. okrajni šolski svet da ne najde vzroka, zakaj da bi v tej stvari še kaj ukrenil.
Nadučitelja Kovatscha pa niso primorali, da bi si iskal zadoščenja za obdolžitve v „Miru“.
Da natančnejše osvetlimo (zares neznosne) razmere, v katerih je moralo biti šolsko oskrbovanje v Ukvah, predno je sedanji krajni šolski svet pričel delovati, kar bi tudi morebiti bolj osvetilo omenjeno zamolčevalno zadevo, pripomnimo, da je nadučitelj Kovvatsch že 1. 1899, dné 6. rožnika, pred c. kr. okrajnim sodiščem deloma priznal, da je, ne da bi bil krajni šolski svet vedel o tem in ne da bil česa dovolil, različne stvari nabavil, katere je tedanji načelnik krajnega šolskega sveta v Ukvah, Josip Schnabl, deloma iz lokalnega šolskega zaklada poplačal, deloma pa se jih plačati branil, katere vsote je potem plačala občina iz svoje blagajne. Priče lahko dokažejo, da je nadučitelj Kovvatsch celo pijače kupoval na račun krajnega šol. sveta.
V obravnavi, v kateri se je razpravljalo o teh rečeh, zastopal je državno pravdmštvo isti Josip Dreyhorst, ki je tudi dne 6. prosinca vodil preiskavo proti nadučitelju Kovvatschu o ponever-jenju (102 K).
Sploh so razmere v Ukvah tako žalostne, tako korumpirane, da se bi težko našel kraj, kjer bi bilo še hujše. In da v to ni malo pripomogel vzgled nadučitelja Kovvatscha, je lahko misliti, ker ima vendarle na kmetih učitelj — inteligenca — veliko vpliva na ljudstvo. Znano je namreč v Ukvah in po vsem Kanalu, da je bil nadučitelj Kovvatsch deležen tudi zadeve ukovškega „Spar-und Vorschussverein“-a, v katerem se je 1. 1902. zapazil pomanjkljaj 11.965 K 92 v, pa ne kot tak, ki bi bil pri tem kaj izgubil. Dokazati se namreč dà, da je Kovvatsch kot zapisnikar tega društva v enem slučaju dobil neki znesek od neke stranke, ni pa oddal tega zneska načelniku Josipu Kandutu. Ko je pozneje Kanduta ona stranka vprašala, ali je ta znesek prejel, prijel je spet nadučitelja in ta je odgovoril, da je znesek res prejel, da pa ga je zase porabil ! — Resnično lepo gospodarstvo to.
Vsa ta zadeva o teh 11.000 K se je ravno tako zamolčala in zadušila, kakor se sploh v Ukvah vse zaduši. Pričela se je preiskava, ves Kanal je govoril o tem, deželne in državne oblasti so vedele za to, zgodilo se pa ni ničesar, nego da se je povrnil pomankljaj. Krivci niso bili kaznovani.
Da je bil nadučitelj Kovvatsch v to zadevo zamotan, smo že zgoraj omenili. In takemu človeku, ki se o njem take reči s pravico govoré, takemu naj ljudstvo svojo najljubšo posest, svoje lastne otroke, zaupa?! Ta naj bi bil izomikalec ljudstva? Ta naj bi otroka naučil poštenosti? Ne! Večje ironije ni več mogoče!
Pa on ni sam kriv teh razmer. Tu je še deželni šolski nadzornik Palla, ki je za vse to natančno vedel, pa vendar ni ničesar storil, da bi to pohujševanje odvrnil. Znana mu je bila zadeva z drvmi, ravno tako je vedel, da Kovvatsch ni odšel čist iz hranilnične zadeve; prosilo se ga je, naj nadučitelja Kovvatscha ne pošilja nazaj v Ukve in vendar je Kovvatsch bil prestavljen nazaj v Ukve in je še vedno tam nadučitelj.
Lahko se misli, kako mora to vplivati de-moralizujoče, ako c. kr. oblast ali teh še več, v takih jasnih slučajih nima poguma, da bi se ustavila takemu javnemu škandalu, če ne samo ne varuje pravice, temveč še veliko več, ako — da rabimo pohleven izraz — protežira ljudi, ki na nje drugje obrača državni pravdnik največjo pozornost.
Dolžnost urejenega državnega vodstva je, da v takih slučajih postopa z vso mogočo strogostjo; kaj si mora pa sicer ljudstvo misliti o kaki državni oblasti! Primorano je, svoje zaupanje v ne-pristranstvo c. kr. oblasti, ki take nepostavnosti protežirajo, zgubljati. Ali pa se naj še dalje trpi, da taki in drugi Kovvatschi tudi zanaprej še nekaznovani zasmehujejo trud poštenih mož, ki skušajo red in pravico uvesti v tako že čisto nesrečne Ukve? !
Podpisanci stavljajo tedaj ta-le vprašanja :
,„Ali hoče Vaša ekscelenca volje, na temelju teh podatkov takoj odrediti nepristransko preiskavo in z vso odločnostjo na to delovati, da se pojasni Kowatscheva zadeva popolnoma in da se iz rezultata te preiskave brezobzirno izvedejo potrebne konsekvence?““
Na Dunaju, dne 10. majnika 1. 1905.
Dr. Ploj, dr. Žitnik, Pfeifer, Pogačnik, Spinčic, Žičkar, dr. Hruban, dr. Stojan, dr. Koudela, dr. Zaffron, dr. Gregorčič, Robič, Ferri, Klaic, Šaklje, Vukovič, Biankini.
V znamenju kamenja.
Zadnji teden je vladala po vsem Celovcu velika vznemirjenost. Vse se je živahno pogovarjalo o različnih slavnostih in se na nje pripravljalo, ker je bilo treba praznovati 100 letnico Schillerja, ki je bil z Goethejem, kar bo tudi vsak Slovenec vedel, največji nemški pesnik.
Pa treba je bilo pokazati seveda našim slovenskim Nemcem tudi svoj „nemški“ značaj in iztuhtali so jo, kako bodo to dosegli s tem, da ob enem praznujejo tudi 25 letnico nemškega šul-ferajna.
V	torek, 9. majnika, na dan Schillerjeve smrti, so se Schillerjeve slavnosti praznovale čisto mirno v šolah.
Mesto pa je sklenilo, da bode praznovalo Schillerja od petka do nedelje ob enem z omenjeno šulferajnovo 251etnico. Da bi bila slavnost tem večja, je občina ukazala, da se naj razobesijo v petek zastave na hišah ter naj ostanejo do pondeljka razvešene.
V	petek, 13. majnika, zvečer so se slavnosti pričele s slavnostno predstavo v gledališču ; nastopili so pevci in godba in igrala se je Schillerjeva igra „Wallensteinov ostrog", pri kateri so sodelovali kot statisti tudi učenci srednjih šol. Igra se je v ponedeljek in torek (za šolarje) ponavljala.
V	soboto opoldne se je Schiller proslavljal v deželnem dvorcu v „grbnici“ (Wappensaal), kjer se je godlo in pelo in je govoril bivši gimn. prof. vladni svètnik dr. Hann. Popoldne pa je župan Neuner krstil slovesno novozgrajeni »Schillerjev park" za uršulinskim samostanom. Občinstva je bilo, čeravno je deževalo, še precej. Postaviti mislijo tam tudi Schillerju spomenik.
Na večer ob osmih so bili pripravljeni napraviti bakljado, ki se je res vršila od beljaške ceste mimo gledališča na stari trg, potem na novi trg in od tam h godbenim dvoranam. Udeležili so se bakljade razun požarne brambe tudi srednješolci. Bakljada je sicer še dosti uspela, samo lampijoni v zadnjem delu sprevoda, zlasti čisto na koncu, ženske z lampijoni, to je bilo malo kla-verno.
V	glasbenih dvoranah je nato pričel „ko-mers", to se pravi popivanje, pri katerem je na Schillerja govoril pgslanec Dobernik in na šul-ferajn pa prof. Angerer. Končalo se je to ob eni po noči z neizogibljivo „Wacht am Rhein“ seveda.
Tudi v nedeljo so še bile slavnosti, te pa namenjene samo šulferajnu. Bila je ob ’/a^ popoldne godba na Novem trgu in pričel je korzo, to je vožnja na vozovih, kolesih in avtomobilih, ki so bili več ali manj, vseskoz pač malo siromašno opravljeni s cvetlicami. Ob 4. uri so se vsi napotili v Žrelec, kjer so popivali do večera, ko so se z lampijoni spet povrnili v Celovec. Zvečer pa je bil, kakor zjutraj že, pri Sandwirtu koncert.
