Očetov jjrelru »Kako da ne? Nas eden naj bi sicer v takih rečeh nič ne svetoval in ti tudi nočem nič svetovati. Po mojem pa si izvrstno izbral. Gospod župnik pravijo, da je najbolj pridno dekle v fari. Delavna in gospodinjska je tudi.« »To že. Ljudje pa pravijo, da je malo prevzetna in da nobenega v našem kraju ne mara.« »Babababa! Prevzetna pa že ne. Dekliška je in se ne reži kar vsakemu hlačniku.« »To mi je na njej posebno po volji. Bojim se pa le, da se ji bo za malo zdelo in se ne bo marala možiti k nam v hribe. Tako nekaj imenitnega ima na sebi.« »Kolikor vem, so imeli na Primorskem res bolj imeniten dom. Brez dolgov so menda tudi tukaj, toda bogatije ni pri hiši. Zato sme biti kar zadovoljna, ako postane Dvornica. S seboj ne t»o bogve kaj prinesla.« »Saj ni treba. Samo njo hočem. Pa pravijo, da pojde k nunam.« :>To so prazne marnje, drugače bi gotovo &ospod župrrik kdaj kaj omenili. Saj je večkrat pri njih!« »Ali torej mislite, da bi jo smel pobarati?« »Nič ne mislim. Ampak to veš sain, Teyž; kdor dolgo meri, ta slabo kaj zadene.« . •¦ »Če tokrat zgrešim, pa sploh ne bom več pomeril,« je Tevž po strelsko odgovoril. »Nikar, Tevž! Takle fant kakor ti se nima kaj bati. Zdaj pa zbogom! In za Mirka boš pri ,Miklovi Zali', veš!« Kaplan je skočil čez leso in jo udrl po grabnu navzdol. Tevž pa se je počasi vračal in šel potem pod kopišče kosit. Po kosilu se je sukal okoli hiše in čakal, da pride Marta očeta obiskat. Ko je do dveh ni bilo, je vzel sekiro in šel dol v gozd, tam mimo, kjer je včeraj našel Marto pri očetu, in po strmi stezi na drugi vrh. Ni dolgo hodil in že je videl nekaj belega, kar se je skozi zelenje bleščalo. Skoraj neslišno je stopil bliže, zagledal belo ruto, bel predpasnik — in že je stal pred Zvonikovo Marto, ki je klečala pod češminovim grmom in obirala nežne, dehteče cvetove v svojo kanglo. »Dober dan, Marta!« je. pozdravil. »Pridna si.« Planila je pokonci, zardela in rekla: »Tevž! Bog daj! Kam pa greš?« »Nikamor. Pravzaprav: tebe iskat. Zaradi očeta sem prišel.« »Ali jim je huje? Bog ne daj!« »Ne. Jim je že bolje. So že pokonci in mulijo Bvojo pipico.« »Hvala Bogu!« Pomolčala sta. Nekajkrat je Tevž požrl, potem se je krepko odhrknil in dejal: :Marta, nekaj bi te rad vprašal, če mi ne boš zamerila.« »Zaraerila?« se je zdrznila napol prestrašena, napol radovedna. »Kar vprašaj!« »Ali je res, kakor ljudje pravijo, da pojdeš v samostan ?« »V samostan? Za to bi morala imeti poklic. Moj Bog, ljudje pač vse mogoče govorijo. Meni ta misel nikoli ni prišla.« »Potlej — potlej — mi ne zameri, če ti odkritoBrčno povem! Glej, pri nas doma je tako, da moram na ženitev misliti. Rad bi pridno, zanesljivo ženo. Tako, kakor si ti. Zato te baram, Marta, če bi me hotela.« Vsa rdeča je stala pred njim in trepetala. Šele čez nekaj časa je potihoma vprašala: »Ali si včeraj prišel na to misel, ker ... ker —?« »Ne. Že dolgo sem mislil nate, že več tednov, in da ti po pravici povem, v cerkvi sem molil, naj bi naju Bog združil, če je taka njegova volja.