SLOVENSKI ETNOGRAF LJUBLJANA 1970 LETNIK XXI—XXII 1968 — 69 SLOVENSKI ETNOGRAF UREDNIŠKI ODBOR: SLAVKO KREMENŠEK BORIS KUHAR ANKA NOVAK FANČI ŠARF SERGIJ VILFAN ODGOVORNI UREDNIK: BORIS KUHAR LJUBLJANA 1970 IZDAL IN ZALOŽIL SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ V LJUBLJANI i Ivan Sedej Črni Kal (Analiza urbanističnih in arhitelsklepna< glava vzidana nad portalom gospodarskega poslopja (18. stoletje ?i Slika 13. Kamnita sklepna glava iz leta 1818 na vhodu stanovanjske hiše (št. 37) " dr. S. Vilfan me je opozoril, da gre pri )roblemu skupnih borjačev za razde- itev Starih, prej enotnih kmetij in iz tega izvirajoče tamponsko zidavo in prezidave. 14 Ivan Sedej in da je zunanja oblika domačije kljub reprezentativnim elementom na fasadi stanovanjske hiše predvsem izraz temelj- ne funkcije. Obenem lahko ugotovimo, da v vasi le ni bilo nikoli take stiske za prostor kot v obzidanem mestu, čeprav učinkujejo obodne domačije v vasi, kot da bi bile naslonjene na zidovje. Tudi rast naselja je na vasi bistveno drugačna. V mestu navadno najprej zapolnijo vrzeli med posameznimi hišami, vas pa se širi z dodajanjem. K strnjenemu jedru prislo- nijo novo domačijo, ki se takoj organično vključi v temeljni koncept naselja. Zato tudi stavbe iz 19. stoletja, ki so zrasle na vaškem obrobju, učinkujejo kot neločljiv del vasi, saj so logično vključene v nasel- binski raster. Razlika med mestom in vasjo je torej predvsem funkcionalna, če seveda odšte- jemo oblikovanost okolja in posameznih arhitektur, ki sestavljajo te ambiente. Funkcija dominante (pred postavitvijo da- našnjega zvonika iz leta 1804) pa je v grobem podobna kot v mestni naselbini, le s to razliko, da je v črnem Kalu cerkev postavljena na obrobju vasi podobno kot v večini kraških in notranjskih naselij. Za tako lokacijo so verjetno govorili (poleg drugega) tudi higienski razlogi, saj je bilo krog cerkve navadno tudi pokopališče. Pred letom 1804 je bila dominanta ne- dvomno skromnejša, izpostavljena lega pa je dajala tudi sami cerkveni gmoti dovolj krepak poudarek. Tako lahko iz postavitve cerkve nakažemo tudi oblikovno strukturo — lokacija majhne cerkve brez zvonika bi sredi vasi precej izgubila. Bila bi sicer pomemben notranji oblikovalski dejavnik, ne bila bi pa reprezentativni akcent, ki označuje naselje, srenjo navzven. Te strukture so do neke mere logična posledica komunikacijske mreže v nase- lju, ki zaradi svojih kvalitet zasluži neko- lliko daljšo razlago. Ovalno sklenjeno po- zidano naselje učinkuje navzven kot ur- banska skupina, prepreženo pa je s ko- munikacijskim omrežjem, ki kaže tudi na nekatere »zavestne« oblikovalske nagibe. Osrednja komunikacija povezuje domi- nantni del naselja ob cerkvi z današnjimi medkrajevnimi potmi in avto cesto. Pri križišču spodnjega dela vaške poti z avto cesto vpelje v ožje vaško okolje skupina dveh sklenjeno pozidanih hišnih številk 4 in 5. (nastali po letu 1819) Sledi strmi, neobzidani del poti, ki se vključi v vaški ambient pri hiši št. 6, pod katero je ohra- njena (obnovljna) vaška cisterna. Tu sre- čamo prvi »trg« z odcepom razmeroma široke poti v okolje Benkove hiše, ki pa je v današnji obliki nastal šele v 2. pol. 19. stoletja. Sama pot se nadaljuje v ši- roki krivulji pod cerkvenim obzidjem, sko- zi ambient med cerkvijo in domačijami ter izzveni v nepozidanem okolju nad vasjo. Poleg širše komunikacije, ki se opira na ambient Benkove hiše, se z »vaško hrbte- nico« povezuje vrsta skromnih hišnih ko- munikacij, pod cerkvijo pa dve širši ulici, ki režeta širok zavoj ceste pod cerkvijo. Obe komunikaciji sta približno vzporedni s potmi, ki se naslanjajo na zgornji vaški obod iz odcepa poti pri Benkovi hiši. Glavna komunikacija dela tri večje pro- store in sicer tik na začetku vasi, v ambi- entu pod cerkveno teraso ter na prostoru v višini cerkve. Prvi in zadnji prostor sta sklenjeni enoti, obdani z gabaritno uskla- jenimi gmotami in bogato prostorsko pla- stiko; le da je gornji ambient bogatejši zaradi motiva pokopališkega vhoda, pred- vsem pa zaradi dominant — cerkvene fa- sade in zvonika. Podoben potek ima odcep v ambient Ben- kove hiše, ki teče od spodnjega »trga« do širšega prostora pred pročeljem Imeno- vane hiše. To je prostor, v katerega se iztekajo štiri komunikacije, in je zaprt s treh strani — dominantni zapori sta pro- čelje renesančne Benkove hiše in baročna čelna fasada (seveda rustikalna) hiše št. 55. Tudi to je prehodni prostor, ki se pre- liva v širši ambient za renesančno hišo. Ta se spet razveji v vrsto ozkih kapilarnih komunikacij, širša komunikacija pa poteka črni kal 15 izpred pročelja centralne (Benkove) hiše, mimo pročelja objekta št. 55 po zunanjem robu vasi, kjer je vrsta hiš zaradi sklenje- ne pozidave formulirana kot obzidje. Poseben pomen imajo tudi stranske, na videz nejasne povezave med skrajnima ambientoma — Benkovim in cerkvenim. Učinkujejo izredno slikovito zaradi nepri- čakovanih prelomov fasadne črte In zaradi tvorbe Intimnih prostorov, ki se prelivajo v široke skupne borjače (ambient med hišami št. 35 In 37, ambient med št. 29 In 30 itd.). Šele prehod po teh ulicah, kjer se nam od časa do časa odpre pogled na visoki zvonik in cerkveno gmoto, nam lah- ko poda jasno sliko o funkciji kapilar — ugotovimo namreč, da je to radialna vez med skrajnima jedroma, ki kaže tudi na pravo zemeljepisno pogojeno strukturo naselja na pobočju, te vezi tečejo po plast- nicah! Komunikacijska shema je potem- takem razmeroma jasna. V današnji obliki lahko govorimo o obliki drevesa, ki se postopno razveji v drobnejše komunikacij- ske kapilare, te pa se spet posredno in neposredno povezujejo z vsakim delom naselja, predvsem pa z glavno komunika- cijo. Že bežna analiza poteka cestnega omrežja nam nakaže sklep o prvotnem jedru na- selja. Po formalni plati lahko ugotovimo, da je sklenjeno pozidana s potmi prepre- žena druča predvsem v okljuku ceste. Za- hodna (oziroma severna) stran pa je po- zidana pravzaprav zgolj kot obcestni niz. Zato lahko po tej obliki sklepamo, da se je vas razvijala v okljuku ceste. Podoben Izsledek bi pokazala tudi analiza starosti posameznih hiš. Isto velja za komunikaci- jo, ki nas vodi v ambient Benkove hiše. Hiša iz leta 1489 je namreč zamišljena tako, da s fasado obvladuje širši odprti prostor pred seboj, obenem pa je tudi dominantni del vaške fasade na prostoru, ki je najbolj oddaljen od cerkve. Tudi kon- cept pozidave ob tej »ulici« nas zaradi sklenjenosti navaja na misel o vizualni funkciji »obzidja« — prav zato učinkuje Slika 14. »Trdnjavski« zaključek stavbnega niza na zunanjem robu naselbinskega jedra (hiša št. 51) iz leta 1650 (zasnova je starejša — konec 15. stol.) Slika 15. Kraški rob in ostanki Tabora 16 Ivan Sede) j Slika 16. Neustrezno adaptirano stanovanjsko po- slopje z oblikovno nelogičnim motivom »balkona na stebrih«. " Sleme Benkove hiše je bilo obrnjeno v 19. stoletju. Trikotno čelo je bilo na stranski fasadi z nekdanjim zunanjim stopniščem. Sprememba smeri sleme- na pa je povzročila tudi opazno zviša- nje dominantne fasade. V grobem ta poseg višnskih linij ni bistveno priza- del. Spet ga je v oblikovnem pogledu učinek fasade sedaj nekoliko bolj »got- ski« — namesto tršatega pravokotni- ka izrazito »statičnega« značaja so po dvigu prišli do veljave tudi višinski vzgoni (primerjaj podobno hišo istega avtorja iz istega časa v Podpečil). Stele F., Umetnost v Primorju, passim. nasprotna stran nelogično in do neke me- re tuje. (pozidana po letu 1819) Potek poglavitnih komunikacij, predvsem pa dela »glavne« ceste, lahko ocenimo kot relativno konstanto. Vse starejše gotske In renesančne stavbe, ki stoje na ključnih mestih v vasi, kažejo, da se potek komu- nikacij od konca 15. stoletja naprej ni spreminjal. Iz tega pa lahko tudi sklepa- mo, da je bila struktura cestnega omrežja v vasi taka že tudi v starejših časih — domnevamo, da je večina poslopij nastala bodisi kot adaptacija starejših (na Istem mestu) ali kot nova gradnja na temeljih starejših objektov. Potek komunikacij je tudi danes nespremenjen; nastalo pa je nekaj širših prostorov, ki vključujejo me- sta med vojno požganih In kasneje po- drtih hiš. V neposrednem okolju Benkove hiše so v vaški »fasadi« uničene kar tri kmetije, ki so sestavljale zaporo ob obod- ni komunikaciji. Podobno je »izčiščen« tudi ambient tik za Benkovo hišo, kjer velika groblja kaže, da je tu stalo nekaj objektov, ki so zapirali borjač. Poleg jasne komunikacijske mreže veže naselje v enoten organizem še gabarit (primerjaj hišo, ki sta jo sezidala leta 1489 Andrej In Benko^s, ki se od leta na- stanka omenjene hiše najbrž ni bistveno spreminjal. In prevladujoč arhitekturni stil — mislimo predvsem na oblikovanje por- talov in okenskih odprtin. Funkcionalni koncept organizacije notranjščine In te- meljna shema stavbne mase se od roma- nike do 19. stoletja nI spreminjala. Vaškim ulicam in posameznim arhitekturam dajeta pečat dve vrste portalov. In sicer prevla- dujoča polkrožna oblika in pa v 19. sto- letju nastala, oblikovno sila učinkovita oblika portona ali portala s trikotniško preklado. Podobno je tudi oblikovanje oken. Najpogostejša je okenska odprtina z gladkimi kamnitimi okvirji v apnencu ali flišu — kakršno je pač bilo bogastvo domačije. Izjemno baročno obliko (okno s profilirano preklado In polico) Iz leta 1818 srečamo le na hiši št. 37. črni kal 17 Specifičnost urbanističnega ambienta je v precejšnji meri nasledel< vpliva »bene- ških« oblikovnih prvin, ki so do (neke me- re) dediščina iz časa pred letom 1516, pa tudi »kraških« oblikovnih značilnosti, po- sledice iste usode in kulturnih vplivov, ki so delovali na Krasu. Kot izrazito bene- ško obliko bi lahko omenili konstrukcijo portalov iz krepkih podbojnih klad z iz- raženo ramensko klado ino kna s polkrož- nimi sklepi. Vendar srečujemo tu še eno pomebno strukturo. Taka oblika vhoda (portala) je bila v navadi v Kopru o dobi cvetoče romantike. Ker je ambiciozna hi- ša št. 49 (Benkova hiša) natančno datira- na, lahko z gotovostjo trdimo, da gre tu večinoma za renesančne forme. O tem nas preprečuje tudi način zidave. Zidava z velikimi pravilnimi bloki, kot jo