S tem so se slavnosti končale, za katere bi se mi Slovenci še brigali ne bili, ko bi bili Nemci pustili nas pri miru. Pa tega kaj-
pada v svoji nacijonalni navdušenosti niso mogli storiti.
Komaj je bil končan sobotni komers, je prihrula množica ljudi, ki so izgledali tako, da so morali, po zunanjem soditi, biti očitno iz inteligentnejib krogov in ki so bržkone prišli od komersa, kjer so se bili pri pivu in govorih dosti navdušili, mimo Mohorjeva hiše; bilo jih je od 20 do 30. Ker nikdo ni čuval hiše in ker tudi nobenega policista ni bilo blizu, porabili so priliko, da so razbili v šolski ulici 9 oken pri tleh. V nadstropjih niso mogli tega učiniti, ker so okna z ruletami zavarovana. Ko so se seveda hišni prebivalci prebudili in so prišli k oknu, popihali so jo Junaki1* skoz Št. Rupertsko ulico doli izven mesta. A ob 3. uri so se povrnili nazaj in pobili so še nekaj oken.
V noči od nedelje na pondeljek je spet prišla tolpa pobalinov, ki je imela kamenje že pripravljeno v žepih, ali vstrašili so se hišnika, ki je vso to noč stražil hišo, vrgli so menda nekaj kamenov, ali ničesar niso zadeli in odkurili so jo spet.
Škoda, ki je gotovo precej velika, sicer ne bode zadela Mohorjeve družbe, ampak občino celovško, kateri ne bode preostalo drugega nego, kakor je že v prejšnjih slučajih, ko so bila okna v duhovnem semenišču pobita, morala storiti, da plača okna. Vendar mora pa drznost in neolikanost nemških junakov vznemirjati vsakega Slovenca. Kako so javkali in kričali, ko je zadnji torek (9. maja) v Ljubljani pri Schillerjevi slavnosti nekaj pobalinov malo žvižgalo policajem, in sedaj so „Nemci“ pri nas in to bržkone „olikanci“ se obnašali stokrat bolj divje.
Izgovarjali se bodo različni krogi seveda, da ta stvar ni v zvezi s slavnostjo in na to, da Mohorjeva hiša ni imela razvešene zastave, pa ti izgovori bodo ničevi.
Piškavost kakega takega izgovora, kakor je zadnji, se kaže že v tem, da: 1. sploh ni bilo na vseh hišah zastav, ampak komaj na polovici.
2.	Posebno v šolskih ulicah, kjer so bila Mohorjevi hiši okna pobita, sploh na mnogih hišah ni bilo zastav; bilo jih je težko več nego celih 6 videti, in oken po drugih hišah nikjer ni bilo pobitih.
3.	Razgrajači sploh niso gledali na to, je li kaj zastave ali ne, ker bi bila ista, ko bi bila izvešena, visela na čelu hiše proti vetrinjskemu obmestju, in bi bili gotovo okna tam najprej in največ pobili, pa niso. Sodi se tedaj lahko, da so razgrajalci že prišli z namenom, da poškodujejo hišo „slovenske tiskarne", kakor jo Nemci imenujejo.
Mi pa slavne razgrajalce opominjamo samo na to, da jih gotovo ni učil take kulture velikan nemški, svetovni pesnik Schiller, o katerem je rekel njegov sovrstnik Goethe, ko so prvič proslavljali umrlega Schillerja:
Und hinter ibm, im wesenlosen Scheine
Lag, was uns alle bandigt, das Gemeine.
Na te naše razgrajalce in pobijalce oken, katerih tudi ne bi kot pravih Nemcev pripoznal, bil bi Goethe zložil samo drugo vrstico.*)
Spominjajte se šentjakobske šole!
Koroške novice.
Celovec. Danes, ponedeljek, se govori po mestu, da so bili pri humprškem mostu, ki ga zidajo za novo železnico, danes zjutraj z dinamitom razstreljeni trije stebri, pri katerih se je delalo že vse leto. Drugi zopet povejo, da je bil razstreljen velik viadukt (to je zidani most), ki bode peljal na železni most. Sumniči se, da so to zločinstvo pro-vzročili spet laški delavci, kakor so pred kratkim zažgali pri Gorici most čez Sočo, da bi preprečili otvoritev železnice v jeseni.
Poroka. Gosp. dr. Jos. Rakež, znani naš rojak, sedaj okrožni zdravnik in župan v Šmarju pri Jelšah na Spodnjem Štajarskem, se poroči te dni z gdč. Liziko Streharjev o. Oastitamo!
Poreèe. (Nevarnost za železnico) Ko se je pred nekaj dnevi pripeljal vlak ob 12. uri po noči mimo Došenč, zapazil je strojevodja na tirih kamenje. Naznanil je to seveda v Porečah na postaji. Drugi dan pa so' žandarji šli iskat hudodelce in so zaprli Šimna Petučnika in Jožefa.Sto-žirja iz Žage, ki sta to naredila, ker jih je bil železniški čuvaj razjezil nekaj. Prepirala sta se ž njim zaradi neke ladje ; sedaj bodeta pač dobila par me-
*) Celo „Karntner Wochenblatt“ piše o tem:
„. . . . MOgen die Tater weleherlei Motive immer zu diesem Akte verleitet halien, so verurteilen wir ein solches Vorgehen auf das entsehiedenste."
secev časa premišljevati o svoji norčavi jezici v „kaznici“.
Rožek. Naše sodišče je zaprlo Janeza Vratiča, Franca Solca in Jakoba Greblaharja, ker so pretepli svojega sodelavca pri železnici, Janeza Bajsa. Tedaj že zopet barabarji ! — Tudi nekaj višjih delavcev pride te dni pred sodišče, ker so lahkomiselno ravnali z dinamitom in kapicami (kap-selni), da bi bila lahko nastala velika nesreča.
Dkolica. Marija Šuk p. d. Knežuičinja v Št. Jerneju imela je svojo mater Marijo Karthauser bolno v bolnišnici ljubenski na Štajarskem. Za to je zvedel nek Jožef C. tukaj, ki je Marijo Šuk pregovoril, naj mu dà za svojo mater 54 kron. Ta denar je pa porabil za se. Šedaj bo pa imel s sodnijo opraviti.
Vrba. Ko so pri nas delali vodovod, so pri kopanju našli nekaj rimskih starin, posebno nekaj rimskega denarja, ki je že bil kovan ob času, ko je še Kristus po svetu hodil. — Na Šarlotenhof pri Logivasi je prišel nov posestnik, ki bode ta zanemarjeni „penzijon“ zopet oživil.
Vrba. Danes, 14. majnika, Vam samo na kratko narišem našo nemškutarsko slavnost, ki je vzbudila med Slovenci že toliko zanimanja in jim prinesla že tožb in drugih sitnosti; več napišem Vam za prihodnji „Mir“. — Ob 11. uri dopoldne so prikorakali učenci sedmih šol, ki so se zbrali v ljudski šoli v Vrbi z godbo na čelu, na trg v Vrbo, kjer je pozdravil župan TTlbing v prvi vrsti učitelje, kakor tudi njih gojence, učence. Ko se je nato pela cesarska himna, je bilo precejšnje število šolarskih fantov pokritih; med trikratnimi klici „hoch!“ na presvitlega cesarja pa je bilo slišati tudi „hajl“. Potem so korakali šolarji, katerih je bilo približno 800, v hotel Moslacher, kjer so jih pogostili s klobasami in kruhom. Predavanja otrok so bila posebno proti koncu zelo zanimiva, ker so bila naravnost v zasramovanje slovenskega nàroda in povzdigo nemškega. Najbolj zanimivo pa je bilo pri vsi stvari to, da se je ves čas med otroci kakor tudi med drugimi obiskovalci izključno le slovensko govorilo. Edino uradniki in učitelji so zakričali tu in tam »hajl* in ploskali predavanjem — drugi seveda tega niso mogli storiti, ker niso razumeli nič ali pa samo malo. Po obedu so bile igre itd. in peli so nazadnje svojo neobhodno „Wacht am Rhein“. Tako se je naša stidmarkina, šulferajnova in (nazadnje tudi malo) Schillerjeva slavnost končala ob štirih popoldne.