« S svojimi velikimi črnimi očmi je dekle goreče pogledalo lepega, mladega moža. »Napol tuja sem še tu in bogve, če bom dobra dovolj zate,« je rekla. »Jaz pa sem se zmirom bal, da ti jaz ne bom dober dovolj.« »Izgubili smo precej in bogatije ni pri nas. Za na.iu z Mojcko ne bo bogve kaj ostalo. Dota ne bo velika.« »Niti dinarja ti ni treba. Nikoli si nisem želel bogastva. Pridno ženo bi rad, da bi bil srečen z njo.« »Ko bi te le mogla osrečiti!« »Ti moreš, ti edina in nobena druga na svetu ne.« »O ljubi Bog!« Ko je oklevala, jo je vprašal: »Ali sem ti zoprn, ali pa imaš kaj drugega proti meni ? Povej mi odkrito!« »Oh ne!« mu je zatrdila. »Saj si ne bi mogla želeti boljšega moža. Če ti naj po pravici povem, tudi jaz sem že mislila nate in ne le enkrat.« »Potem pa reci: da! Kajne, Marta? Prisrčno te prosim.« »Zaradi mene: da!« je zašepetala, »toda poprej moram še očeta vprašati. Oče bojo odločili.« »Seveda morava očeta vprašati! Ali smem priti jutri k vam dol, da jih poprosim za tebe?« »Ne še. Najprej moram sama govoriti z njimi.« »Kakor hočeš. Kdaj pa smem priti po odgovor?« »Morda inoreš v nedeljo popoldne mimo nas? Tedaj ti povem, kaj so rekli.« »Prav. Po večernicah pridem.« »Kajne, prej pa ne boš nikomur kaj povedal? Prosim te.« »Nikomur« še besedice ne. Vse hočem storiti, kar želiš.« Zopet ga js objela s svojimi toplimi, globokimi očmi. ' »Torej, Marta, tvojo besedo imam za gotovo, kajne?« je še enkrat vprašal. »Da, da, mojo besedo imaš,« je odločno zatrdila, »ih tudi to je gotovo, da je nobenernu drugemu več ne dam.« »Marta, ne morem — ne morem ti dopovedati, kako veselje si mi napravila! Ko bi mi danes kdo milijone dinarjev položil sem in ti bi bila zraven teh in jaz naj bi izbiral, niti pogledal bi ne milijonov, po tvoji roki bi segel, ljubo dekle! Tako lepega dne kakor je današnji še nisera doživel.« Srečno se je smehljala zase. Čez nekaj časa je dejala: »Zdaj moram domov, Tevž.« »Ne, ne! Ti ostani!« je hitel. »Že vem, kaj misliš. Saj grem. Kar sva si imela danes povedati, to sva si povedala. Saj bova imela pozneje časa dovolj, da se namarnjeva. Zbogom in Bog ti plati tisočkrat!« Naglo se je obrnil in izginil po bregu. Dokler je "mogla, je gledala za njim. Potem je vzela kanglo in se napotila tudi sama domov; kajti za delo ji ni bilo več. Zdaj ji je legla na obraz zamišljena resnoba, zdaj zopet smehljaj blažene sreče. Naslednji dnevi so se vlekli za Tevža kakor dolg mesec. V nedeljo ni mogel k prvi raaši, k drugi pa je prišel že zgodaj v cerkev. Ozrl se je po ženskih klopeh, toda tega ni našel, kar je iskal. Tedajci pa je nekaj zašumelo rnimo njena; Zvonikovi dve, Marta in Mojcka, sta šli po sredi gor k prvim klopera: Marta velika in mirna, Mojcka še napol otroška iQ živa. Mladi Dvornik se je moral skoraj siliti, da ni predolgo gledal za dekletoma, posebno za Marto; kajti lepše je ni bilo v cerkvi od nje. Šele ko je stopil kaplan na prižnico in jel evangelij biati, se je zbral. Bila je danes šesta nedelja po binkoštih in pridigar je govoril o blagoslovu božjem. Tevža je prijel najbolj tisti del pridige, ki je razlagal, kakšnega pomena je blagoslov božji za družine. Med slovesno sveto mašo je molil