srečuje- mo pri Benkovi hiši, je značilna za čas po- zne gotike. Pri drugih primerih najpogo- steje srečujemo zidavo z monumentalni- mi »šivanimi« vogali in slabšim polnilom — taka zidava pa je v grobem značilna za čas gotike in tudi za renesanso. Seveda moramo upoštevati tudi omete — ker ne vemo, ali so v romanski dobi kmečke hi- še tudi ometavali, ne moremo z gotovost- jo trditi, da katera od teh hiš morda le ni starejša. Po drugi strani kaže oblika pol- krožnih detajlov na renesančno formo. Pri razlagi tega pojava se lahko naslonimo na Steletova dognanja^i — v detajlih (to ve- lja predvsem za okna in vhode) (je rene- sansa vpeljala obliko, ki je lahko brez dol- gih prehodov vsrkala proestanke roman- ske tradicije — seveda v prevrednoteni obliki in s povsem novo vsebino. »Romanske« forme portalov imajo tudi šir- ši znanstveni pomen. Ugotovil smo nam- reč, da gre za prevrednotenje tradicional- ne romanske oblike. Ta oblika pa spet ka- že na nekatere regionalne »konstante«, ki jih je večina raziskovalcev (Stele, šumi, itd.) označila za posebnost Primorja. K 2' Grabrijan D., o. c, str. 12—15. oblikovanju posameznih detajlov, ki so v drugem času dobili drugačno, lahko re- čemo moderno funkcijo, moramo dodati še svojevrstno prostorsko zasnovo posa- mičnih (stanovanjskih) arhitektur. Tako kot v koprskem obrobju in pri starejših koprskih palačah je značilnost stanovanj- ske hiše obodna enocelična konstrukcija s fleksibilnim sistemom predelnih sten. Kmečka domačija pa ustvarja niz takih enot (seštevanje). Formalne sorodnosti so tudi v komponiranju nizov — vendar s to razliko, da na vasi nikoli ne zasledimo teženj k združevanju in poenotenju večje- ga števila fasad v eno. Za tak način kom- poniranja (cenzure med posameznimi ob- jekti so vedno vidne) so vzrok tudi raz- seznejše stavbne parcele v vasi — celo najskromnejša gospodinjstva je sestavlja- lo po svoje stavbnih enot. V Kopru pa pre- vladuje samostojno gospodinjstvo v eni sami hiši brez posebnih stavbnih priti- klin. Reprezentativen in likovno najbolj dognan spomenik kmečkega stavbarstva v črnem Kalu je nedvomno hiša, ki sta jo leta 1489 postavila Andrej in Benko s Sočerge. Tako kot večina drugih enot v vasi je za- mišljena kot enocelična obodna konstruk- cija z lesenimi stropovi. Posamične etaže (nivoji) so ločene s predelnimi stenami. Poslopje v današnji obliki je le nekoliko spremenjeno v ostrešnem delu (spreme- njen je potk slemena, hiša je tudi nekoli- ko vzdignjena), drugače pa je ostalo od leta 1489 do danes malodane v prvotni obliki. Vendar vse kaže, da je poslopje od časa nastanka le spremenilo funkcijo. Glede na pretencioznost objekta lahko domnevamo, da je bila hiša v lasti boga- tega kmeta, morda pa so jo postavili celo kot kaščo za zbiranje davkov v naturalijah ali pa jo lahko spravimo v zvezo s tabo- rom nad vasjo. Zadnji dve domnevi lahko vsaj zdaj zanemarimo — ko bi šlo za jav- no zgradbo, bi poleg imen stavbarjev ne- dvomno zasledili tudi kak grb ali napis o namenu stavbe — zlasti zato, ker je bila 2 — Slovenski etnograf 18 Ivan Sedej postavljena pod beneško vladavino. Po- slopje je narejeno Iz rezanega kamna, po- stavila pa sta ga sposobna in dobra stav- benika, ki sta se svoje veljave zavedala — od tod tudi napis na portalu. Zanimivo je, da je renesančna pravzaprav le zuna- njščina, pa še ta učinkuje zaradi krepkih, rustikalnih detajlov bolj »romansko«. Tak »megalitski« detajl je portalna preklada z napisom — polkrožni lok je Izrezan iz ene- ga samega kosa. Brez dvoma take podrob- nosti kažejo na neki primitivizem, prav tako tudi sorazmerno majhna, trdnjavska okna. Sam sistem zidave pa je, kot smo že omenili, v okviru poznogotskih arhitek- turnih zahtev. Razmerje med krepkimi, lepo rezanimi kvadri. Iz katerih je hiša narejena, ter po- sameznimi detajli (monolitne polkrožne in segmentne preklade) pa ni samo izraz primitivne uporabe stilnih form, marveč kaže tudi na oblikovalsko doslednost In strukturalno logiko. Tu so vsi členi, od konstrukcijskih do oblikovnih, povsem enakovredni. Ta enakovrednost se izraža tako v oblikovanju kot v dimenzijah. Stare okenske odprtine so komajda nekoliko večje od kamnitega kvadra, ki je temeljna gradbena enota. Prav tako so v tem raz- merju oblikovani tudi vhodi. Glede na ve- likost In veliko težo zidakov so tudi pre- klade formulirane kot veliki zidaki, v kate- rih je pač zaradi funkcije izdolben še pol- krog. Prav tako se v površinski in stavbni raster včlenjajo podboji In »romanske« ramenske klade. Če k temu še dodamo, da je stavba kot celota oblikovana kot težak kubus brez kakršnih koli višinskih vzgo- nov, saj deluje kot mnogokratnik razsež- nosti in razmerij temeljnih gradbenih enot, potem lahko ugotovimo, da je »romanski« videz le posledica oblikovanja nekaterih detajlov in seveda rustikalnosti. V resnici imamo praviti s sicer primitivno obliko, ki pa v najbolj dosledni posledičnosti izra- žata temeljna renesančna oblikovna nače- la. Posamezne strukture bi lahko torej pri- pisali tradicionalnemu, v romanski obli- kovnosti utemeljenemu oblikovanju, splet ali bolje sinteza teh sestavih pa je čisto renesančna, še več — načelo enakovred- nosti členov in celote je v primeru Benko- ve hiše malodane radikalizirano. Skromneje je oblikovana hiša št. 46 — gre za sklenjen enonadstropni niz, sestav- ljen Iz treh stavbnih enot in navezan na poenoten stavbni niz iz 17. stoletja, ki iz- zveni s polkrožno sklenjeno zatrepno fa- sado kot vogelni stolp v obzidju. Med po- sameznimi enotami v ravni fasadni vrsti brez zamikov so v skladu s funkcijo raz- porejeni polkrožni kamniti vhodi. Podob- no kot na Benkovi hiši lahko tudi te de- tajle vsaj po konstrukciji prištejemo k tradicionalnemu »romanskemu« oblikova- nju, kakor ga poznamo recimo iz Kopra (romanske hiše v Boši Dragi). V nasprot- ju z Benkovo hišo je niz sorazmerno niž- ji; ker gre za niz v ravni vrsti, so višine tudi vidno znižane. Poleg tega ima Benko- va hiša naravo samostojne enote, saj je odprta na treh straneh, medtem ko ima pri hišah (ki sodijo pod h. št. 46) pogla- vitni pomen sklenjeno nizanje, kot ga po- znamo iz mest. Torej gre tudi za drugačen domačijski koncept. Pri omenjenem nizu (danes so bjekti spremenjeni v gospodar- ska poslopja) je dvorišče, manipulacijskl prostor, pravzaprav komunikacija; Benko- va hiša pa je imela zadaj zaprto dvorišče. Bistvena razlika je v konstrukciji. Omenje- ne enote so blikovane s krepkimi narav- nimi šivanimi robovi, vmes je slabše gra- divo v sorazmerno pravilnih plasteh. Zato je kontrast med krepkimi detajli in oste- njem, narejenim iz drobnejšega kamna, precej večji In tudi pomebnejšl. Po drugI strani nekatere površine kažejo, da so bile hiše ometane s tanko plastjo ometa. Omet je na »gotski« način pokrival pred- vsem fuge, vogalno kamenje In večji ter močnejši kamni v ostenju so ostali nepo- kriti. Torej gre za bistveno drugačno za- misel oblikovanja, ostenja, kot smo ga srečali pri Benkovi hiši. Crni l v polžke. Tisti izdelovalci, ki zvežejo v eni sezoni po več sto do tisoč ali tudi več butaric različnih velikosti, ne morejo prodati tolikšnega števila izdelkov na enem samem trgu. Zato se družinski člani na cvetni teden iznajdljivo napotijo na različne strani. Izdelke peljejo naprodaj Iz Ljubljane, predvsem v Kranj, Novo mesto, Celje, i na Jesenice in v druge manjše kraje po Sloveniji, na Vrhniko, v Mengeš in Kamnik, i Posebno Kranj je že vrsto let drugo največje tržišče za ljubljanske butarice. Tako si ; ljubljanska cvetna butarica utira pot tudi v druge kraje Slovenije (slika 6). V letu i 1967 se je butarica iz oblancev vtihotapila celo med »prajklje« v Kranjski gori (slika j 7). V zadnjem času vozijo butarice naprodaj celo že z avtomobili (slika 8]. Tako so izdelovalci butaric neprimerno bolj gibljivi in niso nikdar v zadregi za kupce. \ V zadnjih letih se je prodaja butaric občutno povečala. To so izkoristili predvsem mlajši ljudje, ki si ustvarjajo dom. Pričeli so izdelovati butarice kar na veliko. Zveči- Slika 5. Vrvež kupcev in prodajalcev butaric na cvetno soboto na ljubljanskem trgu. Foto Ljudmila Bras, 1967 36 Ljudmila Bras Slika 6. Ljubljanski butarici med dolenjskimi -pušlji« v Mokronogu. Foto Marija Jagodic, 1954 Slika 7. Ljubljanska butarica med »prajklji« v Kranjski gori. Foto Ljudmila Bras, 1967 Izdelovanje cvetnih butaric v okolici Ljubljane 37 ne so to uslužbenci, l isti, 912. « isti, 973. « isti, 715. " isti, 541. isti, 546. « isti, 278. 4« isti, fase. 7176/629. " isti, fase. 7176/629. 48 isti, 17. " isti, 835. 5» isti, 683. 51 isti, 18. jo l" Kirin, III, si. 2, 3 itd. "5 Maria Cresz, Ungarische Bauern- tracht, Budapest 1957, št. 30 itd. Primerki v zbirkah Etnografskega mu- zeja v Zagrebu. Primerjaj akvarel Arsenoviča. "8 Bogato primerjalno gradivo v delu: Nosalova Viera, Ludovy odev v Helpe a v Pohorelej, Bratislava, 1955 — Dra- homira Stranska, Lidove kroje v Čes- koslovensku. Praha, s. a. — 1" Markov 1955, glej Kmet iz Mysiave na Slov. po upodobitvi iz leta 1816, si. 143, 157 itd. 1»» Geramb, o. c. str. 326, si. 103, 85, 191 itd. Helm, 1932, si. 56. Geramb, o. c, str. 326. Navadno se vidijo le gole noge in si- cer šele pod kolenom, to je mogoče pri kasnejših posnemanjih kmečke no- še zavajalo. Belokranjske platnene hlače ustrezajo gle- de širine in dolžine ter vezenega okrasa sosednjim hrvaškim moškim hlačam,i« kjer so bile v navadi še v začetku 20. sto- letja. Predvsem si nekateri Belokranjci v prvi polovici 19. stoletja podobno kot Hr- vatje 1« zatikajo platnene hlačnice v škor- nje, kot je razvidno Iz upodobitve dveh moških iz Poljanske doline. Bele suknene In modre hlače panonskega območja so izpričane nadalje v madžarski noši 19. stoletja povsem enakega kroja in okraševanja,!« tako kot v noši zagorskih Hrvatovi«. Enako krojene bele suknene hlače iz rjavega domačega sukna so no- sili še konec preteklega stoletja Istrski Hrvatje."' Zanimivo pa je, da so tako krojene hlače oblačili odinole v Brkinih nekako do Prema, škedenjska, to je brska in mandrijerska moška noša poznata ohlapne, do podkolen segajoče hlače (si. 12. 