Bistrica. Pri občinskih volitvah so zopet zmagali nemčurski liberalci. Ko bi vi vedeli, gospod urednik, kako so letali naši slovenski Nemci v najbolj oddaljene vasi in prosili in rotili ljudi, naj vendar volijo Nemce. Nekateri slovenski kmetje so se sicer dobro držali, a vendar so bili prekratki. Slabi časi za kmeta, ko mu gospodarijo njegovi največji nasprotniki.
Svetna vas. Dné 9. majnika je stal pred celovškimi porotniki Šimen Biedermann, hlapec na Gradiši, zaradi tatvine. Zagovarjal ga je gosp. dr. Brejc. Obravnava se je preložila, da se bode zaslišalo več prič.
Beljak. V sredo, dne 10. maja, so pri A. Plajknerju na glavnem trgu vlomili po noči tatovi. Posrečilo se jim pa ni odnesti drugega nego 12 gld. in nekaj starega denarja. — Še ni 3 tedne, kar so tatovi vlomili pri Klasniču, sedaj pa že spet, in to sredi mesta! Ali bi ne bilo bolje, da bi naši nemško-nacijonalni mestni očetje, namesto da zabavljajo duhovnikom, veri in Slovencem, gledali malo bolj na varnost v mestu?
Žilica. Pri naši cerkvici, ki leži na visoki skali poleg železnice, smo praznovali na belo nedeljo „žegen“. Pred cerkvijo je po maši čakala fante dekle z vinom po stari zilski navadi. Pred cerkvijo bil je prvi ples. Nato so ljudje šli v gostilno, kjer se je veselica nadaljevala.
Žilica, (Nesreča.) Dné 26. aprila se je peljal plajberški pastor Cholewa, ki je bil ravno pri naših slovenskih protestantih v Zagoričah in Selčah nad Podkloštrom, nazaj v Plajberg. Ko se je pripeljal pod železniški most v Megvarjih, splašil se mu je konj, ker se mu je naglo pripeljal naproti avtomobil. Ta je sicer hitro obstal, vendar se je voz prevrnil, in pastor se je jako močno pobil po licu in po rokah. Tudi so se mu pretresli možgani. Kdaj bo vendar enkrat prišla postava, ki bo zabranila avtomobilom tisto neumno dirjanje po cestah? Koliko nesreč se je že zaradi tega zgodilo!
Kokovo. Dne 8. majnika je vpokojeni gozdar Jakob Tiirk sè svojo ženo Ano, — on je rojen 1. 1820., žena pa 1. 1822., — praznoval 65 letnico svoje ženitve. Gosp. Tiirk ima še 3 žive sine, 3 hčere, 7 vnukov in 3 pravnuke. Starček ve veliko pripovedovati iz časov laških vojsk in iz svojega gozdarskega življenja, pri čemer je imel dosti opraviti z laškimi lovskimi tatovi.
Trbiž. (Visok obisk.) Dne 6. t. m. po-setil je saški kralj Friderik Avgust tudi naše „me-stece“. Več dni poprej so se že vršile razne priprave. Tako ca pr. je dala občina popraviti glavni
trg na Zgornjem Trbižu; na gozdarski hiši, kjer je stanovanje za kralja, so naredili nebroj beloze-lenih električnih svetilk; na poziv župana Drey-horsta šivale so se skoraj v vsaki drugi hiši belo-zelene (saške) zastave. Da na dan sprejema tudi avstrijskih in koroških zastav ni manjkalo, nam ni treba omeniti, pač. pa je manjkalo — frankfurtaric ali vsenemških, lutrskih zastav. Da bi jih Trbižani tudi pri drugih prilikah ne razobešali, recimo na cesarjev god.
Bilo je okolu pete ure popoldne, ko so stali Trbižani v lepem polukrogu na prej omenjenem trgu. Razpostavljeni so bili po stanovih in sicer tako: spredaj na cesti pri slavoloku stale so tri belo oblečene deklice s cvetlicami in saškimi trakovi, od teh naprej šolarski pevski zbor, potem gg. duhovniki trbiške župnije, gg. sodni in davčni uradniki, nato rudarji iz Rablja s svojo godbo, občinski zastop, šolarji in naposled požarna bramba. Dež je sicer že ves dan malo nagajal, vendar je bilo upanje, da bode vsaj v tem slovesnem trenutku Trbižanom prizanesljiv. Toda glejte! Kočija pridrdra, za njo druga, in težko pričakovani saški kralj (kot lovec oblečen) izstopi, ali zdaj se vlije taka ploha, kakor bi se bil oblak utrgal. Nič se ni slišalo, kako je kaj deklica deklamirala, kaj so šolarji peli, kaj je kralj z raznimi predstojniki govoril.
Dež je sicer črez nekoliko minut prenehal, ali med tem je bil kralj že na kraju kroga pri požarni brambi, ki ga je krepko pozdravila s „Hoch“-klici. Kralj je odšel v svoje stanovanje, pa tudi mi smo odšli preoblačit se in sušit. Manj mokri so bili samo tisti, ki so bili toliko korajžni, da so tudi vpričo kralja imeli dežnike razprte.
Zvečer je bila kralju na čast bakljada, ki jo je priredila požarna bramba, in hiše so bile prav lepo razsvetljene. Rabeljska rudarska godba je pred gradom, kjer je stanoval kralj, poleg drugih komadov prav lepo zasvirala saško himno.
V	nedeljo na vse zgodaj je šel kralj na lov na petelina. Ob sedmih se je udeležil tihe sv. maše, popoldne pa je šel Za Jezero in od tam zopet na petelina. V sredo je odpotoval nazaj na Saško. — Zlat križec, baje Albrechtovega reda, je dobil župan Dreyhorst. Zakaj? To bode on sam najboljše vedel. Deklica (Ančka Wegscheider), ki je kralju v največjem dežju deklamirala ter mu izročila šopek, dobilaje od kralja lepo zlato zaponko.
Žabnice. Kakor čujemo, sta občini Žabnice in Lipaljavas imenovali župana ribiškega, g. Drey-horsta, za njegove „zasluge“ častnim občanom. Tu so pa naši Kanalci spet nekaj „kunštnega“ pogruntali !
Žabnice. Kakor že znano iz časopisov, nas je obiskal visok gost, kralj saksonski. Mudil se je na Trbižu od sobote do torka. Prišel je na lov na divje peteline in je tudi nameraval iti na sv. Vi-šarje, ali vsled slabega vremena je odpotoval, kljub temu da so mu na sv. Višarjah v gostilni že pripravljali sobe in vse drugo. Kakor smo slišali, pride saksonski kralj letos dvakrat v našo okolico in tudi na sv. Višarje, kjer ima svoj lov. V nedeljo popoludne se je kralj peljal Za Jezero na lov na peteline in je prenočeval v koči nemškega planinskega društva. Radi tega so mu tudi v Žabnicah skazali čast, in sicer samo tri hiše so razobesile zastave. Res lepo, da so mu te hiše kot katoli-liškemu kralju izkazale tako čast, upamo pa, da bodo tudi ob priliki inštalacije bodočega novega gospoda župnika iste hiše razobesile zastave.
Naborjet. Čuvaju Jožefu Možiku je dala c. kr. deželna vlada 20 kron nagrade, ker je rešil Janeza Rabiča iz ognja.
Hodiše. Utopil se je 11 letni deček Jože Modrič, Ravšev sin v Rjavcah, ko se je kopal v Rjavškem jezeru. Bržkone ga je bil premagal krč.
Žrelec. V Saksenburgu na Zgornjem Koroškem je te dni naglo umrl (zadela ga je kap) župnik, g. Jan. Majrič. Rajnik je bil rojen leta 1820. na Goričici, doma pa je bil v Žrelcu. 85 letni starček, ki je imel leta 1895. svojo zlato mašo, bi bil letos praznoval demantno mašo, to je šestdesetletnico svojega duhovništva.
Y	Velikovcu smo letos prvokrat obhajali slovesno prvo sv. obhajilo na belo nedeljo. Sicer je to že splošna navada; toda pri nas še poprej tega ni bilo, in radi tega je vredno, da se kratko omeni. Prvoobhajanci — 108 po številu — so šli od šolskega poslopja v procesiji v cerkev, kjer se je nabralo polno ljudstva, kar je pri nas pač redkost. Ganljiv nagovor č. g. kateheta Lasserja in sploh ves prizor je marsikaterega globoko ganil ; na lepem obnašanju otrok smo se vsi vzgledovali.
