GLEDALIŠKI LIST SEZONA 1924/25 ŠTEVILKA’ 4 IZDAJA UPRAVA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI Zahtevajte povsod čevlje z znamko Glavna zaloga v Ljubljani, Breg štev. 20 Aleksandrova cesta štev. 1 Prešernova ulica (Seljak) Podružnica v Zagrebu, Račkoga ulica 3 tovarne Peter Kozina Ho. T— v ■ v Trzic Filip Bizjak krznar Bosposuetsha cesta 13 Kolizej se priporoča za vsa krznarska dela. Velika zaloga vsakovrstne kožuhovine. *A. i.......................... Voznik........................................ Kum........................................... Narednik...................................... PRISTOU & BRICELJ Prvi, najstarejši specialni strokovno-tehnični atelje za črkoslikarstvo se najtopleje priporoča za sli- LJUBLJ A. N A. kanje napisov na steklo, kovine, les, zid itd. itd. Aleksandrova cesta 1 Telefon 908 Začetek ob pol 8. Konec po 10. uri. Rusalka. Lirična pripovedka v treh dejanjih napisal Jaroslav Kvapil, uglasbil Ant. Dvorak, poslovenil F. Marolt. Dirigent in režiser: F. RUKAVINA. Princ....................................Jiranek - Kovač Tuja knežna..............................Thalerjeva Rusalka..................................Rozumova — Vanečkova Povodni mož..............................Betetto Čarovnica................................Sfiligojeva Logar....................................Mohorič KuharČek.................................Ribičeva Prva gozdna vila.........................Korenjakova Druga gozdna vila....................Šebrova Tretja gozdna vila.........................Ovsenikova Lovec....................................Perko Spremstvo princa, gostje, gozdne vile in rusalke. VSEBINA. I. dej.: V toplem večeru, ko rajajo gozdne vile, sedi Rusalka na vrbi in toži mesecu in povodnemu možu o svojem hrepenenju za princem. Zeleni povodnjak jo svari pred ljudmi, katerim ne moreš ničesar verjeti, Rusalka ga ne posluša in prosi čarovnico pomoči. Ta izpremeni Rusalko v deklico — človeško bitje — toda prekletstvo večnega molka jo spremlja v novo življenje ... Če pa bi se vrnila, ne sme več v družino rusalk, temveč se izpremeni v smrtonosno 'uč, blodečo po močvirju. — Princ pride na lov in najde v gozdu to krasno nemo bitje, jo vzljubi in jo odpelje v svoj grad. II. dej.: Princ čuti mraz tega čudežnega bitja in ne pojmuje ljubezni svoje mrzle krasotice. Tuja kneginja ga ščuva proti njej, kuharček in grajski logar šepečejo o nji čudne stvari.. . Princ podleže vsem tem intrigam in zavrže Rusalko. Ona se vrne k povodnemu možu in v svoj rodni gozd. III. dej.: Preročanska kletev čarovnice se uresniči... Slutnje povodnega moža ravnotako . . . Rusalka prinaša smrt vsakomur, ki pride do nje. Princ hira od hrepenenja po njej . . . čarovnica zapodi logarja in kuharčka, ki sta prišla iskat leka za bolnega princa . . . Končno pride, od čudne moči gnan, princ sam v gozd In umre v naročju Rusalke. EN DETAIL 0.2. Ljubljana, Prešernova ulica štev. 9 Največja konfekcijska trgovina Mojstrsko krojena damska in moška oblačila _ 7 _ Začetek ob pol 8. Konec ob 11. Gostovanje gospoda Adrijana. Trubadur. Opera v štirih dejanjih (osmih slikah). Napisal S. Cammerano, uglasbil Giuseppe Verdi. Dirigent: A. NEFFAT. Režiser: FR. BUČAR. Grof Luna...........................Popov Leonora.............................Lovšetova k. g. Azucena, ciganka....................Thierry-Kavčnikova k g. Manrico.............................Adrijan k. g. Ferrando............................Zupan Ines................................Ribičeva Ruiz................................Mohorič Stari cigan...........................Perko Sel.................................Bekš Redovnice, cigani, vojaki. Godi se na Španskem v XV. stoletju. (Vsebino glej na stran 15.!) Veletrgovina z železnino in poljedelskimi stroji Gospodinjsko orodje, kuhinjska posoda, štedilniki, ...