13). Tudi pri Čehih, Slovakih in južnih Poljakih opazimo iste krojne poteze platnenih In suknenih hlači« obenem z enakim nači- nom oblačenja zunaj škornjev ali v njih.i" Platnene, suknene In irhaste podkolenske hlače imajo v kroju, barvi In uporabi blaga svojega najbližnjega vzornika na sosed- njem avstrijskem štajerskem ozemlju. Slednje pa izpričuje v prvi polovici 19. sto- letja precej več medsebojnih razločkov v širini in dolžini hlačnic, barvi, okraševa- nju itd.,150 ti razločki postajajo na nem- škem ozemlju še opaznejši. Vendar tudi tu na primer v južno tirolski moški noši vidimo našim irhastim hlačam povsem so- rodne primerkeisi, ki so jih prekupčevalci verjetno tudi prinašali naravnost v naše kraje. Glede nadkolenskih hlač, pri katerih se vi- dijo prosta kolena, meni avstrijski noše- slovec Geramb, da so zašle na štajersko ozemlje v prvem desetletju preteklega stoletja s Salzburškega, kjer je bila taka noša zelo razširjena.is^ V starejšem slo- venskem gradivu takšne hlače skorajda niso Izpričane,i53 uveljavijo se šele proti Hlače kmečke noše na Slovenskem 69 koncu 19. stoletja, tedaj jih oblačijo v »na- rodno nošo« oblečeni ljudje različnih slo- jev in stanov. K tem hlačam nosijo moški tudi že dolge bele spodnjice. Vsekakor pa velja, da naša kmečka noša 19. stoletja ne pozna tako krojenih hlač, in določneje hlač, ki bi se nosile skupaj s spodnjimi hlačami. Pozna pa jih narodna noša, pri- krojena po starejših in tujih vzorih za naj- različnejše priložnosti. Vidnejši gornještajerski uvoz so tudi ze- leni obšivki na dolgih suknenih hlačah, ki so jih začeli nositi na stranskih šivih hlač- nic proti koncu prejšnjega 19. stoletja v goratejših območjih Slovenije. V zahodnoevropski moški noši so oblačili kratke dokolenske hlače (culottes) do francoske revolucije. Revolucionarni me- ščani so oblekli dolge hlače, čeprav ne za dolgo.154 V »cesarski« Franciji so začeli spet uradno uvajati dokolenske hlače. Vendar se v dvajsetih letih 19. stoletja, ko »se na dvorih še nosijo kratke hlače, uveljavljajo na ulici dolge. Te meščanske dolge hlače so najbolj očitna razlika med moško modo empira in bidermajerja.i^s V naši kmečki moški noši so tedaj modni tokovi precej zamudniški, čeprav ne tako močno kot v prejšnjih stoletjih.>3' Rokoko je s priležnimi ozko krojenimi hlačami ne- dvomno nekoliko vplival tudi na širino na- ših moških podkolenskih hlač, ki so po- stale v začetku prejšnjega stoletja očitno ožje, to je opazil tudi Hacquet, ko je za- pisal, da »nosijo Kranjci tako ozke (tes- ne) hlače slabega kroja, da komaj pokri- jejo zadnjico.«!" Empir pa podaljšuje vsaj ponekod tudi moške hlače, segle so pre- cej čez pas, čeprav so tovrstna pričevanja skromnejša tako v rokopisnem^ss kot v slikovnem gradivu. Noša dolgih hlač se je začela v alpski noši le počasi uveljavljati in je postala šele sredi druge polovice 19. stoletja splošnej- ša; nato se je pod konec stoletja razširila na celotno ozemlje, za delovne in pražnje dni. Vendar tudi takrat, kot še danes lah- ko opazimo, da si zatikajo moški ob de- Slika 25. Ornamentika z moških hlač (EM 6193) 1" Hottenroth Max, Trachten, Stuttgart 1884, str. 188. "5 Branko Rudolf, Maske in časi, 1955, Str. 157. Angeles Baš, Noša v poznem sred- njem veku in 16. stoletju na Sloven- skem, 1959, str. 56. 1" Hacquet, o. c, str. 35. Tako so sporočili leta 1846 iz Šmihela pri Mozirju, »da segajo moške hlače od kolen do pod pazduhe«; to je tudi edino poroči o te vrste (G. S. Sch. 24/721). 70 Marija Makarovič Slika 26. Ornamentika z moških hlač (EM 6049) KrempI Anton, Dogodivščine štajerslrenische Volksgruppe in Kärnten ist ein diffiziles Problem. Daß sie Eigenentwick- lungen durchgemacht hat, wird schwer zu leugnen sein. Bei dem langen friedlichen Zu- sammenleben mit den deutschen Kärntnern auch ganz verständlich. Ebenso daß es Unter- schiede Innerhalb dieser Volksgruppe gibt, denen wieder moderne Entwicklungen gegen- überstehen, die in eine vereinheitlichende Richtung gehen. Was ist übrigens so Schlimmes daran, daß sich 5 Dialekte innerhalb der Kärntner slowenischen Volkssgruppe finden und in ihrer Sprache zahlreiche deutsche Lehnwörter? Bei den Kroaten im Burgenland gibt es noch viel mehr und stärker unterschiedene Dialekte und in diesen viele magyarische und deutsche Lehnwörter. Trotzdem regt sich dort niemand darüber auf. Im Burgenland leben Deutsche, Kroaten und Magyaren durchaus friedlich miteinander. Wenn ich Prof. Novaks Polemik überblicke, so muß ich feststellen, daß sie gegen mich mit Ausdrücken geführt wird, die bei einer objektiven Debatte nicht verwendet werden können. Er unterstellt mir, Chauvinist oder unwissend zu sein, alle Slowenen zu beleidigen, ich habe mein Fach kompromittiert usw. Es sei im Grunde zwecklos, gegen mich und Gleichgesinnte zu polemisieren, womit ich also zu den ganz Verstockten gezählt werde. Ich sehe mich gezwungen dazu unmißverständlich zu sagen, daß diese Einstellung und Ausdrucksweise Prof. Novaks gegen mich falsch, unberechtigt und beleidigend ist. Es fehlt mir wirklich an bösen Absichten. Sollte Prof. Novak, den ich bisher schätzte, dies nicht zur Kenntnis nehmen, würde ich das bedauern. Allerdings würde ich dann auch meinerseits von einer solchen Haltung nicht unberührt bleiben können. Die Ausdruck- sweise Prof. Novaks möchte ich nicht mit gleicher Münze zurückzahlen. Denn ich bin Jedenfalls kein Chauvinist und habe auch nicht die Absicht, einer zu werden. Vieles in dieser ohnedies schwierigen Welt wäre leichter, wenn man sich vorher — da wir einander ja sogar einmal persönlich begegnet sind — z. B. durch direkte Fühlungnahme von den wirklichen Ansichten und Absichten unterrichtet, ehe man sozusagen gleich »mit Kanonen schießt«. Richard Wolfram, Wien. 8 — Slovenski etnograf 114 Polemike Odgovor prof. R. Wolframu Zaradi domačih [wznavavcev stvari res ne bi bil potreben nikak odgovor na zgornjo repliko prof. R. Wolframa na moj članek v SE XX — treba je le vzporedno brati obe besedili in je vsakomur vse jasno. Na izrecno željo uredništva SE se še enkrat oglašam, čeprav mi ni prav nič za kak besedni boj. Prof. W. je odgovoril tako, da piše obširno o nebistvenih stva- reh, s čimer je — po mojem občutku, da mu ne bi spet nehote delal krivico — mojemu očitku skušal odbiti ost ali pa preiti neprijetne stvari. Prvo tretjino odgovora zavzema oznaka namena in značaia priročnika »JRO-VoIkskunde«, v katerem je R. W. zapisal obsoje- ne besede o koroških Slovencih. Vse to je po mojem brez zveze z mojim člankom in le dokazuje, kako je navedeno delo res v zamisli in izvedbi ponesrečeno. Gre vendar prav za to, da v njem slovenska celota sploh ni obiavnavana, da je pa v drugi zvezi omenjena z neslovenskim imenom In v za nas nesprejemljivi oznaki naša manjšina. Prof. W. se čuti v mojem pisanju prizadetega, češ da mu očitam, da je neorientiran ali pri- stranski — menda glede poznavanja slovenske ljudske kulture, o čemer pa nimam dokazov in se tega nisem po nepotrebnem dotikal. Ostanimo pri stvari! Zdi se, da R. W. namerno prezira kar sem navajal iz Udetovega spisa in sploh napisal o »VVindische« — saj se sklicu- je le na svoje znance, ki da ne mislijo pri tem — z njim vred — nič slabega in na »staro .. . jezikovno rabo«.Naj dovoli, da mu ugovarjam! Enako bi mi lahko v znanstveni in sploh javni rabi pisali dosledno o — Lahih namesto o Italijanih, pa tega ne delamo, čeprav imamo vrsto krajevnih imen, tvorjenih iz tega imena in kdaj tudi v pogovornem jeziku govorimo o Lahih. Ne opravičuje pa nikogar »stara raba« itd. izrazov »vvindisch« itd. v znanosti in javno, vrsta vzrokov, ki sem jih že delno navedel;') ker se s tako rabo za razne slovanske narode ustvar- ja zmeda — enako kot z imenom »VVende«;^) ker s tem hote ali nehote loči koroške Sloven- ce od njihove narodne celote;^) ker ima »vvindisch« prav v tej zvezi in s takim namenom krivičen političen prizvok;'') ker »domača« raba nekega etničnega termina ni vselej tudi znan- stveno upravičena — vzgledov dovolj v Evropi in zunaj nje. — Menim, da to niso neumljive »Emotionen«, če se zamislimo vanje trezno in objektivno, kakor R. W. želi, da bi debatirali. Toda pogoj za to je obojestransko priznavanje dejstev. Nič mi ne pove sklicevanje, da se uporablja »vvindisch« — »celo v slovenski manjšini na Koroškem«, ker mi dokazuje več kot 40letna skušnja ,da so ljudje na deželi in v mestu zelo različni, narodnostno različno zavedni in nezavedni, boječi, neinformirani, naivni, v rabi tujega jezika netrdni itd. itd. — in izjavljajo zaradi tega najrazličnejša »dejstva«, ko jim površni ali tendenčni sogovorniki raznih strok sugerirajo marsikaj. Ne, nisem ne verjel ne trdil, da veže kdorkoli kjerkoli na svetu s krajevnimi imeni »zmerja- nje« — vem pa, da so avstrijska krajevna imena, sestavljena z »VVindisch« —, zgodovinski spomeniki — žalostnega konca »mirnega sožitja« slovenskega prebivavstva z germanizator- sko večino — in v tako stanje vodi tudi namen, deliti »vvindische« od slovenskega zaledja. »Ein Wort« o imenih Venedi, Wenden itd. je pravtako zavijanje vstran — že zato, ker sem o tem pisal tudi sam v članku. Velja pa za to isto, kar smo že rekli za »historično« posveče- nost besede»windisch«. Le o madž. »vend« — kar sem tudi omenil tam — naj mi dovoli R. W., da povem: tudi ta napačna raba je eden od vzrokov, da sem tako občutljiv in oster v tej zvezi. Sem namreč tam doma in sem o tem že mnogo polemiziral, tudi javno 1942 v peštanski reviji, za kar sem bil obsojen od tedanjih oblastnikov v taborišče in se imam le sreči zahvaliti, da lahko danes še živ polemiziram naprej . . . Ker so nam Madžari vselej dopovedovali, da so »vend« nekaj drugega kot Slovenci itd. ter so nam naše slovensko ime prepovedali uporabljati — zato menda upravičeno odklanjamo isto na Koroškem, ko nam vsiljujejo z istim namenom ime »vvindisch«. Polemike 115 Veseli nas, da prof. Wolfram sedaj stalno uporablja izraze »slovenska narodnostna skupina na Koroškem« — »slovenska manjšina« in samo želimo, da bi pri tem tudi v bodoče ostal. Bojimo pa se, da se še vedno bistveno razlikujemo v pojmovanju, kakšno je stanje Sloven- cev na Koroškem, ker R. W. sam priznava, da »so težek problem«, ni nam pa jasno, kaj misli