Guštanj. (Veliko Grubarjevo kmetijo) na Grubarjevem vrhu sta kupila od g. Bohma, okrajnega šolskega nadzornika v Volšpergu, gg. Bizjak in Meležnik, lesna trgovca v Prevaljah. — Radi slabe letine, ki je bila lansko leto, morajo kmetje, že sedaj moko kupovati. A kdaj bomo še le želi in mlatili! Bog nam daj letos dobro letino!
Prevalje. Pred nekaj dnevi se snidem z nekim tujim Nemcem in ta me vpraša, ali so Prevalje nemške ali slovenske. Jaz mu pa odgovorim, da so do zdaj Prevalje, hvala Bogu, še slovenske in upam, da bodo tudi zanaprej ostale slovenske. On me potem vpraša, kako pa tedaj to pride, da so na pokopališču skoraj samo nemški napisi? Nato mu pa nisem mogel prav kaj odgovoriti, tako sem bil osupnjen. Slovenci! ali mislite da bodo rajniki po teh blaženih nemških napisih zveličani, ali pa, da je to bolj imenitno tako? Jako žalostne razmere so to! Še mrlič v jami nima pokoja pred to nemčurijo. Slovenci, pustite te nemške napise in napravite slovenske! Kako lepo je pač videti, če je vse slovensko! Sramota je res za nas, ker Nemci potem pravijo: Še na pokopališču ne morete brez nemščine biti! Torej pokažite se očitno kot Slovenci kakor povsod, tako tudi na mirodvoru. Kadar bo imel kdo to žalostno delo, rajnemu spominek postavljati, tedaj napravite slovenski, če pa kamnosek pravi, da ložje nemško napravi kot slovensko, tedaj naj pa na nemške kraje gre, ne pa po Slovenskem svoj kruh iskat; saj je več kamnosekov, ne pa samo ta v Pliberku. Vzemite si to k srcu in pustite rajne Slovence z nemščino pri pokoju ! — Danes, dne 13. majnika, je bil veličasten pogreb rajnega Leopolda Dobrodel, kmetskega sina, vrlega slovenskega rodoljuba p. d. Klemena. Nakopal si je na tujem jako mučno, dolgotrajno bolezen in je moral v lepi dobi, 23 let, ta svet zapustiti. Lahka mu zemljica! — Na zdar!
Spodnji Dravograd. Živinski sejem, kateri je bil tukaj na 9. t. m., se je jako slabo obnesel. Krivo je temu tudi to, da jih še mnogo ne ve za ta sejem, ker je nov in obstoji šele par let; drugič pa, ker ima letos živina proti lani slabo ceno. Prihodnji živinski in kramarski sejem je zopet tukaj na sv. Vida t. j. 15. junija in se je nadejati, da se boljše obnese.
Poreče. Sodniji je bil naznanjen Janez Ko-stanjčnik, hlapec v Zovasji vesi. Pokradel je bil svojej gospodinji Emiliji Šurjan, majarju Jožefu Otu in hlapcu Janezu Plešbergerju različnih rečij, ki so bile vredne 23 kron.
Zadružnikom ^Gospodarske zadrugea v Sinčivasi.
Občni zbor „Gospodarske zadruge" v Sinčivasi je sklenil dné 24. aprila zadružnikom po potrebi in po močeh posredovati pri prodaji živine s tem, da se odslej vsaka goveja živina boljše ali vsaj srednje vrste, če je na prodaj, naznani v Sinčivasi. Postaja Sinčavas je prometu zelo ugodna ; tja prihajate zdaj dve železnici in se križate dve cesti. Tja lahko in vsak čas prihajajo kupci, ki pridejo lahko v zadrugo in si ogledajo zapisnik živine. Kupci bodo veseli, da bodo takoj zvedeli, kje se dobi, kar želijo.
Zadružno vodstvo bo stopilo v dotiko z mesarji in živinskimi trgovci, in bo trgovcem po njihovi želji naznanjalo, koliko živine in kakšne živine je v Podjunski dolini in v velikovškem okraju dobiti.
Če se bodo kmetje za našo napravo dosti zanimali, »e bode njim in trgovcem prihranilo mnogo potov. Kmetom ne bo treba živine dva ali trikrat goniti na trg in trgovcem ne bo treba voziti se semtertja, predno najdejo, kar si želijo.
Pot na trg stane denarja in časa kmeta in trgovca. Kar se tukaj izda, se mora pri živinski ceni videti in tako lahko uvidimo, da se bo tudi cena zboljšala, če prodajo živine organizujemo. Ceno »e bo zboljšala tudi vsled tega, ker se potem živina dà na več krajev ponuditi in kmet ni več navezan le na enega kupca, ki zdaj slučajno v tem ali drugem kraju deluje.
Po ti poti bomo mogli uravnati trg. To se pravi: Pridejo časi, ko ni kupca in mnogo živine na trgu — potem pade cena. Zadruga si bo prizadevala poprej izvedeti, ali bodo trgovci prišli in bo poprej mogla naznanjati zadružnikom, ali naj pridejo na trg, ali ne. Če pride le malo kupcev bo zadruga mogla gospodarje obvestiti, naj jih ne pride preveč, in tisti, ki se jim s prodajo ne mudi, bodo mogli ostati doma. Če pa društvo izvé, da pridejo tujci kupovat, bode gospodarjem dalo naznanilo in bodo prišli tudi taki, ki bi sicer priložnost zamudili.
Tako posredovanje zadruge ne stane dosti dela, in pri njem ni nobene nevarnosti; posestnik, ki je svojo žival društvu naznanil, nikakor ni zavezan; lahko jo vsak čas proda, le da mora tudi prodajo zaupnim možem naznaniti, da se zaznamek izbriše iz zapisnika.
Treba bo seve nekoliko časa, predno se bodo posestniki novi naredbi privadili. Ali reč se dà z malim začeti in se bo morebiti polagoma razvila.
Delovanje se bo tako uredilo, da zadruga nastavi zaupnike, ki bodo naznanila prejemali.
Zaupnik bo žival in slučajno prodajo živali naznanil v Sinčovas s polo, ki se mu bo dala od zadruge.
Na ti poli se bo zapisalo, kakšna je žival, pitana ali plemenska, kako težka (približno, ali natančno če mogoče), kako stara in potem cena, ali na metrski stot žive ali mrtve teže, ali počrez. Pri konjih seve se naznanja višina, starost, barva, in pri teh mora posestnik jamčiti, da so zdravi in popolnoma rabljivi. Pri prodaji bolne ali pokvarjene živali društvo ne sme in ne more posredovati.
Zaupniki se bodo, kakor hitro bo mogoče, naznanili.
Stroški vse naprave bodo zelo mali; nekaj odškodnine se mora dati zaupnikom in potem bo pisarija dala nekaj dela. A to delo se bo lahko povrnilo z majhnim doneskom tistih, ki bodo to napravo rabili.
Danes načrt zadružnikom oznanimo, daga premislijo sami in zanj pridobijo največ ko mogoče posestnikov.
Društveno gibanje.
Za „Učiteljski dom“ so darovali : Sl. posojilnica v Čelovcu 100 K, prof. J. Apih 20, Oražem Andr., mlinar v Guštanju, 2; g. J. Dolinar nabral: J. Kovač 2, J. Smodej 1, gdč. M. Avdič 2 vsi v Šmartnu v Rožni dolini na Štajerskem, g. Jerman M. 2, g. Vudler 1, gospa Vudlerjeva 1, Črne L. 2, vsi v Grižah, g. Kmecelj v Celju 1, g. Arzenšek v Celju 1, g. Dolinar J., bogoslovec v Celovcu, 2 kroni. Skupaj 137 kron. Živeli nasledniki!
Slovensko delavsko društvo za Celovec in okolico priredi dné 21. t. m. ob 8. uri zvečer v gostilni pri Cavzniku (Lidmanskega ulica —zum goldenen Brunnen) svoje zborovanje. Ker bodo govori zelo zanimivi, vabi vse člane društva kakor tudi somišljenike iz dežele najvljudneje
odbor.