---- FR. STUPICA --------------------------------- peii, železno pahiStvo, razno okovje, vodovodne Ljubljana, Gosposvetska cesta štev. 1. Cevi, nosilke, tračnice, Zaloga smodnika in drugega razstreliva, vžigalnih armature, fitingi, črpalke, kapic in vrvic. jermeni, železne blagajne. Na toaletni mizi vsake dame naj služi kot okrasek najboljša in originalna KOLINSKA VODA Johann Maria Farina, gegeniiber dem Julichs-Platz, ki si je tekom enega stoletja pridobila in obdržala svoj svetovni sloves. Dobiva se v vseh drogerijah in parfumerijah. sss. f droieriii „Ailrija“ Liljana, ttsn — 8 — Začetek ob pol 8. Konec ob pol 11. Carjeva nevesta. Opera v štirih dejanjih. Uglasbil N. Rimsky-Korsakov. Dirigent: A. BALATKA. Režiser: F. BUČAR. Vasilij Stepanovič Sobakin, novgorodski trgovec..............................Betetto - Zupan Marfa, njegova hči.....................Rozumova Grigorij Grigorjevič Grjaznoy.........ing. Cvejič — Popov Grigorij Lukjanovič Maljuta Skuratov . Pugelj — Zathey &ojar Ivan Sergjejevič Lykov .... Banovec Ljubaša ....................................Sfiligojeva — Thierry-Kavčnikova Jelisej Bomelij, carjev zdravnik .... Mohorič Domna Ivanovna Saburova, trgovčeva žena.................................Ribičeva Dunja, njena hči, Marfina prijateljica Ropasova Petrovna, gospodinja pri Sobakinovih . Mišičeva Carjev kurjač............................Perko Sobarica...............................Jeromova OpriČniki, pevci, pevke, bojari in bojarke, godci, sobarice, sluge in narod. Dejanje se vrši v Aleksandrovski Slobodi (vaško predmestje Moskve) v jeseni leta 1572. Opero, opereto, svetovne pevce, moderne plese Vam proizvaja g A. Rasberger, Ljubljana Sodna ulica štev. 5. V. BEŠTER ATELJE „HELIOS“ Oglejte si slike, izdelane v najmodernejšem slogu! Aleksandrova cesta 5. Telefon interurb. 524. Začetek ob pol 8. Konec pred 11. Rigoletto. Opera v treh dejanjih. Besedilo po Viktorja Hugoja drami „Le roi s’amuse“ napisal F. M. Piave. Poslovenil A. Funtek. Uglasbil Giuseppe Verdi. Dirigent: A. NEFFAT. Režiser: BUČAR. Vojvoda Mantovanski....................Kovač Rigoletto, njegov dvorni šaljivec . . Popov Gilda, hči Rigolettova..........Lovšetova k. g. Giovana................................Ropasova Sparafucile, bandit....................Betteto - Zathey Magdalena, njegova sestra . . . Sfiligojeva — Thiery-Kavčnikova k. g. Monterone..............................Pugelj Borsa, \ i....................Mohorič Marulo, dvorniki ......................Šubelj Ceprano, > '..............Perko Grofica Ceprano........................Assejeva Paz.........................................Jeromova Stražnik...............................Pip Dvorne dame in kavalirji. Godi se v Mantovi in okolici v 16. stoletju. Najfinejši pisemski papir priporoča XTP A P LJUBLJANA • -L ŠELENBURGOVA UL. — 10 — Eleonora Duše.