SLAVISTIČNA REVIJA
VSEBINA
RAZPRAVE
Tatjana Srebot Rejec, Nekaj o stavčni intonaciji v knjižni slovenščini..............................................................................................................429
Tom Priestly, Zvočnost in tematika pri Milki Hartman: vaja v analitični metodi ............................................................................457
Andreja Legan Ravnikar, Pomenske lastnosti upravno-politične in vojaške terminologije v Vodnikovih
Lublanskih novicah (1797) ............................................................................................................................................................................................................................477
Igor Saksida, »Čas Rojstva. Praznik otrok. Z duš slepota odhaja.« Otroštvo v poeziji Toneta Pavčka ............489
Primož Jakopin, Aleksandra Bizjak, O strojno podprtem oblikoslovnem označevanju slovenskega
besedila..........................................................................................................................................................................................................................................................................................513
Jožef Smej, Seje Mikloš Kiizmič v svojem prevodu evangyeliomov res naslanjal na Štefana Kiizmiča? ..	533
OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
Jurij Rojs, Sedemdeset let Maje Iljične Ryžove........................................................................................................................................................................................545
Erich Prunč, Slovenščina in jezikovna enakopravnost v mednarodni komunikaciji ......................................................................547
Stane Suhadolnik, Šolar-Ramovšev načrt za slovar knjižnega jezika..................................................................................................................558
Aleksander D. Duličenko, N. I. Tolstoj in rezijanščina ..............................................................................................................................................................567
Jelka Kernev Štrajn, Bahtin in humanistične vede. Zbornik prispevkov z mednarodnega simpozija v
Ljubljani, 19.-21. oktobra 1995 ............................................................................................................................................................................................................577
Vojko Gorjanc, Češki narodni korpus......................................................................................................................................................................................................................578
CONTENTS
Jan KofeENSKY, Processual Grammar and Linearity of Text ..................................................................................................................................................421
ARTICLES
Tatjana Srebot Rejec, Some Remarks on Sentence Intonation in Slovene....................................................................................................429
Tom Priestly, Sounds and Themes in Milka Hartman: An Exercise in Analytical Method................................................457
Andreja Legan Ravnikar, The Semantic Features of Administrative-Political and Military Terminology
in Valentin Vodnik's Newspaper Lublanske novice (1797) ..........................................................................................................................477
Igor Saksida, »Time of Birth. The Holiday of Children. The Blindness Departs from Souls.« Childhood
in Tone Pavček's Poetry ......................................................................................................................................................................................................................................489
Primož Jakopin, Aleksandra Bizjak, On Computer-Supported Morphological Marking of Slovene Text..	513
Jožef Smej, Did Mikloš Kiizmič Really Rely on Štefan Kiizmič in His Translation of Gospels?................................533
REVIEWS - NOTES - REPORTS - MATERIALS
Jurij Rojs, Maya Ryžova's Seventieth Birthday ........................................................................................................................................................................................545
Erich Prunč, Slovene and Linguistic Equality in International Communication..................................................................................547
Stane Suhadolnik, Šolar-Ramovš's Plan for the Dictionary of the Slovene Literary Language ................................558
Aleksander D. Duličenko, Tolstoy and the Rezian Dialect....................................................................................................................................................567
Jelka Kernev Štrajn, Bakhtin and the Humanities. Proceedings of the International Conference in
Ljubljana, October 19-21, 1995............................................................................................................................................................................................................577
Vojko Gorjanc, The Czech National Corpus ................................................................................................................................................................................................578
Uredniški odbor-Editorial Board: Varja Cvetko Orešnik, Aleksandra Derganc, Miran Hladnik, Marko Juvan, Tomo Korošec (odgovorni urednik-F.xecutive Editor), Irena Orel, Vladimir Osolnik, Aleksander Skaza (glavni urednik za literarne vede-Editor in Chief for Literary Sciences), Ada Vidovič Muha (glavna urednica za jezikoslovje-Editor in Chief for Linguistics). Tehnični urednik-Tehnical Editor: Vojko Gorjanc.
Časopisni svet-Advisory Council: France Bernik, Zoltan Jan, Janko Kos, Jože Pogačnik, Jože Toporišič, Franc Zadravec.
Naslov uredništva-Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/II, 1000 Ljubljana, Slovenija.
Žiroračun pri Slavističnem društvu Slovenije: 50100-678-45265 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 4.000 SIT, za člane Slavitičnega društva Slovenije 3.000 SIT, za študente 2.000 SIT, za inštitucije in knjigarne 6.000 SIT. - Price of yearly subscription for foreign countries 38 USA $. Natisnil-Printed by: PLANPRINT, d. о. o., Ljubljana. Naklada-Circulation: 1200 izvodov - 1200 copies. ISSN 0350-6894
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-12/92, 24. 4. 1992) šteje Slavistična revija med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa.
b11 1 9 1
<Z f/ j p
PROCESUALNA SLOVNICA IN LINEARNOST BESEDILA*
Izhajamo iz preproste ugotovitve. Potek verbalne komunikacije, verbalno besedilo, je linearen, njegov razvoj v času je nespremenljivo določen. To je splošnoveljavno vsaj za nam znane in dostopne kulture. Predpostavimo, da ničesar ne vemo o t. i. naravnih jezikih, o njihovih slovnicah. Vemo samo, da so besedila tvorjena zato, da bi omogočala interaktivni tok informacij v najširšem pomenu besede, in da predstavljajo zelo pomemben del procesov medčloveških razmerji. To pomeni, daje potek komunikacije, da so besedila kot procesi interakcije linearni tok signalov nečesa, kar samo ni signal;1 nečesa, kar lahko imenujemo sporočilo o stanju zunanjega ali notranjega sveta, reakcijo ali poziv komu, pobudo, izziv, izraz volje do moči, samo moč, potrebo spremeniti, preoblikovati drugega, zunanji svet itd., itd. Vse je tako mnogoplastno, odprto, tektonsko, oblikovano, neoblikovano, jasno, v obrisih, nejasno, neobrisno... Tvorec vse to »išče« v omejeni pluralnosti »predbesedilne« urejenosti in vnaša v besedilo, naslovnik pa vse to na podlagi linearnega signala rekonstruira, morda bolj konstruira v lastne predstave nebe-sedilno urejenih stvari. Seveda sem to zelo poenostavil: raznovrstnost »pred- in pobesedilne« urejenosti stvari (temu se pravi zbiri znanj, izkušenj, spoznanj, mentalna osnova itd.) ne more ostati neprizadeta od neskončno ponavljajočega se dejstva besedilotvornih formacij in »izbesedilnih« rekonstrukcij in konstrukcij. Vplivajo nanjo, določajo jo, vrste in načini teh nebesedilnih formacij so udeležene pri nastanku pravil besedilnega oblikovanja, besedilno oblikovanje vpliva na načine organizacije pred- in pobesedilnih predstav. Neprenehoma, trajno, spremenljivo.2 Pomagajmo si z geometrijsko popolnoma nekorektno prispodobo: znanja, izkušnje tvorca, t. i. vsebine njegove zavesti, njegova čustva, doživetja, rezultate interpretacij preteklih in sedanjih stanj (njegovega) sveta, projektivne predstave o prihodnjih stanjih sveta itd. si lahko predstavljamo kot kroglo z neskončnim polmerom. Ta je znotraj strukturirana na podlagi odprtega zbira urejevalnih načinov; o njihovih principih vemo samo, da so neskončno spremenljivi, psihosomatsko, fiziološko limita-tivno določeni, antropomorfno, antropocentrično, gnozeološko, epistemično dosegljivi samo posredno, hkrati pa nekako izomorfni zaradi objektivne ureditve
* Dr. Jan Korensky, profesor splošnega jezikoslovja z Inštituta za češki jezik Češke akademije znanosti, soavtor češke akademske slovnice, avtor kar nekaj odmevnih monografij, omenimo naj samo Teorijo naravnega jezika (1989), je bil na povabilo katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko maja 1997 gost Filozofske fakultete v Ljubljani. Objavljamo predavanje, ki gaje imel v Lingvističnem krožku 5. maja 1997.
1 Razumljivo, da je zapleteno strukturirana celota »vsebine« človeške zavesti, semiotično vzeto zapleten sestav razmerji med znaki (nikakor ne samo v skladenjskem smislu). V tej zvezi mi gre predvsem za protistavo izrazne strani besedila, pojmovanega v ožjem smislu, in vsebinskih vrednosti, pojmovanih globalno.
'Problemom, ki jih ustvarja zapletena dialektika besedilnega in nebesedilnega, se je mogoče .ogniti« z največjo možno razširitvijo pojma besedilo. Vendar namerno ostajam pri najožjem evanju pojma verbalno besedilo.
sveta, ki zajema človeka kot vrsto, societeto in posameznika. Predstavljajmo si, da producirati besedilo pomeni »potisniti« to dinamično neskončno raznovrstnost urejenosti na površino krogle tako kot skozi sito z vsebinsko oblikovalno lastnostjo in kot tako že pod bistvenim vplivom izkušnje (ne samo individualne, ampak tudi nad-individualne, posredovane) besedilotvorne linearizacije. Izrazno oblikovanost besedila si spet lahko predstavljamo kot linearizacijo tako oblikovane površine krogle, da spominja na razpletanje neskončnega klobčiča niti. Klobčič niti, ki v svojem bistvu ni klobčič niti, le zdi se nam, daje, postaja prav to v linearizacijskem procesu.
Imenujmo slovnico dejanje odvijanja neskončne niti, ki jo seveda lahko krajšamo, segmentiramo tako iz situacijskih (objektivnih) kot iz čisto gnozeoloških, teoretičnih razlogov.
Tu pa je treba pripomniti, da vse to dobro ve ne samo lingvistika ampak tudi splošna teorija informacije. Kaj so drugega temeljna, definicijska načela splošnih teorij informacije, temeljna načela strukturalistične fonologije, konec koncev tudi ameriškega distribucionalizma kot upoštevanje omenjenih danosti. Naj povzamem: povsod tam, kjer je besedilo v smislu izrazne strukture interpretirano kot urejeno zaporedje signalov, kar omogoča na podlagi sposobnosti teh signalov ločevati pomene in komunikacijske vloge, povsod tam, kjer je ta sposobnost kvantificirana, klasificirana in hierarizirana, gre za teoretično realizacijo zgoraj določenih lastnosti komunikacije in besedila. V vseh teh primerih gre za slovnične teorije, ki niso samo proklamativne, ampak dejansko dosledno funkcionalistične. Oblikujejo pogoje za govor samo in edino na podlagi svojih funkcijskih izjav v govoru, v dejanski govorni komunikaciji, v besedilu. Vendar se zdi, da so bili v jezikoslovju ti postopki dosledno in uspešno uveljavljeni samo na področju glasoslovja in morfologije. Na drugih področjih prihaja do pojavov, ki so v določenem smislu paradoksalni. V interdisciplinarnem kontekstu je lingvistika nagrmadila velikansko količino spoznanj o procesih, ki se nanašajo na produkcijo in recepcijo besedil, vendar pa so ta spoznanja konceptualno metodološko zelo raznovrstna in samo v omejenem obsegu predstavljajo teoretično konsistentno aparaturo. Zato težnje po procesualnih modelih produkcije in recepcije besedila niso nič drugega kot iskanje največje možne povezanosti te neizmerne količine sodobnih spoznanj v obliko racionalnih konsistentnih aparatur. Gre za to, da se pravila produkcije besedila v vsebinskem in izraznem smislu pojmujejo celovito - rečeno tradicionalno, od ravni besede pa vse do makrobesedilnih enot. Seveda ne kakorkoli, ampak dosledno kot pravila linearne razporeditve izraznih signalov vsebinskih vrednosti, semantičnih in pragmatičnih. Gre za sistematično doseganje variabilnosti oblikovnega izražanja iste funkcijske, vsebinske vrednosti, pri čemer je merilo aktualna funkcijska identiteta te vsebinske vrednosti. Pri tem gre hkrati za aktualne funkcijske variante izražanja dane vsebinske vrednosti in za meje te variabilnosti. Torej za signale o različni vsebinski funkcijski vrednosti. Dejansko gre za analogijo - nikakor ne za mehanično aplikacijo -načel lonološkega razločevanja fonemov in variant.
Ob drugih priložnostih3 se je poskušalo označiti splošna metodološka načela procesualnega modeliranja. Nanašajo se predvsem na potrebo modeliranja produkcije ločeno od recepcije ob hkratnem upoštevanju njune večkratne integriranosti,
nanašajo se na zadržano stališče do apriorne dvojnosti protistave jezika in govora, v zvezi s tem pa tudi pojmovanja jezika kot orodja, poudarjajo prednost nadsubjek-tivnosti pred subjektivnostjo v okoliščinah njihove interaktivne oblikovanosti, poudarjajo konstrukcijsko prednost dinamike pred statiko ipd. Temeljijo na celi vrsti zlasti filozofskih pobud, še zdaleč ne samo na tistih iz zadnjih desetletij; zanje so inspirativne tudi gnozeološke pobude zelo neuravnoteženih termodinamičnih sistemov itd.
V tem prispevku želim nazorno orisati potek rekonstrukcije slovnice govorca, avtorja na podlagi odlomkov češkega prevoda romana Umberta Ecca II nome dela Rosa (Ime rože) z upoštevanjem slovenskega in poljskega prevoda. Jasno je, da ne more iti za nič drugega kot za določen metodološki prikaz take slovnice: osredotočiti se želim predvsem na slovnico izrazne oblikovanosti temeljnih stavčnih in besedilnih struktur. Prav ti morfološko-skladenjski in leksikalni oblikovalni linearizirajoči postopki so namreč v dosedanjih slovničnih teoremih (vključno s transformacijsko generativno teorijo, psiholingvistično usmerjenimi teorijami in teorijami, izhajajočimi iz spoznavnih znanosti) izrazito manj pripravljeni na proce-sualno modeliranje kot globalnejši oblikovalni postopki, pri katerih skladenjsko-morfološke postopke prehitevajo funkcijski. Zato se ne bom ukvarjal s tistimi oblikovalnimi postopki, ki se nanašajo na produkcijo besedil prav takega tipa, na izbiro tehnične strani produkcije besedila, ali izbiro, ki zadeva tehnično stran produkcije besedila, na vprašanja časovnih razsežnosti, v okviru katerih nastaja besedilo, stopnjo racionalnosti v intenčni fazi, ki usmerja k produkciji besedila itd. Odlomek besedila, ki sem ga izbral za ilustracijo oblikovalnih postopkov, predstavlja - tradicionalno rečeno - besedilno enoto, določeno z zelo konvencionalnimi narativnimi postopki, tipičnimi za detektivske zgodbe. Gre namreč za naglo, nepričakovano najdbo mrliča. Sledi identifikacija mrtvega, poizvedovanje o vzrokih in okoliščinah smrti, iskanje storilca, kar udejanja »detektiv«. Poizvedovanje teče v obliki dvogovora, ki ga vodi Viljem z določenimi liki romanov. Ugotavljanje vzrokov in okoliščin smrti (nesrečno naključje, samomor, umor...) poteka zelo konvencionalno... V okviru poizvedovanja pride do obiska laboratorija, ki je v samostanu in v katerem so spravljeni določeni strupi in zdravila. Lahko rečemo, daje smisel odlomka v razvijanju nekaterih značilnih obrisov avtorjeve namere: tema relativnosti življenjskih pojavov glede na možnosti njihove interpretativnosti, tema odvisnosti vrednot in lastnosti stvari od načina, mere in okoliščin njihove uporabe (kvantitativno aplikativna razlika med zdravilom in strupom) in tema semiotičnih funkcij človeškega ravnanja nasploh (umor kot znak, kot medčloveško sporočilo) ipd.
3 Za celovitejšo razlago procesualnega razumevanja slovnice besedila prim. Zlasti J. Korensky, Konstrukce gramatiky ze sémantické bâze, Praha, 1984; isti, K procesuâlnfmu modelovžmf reôové činnosti, Slovo a slovesnost 48, 1987, 177-189; isti, K otâzace procesuâlnflio pojeti slovnî zäsoby, Slovo a slovesnost 53, 1992, 265-272; isti, Semiotische Reaktion als Einheit der prozessuellen Analyse der sprachliche Tätigkeit, Linguistische Studien, Berlin, 1989; isti, Prozesuelle Theorie der Sprechtätigkeil. Proceedings 14, ICL, Berlin, B.M Akademie-Verlag, 1987.
Posvetimo večjo pozornost tistemu delu odlomka, v katerem avtor opisuje najdbo mrtveca. Navedeni odlomek sestavljajo štirje odstavki, ki bi jih lahko označili kot zelo kompleksno, obsežno, semantično, vsebinsko strukturo:
1.	Prostor, gospodarsko dvorišče, severni del samostana, prostor med cerkvijo in severnim portalom, pred hlevom kad s krvjo, iz nje štrlijo človeške noge (objektivna krajevna deskripcija).
2.	Dani se, čas jutranje maše, svitanje v zimskem dnevu stopnjuje snežna odeja (časovna določitev, časovna razsežnost).
3.	Potek jutranje maše. Potek priprave na dnevna gospodarska opravila (izhodiščna karakteristika dogajanja).
3.1 Nenavadna najdba (kad s krvjo vsebuje nekaj, kar je postopno identificirano kot človeške noge), nepričakovano vpitje, vdor svinjskih pastirjev v hlev, odhod opata z menihi in duhovniki, tudi Viljema (»detektiva«) in pripovedovalca (detektivov »asistent«) iz cerkve (dinamizirajoča karakteristika dogajanja).
4.	Opazovanje prostora (gl. 1.) s strani tistih, ki so prišli iz cerkve - s posredovanjem pripovedovalca (vizualna refleksija).
Čep rav bi bil popis vsebinskih prvin izbranega besedilnega segmenta lahko razširjen zlasti v smislu njegove pretanjenosti, pa je tudi iz tega opisa razvidno, da gre za razmeroma preprosto situacijo, za določitev kraja in časa konfliktnih dogodkov, obrisov dogodkov, motiviranih z odkritjem nepričakovanega pojava. Gre za vzporedne standardne dogodke, ki jih je zmotila najdba nestandardnega pojava v okviru standardne časovno-prostorske scene. Jasno je, da je imel avtor veliko možnosti linearizacije te večplastne statično-dinamične, krajevno-časovne strukture. Če ima na izbiro več možnosti, seje nujno vprašati ne le, katero bo izbral, ampak tudi zakaj jo bo izbral. Razumljivo je, da bo odgovor potrebno iskati na področju anticipacijsko-ekspektacijskih razmerij med avtorjem in bralcem, na področju iz tega izhajajočih strategij in taktik besedilotvornega obnašanja, pa tudi na področju relacij in proporcij med racionalno in iracionalno namernim, intencional-nim obnašanjem avtorja. Npr. tretji odstavek danega besedilnega segmenta je zgled fenomenalnega, senzualnega, impresivnega globalnega »obvestila«, ki prehaja v že znano obvestilo o umestitvi objekta v prostoru, in sicer h kadi s krvjo, od tod pa k postopni identifikaciji nevsakdanjih predmetov, najdenih v kadi, dojetih najprej vizualno kot prekrižana kola s cunjami za odganjanje ptičev, potem pa empirično identificiranih kot človeške noge. V poštev pridejo seveda tudi drugačne linearne ureditve, npr.:
-	Iz kadi, polne krvi, štrlijo človeške noge, podobne prej dvema prekrižanima koloma, na katere se obešajo cunje, da bi odganjale ptiče. Kad je kraljevala zadaj za cerkvijo pred hlevi. Sneg je pokrival dvorišče, cela planjava je bila še jasnejša in preglednejša, ker je bilo nebo že jasno (od posameznega k celoti kulise, empirična karakteristika dejanja je ilustrirana »samo« »metaforično-senzualno«),
-	Zadaj za cerkvijo pred hlevi je kraljevala velika kad s krvjo in iz nje je štrlelo nekaj čudnega v oblika križa, kot da so v zemljo zabodli dva kola in nanju obesili cunje, da bi odganjale ptiče. Nebo je bilo že jasno in belo, snežna odeja je delala
raven še jasnejšo in preglednejšo. Vendar pa to nista bila kola, ampak nogi človeka, ki je z glavo navzdol tičal v kadi s krvjo (lokalizacijska oznaka, detajl v metaforični interpretaciji, senzualna oznaka kulise, empirična interpretacija detajlov).
V	zvezi s pojasnilom »kako« (avtor linearizira posamezne semantične prvine) in »zakaj« (tako dela), ko gre za vsebinsko linearizacijo, bi bili kohezijsko-koherentni odnosi teh vsebinskih prvin razloženi obratno.
Na podoben način si oglejmo - tradicionalno rečeno - stavčno in sintagmatsko strukturiranost besedila. Zaradi večje razumljivosti bomo opredelili stavčnosintag-matsko in nestavčnosintagmatsko oblikovanost ločeno, čeprav gre s psiholingvi-stičnega stališča za popolnoma integrirane procese. Stavčnoskladenjska oblikovanost temelji na tem, da so rezultati oblikovanosti zgoraj opredeljenih besedilnih verig vsebinskega, semantičnega tipa v obliki prostih in zloženih stavkov.
Tudi za potrebe stavčnoskladenjske linearizacije obstajajo zelo številne možnosti in variante. Če ostanemo pri našem zgledu, lahko rečemo, da se vsebinska linearna shema prvega stavka izbranega segmenta besedila da izraziti ne samo tako, kot je to prav v tem Eccovem besedilu, ampak npr. tudi v obliki prostih stavkov.
-	Nepričakovano se je zaslišalo veliko vpitje. Prihajalo je z dvorišča pri severnem portalu (moteč zvočni efekt, lokalizacija).
-	Od portala, ki je vodil na dvorišče s severne strani, se je zaslišalo nepričakovano vpitje (lokalizacija, moteč zvočni učinek).
Linearizacijo je mogoče utemeljiti ludi z enim samim zloženim stavkom. (Od portala, usmerjenega na sever, se je zaslišalo nepričakovano vpitje.) Mogoča je tudi kombinacija delov prostega in zloženega stavka (Zaslišalo se je vpitje. Nepričakovano. Prihajalo je od severnega portala, ki je vodil na dvorišče.) ipd.
V	okviru nestavčnega sintagmatskega linearizacijskega oblikovanja prihaja do vsebinske in izrazne linearizacije tistih pomenov, ki jih avtor ne namerava upodobiti v stavčni linearizaciji. Sintagmatska linearizacija temelji v različnih rešitvah pomenskega razmerja med sintagmatskim jedrom in sintagmatskim določilom v okviru vsebinskega kompleksa, ki je oblikovan sintagmatsko. Tudi na tem področju ima avtor na razpolago številne izrazne možnosti. Oglejmo si linearizacijske možnosti vsebine zveze »od severnega portala«: v češčini bi bila mogoča (pri ohranitvi istega sintagmatskega jedra in določila) zveza od portala na sever, ali od portala na severu in od portala s severa. Pri obrnjeni razvrstitvi jedra in določila je mogoča konstrukcija s severa od portala ipd. Jasno, da ima to za posledico nove pomenske razlike, ki pa jih v tem trenutku lahko zanemarimo: če je zveza severni portal s stališča svoje notranje semantike glede smeri nevtralna, potem ima tudi zveza do portala na severu isto notranjo smerno nevtralnost, medtem ko sta pa zvezi od portala na sever in od portala s severa notranje smerni, in to medsebojno recipročno.
V	okviru besedne linearizacijske oblikovanosti poteka vsebinska oblikovanost in izražanje pomenov, pri katerih avtor izbira realizacijo in izražanje s pomočjo besed. Če obstaja vsebinsko-semantična predstava, ki jo bom metajezikovno označil s semati »glasen zvok«, »ljudski glas«, »nerazločnost«, potem je češko leksikalno
lahko izražena z besedo pokrile (vpitje - kot v češkem prevodu), prav tako pa tudi krik (krik), rev (rjovenje), luilcis (hrup), vrava (hrušč) ipd. Tudi v poljskem in slovenskem prevodu je realizacija enobesedna, torej leksikalna. Ne smemo pa spregledati, da je v češkem prevodu zveza velky pokrik pravzaprav besednozvezna realizacija, ki bi ji ustrezala tudi enobesedna realizacija rev. V poljskem in slovenskem prevodu je ob enobesednem izrazu operator nedoločnosti (jakas wrzawa, nekakšen hrup). V slovenskem prevodu manjka izraz za sem »naglo«, ki ga poljski prevod ima.
Do sedaj sem govoril o linearizacijskih procesih realizacije in izražanja v podobi ločenih predstav o variabilnosti besedilnih, stavčnih, sintagmatskih in besednih realizacij in izražanj: potrebno pa je tudi pripomniti in pokazati, da v procesih lineari-zacijske oblikovanosti pomenskih vrednosti obstajajo s stališča avtorja možnosti proste variabilne izbire med navedenimi tipi linearizacijskih postopkov. Tako je npr. pomen, ki gaje češki prevajalec izrazil z zvezo velky pokrik, prevajalca v poljščino in slovenščino pa enobesedno, mogoče izraziti v češčini (in nedvomno tudi v drugih dveh jezikih) še z drugačno besedno zvezo (hrup človeških glasov, nerazumljivo klicanje, nejasni zvok človeških grl ipd.).
Potrebno je poudariti, da dosledno razumevanje vseh jezikovnih načel, tudi za slovanske jezike funkcijsko tako pomembnih slovničnih, oblikoslovnih kategorij kot linearizacijskih oblikovalnih in variantnih sredstev, vključuje tudi razumevanje vseh jezikovno besedilotvornih sredstev metodično analogno kot členitev po aktualnosti, povedni dinamizem.4 Prav te teorije so bile od začetka oblikovane v principu linearizacijsko besedilotvorno, ne izhajajo torej iz neustreznega načela potencialne sistemske paradigmatike in njenega besedilotvornega »uvajanja« v govor. Teorije povednega dinamizma jasno kažejo, kako mora biti stopnjevanje novega v informaciji izraženo samo z linearnostjo. To pomeni, da tudi vse druge semantične in pragmatične kvalitete, npr. razmerje scena/kulisa - človekova dejavnost v njunem okviru, strukturiranost scen/kulis s stališča različnih možnosti človeškega vizualnega in slušnega dojemanja, razmerja celota - del, razmerja scena/kulisa -položaj pripovedovalca - pripoved o človekovi dejavnosti, različna razmerja stan-dardnost - nestandardnost položaja - motnja standardnega položaja, najrazličnejša večplastna ekspektacijsko-anticipacijska razmerja med avtorjem in naslovnikom (prav razmerje nova - stara informacija je eno izmed njih) ipd. morajo biti obdelane podobno, kot je navada v teoriji členitve po aktualnosti. Gre za to, da se prav tako pojasnijo - rečeno semiotično - vsi pragmatični in semantični dejavniki govora in
4 V tej zvezi imam v mislih predvsem dela čeških avtorjev Firbasove šole, npr. knjigo A. Svoboda, Kapitoly z funkčnl syntaxe, Praha, 1989. Znano je, da se z razvojem teorija členitve po aktualnosti znatno zapleta. Razlog za tako stanje je dejstvo, da se vedno bolj natančno razčlenjuje, pa tudi da se v to teorijo postopno vključujejo drugi pojavi, zlasti številna semantično-pragmatična spoznanja, s katerimi »operira« členitev po aktualnosti. Dobro pri tem je, da so potem ti pojavi interpretirani teoretično, metodično načeloma skladno s proučevanjem členitve po aktualnosti in povedne dinamike, slabo pa, da se tako uvršča v temeljni princip brisanje nasprotja nova - stara informacija. Prav zato v prispevku poudarjam pomen aplikacije metod, znanih iz proučevanja členitve po aktualnosti in povedne dinamike, vendar z upoštevanjem posebnosti tako proučevanih drugih pojavov.
pokažejo, da so skladenjska sredstva kot vedno vključena v procese uresničevanja linearizacije večdimenzionalnih semantičnih in pragmatičnih dejavnikov zlasti v obliki besedila. Res je, da so prinesle teorije besedila v tej smeri zlasti pri razlagi konektivnih lastnosti5 veliko ustreznih spoznanj. Zato je potrebna v tem smislu ne samo dosledna reinterpretacija stavčnosintagmatskih, sintagmatskih in leksikalnih načel (za tak poskus je v članku tudi šlo), ampak dosledno tudi vseh besednovrstnih in kategorialnih oblikoslovnih sredstev,6 torej nikakor ne samo npr. veznikov, vezal-nih izrazov, zaimenskih sredstev, členkov ipd. Je npr. nedvomno, daje sestava t. i. polnopomenskih besednih vrst in intencijsko, semantično pojmovna struktura glagola in njegovih dopolnil prav tako večplastna scena, lahko množica scen, na kateri igrajo glavno vlogo v bistvu isti dejavniki, kot smo jih omenjali zgoraj. Gre za postavitev pojavov v središče zanimanja in za umik pojavov v ozadje (kjer bodo dobra podlaga dosedanje teorije diatetičnih variant temeljnih stavčnih struktur). V tem smislu mora biti pojasnjena tudi sestava polnopomenskih besednih vrst. Gre za oblike linearnooblikovalnega zajetja istih vsebinskih vrednosti, enkrat samostojno razumljenega pojava (krik, kričeni), drugič kot akcidenta (kricîcî, kriklavy) ali procesa (kriči) ali okoliščine (kricé). Prav tako je tudi sestava sklonov v slovanskih jezikih večplastno linearizacijsko načelo izražanja poteka procesov in urejanja razmerij med samostojno pojmovanimi pojavi in okoliščinami potekov in razmerij.
Tako pojmovana slovnica govorečega, avtorja odpravlja razumljive razlike med slovnico kot popisom t. i. sistema jezikovnih sredstev v paradigmatskem smislu na eni strani in slovnico besedila in stilistiko na drugi. Prav tako mora biti jasno, da razumevanje procesov komuniciranja aktualne semiotične interakcije komunikan-tov implicira razlago, interpretacijo semioze v smislu enote tradicionalno razliko-vanih jezikoslovnih aktivnosti, kot so slovnični popis jezika (taksonomija), statični popis besedila kot artefakta, stilistične značilnosti »izbire« jezikovnih sredstev in popis samih govornih aktivnosti avtorja in naslovnika. Načelo procesualne linearizacijske oblikovanosti aktualnih vsebin zavesti komunikantov odpravlja torej tradicionalno potrebo popisa t. i. jezikovnih enot kot temeljne naloge jezikoslovja. To pa v nobenem primeru ne pomeni, da klasična jezikovna spoznanja, velika količina empiričnih in teoretičnih informacij izgubljajo pomen. Spreminja se samo njihova
'Koncepti koherence, kohezije, ... in koncept konektorjev so izdelani predvsem v smislu instrumentalnega mišljenja; uporabni so zlasti v t. i. propo/.icijskih teorijah besedila, ki temeljijo na postopnosti od najmanjših (besedilnih) enot k zapletenejšim, tj. od propozicij k makropropozicijam, k vsebinskim, tematskim blokom ipd. Tako pojmenovanje tradicionalno predvideva, da avtor besedilo sestavlja iz nekakšnih »pripravljenih« elementarnih in kompleksnih prvin. V kontekstu procesualnega pristopa pa gre za to, da so tudi kohezijska sredstva predvsem signali, ki omogočajo »povratno« delinearizacijsko rekonstrukcijo avtorjeve večplastne mentalne predstave sveta v nekako analogno predstavo sveta sprejemnika.
6Predhodne razlage tradicionalnih morfoloških kategorij s stališča procesualnih modelov prim, npr. dela J. Korensky, Reinterpretace tradičmch gramatickych kategorii z hlediska procesuâlnt gramatiky mluvčfho, Anafora w strukturze tekstu, Warszawa, Wydawnictwo Energeia, 1996,9-14; isti, Morfolgické kategorie a procesualni-komunikačnf prîstup k reči a jazyku, Slovo a slovesnost 55, 1994, 81-89.
teoretična predstavitev, funkcionalna interpretativna organizacija, znanstvena struk-turiranost.
Iz češčine prevedla Jasna Honzak Jakič.
UDK 811.163.6'34 Tatjana Srebot Rejec Filozofska fakulteta v Ljubljani
NEKAJ O STAVČNIINTONACIJI V KNJIŽNI SLOVENŠČINI
V naslednjem skušamo preučevati stavčno intonacijo v knjižni slovenščini s pomočjo ozkofiltrskih sonagramov 25 stavkov; informanti so trije moški iz Ljubljane, ki govorijo tonemsko slovenščino.
This is an attempt to study sentence intonation in Standard Slovene with the help of narrow-band sonagrams of 25 sentences as spoken by three male informants coming from Ljubljana, and thus speaking tonematic Slovene.
S stavčno intonacijo v knjižni slovenščini se je doslej največ ukvarjal J. Toporišič. To temo je obdeloval v predavanju tujim slavistom leta 1969 in v svojih knjigah Slovenski knjižni jezik 4 (1970: 189-199) in Slovenska slovnica (1976, 1984: 449-459). V njih prikazuje tonsko ogrodje pripovednih, vprašalnih in vzkličnih stavkov v stilizirani obliki v njihovi tonemski in netonemski inačici. Predpostavljam, daje do njih prišel ne samo s poslušanjem, ampak tudi s pomočjo konkretnih tonskih posnetkov, čeprav ni o tem nobenih podatkov. Prav tako ni znano, koliko govorcev je sodelovalo v njegovi raziskavi in iz katerih krajev izvirajo.
Proučevanje stavčne intonacije je zaradi raznolikosti povedi in možnih kombinacij ter njihove čustvene obarvanosti, narečnih vplivov in individualnih značilnosti problem, s katerim se jezikoslovec lahko ukvarja vse življenje. Raziskovanje kom-plicira še dejstvo, daje knjižna slovenščina, kot se govori v Ljubljani, povrhu vsega še tonemsko obarvana, čeprav je pri mnogih govorcih že izgubila svojo fonološko funkcijo. Zato imam pričujočo razpravo le za študijsko gradivo, ki sloni na frekvenčnih meritvah konkretno izgovorjenih povedi, kijih govorijo tri osebe. Vsak tak izbor stavkov pa je seveda nujno močno omejen.
Gradivo sestoji iz 25 povedi, od katerih jih je največ pripovednih povedi različne zgradbe; nadalje iz vprašanj, ki se začenjajo z vprašalnico, vprašalnim zaimkom ali pa so brez semantičnega ali sintaktičnega znamenja vprašalnosti. Poleg teh dveh vrst vsebuje še velelne in vzklične povedi. Tem so dodane še pripovedne povedi s posebnim poudarkom na različnih mestih v stavku; nadalje povedi z minimalnimi pari po mestu naglasa in minimalnimi pari po tonemskem naglasu.
Da bi lahko ugotovila, če so dobljene tonske krivulje tipične za vse te vrste povedi, sem se odločila za tri govorce, ki govorijo knjižno slovenščino, kot se govori v Ljubljani, in bi tako lahko ugotovila, koliko se njihove krivulje v posameznih vrstah povedi ujemajo oziroma razlikujejo. Besedilo govorijo Peter Ovsec, doma iz Centra v Ljubljani, poklicni govorec na RTV Slovenija, Vladimir Nartnik, doma iz Notranjih goric pri Ljubljani, jezikoslovec na Inštitutu za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani, in France Žagar, doma iz Rudnika v Ljubljani, profesor za slovenski jezik na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Govorcem je bilo rečeno, naj govorijo mirno, brez posebnega poudarjanja (razen, kjer je to posebej omenjeno), naravno in nevtralno, skratka stilno nezaznamovano.
Vsem trem se lepo zahvaljujem. Besedilo je bilo posneto jeseni leta 1996 v studiih Radia Slovenije v Ljubljani in sonagrafirano v široko- in ozkofiltrski tehniki na sonagrafu znamke Kay Model 6061-B v prostorih Pedagoške fakultete v Ljubljani. Pedagoški fakulteti se zahvaljujem za kritje vseh stroškov v zvezi s snemanjem besedila.
Ker se v Ljubljani govori slovenščina s tonemskim naglasom, ki seveda tudi vpliva na tonski potek stavčne intonacije, sta stavke s tonemskega stališča analizirala dva izvedenca za to področje z Inštituta za slovenski jezik, in sicer Vladimir Nartnik in Vera Smole; obema se tudi prav lepo zahvaljujem.
Vendar se v naslednjem nameravam ukvarjati predvsem s tonsko krivuljo različnih povedi in ne s tonemskim naglasom, z njegovimi realizacijami na različnih mestih v stavku ali pa s parametri, ki vplivajo na prepoznavanje obeh tonemov; s tem sem se že ukvarjala v svoji disertaciji.
II.
Tabela vsebuje besedilo vseh povedi s pričakovanimi tonemskimi realizacijami, to se pravi, kakor jih predpisuje Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), in prepoznavanje tonemskega naglasa vseh treh govorcev, kot sta ga dojela oba pre-poznavalca. Ti podatki nam povejo, ali se ujemata pričakovani in realizirani naglas in ali se ujemata oba prepoznavalca v svojih ocenitvah tonemov. Nadalje vsebuje frekvenčne meritve v hertzih samoglasnikov in tu pa tam tudi zvočnikov vseh stavkov treh govorcev.
Kot je prikazano na priloženi sliki, bi govorno območje naših treh moških in-formantov lahko razdelili v štiri pasove:
1.	pas obsega frekvence od 100-150 Hz; to je tisto območje, ki je za naše govorce najbolj naravno;
2.	pas obsega frekvence od 150-200 Hz; je srednjevisoko območje in kar velik del govora se giblje v njem;
3.	pas obsega frekvence nad 200 Hz; vanj segajo navadno le posamezni vrhovi;
-1. pas obsega frekvence od 100-60 Hz; v tem območju se gibljejo naši govorci,
kadar uporabljajo znižano intonacijo, n. pr. vedno na koncu pripovedne intonacije.
Seveda je razlaga uporabe teh štirih frekvenčnih pasov močno poenostavljena in je ne gre jemati natanko tako, kot je zapisano, saj izraža le splošne tendence.
Slike stavčnih krivulj med besedilom izhajajo iz tabele in so poenostavljen grafični prikaz frekvenčnih meritev. V njih ni časovne komponente: vsi zlogi na slikah so enako dolgi. Če je izjemoma prikazana tudi stavčna krivulja zvočnikov, utegne njim dodatno pripasti presledek enega samoglasnika. Na frekvenčni lestvici ob strani slik pa sta zaradi večje preglednosti navedeni le frekvenčni vrednosti 100 in 200 Hz.
III.
Besedni komentar k posameznim povedim še zdaleč ne pove vsega: poenostavljeni grafični prikaz pove mnogo več, kot to zmore katerikoli besedni
1. Ov
\
Marjana je v šoli izgubila ključe. Na
\....... >■■ .........................^
\
Marjana je v šoli izgubila ključe, Ža

Marjana je v šoli izgubila ključe.
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
opis. Pri branju komentarja je zato treba ves čas imeti pred očmi grafični prikaz povedi, ki jo (jih) v besedilu obravnavamo.
Prva poved ima tipično pripovedno tonsko krivuljo. Stavek je izgovorjen stilno nezaznamovano, brez posebnih poudarkov. Naglašene besede v stavku so: Marjana, v šoli, izgubila, kljdče. Tonemska realizacija je pričakovana in stajo oba pre-poznavalca tako tudi slišala. Tonski vrh je po pričakovanju na prvi naglašeni besedi, na njenem naglašenem ali pa na ponaglasnem zlogu. Ov in Na imata za njo kratek premor (Za ne), ker je Marjana tema povedi, in ji to daje nekoliko večjo izrazitost, a še vedno v mejah normalne naglašenosti.
Že pri tej prvi povedi imamo opravka s tipično pripovedno intonacijo: začetni nenaglašeni zlog(i) je (so) v spodnjem delu pasu 1, na prvem naglašenem oziroma ponaglasnem zlogu je vrh vse povedi, od tod pa do zadnjega normalno naglašenega zloga stavčna tonska krivulja zlagoma pada, na zadnjem naglašenem pa sunkovito pade. Ta padec se nadaljuje na morebitnih ponaglasnih zlogih. Na to stavčnoin-tonacijsko ogrodje so torej »obešene« naglašene in nenaglašene besede. Naglašeni cirkumfleksi in akuti se morajo torej kljub svoji specifičnosti realizirati v mejah tega splošnega ogrodja. Realizacije cirkumfleksa in akuta so torej rezultat frekvenčne soigre med zahtevami stavčne in besedne melodije. Pri tipični pripovedni intonaciji prvi naglašeni položaj pospešuje akutovsko realizacijo - ponaglasni zlog je višji od naglašenega -, zadnji naglašeni položaj pa cirkumflektirano - ponaglasni zlog je tonski nižji od naglašenega zloga (Srebot Rejec 1988: 150, 151, 179, 180). Najmanj stavčnointonacijske interference pri tonemskih realizacijah je torej med tema dvema koncema stavčnointonacijske krivulje, ko krivulja zlagoma pada. Vendar sta pri naši prvi povedi oba prepoznavalca v vseh stavčnih realizacijah Marjâna dojela pričakovani cirkumfleks. Kljub frekvenčnemu skoku navzgor med naglašenim in ponaglasnim zlogom v Marjâna je sam ponaglasni zlog pri Ov in Na izrazito padajoč. Pri Ža, ki za Marjana nima nobenega premora, pa sega frekvenčno naraščanje od naglašenega preko ponaglasnega zloga do začetka naslednje nenaglašene besede. Fonetična realizacija je tukaj akutovska, oba prepoznavalca pa jo
fonološko uvrščata v cirkumfleks. O vzrokih za to lahko le ugibamo. Relativno tonsko nizek naglašeni zlog? Za ta položaj ne dovolj izrazita akutska realizacija, ki jo psihološko pričakovani akcent prevesi v cirkumfleks? Isto velja za prepoznani Ža-jev cirkumfleks v šoli. Pri Ov in Na ima vse znake cirkumfleksa, pri Ža pa ne. Beseda izgubila je pri vseh treh govorcih realizirana kot tipični akut. Tudi vse tri ključe tolmačita oba vedno fonološko kot akut; ker je na padajočem težišču, je zato pona-glasni zlog tonsko nižji kot naglašeni. Čeprav govorijo vsi trije govorci tonemsko slovenščino, je že iz grafičnega prikaza tega stavka lepo razvidno, da so tonemi najmanj tonsko razgibani pri Ov, ki govori najbolj »ljubljansko« knjižno slovenščino (Vodušek 1961: 31-32), najbolj izraziti pa pri dolenjsko nadahnjeni izreki govorca Ža.
Zanimive so nenaglašene besede v stavku. O njih vemo na splošno manj, ker so se jezikoslovci manj ukvarjali z njimi, saj jih je zaradi njihove manjše intenzivnosti in krajšega trajanja z ušesom tudi teže analizirati. Sonagrami kažejo, da so nena-glašeni zlogi ponavadi tonsko padajoči ali pa ravni, kar pa slušno ni dojemljivo, ker so prekratki, da bi to lahko razbrali. Seveda imam pri tem v mislih naslonke in pred-naglasne zloge, ne pa ponaglasnih zlogov tonemskih baritonov, ki so del tonema in je njihova tonska krivulja pod močnim vplivom tako tonema kot stavčne krivulje. Na tonsko višino naslonk za baritonom v istem govornem taktu ima vsekakor močan vpliv frekvenčno območje okolice, s katerim tonemom, predhodnim ali naslednjim, je nenaglasnica vsebinsko povezana. Sklepam, daje v tem pogledu najbolj neodvisna tonska višina začetnih nenaglašenih zlogov, ker izraža govorčevo normalno govorno tonsko višino - tisto, ki je zanj najbolj naravna, lego glasilk, ki mu pride »sama od sebe«.
Če s tega stališča preučimo naše tri govorce, je povprečje za 11 takih realizacij pri Ov 115 do 112 Hz (-3), pri Na 123 do 126 Hz (+3) in pri Ža 113 do 110Hz(-3). Frekvenčna razlika med začetkom in koncem naslonke oziroma nenaglašenega zloga +3 oziroma -3 je tako majhna, da je slušno zanemarljiva, zlog je slišati kot tonsko ves čas iste višine.
2. Ov
/
\ VV......1.4.....Ч...С.....V.....V 4 .....^.....V.....\ \
Na tekmovanje bodo šli Gregor, Luka, Rožle, Brigita in Sonja.
Na
/
'Л
/

/
/

\
Na tekmovanje bodo šli Gregor, Luka, Rožle, Brigita in Sonja.
Ža
/ /

r\
r\
/
/
Na tekmovanje bodo šli Gregor, Luka, Rožle, Brigita in Sonja.
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
Druga poved. Spet imamo pripovedno poved z isto osnovno krivuljo kot pri prvi, s to razliko, da je znotraj tega okvira petčlenska serija naštevanja. Za ponaglasni zlog prvega člena je značilen silen porast tona, ki je značilen še pri naslednjih dveh, čeprav že pojema, pa tudi premor med členi je pri Ov samo za prvim in drugim, pri Na in Za pa za vsakim členom do konca naštevanja. Pri Ov in Na dosegata pona-glasna zloga prvih dveh (treh) členov tonsko višino prve naglašene besede tekmovanje, medtem ko daje Za mnogo večjo izrazitost prvim naštevalnim členom kot tekmovanju.
3. Ov
/л
4
\
•••л-
Ne vem, kaj je a n t i m a t e r i j a . Na
Ne vem, kaj je a n t i m a t e r i j a , Ža
\
Ne vem, kaj je antimaterija
200 Hz 4- loo Hz
-	200 Hz
-	100 Hz
-	200 Hz
-	100 Hz
Tretja poved. Ta pripovedna poved sestoji iz glavnega in odvisnega stavka, ki ima funkcijo predmeta in ga uvaja vprašalni zaimek (odvisni vprašalni stavek). Vrh je na prvi naglašeni besedi in je zelo izrazit, saj na končnem zvočniku vrha sunkovito pade in se do konca povedi ne pobere več, ostane v spodnjem registru govorcev, akutska materija pa je že povsem v kleščah zadnjega naglašenega zloga pri-
4. Ov
/
Si videla Pavla? Na

Si videla Pavla?
Si videla Pavla? Ža
.........................\......
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
5. Ov

ъ
Si videla, Pavla? Na
TZ74Z
........................................X'.......
Si videla, Pavla?
Ža
\
V
Si videla, Pavla?
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
povedne stavčne intonacije. Ves odvisni stavek ima stavčno krivuljo, ki bi jo sicer imel enobesedni predmet glavnega stavka.
Četrto in peto poved tvorita dva odločevalna vprašalna stavka brez semantičnega kazalca, da sta vprašalna. Prvi sestoji iz glagola in predmeta, drugi pa samo iz glagola in mu je pridejan zvalnik, ki je z vejico ločen od glavnine stavka ter tako tvori svojo intonacijsko enoto. Osnovna oblika stavčne krivulje je pri Ov v obeh povedih naraščajoča, ne pa pri obeh drugih govorcih. Pri Na in Ža je v četrti povedi vzpon na prvi naglašeni besedi izrazitejši kot v pripovednem stavku, zatem pa se krivulja prevesi in pade. Ponaglasni zadnji zlog je lahko tonsko višji (Ov) ali pa nižji od zadnjega naglašenega (Na, Ža). Vsem trem Pavlcim pa je skupno, da se držijo v višjem tonskem območju govorcev, saj so vse v frekvenčnem območju 150-180 Hz: očitno je odločilno tonsko območje, ne pa oblika krivulje. Da v taki po svoji osnovi rastoči stavčni intonaciji končni ponaglasni zlog ni vedno višji od naglašenega, je ugotovil že Toporišič (1976, 1984: 455).
Nekoliko drugačna je zadeva s peto povedjo, čeprav je tudi tu samo Ov naraščajoč. Oba, Na in Ža, imata v primeri s svojim običajnim frekvenčnim območjem na prvi (in edini) naglašeni besedi povedi izrazito zvišan vrh, s katerega v naslednjih zlogih padeta v znižano frekvenčno območje - in ta kombinacija zvečanega vzpona in padca povezana s sintaktično vprašalnim besednim redom tvori vprašanje. Da je tudi na odločevalnih vprašanjih poleg pričakovane naraščajoče možna tudi padajoča intonacija, je ugotovil že Toporišič (1969: 10), čeprav takih primerov nima več v svoji Slovenski slovnici (1976, 1984). Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da je v kasnejših objavah vključil taka odločevalna vprašanja v povedi, ki se končujejo - kot Toporišič to imenuje - z visoko anti-kadenco (1976, 1984: 455). Če pa stvar natančneje pogledamo, tej visoki anti-kadenci ne sledi(jo) zlog(i) v znižanem tonskem območju (naš pas -1), kar je značilno za take naše povedi (5 Na, Ža; 6 Ov, Na, Ža; 12 Ža).
Šesta poved se začne z zvalnikom, ki je tako po obliki kot po tonski višini pri prvem govorcu tipičen akut, pri drugih dveh tipičen cirkumfleks. Za tem zvalnikom
6. Ov
/N
f-y.....
Janez, a me ne razumeš? Na
............................................................................7.....J.........
Janez, a me ne razumeš? Ža
X \
Janez, a me ne razumeš?
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
je izrazit premor. Sledi odločevalno vprašanje, ki pa se loči od pete povedi po tem, da se začenja z vprašalnico. Intonacija tega stavka je pri vseh treh govorcih enaka izgovoru Na in Za v peti povedi. Nenaglašeni zlogi v prednaglasju so nerazgibani in v tonski legi, ki je naravna za vsakega govorca. Začetek naglašenega zloga označuje velik skok navzgor, ki se nadaljuje na naglašenem zlogu, na ponaglasnem pa je izrazit padec. Pri tem stavku pa se lahko pojavi vprašanje, ali je to čisti vprašalni stavek, ali ni hkrati tudi vzklični. Na s svojimi tonskimi intervali zveni povsem neprizadeto, Ov in Ža pa ne. Najbolj »pristno« prizadet je Ov, ker so sicer pri njem višine 200 Hz kombinirane s padcem na 60 Hz bolj redke. Da bi dobili čisti vprašalni stavek, bi bilo bolje, če bi se stavek glasil: Janez, a me razumeš?
7. Ov
V
No, kaj bo dobrega? Na
Ћ......^..........................................
J Л _
No, kaj bo dobrega? Ža
Л......\.............................
No, kaj bo dobrega?
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
8. Ov
a
200 Hz -h 100 Hz
Sedite. Na
Sedite. Ža
................ч
Sedite.
—	200 Hz
—	100 Hz
200 Hz 100 Hz
Ne bodi Na
smešen !
Ne bodi smešen! Ža
Sedma poved je tip vprašalnega stavka, ki se začne z vprašalnim zaimkom (dopolnjevalno vprašanje), in je naglašen na prvi in zadnji besedi. Vrh je že takoj na začetku povedi, stavek nato ves čas pada in ima največji padec na zadnjem naglašenem zlogu.
Osma poved je tip velelnega
9. Ov	_____ stavka, ki je izgovorjen brez
vsake čustvene prizadetosti. Po svoji osnovni zgradbi je enak sedmi povedi.
Deveta poved je tip velelnega stavka, ki sestoji iz več besed in ne samo iz ene kot osma. Stavek ima pri vseh treh govorcih enako tonsko krivuljo, ki pa ni pri vseh treh enako razgibana, odvisno pač od stopnje prizadetosti posameznega govorca: najmanjša je pri Ov in največja pri Ža.
200 Hz 100 Hz
•— 200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
Ne bodi smešen!
Zanimiva je tonemska nejasnost na bodi zaradi nikakršne oziroma premajhne frekvenčne razlike med koncem naglašenega in začetkom ponaglasnega zloga, kar se zrcali v različnih tonemskih interpretacijah obeh prepoznavalcev. Stavek ima svoj tonski vrh na prvem naglašenem zlogu, potem pa do konca tonsko pada. Na zadnji naglašeni besedi je padec izrazitejši na ponaglasnem zlogu in ne na naglašenem.
lO.Ov
\
............................
To bo zabava!
№
To bo zabava! Ža
r к...........................
To bo zabava!
200 Hz -I- 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 4- 100 Hz
11.Ov
To ga bomo biksali!
Na
To ga bomo biksali!
Ža
/ \
.....................................^ ^ \
To ga bomo biksali!
200 Hz
—	100 Hz
■— 200 Hz 100 Hz
—	200 Hz 100 Hz
Deseta in enajsta poved sta tipična vzklična stavka z vrhom na prvem zlogu: aktivirane so vse frekvence od območja 200 Hz do območja 60 Hz. Od začetnega vrha krivulji stalno padata, v drugem, daljšem, stavku nekoliko počasneje kot v prvem. Za stavek s smerno nespremenjenim ogrodjem je to naravno, če hoče govorec ostati znotraj svojega, zanj značilnega frekvenčnega obsega.
Pri dvanajsti povedi imamo opravka s stavkom, kjer izražamo vprašalnost samo s stavčno intonacijo. Ov in Na izražata to s krivuljo iste konture, Ov v nižjem frekvenčnem območju in z manjšimi frekvenčnimi razlikami kot Na, pri obeh pa je
12.0v
Dežuje? Na
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
13. Ov
4
14.
Л
Л............+
X
Ja, dežuje. Joj, dežuje!
Na
л..........."V
A
/
\
Ja, dežuje. Joj, dežuje! Ža
A
л
Л;.........—
Dežuje?
Ja, dežuje. Joj, dežuje!
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
krivulja na koncu naraščajoča. Ov-ov naglašeni zlog se realizira v zanj zelo nizkem frekvenčnem območju (49-75 Hz), pri Na pa je zanimiv izredno velik skok navzgor na ponaglasnem zlogu (skoraj 100 Hz). Pri Za pa je vrstni red zamenjan: velik dvig na naglašenem in velik padec na ponaglasnem. Kot posledico tega slišita oba prepoznavalca prva dva izgovora kot akut in Ža-jevega kot cirkumfleks, v vseh primerih pa oba kot vprašanje. To bi kazalo na to, da zadostuje pri stavčni intonaciji, ki se konča z naraščajočo krivuljo, normalno naraščanje (Ov), ima pa lahko tudi zvečano (Na); pri padajoči pa mora velikemu porastu v frekvenčno visoko območje slediti tudi velik padec na ponaglasnem zlogu (Primerjaj tudi z vprašalno povedjo št. 6). Ta veliki porast 114 Hz na enem zlogu potegne za sabo več kot dvakratno podaljšanje samoglasnika v primeri s trajanjem v pripovedni povedi. Ža-jeva in-tonacija tega stavka je enaka kot v šesti povedi (A me ne razumeš?), kjer imajo vsi trije govorci potenciran vzpon, ki mu sledi velik padec.
Toporišič, ki se v svoji razpravi o slovenski stavčni intonaciji (1969) tudi ukvarja s to zadevo (Si prinesel kruha?), si padajočo stavčno intonacijo razlaga z dejstvom, da za vprašanje zadostuje že vprašalna skladnja stavka. Vendar kaže tak primer kot Ža-jev Dežuje?, da imamo tudi na odločevalnih vprašanjih brez kakršnegakoli semantičnega in sintaktičnega kazalca lahko padajočo stavčno intonacijo. Izrazitejši vzpon, ki hkrati (močno) podaljša tonsko rastoči samoglasnik, kateremu sledi izrazit padec, pač tudi lahko zveni vprašalno. Tako vprašanje zveni čustveno bolj razgibano ali, kot pravi Toporišič, bolj zainteresirano, označeno. Ža-jev izgovor dopušča po mojem dve vsebinski interpretaciji: čustveno prizadeto vprašanje in vzklično-vprašalno poved. Primerjaj s šesto povedjo. Enaka rastoča-padajoča krivulja (le z manjšimi frekvenčnimi razmaki) v Na-ovi interpetaciji pete povedi (Si videla, Pavla?) pa kaže na to, da ni nujno, daje vprašanje s tako intonacijo čustveno razgibano. Vsekakor bi potrebovali več govorcev in zlasti več primerov za kakšne dokončne trditve.
Domneva, da je Ža-jevo rastočo-padajočo stavčno intonacijo pripisati pričakovanemu besednemu naglasu v Dežuje? - daje to pač razširjeni cirkumfleks - se mi ne zdi verjetna. Tako ima v četrti povedi, v vprašalnem stavku Si videla Pavla? pričakovani akut na videla z rastočo intonacijo. V peti povedi (Si videla, Pavla?), ki ima isti glagol kot četrta poved, in je stavčnointonacijsko enaka dvanajsti povedi, pa izgovarja isti glagol cirkumflektirano, pač pod vplivom stavčne intonacije.
Trinajsta in štirinajsta poved sta pripovedni. Vsaka sestoji iz dveh govornih enot. Prva se pričenja s pritrjevalnim členkom, ki je brez čustvenega naboja, druga pa z medmetom z negativnim čustvenim nabojem. Zato je kljub svoji osnovno isti padajoči intonaciji bolj razgibana. Druga govorna enota obeh stavkov sestoji iz ene same trizložne besede z naglasom na srednjem zlogu, ki je seveda tonsko najvišji in v bistvu pada, vsaj padajoči del je izrazitejši, ponaglasni zlog je seveda tudi padajoč in tonsko v nizkem območju pod 100 Hz. Druga poved ima čustveni naboj - je vzklični stavek - in je zato po svoji konturi bolj razgibana, čeprav je po svoji osnovi primerljiva s trinajsto.
Povedi petnajst, šestnajst in sedemnajst tvorijo skupino zase. Prva od trojice je izgovorjena z nevtralno stavčno intonacijo pripovedi, z naglasom na treh besedah:
15.Ov
—
Mojca lepo poje. Na
'^/Cj--............
Mojca lepo poje. Ža
—	200 Hz
—	100 Hz
16.Ov
Л
•...............-.......
Mojca lepo poje.
200 Hz 100 Hz
— 200 Hz 100 Hz
Mojca lepo poje, ne pa Francka. Na
200 Hz 100 Hz
200 Hz
^	.....-f 100 Hz
Mojca lepo poje, ne pa Francka.
Ža
X
/
200 Hz 100 Hz
Mojca lepo poje, ne pa Francka.
17.Ov
/

Mojca lepo poje. Ne pa pleše.
Na
/
/
-.......Z...A...................v\
Mojca lepo poje. Ne pa pleše. Ža
Mojca lepo poje. Ne pa pleše.
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
po pričakovanju je vrh na prvi naglašeni, nato stavčno ogrodje pada, to padanje upočasnjuje cirkumflektirani naglašeni zlog druge naglašene besede, sledi frekvenčni skok navzdol med predzadnjo in zadnjo besedo, na zadnji pa imamo enakomerno frekvenčno nižanje na naglašenem in ponaglasnem zlogu pri Ov, pri Na in Ža pa večji padec na ponaglasnem kot na naglašenem zlogu. V skladu s pričakovano stavčno krivuljo je tudi tonematično prepoznavanje obeh prepoznaval-cev povsem soglasno in po pričakovanem akcentu.
Povedi šestnajst in sedemnajst sestojita iz dveh intonacijskih govornih enot. Prva enota vsebuje sicer iste besede kot petnajsta, s to razliko, da v prvi kontrastno poudarjeni osebek - Môjca - primerjamo s Frâncka v drugi enoti, v povedi 17, pa povedek pôje primerjamo s p lèse iz druge enote.
V šestnajsti povedi je poudarek izražen s frekvenčno razširjenim prvim naglasom (začne se tonsko niže in neha tonsko više kot pri normalnem naglasu), pri Na in Ža pa s tonsko močno zvišanim naglasom (v povprečju za 50 Hz). Zanimivo pa
je, da pri tem nobeden od govorcev ne podaljša dvoglasnika poudarjene Môjce, Na ga - zaradi krčevitosti poudarjenega izgovora? - celo eno tretjino skrajša. Po pričakovanju je Môj- kot prvi poudarjeni zlog cirkumflektirane besede tudi tonsko najvišji, in to ne samo v prvi govorni enoti, ampak v celotni povedi, kar prispeva k slušni povezanosti obeh enot. Na zadnji naglašeni besedi prve enote imamo padec, ki je sicer nekoliko manjši kot pri petnajstem pripovednem stavku, pa spet ni tako neizrazit, da se ne bi mogla poved kar tukaj končati; glavni znak, da sledi kontrastni del povedi, ni v majhnosti padca na koncu enote, ampak v emfatični začetni Môjci. Drugi del povedi ima tako po konturi kot po svojem frekvenčnem območju povsem običajno pripovedno intonacijo. Prvi naglas je najvišji, zanimivo pa je, da se členek pa obnaša kot ponaglasni zlog baritona, Na in Ža ga izgovarjata tonsko izrazito višje, tako kot pri akutiranem baritonu; le pri Ov je tonsko nižji, kot je pričakovati pri tonsko padajočem ogrodju pripovedi. Isto velja, čeprav nekoliko manj izrazito, tudi za sedemnajsto poved. Ov-ova in Ža-jeva realizacija sta tudi dokaz, da ni nujno, daje med dvema intonacijskima enotama vedno premor.
V sedemnajsti povedi doseže Ov kontrastni poudarek na pôje tako, da izgovori vsakega od obeh zlogov z rastočo intonacijo: pri prvem izhaja iz nižjega frekvenčnega območja, pri drugem iz višjega, dosežena tonska višina pa je pri obeh zlogih enaka. To daje stavku tudi vtis nedokončanosti, saj zastane na frekvenci 175 Hz. Tudi Na izgovori naglašeni zlog frekvenčno naraščajoče in v območju, ki ni nižje od predhodne naglašene besede. Na ponaglasnem zlogu ima velik padec iz te višine do pod 100 Hz, ki pa kljub temu ne doseže frekvenc, ki so značilne zanj v nevtralnih pripovednih stavkih, kar vse pripravlja poslušalca na to, da bo sledilo nekaj, kar bo pojasnilo, zakaj tak poudarek na poje. Ža, čigar izgovor je najbolj poudarjen, doseže ta učinek z normalno padajočo intonacijo, ki sega pod 100 Hz, čemur pa sledi izredno velik dvig navzgor na ponaglasnem zlogu, hkrati pa doseže tako vtis nedokončanosti. Zadnji naglašeni zlog druge govorne enote je sicer nekoliko bolj izrazit pri Ov zaradi nekoliko zvečanega tonskega razmaka med na-glašenim in ponaglasnim, ali pa dveh padcev na vsakem zlogu posebej pri Na, v
18.Ov
— __ ___
^Ч.............—......................X..............................................................\.........
Jesenje drevo, jesen pa letni čas.
Na
/
Jesenje drevo, jesen pa letni čas. Ža
...............^.............\...../..............~......................................................4........
Jesenje drevo, jesen pa letni čas.
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
sicer za ta položaj normalnem frekvenčnem območju, tako da se še vedno gibljemo v okviru normalne naglašenosti. Le pri Za, kjer je zadnja naglašena beseda hkrati tonski vrh govorne enote s povečanim frekvenčnim razmakom med naglašenim in ponaglasnim zlogom, lahko mogoče že govorimo o poudarjenosti.
V osemnajsti povedi se vse dogaja po več ali manj pričakovanem scenariju. Vsi trije govorci izgovarjajo začetni jesen akutirano, kjer je zato prvi ponaglasni zlog še nekoliko višji, nato stavčno ogrodje pada in cirkumflektirani zadnji zlog enote močno naraste, ker pripravlja na kontrast med drevseom in letnim časom.
19.Ov
/
\ /
Kolo je ples, kolo pa okrogla priprava. Na
■л ......................................'.z.............................................................
.	/	/	—	—/—n .
^ \................ 4 - .................. - ^
Kolo je ples, kolo pa okrogla priprava.
Za
7 :/

Kolo je ples, kolo pa okrogla priprava.
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
Devetnajsta poved je po svoji skladenjski in vsebinski zgradbi povsem enaka osemnajsti in ima tudi pričakovano stavčno intonacijo. Morda bi omenili, daje pri Ov in Na tonski vrh na kôlo in sta kôlo in plês obravnavana kot pomensko enakovredni besedi, Ža pa ima tonski vrh šele na plês, ker daje tej besedi večjo izrazitost kot kôlu in s tem pripravlja poslušalce na kontrastno pripravo.
20. Ov
Premetava se kot riba na suhem. Na
Premetava se kot riba na suhem. Ža
..........................-.......-............................................
Premetava se kot riba na suhem.
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
21.Ov
Г
/
Že ves dan riba in čisti. Na

Že ves dan riba in čisti. Ža
...............rv................................................................
Že ves dan riba in čisti.
—	200 Hz
—	100 Hz
—	200 Hz 100 Hz
— 200 Hz 100 Hz
V naslednjem imamo opraviti s tremi pari pripovednih povedi (20/21, 22/23, 24/25) s tipično pripovedno intonacijo, ki vsebujejo minimalne pare s tonemsko razliko. Prvi par vsebuje samostalnik riba s pričakovanim akutom in glagol rîba s pričakovanim cirkumfleksom. Pri dvajseti povedi sta si prepoznavalca tonemov samo pri Na edina, da gre za akut: kljub padajočemu ogrodju naglašeni zlog malce narašča in ponaglasni se pričenja malce više kot se neha naglašeni. Kjer pa je ponaglasni tonsko niže, pa si nista edina: tako pri Ov in Ža Nartniku ni jasno, kaj pravzaprav sliši, Smoletova pa sliši pričakovani akut. Vsekakor gre za manj jasni realizaciji naglasa: pri Ov zaradi premajhne frekvenčne razlike med koncem na-glašenega in začetkom ponaglasnega zloga, pri Ža pa morda predvsem zaradi ravne krivulje ponaglasnega zloga na padajočem stavčnem ogrodju. Po skušnjah, ki jih imam, je za akutsko tolmačenje Smoletove verjetno pomemben pričakovani naglas, ki je lahko odločilen v manj jasnih realizacijah. Ker sta oba prepoznavalca izvedenca za tonematiko, vesta, kaj je treba pričakovati. Pri enaindvajseti povedi ni
22. Ov