Vabilo k javnemu shodu, katerega priredi pevsko in izobraževalno društvo „Slavček“ v Ško-fičah prihodnjo nedeljo ob 3. uri popoludne na prostem, ob slabem vremenu pa v društvenih prostorih. Igre: „Lurška pastirica" igrajo dekleta. .Kmet Herod", igrajo mladeniči. K obilni udeležbi vabi	odbor.
Brnea. V nedeljo, 21. majnika, se priredi zopet igra:	„Eno uro doktor" s tamburanjem in
deklamacijo, v gostilni „pri Urbanu" v Štebnu. Začetek ob 3. uri popoludne. Po igri prosta zabava in ples. Udeležite se v prav obilnem številu !
Škofiče ob jezeru. (Letno zborovanje nemškehranilnice.) Prvikrat je imela nemška hranilnica v nedeljo dné 7. t. m. popoldne svoj letni shod v gostilni na Muti, sicer so imeli svoje zborovanje vedno le skrivno v šoli. Iz Celovca sta prišla dva gospoda govornika. Toda komu bi naj bila govorila, ker ni bilo ljudi, da bi poslušali? G. Man hard, uradnik hipotečne banke je konečno vendar le svetoval našim liberalcem, da naj nehajo s svojo posojilnico, če nimajo več ljudi. Dohodkov je namreč imela v celem letu dva tisoč kron, izdatkov pa devet tisoč. Vendar se pa kljub temu upa g. učitelj poročati v „Bauernzeitung“ : .Trotzdem floriert sie ganz gut". — Srečen, kdor more to verjeti.
Podružnica sv. Cirila in Metoda za Rožek in okolico napravi v nedeljo dné 21. t. m. svoj občni zbor v Št. Jakobu v „Nàrodnem domu" ob 4. uri po navadnem sporedu. Po zboru je tambu-ranje in petje in predstavlja se igra: „Dobro došli! — Kdaj pojdete domu?“
Hranilnica in posojilnica v Velikovcu priredi svoj letni občni zbor v sredo dne 24. maja ob 3. uri popoludne v „Nàroduem domu". Dnevni red: 1. Potrditev letnega računa za 1. 1904. 2. Razdelitev čistega dobička. 3. Volitev novega odbora in računskih pregledovalcev. 4. Poročilo o zadnji reviziji. 5. Slučajnosti.	Odbor.
Podporniki ,,Društva slovenskih književnikov in časnikarjev44. Društvu so pristopili kot podporniki in plačali prispevek ti-le gospodje, oziroma dame, in sicer: Auer Juro 4 K, Bonač Iv. 4, dr. Bretl Ed. 4, Čuden Fr. 2, dr. Furlan I. 4, Gerber Ana 3, Giontini Mar. 4, Gorše Ant. 4, Hribar Drag. 4, dr. Jenko Iv. 4, Klein Terezina 3, Lavrenčič Jos. 4, Mejač Iv. 3, dr. Munda Fr. 4, Murnik Iv. 4, dr. Oražen Iv. 4, Perdan Jos. 2, dr. Pirc M. 4, Planinšek K. 1, dr. Praunseis Al. 4, Rohrmann Viktor 4, dr Schmidinger K. 4, Souvan Fr. Ks. 4, dr. Stare Jos. 4, dr. Tekavčič Fr. 4, dr. Tominšek Fr. 4, dr. Novak Fr. 3, Bahovec Jern. 4, Bayr Ot. 2, Poklukar I. 4, vitez Bleiweis J. 4, Hubad Matej 4, dr. Kokalj Al. 4, Legvart Iv. 4, Lozar Pavel 3, Lilleg Al. 2, in dr. Lukan Frid. 2 K. — Odbor izreka vsem častitim darovalcem svojo najiskrenejšo zahvalo v nadi, da se jim pridruži še obilo plemenitih posnemovalcev!
Podporno društvo organistov s sedežem v Celju, zboruje v Celju dné 8. junija.
Dopisi.
Za nàrodno šolo v Št. Jakobu v Rožu so
od 16. aprila do 6. maja darovali : Zbirka v Srejah (Št. Jakob) 11 K 30 vin.; Jurij Traven, župnik na Obirskem, 10; Terezija Traven na Obirskem 5; Neimenovan kmet iz Št. Jakoba 100; Neimenovana iz Kota (Št. Jakob) 5 ; Posojilnica v Logatcu na Kranjskem 30; Janez Šuster, župnik v Svečah 100; Posojilnica v Glinjah 50; Posojilnica v Zgornji Radgoni 20; Fr. Maselj v Olomucu 10; Neimenovan fant iz Škocjana 2; Posojilnica v Marezigah, Istra, 8 62; Neimenovan duhovnik v Celovcu (II. dar) 10; G, Ambrož na Reki po dr. Brejcu 50 ; Koroški dijaki v Kranju 17; Posojilnica v Vitanji 20; Ivan Hochmuller v Beljaku 20; Neimenovan* (iz nàroda za nàrod) 50 K. Skupaj 518 K 92 vin.
* Gospod darovalec, ki je dalj časa bival na Koroškem in je sedaj na Kranjskem, je svoj dar poslal z željo, da bi mu sledilo še prav mnogo rodoljubov s Kranjskega! Kako srčno pač to želimo tudi mi Korošci — še več: mi tega ne le želimo, mi se na izdatno bratsko pomoč s Kranjske trdno zanašamo! Ako je kje kdaj slovenska vzajemnost bila resnična, ne pa puhla fraza, se mora pokazati ravno sedaj, ko mi koroški Slovenci napenjamo svoje zadnje moči, da se rešimo ponemčevanja
—	a pokazati se mora ne v besedah, ampak v požrtvovalnosti. Vemo, da imate tudi na Kranjskem že zase velik nàrodni davek; vkljub temu pričakujemo od vas, ki ste močnejši, da pomagate nam slabejšim. Verjemite nam: Ko ne bi bili potrebni, ne bi prosili. Le s pomočjo vseh Slovencev nam bode mogoče sezidati si „Nàrodno šolo", katero smatramo za neobhodno potrebno, da se ohranimo.
Matej Ražun, župnik v Št. Jakobu v Rožu.
„Ciril in Metodova družba44 pred ban-kerotom. Ker je pred kratkim celjska „Domovina" priobčila članek, v katerem se pritožuje, da se ljudstvo vse premalo briga za velepotrebno družbo sv. Cirila in Metoda, so vsi naši nemško-nacijonalni časniki padli po tem članku, češ da je družba sv. Cirila in Metoda pred polomom. In h koncu pristavljajo : „ljudstvo je vendar začelo spoznavati."
—	Braniti družbo sv. Cirila in Metoda nasproti takim napadom, bi bilo pač nepotrebno, kajti druž-bino delovanje je odprta knjiga, iz katere vsak lahko bere, da se ji pač ni treba bati poloma. Njeno plodonosno delovanje in vedno razširjanje tega delovanja je pač dokaz, da družba vedno bolj proevita. Ako so v resnici dohodki tupatam nekoliko manjši, pa pridejo časi, ko se zopet pomnožijo, a tako praznih blagajn pač ni bilo še nikdar najti pri družbi sv. Cirila in Metoda, kakor se na primer najdejo ravno nekatere med koroškimi Nemci, kjer se pač vedno kriči: daj, daj, ne dobiš pa nikdar nič. In ravno prav, da so nemški listi spravili to stvar na dan, prav je, saj smo prepričani, da jim bo slovensko ljudstvo s svojo radodarnostjo napram družbi sv. Cirila in Metoda samo dokazalo, kako je v resnici začelo spoznavati, da je družba sv. Cirila in Metoda taka ustanova, da nikakor ne more iu ne sme propasti. Za družbo sv. Cirila in Metoda je še vsak pošten Slovenec rad posegel v žep in tudi še bo. Cim več bo rabila, tembolj globoko !