* Ko je prišla prvič k nam E. Duše, nismo bili ravno ubogi: imeli smo izvrstne igralke za Frančiško v „M. v. Barnhelm", za Minno samo, za Marjetico in „Katchen v. Heilbronn", za Sappho in Izabello Mesinsko in končno za materinske vloge. Manjkala nam je prav za prav samo salonska dama z močnim duševnim poudarkom. Pri nas so po navadi absolvirali take vloge s par lepimi modnimi toaletami, ali z ostrim dialogom brez šarma, ali tretjič s tipičnim rutinerskim teatrskim šarmom; vedno pa je bil samo odlomek tega, kar bi moralo biti. Vzrok temu je tičal v naši ubožni družabni kulturi. Kljub temu je iskal gledališki obiskovalec pri predstavi damo, ki bi imela duh in šarm, toploto in samoobvlado, ter je ravno zato padel pred Dušo brez moči na kolena. To so bile ure najbolj nežnih razburjenj, ako si jo gledal igrati! Takoj si pozabil vse teze, brez katerih v Berlinu sploh ni mogoč noben pravi vpogled v odrsko življenje. Takrat, v devetdesetih letih, je bil naš malik naturalizem in vsakdo, ki je poznal tozadevno fabricirane teze in je nanje prisegal, je vedel, da ni treba vsega, kar se je godilo na odru, slišati ali videti. Če se je odigravala scena ponoči, se za božjo voljo in še prav posebno za voljo umetniškega Programa ni smel spoznati noben igralčev obraz; če je bila kaka zarota, je grešil zoper najvišji princip umetnosti oni, ki ni nerazumljivo šepetal. Dandanes ni dosti drugače in je vendar drugače. Kdor si danes v Berlinu ogleda kako Shakespearjevo, Schillerjevo ali Hebblovo dramo in nima zadostne ekspresionistične predizobrazbe, se lahko usodno moti, če misli, da jih je njega dni gledal v boljši obliki. Torej Duše se ni brigala za estetične teze in jih tudi ni imela, prvič že zato ne, ker je bila romanske krvi in je smatrala oder za pranje in ne za kateder. Da smo se naučili od nje vsaj igranja, to najvišjo obliko življenja, ki jo vidimo pri otroku (in pri živali) na tako visoki stopinji in katero mi v svoji megleni izobraženosti zasmehujemo, preganjamo, uničujemo v prid smešnega „prepričevanja“. Seveda so se naše salonske dame, ki so Dušo doživele ali o nji kaj cule, precej izpremenile. Šminkale so se malo manj, oblačile so obleke z bogatimi gubami, delale so v njih daljše korake kot po navadi, kazale so publiki neprestano obe roki, ju drgnile in so vsak večer odkrile eno samo solzo na trepalnici in jo z mezincem v horicontalni smeri utrnile. Ampak sicer so ostale, kar so bile, obešala ali rutinerke. In da je bila Duše transparentna — njen največji čar —, kdo bi pač mogel to kopirati! So bili to živci ? O ne! Ona je imela vibrato plemenitega konja, ki je dospel na cilj. V nji je bila kri, valoveča in cvetoča. Ali je bila lepota ali resnica prvo in najgloblje v_ njej ? V kraljestvu fantazije, kjer so doma vse umetniške osebe, ni razlike med njima. Tako je moralo biti: deloma je pojila žene . : * Znani nemški gledališki strokovnjak prof. Ferdinand Gregori (Berlin) le napisal slavni Duši lepo posmrtnico, ki jo podajamo v prevodu svojim citateljem. — 11 - Scribeja, Dumasa, Sardouja, Meilhaca, Giacose, Prage, d’Annunzia s svojo srčno krvjo, ki je bila zdravilni serum, deloma pa jim je izpolnjevala, kar jim je manjkalo na lepoti. Nič več nismo čuli ropotati konstrukcijskih koles, zakaj brezmejna ljubezen je obdajala vsako konturo. Lahko trdimo, da so dobili ti odrski pisatelji svoje eksistenčno pravo v umetnosti šele potom Duše. Kdor jo je videl, s kakšnimi barvami je napolnila „Damo s