Prav zdaj hoja medi. Na
.....^...........o.........^......3
Prav zdaj hoja medi. Ža
Z"*
Л
Prav zdaj hoja medi.
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
230v	200 Hz
/ ______ _
----.............Ггг..-rrrr..................rr—.......>----
Počasna hoja me utruja. Na
Г - _
Počasna hoja me utruja. Ža
100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
Počasna hoja me utruja.
nobenih razhajanj med pričakovanim, realiziranim in prepoznanim naglasom. Prav tako neproblematična je stavčnointonacijska krivulja.
Dvaindvajseta in triindvajseta poved vsebujeta potencialna minimalna para hoja/hoja. V hoja (drevo), ki je sredi govorne enote, prepoznavalca soglašata in slišita prvi dve realizaciji kot akut - naglašeni zlog je v obeh izrazito tonsko nižji kot v predhodnem zdäj - je padajoč, za njim ni skoka navzdol in tudi na ponaglasnem zlogu ni izrazitega padca. Pri Ža, ki ga oba slišita kot cirkumfleks, je naglašeni zlog tonsko na približno enaki višini kot na predhodnem zdaj, med naglašenim in pona-glasnim zlogom je izrazit skok navzdol, pa tudi ponaglasni zlog tonsko pada. Razumljivo manj soglasja je na oksitonu v končnem položaju, saj se vse dogaja na enem samem zlogu, ki je pod udarom padajoče stavčne intonacije, povrhu pa še tonemska razlika na oksitonih v slovenščini, kot se govori v Ljubljani, na splošno izumira v prid cirkumflektirani fonetski realizaciji (Srebot Rejec 1988: 235, 237). Seveda pa ne moremo tega trditi za naše tri govorce, saj nimamo za to dovolj primerov in to tudi ni namen te študije. Če se povrnemo k tretji povedi (vém), lahko le sklepamo, da si prepoznavalca že načelno nista edina, kako zveni akut na oksitonu, ali pa je eden od njih pod psihološkim vplivom pričakovanega akcenta, kar pa v bistvu pride na isto.
Triindvajseta poved je manj problematična. Prva naglašena beseda ima tonski vrh na ponaglasnem zlogu, je izrazit akut, saj je v začetnem položaju, ki daje prednost akutu. Tudi naslednjo naglašeno besedo hôja slišita oba kot akut: naglašeni zlog tonsko pada, ponaglasni se v vseh treh primerih - kljub padajočemu stavčnemu ogrodju - začne nekoliko više, kot se neha naglašeni, in njegova tonska krivulja nikakor ni padajoča, ampak rastoča ali ravna. V utrûja oba prepoznavalca tolmačita Ov-čev relativno tonsko visoki naglašeni zlog kot cirkumfleks, nizki Na-jev pa kot akut. Oba prepoznavalca pa sta negotova v svoji ocenitvi pri Ža, kjer razmeroma tonsko visokemu naglašenemu zlogu sledi izredno velik skok navzdol (nad 50 Hz), ki se strmo nadaljuje na ponaglasnem zlogu; Nartnik ga tolmači kot cirkumfleks z vprašajem, Smoletova pa kot akut (pričakovan akcent), s pripombo, daje zabrisan.
24. Ov
/
"A
Zemlja za cesto se pogreza. Na
Zemlja za cesto se pogreza. Ža
/л
Zemlja za cesto se pogreza. 25. Ov
Denar za cesto bo dala občina. Na
Denar za cesto bo dala občina. Ža
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
200 Hz 100 Hz
Denar za cesto bo dala občina.
Povedi štiriindvajset in petindvajset vsebujeta minimalni par za cesto (6. sklon) / za césto (4. sklon), ki sta jih oba prepoznavalca tudi povsod slišala po pričakovanem naglasu. Ov izgovori obe povedi brez premora, Na in Ža pa napravita za izhodiščem (temo) premor, kar pa ne vpliva na obliko celotne stavčne krivulje.
V povedi štiriindvajset Ov nima izrazitega vrha, po meritvah pa je vrh na cirkumfleksu za cesto, povsem naravno polno naglašenost na prvi besedi pa doseže z znižano frekvenco naglašenega zloga in s skokom navzgor na ponaglasnem, razlika med najnižjo in najvišjo točko znaša 43 Hz. Na in Ža pa imata izrazit vrh na prvi naglašeni besedi, ki jo tako kot Ov izgovorita tipično akutirano. Vse tri realizacije za cêsto z naraščajočim naglašenim in padajočim ponaglasnim zlogom pa slišita prepoznavalca kot cirkumflektirane.
Če pogledamo tonske krivulje vseh treh govorcev povedi petindvajset, imamo zaradi nizkih frekvenc pri vseh treh na denar vtis, da je beseda oslabljeno na-glašena; poslušanje posnetka pa nam pove, da nikakor ni tako, polno naglašenost dosežemo pri vseh treh realizacijah z znižanimi frekvencami oksitonskega akuta.
Prednaglasni zlog se že po svoji naravi suče tam okoli 110-120 Hz, naslednji zlog z oksitonskim akutom pa ne more biti tonsko visok, če naj bo akut; tako imamo polno naglašeno besedo na prvem mestu v stavku, čeprav nima tu tonskega vrha oziroma - če se izrazimo drugače - tonski vrh je negativen. Polno naglašenost dosežemo s tonskim dolom, to se pravi s frekvenco zunaj običajnega govornega območja, tokrat z znižanjem frekvence. Pri minimalnem paru za cesto imamo v vseh treh primerih opraviti s tipičnim akutom s padajočim naglašenim zlogom, skokom navzgor za njim in z naraščajočim ponaglasnim zlogom. Besedica za s svojo tonsko višino, ki se ravna po cesti in ne denarju, kaže, da spada predlog sintaktično in semantično k cesti.
Vsi trije govorci so si stavčnointonacijsko podobni. Večja razhajanja med njimi smo ugotovili le pri odločevalnih vprašanjih. Problem intonacije tovrstnih vprašanj bi potreboval globljo analizo, za kar bi bilo potrebno večje število takih stavkov in verjetno tudi več govorcev.
Za vse tri govorce sem skušala ugotoviti povprečja najnižje frekvence, to se pravi na koncu pripovedne stavčne intonacije in povprečja vrhov stavčne intonacije, ki so pri naših govorcih, če že ne na istem zlogu, v istem območju stavka, skratka tonsko območje vsakega govorca. Ov-čev vrh meri v povprečju 187 Hz, končni padec na pripovedni intonaciji pa 66 Hz, pri Na 179 in 81 Hz, in pri Za 198 in 67 Hz. Ža ima torej v svojem govoru največje frekvenčne razlike (131 Hz), sledi mu Ov (121 Hz), najmanjše pa je pri Na (98 Hz), predvsem zato, ker se mu na koncu povedi njegov glas ne zniža tako globoko kot pri drugih dveh govorcih.
Skušajmo sedaj - kljub majhnemu številu primerov - strniti naše ugotovitve: Poskusni vzorci tipičnih stavčnih intonacijskih ogrodij v frekvenčnem obsegu moškega glasu bi torej bili nekako takšnile: 1. Ogrodje pripovednih stavkov
a) s pozitivnim vrhom na neprvem zlogu govorne enote:
IV.
—	200 Hz
—	100 Hz
b) z negativnim vrhom na začetku govorne enote (25. poved):
—	200 Hz
—	100 Hz
2. Ogrodje vprašalnih stavkov a) dopolnjevalna vprašanja
— 200 Hz
— 100 Hz
- varianta
b) odločevalna vprašanja
Prva varianta	Druga varianta
— 200 Hz 100 Hz
3.	Ogrodje velelnih stavkov z naglasom na prvem zlogu:
-	200 Hz
-	100 Hz
4.	Ogrodje vzkličnih stavkov z naglasom na prvem zlogu:
200 Hz
100 Hz
Intonacija naših 25 stavkov potrjuje splošno znano dejstvo, da je padajoči in-tonacijski tip najbolj ekonomična in zato najbolj običajna oblika intonacije. Zaradi stalno pojemajočega podglasilčnega pritiska govornega izdiha v času ene govorne enote nastane avtomatično. Zato bi jo lahko imenovali neoznačeno intonacijo v nasprotju z rastočo, ki bi potemtakem bila označena. (M. Pétursson in J. Neppert 1991:150)
St. Poved s
Prepoznavalca
pričakovanim	naglasa		Govorec Meritve samoglasnikov v hercih	
naglasom	Na	Srn		
Marjâna	л	л	Ov	125/103 126/182 185/164
	л	л	Na	129/130 146/187 206/181
	л	л	Ža	125/116 133/161 203/227
je v			Ov	123/126/123 123/110
			Na	140/118/133 116/114
			Ža	227/162
šoli	л	л	Ov	133/165/161 143/137/143
	л	л	Na	161/194 183/168
	л	л	Ža	131/151 161/187
izgubila	'	'	Ov	143/125 120/129/117 118/103
				112/118
			Na	133/115 116/122/120 118/127/123
				135/157
			Ža	180/164 123/107 108/128 140/130
ključe			Ov	108/64 98/74/68
			Na	120/110 110/95
	л?		Ža	118/90 93/65
Na			Ov	113/108
			Na	123/138
			Ža	118/123
tekmovanje	л	л	Ov	130/108 110/105 125/159 150/130
Št. Poved s	Prepoznavalca
po- pričakovanim	naglasa Govorec Meritve samoglasnikov v hercih
vedi naglasom	Na Sm
	л	л	Na	161/151 148/156/137 153/191 191/157
	л	л	Ža	166/165 144/133 142/151 136/129
bodo	0	0	Ov	129/118 116/98
	0	0	Na	151/144 133/120
	0	0	Ža	117/114 105/99
šli	"	л	Ov	114/123/110
	л	1	Na	153/162/117
	л	л	Ža	91/81
Grégor,		,	Ov Na Ža	108/93 116/166 118/112 123/187 103/90 110/204
Luka,		(л)	Ov	114/99 138/161/140
		0	Na	120/128/116 140/178
		л	Ža	105/113/103 153/204
Rožle,	-2		Ov	111/113/103 105/132/135
	л	*	Na	116/123/111 116/172
	л	*	Ža	104/112/101 116/185
Brigîta	л	л	Ov	120/127/123 140/172/150 145/138
	л	л	Na	113/124/108 133/159 157/142/144
	л	л	Ža	110/99 121/131 142/142
in Sonja.	л	л	Ov	138/143 164/105 105/70
	л	л	Na	131/142/131 138/116 116/73
	л	л	Ža	128/125 131/108 108/71
Ne vém,	л		Ov	118/113/116 144/179 179/144(m)
	л		Na	132/133/131 174/198 198/105(m)
	л?		Ža	112/124/106 125/211 21 l/168(m)
käjje	'		Ov Na	125/95/88 100/86 129/110 118/105
		0	Ža	149/113 113/105
ântimatérija.	Л'	Л'	Ov	101/103/91 110/99 84/83/90 104/77 75/68
	Л'		Na	118/120/118 111/101 101/97/100 110/92/92 93/89/77
	лл7	0'	Ža	105/99 112/97 118/118 103/82 86/59
Si			Ov	124/133/123
Na 124/125/123 Ža 125/124
1	Dolg, neizrazit.
2	Malo podaljšan.
Št. Poved s	Prepoznavalca
po- pričakovanim naglasa Govorec Meritve samoglasnikov v hercih vedi naglasom_Na Sm_
videla	-3	-	Ov	125/138 157/158 162/167
			Na	110/123/118 135/172 183/172
	'	л	Ža	105/129 146/181 191/201
Pâvla?	л	0	Ov	155/161 157/178
	л	л	Na	174/169/172 159/151
	л	л	Ža	174/174 179/156
Si			Ov	128/115
			Na	131/133/125
			Ža	131/116
videla,			Ov	115/122/117 118/118 118/193
		'	Na	114/127/124 157/200 150/107
	л	л	Ža	126/184 250/174 131/84
Pâvla?	.4	л5	Ov	116/78/93 105/125
	л	л	Na	131/103 96/86
	л	л	Ža	114/80 75/75
Jânez,	'	'	Ov	80/97 101/144/136
	л	л	Na	146/176 148/119
	л	л	Ža	144/185 150/89
a me ne			Ov	103/116 125/117 114/108
			Na	118/118 116/115 114/110
			Ža	110/114 128/128 127/133/127
razmneš?	л	л	Ov	90/88 154/200 123/65
	л	л	Na	108/113/113 187/198 181/99
	л	л	Ža	126/105 153/208 120/64
Nô, käj bo	-л	-л	Ov	108/88 133/125/126/120 105/108
	"л	"Л	Na	147/193/156 204/190 146/151/118
	лл	-л 9	Ža	179/211/111 151/206/198 196/191
dobrega?			Ov	104/68/76 77/74 88/69
			Na	114/103 108/10097/80
		'	Ža	172/99 94/84 76/79
Sédite.	л	л	Ov	193/206/174 90/84 73/54
	'	л	Na	146/140 134/143/134 112/78
	л	л	Ža	193/179 130/99 93/61
Ne bodi	л	'	Ov	105/114 132/133/138 116/118/103
	л		Na	125/121 128/153/148 140/126
	л	.6	Ža	108/113/106 127/174 174/161
smčšen!	'		Ov	95/84/88 81/66 61/64(n)
1 Ni izrazit.
4	Pod vplivom stavčne intonacije.
5	Rahel л.
6	Neizrazit '.
					
Št.	Poved s	Prepoznavalca			
po-	pričakovanim	nagi	asa	Govorec Meritve samoglasnikov v hercih	
vedi	naglasom	Na	Srn		
		Л?	о7	Na Ža	132/125 108/82 131/146/140 100/61
10.	Tô bo	л	л	Ov	210/209/187 148/116
		л	л	Na	218/229/186 133/116
		л	л	Ža	151/193/168 144/151/131
	zabâva!	л	л	Ov	123/103 110/86/77 65/67/65
		л	л	Na	120/108 123/120/100 97/80
		л	л	Ža	110/114/101 97/95/77 77/58
11.	To ga	л	л	Ov	197/177 153/140
		л	л	Na	200/210/196 168/140
		л	л	Ža	149/183 181/155
	bômo	Л8	0	Ov	132/120 125/118
		0	0	Na	138/144/133 131/117
		л9	0	Ža	156/138 138/120
	biksali!	л л	-10	Ov Na Ža	118/101 108/86 72/65 113/120/109 117/92 90/80 126/111 104/81 70/67
12.	Dežuje?	'	-	Ov Na	97/101/90 75/56/49 65/75/96 105/105/91 103/107/96 84/181
		л	л	Ža	101/108/91 101/154/215 113/67
13.	Jâ, dežuje.	лл	лл	Ov	125/75 116/115 158/170/125 82/50
		лл	лл	Na	162/196/161 131/138/125 189/209/177 78/61
		лл	"Л	Ža	232/252/213 117/123 184/202/150 93/64
14.	Jôj,	л		Ov	97/1900) 204/204 204/960)
		л	л	Na	100/184 184/216/179 179/96
		л	л	Ža	125/189/84
	dežOje!	л	л	Ov	112/99/99 200/258/193 68/68
		л	л	Na	138/151/120 190/230 115/72
		л	л	Ža	94/98 161/210/173 173/54
15.	Môjca	л	л	Ov	124/196 170/161
		л	л	Na	120/200 176/131
		л	л	Ža	124/191 189/175
	lepô рбје.	Л'	Л'	Ov	135/129 133/135/131 90/60/74
					74/59
		Л'	Л'	Na	124/115 165/168 111/103 103/84
7 Rahlo proti л. "Oslabljen. 9 Hiter л. 1(1 Neizrazit.
					
Št.	Poved s	Prepoznavalca			
po-	pričakovanim	nagl	asa	Govorec Meritve samoglasnikov v hercih	
vedi	naglasom	Na	Srn		
		A'	Л'	Ža	113/99 118/143 123/120/124
					125/71
16.	Môjca	A	Л	Ov	108/215/206 116/103
		A	Л	Na	145/253 182/144
		A	Л	Ža	150/245 190/178
	lepô poje,	A'	0'	Ov	96/93 123/118 103/75 73/73
		ЛЛ	0'	Na	125/117 146/119 127/97 91/88
		ЛЛ9	0'	Ža	175/163 166/145 148/90
	nč pa	^		Ov	169/189/185 151/125
		лГ?)		Na	105/116 163/155
				Ža	125/153 201/168
	Francka.	Л	А	Ov	116/82 73/62
		л	Л	Na	129/99 91/81
		лл	ЛЛ	Ža	172/148 96/61
17.	Môjca lepô	Л'	Л'	Ov	96/98(m) 121/190 155/127
					102/95/160/170
		Л'	Л'	Na	138/151 151/193 169/128 120/118
					168/165
		Л'	Л'	Ža	131/168/157 153/140/136 130/129
					131/146/142
	poje.	'	'	Ov	136/175 169/175
				Na	143/137/174 174/86
				Ža	103/82/86 86/163/193/156
	ne pa			Ov	123/144 144/143
		~(л?)		Na	129/151 163/146
		*	0	Ža	105/115 148/135
	pléSe.			Ov	135/144 87/68
				Na	101/86 111/81
				Ža	168/183 108/65
18.	Jésen je			Ov	102/93(j) 102/82 151/169/148
					123/113
				Na	116/131 138/135 161/138 116/108
		'	'	Ža	129/121 142/125 96/81
	drevô,	л	л	Ov	92/78 91/143
		л	л	Na	90/97/90 102/197
		'	л	Ža	92/84 92/144
	jesên pa	л	л	Ov	l06/86(j) 120/109 131/122/163
					141/149(n) 167/161
		л	л	Na	106/108 140/183 120/101 (pa)
		л	л	Ža	120/123 167/185 176/163
	lêtni čas.	л~	л-	Ov	151/145 129/120 117/80
		л-	л~	Na	112/135 157/144 125/78
			0"	Ža	170/168 116/97 103/68
Št. Poved s	Prepoznavalca
po- pričakovanim	naglasa
vedi naglasom_Na	Sm
19. Kôlo je л	л
л	л
л	л
plês, л	л
л	л
л	л
kolô pa '	л
'	л
okrögla
л(?)
priprava.	л	л
л	л
л(?)	л
20. Premetava	л	л
л	л
л	л
se kot
riba	л (?')
л(?)
na suhem.	л л
л	л
л	л
21. Že vês
dân rîba лл	лл
лл	лл
лл	лл
in čisti. л	л
л	л
л	л
22. Prâv zdâj "	"0
Govorec Meritve samoglasnikov v hercih
O v	151/170/147 108/92 90/77
Na	186/193/167 151/116 116/95/88
Ža	143/149/129 112/92 92/78
Ov	118/148
Na	116/166
Ža	120/198
Ov	115/97 102/157 176/172/174
Na	116/110 110/140 169/148
Ža	108/116 127/176 181/176
Ov	174/177 135/116 129/127
Na	139/103 112/118/114 133/145
Ža	176/169 151/146 140/133
Ov	123/128/123 97/75 75/65
Na	125/135/130 135/118 118/93
Ža	134/134 112/84 80/67
Ov	124/124 127/129 174/189/174
154/166/161
Na	127/133 125/120 147/179 170/155
Ža	119/121 114/108 140/153 183/176
Ov	151/140 183/166
Na	169/151 101/91
Ža	151/148 155/146
Ov	129/135/129 123/104
Na	135/145 157/142
Ža	184/154 127/125
Ov	99/97 98/86 86/67
Na	140/129 146/116 108/80
Ža	112/101 108/9986/70
O v	108/90/108(ž) 116/118
193/208/199
Na	96/64 146/153/142 175/193/204
Ža	108/82 116/123 196/227/201
Ov	155/147 110/144/135 131/129
Na	176/172 137/153/146 127/120
Ža	172/157 126/169 138/125
O v	131/120 123/74 103/68
Na	113/110 138/116 92/82
Ža	125/118 113/98 98/82
Ov	173/200/179 144/147/125
Na	183/198/168 176/187/148
Ža	197/218/203 174/185/161
Št. Poved s po- pričakovanim vedi naglasom
Prepoznavalca
naglasa Govorec Meritve samoglasnikov v hercih
Na
S m
hoja medi.	-11л		Ov	108/86 90/89 87/87 68/65
			Na	135/108 115/110 108/103 110/86
	ЛЛ9	л0	Ža	174/174 127/110 108/84 97/70
Počasna			Ov	105/108 99/88/93 138/160
			Na	125/120 120/99 170/187/183
			Ža	104/105 120/82 144/172
hoja me			Ov	114/103 112/116 111/110
			Na	145/138 146/153/146 127/120
			Ža	178/159 161/159 144/131
utrüja.	л	л	Ov	103/110 140/110 86/67
	'	,12	Na	120/114 118/114/120 97/82
	л?		Ža	131/129 143/135 81/61
Zémlja za			Ov	78/68(z) 105/86/90 105/129/99
				103/88
			Na	103/98 142/133 157/168/148
				118/103
	'	'	Ža	98/73/106 133/118/123
				172/198/183 164/129
cêsto se	л	л	Ov	126/142 135/123 134/123
	л	л	Na	153/163 159/129 142/131
	л	л	Ža	127/151 161/145 155/140
pogrêza.	л	о13	Ov	106/95 103/114/75 82/68/68
	'	-14	Na	140/144/140 103/95 88/82
			Ža	144/144 111/127/121 82/94
Denâr			Ov	120/110 97/86/92
			Na	109/123 129/142
			Ža	111/112 103/97
za césto			Ov	123/140 92/80 161/176
			Na	109/99 116/99 153/177
			Ža	193/188 193/148 155/138
bo dâla	-16		Ov	123/131/129 131/125/131 135/151
			Na	116/120/114 103/97/105
				112/125/127
	-	0	Ža	120/113 120/101/99 108/116
25.
11 Neizrazit.
l2Zabrisan.
"Neizrazit.
14 Manj izrazit.
"Hiter izgovor.
16 Manj jasen.
452		Slavistična revija, letnik 45/1997, št. 3^4-, julij-december
		
Št. povedi	Poved s pričakovanim naglasom	Prepoznavalca naglasa Govorec Meritve samoglasnikov v hercih Na Sm
občina.	л л Ov 133/142/133 65/68 64/60/74
л л Na 124/105 110/96 88/75 л л Ža 118/105 97/87 72/68
Marjana je v šoli izgubila ključe
Janez,	a me ne razumeš?
6 Ov
тур Ж т/во «ONAORAM • KAV ILCMCTRICa CO. fini ■NOOK. N. J.

I
Ь^д_^
Г
JkgjL fàSSÈf&faÊL
■ИИиДЯг i. МЯШЯШЁЁЙЁтЯШШш,
Janez,
a me ne razumeš?
7 Na
• KAV (LIMKTRICa CO. PINC BROOK, N. J.
N v- ;
kaj bo dobrega?
10 Ov
TYP« ■/•■ «ONAONAM • KAV К11ЫКТЯ1С1 CO. PINK BROOK. N. J.
Ne bôdi s m é š э n!
* Pri besedah, kjer prepoznavalca nista bila enotna glede tonemskega naglasa, ta ni označen.
10 Ov
TÏPK ■ / б 9 BONAORAM • KAY ILKMCTRICS CO. PIN« BROOK. N. J.
\ iffniT ,tn!tu,„ani •>■ MiftMi B i»
Tô bo zabava!
12, 13 Za
ЛЗЦјsr-

TYP« B/M SONAOMAM • KAY KLCMITRICS CO. PINK BROOK. N. J.
^_^

A
л
D e ž û j e?
J â,
d e ž û j e.
14 Ov
TYP» И/6В SONAORAM • KAY ELKMCTRICB CO. PIN« BROOK. N. J.
•mt—
J o j,	dežuje!
navedenke in literatura
m. pétursson in J. Neppert, 1991: Elementarbuch der Phonetik. Hamburg.
T. Srebot Rejec, 1988: Word Accent and Vowel Duration in Standard Slovene. An Acoustic
and Linguistic Investigation. München. J. TOPORIŠIČ, 1969: Slovenska stavčna intonacija. V. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana.
—	1970: Slovenski knjižni jezik 4. Maribor.
—	1976, 1984: Slovenska slovnica. Maribor.
B. VoduŠEK, 1961: Grundsätzliche Betrachtungen über den melodischen Verlauf der Wortakzente in den zentralen slowenischen Mundarten. Linguistica, 4, 20-39.
Summary
Sentence intonation in tonematic Slovene is the result of the basic sentence tone curve and the word-tone of each stressed word. Therefore Table 1 contains not only the initial and final frequency measurements of all the vowels of all the words in the sentences, but also the expected accent /л= circumflex, '= acute/ marked on the stressed words together with the accent identifications of the actually spoken words. These identifications were made by two experts of Slovene word accent /Na(rtnik) and Sm(ole)/ from the Inštitut za slovenski jezik. The aim of this paper, however, is to study primarily sentence intonation and not word-accent. To non-mathematically minded readers the approximate graphic displays in the paper will probably be more telling than the exact frequency figures. The diagrams at the end of the paper attempt to present typical sentence intonation curves of declarative sentences /I a), b)/, questions /II a) wh- questions, b)yes-no questions/, imperatives /111/, and exclamations /IV/. The broken line indicates alternative realizations. The tone curves of the 3 speakers /Ov, Na and Ža/ agree in their realizations in all cases, except in yes-no questions where further study of more examples would be necessary.