Svoji k svojim! Lahko se norčujejo Nemci iz nas Slovencev, ker smo še vedno tako neumni, da jim znosimo vsak naš krajcar. Le poglejte Nemce! Ali gredo katerikrat v kako slovensko prodajalno, v kako slovensko gostilno? Nikdar, vsaj v prodajalno ne, kajti oni se držijo gesla, da Slovencu ne smejo dati zaslužiti niti vinarja. V gostilne že še pridejo, ali samo zabavljat in „hajlat“. Mi Slovenci smo pa še vedno tako preprosti, da verjamemo vsaki prijazni besedi in polnimo njihove prodajalne in gostilne in smo še veseli, Če nam za naš pošteni denar kaj dajo! Pri vsem tem si pa še besedice slovenski ne upamo izgovoriti. Šele tedaj, če se prodajalcu spoljubi spregovoriti z nami slovensko besedo, šele tedaj se upamo tudi mi spregovoriti v svojem maternem jeziku. Takšni smo pač! Koliko bi se izpremenilo, ko bi mi bili tako odločni, kakor so naši nasprotniki! Ako bi mi zahajali samo v slovenske prodajalnice, samo v slovenske gostilne itd., kako kmalu bi zaropotal tupatam boben temu in onemu nemškemu in nem-čurskemu zagrizencu in izginili bi ti zajedavci izmed nas. Posebno na deželi imajo naši nasprotniki svoja gnezda v takih gostilnah, a naši ljudje jim jih večinoma vzdržujejo. Proč torej od takih gostiln in prodajaln! Ako je slovenska v vast, zahajajte vanjo, če je pa ni, pa ostanite doma, in boljše bo za vas, kakor bi pa svoj denar nosili svojim najhujšim sovražnikom! Ce to storite, ne bo dolgo, ko bo začel drug veter pihati po naših krajih.
Velikovec. (Slavni čin velikovškega e. k. o kr. šolskega sveta.) Bila je do sedaj skoro povsod stara lepa navada, da so se otroci ljudskih šol ob času izkušnje iz krščanskega nauka izpraševali v cerkvi, kar se za predmet tudi najbolj
spodobi. Za velikuvško mestno šolo je bila taka izkušnja napovedana za dan 22. t. m. Toda c. k. okr. šolski svèt je naznanilo šolskemu vodstvu odklonil (kar pomeni toliko kakor skušnjo prepovedal), Češ, da se to ne strinja s šolskimi postavami ! To je gotovo prvi tak slučaj. Zares, cerkvena oblast nima stroge pravice to tirjati; toda tej stari praksi se dosihdob niso delale nikjer zapreke. To pač moramo imenovati dvojno mero! Kaj pa, ali c. k. okr. šolski svet nič ne ve, kako se je dalo otrokom prosto povodom „Schiller-jeve“ in „šulferajnske“ slavnosti in to celo dvakrat? Ali se to vjema s Šolskimi postavami? Dà, dà — kjer se gre za Boga in cerkev, tam se postave v enem oziru strogo izvršujejo; kadar pa to zahtevajo nacijo-nalni nameni, takrat se pa smejo poljubno delati razne izjeme. Vemo, da ima krajni šolski svet na razpolago tri dni v šolskem letu; in če se te pravice poslužuje pri nepotrebnih in brezpomembnih slavnostih, zakaj bi se je ne tembolj v našem slučaju? Toda Bog in vera sta zadnja! Na dobre starše in otroke ta prepoved gotovo ne bo ugodno vplivala. Vedno bolj se spoznavamo! Posledice liberalnega šolskega sistema in postav se vedno bolj kažejo. Kdo pa je vstvaril te postave ? Klerikalci gotovo ne. Le zahvalimo se za take poklone liberalnim poslancem. Kmet, kdaj se ti bodo oči odprle?
Kadiše. Na belo nedeljo popoldne je imelo naše katoliško slovensko-izobraževalno društvo svoj mesečni društveni shod, ki je bil prav dobro obiskan. Društveni blagajnik nam je, ko se je bilo otvorilo zborovanje s petjem in tamburanjem, v kratkem govoru naslikal zanesljivega in značajnega narodnjaka in zvestega krščanskega moža.
Kakor vera samo na jeziku nima nobene vrednosti, tako je tudi narodnost samo na jeziku prav piškava, ona je pravi strah, ki je znotraj votel zunaj ga pa nič ni. Nàroden biti in rživijo“ klicati za mizo pri kozarcu piva, in — nàrodno delovati, živeti in trpeti —, to je čisto nekaj drugega. Človeku, ki se dela bogve kako svetega, pol ure pozneje pa preklinja, kakor bi nobenega Boga ne poznal, pravimo včasi „sliniu ali pa hinavec; kaj pa naj rečemo o človeku, ki je zdaj Slovenec „z dušo in telesom", v pol ure pa pokaže, da ima «živijo, hajl, dober dan in kuten tok“ naposled pa še kak «košta matina" vse na eni niti natvezeno, kakor otroci jok in smeh? Krščanski mož še ni, kdor vedno pravi o drugih, da tako malo verujejo, sam se pa ne upa sneti klobuka s glave, ko vabi zvon iz stolpa k „angeljskemu če-ščenju", ker se boji, da bi kdo s prstom za njim ne pokazal. Narodnjak tudi še ni, kdor bije ponosno na svoje prsi, češ, v tem srcu se preliva kri slovenske matere; ko pa pride morebiti ta nàrodni «junak" k sodniji ali v kak drug urad, pa tisto «junaško" slovensko srce, na katero je bil pred kratkim tako ponosen, takoj spusti v — hlače in začne brez potrebe, samega strahu, da bi «drugače nič ne opravil", lomiti tako nemščino, da bi se mu njegove krave in voli smejali, če bi ga slišali, ne samo uradniki.
Kakor ne moremo imenovati zvestega krščanskega moža tistega, kateri vedno toži, da je domača župnijska cerkev tako zanemarjena in «burna", ki se pa vselej stisne v kot, kadar bi bilo treba malo kaj žrtvovati, tako tudi ni pravi narodnjak tisti, ki vedno toži, da je «Mir" premajhen, predrag in bogve kaj še; če mu pa nasvetuješ edino pomoč, češ, naj si ga tudi on naroči, ker lahko more, — več naročnikov bo «Mir" imel, večji in boljši bo, — tedaj je pri takšnih «narodnjakih" že konec cele narodnosti, kajti denar, ki mu je ljubši kot Bog, mu nadomesti lahko tudi narodnost. Ce bi kdo takega »narodnjaka", ko toži in jadikuje spet enkrat o slabih šolskih razmerah, opomnil na to Potrebo gmotnega podpiranja družbe sv. Cirila in Metoda ali «Učiteljskega doma“, bo naenkrat tudi najhujša ponemčevalnica «že tako dobra", ali pa se »nič ne da storiti". Narodnjak tudi ni tisti, ki sicer vedno in povsod zahteva slovensko uradovanje, on sam pa takoj na prvo dopisnico, katero zepet piše svojemu prijatelju, napravi čisto nemški naslov, ali pa pristavi k vsaki slovenski besedi v oklepu nemško prestavo. Cernu nemški naslov ali nemška prestava k slovenskemu naslovu, če je dopisnica ali pismo namenjeno na čisto slovenski, ali v kraj, kjer je slovenščina priznana kot deželni in enakopravni jezik? V takšne kraje zadostuje Popolnoma čisto slovenski naslov, da pride dopisnica ali pismo tja, kamor je namenjeno! Zakaj tedaj vedno tako poljubovati nemškutariji roke, nam samim sebi v škodo in zaničevanje! Potem ®e ni čuditi, da gredo trdo nemški uradniki tako vadi med nas Slovence, ker vedo, da gre Slovenec Jemcem, kjer in kolikor le more, na roko.
Rojaki! Ni dovoli, da imamo veliko besedi za svojo narodnost, treba je narodnega življenja in vztrajnega dela. Krščansko življenje v hiši priča 0 krščanskem, bogoljubnem gospodarju; tako tudi Pravemu narodnjaku ni treba svoje narodnosti šele
z besedami dokazovati, kajti vsakdanja dela njegova, pošteni, versko-nàrodni časnik, ki zahaja v njegovo hišo in katerega vselej od kraja do konca prebere, so živa priča krščanskega slovenskega korenjaka.
Zakaj, rojaki, noče iti na Koroškem ne v verskem in še manj pa v nàrodnem oziru prav naprej? «Mir" je nam že enkrat odgovoril; Zato, ker ni toliko ljudi na delu, kolikor pri besedi, ker jih ni toliko, ki bi — recimo danes — «Miru" dopisovali, kolikor jih je, ki dopise pogrešajo, ker jih ni toliko, ki bi pomagali, kolikor jih je, ki — kriéé !
Izprašujmo torej svojo vest in poboljšajmo se!
