Krista Hainer
Marjetica, hčerka Matjaževa
Ilustrirala Mara Kraljeva.
VII. Sinička, drobna ptička
Ves ta in še drugi dan je jahal, pa Hasan paše ni dohitel. Zvečer se je truden ustavil, da se odpočije in prenoči pod visoko, staro lipo.
Komaj se je ulegel in zatisnil oži, že ga je zdramilo drobno čivkanje. Kralj Matjaž je odprl oči in glej, prav nad njim, na najnižji veji je sedela drobna ptičica siničica in drobila: »Čiv, čiy, čiv.«
»Živ, živ, živ!« je odgovoril nazaj kralj Matjaž in se nasmehnil. »Niž se ne smej, kralj Matjaž!« je žgolela ptičica. »Kar urno zajahaj kouja in hajdi na pot!«
»Oho,« se je zakrohotal kralj. »Kdo pa si ti, da si upaš ukazovati sa-nicmu kralju Matjažu?«
»Ali me ne poznaš? Sinica sem, ki rsako leto gnezdi na tvojem vrtu. Saj se me spominjaš?«
»Seveda se te. Na košati jablani blizu Marjetičine trate imaš svoje gnezdo. Vsako pomlad sva te z Marjetico obiskovala, ko si na jajčkih se-dela, in sam sem te varoval, da si ti nihče ni upal razdreti gnezdeca, ko si valila mladi rod. Ali je tako, ptičica, siničica?«
»Je, kralj Matjaž, in hvaležna sem ti. Zato ne maram, da bi kdo tebi razdrl gnezdece. Zdaj, kralj Matjaž, urno na konja in reši svojo deklico, kraljižno Marjetico. Danes jo je uplenil kruti Turek in jo odpeljal s seboj
v sužnost. Bogme, da je tako, kralj Matjaž!«
Kakor  bi   trenil,  je   kralj skočil pokonci.
                »Lažeš, sinica, to ni res. Kdo         si  upa  ugrabiti  hčerko  kralju       Matjažu?«             »Ne lažem,« je bila sinička
užaljena.
                Kralj pa je še dalje razsajal:
              »Prazne babje čenče trosiš.
Bog ve, kje si pobrala te mar-            nje? Toda raruj se, ptičica, in
ne skušaj se z menoj. Jaz imam puško risano.«
42
»Če lažem, kralj, mi vzemi glavo,« je gostolela .ptičica. »Sama sem vi-dela, ko jo je odpeljal hlapec Tomaž in se zavihtel i njo na konja.« Ptičica je poskočila kralju Matjažu prav na ramo, ga kljuvala s kljunčkom in hitela: »Le urno, le urno, kralj, se mudi, kruti Turek z Marjetico beži!«
Tedaj je kralj poskočil na konja in odvibral proti domu.
VIII. Sveta maša
Ko je kralj Matjaž odjahal v boj proti Turkomf je kraljica Alenčica ukazala grajskemu kaplanu, naj opravi sveto mašo za kralja Matjaža, da bi mu Bog dal zmago iu bi se skoraj vrnil domov. Sama se je napotila s kraljično Marjetico v grajsko kapelo. Pred njima je šlo šest služabnic, za njima |e stopalo osem spletičen, ki so nosile pavja perosa kraljici nad glavo. Vsi so se ustavili v kapeli in med sveto mašo so glasno molili za sre^o srojega gospodarja in kralja.
Marjetica je klefiala poleg svoje matere, kraljice Alenčice. Zagledala se je v oltar, pri katerein jc maševal duhovnik v svileni mašni obleki, skle-nila roke in prisrčno molila:
»Ljubi Bogec, daj mojemu očetu zraago nad hudim Turkom, da se bo skoraj vrnil domov. Tako prazno je v hiši, ko njega ni. Bara pripoveduje lepe po-Testi, toda stara je že in rada za-spi sredi povesti, prav tam, kjer
je najlepša. Meni pa je dolgčas
tiho sedeti poleg nje in jo po-
slušati.  Očka pa je skobec in
divji mož in hudi Turek in  z
njim lahko vedno divjam in kri-
čim in niama ne sme biti huda.
Tudi siiiičke v vrtu bi že zopet
rada videla in veverico bi rada
pozdravila in rožice bi rada zopet vonjala, ki tako lepo dišijo. Daj, Bogec,
usliši me! Amen.«                               i
Po sveti maši je kraljica Alenka odšla v grajski stolp in nihče ni smel do nje. Sedela je ob oknu in gledala skozi line, ali se že vidi meglica, sredi katere jaha njen mož, kralj Matjaž, zmagoslavno domov.
(Dalje.)