z nadaljnjimi besedami o »posebnem razvoju«, o »razlikah v tej narodnostni skupini« in zla- sti o »razvoju ... ki gre v poenotujoči smeri« ,ki je pač posledica »mirnega sožitja z nem- škimi Korošci«. Po naše pomeni to pač — ponemčevanje — in izraz tega je tudi namerna raba imena »Windische« —, s čimer se pa etnolog nobenega naroda ne more in ne sme sprijazniti, še manj pa to kakorkoli podpirati. Vzamemo tudi na znanje izjave prof. W., da ni šovinist, česar mu tudi nisem očital in priča- kujemo, da se bo tudi distanciral od njihove napačne in tendenčne terminologije. Zakaj edino to sem odločno zavračal in njegovo omejevanje slovenske kulture na Koroškem na »hišni jezik«, njegovo poudarjanje tujk in seve njegovo nizko število Slovencev. Neinformi- rani bravec njegovega besedila si bo pač mislil, da je ta »windische Gruppe« na Koroškem neka narodnostno in kulturno nedoločljiva masa, ki komaj še jeclja svoj pradavni jezik in nima v Evropi nikakih bližjih sorodnikov, najmanj pa je deležna tudi kake višje kulture. Ničesar nisem očital R. W. zaradi števila dialektov — navedel sem le celotno njegovo bese- dilo o koroških Slovencih. Mislim, da nihče ne more trditi, da sem se uprl taki oznaki koro- ških Slovencev z očitki, kakršne čuti prof. W„ češ da je šovinist in »also zu den ganz Versto- ckten gezählt werde«. Če sem uporabil »izraze .. ., ki jih pri objektivni debati ni moč upo- rabljati«, moram odgovoriti, da je to pač povzročilo neobjektivno izhodišče te »debate«. Videli smo mnogi za takim izražanjem to, kar v njem v delu avstrijske politične publicistike vedno je. Želimo pa, da se naj avstrijska in vsaka znanost drži v kočljivih narodnostnih vprašanjih objektivnih meril in etničnih terminov, ki so mednarodno veljavni ter edino spre- jemljivi. Torej mi naj ne bi smeli biti občutljivi, če doseže tako površno pisanje o Slovencih m Slovanih vrh v naslovu poglavja Passargejeve Geographische Völkerkunde, Berlin 1954, str. 639): Die Slawen, ein Unkraut Europas. — In doslej nisem videl, da bi bil kdo dvignil glas proti takemu pisanju — kako naj ga označimo, da nikogar ne užalimo? Gotovo nisem imel namena, žaliti prof. Wolframa in če sem zapisal, da z njim nima pomena polemizirati, sem to storil v prepričanju, da je zavestno uporabil izraz »windisch« — in v še tako pomanjkljivi zvezi — v smislu, v kakršnem ga uporablja, Slovencem nenaklonjeni del avstrijske publicistike. Tega namena nisem prisodil prvi tistim, ki take izraze uporabljajo. Ko bi se pa pismeno pogovarjal z R. W. o teh stvareh, bi to ne imelo pravega učinka — saj je zapisal svoje mnenje javno in je prav, da so se ta vprašanja tudi javno razčistila. Vilko Novak Antwort auf Prof. Wolfram Um der slowenischen Kenner der Sache willen wäre bestimmt keine Beantwortung der obigen Replik von Prof. Wolfram auf meinen Artikel im »Slovenski etnograf XX« nötig — es brauchen bloß beide Texte parallel gelesen zu werden — und die Sachlage ist klar. Auf den ausdrücklich geäuserten Wunsch der Redaktion von »Slovenski etnograf« hin melde ich mich erneuert zu Wort, obwohl mir keinesfalls an einem Wortgefecht ge- 116 Polemike legen ist. Prof. Wolfram beantwortet meinen Artikel, indem er ausführlich über unwe- sentliche Dinge schreibt, wobei er — meines Erachtens, ich betone das, weil ich ihm keines- wegs ungerecht werden möchte — versucht hat, meinen Vorwurf zu entschärfen oder un- angenehme Sachen zu übergehen. Das erste Drittel seiner Replik ist der Erläuterung der Absicht und des Charakters des Handbuches »JRO-Volkskunde« gewidmet, in dem die an- stössigen Worte über die Kärntner Slowenen stehen. All dies hat meiner Meinung nach keinerlei Bezug zu meinem Artikel und beweißt bloß, daß das angeführte Werk in Kon- zeption und Ausführung verfehlt Ist. Es handelt sich eben darum, daß das slowenische Ganze darin überhaupt nicht berücksichtigt ist, daß aber in anderem Zusammenhang die slowenische Minderheit mit nichtslowenischem Namen und mit für uns untragbarer Be- zeichnung erwähnt wird. Prof. Wolfram fühlt sich wegen meines Schreibens betroffen: ich hätte ihm Mangel an Orientierung und Parteilichkeit vorgeworfen — angeblich was das Kennen der slowenischen Volkskultur betrifft — für einen solchen Vorwurf stehen mir keinerlei Beweise zur Ver- fügung, ich habe dieses Thema auch nicht unnötigerweise angeschnitten. Bleiben wir bei der Sache! Es scheint, dass R.W. absichtlich das gering schätzt, was ich aus dem Artikel von Ude zitiert und überhaupt über die »Windischen« geschrieben habe — er beruft sich nur auf seine Bekannten, die dabei, so wie er, nichts Böses meinten, und auf den »alten Sprachgebrauch«. Ich erlaube mir ihm zu widersprechen. Mit demselben Recht könnten wir Slowenen in unserem wissenschaftlichen und überhaupt öffentlichen Gebrauch für die Italiener konsequent die Bezeichnung »Lahi« verwenden, doch tun wir dies nicht, trotzdem, daß es eine Reihe von mit diesem Namen gebildeten Ortsnamen gibt und daß in der Umgangssprache oft von »Lahi« die Rede ist. Der öffentliche und wissenschaftliche Gebrauch der Ausdrücke »windisch« usw. kann auf keinen Fall mit »altem Sprachgebrauch« entschuldigt werden; dagegen spricht eine Reihe von schon früher angeführten Tatsachen: 1. entsteht durch diesen Gebrauch für verschiedene slawische Nationen, so wie bei der Bezeichnung »Wende«, nur Verwirrung, 2. werden die Kärntner Slowenen dadurch absicht- lich oder unbeabsichtigt wom Volksganzen abgetrennt, 3. Ist »windisch« gerade in diesem Zusammenhang und in solcher Absicht mit dem Beiklang eines politischen Unrechts be- haftet, 4. braucht der »Hausgebrauch« eines ethnischen Fachausdrucks nicht immer auch wissenschaftlich berechtigt zu sein — wofür es an Beispielen in und außerhalb von Europa nicht fehlt. Ich meine, daß es sich hier nicht um unverständliche »Emotionen« handelt, wenn wir die Sache nur nüchtern und objektiv überdenken, wie auch R.W. zu debattieren wünscht. Doch ist eine beiderseitige Bejahung der Tatsachen Vorbedingung. Irrelevant ist das Pochen darauf, »windisch« sei sogar in der slowenischen Minderheit in Kärnten gebräuchlich, weil ich aus mehr als vierzigjähriger Erfahrung weiß, daß die Men- schen in Stadt und Land sehr verschieden sind, daß sie sich ihrer Nationalität in verschie- denem Maße bewußt oder nicht bewuß sind, daß sie furchtsam, uninformiert, naiv, nicht fest im Gebrauch der Fremdsprache usw. sind — und daß sie, wenn ihnen von ober- flächlichen oder tendenziösen Gesprächspartnern verschiedener Fachbereiche Worte auf die Zunge gelegt werden. Verschiedenstes zu erklären im Stande sind. Nein, ich habe keinesfalls behauptet oder auch nur geglaubt, daß irgendwo in der Welt Ortsnamen als »Beschimpfungen« gelten — doch weiß ich auch, daß die österreichischen Ortsnamen auf »Windisch-« geschichtliche Denkmäler sind, Denkmäler des traurigen Endes jenes »friedlichen Zusammenlebens« der slowenischen Bevölkerung mit der germanisa- torischen Mehrheit — und einen solchen Endzustand herbeizuführen ist auch die Absicht derer, die die »Windischen« vom slowenischen Mutterland zu trennen bemüht sind. Polemike 117 »Ein Wort« über die Namen Venedi, Wenden usw. ist eine ebensolche Irreführung — schon deshalb, weil ich selbst schon darüber in meinem Artikel geschrieben habe. Doch gilt in diesem Falle das schon über die »historische Berechtigung« des Wortes »Windisch« Gesagte. Nur auf das ungarische »Vend« — was auch schon dort erwähnt wurde — erlaube \ ich mir ausführlicher einzugehen: auch dieser falsche Gebrauch ist mit eine Ursache dafür, ; daß ich in diesem Zusammenhang so empfindlich und scharf reagiere. Ich selbst stamme ? nämlich von dort, habe über diesen Ausdruck schon viel polemisiert, auch öffentlich — 1942 in einer Zeitschrift in Budapest, was mir von den damaligen Machthabern die Ver- urteilung zu Konzentrationslager eingebracht hat; nur dem Glück habe ich es zu verdanken, dass ich noch heute lebend weiterpolemisieren kann ... Da uns die Ungarn immer weis- zumachen suchten, die »Vend« seien etwas anderes als die Slowenen und da der Gebrauch des slowenischen Namens verboten wurde, deshalb ist es wohl berechtigt, denselben Vorgang in Kärnten, wo in derselben Absicht der Ausdruck »Windisch« aufgedrängt wird, abzulehnen. Es ist gewiß erfreulich, daß Prof. Wolfram jetzt ständig die Ausdrücke »die slowenische ' Nationalgruppe in Kärnten«, »slowenische Minderheit« gebraucht und es wäre nur zu wün- j sehen, daß er davon nicht mehr abkäme. Doch befüchte ich, daß weiterhin nicht unwe-! sentliche Unterschiede in den Ansichten über die Lage der Slowenen in Kärnten bestehen j werden, da R.W. selbst zugibt, diese seien ein »diffiziles Problem«; es ist uns jedoch ganz j klar, was er mit den folgenden Worten über die »Eigenentwicklungen«, die »Unterschiede ] innerhalb der Volksgruppe« und vor allem mit den »Entwicklungen ... die in vereinheit- \ liebende Richtung gehen«, die eben Folge des »friedlichen Zusammenlebens mit den ' deutschen Kärntnern sind« meint. Wir fassen das eben als Germanisierung auf und der \ Gebrauch des Namens »Windische« ist nur ein Ausdruck dieser Tatsache — womit sich ; jedoch ein Ethnologe irgendwelcher Nationalität weder abfinden kann noch darf, noch viel i weniger darf er einen solchen Vorgang unterstützen. i Die Erklärung von Prof. Wolfram, er sei kein Chauvinist, nehme ich zur Kenntnis — ich habe es ihm auch nie vorgeworfen — und erwarte, er werde sich von der falschen und tendenziösen Terminologie in Österreich distanzieren. Denn eben diese habe ich entschie- den zurückgewiesen, aber auch sein Beschränken der slowenischen Kultur in Kärnten auf die »Haussprache«, sein Betonen von Fremdwörtern und seine zu niedrig angegebene Zahl der Slowenen. Einem uneingeweihten Leser des beanstandeten Textes wird der Eindruck i entstehen, die »windische Gruppe« in Kärnten sei eine national und kulturell undefinierbare Masse, ihrer Ursprache kaum noch mächtig, ohne nähere Verwandte in Europa, nicht im Entferntsten jedoch, daß sie einer höheren Kultur teilhaftig sein könnte. Ich habe R.W. die Zahl der Dialekte nicht vorgeworfen, sondern bloß den ganzen Text über