ves čas za ta blagoslov. Pri tem se niti ni zavedel, da se mu je molitev sukala okoli Zvonikove in da je Boga prosil leto, naj bi bila Marta srečna. Tiho in pobožno so klečali verniki v cerkvi; bili so podobni veliki družini, ki se je zbrala v očetovi hiši. Pobožno so gledali tudi zeleni hribi skozi visoka okna, sončni žarki so se usipali v gostih snopih skoz nje in ožarjali pisane oblekc žen in deklet, orgle so mogočno bučale, pevci so ubrano prepevali, vmes pa je zadonel slovesni glas župnikov. Tevžu se še nikoli ni zdelo tako domače in lepo v cerkvi kakor danes; skoraj je menil, da hodi Gospod sam med verniki in jih blaeoslavlja. Ko je minulo in so mobki že večidel odšli, je Tevž še klečal na svojem prostoru. Tedaj je videl, da .i« Marta stopila iz svoje klopi. Hiteti je morala, da pripravi kosilo. Ko je prišla mimo Tevža, jo je oblila rahla rdečica. Zdelo se mu je, da ji pogled ni veder, ampak resen in žalosten. Za trenutek ga je obšla skrb, pa se je je naglo otresel. Nekaj časa je še ostal v cerkvi, potem je šel h gospodu kaplanu. Pogovarjala sta se samo o društvenih rečeh. Zaradi ženit"e ni kaplan ničesar vprašal, Tevž pa tudi ni kaj črhnil. Saj niti očetu ni ničesar povedal. Gospod je pač opazil, da je mladi Dvornik nekoliko nemiren, pa se je naredil, kakor da nič ne vidi. Le ko se je ta prehitro poslovil, se je namuznil. Pri večernicah je bil Tevž zopet v cerkvi. Zopet je čakal, da so verniki po večini odšli, nato se je napotil k Zvonikovim. Zvonikova domačija je bila kake četrt ure zunaj vasi pod hribom. Da bi se ognil ljudem in marnju, je krenil daleč naokoli in prišel skoz gozd od zgoraj k Zvoniku. Čeprav je prišel od nasprotne strani, eo ga vendar opazili; kajti Marta ga je že čakala pred durmi. Povabila ga je v hišo, ki ni bila tako prostorna kakor Dvornikova, vendar čedna in prijazna; na vsakem oknu je bilo polno cvetja in zelenja. Ko je sedel in jo gledal, kako molči, mu je postalo tesno: »Kaj ti je danes, Marta? Ali oceta ni doma?« »Ne. Na vasi so.« »Kako je z nama?« »Moj Bog, slabo.*- »Kaj? Abi oče ne dovolijo? Ali imajo kaj proti meni ?« < »Ne. Pravijo, da me še ne morejo pustiti od doma. Mojcka je še premlada za gospodinjstvo in se mora šele naučiti in navaditi.« Da je imel stari še drug vzrok, tega mu ni povedala. Ni mu namreč bilo pc volji. da je bil Tevž z denarjem tako malo varčen. Zato je hotel še počakati in videti, kako se bo fant. storil. »In kako dolgo bom moral eakati, da te bodo oče pustili ?« »Dve leti, pravijo, ne smem misliti na možitev.« »Dve leti! To je dolgo. Ali se ne bodo dali preprositi, če jim povem, kako nam je treba gospodinje ?« »Ne verjamem. Kar oče rečejo, to držijo in se ne dajo pregovoriti... Ti pa, kajne, ti pa ne boš mogel tako dolgo čakati?« Silno žalostno so se glasile njene besede in v očeh so ji bile solze. Tedaj ga je prevzelo toplo čustvo. »Marta!« je vzklikntf, »ako mi ostaneš zvesta, te bom čakal deset let. Nikoli ne vzamem druge kakor tebe.« Od veselja so ji lica zardela. »Zvesta ti ostanem. Ako tebe ne vzamem, nikoli nikogar ne vzamem,« mu je obljubila. (Dalje sledi)