kamelijami", koliko pesniško-stvariteljskih domislekov je kar tako igraje doprinesla (ali ni bila to pesem, ko je čitala v zadnjem aktu pismo starega Duvala?), kako je v slabotni „Francesca da Rimini" naslikala prvo renaissanco, koliko vrst smeha in smehljanja je pričarala njena „Locandiera“ (Goldoni) v ustnem in očesnem kotičku, ta ve, da je igralska umetnost popolnoma izvirna ali da vsaj lahko je; scena, od drugega napisana, beseda, ki jo narekava drugi, se s tonom in izrazom, z ritmom in pavzo prav tako prekvasi kot belo platno in toni barv, iz katerih ustvari slikar svojo sliko. Tako ustvarjajoča je bila kot igralka, da je povsod tam odpovedala, kjer je veliki pesnik že vse povedal. Shakespearjeva „Kleopatra“ se je zdela v njeni kreaciji toliko manjša, kolikor večja je bila njena Marguerite Gauthier od Dumasa. Tudi v Ibsenu — igrala je Noro, Heddo Gabler, Rebekko West, Ellido in Ello Rent-heim — se je čutila tem bolj tujo, čim bolj je bil pesnik nordijski in oster. Goethejeva Klarchen je bila čisto nemška in ona Italijanka — tu je odpovedala. Kjer ni mogla biti slabotna, ni bila nič. Toda kaj je bila, če je smela trpeti! Našteval bi lahko kakor je slikar Conti o Emiliji Galotti: „Ta glava, ta obraz, to čelo, te oči, ta nos, usta, brada, vrat, prsa, rast, ta pojava, so od tega časa edini moj študij." Toda z varianto, da ne njeno čelo, ne njen nos ali usta niso bili neoporečno lepi (popolne so se zdele le njene roke). Stisnjene obrvi, počasno premikanje pupile, premikanje nozdrvi, pobešene ustnice, napol odprta usta; vsaka malenkost je lahko učinkovala kot bolesten krik; če pa je šla z roko počasi preko lica, so tekle — naše solze. Metropolitan Opera House. Prva ameriška in ena izmed prvih svetovnih oper, Metropolitan Opera House, je otvorila 3. novembra svojo zimsko sezono 1924/25. V kratki, a sijajni preteklosti, v kateri se je ta opera razvila in si pridobila svetovni glas, se je število njenih častilcev tako pomnožilo, da je danes M. O. H. menda edino prvovrstno gledališče na svetu, katero ni odvisno več od privatne ali javne subvencije, če se hoče obdržati na svoji umetniški višini. Najboljši operni pevci sveta stremijo postati njeni člani in seznam njenega amsambla se čita kot imenik največjih opernih osebnosti sveta. Pa tudi po izbranosti orkestra in ubranosti zborov nudi M. O. H. najvišje, kar je dandanes na opernem polju sploh mogoče doseči. - 12 - Edino, kar ne odgovarja odličnosti te kulturne ustanove, je stara m kljub notranjemu sijaju prav nič reprezentativna in naravnost nelepa stavba. Toda tudi v tem oziru bo kmalu bolje, predsednik upravnega odbora M. O. Company, O. Kahn, je dal v tem oziru nedavno prav odločno zagotovilo, da ni daleč dan, ko se bo opera preselila v hišo, ki odgovarja njeni umetniški višini in da bo potem tudi najširšim slojem dana prilika, uživati ob zmernih cenah opero ne le z ušesi, ampak tudi z očmi. Generalni operni ravnatelj Gatti Casazza je naznanil sedanji repertoar s temi-le deli: „Giovanni Gallurese" (Italo Montemezzi), »Jenufa“ (L. Janaček), na novo pa se uprizore opere, ki že dolgo niso bile na repertoarju: „Gioconda“ (Ponchielli), „Falstaff“ (Verdi), »Dinorah“ (Meyerbeer), „Židinja“ (Halevy), »Hoffmanove pripovedke" (Offenbach), „Peleas in Melisande" (Debussy), „Gotterdammerung“ ■n „Rheingold“ (Wagner) ter balet „Petruška“ (Igor Stravinski). Poleg