501
Iz lirike mladih
Aleš Debeljak
Steklo, Steklo
l.
2.
pološčene kocke prsečega vzorca! nočno gosto sonce jih iz tekočega sijaja izrezuje, v mlečno bledo steklo svojega miru prenaša prozorno kapljo šumeče višine.
le ptičje veslo polega po nevidnem slapu, po brazdah v tla vdanih curkov, zračne sledi se poznajo pred praznino line, ki iz pretrganega toka sije. mah zasajen med letnice šip, se boji svoje rasti?
pretekli čas je z besedo napolnjen, do zatrtih ust se iz nje jedka misel izvija, ob votlinah prerokuje, grenka ostrina čez modro ustnico jasno preseva.
na labodovo perje se guba mlade lepote v čisti barvi odtiskuje in razgaljeno konico z vato oblaga, kristalni trepet zvoka med tenko črto pesmi in hieroglifom svetle ure vleče, razprostira.
Aleš Debeljak
3. na puhastih dlaneh v čas zažrtega prostora jezik krhko meglo iz starih zemljevidov v vroč zrak modelira, v odmaknjen hrib zadihan pogleduje.
prazna tabla spomina se gladka pregiba pod narekovanjem zamišljenega očesa od sijaja rim in vodnih žil pijanega, gnezda trenutkov, z dišečim čakanjem pobeljena, se pletejo iz neskončnosti.
vitkost ciprese: kot pridušeno prhutanje morja ob zorana polja, hrapava lesena kreda iz oblakov strele briše, med nevihto v nič razpada.
kje je bivalo sejanje misli? med zidaki brezzračja se le sozvočje vsega s finim ornamentom stiska, pomen, naskrivaj v grčo narisan, narahlo prirašča v papir! proti tujemu vabilu njegov lesk srši.
vrat sijoče breze odmeva z zvenenjem poljuba v vlažnem dotiku nabrekajo mehko skrita zrna! samo teža svet oklepajočih listov se topi.
po stičišču ustnic in zemlje spoznanje hrbet razpolavlja. v žejnih vejah zdrsljivo telo s samim sabo šepeta — usloči se, naguba, ves gozd ob belem loku v praprot otrdi.
6.     peresno lahki ples trenutka je s svilenim šalom časa ovit in na rob mu nebo šiva svoj monogram. med nikogaršnjimi urami se dlan v šum telesa razpira.
na drobnih pramenih bronastega zraka prostor
v ponikalnico drsi in se v zemeljskem situ pozibava.
od starosti ozka soba se v lastno temo drobi;
ostre robove prahu brsteči puh obrisa v senco zgladi.
počasi se cvetoči sneg iz tesno stisnjenega klica
na gladko lice odpoljublja. na oko rahle kože
siv objem odlaga iz valovanja stkan dnevni spomin.
502
503                                                                                       Steklo, steklo
poletna dvorišča morski dim izdihavajo, a v moki morja še steptana prst vzhaja! z lastnim rojstvom zazidan v temo, čopič mehkobe molčanje boža. s prodom okrašen se nad mirno telo pne odblesk zraka.