die kärntner Slowenen zitiert. Ich meine, daß nicht behauptet werden kann, ich hätte die Erörterung der kärntner Slowenen mit derartigen Vorwürfen zurückgewiesen, wie sie Prof. Wolfram herausegelesen hat, mit Vorwürfen, er sei Chauvinist, er könne »zu den ganz verstockten gezählt werden«. Wenn ich »Ausdrücke« verwendet habe, »...die bei einer i objektiven Debatte nicht verwendet werden können«, muß ich einwenden, daß dies eben durch den nichtobjektiven Ausgangspunkt dieser »Debatte« verursacht worden ist. Viele von uns hören durch solche Ausdrücke das heraus, was wenigstens in einem Teil der österreichischen Publizistik darin auch enthalten ist. Es wäre wünschenswert, daß die österreichische und jede andere Wissenschaft in Nationalitätsfragen an objektiven Kri- terien und Terminen, die international gültig und einzig annehmbar sind, festhält. Man : sollte also nicht empfindlich reagieren, wenn z. B. solch oberflächliches Schreiben über \ die Slowenen und Slawen in der Überschrift eines Kapitels in der Geographischen Völker-' 118 Polemike künde von Passarge, Berlin 1954, S. 639 gipfelt: Die Slawen, ein Unkraut Europas. — Bisher habe ich noch nicht bemerkt, daß irgendjemand gegen solches Schreiben die Stimme erhoben hätte — was steht uns an Bezeichnungen zur Wahl, damit sich niemand beleidigt fühlen würde? Gewiß war es nicht meine Absicht, Prof. Wolfram zu beleidigen, und wenn ich gesagt habe, mit ihm nicht polemisieren zu wünschen, dann geschah das in der Überzeugung, daß er den Ausdruck »windisch« bewußt gebraucht hat und das im Sinne des den Slowenen ab- geneigten Teils der österreichischen Publizistik. Kaum als erster habe ich denjenigen, die sich solcher Ausdrücke bedienen, diese Absicht zugeschrieben. Wenn ich aber mit Prof. Wolfram über diese Sachen bloß korrespondiert hätte, dann bliebe dies ohne rechte Wirkung; da er seine IVIeinung ja veröffentlicht hat, ist es nur recht, die Frage auch öffent- lich zu klären. Vilko Novak Beseda ob zborniku Svet med lyiuro in Dravo V zborniku Svet med Muro in Dravo (Maribor 1968), ki ga je uredil Viktor Vrbnjak, sta objavljena spis mojega pokojnega očeta. Uvod v zgodovino stanovanjske hiše na Sloven- skem, str. 265—286, in moj spis. Hišna notranja oprema podložnikov v ljutomerski okolici v prvi polovici 19. stoletja, str. 130—157, vendar precej drugače, kakor sva ju oddala uredniku. Urednik je ravnal v obeh primerih tako zelo po svoje, da imam za potrebno na- vesti takšne njegove posege in s tem nakazati omenjenima spisoma pravo podobo. Spis mojega pokojnega očeta je predavanje, ki ga je imel 1958 pred sodelavci dela, ki je dobilo naslov Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev — agrarne panoge. Predava- nje naj bi bilo podlaga za nadaljnjo obdelavo zadevne teme za navedeno delo. Kdaj je oče oddal uredniku Vrbnjaku besedilo predavanja, ki ga je štel, podobno kakor drugi sodelavci navedenega dela, za esej in ga je napisal temu primerno (zato tudi brez opomb), ne vem natančno. Ko je oče 30. aprila 1967 umrl in ko nato v začetku poletja 1967 še vedno ni bilo gotovo, ali bo zbornik Svet med Muro in Dravo izšel, sem uredniku Vrbnjaku ustno spo- ročil, da bom zavoljo negotove usode zbornika prisiljen umakniti očetov spis in ga poslati uredništvu Časopisa za zgodovino in narodopisje. Ob tem pogovoru sem dobil v roke očetov spis, ki ga je urednik Vrbnjak medtem predelal: osupile so me daljnosežne prede- lave besedila, ki ponekod niso spremenile le jezika in sloga, temveč tudi vsebino, še bolj pa opombe, ki jih je urednik, čeprav ne morejo soditi k eseju, dodal na svojo roko (ne da bi se bil po mojem znanju kdaj ukvarjal z raziskavami stanovanjske hiše). Vse to sem povedal uredniku Vrbnjaku ob tej priložnosti, pa tudi ob najinem naslednjem srečanju v Mariboru, prav tako poleti 1967. Ko sem takrat ponovno zvedel, da ni gotovo, ali bo zbornik Svet med Muro in Dravo lahko izšel, in ko sem se potem dokončno odločil umak- niti očetov rokopis, sem to po dr. Sergeju Vrišerju sporočil uredniku Vrbnjaku in poslal očetov spis uredniku Časopisa za zgodovino in narodopisje Jožetu Koropcu. Ta me je čez čas pismeno zaprosil za povzetek. Sestavil sem ga s pomočjo dr. Sergija Vilfana (ta je potem, ko je moj oče spomladi 1963 neozdravljivo zbolel, prevzel obdelavo stanovanjske Polemike 119 hise za delo Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev — agrarne panoge) in poslal uredniku Koropcu. Ko pa sem jeseni 1968 dobil v roke zbornik Svet med Muro in Dravo, ki je tedaj vendarle izšel, čeprav z zamudo, ki je menda enkratna pri naših objavah te vrste, nisem mogel verjeti očem: očetov spis je bil tu natisnjen tako, kakor ga je želel ob- javiti urednik Vrbnjak, in ta je napisai tudi povzetek! S tem je Vrbnjak šel vse predaleč v naslednjem. Ni mi znano, da bi mu bil moj oče dovolil drugačne predelave besedila, kakor so lahko jezikovni popravki. Kot dedič očetove zapuščine sem se odločil, da naj očetov spis ne izide v zborniku Svet med Muro in Dravo, temveč v Časopisu za zgodovino in narodopisje, in sem to sporočil uredniku Vrbnjaku. Urednik Koropec je uvrstil očetov spis med prispevke za 4. letnik n. v. Časopisa za zgodovino in narodopisje in me na podlagi tega zaprosil za povzetek in ga tudi dobil. Tem dejstvom navkljub sta ukrepala urednik Vrbnjak kakor tudi urednik Koropec. Nobeden od njiju mi ni sporočil, da je sklenil upreti se mojim odločitvam, in tako sta oba ravnala zoper dedičeve zahteve. Nadalje: če je Vrbnjak v pripisu očetovemu spisu izjavil, da je »bila urednikova volja od vsega začetka, da tekstom sledijo viri in druge opombe« (str. 284), zakaj je potlej očetov prispevek sprejel? Zakaj ni njega naprosil, naj to doda? Nikoli mi ni oče govoril o takšnem načrtu ali o tem, da naj bi to storil kdo drug namesto njega. Ne morem in ne morem razumeti Vrbnjakovega ravnanja, saj je na tem torišču po moji sodbi laik in mu nisem dovolil takšne objave kakor tudi ne objave očetovega spisa sploh, mimo tega, da ni uvidel, da pri očetovem prispevku ni šlo za razpravo, temveč za esej z vsemi ustreznimi značilnostmi. Zato ničesar ne popravi Vrbnjakovo zagotavljanje, da so ga pri sestavljanju opomb »vodili najčistejši nameni« (str. 284). Zavoljo vsega omenjenega je razumljivo, da bom skušal najti možnost za objavo očeto- vega spisa v izvirni obliki. Glede mojega spisa pa tole. Urednik (ali korektor?) ga je predeloval daleč čez mero, včasih pa tudi izrecno samovoljno. Za zgled naj navedem kar prvi stavek. Jaz sem napisal: »Predmet razmeroma redkih dosedanjih obravnav hišne notranje opreme v slovenski etno- grafiji je pomenilo zvečine ohranjeno predmetno gradivo ali, drugače povedano, predvsem obdobje zadnjega stoletja, medtem ko je bilo znatno manj raziskav, ki so načele starejša obdobja v tem poglavju gmotne omike oziroma zadevno gradivo arhivov in upodabljajoče umetnosti«. Urednik (ali korektor) pa je to predelal: »V slovenski etnografiji doslej ni bilo veliko obravnav o hišni notranji opremi; kar se je raziskovalo, je slonelo na ohranjenem predmetnem gradivu iz 19. stoletja. Razprav iz starejšega obdobja tega predmeta, ki bi sledile arhivalnemu gradivu in upodabljajoči umetnosti,' pa je bilo še manj« (str. 130). Naj vsak sam presodi, kje je prava meja. — Tu in tam je zavoljo podobnih predelav trpela tudi vsebina, ki ji urednik (ali korektor) očitno ni bil dovolj blizu. Ob tem je zame nekaj novega, da naj ne bi bilo dovoljeno uporabljati besede, kot so: zavoljo, spričo, zgolj itn., itn,, ki so pri omenjenih predelavah morale izpasti. In naposled: nemški povzetek spisa je obsegal v izvirniku 7 tipkanih strani, ta pa, ki je objavljen, obsega tiskano stran. Nihče mi ni nikoli sporočil, da je za urednika moj povzetek predolg, in nihče me ni nikoli naprosil, naj ga skrajšam; povzetek je skrajšal nekdo drug, ki pa je bil nedvomno laik, saj je preprosto črtal prav tista izvajanja v mojem povzetku, ki skušajo ugotovljena dejstva razložiti. Vse omenjene predelave, tj. predelave besedila in povzetka, so mi ostale neznane, dokler mi ni prišel v roke zbornik, saj nisem nikoli dobil zadevnega sporočila ali korektur. Angeles Baš 120 Polemike Zusammenfassung Zum Sammelband Svet med Muro in Dravo Die obigen Zeilen korrigieren die Veröffentlichung des Aufsatzes meines verstorbenen Vaters Franjo Baš, Uvod v zgodovino stanovanjske hiše na Slovenskem (Einleitung in die Geschichte des Wohnhauses im slowenischen Volksgebiet), Sammelband Svet med Muro in Dravo, Maribor 1968, S. 265—286, sowie die Veröffentlichung meines Aufsatzes, Hišna j notranja oprema podložnikov v ljutomerski okolici v prvi polovici 19. stoletja (Die Haus- ! ausstattung der Untertanen in der Umgebung von Ljutomer in der ersten Hälfte des 19. \ Jahrhunderts), ebenda, S. 130—157. — Der Aufsatz meines Vaters erschien nach seinem j Tode a.a.O. gegen den Willen des Verfassers dieser Zeilen als Erben. Da dieser Aufsatz ; noch 1967, d. h. etwa fünf Jahre nachdem er dem Redakteur Viktor Vrbnjak abgegeben word- i en ist, nicht in Druck ging und da ihn inzwischen der Redakteur auf eigene Faust mit Fussno- \ ten versehen hat, die das Original nicht hat (der Aufsatz ist in Form eines Essays ges- chrieben), habe ich den Aufsatz dem Redakteur des Časopis za zgodovino in narodopisje, : Jože Koropec zugesandt. Jože Koropec bat mich später um die Zusammenfassung des : Aufsatzes, die er auch erhielt. Gleichwohl erschien 1968 der genannte Aufsatz ohne meines Wissens im Sammelband Svet med Muro in Dravo, und zwar sowohl mit den Fussnoten, die der Redakteur zusammenstellte, als auch mit seiner Zusammenfassung. ¦ Meioen Aufsatz hat der Redakteur (oder Korrektor?) sprachlich weit über das Mass umgearbeitet, wobei jedoch in einigen Fällen der Inhalt zu Schaden kam, da ich von diesem Vorgehen nicht unterrichtet war. Die Zusammenfassung erschien arg gekürzt, \ wovon ich nicht unterrichtet war bzw. man ersuchte mich nicht, die Zusammenfassung : selbst zu kürzen; ausserdem bekam ich keine Korrekturen zur Ansicht. So fehlen in der ' Zusammenfassung gerade diejenigen Ausführungen, die die festgestellten Tatsachen er- \ läutern sollten. i Poročila Razstave Slovenskega etnografskega muzeja v letih 1968 in 1969 Razstava »Lončarstvo na Slovenskem« Posnetek z razstave. Foto Srečo Kolar V Slovenskem etnografskem muzeju je bila od februarja do junija 1968. razstava »Lončar- stvo na Slovenskem«, ki je kazala eno Izmed najstarejših in nekdaj najbolj razširjenih obrti na Slovenskem. Razstava je zajemala pregled tehnične obdelave in izdelave lončenih predmetov, pregled posameznih posod in izdelkov po funkciji in zgodovinski pregled posameznih delavnic oziroma lončarskih območij na Slovenskem. Razstavo je strokovno pri- pravila višji kustos Ljudmila Brasova. Ob razstavi je izšel tudi katalog z obsežnim besedi- lom in mnogimi fotografijami. 