tega se bodo izvajale opere, ki so stalno na repertoaru. Na novo angažirani so: operni dirigent milanske Scale, Tullio Serafin, sopranistinja opere v Stockholmu, Nanny Larsen Todsen, sopranistinja opere v Monakovem, Marija Miller, sopranistinja milanske Scale, Toti dal Monte, Amerikanci Joan Ruth (sopran), Mary Bonetti (alt), Roph Ermolle (tenor) in Francesco Seri (bas). Razen desetih je uprava pridržala vse dosedanje umetnike. Da vidimo približno, kako velika je organizacija te operne hiše, naj naštejemo par številk njenega ansambla. M. O. H. ima: 30 sopranov,. 14 altov, 16 tenorjev, 17 baritonov, 12 basov, 5 opernih dirigentov, 9 pomožnih dirigentov, 1 dirigenta zbora, 1 tehničnega ravnatelja, 2 odrska ravnatelja, 1 scenografa in 2 pomožna scenografa, Prvo baletko, baletnega mojstra, prvega plesalca in druge. Čudovito ubrani operni zbor ima 160, balet 60 in orkester 110 članov. Med solisti nahajamo same svetovne zvezde kakor: soprani Frances Alda, Lucrezia Bori, Florence Easton, Amelita Galli Curci, Marija Jerica, Elisabeth Rethberg, alti Karin Branzell, Jeanne Gordon, Margareth Maftenauer, Sigrid Onjegin, tenorji Mihael Fleta, Beniamino Gigli, Giacomo Lauri-Volpi, Giovanni Martinelli, Kurt Taucher, baritoni Giuseppe Danise, Giuseppe de Luca, Titta Ruffo, Antonio Scotti, basi Saljapin, Adam Didur in Leon Rothier. Prvi semester „Gledališkoznanstvenega instituta'* na berlinski univerzi. Po petih letih so se uresničili načrti, ki jih je predložil profesor Herrmann prosvetnemu ministrstvu glede ustanovitve gledališko-znanstvenega instituta: 10. novembra lanskega leta je prof. Herrmann skupno s prof. Jul. Petersnom brez večjih svečanosti otvoril gledališko-znanstveni institut. Akademska mladina ga je že dolgo željno pričakovala in po Frankfurtu in Kielu ga je končno dobil tudi Berlin, — 13 - ki je tudi v tem oziru centrala, dasiravno prav v Berlinu prof. Herr-mann, ustanovitelj moderne gledališke znanosti, že 25 let vzgaja gledališkoznanstveni naraščaj. Ministrstvo je dalo na univerzi na razpolago veliko in lepo predavalnico in sobo za ravnatelja. Več država v prvi sili ni mogla dati. Institut pa mora sam skrbeti za knjige, odrske modele in slike. In je našel v tem oziru posnemanja vredne dobrotnike: „Društvo za gledališko zgodovino" je razstavilo v institutu svoje bogate zbirke, „Zveza umetniških gledaliških vodij" mu je predala svoj arhiv, podprl ga je „Lessing-Museum“, nemški založniki in drugi prijatelji instituta so mu poklonili mnogo knjig in raznega materiala. Kljub temu pa bi institut le s težavo vršil svojo nalogo, ako bi ne dobil na razpolago odra za skušnje, katerega so mu omogočili založnik G. Elsner in „Deutsdier Biihnen-Verein", ki sploh posveča največjo pažnjo uspevanju instituta. Prednost tega odra se je že v prvem semestru neštetokrat dokazala. Delo instituta, ki je štel v prvem semestru 24 rednih in 75 izrednih članov (hospitantov), se je delilo v gledališkoznanstveno in gledališkopraktično delo. Prof. Herrmann je imel vaje iz Goethejevih „Pravil za igralce" in je na podlagi weimarskih rokopisov nanovo, naravnost presenetljivo ocenil ta razupita „Pravila“; ni se samo pribilo, da je Eckermannova redakcija nesmiseln konglomerat popolno različnih bistvenih delov, temveč da so ta „Pravila“ predvsem pravila za režiserje, ne kaka dresura za nesposobne igralce, temveč končna retuša že