If




..■■■ . "i ■m

k

i
ШШјШ
Л

■




UDK 821.163.6-1.09:929 Hartman M. Tom Priestly Univerza v Alberti
ZVOČNOST IN TEMATIKA PRI MILKI HARTMAN: VAJA V ANALITIČNI METODI
Poezija Milke Hartman se po tematiki deli na dve vrsti: politično in nepolitično. V pričujoči razpravi se predlaga analiza nekaterih izbranih pesmi, ki naj bi pokazala, ali so prve manj evforične kot druge. Analiza, ki je podana za primer, poteka na treh ravneh: na ravnini preprostega zvočnega ponavljanja; na ravnini zvočnega z določenim pomenom; na ravnini glasovne simbolike. Analiza je bila opravljena na 25-ih političnih in 75-ih nepolitičnih pesmih. Pokazalo seje, daje za politične pesmi dejansko značilna ne le večja nepravilnost metra in rime, ampak tudi manjša zvočna instrumentalizacija - da so v resnici manj lirične; poleg tega je tudi prikazano, v kolikšni meri to drži.
The poetry of Milka Hartman falls into two thematic categories: the 'political' and the 'apolitical'. This article proposes an analysis of a selection of her poems in order to determine whether the former are less euphonious than the latter. The proposed analysis is at three levels: the level of simple sound-repetition; the level of meaningful sound-repetition; and the level of 'sound symbolism'. The analysis is carried out on 25 'political' and 75 'apolitical' poems. It is concluded that, indeed, the 'political' poems are as a rule characterized not only by more irregular metres and/or rhyme-schemes, but also by less sound instrumentation - that they are indeed less 'lyrical'; moreover, the extent to which this is true is demonstrated.
1 Uvod
Slovenska koroška poezija 20. stoletja ne vključuje le del avtorjev »modernejših« pesmi, ampak tudi pesmi Milke Hartmanove, ki so v veliki meri ulite v »tradicionalni« obliki, z rimami, pravilnim metrom in zvočno instrumentacijo; vendarle pa nekatere njene pesmi niso te vrste. Tudi po vsebini so raznolike - delijo se v dve zelo različni skupini: na eni strani pesmi z bolj tradicionalnimi temami (vaško življenje, osebna čustva, verska doživetja itd.), na drugi pesmi s čisto političnimi temami. Ob teh dveh dihotomijah (tradicionalna : netradicionalna oblika in tradicionalna : netradicionalna vsebina) se kar samo ponuja vprašanje: Ali ti dve razliki sovpadata ali se vsaj delno prekrivata? Ali so vse ali vsaj nekatere »politične« pesmi napisane v modernejši obliki? Iz tega pa izhaja še eno vprašanje: Ali so pesmi, spesnjene v modernejši obliki, praviloma manj lirične, manj melodične? Komentarji v literaturi pravijo, da je Hartmanova najboljša, ko je najbolj lirična; če je v njenih pesmih s politično tematiko res premalo lirizma, postanejo moja vprašanja pomembna.
Ta razprava skuša kategorizirati poezijo Milke Hartmanove, kar bo osnova za odgovor na pravkar zastavljena vprašanja. Opisana kategorizacija temelji tako na formalnih kot na vsebinskih lastnostih pesmi. Po vsebinski plati se preprosto delijo na politične in nepolitične; po formalni plati pa je analiziranih več dejavnikov, ki prispevajo k splošni evfoniji. Večplastni pristop k analizi formalnih vidikov poezije, ki se uporablja v konkretnem primeru, pa je obenem ponujen tudi kot prispevek k
metodologiji, uporabni za analizo evfonije v kateri koli poeziji, ki vključuje to oblikovno potezo.
2	Milka Hartman
Kot je splošno znano, je bila Milka Hartman doma v Libučah, majhni vasi v Podjuni na avstrijskem Koroškem. Rodila seje 11. februarja 1902. Po osnovni šoli je obiskovala učiteljišče v Ljubljani; potem je nekaj časa preživela doma z družino, preostanek delovnih let pa kot potujoča učiteljica glasbe po koroških mestih in vaseh. Kar zadeva njeno igranje na kitaro in pisanje poezije, je bila v glavnem samoukinja. Z leti se ji je razvila zelo močna narodna zavest. Med drugo svetovno vojno je bila kot mnogo drugih pregnana s Koroške (»po milosti Hitlerja«, kot pravi sama) in tri leta internirana v nemških taboriščih. Njene prve pesmi so izšle v samozaložbi leta 1934. Po vojni je postala zelo znana s štirimi pesniškimi zbirkami, ki so izšle v Celovcu (1952, 1972, 1977, 1982), in številnimi pesmimi, objavljenimi v antologijah.1 Umrla je v prvem tednu junija 1997.
3	Viri in literatura
3.1 Literatura
Objavljenih je bilo nekaj kritičnih obravnav poezije Milke Hartman. Poleg kratkih uvodov k njenim zbirkam, prav tako kratkih orisov v antologijah in nekaj kratkih omemb v pregledih sodobne koroške slovenske književnosti2 obstajata dve te-
1 Gl. Milka Hartmanova in Marko Bajuk, Dekliške pesmi. Med cvetjem in v solncu. /-//. (Ljubljana: Samozaložba, 1934) [dalje: DPI, DPH\, Milka Hartman, Moje grede. Pesmi (Celovec: Družba sv. Mohorja, 1952) \MG\-, Milka Hartman, Lipov cvet. Pesmi (Celovec: Družba sv. Mohorja, 1972) [Z.C]; Milka Hartman, Pesmi z libuškega puela (Celovec: Krščanska Kulturna Zveza in Klub Mladje, 1977) IPLP)\ Feliks J. Bister, Hanzi Gabriel, Hubert Greiner in Zvonimir M. Hartmann, ur., Milka Hartman /-///. |/: življenje, II: Poezije, III: Melodije] (Celovec/Dunaj: Mohorjeva, 1982) [MHl, МНИ, МН1Щ. Nekaj enot se ponavlja, vendar pa vsaka zbirka vsebuje novo gradivo. Za izčrpno bibliografijo gl. Andrea Sturm, Milka Hartman, disertacija. Univerza v Gradcu, 1995. PLP sestavljajo pesmi v libuškem narečju (prim. Tom Priestly, Die slowenische Dialektliteratur in Kärnten, pripravljeno za objavo Johann Strutz, Fabjan Hafner in Klaus-Detlef Olof, Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten, 2. izd., v tisku, Celovec, 1998). Samo še nekaj drugih njenih pesmi ima očitne narečne poteze, ki pa so (z redkimi izjemami) omejene na besedišče.
2Gl. uvode Tomaža Holmarja v MG, Lovra Kaslja v LC in Pavleta Zdovca v PLP\ gl. posebno MHl, kjer je edina obsežna študija o pesničinem življenju in delu, vendar pa vsebuje le malo literarnovedne obravnave njenih pesmi. Obsežnejši komentarje prispeval Matjaž Kmecl, Književnost zamejskih koroških Slovencev po plebiscitu, Erik Prunč in Gustav Malle, Koroški kulturni dnevi. I. Zbornik predavanj (Maribor: Obzorja, 1973), 151-165; Ta hiša je moja pa vendar moja ni. Sodobna slovenska lirika na Koroškem. |= Sodobna slovenska literatura na Koroškem V, Knjižnica Kondor 161 ] (Celovec, 1976); Sodobna slovenska književnost na avstrijskem Koroškem, Janko Liška et al., ur., Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes (Celovec: Drava, 1984), 154-167; Die slowenische Literatur in Kärnten - ein einführender Überblick, Verband slowenischer Schriftsteller/innen, Übersetzer/in/nen und Publizist/inn/en in Österreich, ur., Die slowenische Literatur in Kärnten. Ein Lexikon (Celovec: Drava, 1991) 11-35; Vida Obid, Die slowenische Literatur in Kärnten seit 1945 (Celovec: Slovenski znanstveni inštitut, 1979); Pavle Zablatnik, Literatur der Kärntner Slowenen vom Jahre 1918 bis zur Gegenwart, Reginald Vospernik, Pavle Zablatnik, Erik Prunč in Florjan Lipuš, ur., Das slowenische Wort in Kärnten. Slovenska beseda na Koroškem (Dunaj: Österreichischer Bundesverlag, 1985), 175-213.
meljitejši študiji, in sicer Marije Spieler iz 1. 1989 in Franca Zadravca iz 1. 1991.3 Zanimivejša opažanja so navedena spodaj. Večina mnenj je pohvalnih, še posebej ker poudarjajo dejstvo, daje bila pesnica samoukinja; povečini se nanašajo na njene teme (z neko splošno ugotovitvijo, kako dobro jih pesnica izraža). Zelo malo opomb se dotika oblikovne plati njene poezije; z eno samo izjemo - mimogrede navrženo zvezo pri Kmeclu o njenih tehničnih napakah - ni nič drugega kot precej nedoločni komentarji o njeni »liričnosti«.4
3.2 Viri
Moja študija temelji na pesmih Milke Hartman, ki so izšle v knjižni obliki. Izpustil sem pesmi, ki so bile objavljene drugod, in pesmi v narečju. Pesem, ki obstaja v bolj ali manj enaki obliki v različnih knjižnih izdajah, je obravnavana kot ena pesem in ne kot dve; tu seje bilo včasih treba odločati po presoji.5 Celotno število pesmi, ki so ostale po tem prebiranju, je bilo 402.
Ker so me zanimale politične teme, sem nato od celote odbral pesmi s to tematiko. Tudi tu seje bilo včasih treba odločati po presoji: čeprav je v večini primerov jasno, kdaj pesnica obravnava enega ali več problemov, ki zadevajo slovensko manjšino na Koroškem, so včasih navezave na to tematiko sekundarne. Po moji oceni gre npr. v pesmi Poslednje slovo (LC45) bolj za trpljenje ob slovesu kot pa za razlog za slovo ali katero koli drugo politično implikacijo, čeprav so razlog in zahteve, ki se postavljajo Slovencem, eksplicitno izraženi. To pesem sem izločil iz pregleda.
Tako mi je na koncu pod oznako »politične« ostalo 25 pesmi; dejstvo, da jih je od 400 takih le 25, je samo po sebi zanimimivo.6
Moja analiza temelji na natančni raziskavi teh 25-ih, poleg teh pa še 75-ih nepolitičnih, kar je skupaj dalo okroglo 100 pesmi. Vključil sem (a) pesmi, ki sem jih kdaj skušal prevesti, bodisi uspešno ali neuspešno,7 (b) vse pesmi, vključene v an-
1 Maria Spieler, Milka Hartman, Strutz, Johann, ur., Profile der neueren slowenischen Literatur in
Kärnten. (Celovec: Mohorjeva, 1989), 39^-6; Franc Zadravec, Milka Hartman, Die slowenische
Literatur in Kärnten. Ein Lexikon, 53-55.
4	Negativna opomba je Kmecl, Ta hiša je moja ..., ponatisnjeno v Sodobna slovenska književnost na avstrijskem Koroškem, 160; gl. razdelek 5.1. v nadaljevanju.
5	Dober primer za to: pesem Krik jeseni je bila prvič objavljena v MG 68 kot 18-vrstičnica; zadnji štirje verzi so bili objavljeni kot pesem z istim naslovom v MHI19. To v našem primeru štejemo kot eno samo pesem; analizirana je bila daljša (tj. zgodnejša) verzija.
6Nikakor nisem skušal političnih pesmi povezovati s političnimi dogodki in njihovim časovnim ozadjem. Vendar pa preprost izračun pokaže, daje vseh 25 političnih pesmi, ki sem jih vzel v presojo, povojnih, in da po številu z leti naraščajo: 4 so bile objavljene v LC (1952), 7 v MG (1972) in 14 v MHI-II-III (1982). Razmerje med temi izidi in političnimi dogodki na Koroškem po 2. svetovni vojni pa si zasluži posebno študijo.
7 Nekaj prevodov Hartmanove v nemščino: 2 pesmi je prevedel Klaus Detlef Olof in eno Horst Ogris, Na zeleni strehi vetra. Auf dem grünen Dach des Windes. Slovenska sodobna lirika. Slowenische Lyrik der Gegenwart, ur. Rudolf Neuhäuser, Klaus Detlef Olof in Boris Paternu (Celovec: Heyn, 1980); prevodi devetih različnih prevajalcev, Milka Hartman. Gedichte aus Kärnten (Celovec: Mohorjeva, 1987); v angleščino: 5 pesmi je prevedel Herbert Kuhner, Feliks Bister in Herbert Kuhner, ur., Koroška slovenska poezija. Carinthian Slovenian Poetry (Celovec: Mohorjeva, 1984); Tom Priestly, Milka
tologije, in torej (po mnenju avtorjev teh antologij) najbolj vredne take obravnave. Skupno število 75 je bilo potem doseženo tako, da sem k temu dodal še poljubno izbrane pesmi. Kar zadeva različna obdobja v pesniškem življenju Hartmanove, pa so leta prve objave teh 75-ih pesmi razvrščena takole: 21 pesmi je iz 1. 1934, 15 pesmi iz 1. 1952, 20 pesmi iz 1. 1972 in 19 pesmi iz 1. 1982, tako da predstavljajo pesničino celotno ustvarjalno življenje.
4 Tematika
4.1 Nepolitične pesmi
Kot je zapisal Lovro Kašelj, je »[pjesniški svet Milke Hartmanove [...] svet njenega vsakdanjega življenja: rodni dom in vrt ob njem, domače polje in travniki, domačni gozd in gaj, domovina«.8 Kmečko življenje, ki jo je obdajalo, ji je nudilo gradivo, ki ga je interpretirala v skladu z izročilom, podedovanim iz ljudskega pesništva in pripovedništva; po besedah Pavleta Zablatnika: »[Hartmanova] zajema svoje motive iz preprostega kmečkega življenja in iz bogatega studenca slovenske ljudske poezije.«9 Tej tematiki pa je dodala še svoja doživetja, kot je to opisal Matjaž Kmecl: »Milka Hartman [...] po preprostem, vedrem, razposajenem izrazu in načinu verzificiranja, po neposredni in pristno naivni izpovedi ter kmečki motiviki močno spominja na ljudske verze, ji pa vmes pogosto zazvenijo tudi mnogo bolj ralinirani stihi žensko rahle, otožne, pogosto religiozne lirike, polne tragičnih re-miniscenc in zavestnega spoznavanja zadev okrog nasilnega ginevanja stare slovenske kmetskosti, vaške starožitnosti, ki je na južnem Koroškem identična slovenstvu.«1" Kot opazovalka in kot udeleženkaje bila močno povezana s kmečkim svetom v Podjuni, kjer leži vas Libuče; zdi se, da mnoge pesmi odražajo osebno izkušnjo: ljubezen, družinska čustva, slovo, občutenje starosti; nekatere (manjšina) so lirsko opisne. V to tematiko se vpletajo tudi močna verska čustva, kijih omenja Kmecl; ta so dejansko osrednji predmet mnogih pesmi. 75 pesmi, izbranih za to obravnavo, v celoti predstavlja to tematiko in doživetja."
Hartman. Midsummer Night. Kresna noč. Thirty-seven Poems by Milka Hartman. Sedemintrideset pesmi Milke Hartmanove (Celovec: Mohorjeva, 1992).
8 Kašelj, Lipov cvet, 5.
9Pavle Zablatnik, Sodobna slovenska književnost na Koroškem, Slavistična revija 29 (1981), 463-75. citat s str. 466; gl. tudi Zablatnik, Literatur der Kärntner Slowenen, 182.
10Kmecl, Novejša slovenska književnost na Koroškem, M. Kmecl, ur., IX seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 2.-14. julij 1973. Predavanja (Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike filozofske fakultete v Ljubljani), 109-118, citat s str. 110.
11 Tu je naštetih vseh teh 75 pesmi; kjer obstajata dve ali celo več variant, je bila za analizo izbrana varianta, označena z zvezdico: Advent, LC 132; Ah ne jokaj, MHIII 50; Ajdica in Majdica, DPI 20; Angel luči, MHII37; Barka plove na morje, MG 74; Bela pisma, MG 60; Beli kristali, МНИ 20; Bogata noč, LC 84; Bolečina, LC 107; Bor kipi v nebo, MG 87; Božična, DPII 25; Božična luč, MHII 124; Božična noč, MG 95; Bratovi gomili, MG 107; Da pomlad zadehti!, DPI 14; Dečva, DPI 10; Dehteči mrak, MHII 77; Dekle in cvet, MHII 47; Deklica mala, MHIII 42; Dekliška, DPI 10; Depresija I, MHII 78; Domotožje, DPI 22; Domotožje v maju, MHII 26; Grej mi, zlato sonce, MHIII 40; Idila ob košnji, LC 71; Izbrana, MHl 185; Junaška pevka, MHIII 76; Kako vse je tuje!, MHII 58; Kdo bo tebe ljubil?, DPI l 5; Kolo, DPI 13; Kresna noč, *MHII 8, prvotno brez tretjega verza kot V kresni noči, MG 42; Krik
4.2 Politične pesmi
Vseh petindvajset pesmi s politično tematiko obravnava neugoden položaj slovenske manjšine na Koroškem pod naraščajočim germanizacijskim pritiskom. Hartmanova je le redko povsem pesimistična, vendar pa so nekatere pesmi bolj pozitivne kot druge. Skoraj vse poosebljajo ali vsaj vključujejo poziv k aktivnemu premagovanju naraščajočega pritiska.12
Na položaj Slovencev gleda v zgodovinskem kontekstu, kot npr. v naslednjih:
Naša borba, Naša pesem, Naše vasice in Osveta pozivajo Slovence h kljubovanju, naj ne prodajajo svojih domov nemškemu prebivalstvu in naj se zavedajo svoje slavne preteklosti.
Naš knježji stol: Slovenska zgodovina, katere svetišče je Knežji prestol pri Gospe Sveti, je slavna: naj Slovenci obdržijo svojo domovino.
Tujec in naš boj in Tujina: Nemško zatiranje celo v svoji najskrajnejši obliki, z internacijskimi taborišči in SS-om, ne more zaustaviti preroda Slovencev.
V pregnanstvu: Iz življenja v izgnanstvu pesničine misli poletijo nazaj v Pod-juno. To ni le pesem domotožja; za »grehe tujcev« se bo maščeval kralj Matjaž, ko se bo prebudil pod Peco.
Moj junak in Skrivnostni zvok: Potreben je junak, ki bo prebudil in vzpodbudil Slovence; tudi to bo morda kralj Matjaž.
Beseda materina in Delo kulture: Poje hvalnico materinščini, ki je ne le dediščina, ampak tudi rešiteljica v prihodnosti.
Ciril-Metodov kres: Kresni ogenj, posvečen slovanskima svetnikoma, ki je bil mnoga leta ugasnjen, bo ponovno prižgal nagovorjeni brat, ki simbolizira pla-menico domovine. Isti predmet je obravnavan drugače v:
jeseni, *MG 68, skrajšana z istim naslovom MHII 9; Kruh domači, MG 101; Lepa Gelka, DPII 12; Libuško polje, *MG 16, in z drugo (precej spremenjeno) ter četrto kitico ponatisnjena z istim naslovom v MHIII118; Majnik, DPII 8; Materin blagoslov, MHIII44; Mlin, LC 81; Moja pesem, DPI 5; Moj dom, MHII 17; Moji spevi, MHU 35; Moj vrtnar, LC 62; Najmanjši brat, LC 19; Nate mislim, *DPII 13, ponatisnjena s številnimi spremembami z istim naslovom v MHU 7; Na trati, DPI 8; Na valovih v tujino, MHII 94; Ne laži me, *MG 64, malenkostno spremenjena v MHIII 18; Odmrli list, LC 111 ; O Podjuna, *MG 14, malenkostno spremenjena v MHIII 164; Piščal, LC 9; Pojdi na vrt z menoj!,
*DPI 6, ponatisnjena nespremenjena v MHIII 162 in v malenkostno drugačni verziji, a z istim naslovom v MG 36; Pomlad, DPII 22; Premišljevanje, MHII 13; Pridi k nam, MG 22; Ranjena samota, LC 64; Razbita kupa, LC 63; Rožni dih, MHII 102; Sen ob žitu, LC 76; Sijaj solnce!, *DP!1 18, malenkostno spremenjena v Sijaj, sijaj, MHIII 158; Skrivnost srca, LC 90; Sliko dam ti, MG 32; Sprehod, LC 139; Srce, zapoj!, DPI 13, ponatisnjena v MHIII 142; Veseli ptiček, *DPI 9 in v malenkostno spremenjeni verziji v MC 21 in MHIII 134; Vigred, DPI 7; V Korte, MG 29; V maju, DPI 9; V neki noči, LC 59; V pomlad, LC 32; V pomladnem soncu, MG 18; V samotni koči, DPI 16; Zakaj?, LC 115; Zlata ura, LC 40 in z dodano peto kitico *MHII 24; Žarni maj, LC 52; Žito valovi, LC 75.
l2Te pesmi so naslednje: Beseda materina, MG 20; Ciril-Metodov kres, MHII 72; Ciril-Metodove kresovi, MG 12; Delo kulture, MHII 76; Gospa sveta, MHIII 26; Kresovanje, MHIII 32; Krivični lov 1, MHII 44; Krivični lov 1, MHII 83; Ljudsko štetje, LC 104; Moj junak, LC 37; Naš knježji stol, MG 10; Naša borba, MHII 96; Naša pesem, MHIII 112; Naša vasice, MHII 95; Osveta, MHIII 16; Sedmi člen, MHII 128; Skrivnostni zvok, MHII 104; Strah, MHII 69; Tujec in naš boj, MHII 120; Tujina LC 44; V divjem vetru lipov cvet trepeče, MG 9; V pregnanstvu, MG 26; Vedno mladi, *LC 95, z nekaj spremembami in z istim naslovom ponatisnjeno v MHII 10; Volkovi tulijo, MHIII 107; in Zvonovi Gospe Svete, MG 17.
Ciril-Metodovi kresovi in Kresovanje: Pesnica vzpodbuja prižiganje kresov kot znamenje zatiranim ljudstvom na »jugu in zahodu«. To je edino mesto, kjer Hart-manova neprikrito omenja zadeve zunaj avstrijske Koroške.
Mučni položaj Slovencev pregleduje tudi s stališča, kot se odraža v sodobnosti, npr. v sledečih pesmih:
Krivični lov I in Krivični lov II: Slovence svari pred zvijačami tujcev (npr. nemških nacionalistov), ki skušajo ujeti Slovence v past.
Ljudsko štetje in Strah zasmehujeta ljudsko štetje, ki so ga Slovencem naložili neslovenski birokrati, in pozivata Slovence na upor.
Sedmi člen: Člen v avstrijski zvezni ustavi, ki določa manjšinske pravice, je treba izpolniti; naj se Slovenci borijo zanj.
Vedno mladi poziva Slovence, naj ostanejo neomajni.
Volkovi tulijo: Slovenski boj proti tujim »volkovom« je pravičen.
Tudi tu ne manjka izrazito versko čustvo, značilno za tolikšen del poezije Hartmanove.
Pesem brez naslova, ki se uporablja kot predgovor k poglavju z naslovom Rodoljubne [pesmi] (MG 9), namreč »V divjem vetru lipov cvet trepeče«, kliče nebeško pomoč v mučno življenje koroških Slovencev.
Zvonovi Gospe Svete: Zvonovi Gospe Svete pozivajo vse koroške Slovence, naj se zbudijo in odvržejo svoje okove.
Gospa Sveta: Naj devica Marija, ki je varovala Slovence doslej, spremlja Slovence na njihovem romanju.
5 Oblikovna sredstva
5.1 »Pravilnost« metra in rime
Zdi se, da se vsaka oblikovna analiza pesmi začne z določitvijo njenega metra in rime. Zato tudi moja prva kategorizacija temelji na pravilnosti metra in rime. Praviloma smo en ali dva odmika (v okviru ene pesmi) od sicer pravilnega sistema šteli kot izjemo k pravilni metrični shemi, in ne kot primer nepravilnosti. Kmecl je, kot rečeno, v tem pogledu kritičen: » ... večkrat... z metričnimi pomanjkljivostmi in napakami.«13 Sam o tem nisem prepričan; od človeka z glasbeno osnovo, kot jo je imela Milka Hartman, bi gotovo pričakovali, da bo »zadel meter«; morda so bile vse, gotovo pa vsaj nekatere »napake« namerne (prim. 6.5 spodaj). To vprašanje si zasluži še nadaljnje raziskave. Rezultat (posebej za politične in nepolitične pesmi) v odstotkih je prikazan v tabeli I. Statistika potrjuje splošni vtis: jasno je, da Hart-manova uporablja tradicionalni meter in rimo za tradicionalno tematiko in nedoslednosti v metru in/ali rimi za manj tradicionalno politično tematiko. Drugače povedano, približno dve izmed treh političnih pesmi sta oblikovno nepravilni; a samo ena izmed šestih nepolitičnih pesmi je oblikovno nepravilna. To morda ni nič posebno presenetljivega; k temu vprašanju se bom vrnil v nadaljevanju.
13 Kmecl, Sodobna slovenska književnost, 160.
Tabela 1
Nepolitične pesmi Politične pesmi
Nepravilni meter in/ali rima pravilna meter in rima
16% 84%
64% 36%
5.2 Druga evfonična sredstva
Za temeljito analizo fonetičnih lastnosti določene poezije ni dovolj, da samo preštejemo zloge in pregledamo rime; potrebno je še nekako analizirati rabo drugih sredstev, tj. rabo glasov, »instrumentacijo«.
V vsaki od 100 pesmi, ki smo jih vzeli pod drobnogled, smo analizirali še glasovne vzorce, tj. vsa poetična sredstva, ki vključujejo ponavljanja fonemov in fonetičnih lastnosti. Največ pozornosti smo posvetili naglašenim zlogom, vendar smo upoštevali tudi nenaglašene. Prvi korak je bila analiza dejanskih rim (tj. ne le preprosta pravilnost oz. nepravilnost rime, kot je prikazano zgoraj), aliteracij, aso-nanc itd. Nato smo v vsaki pesmi ugotovili, kako so bili ti glasovni vzorci uporabljeni. Moj pristop k tej problematiki je mogoče zreducirati na sledečo, gotovo preveč poenostavljeno teoretično shemo s tremi ravninami.14 Navedeni so primeri vseh teh vidikov poetične zvočne strukture:
1.	Na prvi, površinski ravnini gre za glasovne vzorce, ki nimajo nujno kake pomenske vloge (vendar jo lahko tudi imajo), a ločujejo pesem od proze: prispevajo k temu, daje pesem zanimivejša, prijetnejša, bolj harmonična kot običajna proza.
2.	Na drugi, srednji ravnini gre za izrabo teh sredstev za poudarjanje določenih morfemov ali besed (posameznih ali v skupinah) in torej za poudarjanje določenih pomenov. Srednjo ravnino tu predstavljata dve posebni sredstvi: ključne besede in zvočno ujemanje. Seveda so tudi področja, kjer se analiza ključnih besed in analiza zvočnega ujemanja prekrivata, vendar pa sta pojma dovolj različna, da ju lahko obravnavamo ločeno.
Ključna beseda je beseda, katere pomen zaobjame pomemben del smisla pesmi in ki je obenem ojačena in poudarjena s fonetičnimi sredstvi v pesmi.15 Tako določena pojavnost pesemske oblike poudarja določeni vidik pesemske vsebine.
14 To je eden od pristopov k obsežni problematiki pesniške strukture, kot je opisana in analizirana v precej več kot enem samem življenjskem opusu. Za analizo slovenske poezije, ki obravnava vse tri ravnine, gl. Rudolf Neuhäuser, K vlogi glasovne instrumentacije in glasovne metafore v lirski pesmi romantike s primeri iz Prešernovih poezij, Jezik in slovstvo, 26/5 (1980-81), 153-58; Zur Rolle von Lautinstrumentierung und Lautmetapher im lyrischen Gedicht der Romantik anhand von Beispielen aus den Poezije Prešerens, Boris Paternu, ur., Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1981), 177-203; Reim und Lautstruktur in Vida Taufers Versband 'Veje v vetri', Franc Zadravec, ur., Socialni realizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Mednarodni simpozij v Ljubljani od 26. do 28. junija 1985 (Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1987), 225-236. Za temeljito analizo prve od teh ravnin gl. Klaus Detlef Olof, Reimstrukturen und Klangfiguren bei Simon Jenko, Slavistična revija 27 (1979), 363-80. Za zgodovinski pregled razvoja tega pristopa gl. Amy Mandelker, Russian formalism and the objective analysis of sound in poetry, Slavic and East European Journal 27 (1983), 327-38.
l5Za poimenovanje »ključna beseda« gl. J. J. Lynch, The tonality of lyric poetry: an experiment in method, Word 9 (1953), 211-24; D. H. Hymes, Phonological aspects of style: some English sonnets, T.A. Sebeok, ur„ Style in Language (Cambridge MA: MIT, 1960), 109-31.
Zvočno ujemanje je poimenovanje, ki se nanaša na sredstvo, v katerem sta dve besedi povezani »po glasovni podobnosti, kar bralca navaja na razmišljanje o njunih možnih zvezah«.16
3. Tretja, najgloblja ravnina je ravnina glasovne simbolike.
Pri glasovni simboliki gre za neposredno zvezo glasu s pomenom. Sklicujoč se na Jakobsona in druge, se strinjam s pomembnostjo asociacije (in da zadeva ostane preprosta, se tudi omejujem nanjo) glasovne lastnosti [+/- temno] s pomenskimi lastnostmi [+/- žalostno] ali [+/- veliko]. Drugače povedano: vsaka nenavadna pogostnost [+ temnih] glasov (v slovenščini: /u о э/ in /p b f v m k g h/) v zvezi z [+ žalostnimi] pojmi (nesrečnost, osamljenost, negativna čustva na sploh) ali z [+velikim] (velika mera, pomembnost ipd.) se pojmuje kot glasovna simbolika, prav tako tudi obratno: vsaka nenavadna pogostnost [- temnih] glasov (v slovenščini: /i ее/ in /t d s z n 1 rc š žč džj/) v zvezi z [-žalostnimi] pojmi (sreča, pozitivna čustva na sploh) ali z [-velikim] (majhna mera, nepomembnost ipd.).
Iz razlogov, ki so pojasnjeni na drugem mestu, sem analiziral glasovno simboliko tako na fonetični kot tudi na fonološki ravnini in običajno s sklicevanjem na cele zloge, ne le na posamezne samoglasnike in/ali soglasnike.17 Za omejitev na ta zelo poenostavljeni okvir sta dva razloga. Prvič, pojav glasovne simbolike in njene vloge v poeziji je še vedno slabo razumljen in so zato natančne analitične metode predrzne. Drugič, pomen te vloge je še vedno precej sporen, saj mnogi znanstveniki zanikajo vlogo glasovne simbolike, tako da bi bilo pretirano opiranje na ta vidik analize še toliko bolj tvegano. V tem kontekstu je treba opozoriti, da smo v pričujoči razpravi ugotovili glasovno simboliko kot pomembno sredstvo le v štirih od sto analiziranih pesmi.
6 Primeri analize poezije Hartmanove
Za ponazoritev svojega pristopa v nadaljevanju predstavljam šest primerov nepolitičnih pesmi in dva primera političnih.
6.1 Zakaj?
Ta pesem je bila prvič objavljena 1. 1972, pogosto se navaja v antologijah in bila je prevedena vsaj trikrat.18 Dve kitici v pravilnem jambskem tetrametru imata rimo ABBCCA:
16Za »zvočno ujemanje« (angl. chiming) gl. Geoffrey Leech, A Linguistic Guide to English Poetry (London: Longmans, 1969), posebno 95-96; ta citat pa je iz: William Empson, Seven Types of Ambiguity (London 1947), 12.
17 Za glasovno simboliko gl. Tom Priestly, Affective sound-change in Early Slavic, Canadian Contributions to the VIII International Congress of Slavists (Ottawa: Canadian Association of Slavists,
1978), 143-166; Sound structures in the Second Freising Fragment, Jože Toporišič, ur., Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi [ = Obdobja 101 (Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1989), 75-85; On levels of analysis of sound symbolism in poetry, with an application to Russian poetry, Leanne Hinton, Johanna Nichols in John J. Ohala, ur., Sound Symbolism (Cambridge: Cambridge University Press, 1994) 237—48; obsežna bibliografija v istem zborniku, v odnosnicah posebno F-nagy, Hrushovsky, Jakobson, Melhem, Taranovski in Ward. Tu uporabljena analitična metoda je podrobno opisana v zadnjem omenjenem članku. On levels of analysis.
Zakaj si ti odšel, zakaj?	In vem, ne bo te več nazaj.
Ostala sem v samoti sama.	Za tabo so pota zarasla. -
Med nama zdaj slovesa jama	V goščavah bom spomine pasla,
zija, in stoče v njej črnina,	bolesti trnje in bodičje
iz nje krohoče se praznina	razorje bledo mi obličje,
kot nenasiten črni zmaj...	dokler ne bo vseh potov kraj...
Istrumentacija je prodorna. Opozoriti je treba predvsem na natančne ponovitve samoglasnikov v rimah: zaKAJ, SAma, JAma, -Nina, -Nina, ZMAJ v prvi kitici in naZAJ, -RAsla, PAsla, -Dlčje, -BLIčje, KRAJ v drugi; na aliteracijo /s/ - /z/ v prvi kitici: Zakaj, Si, Zakaj, oStala, Sem, Samoti, Sama, Zdaj, SloveSa, Zija, Stoče, praZnina, Zmaj. To je več kot le zvočna figura na prvi ravnini; ti sičniki učinkujejo na dragi ravnini, tj. kot sredstvo ujemanja in za povezavo začetnega in temeljnega vprašanja zakaj z besednimi pomeni 'osamljen' in 'prazen': zakaj z ostala, samoti, sama, praznina; prva kitica naglaša vprašanje, razširitev naslova »Zakaj sem sama«. Končno naj opozorim še na asonanco naglašenih in nenaglašenih /o/-jev v drugi kitici, skoraj v vsakem primeru za ustničnim zapornikom in okrepljeno z različnimi kombinacijami zobnih zapornikov in nenaglašenega samoglasnika: BOte, taBO, POta, BOM, SPOmine, BOlesti, BOdičje, OBličje, BO, POtov, posebej je treba opozoriti na dvojno inverzijo teh soglasnikov v BOTE... TABO... POTA. Tudi to so sredstva zvočnega ujemanja: instrumentacija povezuje besede, ki izražajo tri ideje: prihodnost, spomin in žalovanje: pesnica nima pričakovati ničesar drugega kot bridke spomine. Pesem ne uporablja posebnih ključnih besed in v njej nisem našel glasovnega simbolizma; zvočno ujemanje pa je mojem mnenju jasno.
6.2 V samotni koči
Ta pesem je iz prve zbirke Hartmanove iz 1. 1934. Napisana je v pravilnih trohe-jskih trimetrih s preprosto rimo AABB.
Zunaj burja brije,	Moj junak me straši,
lunica ne sije,	noč strahotno blaši,
sama bivam v koči	čuva Bog nad mano,
v tej strahotni noči.	svojo ubogo Ano.
Burja hraste vije,	Burja bo utihnila,
strah me ne samije,	zarja dan zbudila,
da si čujem sama	solnce se prismeje,
v črni temi hrama.	mi srce ogreje.
Instrumentacije je toliko, dajo je treba samo mimogrede omeniti. Opozoriti pa je treba na primere z aliteracijo z /b/ v prvi (Burje Brije.... Bivam), tretji (Blaži... Bog ... uBogo) in četrti kitici (Burja Bo ...) in s /s/ v drugi kitici (Strah ... Samije ... Si... Sama)\ na asonanco v 1 ; 1 (zUnAj bUrjA), 1;4 (strahOtnl nOčI), 3;4 (svOjO ubOgO). Zelo malo ali skoraj nič ni drugoravninske rabe glasov, tj. ni veliko uje-
manja in prav tako ni očitnih ključnih besed. Vseeno pa mislim, daje v tej pesmi zanimiva izraba glasovne simbolike. Nematematično povedano in če vzamemo za primer samo naglašene zloge: vseh prvih dvanajst in pol verza (do 4; 1 ) izkazuje več kot običajno število [+temnih] zlogov nasproti [-temnim]: BU, VKO, HO, BU, HO, BOK, BO, BU, BO nasproti SI, TE, NI, NI. Z besedo utihnila pa se [+temni] zlogi v celoti končajo in skoraj vsak zlog je popolnoma [-temen]: NI, DI, SE, SME, CE, GRE. In res se edini naglašeni /e/-jevski samoglasniki pojavijo v zadnjih dveh verzih. Glede na asociacije lastnosti [+temno], tj. fonetične temnosti, z občutji žalosti in tudi nasprotno, zvezo fonetične netemnosti z veseljem, je raba glasovne simbolike jasna: [+temni] zlogi so številnejši od [-temnih] zlogov v opisu strašljive noči in osamljene koče sredi nevihte; kakor hitro nevihta poneha (utihnila) in posije sonce, se [+temni] zlogi umaknejo [-temnim].
6.3 Dekle in cvet
Ta pesem je bila prvič objavljena v reviji Družina in dom 1. 1968, nato pa v MHII 1. 1982. Ni v celoti »pravilna«: trohejski heksameter je prekinjen s heptametrom v prvi kitici in s heptametrom, ki sledi pentametru, v tretji. Rima je preprosta AABB:
Ko sklonila sem k mladi rosno travi, da mi hrepeneča roka nežno jo pozdravi, slišalo uho skrivnostni je šepet: v travi zbudil seje prvi beli cvet.
V vetru je drhtel kot vejica na vodi.. .	Vem, saj vem - sedaj je čas pomladi.
Ko tedaj korak po travi k njej zabrodi,	O, ta cvet moj beli fantje trgali bi radi - !
se zazdi mi, da ves v strahu prosi cvet:	Toda on je dragoceni moj zaklad;
»Ne utrgaj me, jaz sem simbol deklet!«	čuvam ga, da lepa moja bo pomlad!
Ne bom se kaj dosti mudil ob instrumentaciji. Na najbolj površinski ravnini sta opazni asonanca in aliteracija, ki ju tu ne bom ponazarjal. Druga ravnina instrumen-tacije izkazuje tako zvočno ujemanje kol ključno besedo. Prvič, /e/-jevski samoglasniki v samostalnikih v naslovu, ki poimenujeta pesnico in rožo (ki dekle simbolizira), se ponovijo ne le enkrat v deklet (2,4) oziroma trikrat v cvet (1,4; 2,3; 4,2), ampak tudi v trinajstih drugih zlogih (HREpeNEča, NEžno, šePET, BEli\ VEtru, drhTEL, VEjica, NJEJ-, in VEM, VEM, BEli [ponovno!], CEni in - da bi nas spomnila na DEKLE - LEpa). Drugič, v pesmi je 13 besed z naglašenim /a/, večina s strukturo /-a-i-/, mnoge vključujejo tudi zobne zapornike: MLADi, TRAvi, DAmi, ZDRAvi, TRAvi; TRAvi, STRAhu; MLADi, FANTje, RADi, DRAgo, -KLAD in -MLAD. Prvi, deveti in zadnji izmed teh je morfem /mlad/: prvič se nanaša na pripove-dovalkino-pesničino mladost, v drugem in tretjem primeru pa je koren v besedi pomlad. Tako gre tu za /e/-jevsko zvočno ujemanje, ki poudarja zveze med različnimi idejami, predvsem pa Dekle in roža; ključni morfem iz besed mlad in pomlad odmeva v pogostih ponovitvah besed, ki so fonetično podobne morfemu /mlad/.
6.4 Moja pesem
Tudi ta pesem je bila prvič objavljena 1. 1934.
Jasna zvezda zagorela je na modrem vzhodu, V mojem srcu zadonela pesem je Gospodu.
V krogu zvezdice blesteče, v jutru se vgasnile, Pesmi pa se bodo v srcu nove mi zbudile.
Zvezde bodo obledele, morje zvezd se vžiga, Pesem moje hrepeneče se nad zvezde dviga.
Samoglasniška instrumentacija poteka takole: V prvi kitici prevladuje/e/ z nekaj ponovitvami /o/-ja in /a/-ja, vendar brez /i/-ja; v drugi kitici /e/ še močneje prevladuje, vendar je tu /a/ v nekaj primerih nadomeščen z /i/-jem; v tretji se zmanjša število /e/-jevskih samoglasnikov, poveča pa se število /i/-jev in prvič se pojavi /u/. Tretja kitica se od prejšnjih dveh razlikuje tudi po tem, da rima ne sledi natančno shemi ABAB. Poleg tega imamo aliteracijo glasov /p, s, mJ in /z, v, d/; ta poudarja dve besedi, ki se tudi sami ponavljata: pesem in zvezda - izvrsten primer rabe ključnih besed. V vsaki kitici se vsaka od teh besed ponovi vsaj enkrat: v prvi se pojavita obe, pesem in zvezda; v drugi so zvezde močne, a pesem je še močnejša; v tretji zvezde obledijo, a z gotovostjo se pričakujejo nove pesmi. Opozoriti je treba, da se besedi ne le ponavljata, ampak sta poudarjeni s fonetično podobnostjo med seboj in z besedami, kiju obdajajo.
6.5 Žito valovi
Ta pesem je prvič izšla 1. 1972 in je bila večkrat vključena v antologije in prevedena.19 Verzi so pravilni trohejski tetrametri z rimo ABAB:
Ta pesem kot mnoge druge združuje učinke zvočnega vzorčenja z zvočnim ujemanjem. Glasovne ponovitve so tako številne, da seznam besed, ki so v to vključene, zahteva ponovitev skoraj celotne pesmi: /p/ v verzih 1,2,4, 5; /1/ v verzih 1, 2, 3, 4, 5, 6, 9, 10, 12; /v/ v 1, 2, 3, 4, 6, 7, 9, 10, 11, 12. Od 48-ih naglašenih samoglasnikov je 15 /аУ-jev ali polglasnikov in 16/i/-jev; /e/-ji in /o/ji, ki so na sploh
Žitno polje valovi. Ptičke spev nad valčki plava. Mak v valovih krvavi, v val se pne plavica plava.
Prepelica prepeli v valovitem žitnem morju. V tiho noč večer hiti, rdeče sije na obzorju.
Žito, žito valovi. Rdeča zarja se poslavlja. Spev zvona v nebo kipi -Bog nam žito blagoslavlja.
sicer tako pogosti v slovenščini in v pesmih Hartmanove še posebej, so tu razmeroma redki. Kar zadeva zvočno ujemanje: zdi se, da /i/, z izjemo petih ponovitev besede žito, ne igra kake posebne vloge; /a/-ji pa so v kombinaciji s tremi omenjenimi soglasniki, /p 1 v/, in sicer šestkrat v /val/ ('valovi' pšenice in koruze ter cvetlic v njej), trikrat v /plav/ ('plavalni' gibi v valovih in nad njimi, 'modrina' plavic), nato pa kot vrhunec /-lav-/ v dveh povzemalnih besedah na koncu: slovo sončnega zahoda v poslavlja in naključni božji blagoslov v končnem blagoslavlja.
6.6 Bor kipi v nebo
Ta pesem je bila prvič objavljena 1. 1952 in sestoji iz dveh zaporednih sonetov v trohejskem pentametru z malenkostno razliko v tercetnih rimah [ABA ABA, ABA ABB] in v prvem verzu, ki je eno stopico prekratek. Podobno kot v pesmi Dehteči mrak imamo tudi tu opraviti z glasovno instrumentacijo na vseh treh ravninah. Na površinski ravnini opazimo veliko primerov površinskih zvočnih figur: ponavljanje naglašenega zloga /-or-/ v prvi kitici (bOR, gORe, mORe, mORda), kopičenje na-glašenih /a/-jev v osrednjem delu (preSAdil, močVAR, poMLAdil; oBLAke, ZGRAdil, poMlAdi, naGRAdil; naGRAdil, ZGLAdil, SLAvčki, teSArji, SVAtje, GMAjne, BAJne) itd.
Na srednji ravnini je poudarek na dveh ključnih besedah: omenjeni zlogi /-or-/, ki jih podčrtujejo drugi naglašeni /o/-ji, poudarjajo morfem /bor/; kot nasprotje tega najdemo v zadnji kitici ne le samostalnik trepetlika, ampak tudi glagol, iz katerega je samostalnik izpeljan (trepetaš), in druge /e/-jevske in /i/-jevske besede (vitko, dE-blo, vesElje, ti, bEžno, morjE, brezbrEžno). Na najgloblji ravnini je vidna raba zvočne simbolike, ki temelji na asociaciji [+temnega] z [+velikim], [-temnega] z [-velikim]: mogočni bor, ki vsebuje [+temni] zlog /bor/je obdan s [+temnimi] zlogi: BOR kipi v neBO vrh GOre/ KDO .... MOre\ medtem pa je mala vitka trepetlika poimenovana z vrsto [-temnih] zlogov, /trepetlika/, spremlja pa jo tudi skupina [-temnih] zlogov - ne le v pravkar opisani zadnji kitici, ampak tudi npr. v 2. kitici: GLEda TE v krasoti TREpeTLIka/TI vseh N J Enih LEpih ....
Bor kipi v nebo vrh gore. Kdo, ah, kdo mu v veje zrasti more? Morda ti, uboga trepetlika! Dalja je med vama - o, velika!
Bor zeleni, bor vrh sončne gore ves objet je v juter zlate zore. Gleda te v krasoti trepetlika ... Ti vseh njenih lepih sanj se dika.
Kdo bi k tebi v zori jo presadil iz morečih senc, močvar podgorja, njen bi veli brst is sok pomladil
in v oblake ji gradove zgradil, vnel bi vseh pomladi ji obzorja, jo z močjo nesmrtnosti nagradil.
Jo z močjo nesmrtnosti nagradil, gube vseh obupov bi ji zgladil. Bi v zeleno svojo krono ujela zate vriskov polj in ptic krdela.
Gnezdili bi slavčki v njenih vejah -jim prisluhnili bi kosci v mejah; a tesarji, smrtni svate gmajne -z jeklom stro v borovju dneve bajne ...
Ko podro za postelj te obsežno,
bor, - pomlad tam v trojni sreči vzklika!
O, da bi bil - za zibko nežno
vitko deblo tvoje, trepetlika! Sanje so veselje ti - le bežno ... Trepetaš v željž morjé brezbrežno.
6.7 V pregnanstvu
To je ena redkih političnih pesmi, ki izrablja oblikovna sredstva v podporo sporočilu. Prvič je bila objavljena 1. 1952, napisana pa naj bi bila bodisi med pesničino triletno internacijo v Nemčiji bodisi kmalu po njeni vrnitvi domov. Meter je pravilen (trohejski štiristopični verz), prav tako rima (ABABCDCD). Precej je očitnih ponovitev (Tam... tam... tam; libuška... libuško; V tvoj... v tvojo...; v tujino, oj v tujino; Grmi, grmi), od katerih jih je nekaj rabljenih za učinkovanje na srednji ravnini, o čemer bo govor v nadaljevanju. Sicer pa instrumentacija ni preveč vsiljiva; mogoče je zaslediti določene asonančne in aliteracijske vzorce, npr. 1;6 Czibel sred POPevk POlja), 3;1 (dOm OčetOv Ob pOtOku) in 4;l-2 (pECA SIVA, ŽIVE SKALE). Drugoravninska fonetična sredstva v tej pesmi so sledeča: Zvočno ujemanje se začne s /t-m/ v tam in /d-m/ v besedah domovina, domača in dom (morfem /domJ ima tudi vlogo ključne besede; ti soglasniki se ponavljajo skozi celotni prvi dve kitici; v njih jasno odmevajo izgnankine pogoste misli na dom (kot biti tam, tj. ne »tu, v taborišču). V drugi kitici se zvočno ujema naglašeni // (ta samoglasnik je v slovenščini sorazmerno redko rabljen!), s čimer ustvarja nasprotje med pesničinimi dragimi Libučami (libUška, libUško, dUh moj, grild, IjUbljeno) in sivim okoljem življenja v izgnanstvu (tUjino, tUjino, krUto silo)] v tretji je to še okrepljeno (žUlji, maščUje, kaznUje, tUjčev). Na koncu sta/t..m/ v četrti kitici zamenjana v /m..t/ v Matjaž (šumevec je okrepljen s ponovitvami /š/-ja, npr. vkreši, daš, reši): legendarni kralj Matjaž spi in čaka pod Peco (približno 12 kilometrov od pesničinega doma v Libučah), da se prebudi in premaga sovražnike Slovencev.
Tam, kjer Peca riše sence	Dom očetov ob potoku -
dih njen v žitnih poljih mré,	ti si nas v družini grel...
hribčki stražijo Slovence,	Mrje mati nam zdaj v joku,
cerkve z njimi govoré:	očka daljni grob je vzel.
tam je tekla moja blaga	Bratom, sestram robstvo kleto,
zibel sred popevk polja;	trdi žulji so v zasmeh ...
tam je moja mila, draga	Kdo nas vse maščuje sveto,
domovina, dar neba.	kdo kaznuje tujčev greh?
Oj libuška vas domača	Grmi, grmi, Peca siva,
oj libuško ti poljé!	žive skale nam odpri!
V tvoj objem se duh moj vrača,	Oj, predolgo v tebi sniva
v tvojo grud hite željč:	vojska Kralj' Matjaža, spi...
v hišo ljubljeno, edino,	Dvigni meč in ogenj vkreši,
ki sovrag nam jo je vzel	da svobodo spet nam daš !
in v tujino, oj v tujino	V božjem nas imenu reši
s kruto silo nas je vklel.	zlobe tujca - Kralj Matjaž!
6.8 Skrivnostni zvok
Končno je tu politična pesem, ki predstavlja kar najmanjšo (rekel bi, praktično neobstoječo) instrumentacijo: Skrivnostni zvok (1972). Poudariti je treba, da ne trdim, da v pesmi ni nobenih fonetičnih sredstev, ampak le to, da so razmeroma nepomembna.20 Pesem ima seveda nekaj rim: srCA ... smeHLJA ... poUA ... iz SNA ...
TLA in PECI... RECI. Je še nekaj drugih zvočnih ponovitev in tudi aliteracija/s-z/ v prvih devetih verzih. Trdim pa, daje na splošno raba zvočnih struktur minimalna. To je seveda subjektivna ocena; bolj dobrodošla bi bila analiza objektivnega tipa.
Draga, kje si zvok ujela, vzklik iz mojega srca ... poješ, da smehlja se v soju lune rosno cvetje sred' poljâ. Da, zapoj Matjažu v Peci! Spev naj ga zbudi iz sna.
V zvoku mojem v liri tvoji
budi ga in z mano reci: Pridi iz skale -na zelena naša tla!
6.9 Povzetek primerov
Teh osem pesmi predstavlja različne primere pesničine izrabe fonetičnih in fonoloških sredstev. Zadnja omenjena, Skrivnostni zvok, izrablja ta sredstva le minimalno; ker je nekaj zvočnega ponavljanja celo v najbolj nezanimivi prozi, analiziramo takšne pesmi kot nekaj, kar ne izrablja nobehih posebnih sredstev instru-mentacije. Vsi ostali predstavljeni primeri tako ali drugače izrabljajo zvočnost. Ena izmed njih, Moja pesem, uporablja samo instrumentacijo; druga, V samotni koči uporablja instrumentacijo in zvočno simboliko. Štiri uporabljajo instrumetacijo in sredstva druge ravnine: Dekle in cvet, V pregnanstvu, Zakaj in Žito valovi. V pesmi Bor kipi v nebo pa najdemo sredstva z vseh treh ravnin.
Glede na analizo pravilnosti metra in rime iz točke 5.1 je mogoče oblikovna pesniška sredstva v teh osmih pesmih predstaviti tabelsko, kot je prikazano v tabeli II. V tej tabeli prvih pet stolpcev predstavlja sledeče: 1 - pravilnost metra; 2 -pravilnost rime; 3 - raba sredstev s površinske ravnine; 4 - zvočno ujemanje in/ali ključne besede; 5 - zvočna simbolika. Znak plus pomeni, da se sredstvo rabi, znak minus, da se ne. Skupno število znakov plus za vsako pesem je podano v zadnjem stolpcu, »Skupaj«.
Tabela II
	1	2	3	4	5	Skupaj
Zakaj	+	+	+	+	-	4
V samotni koči	+	+	+	-	+	4
Dekle in cvet	+	+	+	+	-	4
Moja pesem	+	+	+	-	-	3
Bor kipi v nebo	+	+	+	+	+	5
Žito valovi	+	+	+	+	_	4
20 Pesem brez takih sredstev bi bila tour de force\
V pregnanstvu	+ + + + - 4
Skrivnostni zvok	----- 0
7 Skupna analiza in številčni prikaz
Zgornjo analizo sem razširil na vseh 100 obravnavanih pesmi; rezultati so prikazani v tabeli III. V tej tabeli je najprej prikazanih 75 nepolitičnih pesmi, tem pa sledijo politične.
Tabela III
1. Nepolitične pesmi
	1	2	3	4	5	Skupaj
Advent	+	+	+	+	-	4
Ah ne jokaj	+	+	+	-	-	3
Ajdica in Majdica	+	+	+	-	-	3
Angel luči	+	+	+	-	-	3
Barka plove...	+	+	-	-	-	2
Bela pisma	+	+	+	+	-	4
Beli kristali	-	-	-	-	-	0
Bogata noč	+	+	+	+	-	4
Bolečina	+	+	+	-	+	4
Bor kipi v nebo	+	+	+	+	+	5
Božična	+	+	+	-	-	3
Božična luč	+	+	+	-	-	3
Božična noč	+	+	+	-	-	3
Bratovi gomili	+	+	+	-	-	3
Da pomlad zadehti!	+	+	-	-	-	2
Dečva	+	+	+	-	-	3
Dehteči mrak	+	+	+	+	+	5
Dekle in cvet	+	+	+	+	-	4
Deklica mala	+	+	-	-	-	2
Dekliška	+	+	+	-	-	3
Depresija I	+	+	+	-	-	3
Domotožje	+	+	-	-	-	2
Domotožje v maju	+	+	+	-	-	3
Grej mi, zlato...	+	+	+	-	-	3
Idila ob košnji	+	+	+	-	-	3
Izbrana	+	+	+	-	-	3
Junaška pevka	+	+	+	-	-	3
Kako vse je tuje!	+	-	+	-	-	2
Kdo bo tebe...?	+	+	-	-	-	2
Kolo	+	+	-	-	-	2
Kresna noč	+	+	+	-	-	3
Krik jeseni	-	-	+	+	-	2
Kruh domači	+	+	+	-	-	3
Lepa Gelka	+
Libuško polje	+
Majnik	+
Materin blagoslov	+
Mlin	+
Moja pesem	+
Moj dom	+
Moji spevi	+
Moj vrtnar	+
Na trati	+
Na valovih	+
Najmanjši brat	-
Nate mislim	+
Ne laži mi	+
0 Podjuna!	+
Odmrli list	-
Piščal	-
Pojdi na vrt...!	+
Pomlad budi	+
Premišljevanje	-
Pridi k nam	-
Ranjena samota	-
Razbita kupa	+
Rožni dih	-
Sen ob žitu	+
Sijaj sonce	+
Skrivnost srca	-
Sliko dam ti	+
Sprehod	-
Srce, zapoj !	+
Veseli ptiček	+
Vigred	+
V Körte	+
V maju	+
V neki noči	+
V pomlad	+
V pomladnem soncu	+
V samotni koči	+
Zakaj?	+
Zlata ura	+
Žarni maj	+
Žito valovi	+
+	+	-	-	3
+	+	-	-	3
+	+	+	-	4
+	+	-	-	3
+	+	-	-	3
+	+	+	-	4
+	+	-	-	3
+	-	-	-	2
+	+	-	-	3
+	+	-	-	3
+	+	-	-	3
+	+	-	-	2
+	+	-	-	3
+	+	-	-	3
+	+	-	-	3
+	+	-	2
+	+	-	-	2
+	+	-	-	3
+	+	+	-	4
+	-	-	1
+	+	-	2
-	+	-	-	I
+	+	-	-	3
+	-	-	1
+	+	-	-	3
+	+	-	-	3
о
+	+	-	-	3
+	+	-	2
+	+	-	-	3
+	+	-	-	3
+	-	-	-	2
+	+	-	-	3
+	-	-	-	2
+	+	-	-	3
+	+	-	-	3
+	+	+	-	4
+	+	-	+	4
+	+	+	-	4
+	+	+	-	4
+	+	-	-	3
+	+	+	-	4
2. Politične pesmi
	1	2	3	4	5 Skupaj
Beseda materina	-	-	+	-	1
Cir.-Metod.kres	-	-	+	+	2
Cir.-Metod.kresovi	+	+	+	-	3
Delo kulture	-	-	-	-	0
Gospa Sveta	+	+	+	+	4
Kresovanje	-	+	+	+	3
Krivični lov I	-	-	+	-	1
Krivični lov II	-	-	+	-	1
Ljudsko štetje	-	-	+	+	2
Moj junak	-	-	+	-	1
Naš knežji stol	+	+	+	-	3
Naša borba	+	+	+	-	3
Naša pesem	-	+	-	-	1
Naše vasice	-	+	+	-	2
Osveta	+	+	+	-	3
Sedmi člen	-	-	+	-	1
Skrivnostni zvok	-	-	-	-	0
Strah	-	-	+	-	1
Tujec in naš boj	+	+	+	-	3
Tujina	-	-	+	+	2
V divjem vetru...	-	+	+	-	2
V pregnanstvu	+	+	+	+	4
Volkovi tulijo	+	-	+	-	2
Vedno mladi	+	+	+	-	3
Zvonovi Gospe Svete	+	+	+	+	4
Podatke iz zadnjega stolpca v tabeli III smo potem primerjali; rezultati so predstavljeni v tabelah IV in V. V tabeli IV so nepolitične pesmi primerjane s političnimi.
Tabela IV
	Nepolitične pesmi		Politične pesmi	
Skupne vrednosti				
0	2	(2,7 %)	2	(8,0 %)
1	3	(4,0 %)	7	(28,0 %)
2	16	(21,3 %)	6	(24,0 %)
3	39	(52,0 %)	7	(28,0 %)
4	13	(17,3%)	3	(12,0%)
5	2	(2,7 %)	0	(0,0 %)
Iz tabel III in IV je razvidno (kolikor je ta analiza veljavna), da nepolitična poezija Hartmanove skuša biti slušno privlačna, evfonična, lirična. Njena poezija z bolj tradicionalno tematiko (gl. tabelo I) - v njenem objavljenem delu več kot 93 % pesmi - se močno naslanja na pravilni meter in rimo; po tej analizi ima več kot 70
% teh nepolitičnih pesmi skupne vrednosti 3,4 ali 5 v tabeli IV - drugače povedano, sedem pesmi od desetih izrablja tri ali več obikovnih sredstev, ki prispevajo k temu, da so pesmi glasovno prijetnejše, bolj lirične. Po drugi strani pa njenih 25 političnih pesmi le redko izkazuje pravilnost metra in rime; 60 % teh pesmi ima v tabeli IV vrednosti 2, 1 ali 0, tj. večina le skopo uporablja fonetična sredstva.
V tabeli V se primerjajo skupne vrednosti za knjižne publikacije s štirimi različnimi letnicami.
Tabela V
	1934	1952	1972	1982
Skupne vrednosti				
0	0	0	1	3
1	0	1	2	6
2	6	4	7	16
3	11	10	8	17
4	4	4	5	3
5	0	1	0	1
Srednje vredn.	2,90	3,00	2,61	2,28
Za večjo zanesljivost te statistike so v tej tabeli skupaj obravnavane tako politične kot nepolitične pesmi. Zadnja vrsta v tabeli, »Srednje vrednosti«, predstavlja povprečje skupnih vrednosti za posamezno leto. Iz teh številk lahko zaključimo - seveda če je ta analiza veljavna - da se splošna liričnost poezije, ki jo je Hartmanova dosegla v Dekliških pesmih 1. 1934 (srednja vrednost 2,9), ohranja v Moje grede iz 1. 1972 (srednja vrednost 3,0), nato pa upade v zbirki Lipov cvet iz 1. 1972 (na srednjo vrednost 2,61 ) in nato še dalje upade v zbirki iz 1. 1982 (na srednjo vrednost 2,28). Ta trend naj bi bil povezan s povojnim vključevanjem političnih pesmi v njeno delo.21 Treba je tudi poudariti, da so številke, podane v zgornjih dveh odstavkih, le funkcija uporabljenega analitičnega pristopa in se lahko uporabljajo le kol grob pokazatelj. Kljub temu pa menim, daje ta pokazatelj veljaven.
Če povzamemo: ko seje Milka Hartman lotila političnih tem, je praviloma ne le opustila tradicionalno obliko svoje poezije, ampak tudi liričnost, značilno za to poezijo. Ta težnja se je pokazala v njenih zadnjih dveh pesniških zbirkah, še posebno v zbirki iz 1. 1982.
8 Sklep
Zgornje ugotovitve niso presenetljivo nove; vseeno pa pomenijo objektivno potrditev vrste prejšnjih trditev, ki se najdejo v strokovni literaturi, hkrati pa vodijo k novim domnevam.
Prvič, omenjeno je bilo, da Hartmanova ni pogosto zapuščala domačega sveta; kot pravi Kašelj, »[l]e včasih stopi pesnica iz njega, zlasti tedaj, ko obuja boleče spomine na žalostno usodo svojcev in naroda pod bičem tujih in domačih
21 Gl. opombo 6.
sovražnikov«.22 Tu smo glede tega lahko natančnejši: ljudsko tematiko, teme iz kmečkega življenja in vere je opustila le v 25-ih od približno 400 pesmi, se pravi v eni izmed šestnajstih pesmi.
Drugič, Matjaž Kmecl implicira, da je njena poezija izgubila pri kakovosti, kadar je pesnica zapustila domači teren: »[PJrav lirska poezija [je] najkvalitetnejši del njenega slovstvenega snovanja.«23 Tu sem, vsaj upam, pokazal, da oblikovna analiza lahko ne le potrdi takšno izjavo, ampak tudi pokaže, v kolikšni meri se je zmanjšala liričnost poezije.
Nadalje se pogosto poudarja, da je Milka Hartman kot samouka samorastnica pogosto našla navdih v ljudski pesmi. »Milka Hartman ... po tematiki močno spominja na tovrstno ljudsko tvornost,« je zapisal Matjaž Kmecl; to so poudarjali skoraj vsi pisci, ki so opisovali njeno poezijo, vendar ne vsi.24 Analiza podjunskih ljudskih pesmi, podobna mojemu poskusu, bo pokazala, do kakšne mere je to mnenje pravilno.
Milki Hartman, kije bila tako zelo doma v tradicionalnem slogu, je bilo gotovo laže doseči določeno liričnost v pesmih, ki jih je oblikovala po zgledu na to izročilo. Kadar koli je opustila podeželske in verske teme, ki so bile v skladu s tem izročilom, in se podala na politično polje, je večinoma opustila tudi tradicionalni meter, rime in tradicionalno liričnost (poseganje po različnih sredstvih instrumentacije). Takrat je ponavadi izbrala modernejši verz, ki ga je (domnevno) mnogo slabše poznala. Vsaj en kritik, Kmecl, trdi, daje bil takšen verz manj posrečen; zgoraj je bilo ponazorjeno, daje bil takšen verz vsekakor veliko manj liričen, veliko manj evfoničen.
Zgornjim trditvam želim nekako v mejah domnevnega dodati še sledeče: Po eni strani je bil politični položaj koroških Slovencev v času življenja Hartmanove dovolj nesrečen in način, kako je z njimi ravnala nemška večina, dovolj grob, daje bilo neprimerno, da bi tak položaj in ravnanje upesnila v liričnem slogu; groba realnost je bila taka, da jo je poezija bolje ponazarjala, če je ta realnost izstopala v nekem netradicionalnem slogu, v obliki, ki je bila privlačnejša zaradi svoje drugačnosti, brez morda motečih učinkov zvočnih sredstev.25 Po drugi strani je treba poudariti, da so koroški Slovenci v tisočletju, kolikor časa že živijo pod nemško nadvlado, večinoma mirno živeli in tiho trpeli; zelo redko se jim je upor zdel nekaj naravnega (spomnimo se samo zaprepadenosti koroške javnosti, ko so bile v Selah ukradene volilne skrinjice ob popisu prebivalstva 1. 1974). Če se je takrat pesnica preusmerila od »naravne« in lirične tematike, ki jo je imela v osnovi, na (»nenaravno« upor-
22	Kašelj, 5.
23	Kmecl, Sodobna slovenska književnost, 160.
24Opiranje na tradicijo ljudskega pesništva omenjajo Kmecl, Sodobna slovenska književnost, 152; Obid, Die slowenische Literatur, 9; Bister, Milka Hartman I, 72-73; Zablatnik, »Tudi v obliki in slogu se rada naslanja na ljudsko pesem,« Literatur der Kärntner Slowenen, 182. Spieler, Milka Hartman, 41, pa meni, daje Hartmanova bolj samostojna.
25 Medtem ko se tradicionalna poezija razlikuje od proze že po sami obliki (pravilnost metra, rime in/ali instrumentacije), se v delu Hartmanove njena politična poezija razlikuje od ostale iz podobnega formalnega razloga: ker ji pogosto te lastnosti manjkajo. Tako je Milka Hartman izrabila sredstvo, znano pod izrazom »potujitev«.
niško) politično področje, je bilo mogoče pričakovati, da bo tudi njena poezija zvenela nelirično in »nenaravno«.
Če sem za bralce tega prispevka zadovoljivo ponazoril katero od zgornjih trditev ali če tega nisem storil, menim, da bo začrtani pristop z ločenim preučevanjem in-strumentacije na treh ravninah pripomogel k objektivnejši analizi zunanje oblike poezije - vsaj tiste poezije, kjer se zvočna struktura izrablja za njeno učinkovitost.
Iz angleščine prevedla Marta Pirnat-Greenberg.
Summary
The poetry of Milka Hartman falls into two thematic categories: the 'political' and the 'apolitical'. At the same time, some of it belongs to the 'traditional' type, with regular metre and rhymes, and also with the use of phonetic instrumentation. An analytical method is proposed to determine whether the 'political' poems are less euphonious than the 'apolitical' ones. The proposed analysis is at three levels: first, the level of simple sound-repetition, without consideration of meaning; second, the level of meaningful sound-repetitions, using the devices termed 'chiming' and 'key words'; and third, the level of 'sound symbolism'. The analysis is then carried out on those 25 poems by Milka Hartman which have 'political' themes, and 75 'apolitical' poems; examples of analysis are provided of four of the former and one of the latter. The utilization of phonetic devices in each of the 100 poems is then tabulated, and the results for the two groups of poems are contrasted. It is concluded that, indeed, Hartman's poems on political themes, as compared to the others, are as a rule characterized not only by irregular metres and/or irregular rhyme-schemes, but also by less sound instrumentation - that they are indeed less 'lyrical'; moreover, the extent to which this is true is demonstrated. Further applications of the method are suggested. The value of the methodology lies in its provision of objective data with respect to the formal phonetic properties of poetry.
UDK 811.163.6'373.46:929 Vodnik V. Andreja Legan Ravnikar
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
POMENSKE LASTNOSTI UPRAVNO-POLITIČNE IN VOJAŠKE
TERMINOLOGIJE V VODNIKOVIH LUBLANSKIH NOVICAH (1797)1
Mineva natanko dvesto let, odkar je Valentin Vodnik v prvem slovenskem (političnem) časniku Lublanske novice (1797-1800) načrtno ustvarjal upravno-politično in vojaško terminologijo in s tem temelje njunega strokovnega jezika. Pričujoča razprava se omejuje na predstavitev pomenskih razmerij med posameznimi terminološkimi leksemi: enopomen-skosti in večpomenskosti, homonimije ter sopomenskosti.
It has been exactly 200 years since Valentin Vodnik in the first Slovene (political) newspaper Lublanske novice (1797-1800) systematically created administrative-political and military terminologies and thus laid the basis for their respective technical languages. The present study is limited to presenting semantic relationships between individual terminological lexemes: monosemy and polysemy, homonymy and synonymy.
0.1 Konec 18. in v prvih desetletjih 19. stoletja je v poljudnoizobraževalnih delih slovenskih narodnih preroditeljev začela načrtno nastajati terminologija različnih strokovnih področij. V prvem slovenskem časniku Lublanske novice2 (1797-1800) najdemo prvič v takem obsegu izpričano upravno-politično in vojaško terminologijo;1 Valentin Vodnik jo je oblikoval po načelih,4 ki jih tudi sodobni terminologi večinoma sprejemajo.
1 Raziskovalni rezultati so povzeti po avtoričini magistrski nalogi Valentin Vodnik - oblikovalec slovenske terminologije (Upravno-politična in vojaška terminologija, Lublanske novice 1797), ohranjeni maja 1996 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, mentorica prof. dr. Martina Orožen.
2Lublanske novice od vsih krajov celiga sveta je Vodnik začel izdajati 4. januarja 1797. Natisnjene na 8-10 straneh so izhajale ob sredah in sobotah, od 30. junija 1798 do 27. decembra 1800 pa kot tednik. Prva dva letnika je Vodnik ustvaril sam, od spomladi 1799 dalje pa je Janez Dular (1979: 186-188) na podlagi jezikovne analize - jezikovna izčiščenost in ustaljenost je pričela pešati - ugotovil soavtorstvo Janeza Sušnika. Zunanja podoba LN je bila stereotipna, in sicer po vzoru časnika Wiener Zeitung, odkoder je Vodnik črpal tuje novice. Izvode je dobival po pošti; iz njih je izbiral zanimive novice, jih prevajal, krajšal, komentiral. V prvem letniku LN, ki obsega 103 številke, so na uvodnem mestu novice z Dunaja in posebej iz vladarske hiše, sledijo politični in vojni dogodki iz drugih evropskih držav (rubrike so oblikovane po t. i. teritorialnem vidiku (Vatovec 1961: 73), opremljene z naslovi: Danjsko ali Denemark; Nemško, Berlin; Špania, Madrit; Francoske dežele, Francosko; Združene holendarske dežele, Holland; Laške dežele, Laško, Majland, Benedke, Bologna, Terst, Rim; Moškovia, Moškovitarsko 'carska Rusija', Peterburg, Moskva; England, London, nato domači dogodki iz Ljubljane in okolice. Ko so šli marca 1797 preko našega ozemlja Francozi, je Vodnik novice iz razdelka Lublana zaradi izjemne aktualnosti in zanimivosti postavil na začetek časnika, zaradi obilja dogodkov v posameznih številkah celo na uvodno stran in na konec, izjemoma pa je kar celo številko posvetil vojaškemu dogajanju in objavi prevedenih francoskih oznanil. Vodnik je v prispevkih nizal tudi različne zanimivosti z vsega sveta (potresi, izumi, nenavadni vremenski pojavi ...), zadnji dve strani sta bili rezervirani za male oglase, razglase, oznanila, žitne cene, loterijo in poročila o umrlih.
3 Obravnavana upravna terminologija zajema izrazje z vseh delovnih področij uprave: državne, deželne in mestne uprave, pravosodne, davčne, šolske, cerkvene in vojaške uprave, politična pa zajema
predvsem notranje- in zunanjepolitične zadeve. Ker se področji uprave in politike marsikje prekrivata, sem njuno terminologijo obravnavala skupaj. Vojaška terminologija je zamejena na ozko vojaško problematiko: z njo poimenujemo predmetnost in dejavnosti, povezane z vojaškim življenjem - vojaške
1	Predstavitev gradiva
Obsežno gradivo za jezikovno analizo obravnavane terminologije sem zajela iz vseh 103 številk prvega letnika Lublanskih novic (1797). Izpis je bil narejen s fotokopiranimi kartotečnimi listki (listkovna metoda) na podlagi fotografskih posnetkov s filma, ki ga hrani Sekcija za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, po načelu popolnega izpisa (registriranje vsak termin v vsakokratni rabi - v sobesedilu). Kartoteka, opremljena z gesli v izhodiščni obliki besede, kazalkami in vodilkami, vsebuje približno 15.000 kartotečnih listkov. Listke sem ločeno alfabetirala: najprej upravno-politično, nato vojaško terminologijo (upravna zajema tudi vojaško upravo). Terminološko gradivo sem razvrščala glede na vsakokratne potrebe analize: glede na izrazno podobo na enobesedne termine (netvorjenke in tvorjenke), večbesedne (terminološke besedne zveze) in ter-minologizirane opise; po besednovrstnosti na samostalniške, pridevniške besede in glagole (razvrstitev po uvrščevalnih pomenskih sestavinah); po izvoru (domači -prevzeti termini, citatni termini); glede na kriterij jezikovnega razvoja (historizmi, zastareli in starinski termini na ravni diahronega procesa, medsebojna konkurenca sopomenskih terminov na sinhroni ravni).
