10. štev.
Oktober. — 1882.
Letnik Y.
[Bili (1
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in opravništvo sta na mestnem tergu št. 10.
Hf A. ^ 3? S AOk k
Cecilijinega društva kranjske dekanije
dne 19. oktobra 1882. 1. v liranji.
1P ® § t ® m o
J. Pri sv. maši ob 9. uri v dekanijski cerkvi:
Festum s. Petri de Alcantara Confessoris.
1.	„Veni sancte Spiritus!" Koral, harinonizoval P. Piel.
2.	„Tantum ergo". Comp. P. Angelicus Hribar (iz 26 Tantum ergo štev. 13.).
3.	Introitus: „Justus ut palma florebit." Koral, harmonizoval Haberl in Hanisch.
4.	Kyrie: Ex missa XI. toni auct. Fr. Witt. 4glasno.
5.	Gloria in excelsis Deo: Ex missa „Te Deurn laudamus" auct. J. Die-b o 1 d. 4glasno.
6.	Graduale: „Os justi", compos. Fr. Witt. 4glasno.
7.	Čredo: Ex missa „in honorem ss. Infantis Jesu" auct. E. S tehle. Koralno in 4glasno.
8.	Offertorium: „In virtute tua" compos. Fr. Witt. 4glasno.
9.	Sanctus: Ex missa ,,in honorem s. Caeciliae" auct. A. Forster. 4glasno.
10.	Benedictus: Ex missa XI. toni auct. Fr. Witt. 4glasno.
11.	Agnus Dei: Ex missa coronata: „ Salve regina" auct. E. S teh le. 4glasno.
12.	Communio: „Amen dico vobis." Koral, harm. Haberl in Hanisch.
II. Vpisovanje udov in volitev odbora. III. Posamezni nasveti.
Kranj, dne 1. oktobra 1882. 1.
Začasni odbor.
P a I e s t r i n a.
(Dalje.)
V mesticu Palestrina (Praeneste nekdanje Laeije), kake štiri ure od Rima proti jugovzhodu stoječem, rodil se je 1. 1514 Giovanni Pierluigi (Janez, Peter, Alojzij) Sante. Ta je bil namreč priimek našemu mojstru. Poznejši svet ga je pa po njegovem rojstnem kraji kar Palestrina imenoval. Življenje njegove mladosti obširneje popisati ni mogoče, ker manjka zanesljivih sporočil. Kakor Pitoni pripoveduje, bili so Palestrinini stariši berž ko ne priprosti kmetje, ki so svojega sina eestokrat v Rim pošiljali ondi prodajat poljske pridelke. Nekega dne, ko je naš Giovanni prepevaje po cesti proti cerkvi St. Maria Maggiore hodil, ga je slišal kapelnik te cerkve. On pozove dečka k sebi; lepi glas in muzikalični talent mu tolikanj dopadeta, da je sklenil, mladega Palestrino posebej podučevati. Tako pripoveduje Pitoni, ki je pa 150 let pozneje živel.
Toda bodi si že, kakor hoče; to je gotovo, da je bil Giovanni okoli 1. 1540, tedaj 26 let star, že v Rimu. Takrat je bil tam sloveči glasbar Klavdij G o ud imel (iz Vaison-a pri Avignonu na Francoskem) vodja neke glasbene šole, mož, ki je na nadarjene učence mogočno vplival glede razvoja katoliške cerkvene glasbe. Saj je bilo njegovim učencem prihranjeno, cerkveno glasbo do najvišega verhunca njene popolnosti povzdigniti. V šolo tega imenitnega moža je vstopil (po Fetis-u 1. 1540, po Ambros-u nekoliko let poprej) tudi Palestrina, in tu je položil temelj svojemu umeteljnemu mojsterstvu. Izmed njegovih sošolcev omenimo tii le Giovanni-ja Animucia in Giovanni Mar. Nanini-ja. Nemogoče ni, kakor nekateri terdijo, da se je Palestrina, preden je postal Gaudimelov učenec, že pri Arcadeltu šolal, ki je bil leta 1536 v Rimu pevski učitelj za dečke (magister puerorum). Perve njegove skladbe so jako podobne Arkadeltovim.