Iložek. Prav dobro je bilo, kar je v predzadnji številki neki dopisnik iz Rožeka pisal v »Mir". Tudi mi si usojamo staviti suha vprašanja, katera si «Mirovi" bralci iz rožeške občine naj sami dajo pravi odgovor in naj gledajo, da bodo drugokrat volili kmetom prijazneji občinski zastop. Vprašamo: Ali je res, da je Senčnikova kajža, ki si jo je od g. Kapica kupila rožeška občina za občinsko hišo, stala, kakor ljudje govorijo, 11.000 kron? Ali je res. kar se govori, da je ta kajža že tako slaba, da c. kr. žandarji nočejo več notri ostati in se selijo drugam? Ali je res, kar ljudje govore, da bi se bila Mežnarjeva kajža, ki ima še malo zemljišča poleg, ki bi se bil lahko kot stavbeni prostor dobro prodal, lahko dobila za 2400 do 3000 kron, torej za celih 8 000 kron boljši kup nego Senčnikova? Ali je res, kar ljudje govorijo, da bode popravljanje Seučnikove kajže stalo spet 5000 kron, ali še več? Ali ni res, da bi se za ta denar lahko bila popravila Mežnarjeva kajža v občinsko hišo? Ali je res, kar ljudje govoré, da se je v tej reči prepustilo rožeškim občinskim svetovalcem čisto prosto roko, tako da so naredili, kar so hoteli? Ali se je v tej reči res skrbelo za nas uboge kmete? Ali morda ne bi bilo res boljše, da bi bila obdržala občina svoje prostore pri Mutarju, kjer bi bila plačevala komaj 140 kron na leto, med tem ko bode sedaj plačevala za svoj dolg okoli 900 kron ali pa še več obresti na leto? Od česa se bode pa dolg poplačal? Kdo ga bode plačal? Ali ne mi ubogi kmetje? In kdaj bo toliko dolga poplačanega? Prosimo odgovora na ta vprašanja.
Borovlje. (Cvetka iz naše nemške ljudske šole.) «Kdor ne napreduje, nazaduje", pravi pregovor, in vsak človek, kateri ima le malo iskrico prave pameti v svoji glavi, spozna, da je to gola resnica. Dà, resnica je to. ki se ne dà zatajiti, in o kateri imamo še v naših dnevih mnogo dokazov. Saj ni dolgo treba ugibati in premišljevati, da najdemo priliko, kjer bi se uresničila vsebina omenjenega pregovora. Vsak dan je seveda ni mogoče dobiti pred oči, ali zaradi tega še ni treba, da bi imel morda le tisti tako posebno srečo, ki je na nedeljo rojen, o ne! Saj jih vidimo naše nemške ljudske šole v slovenskih pokrajinah. In kako je pri nas v Borovljah? Osem dolgih let moramo pošiljati stariši svoje otroke v šolo, in koliko skrbi in stroškov nam ta dolgi čas povzroči! Ali naj bi bilo! Gotovo je, da starši mnogo žrtvujejo za svoje otroke, ki sedè vsak dan v šoli, in vse to z upom, da se naučč kaj koristnega za poznejše čase, ko mora človek že sam zase skrbeti. Da pa sadovi, ki jih prinašajo naše šole, niso tako obilni in lepi, nam naj pokažejo sledeče vrstice, ki jih je pisalo neko dekle, katero je ravno zdaj o veliki noči izstopilo iz šole; §errn 9Ì. 9Ì. Kaufmanu in ili. „@inb <Sie jo gefuhig mir einige DJhifter fiir eiu 5riif)ting§fletb ju fenbm." Tu jih imate! Toraj vidite, koliko se naučč otroci tiste nepotrebne nemščine, katero jim utepajo nemški učitelji skoz osem let v glavo. Osem let so se učili le nemški, in zdaj govoré kakor — Kitajci. To je lepo! Oj slovenski starši, ki ste tako požrtvovalni za svoje otroke, ki radi vidite, da se tudi kaj dobrega na-uče, zakaj pripustite to! Zakaj ne zahtevate, da bi se otroci vsaj malo učili v šoli slovenščine, da bi vendar svoj materin jezik pravilno pisali in govorili? Pazite, da vas ne bodo še pozni vnuki kleli zaradi tega vašega greha, ker ste se premalo zanimali za svojo slovensko stvar, ter vzdihovali pod tujčevim jarmom in bridko tožili : Glej, vse to so povzročili naši dedje in pradedje, ki so bili tudi — Slovenci !
Iz spodnjega Boža. (Nemški šulferajn na delu.) Ljubeznivi naši nasprotniki so se spomnili tudi nas spodnjih Rožanov in so napravili na Bistrici veselico v korist nemškega šulferajna. Bržkone gospodje okrog tega društva darežljivosti svojih nemških bratcev ne zaupajo dosti, da so začeli beračiti med našim preprostim ljudstvom. Ker obhaja ta zločesti šulferajn. 25 letnico svojega obstanka, hočejo to obletnico prav slovesno obhajati. Po vsem spodnjem Rožu so bili nabiti lepaki, po katerih so vabili nevedneže in nemčurje k veselici na Bistrico. Gotovo so tudi tam navduševali slovenske otroke za nemštvo in učili zaničevati svoj lastni materni jezik. Res čudno zabiti morajo biti nekateri ljudje, ki ne vejo ali nočejo vedeti, kaj namerava nemški šulferajn. Saj so
kričeč dokaz naše šole, kjer slovenski otroci, ko izstopijo iz šole, ne znajo ne nemški ne slovenski govoriti, še manj pa pisati. In te klete šole podpira nemški šulferajn z vso močjo, da še nadalje trapijo slovenske otroke. Seveda je to Nemcem na veliko korist, saj se Slovenci s tem, da podpirajo šulferajn, sami uničujejo. Tako se tudi lahko razume, kako Nemci ravno na Bistrici nosijo hlače in da je precejšno število posestev že v nemških rokah. Poglejmo le v Rute nad Bistrico. Pred nekaj leti so še svobodno gospodarili kmetje na svojih posestvih, a dandanes je vsa vas v nemških rokah ; nekdanji posestniki so pa ali najemniki ali pa še to ne. Rojaki, stojte na straži!
Svarilo. V zadnjem času pridno ponujajo ogrski Židje v pismih različnim ljudem, posebno obrtnikom, srečke (lože) ogrskih loterij. Mi opominjamo naše ljudi na to, da je vsakdo, ki tako ponudbo sprejme, osleparjen za svoj denar, ker je po naših postavah strogo prepovedano igrati v ogrskih ali drugih neavstrijskih loterijah. Marsikdo, ki je bil pri tem zasačen, je moral že plačati jako veliko kazen. Ravno lansko leto je na Nižjem Avstrijskem neki kmet kupil nekaj tujih srečk in je moral več tisočakov kazni plačati, ko se je to zvedelo; siromak se je od žalosti potem obesil! —Mi pa upamo, da ne bode tako lahko kdo speljal v škodo našega ljudstva, ker je hvala Bogu dosti bolj omikano nego ljudstvo drugih krajev. Naj se tedaj vsakdo varuje !
Slovenci, spominjajte se YeIikovške šole!
Listnica uredništva.
Dopisnikom. Naznanjamo, da žalibog radi velike množine dopisov zaključujemo ževpondeljek zjutraj. Kdor pride pozneje, mora čakati na prihodnjo številko. Upamo pa, da se bode naš list kmalu povečal! Na zdar!
^^
Izvrsten oku* kave dosežete s pr&neSanjem '
UjfdrovB žitne kave
POSKUSITE! ES*« Vzorek dragovoljno. ^ Poštna 6 kg. pošiljka 4 K 50 h Iranco,
^.DOMAČI PRIJATELJ’1
vsem odjemalcem zastonj pošiljam mesečnik.
Vt/drcùa toBarna jitne Baie Vraga-Vlil. .
Zechnerjevo posestvo v strpičah pri Gtospi-
sveti, ki meri 65 oralov, med temi 15 oralov sladkih travnikov, 2 orala pašnik^ iu okrog 22 oralov gozda, ki se deloma lahko poseka, mnogo sadja, zidana hiša, lep skedenj, hišni mlin z 2 do 3 slapovi, je za 9 600 gl d. takoj na prodaj. Vpraša naj se pri lastnici Mariji Bayer ravnotam.
I Železnina!
Razno orodje, krmilniki, ploče za ognjišča, šine za kolesa, osi, verige, coklje-zavornice, žreblje, cveki iz žice, vijaki, kuhinjska posoda itd. se dobiva za vsako prav primerno ceno v trgovini
Peter Merilu v Celovcu,
pri zlati krogli.