izdelanega umetniškega dela s poudarkom lepote in energije. Vse rezultate in probleme so člani na odru praktično predelali. V praktično režijo je dijake uvajal prof. Ferdinand Gregori. Tu so se učili praktično-živega dela na odru, bivstva režije, spoznavali so napake slabih tradicijskih manir s poskušanjem uvodnih scen „Ifigenije“ in „Don Carlosa"; sami so morali izdelovati odrske tlorise in lažje načrte za inscenacijo. Bavili so se z obliko odra in njegovih možnosti s posebnim ozirom na preteklost. Zelo dragoceno predavanje je imel višji vladni svetnik vonGlasenapp o gledališkem pravu. To seveda ni bilo strokovno juristovsko predavanje, temveč prva orientacija v vprašanjih javnega in privatnega gledališkega prava v toliko meri, kakor je potrebna za bodočega režiserja in gledališkega vodjo. Bavili so se z vprašanji podelitve koncesije, cenzure, gledališko-stavbenega reda (ogledali so si v to svrho več berlinskih gledališč) in iz privatnega gledališkega prava s sklepi z igralci in avtorji, s pravno stranjo pouka in dr. Trojno delo je tedaj bilo podlaga prvega semestra. Nihče ne bo mogel očitati, da se tu prodaja papirnata učenost, da se vzgaja aleksandrinstvo in da se hranijo doktorski režiserji z mrtvo učenostjo. Temveč to je bila najpotrebnejša in najbolj dragocena praktična strokovna predizobrazba, seveda na oni znanstveni podlagi, za katero more odgovarjati znanstveni institut. — 14 — G. Verdi: Trubadur. Prva uprizoritev v Rimu 1853. Takoj na to po vseh večjih odrih Italije in ostalega sveta. Opera je priljubljena radi bogastva melodij in blestečih mest, Karakteristika, močan izraz in velik orkester so glavne vrline »Trubadurja" in spada zato med najbolj popularne opere sedanjosti. VSEBINA: 1. sl i k a: V gradu grofa Lune. Ferrando pripoveduje, da je imel stari grof dva sina. Starejšemu je začarala ciganka, da je bil vedno slabega zdravja. Zato so jo sežgali na grmadi. Cigankina hčerka se je maščevala zato nad mlajšim sinom ; nekoč so našli ožgano truplo mlajšega grofovega sina, katerega je vrgla baje v ogenj ciganka. Stari grof je umrl, ne da bi mogel verjeti, da je njegov sin mrtev, in je še pred smrtjo prosil Ferranda, da naj neprestano išče in zasleduje čarovnico. 2. sli ka: Leonora in Ines sta na vrtu. Leonora hrepeni za ljubljenim trubadurjem Manricom. Njo pa ljubi tudi grof Luna, ki zasači trubadurja pod njenim oknom in ga pozove na dvoboj. 3. slika (2. akt): Cigansko taborišče. Ciganka Azucena pripoveduje Manricu, da je nekoč vrgla v ogenj svoje lastno dete in vzgojila grofovega sina za svojega. Manrico se spomni, da ni mogel v dvoboju, ko je premagani Luna ležal brez moči pred njim, poriniti meča vanj; nekaj ga je zadržavalo. Sedaj pa obljubi Manrico svoji materi, da se bo nad Luno maščeval. Naenkrat prinese sel trubadurju pismo, da hoče Leonora, ki misli, da je Manrico mrtev, v samostan. 4. s 1 i k a: Samostanski hodnik. Zvonovi pozvanjajo; Leonora bo preoblečena. Luna se skrije s svojim prijateljem za drevje in čaka. Leonora se pride poslovit od svojih dragih. Tu pa skoči Luna iz skrivališča in hoče odpeljati Leonoro Naenkrat pa jo otme iz njegovih rok Manrico in jo odpelje s seboj. 5. slika (3. akt): Taborišče grofa Lune. Grof besni, ker mu je bila odpeljana Leonora. Privedo mu ujeto ciganko, v kateri spozna Ferrando tisto, ki je nekoč ukradla grofu sina in ga vrgla v ogenj. Zvežejo jo. 6. slika: Dvorana na gradu Castellor. V ariji tolaži Manrico Leonoro. Zvesti Ruiz mu prinaša vest, da ima Luna ciganko zaprto. Manrico naznanja v slavni stretti, da jo hoče osvoboditi. 