2	Pomenska analiza upravno-politične in vojaške terminologije
2.1 Izrazna podoba
Za osvetlitev pomenskih lastnosti terminov (eno-/večpomenskost, homonimija, sopomenskost) je najprej potrebno razmejiti eno- in večbesedne termine (terminološke besedne zveze).
2.1.1 Analiza Vodnikovega terminološkega gradiva je na izrazni ravnini pokazala težnjo po enobesednosti, ki obenem ustreza načelom kratkosti, jedrnatosti in preglednosti.Vodnik seje zavedal teh prednosti, saj seje trudil najti vsakemu stro-
enote in njene pripadnike, čine, vrste orožja, povelja in prisege (vojaška uprava ne sodi v njen okvir). - O razvoju slovenskega vojaškega jezika piše Tomo Korošec (1996: 211-232) kot o obdobjih vzponov in zastojev, npr. Obdobje pred Komelom - pred letom 1872, Komelovo obdobje od 1872 do 1919, Obdobje zastoja v Kraljevini Jugoslaviji. Pred letom 1872 omenja le natisnjen vojaški pravilnik s členi o kaznivih dejanjih in kaznih Vojskini sklepi za cesarsko kralevo armado iz leta 1814, pri čemer Vodnikovega terminološkega deleža, objavljenega v Lublanskih novicah (1797-1800), žal ni upošteval.
4 Vodnik se je zavedal, da strokovni jezik predstavlja enega od podsistemov knjižnega jezika, strokovno izrazje pa njegovo konstitutivno prvino, kar je sam razložil takole: »Sledna vmetno/t ima fvoje laftne befede; tudi vç imate fvojo visho kuhinfke Stvari prav imenvati, tedaj bodete narbol snale mojima Slabima perzhetku popolnimoSt naloshiti. Zhemu beSede kraSti? A! ni SlovenSki jesik sadoSti premoshen?« (Vodnik 1799: 3). - Če primerjamo Vodnikova teoretična izhodišča s stališči Mateja Cigaleta, ki jih povzema v uvodu k Znanstveni terminologiji (1880), vidimo, da so si v marsičem podobna, le da jih je Cigale še nadgradil. Znan, ustaljen izraz ne kaže opuščati; če je potrebno poiskati novega, naj se upošteva načelo razvidnosti pomena. V znanstvenih besedilih so prevzeti termini pričakovani, toda raba je upravičena, če gre za prevzemanje iz korena, ki je v slovenščini znan ali če se nahaja v starejših pisanih virih. Prevzete termine je potrebno oblikovati po pravilih slovenskega jezika, upoštevajoč načelo primernosti, uporabnosti in doslednosti. Cigale seje pri delu skliceval na češke in slovaške terminologe: izogibati se je potrebno pretiranemu purizmu in nepotrebnemu klasicizmu. Sopomenskost terminov ni odraz bogatosti slovenskega strokovnega izrazja, a šele raba bo uzakonila ustreznejšo varianto. Slovenskemu jeziku tudi »očita« pomanjkanje samostalniških terminov.
kovnemu pojmu ustrezen enobesedni termin, ki je bil tudi ekonomičen in lažje zapomnljiv. Gradivo kaže na številčno in po raznolikosti bogatejši fond upravno-političnih kot vojaških enobesednih terminov, čeprav je obseg obeh tipov strokovnih besedil približno enakovreden (širši delovni obseg uprave in politike, ustaljena raba mednarodnih terminov, znanih iz nemške upravne in politične terminologije -Vodnik je namreč veliko člankov priredil iz dunajskega časnika Wiener Zeitung). Znotraj enobesednih terminov prevladujejo samostalniki: z upravno-političnega področja jih je 86%, z vojaškega 67%, večina ostalih so glagoli, pridevniki kot deli terminoloških besednih zvez povzročajo njihovo stalnost, prislovov ni potrjenih. Izrazno so termini lahko (a) enobesedni: z upravno-političnega področja večinoma samostalniki, npr. Zar, grafina, vajvodftvo, fhkofia, polizajminifter, z vojaškega prevzeti, npr. aubiza, fregata, korveta\ (b) dvo- ali večbesedni z levim (izpeljava) ali desnim prilastkom, npr. fodna, mçftna, deshelna, dvoma, duhovna, poftavoda-javna, gruntna, rudna, pravdna + gofpofka, kraluvanje po poftavah, poftave nare-javzi', jedro in določilo glagolskih terminoloških besednih zvez, npr. toshiti, odstaviti, imenuvati, preifkovati, voliti, tçrjati + miniftra, namçftnika, poflanika, generala, leutenanta; (c) skrajšana varianta terminološke besedne zveze, t. i. kratka (enobesedna) oblika termina; predstavljam jo pri sintagmatski sopomenskosti terminov; (č) enobesedne krajšave, ki so redke, npr. gr. (graf), bat t. (battalion), F.M.L. (Feldmarfhalleutenant), saj se Vodniku razen pri pogosto ponavljajočih se situacijah (ekonomičnost) niso zdele utemeljene.
2.1.2 V okviru terminoloških besednih zvez je izkazan največji delež levo-prilastkovnih, pri čemer konkretni primeri potrjujejo, da kakovostni pridevniki ne morejo tvoriti terminološke zveze; izvzeti so tudi svojilni pridevniki, ki nimajo vsaj potencialne možnosti za pretvorbo v množinski svojilni rodilnik,5 npr. ze/arjova ftrasha - (od) cesarja, za cesarja. Vsi izpričani prvotni kakovostni pridevniki so prešli med vrstne - to so t. i. konverzni vrstni pridevniki, npr. dolge in kratke rifanze, vik/hi vajvoda, narvikfhi /vetvalez, pervi mini/ter 'predsednik vlade'. Najobičajnejša sestavina terminoloških levoprilastkovnih zvez so nekonverzni (prvotni) vrstni pridevniki, ki so nastali iz terminoloških samostalnikov, npr. deshelna narçdba, fodna oblaft, infpectorfka komifsia, pravdni mini/ter, opravilna obla/t. Višji odstotek desnoprilastkovnih zvez, kot je značilen za sodobno splošno in terminološko besedje, lahko kljub Vodnikovi puristični naravnanosti pripišemo nemškemu vplivu. Še vedno so se Vodniku zapisali naslednji tipi (največkrat kalkiranih) zvez: fklep od vladanja, Prefect zhes latinfke /hole, perprava k 'vojfki, foldati na (fuhim, morji), perprava sa ftrçl, kojniki s 'shelesnimi oklepi, pooblaf teni saJna mir (nekatere zveze delujejo kot opisi).
5 A. Vidovič Muha (1988a: 87-90) teoretična izhodišča preverja na konkretnem gradivu. Na trditev, da kakovostni pridevniki ne morejo tvoriti strokovne besedne zveze, odgovarja s spoznanjem, da le-ti izražajo relativnost vrednotenja, ocene, lastnosti, kar se da formalno dokazati, med drugim, z njihovo sposobnostjo stopnjevanja, strokovna poimenovanja in njihove pridevniške sestavine pa lahko izražajo le lastnosti, ki se dajo definirati kot absolutne in nespremenljive. V nadaljevanju navaja najpogostejše skupine konverznih in prvotnih oz. nekonverznih pridevnikov znotraj strokovnih besednih zvez.
2.1.3 Terminologizirani opisi so v procesu oblikovanja in normiranja terminologij posameznih strok pričakovani. Pri Vodniku se pojavljajo kot nadomestilo za termin, npr. preneh od boja na en nesgovorjeni zhaf 'sklenitev trajnega premirja', kot različice k poskusnemu terminu, npr. pi/та sa mir, pif ma zefarfkiga poterjenja, pi/та poterjeniga mira, pif ma, katçre poterdio mir (opisno), kot opis k citatnemu terminu, npr. inquisition: krivava praviza zhes krivovçrne, duhovna praviza zhes krivovçrze.
2. 2 Pomenske lastnosti terminov
2.2.1	Enopomenskost termina (en pojem - en izraz) je za nedvoumnost strokovnega sporočanja pomembna, a žal nedosledno uresničevana lastnost terminologije. Vendarle vsebuje vsak termin definicijo, ki je posledica dogovora, v njenem okviru pa je pomenski obseg termina natančno opredeljen in razmejen na podlagi strokovnih znanj. Če upoštevamo začetništvo Vodnikovega terminološkega dela (poskusne tvorbe) in s tem povezano neustaljeno rabo, ne preseneča pojav večpomenskosti, saj je lažje kot tvoriti nov termin, dati že obstoječemu z istega strokovnega področja nov pomen, ki je z njim v določeni zvezi. Gre za razširitev pomena besede, in sicer s pomensko vsebovanostjo, ki temelji na nad-/podpomenskosti, z metonimijo, si-nekdoho,6 npr. Sodba: 'sodišče', 'sojenje, sodni proces' in 'obsodba oz. odločitev sodišča ob koncu sodnega postopka':
En v'/krivni svçsi sapleden je v'permor/kim mç/ti Calais vjçt, inu v'Paris pred fodbo perpelan, ta je imel 4000. gotovih luidorjov po 9. fl. per Jebi. Pravio, de per tej /odbi negrçde v/e po pravizi, kçr jih je shç do/ti fkus perjatle profto pu/henih,... (LN 1797, 20/4) 'sodišče' in 'sojenje' Na mç/ti Je takim fodba Ari, inu imajo ob glavo djani biti. (LN 1797, 71/2) 'obsodba'
Pri večpomenskih terminih je dostikrat težko ugotoviti, kateri pomen je prvotni. Iz obravnavane terminologije je razvidno, da je večpomenskost najpogosteje izpričana pri tedaj znanih in ustaljenih terminih, npr. pravda ('tožba' in 'sodni proces'), gofpofka ('oblast', 'predstavniki oblasti' in 'upravna enota'), povele ('vojaški ukaz' in 'poveljstvo'), bramba ('obramba' in 'vojaško zavezništvo'), ar-tilleria ('vrsta orožja - topništvo' in 'pripadniki reda vojske, oboroženi s takim orožjem').
2.2.2	Večpomenskost je potrebno ločevati od homonimije.7 Slednja kot običajni pojav splošne leksike ni mogla obiti niti terminologije; zaradi popolnega razhajanja pomenov kljub izrazni prekrivnosti pojav homonimije ni moteč. Poglejmo si primer homonima v sobesedilu:
6Možnost pomenske razširitve na podlagi pomenske vsebovanosti (nad- - podpomenskost) upošteva poleg metonimije (s sinekdoho) in metafore A. Vidovič Muha (1997: 1-14).
7 Slovenski ekvivalent enakoizraznost za homonimijo, ki ga uvaja A. Vidovič Muha (1997: 9) namesto enakozvočnica (Toporišičeva Slovenska slovnica, Enciklopedija slovenskega jezika), je potreben zaradi slovenjenja izrazov homofonija - enakozvočnost in homografija - enakopisnost. Pri homonimiji gre prav za prekrivnost glasovne in pisne podobe najmanj dveh leksemov, ki imata popolnoma različne pomene.
Dva rasdçlka Joldatov /e per mozhnim ogradi Metz nabçra,... (LN 1797, 13/6) 'vojaška enota'
..., inu per nafhih zeJar/kih beJçdnikih sagovarjanje najdit, kakor dva inu tride/çti rasdçlik patenta sa podloshne raslozhno povç. (LN 1797, 89/2) 'del uradnega dokumenta'
Na sinhroni ravni je izrazna prekrivnost homonimov naključna. Da gre za dva leksema, dokazuje, kot rečeno, popolna nepovezanost njunih pomenov, npr. Cavalçr (voj. 'konjenik', upr. 'plemič kot družbeni stan'), novinez (voj, 'rekrut', upr. 'samostanski novinec'), kralevi (polit, 'zagovorniki oz. privrženci monarhije', voj. 'kraljeva vojska'). Zanimivo je, da je največ homonimnih parov prav iz upravno-politične in vojaške terminologije; le-ti pa na diahroni ravni kažejo na določeno povezanost pomenov terminov dveh različnih strokovnih področij, npr. pripadniki konjenice v srednjeveški najemniški vojski so bili lahko le plemiškega rodu.
2.2.3 Najbolj razširjena pomenska lastnost obravnavane upravno-politične in vojaške terminologije je sopomenskost (pomenska enakost med leksemi). Vodnik se je zavedal, da ta sicer običajen pojav naravnega jezika strokovnemu jeziku ni v prid, temveč kaže na njegovo poskusnost in neustaljenost (izvzeta je opozicija domači -prevzeti termini); upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da so obravnavani termini izpričani v publicističnem besedilu, kjer zaradi širšega naslovnika razlage terminov s sopomenkami in definicijami niso bile nič posebnega. Kadar so leksemi enopomenski, to velja najpogosteje prav za terminologijo, zajema sopomensko razmerje celotni leksem, v nasprotju z večpomenskimi, ki vstopajo v to razmerje z najmanj enim pomenom (Vidovič 1997: 9). Sopomenskost izrazja lahko preverjamo z različnih stališč: ujemanje v predmetnem pomenu se zdi za strokovno izrazje najprimernejše, neustrezno pa je presojanje po konotacijskih oznakah (neeks-presivna raba je za termin obvezna) in po zamenljivosti v besedni zvezi ali sobe-sedilu (diferenciran izbor, saj je raba domačega ali prevzetega termina lahko odvisna od vrste strokovnega besedila in naslovnika oz. sporočanjskega namena). Sopomenskost se pojavlja v obliki paradigmatske in sintagmatske variantnosti (Averbuh 1986: 40-41).
2.2.3.1 Pri paradigmatski sopomenskosti, za katero je značilno več strokovnih poimenovanj za en pojem, ki se realizira neodvisno od sobesedilne rabe, so v gradivu potrjeni različni pari (tudi sopomenski nizi): domači - prevzeti termini, prevzeti - prevzeti, domači - domači termini. V nasprotju s sopomenskostjo splošne leksike, kjer gre največkrat za podobnost pomenov leksemov, sopomenski termini praviloma izražajo identične pomene, zato jih imenujemo dvojnice (dublete) ali popolne sopomenke. Dvojnice so v današnjem času za posamezne stroke še posebej tipične; konkurirajo druga drugi, nobene ni potrebno izločiti, saj ima vsaka svoje prednosti: domači termini se skladneje vključujejo v leksikološki sistem, mednarodni pa pomagajo k poenotenju pojmov in mišljenja.
Sopomenskost domačih in prevzetih terminov je sorazmerno pogost pojav, ki jo Vodnik na izrazni ravnini predstavlja različno in večkrat dopolnjuje z definicijo, npr:
Ver/tne barke Jo tç narvçk/hi barke (linienschif) katçre v'narimenitniJhi ver/ti /tojç, kader je boj na morji. Imajo po 70. notri do 120. /htukov; so vidit kakor bi zçli gradovi po morju plavali. (LN 1797, 4/4)
Prim. Devçt ver/tneh bark /mo sgubili v'boji s'englesimi, to je takeh bark, katçre Jo narvçk/hi, po tri ver/te /htukov imajo eno verh druge, inu per mor/kim boji v'pervi ver/ti Jtojç. (LN 1797, 91/4)
/.../; inu bodo /eboj vsçli, dvç havbize, ali drobisharze (/htuke, is katçrih /e kamnje, shebli, zhepine, inu v/ake /orte drobish /trçla, kar /e tudi prave, s'kertazhami /trçlat)...(LN 1797, 16/3)
Na/h Admiral (mor/ki vajvod) je dvç england/ke barke vjçl;... (LN 1797, 2/3)
/.../, inu janizharji, to je turfhki Soldatje /o 2000 kri/tianov vmorili. (LN 1797, 39/4)
Tukej inu drugot /tojçzhi batallioni v'eno mero novinze ali rekrute dobivajo,... (LN 1797, 67/5)
Shç/tnaj/ti Roshnizvçta je Doshe sanaprej pod imenam deshelakov president, pervizh v'novim oblazhili /e perkasal,... (LN 1797, 60/2)
Prinz Joshef Dvornik ali Palatin hodi po Oger/kim okrog, inu preglçduje oger/ke /oldate,... (LN 1797, 55/6)
Prim. /.../, de /o njih kralçva vi/oko/t vik/hi vajvod Joshef sa ogerfkiga dvomiga tovarfha, ali sa Palatino svoleni,... (LN 1797, 2/2)
Prim. Prinz Joshef ogerfki Palatin ali dvorni gra/je per/hal na Dunej 12. tiga mç/za. (LN 1797,59/1)
2.2.3.1.1 Enobesednih sopomenk k ustreznemu prevzetemu enobesednemu terminu - tip (a), je več kot prilastkovnih zvez - tip (b). Domače in prevzete sopomenke lahko razvrstimo glede na njuno medsebojno razmerje oz. funkcijo:
al ) ponazarjalna in pojasnjevalna vloga prevzetega termina (enkratna pojavitev) k domači ustreznici, npr. département - okrajna (39),8 Kolonia - felifhe (7), Ge/andter - po/lanik (101), legation - poflania (4), Constition - poftava (83), agent - opravilnik (7), exerzirati -(v)uriti (5), vaditi (2);
a2) poskusna tvorba domačih terminov (pomenska vsebovanost, metonimija, novotvorjenke) k prevzeti ustreznici (sopomenski niz), npr. oppofition (1) - super-govorez. (3), vftavlavez (1), naprutnik (1); Direktorium (13) 'upravni svet, v Franciji tedaj vrhovna uprava' - vishar/tvo ( 11), vishanje (3) (tudi: 'vladanje' (10)), ladanje (9), vladanje (3), obla/t(u)vanje (14) (tudi: 'oblast' (7)); Couriere (2), Shtaffçta (2), pot (4) - tekar (54); General-pardon (6), pardon (2) - (/ploh) odpu/hanje (2), preglçdanje (1), Sploh posablenje (1); audienz Sal (1) - saSlifhavniza (1);
a3) medsebojna konkurenca sopomenskih ustreznic se kaže v enako vrednejšem številu pojavitev, npr. purgar (16) - mçStnan (28); rekrut (2) - novinez (9), novak (?>)\ fraj oŠ t (6)-proStoSt (12); gliha (2) - enakost (5); rihta (3)-Sodba (9); shold
s V oklepaju navajam število vseh pojavitev navedenega termina v 1. letniku Lublanskih novic. V citiranem gradivu pomeni zapis, npr. LN 1797, 59/1, leto objave v Lublanskih novicah, številka časnika in stran citata.
(13) - vojfka (316); republika (173) - S(v)ojbodStvo (30)/S(v)ojbodnoSt (l)\firSht (66) - knçs (6); (v)çrb (10) -dele/h (5); president (19) -predSçdnik (24);
a4) približne sopomenske ustreznice, ki so v bistvu nadpomenke prevzetim terminom, npr. Proveditor (5), Gouverner (3) - oblaStnik\ Doshe (15) - vajvod, deshelakov president;
Prinz Karel pride na Pçm/ko sa Gouvernerja ali sa oblaStnika zhes Pçrafko kralç/tvo,... (LN 1797, 101/7)
Prim. ..., de v'benç/hki Lftri nemarajo sa benç/hke go/pode nizh, inu de je shç en Proveditor ali oblaStnikv'Terh perbçshal,... (LN 1797,60/2) 'pokrajinski namestnik v Beneški republiki'
a5) iz sobesedila je razvidna (izjemoma) stilna zaznamovanost sopomenke, npr. Soldai (311), sholnçr (9) - vojfhak ( 12), vojSkuvavez (3);
Govorç, de tukej okol Jtojçzha kolonna /oldatov pod Feldzeigmaftram Terzi Jkorej pojde dalej pruti LaJhki desheli. (LN 1797, 59/4)
Prim. Bog daj Zrçzho, inu sdravje, inu ohrani na/he kraje /kus tiga lubesniviga Kralçviga voj/haka\ (LN 1797, 18/7)
bi) pojasnjevalna vloga prevzetega (citatnega) termina se kaže v enkratni pojavitvi, ko Vodnik prvič omenja slovensko različico termina, npr. Senat (1) - sgorna hiSha Parlamenta (5), (sbiraliShe, hiSha) tih ftariShih (3+1); linienschif {1) -verStne barke (30);
b2) uvajanje poskusnih novotvorjenk (sopomenskih nizov) ob znanih prevzetih terminih, npr. Contre Admiral ( 1 ) - namçStni Admiral (2); Ulani (8) - PolSki kojniki (1); lizitiranje (19) - povikShanje (1 )\ fregata (47) - drugoverftna barka (2) (tudi: drugover/tniza {1), drugoverStna (4)); Flügeladjutant (\)-roz.hni adjutant (1); Admiralität (1) - morSki Svet (1); Admiral (73) - morSki vajvod (4); CenSor (1) -bukve preglçduvalez (1), p re gl çdv ave z bukuv (1), preglçdovez (1); (ogerSki) Palatin (8) -(ogerSki) dvornik (6), dvorni tovarfh (1), dvorni graf( 1);
b3) medsebojna konkurenca prevzetih terminov in novotvorjenk se kaže v ena-kovrednejši številčni zastopanosti, npr. Landtag (3) - deshelni sbor (13), deshelno sbiraliShe (4); janiz.har (5) - turShki Soldat (2); Shtuki (48), kanoni (32), artilleria (7) - Strçlna perprava (20), perprava sa Strçl (6);
Ь4) novotvorjene desnoprilastkovne zveze, ki največkrat delujejo kot opisi, npr. finanzminiSter - miniSter deshelnih perhodkov ( 1 ), miniSter v 'finanz inu v 'kameral opravilih (1); Banrihtar (1) - Sodnik krivave pravize (1); polizajminiSter (3) -minSler ozhitne varnosti (5); flota (2) - mnoshiza (vojSknih) bark (12), truma bark
(D-
2.2.3.1.2 Na zgodnji stopnji oblikovanja upravno-politične in vojaške terminologije je raznolika sopomenska variantnost domačih terminov izpričana na besedni - tip (a), in besednozvezni ravni - tip (b). Poleg tradicionalnih izrazov in novotvorjenk najdemo med sopomenkami kalke in popačenke iz nemščine ter poltermine: t. i. strokovno obarvani izrazi so nastali s terminologizacijo splošne lek-sike, a so ostali na pol poti, ker niso ustrezali vsem važnejšim kriterijem termi-
nološke leksikc, npr. načelu natančne pomenske določenosti (nejasna razmejitev od neterminološke rabe), načelu doslednosti oz. ustaljenosti rabe, stilne nezazna-movanosti. Poglejmo si nekaj konkretnih primerov sopomenskih domačih terminov:
al) na konkurenco domačih sopomenk kaže število pojavitev v gradivu, npr. tçr-jati (12) - likati (6) - istoshiti (2); vkasa (24)/ vkasilo (5) - povele (17) - sapoved (6), 'odredba, odlok'; osnanilo (34) - nasnanje (41) - okliz (6)/oklizuvanje (1); perpufhenje (10) - pervolenje (10); sbor (b\)/sbiralifhe (56) - fvet (6\)/IvetvaliIhe (28); pravda (9) - toshba (3) - tçrjanje (5); punt (14) - nepokoj (25) - prekuz, (3); opravila (34) - rezhi (6); bojuvati/e (25) - vojfkuvatife (15);
a2) sopomenski nizi poskusnih sopomenk, npr. vhajalz.i (8) - venpotçgnenz.i ( 15)
-	vjidejozhi ( 1 ) - vbçshni foldatje (2) - Soldaihki pobçgnenzi ( 1 ) - ( ven )pobçgnenzi (2);
a3) poltermini: posamezni izraz se povečini pojavlja enkrat ali dvakrat: največkrat gre za kalkirano zvezo glagola s smernim prislovom, npr. doli vdariti - doli poloshiti - doli djati - doli perpraviti 'preklicati', noter poloshiti - naprej poloshiti
-	naprej nçlti 'vložiti', ali za frazeme iz praktičnosporazumevalnega jezika, npr. 'predati, izročiti' (orožje): nasaj dati, nasaj imeti, isroz.hiti, popustiti, na tla poloshiti, doli poloshiti, zhes pultiti, (v'roke) zhes dati + dop. v tož.; 'obsoditi': obloditi + os. ime v tož., Ituriti, Ikleniti, podpilati, naprej nef ti + lodbo, lodba je I tekla zhes + os. ime v tož.; 'umakniti se': nasaj le potçgniti/potçgovati, nasaj jiti/hoditi, nasaj le pomakniti/pomikuvati, nasaj se odmakniti, umakniti/umikati, nasaj le pove mit i, nasaj le vlezhi, prozh le podati, oberniti le, (nasaj) le pobrati, odtegniti le is + dop. v rod.; 'pogajati se': imçti pogovor, dershati pogovor, Ituriti pogovor.
bi) medsebojna konkurenca prilastkovnih zvez, npr. deshelna golpolka (6) -deshelna/deshellka oblalt (4+4); lodna golpolka (50) - lodna oblalt ( 1); pravdni belçdnik ( 1 ) - pravdni doktar ( 1 ) - doktar v 'pravizah ( 1 );
b2) besedotvorne variante, npr. dvorno osnanilo (3) - dvorno nasnanje (5); deshelni sbor( 13) - deshelno sbiralilhe (4); Ivetvalilhe tih 500. (3)-Ivet tih 500. (6) (tudi: sbiralilhe tih Pçtlto in sbor tih Pçtlto)',
ЬЗ) nedosledno upoštevan besedni red - konkurenca levo- in desnoprilastkovnih zvez, npr. minilter vunajnih opravil (11) - mini/ter zhes vunajne opravila (1); vojlkne potrçbe (2) - potrçbe sa vojlko ( 1 ) - potrçbe k 'vojlki ( 1 ); morlki boj (8) -boj na morji (3)/bojovanje na morji (1); Itrçlna perprava (20) - perprava sa Itrçl (6).
Če povzamemo predstavljene izsledke, vidimo, daje Vodnik zapisal sopomenski domači ali prevzeti termin kot pojasnilo, ponazoritev, kot poskusno novotvorjenko ali le besedotvorno varianto, medsebojna konkurenca sopomenk pa kaže na obstoj dveh ali več znanih, a ne ustaljenih terminov oz. terminoloških besednih zvez.
2.2.3.2 Sintagmatska sopomenskost termina je v obravnavanem gradivu pojav, pri katerem termin najprej zapišemo v polni obliki (v prejšnji povedi ali na začetku iste povedi), ob ponovni pojavitvi in pri naštevanju pa zaradi gospodarnosti in večje
zgoščenosti izraza le njegov del, npr. ze/arfki foldati - zeSarSki, foldati. Vodnik je poleg tega upošteval še splošno razgledanost bralstva in predhodno informiranost, npr. z omembo v eni od prejšnjih številk. T. i. kratka oblika termina je po pomenu enaka osnovni, pojavlja pa se lahko le v odvisnosti od sobesedila (govornega položaja), ne na sistemski ravni.9 Dopustna in upravičena ostaja le toliko časa, dokler je pomen iz sobesedila nedvoumno razviden. V gradivu je kratka oblika najpogosteje izkazana pri najfrekventnejših terminih, iz česar sledi sorazmerna pogostnost rabe. Izpričana sta dva načina tvorbe: skrajševanje z leksikalnimi (a) in besedotvornimi sredstvi (b):
a)	opuščajo se levi ali desni prilastki (in oboji) iz terminoloških besednih zvez, npr. fodna goSpoSka - ta gofpolka (»kazalni zaimek« služi Vodniku kot določni člen, ki onemogoča dvoumnost), vojfkna naklada (5) - naklada (5), vojfkne barke (23) - barke (33), ponudba na mir 'mirovna pogodba' (2) - ponudba (3);
Mini/ter Pitt je fpodni hi/hi Parlamenta naprej perne/el, de sa prihodno lçjto potrçbuje 276. million goldinarjov. (LN 1797, 3/6)
Prim. V'Londni 7. dan Grudna je mini/ter Pitt pred sbiralJham vfpodni hiShi od voj/ke inu miru tako govoril:... (LN 1797, 4/3)
Prim. Parlament je v'dvç hi/he rasdçjlen, ena je sgorna, druga je fpodna. (LN 1797, 3/6)
Prim. W'Spodni imajo JçdeJh ta mala go/poda, inu purgarji. (LN 1797, 3/6)
b)	opusti se jedro v levoprilastkovni zvezi - posamostaljeni pridevniki in števniki, npr. ufmileni bratje (6) - ufmileni (23), verftne barke (30) - verftne (8), tih 500. mlaj/hih, tih 500. Svetovalzi, tih pçtSto mosh - tih pçtSto (68); opustitev enega od korenskih morfemov samostalniške zloženke, npr. Central-Gubernium (14) - Gubernium (2).
Eni pravio, de je prenehanje od boja notri do 23. dnçva tiga mçlza, inu de bode boj sazhçl, ako Je timzhafi mir ne Jklçne, drugi pa rezhejo, de je preneh na Jbtir mçfeze /turjen. (LN 1797, 81/6) 'premirje'
3 Pojavlja se vprašanje, kakšno sled je pustil Vodnikov izvirni terminološki delež pri oblikovanju upravne, politične in vojaške terminologije. Termini so skozi desetletja doživljali različno usodo; del se jih je ohranil v enaki izrazni in pomenski podobi (citatni termini in tujke so bili podomačeni) ali le s spremenjenimi besedotvornimi obrazili: prvotno neslovenske sestavine, npr. Republikanar, Doshe, vpliv tujega tvorbenega načina, npr. polizajSoldat 'vojaški policist', narečni vplivi. Manjši je delež tistih izrazov, ki so le s spremenjenim pomenom prešli v drugo strokovno področje, npr. odperto piSmo 'patent' ali pa so se umaknili v splošno besedišče za poimenovanje predmetov oz. pojmov s podobnimi lastnostmi, največkrat
9 Pojav je potrebno razlikovati od univerbizacije (poenobesedenja), za katerega je značilna pomenska razvidnost leksema ne glede na sobesedilo, npr. drugover/tna barka, drugover/tna (kratka oblika), drugover/tniza (univerbizacija- izpeljanka iz prilastkovne zveze se pomensko osamosvoji): ...; on ima 16. ver/tneh bark, 20. drugover/tneh inu 100. ladij, na njeh je 16. tavshent /oldatov;... (LN 1797, 65/5). Prim. Pred Bref tam jo ostalo 5. ver/tneh, 2. drugoverftne barke, inu v'brodi drugeh 5. ver/tniz inu 4. drugover/tnize;... (LN 1797,7/9).
v prenesenem pomenu, npr. tlaka, gol pod -a, inquisition. Opazen je delež terminov, ki so se z upravnimi in družbeno-političnimi spremembami umaknili iz terminološkega fonda hkrati z opustitvijo pojmov, ki so jih poimenovali. Ti, t. i. his-torizmi, v sodobnem strokovnem izrazju nimajo sopomenk, npr. dvornik, kamrar, Krafsia, komitat, fhribar/pisar, Pode/ta, Proveditor, urbar, Dragonar, husar, Ulan, kurafsçr, grenatçr. Zastareli in starinski upravno-politični in vojaški termini (proces zastarevanja do povsem »mrtvega« izraza, ki »živi« le še v starih zapisih) delujejo časovno odmaknjeno; umaknil se je le izraz, njegov pomen pa je začela izražati sopomenka, npr. adjutant - poročnik, dobrovolzi - prostovoljci, foldat, sholner - vojak, po/tava - zakon, frajost, profto/1 - svoboda. Kljub težnji po relativni ustaljenosti terminov je v diahronem in sinhronem pogledu zaznati precejšnjo spremenljivost. Podatek o zastarevanju daje število pojavitev termina v primerjavi s konkurenčno sopomenko, ki kaže, ali gre glede pogostnosti za neomejeno ali omejeno izrazje, ali raba narašča, peša, ali se izraz šele uveljavlja (prim, navedbe o pojavitvah sopomenskih parov ali nizov). Od medsebojne konkurence soponenskih terminov s konca 18. stoletja je potrebno ločevati stilno zaznamovano arhaično izrazje na diahroni ravni, npr. besçdnik 'pravnik', fara 'župnija', leutenant 'poročnik', vojfka 'vojna'. Tudi veliko število pojavitev zelo pogostih terminov ne daje prave slike o njihovi časovni (ne)zaznamovanosti, kar pomeni, da ni nujno, da izkazana nizka pogostnost (posamične pojavitve) pomeni tudi časovno zaznamovanost.
4 Obravnava pomenskih lastnosti terminologije, zajete v prvem letniku Lublanskih novic (1797), je pokazala, da je Valentinu Vodniku uspelo ustvariti temelje upravno-političnega in vojaškega strokovnega jezika in njegove konstitutivne prvine - terminologije. Seveda pa je jezik živ organizem in tudi dobršen delež »njegovih« terminov je zastarelo in se umaknilo iz rabe, kar ne zmanjšuje pomena Vodnikovega dela za razvoj funkcijskozvrstne razčlenjenosti knjižnega jezika, posebej njegove podzvrsti - strokovnega jezika.
Viri
Babnik, J., 1894: Nemško-slovenska pravna terminologija. Dunaj.
Bezlaj, F., 1976, 1982, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika (A-J), (K-O), (P-S,
dop. in ur. Marko Snoj in Metka Furlan). Ljubljana. cigale, M., 1880: Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča.
Ljubljana: Matica slovenska. pleteršnik, M., 1894-95: Slovensko-nemški slovar (A-O, P-Ž). Ljubljana. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994. Ljubljana: S AZU, ZRC S AZU, Inštitut za
slovenski jezik Frana Ramovša. Uporedni rečnik vojnih pojmova srpskohrvatski, makedonski, slovenački, albanski, madjar-
ski, 1982. Beograd: Vojnoizdavački zavod. Vodnik, V., 1797: Lublanske novice od vsih krajov celiga sveta. (1. letnik, 103 številke) Ljubljana.
- - 1806: Slovensko-nemški slovar (rokopis). Kartoteka gesel v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. -- 1981: Kuharske bukve 1799. Faksimile. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Vojaški slovar, 1977. Ur.: T. Korošec, S. Petelin, S. Suhadolnik, P. Štukelj, J. Švigelj. Ljubljana: Partizanska knjiga.
Literatura
Averbuh, K. JA., 1986: Terminologičeskaja variantnost'; teoretičeskij i prikladnoj aspekty.
Voprosy jazikoznanija 6. Moskva. 38-49. Danilenko, V. P., 1977: Russkaja terminologija. Moskva.
Dular, J., 1975: Zvrstna pripadnost prvin v publicističnih besedilih. Slavistična revija 23/2. 197-222.
—	- 1979: O jeziku prvega slovenskega časnika. Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jezi-
ku, književnosti in kulturi. Ur. B. Paternu s sodelavci. Ljubljana. 183-194. Kelemina, J., 1933: Pravne starine slovenske vfilološki luči. Ljubljana. KOROŠEC, T., 1984: Razmerje med splošno tehniško in vojaško leksiko. Zbornik 4. simpozij tehniške besede. Gl. ur. F. Adamič. Ljubljana. 40-46.
—	1986: Problemi slovenskega vojaškega izrazoslovja. Zbornik Slovenski jezik v znanosti
1. Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana. 189-193.
—	1996: Slovenski vojaški jezik: izročilo in spremembe. Zbornik Jezik in čas. Ur. A. Vi-
dovič Muha. Ljubljana. 211-231. Legan Ravnikar, A., 1996: Valentin Vodnik - oblikovalec slovenske terminologije (Upravno-politična in vojaška terminologija, Lublanske novice 1797). Ljubljana. Magistrska naloga.
Novak, F., 1980: Poslovni in uradovalni jezik. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
—	1982: Terminologija v Slovenskem glasniku. Obdobje realizma v slovenskem jeziku,
književnosti in kulturi. Ur. B. Paternu s sodelavci. Ljubljana. 419-436.
—	1986: Iz zgodovine slovenskega znanstvenega jezika: Pohlinova računica. Zbornik
Slovenski jezik v znanosti 1. Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana. 89-100. orel Pogačnik, I., 1989: Sinonimična bogatost starejših slovenskih slovarjev. Ljubljana. Magistrska naloga.
Orožen, M., 1979: Uradovalna slovenščina v 2. polovici 18. stoletja. Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ur. B. Paternu s sodelavci. Ljubljana. 155-177.
—	1986: Oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja (Ob Cigaletovem nemško-sloven-
skem terminološkem slovarju). Zbornik Slovenski jezik v znanosti 1. Ur. A. Vidovič Muha. Ljubljana. 133-149.
—	1991 a: Odmevi francoske revolucije v Vodnikovih Novicah (1797-1800). Obdobje
slovenskega narodnega preroda. Ur. M. Kmecl. (Ob 70-letnici ljubljanske slavistike) Ljubljana. 195-208.
—	1991b: Vodnikove »Lublanske novice« in Francozi. Zbornik Kopitarjevi študijski dnevi
1. Ur. J. Mahnič. Ljubljana. 5-6.
—	- 1992: Uradovalno in pravno izrazje v Miklošičevem prevodu »Občedržavljanskega za-
konika«. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 2. Ur. T. Logar. (Zborovanje slavistov ob 100-letnici smrti Frana Miklošiča. Maribor-Ljutomer 1991) Ljubljana. 37-58.
PoStolkovâ, В., roudny, M., tejnor, A., 1983: O češke terminologii. Praga: Academia. Toporišič, J., 1973/74: К izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. Jezik in slovstvo. 273-279.
—	- 1981 : Prvi slovenski slovar vojaškega izrazja. Slavistična revija 2911. 112-114.
VATOVEC, F., 1961: Slovenski časnik 1557-1843. Maribor.
Vidovič Muha, A., 1988a: Jezikovnosistemske lastnosti strokovnih besednih zvez. XXIV.
seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. B. Pogorelec. Ljubljana. 83-91.
—	1988b: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Znanstveni
inštitut Filozofske fakultete, Partizanska knjiga.
—	1997: Razmerja med leksemi in homonimija. Julia Bâlint: Slovar slovenskih homoni-
mov. Ljubljana. 7-16.
Summary
It has been exactly 200 years since Valentin Vodnik in Lublanske novice (1797-1800) began the formation of administrative-political and military terminologies, i.e., to an extent that к is possible to consider it the beginnings of terminology of the aforementioned fields.
The analysis of the terminological material, consisting of 15,000 catalogue cards (complete excerption), from all 103 issues of the first volume of Lublanske novice of 1797, on the formal level showed the tendency to use single-word terms: among administrative-political terms there are 86% of single-word nouns and among military there are 67% of single-word nouns. Among terminological phrases, left attributes containing qualifying adjectives, some of them formed by conversion, are prevalent.
Monosemy is not a consistently realized feature of Vodnik's terminology. Considering that Vodnik was a beginner in terminological work and that, consequently, the usage was unstable, this polysemy is not surprising: it is easier to give the existing term a new meaning than to form a new term, e.gSodba: 'court', 'trial', and 'sentencing'. The homonymy is not disturbing: a complete terminological overlapping is most often found between administrative-political and military terms, e.g., novinez 'conscript' and 'novice (of a religious order)'. Synonymy, which is the most common semantic feature of the terminology in question, is paradigmatic and syntagmatic. In the case of paradigmatic synonymy several terms correspond to one meaning independently of the context. Terminological pairs (synonymic series) are attested, i.e., native vs. borrowed terms, borrowed vs. borrowed terms, native vs. native terms, on the lexical and phraseological planes. Vodnik used a synonymic native or borrowed term as an explanation or illustration, e.g., felifhe - Kolonia, as a trial new formation, e.g., Admiral - morfki vajvod, as a word formation variant, e.g., vkasa - vkasilo; more equal frequency of terms indicates a competition between already known, but unstable terms, e.g., president - predSédnik. Syntagmatic synonymy is always dependent on the context. In repetition or enumeration a terminological phrase is attested in a socalled short form, e.g., vojfkne barke - barke, but only if the meaning of the term's shortened form remained unambiguous. Two kinds of formation are attested, i.e., by lexical and derivational means.
Despite Vodnik's striving for relative stability of terms, the synchronic (the competition of synonims) as well as the diachronic level display a considerable fluctuation. Certain parts of his administrative-political and military terminology have been preserved with the same form and meaning or with different suffixes. With the change in their meaning some terms moved to a different technical field or they became a paît of general vocabulary (figurative meaning). In modern terminology historical terms do not have synonyms, the meaning of outdated and antiquated terms is expressed with new synonyms.
UDK 821.163.6-1.09:929 Pavček T. Igor Saksida
Filozofska fakulteta v Ljubljani
»ČAS ROJSTVA. PRAZNIK OTROK. Z DUŠ SLEPOTA ODHAJA.«1 OTROŠTVO V POEZIJI TONETA PAVČKA
Mladinska in nemladinska poezija T. Pavčka sta medsebojno tesno povezani in pogojeni podvrsti. Sprva je za obe značilno vračanje k novoromantičnemu poetiškemu izročilu, kasneje je otroštvo v nemladinski poeziji možnost za preseganje »molka«, simbol življenjske radosti, skrivnosti in videnja, kasneje le še spomin. Vzporedno s temi funkcijskimi premiki se je preoblikovala tudi motivno-tematska struktura mladinske poezije, in sicer od dvogovornosti, poetizacije narave in fantastike, prevzemanja otroške ali mladostniške perspektive, do refleksivne lirike ter očitnega prekrivanja s poezijo za odrasle.
Tone Pavček's youth and non-youth poetry are closely connected and interdependent sub-genres. Characteristic of both is the initial revisiting of the neoromantic poetic tradition; later, childhood in non-youth poetry becomes an opportunity for overcoming »silence,« a symbol of life joy, mystery, and vision, still later just a memory. Parallel to these functional shifts, the topical and thematic structure of youth poetry was transformed as well, i.e., from dialogism, poetization of nature and fiction, adopting child and youth perspective, to the reflective lyrics and an apparent overlap with poetry for adults.
19. oktober, kakšnih 19.43 mora biti ura. Čudež! Zadnja tretjina ljubljanskega t v dnevnika se začenja s Tonetom Pavčkom. /.../ Tone Pavček /.../ bere pesmi! Živa, zanimiva pesem sredi paranoičnega tv kalejdoskopa! V začetku branja je videti, kot da je šokiran tudi avtor sam, prve stihe še bolj pove kot zgodbo, potem pa mu iznenada steče ... Čudežno, skorajda škandalozno je stopila v čas, rezerviran za hranjenje s hrenovkami, segedinom in z libanonskimi dogodki, pesem.
Janez Strehovec (1988)
0 Življenjski jubileji so priložnosti za temeljitejši razmislek o oblikovanosti in izpovedni moči pesniškega ali znanstvenega »jezika« jubilanta. Sedemdeseti rojstni dan pesnika, prevajalca, urednika in esejista Toneta Pavčka vsekakor jè taka priložnost, vendar pa sama po sebi še ne more biti razlog za temeljitejši pregled celote njegove poezije. Razlog za pričujočo analizo je torej globlji: pesnik je v sodobno slovensko liriko brez dvoma zarisal prepoznavno sled, tematsko in izrazno je obogatil tudi sodobno slovensko pesniško ustvarjalnost za mlade, zlasti pa je v njegovem delu zaznati za vrhunske mladinske ustvarjalce značilno prepletanje in zbliževanje motivov in tem mladinske in nemladinske ustvarjalnosti kot dveh nas-lovniških podvrst književnosti.
1 T. Pavček, Čas duše, čas telesa, Ljubljana, Mihelač, 1994 (Brevir), 44.
Interpretacije Pavčkove (mladinske) poezije seje mogoče lotiti na več načinov: z analizo notranjeformalnih značilnosti posameznih zbirk, s pregledom in razlago sprememb v jeziku (od jezikovno tradicionalnega Mačka na dopustu do slen-govskih Majnic, Fulastih pesmi), z opazovanjem podobe osrednjega literarnega lika (deček : deklica, odrasli : otrok) ipd. Toda problematika, ki je za literarno vedo in njeno vrednotenje mladinske literature zares relevantna, je izražena v vprašanjih: Iz česa izhaja povezanost mladinske in nemladinske poezije (v pesniškem delu T. Pavčka)? Kakšna je podoba otroka in njena funkcija v pesnikovem nemladinskem delu? Kateri jezikovno-vsebinski premiki se odražajo v mladinski poeziji, posebej glede na empatijo kot oblikovno izhodišče? Kje je v njegovem mladinskem pesništvu ločnica med tradicionalnim in inovativnim?
1.0	V literarni vedi (zgodovini in teoriji), posebej pa še v interpretaciji poezije, se v vseh osrednjih zapisih pojavljata misel oz. metoda, daje potrebno mladinsko poezijo »brati« v njeni povezanosti z nemladinsko ustvarjalnostjo. Že bežen pogled na opuse osrednjih slovenskih mladinskih pesnikov pokaže, da so ob načrtih za literarno ustvarjanje mislili na obe naslovniški podvrsti književnosti. F. Levstik je s svojimi Otročjimi igrami v pesencah (1880) postavil temelje umetniškemu pesnjenju za mlade, O. Župančič je z uvrstitvijo mladinskega ciklusa Jutro v svojo prvo zbirko Časa opojnosti ter v mladinsko zbirko Pisanice »poudaril za nazaj svoje vrednotenje poezije kot celote, po katerem so tudi »mladinske« (ali »otroške«) pesmi integralni sestavni del poezije sploh« (Glazer 1976: 114), N. Grafenauer je nekatere teme iz nemladinske poezije prenesel v mladinsko poezijo: tako da na primer zbirka Skrivnosti, zlasti pa nekatera besedila v njenem sklepnem delu, pomenijo že prehod v poezijo za odrasle bralce. Tudi pesniške samointerpre-tacijc potrjujejo misel, daje mladinska poezija/literatura nemladinski enakovredna, čeprav po izraznosti posebna podvrsta književnosti. Toda kako se konkretno kažejo omenjene povezave in soodvisnosti?
1.1	Na možno tematsko in razvojno povezanost mladinskega in nemladinskega pesništva ob imenu T. Pavčka opozarja ugotovitev, daje za prvi povojni val značilno »domotožno zatekanje v 'otroški' spomin« (Paternu 1967: 137).2 To bi lahko bil tudi vzrok za vzpostavljanje nekonfliktnega in nedisonančnega sveta otroške poezije, ki po funkciji sicer ne more doseči »sanj« oziroma romantične iluzije, v katero se zateka subjekt, lahko pa tvori pozitivni protipol disonančni nemladinski poeziji.
Omenjene povezave je najti tudi v nekaterih drugih osrednjih interpretativnih zapisih. M. Mejak (1973) je v svojih »marginalijah«, ki so nastale kot spremna beseda h knjižni mapi štirih pesnikov, skoraj tretjino besedila namenil vrednotenju njegove otroške poezije, in to tudi s primerno vrednostno opredelitvijo problema. Ta »ni nastajala zunaj celotne pesniške ustvarjalnosti, ampak je njen sestavni vsebinski in izpovedni del; utemeljeno lahko trdimo, da je ta del zelo važen in da v nekem
20 tovrstni funkciji mladinske poezije ter o otroštvu/empatiji kot begu iz krutega realnega sveta je govoril pesnik v intervjuju (Hofman 1978: 351): »Otroške poezije nisem nikoli ločeval od one druge, za tako imenovane odrasle. [...) A še zmeraj mi je pisanje za otroke beg iz sveta vsakdanjega realnega življenja v neki drugi, lepši svet, bolj poezija za oddih, bolj zame kot za otroke.«
smislu pomeni celo vrh Pavčkove lirike« (Mejak 1973: 323). Mejaku se Pavčkova mladinska poezija, zlasti glede na njene vsebinske razsežnosti, odstira v pomenu, ki »odločno presega otroško motiviko« (isto). Pri tem gre za pojav, ki je v kvalitetni mladinski literaturi pogost in gaje s stališča literarne interpretacije mogoče opredeliti kot sporočilno-povednostno večravninskost: ta splošna značilnost kvalitetne mladinske literature pomeni predvsem to, da literatura, ki nastaja za mladega bralca, ob svoji vsebinski in formalni strukturiranosti nikakor vnaprej ne omejuje možnosti večravninskega razumevanja, ki je posedica branja bralcev z razničnimi življenjskimi in bralnimi izkšnjami. Predpogoj za to je posebna struktura besedila, ki omogoča tako preprosto zgodbeno-dogodkovno razumevanje besedila kot nadgrajevanje te ravni z razumevanjem njene simboličnosti. To pa pomeni, da se taka večravninska literatura izogiba klišejskim in tipološko prepoznavnim besedilnim vzorcem ter temam. Zlasti podobe otroka nikakor ne oblikuje enodimenzionalno, kot čiste ali individualizirane tipe ter tipizirane posameznike (prim. Fishelov 1990), na primer kot tip šolarja oz. šolarke, deklice v cvetoči naravi, nezglednega paglavca ali pastirja, otroka v vlogi odraslih, igrivega in razposajenega (neubogljivega) otroka 1er njegovih tipičnih značajskih lastnosti (sladkosnednost, zvedavost, nežnost ipd.). Inovativni prikaz, kije predpogoj sporočilno-povednostne večravnin-skosti, sicer lahko poseže tudi po tipiziranih likih/fabulativnih prvinah, vendar mora bodisi s komično perspektivo bodisi z aktualizacijo vzorca odpreti možnost za kompleksnejšo tematsko nadgraditev besedila.
Kako je s tipskostjo in sporočilno večravninskostjo Pavčkovih mladinskih pesmi? Ali je v njegovih zbirkah opaziti tipe oseb? Zakaj veljajo zadnje pesniške zbirke za pomembno prelomnico v razvoju slovenske mladinske poezije? To je le nekaj vprašanj, na katera bo skušalo odgovoriti pričujoče razmišljanje, ki seveda nikakor ne bo moglo izčrpati vse vsebinske globine Pavčkove poezije.
2.0 Razmerje med knjigami, ki jih je T. Pavček namenil odraslim, in mladinskimi knjigami, je 10 : 20; napisal je torej dvakrat toliko del za otroke kot za odrasle (če se štejejo tudi izbori in kombinirane izdaje, ne pa esejistika3). Po »temeljnih« zbirkah - takih, ki jih je mogoče imeti za ustvarjalno novost-pa sta obe veji poezije nekako izenačeni. Dinamika izhajanja Pavčkovih pesniških zbirk4 kaže, da je
3T. Pavček, Čas duše, čas telesa (1994 in 1997).
4 Pesmi štirih (1953)	Trije fantje in zlata ptica (1956)
Sanje živijo dalje (1958)	Maček na dopustu (1957)
Juri Muri v Afriki (1958, več izdaj) Polž pred nebotičnikom (1960) Sončece v žepu (1960) Ujeti ocean (1964)	Vclcsenzacija (1961)
Vrtiljak (izbor, 1965) Kaj je najlepše (proza in poezija, 1969) Strašni lovec Bumbum (1969) Zapisi ( 1972)	Čenčarija ( 1975)
Iskanje sveta (izbor, 1973)	Domače živali (1976, več izdaj)
Poganske hvalnice (1976)	Mokedaj (proza in poezija, 1976)
Pesmi (izbor, 1978)	Slon v žepu (izbor, 1979)
Pavček nemladinske knjige izdajal v večjih časovnih presledkih (tudi z osemletnim premorom med zbirkama), medtem ko je mladinska poezija izhajala z nekoliko krajšimi premori; ti se, tako kot v poeziji za odrasle, pojavljajo pred ključnimi zbirkami, na primer pred Cenčarijo (1975) in zbirko Majhen dober dan (1992) -vrzeli mestoma zapolnjujejo izbori. Vzporednica med obema poloma pesnikove ustvarjalnosti pa se pokaže tudi na vsebinski ravni, saj so se skoraj sočasno s snovnimi premiki v nemladinski dogajali tudi podobni premiki v mladinski poeziji. Prisotnost podobe sina, katerega smrt je zaznamovala snov in izpovednost Dediščine (1983), je očitna tudi v zbirki Marko na belem konju jaše (1984) in predvsem v Pravih (in nepravih) pesmih (1986). Toda ali je med obema skupinama opaziti ludi izrazitejše izpovedne in izrazne vzporednice?
2.1 Čas in izročilo
Pavčkova poezija je izhajala po letu 1950, torej v času, v katerem literarna veda prepoznava »nastanek, razmah in nato že tudi končno preobrazbo našega pesniškega modernizma« (Kos 1983: 135). Hkrati je ob Pavčkovem imenu potrebno misliti na čas, v katerem sta prepoznavna tako obnavljanje romantične subjek-tivitete kot odmikanje od nje, ki »seže vse do skrajnega zanikanja in izbrisa njenih bistvenih vrednot« (isto: 138). V danes že kanoniziranih in v šolsko védenje prenešenih spoznanjih literarne vede velja prav poezija štirih pesnikov za izvor »obnovitve) intimizma in romantizma« (Paternu 1967: 137), ki ga interpret i vidijo v iracionalnosti in subjektivnosti poezije, romantični »razdvojenosti med sanjami lepe duše in resničnostjo« (isto), vitalizmu, istovetenju »jaza« s ponotranjeno sub-jektiviteto. Taka subjektiviteta »nad sabo ne priznava nobene nadosebne, objektivne transcendence, ampak si njena svojstva - idealnost, popolnost, lepoto, avtonomnost ali že kar absolutnost - prisvaja sama, kot daje vse to obseženo v njeni lastni notranjosti, tj. v njenih subjektivnih mislih, čustvih, željah, težnjah, hrepenenjih« (Kos 1983: 137). Z zbirko Pesmi štirih (1953) se slovenska poezija torej oddalji od povojnega graditeljstva, oz. kakor v kontekstu interpretacije modernističnega Taufer-jevega pesništva piše M. Kos (1996: 34): zasluga pesnikov naj bi bila »predvsem ta, da so razprli pesniški prostor«, saj njihov prispevek ni toliko miselno-estetska inovacija, pač pa »začetek vračanja k pesniški praksi, neobremenjeni s kolektivizmom partizansko-graditeljske 'estetike' in socrealističnim ideologemom o umetnikih kot inženirjih človeških duš«.
Za razumevanje razvoja slovenske poezije je bistveno vprašanje, ali se tovrstni premik/vračanje zgodi tudi v sočasni mladinski poeziji. Ob tem »vračanju in razpi-
Dediščina (1983) Goličava (1988)
Pijanost, kot up varljiva, kot milost živa (i/bor, 1989) Temna zarja (1996)
Marko na belem konju jaše (1984) Prave (in neprave) pesmi (1986) Besede za sladkosnede (izbor, 1991) Majhen dober dan (1992) Sonce in sončice (izbor, 1993) Živalski ringaraja (1994) Majnice, Fulaste pesmi (1996)
ranju« seje skupina pesnikov vrnila k izročilom romantičnega in novoromantičnega pesništva;5 na tovrstne vsebinske zveze opozarjajo različne interpretacije Pavčkove poezije (Paternu 1967, Mejak 1973, Pogačnik 1989), čeprav pesnik opozarja tudi na opazne razlike med novoromantičnim in lastnim pesništvom,6 za njim pa tudi nekatere interpretacije novejšega datuma (Kmecl 1989). Iz obnovitve novoromantičnega idejnega vzorca se ob interpretaciji mladinske književnosti zdijo pomembni tudi pojav podobe otroka v nemladinski poeziji ter povezave z oblikovanostjo mladinskih pesmi. Pri O. Župančiču se namreč mladinska poezija ne pojavlja le kot enakovredna sestavina celotnega opusa, pač pa ima v njem tudi posebno funkcijo: »Drugim kritikom tako Pisanic kot kasnejših otroških zbirk so svetle in vitalistične poante in vesela narava Zupančičevih otroških pesmi bile potrdilno nasprotje njegovi razboleli siceršnji liriki.« (Rotar 1979: 288). Navedek nakazuje možnost, da Tone Pavček kot vodilni mladinski pesnik prvega povojnega vala ni skušal obnoviti le novoromantične idejnosti v poeziji za odrasle, pač pa vzpostaviti tudi novo, od povojne aktivistične mladinske poezije bistveno različno motivno-tematsko oblikovanost mladinskega pesništva. Kasneje se temu pridruži še posebna podoba otroka. Tako podoba kot poezija dobita v okviru romantičnega razcepa med lepo dušo in nelepo resničnostjo tudi posebno funkcijo - postaneta prostor empatije in projekcije kot nova idealiteta, sproščena igra, nasprotje stvarnosti.
2.2 Začetki - odsotnost otroškega v poeziji za odrasle; pravljičnost, nonsens, a hkrati tipskost mladinske poezije
Kako je z »otroštvom« in mladinsko poezijo kot prostoroma sanj/spominov/vedrine v Pavčkovem pesniškem delu? M. Mejak (1973: 323) je razmeroma zgodaj opazil povezanost pesnikovega opusa: »(N)aivno neposreden in odkritosrčen odnos do sveta, čutna in čustveno razgibana pesnikova narava, vitalizem in optimizem, melodiozna ritmična in figuralna igrivost, nazadnje pa še izredna fantazijska razgibanost ter humor, vse to so tudi značilne plemenite lastnosti Pavčkove otroške lirike. Njen svet je logično nadaljevanje idiličnega doživljanja zemlje in ljubezni; zdaj je popolnoma enoten ter povzdignjen v simbol čistosti in človeške sreče.« Svojevrsten, župančičevski dokaz za postopno »zlivanje« obeh podvrst Pavčkove ustvarjalnosti je tudi kompozicija dveh zbirk, in sicer izbora Iskanje sveta (1973) ter zbirke Temna zarja (1996). V izboru je poseben razdelek Otroški ringaraja, ki zajema reprezentativni izbor Pavčkove mladinske poezije, v zadnji zbirki pa se obe z otroštvom povezani sestavini Pavčkove poezije, tj. motivika/tematika otroštva ter poezija za mlade, povsem zlijeta in prepleteta v razdelku Podoba dečka. Kompo-
5	»Če zdaj gledam Pesmi štirih, me je včasih sram in zardevam, kako smo s strašno naivnostjo, nevednostjo štartali pri slovenski moderni, ne pa pri modernih pesnikih med obema vojnama, pri Vodušku, Kocbeku, Vodniku in podobnih, ki so bili močni in med nami. A po pravici povedano, nismo jih dovolj poznali« (Ihan 1994: 784).
6	»(V) prvem obdobju mojega pesniškega ustvarjanja so mnogi sodili, češ da sem pod vplivom Murna. Sam nisem tega nikoli občutil. [...] Murn se iz meščanskega sveta obrača k zemlji, da bi premagal tesnobo zgubljenih iluzij, zame pa je zemlja resničnost, danost, tisto, od česar se nisem nikoli odtujil. V tem smislu si z Murnom gotovo nisva ne sorodna ne blizu« (Hofman 1978: 342-343).
zicija tega razdelka je nenavadna sama po sebi, saj so v njem tako antološke pesmi iz zbirk za odrasle (npr. Ikar) kot znane mladinske pesmi (Huda ptica). Toda kako je prišlo do te svojevrstne »zlitosti« obeh podvrst poezije? Ali je podoba otroka vselej enako opazna in pomembna?
Odgovor na zadnje vprašanje je nikalen: v prvem sklopu Pavčkovih pesmi podobe otroka še ni zaslediti, otroštvo se tudi v mladinski poeziji pojavlja v izrazito ustaljenih predstavah, brez tesnejših zvez z ostalo poezijo. Ta sklop tvorijo Pavčkova dela do vključno zbrike Sanje živijo dalje. B. Paternu (1967: 166) besedila tega časa označuje kot poezijo »romantično otožnega deziluzionizma«, D. Poniž (1986: 73) pa kot liriko »iskanja človeka in njegovega občestva«, ki mora »misliti lastno deziluzijo« in jo nadomeščati »s človeškim, avtentičnim svetom, v katerem je poezija ena izmed oblik medčloveškega sporazumevanja«. Že v delu zbirke Pesmi štirih (1953) se kot osrednje teme pojavljajo zemlja in domačijska idilika, smrt in rojstvo, ljubezen, smisel pesništva (prim. Mejak 1973); to so teme, kijih kasneje potrjujejo tudi tematske antologije (npr. Pijanost, kot up varljiva, kot milost živa, 1989) ter tako rekoč vse interpretacije, tudi polemične (npr. Kmecl 1989, spremna beseda k antologiji).
Možnost razreševanja romantičnega konflikta med subjektiviteto in realnostjo vzpostavi Pavček v prvi zbirki z oblikovanjem domačijskih podob kmečkega sveta in narave. V tem irealnem prostoru se pojavita besedi/podobi, ki bi navidez sodili v bližino mladinske poezije: to sta deklica in pravljica. Toda deklica v teh pesmih nikakor ni otrok, pač pa dekle, simbol neposrednosti (prim. Kermauner 1969), ideal mladostne ljubezni, čistosti in preprostosti (taka je tudi funkcija pomanjševalnic, npr. besede »prstki« v Humoreski). Ni naključje, da je s podobo deklice povezana sinja/modra barva, tudi v kasnejših pesmih simbol za preprostost, skladnost z »naturo«. Tudi pojem pravljica, ki se kot oznaka za perspektivo v poeziji štirih še večkrat pojavi, nima zveze z mladinsko književnostjo ali motiviko, pač pa z idiliko mladostne ljubezni oz. z odtujenostjo. Zbirka Sanje živijo dalje (1958) nadaljuje temeljno tematsko sestavo Pavčkove poezije, s tem da se podobe iz narave v prvi pesmi gradnikovsko7 povežejo s smrtjo. Trpkost spoznanja o ljubezenski in človeški »prevaranosti«, dvomu in strahu tudi v tej zbirki najde pozitivni protipol v iluziji kmetstva in narave, novost pa je motivika mesta ter eksplicitni vitalizem (prim. Paternu 1967). Zbirka ohranja obe osrednji besedi. Pravljica tudi v tej knjigi pomeni oznako za idiliko ljubezenske bolečine-sreče, tudi v ironični perspektivi. Podoba deklice je v pesmih te zbirke opazna v ciklu Moja lepa dolina, kar pomeni, da je povezana predvsem z idiliko narave/pokrajine - metafora (deklica - preorana njiva, polje) se pojavi v dveh pesmih; ob tem je deklica seveda tudi sinonim za ljubljeno osebo. Edina opaznejša upesnitev otroštva je v privzdignjenem hvalospevu Prošnja, ki je namenjena materam, ženam, / da bodo rodile. Pregled opaznih vsebinskih potez torej pokaže, da v svetu, ki ga lirski subjekt doživlja kot lastno »zapuščenost«, mraz, samoto in smrt, navidezno izgubo sanj (življenje je
7 Na »bližino« z Gradnikom je pesnik opozoril v intervjuju z B. Hofmanom (1978: 342): »Zelo blizu mi je bil Gradnik, pa tudi Župančič, čeprav sem se mu dolgo izmikal.«
»oropano davnih pravljic in rož«. Moja soba), otroštvo kot znanilec spomina/smisla še ni moglo biti postavljeno v okvir vitalističnih vzklikov in deklarativnega romantičnega »vztrajanja«.
Tudi v mladinski poeziji tega časa, tj. v zbirkah, ki so izšle do 1960, je otroštvo upodobljeno z izrazite distance, sâmo pa le izjemoma postane inovativno motivno središče besedila. Odmik od graditeljske funkcionalnosti mladinske poezije se pri Pavčku kaže najprej kot vrnitev k pravljični snovi. Verzna pravljica Trije fantje in zlata ptica (1956) je obdelava zgodbe o treh bratih, ki iščejo zlato ptico, ter prikaz nagrade za dobrosrčnost/usmiljenje najmlajšega. Novost v Pavčkovi pesemski ube-seditvi tradicionalne pravljične motivike je vnašanje nonsensa v pravljično pripoved. Ta besedilotvorni postopek, ki sicer ni prevladujoč, je mogoče primerjati z Gradnikovimi nesmiselnicami (Narobe svet in druge pesmi z.a mladino, 1953). Ob besedilu je mogoče zlahka dokazati tudi vzporednice z novoromantičnim izročilom mladinskega pesemskega upovedovanja pravljične snovi (npr. O. Župančič: Zlata ptička, Kanglica (Pisanice) ipd.).
Več inovativnih in tudi za sodobnega bralca zanimivih besedil vsebuje prva Pavčkova mladinska zbirka Maček na dopustu ( 1957), ki je utemeljena na nesmiselnih predstavah ter opredelitvi poezije kot »laži«.8 Ta programatična nemimetičnost je bržkone povezana z namernim odklonom od resničnostnih družbenovzgojnih pesmi, ki sta jih objavljali npr. V. Brest in V. Albreht. Ponovna obuditev predvojne Župančičeve, pa tudi Grudnove, Bevkove, Kosovelove in Kunčičeve igrivosti ter pravljičnosti je pri Pavčku mestoma še povezana s tipično vzgojnostjo in predstavno klišejskostjo. Med take pesmi velja uvrstiti vzgojno ali vsaj distančno in tipsko prikazovanje otroka, npr. lene/neubogljive deklice, plašnega/umazanega dečka in šolarja. V nekaterih pesmih so očitne tradicionalne porazsvetljenske pregrehe/vrline (trpinčenje živali, čistoča, lenoba). V skupino inovativnih besedil se uvrščajo vse nonsensne pesmi o živalih, ki jih določajo počlovečenje živali, (otroška) identifikacija z njimi ter humor. Kljub tem inovativnim posegom prva Pavčkova zbirka pesmi še ne prinaša izrazitega prevzemanja otroške perspektive, pa tudi ne inova-tivne in kompleksne fantastike ter jezikovne igre, ki sta tako značilni za pesnikovo kasnejšo mladinsko ustvarjalnost.
V okvirih ustaljene predstavnosti in funkcionalnosti ostaja tudi znana zbirka Juri Muri v Afriki, verzna zgodba »o fantu, ki se ni maral umivati« (1958). Knjige sicer ni mogoče v celoti povezovati z vzgojnostjo najstarejših slovenskih mladinskih pesmi, saj paraboličnost oz. zglednost pripovedi močno relativizirata tako humor kot zanimiv prikaz živali; ob vsem tem pa ta knjiga vendarle ohranja klišejsko zgodbo o preobrazbi umazanca v zgledneža. Dve knjižici za šolsko mladino (obe 1960), ki sta izšli v zbirki Najdihojca (Polž pred nebotičnikom in Sončece v žepu), vsebujeta pesmi, katerih središče je podoba otroka. Z izborom iz prejšnjih zbirk ter z nekaterimi novimi besedili tako sicer ne predstavljata pomembnega pesemsko-li-kovnega »dogodka«, sta pa korak vstran od nonsensne stvarnosti živali k otroškemu
8Lari-fari - sama laž! / Res najboljše, da ne daš / ni prebite votle pare / za te prazne čire-čare (Maček na dopustu, 5).
svetu, vendar še upesnjenemu v ustaljenih podobah igre, sladkosnednosti, šaljivosti, družinske sreče.
2.3 Velesenzacija, Ujeti ocean: otroštvo kot sogovornik in ideal
Prvič »vstopi« otrok v Pavčkovo poezijo za odrasle v zbirki Ujeti ocean (1964), pred tem pa se izraziti premiki pokažejo v mladinski poeziji (Velesenzacija, 1961). Za to zbirko je značilen dvogovor med lirskim subjektom in otroki ter svetle podobe narave, ki se razlikujejo od nesmiselnic prve zbirke. Občudovanje otroškega sveta je tematizirano v uvodni pesmi Upravičeno spoštovanje, v kateri pesnik svojo pesniškost prvič primerja z otroki in njihovo bodočnostjo; opazno je poveličevanje otroškosti in bodočnosti. Naslovnik, h kateremu je usmerjen govor lirskega subjekta, namreč ni označen le z zaimkom vi, pač pa v vrsti besedil s samostalnikom (ciciban, fant, prijatelj, lasto ime). Tako se poezija kaže kot dialog, ne pa kot predstavljanje. Predstavno jedro pesmi sicer še vedno tvorijo dokaj tradicionalne podobe deklet in dečkov v šoli, pri prevzemanju/igri vlog (vojak, pirat, kapitan ipd.) ter v prikazovanju »senzacij« v družini. Od pesmi v prejšnji zbirki pa se poezija Velesen-z.acije odmika še v dvojem: v upodabljanju sončne narave »rojstva«, »srečevanja« vasi in mesta ter v pravljičnosti, ki je postavljena v sodobni čas. Prav posebni spoj fantastike oz. izročilnosti ter motivike sodobnega sveta postane ključni besedi lot vorni vzorec kasnejše Pavčkove poezije (Cenčarija, Prave (in neprave) pesmi).