S^At/S) hìCQ s hlRVOm) gozdom in zemljiš6em, **'^*t* lllocl skupaj 8 oralov in 275 sežnjev je na prodaj. Vredna je Ì900 goldinarjev. 1000 gld. se lahko vknjiži. Več pove Uaspotnik na Badišah, pošta Žrelec (Ebenthal).
Jay a kava
direktno od pridelovalca.
Pošilja se 5 kg vrečica, colnine prosta, brez vseh stroškov na vsako poštno postajo.
Marka Javaflor, najfinejša, „surova“ . .	. gld. 6'95
„	„	fina, zelena „	.	.	.	„	6'20
Javasalvador, mešanica, „	. . .	„ 610
Kapucinska mešanica „pečena“ ...	„ 7 —
Tudi druge vrste kave po zelo ugodni ceni.
Čaj
1 kilogram: gld. 2'80, — gld. 4—, — gld. 550.
Turk & Comp.
posestnik plantaž na otoku Java. Pošiljatve iz skladišča v luki.
Trst, Acquedotto 62.
Cenilnik brezplačno in prosto.
Fo Najvišjem povelju Nj.
c. in kr. ap. veličanstva.
XXIV. c. kr. državna loterija
v obče vojaške dobrodelne namene.
Ta denarna loterija, edina v Avstriji postavno dovoljena. ima 18.898 dobitkov v gotovini v skupnem znesku 512.980 kron.
Glavni dobitek znaša:
300.000 v ^„1,
Žrebanje se vrši nepreklicno dne 15. junija 1905.1.
Ena srečka stane 4 krone.
Srečke se dobivajo pri oddelku za državne loterije na Dunaju III., Vordere Zollamtsstrasse 7, pri loterijskih nabiral-nicah, tobakarnah, v davkarijah, poštnih, brzojavnih in železniških uradih, v menjalnicah itd. Načrti za kupce srečk brezplačno.
Srečke se dopošiljajo poštnine prosto.
C. kr. ravnateljstvo za loterijske dohodke.
Oddelek državnih loterij.
Stroji za E* on n J o
trave, detelje in Uta.
Obračalniki
grablje za seno
s konjskim obratom.
Stiskalnice za seno in slamo z ročnim obratom, stroje za robkauje turščice, mlatilne stroje, vitelje, Yetrnike, trijerje, pluge, valce, brane, stroje za pripravljanje krme, stroje za posnemanje mleka, sesalne separatorje itd.
izdeluje kot specij silite te s poroštvom v najnovejši, najizvrstnejši izdelbi
Ph. Mayfarth & Gomp.
tvorniee poljedelskih strojev
na Dunaju, II./l, Taborstrasse št. 71. Ilustrovani ceniki zastonj in poštnine prosto. šjG*' Iščejo se zastopniki in preprodajalci. 'iJBQ
Apno “91
1. vrste, 100 odstotno, v velikih kosih, se dobiva pri podpisanih na vagone ali vozove, voznine prosto do gradbenega prostora, po uajnižjih cenah ob vsakem času.
Ant. Schmauzer, Ign. Teyrowsky,
Annahriicke.	Galicija.
Železniška postaja Grabštanj.
IOBBBOI
S J Žganje. J |
Dobro, ceno žganje 0 priporoča tvornica rženega žganja q
9 v Blatu pri Pliberku. 1
O
H
Cene: 30, 35, 40 krajcarjev za liter.
Dobri in pridni
hlapci
se takoj sprejmejo na posestvu „Stefansliof‘44 v Blatu pri Pliberku. Plača 15 do 20 kron, po uporabnosti.
Podpirajte družbo sy. Cirila in Metoda!
Prva in največja slovenska trgovina z železnino
„M e r k u r“
Majdič
Celje
priporoča vse ntavbinske po* trebščine, okove, štedilnike, kovane in vlite ograje v razne svrhe, vodovodne cevi, sesalke in vodovodne naprave sploh.
Bogata zaloga najbolj šili poljedeljskih strojev — posebno pa za sedaj priporoča : pero-nospera brizgalnice, žve« pljalne mehove, kose z znamko sv Cirila in Metoda, srpe in brusne kamne.
Novosti : vlečne grablje, s katerimi lahko ena oseba toliko naredi kakor šest ljudi z navadnimi malimi grabljami.
Nepremočljive plahte
za vozove in komate so v zalogi.
Zdravje je naj večje bogastvo!
Kapljice sv. Marka.
Te glasovite in nenadkriljive kapljice sv. Marka se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni.
Osobito odstranjujejo trganje in otekanje po kosteh v nogi in roki ter ozdravijo vsak glavobol. Učinkujejo nedosegljivo in spasonosno pri želodčnih boleznih, ublažujejo katar, urejujejo izmeček, odpravijo naduho, bolečine in krče, pospešujejo in zboljšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Preženo velike in male giiste ter vse od glist izhajajoče bolezni. Delujejo izborno proti hripavosti in prehlajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezeh ter koliko in ščipanje v želodcu Odpravijo vsako mrzlico in vse iz nje izhajajoče bolezni. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in madronu ter ne bi smele radi tega manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobivajo se samo: Mestna lekarna, Zagreb, zato naj se naročujejo točno pod naslovom :
Mestna lekarna, Zagreb, Markov trg štev. 73, poleg cerkve sv. Marka.
Denar se pošilja naprej ali pa povzame. Manj kot ena dvanajstoriea se ne pošilja. — Cena je naslednja in sicer franko dostavljena na vsako pošto:
1 ducat (12 steklenic) 4 K, 2 ducata (24 steklenic) 8 K, 3 ducate (36 steklenic) 11 K, 4 ducate (48 steklenic) 14*60 K, 5 ducatov (60 steklenic) 17 K.
Imam na tisoče priznalnih pisem, da jih ni mogoče tu tiskati, zato navajam samo imena nekaterih gg., ki so s posebnim vspehom rabili kapljice sv. Marka ter popolnoma ozdravili. Ivan Baratinčič, učitelj; Janko Kisur, kr. nadlogar; Stepan Borčič, župnik; Ilija Mamič, opankar; Zofija Vukelič, šivilja; Josip Seljanič, seljak itd.
Ustanovljena 1. 1360.
Mestna lekarna, Zagreb,
Markov trg št. 73, poleg cerkve sv. Marka.
Zdravje je najveeje	!
Kopališče in vodno zdravilišče v
Kamniku na Kranjskem.
Postaja c. kr. državne železnice.
Popolno zdravljenje z vodo, solnčno, ogljenokisle in električne kopeli, zdravljenje s suhim, vročim zrakom, masaža in zdravstvena telovadba. Dijetno zdravljenje. Načrti zastonj. — Sesija od 20. maja do septembra.
Zdravniški vodja: Dr. Rudolf Wackeiireiter.
/T

Zahtevajte pri nakupa
5^chicht-ovo štedilno milo
* TM VW ITA «3»	Ì
Varstvena znamka.
Ono je Umr' zajamčeno čisto
Kdor hoče dobiti zares zajamčeno pristno, perilu neškodljivo milo, naj pazi
dobro, da bo imel vsak komad ime „SCHICHT“ in varstveno znamko „JELEN‘
------—----——-	znamko „|eleni6.
in brez vsake škodljive primesi. Pere izvrstno.
Dobiva se povsod!
Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu
Akcijski kapital M 1,000.000.
Kupuje in prodaja
vse vrste rent, zastavnih pisem, prijoritet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz.
Prodaja srečk proti mesečnim odplačilom. Promese izdaja k vsakemu žrebanju.
Kolodvorska cesta st. 27.
Zamenjava in estomptuje
izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone.
Daje predujme na vrednostne papirje. — Zavaruje srečke proti kurzni izgubi.
Vinkuluje in devinkuluje vojaške ženitninske kavcije.
iftiišr Eskompt in inkaso menic. — Borzna naročila. '
Centrala v Ljubljani. — Podružnica v Spljetu.
Denarne vloge sprejema
v tekočem računu ali na vložne knjižice proti ugodnim obrestim. Vloženi denar obrestuje od dné vloge do dné vzdiga.
Promet s čeki in nakaznicami.
Ltstaik in izdajatelj Bregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Anton Ekar. — Tiskarna drnžbe sv. Mohorja v Celovcu.