7. slika (4. akt): Pred ječo. Manrico je bil ujet in sedi s svojo materjo v ječi. Leonora se mu bliža in mu izraža v ariji večno zvestobo. Silni misere P.rekine Manrico s kantileno. Pride Luna, katerega prosi Leonora za Manrica. Sele, ko zastavi grofu za Manrica samo sebe, obljubi ta, da bo dal trubadurju svobodo. 8. slika: Ječa. Azucena spi in sluti v sanjah grozno smrt. Leonora pride v ječo in pove Manricu, da je svoboden. Z njim pa ne more, ker se je obljubila grofu. Ne pove pa Manricu, da je zavžila strup, samo da bi živa ne prišla Luni v roke. Manrico jo zavrže, strup deluje in mrtva Leonora se zgrudi. Luna pride in zapove odpeljati trubadurja na grmado. Ko se Azucena prebudi in vidi, kaj se je zgodilo, pove grofu Luni grozno novico: „Tvoj brat je bi 1!“ Razno. O. Župančič: Veronika Deseniška. Skušnje za to tragedijo so sc v dramskem gledališču pričele dne 3. novembra 1924. Premiera bo na narodni Praznik, dne 1. decembra 1924. Sodelujejo: V. Danilova, Juvanova, Marija Vera, Medvedova, Rogozova, Šaričeva, Danilo, Drenovec, Gregorin, Kralj, Levar, Lipah, Plut, Putjata, Rogoz in Skrbinšek. Režija: O. Šest. Noblova nagrada za literaturo. Med letošnjimi kandidati se imenuje na Prvem mestu poljski pesnik Vladislav Reymont, čigar najbolj znano delo je epos v f delih „Kmetje“ („Spomlad“, „Poletje“, „Jesen“ in „Zima“), potem se imenujejo Grazia Deledda in Blasco Ibanez. .. češkoslovaško državno nagrado za literaturo, gledališče in glasbo w Kč 5000) so dobili: 1. za literaturo: K. Čapek za roman „Karakit“, M. Čapek-'°d za roman „Vilčm Rozkoč", R. Medek za „Veliki dnevi", J. Šusta za „lz - 15 — davnih in sedanjih časov"; 2. za gledališče: Fr. Langer za »Kamela skozi uho šivanke", Šalda za „Otrok“; igralca: Leopoldina Dostalova in Vaclav Vydra; za slikarsko sotrudništvo pri modernem gledališču VI. Hofman; 3. za glasbo: V. Novak za opero „Laterna“, I. B. Foerster za opero „Srce“, Leoš Janaček za simfonično kompozicijo „Taras Bulba", za razne kompozicije pa B. Bomacka, E. Axman, za operno režijo prof. I. Jiranek; 4. posebno slovaško nagrado je dobil I. Gregor Tajovsky za dramo „Smrt Durka Langsfelda". Arnošt Dvorak „Bela gora“. V Narodnem divadlu v Pragi so 28. oktobra 1924. ob šestletnici ustanovitve Češkoslovaške Republike uprizorili Dvorakovo tragedijo »Bela gora“. Tragedija je visoka pesem narodove katastrofe in v njej je Dvorak, avtor dram „Knez“, »Vaclav IV.“ in »Husiti", podal narodu veliko reprezentančno ljudsko delo. Avtorju je pred očmi predvsem popolna resničnost in uvaja gledalca v belogorsko tragedijo s praško defenestracijo. Glavni duh je Komensky: v humanistični periodi nastali severni Fr. Asiški, obdan od gruče pevajočih otrok, od katerih se ne loči tudi v najhujšem boju. On veruje le v duhovnost boja in oznanja povsod in vedno ljubezen do bližnjega. Na premieri ga je igral V. Vydra. Tragedija je doživela velik uspeh. Pevsko tekmovanje. Na Mitrovdan (8. novembra) je pozvalo pevsko društvo „Srpsko kolo" iz Alipašin Mosta na tekmovanje najboljše narodne pevce našega juga, da po starem običaju medsebojno tekmujejo v prednašanju starodavnih junaških pesmi ob goslih. Zmagovalec dobi v dar umetniško izdelane