Kako se morejo napraviti, kolikor se da, pravične kazenske razsodbe.   103
Kako se morejo napraviti, kolikor se da, pravične kazenske razsodbe.
Spisuje dr. Fran Oblak.
(Dalje.)
Vsi napori države, ki ima biti ščit pravice, da se torej po njenih zakonih pravično sodi, so sami na sebi upravičeni in treba le, da država skrbi, da pokaže in ukaže način, kako naj spo-znavalni sodniki pridejo do izpoznanja in do zavesti dejanske resnice v zadevah, o katerih imajo soditi in razsojevati.
Do sedaj sem v glavnih potezah le omenil dejstva, da naš kazenski pravdni red skrbi za to, da toliko sodniki ex professo (sodniki-uradniki) in ljudski sodniki (porotniki) imajo priti osebno in neposredno do izpoznanja resnice, in sicer sodniki ex professo (s. uradniki) zaradi tega, ker morajo ali sami v razsodbah izreči, kaj je prav in kaj ni prav, ali pa morajo ljudske sodnike (porotnike) v stan pripraviti, da oni pridejo tudi sami do osebne zavesti dejanske resnice, ker iz lastnega osebnega prepričanja imajo pri konečnih razsodbah izreči svoj „kriv" ali ^nekriv". Osebna zavest resnice, ki jo ima imeti sodnik ex professo (s. uradnik), mora postati tudi osebna zavest ljudskega sodnika (porotnika), ki glede zavesti resnice mora biti v popolni enakosti s s o dniko m-ur adnikom.
104  Kako se morejo napraviti, kolikor se da, pravične kazenske razsodbe.
Če SO te besede težke, jako težke in vredne, da se natanko premislijo, je še bolj težko najti način, da se dejansko izvrše. Kajti toliko preiskovalni sodnik in (po §-u 93., al. 2.) naprošeni sodnik (vsaj za toliko, za kolikor je naprošen) priti mora do osebnega izpoznanja in osebne zavesti dejanske resnice. In ta osebna zavest dejanske resnice prenesti se mora v osebno zavest tudi ljudskih sodnikov (porotnikov), ki imajo po svoji najboljši vesti izreči se o tem, česar so se osebno zavedli. In taka razsodba je torej izcimila se iz njihove osebne zavesti resnice slično tako, kakor se izcimi resnična in nelažnjiva povedba prič in izrek izvedencev iz osebnega znanja in osebne zavesti pripovedujoče priče in izrekajočega izvedenca. Taka osebna zavest sodnika (sodnika ex professo, bodisi razsojujočega ali pa preiskovalnega sodnika, potem tudi ljudskega sodnika) naj redno pride do one meje, da se more izbacniti iz zakona kvarljiva določba o „ prepričanj i", kakoršna se (menda prav za zložnost nemarnih in lenih sodnikov, ki zaradi tega vsako osebno odgovornost od sebe odvračajo) nahaja v §-u 258., drugi odstavek, v §-ih 326., 338. in drugod po kaz. pravdnem redu, zavest do one meje, da se pripravi vsakovrsten sodnik v položaj, da se osebno lahko resnice zave, kakor se to godi pri pričah in izvedencih tako, da je za kakovost konečne'razsodbe (tudi porotnik!) osebno odgovoren.
In tu ne zadostuje samo kratek pregled, ki ga n. pr. razloži po §-u 325. porotnikom predsednik porotnega sodišča, (ki še povrhu se vselej sam resnice osebno ne zaveda), ampak tu tiči velika pomankljivost našega (in menda tudi drugih narodov) kazenskega pravdnega reda, ki ni skrbel za to, da bi se osebna zavest dejanske resnice, ki jo mora imeti sodnik (toliko uradnik, kolikor porotnik), prenašala ne tako površno na sodnike sploh, kakor se to dandanašnji godi, in je nedolžni vzrok toliko krivičnih razsodeb!
Pregled je za razsojo vsake reči potreben; ali pregled ka-koršnega omenja § 32.5. kaz. pr. r. ne služi mnogo namenu, ker se prvič rabi le pri obravnavah pred porotniki in ker drugič predsednik porotnega sodišča (naj bo še tako zanesljivega spomina, bistrih nazorov in vestnega značaja), ne more vselej lastnih osebnih nazorov popolnoma uničiti tedaj, kadar napravlja
Kako se morejo napraviti, kolikor se da, pravične kazenske razsodbe.   105
svoj pregled, — in tako prehajajo časih predsednikovi nazori, če tudi bi bili krivi, pa bi se jim v obče neka objektivnost ne mogla odrekati, v dušo, srce in jezik porotnikov, ki po tem takem ne izražajo v razsodbi lastne osebne zavesti resnice, ki bi se bila izcimila iz njihove lastne duše.
Omenjeni pregled, ki je za vsakega sodnika (privatno si ga preiskovalni sodnik po svoje lahko tudi sam napravi) potreben, imel bi (govorim v podobi) biti okostje, katero se počasi z mesom obraste, in kazalo in celotna podoba vse zadeve ob enem tako, da vsakovrsten sodnik (bodisi ex professo preiskovalni, razsojujoči ali pa ex lege ljudski sodnik-porotnik) vsakokrat natanko ve, o čem je govor in (če bi bila potreba) natanko naznani, kje se med kazenskimi spisi nahaja govor o zadevi, o kateri se govori, ali pismo, ki se pri obravnavi omenja.
Tak pregled pa, kakoršnega imam v mislih jaz, ne more biti le govorjen po konečni obravnavi pred porotniki, ampak mora biti pisan in vsaj kot pregled po končani preiskavi po §-u 11. kaz pr. r. prav urejen kazenskim spisom priložen, ker le tako zadobi kazenska zadeva slično kazenskemu dejanju konkretno lice, se olajša delo sodiščnim oblastnijam in se do-tična resnica vsakemu in posebno razsojujočim porotnikom, (ki po §-u 1. odst. 1. zakona z dne 23. maja 1873, št. 121. drž. zak. morajo znati brati in pisati) spravi do osebne zavesti.
Da se omogočijo napravljati taki pregledi, ki naj imajo v sebi varno zanesljivost, da so resnični (tega pa država od svojih sodiščnih oblastnij, ki imajo preglede napravljati, lahko zahteva), je treba uže od prvega začetka obravnave o kazenski zadevi (od ovadbe naprej) paziti na to, da se podlaga sestavljanju točnega pregleda, ki naj ne dela težave nobenemu sodiščnemu uradniku, uže in embryone osnuje.
V ta namen je najprej treba, da je pripraven papir, na kateri se zapisniki pišejo; potem da se redno pazi na dnevnik (Journal), v kateri se imajo zapisniki (kar je redoma uže v navadi) tako zabilježevati, da se pozneje ne smejo več v obsegu ne z drugimi besedami premeniti ne s celimi drugimi dnevniki za-meniti, tako da prvotni zapisnik o povedbah prič in o izrekih izvedencev i. t. d. napravlja eno edino celoto, ki nosi jamstvo
106 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
javne verjetnosti in se ne sme uničiti, dokler državna oblast sama ne ukaže, da se taka pisma iz arhivov izločijo.
Te besede merijo na to, kako se iz začetka kazenskih po-izvedeb mora pripravljati in snovati temelj, na katerem se za prihodnje čase brez premembe danih zakonov (leges latae) olajša sestavljanje pisanih pregledov cele kake konkretne kazenske zadeve.
(Dalje prihodnjič.)