Leta 1544 postal je Palestrina orgljavec in kapelnik pri stolnici svojega rojstnega kraja Palestrine. To službo je opravljal do 1. 1551. Nahajamo ga pa isto leto zopet v Rimu in sicer na istem mestu, na katerem je bil prej Arcadelt, kot pevskega učitelja dečkov pri baziliki sv. Petra. Ker je ime Palestrinino že daleč na okrog slovelo, je bil imenovan koj I. 1551 kapelnikom vatikanske bazilike pri sv. Petru (magister capellae Basilicae vaticanae). Leta 1548 seje bil oženil in vzorna njegova sopruga mu je povila štiri sinove; toda le eden, najmlajši, Hygin po imenu, je očeta preživel.
Leta 1554 je dal Palestrina svoje pervo tiskano delo na svitlo, zvezek čveteroglasnih maš, in ga posvetil papežu Juliju III. Ta je podelil našemu mojstru odliko, ki mu je bila pozneje vzrok mnogim skerbem in težavam. Poklical ga je namreč v kolegij pevcev papeževe kapele ne mene se za dve določbi. Določilo se je bilo namreč za papeževo kapelo, da njeni člani morajo kleriki biti; zato so se tudi cape liani cantores zvali in so bili neoženjeni. Tudi je bil papež iz lastnega nagiba (motu proprio) 5. avg. 1. 1553 zaukazal, da se morajo aspirantje na papeževo kapelo najstrožjemu izpitu podvreči; to pa radi tega, ker se je mnogokrat zgodilo, da so se pevci slabega gerla in
plitvega znanja v papeževo kapelo vtihotapili. Glede Palestrine je toraj papež obe tirjatve prezerl; kajti oženjen je bil in, kar se je tikalo krepkega glasu, bil je daleč za drugimi pevci. Vendar pa je mislil Julij III., da se sme se skladateljem, ki toliko za prihodnost obeta, v obeh obzirih izjema narediti.
Kakor je papež želel, odpovedal se je toraj Palestrina svoji službi kot kapelnik pri sv. Petru in dne 13. jan. 1. 1555 nastopil novo brez izpita in brez privoljenja papeževih pevcev, kar je vendar odločno „diarium" (dnevnik) papeževe kapele zahteval.
To leto je spravil na dan drugo svoje delo, katero je obsegalo madrigale, t. j. krajše pesni posvetnega ali duhovnega zapopadka, ter za več glasov kontra-punktično vglasbene. Ti Palestrinini madrigali so toliko dopadali, da so veščaki skladatelja imenovali .,posnemovalca narave". Ne smemo se pa čuditi, da je bil tekst tem skladbam čestokrat polzek, saj polzko-šaljivemu biti je bilo tadaj znamenje olike. Palestrina je bil v svojo zbirko tudi madrigale s polzkim tekstom vzprejel in si tako mnogo grajalcev naklonil; tako sklepamo iz poznejše opazke v predgovoru k „visoki pesni", katero je posvetil Gregoriju XIII. in kjer pravi, da ga zdaj radi onih madrigalov rudečica obliva in da se jih zelo kesa (erubesco et doleo). Kako malo spodtakljive pa da so se Palestrini te pesni začetkom zdele, vidi se iz tega, ker je pervi zvezek madrigalov svojemu podporniku, papežu Juliju III., posvetiti hotel. Toda Julij III. je med tem dne 23. sušca 1. 1555 umeri. Njegov naslednik Marcel II., pa ki je bil še kot kardinal Palestrini mogočen zavetnik, je umeri, ko je komaj 21 dni papeževal. Marcelu je sledil Pavel IV. (1555—1559), manj vnet za umetnost kakor njegov prednik, in kmalu potem, ko se je vsedel na prestol sv. Petra, jel je stare stroge določbe svojih prednikov glede papeževe kapele obnavljati. Ko se mu je povedalo, da so trije papeževi pevci oženjeni, je živo izrazil svojo nezadovoljnost s tem. Pevski kolegij je poslal deputacijo do njega, ki naj bi mu povedala, da so vsi pevci za vse žive dni nastavljeni ter da se smejo po obstoječih postavah le radi težkih pregreh odstaviti. Toda papež je storil, kar je bil sklenil. Dne 30. julija izide ukaz, vsled katerega so morali trije oženjeni člani, med njimi tudi Palestrina, iz papeževe kapele izstopiti; vendar se jim je privolila borna penzija 6 skudov na mesec.