gosli, ostali pa poljedelske stroje. Do sedaj se je javilo k tekmovanju, za katero vlada povsod veliko zanimanje, nad dvajset narodnih pevcev. Naši Amerikanci. V Clevelandu je dramsko društvo „Ivan Cankar" pod režijo gospe Avguste Danilove dosedaj uprizorilo igre: »Janko in Metka", „Deseti brat" in »Martin Krpan". Nadalje se uprizore: ..Zapravljivec", »Beneški trgovec", »Ekvinokcij", »Pri belem konjičku", »Požar strasti" in »Buček v strahu". — Dramsko društvo »Triglav" (tudi v Clevelandu) pa pripravlja igro »Materin blagoslov". Katarina Schratt, ki je bila od 1883. do 1900. članica dvornega gledališča na Dunaju in šteje sedaj nekaj nad sedemdeset pomladi, bo igrala o božiču glavno vlogo v Benedixovi veseloigri »Storenfried", ki jo uprizori Wr. Renaissancebiihne. — Časi se izpreminjajo, toda ljudje hrepene za senzacijo. Galli Bibiena je bila zanimiva italijanska rodbina arhitektov v 18. stoletju. Sezidala je mnogo gledališč, največ v Nemčiji, in sicer: staro dvorno gledališče na Dunaju (dokončano 1704), gledališče mejnega grofa v Bayreuthu (1747), v Mainzu (1743) in draždansko opero (1750). Richelieu kot dramatik. Kardinal Richelieu, genialni francoski državnik v 17. stoletju, je bil velik prijatelj gledališča in je tudi sam pisal igre, pa, kakor pravi slovstvena zgodovina, ne posebno dobrih Daši je bil zelo samoljuben, je vendar ljubil dovtipe in znal samega sebe ironizirati, seveda le v družbi višjih ali sebi enakih. Leta 1640. je poveril arhitektu Mercieru stavbo svoje palače, ki sc je pozneje imenovala »Palais royai“. Hotel je imeti v nji na vsak način tudi gledališko dvorano. Pri neki avdijenci je opisal kralju svojo stavbo in pripomnil, da bo v nji velika gledališka dvorana. »No, to je pa res lepo," je rekel kralj, »veliko gledališče za veliko umetnost!" »Oh, sire," se je nasmehnil kardinal, „pa vendar ne nameravate prepovedati uprizoritev mojih dram?" — Ljubezen. Slavni šestdesetletni umetnik se je zaljubil v krasno gospodično, ki je štela komaj dvajset pomladi. Ko je prišel prosit njene roke, je rekel s povešenimi očmi: ..Gospodična, jaz sem zelo star, vi pa zelo mladi; hočete postati vdova za menoj ?“ Politične barve. Dva opravljivca brusita jezik med pavzo v gledališču in si privoščita za izpremembo znanega politika. Prvi: „Pravijo, da je ta človek že vse barve menjal . . .“ Drugi: „0, ne vseh. Rdeč še ni nikoli pjstal!“ — 16 — Najmodernejši salon za dame in gospode EPUBEi NftVINSEK šef vlasuljar slov. opere in drame v Ljubljani Izposojevalnica gledaliških lasulj in potrebščin ,,ORIENT", TtZ Ljubljana Touarna oljnatih baru, steklarskega kleja, lakou in firneža - Zalaga pleskarskih in slikarskih poti ebščin ZAJUTRK0VALN1CA ZAJUTRKOVALNlCA T. MENCINGER LJUBLJANA, Sv. Petra cesta št. 43 PRISTNA VINA! NIZKE CENE! KOL1M5GCO CIKORIJO 1Z¥ISTEH fRlBUTEK ZA KriVO HOTEL „LLOYD“, Prenočišča z zračnimi sobami — Izvrstna kuhinja z mrzlimi In gorkimi jedili - Poleti krasen senčnat vrt — Točna postrežba Sprejemajo se tudi učenke v kuhinjo MARIJA TAUSES, lastnica hotela „Lloyd“ DOBROVOLJACKA BANKA,ft v ZAGREBU PODRUŽNICA LJUBLJANA DUNAJSKA CESTA ŠT. 31 TELEFON INTER. ŠT. 5 IN 720 IZVRŠUJE VSE BANČNE POSLE NAJKULANTNEJE Urejuje Fr. Lipah. — Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. Mo site kaučuk m kaučuk poiplale! ^ Boljše in ccnejse so kol usnje. Elastična noja, varstvo proti vla^i. Ul IlliBllli