Kakšna je podoba otroštva v nemladinski zbirki Ujeti ocean (1964)? Zbirka že s kompozicijo tematskih razdelkov nakazuje prehod od uvodnih vitalističnih razsežnosti, ki se vzpostavljajo kot uporna rast iz zemlje, a jo že zaznamujeta odtr-ganost in odtujenost »od narojenega, avtentičnega sveta« (Poniž 1986: 74), v gluhonemost in ujetost zadnjih dveh sklopov. Za prvo skupino Pavčkove poezije je morebiti najbolj programatična pesem Molitev, ki ogovarja »težko in temno z.emljo« in izzveni kot prošnja za pesem, »lavo plodnih besed«.9 Ob tej prošnji, ki jo že ogroža bližina molka, se v prvem ciklu pojavi otrok/otroštvo, in sicer kot »kuštravi angel« (Preplah), torej kot ideal, na sporočilno posebej izpostavljenem mestu (Spomin na Dolenjsko) pa kot »otroška vera«. Otroštvo je povezano tudi s krhkostjo/strahom, v razdelku Morje pa se pojavi besedna zveza »praznik otroštva« v izrazitem pomenu »izgubljenega sveta«, »toplote naročij«. V tej zbirki je torej otroštvo prvič jasno opredeljeno kot možnost za preseganje odtujenosti, molka in praznine, kar potrjuje tudi prošnja za besede v Sonetu za besede, prav tako eni od tematsko osrednjih pesmi Ujetega oceana, ki je »jok novorojenega otroka«. S to prošnjo pa se v zbirki tudi konča omenjanje otroštva. V bližini alienativne lirike, v muki »neizgovorljivega in neubesedenega življenja« (Paternu 1967: 167) ter samoti in notranji razklanosti, konfliktnosti, ki jo lahko razrešuje le premislek o jeziku
''Problem poezije/govorice je kot enega bistvenih sporočilnih elementov poudarjala tudi sodobna literarna interpretacija, in sicer v kontekstu Pirjevčevega Vprašanja o poeziji'. »Zato se v Ujetem oceanu Pavčku kot pesniku, mislecu in človeku odpre predvsem problem govorice. Pesniške govorice in njene čiste notranjščine. Govorice, ki spreminja svet, ga preoblikuje, čeprav ga v resnici pušča nedotaknjenega« (Poniž 1986: 76).
poezije-potešitve (prim. Pogačnik 1965), otroštvo kot »jezik« spomina/zemlje ne more obstajati.
Tako Pavček po Ujetem oceanu skoraj do Poganskih hvalnic (1976), ki pomenijo vrnitev k zemlji kot »smislu vsega« in k vitalizmu, tudi v mladinski poeziji ni objavil več razvojno pomembnih zbirk. Izbor Vrtiljak (1965) tako v glavnem prinaša ponatise prej objavljenih pesmi. Ilustrativna za tedanje pojmovanje funkcije otroštva v Pavčkovi poeziji je uvodna pesem Saški, ki v zahtevnejšem jeziku (glede na ostale pesmi v izboru) označuje otroštvo (»tvoj svet«, »dežela otrok«) kot prostor, kamor se zateka lirski subjekt »iz sveta zmot«. Svet odraslih (in njegov »slovar«) je tu upodobljen kot opozicija otroštvu. Za razvoj njegove mladinske ustvarjalnosti manj pomembni sta knjigi Kaj je najlepše ( 1969), ki je v sončni dan, med »trave in rože in drevesa« postavljena prozna pripoved o otroški ljubezni do mam, ter verzna pripoved Strašni lovec Bumbum (1969); obe deli sta priložnostni in ne predstavljata vidnih točk v razvoju Pavčkove mladinske poezije.
2.4 Do Poganskih hvalnic in Čenčarije: otroštvo kot spomin in igra
Z zbirko Zapisi (1972) Pavček še ostaja v okviru poezije molka in stiske ter govorice, torej v položaju razcepljenosti, novega dualizma, ki ga tvorita opozicija med »nebesedo« in pesmijo (npr. v uvodni pesmi Na rob dni in njihove stiske oz. v pesmi Uiti iz tega kroga). Osrednji pojmi na polu negativitete so torej statičnost in molk, »strupenost nesmisla«, smrt, dvom, svet brez varnosti (prim. Poniž 1986). Temu pesnik postavlja nasproti predvsem govor, manj domačijskost,10 zato pa otroštvo oz. otroškost. Boleča disharmoničnost ter možnost njenega preseganja pomenita hkrati tudi odklon od intimističnega vitalizma (prim. Benhart 1984: 796)." Na ravni svoje kompozicije (v zaporedju in poimenovanjih ciklov) odraža zbirka »meditativno razsodnost moža, ki je pustil za seboj mladostno razposajenost, ki ne podlega več videzu, temveč se kritično obrača k sebi« (Hofman 1978: 335). Otroštvo se v Zapisih povsem nedvoumno kaže kot čas skladnosti, harmoničnosti, sanj, npr. v besedni zvezi »otroško velika vera« (Od jutra do večera), ki pa se v nesmiselnem svetu izgublja (»Bledijo sledovi rok in otrok.«, Čudne reči se gode na vasi). Šele v sklepnih pesmih, ki nakazujejo možni izhod iz nesmiselne in neme stvarnosti, se otroštvo pojavi kot sestavina odraslosti (»moško in otročje« srce, Daj oči mi, daj lasé mi) oz. kot nenehno spreminjajoča sila, ki razbija ustaljenost, ukalupljenost stvarnosti v nenadzorovani igri, ki je ni mogoče uokviriti (Ali je igra smisel).
Vrhunec »igrivosti« Pavčkove mladinske poezije sodi v čas neposredno po Zapisih, pojavi pa se tik pred izidom Poganskih hvalnic (1976). Pesniška govorica je v zbirki Čenčarija (1975), ki pomeni očitni odmik od tradicionalne poetike otroške poezije (prim. Grafenauer 1991), sama po sebi »bitje«, odraz ustvarjalne
l0Odmik od idealitete domačijskosti se sicer mestoma kaže že v prejšnjih zbirkah, npr. v Ujetem oceanu z »zaskrbljeno elegijo kmečki zemlji in njeni zapuščenosti« (Paternu 167: 166).
11 Tudi v tem se da videti vzporednice npr. s pesniškim razvojem O. Župančiča, ki od esteticistične Čase opojnosti in vitalistične zbirke Čez plan preide v poezijo razklanosti, bolečine in mitskega pesniškega poslanstva v zbirki Samogovori (Kos 1969).
volje in svobode, sproščena in mnogokrat nerazložljiva »uganka«, inovativno in hu-morno upovedenje in preoblikovanje otrokove vsakdanje, sodobne »stvarnosti« (dom, živali). Čenčarijo, ki danes predstavlja enega od vrhov slovenske mladinske poezije, je seveda potrebno razumeti in razlagati v luči sprememb, ki so se dogajale v pesnikovem delu od Zapisov do Poganskih hvalnic in ki se v manjši meri kažejo že v sami kompoziciji Zapisov (v prehodu od stiske, ujetosti bolečin v prvi pesmi do nedoločniških pozivov k življenju s sklepnim velelnikom Bodi! v zadnji pesmi). Ta prehod je v bistvu prehod od izrekanja molka/teme v himnično poveličevanje življenja in govorice. Himničnost in občutje prekipevajoče življenjske energije v celoti določa Poganske hvalnice, pesmi nebrzdane življenjske sile, ki jo najbolj neposredno odraža metafora »Dan je žrebe brez stremen«. Besede in zveze, ki se zdijo povedne za to zbirko, zlasti za njen uvodni tematski razdelek, so spirala volje, blesk mladoletja, poganski gon, greh. Pesniška zbirka torej izhaja iz občutja radosti in vrednosti življenja, to občutje pa je utemeljeno v pripadnosti zemlji, »aksio-matsk(em) smis(lu) vsega«, ki ji pesnik »brezbožno oziroma parapanteistično« (Kmecl 1989: 77) izreka hvalnico; odtod tudi nagovornost naslovov razdelkov (Travam, Koreninam, Krošnjam). Ob zemlji je druga pozitivna eksistencialija pesem/govorica ter že tudi ljubezen, v kasnejših zbirkah osrednja tematska beseda. Prav Poganske hvalnice pa so zbirka z najbolj opazno, v kontekstu pesmi smiselno in tematsko funkcionalno podobo otroka. Ta se pojavi sprva kot krhkost »majhnih otrok«, katerih oči »spravljajo naplavine /Neba v srčne prekate« (Majhni otroci) in ki so trdno povezani z zemljo. Otroštvo kot uboštvo se nato pojavi v pesmih, ki so jim podlaga biografska dejstva (Otroštvo), vendar pa je tudi kot tako izrazita pozi-tiviteta (kar je vidno v sklepnih verzih pesmi: Za prazno mizo / Otroštva, / Da se nasitim.). Motivika otroštva je še najbolj izrazita v razdelku Krošnjam-, v pesmi Zemlji, podobju dedov in legend, se pojavi podoba dečka, »ki pase oblake«. Dve pesmi sta v celoti posvečeni otroku (Plodu in Prihajajočemu). Za razumevanje otroštva v Poganskih hvalnicah se zdi bistvena pesem Potepuhu - v njej je opisan »tepček in potepuh«, »drugi in drugačen«, ki vidi kot »vidci in samomorilci«. Z njegovim »pogledom [...]/čez mejo vidljivega«, »zemlji naravnost v oči« se v sklepni kitici identificira tudi lirski subjekt:
O, da bi znal kakor on prehoditi Življenje ob kaplji vina in skorji kruha, Biti otrok in odtavati miren Čez polje za zadnji breg nekega jutra.
Otroštvo je torej »onkraj« sveta odraslih, je čas »videnja« in iz njega izvirajoče pesniške govorice. Kot »praznik« je nabito s simboliko življenjske radosti in skrivnostnosti - s takimi atributi se večkrat pojavi tudi v izboru Pesmi (1978), npr. v Sonetih za Marto. Osrednja tematska beseda tega cikla je »razkošje«, razkošje življenja v nasprotju s smrtjo. V osrednjem delu cikla, v petem sonetu, se v sklepu druge kvartine pojavita tudi verza:
V izpraznjenem svetu drobec raja, praznih stvari in nedoraslih otrok.
Prazničnost »stvari«, ki jih pesnik povezuje predvsem s podobjem pomladne aprilske narave in sladostrastjem dotikov, torej z »muževnostjo« sveta, je postavljena ob otroke, »večno odhajajoč(e) / večno živeč(e) angele v nas« (VI. sonet). V taki artikulaciji otroštva - seveda ob upoštevanju izrazne in motivne prilagoditve ter za Pavčkovo mladinsko poezijo značilne komične perspektive - je smiselno brati zbirko Čenčarija, s katero se konča razvoj Pavčkove mladinske poezije od tradicionalnih besedilotvornih vzorcev k inovativni poetiki, torej od tipov oseb ter značilnih tradicionalnih motivov živali in resničnostnih podob otrok do privzemanja otroške perspektive v jezikovno-predstavni inovativnosti. Čenčarijo tvorijo štirje razdelki, ki že s svojim naslovom opozarjajo na prevladujočo otroško perspektivo čudenja. Naslovi so oblikovani kot vprašanja, torej v neposredni zvezi s tipično otroško (odraslim pogosto nerazumljivo) »zvedavostjo« in igro - prav igra pa je prevladujoča tema, ki jo skozi vprašanja in odgovore upoveduje Čenčarija. Zbirka je tudi premišljeno sestavljena: razdelki že sami po sebi ilustrirajo za zbirko značilen prehod od prikazovanja otrok in živali v fantastično stvarnost »sveta, kjer živijo čenčači«, tj. v stvarnost zvočno-pomenske pesniške igre, značilne za otroštvo. Obe temeljni vsebinski potezi Čenčarije sta poudarjeni že v uvodni pesmi: ustvarjanje sveta iz zvočnih besed (čenčači spletajo svojo deželo »iz zelenih besed« ter »čenčajo vsevprek /in v čenčah živijo«) ter nasprotje med sproščeno otroškostjo in »resnostjo«/odraslostjo, ki ne pozna več čenčanja. Prvi razdelek ( Čenčarija se predstavi) je podoba neresničnostne dežele Čenčarije, ki se pôje; poleg izrazite jezikovne inovativnosti je opazen tudi humor, v sklepni pesmi razdelka pa je najti sledi prikazovanja življenjske radosti (tako značilni za Poganske hvalnice) v simbolični podobi lahkonogega žrebička. Drugi razdelek (Kaj je kaj) se sicer začenja s tradicionalnim motivom pogovora z živalmi, vendar je nato oblikovan po nonsensnih pravilih ostalih besedil (taka je npr. podoba dvoglavega laboda, Kaj je sreča). Isti besedilotvorni vzorec je značilen tudi za tretji razdelek (Kdo je kdo). Zanimivo je, da pesnik nonsensni svet živali postavlja pred resničnostno motiviko otroštva, družinskega življenja, sorodnikov. Ta motivika se v Čenčariji pojavlja v podobah otroškega strahu, igre otrok in odraslih ter v vključevanju pravljičnih prvin. V tretjem razdelku je opaziti vrsto vzporednic in primerjav med človeškimi in živalskimi motivi, zaznavna pa je tudi tema odraščanja, »izgubljenega otroštva«. Sklepni razdelek zbirke (Za kaj je kaj) povzema vse temeljne vsebinske prvine zbirke: živali, družino ter pozitivno podobo otroštva v primerjavi z odraslostjo. Da je za Čenčarijo ključna prav tema vrednosti otroštva/čenčaškega »čebljanja« kot jezikovne igre, se vidi iz sklepnih dveh pesmi: v Slovesu od Čenčarije se od pesniške dežele poslavlja »star, čudaški, / neresno klepetov« žlobudrasti Anton, v Pesnikovi uspavanki pa je pesnikova samota in otožnost, ki emotivno določa pesem, posledica »presahnitve« vseh pesmi. Očitno je, da so nasprotje zvočnemu svetu Čenčarije samota, praznina in čas, ki prede »zgodbe resne«. S tem se tudi v mladinski poeziji potrdi dvopolnost pesniškega sveta, ki je razpet med »odraslost« in »jezik drugih«, med »majhno« in »veliko«. Ta »jezik« določa več slogovnih potez: besedotvorna inovativnost (pustež, grdogledec, strgakorenček), povezovanje besed na podlagi
zvočne podobe ter sovisnost vsebine in ritmične oblikovanosti verza: dinamika v pesmi Tekači, stopnjevanje v Požrešnem volku, posnemanje hoje v Falotih veseljakih, zvočno slikanje (Na koga se jezi ptič), preobražanje stalnih besednih zvez (Kaj nam še manjka) ter izrazita barvna metaforika (npr. sonce - zlata prha, Čenčačev dan). Novost Čenčarije je poleg jezikovne inovativnosti zlasti preseganje/nadgrajevanje dvogovornosti med odraslim in otroci, ki v prejšnjih zbirkah izhaja iz opozicije med lirskim subjektom in »vami«, tj. otroki. Tako ločevanje v Čenčariji povsem izgine: lirski subjekt izreka zvočne podobe po posebni logiki nesmisla, in tako prevzema perspektivo otroka, v vrsti pesmi pa je lirski subjekt kar otrok sam. Prevzemanje perspektive Pavčka oddaljuje tudi od poezije starejših klasičnih avtorjev. Čenčarija kaže nekaj sorodnosti z najbolj znano zbirko O. Zupančiča, npr. v motivih medveda, ptičev in žab, v dvogovornosti (Župančičeva in Pavčkova uspavanka) ter zlasti v sklepnem pesnikovem »slovesu« od otroštva (O. Zupančič: Slovo (Ciciban), T. Pavček: Pesnikova uspavanka). Kljub medbesedilnim navezavam pa je Pavčkova zbirka jezikovno in vsebinsko veliko bolj sodobna, pomensko odprta in humorna od starejših zbirk. Kot taka je pomembna ne le kot prehod od tradicionalne v moderno poezijo v okviru Pavčkovega mladinskega dela, pač pa tudi v razvoju slovenske mladinske poezije.
Po Čenčariji je pesnik za desetletje kot mladinski ustvarjalec utihnil: objavil je le štirivrstičnice v pobarvanki Domače živali (1976), predelavo starejše pesmi Po svatbi v pravljico Mokedaj (1976) ter pregleden izbor Slon v žepu (1979) s kvalitetno spremno besedo K. Kovica. Nov vir pesniške govorice za otroke je sledil dogodku, iz katerega se je navdihovala Dediščina - smrt, bolečina in nove, zrele »hvalnice« pomenijo tudi odmik od razigrane Čenčarije k drugačni emotivnosti Pravih (in nepravih) pesmi.
2.5 Prelom: Dediščina, Prave (in neprave) pesmi - zaton ideala otroštva, sporočilno zahtevnejša mladinska lirika
Nastanek zbirke Dediščina (1983) je literarna interpretacija že tik po izidu povezala z biografskim dejstvom, tj. s sinovo smrtjo; čeprav so bile nekatere pesmi objavljene že prej, pa je »tragični dogodek [...] bistveno zaznamoval tudi pripravljeno pesniško zbirko« (Benhart 1984: 796). Vendar Dediščine ni smiselno razlagati zgolj na podlagi upesnjevanja bolečine zaradi izgube sina; v razsežnosti »njene pristne človeške bolečine« (Poniž 1986: 85) je zbirka vseobsegajoča, smrt/nič kot začetek vsega, kot razdejanje določa stvarnost v celoti, tudi poezijo (Pesem o pesmi). Univerzalnost smrti spreminja Dediščino v »trpko knjigo mrtvih« (Strehovec 1988: 37), vendar pa se prav zaradi prisotnosti minevanja in konca iz zbirke vedno znova »zasveti« svetost sveta (prim. Poniž 1986), tako daje poglavitni ton12 Dediščine »zrela hvalnica življenju« (Pogačnik 1989: 299). Tako notranjefor-
12 »Takrat, ko sem v sebi premagal misel o ničevosti vsega našega početja, pritlikavo majhnost vsega pred obličjem smrti, ko se mi je v sinovi smrti razodelo razumevanje življenja, ki ne mineva, ki ostaja in prehaja onstran in tostran dežele živih in mrtvih, [...], ko je hudo postalo moč in sem znova našel smisel bivanja in govorico pesmi, je prišlo vame kakor nenadejana dediščina« (Pibernik 1989: 77).
malno zasnovo odraža že konstrukcija zbirke: Odhodnice tvorijo pesmi minevanja, največkrat oblikovane ob spominih na mamo, Osmrtnice so pesmi o molku, odhajanju in smrti; med temnimi podobami smrti se kot njihov kontrast pojavi »ko-drolašček zlat« v Baladi, ki po oblikovanosti spominja na slog otroške pesmi. Že v razdelku Zalostinke pa se črnina spremeni v belo, smrt pa kljub temnim podobam obupa že postaja milost in vir pesnjenja. Iz smrti izvirajoča moč govorice se v četrtem ciklu (Slovenske pesmi) stopnjuje celo do »kristalizacij(e) v gnevu« (Benhart 1984: 798), obsodbe, protesta, ironije v podobah vseslovenskega umiranja. Stanovske pesmi so refleksivna lirika o vseobsegajoči tišini, o dobrem in hudem. V središču cikla je pesem Še enkrat glagoli, ki tematizira vztrajanje in pomeni preobrat v svetlejši pol Dediščine, v pesmi o Dolenjski. Logično nadaljevanje svetlih podob Dolenjske, ki pa niso več mladostno vitalistične, je razdelek Nove hvalnice, v celoti posvečen novemu »popj(u)« (Upanju), novorojenemu otroku (dve sklepni pesmi), kar je »dramaturgija« prejšnjih Pavčkovih zbirk." Tudi formalna plat Dediščine razkriva zveze s prejšnjo poezijo. V povezanosti preprostosti jezika, melodioznosti verza ter disonantnosti vsebine vidi J. Strehovec (1988) celo protislovnost zbirke.
Kakšno vlogo igra, če sploh, v Dediščini motivika otroštva? Otroštvo je, zlasti v njenem uvodnem delu, - minulo, je le še spomin, projekcija, ki je ni mogoče več doseči. Tako so že v uvodni Pesmi o pesmi deška leta označena kot »davno minula«. Med odraslostjo in otroškostjo je nastala razpoka, otroštvo ni več del doživljanja stvarnosti, pač pa le spomin - še več: v pesmi Jesenska otroštvo ogrožajo črne žene. V podobju, ki celotni zbirki daje obeležje dialoga z mrtvim sinom in smrtjo nasploh, otroštvo v emotivnosti prejšnjih zbirk seveda ni možno, kakor je neposredno izraženo v pesmi Tišina:
Sladki otroški jok v dni osamele
več ne zaide, ne odžene tišine [...].
Otrok se v Dediščini pojavi le v sklepnem ciklu, v hvalnicah novemu življenju, vendar ne v podobah otroške senzibilnosti in pravljičnosti iz pesmi prejšnjih zbirk, pač pa kot »mali velikan«, katerega rojstvo je »milost«. Ni več sledu o identifikaciji odraslega z otrokom - novorojeni polni dom »s smehom in jokom« (Novorojenemu, Druga), dom pa je dom odraslih, bivališče lirskega subjekta, ki vztraja v razpetosti med smrtjo in novim življenjem - Pavčkova poezija izvira »iz polieksistence, mnogopomenske hkratnosti« (Kmecl 1989: 79).
Prav hkratnost, emocionalna in motivna kontrastnost pesmi pa je značilna tudi za sočasno Pavčkovo mladinsko poezijo, ki je v primerjavi s Čenčarijo veliko bolj lirična, čeprav je med Čenčarijo in npr. Pravimi (in nepravimi) pesmimi (1986) opaziti več vzporednic.14 Znova je v njej zaznati tudi razkorak med odraslim in
13 »A kakor vidim sedaj, sem stopil po tej poti k tej in taki duhovni združitvi tedaj na svojih znanih postajah: pri rodu, prednikih, pri zemlji in končal knjigo s hvalnico novemu življenju« (isto).
I4T. Pavček je v spremni besedi k Pravim (in nepravim) pesmim zapisal: »Ne lažem, res so te pesmi nekakšno nadaljevanje čenčaškega pesnjenja, pa bi jih kmalu naslovil Čenčarija se nadaljuje.«
otroki - pesnik seveda ne ponovi vzorca tradicionalne avtoritativne drže, pač pa tvori poezijo iz dialoga med zrelo odraslostjo in otroštvom, ki je praviloma odmaknjeno od stvarnosti v liričen, pravljičen svet. Tovrstne dialoške pesmi je najti že v knjižici Marko na belem konju jaše (1984), ki je bila objavljena tudi kot cikel zbirke Prave (in neprave) pesmi (1986). Marko, osrednja oseba zbirke/razdelka, je »rožnogledi« in razposajeni deček, ki riše, povzroča hrup, se igra. Te pesmi niso daleč od razigranosti prejšnjih Pavčkovih zbirk, vendar so zaradi razvidne distance med lirskim subjektom in Markom bližje poeziji pred Čenčarijo. Le izjemoma se v knjižici pojavi otrok kot nosilec pesemskega govora (Kako raste hrup). Od ostalih pesmi se izrazito razlikuje pesem Prijatelji na obisku, v kateri je žalosti in samoti lirskega subjekta v uteho obisk otrok in zajčka. To emocionalno in motivno raznorodnost odraža tudi zbirka Prave (in neprave) pesmi, katere sporočilo se »začenja« na koncu Dediščine: pesem Uvodna je namreč slavospev novemu rojstvu. Že ta vsebinska vzporednica kaže, da so Prave (in neprave) pesmi sporočilno zahtevnejše kot prejšnja Pavčkova mladinska poezija, saj poleg sproščene igre ter pesniških »definicij« tematizirajo tudi odraščanje, bolečino izgube in povezanost rodov. Tako so Čenčariji še najbljižje pesmi o živalih in ustvarjanju ter pesmi z otroško perspektivo in jezikovno igro. Sporočilno zahtevnejša, mestoma z Grafenauerjevimi Skrivnostmi primeljiva poezija pa je zbrana v razdelku O tem, kaj je in kaj ni ta pravo. Pesniku ne gre le za inovativno upesnjevanje znanega (Žep, Srce, Oko, Domišljija ipd.), pač pa tudi za izražanje tem, ki so blizu njegovi nemladinski poeziji. Tako v pesmi Pot po vzorcu otroške ritmične verzne igre tematizira rodovno povezanost družine (»Pot je rod, /mamica reče. /Iz vekomaj v vekomaj teče / in kadar veš več kod, / rod ti pokaže pot.«). Posebej zanimive so pesem Hiša (v izraznosti mladinske pesmi osvetljuje funkcijo pravljic/otroštva, na katerem se utemeljuje vse) ter pesmi o minevanju. Med slednjimi so nekatere po kompleksnosti sporočila že na robu mladinske poezije, npr. Odhod (odraščanje in podoba prihodnosti - potovanje »skoz usojeni gozd ali puščavo«), Fant (pesmi, ki jih igra odrasli, »streznjeni« fant, so »drugačne«) in Dekle. V sklepnem delu zbirke so tri pesmi, ki pomenijo očitno vez s Pavčkovo nemladinsko poezijo - v njih lirski subjekt ne upoveduje le poetološke teme (pesem je »г rano in rožo zaznamovana / in ena sama«, Pesem), pač pa, v sklepni pesmi, tudi svoj odnos do otroštva. Četudi to besedilo spominja na sklepno pesem Čenčarije, je premik viden: medtem ko je v Čenčariji ogovorna oblika še množinska, med pesnikom in naslovnikom je torej enačaj, se Prave (in neprave) pesmi končajo drugače:
Lejte, saj bi vam pesem dal, lejte, saj bi jo zgnesti znal s temi usti, s temi rokami, pa kaj bi jo štulil med vas, ko pa je vendar vaš čas čas, ki ga piše ljubezen, in ste vi sami najbolj ta prava - pesem.
Četrti sklop Pavčkovih mladinskih besedil je torej ob očitnih navezavah na starejšo ter na nemladinsko poezijo predvsem pesnikov vstop v mladinsko liriko. Premiki na vsebinski ravni so bržkone povzročili tudi posebno sestavo novega reprezentativnega izbora Besede za sladkosnede (izbral Janez Mušič, 1991), ki poleg znanih mladinskih besedil vključuje tudi nemladinske pesmi (Deklica v modrem, Humoreska, Pesem o zvezdah, Pesem - vse iz Pesmi štirih). Zbliževanje obeh polut Pavčkovega pesništva, nastajanje empatično pogojene in v spominih utemeljene mladinske lirike, ki ni več le igrivo lepljenje in preobražanje besed, pač pa predoča mlademu bralcu tudi smrt in minevanje, v temelju zaznamuje tudi še naslednji sklop Pavčkovih besedil. Poezija tega sklopa je uvrščena tudi v izbor ne-mladinskih pesmi, s tem pa je spojenost obeh podvrst, ki si je je želel pesnik, dosežena tudi formalno.15
2.6 Vrnitev podobe otroka, zlivanje mladinske in nemladinske poezije: Goličava, Majhen dober dan, Temna zarja
Proti koncu osemdesetih let je v Pavčkovih pesniških zbirkah opaziti prekrivanje mladinske in nemladinske poezije, hkrati pa vračanje k tematiki prejšnjih zbirk. Z zbirko Goličava (1988) pesnik ponovno vzpostavi nasprotje med molkom in iz-votljenimi besedami"' ter med vztrajanjem v besedi in ljubezni, ki molk relativizira in celo že ukinja občutje »črnih dni samomolčanja« (Pesem začetka). Pesniške »pokrajine« Goličave, ki že s svojim imenom vzbuja sive podobe zemljišča, »kije bilo, a ni več, ali pa tudi še ni kultivirano« (Pogačnik 1989: 297), so polne »opustelih senožeti« (Soneti za besedo, /), lišajev, jalovine, razvalin, suše, mrtvega morja s kuščarji (Mrtvo morje), določajo jih gluhota (»steber molka«, s katerim se hrani goličava, Neizgovorjeno) in mraz. Vztrajanje v goličavi omogoča lirskemu subjektu milost, druga ključna beseda zbirke. Pojem zajema milost besed (tako že v 4. sonetu iz cikla Soneti za besede: »gole besede, polne miline /zvezd in prsti«), ki se rojevajo v tišini. Milost je tudi novi govor »z besedami kože, stiska, dotika« (Hlev na nekem robu), je torej ljubezen in erotika, ki ju vključuje zlasti razdelek Jedkanice. Sklepni cikel Goličave so Pesmi o moji deželi, v katerih pesnik nasprotje med bolečino in upom posploši do vseslovenskih razsežnosti (Zvonjenje)\ domovina mu je hkrati »nora / slovenska smrt« (Velika mora) in upornost (Drevo). Zbirka se konča z za pesnika značilnim hvalospevom življenju in ljubezni: »razkošju zelenega« in »razmočeni zemlji« (Odhodnica), zadnji pesmi - ljubezni in prsti, »kije je komaj za pest« (Ljubezen). V tem posebnem »pobotanju s svetom« se spet pojavi tudi otrok.17 Že v Sonetih z.a besedo je »pokrajina otroštva« postavljena
15 »Sam že dobro desetletje brez večjega uspeha poskušam združiti v skladno celoto otroško poezijo z drugim svojim pesniškim delom« (Hofman 1978: 351).
16»Po kriku groze in smrti, ki je osrednji del Dediščine, je svet zalila gluhota. Večpomenska. Nemoč za izgovor prave besede, nemoč pred praznoto, gluhoto, nemoč za govor in nemoč za ugovor zoper besedičenje; strah za narečje, v katerem se meniš z ljubimi ali iščeš sebe. [...] Beseda je izpraznjena, izvotljena, gola fraza, puhlica in ničpovednica.« (Pibernik 1989: 78) Iz pojmovanja »inflacije« besed izpeljuje svojo interpretacijo prvega dela Goličave tudi J. Pogačnik (1989: 300): »Bolečina Sonetov za besedo je seveda izzvana s stanjem, v katerem je beseda v sodobnem času. [...] (B)eseda nima več kritja v polnosti doživljanja in izostrenosti misli. Razlog za to je ideologijska raba jezika, ki je povzročila inflacijo besed in misel reducirala na nekaj frazerskih stereotipov.«
17 »Človek raste samo iz svojih korenin. Iz otroštva najpoprej. Tam je domala vse, kar te kasneje
v svetle podobe pričakovanj in spominov (Sled) kot nasprotje teme, posebej pa je otroštvo kot pozitiviteta izpostavljeno v Pesmi začetka, v kateri je zarisana pot »iz temne doline na griče / prezeblih trt«, pot iz molka in mraza v molitev/toploto/besedo, ki je »kakor v ranem otroštvu«. Otroštvo spet postane sestavina pesniškega govora odraslega: »v meni joče otrok« (Fant z rožo). Pavčkova poezija za odrasle kljub očrtani »vrnitvi otroštva« vendarle ne doseže razsežnosti otroške motivike v Zapisih ali Poganskih hvalnicah', očitno je prostor upovedovanja tovrstne motivike v tistem času našel v mladinski poeziji ob hkratnem izraznem prekrivanju in zbliževanju obeh podvrst poezije.18
Majhen dober dan (1992) je zbirka, ki med vsemi Pavčkovimi mladinskimi deli najbolj očitno kaže poetiška izhodišča, ki veljajo tudi za nemladinsko poezijo: v njej gre za vračanje med podobe Dolenjske, obujanje otroških doživetij, dialog s »kratkohlačnikom«, o katerem piše, a ga v resnici ne razvije, že v Pravih (in nepravih) pesmih}4 Če je bilo spominjanje in vračanje v tej zbirki nakazano npr. ob motivu živali ali ob rodovni tematiki, je Majhen dober dan že s pesnikovimi uvodnimi besedami ter kasneje z veliko večino besedil tako rekoč v celoti sestavljen iz spominov na podobe otroštva.20 Te podobe se povezujejo z raznolikimi temami, med katerimi se zdijo osrednje naslednje: rojstvo in odraščanje, »muževnost« pomladne narave, sreča, ljubezen, zavezanost domačiji in izročilnost. Tovrstna vsebinska sestava zbirke je daleč od igrivih jezikovnih »čenčarij«, zelo blizu pa je nemladinski poeziji. Ni naključje, da sta omenjene zveze izpostavila tudi avtorja besedila na zavihkih M. Košuta in C. Zlobec.21 Tudi naslovi razdelkov so simbolični pojmi,
opredeljuje in zaznamuje. [...] Zato tudi pravim, daje tam, v tisti mladosti, v tistem bednem in tako bogatem otroštvu vse na pravem mestu in da sem tudi jaz samo tam lahko na svojem mestu. Odtod nosim zelene spomine in bilčice, s katerimi sem pripet na dolenjsko zemljo, s seboj na goličavo« (Pibernik 1989: 81).
l8To zbliževanje dokazuje tudi uvrstitev pesmi Še ena o vonju (Prave (in neprave) pesmi) v Goličavo pod naslovom Vprašanje drugo.
"Pavček empatijo in spominjanje na otroštvo opisuje z besednimi zvezami iz nemladinske poezije (npr. Pesem o Dolenjski (Dediščina): »kraj, kruh, krog / majhne domovine«, »vas, vasica, zaselek«)'. »Dolenjska je zame zibel, zven in zaklad, zaklenjen v srce. Neka vas, vasica, zaselek. Neki dom, domačija, domovina. Kraj, kamor se vračam, četudi včasih in zmeraj bolj pogosto samo še v mislih, da srečam, na starih poteh, ob vinogradih, na paši ali v hosti, spet samega sebe, tistega pobiča, kakršen sem bil davno tega v otroških letih v svojem lepem Šentjurju. Pa ko se tako srečavam sam s seboj in poklepetam s tistim kratkohlačnikom, [...] mi je, kot da niso minila desetletja in kot daje nekaj tistega pobiča še vedno v meni.« (O pesmih in malo o sebi, Prave (in neprave) pesmi) Podobno piše kasneje tudi v Spremnici pesmim na pot, tj. v uvodu k zbirki Majhen dober dan. Zveze med mladinsko in nemladinsko poezijo je zaznati tudi v Pavčkovi esejistiki, npr. v eseju Deček gre za soncem (Čas duše, čas telesa, 1997), v katerem so uporabljene zveze iz pesmi Saški (Vrtiljak, 1965).
20O vračanju v otroštvo, ki pa ni trivialen beg v idealizirano in neinovativno igrivost, je pisal pesnik v eseju Spominjanja, izključevanja, druženja'. »A ponavljam: moji skoki nazaj, v otroštvo, ali prijazna možnost, da se prikobalim čez breg resne odraslosti v travo otroštva, ko se zmuznem iz zapetosti v bosonogo nagajivost, so vse drugo prej kakor navaden beg. To je vračanje k sebi. V pokrajino, kjer so doma sanjarije in čenčarije, včasih pa je to preprosto igra in veselje do skrivnostnega, lepega, minulega, tudi do potegavščine, do neizživetega otroštva« (Čas duše, čas telesa, 1994: 20).
21 C. Zlobec piše celo o dveh možnostih branja Pavčkove poezije: »Kar dobršen del pesmi je namreč takih, da jih je mogoče brati na dveh ravneh: v enem svojem toku, ubranem na otroško dojemljivost, teče metaforično nadvse barvita pripoved, v drugem pa je življenjsko izkustvena sporočilnost za odraslega bralca [...]«.
ici v primerjavi s prejšnjimi zbirkami kažejo na premik v refleksivnost, sporočilno zgoščenost in abstraktnost: Sreča, Sonca, Rožamarija. Refleksivnost se kaže že na samem začetku zbirke, v pesmih o življenju kot boju, o njegovem minevanju in obnavljanju ter vztrajanju. Prevladujoči vir Pavčkove pesniške govorice je resentiment. Razumljivo je, daje zato v pesmih zaznavna distança med lirskim subjektom in otrokom, vendar ne kot vzgojnost ali odraslo »opazovanje« igre, pač pa kot inten-cionalno izrekanje življenjskih spoznanj zrelosti, ki se v spominu vrača v mladost. Le izjemoma je v zbirki najti besedila, ki so po nonsensnem besedilotvornem vzorcu ali smešenju odraslosti blizu prejšnjim zbirkam. Majhen dober dan že v uvodni pesmi o rojstvu nakazuje povezujočo temo zbirke:
Tako se znova začenja svet. Tako se knjiga sestavlja. Tako življenje proslavlja svoj sad in cvet.
Vseprisotnost in neuničljivost življenja sta v zbirki univerzalni: kažeta se v pravljičnih podobah poetizirane narave, spominskih motivih in prikazovanju raznolikih situacij, v katerih se znajde otrok. V petih pesmih o sreči je sprva po logiki pesniške definicije, ki ogovarja otroka v drugi osebi ednine, opredeljen pojem sreča. V njem je mogoče prepoznati misli, ki jih izrazi Pavček tudi v drugih pesmih o otroštvu: ljubezen, igra, pomlad, odraslost. Ostale pesmi so ogovorne v manjši meri: srečo upesnjujejo v družini, kmečkih podobah in domišljiji. Prav iz pesmi o otroštvu »med resničnostjo in fantazijo«, v katerem pesnik prepoznava posebno videnje sveta (»kot modreci - po otročje«), se da izpeljati prepričljive navezave na Pavčkove »posebneže, sanjače« v nemladinski liriki.22 Značilne situacije, v katere postavlja Pavček otroške like, so doživljanje neskončnosti sveta, skrivnosti, odraščanje in domišljijsko potovanje, izkušnja bolečine in smrti.
Sklepni in sporočilno najbolj kompleksni cikel zbirke je Rožamarija. V njem Pavček prevladujoče teme ljubezni in pomladi poveže z izročilnostjo običajev in simboličnostjo podob svetnikov in krajev (sveti Jurij, Ajdovska jama); med slednjimi je najbolj izrazita Rožamarija, simbol mladosti in mladoletja (Davna pravljica):
A večja od pesmi in vseh besed davna je čarovnija, kako bosa čez senožet teče deklica Rožamarija.
V tem ciklu, s katerim se Pavčkova mladinska poezija s podobami svetega Jurija in zmagujoče pomladnosti spet približa Murnu oz. Župančiču, je novost tema pesnikovega vračanja v »minule čase«. Tako vračanje je v Popotovanju označeno kot
22 Nekaj besed je pesnik v eseju Zapisi, Jezik namenil videnju občutljivosti/jezika otrok: »Tako govorijo majhni otroci svojo čebljajočo čenčarijo, ki jo razumejo oblaki in trave, zelene rastline, črne mravlje in pikčaste pikapolonice, le tisti, ki naj bi razumeli vse, odrasli, te govorice često ne razumejo« (Čas duše, čas telesa, 1994: 57).
potovanje »v neizpolnjeno čudo«., iz črne teme v »deželo mladega smeha«. Ob simboliki živali je v besedilih o Pavčkovem otroštvu najti tudi humorno pesem Učiteljica, zgodbo o ponavljanju, vračanju vedno istega - prav to je tudi tema sklepne pesmi Konec. Tako ta Pavčkova zbirka povezuje raznoliko podobje od Začetka do Konca v tematsko strukturo, katere središče je neminljivost življenja, ki je samo po sebi vrednota.
Zmagovitost življenja, nova rojstva po smrti, se kot opazna povedna prvina pojavlja tudi v slikanici Živalski ringaraja (1994), ki je na ravni ilustracij sicer bližje informativnemu berivu. Od sporočilnosti zbirke Majhen dober dan je le še korak do nemladinske zbirke Temna zarja (1996), ki že s svojim mottom (Zapis v tišino) nakazuje isto tematsko središče: v tišini »gozda, /dreves in jas« se »molk spreminja /[...] znova v zvok«. Pesem izvira iz tišine, preprostih besed (Preproste besede), v zavedanju »daru, ki mu pravim življenje« (Zakasnela zahvala). Pesnik na tej osnovi začrta že znane tematske kroge: poezijo o Dolenjski, o simboličnih likih in življenjskih usodah, o otroštvu. V zbirki so še pesmi o smrti, poslušanju »male duše /zelene trave« (Rast, 2) in obnavljanju življenja. Skladno z zbliževanjem obeh podvrst Pavčkove poezije je v Temni zarji otroštvo, tudi kot sestavina metaforike, spet bolj opazno. Povezano je s preprostostjo in lepoto življenja ter prevladujoče zlasti v spominih na Dolenjsko (»deček, od hrepenenja plah« v pesmi Prah in zgodovinam otroški koraki in »mali dečko« v pesmi Novo mesto, otroški spomini v ciklu Temenica). Kot svetla in radoživa opozicija »črni kači« in »trdim vprašanjem« ter goličavi se v podobah otroške igre, psa in živo veselih barv pojavi v Popravljeni zgodbi, kot »zanikovalci smrti -/[...] kuštravi angeli« pa so otroci simbol nepretrganega toka življenja v pesmi Smrt je samo enkrat. Ali je iz tega popolnega tematskega in v veliki meri tudi motivnega zbližanja poetike mladinske in nemladinske poezije, med katerima se razlike kažejo le še na ravni besedišča in kompleksnosti jezika, torej od zbirke Majhen dober dan, sploh še mogoče govoriti o mladinski poeziji kot posebnem delu Pavčkove ustvarjalnosti?
2.7 Nova perspektiva: Majnice, Fulaste pesmi
Pesnik je v pogovoru za Sodobnost poudaril, daje za mladinsko poezijo značilna motivika mesta.23 Ocena drži zlasti za nekatera besedila iz starejših knjig do zbirke Majhen dober dan\ v slednji namreč resentiment in z njim motivika pomladno-kmečke Dolenjske določa skorajda vsa besedila. Zato pa je tembolj presenetljiva in inovativna zadnja Pavčkova zbirka, Majnice, Fulaste pesmi (1996), s katero se pesnik vrne v okvire mladinske poezije (poezije za mladostnike). Pesniška zbirka je, tako kot ostale Pavčkove zbirke, razdeljena na tematske razdelke. Dva med njimi sta blizu prejšnji poetiki resentimenta - to sta manj obsežna razdelka Podoba dečka ter Rojstva. Podoba dečka izhaja iz spomina na sina, med motivi otroka in lirskim subjektom je značilen razkorak; tudi Rojstva nadaljujejo že upovedeno tematiko ro-
23»(M)esto mi je pljusknilo edino v otroško poezijo. Način življenja mestnega otroka, od malega prek šolarja do mularije mi je blizu in se me je toliko dotaknil, da sem ga spremljal, tudi zaradi lastnih izkušenj s svojimi otroki in vnuki« (Ihan 1994: 785).
jevanja/minevanja, odraščanja in ljubezni ter modrosti otrok. Refleksivna lirika obeh razdelkov je mestoma medbesedilno zaznamovana (citat verza M. Pavčka To ni nobena pesem [...], izpostavljena beseda goličava v pesmi Trava, izročilne podobe in Rožamarija v pesmi Sin), zato je v bistvu nadaljevanje poetike zbirk Majhen dober dan in Temna zarja.
Opazne premike ne le v Pavčkovem, pač pa v celotnem slovenskem mladinskem pesništvu, pa pomenijo pesmi ostalih razdelkov. To so sodobne, »mestne« mladostniške pesmi, postavljene v okvir predstavnosti šole in sodobnega sveta (zvezki, grafit, računalnik, kavbojke, Mac Donald, Dairy queen, Dajdam, znaki najstnic in najstnikov: srce s puščicami, inicijalke na drevesu (prim. Horvat 1996)). Ta motivni premik se dâ povezovati s Pavčkovo težnjo po zbliževanju z naslovnikom/mladostnikom, torej s prehodom od resentimenta in refleksivnosti k vživljanju v sodobnega otroka, tj. mladostnika. S tem se spremeni tudi podoba otroka: le-ta kot oseba ali lirski subjekt ni več deček, pač pa fant (»Deček cel fant je postal [...]«, Novo), presenetljivi odmik od pretežno deške prejšnje Pavčkove mladinske poezije pa je zaznati tudi na ravni spolne določenosti literarnih oseb: zlasti v ciklu Dvogovori sta nosilca govora tako fant kot dekle. Zbliževanje z naslovnikom dosega pesnik na različne načine: z vnosom mladostniškega lirskega subjekta v sodobno mestno motiviko. Lirski »jaz« ni več v otroštvo vračajoči se odrasli, pač pa fant in dekle, starostno nekako v zadnjih razredih osnovne ali prvih letnikih srednje šole.24 Novi »jaz« v Majnice vstopa postopoma: besedila na začetku zbirke mladostnika upovedujejo še kot osebo, tako da skuša biti pesniška upodobitev naslovniku čim bližja. To dosega pesnik z rabo slenga (redkeje pogovornih besed), kar je poleg značilne motivike druga najbolj opazna poteza Majnic,25 Taka izraznost besedil je seveda daleč od umirjenih ritmov in lirične simbolike pomladi v prejšnji zbirki. Pesniška upodobitev mladostnika postavlja v predstavnost mesta, povezujoča tematika pa je ljubezen, ki jo izpostavljata že naslov zbirke in njena uvodna pesem. Ljubezensko čustvo v teh pesmih ni univerzalni življenjski princip in smisel vsega, pač pa humorna najstniška zaljubljenost. Spremenjena vsebina in jezik se povezujeta tudi s spremembo perspektive: že v začetnih pesmih Pavček tematizira zaljubljenost v govorici mladostnika, ki se seveda ne kaže le v slengu, pač pa v značilni nagovornosti, povezani z ritmom in dinamiko verza. Nagovornost besedil odraža njihova namembnost njemu/njej, najbolj izrazita pa je v ciklu Dvogovori, osmih dialoških pesmih o prvem poljubu, ljubosumnosti in samoti, ki se povedno končajo s pesmijo v dvojini in osebkom midva. »Dvojinskost« kot pogovor »vsega z vsem« je tudi rdeča nit cikla Dvojina. Ta sklop poleg ljubezenskih vključuje tudi pesmi o povezanosti sodobnega mesta in narave oz. bajk; konča se z zahtevnejšimi pesmimi o samoti, porazu, odraslosti oz. o svetlobi mladosti. Za oblikovanost in
24»'Majnice' so pesniška zbirka ljubezni - vendar ljubezni fantičev in deklet višjih letnikov osnovne šole in morda še 'nižjih' srednješolcev« (Horvat 1996: 82).
25 Majnice vsebujejo med drugim naslednje slengovske besede: samostalniške besede: frajer, klapa, faca, žur, krula, fora, trend; glagoli: popeniti, cvikati, zafarbati, bluziti; pridevniške besede in prislovi: odštekan, zaštekan, smotan, ful, bedno.
perspektivo Majnic najbolj značilen pa se zdi razdelek Pisma, ki v mladostnikovi perspektivi zasleduje razvoj fantove zaljubljenosti od občutja prve ljubezni in potrebe po njeni izrazitvi (čustvo se kot najvišja vrednota zoperstavlja vsemu) do zaljubljenega opisovanja čustev ob pisanju pisem, podobe izvoljenke, upanja, razočaranja in konca, »izbrisa« ljubezni. Zanimivo je, da je pesnik za prikaz zaljubljenosti uporabil simbolno situacijo fantovega pisanja pisem. S to potezo dobiva cikel dodatne sporočilne razsežnosti, in ni zgolj upodobitev mladostniške zaljubljenosti. Pismo, postavljeno v kontekst računalnikov in mestne motivike, je smiselno razumeti kot kompleksen simbol neminljivosti in »istosti« ljubezni ter njene izrazitve v intimni človeški »pisavi« oz. pesniški ustvarjalnosti.26 Novost cikla je tudi posebna senzibilnost lirskega subjekta, ki je v nasprotju z utrjenimi pesem-skimi upodobitvami razigranega ali upornega mladostnika. Ljubezensko čustvo in skrivnostna pisemska pisava kot »pogovori lepim« (Pisma, 4) lahko v svoji recep-cijski dimenziji pomenita zanimiv protipol »krtinam nesmislov« in »oblakom puhlih ciljev« (Pisma, 2). S to vrednostno dimenzijo pa so Pisma primerljiva s sklepnim razdelkom Drobtinice, ki ga tvori deset štirivrstičnic ter sklepna pesem Tulipani pred ljubljansko sodnijo. Vsebinsko zgoščene kratke pesemske oblike so »resnice«, »modrosti«, vendar brez sleherne tendenciozne vzgojnosti starejših, formalno sorodnih Stritarjevih ali Ganglovih besedil. V njih so kot spoznanje in nagovor upovedeni vrednost življenja, vsepovezanost bitij in stvari, vztrajanje na lastni poti, usoda in ljubezen. Ti pojmi so bržkone sestavina pesnikovega doživljanja otroštva (sonce, tulipani) in posebne občutljivosti, ki je z njim povezana in je odraslosti nerazumljiva. Prav to je namreč vsebinski okvir pesmi Tulipani pred ljubljansko sodnijo: cicibani, označeni kot umneži, zavrnejo »odraslega trdonjo« z besedami, ki odražajo moč otroške domišljije:
Ni je stvari, ki vonja nima,
nam je vsa zemlja - vonjava!
Tako se Majnice ob izraziti inovativnosti vendarle povezujejo s starejšimi in sočasnimi besedili, v katerih je otroštvo zaradi specifičnega doživljanja stvarnosti, tj. čudenja, oblikovano kot ideal skladnosti s svetom, simbol »prave« govorice in modrosti. S takim pojmovanjem otroštva se Pavček uvršča v okvir vseh tistih starejših in sodobnih ustvarjalcev, ki v dvogovoru z otroštvom vidijo doseganje bele obede (S. Kosovel), priložnost za oživljanje infantilizma (N. Grafenauer) ali doživljanje čudeža slehernega bitja in sleherne stvari (B. A. Novak), hkrati pa s prevzemanjem perspektive mladostnika tudi že nadgrajuje poetiško izhodišče mladinske književnosti kot »pisanja spominov na otroštvo«. In prav opisana hkratnost prevzemanja perspektive (enačenja z otrokom in mladostnikom) 1er funkcijska opredelitev otroštva kot projekcije/spomina omogočata dvojno (»otroško« in »odraslo«)
26O tovrstni »pisavi« je razmišljal pesnik v intervjuju z M. Novak Kajzer (1993: 21): »Drugi del pa se začne, ko je ta pesem v tebi do konca napisana in jo potem napišeš na papir - seveda jo napišeš z roko, kajti stroji, računalniki in vse to je pravzaprav neke vrste groba, mehanična odtujenost, z roko napisana pesem, vržena na papir, načečkana, je seveda mnogo bližja, mnogo bolj intimna, je v dvogovoru, ni v tehnični množini, do katere lahko pride vsak z nekim razmnoževalnim strojem.«
branje mladinske poezije, navsezadnje pa tudi zabris meje med obema nas-lovniškima podvrstama književnosti.
Navedenke
F. benhart, 1984: Stihi smrti navkljub (Ob Dediščini Toneta Pavčka). Sodobnost XXXII/8-9.
D. flshelov, 1990: Types of Character, Characteristics of Types. Style. 24. 3.
A.	glazer, 1976: Župančičeva Kanglica. Otrok in knjiga 4.
N. Grafenauer, 1991 : Sodobna slovenska poezija za otroke. Otrok in knjiga 31. J. horvat, 1996: Čudežni srebrni rog »sanjajočega dečka«. T. Pavček: Majnice, Fulaste pesmi. Ljubljana: Mladika (Trepetlika 23).
B.	hofman, 1978: Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana: Cankarjeva založba.
T. Hribar, 1990: Poezija Nika Grafenauerja. N. Grafenauer: Samota. Ljubljana: Mladinska knjiga.
A.	IHAN, 1994: Tone Pavček (intervju). Sodobnost XLII/10.
T. kermauner, 1969: Natura in intima. Poezija petih pesnikov. Koper: Lipa.
—	1979: Formalna plat Snojeve poezije za otroke. Otrok in knjiga 9.
J. Kos, 1969: Uvod v razumevanje Župančičevih Samogovorov. O. Župančič: Samogovori. Maribor: Obzorja (Iz slovenske kulturne zakladnice 10).
—	- 1983: Slovenska lirika 1950-1980. Ljubljana: Mladinska knjiga (Kondor 211).
M. Kos 1996: Prevzetnost in pristranost, Literami spisi. Ljubljana: Literatura (Novi pristopi).
M. Kmecl, 1989: Onkraj nekdanjega Pavčka, duh po zemlji in smrti. T. Pavček: Pijanost,
kot up varljiva, kot milost živa. Maribor: Obzorja. M. mejak, 1973: Marginalije ob liričnem jubileju. Sodobnost XXI/4. M. Novak Kajzer, 1993: Kako pišejo. Ljubljana: Mihelač.
b.	paternu, 1967: Slovenska književnost 1945-65, prva knjiga. Ljubljana: Slovenska
matica.
F. PlBERNlK, 1989: Pogovor s pesnikom Tonetom Pavčkom. Celovški zvon VII/24. J. Pogačnik, 1965: Dva aspekta sodobne slovenske lirike (Ob pesniških zbirkah Toneta Pavčka in Cirila Zlobca). Sodobnost XIII/4.
—	1989: Esej o goličavi (Ob pesniški zbirki T. Pavčka Goličava, 1988). Sodobnost
XXXVII/3.
D. Poniž, 1986: Molk in pisava (poskusi s slovenskimi poezijami). Ljubljana: Cankarjeva založba.
J. Rotar, 1978: K umevanju pripovedništva. Ljubljana: Mladinska knjiga (Otrok in knjiga 9).
—	1979: Župančičeva otroška pesem in ljudsko izročilo. O. Župančič: Simpozij. Ljubljana:
Slovenska matica.
J. STREHOVEC, 1988: Besedila z napakami. Eseji o knjigah in vprašljivi usodi umetnosti. Maribor: Obzorja (Razpotja 40).
Summary
The article attempts to prove the connection and interdependency of Tone Pavček's youth and non-youth poetry. It is derived from interpretations of the poet's works for adult readers, while comparing their semantic and formal features with the image of a child in the
poems and with the changes in poetics of youth poetry. The quantitative comparison between the two subgenres of Pavček's poetry indicates that both groups of collections of poems are equal, counting also the pivotal collections. However, with respect to the entire number of volumes, there are almost twice as many youth works. Parallels can also be seen in the dynamics of publication, since hiatuses appear before the key volumes. Both sub-genres were affected by the death of the poet's son.
The central part of the article sheds light on the development of youth poetry in comparison with non-youth poetry. In the first original volume of poetry (Maček na dopustu, 1957) a shift from activist youth poetry can be observed in the revival of pre-War playfulness, nonsense, and fairy-tale elements, characteristic of Župančič's, Gruden's, Bevk's, Kunčič's, Kosovel's, and Gradnik's youth poetry. Despite individual innovative interventions, Pavček's initial volume of youth poetry does not exhibit the definite identification with childhood and a child nor the innovative fiction and linguistic play so typical of his later youth production. His first complex of youth poetry is therefore still tied to the typical pedagogy and to cliché images. The first time a child appears in Pavček's poetry for adults is in the volume Ujeti ocean (1964); before that, definite changes appear in his youth poetry (Velesenzacija, 1961). New features in the volume Velesenzacija are a dialogue between the lyrical subject and children, bright images of nature that differ from the nonsense of the first volume, and fairy-tale elements/fiction placed in modern time. This type of youth poetry is connected with childhood: in non-youth Ujeti ocean it is a possibility of overcoming alienation, silence, and emptiness. The image of a child is most prominent in the third complex of Pavček's poetry volumes. In Poganske hvalnice ( 1976) childhood exists »beyond« the world of adults, it is the time of deeper »vision« and of poetic language derived from it. Like a »holiday,« it is packed with symbolism of life joy and mystery. This kind of understanding of childhood is also exhibited in the well-known volume Čenčarija (1975), in which the playfulness and joy of childhood are maximally developed. This volume concludes the development of Pavček's youth poetry from the traditional motives of animals and real images of children to adopting the child's perspective of wonderment in linguistic-imaginative originality. The main innovation of Čenčarija is its improving the dialogue between adults and children or, rather, moving it to a higher plane. The lyrical subject utters sound patterns following a special logic of nonsense, thus adopting child perspective, and in a number of poems a child himself is the lyrical subject. All these characteristics support the view that Čenčarija is not only important as a crucial volume in Pavček's production, but it also occupies an eminent position in the development of post-War Slovene youth poetry. In the volume Dediščina (1983) a new topic emerges: death/nil and a hymn in honor of life. In this volume childhood is only a memory, a projection not within reach any more. The emotional and topical contrasts of the poems are also characteristic of Pavček's current youth poetry. In Prave (in neprave) pesmi (1986) the gap between an adult and a child reappears; originating from this gap is the dialogue between mature adulthood and childhood, which is usually removed from reality and succumbed to the lyrical, fairy-tale world. These lyrical poems are more sophisticated than the older ones; besides the relaxed play and poetic »definitions« they topicalize growing up, the pain of loss, passing away, and connectedness of generations. An evident feature of the fourth complex of volumes is the overlap of youth and non-youth poetry. The volume Goličava (1988) reestablishes the contrast between silence and hollowed out words and the perseverance with words and love; again, a child is featured as a positive element. Of all Pavček 's youth poems the contemporary volume Majhen dober dan (1992) most clearly shows the poetic principles applying to non-youth poetry as well: remembering the images
of Lower Carniola, birth and growing up, »succulence« of spring nature, happiness, love, the obligation towards home (estate), and the tradition. The predominant origin of Pavček's poetic language in this volume is revisiting of the past, a return to childhood images. A child is noticeable also in the simultaneous non-youth poetry on the same topic, i.e., in the volume Temna zarja (1996). The poet makes a considerable change in the newest volume Majnice, Fulaste pesmi (1996). It portrays a youth with urban imagery, addressed in language that contains notable slang elements; the connecting topic is love, a poem is uttered by a youth. Particularly with the section Pisma and four-line poetic »truths« at the end of the volume, Majnice is also a conveyor of value dimensions, wisdom that maturity has to pass on to youth.
UDK 81 1.163.6*366:681.3
Primož Jakopin* in Aleksandra Bizjak**
Filozofska fakulteta v Ljubljani in
Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, Ljubljana
O STROJNO PODPRTEM OBLIKOSLOVNEM OZNAČEVANJU SLOVENSKEGA BESEDILA
Predstavljen je prvi slovenski oblikoslovni označevalnik, tako računalniški program kot tudi nabor oznak. Najprej je opisan nabor; obsega 4.797 oznak, kar odseva veliko pregibnost slovenskega jezika. V nadaljevanju je prikazano, kako deluje označevalnik. Ta poleg podpore ročnemu označevanju, pregledovanju in drugim opravilom vsebuje tudi avtomatični dvostopenjski razločevalnik. Ta skuša v zbirki že obdelanih besedil najti enolično označeno okolico obravnavane besede, če ne uspe, pa si pomaga še s statističnim razločevalnikom, ki sloni na pogostosti n-terčkov oznak. Doslej je bilo označenih 330.000 besed - štiri literarna dela in enomesečni vzorec elektronske izdaje časopisa Delo.
The first POS tagger for texts in the Slovenian language is presented. It includes the complete environment: the supporting software as well as the tagset, based on Slovenian grammar. The tagset consists of 4.797 tags, as the language is highly inflected. A description of the tagger follows; it includes a two-step disambiguator. The first step is based on the database of previosly processed sentences, where a unambiguously tagged immediate neighbourhood of the observed word is being searched. It is followed by a probabilistic tagger, where frequencies of tag n-tuples up to level 5 are taken into consideration. So far 330.000 words have been tagged - four novels and a one-month sample of the leading Slovenian newspaper Delo, a selection from which is available in electronic form on Internet.
Uvod
Oblikoslovno označevanje besedila je ena izmed stalnic kvantitativnega jezikoslovja, ki ji v zadnjem letu dni namenjajo večjo pozornost tudi jeziki srednje in vzhodne Evrope, kot jih ima navado označevati Evropska unija. Gre za prvo fazo pri razčlenjevanju besedila (angl. parsing), kije nujni pogoj za nadaljnjo kvantitativno jezikoslovno obdelavo; področje se je razvilo predvsem zaradi potreb pri strojnem prevajanju in pa ob oblikovanju širše dostopnih (preko svetovnega spleta, angl. WWW) nacionalnih besedilnih korpusov (npr. BNC, British National Corpus in CNC, Czech National Corpus). Morfološko-sintaktični analizatorji, posebna programska oprema za tako označevanje besedila, ki vsebuje tudi seznam pravil, so bili najprej narejeni za angleški jezik (Dermatas 1995), od leta 1995 pa nastajajo tudi že za češčino, poljščino, madžarščino in bolgarščino (Hladka, Hajič 1995). Pri tem sta imeli vidno vlogo tudi Evropska unija s svojimi projekti in telesi MULTEXT East (Multilingual Text Tools and Corpora for Central and Eastern European Languages), EAGLES (Expert Advisory Group on Language Engineering Standards), ELRA (European Language Resources Agency), LE PAROLE (Language Engi-
* http://www.uni-lj.si/~ffjakopin in http://www.zrc-sazu.si/frisj/pj
** http://www.zrc-sazu.si/frisj/aleks
necring) in TELRI (Trans European Language Resources Infrastructure) (Teubert 1995) - pri zadnjem projektu sodelujeta tudi Inštitut za slovenski jezik ZRC S AZU in Inštitut Jožef Stefan - in multinacionalna družba Xerox, ki je leta 1993 odprla center za bazične jezikoslovne raziskave v Grenoblu (Chanod, Segond 1997). Ta je od leta 1996 svojo dejavnost s sedmih zahodnih jezikov razširil še na prej naštete štiri vzhodne.
Na Inštitutu za slovenski jezik smo se, tudi v okviru priprav na gradnjo Slovenskega nacionalnega korpusa, oblikoslovnega označevanja besedil lotili septembra 1996, po spletu zanimivih ugodnih okoliščin. Za poskusni vzorec smo izbrali roman Pomladni dan Cirila Kosmača. Ob njem je počasi rasel in se izpopolnjeval nabor oznak, kije v pregibno bogatih jezikih, kakršen je slovenski, veliko obsežnejši, tudi več desetkrat, kot na primer v angleščini.
Označevanje je seveda potekalo s pomočjo računalnika, le daje bilo na začetku še zelo skromno podprto. Urejevalnik EVA, ki je bil ustrezno dopolnjen, je sproti gradil zbirko že uporabljenih besednih oblik in njihovih oznak. Decembra je bil roman do konca označen, januarja 1997 pa je sledila naslednja knjiga, Platonova Država. To delo smo izbrali zaradi sodelovanja v mednarodnem projektu TELRI, kjer v eni izmed delovnih skupin, namenjeni skupnim raziskavam, poteka raziskovanje vzporednih prevodov te knjige v dvanajstih jezikih ustanov soudeleženk (albanščini, angleščini, bolgarščini, češčini, francoščini, latvijščini, litovščini, madžarščini, nemščini, poljščini, slovaščini in slovenščini). Na posvetovanju »TELRI Workshop on Alignment and Exploitation of Texts«, ki je bilo v začetku februarja na Inštitutu Jožef Stefan, sva predstavila primerjavo oznak Kosmačevega romana in prve knjige Platonove Države (Jakopin, Bizjak 1997). Aprila je bila Država do konca označena, v maju pa je začel izhajati časopis Delo, ali boljše, kratek izbor iz vsake številke, tudi v elektronski obliki (pod klikljivim imenom »fax časopis« na svetovnospletni strani http://www.delo.si). Odločila sva se, da literarnima vzorcema dodava še publicistični jezik. Oblikoslovno sva označila 43 številk, od 6. maja do 17. junija 1997. Velikost vzorcev je navedena v tabeli 1.
Tabela 1 : Izbrana besedila
ime vzorca	obseg	število povedi	število besed
1.	Ciril Kosmač: Pomladni dan	176 str.	5.922	61.565
2.	Platon: Država	317 str.	7.323	93.430
3.	časopis Delo na internetu	43 dni	2.956	53.895 Skupaj	16.201	208.890
Slovenski nabor oblikoslovnih oznak
Pri graditvi sistema oblikoslovnih oznak za izbrani jezik je treba najprej upoštevati slovnične zakonitosti in omejitve, ki jih postavlja način dela pri označevanju. Oznake morajo biti šifrirane tako, daje vanje mogoče spraviti vse značilnosti besedne vrste, potrebne za enolično razločevanje. Pri pripravi sistema
oblikoslovnih oznak za slovenski jezik smo izhajali iz Slovenske slovnice (Toporišič 1984). Slovnične značilnosti slovenskega jezika, ki smo jih uporabili pri sestavi oznak, smo nato primerjali z ustreznimi mednarodnimi zgledi, kot sta Brownov korpus (Francis, Kučera 1982) in korpus Penn Treebank (Marcus 1993). Kasnejši zgled je bil Kopernikov projekt MULTEXT-East (http://www.lpl. univ.aix.fr/projects/multext-east/), pri katerem sodeluje tudi dr. Tomaž Erjavec z Inštituta Jožef Stefan; rezultati projekta še niso objavljeni. Koordinator tega projekta je dr. Jean Véronis iz »Laboratoire Parole et Langage« pri CNRS (Centre Nationale de la Récherche Scientifique) in univerzi v kraju Aix-en-Provence, jeziki držav soudeleženk pa so bolgarski, češki, estonski, madžarski, romunski in slovenski. Oblikoslovni nabor, ki ga uporabljajo in ki ga je mogoče videti na sve-tovnospletni strani http://nl.ijs.si/ME/Lexica/MorphSyn, je zelo obsežen in pokriva vse oblikoslovne značilnosti naštetih jezikov. Za naše potrebe, kjer gre za označevanje v samo enem jeziku, večjih količin besedila in z ročnim preverjanjem, pa je žal manj primeren. Njegova največja pomanjkljivost so oznake, ki so po eni strani v angleščini in take, da jih jezikoslovec, ki opremlja novo ali preverja že označeno gradivo, ne more na hitro dešifrirati (oznake niso govoreče), po drugi strani pa je besedilo na zaslonu računalnika prikazano z vsako besedo in oznako v svoji vrstici, kar zmanjšuje njegovo preglednost.
Ponazorimo to s povedjo Svet zunaj je bil videti mrzel še skozi zaprto okno iz romana G. Orwella: 1984, označeno najprej z oznakami iz projekta MULTEXT
East (ME):		
TOK	Svet	Ncmsn
TOK	zunaj	Rgp
TOK	je	Vcip3s-an
TOK	bil	Vcps-sma
TOK	videti	Vmn
TOK	mrzel	Afpmsn
TOK	še	Q
TOK	skozi	Spsa
TOK	zaprto	Afpnsa
TOK	okno	Ncnsa
PTERM_P		AAAA
in s slovenskimi oznakami, predlaganimi v prispevku:
Svet zunaj je bil	videti mrzel še skozi zaprto okno. (2)
Smel A GPce GLBme GNE Pmel Č E4 PTse4 Sse4
Oznake iz povedi ( 1 ) so razložene v tabeli 2. Šifre, ki so bile uporabljene pri projektu ME, so v angleščini, zato je taka tudi njihova razlaga. Oznake iz povedi (2) pa so razložene v tabeli 3.
Tabela 2: Razlaga oznak (ME)
TOK	Token
Ncmsn	Noun common masculine singular nominative
Rgp	Adverb general positive
Vcip3s-an	Verb copula indicative present third singular active no
Vcps-sma	Verb copula participle past singular masculine active
Vmn	Verb main infinitive
Afpmsn	Adjective qualificative positive masculine singular nominative
Q	Particle
Spsa	Adposition preposition simple accusative
Afpnsa	Adjective qualificative positive neuter singular accusative
Ncnsa	Noun common neuter singular accusative
PTERM_P	Punctuation terminal point (AAAA)
Tabela 3 : Razlaga predlaganih oznak v povedi (2)
Sme 1	samostalnik, moški spol, ednina, 1. sklon A prislov
GPce	glagol, pomožni, 3. oseba, ednina
GLBme	glagol, opisni deležnik na -1 (biti), moški spol, ednina
GNE	glagol, nedoločnik
Pmel	pridevnik, moški spol, ednina, 1. sklon
Č	členek
E4	predlog, 4. sklon