Ti udarci so spodkopali Palestrini zdravje. Huda bolezen se ga je lotila in ga pripravila v obupen položaj. Kako naj bi zdaj, bolan v postelji, nezmožen si kaj prislužiti, z mesečno plačo 6 skudov svojo družino preživil in stroške plačeval, ki jih je bolezen povzročevala? — Vendar pa se je bolezen kmalu na boljše obernila in ozdravljenega so kanoniki lateranske cerkve koj kapelnikoin svoje cerkve izvolili. Dne 1. oktobra 1. 1555 nastopil je Palestrina to novo službo, katero je oskerboval do februvarija meseca 1. 1561. Med tem Časom obelodanil je razen druzih skladeb (Lamentacije Jeremija pro-roka in Magnificat), tudi svoje sloveče „Improperije" ali očitanja. Ta skladba se je pervikrat pela veliki petek 1. 1560. Papež Pij IV. (1559-1565) jo je takoj zahteval za papeževo kapelo in odslej se je tam vsako leto pela omenjeni dan. S tem delom pridobil si je naš mojster svetovno slavo. Njegovi zbori so čveteroglasni in konečne besede: „Sveti Bog" i. dr. se pojo latinsko in gerško. Najpriprostejši trizvoki so tu s prečudno spretnostjo zloženi in
dobro predavani napravijo tak vtis, kakoršnega niti slutiti ne moremo, kadar pregledujemo partituro. Besede teksta dobijo v tej skladbi tako živ in duhovit izraz, da se zbrani poslušalec, vtisu, ki ga k pobožnosti vabi, izoganiti ne more.
(Dalje prih.)
Evropejski kongres za liturgično petje v Arezzi od II. do 15. septembra I. \.
IK
Ob železniški progi, ki pelje iz Florencije v Rim, stoji v lepem in rodovitnem kraji (blizo 90 kilometrov od Florencije) snažno in prijetno mesto Arezzo, polno zgodovinskih spominkov. Rodilo se je tam mnogo imenitnih mož, n. pr. C. Ciln. Maecenas, prijatelj cesarja Avgusta ter podpornik Virgilija in Horacija, pesnik Petrarca, slikar in pisatelj Vas ar i, botanik Cesalpini, slikarji Spinello Aretino, Margaritone, Pietro Ben-venuti in utemeljitelj novejše glasbe Guido, kateremu na čast se je letos meseca septembra praznovala 800letnica s tem, da se mu je postavila prekrasna podoba iz kararskega mramorja in veršil evropejski kongres za liturgično petje. »Cerkveni glasbenik" je bil naznanil ta zbor in razložil njegov pomen; treba, da tudi poroča o zborovanji, ker se je bilo vredniku posrečilo se ga vdeležiti.
Mednarodni evropejski kongres za liturgično petje se je pričel dne 11. sept. v cerkvi s. Maria della Pieve (zidana pred tisuč leti v romanskem zlogu in lepo prenovljena I. 1878). Prejšnji večer zbirali so se v zakristiji zborovi člani, ki so bili prišli od vsih vetrov, iz Španjske, Francije, Irske, Holandije, Švice, Avstrije, Bavarske in Italije. Italijanov in Francozov bilo je največ; vsih kongresistov pa 149. Pozdravil jih je začasni predsednik zbora, preč. gospod Guar. Amelli priserčno.
Dne 11. sept. ob desetih pela se je himna, Guidonu Areškemu na čast zložena od profesorja G. Pennachija ter vglasbena od A. Mercurija, vodje liceja v Perugiji. Besede in skladba, oboje bi se prileglo bolj za koncertno dvorano, nego za cerkev. Tej produkciji je sledila slovesna sveta maša „De Špiritu sancto", ki so jo pod vodstvom Don Ignacija Bellini peli areški duhovniki. Časnik „Cronaca Aretina" pravi, da je ta maša zložena „in perfetto canto Guidoniano e stata nella esecuzione inappuntabile e in alcuni momenti veramente perfetta". To je kritika laška; »Cerkveni glasbenik" * ji ne pristavi nič druzega, kakor velikansk ? in !. Istega mnenja so bili tudi drugi tujci Neitalijani. Popoludne je bila perva očitna seja, in sicer v velikem prezbiteriji cerkve s. Maria della Pieve, kjer se je vselej zborovalo.
Najprej je pozdravil veliki duhoven (F arciprete) preč. gosp. Ristori s kratkimi a gorldmi besedami v latinskem jeziku kongresiste v imenu areš-kega mesta in duhovnikov, ter želel kongresu dober izid.