122 Poročila Razstavljeni so bili tudi najstarejši zapisi o našem lončarstvu — zapisi v arhivih gornje- grajskega gospostva iz leta 1340, ki omenjajo lončarje ob Dreti. Posebno obilno pa pri- čujejo o lončarstvu cehovske listine od 16. stoletja naprej. Poznamo lončarske cehe v Ljubljani, Škofji Loki, Kranju, Ljubnem in Celju. Tudi Valvasor omenja vrsto krajev (Do- lenjo vas. Nemško vas, Prigorico pri Ribnici, Horjul in Smlednik), kjer je večina prebival- cev lončarila. Leta 1782 pravi Hermann, da nikjer ni toliko lončarejv kot na Kranjskem, najboljšo posodo pa delajo v Komendi. Posnetek z razstave. Foto Srečo Kolar V začetku 17. stoletja so bili lončarji iz Ljubnega resni tekmeci mestnih lončarjev iz Škofje Loke pri izdelavi žgalnih vrčev za rudnik živega srebra v Idriji. Ob koncu 18. sto- letja pa je nov liberalni gospodarski nazor začel razkrojevati cehovske organizacije. Mer- Poročila 123 kantilistična smer državne gospodarske politike ni več podpirala cehov. Na drugi strani pa lončene posode v mestih niso bile več času primerne, ker so bite na voljo že uvo- žene bakrene, kositrne in fajančne posode. Mestni lončar je zato opuščal obrt. Tako je lončarstvo postalo izrazito domača obrt kot dopolnilna dejavnost kmečkega prebivalstva. S to dejavnostjo so se od vsega začetka ukvarjali predvsem tisti, ki jim premajhna zem- ljiška posest ni nudila zadostnih sredstev za preživljanje. Poročilo obrtnega inšpektorja za leto 1885 omenja, da je bilo tedaj v Komendi še 74 lončarjev. Svoje izdelke so prodajali po Kranjskem, Tirolskem, Koroškem, Primorskem in v Istri. Na Primorsko so vozili predvsem či'epnje za peko kruha na odprtih ognjiščih, v Istro pa sklede. Do prve svetovne vojne so redno prodajali v Trstu. Ribniški lončarji pa so krili potrebe zlasti Primorskega in No- tranjskega, kjer ni primerne gline za lončarsko oblikovanje. Po prvi svetovni vojni pa je začela lončarska obrt občutno pojenjavati. Hkrati z industrij- skim razvojem je prišla tudi korenita stanovanjska reforma. Stara odprta ognjišča so za- menjavali štedilniki, glinaste lonce pa železni. Poleg teh je začela lončeno posodo nado- meščati tudi pločevinasta emajlirana posoda, ki jo je leta 1894 pričela izdelovati tovarna posode v Celju. Zlasti kmetje v bližini mest in trgov so hitro sprejeli hkrati s štedilniki tudi novo posodo. Odslej je lončarska obrt vedno bolj izgubljala tržišče za svoje izdelke. Število lončarjev se je iz leta v leto občutneje krčilo. Tako je sedaj v vsej Soveniji le še 74 lončarjev, ki zalagajo z lončevino predvsem svojo bližnjo okolico. Tudi ta njihova da- našnja proizvodnja je bila razstavljena. Poleg tega, da je razstava pokazala s številnimi značilnimi izdelki našo lončarsko obrt, je bli tudi njen namen, da s prvotnimi ljudskimi oblikami vpliva na sodobno industrijsko oblikovanje in nakaže novo funkcijo lončenim izdelkom v sodobni stanovanjski kulturi. Slovensko ljudsko kiparstvo Razstava je bila odprta od 22. januarja do 10. junija 1969. Razstavljeno je bilo gradivo iz j bogate zbirke ljudske plastike v Slovenskem etnografskem muzeju, ki obsega nad 350 del ; in gradivo iz drugih slovenskih muzejev ter iz številnih cerkva. Razstava je prikazala likov- \ no obzorje, okus in predstave o kiparstvu preprostega slovenskega človeka od srede 15. stoletja do današnjih dni. Spodnja starostna meja gradiva je bila določena z nastankom kamnoseškega kiparskega dekorja in preproste gotske plastike v majhnih kmečkih podežel- skih podružniških cerkvah, ki so bile namenjene kmečkemu ljudstvu. Temu gradivu je sledila kiparska oprema podeželskih podružničnih cerkva iz 17., 18. in 19. stoletja. Vse do druge polovice 18. stoletja je slovensko ljudstvo doživljalo le cerkveno kiparstvo. V tem času pa se F>ojavi tudi kiparstvo za kmečke domačije, ki pomeni v zgodovini najštevilnejšo kiparsko proizvodnjo sploh. Razstava je želela orisati značaj ikonografije ljudskega kiparstva in odgo- voriti na vprašanje kaj je ljudsko kiparstvo. Ta problem je skušala rešiti z orisom strukturne povezave kiparstva z življenjem ljudstva. V tem okviru je razstava tudi orisala karakteri- stike ljudskega kiparstva, kakor jih je narekoval socialno splošno neugodni položaj ljudstva, preprostost in cenenost, skromnost dimenzij in izvedbe. Razstava je posebej opozorila na i »ljudski« okus v kiparstvu, ki ga je v vseh časih simultano oblikovalo stalno prisotno stil- no starejše in modernejše kiparstvo; s tem je bil tudi nakazan temeljni vzrok za nastanek stila, prostora, kakor ga je oblikoval ljudski okus. Razstavo je pripravil znanstveni sodelavec muzeja dr. Gorazd Makarovič. Izšel je obširen katalog razstave. 124 Poročila Z razstave Slovensko ljudsko kiparstvo: Marija z detetom. Iz hišnega oitarčka Dolenjska, 19. stol. Poročila 125 Balo in plug Razstava je bila odprta od 11. oktobra do 31. decembra 1968. Prikazala in razložila je značilna orna orodja na Slovenskem od zgodnjega srednjega veka do dobe po osvoboditvi. Razstav- ljeni so bili številni ohranjeni primerki plugov in ral iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja, arheološko gradivo In upodobitve začenši s poznosrednjeveškimi stenskimi slikami In bogato fotografsko gradivo. Razstava je predstavila poglavitno gradivo o ralu in plugu, ki je bilo doslej zbrano pri Slovencih, hkrati pa je dala tudi najpomembnejša spoznanja o tem orodju in njegovemu razvoju do današnjih dni. Razstavo je pripravil znanstveni sodelavec muzeja dr. Angeles Baš. Ob razstavi je Izšel tiskani katalog. z razstave Ralo in plug: Upodobitev pluga v Hrastovljah 1490 z razstave Ralo in plug: Upodobitev pluga v Crngrobu sreda 15. stoletja Kraška hiša To je bila prva razstava v ciklu razstav o slovenski hiši, s katero namerava muzej v nekaj letih predstaviti slovensko ljudsko arhitekturo z vseh področij Slovenije. Razstava je pri- kazala razvoj arhitekture na naši kraški zemlji in je opozorila na likovne zakonitosti v kmeč- kem stavbarstvu na slovenskem Krasu. Nakazala je tudi odnos med visoko in ljudsko arhi- tekturo ter ugotovila, da je tu razlika le v stopnji bogastva in v dognanosti oblik in da gre v obeh primerih za identično funkcionalno oblikovno izhodišče. Razstava je opozorila tudi na negativne pojave današnjega časa, na uničevanje izvirne kraške arhitekture. Prikazala je tudi vse značilne predmete notranje hišne opreme s konca prejšnjega stoletja. Tako kot kraška arhitektura tudi oprema hiš z naglo modernizacijo izgublja svojo značilno podobo. Razstavo sta pripravila dr. Ivan Sedej, konservator Zavoda za spomeniško varstvo SRS in Fanči Šarf, kustos Slovenskega etnografskega muzeja. Ob razstavi smo izdali katalog z ob- širnimi povzetki v italijanščini in angleščini. Razen teh večjih razstav je bilo v letu 1968—1969 še v muzeju v Ljubljani in v ostalih mu- zejskih postojankah Slovenskega etnografskega muzeja ter na gostovanjih v številnih krajih 126 Poročila Slovenije, v Beogradu, Subotici, v Trstu in Gorici (Italija) v Baslu in Auvernieru v Švici, Ingeiheimu in Münchenu v Zah. Nemčiji in v Gradcu (Avstrija) 26 občasnih razstav. Hiša v 2irjah. (Foto F. Šarf) Zusamnfienfassung Die Ausstellungen des Slowenischen Volkskundemuseums in den Jahren 1968 und 1969 Das slowenische Volkskundemuseum veranstaltete in den Jahren 1968 und 1969 30 Ausstel- lungen, und zwar in eigenem Haus, in den Depandancen des Museums, in einigen slowe- nischen und jugoslawischen Städten und im Ausland (in Italien in Triest und Görz, in der Schweiz in Basel und Auvernier, in Westdeutschland in Ingelheim und München und in Österreich in Graz). Folgende Ausstellungen verdienen besonders erwähnt zu werden: die Töpferei in Slowenien, Arl und Pflug, volkstümliche Plastik Sloweniens und das Karsthaus. Naši jubilanti Vilko Novak šestdesetletnik Slovenski etnolog Vilko Novak je 28. aprila 1969 stopil v svoje šestdeseto leto.* V spred- nji vrsti slovenskih etnologov lahko z zadovoljstvom zre na svoj dosedanji življenjski opus. Zastavljene delovne naloge mu črtajo nadaljnjo znanstveno pot. Življenjska usoda našega jubilanta je poskrbela, da ni ostal priklenjen samo na svojo rodno Panonije. Srednješolska služba ga je privedla tudi k podnožju naših gora. Vzljubil jih je in s tem tudi način ljudskega življenja, ki je zanje značilen. Med tema dvema tečajema — Prekmurjem in Gorenjsko — se giblje njegovo znanstveno delo, a široko razpeti lok njegovega znanstvenega dela mu je odprl tudi pogled v bistvo in ustroj naše ljudske omike. Tako se je razvil v etnologa velikega formata, ki čuti tudi pomen soseščine in potrebo medsebojnih stikov z njo. Takšen je danes na čelu naše stolice za etnologijo. V njegovih mladih letih naše vseučilišče take stolice še ni imelo. Vilko Novak se je vpisal na slavistike. Pridobljeno znanje je hotel obrniti v prid svojemu rodnemu Prekmurju. Nje- gova! prva dela so zato usmerjena v prekmursko književnost — enako se je zanimal za Kijzmiča ali Košiča kakor za svojega vrstnika Miška Kranjca. Njegov slavni rojak Avgust Pavel, ki je deloval med Ogri, ga je opozoril na hvaležno polje etnologije. Tako so v desetletju pred drugo svetovno vojsko začeli izhajati Novakovi pri- spevki o etnologiji Prekmurja, ki so prinašali mnogo dotlej neznanega gradiva iz območja šeg življenjskega cikla: rojstva, ženitovanja, smrti. Toda medtem ko se je pred vojsko le redko spustil na področje gmotne omike, so ga po vojski zamikala predvsem nekatera njena poglavja: prehrana, vinogradništvo, lončarstvo. Zdaj so zagledale beli dan tudi raz- prave iz gmotne omike slovenskega alpskega sveta: tkalstvo in suknarstvo, pašne služ- nostne pravice, planšarstvo in gorsko pastirstvo sploh. Gospodarstvo, zlasti živinoreja, sta zdaj, se zdi, glavni torišči zanimanja Vilka Novaka. Povsem naravno je, da si je skušal etnolog takega koncepta že zavoljo pedagoških obvez- nosti na vseučilišču (od 1948 asistent, od 1955 docent, od 1966 izredni profesor, a že od 1957 predstojnik stolice) priti na jasno o bistvenih stvareh etnologije, predvsem o strukturi naše ljudske omike. O tem vprašanju je razpravljal nekajkrat (1951, 1952, 1958) in s tem nadaljeval svoje že pred vojsko zastavljene teoretične raziskave (1940—1941: Kaj bo s slovenskim narodopisjem?), ki jih je z novimi pogledi nadaljeval po vojski (1956: O bistvu etnografije in njeni metodi). Prav tako je Vilko Novak živo občutil tudi nujo biblio- grafije, ki je temelj vsakega znanstvenega raziskovanja, in se ni ustrašil s tem delom zvezanih naporov. Potrebe pedagoške prakse na eni strani in slaba obveščenost naše javnosti na drugi sta botrovali naposled dragocenemu priročniku, orisu »Slovenska ljudska kultura« (1960). Delo v strnjeni obliki informira, povzema stare izsledke, dodaja nove in se po svoji usmerje- nosti (Richard Weiss!) uvršča med najsodobnejša dela te vrste. že od nekdaj se Vilko Novak zaveda važnosti vzajemnih stikov. Hvaležni smo mu za posre- dovanje dognanj sosednje ogrske etnologije in za njegovo posredovanje naših dosežkov našim sosedom, zlasti Ogrom. Več kakor pietetno delo je izdaja »Slovenskih ljudskih pesmi« (1967) v ogrskem prevodu Avgusta Pavla in s preglednim uvodom o slovenskem ljudskem pesništvu (v obeh jezikih). Šestdesetletnica ni nikakršna cenzura v delu in življenju Vilka Novaka. Zato vemo, da nam bo dal še vrsto drugih svojih velikih tekstov. Naše najboljše želje ga spremljajo pri tem. Niko Kuret * Nadrobne bibliografske navedbe mi je prihranil Angelos Baš s svojim orisom jubilanta v »Panonskem zborniku« (Maribor 1966) 350—353. 128 Naši jubilanti Résumé Vilko Noval< — sexagénaire Vilko Novak, professeur titulaire â la chaire d'ethnologie de l'Université de Ljubljana, vient de feter son soixantieme anniversaire. Originaire de la partie pannonienne de la Slovénie, il a enrichi nos connaissances sur le folklore et l'ethnographie de son pays, mais il est devenu spécialiste aussi de la culture pastorale des Alpes Slovenes. On lui doit, au sur- plus, des études précieuses sur la théorie et sur les méthodes de l'ethnologie. Il a publié enfin, un précis de l'ethnologie slovene (Slovenska ljudska kultura, 1960). Rajniki Franjo Baš kot etnograf Ker so biografski in bibliografski podatki obsežno in izčrpno izšli v Baševem zborniku (CZN V tXL)/1969, str. 5—126, kjer je med drugimi članek H. Kureta o Baševem pomenu za etnografijo), povzemamo tu le najbolj suha biografska dejstva: Franjo Baš se je rodil 22. januarja 1899 v Kamenčah v Savinjski dolini. Ljudsko šolo je obiskoval v Braslovčah, gimnazijo v Celju in Kranju, tam je — po triletni prekinitvi zaradi vojne službe in ujetništva v prvi svetovni vojni — maturiral 1920. Zgodovino in geografijo je študiral na Dunaju (m. dr. pri etnologu M. Haberlandtu) in v Ljubljani, kjer je diplomiral 1925. Poučeval je v IMariboru na klasični gimnaziji in nato na učiteljišču, ob- enem pa je v okviru mariborskega Zgodovinskega društva skrbel zlasti za arhivalije, dokler ni bil 1932 postavljen za arhivarja banovinskoga arhiva v Mariboru. Na tem mestu je Baš skrbel tudi za razvoj pokrajinskega muzeja v Mariboru in si je posebno prizadeval, da bi se mariborski grad namenil muzeju in arhivu; to je 1937 tudi dosegel. Odtlej pa skoraj do okupacije je bil zaposlen z restavratorskimi deli na stavbi, s postavitvijo razstav in namestitvijo arhiva. Medtem je 1939 postal predsednik Zgodovinskega društva v Mariboru in urednik Časo- pisa za zgodovino In narodopisje. Potem ko je okupacija pretrgala to dejavnost, potem ko je Baš do 1947 obno- vil in dopolnil muzejske razstave in ko je med letoma 1945 in 1949 sodeloval tudi pri akcijah za vrnitev kultur- nega premoženja, ki so ga bili odpeljali okupatorji, je 1950 nastopil delo v Ljubljani. Dve leti je bil šef odseka za muzeje, spomeniško varstvo in likovno umetnost na ministrstvu za znanost in kulturo, 1952 pa je postal ravnatelj malo prej ustanovljenega Tehniškega muzeja. V pokoj je stopil v začetku leta 1963, kmalu nato je izgubil zaradi kapi dar govora in umrl 30. aprila 1967 v Ljubljani. Navedbe posameznih Baševih del v tem spominskem članku ne podajajo celotne bibliografije Baševega etno- grafskega opusa, temveč naj v nekakem širšem izboru predvsem dokumentirajo podobo, ki jo želimo dati o Bašu kot etnografu. To je tem bolj upravičeno, ker je medtem izšla izčrpna bibliografija: I. Žmavc-Baranova, Delo profesorja Franja Basa, ČZN V (XL)/1969, str. 36—71; avtorica mi je prijazno omogočila uporabo te bi- bliografije že pred izidom, za to se ji toplo zahvaljujem. Pisati o Franju Bašu l-VI.: 1933, VII.: 1934, Vili.—IX.: 1936, X.—XL; 1937/39, Xll.: 1939, Xlil.: 1940, XIV.: 1942, XV.: 1942, XVI.: 1943, XVII.: 1944). Zaradi obsežnosti gradiva so nekatera gesla bolj raz- členjena kot v International Folklore Bibliography, ki je sicer služila za predlogo (Zgodovina etnologije I.B1, Muzeji, razstave, zbirke, terensko delo, 1.B2, Kongresi, društva I.B4, Raziskovalci, biografije, ob- letnice I.B5, Nekrologi I. B 6, Etnogeneza 1.D1, Eti- mologija I.D2. Mladostni spomini I.D3, Antropolo- gija 1.D4, Arheologija 1.D5, Toponomastika 1.D6, Ljudska umetnost VI. BI, Ljudska obrt VI. B 2), do- dano je geslo Razno XXIV.. nekatera gesla, ki jih ima International Folklore Bibliography in ki jih bo imela bibliografija Slovenskega etnografa v naslednji števil- ki, pa so tu izpuščena, ker na te teme ni nobenega prispevka. Od ocen so pod geslom dodana le tista, ki se nanašajo na določeno temo. Ocene revij In mo- nografskih del pod gesla niso uvrščena, pač pa so navedena pod knjižnimi poročili in ocenami. I. B 1 — Zgodovina etnologije 1. E(RLICH}, L.: Razvoj etnologije in njene metode v zadnjih desetletjih. Sommaire, lil, str. 114—152. I. B 2 — Muzeji, razstave, zbirite, terensko delo 2. DRŽAVNI etnografski muzej v Ljubljani v letih 1931—1933. V—VI, str. 295—298. 3. ETNOGRAFSKI muzej v Ljubljani I. 1934. Vil, str. 193—194. 4. ETNOGRAFSKI muzej v Ljubljani v letu 1935. Vili—IX, str. 113. 5. ETNOGRAFSKI muzej v Ljubljani v letih 1936— 1938. XII, str. 152—156. 6. GASPARI, Maksim: Razstava ženskih ročnih del v Narodnem muzeju v Ljubljani. Vil, str, 206—208. 7. GASPARI, Maksim: Zbirka starin in umetnin v Kamniku. Informativni članek o lokalnem muzeju J. N. Sadnikarja. Résumé. V—VI, str. 79—85. 8. K., F.: Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939. XIII, str. 171—174. 9. KR. etnografski muzej v Ljubljani, njega zgodovi- na, delo, načrti in potrebe. 1, str. 139—144. 10. KR. etnografski muzej v Ljubljani v letu 1928. III, str. 196—199. 11. o novih pridobitvah, delu in potrebah kr. etno- grafskega muzeja v Ljubljani. II, str. 80—83. 12. ŽUPANIČ N(iko): Kr. etnografski muzej v Ljub- ljani v letu 1929/30. IV, str. 212—220. 13. ŽUPANIČ N(iko): Za Etnografski muzej v Ljublja- ni. V—VI, (v prilogi). 14. ŽUPANIČ N(iko): Za Etnografski muzej v Ljublja- ni. Vil, (v prilogi). 15. ŽUPANIČ N{iko): Za Etnografski muzej v Ljublja- ni. VIII—IX, (v prilogi). 16. ŽUPANIČ N(iko): Za slovenski narodni muzej. I, (v prilogi). Glej tudi ocene tek. št. 4. Glej tudi ocene tek. št. 10. Glej tudi ocene tek. št. 100. I. B 4 — Kongresi, društva 17. BURIAN, V.: IV. mednarodni lutkarski kongres v Ljubljani. Kongresisti pred magistratno palačo. V—VI, str. 299—301. 18. IV. mednarodni bizantinološki kongres v Sofiji, 1934. VII, str. 194—196. 19. INTERNATIONAL Congress of Anthropological and Ethnological Sciences. First session: London: 30 July — 4 August, 1934. (oglas) V—VI, str. 379. 20. MARIN, Louis: Assemblée Générale Statutaire ^ (dopis). I, str. 178—179. 21^0DMEVI, predavanja dr. N. Županića »0 rasni ---^estetiki ljudstva pri Jugoslovanih«, na Svetovnem kongresu za znanstveno proučevanje ljudskih pro- blemov, v Berlinu avgusta 1935. Vili-IX, str. 119—120. 22. OREL, Boris: Dva folklorna festivala. (Veliki fe- stival slovenskih ljudskih običajev v Mariboru 5. in 6. avgusta 1939 in Smotra hrvatske seljačke kulture v Zagrebu 11. junija 1939). Résumé. XIII, str. 149—165. 23. PETNAJSTLETNICA ustanovitve Mednarodnega An- tropološkega Instituta v Parizu (1920—1935). Vili—IX, str. 132—133. 24. POZDRAVNI govor delegata Kraljevine Jugoslavi- je, N. Županiča, na XV. Mednarodnem Kongresu Antropologije in predzgodovinske arheologije v Parizu, dne 20. septembra 1931. V—VI, str. 303— 304. 25. POZDRAVNI govor delegata Kraljevine Srba, Hr- vata i Slovenaca g. dr. Nika Županiča na XII. kongresu poljskih medicinara i prirodoslovaca. Varšava, dne 12. jula 1925. I, str. 164. 26. TRETJA skupščina internacionalnega instituta za antropologijo v Amsterdamu od 19. do 29. sep- tembra 1927. 11, str. 83—85. 27. Z.: Podsekcija jugoslovanske Etnografske sekcije na konferenci mira v Parizu 1919 za slovensko- nemško mejo, za Prekmurje in češkoslovaško-ju- goslovanski koridor. II, str. 86—89. 28. ŽUPANIČ, Niko: Brzojavka, odposlana dne 20. septembra 1930 na spodnji naslov ob priliki kon- gresa. IV, str. 216. I.B 5 — Raziskovalci, biografije, obletnice 29. BUČAR, Vekoslav: Univ. profesor Josef Péta. (O priliki njegove petdesetletnice). XII, str. 156— 159. 30. BUČAR, Vekoslav: Lužiško-srbski skladatelj in folklorist Bjarnat Krawc v Jugoslaviji. VII. str. 222—223. 31. DOSEDANJI sotrudniki .Etnologa. 1927—1933. V—VI, str. 378. 32. DOSEDANJI sotrudniki »Etnologa- 1927—1934. VIII—IX, str. 140. 33. GASPARI, M(aksim): Albert Sič. (Albert Sič. ethnographe slovene). Résumé, X—XI, str, 96—99, 34. GASPARI M(aksim): 80-letnlca g, duh, svetnika Ivana šašlja, XIII, str. 176—177. 35. LOŽAR, R(ajko): Ob desetletnici smrti dr, Stanka Vurnika, XIV, str. 120. 36. PETROVIČ, Ž. Petar: Dr. Sima Trojanovič. Zu- sammenfassung. X—XI, str. 426—428. 