PTse4	pridevnik, deležnik stanja na -t, srednji spol, ednina, 4. sklon
Sse4	samostalnik, srednji spol, ednina, 4. sklon
Ker se projekt ME nanaša tako na indoevropske kot tudi na neindoevropske jezike, so v oznakah vključene vse oblikoslovne značilnosti teh jezikov. Posledica tega je, da se v oznakah pojavljajo tudi s pomišljajem označena prazna mesta, kadar kaka kategorija v jeziku ne nastopa: npr. na sedmem mestu pri Vcip3s-an. Slovenske oznake, grajene na oblikoslovnih značilnostih slovenskega jezika, takih, za druge potrebnih oblikoslovnih kategorij ne upoštevajo. Kljub temu pa so primerljive z mednarodnimi standardi. Slovenski nabor oznak upošteva vse obvezne besedne vrste in pregibne vzorce, navedene v priročniku za ocenjevanje leksike (Underwood, Navaretta 1997).
Slovenske oznake torej označujejo predvsem tiste oblikoslovne značilnosti, ki so bistvene za razločevanje večpomenskosti besednih oblik (angl. disambiguation). Najbolj nazoren primer težav pri razločevanju je recimo poved Gori na gori gori, kjer je besedna oblika gori lahko prislov (A), samostalnik (S) ali glagol (G), na pa predlog (E), glagol (G, velelnik od dati) ali medmet (M, npr. v povedi: Na, pa smo tam). Teoretično imamo v povedi torej 3 krat 3 krat 3 krat 3, se pravi 81 različnih možnosti označitve in med njimi 32 takih, kjer glagol nastopa natančno enkrat:
AEAG, AESG, AEGA, AEGS, AGAA AGAS, AGSA, AGSS, AMAG, AMSG, AMGA, AMGS, SEAG, SESG, SEGA, SEGS, SGAA, SGAS, SGSA SGSS, SMAG, SMSG, SMGA, SMGS, GEAA, GEAS, GESA, GESS, GMAA, GMAS, GMSA in GMSS.
Pri določanju števila kategorij za posamezno besedno vrsto pa sva poleg merila za razločevanje večpomenskosti besednih oblik upoštevala tudi načelo, da je pri označevanju treba ohraniti kar največ v obravnavanih besedilih shranjene semantične informacije. V ta namen so npr. lastna imena razvrščena v vrste: osebna imena, imena prebivalcev, veroslovna, živalska, zemljepisna, mitološka in stvarna imena.
V	nadaljevanju je opisan nabor oznak, ki jih predlagava za slovenski jezik. Oznake vsebujejo možne kombinacije oblikoslovnih značilnosti za vsako posamezno besedno vrsto. Prva velika tiskana črka oznake označuje besedno vrsto, izjema so le kratice. Druge velike črke, ki sledijo, večinoma kažejo na vrste, enomestne šifre, pisane z malo začetnico ali števko, pa označujejo oblikoslovne kategorije.
Za lažje razumevanje je v tabeli 4 najprej naveden seznam enomestnih šifer, iz katerih so sestavljene oznake:
Tabela 4: Šifre oblikoslovnih kategorij
spol: m moški ž ženski s srednji
število: e ednina d dvojina p množina
sklon: 1 imenovalnik
2	rodilnik
3	dajalnik
4	tožilnik
5	mestnik
6	orodnik
Oznake so sestavljene na osnovi pregibalnih vzorcev, zato jih bova predstavila po besednih vrstah. Najprej so navedene predmetnopomenske besedne vrste, nato slovnične, na koncu pa medmet in kratice. Poleg enomestnih šifer, ki so razložene v tabeli 4, nastopa v tabelah od 5 do 11 simbol 0, kadar značilnost v oznaki ni posebej zaznamovana. Primer je stopnjevanje pri prislovih, kjer sta označeni samo primerniška in presežniška stopnja, osnovnik pa ni označen.
V	tabeli 5 so razvrščena občna in lastna imena.
oseba:	a prva
b druga с tretja
stopnjevanje: j primernik jj presežnik določnost: i
razmerje: pr priredno po podredno
Tabela 5: SAMOSTALNIŠKA BESEDA
besednovrstna oznaka	vrsta	spol	število	sklon	primer	
samostalnik	S	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	Smel	(dan)
glagolnik	SG	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	SGse2	(spoznanja)
osebna imena	10	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	IOmel	(Martin)
imena prebivalcev	IP	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	IPme2	(Čeha)
veroslovna imena	IV	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	IVme3	(Bogu)
živalska imena	IŽ	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	IŽže3	(Liski)
zemljepisna imena	IZ	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	IZme2	(Črnomlja)
mitološka imena	IM	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	IMme5	(Hadu)
stvarna imena	IS	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ISže2	(Iliade)
Za postopek razločevanja samega bi zadostovala že razdelitev samostalnikov na občna in lastna imena, da pa bi uporabniku omogočili večjo svobodo pri iskanju, so lastna imena še naprej razčlenjena.
Kategorija živosti pri samostalnikih moškega spola ni upoštevana v oznakah, ker jo lahko dobimo iz slovarja besed in njihovih pregibalnih skupin.
Precejšnje težave so se pojavile pri označevanju večbesednih lastnih imen. Program in njegov slovar besed in oznak vsebujeta le enobesedna občna in lastna imena, zato so večbesedna imena razstavljena na posamezne besede, označene kot občna imena. Program označi ime Zgodovina italijanskega srednjega veka kot S žel Pme2 Pme2 Sme2 in se tako za uporabnika ne ohrani več informacija o stvarnem imenu. Problem bo rešljiv le z večjim slovarjem večbesednih imen, v raziskavi pa smo ga za zdaj reševali ročno.
Tabela 6: GLAGOL
besednovrstna oznaka	vrsta	oseba	spol	število sklon	primer	
povedni sedanjik	G	a,b,c		e,d,p	Gce	(plava)
pom. gl. biti sed.	GP	a,b,c		e,d,p	GPce	(je)
pom. gl. biti prill.	GFP	a,b,c		e,d,p	GFPcp	(bodo)
pom. gl. biti nik. obl.	GZP	a,b,c		e,d,p	GZPae	(nisem)
glagol obstajanja biti	GO	a,b,c		e,d,p	GOae	(sem)
gl. obst. biti nik. obl.	GZO	a,b,c		e,d,p	GZOce	(ni)
gl. obst. biti prih.	GFO	a,b,c		e,d,p	GFOce	(bo)
glagol tipa imeti nik. obl.	GZ	a,h,с		e,d,p	GZbe	(nimaš)
velelnik	GV	a,b		e,d,p	GVbe	(glej)
opisni deležnik na -1	GL		m,ž,s	e,d,p	GLže	(obrisala)
opis. delež. gl. biti na -1	GLB		m,ž,s	e,d,p	GLBme (bil)	
trpni deležnik na -n/-t	GN/GT		m,ž,s	e.d.p 1,2	GNmel	(rojen)
deležje na -č/-ši	GČ/GŠI				GČ	(loveč)
nedoločnik	GNE				GNE	(povedati)
namenilnik	GNA				GNA	(gledat)
pogojnik	GBI				GBI	(bi)
prosti glagolski morfem	Gmp				Gmp	(se)
V tabeli 6, v kateri je prikazan glagol, je vidno, da nekaterih oblikoslovnih značilnosti, ki so razvidne iz slovarja in jih od tam označenim besedam lahko tudi dodamo, pri oznakah nismo upoštevli (npr. glagolskega vida in načina).
Tabela 7: PRIDEVNIŠKA BESEDA
bescdnovrstna oznaka	vrsta	spol	število sklon		stopnjevanje	določnost	primer	
pridevnik	P	m,ž,s	c,d,p	1.2,3,4,5,6	0.ЈЈЈ	0,i	Pmeli	(pomladni)
opisni deležnik na - 1	PL	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6		0,i	PLmp4	(uspele)
deležnik stanja na -n/-t	PN/PT	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6		0,i	PNme4i	(zgrešeni)
deležnik na -č/-ši	PČ/PŠI	m.ž.s	e.d.p	1,2,3,4,5,6		0,i	PČže2	(cvetoče)
povedkovnik	PD	m,ž,s	e.d.p		0.јјј		PDmc	(rad)
svoj. prid. iz osebnih imen	PIO	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6			PIOžp4	(Andrejeve)
svoj. prid. iz imen prebivalcev	PIP	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6			PIPmel	(Brikin)
svoj. prid. iz veroslovnih imen	PIV	m,ž,s	e.d.p	1,2,3,4,5,6			PIVse4	(Kronovo)
svoj. prid. iz zemljepisnih imen	PIZ	m,ž,s	e.d.p	1,2,3,4,5,6			PIZže5	(Krimski)
svoj. prid. iz mitoloških imen	PI M	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6			PIMme5 (Hadovem)	
svoj. prid. iz stvarnih imen	PIS	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6			PlSže5	(Mohorjevi)
Lastnostni, vrstni in svojilni pridevniki niso posebej označeni, izjema so le svo-jilni pridevniki iz lastnih imen, ker se pišejo z veliko začetnico. Besede z veliko začetnico morajo imeti posebno oznako, ki jo program uporabi pri določanju koncev povedi.
V skupino pridevniške besede smo uvrstili tudi povedkovnik, čeprav je ta v Slovenski slovnici (Toporišič 1984) obravnavan kot samostojna besedna vrsta. Razlog za to odločitev so pravila v mednarodnih standardih, kjer se kaže usmerjenost k čim manjšemu številu paradigem. Za uporabnike pa informacijo o povedkovniku lahko ohranimo tako, da k oznaki P za pridevniško besedo dodamo še D, tako da je povedkovnik označen kot PD. V nekaterih primerih je določitev povedkovnika v vlogi povedkovega določila problematična, zato je bila v veliko pomoč literatura o povedkovem določilu in povedkovem prilastku (Orešnik 1996).
Sledita tabeli za zaimke in števnike. Zaimki in števniki so izvzeti iz pridevniške besede zaradi nekaterih oblikoslovnih posebnosti in ker tako razvrstitev priporočajo mednarodni standardi.
Tabela 8: ZAIMEK
besednovrstna oznaka	vrsta	oseba spol število		spol	število	sklon	primer	
osebni zaimek	ZO	a,b,c	m,ž,s,0 e,d,p			1,2,3,4,5,6	ZOcme5	(njem)
osebni povratni zaimek	ZOP					2,3,4,5,6	ZOP2	(sebe)
svojilni zaimek	zsv	a,b,c	m,ž,s,0 e,d,p	m,ž,s	e.d.p	1,2,3,4,5,6	ZSVaeme2	(mojega)
povratni svojilni zaimek	ZSVP			m,ž,s	e,d,p	2,3,4,5,6	ZSVPmc6	(svojim)
vprašalni zaimek	zv			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ZVsel	(kaj)
oziralni zaimek	ZR			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ZRme2	(kakršnega)
poljubnostni zaimek	ZPO			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ZPOmel	(kdo)
oziralni poljub, zaimek	ZRPO			m,ž,s	c,d,p	1,2,3,4,5,6	ZRPOmc6	(komerkoli)
nedoločni zaimek	ZNE			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ZNEsel	(nekaj)
drugostni zaimek	ZD			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ZDme5	(drugem)
totalni zaimek	ZT			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ZTsel	(vse)
nikalni zaimek	ZNI			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ZNIme2	(nobenega)
istostni zaimek	ZI			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ZIme4	(isti)
mnogostni zaimek	ZM			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5.6	ZMsc3	(marsičemu)
kazalni zaimek	ZK			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ZKmpl	(ti)
poudarni zaimek	ZPU			m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ZPUžel	(sama)
oz. zaimek kot veznik	ZVR						ZVR	(ki)
Besednovrstna oznaka zaimek označuje vse zaimke, samostalniške, pridevniške in prislovne. Tako npr. oznaka ZR zajame samostalniške oziralne zaimke (kdor, kar), pridevniške (kakršen, kateri, čigar, kolikor) in prislovne oziralne zaimke (kjer, kadar, kakor, kolikor). Osebni in svojilni zaimki imajo tudi kategorijo osebe, svojilni zaimki pa imajo še spol in število kot inherentni slovnični kategoriji in spol in in število, ki sta v skladenjski vlogi. Primer je njegove (knjige), ki ima oznako ZSVcmežpl, kjer je moški spol ednine inherentna slovnična lastnost ( on, ne ona in on ne oni), ženski spol množine pa kaže na ujemanje z odnosnico.
V primeru, ko gre za oziralni zaimek ki, ki nastopa v funkciji veznika, sva se odločila, da mu dava posebno oznako, ZVR, pri čemer je V šifra za veznik. Tako uporabniki lahko najdejo poleg veznikov v besedilu tudi druge besedne vrste, ki nastopajo v vlogi veznika, kot je to npr. členek ali, ki ima oznako ČV.
Tabela 9: ŠTEVNIK
besednovrstna oznaka	vrsta	spol	število sklon		Primer	
glavni števnik	ŠG	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ŠGže3	(petintridesetim)
vrstilni števnik	ŠV	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ŠVme2	(prvega)
ločilni števnik	ŠL	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ŠLse6	(dvojim)
množilni števnik	ŠM	m,ž,s	e,d,p	1,2,3,4,5,6	ŠMme5	(trojnih)
nedoločni števnik	ŠNE				ŠNE	(nekaj)
število	Š				Š	(77.500,00.-)
Števniki imajo oznako Š, kadar so v besedilu zapisani kot število (s števkami, pikami, vejicami, simboloma + in -), besednovrstne oznake pa imajo le, če so v besedilu zapisani z besedo.
Posebej se je treba ustaviti ob označevanju števnikov tipa pet(ero)/malo, kadar nastopajo v besedni zvezi, ki je v imenovalniku ali tožilniku. Tako kot v drugih slovanskih jezikih (Franks 1995, 93-205) sta tudi v slovenščini (Toporišič 1966, 159) imenovalnik in tožilnik izrazov, ki se v govoru končajo na 5-99 ali s čistimi stoticami ali tisočicami, količinska prislova s štetimi predmeti v množinskem rodil-niku. Iz tega sledi, da je za števnike tipa pet(ero)/malo, ki so nepregibni, najustreznejša oznaka ŠG/ŠL/ŠNE. Ker pa je pri tvorbi oznak treba upoštevati tudi sistematičnost znotraj posamezne besednovrstne kategorije in vse oblikoslovne značilnosti, ki pripomorejo k natančnejšemu označevanju, so glavni in ločilni števniki dobili v imenovalniku in tožilniku oznako ŠG1/ŠG4/ŠL1/ŠL4.
V tabeli 10 so predstavljeni še prislov, nato slovnične besedne vrste in medmet.
Tabela 10: DRUGE BESEDNE VRSTE
besednovrstna oznaka	vrsta	razmerje	stopnjevanje	sklon	primer	
prislov	A		(00 jj)		A	(resnično)
členek	Č				Č	(kar)
zanikani členek	ČZ				ČZ	(ne)
členek v vezniški vlogi	ČV				ČV	(ali)
predlog	E			2,3,4,5,6	E2	(iz)
veznik	V	pr,po			Vpr	(in)
medmet	M				M	(oh)
Prislovni izrazi, ki so skladenjsko zveza predlog in samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, prislov ali glagol, so označeni po svojih sestavnih delih.
Členek zanikanja je posebej označen, ker vpliva na sklon samostalnikov v stavku, prav tako tudi členek, ki nastopa v vlogi veznika.
Pri označevanju vzorca št. 3 Delo na internetu seje pokazalo, daje za kakovost označevanja treba uvesti tudi oznako za kratice in predvsem, daje treba uvesti posebno oznako za kratice, ki se pišejo z veliko začetnico in se pogosto tudi pregibajo v spolu, številu in sklonu.
Tabela 11: KRATICE
vrsta	spol število sklon	primer
kratica z malo začetnico K	K (št.)
kratica z veliko začetnico KI	0,m,ž,s 0,e,d,p 0,1,2,3,4,5,6 KI (ŠTUNFF) naslov svetovnospletne strani KURL KURL (http://www.delo.si)
Če seštejemo in zmnožimo vse različne možnosti oznak za vse besedne vrste, dobimo število 4.797. Toliko različnih vrednosti ima lahko naš nabor. V vseh treh obravnavanih vzorcih (208.890 označenih besed) je bilo uporabljeno skupaj 1489 različnih oznak ali 31 %.
Nabor oznak, kot smo ga izdelali, je še vedno odprt. Ko se bo preizkušal na večjem vzorcu in na drugih besedilnih žanrih, bodo verjetno še potrebne prilagoditve in dopolnitve.
Oznake in vzorec
Čeprav je naš vzorec razmeroma majhen, lahko iz njegovih oznak že vidimo nekaj značilnosti literarnega in publicističnega jezika. V tabeli 12 je za vsak vzorec posebej navedeno število besednih oznak po besednih vrstah.
Tabela 12: Skupno število oznak po besednih vrstah
	Pomladni dan	Država	Delo	Skupaj
občna imena	10.173	17.488	14.078	41.739
lastna imena	1.206	668	4.269	6.143
glagoli	20.269	21.498	9.297	51.064
pridevniki	4.306	7.114	6.008	17.428
zaimki	7.065	14.899	2.736	24.700
števniki	399	1.363	3.188	4.950
prislovi	3.625	5.254	1.908	10.787
členki	3.590	5.536	1.557	10.683
predlogi	5.269	8.215	6.038	19.522
vczniki	5.377	11.368	3.398	20.143
medmeti	274	18	-	292
kratice	12	9	1.418	1.439
Skupaj besed	61.565	93.430	53.895	208.890
Razmerja med posameznimi vzorci so veliko lepše vidna iz tabele 13, kjer so deleži oznak po besednih vrstah navedeni v odstotkih. V časopisnem jeziku je veliko več samostalnikov, lastnih imen, pridevnikov in kratic. Veliko manj je zaimkov, ki so bolj značilni za literarni jezik, medmetov, ki pogosto nastopajo v dialogu, pa v časopisnem vzorcu sploh ni bilo.
Tabela 13: Deleži oznak po besednih vrstah in skupaj, v odstotkih
	Pomladni dan	Država	Delo	Celota
občna imena	16.52	18.72	26.12	19.98
lastna imena	1.96	0.71	7.92	2.94
glagoli	32.92	23.02	17.25	24.46
pridevniki	6.99	7.61	11.15	8.34
zaimki	11.48	15.95	5.08	11.82
števniki	0.65	1.46	5.92	2.37
prislovi	5.89	5.62	3.54	5.16
členki	5.83	5.93	2.89	5.11
predlogi	8.56	8.79	11.20	9.35
vezniki	8.73	12.17	6.30	9.64
medmeti	0.45	-	-	0.14
kratice	-	-	2.63	0.69
Skupaj				100.00
Strojni oblikoslovni označevalnik
Oblikoslovno označevanje besedil (angl. part-of-speech tagging ali POS tagging) se je v večjem obsegu začelo šele na začetku devetdesetih let. Računalniki, dostopni akademskemu okolju, prej niso bili tako zmogljivi, da bi bili kos tovrstnim raziskavam. Če pomislimo, da iz 93.000 gesel v Slovarju slovenskega knjižnega jezika nastane preko 3.300.000 besednih oblik, da o imenih in redkeje rabljenih besedah (Besedišče slovenskega jezika obsega nadaljnjih 180.000 gesel) sploh ne govorimo, postane hitro jasno, da gre za zbirke, velike desetine megabajtov. Med njihovo obdelavo, razvrščanjem in podobnim pa je treba imeti še nekajkrat več prostora, po možnosti internega. Tudi večje hitrosti mikroprocesorjev, še vedno se podvojijo vsako leto in pol, so nadvse dobrodošle.
Kot na večini drugih področij kvantitativnega jezikoslovja so bili tudi tu prvi poskusi narejeni za angleški jezik. Najprej sta bila označena znani Brownov korpus (Francis in Kučera 1982) in korpus Penn Treebank, zbirka besedil s pensilvanske univerze (Marcus et al. 1993). Nabori oznak so bili zaradi majhne pregibnosti pri angleškem jeziku lahko skromni, pri pensilvanskem korpusu le 48 oznak (36 za besede in 12 za ločila), pri Brownovem 87 in npr. pri francoskem 88 (Chanod, Ta-panainen 1993). Avtor seje z (ročnim) označevanjem angleškega besedila prvič srečal v delavnici seminarja COMPLEX, ki gaje septembra 1996 v Budimpešti vodil Gregory Grefenstette s Xeroxovega raziskovalnega centra v Grenoblu. Nabor oznak za slovenski jezik je, kot je videti iz prvega dela prispevka, za velikostni razred večji (4.797 oznak). Velik nabor oznak seveda znatno oteži izdelavo avtomatičnega označevalnika (Hajič, Hladka 1997) in omeji število metod, ki jih je mogoče uporabiti, po drugi strani pa nas, po besedah angleškega raziskovalca R. Garsida (Garside et al. 1987), bogato razčlenjen nabor oznak približa »idealu različnih oznak za vse razrede besed, ki imajo različen slovnični pomen«.
Kot je bilo omenjeno že v uvodu, je bil program za strojno podprto označevanje (označevalnik, angl. tagger) vgrajen v urejevalnik EVA, s čimer sta bili doseženi večja gibčnost (kolegi iz ekipe TELRI so mu rekli »interactive tagger«) in lažja uporaba. Najprej so bili dodani samo postopki za pomoč pri ročnem vnašanju oznak. V besedilu je program najprej poiskal in označil konce povedi (ta naloga zaradi imen in kratic ni povsem trivialna) in za vsako vrstico vrinil še eno prazno, potem pa je v eni delovni datoteki hranil besedilo, ki gaje bilo treba označiti, v drugi pa je sproti gradil in dopolnjeval slovar že obdelanih besed z oznakami. Pri vsaki še neoznačeni besedi je najprej pogledal v slovar, in če je besedo tam našel, je v obliki izbire (menija) na zaslonu pokazal vse že znane možnosti s frekvencami. Na sliki 1 je del povedi iz prve knjige Platonove Države.
Slika 1 : Del povedi na računalniškem zaslonu med označevanjem
zvezi; pri tem„„ so__ nejevoljni, Kakor da_ bi_ bili_ oropani
Sže5 E5 ZKse5 GPcp Ptnpl	Vpo Vpo GBI GLBmp GNmpl
velikih stvari inw bi_ |J]ili nekoč imenitno živeli, zdaj pa le Pžp2 Sžp2 Vpr GBI
GLBmp	141
GLBsd	2
GLBžd	4
GLmp	1
?	
Program se je ustavil na besedi bili. Beseda bili je bila že večkrat označena -141-krat kot opisni deležnik na -1 glagola biti, moški spol množina, 2-krat kot srednji spol dvojina, 4-krat kot dvojina ženskega spola, 1-krat samkrat pa kot opisni deležnik na -1, moški spol (glagol biti, bijem), množina. Opazimo tudi, daje program ob označevanju sproti dodajal mehke presledke (znaka za in in za bi), da so besede in oznake ostale ena pod drugo. Oseba, ki označuje, lahko izbere ponujeno najpogostejšo možnost (v izbiri so sicer razvrščene po abecedi) ali pa se odloči še za kako drugo oznako, ki je v izbiri ni. Kadar je imela beseda samo eno oznako, npr. samostalniki v prvem sklonu ednine ali glagoli v nedoločniku, jo je program označil sam in se pomaknil naprej. Iz slovarja besed in oznak so v tabeli 14 navedene besede, ki se začnejo z žive-.
Tabela 14: Besede na žive- v slovarju besed in oznak
žive • Gcp, 1 ;Pže2,5;Pžpl ,4;Pžp4,2;Smp4,2
živega Pme2,2;Pse2,l ;Sse2,3
živel • GLme, 13
živela • GLže, 12
živele • GLžp,2
živeli ■ GLmp,4
živem ■ Pme5,l ;Pse5,2
živemu ■ Pme3,l ;Sse3,l
živeti • GNE, 18
živeče • PČmp4,l
živečih ■ PČmp2,l;Smp2,l
živečimi ■ PČsp6,2
Besedi vedno sledijo s podpičji ločene oznake, vsaka pa ima za seboj še z vejico razmejeno frekvenco. Besede v tem slovarju niso razvrščene po abecedi, ampak po kodah (č,š,ž so na koncu abecede), daje iskanje hitrejše.
Koje količina s takim postopkom obdelanega gradiva naraščala, je postajal učni vzorec za avtomatični označevalnik, program, ki bi sam označeval besedilo, čedalje uporabnejši. Ko je bila obdelana in preverjena prva knjiga, Kosmačev Pomladni dan, ter prva knjiga Platonove Države, je nastal še dvostopenjski strojni označevalnik. Le-ta črpa informacijo iz že obdelanega gradiva in iz zbirke besed z oznakami, ki je na razpolago. Njegova prva stopnja sloni na slovarju že obdelanih povedi in deluje po načelu zgodovine:
če ima neka beseda v slovarju besed in oznak (del kaže tabela 14) natančno eno (3) oznako, naj jo dobi, če pa ima več možnih oznak, je treba opazovati njeno okolico. Če ima kaka njena najmanj dve in ne več kot pet besed dolga okolica, pri čemer šteje tudi opazovana beseda, natančno en, iz slovarja označenih povedi razviden nabor oznak, podelimo besedi njeno oznako iz tega nabora, sicer pa pustimo besedo neoznačeno.
Oglejmo si uporabo navodila (3) na kratkem primeru. Vzemimo poved iz črtice Cirila Kosmača Kovač in hudič, ki je izšla v koledarju Prešernove družbe za leto 1959:
Slika 2: Primer povedi, označene ročno
Minila je___ pomlad, minila je„ poletje in_ prišla
GLže GPce Sžel GLse GPce Ssel Vpr GLže
jesen, zlati čas„ vsega zlatega, čas_ šumečih vetrov GPce Sžel Pmeli Smel ZTseE SseE Smel PČmpE SrnpE
in_ zrelih vonjav, čas„ velikih oblakov in„ nedosegljivih Vpr PžpE SžpE Smel PmpE SmpE Vpr PspE
obzorij, čas_ sladkega in_ otožnega nemira. SspE Smel PmeE Vpr PmeE SmeE
Slika je verna kopija z računalniškega zaslona, le na vsaki dve vrstici je dodana še ena prazna, zaradi večje preglednosti. Če bi poved obdelali s prvo stopnjo obravnavanega označevalnika, bi dobili sliko 3.
Slika 3: Poved iz slike 2 po prvi stopnji označevalnika
Minila je__ pomlad, minilo je__ poletje inw prišla
GPce Sžel GLse GPce Ssel Vpr
je jesen, zlati čas vsega zlatega, čas šumečih vetrov
SmpE
in_ zrelih vonjav, čas velikih oblakov in„ nedosegljivih Vpr	SrnpS Vpr
obzorij, čas sladkega in_ otožnega nemira.
Vpr	SmeE
Program je označil 12 besed izmed 31 (39 %) in to pravilno. Beseda minila ima v slovarju označevalnika tri možne oznake (za vejicami so njihove frekvence): GLmd,l; GLsp.l in GLže.12, pred je pa se ni pojavila nikoli in je zato ostala neoznačena. Je ima pet možnih oznak: Gce,2; GLme,2; GOce,287; GPce,7686 in ZOcže2,69, pomlad pa dve: Sžel,9 in Sž.e4,3. Dvojček je pomlad ima samo en nabor oznak: GPce Sžel,] (ki izvira iz konteksta prihajala je pomlad). Minilo je imelo samo eno oznako, minilo je tudi samo eno in od tod oznaka za je. Ostale označene besede so bile označene zato, ker so imele samo eno oznako. Nobena izmed besed vetrov, oblakov in nemira v slovarju označevalnika ni nastopila v rodilniku dvojine. Če bi, bi ostala na sliki 3 neoznačena. Prva stopnja označevalnika je razmeroma enostavno izvedljiva - potrebujemo le datoteko povedi z besedami in datoteko besed s kazalci v prvo datoteko. Obe skupaj, le zmerno komprimirani, zasedeta v pomnilniku manj prostora kot učno besedilo z oznakami.
Druga stopnja označevalnika sloni na predpostavki, da lahko zaporedje besed v besedilu smatramo za markovsko verigo n-tega reda, pojmu iz verjetnostnega računa. Pri markovski verigi drugega reda je vsak naslednji člen (dogodek) odvisen le od prejšnjega, pri markovski verigi n-tega reda pa od prejšnjih (n-1) členov (dogodkov). Obravnavani označevalnik spet uporablja znane okolice, tokrat iz slovarja oznak, pri čemer je okolica spet dolga od dve do pet besed - se pravi da obsega opazovano besedo in od ene do štiri besede pred njo ali od ene do štiri besede za njo. Rekli bi lahko, da skuša označevalnik uganiti pravo oznako iz n-terčkov oznak, pri čemer gre n od 2 do 5. Za vsako okolico izračuna množico vseh možnih naborov oznak in pogleda, kateri od teh naborov se v slovarju n-terčkov (dvojčkov, trojčkov, četverčkov in peterčkov) dejansko pojavijo. Če je en sam, je pravi in iz njega program vzame oznako za opazovano besedo. Če ni, je treba pregledati še vse preostale možne okolice.
Poglejmo si (slika 4), kako se navedeno obnese na primeru, in podtaknimo drugi stopnji označevalnika poved iz slike 3 (ki je že šla čez prvo fazo).
Slika 4: Poved iz slike 3 po drugi stopnji označevalnika
Hinila je_w pomlad, minilo je__ poletje in_ prišla
GLže GPce Sžel GLse GPce Ssel Vpr GLže
jeww jesen, zlati čas„ vsega zlatega, čas šumečih vetrov GPce	Sme4 ZTseE SseE	PmpE SmpE
inw zrelih vonjav, čas velikih oblakov in_ nedosegljivih Vpr PžpE SžpE	PmpE SmpE Vpr PspE
obzorij, čas sladkega in„ otožnega nemira. SspE	Vpr PmeE SmeE
Število označenih besed se je dvignilo na 25, s tem da je beseda čas v drugi vrstici narobe označena (Sme4 namesto Smel). Pravilno je torej označenih 24 besed od 31 ali 77%.
Poglejmo najprej, kako je prišlo do označitve prve besede, Minila, ki ima lahko v splošnem tri oznake: GLmd, 1 ; GLsp,l in GLže, 12, deležnik na -1, moški spol dvojine, srednji spol množine in ženski spol ednine, kije tudi najpogostejši. Njena najmanjša okolica je še beseda je, ki je že označena in so torej tudi za to okolico teoretično možni trije nabori: (GLmd GPce), (GLsp GPce) in (GLže GPce). Ker se deležnik na -1 in pomožni glagol ob njem vedno ujemata v številu, je označevalnik našel v svojem slovarju le tretjega in potem besedi minila dodelil oznako GLže.
Prva beseda, ki je označevalniku ni uspelo označiti, je jesen, druga beseda v drugi vrstici. Vzemimo njeno zadnjo okolico, ki bi še lahko prinesla odločitev, trojček prišla je jesen, besedo in dve pred njo. Ker sta prejšnji besedi že označeni, jesen pa ima le dve možni oznaki: Sž.el,2 in Sže4,2, prideta tudi za okolico v poštev dve možnosti: (GLže, GPce, Sžel) in (GLže, GPce, Sž.e4). Žal se izkaže, da sta obe možni; zgledi za prvo v slovarju označevalnika so: prišla je noč, govorila je pravičnost in prihajala je pomlad, za drugo, kjer je jesen v tožilniku, pa: povesila je glavo, nagnila je glavo, pokazala je klop, imela je kavarno in pustila je šolo.
Napačno označena beseda čas v drugi vrstici izvira iz še premajhnega učnega vzorca. Okolica, ki je dala slabo oznako, je trojček z opazovano besedo na začetku: čas vsega zlatega. Od vseh teoretičnih možnosti je označevalnik v slovarju n-terč-kov oznak našel samo eno: Sme4 ZTse2 Sse2, ki izhaja iz vzorca časopisa Delo, iz besedne zveze (povzročiti) kolaps vsega gospodarstva. Tu je samostalnik kolaps, zgled opazovanemu času, v četrtem sklonu.
Primer, ki smo si ga ogledali, je eden takih, ki so za označevalnik manj ugodni. Dejansko se učinkovitost obeh stopenj označevalnika na novem besedilu podobnega žanra dvigne na precej čez 80 %.
Kako je videti označeno besedilo, je veliko bolj razvidno iz vsaj nekaj povedi dolgega odlomka. V tabeli 15 je dobre pol strani dolg odlomek iz Platonove Države, stran 36 in 37.
Tabela 15: Primer označenega besedila (odlomek iz Platonove Države, I. knjiga)
3.« Po resnici in odkrito, pri Zevsu, ti bom povedal svoje Š« E5 Sže5 Vpr A	E5 IVme5 ZObe3 GFPae GLme ZSVPse4
mnenje, dragi Sokrat.« Pogosto se sestajamo možje istih let in Sse4 Pmel IOmel ■ A	Gmp Gap	Smpl ZIsp2 Ssp2 Vpr
potrjujemo pravilnost starega pregovora.!4 Ko se pogovarjamo, Gap	Sže4	Pme2 Sme2 «Š Vpo Gmp Gap
skoraj vsi tarnajo in se z otožnostjo spominjajo mladostnih A ZTmpl Gcp Vpr Gmp E6 Sže6 Gcp	Pžp2
radosti, ljubezni, pitja in gostij ter vsega drugega, kar je s Sžp2 Sžp2 Sse2 Vpr Sžp2 Vpr ZTse2 ZDse2 ZVR GOce E6
tem v zvezi; pri tem so nejevoljni, kakor da bi bili oropani ZKse6 E5Sže5 E5 ZKse5 GPcp Pmpl Vpo Vpo GBI GLBmp GNmpl
velikih stvari in bi bili nekoč imenitno živeli, zdaj pa le še Pžp2 Sžp2 Vpr GBI GLBmp A A	GLmp A Vpr Č Č
životarili.« Nekateri se tudi pritožujejo, da svojci z njimi -GLmp ■ ZNEmpl Gmp Č Gcp	Vpo Smpl E6 ZOcmp6
ker so stari - grdo ravnajo, in pri tem ubirajo žalostinke o Vpo GPcp Pmpl A Gcp Vpr E5 ZKse5 Gcp Sžp4	E5
nadlogah, ki jih je kriva starost.« Meni se zdi, Sokrat, da ti Sžp5 ZVR ZOcžp2 GPce Pžel Sžel ■ ZOae3 Gmp Gce IOmel Vpo ZKmpl
ne obtožujejo pravega krivca, kajti ko bi tega bila kriva ČZ Gcp	Pme2 Sme2 Vpr Vpo GBI ZKse2 GLBže Pžel
starost, bi imeli jaz in vsi drugi moji	starostni vrstniki iste
Sžel GBI GLmp ZOael Vpr ZTmpl ZDmpl ZSVaempl Pmpl Smpl ZIžp4
težave.« Naletel pa sem že na mnoge, ki se ne počutijo slabo, Sžp4 « GLme Č GPae Č E4 Pmp4 ZVR Gmp ČZ Gcp A
tako se je nekoč namerilo, da sem bil ravno pri pesniku ZK Gmp GPce A GLse Vpo GOae GLBme A E5 Sme5
Sofoklu, ko ga	je nekdo vprašal: 'Kako je pri tebi, Sofokles, z
IOme5 Vpo ZOcme4 GPce ZNEmel GLme ZV GOce E5 ZObe5 IOmel E6
ljubeznijo?« Ali še lahko občuješ z žensko?«' - 'Molči, človek!«' Sže6 « Č Č A Gbe E6 Sže6 « GVbe Smel «
je odvrnil pesnik.« 'Vesel sem, da je to za mano. « Tako mi je, GPce GLme Smel « Pmel GPae Vpo GOce ZKsel E6 ZOae6 « ZKsel ZOae3 GPce
kakor da bi pobegnil divjemu, pobesnelemu gospodarju.« ' Te Vpo Vpo GBI GLme Pme3 PLme3	Sme3 « ZKžp4
besede so mi že takrat ugajale in nič manj mi ne ugajajo danes.« Sžp4 GPcp ZOae3 Č A GLžp Vpr ZNI Aj ZOae3 ČZ Gcp A «
Sklep
Prvi koraki pri oblikoslovnem označevanju slovenskih besedil so bili narejeni. Ob označevanju dveh knjig in časopisnega vzorca (skupaj 200.000 besed) sta postopno nastala tako že precej izbrušen nabor oznak kot tudi računalniško orodje, ki je s pomočjo že obdelanega besedila sposobno označiti nad 80 % novega gradiva in ki znatno olajša obdelavo ostanka in preverjanje celote. V preskusni fazi je še dodatek, ki išče oznake za neznane besede s pomočjo besednih oblik, generiranih iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika.
Da bi učinkovitost strojnega označevalnika bistveno izboljšali, bi bilo treba povečati vzorec že obdelanega gradiva vsaj za pol velikostnega razreda, dodati še slovarje imen, predvsem osebnih, priimkov, krajevnih in, ne nazadnje, stvarnih imen. Nujna novost bo tudi seznam slovničnih pravil o besednih zvezah, s katerim bi okrepili drugo stopnjo označevalnika in se izognili napakam pri ročnem dopolnjevanju.
Viri in literatura
Jean Pierre Chanod, Frédérique segond: RXRC, 1997: La Petite Europe. La Tribune des
Industries de la Langue No. 23-24 (March). ISSN 1148-7666 Jean Pierre Chanod, Pasi Tapanainen, 1995: Creating a tagset, lexicon and guesser for a French tagger. Texts to Tags: Issues in Multilingual Language Analysis - ACL SIG-DAT workshop, University College Dublin. 58-64 Evangelos Dermatas, George Kokkinakis,1995: Automatic stochastic tagging of natural
language texts. Computational Linguistics 21/2. 137-163. Nelson W. FRANCIS, Henry KuČERA, 1982: Frequency analysis of English usage. Lexicon
and grammar. Boston: Houghton Mifflin. Steven Franks, 1995: Parameters of Slavic Morphosyntax. Oxford: Oxford University Press.
Roger garside et al., 1987: The computational analysis of English. A corpus-based approach. London: Longman. Jan haj1č, Barbora Hladka: Probabilistic and Rule-Based Tagging of an Inflective Language - a Comparison. Technical Report No. 1, Institute of Formal and Applied Linguistics, Charles University, Prague (in preparation). Barbora Hladka, Jan HajiČ, 1995: A Simple Czech and English Probabilistic Tagger: a
Comparison. TELRI, Proceedings of the First European Seminar. 191-196. Primož Jakopin, Aleksandra BIZJAK, 1997: Part-of-Speech Tagging in the Slovenian Translation of Plato's Republic. TELRI Newsletter 5 (april). 7-11. Mitchell P. Marcus et al., 1993: Building a Large Annotated Corpus of English: the Penn
Treebank. Computational Linguistics 19/2. 313-330 Janez OreŠNIK, 1996: Nauk novejše slovenistike o povedkovem prilastku. S AZU Ljubljana,
Razprave ii. 255-267. Wolfgang Teubert, 1995: What does TELRI mean? TELRI Newsletter 1 (September). 3. Jože toporišič, 1966: Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Obzorja. Jože toporišič, 1984: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Nancy Underwood, Costanza NAVARETTA, 1997: A Draft Manual for the Validation of Lexica; Preliminary Report. Paris: ELRA
Summary
Part-of-speech tagging has in the past year also spread into the domain of so-called Central & Eastern European languages. It is the first step in text parsing and a pre-requisite for further quantitative linguistic analysis, such as machine translation or setting up of national text corpora available on Internet; for instance BNC - British National Corpus and CNC, Czech National Corpus.
In the frame of preparations for the founding of Slovenian National Corpus the project of Slovenian POS tagger was set in motion in September 1996 by the authors of this article, a lingware specialist from the Faculty of Arts in Ljubljana and a linguist from the Fran Ramovš Institute of Slovenian Language at the Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts.
The tagger and the tagset were developed using the novel Pomladni dan by the Slovenian 20th century writer Ciril Kosmač as a starting sample. Beside Slovenian grammar some other sources were considered while assembling the tagset, the tagsets of the Brown corpus, the Penn Treebank corpus and the tagset used in the frame of MULTEXT/East project. The main criteria were the legibility of the tags and the minimal size required for disambiguation. The tags had to be short, derived from Slovenian wording of linguistic terms and self-explanatory to such an extent that they would be not only machine-readable, but acceptable to human reader as well. The point is illuminated in the following sentence:
Seveda se	lahko motijo. ('Certainly they may be wrong.')
Č	Gmp A	Gcp
The tag Č stands for particle, Gmp for separate verbal morpheme, A for adjective, and Gcp for verb, third person, plural.
The tags for verbs are given in table 1.
Table 1 : VERB
part-of-speech	Type	Person	Gender	Number Case	Example	
main verb	G	a,b,c		e,d,p	Gee	(plava)
auxiliary verb to be in present	GP	a,b,c		e,d,p	GPce	(je)
auxiliary verb to be in future	GFP	a,b,c		e,d,p	GFPcp	(bodo)
negative form of the aux. verb to be	GZP	a,b,c		e,d,p	GZPae	(nisem)
verb to be	GO	a,b,c		e,d,p	GOae	(sem)
negative form of the verb to be	GZO	a,b,c		e,d,p	GZOce	(ni)
verb to be in future	GFO	a,b,c		e,d,p	GFOce	(bo)
negative form of the verb to have	GZ	a,b,c		c,d,p	GZbe	(nimaš)
imperative	GV	a,b,c		e,d,p	GVbe	(glej)
participle ending in -1	GL		m,ž,s	e,d,p	GLže	(obrisala)
participle of the verb to be	GLB		m,ž,s	e,d,p	GLBme	(bil)
particple ending in -n/-t	GN/GT		m,ž,s	c,d,p 1,2	GNmel	(rojen)
participle ending in -č/-ši	GČ/GŠI				GČ	(loveč)
infinitive	GNE				GNE	(povedati)
supine	GNA				GNA	(gledat)
conditional	GBI				GBI	(bi)
separate verbal morpheme	Gmp				Gmp	(se)
The tagger, or better, the software for the support of the tagging process, has developed over time from a simple tool used as an aid for manual tagging to a two-step disambiguator
in 1997. From the very beginning the tagger has been a part of text-editor EVA and therefore totally interactive. It is possible to tag just a single word or proceed from a selected place in text. The lexicon of words, their tags and tag frequencies is updated on the fly as another file, which can also be edited and adjusted when required. This file acts as a database, which is used for production of different statistical tables that give the necessary feedback for fine-tuning of the tagger and the tagset.
The disambiguator has two steps. The first is based on the history of tagged text: if a wordform in the lexicon has one and only one tag, it is the right one; if not, the neighbourhood of the word has to be examined. If there exists a neighbourhood, from 2 to 5 words long (including the word in question), that has a match in the history database, with one and only one set of tags, the word is given its tag from this set, otherwise it is left untagged. The second step is a probabilistic one, where the frequencies of all possible sets of tags for immediate tag neighbourhood (again 2 to 5 tags deep) are considered. If there is one and only one such set for any of the possible neighbourhoods, the corresponding tag is given to the observed word; otherwise the word is left untagged again. The table 2 shows a sentence (by Ciril Kosmač), after the two phases of disambiguator, as displayed on computer screen.
Figure 1 : A disambiguated sentence
flinila je__pomlad, minilo je_w poletje in„ prišla
GLže GPce Sžel GLse GPce Ssel Vpr GLže
je__ jesen, zlati čas„ vsega zlatega, čas šumečih vetrov
GPce	Sme4 ZTseE SseE	PmpE SmpE
inw zrelih vonjav, čas velikih oblakov in„ nedosegljivih Vpr PžpE SžpE	PmpE SmpE Vpr PspE
obzorij, čas sladkega in„ otožnega nemira. SspE	Vpr PmeE SmeE
(An attempt to translate the sentence might produce the following: The spring has passed, the summer has passed, and the fall has come, the golden time of all golden, time of murmuring winds and ripe scents, time of huge clouds and unattainable horizons, time of sweet and gloomy unrest.) In the sentence of table 2 there are 25 tagged words out of 31 with 1 error (24/31 = 77% hit rate).
So far 330.000 words have been tagged, manually completed and verified - four novels and a one-month sample of the leading Slovenian newspaper Delo, a selection (about 5% of the full text) from which is available in electronic form on Internet. In table 3 the samples follow each other in the chronological order. Some other data about the first three samples (distribution of part-of-speech groups, for instance) are shown in the paper.
Table 2: The samples
sample name
1.	Ciril Kosmač: Pomladni dan
2.	Platon: Država
3.	Newspaper Delo (Internet)
4.	Ciril Kosmač: Prazna ptičnica
5.	George Orwell: 1984
size
176 pp.	5.922	61.565
317 pp.	7.323	93.430
43 days	2.956	53.895
139 pp.	2.079	26.656
229 pp.	6.684	90.760
sentences words
Total
24.964 326.306
In the field of POS tagging of texts in the Slovenian language, the first steps have been made. A proven tagset, a disambiguator with a hit rate of 80%, and the supporting software, both incorporated into an own text editor for effective and comfortable use, have been established. A database of tagged samples (330.000 words) is now complemented by a lexicon of 3.300.000 wordforms with POS tags, based on 93.000 lemmas from the Dictionary of the Slovenian Literary Language.
The wish list for the future includes a bigger database (1 million tagged words) and a better disambiguator, with a hit rate of 90% or better.
UDK 811.163.6(091):929 Kiizmič M. Jožef Smej
Škofijski Ordinariat v Mariboru
SE JE MIKLOŠ KÜZMIC V SVOJEM PREVODU EVANGYELIOMOV RES NASLANJAL NA ŠTEFANA KÜZMICA?
Namen pričujoče razprave je dokazati samostojnost Mikloša Kiizmiča pri prevajanju nedeljskih in prazničnih evangelijev (Szvéti evangyeliomi 1780). Iz pričujočega, doslej še neobjavljenega in v korespondenci M. Kiizmič - J. Szily najstarejšega pisma z dne 1. novembra 1777 sledi, da se M. Kiizmič pri prevajanju omenjenih evangelijev ni naslanjal na Štefana Kiizmiča (Nouvi zakon 1771). Hkrati je v omenjenem pismu poudarjeno, da »stari slovenski jezik« (tako imenujeta prekmurščino oba Kiizmiča) ni hrvaški jezik.
The purpose of this study is to prove the independence of Mikloš Kiizmič in his translation of Sunday and the holiday gospels (Szvéti evangyeliomi, 1780). From the letter of November 1, 1777, (until now unpublished), which is also the oldest letter in the correspondence between M. Kiizmič and J. Szily, it is evident that M. Kiizmič in translating the aforementioned gospels did not rely on Štefan Kiizmič (Nouvi zdkon, 1771). Also, the letter emphasizes the fact that the »old Slovene language« (term used by both Kiizmičs) is not Croatian.
V splošnem uvodu v Sveto pismo1 (1996: 41) beremo tole:2 »Mikloš Kiizmič je po Vulgati prevedel evangelije ter se v pravopisu in jeziku naslanjal na prevod Štefana Kiizmiča.«3
Trditev, da bi bil prevod Szvétih evangyeliomov (1780, dalje SE) M. Kiizmiča vsaj na nekaterih mestih prepis prevoda Nouvoga zakona (1771, dalje NZ) Š. Kiizmiča, zavrača V. Novak: »Mikloševo samostojnost izpričuje celo pravopisna novost: za glas ž je namreč uvedel znak 's, kar so prej pisali kot 'z«4 (Zelko 1937: 10). O neodvisnosti prevoda SE od prevoda NZ govori vsaj posredno Novak že prej (1935: 37; 1936: 14-15).
Šlebingerju sledi Anton Vratuša: » Če je v času, ko seje Mikloš lotil prevajanja po vulgati, že obstajalo sv. pismo v prekmurščini, je čisto naravno, daje Štefanov prevod uporabljal, posebno tam, kjer ni našel v domačem govoru adekvatnega
1	Slovenski standardni prevod.
2	Povzeto po Janku Šlebingerju, SBL I, Ljubljana, 1996, 41.
3Mikloš KUzmič: Dol. Slaveči, 15. 9. 1737 - Sv. Benedikt v Kančevcih, 11. 4. 1804; Štefan Kiizmič: Strukovci, 1723 - Surd, 22. 12. 1779. - Še do danes ni razčiščeno njuno sorodstvo. M. KUzmič v pismu škofu Szilyju z dne 1. marca 1779 pravi: »/.../ in opere cognati mei Surdensis praedicantis« (/.../ v delu mojega sorodnika, surdanskega predikanta). Cognatus gr. awyevnç <äv, pomeni dobesedno 'skupaj rojen', 'rodbinski'. Beseda cognatus nastopa v evangeliju. Š. KUzmič prevaja: »Veli eden zvi'Jesnyega popa szlugov rodbina bodoucsi onoga, komi je Peter vuhou od/zekao« (Jn 18, 26); M. KUzmič pa: »Pravo je nyemi eden z-szlugov vffesnyega Popa, rod onoga, komi je od/zekao Peter vuhou« (35) (Dicit ei unus ex servis pontificis, cognatus eius, cuius abscidit Petrus auriculam). Oba KUzmiča prevajata izraz cognatus podobno, prvi z 'rodbina bodoucsi', drugi z 'rod'. - Dober poznavalec M. KUzmiča in korespondence M. KUzmič-J. Szily dr. Gyula Géfin pravi (1935: 234), da je bil M. KUzmič bratranec (unokatestvér) Š. KUzmiča.
4 Da je avtor tega besedila V. Novak, trdi sam v svoji knjigi (1976: 183, op. 50).
izraza za besedilo latinske predloge. Mikloš je to ugodnost res tudi izkoristil. Ni namreč verjetno, da bi se pri skovankah in novih izrazih sicer oba prevoda ujemala.« Potem navaja Vratuša nekaj primerov in nadaljuje: »Kljub temu je Miklošev prevod vendar samostojno delo. Kadar ni našel sam zadovoljivega izraza za kakšno mesto v latinski predlogi, je kar pogledal v Štefanov prevod. V takem primeru je največkrat enostavno iskani izraz kar prepisal iz NZ« (1974: 62-69).
Jezik (in v zvezi z njim vsaj posredno tudi samostojnost) M. Ktizmiča pohvali Vratuša že leta 1939: »Miklošev jezik je naroden, brez tujk, brez nepotrebnih nas-lonic, pa tudi brez člena, ki mu gaje nudila predloga« (1939: 11).
Vratuševo trditev (1974: 64) pojasnjuje V. Novak takole: »K Vratuševemu stavku: '... da ne bi bilo prav trditi, da vsaka podobnost oziroma enakost med našima tekstoma kaže Štefanov vpliv na Mikloša, saj lahko izvira že iz predlog' - je treba dodati bistveno dopolnilo: sintaktična podobnost ali enakost; leksikalna pa izvira seve iz istega ali sosednega govora, ki gaje V. analiziral« (1975/76: 62).
Če upoštevamo pričujoče, doslej še neobjavljeno in najstarejše znano pismo M. Kiizmiča sombotelskemu škofu Jänosu Szilyju z dne 1. novembra 1777,5 potem se moramo pridružiti tistim, »ki trde, da Mikloš sploh ni uporabljal Štefanovih prevodov« (1974: 64).
Pravkar omenjeno pismo sem pred leti dobil iz sombotelskega škofijskega arhiva v fotokopiji.6 Ker na njej nista vidna dva povedka, sem zaprosil za novo fotokopijo. Odgovor je bil, da ga kljub skrbnemu iskanju - tudi med zajetno korespondenco M. Kiizmič - J. Szily - ne morejo več najti. Povedka prevajam iz smiselne zveze z vprašajem v oklepaju.
M. Kiizmič je Szvéte evangyeliome pripravil za natis že leta 1776, potem ko jih je bil trikrat prepisal. Odklonilno razmerje M. Kiizmiča do uporabe prevoda NZ Š. Ktizmiča je razvidno iz njegovega zapisa: »Vandala gens /.../ utinam nunquam vidisset, e Saxonico praelo, ad nos delatum librum Novi Testamenti«.7 Ta Kiizmičev »utinam nunquam« s konjuktivom pluskvamperfekta »vidisset« izraža željo za preteklost, se pravi, naj NZ nikoli ne bi bil zagledal belega dne. Te želje ne izraža zaradi slovstva, saj priznava, da NZ z užitkom berejo zlasti tisti, ki drugega jezika ne znajo, ampak zaradi vere; NZ želi iztrgati iz rok katoličanov (ne pa evan-geličanov).
Že od nekdaj, posebej še od tridentinskega koncila je bil v veljavi Index librorum prohibitorum (Seznam prepovedanih knjig); mednje sodijo tudi prevodi Svetega pisma, ki so jih napisali ali izdali nekatoličani. Brez dovoljenja apostolskega sedeža katoličani ne smejo (razen v študijske namene) teh knjig niti brati niti obdržati. Nikjer ni zaslediti, da bi bil M. Kiizmič dobil takšno dovoljenje. Ko bi bil namreč
5	J. Szily je bil umeščen za škofa 20. 8. 1777 (Géfin III: 408); navajano po I. Škafar (SR XXIII/1, 1975,88).
6	Za fotokopijo pisma iz sombotelskega škofijskega arhiva (Acta cancellariae) se na tem mestu zahvaljujem arhivarki dr. Marii Kiss.
7O da slovensko ljudstvo /.../ nikoli ne bi bilo videlo knjige Nouvoga zâkona, prinesene k nam iz saksonske tiskarne.
uporabljal NZ v študijske namene, potem bi prav gotovo tuje izraze nadomestil s pristnimi slovenskimi iz NZ. Navajamo nekaj zgledov. Najprej je besedilo iz SE in stran, nato korelat iz NZ z navedkom iz evangelija:
Szpodobno je KrâleJztvo nebe/zko k mustâr/zkomi zrni (19) - pri/zpodobno je kräleJztvo nebeJzko, k^erni horcsicsnomi (Mt 13, 31); z Vdrasouv bi setuvali (22) - zev/zej mejJzt bi prihajali (Lk 8, 4); oblecsenoga vu bejlom gvanti (41) - oblecsenoga vu bejlo Jzuknyo (Mr 16, 5); i teda pridoucsi alduj dar tvoj (61) - i teda pridoucsi prne/zi där tvoj (Mt 5, 24); Poglihaj Jze z-protivmkom tvojim (61) - Boj dobre pâmeti kprotivniki tvojemi (Mt 5, 25);
med krajinov DekapoliJa (66) - po /z rej d i krajine ti de/zét mejJzt (Mr 7, 31 );
MeJter (67) - vucJiteo (Lk 10, 25);
k-Vâraskim vrâtam (71) - kvrâtam toga meJzta (Lk 7, 12);
Jzomâr (72) - oJzel (Lk 14, 5);
na bre'sno dr'sânye z-Jetuvanyem vu vâras (103) - vu bre'zno krajino zhitejnyem vu me/zto (Lk 1, 39);
Merkaj zâto (118) - Zâto glédaj (Lk 11, 35).
Glede skovank in novih izrazov, pri katerih se oba prevoda ujemata, moramo imeti pred očmi vsaj tri stoletja trajajoče pesemsko izročilo (pesmarice v kajkavsem dialektu, katoliške in protestantske, ki so jih v Prekmurju ne samo prepisovali, ampak tudi sestavljali); poleg tega pa še številne predloge, »scripta«, o katerih govori M. Kiizmič v tem pismu. Duhovniki so si sami iz latinske vulgate sproti prevajali nedeljske evangelije. Če so imeli pred seboj evangelij v hrvaščini, so hrvaške izraze nadomeščali s slovenskimi. Zapise so hranili, da so jih lahko uporabljali tudi tuji duhovniki. Različna, včasih težko berljiva pisava je bila dostikrat vzrok spodrsljajev. O tem piše tudi Johann Csaplovics: »Duhovniki so bili prisiljeni, da so si, preden so stopili na prižnico, nedeljske evangelije prevedli iz latinščine ali hrvaščine. V knjigo so vtaknili list s prevedenim evangeljskim odlomkom in ga prebrali ljudstvu. Lahko si mislimo, kako zelo so pri tem pazili na čistost jezika«8 (1829: 82). M. Kiizmič sam je tako delal 17 let.
Z moralno gotovostjo torej lahko trdimo, da se M. Kiizmič pri prevajanju evangelijev ni naslanjal na NZ, sicer ne bi bil v tu priobčenem pismu govoril o svojem truda polnem delu (labores) in v pismu z dne 1. marca 1779 o toliko prečutih nočeh (tot insumptae horae et vigiliae). Ne moremo si namreč misliti, da bi on, ki ga »slovensko lüdstvo ma vedno v dobrem spomini i ga skoro bi djao, kak svetca v poštenji drži« (Košič 1992: 176), bil tako nepošten, da bi po eni strani obžaloval, da je izšel NZ, po drugi strani pa iz njega prepisoval.
Morda nas o samostojnosti SE še bolj prepriča Kiizmičevo pismo samo, ki ga tu s potrebnimi opombami podajam v slovenskem prevodu.
"Csaplovics je tu uporabil zapis Jožefa Košiča. Rokopis Starine Železnih ino Salaskih Slovenov je rešil s podstrešja gornjelendavske cerkve Franc Ivanocy in ga izročil zgodovinarju J. Grudnu, da gaje objavil v Časopisu za zgodovino in narodopisje XI, 1914, 93-154, pod naslovom Starine železnih in salajskih Slovenov.
Pismo se v prevodu glasi:
Presvetli gospod škof, meni zelo naklonjeni zavetnik!
Če vrednotim kakovost in razlog podeljene službe tako glede na vzvišenost osebe, ki jo podeljuje, kakor tudi glede na neznatnost tistega, ki to službo sprejema, moram reči, kako presenetljivo in izredno je to, da presvetli gospod škof iznenada mene, ki nikoli nisem na kaj takega mislil in nikakor zaslužil, iz same naklonjenosti imenuje za namestnika in pomočnika rednega vicearhidiakona Slovenske okrogline (Districtus Tothsâghiensis).9 Za to izredno milost z vdano spoštljivostjo poljubljam (če smem) vašo posvečeno desnico in se vaši presvetlosti izročam, posvečam in dajem na voljo z dostojno hvaležnostjo, ponižnostjo in poslušno pokorščino, da se vam tako vsaj nekoliko oddolžim za vašo posebno naklonjenost. Ne neham prositi predobrega troedinega Boga, naj vas, presvetli gospod škof, kolikor je le mogoče, dolgo ohrani zdravega in vam vse do poznih let da moči za uspešno vodstvo škofije; naj vas kot ljubeznivega, modrega in dobrega očeta nenehno varuje!
V roke mi je prišel Slovenski evangelij (Evangelium Vandalicum), ki sem ga bil spisal prejšnje leto (anno superiore a me conscriptum). Ta evangelij so cenzorji, ki jih je bil za to delo izbral in pooblastil sombotelski škofijski konzistorij, pregledali in odobrili. V Gyôru pa - kot sem zvedel - so (odlašali z natisom?), vendar bi bili morali zagnati vik in krik za njegov natis. Skoraj bi bil (v obupu odnehal?), če me ne bi bila potolažila vaša izredna darežljivost, gorečnost za božjo slavo in bo-goljubna velikodušnost. Zares, slovensko ljudstvo (gens Vandala) bedno blodi brez vodnika in trpi veliko škodo, ker je vse do današnjih dni oropano knjig svojega ma-ternega jezika (quod libris suae natalis hodiedum spoliata existât) in prav zato žalostno iz srca zdihuje. In kdo ne bi zdihoval in tožil, ko gleda, kako je njegovo ljudstvo, nekoč tako slavno,10 zdrknilo v prepad skrajne duhovne bede, da ne more dobiti v tisku niti knjige evangelijev za tiste, ki to goreče prosijo in to videti želijo. Zato se pretežna večina silno čudi, ne vem, ali bolj nad našimi predniki ali nad nami samimi, da si ne drznemo ničesar lotiti se v korist našega ljudstva. In prav na račun te nemarnosti in pogubne strahopetnosti smo morali bedni Slovenci (miseri Van-dali), ko sem v gyôrskem semenišču polagal temelje cerkveni disciplini, z rdečico sramu prenašati marsikatero zbadljivko od prečastitega gospoda Emerika Szaböja, blagega spomina, takratnega prefekta klerikov. Vse to po pravici, saj uporabljamo rokopisna besedila ali pa v hrvaščini natisnjene evangelije (vel enim Scriptis utimur,
9	Vicearhidiakon je bil Janoš Hüll. Rodil seje 24. maja 1714 pri Sv. Sebeščanu (Pečarovci). V duhovnika je bil posvečen 1738. Po posvetitvi je prišel k Nèdeli (Gornji Petrovci) in tu kot župnik služboval do smrti 15. februarja 1781. - Po smrti Ivana Požgaja je bil ok. 1. 1763 imenovan za vicearhidiakona Slovenske okrogline. Za njegovega namestnika v vicearhidiakonski službi je bil 7. septembra 1777 imenovan Mikloš KUzmič, Hüll pa najbrž hkrati za častnega kanonika sombotelskega stolnega kapitlja (prim. Géfin III., 162 in Ivan Zelko, Zgodovina soboške dekanije, Špitalič 1963, tipkopis, 21). - M. Kiizmič prevaja izraz Districtus Tothsâghiensis s Slovenska okroglina, tj. današnja soboška dekanija s Porabjem. Vandalia je širši pojem in pomeni Prekmurje s Porabjem ali Slovenska okroglina (krajina) v smislu Prekmurje s Porabjem.
10	»Ljudstvo, nekoč tako slavno« (gentem olim celeberrimam). Ali misli M. KUzmič tu na Pribino in na sv. Cirila in Metoda kot pozneje J. Košič? (Prim. Košič 1992: 151).
vel Croaticis in typo Evangeliis). Zaradi različnosti pisave so nekatera besedila tako bedno zapisana, da se tujim redovnikom ali duhovnikom, povabljenim, da stopijo na prižnico in spregovorijo ljudstvu, dostikrat med branjem evangelija primeri hud spodrsljaj in so tako navzočim v spotiko. Sam sem bil navzoč, ko je neki redovnik končal pridigo in začel moliti naprej pred zbranim občestvom; sredi molitve pa se je naenkrat ustavil in ni znal izgovoriti niti mu (in medio orationis stitit, et пес mu pronuntiare potuit). Tisti pa, ki uporabljajo hrvaško knjižico, je nujno, bodisi da sčasoma v svoj jezik vpletejo hrvaške besede, bodisi da na nekaterih mestih hrvaške besede nadomestijo z drugimi ali pa so primorani tu in tam besedilo drugače izgovarjati, da bi jih ljudstvo razumelo; vse to pa povzroča veliko težavo tistemu, ki se tega loti (Croatico autem qui utuntur libello vel Croatizare eos necesse est, vel alias voces certis in locis substituere Croaticis, in aliis vero pronuntiationem diver-sam adhibere, ut populus capiat, quorum utrumque haud levem causat difficultatem illud praetexenti). Potemtakem je očitno, da se zelo moti tisti, ki sije pred nedavnim drznil zatrjevati vam, gospod škof, da mi in naše ljudstvo natančno razumemo Hrvaški evangelij (Croaticum Evangelium). Recimo, da bi tudi razumeli hrvaško -čemur pa nikakor ne moremo pritrditi - menim, da moj trud (labor) pri prevajanju evangelijev ni zaman, saj slovensko ljudstvo željno pričakuje, da bi videlo tisk v svojem jeziku. Vidi ga sicer, in vendar - o da ga nikoli ne bi bilo videlo - namreč knjigo Nouvoga zakona, ki vsebuje prevod v ta naš jezik. Knjigo so prinesli k nam iz saksonske tiskarne. Knjiga nehote zbuja odpor in bi jo kot tako morali iztrgati iz rok katoličanov, ker je izpod peresa krivoverskega avtorja, Števana Kiizmiča, sur-danskega predikanta, ki mi je sicer soroden po priimku, ne pa po veri (... librum Novi Testamenti, in hanc linguam versionem continentem, qui esset vel ex eo exo-sus, e manibusque Catholicorum eripiendus quod sit authoris Haeretici, Stephani Kiizmics, Praedicantis Surdensis, mihi quidem cognomine, ast non Religione af-finis)." Ko to knjigo z užitkom berejo zlasti tisti, ki drugega jezika ne razumejo, je od njene uporabe ne bo mogoče zlahka in s potrpežljivostjo odvrniti (cujus cum lec-tione delectentur ii potissimum, qui aliam non callent linguam, non facile se patienter ab ejus usu avelli), dokler ne bomo namesto nje natisnili naših knjig. V nemajhno zadrego nas spravlja to, da naši nasprotniki za svoje vernike žrtvujejo dneve in noči in so nenehno na delu. Bolj si prizadevajo za to, da bi svoje utrdili v sekti, druge pa zapeljali, kakor pa mi, da bi naše potrdili v veri, blodeče pa spravili nazaj na pravo pot.
In tako sem nameraval za naše ljudstvo jedrnato sestaviti tudi kratek katekizem z izvlečki iz raznih avtorjev. Prečastiti škofijski konzistorij mi je bil namreč še pred vašo umestitvijo naročil, naj se potrudim spisati omenjeni katekizem. Ko sem pa videl, da moj Evangelij sem ter tja premetavajo tako močni valovi, sem nameraval opustiti sestavljanje omenjenega katekizma, dokler mi niste vi tudi glede tega milostno vlili tolažbe in poguma.12 S tem, da ste prevzeli zavetništvo nad omenjeno
11 Izraz »affinis«, soroden, soseden ali po svaštvu soroden, nastopa samo enkrat v Svetem pismu (3 Mz 25, 49, Vulgata) in pomeni svak.
l2Glede evangelijev in katekizma piše 7. novembra 1777 škof Szily M. Kiizmiču tole: »Quod ad Evangelium vandalicum attinet, de eo cum opportunum magis videbitur, dispositurus sum.
knjižico katekizma, si boste pri Najvišjem pridobili velike zasluge. Upamo namreč, da bomo iz rok katoličanov lažje iztrgali Katekizem (Catechesim),13 ki gaje bil pred nekaj leti pripravil prej omenjeni surdanski predikant, če slovenskemu ljudstvu ponudimo drugega v branje (si alium genti Vandalae porrexerimus legendum).
Da bi torej odstranili tako številne in tako velike ovire, utrdili Kristusove ovce v veri in preprečili prevratno delovanje na duše, sem sklenil omenjeni Evangelij skupaj z molitvami po pridigi posvetiti vam, gospod škof, kot zelo naklonjenemu mecenu. Kakor sem sam ves vaš, tako naj bo tudi to moje delce vaše. Polagam ga k vašemu posvečenemu prestolu in tako željno čakam na ugodno milost. Priznam namreč, da bi me vaša prevzvišenost morala zapustiti, če ne bi bilo prav vam posvečeno to moje delce. Vaša dobrotljiva svetost in sveta dobrotljivost ter pre-goreča vnema do vam zaupanega božjega ljudstva narekujejo, da prav vam posvetim to neznatno delo. Sprejmite ga z veselim srcem in sprejetega z vso dušo podprite. Slovenska okroglina (Vandalia) bo slavno počaščena in se bo veselila, če se iz črnih saj in torture tiska srečno izvije knjiga Evangelijev, saj njeno rojstvo že dolgo in željno pričakuje. Če si knjiga pridobi milost v vaših očeh, potem bodo moji trudi (labores mei) kronani. In to, kar vaša številna nesmrtna dejanja že doslej oznanjajo, bo odslej slavila tudi ta knjižica, namreč vaše ime in sloves na veke. Ko jo ponižno izročam vašemu blagohotnemu zavetništvu, pod plašč vaše darežljivosti, z vdano ljubeznijo poljubljam vašo dobrodelno desnico in ostajam presvetlega gospoda škofa in milostljivega zavetnika
najneznatnejši in nevredni 1. novembra 1777	kaplan, Mikloš Kiizmič,
v Ivanovskem dolu	župnik pri Sv. Benediktu, s. r.
P. S. Spisek, ki ste ga našemu prečastitemu gospodu vicearhidiakonu in tudi nam zaukazali, je omenjeni gospod vicearhidiakon, še preden sem prejel od vas pismo, odposlal prečastitemu škofijskemu konzistoriju.
Kar pa boste ukrenili glede prej omenjenih Katehez (intuitu supra dictae Catecheseos), vas ponižno prosim, da me o tem na kratko obvestite.14
Catechismum autem, cum otium habuerit, tantum continuet Praetitulata Dominatio Vestra: (Kar se tiče Slovenskega evangelija, bom ukrepal, ko se bo zdelo bolj primerno. Katekizem pa naj vaša že prej naslovljena prečastitost, kolikor ji bo prosti čas dopuščal, le nadaljuje). - Iz pisma M. Kiizmiča Szilyju z dne 14. januarja 1779 navajam: »Ker pa se v tem zimskem času zlasti ponoči lahko izmakne nekaj ur za prevajanje in sestavljanje katekizma, upam, da bom v kratkem izvedel, kaj bo glede tega blagohotno sklenil ukreniti presvetli gospod škof. Prevedenega imam namreč še iz lanskega leta na približno 10 polah ...« Madžarski škofje so pozneje sprejeli skupen in enoten katekizem, zato ta Kiizmičev ni izšel (prim. Škafar, Iz dopisovanja, 90).
13	M. Kiizmič misli na Vdre krsztsânszke kratki nâvuk Š. Ktizmiča, natisnjen v Halli 1754.
14	Gl. op. 12.
Sklep
Iz pričujočega pisma M. Kiizmiča škofu Szilyju bi smeli z gotovostjo trditi, da M. Kiizmič pri prevajanju nedeljskih in prazničnih evangelijev ni uporabljal NZ. Hkrati v tem pismu v primeri z nekaterimi »kroatizatorji« brani prekmurščino, ki nikakor ni hrvaški (kajkavski) jezik. M. Kiizmič ima torej velike zasluge za slovenski karakter Prekmurja, saj se je tako odločno zavzemal za avtohtonost svojega »starega slovenskega jezika«. Iz ljubezni do svojega jezika je 1794 napisal pesem in jo poslal pesniku Simonu Čergiču. V njej pravi, da hrvaški »Gvardinec«, pa naj bi bil to sam Apolon, nima oblasti v Slovenski okroglini (Smej 1976: 129; 1982: 57-60). Pa navedimo to kitico:
Pesnikujmo, Simon, še naprej vsi iz srca, zakaj bi lezli gor na Pindos, bolje je doma. Apolon nima oblasti v Slovenski okroglini, srečno, Gvardinec, zapoveduj ti v svoji domovini!
Fotokopija pisma M. Kiizmiča škofu J. Szilyju
cf