Začasni predsednik, preč. gosp. Guar. Amelli, duhovnik iz Milana, je povdarjal imenitnost dne, o katerem se velikemu geniju Guidonu tolika čast skazuje. Toda ne samo to je namen zbora, temuč, da se razvozljajo praktična vprašanja, ki so najvažnejšega pomena za katoliški svet. Tu gre za to, da
vstvarimo monumentalno delo, katero naj bi popolnem zadostovalo liturgiji in glasbeni vednosti. Nismo se snidili, da bi brezvspešno debatirali, marveč zato, da bi kolikor mogoče do svojega cilja prišli. Ta smoter pa ne sme straukarsk biti, ampak splošen. Ve sicer, da je glede „Cantus planus" med strankami mnogo nasprotja; in prav zato mora kongres na to gledati, da pridemo do edinosti. Znanstveni in kanonični avtoriteti se morajo vsi zasebni nazori umakniti. Slavi novo vednost glasbene arheologije, katera je kongres povzročila, pozdravlja posamezne strokovnjake, ki so se tu zbrali in z veseljem opozarja na to, da so tudi zastopniki akademij navzoči, kateri vtisnejo kongresu znanstveni pečat.
Don Girolamo Parini, predsednik Ceeilijinega društva v Rimu, razpravlja potem velike zasluge Guidona Areškega, ki je bil pravi utemeljitelj glasbe.
G. BI um pl. Hyrth, profesor na konservatoriji v Monakovem ter znan kontrapunktista, prebere došla pisma, ki se tičejo kongresa in ob kratkem pove, kaj se je doslej že storilo za smoter kongresa. Sploh se je bilo poslalo mnogo spomenic iz raznih krajev Evrope, tudi iz kranjske dežele.
Sledila je volitev predsednika in dveh tajnikov. Voljen je bil predsednikom začasni predsednik g. Guar. Amelli per acclamationem, tajnikom pa gospod BI um pl. IIyrth in č. g. Plasancia iz Perugije. Podpredsednika se še nista volila, ker se je želja izrekla, naj bi bila poleg predsednika Italijana njegova namestnika druge narodnosti, in zato bilo je treba dogovoriti se. G. Plasancia je predlagal, naj se izvoli častnim predsednikom vis. čast. g. škof areški, kar je tudi večina storila; manjšina je bila zoper to, ker vis. čast. g. škofa tiste dni celo v Arezzi ni bilo.
Predsednik naznani, da se bode vsak dan trikrat zborovalo; dopoludne bode posebna seja, popoludne olj dveh splošna seja in zvečer ob osmih zopet posebna seja. K posebnim sejam bodo smeli samo pravi člani kongresa prihajati in posvetovalo se bode v njih o tem, kar se bode potem v splošnih sejah obravnavalo. V splošnih sejah pa se bode poročalo o posvetovanji posebnih sej in o posvetovanih točkah glasovalo.
V 2. splošni seji dne 12. sept. bila sta podpredsednikoma voljena gg. abbe Josip Perriot, vodja velikega semenišča v Langres (na Francoskem), in kanonik Donelly iz Dublina na Irskem.
Ta dan je slovesno sv. mašo služil abbe Perriot, ter vse do zadnje pičiče natanko pel, kar pa ne moremo nikakor reči o dijakonu in subdijakonu, ki sta bila domača duhovnika ter pri mašah vsih 4 dni se terdovratno deržala nekega petja, ki ni nikjer v notah zapisano. Za altarjem v koru pa so 12. sept. peli italijanski duhovniki raznih krajev in sicer nekoliko boljše nego prejšni dan areški pevci. Vendar pa moramo reči, da se nikakor niso držali liturgičnih pravil; ordinarium missae, celo Čredo so krajšali; o gradualu in ofertoriji pa ni bilo ne duha ne sluha, kar je tujce zelo osupnilo. Z orgijami je spremljeval petje sloveči organista Abbe Couturier, profesor cerkvene glasbe v Langres. Občudovati smo morali orgijavca, ki je igral na stranskem koru, oddaljen od pevcev, in jih zdatno podpiral pri petji, ki ni bilo niti ambrozijanski, niti gregorijanski koral, temuč nekaj, čigar imena celo nisem mogel izvedeti.	(Dalje prih.)
Opazke k „Pesmaričici po številkah".
Kakor vsaka nova, še neznana stvar, mora si tudi številkarska metoda pridobiti s časom toliko tal, da na tej podlagi poduk v petji po notah hitreje in z gotovim vspehom napreduje. Še enkrat povdarjamo, da je namen A nt. Foerster-jeve „Pesmaričice" le ta, da se mlad pevec ne muči s petjem samo po posluhu, ampak da mu oko, naslanjajoč se na številke, podpira njegov posluh, glede na melodijo in ritmus. Kdor bi še rekel, da tak poduk je enako težaven, kakor po notah, ta se te metode še poprijel ni; številkarska metoda je za otroke igrača. (Kdor se hoče temeljito podučiti v tej stvari, naj si kupi uže omenjene Stahl-ove knjižice, katere bode, kakor slišimo, tudi v slovenščini na svitlo dal č. g. župnik Jakelj.) Naša pesmaričica je torej namenjena za prvi poduk; tukaj hočemo še nekaj toček pojasniti, da bi se gospodje učitelji petja ložje vpravili v to še malo znano stvar.
Št. 1., 2. in 3. so samo recitovanje na enem tonu, ali na /', g ali na e, es i. t. d., kar se ravna po starosti in torej po zmožnosti mladine.
Pri štev. 4., 5. in 6. se pojeta dva cela tona, ali / g, ali e fis ali pa es /, pri štev. 7., 8. in 9. uže 3 toni, in sicer po potrebi in volji ali es f g ali pa d e fis i. t. d. Enako se pojo pri štev. 10., 11. in 12. štirji toni: e fis gis a ali d e fis g, pri štev. 13., 14. in 15. pet tonov: d e fis g a ali des es f ges as ali po zmožnosti više: e fis gis a h ali pa pri starejših otrocih niže: c d e f g. In tako se razširja obseg do cele dur-škale, ker na podlagi te še le dobi učenec jasne nazore o melodiji in o intervalih, pri čemer mu učitelj pojasni začetek škale (velika sekunda — cel ton, in veliko terco) in konec škale (malo sekundo — pol ton, in malo terco).
Tii podamo na zgled v notah št. 15. v D-dur prestavljeno: - u__f ^----P -----mf
Jn—u--□—
spi, pač nič vre-den ni.	Ki - ki - ri - ki —, ki - ki - ri - ki—!
Koliko časa je treba učitelju, preden vpravi v glavo učencu sostavo vseh muzikaličnih elementov pri C-duru, kaj pa še pri raznih tonih s $ in b! Kjer se ne podučuje temeljito, tam kljub notam pevci vendar le pojo po posluhu, med tem ko pri številkah dobi mladina uže pri pervih vajah jasni pojem o intervalih, in vsi pedagogi pravijo, da številkarski pevci bolje in goto veje zadenejo, nego pevci po notah.
Pri številkah 22—24 se poje najbolje uže v navadni leži C-durškale; pri štev. 25 — 31 vse više, da pevci zadenejo glasno spodnje tone, pri štev. 32—35 zopet niže, da pevci brez napenjanja zadenejo zgornje tone. Toliko
zmožnosti namreč mora vsak učitelj petja imeti, da zna navadne	dur-škale
porabiti v raznih tonih, če uže ne igrati (!), saj vendar zapeti! V	zgled naj stoji še štev. 35 v B-dur transponovana:
i:rCb:7 ^ k T 1 ,	:r ;—t----
daj nam Bog svo-jo po - moč!
Ker smo de - lo do-kon - ča - li, da bi tu - di lah - ko spa - li.
"ir--• -	'------«1 ■ ŽT
Trud in de-lo je zdaj proč, lah-ko noč, lah - ko noč!
(Konec prihodnjič.)
Dopisi.
—	Kranj, 26. sept. — Poročamo Vam veselo novico, da je slavna c. kr. deželna vlada z odpisom 31. avg. 1882, št. 7551, poterdila pravila cecilijinega društva kranjske dekanije.
Odlok visokočastitega knezoškofijstva pa se glasi:
„Škofij,stvo z veseljem pozdravlja vstanovitev cecilijinega društva za kranjsko dekanijo, odobrava načert predloženih pravil in ob enem želi, da se mu novoizvoljeni društveni odbor vsakrat naznani v poterjenje. Knezoškofijstvo Ljubljansko, dne 22. sept. 1882.
Krizostom."
Vsled tega bo pervi občni zbor omenjenega društva v četertek 19. okt. tekoč, leta s sv. mašo ob 9. uri v dekanijski cerkvi v Iiranji. (Vabilo in program sta na pervi strani.)
—	Iz Tomina. — Ko je pričel verli „Cerkveni glasbenik" izhajati, serčno sem se ga oveselil in nadejal sem se, da mi bode mogoče o stanji cerkvene glasbe iz našega terga in okolice mnogokrat poročati. Da temu ni tako, krive so žalibog mnoge okoliščine, ki ovirajo razvoj cerkvene glasbe. Perva ovira je gotovo ona, o kateri Vam je uže nekedaj dopisnik iz Goriškega povedal. Druga, skoraj ne manj važna ovira je nezmožnost naših orgljavcev. Kaj se li zamore zahtevati od orgljavca, kateri še celo glask ne pozna. Tretja ovira razvoju cerkvene glasbe je pa tudi slaba plača orgljavcev. Za 20, 25 največ 70 goldinarjev letne plače se ne more zahtevati vspešnega delovanja.
Da pa smo zamogli v Tominu vsaj nekoliko z reformiranjem cerkvene glasbe pričeti, imam se pred vsem zahvaliti tukajšnemu prečastitemu gosp. dekanu, kateri z besedo, dejanjem in denarjem podpira našo sveto stvar. Da bi bile naše lokalne razmere količkaj ugodneje, gotovo bi se s pomočjo tega, za vsako dobro reč vnetega gospoda tudi v cerkveni glasbi tukaj mnogo storiti dalo. Peli pa smo pri nas sledeče skladbe: a) „Missa Cunibert", zložil Rampis; b) „Missa Prima", zl. Bauer; c) „Missa Secunda", zl. Bauer; d) „Missa Tertia", zl. Haller; e) „Missa st. Caecilia", zl. Foerster; f) „Missa Tota pulchra", zl. Molitor; g) „Missa in hon. s. Michaelis, Arch.", zl. Witt; h) „Missa pro defunctis" op. 22, zl. Witt; i) „Requiem" iz „Cerkvenega glasbenika", zl. Foerster; j) „Missa pro defunctis", zl. Bauer. Razen teh maš se poslužujemo skladeb iz Stehle-jevega „Mottetenbuch"-a in prilog „Cerkvenega glasbenika". Sploh moram z veseljem konštatirati, da ne pride na naš kor nič necerkvenega; škoda je le to, da nimamo stalnih pevskih moči. Skoro tretjino pevcev nam je pobrala instrumentalna muzika „blechbanda", ki je v Tominu oživela in dasiravno je tukajšnjim razmeram prikladna, vendar za našo stvar nima pomena, ker po eni strani pevce od vaj odteguje, po drugi pa slabi ljudstvu okus za cerkveno glasbo.
Omenim še kratko o stanji cerkvene glasbe v naši okolici, to se ve toliko, kolikor vem iz lastne izkušnje ali pa po sporočilih: 1. V V—h. — Smertno spanje in očitno merzenje proti „Cecilijanstvu". 2. Pri sv. Luciji. — Pojejo „Missa s. Cecil." cd Foersterja-3. V K—u. — Izverstne pevske moči, pojejo pa vse slovensko — še celo slovenski „Kyrie" in „Tantum ergo". 4. Na Libušinjem. — Še dovelj spodobno petje. 5. Na Šent-Vidski Gori. — Pričenja se pridno reformirati. 6. Na Pečinah. — Dobri pevci. Pojejo „Missa in hon. s. Stanislai" od Singenbergerja. 7. V P—u. — „Glasbenik" jim je „prehad"(!), skladbe cerkvene nemelodične (!!). — Spanje. — Organist dober, manjka mu podpore. Kakošno je cerkveno petje drugod, ne vem povedati; znano mi je pa to, da po nekaterih naših duhovnijah žive v luni, ker prav nič ne vedo, kaj se dandanes s cerkveno glasbo po svetu godi; — le toliko vedo povedati, da je „cecilijanstvo" strašen bav bav. Da ste mi zdravi gospod vrednik!	< _t, r,' v
Razne reči.
—	Predsedništvu Cecil. društva v Ljubljani je došlo naročilo, naj si poišče novega prostora za orgljarsko šolo, „ker bode dosedanji prostor Alojznica sama potrebovala". Da si tudi je bil obrok kratek, vender se je posrečilo, pripravni sobi dobiti v dr. Ahačič-evi hiši na starem tergu, kjer je tudi katoliška družba. Novo šolsko leto 1882/3. se začne za orgljarske učence 5. oktobra.
—	Presvitli cesar Franc Josip I. so poreškim škofom imenovali vis. čast. monsignorja dr. Alojzij Zorn-a, kanonika in vodjo velikega semenišča v Gorici; Njih svetost papež Leon XIII. pa so ga v zadnjem konzistoriji tudi že oznanili. Novi škof so izverstno dobrega cerkvenega duha in se zelo zanimajo za zboljšanje cerkvene glasbe. Naročnik na naš list so že cd začetka. Bog Jih obilno blagoslovi za novo visoko službo!
—	Velikanske orgije za stolico Djakovsko, naročene od vladike J. Stross-mayer-ja, imajo ravno kar postavljene biti; izdeluje jih umetniška tovarna Steinmeyer-ja et Comp. v Oettingen-u. — Orgije imajo tri Manuale in en Pedal, sostava sapnice na stožke. Dispozicija jako zanimiva, morda častitim bralcem ne bode odveč, ako jo tu načertamo: Pedal: Contra-Violon 32', Principalbas 16', Violon 16', Posauna 16', Subbas 16', Oktavbas 8', Kvintbas 10 73', Violon 8', Cello 8', Trompetenbas 8', Clarine 4', Flotenbass 4'. I. Manual: Principal 16', Bourdon 16', Untersatz 32' od „c" načet, Hohlflote 8', Oktave 8', Bombarde 8' z navdarnimi jeziki, Gedeckt 8', Viola di Gamba 8',-Salicional 8', Cornet 8' pet verst, Kvintflote 5'/3', Oktave 4', Gemshorn 4', Mikstura 2' pet verst, Rohrflote 4', Vasard 273', Oktave 2' in Oktave 1'. II. Manual: Principal 8', Salicional 16', Bourdon 16', Tiba 8', Bourdon 8', Fagot in Clarinett 8', Aeoline 8', Principal 4', Gedeckt 8', Dulcian 4', Mikstura 2%' štiri verste in Waldflote 2'. III. Manual: Geigenprincipal 8', Dolce 8', Gedeckt 16', Wienerflote 8', Lieblichgedeckt 8', Voix celeste 8', Oboe 8', Flauto traverso 4', Fugara 4', Flautino 2'. Kopule celotnem orgijam, kakor tudi igro olajšuje pneumatični stroj; nadalje so razni pomožni potezi in šest kolektivnih pedalov. Manual III. postavljen je v omar, katerega organistova noga po vpravah vporablja za milobnik spremenov jek. — Steinmeyer-ja imenujejo najodličnejši muziki enega najvrednejših učencev Walker-jevih; Steinmeyer je bil odlikovan ua raznih razstavah; letošnje leto v Nurnberg-u, Rudolstadt-u se zlato svetinjo, ima večinoma velikih izdelkov (broj 250) razširjenih po raznih deželah avstrijskem, ruskem, italijanskem in nemškem. Kakor Walker, tako tudi Steinmeyer izdeluje le sapnice se stožci (Kegelladen).
—	IX. občni zbor nemškega Cec. društva se je veršil v Miinster-u po programu, ki smo ga bili v zadnjem listu prinesli, od 4.—6. sept. Predsedoval je namesto bolehnega kanonika dr. Witt-a, podpredsednik Fr. Koenen. Društvenikov je bilo navzočih 1546. Izmed govornikov naj omenimo g. kaplana Frischen-a iz Bonna, ki je obravnaval vprašanje: „Kako se vstanavljajo in vrejajo farna cecil. društva?", g. kaplana Selbsta iz Benzheim-a, ki je govoril: „0 nemškem ljudskem petji", in preč. g. prelata dr. Giese-ja, ki je imel prekrasen konečni govor. Posebno se je tudi odlikoval pevski zbor katedrale v Miinster-u, tako da njega zdaj vsa poročila postavljajo na pervo mesto v vsi Nemčiji.
Dopisnica vredništva lista: P. g. M. S. na Dol. Vaš list smo prejeli, a za z d a j na stran položili; zakaj ? — bomo Vam pismeno povedali.
Pridana je listu 10. štev. prilog.