37. SEDEMDESETLETNICA prof. Matije Murka. IV, str. 255. 38. SOTRUDNIKI »Etnologa, v prvem desetletju. X— XI, str. 429—430. 39. STOLETNICA rojstva Arturja Hazeliusa. V—VI, str, 335—336, 40. ŠAŠELJ, Ivan Feliks: Avtobiografija povodom 70- letnice pisateljevega rojstva. Résumé. 111, str. 73—86. Bibliografija 159 41. SAŠELJ, Ivan Feliks: Nadaljevanje avtobiografije povodom 75-letnice pisateljevega rojstva dne 13. V. 1934. Vil, str. 139—145. 42. ŠAŠELJ, Ivan Feliks: Drugo nadaljevanje avtobio- grafije povodom pisateljeve osemdesetletnice roj- stva dne 18. V. 1939. Résumé. XIII, str. 129—139. 43. ŠAŠELJ, Ivan Feliks: Bibliografski pregled spisov od 1. 1939—1943. XVII, str. 114—118. 44. VURNIK, S(tanko): Niko županić. Ob petindvaj- setletnem jubileju njegovega znanstvenega in jav- nega delovanja. (Au vingt-cinquieme anniversaire de son travail scientifique et public). I, str. 144— 158. 45. ŽUPANIĆ, N(iko): Desetletnica smrti Milana Mi- tica. I, str. 158—159. 46. ŽUPANIĆ, N(iko): Devetdesetletnica rojstva an- tropologa A. Weisbacha. I, str. 161—162. 47. ŽUPANIĆ, N(iko): Petindvajsetletnica smrti V. Tomaschka. I, str. 159—161. 48. ŽUPANIĆ, N(iko): Petinsedemdesetletnica rojstva Jana Peiskerja. 1, str. 162—164. I. B 6 — Nekrolog! 49. B.: Dr. J. W. Fewkes. IV, str. 220—221. 50. BREJČEVA, Mia: Dr. Stanko Vurnik. V—VI, str. 277—282. 51. BUCAR, Vekoslav: Dr. Arnošt Muka. V—VI, str. 291—294. 52. BUČAR, Vekoslav: Dr. Lazar Dimitrijevió. V—VI, str. 288—290. 53. BUČAR, Vekoslav: G. D. Balasčev. XII, str. 159. 54. BUCAR, Vekoslav: Stefan L. Kostov. XIII, str. 166—170. 55. Dr. Stanku Vurniku. Nagrobni govor direktorja Et- nografskega muzeja dr. N. Županića, na pokopa- lišču pri Sv. Križu, dne 24. marca 1932. V—VI, str. 304. 56. JOVANU Cvijiču. Posmrtni govor Dr. Nike Žu- panića, održan na beogradskom groblju 18. juna 1927. III, str. 223—224. 57. MODERNDORFER, V(inko): Narodopisec Janko Barle. XIV, str. 113—114. 58. MONSIGNOR Don Frane Bulle (osmrtnica). VII, str. 213. 59. SALOMON Berger (osmrtnica). V—VI, str. 361. 60. S(IMONIČ), I(van): Dr. Henrik Tuma. Vili-IX, str. 125—127. 61. S(IMONIČ) l(van): Lojze Golobic (In memoriam). Vili-IX, str. 124—125. 62. STANOJEVIĆ, St.: Čeda Mijatović. VII, str. 227. 63. STELE, FR(ance): Dr. Josip Mantuani. V—VI, str. 283—287. 64. Z.: Dr. Dane Gruber. Il, str. 89. 65. Z.; Marija Matiegkova. Il, str. 90. 66. ŽUPANIĆ, N(iko): Dr. Krum Drončilov. I, str. 165. I. C — Teorija, metodika -m) LOŽAR, R(ajko): Prazgodovinske osnove sloven- skega narodopisja. (Prispevek k poglavju Etnogra- fija in prazgodovina). XV, str. 70—88. Glej tudi tek. št. 1. Glej tudi tek. št. 162. Glej tudi ocene tek. št. 51. 1. D 1 — Etnogeneza 68. RUS, Jože: Slovanstvo in vlslanski Hrvatje 6. do 10. stoletja. Résumé. V—VI, str. 31—45. 69. SKUTI L, Josef: Avarske nélezy na Morave. (Ava- rische Fundstadte in Mâhren). Résumé. X—XI, str. 351—354. 70. SCERBAKIVSKYJ, V.: Neindogermanskl plemena na teritorii Ukraini za časiv Gerodota. (Les peu- plades nonindoeuropéennes sur territoire de l'Ukraine a l'époque de Hérodote.) Résumé. X— XI, str. 254—256. 71. ŽUPANIĆ, Niko: Harimati. Studija k problemu pr- vobitnih Hrvatov. (Étude du probleme des Croates primitifs.) I, str. 131—138. 72. ŽUPANIĆ, Niko: Prvi nosilci etničnih imen Srb, Hrvat, Ceh in Ant. Résumé. Il, str. 74—79. 73. ŽUPANIĆ, Niko: The Serb Settlement in the Ma- cédonien Tov/n of Srbčište in the Vllth Century and the Ethnological and Sociologica! Moment in the Report of Constantinus Porphyrogenetes concerning the Advent of Serbs and Croats. (Na- selitev Srbov v makedonskem mestu Srbčištu v VII. stoletju ter etnološki in sociološki moment v izvestju Konstantina Porfirogenita o prihodu Srbov in Hrvatov.) II. str. 26—35. Glej tudi ocene tek. št. 125. Glej tudi ocene tek. št. 129. I. D 2 — Etimologija 74. KELEMINA, Jakob: Popa Dukljanina »Libellus Gothorum« (I—Vil). Studija o starogermanskih spominih v naši zemlji. Zusammenfassung, XII, str. 15—35. 75. KOŠTIAL, I (van); Kdo je »divja horda.? (Wer ist eine wilde Horde?) Résumé. X—XI, str. 62— 64. 76. MALNERIČ, Martin: Žeželj. XVII, str. 99. 77. MARKIČ, Mihael: Izenačenje slovanskih črkopi- sov. (Un alphabet slave comun.) Résumé. V—VI, str. 116—133. 78. MARKIČ, Mihael: Nekaj pomembnejših slovanskih etimologij. (Einige bedeutsamere slawische Ety- mologien.) Résumé. V—VI. str. 201—217. 79. MARKIČ, Mihael: Še en doprinos k etimologijam »Celovec«, »Hrvat» i dr. (Une autre contribution aux étymologies »Celovec«, »Hrvat« . . .) Résumé. X—XI, str. 50—54. 80. NAHTIGAL, Rajko: Donesek k zgodovini vpraša- nja o imenu Hrvat. (Obozrčnie soderžanija statji »K istorii voprosa ob imeni Hrvat«.) Résumé. X—XI, str. 383-^13. (siJOSTlR, K(arel): K predslovanski etnologiji Zakar- patja. (Contribution a l'ethnologie préslave.) Ré- sume. I, str. 1—35. I 82.,OŠTIR, K(arel): Veneti in Anti (alarod. w-pre- >->^fiks). Résumé. II, str. 46—73. r83)0ŠTIR, K(arel): Japodi (m-prefiks). Résumé. 111, ^-^ str. 87—113. 84. SKOK, P(eter): Études de vocabulaire yougosla- ve basées sur le folklore et la géographie. 1. S.-cr. čakavien et kaikavien, slovene commun kača et s.-cr. commun zmija »serpent«. V—VI, str. 46—63. 85. ZUPANIČ, Niko: Ime Grk v pomenu »velikana« pri Belokranjcih v Dravski banovini. (Der Name Grk (Grieche) In der Bedeutung »Riese« bel den Belokranjci im Konigreiche Jugoslavien.) VII, str. 166—182. 86. ZUPANIČ, Niko: Izvor in ime Antov. Predavanje na lil. Internacionalnem bizantinološkem kongre- su v Atenah, dne 14. oktobra 1930. Mesto: Zbor- na dvorana Akademije znanosti. (L'origine et le nome des Antes.) Résumé. VII, str. 88—99. 87. ŽUPANIĆ, Niko: Značenje barvnega atributa v imenu »Crvena Hrvatska«. Predavanje na IV. kon- gresu slovanskih geografov in etnografov v So- fiji, dne 18. avgusta 1936. (Die Bedeutung des Farbenattributes bel dem Namen Rot-Kroatien.) Résumé. X—XI, str. 355—376. 170 Bibliografija Glej tudi tek. št. 227. Glej tudi ocene tek. št. 7. Glej tudi ocene tek. št. 18. Glej tudi ocene tek. št. 65. Glej tudi ocene tek. št. 67. Glej tudi ocene tek. št. 69. Glej tudi ocene tek. št. 73. Glej tudi ocene tek. št. 138. Glej tudi ocene tek. št. 143. Glej tudi ocene tek. št. 144. Glej tudi ocene tek. št. 159. I. D 3 — Mladostni spomin! 88. ROS, Boštjan: IVlojI mladostni spomini. Xlil, str. 42—92. I. D 4 — Antropologija 89. CZEKAN0WSK1, Jan: Anthropologische Struktur der Slaven im Lichte polnischer Untersuchungs- ergebnisse. X—XI, str. 233—244. 90. KOCKA, Wojóech: K proučavanju rasnostl Lužič- kih Srbov. (Zur Rassenkunde der Lausitzer Ser- ben.) X—XI, str. 420—425. 91. STOLICHWO, Kazimlerz: Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport avec la race du Néanderthal. X—XI. str. 147—168. 92. ŠKERLJ, Božo: Ali je Pithecanthropus erectus predhodnik sedanjih hominidov? Ob BO-letnici E. Duboisja. (Was Pithecanthropus erectus an an- cestor of the recent Hominids?) Summary. X—XI, str. 257—262. 93. VATEV, St(efan): Teglo na moz'ka u B'Igaritt. (Le poids de la cervelle des Bulgares.) Résumé. X—XI, str. 102—113. 94. ŽUPANIĆ, Niko: K antropologiji osmanskih Tu- raka angorskog i kenijskog vilajeta. (Contribu- tions sur l'antropologie des Turcs ottomans des vilayets d'Angora et de Konia.) Résumé. 1, str. 87—130. 95. ŽUPANIĆ, Niko: Antropološki ocrt Nikole P. Pa- — Sica i Milenka li. Vesnlča. Résumé. 1, str. 74— 83. 96. ŽUPANIĆ, Niko: Antropološki karakter Jovana Cvijića. Résumé. III, str. 153—156. 97. ŽUPANIĆ, Niko: Etnološki značaj kosovskih Čer- keza. (Le caractere ethnologique des Tscherkess- es du Kosovo polje en Yougoslavie.) Résumé. V—VI, str. 218—253. 98. ŽUPANIĆ, Niko: K fizio-etnični metamorfozi na- rodov s posebnim ozirom na Jugoslovene. (Étude de la métamorphose physloethnique des nations, spécialement des Yougoslaves.) V—VI, str. 64— 78. 92. ŽUPANIĆ, Niko: O rasni estetiki ljudstva pri Jugoslovanih. Predavanje b. ministra dr. Nika Županiča na Internacionalnem kongresu za znan- stveno proučevanje ljudskih problemov v Berlinu, dne 29. avgusta 1935. (Zur Rassen-Asthetik der jugoslavischen Landbevôlkerung.) Vili—IX, str. 62—81. 100. ŽUPANIĆ, Niko: Problem povzročitve metamor- foze možganske lobanje z ozirom na kranijski in- deks pri Jugoslovenih. Predavanje na XVII. med- narodnem kongresu za antropologijo in prazgodo- vinsko arheologijo v Bukarešto, dne 4. septembra 1937. (Zur Problem der Ursache der Umformung des Hirnschâdels mit Rucksicht auf den Index cranii bel den Sudslaven.) X—XI, str. 301—328. Glej tudi tek. št. 19. Glej tudi tek. št. 21. Glej tudi tek. št. 23. Glej tudi tek. št. 24. Glej tudi tek. št. 26. Glej tudi ocene tek. št. 1. Glej tudi ocene tek. št. 2. Glej tudi ocene tek. št. 22. Glej tudi ocene tek. št. 47. Glej tudi ocene tek. št. 59. Glej tudi ocene tek. št. 98. Glej tudi oecne tek. št. 119. Glej tudi ocene tek. št. 124. Glej tudi ocene tek. št. 126. Glej tudi ocene tek. št. 127. Glej tudi ocene tek. št. 130. Glej tudi ocene tek. št. 133. Glej tudi ocene tek. št. 137. Glej tudi ocene tek. št. 142. Glej tudi ocene tek. št. 147. Glej tudi ocene tek. št. 148. Glej tudi ocene tek. št. 161. I. D 5 — Arlieologija 101. KOS, K. F(ran): Paleolitske najdbe ob Nevljici. Iz prirodopisnega oddelka Narodnega muzeja v Ljubljani. Predhodno poročilo. (Die Paleolithen- funde an der Nevljica.) X—XI, str. 417—419. 102. ŽUPANIĆ, N(iko): Prazgodovinske topilnice žele- za na hribu Kučarju na Belokranjskem. V—VI, str. 359—360. 103. ŽUPANIĆ, N(lko): Arheološko pismo iz Belokranj- skega. Podzemelj ob Kolpi, dne 4. sept. 1934. Vili—IX, str. 128—131. 104. ŽUPANIĆ, N(lko): Problem etničke pripadnosti zlatega zaklada iz Semikluša v Banatu. Predava- nje napisano za XVIII svetovni kongres antropo- logije in prazgodovinske arheologije v Carigradu. (Zum Problem der etnischen Zugehorigkeit des Goldschatzes von Nagy-Szent-Mlklós im sudwest- lichen RumSnien.) XIII, str. 5—30. Glej tudi tek. št. 24. Glej tudi tek. št. 119. Glej tudi ocene tek. št. 12. Glej tudi ocene tek. št. 121. Glej tudi ocene tek. št. 128. Glej tudi ocene tek. št. 132. Glej tudi ocene tek. št. 145. Glej tudi ocene tek. št. 153. Glej tudi ocene tek. št. 155. I. D 6 — Toponomastil