dfl ■)
(гт.'1/rj


-^Ati-en o JynAwy^'nit

Фп Kfi C/ïV.? /ЧЛ/yri	(У7 C e^CcnУ)е/Ј
✓	G ru У «/Y СП. VO, ^ИХ/Ж ( V 'Vi! i hO. Uind-
owtaniLy Hiyt'Cum у} л-«,yy<rif	/%Л</ -»»t 1
' uÄ^i»?«.«^1 Mypv Win. tW^Vfl-n^^"1! ■П'4'jl'J Јтч/то «l.ftJj.'iï'r |."n ' '	<	jJj/cy^iCïl^m. 'Ät^V.rnvitWiii.
■ • "ç^-pffù §TIMIL 'Y0Л-- .«laMrKIwiu, m-o
«	,£ Vf A' o- .H.CCV.IÙ
Äww	Л.о- Л«»'1'«'
<£co?6v	иуь.
A010 /V cPf*"0-d^JC^o- , .4 JvV/yV.
'Vv^ït,,'^ Qtb^vrb ^Tiwnv ^V^Wc-ln- иЧ-runv Јчту.^т»«- < >
. . '„Ja- лl'n- di^+wim.» 'JyiW-n-sP	«w/co^iS" - •
■ -,..........iS«wJw	«V1^" ,
S - . . sC^v,, OLU,	Alä/^ cfcvc JU^t^ tuWiл Jv^
- - - q^W ^ б^.ЛгЛЈ^ W Лп^ ^W^T y
v-.....-.....crn^WtC	УлЉОЛитг .
y -	■«,-**■
'V ■ < л-ЉуЈХ;^ <W> ^AWc с^—Ч	•
/	о-«-	■	cv *------^	- '/ ,	'	/	» ■	l / •
C n/c
•tr/u
IA.ATP. , *14> гп ъ
•'лчигб^, /тг~ /v,
^	уЛ	rtvTtyfvir. 11Л./У.
.кУ-t ОпУЬ^	l ÖL/TK., Л"
/
C
'-Двт^.
ЛАУТЪ.
Jftvn-yinlA ,
ттг» ъал*/^ 1г«
С»/Ил/у
UM<j ni^oä	-rAjsJ- /afnZs

■ r^JLnrx 0\ « c*_ 6тт>
fv Л
Л/3 'VtAnviW,
L
Ji)*
-тк/Э 'Уп^л/erv^.'
4
IT<KL\ . srn-Wi +-Ô
0,
/ca
_ .VYI^A	/(/TIS f' WV vC
t.y&yî. [.'тЈКук' ЈмЉ-уЈ*- ,	Сляг/ e-j/Va/rve*.' Ј&Јлу**
j	C^vn /t\.-U f /л l>
( ЛЛЛлл-L i> ,





iW
^	JvC( wvt!, У1	1 >
Jvni* ^Mrt im-It-	•

______l ^rttm-vyyot^n^A*-!'
im	Л^уА. у. - -Ay
^fenb/u- ^X^ ftbuiy^ (w'jWA^
j ч i«« <
vi;.-
"i-
'"■•i >"л\ J
/rvvV SlMdfaW

^'jictt^
. /4 .< ТУ'чГ
V	ч

Л^ул^, J— ~ cJU ~ A;/- zc^hi^ ^ J, <ук -iS	J?.
^ Л" -rvct, .m^v^*- ^ ^У
v у^С^^г^- 77 ■ il. ..„in
.iw-n-v.^ JU'*/*- :
Al х'.-^	-й
3, /t I\J-VlVtrt_
TW? J^ffwo-"-

sr «a	• fYr"r
о	г:

ff-
/У. у . l<fo -z.

ппг^	■ Ktt-ъуъъг АМнлу (ПЛСј	^tW^l-A^i
лЗ*, 6< ^ iH^IUo pity ML



Ъ-ТГЧги-1 ,
r
ту-<туту c/tv t
5
tfwy,;-."^, T^VoOTW» A/ULŽL,-
" I" , " " л .'(yZcdabSl 11 /ci^miO
.....' --
A .
.v
•I ^Ћ^гЈТ^ ''gyÀîî^tf''. ÛtUy Jt^sC	f^^51!' •
'.УУГ	a Јј-Ул "À.W«^ ^^vfty^/i«

fovUesm. отЛллЫ.оЛс/сй-	vvj L®0e
Literatura
Johann Csaplovics, E. V. JESZENOVA, 1829: Croaten und Wenden in Ungarn. Pressburg.
Gyula GÉF1N, 1935: A szombathelyi egyhâzmegye torténete III. Szombathely.
Jožef Košič, 1992: Starine Železnih ino Salaskih Slovenov. Življenje Slovencev med Muro
in Rabo. Izbor del. Budimpešta. Vilko Novak, 1935: Slovstveno delo Slovenske krajine. Slovenska krajina. Beltinci.
—	1936: Izbor prekmurske književnosti. Celje.
—	1975/76: Zbornik Štefana Kiizmiča. Jezik in slovstvo XXI/2.
—	1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana. Jože Smej, 1976: Muza Mikloša Kiizmiča. Ljubljana.
—	1982: Simon Čergič, župnik in pesnik. Maribor.
Ivan Škafar, 1975: Iz dopisovanja med škofom J. Szilyijem in Miklošem Kiizmičem v
zvezi s sedmimi Kiizmičevimi knjigami. Slavistična revija XXIII/1. Anton Vratuša, 1939: Razvoj prekmurske književnosti do Ivanocija. Trgovski list (prekmurska številka) ХХП/68.
—	1974: Jezik »Nouvoga zakona« in »Svéti evangyeliomov«. Zbornik Štefana Kiizmiča.
Murska Sobota. Ivan zelko, 1937: Mikloš Kiizmič. Sobota.
—	1963: Zgodovina soboške dekanije. Špitalič.
zusammenfassung
Hat sich Mikloš Kiizmič in seiner Übersetzung der Evangelien wirklich an Štefan Kiizmič gelehnt? So lautet die Frage des Autors im vorliegenden Artikel.
In der allgemeinen Einführung in die slowenische Standardübersetzung der Heiligen Schrift, Ljubljana 1996, 41 lesen wir (aufgenommen nach Janko Šlebinger, SBL I, 598): »Mikloš Kiizmič hat die Evangelien nach Vulgata übersetzt und hat sich sowohl in der Ortographie als in der Sprache an Štefan KUzmič gelehnt.« Es handelt sich nämlich um zwei Bücher: Szvéti evangyeliomi, 1780 (Die heiligen Evangelien, M. Kiizmičs Übersetzung, Abkürzung SE) und Nouvi zâkon, 1771 (Das neue Testament, Š. KUsmičs Übersetzung, Abkürzung NZ).
Vilko Novak erläutert die obbenannte Behauptung so: SE ist keine einfache »Abschrift« des NZ. Die M. Kiizmičs Selbstständigkeit bezeugt auch eine Neuheit der Orthographie: Für den Buchstaben ž hat er nämlich das Zeichen 's eingeführt (Izbor prekmurksega slovstva 1976: 183).
Anton Vratuša lässt in einzelnen Fällen die Möglichkeit zu, dass nämlich M. KUzmič bei der Übersetzung SE hie und da einen Ausdruck aus dem NZ abschreiben könnte (Zbornik Štefana KUzmiča 1974: 62-69).
Aus dem hier veröffentlichten und an den Bischof Jânos Szily adressierten M. Küzmißs Brief vom 1. November 1777 können wir eine Folgerung ziehen, und zwar, dass M. Kiizmič nicht einmal NZ verwendet hat. Einige Ausdrücke, die in SE und NZ gleichlautend sind, stammen entwender aus den kajkavischen handschriftlichen Gesangbüchern (katholischen und protestantischen), die in Prekmurje (Übermurgebiet) niedergeschrieben oder sogar verfasst wurden, oder aus vielen handschriftlichen Übersetzungen der Priester (»scripta«).
Im M. Kuzmičs vorliegenden Brief spiegelt sich seine Sorge für die Reinheit der »alten slowenischen Sprache« ab. Der Brief ist auch für die Slawistik interessant, weil M. KUzmič hier den Unterschied zwischen der kroatischen (kajkavischen) Sprache und der »alten slowenischen Sprache« betont. Und so hat er den slowenischen Charakter des Übermurgebiets bewahrt.
OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO
Ob jubileju
SEDEMDESET LET MAJE ILJINIČNE RYŽOVE
Maja Iljinična Ryžova je prav gotovo ena izmed vodilnih ruskih slovenistk. Rodila se je 1. julija 1927. 1. v vasi Gostilici leningrajske pokrajine. Koje bila stara dva meseca, se je s starši preselila v Leningrad. Samo dve leti (1955 in 1956) je živela in delala v Moskvi. V Leningradu je zelo težko preživela ves čas nacistične blokade. Srednjo šolo je končala po prebitju blokade. Leta 1946 seje vpisala na leningrajsko univerzo, in sicer na filološko fakulteto, na katedro za slavistiko, na odsek za srbohrvatistiko.
Jugoslavija jo je privlačevala in zanimala. Navduševala seje nad narodnoosvobodilnim bojem južnoslovanskih narodov, in to tem bolj, ker je bila »blokadno dekle«. Njen stric je bil vojaški šofer, ki je bil ob koncu vojne v Jugoslaviji. Stric jo je med prvimi seznanil z Jugoslavijo in opozoril na nekatere njene posebnosti in zanimivosti.
Po končani fakulteti je v letih 1952-75 delala na leningrajskem oddelku Inštituta za slavistiko in balkanistiko sovjetske Akademije znanosti, v letih 1955 in 1956 je bila na Inštitutu v Moskvi, in sicer na sektorju za jezikoslovje, kjer se je prvič srečala s slovenističnimi deli.
Na univerzi je poslušala predavanja iz srbohrvaškega jezika in srbske ter hrvaške književnosti. Tedaj še ni bilo v programu študija niti slovenskega jezika niti slovenske književnosti. Nekega lepega dne je pristopil k njej kolega z univerze, ki ji je odkril črtice Ivana Cankarja v srbohrvaških prevodih. Bil je navdušen in ji je izročil Cankarja v branje. Od takrat je postal Cankar njen najljubši književni prijatelj za vse življenje. Neki drugi kolega je prinesel rusko izdajo Prešerna (v prevodu in predgovoru akademika Korša) in jo opozoril na izredno estetsko vrednost slovenskega pesnika. In ker je po službeni dolžnosti prebirala slovenske tekste, je resno začela študirati slovenski jezik in književnost (v glavnem samostojno, brez učiteljev). Leta 1957 je imela srečo, daje prišla v literarnozgo-dovinski oddelek, kjer seje začela resno ukvarjati s slovensko književnostjo skupaj z J. I. Rjabovo, ki je bila tedaj v Sovjetski zvezi vodilna slovenistka. Maja Ryžova je leta 1973 obranila kandidatsko disertacijo Slovenska poezija konca 19. in začetka 20. stoletja in ruska literatura.1
V 1975. letu je bil ukinjen leningrajski oddelek Inštituta za slavistiko in tedaj je začela delati na Inštitutu ruske književnosti (Puškinski dom) Akademije znanosti Sovjetske zveze, v oddelku medsebojnih povezav ruske literature z inozemskimi, ki ga je tedaj vodil akademik M. P. Aleksejev. Ryžova je napravila mnogo za seznanitev Rusov s slovensko književnostjo. Del njene bibliografije je objavljen v Slavistični reviji 1983, 56-60. Pozneje je še napisala posamezne študije in spremne besede k Aškercu, Bevku, Jušu Kozaku, Župančiču, Prežihu, Kranjcu, Gradniku, Murnu idr. Recenziralaje knjigo Š. BarbaričaTur-genjev in slovenski realizem. Tehtna je njena razporeditev medsebojnih rusko-slovenskih literarnih odnosov. Le-te je razporedila na sedem obdobij.2 Tudi na straneh Slavistične revije ni neznano njeno ime. V reviji je objavila poglobljeno študijo Dragotin Kette in ruska literatura.3 Napisala je tudi poglavja o slovenski književnosti iz obdobja na prehodu 19. v
'O tem sta poročala Alenka Logar Pleško in Jurij Rojs v osmi številki revije Jezik in slovstvo, X/1973-74, 235-327.
2Sovetskoe slavjanovedenie, Moskva, 1986, 35-46.
20. stoletje za obširna kolektivna dela Zgodovina svetovne literature, knjiga 7, ki jo pripravlja Inštitut svetovne literature Ruske akadenije znanosti v Moskvi - in Zgodovina zahodno- in južnoslovanskih literatur, ki jo pripravlja za tisk Inštitut za slavistiko in balka-nistiko te akademije.4 Naj tu omenimo še nekaj drugih njenih razprav. Anton Aškerc i russkaja literatura (Literatura slavjanskih narodov, Moskva, 1961), Russkaja literatura v slovenskom žurnale »Ljubljanski zvon« (zb. Zarubežnye slavjane i russkaja literatura, Leningrad, 1978), Tvorčestvo M. Ju. Lermontova v vosprijatii slovenskih poètov 19 - načala 20 veka (Russkaja literatura 1979, № 3, 149-163), Josip Murn i russkaja literatura (zb. Russko-jugoslavskie svjazi, 1975, 212-259).
M. Ryžova se vzporedno z literarno vedo ukvarja tudi s prevajanjem, mnogim prevodom je dodana tudi njena spremna beseda. Prevajala je P. Voranca, M. Kranjca, A. Ingoliča, F. Bevka, J. Kozaka, C. Kosmača, I. Cankarja, P. Zidarja ... Iz slovenske poezije so objavljene pesmi A. Aškerca, K. Koviča. Ni pa še objavljeno več prevodov poezije Župančiča, Ketteja, Cankarja in Krakarja. Leta 1971 je uredila zbornik poezije Franceta Prešerna Lirika, leta 1987 pa izbor Aškerčevega pesništva.
Ob sklepu tega kratkega zapisa o življenju in delu Maje I. Ryžove ji čestitamo k jubileju in ji še želimo, da bi bila trdnega zdravja, polna ustvarjalne energije in da bi dočakala še mnogo srečnih let v svojem Sankt Petersburgu in v novih razmerah izdala še nekaj prevodov iz slovenske književnosti in razmišljanj o njej.
Jurij Rojs Maribor
3	Dragotin Kette in ruska literatura. Slavistična revija XXII/2 (1974), 183-203.
4	To mi sporoča M. Ryžova v pismu z dne 25. maja 1997. - Oris zgodovine zahodno- in južnoslovanskih literatur je medtem že izšel v izdaji: Istorija literatur zapadnyeh i juînyeh slavjan. V 3-h tomah (Moskva, »Indrik«, 1997).
5	Gl. op. 4.
SLOVENŠČINA IN JEZIKOVNA ENAKOPRAVNOST V MEDNARODNI
KOMUNIKACIJI
1.	Uvod
Leta 1996 je Inštitut za izobraževanje prevajalcev praznoval petdesetletnico svojega obstoja. Ker je ta ustanova po svoje vplivala tudi na razvoj prevajalstva in prevajalske misli na Slovenskem, bi ob tej priložnosti na kratko orisal njeno dejavnost.
Ker pa tudi univerzitetne ustanove ne delujejo v brezzračnem prostoru, se mi zdi umestno, da to izobraževalno dejavnost, njene cilje in njen smoter postavim v širši mednarodni okvir ter ga povežem z vprašanjem slovenščine in njenega enakopravnega uveljavljanja v mednarodni komunikaciji.
Oba tematska sklopa bi povezal še s tezo, daje s slovenskega vidika najpomembnejša značilnost izobraževanja prevajalcev in tolmačev na graški univerzi prav v tem, da je slovenščina enakopravno uvrščena med ostale evropske in zunajevropske jezike. Učni programi in vsebine, ki jih skušamo razvijati v naši ustanovi, se tudi v primeru slovenščine oblikujejo predvsem v skladu z njeno funkcionalnostjo v mednarodni komunikaciji širšega (srednje)evropskega prostora. Le v manjši meri je program usmerjen tudi v prevajalske dejavnosti, ki so v Avstriji tradicionalno prisotne kot npr. sodno prevajanje in prevajanje v okviru dvojezičnega uradovanja na Koroškem.
Ali je takšna usmeritev smotrna, kakšni so bili, kakšni so in kakšni naj bodo izobraževalni profili poklicnega prevajalstva v slovenskem in širšem (srednje)evropskem prostoru, to bo naslednji tematski sklop mojega prispevka. Končno bom v zaključnih mislih vsaj na kratko orisal perspektive in (kulturno) poslanstvo prevajalstva in s tem tudi ustreznih izobraževalnih ustanov.
2.	Slovenščina kot jezik mednarodne komunikacije
Do osamosvojitve Slovenije je bila funkcija slovenščine kot državnega jezika v glavnem omejena na slovenski in jugoslovanski okvir. Čeprav je bila slovenščina po ustavi enakopravna z ostalimi jugoslovanskimi jeziki, so politiki - tudi tisti slovenskega porekla - v mednarodnih stikih domala izključno uporabljali srbohrvaščino. Le v redkih izjemah se je uveljavljalo ustavno načelo enakopravnosti jezikov.
Taka izjema je bila npr. avstrijsko-jugoslovanska Komisija za obmejni promet, ki ji je praviloma predsedoval Slovenec. Ker pa je bil osnovni sporazum o obmejnem prometu sklenjen v srbohrvaščini in so predstavniki zveznih organov obvladali samo srbohrvaščino, so iz tega izvirala dokaj komplicirana pravila o izbiri pogajalskega jezika v plenumu in v podskupinah, v zapisnikih, prilogah in osnutkih novih sporazumov. O rabi slovenščine v drugih mešanih komisijah z mednarodnopravnimi kompetencami žal ne razpolagam z zanesljivimi podatki.
Najbolj dosledno so slovenščino od srede 70-ih let naprej uporabljali v tako imenovanih medregionalnih stikih, se pravi na ravni stikov tedanje SR Slovenije s sosednjimi deželami. Z ustanovitvijo Delovne skupnosti Alpe-Jadran leta 1979' je bila slovenščina poleg nemščine, italijanščine in hrvaščine uvrščena med štiri uradne jezike te delovne skupnosti. Po pristopu madžarskih županij se jim je pridružila še madžarščina.
1 Prim. 11. člen Skupne izjave predsednikov vlad, podpisane dne 20. 11. 1979 v Benetkah: »Delovna skupnost posluje v hrvaškem, italijanskem, nemškem in slovenskem jeziku« (Arbeitsgemeinschaft Alpen-Adria 1992: 21).
Številni poskusi spodkopavanja dosledne petjezičnosti! v Delovni skupnosti (DS) Alpe-Jadran doslej niso uspeli. Tako tudi sedaj veljavni pravilnik določa, da se le v izjemnih primerih in v delovnih telesih tretjega organizacijskega nivoja, v tako imenovanih delovnih in projektnih skupinah, dopušča tudi možnost, da se udeleženci »v interesu učinkovitosti in varčnosti« lahko »odrečejo načelu petjezičnosti«.-1
Žal Srednjeevropska iniciativa ni sledila primeru Delovne skupnosti Alpe-Jadran, zaradi česar se slovenščina uporablja le na plenarnih zasedanjih predsednikov vlad.
Verjetno bo pripisati vplivu dežel članic DS Alpe Jadran, predvsem Bavarski, da je v okviru Alpske konvencije, v kateri je Slovenija začela sodelovati še kot jugoslovanska Socialistična republika, slovenščina poleg francoščine in nemščine priznana kot enakopraven uradni jezik.
Z osamosvojitvijo Slovenije seje slovenščina dokončno uvrstila med državne jezike. S tem je dobila vse protokolarne pravice in komunikacijske funkcije, ki državnemu jeziku tudi gredo. Čeprav v drugačnih geopolitičnih in sociolingvističnih pogojih seje tako znašla v skupini drugih »majhnih« jezikov, ki jih nekdanje multinacionalne države niso gojile v diplomatskih stikih. Dosledno uveljavljanje funkcije državnega jezika je nedvomno velik izziv tako za politiko kot tudi za jezikovno načrtovanje in za profesionalno prevajalstvo, ki bo moralo v skladu z novo funkcijo jezika razviti tudi ustrezne prevajalske standarde.
Kdaj in kako se v mednarodnih stikih Republike Slovenije uveljavlja načelo uporabe lastnega jezika, ne morem soditi, ker o tem razpolagam samo s posrednimi podatki. Na osnovi poročil v javnih občilih vsekakor nastaja vtis, da se vsebolj uveljavlja angleščina kot pomožni in občevalni jezik. Opaziti je tudi, da glede jezikovnih strategij obstajajo določene razlike med raznimi politiki.
Kakšna bo usoda jezikov morebitnih novih članic v Evropski uniji, o tem lahko samo ugibamo. Načelo jezikovne enakopravnosti, ki velja za dosedanje članice, se bo vsekakor moralo spoprijeti z načelom varčnosti. O obsegu in vlogi prevajalske dejavnosti v Evropski uniji namreč zgovorno pričajo podatki, daje EU leta 1992 porabila 2 % proračuna za stalno prevajalsko službo,4 kije letno prevedla približno milijon strani in zaposlovala nič manj kot 1200 prevajalcev in terminologov ter približno 500 uradnikov. Zato bo verjetno odvisno od vrednot, ob katerih se bo usmerjala ideja bodoče Evrope, ali bo prevladal ekonomski vidik, ali pa se bodo kljub vsem ekonomskim ugovorom uveljavila kulturna načela spoštovanja jezikov in kulturne samobitnosti vseh članic in s tem končno tudi dejanske enakopravnosti. Tak model multinacionalne in obenem tudi multikulturne Evrope, Evrope brez jezikovnih hegemonij torej, bo kajpak uresničljiv samo z ustreznimi, čeprav navidezno neekonomičnimi prevajalskimi službami.
Mednarodni stiki so kajpak le ena, čeprav na zunaj najbolj opazna oblika prevajanja. Brez prevajanja ne bi bilo svetovne literature, brez prevajanja ne bi bilo, kot pravilno ugotavlja L. Kelly v svoji zgodovini prevajanja, zahodne civilizacije,5 brez prevajanje ne bi bilo mednarodne znanosti. Vzporedno z globalizacijo komunikacijskih procesov se prevajanje, ki je v razvoju narodov in kultur od prvih mitoloških pričevanj imelo sicer pomem-
2Prim. Pravilnik Delovne skupnosti Alpe-Jadran: »Uradni jeziki Alpe-Jadrana so: nemščina, hrvaščina, italijanščina, slovenščina in madžarščina« (n. d., 40).
Prav tam.
4	EG-Information, 10. 1992, 10.
5	»Western Europe owes its civilization to translators« (Kelly 1979: 1).
bno, vendar le redko ozaveščeno vlogo, razvija v eno osrednjih, za obstoj, razvoj in samobitnost narodnih entitet vse bolj odločilno kulturno tehniko/'
3. Prevajalstvo na Slovenskem
Podatki o slovenski prevajalski dejavnosti so dokaj skopi in nesistematični. Kot vse kaže, slovenska kultura sicer razpolaga z nekaterimi odličnimi prevajalci in prevodi, vendar o prevajalski kulturi kot strukturiranem pojavu in bistvenem delu nacionalne kulture verjetno še ne bomo mogli govoriti (Prunč 1993a).
Tako npr. kljub razvejani prevajalski dejavnosti v slovenskih založbah skorajda ne bomo našli dosledne kritike opravljenih literarnih, poljudnoznanstvenih in drugih prevodov, kar bi bil osnovni pogoj za razvoj širše kulture prevajanja.
Svoje potrebe po prevodih in prevajalcih je slovenska družba v glavnem stihijsko pokrivala iz širokega rezervoarja dvo- in večjezičnih izobražencev. Slovenske kulturne in politične elite so namreč vse do konca prve svetovne vojne bile dosledno dvo- in večjezične, predvsem pa tudi dvo- ali večkulturne, zaradi česar prav dvojezičnost lahko štejemo med konstitutivne elemente slovenske kulture (Prunč 1993b). V emancipacijskem procesu, v katerem se je prvotni diglotični model jezikovne komunikacije postopno zamenjal z bilingvalnim, je bilo skorajda pravilo, da so avtorji neliterarnih besedil v tujih kontaktnih jezikih razpolagali z boljšo besedilno kompetenco kot v maternem jeziku. Obenem seje zaradi razširjenosti dvojezičnosti v slovensko zavest vgnezdilo prepričanje, daje prevajanje pač posel, ki ga zmore vsakdo, ki je kolikor toliko dvojezičen.
Po prvi svetovni vojni seje položaj nekoliko spremenil. Slovensko-nemška, slovensko-italijanska in slovensko-madžarska naravna dvojezičnost in dvokulturnost seje zožila na manjšinska področja. Vendar so bile slovenske manjšine preveč obremenjene s svojo borbo za obstanek, da bi se lahko dokopale do svobodnega in kreativnega odnosa do jezikovnega posredništva. V matičnih, predvsem meščanskih okoljih, seje dvojezičnost sicer ohranila pri potomcih nekdanjih dvojezičnih in dvokulturnih družin, vendar sta se spremenila sociološka struktura in tip bilingvalnosti. Medtem ko je do prve svetovne vojne prevladovala t. i. naravna dvojezičnost, je sedaj začela prevladovati sekundarna, v procesu izobraževanja pridobljena dvojezičnost z raznimi, deloma tudi od aktualne politične situacije odvisnimi kombinacijami jezikov.
Z vdorom avdiovizualnih medijev v vsakdanje življenje povprečne slovenske družine je bilo dokončno doseženo današnje stanje: visoka stopnja pasivne večjezičnosti z razširjeno sekundarno aktivno večjezičnostjo v vodilnih elitah, v manjšinskih obrobjih pa deloma še ohranjena naravna slovensko-nemška, slovensko-italijanska ter slovensko-madžarska dvojezičnost. Obenem pa se po mojih zapažanjih uveljavljata dve nasprotni tendenci: Medtem ko v manjšinskih obrobjih raste dvokulturna kompetenca in upada slovenska jezikovna kompetenca, je v ostalem prostoru opaziti funkcijsko izboljšanje predvsem pasivne jezikovne kompetence v tujih jezikih, obenem pa izgubo nekdanje dvokul-turne in besedilne kompetence ter redukcijo aktivne kompetence na področja vsakdanje komunikacije.
To pa je situacija, v kateri prevajalstvo ne more več črpati iz naravnih potencialov, ampak je potreben zavesten napor družbe in države za izobraževanje dvojezičnih in dvokulturnih strokovnjakov za transkulturno komunikacijo.7 Prav v ta okvir pa bi rad postavil izobraževanje prevajalcev in tolmačev na graškem prevajalskem inštitutu.
6Prim. Koller 1992, predgovor in seznam literature.
7 Prim, predvsem Vcrmeer 1983, 1990; Holz-Miinttäri 1993.
4. Graški inštitut za izobraževanje prevajalcev in tolmačev (IIPT)
V Avstriji obstajajo trije prevajalski inštituti: na Dunaju, v Gradcu in v Innsbrucku. Medlem ko so dunajski inštitut ustanovile leta 1943 še nacistične oblasti, sta inštituta v Gradcu in Innsbrucku nastala 1946. leta na pobudo tedanjih zavezniških sil.
Že novembra 1945 je vlada izdala uredbo s prvim študijskim redom." Študij, ki gaje predvideval, je bil zasnovan kot petsemestrski študij ženim tujim jezikom in seje končal z diplomskim izpitom za »diplomiranega prevajalca«. Študentje, ki so se odločili za nadaljevanje študija, so ga po dveh nadaljnjih semestrih lahko zaključili z diplomskim izpitom za »diplomiranega tolmača«.
Osnovna značilnost tega študija pa je bila, da ni veljal kot polnovreden akademski študij, zato se je običajno kombiniral z drugim študijem, predvsem s študijem filologije ali prava. Glede študijskih vsebin in izobraževalnih smotrov pa velja upoštevati, daje bilo leta 1945 simultano prevajanje še v povojih,4 zaradi česar so bili v ospredju predvsem izobraževalni profili tipa (strokovni) prevajalec in sodni tolmač.
Tudi število študentov je bilo v teh prvih časih dokaj skromno, inštitute pa so tako rekoč v personalni uniji vodili profesorji sosednjih filologij. Zelo pogosto tudi ni bilo jasne ločnice med prevajalskim in filološkim študijem. Edina razlika je bila, da so prevajalci razpolagali z boljšim aktivnim znanjem tujih jezikov, medtem ko so se filologi odlikovali po zgodovinskem, pozneje tudi strukturnem pristopu k jeziku in literaturi. Iz teh časov izvira še danes močno razširjen predsodek, da za prevajanje zadošča nekoliko boljše jezikovno znanje, vse ostalo pa naj bi bilo stvar nadarjenosti in občutka za jezik, medtem ko naj bi bila znanstvenost predvsem odlika filoloških, jezikoslovnih in literarnih ved.
Ker so predstojniki inštituta v Gradcu prihajali predvsem s slavističnega inštituta, so bili sorazmerno zgodaj zastopani slovanski jeziki, med njimi tudi slovenščina.
S študijskim redom iz leta 1972"' se začenja postopna emancipacija prevajalske študijske smeri. Ta, t. i. »novi študijski red«, ki je še danes v veljavi, se razlikuje od starega po naslednjih značilnostih:
1.	Študijska smer »izobraževanje prevajalcev in tolmačev« je samostojna in akademsko polnovredna študijska smer; študij traja, kot vsi dodiplomski študiji, 8 semestrov.
2.	Prevajalska študijska smer je samostojni in enopredmetni študij, ki vsebuje prevajalsko usposabljanje v dveh tujih jezikih in kulturah, zaradi česar ga ni mogoče kombinirati z drugo študijsko smerjo.
3.	Kot osnovni jezik za prevajalsko usposabljanje praviloma vel ja nemščina. Študentje z nenemškim maternim ali izobraževalnim jezikom kot osnovni jezik lahko izberejo tudi svoj materni jezik, vendar morajo v tem primeru izbrati nemščino kot prvi tuji jezik in študirati drugi tuji jezik kontrastivno z nemščino.
4.	Glede možnega izbora jezikov je precejšnja razlika med posameznimi avstrijskimi inštituti. Načelno so sicer jeziki razporejeni v jezike, ki se lahko študirajo kot prvi ali drugi tuji jezik (skupina A), in jezike, ki se lahko študirajo samo kot drugi tuji jeziki (skupina B). Vendar graški študijski načrt določa, da mora predsednik študijske komisije na prošnjo študenta odobriti tudi študij jezikov iz skupine В kot 1. tuje jezike.
s Erlaß des Staatsamtes für Volksaufklärung, Unterricht und Erziehung vom 21. 11. 1945.
9	Prim, pregled v Kurz 1992.
10	Verordnung des Bundesministers lur Wissenschaft und Forschung vom 3. Oktober 1972 über die Studienordnung für die Studienrichtung Übersetzer- und Dolmctscherausbildung.
OSNOVNI JEZIK	1. TUJI JEZIK	2. TUJI JEZIK
nemščina	jeziki skupine A: angl., franc., ital., rus., špan. s posebnim dovoljenjem tudi jeziki skupine В	jeziki skupine B: arab., srbohrv., slov., tur., madž.
jeziki skupine A in В	obvezno: nemščina za tujce	jeziki skupine A in В
Slika I: Izbor jezikov na graškem IIPT
5. Študijski red predvideva, čeprav v zelo splošni obliki, tudi znanstveno izobraževanje in diplomsko nalogo ter dva diplomska izpita.
Študij po študijskem redu 1972 je organiziran po naslednjem modelu: Glej slika 2, str. 7. Formalno je študij torej organiziran v dveh stopnjah, ali, v terminologiji študijskega reda, dveh delih. Prvi del predvideva skupen študij za študijski podsmeri (Studienzweig) »prevajanje« in »tolmačenje«, zaključi pa se s prvim diplomskim izpitom. Po končanem prvem diplomskem izpitu so odprte tri možnosti:
1.	Tako imenovani skrajšani študij, ki po dveh dodatnih semestrih in opravljenem izpitu (ustno, pisno, prevod kot »domača naloga«) omogoča zaključek študija z naslovom »akademsko izprašani prevajalec«."
2.	Dodiplomski študij prevajanja.
3.	Dodiplomski študij tolmačenja.
Drugi del dodiplomskega študija prevajanja oz. tolmačenja traja 4 semestre (skupno torej 8 semestrov) in se zaključuje z drugim diplomskim izpitom, ki je sestavljen iz dveh delov: prvi, tako imenovani praktični del vsebuje ustne in pisne izpite iz prevajanja in tolmačenja, drugi, rekli bi, znanstveni del, vsebuje zagovor diplomske naloge in ustni izpit v izbirnem predmetu.
Oba dela študija vsebujeta 4 vsebinska jedra:
-	jezikovno usposabljanje v prvem in drugem tujem jeziku;
-	prevajalsko usposabljanje;
-	predavanja o materialni in duhovni kulturi prostora/ov, ki ga/jih pokrivata/jo prvi in drugi tuji jezik;
-	poklicno usposabljanje in znanstveno, predvsem jezikoslovno in translatološko poglobitev.
Prevajalsko usposabljanje vsebuje prevajanje splošnih in strokovnih besedil. Pri nekaterih jezikovnih smereh, npr. v slovenščini in španščini, tudi literarno prevajanje.
Usposabljanje v študijski smeri »tolmačenje« je osredotočeno na konsekutivno in simultano prevajanje.
Obe študijski podsmeri sta organizirani tako, da študentje pridobijo vsaj osnovno spretnost tudi v drugi prevajalski dejavnosti, se pravi, prevajalci tudi v tolmačenju, tolmači pa tudi v prevajanju.
Po končanem dodiplomskem študiju in podelitvi diplome z akademskim naslovom »mag. phil.« se lahko pridobi še dodatna kvalifikacija v okviru dopolnilnega študija. Najpogostejši obliki sta dopolnitev prevajalske podsmeri s podsmerjo tolmačenja in obratno.
11 Glede termina prim. Doris, Božidar in Primož Debenjak, Veliki nemško-slovenski slovar, Ljubljana, 1992, 862.
1. del 4 sem.
i
1. diplomski izpit				
1		1		i
skrajšani študij		prevajalci		tolmači
2. del		2. del		2. del
2 sem.		2 sem.		2 sem.
1		i		i
pisni del izpita »domača naloga« ustni del izpita
2. diplomski izpit		
1. del pisno in ustno: prevajalski in kulturološki predmeti		1. del pisno in ustno: prevajalski in kulturološki predmeti
diplomska naloga		diplomska naloga
2. del znanstveni del diplomskega izpita - zagovor dipl. naloge - predmet po izboru kandidata		2. del znanstveni de! diplomskega izpita - zagovor dipl. naloge - predmet po izboru kandidata
1 Ф		
podiplomski študij, promocija dr. phil.
Slika 2: Organizacijski model študijske smeri »Izobraževanje prevajalcev in tolmačev«
Za podiplomski študij (doktorat) se neposredno uporabljajo določila, ki veljajo za vse študijske smeri na filozofski fakulteti.
S študijskim redom iz leta 1972 je bil sicer postavljen formalni okvir za samostojen in znanstveno utemeljen študij, vendar je po inerciji visokošolskih ustanov trajalo še precej časa, preden seje ta koncept tudi uveljavil. Predstavniki stare prakticistične usmeritve so s psevdoargumentom poklicne usmerjenosti spretno zavirali novi razvoj, ki je bil jasno zaznaven v evropskem znanstvenem svetu. Pri tem so lahko računali s tihim zavezništvom etabliranih strok. Tako je v Gradcu trajalo kar celih 10 let, daje študijska komisija izdala ustrezen študijski načrt, ki je šele omogočil študij po »novem« študijskem redu.
Dejanski preboj je bil dosežen šele leta 1988: po študentskih nemirih na prevajalskih inštitutih, ki jih je povzročil vse večji razkorak med številom študentov na eni ter kadrovsko, prostorsko in tehnično opremo prevajalskih inštitutov na drugi strani, seje ministrstvo proti volji filozofskih fakultet - vsaj za graško univerzo vem, daje bil odpor kar precejšen - odločilo, da na obstoječih prevajalskih inštitutih ustanovi tudi katedre za prevo-doslovje (translatologijo).12
12 Pomen nemškega termina »Übersetzungswissenschaft« je odvisen od prcvodoslovne šole, v kateri se uporablja. V starejši terminologiji je nadpomenka, ki je sinonimna z današnjim terminom »Translations-wissenschaft«. V novejši terminologiji je terminološki par k »Dolmetschwissenschaft«. V tem primeru označuje le znanstveno vedo, ki se ukvarja s pisnim prevajanjem, medtem ko »Dolmetschwissenschaft« označuje vedo, ki se ukvarja z ustnim prevajanjem.
Medtem pa so se vsi trije prevajalski inštituti s prirastkom, ki seje v zadnjih letih gibal med 5 % in 10 %, iz skromnih in intimnih inštitutkov pod okriljem velikih filologij prelevili v izobraževalne ustanove, ki že začenjajo presegati tradicionalni inštitutski okvir. Tako je bilo samo na graškem prevajalskem inštitutu v akademskem letu 1994/95 vpisanih skoraj 1400 študentov. Tudi če upoštevamo, daje število aktivnih študentov za 30 do 40 % manjše, ker pač avstrijska visokošolska zakonodaja omogoča brezplačen študij in študentom nudi razne ugodnosti, je to še vedno število, ki peha inštitut v vse večje organizacijske težave.
V akademskem letu 1994/95 so študentje na graškem inštitutu vpisali naslednje jezike (gl. sliko 3):
Slika 3: Število študentov, vpisanih na IITP, po jezikovnih smereh I ( 1994/95)
Slovenščina je po tej statistiki navidezno najmanjša jezikovna smer. Dejansko pa je treba dodati še število študentov, ki so vpisali prevajalski študij s slovenščino kot osnovnim in nemščino kot prvim tujim jezikom. Če te študente razvrstimo na posamezne jezike, se nam na graškem inštitutu kaže naslednja slika:
Slika 4: Število študentov, vpisanih na IITP po jezikovnih smereh II (1994/95)
Razlika med obema grafikonoma je toliko bolj značilna, ker se v njej jasno odraža trend, ki je opazen po razpadu nekdanjih socialističnih držav v avstrijski soseščini. Ker v teh državah ni bilo ustreznih inštitutov, je padec železne zavese sprožil močan vpliv študentov z madžarskim, hrvaškim oz. bosanskim in seveda tudi slovenskim maternim jezikom. O tem najbolj zgovorno priča podatek, daje inštitut v zadnjem akademskem letu pri no-vovpisanih tujih državljanih beležil prirastek za 67 %.
Če študente, ki so vpisali dodiplomski študij v smeri »Izobraževanje prevajalcev in tolmačev«, zdaj primerjamo še s številom študentov na dodiplomskem študiju filoloških smeri, potem vidimo, da je v vseh jezikih, ki jih je mogoče študirati na graški univerzi, število študentov v obeh prevajalskih smereh višje od števila študentov filoloških smeri.
Slika 5: Št evilo dodiplomcev v filologijah in na prevajalskem inštitutu
Ta trend je predvsem odraz rastočega pomena prevajalske dejavnosti v mednarodni komunikaciji in s tem tudi večje privlačnosti prevajalskega študija.
Množični priliv študentov ob neustrezni prostorski, tehnični opremi in kadrovski zasedbi po eni strani in razkorak med spremenjenimi pogoji poklicnega uveljavljanja in konzervativnimi študijskimi vsebinami po drugi strani, sta ponovno povzročila hudo strukturno krizo, ki se je najbolj jasno izražala v povprečnem podaljšanju študijskega časa za 4 do 6 semestrov, medtem ko je osip znašal nič manj kot 90 %. Z mobilizacijo vseh notranjih rezerv in delnim izboljšanjem prostorskih in tehničnih možnosti je sicer uspelo znižati osip na približno 75 %, vendar postaja temeljita reforma študijske smeri iz dneva v dan nu-jnejša.
Vsebinski vzgibi za tako reformo izvirajo predvsem iz sodobne definicije prevajalca in tolmača kot strokovnjaka za transkulturno in ne samo medjezikovno komunikacijo, ki se ne zadovoljuje s preprostim transkodiranjem površinske strukture besedila, ampak svojo dejavnost usmerja na recepcijo in produkcijo besedil kot celovitih spletov jezikovnih in ne-jezikovnih, predvsem kulturnih dejavnikov (prim, predvsem Vermeer 1983, 1990; Witte 1987, 1992; Vermeer 1990).
V	dosedanji diskusiji o reformi so bili v ospredju naslednji problemi:
-	Izboljšanje nivoja jezikovnega znanja izbranih tujih jezikov ob vstopu v študij, kar naj bi dosegli predvsem z dodatnim, dvosemestrskim predštudijskim jezikovnim izobraževanjem (propedevtikum).
-	Temeljitejša izgradnja kulturne in ne samo jezikovne kompetence.
-	Povečana skrb za dograjevanje jezikovne in kulturne kompetence v osnovnem, praviloma torej maternem jeziku in njegovi kulturi.
-	Izgrajevanje sposobnosti za strukturirano in znanstveno utemeljeno refleksijo poklicne dejavnosti in njene vključenosti v narodne in mednarodne procese delitve dela.
-	Poglobljen ter znanstveno, predvsem tekstološko in pragmatično utemeljen pristop k besedilu - od njegove recepcije v izhodiščni do njegove produkcije v ciljni kulturi.
V	središču novih študijskih usmeritev bo torej, če navedeno skušam strniti v enostavno formulo, predvsem izgrajevanje jezikovne, kulturne in posebne prevajalske kompetence, ki vključuje tudi translatološko metakompetenco.
5. Zaključne misli
Za današnji položaj prevajanja in tolmačenja se mi zdita značilna predvsem dva dejavnika:
1.	Strojno prevajanje, ki je s svojimi prvotnimi neuspehi, pogojenimi predvsem v preozkem konceptu transkodiranja izhodiščnih besedil, šele opozorilo na vso kompleksnost prevajalskih procesov in tako spodbudilo razvoj prevodoslovja, si bo v dogled-nem času osvojilo vsaj del tržišča tistih prevajalskih storitev, za katere je značilna velika stopnja standardizacije. Prevajalske storitve, pri katerih zaradi omejenih in točno definiranih komunikacijskih ciljev zadošča tudi suboptimalna realizacija ciljnega besedila, bodo prevajalci prej ali slej morali odstopiti računalnikom, ker se z njimi ne morejo meriti niti po hitrosti proizvodnje, niti po obsežnosti terminološkega spomina. Pri zahtevnejših prevajalskih storitvah tega tipa pa se bodo v interakciji z računalnikom, predvsem v obliki t. i. računalniško podprtega prevajanja, oblikovali novi poklicni profili, ki bodo zahtevali predvsem visoko stopnjo specializacije po eni in sposobnost za kooperacijo v širših informacijskih sistemih po drugi strani (prim. Schwanke 1994; Prunč/Stachl-Peier ur. 1994).
2.	Poleg tega segmenta prevajalskega tržišča obstaja področje prevajalskih dejavnosti, ki se zaradi velike stopnje potrebne kreativnosti in soodgovornosti za konkretne procese transkulturne komunikacije takorekoč po definiciji izmika togi logiki stroja. To je področje transkulturnega udejanjanja, ki bo predvsem pri manjših jezikih in s tem tudi v slovenskem primeru, v bodoče opredeljevalo naloge in profile prevajalstva (Prunč 1994).
Danes, ko seje zaradi globalnih migracij domala ves svet spremenil v en sam komunikacijski prostor, ko se kulturni konflikti selijo iz obmejnih področij v urbana središča, bo verjetno ne samo za male, ampak tudi za velike narode življenjskega pomena, kako bodo znali brez vzajemnega polaščanja in/ali izgube lastne identitete ravnati z drugačnostjo drugih (Prunč 1996, Venuti ur. 1992). V tem procesu bo prav samemu sebi in svoji vesti zavezanemu, strokovno za transkulturno komunikacijo posebej usposobljenemu, vsem udeležencem v tem procesu lojalnemu (Nord 1991b), samokritičnemu in obenem samozavestnemu prevajalcu kot aktivnemu sooblikovalcu procesa transkulturne komunikacije pripadlo posebno mesto.
Kajti le prevajalec in/ali tolmač, ki se bo v svobodi in odgovornosti znal vključiti v procese mednarodne komunikacije, bo lahko prispeval tudi k premoščanju komunikacijskih ovir, ki se skrivajo pod površino besedil. Le tak prevajalec in/ali tolmač bo - in to se
mi zdi za slovenščino še posebej važno - kot vrvohodec znal najti ustrezno kreativno ravnotežje med drugačnostmi drugih in s tem prispeval k enakopravnosti v različnosti.
Literatura
Amm ann, Margret, 1990: Grundlagen der modernen Translationstheorie. Ein Leitfaden für Studierende. Heidelberg: Univ. Druckerei. -- 1992: Von Tenisschuhen, großen Onkeln und dem Gedankenstrich als Übersetzungsproblem.
Übersetzungslehrbücher unter translatologischer Lupe. TexTconTexT7. 219-239. Arbeitsgemeinschaft Alpen-Adria/Radna zajednica Alpe-Jadran/Comunità di lavoro Alpe-Adria/Alpok-Adria Munkakôzôsség/Delovna skupnost Alpe-Jadran, 1992, Klagenfurt (Extra 2).
Bassnet-McGuire, Susan, 1980: Translation Studies. London, New York: Routledge. Bell, Roger T., 1991 : Translation and Translating. Theory and Practice. London: Longman. Die Bedeutung der Textlinguistik für Übersetzung und Umkodierung. Atti del Convegno Internaz-ionale »Tradurre: teoria ed esperienze«, 1987. Ur. Dressler, Wolfgang. Bolzano 27/2 28/2 1/3 1986 Bozen, Educazione Bilingue-Zweisprachige Bildung 14. 1987.21-34. Electronics&translation (Proceedings zur internationalen Konferenz, Graz 23.-25. November 1992), 1994. Ur. Prunč, Erich, Stachl-Peier. Graz: samozaložba (Graz Translations Studies 1).
Gentzler, Edwin, 1993: Contemporary Translation Theories. London, New York: Routledge (Translation Studies).
gerzymisch-arbogast, Heidrun, 1994: Übersetzungswissenschaftliches Propädeutikum.
Tübingen: Francke Verlag (UTB 1782). Hatim, Mason, 1989: Discourse and the Translator. London: Longman (Language in Social Life Series).
Holz-Mänttäri, Justa, 1986: Translatorisches Handeln. Theoretisch fundierte Berufsprofile. Bildungsstrukturen und Netzwerke für ein Tätigkeitsfeld Textdesign. TexTconTexT 8, 1993.259-293.
Honig, Hans, 1995: Konstruktives Übersetzen. Tübingen: Stauffenberg.
HöNtG, Hans, KUßMAUL, Paul, 1996: Strategie der Übersetzung. Ein Lehr- und Arbeitsbuch. 4.
izdaja. Tübingen: Narr (Tübinger Beitrage zur Linguistik 205). kelly, L. g., 1979: The True Interpreter. A History of Translation Theory and Practice in the
West. Oxford: В lack well. Koller, Werner, 1992: Einführung in die Übersetzungswissenschaft. 4., predelana izdaja.
Heidelberg-Wiesbaden: Quelle & Meyer (UTB 819). Kulturspezifik und translatorisches Handeln. Vorträge anläßlich der GAL-Tagung, 1989. 2.
izdaja, 1990. Ur. Vermeer, Hans J. Heidelberg. kurz, Ingrid, 1992: Simultandolmetschen als Gegenstand der interdisziplinären Forschung. Disertacija. Universität Wien. Nord, Christiane, 1988: Textanalyse und Textübersetzen. Heidelberg: Julius Groos Verlag.
—	1991a: Textanalyse und Übersetzen. Theoretische Grundlagen, Methode und didaktische An-
wendung einer iibersetzunsrelevanten Textanalyse. 2. predelana izdaja. Heidelberg: Julius Groos Verlag.
-- 1991b: Scopos, Loyalty, and Translational Conventions. Target 3/1. 91-109.
—	1993 Einführung in das funktionale Übersetzen. Tübingen und Basel: Francke Verlag. Prunč, Erich, 1993a: Cvetke iz domačih in tujih logov. Mostovi (Glasilo društva znanstvenih in
tehniških prevajalcev) 28/1. 13-30.
—	1993b: Die Bi- und Muhilingualität als konstitutives Merkmal der slowenischen Literatur. An-
zeiger fiir slavische Philologie 21. 75-86.
—	1994: Was können Spraclvnittlernen wirklich leisten? Sprachen Lernen - Menschen verste-
hen: Eine Herausforderung (Zukunftsforum V). Wien. 69-99. —1996: Posljedice prevodenja. Zagreb: Naklada Pavičič.
REIß, Katharina, Vermeer, Hans J., 1984: Grundlegung einer allgemeinen Translationstheorie.
Tübingen. (Linguistische Arbeiten 147). Rethinking Translation, 1992. Ur. Venuti, Lawrence. London & New York: Routledge. Schwanke, Martina, 1994: Maschinelle Übersetzung und ihr Image, TexTconTexT 9. 1994. 95-120.
Snell-Hornby, Mary, 1988: Translation Studies. An Integrated Approach. Amsterdam: Benjamins.
Stolze, Radegundis, 1994: Übersetzungstheorien. Eine Einführung. Tübingen: Gunter Narr. Toury, Gideon, 1995: Descriptive Translation Studies and beyond. Amsterdam/Philadelphia: Benjamins.
Translation als interkulturelle Kommunikation, 1987. Ur. Albrecht, Jörn, Drescher Frankfurt,
Bern, New York, Paris: Lang. Translation/History/Culture: A Sourcebook, 1992. Ur. Lefevre, André. London and New York: Routledge.
Translation Studies. An Interdiscipline, 1994. Ur. Snell-Hornby, Mary, Pöchhacker, Franz,
Kaindl, Klaus. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing company. Übersetzungswissenschaft - eine Neuorientierung. (Zur Integration von Theorie und Praxis),
1986. Ur. Snell-Hornby, Mary. Tübingen: Francke. Vermeer, Hans J., 1983: Aufsätze zur Translationstheorie. Heidelberg.
—	- 1993: Skopos und Translationsauftrag - Aufsätze. 2. izdaja. Heidelberg.
wllss, Wolfram, 1992: Übersetzungsfertigkeit. Annäherung an einen komplexen übersetzungspraktischen Begriff. Tübingen: Gunter Narr Verlag (Tübinger Beiträge zur Linguistik 376).
Witte, Heidrun, 1987: Die Kulturkompetenz des Translators - theoretisch-abstrakter Begriff
oder realisierbares Konzept? TexTconTexT 2. 109-136. -- 1992: Zur gesellschaftlichen Verantwortung des Translators-Anmerkungen. TexTconTexT 7. 119-129.
Erich Prune
Inštitut za izobraževanje prevajalcev, Gradec
ŠOLAR-RAMOVŠEV NAČRT ZA SLOVAR KNJIŽNEGA JEZIKA
Delo za Slovar slovenskega kn jižnega jezika se deli na tri organizacijsko in vsebinsko različna obdobja, tj. od začetka do 1952, 1953-1961, 1962-1990, vsako od njih pa ima še svoje vmesne časovne mejnike. Govor bo o prvem obdobju, ki so ga oblikovali zlasti F. Kidrič ( 1880-1950), F. Ramovš ( 1890-1952) in J. Šolar ( 1896-1968).'
V akademijski poslanici za 60-letnico F. Ramovša je Šolar zapisal, da je začel slavljenec že v okviru Znanstvenega društva »razvijati tisti velikopotezni načrt, ki obsega vse, kar kultiviran jezik v sodobnosti potrebuje«, tj. med drugim »slovar vsega slovenskega besedja po času in kraju« ter »slovar knjižnega jezika«.2 Zgodovina Znanstvenega društva (za humanistične vede), katerega član in večkratni tajnik je bil tudi Ramovš,-1 upravičuje Šolarjevo trditev. Slovarje bil pogosto predmet društvenih delovnih načrtov. Prva sled je iz 1. 1928. Iz. Cankarje sporočil vodstvu univerze oz. društva, daje predsednik vlade A. Korošec pripravljen dodeliti 20.000 din za »zbiranje dialektološkega in slovarskega gradiva«.4 Že naslednjega leta je v spomenicah akademijama v Zagrebu in Beogradu kot prva društvena dolžnost omenjena izdaja »popolnega, modernim zahtevam odgovarjajočega leksikona slovenskega jezika«.5 V času spreminjanja oz. preimenovanja društva v akademijo (1937/38) je prosvetni minister določil njenemu »leksikološkemu oddelku« skoraj polovico (24.000 din) celotne dotacije.6
Leta 1942 je Ramovš akademikom predlagal, »da razred prične s pripravami za sestavo zgodovinskega, etimološkega slovarja slovenskega jezika, če že sedanje prilike ne omogočajo priprav za slovar slovenskega knjižnega jezika v velikem obsegu«.7 In ko je 1943 M. Černič ponudil akademiji v izdajo jezikovni priročnik Med zrnjem in plevami, je Ramovš predlog zavrnil, češ da delo »ni takšne narave, da bi ga Akademija mogla sprejeti v svoj publikacijski program«, in dodal: »Akademija bo v bodočnosti nekoč, kadar bodo zunanje in gmotne razmere dovoljevale, pričela z izdajanjem slovarja slovenskega knjižnega jezika. Tam bodo vsa taka pripravljalna dela upoštevana in bodo našla primerno ftksacijo.«*
Jeseni 1945 je bila pri SAZU ustanovljena komisija za slovar knjižnega jezika9 in predsednik Kidrič ter generalni tajnik Ramovš sta pritegnila k sodelovanju tudi Šolarja.10 Ker je bil ta politično persona non grata, ga več let nista mogla uradno nastaviti na akademiji, zato je zanjo delal doma." Ko so ga znanci v decembru spraševali o akademijinih slovarskih načrtih, jim Šolar še ni vedel drugega odgovora kot »menda«.12 Vendar seje redno delo za slovar začelo že takoj po novem letu 1946.11 Na slavnostni skupščini za Prešernov dan je
1	Pri zbiranju gradiva in analizi mi jc pomagala M. Janežič.
2	Poslanica Ramovšu 14. septembra 1950, NUK, R 15-76, mapa IX.
1 Arhiv Znanstvenega društva za humanistične vede, NUK, Ms 895 in Letopis SAZU 1, 105.
4	Dopis 13. oktobra 1928, Arhiv SAZU pri predsedstvu SAZU.
5	Dopis 25. maja 1929, Arhiv SAZU pri predsedstvu SAZU.
6Dopis 12. avgusta 1937, Arhiv SAZU pri predsedstvu SAZU.
7	Letopis SAZU 1, Ljubljana 1943, 325.
8	Ramovš Černiču 16. februarja 1943, NUK, R 15-76, mapa VII in IX.
9	Letopis SAZU 2, Ljubljana 1947, 129.
10Ramovš Šolarju 17. septembra in 13. decembra 1945, NUK, R 15/76, mapa I.
1 ' Prim. Ramovševo pismo Šolarju 29. oktobra 1946, NUK, R 15-76, mapa IX.
12	Šolar Suhadolniku 3. deccmbra 1945, NUK, R 15/76, mapa 1.
13	Prim, vabilo na sejo uredniškega odbora 28. februarja 1946, NUK, R 15/76, mapa I.
Ramovš ob spoznanju, da »/se/ Slovencev /.../ drži zamudništvo, z njim gre vštric drob-tinčarstvo«,14 razvil obsežen načrt slovenističnega dela SAZU in na prvo mesto postavil dvoje slovarskih nalog: veliki akademski slovar kot »temeljni in osnovni splošni cilj« ter izdajo novega Pleteršnika, ki bo »predelan in dopolnjen z novim gradivom« ustrezal »modernim zahtevam«.'5 Vendar akademija že takrat ni imela enotne predstave o slovarju. Kidrič - tako je pozneje pravil Šolar - »je hotel imeti nekakega novega Pleteršnika, ki naj bi se predvsem oziral na knjižni jezik. Narečne in samo historične izraze naj bi izpustili. Vsekakor pa naj bi po Kidriču bil to dvojezični slovar: slovensko-nemški, ali slovensko-ruski, ali slovensko-francoski ali eventualno slovensko-angleški. Ramovš pa je bil proti takemu slovarju; po njegovem naj bi bil samo slovensko-slovenski slovar.«16 Kljub temu je Kidrič že naslednje leto zaključil s pravim partizanskim optimizmom: »Lingvistične komisije in Zavod za kulturo slovenskega jezika utegnejo v nekaj letih dovršiti delo, za kakršno so porabile druge akademije vrsto desetletij.«17 Ramovš seje kmalu zavedel težavnosti naloge in je popravljal Kidriča, rekoč: »Začetna organizacija nekaterih podjetij, kakor na primer slovar slovenskega knjižnega jezika ... zahteva seveda strokovno podkovanih moči, zato ni pričakovati rezultatov že jutri, ampak šele po daljši dobi.«1" V ta namen so bili imenovani prvi člani slovarske komisije SAZU (F. S. Finžgar, I. Grafenauer, F. Kidrič, R. Nahtigal, J. Polec, F. Ramovš, O. Župančič), njen ožji delovni odbor pa so sestavljali upravnik inštituta Ramovš in sodelavci M. Šmalc, J. Šolar, M. Rupel, R. Kolarič, A. Bajec.'»
V skladu z Ramovševimi načrti je bilo zbiranje slovarskega gradiva zastavljeno v dveh smereh: popolni izpisi zgodovinskih tekstov, zlasti rokopisnih slovarjev, ter delni izpisi novejšega leposlovja. Odbor je opravil najprej preskusno obdelavo Finžgarjeve Makalonce glede na t. i. pregledni (gosti) in delni (paberkovalni) način ekscerpcije. Po Šolarjevi razčlenitvi tega le delno uspelega poskusa20 je bil sestavljen pravilnik za izpisovanje, s poudarkom na iskanju besed, ki jih ni v Pleteršnikovem slovarju, in na frazeologiji. V njem je bilo še priporočilo, naj izpisovalec vsako besedo oz. zvezo v knjižni enoti izpiše le po enkrat.21 Po načrtu bi bili morali vsa najpomembnejša besedila pregledovati člani odbora sami oz. najbolj izurjeni slavisti, tako npr. Bajec Finžgarja, Kolarič Ingoliča, Ramovš Li-koviča, Rupel Župančiča, Sovre Zorca, Šolar Cankarja, Prežiha in Detelo, Tomšič Bevka in Preglja oz. J. Moder časopisje 20. stoletja.22 Ker pa se je delo odsedalo prepočasi, je začel Ramovš najemati druge sodelavce, po večini malo kvalificirane za tako stvar; ob koncu leta jih je bilo 28. Njihovi listki so še zdaj razpoznavni, saj imajo na hrbtni strani odtisnjeno zaporedno številko izpisovalca.23 V tem in nekaj naslednjih letih je vse delo za slovar vse-
14	Letopis SAZU 2, Ljubljana 1947, 137.
15	Letopis SAZU 2, Ljubljana 1947, 138.
16	Arhiv Inštituta za slovenski jezik, 292/53.
17	Letopis SAZU 2, Ljubljana 1947, 7.
18Letopis SAZU 2, Ljubljana 1947, 144.
19	Personalia prim. Letopis SAZU 1-5, Ljubljana 1943-54.
20	Šest ekscerptorjev je odbralo iz besedila 625 različnih besed, vendar so se enotno odločili le za 16 besed. Prim. Šolarjevo pismo Ramovšu 19. avgusta 1946, NUK, R 15/76, mapa IX.
21	Pravila za zbiratelje slovarskega gradiva (več variant), NUK, R 15/76, mapa VII.
22Seznam ekscerptorjev za izpis klasičnih del, NUK, R 15-76, mapa IX.
23 V obdobju 1946-52 je za slovar izpisovalo ok. 80 ljudi. Stalni imajo registrske številke od 1 do 74 (75): A. Bajec 4, M. Božič 45, I. Črnagoj 39, T. Deheljak 12, J. Debcvec 16, I. Dolenec 17, T. Epih 49, F. Fras 50, A. Gaber 56, J. Gradišnik 36, J. Gregorič 35, K. Hafner 54, A. Jager 69, M. Kamušič 18, P. Karlin
binsko in organizacijsko vodil Ramovš sam. Njegova preobremenjenost z drugimi zadevami in razraščanje slovarstva pa sta Šolarja silili v vedno pogostejše in odločnejše poseganje na upravnikovo področje,24 navidezno v obliki pismenih priporočil, ali kar v samostojne odločitve, čeprav se je ob njih čutil dolžnega opravičevati se Ramovšu zaradi kršitev »zoper uradni postopek?!«.25 Z letom 1947 seje delovni načrt delno spremenil. Na prvo mesto tudi formalno ustanovljenega Inštituta za slovenski jezik je prišla nova izdaja pravopisa. Tako so namesto klasičnih slovenskih del začeli izpisovati prevodno literaturo in povojno časopisje, okrožnica pa je ekscerptorje opozorila na odkrivanje pravopisno-stil-nih posebnosti besedil.26 Ker Zavod za kulturo slovenskega jezika z edinim članom O. Župančičem ni opravljal predvidenih nalog, je Ramovš nalagal Šolarju še te dolžnosti, zlasti jezikovne preglede nastajajočih terminologij (tehniška, pravna, zdravstvena, glasbena), korekture ipd. Šolarju so dodatna opravila, kot je potožil Ramovšu, pila čas in kri,27 ta pa gaje v zadregi tolažil s črnim humorjem, npr. ob lekturi Koroščeve razprave: »Saj bi sam opravil, a čas hiti. Lepo Vas pozdravljam in sprejmem na račun Vaše kletvice...«2"
V takih pričakovanjih je teklo delo v letih 1948—49. Število izpisovalcev je doseglo svoj vrh, listki so se hitro množili, zato dotekajočega gradiva ni bilo mogoče več sproti pregledovati oz. obdelovati. Tako je Šolar delal le sondaže; njihov rezultat so bile podrobne analize in ocene dela posameznikov. V njih je delavcem tudi na konkretnih zgledih iz obravnavanih besedil dopovedoval, česa on sam ne bi izpisoval, kaj pa in kako. Posebno je opozarjal na glagolsko vezljivost in podobne skladenjsko-pomenske značilnosti besed.29 Poprijemal je pri vseh opravilih, ki so se mu zdela neodložljiva: izpisoval je Prešerna, zbiral jezikovnonormativne članke, poskušal usklajati potek drugih inštitutskih nalog, tudi al-fabetiral je, da bi ugotovil težavnost dela s kartotekami. Kljub temu je v dotoku prevladovalo nekvalitetno blago. Izpisi so bili nezadostni, zlasti v pomenskem pogledu, njihova zunanja podoba je bila hudo neenotna. Kopičili so se listki z leksikalnimi posebnostmi, zlasti s tujkami in izposojenkami, kijih še ni bilo v Pleteršnikovem slovarju, manjkala so potrdila za navadne besede in njihove zveze. Ramovševa korespondenca teh let razkriva težko življenje mnogih intelektualcev, ki so bili brez služb ali pokojnin in so se morali preživljati s priložnostnimi zaslužki; s sodelovanjem pri slovarju so skušali priti zlasti do t. i. težkih kart. Šolar se je nemočen grozil nad takim odnosom družbe do slovarnikov: »To je grobo podcenjevanje dela, ki je pogoj izdajam, s katerimi se bo kdaj narod postavljal pred svetom, pa bo zgrajeno ob takih socialnih krivicah.«30 Krivda za
15, M. Kastelic 51, J. Kenda 47, J. Klinar 58, R. Kolarič 5, M. Kopač 52, V. Kopatin 38, J. Košan 43, I. Koštial 74, Z. Kumer 19, L. Ladiha 21, V. Lajovic 46, J. Lebar 22, I. Lokar 70, J. Malnar 62, V. Marinko 20, N. Matičič 23, M. Metlikovič 24, F. Milcr 44, J. Moder 14, S. Mohorič 25, R. Mole 10, A. Mrak 13, Neznani I 73, Neznani II 75, V. Novak 60, S. Ocvirk 48, J. Osana 26, V. Pire 61, J. Pograjc 63,1. Poljanec 72, J. Potočnik 64, L. Prenner 27, J. Prunk 28, R. Pustoslemšek 29, F. Ramovš 1, V. Reja 42, J. Rezek 55, M. Rupel 6,1. Slokar 41, A. Sovre 11, J. Stabej 66, S. Suhadolnik 34, L. Sušnik 9, M. Sušnik 53,1. Škerlj 30, M. Šmalc 2, J. Šolar 3, Študenti FF 71, A. Šulgaj 37, J. Tavzes 31,1. Tominec 65, F. Tomšič 59, M. Uršič 7, F. Vernik 32, J. Wester 8, A. Zajec 33, Z. Zajec 68, V. Zobec 57, Z. Žolgar 40.
24	Šolar Ramovšu 14. januarja 1949, Ramovševi korespondenti. Biblioteka SAZU.
25	Šolar Ramovšu 1. oktobra 1947, NUK, R 15-76, mapa IX.
26Okrožnica ekscerptorjem 18. novembra 1947, NUK, R 15/76, mapa IX.
27	Šolar Ramovšu 25. marca 1952, NUK, R 15/76, mapa IX.
28	Ramovš Šolarju 18. februarja 1947, NUK, R 15/76, mapa IX.
29	Plim., kako si je Šolar prizadeval izpisovalcu razkriti različne pomene stavka »hoditi skupaj v šolo« glede na spremembo besednega reda, ipd., NUK, R 15/76, mapa VII.
30	Prim, poročilo od delu Inštituta za 1950, NUK, R 15/76, mapa VII.
nezadovoljivo opravljeno delo pa ne zadeva samo sodelavcev. Načrti vodij slovarja so se začeli še bolj razhajati. Ramovš je hotel pod bremeneom javno danih obljub čimprej priti do redakcije, in se zadovoljeval tudi z na hitro opravljenim, Šolar pa je vedno nestrpneje opozarjal, da je vse (pre)več gradiva le delno uporabnega." Zato je razumljivo, da se je večina ekscerptorjev odločala za blagi Ramovšev režim, in kvantiteta je dušila kvaliteto.32 Posredno je slovarski proces oviralo tudi pripravljanje pravopisa, predvsem zaradi spornih normativnih kriterijev. Župančičeve pripombe npr. k besedam pravopisnega slovarja, češ daje treba v njem predstaviti t. i. živi ljudski jezik (srajčni gumb : knofod srajce)," so bile podpora tistim v osrednjem odboru, ki so hoteli slovar pisanega jezika nadomestiti s slovarjem govorjenega jezika, recimo Kolariču. V tej neodločnosti so sprejeli sklep, da se bo slovarsko zbiranje nadaljevalo na dotedanji način do milijon listkov, takrat pa se bo s poskusno redakcijo ugotovilo, kaj se da iz vsega narediti in kako delati naprej.
V	tem obdobju je Inštitut dobil nove redne sodelavce, tudi tehnični kader, in prvo opremo. Šol ar je postal znanstveni sodelavec in član znanstvenega sveta, predsednik Kidrič pa je tudi predlagal, naj bi Šolar prevzel odgovornost za slovarsko delo in gradivo. Takrat je Ramovš prvič resno zbolel. Vračajoč Šolarju pisne korekture, je na pol zares in na pol za šalo zapisal: »Vse ste lepo in dobro izvršili. Kar vidim iz tega, da bo tudi po moji smrti - s katero še ne računam, je pa lahko zelo blizu - šlo v našem fohu lepo naprej.« In Šolar mu je odgovarjal: »Želim, dragi gospod profesor, da se zares pozdravite in da se ne predajate nikaki malodušnosti... Vsi smo iste misli: počitek in mir si morate dati, da se ohranite, ker delate že s tem, da stè, več kot mi vsi.«"
Po izidu pravopisa 1950 seje Šolar z vso močjo spet posvetil slovarju. V novi okrožnici sodelavcem je predstavil tudi osebno vizijo slovarskega dela: najprej moramo pripraviti enojezični slovar knjižnega jezika v povečanem obsegu Pleteršnika. Še določnejši je bil glede tega v nekem radijskem poročilu: Ljudje so nestrpni in bi radi slovar takoj, toda »naglica pri takem delu je najslabša pomočnica«. Predstavil je nekatere svoje slovarske vzornike (češki priročni slovar, slovarja hrvatske in srbske akademije) in poročilo sklenil z ugotovitvijo, da bi se dalo tak slovenski slovar v 4-5 knjigah pripraviti v 10-15 letih. Neodvisno od tega, je poudaril Šolar, pa je treba pripravljati zgodovinski slovar in njegov izid pomakniti v zdaj še nedoločljivo prihodnost.35 Kljub takemu stališču je teklo delo po ustaljenem tiru ali natančneje: ob vodstvenohierarhičnem preurejanju na SAZU in Inštitutu se je raziskovanju narečij začela posvečati poglavitna skrb in Kolarič se je na uradniški lestvici pomaknil pred Šolarja.
V	Ramovšu je še vedno živela misel o t. i. pomlajenem Pleteršniku, torej o sodobnem slovarju s poudarkom na zgodovinski in narečni dokumentaciji vsake besede. Oba, Šolar in Kolarič, pa sta zahtevala, da se terminologija, ki je po ukinitvi Zavoda za kulturo jezika še bolj obremenila redno slovarsko delo, loči od Inštituta oz. da se ustanovi zanjo posebna delovna enota.36 Navidezno so se razmere v letu 1951 vsestransko izboljšale. Povečalo se je število rednih sodelavcev, prenehali so biti gostje v znanstveni pisarni in se preselili v svoje prostore na Novem trgu 4/11, knjižnica je dobila nekaj vzorčnih modernih slovarjev
Prim. Debeljakovo pismo Šolarju 21. januarja 1948, NUK, R 15/76, mapa I. -12 Kolaričevo poročilo o delu Inštituta 7. novembra 1951, Arhiv Inštituta za slovenski jezik, brez številke.
-« Župančič Ramovšu 23. februarja 1949, NUK, R 5/85.
M Ramovš Šolarju januarja 1949, NUK, R 15/76, mapa I.
35 Arhiv Inštituta za slovenski jezik, 46/50.
•1б Dopis 14. decembra 1951, NUK, R 15/76, mapa IX.
ali se je vsaj začela dogovarjati o njihovem nakupu," navezali so stike s slovarskimi oddelki praške in dunajske akademije ter prejeli od njih redakcijska pravila,3" slovarski odbor inštituta se je spet reorganiziral in izpopolnil (T. Logar, F. Bezlaj, F. Pacheiner, F. Tomšič). Medčloveški odnosi so se ugladili. Ob proslavi Ramovševe šestdesetletnice sta se Ramovš in Šolar osebno zelo zbližala, začela sta se tikati in Ramovš je Šolarju dejansko prepuščal vodstvo Inštituta in skoraj vseh njegovih akcij. Do napetosti pa je prihajalo med Šolarjem in nekaterimi mlajšimi sodelavci, tako zaradi različnih idejnih kakor strokovnih pogledov, najbrž pa tudi zaradi častihlepja posameznikov.
To je bilo zadnje oz. predzadnje leto ustvarjalnega Ramovš-Šolarjevega sodelovanja. Iz 2400 del je bilo takrat zbranih 1.200.000 izpisov, in Šolar seje lotil napovedane poskusne redakcije. Dognati je moral, ali bi se dal v duhu Ramovševe zasnove Pleteršnikov slovar izpopolniti in posodobiti z novim gradivom. Poskus je zajel menda gesla glava - glaz, reč - red, sil - sim.*'' Ni znano, ali je bilo delo opravljeno v celoti. Ohranil se je prvi del,40 od drugega je ostala prva stran,41 tretjega ni najti.
Elaborat je, gledano s stališča razvoja slovenskega slovaropisja, zanimiv in poučen. Tipkopis glava - glavurda obsega 14 strani slovarskega besedila in 3 strani uvoda. V le-tem je na kratko opisana zgodovina dela, začrtana sta namen in obseg slovarja. Vse je prepleteno z razmišljanjem, katere vrste slovar bi Slovencem najbolj ustrezal in kaj bi kazalo narediti, da bi bilo delo hkrati znanstveno in praktično uporabno; pri tem se je Šolar spraševal, ali je smiselno združevati sodobni in zgodovinski slovar. Med njegovimi vzorniki so omenjena imena Oxford, Webster, Littré, Larousse, Darmstetter, Trübner in češki slovar. Ob koncu uvoda je Šolar opisal še metodo svojega dela, podal napotke za pravilno branje in razumevanje besedila ter ponovno opozoril na pomanjkljivosti, ki mu jih je odkrila oz. potrdila redakcija. Predlagal je, da bi nekatere spremembe uvedli (npr. boljše citate iz del sodobnih pisateljev) že pred tiskom poskusnega snopiča. Uvod je datiran z 18. aprilom, Šolarjev avtorski podpis pa je na koncu celotnega besedila.
Slovarski vzorec obsega 114 gesel. Med njimi je vseh 83 Pleteršnikovih besed (tudi 45 takih, ki jih SP 1950 ni več upošteval, npr. glavnica, glavateti, glavičiti, glavički, gla-vobolen, glavah, oz. 48 takih, ki jih kasneje ni prevzel SSKJ), 3 gesla so iz SP 1950 (glavnikarstvo, glavnina 'glavni del'), 27 iz novega, listkovnega gradiva (glavičen, glavičje, glavniček, glavnjača, glavt), 1 iz Breznikovega izvoda Pleteršnikovega slovarja (glavobučen). Iz SP Šolar ni prevzel 7 besed (glavkom), iz gradiva pa ok. 35 (glavarka, glavatec, glavnoštaben). Prikazano besedje torej ni hotelo biti izbor, ampak čim popolnejši seznam vsega na hitro dosegljivega gradiva. Vzrok za neupoštevanje tolikšnega števila besed iz že obstoječe listkovne zbirke je bil verjetno v njeni še ne popolni abecedni urejenosti.
Tudi vsebinska in tehnična obdelava gesel pričata, daje šlo pri poskusni redakciji v glavnem za ugotovitev, katere Pleteršnikove besede oz. pomeni so potrjeni z zbranim listkovnim gradivom in kateri ne. Leksemi so bili obdelani tesno ob Pleteršniku (glavanja, glavateti, glavatost), tudi tam, kjer je gradivo narekovalo drugačno rešitev (glavičast, glavička). Zato so mnogi novi pomeni, zveze in slovnične oblike marsikatere besede ostali
17 Za nakup Littréja v redakciji P. Roberta se je Inštitut dogovarjal 14. maja 1951, NUK, R 15-76, mapa I. 18Originalna pravila in vprašalnice ter dopis o pripravljenosti za nasvete, NUK, R 15/76, mapa VII. ^ Letopis SAZU 4, Ljubljana 1952, 188. 411 Arhiv Inštituta za slovenski jezik, 38/51.
41 Šolarjeva zapuščina, NUK, R 15-76, mapa VII.
neopaženi, odnosi človeško : nečloveško oziroma stvarno : preneseno pa slabo prikazani (glavarica, glavariti, glavica, glavina). Najboljše so tiste Šolarjeve redakcije, ki so nastale na podlagi gradiva povsem samostojno, bodisi da Pleteršnik besede ni imel ali je bila pomensko nerazčlenjena (glavački, glavičarka, glavniček, glavničeri). Pri tem je Šolar odpiral nove pomene (glavje, glavnica), pomenske odtenke pa združeval v samostojne pomene, čeprav je hkrati pogosto zanemaril njihovo usklajenost (glava 6 : glavač 2, glavar : glavarica, glavničar : glavnikar)" Redakcijsko ohlapnost sta povzročala zlasti hitrica pri delu in gradivo z nezadostnimi podatki, torej dejstvi, s katerima seje Šolar že ob ekscerpi-ranju zaman bojeval. Mogoče je še, da iz že prej navedenih vzrokov ni pregledal vsega razpoložljivega gradiva. Očitna je tudi začetna Šolarjeva slovarskoredakcijska neizkušenost.
Pomenska pojasnila predstavljajo praviloma dobri ali manj dobri prevodi Pleteršnik-ovih nemških ustreznikov (glavarina, glavičar, glavička), novi ali v Pleteršniku nerazloženi pomeni pa so pojasnjeni s sopomenkami ali kratkimi razlagami; meja med njimi je pogosto zabrisana (glavina, glavnjač, glavka). Razlage oz. razlagalne sopomenke pogosto niso oblikovane iz knjižno nevtralnih elementov (glavinai; glavka, glavnica, gla-voboljica; mi je šlo skozi glavo 'se mi je utrnila misel'). Ključni in izhodiščni pomeni sploh nimajo uvajalnih klasičnih razlag; nadomeščajo jih kdaj pa kdaj zapostavljene razlage (,glavar) ali pa sami citati (glavan, glavana). S citati je Šolar potrjeval ali pojasnjeval pomene, zato so navedeni brez doumljivega reda, v njih se pojavljajo iste besedne oblike, iste zveze ipd. (plačevati glavarino 3x, prijemati se za glavo 3x). Ker je imel na voljo premalo gradiva, posamezni citati slabo podpirajo oz. razlagajo pomen besede (glavarstvo). Glavni kriterij za odbiranje citatov je bila njihova kratkost, jedrnatost, šele nato je bil upoštevan pomenski kriterij. Šolarje imel najrajši citate z naštevalnimi enotami (glavniček, glavnikarstvo). Citate je krajšal in prirejal (odvisni stavek > glavni stavek, nikalna oblika > trdilna oblika; vstavljanje osebka oz. predmeta ipd.). Glede na avtorstvo citatov je bil izbor zelo pisan, vendar enostranski. Kriterij »dobrega avtorja« ni prišel do veljave. Največkrat je bil sicer citiran Prešeren (24), po petkrat Cankar in Levstik, preostali klasiki pa od enkrat do trikrat; vse drugo predstavljajo jezikovnonormativno manj primerni avtorji, pri čemer so se nesorazmerno visoko povzpeli npr. Erjavec (15), Župančič (7), Ozvald (17), Slovenski poročevalec ( 12) in nekateri jezikoslovci (Caf 33, Cigale 29, Janežič 16). Ker je šlo za Pleteršnikov vzorec slovarja, po katerem naj se prikaže tudi zgodovina besed, je Šolar poleg sodobnih in klasičnih avtorjev vključil še nekaj starejših (Hipolit, Kastelic, Gutsman, Pohlin, Murko, Svetokriški, Novice) oz. najnovejših virov (Naša žena, Ljudska pravica).
V poskusni redakciji je veliko botaničnih in zooloških izrazov, prevzetih iz strokovnih knjig, zlasti iz Brehma.4' Razloženi so z zastarelimi in nepreverjenimi latinskimi ekvivalenti. Od 7 botaničnih terminov, ki nastopajo celo kot gesla, jih sočasni gimnazijski učbenik 5 ne obravnava. Druge terminologije je zelo malo (anatomija, arhitektura).
Slovarske razlagalne tehnike Šolar v prvem delu še ni obvladal, tako je npr. pridevnike razlagal tudi samostalniško (glavarski, glavat, glavobolen), samostalnike pa pridevniško (glavinar). V elaboratu so uporabljene slovnične, avtorske, terminološke ipd. oznake (kvalifikatorji), po večini v obliki krajšav (glavnica nk, glavnjak gor.). Nekaj vrednostnih in zvrstnih oznak je prevzel iz Pleteršnikovega slovarja (glavanja zaničlj., glavinar
42	Konec leta 1958 pa je v pismu A. Bajcu hudo grajal nekoordiniranost slovarja SP, NUK, R 15/76, mapa I.
43	A. E. Brehm, Življenje živali I-IV, Ljubljana 1937^t0.
psovka), drugačnih oz. novih ni (glavnja 0, glavnjača 0). Vsega skupaj je v elaboratu nekaj nad 200 različnih oznak, uporabljenih ok. 570-krat.
Pravopisno, pravorečno, naglasno in tonemsko seje Šolar naslonil na Pleteršnikove podatke, vendar je hotel biti časovno usklajen. Opustil je zastareli izgovor dvoustničnega u (glavobolen, glavobolnec) in odpravil nežive ali pešajoče naglase (glavišče > glavtšče), vendar njegove tonemske zaznambe niso zanesljive (glavnina > glavnîna, glavura > glavtira, glavobučen).
Tudi tehnična izvedba elaborata kaže nasledke prevelike hitrice pri delu. Temeljno podobo in zgradbo članka je prevzel po Pleteršniku, podatki pa niso vselej obdelani po vzorcu. (Prim, nedodelana gesla glavariti, glavarjev, glavatica, glaven.) Iztočnice je v ge-selskem besedilu praviloma izpisoval, včasih krajšal (glavinski, glavit). Abecedno zaporedje iztočnic ni brez napak (glavnjica - glavnjenica).
Med redigiranjem se je Šolar izpopolnjeval. Najprej je opustil opozarjanje na Pleteršnikove podatke, ki jih novo gradivo ni potrjevalo, nato je začel spreminjati tudi celotno organizacijo geselskega članka. Kot nakazuje geslo reč,4* za katere redakcijo je imel v Pleteršniku šibko oporo, je postajala Šolarjeva druga obdelava bogatejša, vsebinsko bolj poglobljena in enovitejša; tonemski podatek je dobil posebno mesto v članku.
Elaborat so člani uredniškega odbora pregledali le po vrhu. Bajec npr. ni bil zadovoljen z razlago pri glavatica, Tomšič je predlagal popravek Finžgarjevega citata pri glaven, nekdo je opozoril na nepravilno uvrstitev navedkov pod 5. pomen glave. Ramovš je, kot je sam sporočil Šolarju, besedilo prebral, pa ga potem ni več našel.45 Po Šolarjevih marginali-jah, npr. o pomenski razliki med glciven in glaven, se da sklepati, da so poskusno redakcijo obravnavali tudi na uredniški seji. (Številne tehtne pripombe je naknadno, verjetno leta 1953, pripisal še Vodušek.)
Poskus je paradoksalno uspel: Šolarja je prepričal, da bi bil načrtovani slovar neorgan-ski, da seje dotedanja oblika dela izčrpala in da po stari poti ne kaže več hoditi, Kolariča in verjetno tudi druge pa, daje treba ostati pri prvotnem načrtu ter obstoječo zbirko izpisov le še izpopolniti z narečnim in zgodovinskim gradivom.'"' Naj bi bilo kakor koli, slovar, kakršnega so snovali prvi slovenski povojni slovarniki, bi bil pod ravnijo sočasne evropske leksikografije, obenem pa bi po vsi priliki presegel predvideni obseg47 in roke.
Vse to seje dogajalo s slovarjem od pomladi 1951 do naslednje pomladi, toda resnični začetek njegovega konca sega še nekoliko nazaj. S Kidričevo smrtjo, zlasti pa z osamosvajanjem velikih inštitutov od SAZU, kot Jožef Stefan, Boris Kidrič ipd., so se zredčile drobtinice od bogatinske mize. Od ok. 50 ekscerptorjev leta 1950 oz. 39 leta 1951 jih je spomladi 1952 delalo še 27, jeseni pa le 3 oz. nazadnje 1. Pri opuščanju sovjetskega vzorca akademije se je šušljalo tudi o ev. razpustitvi Inštituta oz. o njegovi pripojitvi k univerzi v zmanjšanem obsegu. Ramovš in Šolar sta namero preprečila s posebno spomenico, ki jo je sestavil Šolar in v kateri so bile nadrobno opisane naloge, ki jih univerza ne bi mogla uresničiti, in mednje sodi priprava temeljnih jezikoslovnih del.4" Po teh organizacijskih stresih in po opravljeni oceni stanja slovarskih del se je Šolar po Ramovševem naročilu
44	Prim, reprodukcijo gesel reč - rečen.
45	Arhiv Inštituta za slovenski jezik, 292/53.
46	Delovni načrti Inštituta za 1952, Arhiv Inštituta za slovenski jezik pri predsedstvu SAZU.
47	Geslo glava npr. ima pri Pleteršniku 89 vrstic, v Priručnem slovniku 233, v SSKJ 196, pri Šolarju
285+9.
48	Ramovš Šolarju 23. marca 1952 in priloga, NUK, R 15/76, mapa IX.
t*avtuui,ù/< чу J'A.,'у JtAu/nf	» hm
■faOMU	-fit-u r-it' Set.
ъ-
i vodstvo^Javnih reči. i
Stran iz Šolar-Ramovševe redakcije posodobljenega Pleteršnika (1951)
rež -1 /r<?č -Г/ jrtvar, zadeva, ee_J^hko_kuJ^reče^Odneael J" svoje rcïi. Nobçr.^ reč ni varna pred nJim. Kak bi tak lepo reč končal, smeJočo v spanju Jo zaklal. (Prefi.J Izdelovanje veeh mogočih in nemogočih ^rečl. Qzv. Balade pet' Je reč pohujôljlva in zapeljiva, freê. Tri želel Ы reči.Preé. Priéla pa Je Se huJ6a reč. Ani. To Je etara reč. Pjjznlč. Poraz Je bil Je gotova reč. VI.Lev. Sem bil vedno elabe glave za tako reč. ? Antl veô, kako ее taki reči streže. Fr.Lev. Reč Je taka, da Je Jernej najprej pozdravil, nato pa pljunil. Iv.C. Goepod, kateremu Je Je smrt, pekel ln vea reč podvržena.
Človekove poelednje reči eo! emrt, sodba, pekel, nebesa. Km. -	Ker tako reči etoje,bo-
te r«ži oami lohko zapopadll, da na morem več nazaj. Prej. DrugI poeli mu niso puêêali čaaa za ôolske reči. Ozv. Sem kmalu sprevidel, da eo človeške reči vseskozi smeéne, nizke ln nestanovitne. Sovrè. N1 imela nobenega vpliva na vodstj Sov rè. - Здгаг^ЈЗта 1 ov a ž e vanj
redila,"/'je povedala Nežka. "Prava reč!" Bevk.. Na^/dve milji ali a.ujoti,	.u...	•
:.«tirl -dni nI taka reč! JebarJ^Ljjjft, yeÇ, da se potepate tako dolgo. Fžg .f- .^l^ul^^nejevelje s presneta reč! predrta reč! N1 reč, da bi to ne izbrisalo vsakega madeža. J.Krek - Jujj^z^jl^določene^ko-^lčlne! Nasekanih Je bila cela reč cepcev. Detela. .,.се1ц reč podobne navlake. Sovrfc. ...Imam celo rec desetakov. hjlakar, ...bi ее nabrala lepa reč tolarjev. Tavčar i^raz__stopn^e : sim sklenil У vsako reč pi'ed skusiti.. .koker ta etan zapustiti. Preé. Sin ga Je na mile reči prosil, da ni mogel odreči. Fžg. To ni majhna reč . Jo/ to -и*' ^..beeedat Tri Je s Pavlom sinke odkojlla, da ni z njimi reči razdelila. BKr. SaSelJ. Lenklne reči so udarile sredi njegove zavesti ko strela. Pavič.
rečelj -člJa га.	držaj žlice podkr.T.
rečen -čna -o adj .	Kmet ne mara za
modroslovskc dokaze, temuč za rečne, djanske. Mencg. Osebni in rečni predmet sta v rodllnlku.Žis. rečen -čna -o adj . J^jmra^rekaj Izdela pravilnik o plovbi in uredbo o rečni policiji. SPor. Na rečnem zavoju se kopiči gramozna sipina. ^Kronika. Navadna rečna riba. St.Bevk. rečna ladja, po rečni dolini, rečni promet, rečni brod, rečna plovba. rečtn -êna -o pt. jLji^rečjl.: Kar Je rečino, Je rečeno. Fžg. Rečeno, stor^eno/Na podstavl reče-nlh podatkov. Knez. «*<•
i/ ^Ј^гис^а tate,
66.
začasno posvetil slovnici. O počitnicah 1951 je v (neodposlanem?) pismu Kolariču, ki je medtem postal namestnik upravnika inštituta, pisal v zdravilišče, kako je ves zakopan v novo dejavnost in kako bo končno uresničil svoje sanje. Vendar se, zvest Ramovšu, ni strinjal z načrtom mlajših sodelavcev, da bi se organizirali mimo idejnega vodje Inštituta. V pismu je neugodno ocenil tudi strokovno delo nekaterih njegovih članov, npr. Voduška.55
V naslednjem poletju je prišlo do usodnega preloma. Dne 16. septembra je umrl Ramovš in Šolar je bil suspendiran. Dne 4. oktobra se je v pismu začasnemu upravniku Grafenauerju zaman poskušal ubraniti obrekovanj in formalnih obtožb (prilaščanje oblasti, slabo vodenje del, nedovoljeno najemanje sodelavcev, zlasti nun, nekontroliranje gradiva ipdS koncem meseca je bil prisiljen odpovedati se službi, nato je bil aretiran in 30. decembra obsojen." Kolarič pa je moral pod težo razmer vendarle takole zasnovati letno poročilo za 1952: »Doslej je vse delo za ta slovar vodil prof. Šolar, ki je po zamislih prof. Ramovša tudi izdelal potrebna navodila za zbiranje in delo sproti nadziral. On je edini človek, ki ima jasno sliko o dosedanjem gradivu in njegovi kvaliteti in ki tudi natančno ve, kako bi bilo treba delo nadaljevati in končati.«5" Tako seje znova potrdila misel, ki seje porodila Kidriču za njegovo in Grafenauerjevo šestdesetletnico: »Slovenci ne znajo enega slaviti, ne da bi žalili drugega.«5" Toda spoznanje je prišlo prepozno in usoda prvega akademijinega slovarskega poskusa je bila zapečatena.60
Stane Suhadolnik
"Šolar Kolariču ob sončnem obratu 1951, NUK, R 15/76, mapa I.
S6Dopis 4. oktobra 1952, NUK, R 15/76, mapa IX.
57	Prim. Slovenski poročevalec 30. in 31. decembra 1952.
58	Arhiv Inštituta za slovenski jezik, 254/52.
59	Kidričevo pismo uredništvu Slovenskega jezika 26. marca 1940, NUK, R 15/76, mapa I.
60	V objavljenem načrtu dela v Inštitutu 1953 slovar knjižnega jezika ni omenjen, Letopis SAZU 5, Ljubljana 1954, 243.
N. I. TOLSTOJ IN REZIJANŠČINA (Ob odkritju »Rezijanskega slovarja« J. Baudouina de Courtenayja)
Pred pol stoletja, konec 50. let, se je mlad znanstvenik, potem ko je prejel za tisti čas zelo temeljito izobrazbo in se izkazal na dveh zelo različnih slavističnih področjih - pri študiju živih (bolgarskih) govorov in jezika staroslovanskih besedil (kakšen razpon za začetnika!), gnan od nenehne vedoželjnosti in željan novih odkritij, odpravil iz Moskve v Sankt-Peterburg (tedaj Leningrad), da bi tam, v Arhivu Ruske akademije znanosti (tedaj AZ ZSSR), preniknil v vire domače jezikoslovne in slavistične tradicije, se seznanil vsaj z delom nepreglednega dokumentarnega bogastva, ki so nam ga skrbno zapustili naši predniki in ki potrpežljivo čaka redkega dotika sodobnega raziskovalca. Sicer pa je imel tudi konkretno zamisel. Po »padcu« jezikoslovne doktrine N. Ja. Marra so v domače jezikoslovje začele prodirati ideje sistemsko-strukturnega pristopa k jeziku, ki sta jih oblikovala že F. de Saussure in J. Baudouin de Courtenay. Za razliko od F. de Saussurja, ki je bil preveden in izdan v ruščini (Tečaj splošnega jezikoslovja, 1933), so bila dela slednjega raztresena po različnih, pogosto malo znanih izdajah, od katerih so bile sredi 20. stol. številne raziskovalcem kratkomalo nedostopne. Baudouin je potemtakem zazvenel sodobno in obetavno. Mladega raziskovalca, kije potoval iz Moskve v Peterburg, je prevzela želja, da bi dobil vpogled v »rokopisnega Baudouina« in poiskal morebitna znanosti še neznana dela. In upanje ga ni prevaralo: akademijski arhiv je hranil po obsegu velikansko Baudouinovo »zapuščino« - s to besedo lahko še najbolj natančno izrazimo to, čemur bi v ruščini rekli »dediščina, ki je ostala po kom«... Dejansko je šlo za novo odkritje v zvezi z J. Baudouinom de Courtenayjem vsaj kot slavistom in slovenistom. In čast takšnega odkritja velikega znanstvenika je odslej pripadala N. I. Tolstoju. O tem je bilo podano poročilo I. 1959 na znanstvenem zasedanju v Inštitutu za slavistiko AZ ZSSR, posvečenem 30-letnici smrti J. Baudouina de Courtenayja. Urednik zbornika referatov s tega zasedanja (gl. Boduèn de Kurtenè 1960) S. В. Bernštejn je v predgovoru zapisal: »Inštitut za slavistiko AZ ZSSR se je na pobudo N. I. Tolstoja lotil priprave izdaje neobjavljenih bogatih Baudouinovih slovenskih dialektoloških materialov. Nekateri izmed njih bodo pripravljeni za tisk v letu 1961.« (Boduèn de Kurtenè 1960: 4). Žal so se razmere obračale tako, da ta zamisel ni bila uresničena niti konec XX. stoletja, če ne štejemo manjšega odlomka »Rezijanskega slovarja«, katerega izdaja seje načrtovala za I. 1961, izšel pa je pod uredništvom N. I. Tolstoja šele 1. 1966 (o tem gl. niže). In to je bilo vse.
Kljub vsemu so v slavistiki vedeli za arhivska odkritja N. I. Tolstoja. Številni slavisti so čakali na izdajo Baudouinovih slovenskih (resp. rezijanskoslovenskih) dialektoloških materialov, ki jih je prvič tako podrobno opisal N. I. Tolstoj v zborniku referatov omenjenega znanstvenega zasedanja (gl. Tolstoj 1960: 67-81, zlasti 73-81). Posebno pozornost je pritegoval Baudouinov »Rezijanski slovar«, o katerem so se pozneje začele ustvarjati cele legende. Samo dva primera. Pred nekaj leti je v pogovoru kolega slavist, ki nikoli ni videl rokopisa »Rezijanskega slovarja«, na široko modroval o njegovih »pomanjkljivostih in določenih dobrih straneh«. Drugi je pohitel z objavo sporočila, da je prvi snopič slovarja domnevno že izšel. Nič od tega ni bilo res. Stvar izdaje »Rezijanskega slovarja« in drugih rezijanskoslovenskih materialov J. Baudouina de Courtenayja seje dejansko spremenila v svojevrstno »rezijanskoodisejo« slavistike druge polovice XX. stoletja, kije stala N. I. Tolstoja precej časa in moči. Desetletja je bila rezijanščina neogibna tema razprav in pogovorov N. I. Tolstoja s piscem teh vrstic. To dejstvo in tudi neposredno delo pri pripravi
»Rezijanskega slovarja« za tisk sta mi dali pogum, da razjasnim določene okoliščine »re-
zijanske odiseje« N. I. Tolstoja in s tem razblinim legende, ki sem jih prej omenil.
* * *
J. Baudouin de Courtenay je začel hoditi med rezijanske Slovence 30 let po tistem, ko jih je 1. 1841 obiskal prvi ruski slavist 1.1. Sreznjevski. Rezijani, ki živijo skoraj popolnoma obkoljeni od Italijanov in Furlanov (danes pokrajina Furlanija-Julijska krajina), so Baudouina pritegnili kot predmet samostojne dialektološke raziskave in kot primer jezikovnih stikov in mešanja jezikov, problem, ki je živo zanimal znanost v drugi polovici XIX. stoletja. L. 1872 je prvič potoval v Rezijo, se okužil z »rezijanizmom« (izraz samega Baudouina!) in vse do 1893 raziskoval izredno zanimiv kotiček slovanskega sveta. 1875 je Baudouin obranil doktorsko disertacijo »Poskus fonetike rezijanskih govorov« (Boduèn de Kurtenè 1875a), istega leta je objavil »Rezijanski katekizem«, ponatisnjen 1. 1894 (Boduèn de Kurtenè 1875b; Baudouin de Courtenay 1894), v 90. letih je začel izdajati »Gradivo za južnoslovansko dialektologijo in etnografijo« - 1895 rezijanski zvezek, 1904 - o govorih terskih Slovanov, 1913 - z rezijanskim spomenikom »Krščanski nauk« (ustrezno: Baudouin de Courtenay 1895; Baudouin de Courtenay 1904, Boduèn de Kurtenè 1913). Vendar je večji del gradiva ostal v rokopisu in obsega več zvezkov, med njimi tudi »Rezijanski slovar« (Arhiv RAN, fond 102, op. 1, št. 8,9; gl. kopijo f. 26 s ponovnim začetkom črke »A«). Baudouin je našteval različne vzroke, ki so mu preprečevali, da bi se lotil izdaje celotnega zbranega rezijanskega gradiva. Eden izmed njih je ta, da ni imel možnosti. V Arhivu RAN smo našli Baudouinovo pismo z dne 17./30. oktobra 1902, naslovljeno na ORJAS (Otdelenie russkogo jazyka i slovesnosti imp. Akademii nauk). V njem pravi: »Moje dialektološko gradivo prihaja v biblioteko Akademije (pozneje je bilo preneseno v Arhiv Akademije) zato, da v primeru moje smrti ne bi propadlo in bi postalo dostopno drugim raziskovalcem. Ni dvoma, da so med temi raziskovalci osebe, ki bodo zmožne uporabiti moje gradivo celo bolje kot jaz sam, vendar ga bodo le stežka uporabile tako hitro kot jaz sam, že iz preprostega razloga, ker bodo morale porabiti veliko časa za predhodno spoznavanje in osvojitev tega gradiva, medtem ko jaz kot zbiralec in neposredni opazovalec ne potrebujem teh pripravljalnih del in se lahko takoj lotim končne obdelave. Ker pa za zdaj ne nameravam umreti in se čutim še dovolj močnega za večletno trdo delo, sem mnenja, da bi bila najbolj primerna rešitev, če bi meni samemu omogočili, da posvetim precejšen del časa prav obdelavi in pripravi za tisk vsega tistega, kar sem sam tudi zbral« (fond 9, op. 1, št. 771, f. 12, 12v). V istem pismu piše Baudouin tudi o slovarju: »...Med drugim bi bilo zelo zaželeno končati že začeti slovar rezijanskih govorov« (f. 12v).
Usoda je hotela, daje to željo velikega jezikoslovca uslišal več kot pol stoletja pozneje prav N. 1. Tolstoj.
N. I. Tolstoj je s svojim odličnim poznavanjem dosežkov svetovne slavistike srede XX. stol., potem ko sije ogledal »Rezijanski slovar«, takoj dojel, daje pred njim novatorsko delo J. Baudouina de Courtenayja, ki je dragoceno ne le za slovenistiko, temveč tudi za slavistiko nasploh, prvič zato, ker »sta slovar in glosar (terskega narečja) vse doslej edini pokrajinski besedišči slovenskega jezika« (Tolstoj 1960: 70), drugič pa je »Baudouinov slovar prvi sinhroni in 'popolni' narečni slovar v zgodovini slavistike, Slovenci pa imajo samo enega - Tominca, posvečenega črnovrškemu narečju«1 (iz pisma piscu tega članka z dne 23. VI. 1984).
1 Mišljen je slovar, izdan že po Tolstojevi publikaciji 1960; I. Tominec, Črnovrški dialekt, Kratka monografija in slovar, Ljubljana, 1964.
Slovar, ki ga sestavlja 248 folijev in približno 2000 kartic, je bil skopiran oziroma pre-fotografiran. Po besedah N. I. Tolstoja mu je pri tem za 50. leta težkem opravilu veliko pomagal oče Ilja Iljič. Obdelava slovarskega besedila je nato tekla po teh fotokopijah.
Baudouin, kot že vemo, »Rezijanskega slovarja« ni dokončno pripravil za tisk. To je bila, po besedah N. I. Tolstoja, bolj »prva obdelava gradiva terenskih zapisov... Predlagal je (Baudouin de Courtenay), da se sestavi ne toliko slovar v tedanjem in sedanjem pomenu besede, kolikor slovarski inventar za slovnične namene, pa tudi določen etnografski komentar za izpričane lekseme« (Boduèn de Kurtenè 1966: 184, 185). Tako je rokopis slovarja v bistvu sinteza leksikalnega in slovničnega gradiva, ko se v register vključuje tudi slovnična oblika besed. Pri pripravljanju slovarja za izdajo je N. I. Tolstoj obdržal vse slovnične oblike, ki jih je izpostavil Baudouin, le da jih je prenesel v ustrezna leksikalna gesla, ko so se za besedo in njeno razlago navajale vse slovnične oblike, ki jih je zabeležil Baudouin - pri samostalnikih sklonske, pri glagolih - za čas, osebo itd. Baudouinova transkripcija seje izkazala kot dokaj zapletena. Zanj ni bila toliko pomembna fonološka, pač pa čisto fonetična predstavitev rezijanskega govora. Zato je skušal N. I. Tolstoj pri pripravi odlomka »Rezijanskega slovarja« za tisk v glavnem ohraniti Baudouinovo transkripcijo (gl. Tolstoj 1961: 21-22). Leta 1966 je objavil prvih pet črk »Rezijanskega slovarja« - A, B, C, Č, D (Boduèn de Kurtenè 1966: 195-226).
N. I. Tolstoj je dolgo delal z Baudouinovim »Rezijanskim slovarjem«. Celotno besedilo je prenesel s fotokopij na kartice, da bi ga laže obdeloval. Napravil je prvo varianto uredniškega dela. Toda nenehna zaposlenost na drugih področjih slavistike in jezikoslovja, organizacijsko delo pri vseh mogočih znanstvenih projektih, predavanja za študente in drugo so preprečevali, da bi se scela posvetil temu delu. Spominjam se, kako je večkrat govoril o tem in obžaloval, da ne utegne končati Baudouinovega slovarja.
Ko sem se v začetku decembra 1983 mudil v Moskvi, seje na ulici Boljšaja Ordynka, kjer je živel N. 1. Tolstoj, med nama razvil pogovor o usodi »Rezijanskega slovarja« J. Baudouina de Courtenayja. N. I. Tolstoj je povedal, da so po objavi odlomka slovarja 1. 1966 zanimanje za delo pokazali Slovenci. S Slovensko akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani so tekli pogovori o sklenitvi priprav in izdaji slovarja. Bilo je odločeno, da bo slovar izšel v Ljubljani. Med akademijama je bil sklenjen sporazum. Toda tekla so leta, stvar pa se ni premikala. N. I. Tolstoj je bil resno zaskrbljen zaradi tega in po dolgih razmišljanjih (kot je priznal) je predlagal, da delo nadaljujem jaz, v zadnji fazi pa naj bi se mi pridružil tudi slovenski etnograf dr. Milko Matičetov, največji slovenski poznavalec Rezije, rezijanske etnografije in folklore. (Naj pripomnim, da seje N. I. Tolstoj pogovarjal z M. Matičetovim o sodelovanju v moji navzočnosti v Moskvi precej prej, v 70. letih). Ker sem izrazil bojazen, ali bom nalogi kos, je N. I. Tolstoj odvrnil, daje prišel do tega sklepa po analizi položaja v domači slovenistiki in omenil določene moje izkušnje v slovenistiki - napisana prikaza prekmurskega in rezijanskega knjižnega mikrojezika v okviru doktorske disertacije (gl. Duličenko 1980-priloga I: 281-319,483-492). Poleg tega je pripisoval velik pomen temu, da delam v Tartuju, kjer je J. Baudouin de Courtenay predaval od 1883 do 1893 in od koder se je trikrat odpravil na dialektološke terenske raziskave v Rezijo, obenem pa seje Baudouin v Tartuju ukvarjal tudi s sestavljanjem »Rezijanskega slovarja« (gl. Duličenko 1993a: 381-389; Duličenko 1995: 12). Delo pri »Rezijanskem slovarju« bi v Tartuju po besedah N. 1. Tolstoja ponovno spodbudilo rezijanološke raziskave, ki jih je začel že Baudouin. V pismu z dne 21. decembra 1983 sem dal svoj pristanek. Aprila 1984 mi je N. I. Tolstoj po študentki - Moskovčanki, ki je pri nas študirala, posredoval del kar-
toteke in del fotokopij, v pismu z dne 23.VI. 1984 pa je zapisal: »Resno in nedvomno pomoč lahko nudi poznavanje objavljenih rezijanskih besedil, ki jih je izdal sam Baudouin (»Materialien...«). Sam sem jih znal skoraj na pamet in sem jih uporabljal, kadar je bilo treba določati pomene«. 14. februarja 1985 sva imela prvi čisto »rezijanološki« sestanek, na katerem sva pretresla kopico vprašanj iz tistega dela slovarja, ki sem ga že obdelal. V Tartu sem se vrnil z ostalim delom kartoteke »Rezijanskega slovarja«. Obdelava ni šla tako hitro, kot bi hotel. Na predlog slovenske strani (med drugim dialektologa Tineta Logarja) je bilo treba Baudouinov transkripcijski sistem iz tehničnih razlogov poenostaviti. Poleg tega je bilo treba ob delu s celotnim besedilom slovarja še enkrat urediti celotno gradivo, odstraniti nedoslednosti in ponovitve, neupravičene drobitve geselskih člankov, opremiti ustrezna leksikalna gesla s slovničnimi oblikami, poenotiti sistem kazalk, predvsem pa dosledno izpeljati načelo štirijezičnosti slovarja: rezijanske besede je bilo treba pojasnjevati z ustrezniki v treh jezikih - slovenskem, ruskem in italijanskem; poleg tega je bilo treba prevesti v slovenščino in ruščino ponazarjalno gradivo za vsak geselski članek. Kjer tega ni storil Baudouin, sem prevod iz rezijanščine v ruščino opravil jaz, za slovenščino in italijanščino sem puščal prazen prostor, da bi v Ljubljani ustrezne prevode opravil dr. M. Matičetov. Razume se, da smo vse, kar je bilo našega, dajali v oglate oklepaje. Spremembe in dopolnitve, o katerih je govor, so bile za dovršitev slovarja nujne. To delo je terjalo velikih naporov in koncentracije, ki jih je včasih primanjkovalo, če upoštevamo sistematična predavanja na univerzi in tudi druga področja znanstvenih interesov. na katerih je bilo treba nadaljevati z delom. Naposled je bila obdelava slovarja 11. junija 1987 končana. Ker je bilo besedilo izjemno zapleteno - svojevrstna Baudouinova transkripcija, prepletanje latinice s cirilico - gaje bilo treba na roko prepisati s kartoteke na standardne liste, s katerih naj bi se besedilo stavilo v tiskarni. To delo je vzelo približno pol leta časa, od julija 1987 do 24. januarja 1988, obseg slovarja pa je znašal 1211 strani. 2. februarja 1988 sem prinesel rokopis »Rezijanskega slovarja« v Moskvo in že takoj naslednjega dne sva imela najin drugi »rezijanološki sestanek«. Obravnavala sva vprašanja, ki jih je bilo treba rešiti pred kopiranjem rokopisa in odpravo enega izvoda v Ljubljano. Skoraj cela pomlad 1988 je šla za kopiranje rokopisa v dveh izvodih - enega za N. I. Tolstoja, drugega zame. 27. maja istega leta sem poslal N. I. Tolstoju seznam 1800 besed s kazalkami, ki jih je bilo treba vključiti v besedilo slovarja, junija pa je bilo končanih in posredovanih v Moskvo 33 strani priloge »Rezijanski antroponimi«. Naposled je bilo tehnično delo končano in N. I. Tolstoj je posredoval »Rezijanski slovar« v
Ljubljano. Tako seje končala ruska (resp. sovjetska) etapa »rezijanske odiseje«.
* * *
Ljubljanska (resp. slovenska) etapa »rezijanske odiseje« ni nič manj dramatična. Do poletja 1989 je pri slovarju požrtvovalno delal M. Matičetov, ko je prevajal rezijansko lek-siko v slovenščino in italijanščino, ponazarjalno gradivo pa samo v slovenščino. Potem ko je bilo to delo opravljeno, je spel nastala potreba po ponovni redakciji slovarja. To je bilo storjeno skupaj z M. Matičetovim v Ljubljani julija 1989 in 1990. Preostala »temna mesta« naj bi M. Matičetov preveril v Reziji, medtem ko naj bi dodatno primerjanje posameznih leksemov z originalom (zlasti tistih črk, fotokopij katerih nisem imel - N. 1. Tolstoj jih zaradi časovne odmaknjenosti ni mogel najti) opravil v arhivu v Peterburgu pisec teh vrstic (kar je bilo tudi storjeno junija 1990, gradivo pa kmalu poslano v Ljubljano). Končanje del pri »Rezijanskem slovarju« je imelo v Sloveniji precejšen odmev (gl. npr. Torkar 1989: 3; Matičetov 1992: 65; prav tako še: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, let. 30,
Ljubljana, 1990, št. 1-4, 17; Mladika, leto XXXVII, Trst, 1993, št. 7, 191; Primorska srečanja, Nova Gorica, 1994, št. 160-161, 478 idr.).
Kljub vsemu je slovar obležal v rokopisu. Omenjali so se različni vzroki: pomanjkanje sredstev za izdajo, težave s stavljenjem besedila ipd. V pismih in ob srečanjih je N. I. Tolstoj večkrat izražal bojazen, enkrat pa je celo navrgel: ali mu je usojeno, da bo videl slovar natisnjen še za življenja!... Ker se stvar ni premikala, je N. I. Tolstoj začel razmišljati tudi o drugih možnostih objave »Rezijanskega slovarja«. Bil je že pripravljen vrniti rokopis v Moskvo, vendar le v primeru, če bi slovenska stran določno odgovorila, da v Ljubljani zaradi takih ali drugačnih vzrokov ne more iziti.
Poleti 1994 sem bil na trimesečnem študijskem bivanju na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Ena od mojih nalog v okviru slovenističnega študija je bilo tudi delo pri »Rezijanskem slovarju«. Po preteku let je bilo čutiti potrebo, da bi ponovno prelistali slovar, našli morda drugačne rešitve tistih vprašanj, ki so še ostajala nerešena. Najprej sem celotno besedilo pregledal jaz, potem pa sva ga še enkrat skupaj z M. Matičetovim. 8. septembra smo v stanovanju M. Matičetovega (Langusova 19) obravnavali tehnična vprašanja izdaje s članom predsedstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti Francem Jakopinom, opravljena je bila simbolična izročitev samega rokopisa »Rezijanskega slovarja«, kar je bilo ovekovečeno na fotografiji, ki jo hrani pisec tega članka. O »Rezijanskem slovarju« je pisal tudi slovenski tisk (gl. npr. Torkar 1994: 31-32). V poročilu Ministrstvu za znanost in tehnologijo sem v točki I (str. 2 rokopisa poročila) zapisal: »V času od julija do septembra je bil slovar skupaj z dr. M. Matičetovim zadnjič strokovno prebran, vneseni so bili posamezni popravki in dopolnila... »Rezijanski slovar« je zdaj v celoti pripravljen za natis«. Ob povratku iz Ljubljane septembra 1994 sem se v Moskvi srečal z N. I. Tolstojem in mu povedal za zadnje korake, napravljene v zvezi z »Rezijanskim slovarjem«. N. I. Tolstoj je bil iskreno vesel in dejal je, da zdaj ima določeno upanje, da bo videl slovar izdan. Decembra 1994 sem se ponovno mudil v Arhivu RAN v Peterburgu, da bi tam napravil kopije nekaterih strani pa tudi dodatno primerjal nekatera mesta v besedilu. Zbrano gradivo sem nemudoma poslal v Ljubljano. Moje zadnje srečanje z N. I. Tolstojem je bilo 16. julija 1995, ko sem na poti na jug zavil skupaj z mlajšim sinom k Tolstojevim v Verbilke. V mojih dnevniških zapisih za 25. julij piše: »Govorila sva o 'Rezijanskem slovarju' Baudouina de Courtenayja, oba sva bila zaskrbljena, ker iz Ljubljane ni nikakršnih vesti, kar utegne pomeniti, da se stvar ne premika...« Začel sem pisati v Ljubljano. Medtem je M. Matičetov na sejah drugega razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti dvakrat postavil na dnevni red vprašanje izdaje slovarja, isto vprašanje je sprožil tudi F. Jakopin (pismo F. Jakopina z dne 19. marca 1996). Naposled seje izvedelo, daje 1. 1996 Akademija namenila denar za izdajo slovarja, čeprav so ostale še težave z izbiro strokovnjaka, ki bi se lotil stavljenja tako zahtevnega besedila. V zadnji etapi »rezijanske odiseje« nas je zapustil N. I. Tolstoj ...
* * *
N. I. Tolstoj je tako kot že J. Baudouin de Courtenay gledal na rezijanščino kot na fenomen, ki je velikega teoretičnega pomena ne le za slovenistiko, temveč tudi za slavistiko sploh. Menil je, da je nenaravno to, da izjemno bogatega rezijanskega (in širše slovenskega) gradiva, ki gaje zbral Baudouin v težkih razmerah XIX. stol., slavistika ne izkorišča v polni meri. Njegov cilj ni bil le, da pripravi izdajo »Rezijanskega slovarja« in preostalih Baudouinovih rokopisnih narečnih zapisov rezijanskih (in drugih slovenskih) govorov, temveč tudi, da s pomočjo tega gradiva razišče leksikalne in slovnične posebnosti rezi-
janščine (gl. npr. zanimiv članek, ki gaje objavil 1. 1985, o ruski in rezijanski besedi čuš: Tolstoj 1985: 431-437). Že 1. 1960 je pisal: »Baudouin ni delal nikakršnih slovničnih opisov, če ne štejemo nekaj drobnih opazk iz vprašanj analogije. Ni ustvaril »Poskusa slovnice« (analogno njegovemu »Poskusu fonetike rezijanskih govorov«. - A. D. D.) teh govorov, vendar sam princip zapisovanja gradiva, sestavljanje tako imenovanih glosarjev -velikih kartotek, kjer seje beseda navajala v različnih morfoloških oblikah in skladenjskih zvezah, daje vse možnosti bodočemu raziskovalcu, da rekonstruira sliko slovnične strukture rezijanskega in terskega narečja« (Tolstoj 1960: 69). Potem ko sem 1. 1981 obranil doktorsko disertacijo o slovanskih knjižnih mikrojezikih, kamor je bila uvrščena tudi knjižna rezijanščina, mi je N. 1. Tolstoj predlagal, da se na podlagi gradiva J. Baudouinade Courtenayja lotim pisanja nekakšnega »Poskusa slovnice rezijanskih govorov«. Ko sem že začel z delom pri »Rezijanskem slovarju«, mi je N. I. Tolstoj svetoval, naj istočasno ugotavljam slovnične posebnosti rezijanščine. V pismu z dne 17./30. septembra 1985 mi je pisal: »Upam, da ste se aktivno vključili v delo pri Baudouinovem slovarju. Monografski opis slovnične in leksikalne zgradbe in sestave rezijanščine po Baudouinovem slovarju in po 'književnih besedilih'je lahko še eno bleščeče delo ranga doktorske disertacije. Doktorske disertacije ne potrebujete, toda delo ne bo odveč in ne zaman«. Toda »Rezijanski slovar« je jemal večji del časa, negotovost glede njegove izdaje pa meje odvračala od tega, da bi se takemu opisu temeljito posvetil. Po pravici povedano, sem gradivo »Rezijanskega slovarja« in drugih Baudouinovih zapisov uporabljal v zvezi z vprašanjem ustvarjanja osnov normativne slovnice rezijanskega knjižnega jezika (gl. Duličenko 1993: 29-46), pri utemeljevanju nove slovenistične mikrodiscipline rezijanologije (Duličenko 1995: 121-128; Duličenko 1996: 567-590). Vendarle je zdaj žejasno, da nikakršni izgovori ne morejo več upravičiti počasnosti pri izdelavi »Poskusa slovnice rezijanskih govorov«, ki ga je predlagal N. I. Tolstoj in ki bi bil oprt na izjemno dragoceno sto let staro gradivo J. Baudouina de Courtenayja.
Literatura
BoduÈn de kurtenè, I., 1875a: Opyt fonetiki rez'janskih govorov. Leipzig.
-	- 1875b: Rez'janskij katihizis [I], kot priloga k »Opytu fonetiki rez'janskih govorov«, z opom-
bami in slovarjem. Leipzig. Baudouin de Courtenay, J., 1894: II catechismo resiano. Udine.
-	- 1895: Sprachproben in den Mundarten der Slaven von Torre im nordöstlichen Italien. Materi-
alien zur südslavischen Dialektologie und Ethnographie. II. Sprachproben in den Mundarten der Slaven von Torre im nordöstlichen Italien. St. Petersburg, 1904. BoduÈn de KurtenÈ, I. A„ 1913: Materialy dlja južnoslavjanskoj dialektologii i ètnografii. III. Rez'janskij pamjatnik »Christjanske uzhilo« (Zapiski istoriko-filologičeskogo fakul'teta Imperatorskogo Sankt-Peterburgskogo universiteta. Č. CXIV). Sanktpeterburg.
-	- 1960:1. A. Boduèn de Kurtenè (k 30-letiju so dnja smerti). Moskva: AN SSSR.
-	1966: Rez'janskij slovar' (pod redakciej N.I. Tolstogo). Slavjanskaja leksikografija i leksi-
kologija. Moskva: Nauka. 183-226. DULIČENKO, A. D., 1980: Slavjanskie literaturnye mikrojazyki. (Voprosy formirovanija i razvi-tija). Dissertacija na soiskanie učenoj stepeni doktora filologičeskih nauk. Priloženie: Očerki slavjanskih literaturnyh mikrojazykov i ih proektov. Minsk.
-	1993а: O rezijanoloških obravnavah J. Baudouina de Courtenayja v derptskem obdobju
1883-1893. Slavistična revija 41/3. 381-389.
—	1993b: Rezijanščina: na poteh h knjižnemu jeziku. Fondamenti per una grammatica pratica
resiana. Atti délia conferenza internazi on ale tenutasi a Prato di Resia (UD) 11-12-13 dicembre 1991. A cura di H. Steenwijk. Padova. 29^t6.
—	1995a: Rez'janologija kak razdel slovenistiki. (V svjazi s vyhodom monografii H. Stènvejka
»Slovenskij dialekt Rez'i San Džordžio« i sbornika »Osnovy praktičeskoj rez'janskoj grammatiki«). Voprosy jazykoznanija. 121-128.
—	1995b: Il resiano cento anni fa a Tartu. All'ombra del Canin. Ta pod Canynowo sinco 68/2.
Udine. 1. 12.
—	1996: U istokov rez'janologii. Kopitarjev zbornik. Mednarodni simpozij v Ljubljani 29. junij
do 1. julij 1994 »Jernej Kopitar in njegova doba. Simpozij ob stopetdesetletnici njegove smrti«. Ljubljana. 567-590. Matičetov, M. 1992: Resia. I. Dimensione linguistica. La cultura popolare in Friuli »La sguardo
da Fuori«. Atti del convegno di studio. Udine. 57-94. Tolstoj, N. I., 1960: O rabotah I. A. Boduèna de Kurtenè po slovenskomu jazyku. I. A. Boduèn de Kurtenè (k 30-letiju so dnja smerti). Moskva: AN SSSR. 67-81.
—	1961 : Principy postroenija Rez'janskogo slovarja I. A. Boduèna de Kurtenè. Meivuzovskaja
konfereneija po istoričeskoj leksikologii, leksikografii i jazyku pisatelja. 27 sent. -6 okt. 1961 g. Tezisy dokladov. Leningrad. 21-22.
—	1985: Russk. čur i čuš'. International Journal of Slavic linguistics and poetics XXXI. 431-
437.
Torkar, S., 1989: Utemeljitelj nove lingvistične kategorije slovanskih mikrojezikov. Delo. Književni listi. 28. septembra. 3.
—	1994: Med Tartujem in Rezijo. Razgledi 15. 31-32.
Iz ruščine prevedel Silvo Torkar.
Aleksander D. Duličenko Tartu
BAHTIN IN HUMANISTIČNE VEDE.
Zbornik prispevkov z mednarodnega simpozija v Ljubljani, 19.-21. oktobra 1995 BAKHTIN AND THE HUMANITIES.
Proceedings of the International Conference in Ljubljana, October 19-21, 1995.
Organizirali: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Slovensko društvo za primei-jalno književnost. Uredili: M. Javornik, M. Juvan, A. Skaza, J. Škulj, I. Verč. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1997.
Če Mihaila M. Bahtina (1895-1975) razumemo bodisi kot filozofa, ki ga ni mogoče istovetiti z nobenim od intelektualnih gibanj tega stoletja (formalizmom, strukturalizmom, teoretsko psihoanalizo, fenomenologijo, marksizmom, semiotiko), bodisi kot teoretika dialoškosti, heteroglosije, polifonije, karnevalskosti, drugosti, nesklenjenosti, nedovrše-nosti, in neukinljive razlike, potem je povezava njegovega imena s humanistiko nujna. To velja še toliko bolj, če razumemo humanistiko kot tisto področje človekove vednosti, ki je prav zaradi svoje historičnosti spreminjajoča se, protejska realnost v nenehnem nastajanju in zato skrajno težko zamejljiva in opredeljiva. In vendar je v tekstih, ki obravnavajo to neizčrpno polje, nekatere stvari mogoče opazili že na prvi pogled. Tako lahko, ne da bi se zatekali k statističnim metodam, ugotovimo, da so sklicevanja na tega ruskega teoretika v zadnjih treh desetletjih vsaj tako pogosta, kot so bile sredi šestdesetih let navezave na antropologa Lévi-Straussa ali na filozofa Heideggra in Sartra. To je nedvomno posledica intenzivne in navdušene recepcije Bahtinovih tekstov. Bahtin je doma že v šestdesetih letih postal prava kultna figura, zunaj SZ je najprej zbudil pozornost v Franciji in kmalu zatem še v raznih deželah Zahodne Evrope, med drugim tudi na ozemlju bivše Jugoslavije. V ZDA pa je zanimanje zanj dobilo naravnost evforične razsežnosti in poudariti kaže, da najbrž ni zgolj po naključju sovpadlo z nastopom poststrukturalizma. Vzrokov za to je seveda več, med njimi je gotovo tudi precejšnje razočaranje nad vsemi v tem stoletju uveljavljenimi humanističnimi metodami (formalizmom, fenomenologijo, recepcijsko estetiko, strukturalizmom, dekonstrukcijo, novim historizmom), ki jim ni uspelo preseči in ustrezno artikulirati »neizbežnega« razkoraka med svetom in zavestjo o njem.
Bahtin sicer v smislu kantovske tradicije na ta razkorak pristaja, vendar je prepričan, da je prav jezik tisti, ki ga lahko premosti. Bahtinovo filozofijo jezika je potemtakem mogoče razumeti tudi kot posredovanje, ki rešuje problem razmerja med fikcijo na eni in njenim ideološkim in zgodovinskim kontekstom na drugi strani. Zanj je beseda kot realno dejstvo izhodišče, kamor tudi novi tokovi globalne teoretske misli, usmerjene v empirijo in prag-matiko, polagajo svoje upe. A ne glede na to, ali so ti upi upravičeni ali ne (razprava o tem bi namreč daleč presegla okvir tega prikaza), vsekakor drži, da so Bahtina prav njegova odkritja na področju filozofije jezika in teorije romana naredila za eno tistih ključnih osebnosti, ki so utrle nova pota evropski teoretski misli dvajsetega stoletja. Nekateri, kot na primer Tzvetan Todorov, so šli celo tako daleč, da so ga proglasili za »najpomembnejšega sovjetskega misleca na področju humanističnih ved in za največjega literarnega teoretika vseh časov«.
Zbornik Bahtin in humanistične vede potemtakem kot še en člen povsem smiselno dograjuje vse daljšo vrsto bahtinoloških raziskav, za katere je mogoče reči, da preraščajo v novo humanistično vejo - bahtinologijo. Zbornik je proizvod mednarodnega posvetovanja ob stoletnici Bahtinovega rojstva, ki je pod istim imenom in zelo široko zasnovano po-
tekalo v Ljubljani med 19. in 21. oktobrom 1995. Ob bahtinologih z vsega sveta, slavistih in literarnih teoretikih naj bi posvet pritegnil tudi filozofe, lingviste, sociologe in zgodovinarje, skratka humanistiko v celoti. Iz zbornika je mogoče razbrati, da se je, z izjemo nekaterih lingvistov, vabilu odzvalo največ literarnih teoretikov in zgodovinarjev, kar potrjuje tudi vsebinska delitev prispevkov v štiri tematske sklope. Prvi zajema tekste metodološke narave, ki Bahtinovo delo umeščajo v zgodovinski kontekst literarne vede. V drugega so uvrščeni teksti, pisani v glavnem z lingvističnega stališča; med njimi kaže omeniti prispevek B. Normana (Minsk), posvečen izjavi, po Bahtinu osnovni enoti sporazumevanja. O problemu le-te kot ene temeljnih Bahtinovih kategorij spregovarja tudi prispevek I. Verča (Trst), a izjave ne razume izključno z lingvističnega vidika, ampak tudi kol ključno literarnoteoretsko in literarnozgodovinsko kategorijo. I. Žagar (Ljubljana) pove, kako je sodobni francoski lingvist O. Ducrot preinterpretiral Bahtinov koncept polifonije, ga apliciral na jezikovno pragmatiko in na osnovi tega dogradil svojo teorijo argumentacije. Tretji sklop razprav postavlja Bahtina v kontekst filozofskih smeri in poetik dvajsetega stoletja - hermenevtike, strukturalizma in poststrukturalizma. E. Šeleva (Skopje) v tem kontekstu odkriva povezave med Bahtinom in Georgesom Bataillom, G. Restivo (Trst) skuša Bahtinovo dialoškost povezati z Lotmanovo teorijo. Četrti sklop zajema aplikacijo Bahtinovih teoremov na posamezna literarna dela.
Pri ugotavljanju problematike, ki druži posamezne razprave znotraj tematskih sklopov, utegne bralcu pomagati uvod v zbornik, kjer M. Juvan (Ljubljana), eden od petih urednikov, strnjeno, a pregledno prikaže zgodovino recepcije Bahtina v slovenskem in nekdanjem jugoslovanskem prostoru, nato pa na kratko predstavi delo simpozija, tudi tiste prispevke, ki v zbornik iz različnih razlogov niso vključeni. Navzlic izčrpnemu uvodu bi bilo bralcu, ki bi prek zbornika želel priti do določenih informacij o Bahtinu, prihranjeno kar nekaj dela, če bi bile posamezne razprave, pisane v angleščini, nemščini, večinoma pa v ruščini, opremljene s povzetki.
Čeprav ne gre pričakovati, da bi kakšen zbornik, četudi produkt simpozija z mednarodno udeležbo, zajel in vsestransko osvetlil teorijo takih razsežnosti, kot je Bahtinova, in jo poleg tega še ustrezno ovrednotil ter umestil v mrežo interdisciplinarnih povezav, je omenjeni knjigi vendarle uspelo Bahtinovo delo osvetliti z več strani, opozoriti na marsikatero doslej še neznano opcijo in razkriti še kakšno zanimivo, novo dejstvo o Bahtinovem delu. Tako na primer M. de Michiel (Bari) navaja izčrpne dokaze v prid in proti Bahti-novemu avtorstvu tistih tekstov, za katere se še danes zagotovo ne ve, kdo jih je napisal, saj so izšli pod različnimi imeni, zlasti P. N. Medvedeva in V. N. Vološinova, ob tem pa opozarja na njihove metodološke in tekstološke podobnosti z Bahtinovimi avtoriziranimi deli. N. Panjkov (Vitebsk) predstavlja doslej neznane Bahtinove zapiske o poeziji Maja-kovskega, kjer je Bahtin prvič zasnoval stališča o postopkih karnevalizacije, koncepcije, ki jo je pozneje razvil ob Rabelaisovem romanu. Panjkov meni, da seje Bahtin, ta se s poezijo dvajsetega stoletja praviloma ni ukvarjal, najbrž tudi iz političnih razlogov odločil, da bo predaval o tem futurističnem pesniku, ki je bil pri tedanjem sovjetskem režimu v štiridesetih letih vse drugače v milosti kot on sam. Pomembno temo o Bahtinovem razmerju do poetike formalistov odpirata A. Skaza (Ljubljana) in S. Kormilov (Moskva). Slednji primerja Bahtinovo in formalistično literarnoteoretsko terminologijo, medtem ko se Skaza loteva Bahtinovega odnosa do formalistov bolj celostno in opozarja na njegove očitke o preveč ostri delitvi besedne ustvarjalnosti na literarni in neliterarni jezik, pri čemer formalisti spregledajo družbeni in filozofski kontekst. Vprašanje konteksta oziroma razmejevanja med tekstom in kontekstom je, kot ob Času anatomije D. Kiša opozarja M. Mitrovič (Trst), tipičen bahtinovski problem. Mitroviceva ugotavlja, daje Danilo Kiš svoj koncept romana
zagovarjal na osnovi Bahtinovih konceptov. Med temi je poleg eksotopičnosti, poli-foničnosti, medbesedilnosti, karnevala in karnevalizacije, žanra, reifikacije, kronotopa in drugih nedvomno osrednji in najbolj temeljni koncept dialoškosti. J. Škulj (Ljubljana) ga v svojem prispevku poveže s pojmovanjem resnice kot nečesa nesklenjenega, neizčrpnega in venomer nastajajočega. D. Dolinar (Ljubljana) odpre pogled na dialoškost z vidika njenega razmerja do hermenevtike, poišče presečišča in razlike med Bahtinovo teorijo na eni in Jaussovo ter Gadamerjevo hermenevtiko na drugi strani. G. Lozanovič (Zagreb) pa dialoškost in monološkost razume kot drugotna pojma glede na temeljni pojem eksotopičnosti. To pojmuje kot ključno mesto razlikovanja, ki proizvaja nove smisle. Na isti koncept se sklicuje tudi že omenjeni Verčev spis s trditvijo, da je eksotopičnost »mogoče razumeli ne le kot odmaknjeni avtorjev položaj v odnosu do zunanje resničnosti, temveč tudi v odnosu do lastnega ubesedenega sveta«. Škuljeva na temelju Bahtinove ideje dialoga sklepa, da je eksotopičnost kot pogled od zunaj »najmočnejši faktor v razumevanju oziroma sporazumevanju«. Brez tega bi bila namreč kulturna zgodovina, kot ugotavlja Lozanovičeva, zgolj vrsta vase zaprtih obdobij; obenem opozarja, da semantično polje izraza eksotopičnost obsega tudi pomen angleške besede outsider. Ta pomeni človeka radikalne različnosti, kar je ključna koncepcija za like karnevalskih žanrov. Prav zato je simpozij odprl tudi temo marginalnosti, ki se je je lotil predvsem Clive Thomson (Toronto) v nenatisnjenem prispevku. O karnevalizaciji govori več razprav, od že omenjenega Panjkova do N. Šlibar (Ljubljana), ki odkriva karnevalske poteze v romanu Malina avstrijske pisateljice Ingeborg Bachmann, in E. Bogatyreve (Moskva), ki na podlagi Bahtinove knjige o Rabelaisu razmišlja o marginalni in dominantni kulturi. Ugotavlja, daje Bahtin analiziral mejne pojave v kulturi zato, ker je prišel do spoznanja o historičnem spreminjanju vrednostnih stališč: tisto, ker je enkrat obrobno, je lahko drugič osrednje oziroma dominantno. Na problem razmerja med marginalnim in dominantnim v literaturi opozarja tudi članek M. Juvana o Bahtinovem pojmovanju parodije, tega pa avtor poveže s pojmom medbesedilnosti. Sicer pa se na koncept medbesedilnosti opirajo predvsem tiste razprave, ki Bahtinove ideje aplicirajo na posamezne literarne tekste. Tako na primer K. Kroô (Budimpešta) osvetli medbesedilnost v romanu Turgenjeva Rudin. Pri tem si za izhodišče vzame semantiko motiva potovanja, za cilj pa postavi odpiranje novih perspektiv za interpretacijo romana. O kulturni drugosti Turgenjeva, Gogolja in Dostojevskega razmišlja tudi N. Kauchtschischwili (Bergamo) in ugotavlja razlike v odnosu do lepote. Koncept romana kot žanra zanima tudi G. Tihanova (Oxford), ko primerja Bahtinovo in Lukäcsevo teorijo glede na njuno pojmovanje reifikacije in dialoga. Pri tem spozna, da se Lukäcsevo pojmovanje opira na koncept razreda, Bahtinovo pa na koncept žanra. Tihanov trdi, da sta koncepta izotnorfna: tako razred kot žanr nista produkta neke individualnosti, ampak elementa družbene realnosti in zgodovinski entiteti. Ob problemu žanra in metažanra se zadtžita tudi R. Spivak (Perm), ki pojem metažanra enači z umetniško strukturo in razlikuje med filozofskim, fenomenološkim in tipološkim metažanrom, ter R. Platone (Mi-lano), ki osvetli žanrski pomen kronotopa in analizira oblike časa v avtobiografijah dvajsetega stoletja. Z žanrske perspektive razmišlja tudi I. Pospišil (Brno), in sicer o vplivu tradicije na literarno ustvarjanje pisatelja Leskova, N. Petkovska (Skopje) pa glede na koncept kronotopa opredeli razvojne spremembe v slovenskem romanu druge polovice 19. stoletja.
Ob izjemni obsežnosti in kompleksnoti konceptualnega prostora, ki ga zbornik zajema, je presenetljivo, da nobeden od prispevkov ni odprl teme o natančnejši umestitvi Bahtinovih spisov v zgodovinski, sociološki, politični, predvsem pa etični in religiozni kontekst. Saj je bila tako predrevolucijska carska Rusija kot porevolucijska SZ vse do prevlade
stalinističnega enoumja ali, kot bi dejal Bahtin, enoglasja v tridesetih letih kulturno, etnično, ideološko in jezikovno nadvse raznolika in polna produktivnih intelektualnih polemik, ki so se ob neizbežnem čaju in cigaretah odvijale v dolgih ruskih nočeh. Pozneje, z razmahom stalinizma, pa so bodisi zamrle ali poniknile v ilegalo.
To je bil hkrati tudi ustrezen prostor in čas ali, po Bahtinovo, nadvse pripraven krono-top za zasnovo temeljnih konceptov njegove teorije. Razvil jo je v tekstih, od katerih je večina zaradi zaostrenih političnih razmer izšla šele sredi šestdesetih let in pozneje, čeprav so bili mnogi napisani že dvajset ali celo trideset let prej. Nič manj zagonetna usoda ni doletela njihovega avtorja. Zaradi specifičnega političnega konteksta seje namesto z bliskovito in bleščečo akademsko kariero, za katero je bil nedvomno vsestransko predestiniran, moral zadovoljiti z obskurnimi službami po provincialnih univerzah širom Sovjetske zveze. Po drugi strani pa je res, da so ga ravno te posebne razmere prisilile v prakticiranje »večglasnega« pisanja z več različnimi sporočili hkrati, od katerih je bilo vsaj eno namenjeno samo posvečenim. In bržkone je Bahtin, zahvaljujoč prav tej izjemni spretnosti večplastnega pisanja in obvladovanja vseh možnih pisav od neokantovske do marksistične in stalinistične, kljub svoji kronični bolezni in negotovim razmeram zmogel vzdržati desetletja ideološkega terorja, medtem ko je marsikateri član njegovega kroga filozofov, umetnikov in znanstvenikov za vedno klonil. Zna biti, da mu je pri tem pomagala tudi njegova odmaknjena drža aristokrata in mu kot teoretiku dialoga in komunikacije omogočila obdržati distanco do vsega, kar gaje obdajalo. Še nenavadneje pa je, daje bil ravno človek, ki se je rodil kot ruski plemič, predstavnik vladajočega razreda in dominantne kulture, uradnega jezika in osrednje veroizpovedi, tako očaran nad neukinljivimi razlikami sveta, da je lahko postal teoretik marginalnosti, drugačnosti in heteroglosije kot neskončne različnosti, nedovršenosti in nenehne spremenljivosti kontekstov, ki so podlaga slehernega jezikovnega sporazumevanja in hkrati tudi temeljno določilo humanističnih ved nasploh.
Jelka Kernev - Štrajn NUK Ljubljana
ČEŠKI NARODNI KORPUS
Besedilo je nastalo po enomesečnem študijskem dopustu, ki sem ga kot štipendist CEEPUS-a preživel v Pragi spomladi 1997. Poleg Filozofske fakultete, Inštituta za češki jezik pri Češki akademiji znanosti in Inštituta jezikovne in strokovne priprave tujih študentov Karlove univerze sem obiskal tudi Inštitut Češkega narodnega korpusa na Filozofski fakulteti.1
1	Korpus je enovita, notranje strukturirana in standardno označena zbirka besedil v elektronski obliki, zbranih po izhodiščnih kriterijih glede na namen samega korpusa (Meyer, Mackintosh 1996: 260). V splošnem referenčnem korpusu so besedila zbrana tako, da ta z vidika različnih besedil predstavlja reprezentativno besedilno zbirko.
Aktualnost korpusov predvsem v zadnjem desetletju, njihova široka uporabnost tako za jezikoslovne kot tudi nejezikoslovne študije, novi pristopi k analizam, ki omogočajo širše in globlje razumevanje jezika, so le nekateri od razlogov za označevanje zadnjega desetletja tega stoletja kot desetletja korpusnega jezikoslovja (Čermak 1995a: 119). - Z jezikoslovnega vidika je uporaba korpusa izjemno dragocena, saj v analize jezika vnaša večjo verodostojnost; velik obseg načrtno zbranega gradiva namreč omogoča izpostavitev v jeziku tipičnega in zmanjšuje možnost interpretiranja le obrobnega kot temeljnega. Sistematično delo s korpusom tako pomeni možnost natančnejšega spoznavanja celovitega delovanja jezika, kot je bilo možno kadarkoli prej (Čermdk 1995a: 119, 121; Svartvijk 1992: 8).
Prevladujoči področji uporabe korpusov sta leksikologija in predvsem leksikografija, ki že po tradiciji izhajata iz sistematično zbranega minimalnobesedilnega gradiva (McEn-ery, Wilson 1996: 90); prav slovarji pa so tudi prvi široki javnosti dostopni rezultati uporabe korpusov. Vendar se danes s pojavitvijo večjega števila širšemu krogu dostopnih različnih tipov korpusov uporabnost širi na vsa jezikoslovna področja, tako na raziskave jezikovnosistemskih lastnosti jezikov, še bolj pa na področja, ki so tradicionalno gradivno usmerjena - besediloslovje, stilistika, sociolingvistika, psiholingvistika, ipd. (McEnery, Wilson 1996: 98-101, 111) ter na področje uporabnega jezikoslovja in prevodoslovja.
2	Aktualnost korpusa v jezikoslovju z zavestjo, da ta lahko veliko pripomore ne le h kultiviranju in razumevanju jezika, ampak tudi k opisovanju in razumevanju sodobne družbe in kulture, kot se odraža v jeziku, je spodbudila razmišljanje o korpusu češčine že v začetku devetdesetih let. Večletna prizadevanja so pripeljala do ustanovitve Inštituta Češkega narodnega korpusa v okviru Filozofske fakultete Karlove univerze v Pragi septembra 1994, v celoti pa je delo steklo oktobra 1996, ko seje na Inštitutu zaposlila stalna skupina raziskovalcev in seje tudi delo preselilo v na novo opremljene prostore (ICNC).
Pri projektu sodelujejo tri češke univerze, in sicer Karlova univerza v Pragi (Inštitut teoretične in računalniške lingvistike, Inštitut čeških študij in Oddelek za češki jezik Filozofske fakultete, Inštitut za formalno in uporabno jezikoslovje, Fakulteta za matematiko in fiziko), Češka tehnična univerza v Pragi (Oddelek za računalništvo in inženiring) in Masarykova univerza v Brnu (Oddelek za češki jezik Filozofske fakultete, Fakulteta za informacijsko tehnologijo) ter Češka akademija znanosti. Celotno delo v okviru Inštituta
1 Zahvaljujem se prof. dr. Františku Čermaku, prof. dr. Vëri Schmiedtovi in mag. Michalu Šulcu, ki so me prijazno seznanjali z delom svoje skupine. Pogovor z njimi je v marsičem podlaga za ta zapis.
Češkega narodnega korpusa na Filozofski fakulteti v Pragi koordinira prof. dr. František Čermak.
Institucionalna povezanost je omogočila tudi lažje pridobivanje finančnih sredstev, potrebnih za nemoteno delovanje InStituta. Glavnino sredstev je Inštitut pridobil pri državni agenciji in agenciji Karlove univerze, ki financirata raziskovalne projekte, finančno pa ga podpitara tudi dve večji češki banki in založništvo Lidové noviny.
2.1	Projekt Češkega narodnega korpusa je izredno obsežen, saj predvideva kot celoto sinhrono in diahrono besedilno zbirko tako pisnih kot govornih besedil. Gre torej za večdelni splošni korpus češčine, ki pa bo kasneje omogočal tudi oblikovanje novih korpusov za posebne raziskovalne namene, npr. korpusa strokovnih besedil. Prav specializirani korpusi strokovnih besedil postajajo vse aktualnejši. Če je v začetku uporabe korpusov zaradi izredne dinamike razvoja strok terminologija in terminografija uporabljaja v veliki meri še tradicionalne pristope (Mayer, Mackintosh 1996: 285), sta z vzpostavljeno dinamiko gradnje korpusov in njihovega nenehnega nadgrajevanja postali to področji, ki prav zaradi možnosti hitrega sprotnega opazovanja jezikovnih sprememb vse bolj temeljita ne delu s korpusom.
Trenutno je delo na Inštitutu usmerjeno predvsem k oblikovanju sinhronega pisnega dela korpusa. Določitev sinhronega vidika je v izhodišču formalistična. Predvideva zajetje besedil, izdanih po letu 1989, ko se pojavi dovolj velika količina besedil v elektronski obliki, hkrati pa velja še omejitev starosti avtorja. Postavljena je v leto 1890, tj. rojstno leto K. Čapka, katerega jezik se še danes prepoznava kot sodobna češčina; njegova besedila so v razmerju do govorjenega jezika postavila tudi pisni standard govorjenega knjižnega jezika, sprejemljivega za celotni češki prostor. - Tako postavljena merila bi npr. izločila svetopisemska besedila in v celoti besedila klasične literature. Ker pa to seveda ni njihov namen, so postavljena dovolj prožno in se sproti oblikujejo glede na doseganje reprezentativnosti korpusa. Merila reprezentativnosti se v celoti oblikujejo na novo, zato je razumljivo, da nastajajo ob srečevanju s konkretnimi problemi v diskusiji v okviru korpusne skupine.
Za doseganje reprezentativnosti je oblikovana okvirna mreža parametrov glede na jezikovno zvrst, besedilno vrsto, žanrsko pripadnost, medij, v katerem se pojavljajo, ipd. -Razmerja med besedili posameznih zvrsti oziroma besedilnih vrst so določena predvsem glede na podatke o knjižnični izposoji in glede na rezultate anket branosti. Tako so v izhodišču določena količinska razmerja zajemanja umetnostnih (t. i. imaginativnih) in neumetnostnih (t. i. informativnih) besedil. Ankete branosti so v okviru umetnostnih kriterij količinskega zajemanja besedil posameznih literarnih zvrsti (poezije, proze, dramatike), za razmerja med publicističnimi (časopisnimi, revijalnimi) so upoštevani še podatki o nakladi, med strokovnimi pa tudi število periodičnih publikacij ter sama količina besedil posamezne stroke.
2.2	Problem starejših besedilnih zbirk je bil ob hitro se razvijajoči računalniški tehnologiji v veliki meri njihovo hitro zastarevanje. Prav zaradi zagotavljanja trajnosti pa tudi izmenljivosti elektronskih zapisov je bilo potrebno poskrbeti za njihovo standardizacijo. Tako je logično, da tudi češki korpus za računalniški zapis strukture besedil uporablja standard SGML (Standard Generalised Markup Language), ki kot ISO-standard 8879 dejansko zagotavlja trajnost in izmenljivost elektronskih zapisov. Za označevanje same strukture besedila pa so uporabljena s SGML skladna priporočila za označevanje besedil TEI (Text Encoding Initiative). Izbor označevalcev in nivoja označevanja TEI je
pomemben element pri postavitvi korpusa, saj prav tovrstno označevanje omogoča njegovo kasnejšo uporabnost.2
2.3 Sredi leta 1997 je bilo v češkem korpusu zbranih 40 milijonov besed,3 v glavnem iz časopisov (Mladd fronta Dnes, Lidové noviny, Hospodârské noviny), do konca leta pa je predvideno zajetje še nadaljnjih 30 milijonov. - Tudi pri sprejemanju besedil velja pragmatično načelo sprejemanja vsega elektronsko dostopnega, šele v končni fazi se prav zaradi doseganja reprezentativnosti predvideva elektronsko branje in po potrebi tudi vtip-kavanje besedil, predvsem manj obsežnih, s katerimi pa se vendarle izredno pogosto srečujemo, npr. besedila na vozovnicah, obrazcih, javni napisi, obvestila ipd. - Del korpusa je že javno dostopen na naslovu http://ucnk.ff.cuni.cz/cnc, za raziskovalne namene pa dostop ni omejen in si ga češki raziskovalci lahko zagodovijo prek telneta.
Navedenke
ČermAk, František, 1995a: Jazikovy korpus: Prostredek a zdroj poznani. Slovo a slovesnost 56. 119-140.
-- 1995b: Komputačnf lexikografije. Manual lexikografije. Ur. František Čermak, Renata Blatna.
Praha: Nakladatelstvf H&H. 50-71. Erjavec, Tomaž, 1996/97: Računalniške zbirke besedil. Jezik in slovstvo 2/3. 81-95.
[http://nl.ijs.si/ tomaz/Bib/SIKorpus/slKorpus-la2/slKorpus-la2.html] ICNC - The Institute of the Check National Corpus, [http://ucnk.ff.cuni.cz/cnc] McEnery, Tony, Wilson, Andrew, 1996: Corpus Linguistics. Edinburgh: Edinburgh University Press.
Meyer, Ingrid, Mackintosh, Kristen, 1996: The Corpus from aTerminographer's Viewpoint. International Jurnal of Corpus linguistics 1/2. 257-285. Svartvijk, Jan, 1992: Corpus linguistics comes of age. Direction in Corpus Linguistics. Proceedings of Nobel Symposium 82, Stockholm, 4-8. 8. 1991. Ur. Jan Svartvijk. Berlin, New York: Mouton de Gruyter. 7-13.
Vojko Gorjanc
Filozofska fakulteta v Ljubljani
2 Natančneje o vsem tem v članku T. Erjavca, kjer je predstavljen tudi kratek zgodovinski pregled razvoja korpusov, njihova tipologija in uporabnost (Erjavec 1996/97).
10bseg korpusov je največkrat izražen v številu besed, zgolj izrazno definiranih, torej brez upoštevanja pomenskega kriterija.
Prispevki za Slavistično revijo so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Avtor odda prispevek enemu od glavnih urednikov v dveh izvodih; na listu naj bo 30 vrstic. Dolžina razprave naj ne presega ene in pol avtorske pole (25 strani, tj. 45.000 znakov), ocene 12 strani (24.000 znakov), poročila 4 strani (8.000 znakov). Rokopis po možnosti oddati tudi na PC-jevi disketi, zapisan v formatu ASCII ali v katerem od urejevalnikov besedil za okensko okolje; mogoče pa gaje poslati tudi po elektronski pošti na naslov slavistična.revija@uni-lj.si. Besedilo naj ne bo razlomljeno v strani in besede ne deljene. Navodila za tipkanje opomb, ležečega in polkrepkega tiska, vezajev, pomišljajev, narekovajev, na-glašenih, nestandardnih znamenj ipd. dobi avtor pri tehničnem uredniku. - Sinopsis naj ne bo daljši od 8 vrstic. Slovenski povzetek, ne daljši od dveh strani, podaja rezultate razprave; uredniku se sporoči želeni jezik za prevod. V neslovenščini napisane razprave imajo povzetek v slovenščini. - Avtor naj priloži številko svojega žiroračuna, ime in naslov banke, pri kateri ima odprt žiroračun, naslov stalnega bivališča, ime inštitucije, na kateri dela, in naslov, kamor naj pridejo korekture. Če rokopis ni sprejet, glavni urednik avtorja pismeno obvesti. Ob izidu dobi avtor 20 separatov svoje razprave oziroma 10 primerov ocene.
Avtorju se stavijo še naslednje tehnične zahteve. Korekture svojega prispevka opravi v treh dneh. Pri tem in pri prečrkovanju tujih pisav se drži Slovenskega pravopisa 1994. - Slikovni material priloži na posebnih listih, vsako sliko s svojo številko, v rokopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v rokopisu razprave. - Ponazarjalni zgledi se podčrtavajo; polkrepki tisk je rezerviran za podnaslove in je označen z dvojno podčrtavo. Posebni znaki naj bodo označeni z barvnim svinčnikom, ob robu pa razločno izrisani. - Daljši navedki (nad 5 vrstic) naj bodo odstavčno ločeni od drugega besedila (navednice tedaj niso potrebne). Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v poševnem ali oglatem oklepaju; na začetku in na koncu citata so tropičja nepotrebna. - Besedilo opombe naj bo v članku na koncu v enem kosu. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo temu mestu. - Literatura se navaja na kratek način v oklepaju v tekočem besedilu in v opombah, v daljši obliki pa v seznamu literature ali v seznamu navedenk na koncu razprave. Med besedilom se sklicujemo na dela takole: (Breznik 1934: 213), v seznamu navedenk pa navedek razvežemo:
Anton Breznik, 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Mohorjeva družba.
V	seznamu literature je letnica neposredno pred navedbo strani. Članek v reviji se navaja takole:
Janko Kos: Problem časa v slovenski liriki. Slavistična revija XXXIX/1 (1991). 1-14.
V	opombah so enote bibliografske navedbe ločene med seboj z vejicami:
'Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole, Celje, Mohorjeva družba, 1934, 16-18.
Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj so ležeče postavljeni. Zbirka se nahaja v oklepaju tik pred navedbo strani, založba se pri knjigah starejšega datuma opušča, prav tako tudi krajšava str. za stran. Naslovi v stroki znane periodike so okrajšani, tâko je lahko tudi avtorjevo ime. Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature ali navedenk namesto imena in priimka napravimo dva pomišljaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. Bibliografske navedbe naj bodo enotne.
Slavistična revija prihaja tudi na internet: http://www.ijs.si/lit/sr.html.
V OCENO SMO PREJELI
Konserviranje knjig in papirja. Zbornik razprav/Book and Paper Conservation. Proceedings. Ur. Jedert Vodopivec in Nataša Golob. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1997. 364 str.
Merku, Pavle: La Toponomastica dell'alta Val Torre. Comune di Lusevera, 1997. 244 str.
Stabej, Jože: Slovensko-latinski slovar. Po Matija Kastelic-Gregor Vorenc, Dictionar-ium Latino-Carniolicum, 1680-1710. Ljubljana: ZRC SAZU, 1997. 599 str.
Tavčar, Marko, Pelikan, Egon, Troha, Nevenka: Korespondenca Virgila Ščeka 1918-1947. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1997 (Viri 11). 215 str.
Zbornik ob sedemdesetletnici Franceta Bernika. Glavni in odgovorni urednik Jože Pogačnik. Ljubljana: ZRC SAZU, 1997. 584 str.
Revijo sofinancirajo slovensko Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani.