Nova knjiga
Afera papež
azmisli
in sodeluj
Časopis za ljudi, ki iščejo resnico
http ://razmisli.blog.sioLnet, www.zrtve-cerkve.org
BREZPLAČNO
št. 10-junij 2011-letnik 5
Zoper papeža Benedikta XVI. vložena kazenska ovadba zaradi hudodelstev proti človeštvu
Na Mednarodno kazensko sodišče v Den Haagu sta v začetku tega leta dva nemška odvetnika vložila, v imenu šestih državljanov EU, kazensko ovadbo proti dr. Josephu Ratzingerju, papežu rimskokatoliške cerkve zaradi hudodelstev zoper človečnost po 7. členu Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. V predgovoru h knjigi je dr. Sailer, eden izmed obeh avtorjev, zapisal: "Mnogi, ki bodo vzeli v roke ta tekst, si bodo mogoče začudeno pomeli oči: »Papeža spraviti na sodišče? Nora ideja!« Ne bo malo takšnih, ki se bodo vprašali: »Zakaj šele zdaj?« Cerkvi zvesti katoliki bodo ogorčeni, svobodomisleci bodo občutili zadoščenje. Vzrok, da kazenska ovadba proti papežu zbuja emocije, leži v ovadeni osebi, ki jo imajo nekateri za Božjega namestnika, drugi pa za kneza teme. V tej pisni ovadbi na Mednarodno kazensko sodišče v Haagu on ni niti eno niti drugo, ampak enostavno »obdolženi dr. Joseph Ratzinger«, ki so mu očitani hudi zločini - nad spolno zlorabljenimi otroki s strani njegovih klerikov, nad ubitimi Afričani, ki jim je njegova prepoved uporabe kondomov prinesla smrt in nad cerkvenimi člani, ki jih je njegova totalitarna duhovščina zasužnjila. Ovadbo sem kot odvetnik pripravil skupaj s svojim kolegom dr. Gertom-Joachimom Hetzlom, zavedajoč se, daje čas dozorel, da se končno neha s srednjeveško klečeplaznostjo pred cerkvenimi knezi in da se jih prav tako kot druge državljane pokliče na odgovornost, kadar storijo zločin. Ta spis posvečava vsem tistim, ki so pod nečloveškim cerkvenim regimentom pretrpeli hude duševne muke, vsem tistim, ki so umrli zaradi ljudomrzne »seksualne morale« starih mož v Rimu, in predvsem neštetim otrokom, ki so postali žrtve seksualnih zločinov klerikov. V okviru svoje odvetniške dejavnosti sva doživela, kako žrtve še kot odrasli trpijo zaradi svoje usode v otroštvu. Predvsem zaradi njih smo podali kazensko ovadbo. Ti so velikokrat nehali verjeti v pravičnost, da, celo v Boga. Veselilo bi nas, da po možnosti spet najdejo oboje." Omenjena kazenska ovadba je izšla tudi v obliki knjige z naslovom4/^ra papež, iz slovenske izdaje pa objavljamo nekaj odlomkov.
Kazenska ovadba se podaja zaradi treh svetovnih zločinov, ki do danes niso bili prijavljeni, ker izhajajo iz institucije, na vrhu katere so »najvišji dostojanstveniki«, ki nastopajo, kot da so visoko nad kaznivimi dejanji. Tradicionalno spoštovanje do »cerkvene oblasti« je zameglilo zavest prava. Če bi neka nova verska skupina z grobim psihičnim pritiskom prisiljevala svoje člane, da svoje dojenčke včlanijo v skupino, da bi jo vse življenje financirali in se v vsem ravnali po njenih direktivah, potem bi to skupino označili za »sekto«. Če bi bilo mogoče, bi država organizacijo razpustila in kaznovala »vodje sekte« zaradi prisile in izsiljevanja, toliko bolj, če skupina ne bi dopuščala izstopov, ampak bi te preprečevala z grožnjo najtežjih kazni in s tem pri mnogih svojih članih povzročila težke duševne poškodbe in ovirala njihovo svobodo razvoja. Ko gre za enake stvari, ali jih lahko drugače obravnavamo zgolj zato, ker gre za organizacijo, ki se ne obnaša tako samo do nekaterih, ampak po vsem svetu, in se imenuje »rimskokatoliška cerkev«, ki neprestano govori o verski svobodi, proti drugače mislečim pa ščuva »pooblaščence za sekte«. Ni drugače, samo navadili smo se na to. Od 1.7.2002 ta navada ni več dovoljena. Na ta dan je stopil v veljavo rimski statut o Mednarodnem kazenskem sodišču, ki za hudodelstva proti človečnosti zagroža s kaznijo. Če bi bila takšna nasilna sekta široko razširjena v današnji Afi-iki in bi svojim članom prepovedala uporabo kondomov pod grožnjo najtežjih kazni, bi s tem povzročeno prenašanje HIV/AIDS-a in smrtne primere pripisali voditeljem sekte in proti njim uvedli kazensko pravno preiskavo. Alije lahko to drugače samo zato, ker se prisilno vzpostavljena sekta imenuje »cerkev« in si njen poglavar lasti pravico do nezmotljivosti? Če bi v neki svetovni nasilni sekti spolno zlorabili na sto tisoče otrok in bi zločine prikrili na ukaz voditelja sekte in onemogočili kazensko pravno preganjanje, bi bila proti tej kriminalni organizaciji in njenemu voditelju vložena tožba. Ali je lahko to drugače zgolj zato, ker se ta organizacija imenuje »cerkev« in ukaz, da je treba o zločinih molčati, ne pride od šefa mafije, ampak ga je izrekel papež? Ni drugače, ampak je to samo stoletja dolga navajenost na pedofilsko duhovščino in moč njenih vrhovnih duhovnikov. Odkar obstaja kaznivo dejanje hudodelstva proti človečnosti, gledanje stran ni več dovoljeno.
V nadaljevanju podajamo ovadbo za tri hudodelstva proti človečnosti, za katere je kazensko pravno odgovoren dr. Joseph Ratzinger kot nekdanji kardinal in današnji papež:
1.	ohranjevanje in vodenje svetovnega totalitarnega prisilnega režima, ki svoje člane podjarmija z grožnjami, ki zastrašujejo in ogrožajo zdravje;
2.	ohranjevanje smrtonosne prepovedi uporabe kondomov, tudi takrat, ko obstaja nevarnost infekcije z virusom HIV;
3.	vzpostavljanje in ohranjevanje svetovnega sistema za prikrivanje in podpiranje seksualnih zločinov katoliških duhovnikov, kar omogoča vedno nove zločine.
I. Zastrašujoči cerkveni režim
Obstaja upravičen sum, da je dr. Joseph Ratzinger kot kardinal in tudi kot papež nedoločenemu številu ljudi povzročil prizadetost njihovega duševnega in telesnega zdravja v smislu tč. k 1 odst. 7. čl. statuta MKS, vsekakor pa povzročil podobno ogrožanje zdravja.
1. Prisilno članstvo
Rimskokatoliška cerkev pridobiva svoje člane s prisilnim aktom, namreč s krstom pasivnih dojenčkov, kot opredeljuje kan. 96 kodeksa kanonskega prava (C.I.C): »S krstom se človeka priključi Kristusovi cerkvi ...«
Krst se praviloma izvrši v prvem letu življenja. Katoliški starši morajo verovati, da je novorojeni otrok obremenjen z madežem izvirnega greha, katerega se lahko osvobodi le s pomočjo krsta. O tem dobesedno piše v danes veljavnem Katekizmu rimskokatoliške cerkve: »Ker otroci pridejo na svet s padlo in z izvirnim grehom omadeževano človeško naravo, tudi oni potrebujejo ponovno rojstvo v krstu, da se osvobodijo moči teme in da se iih premesti v kralje-
stvo svobode božjih otrok, k čemur so poklicani vsi ljudje ... Cerkev in starši bi otroku kratili neprecenljivo milost postati božji otrok, če ga ne bi kmalu po rojstvu dali krstiti.« (Katekizem, št. 1250)
V	kodeksu kanonskega prava piše v kanonu 867 čl. 1:
»Starši so dolžni skrbeti za to, da dajo svoje otroke krstiti prve tedne; kolikor se da kmalu po rojstvu, da, že prej se morajo starši obrniti na župnika, da za svojega otroka izprosijo zakrament in da so nanj ustrezno pripravljeni.«
V	primeru, da je otrok v smrtni nevarnosti, mora biti krščen celo proti volji svojih staršev. Kan. 868, čl. 2 C.I.C. tukaj določa:
»V smrtni nevarnosti se otroka katoliških, da, celo nekatoliških staršev, krsti tudi proti volji staršev.«
Večina katoliških staršev se ukloni tej izjavi in da krstiti svoje otroke po možnosti čim prej, večinoma nekaj tednov po rojstvu. Po obstoječem mnenju za to zadošča njihova pravica do vzgoje, čeprav krst po katoliškem nauku na nek način veže krščenca, kar pomeni isto kot osebno podložništvo. Katoliški katekizem pravi o tem naslednje:
Ko je postal član cerkve, krščenec ne pripada več samemu sebi, ampak tistemu, ki je za nas umrl in vstal. Zato se mora v skupnosti cerkve podrediti drugim, jim služiti, in ubogati cerkvene predstojnike, se jim podrejati, jih priznati in spoštovati.« (Katekizem, št. 1269) Vključitev krščenca v katoliško cerkev je nepreklicna, (prim, v von Campenhausen, avt. Listi, Joseph in Prison, Dietrich, Handbuch des Sta-atskirchenrechts der Bundesrepublik Deutschland , 2. izd., Berlin 1994, str 759 si.), zaradi česar cerkev tudi noče izstopnikov brisati iz registra kršče-tiiVi
Izstop namreč po obvezujočem cerkvenem nauku vodi v večno peklensko kazen. Tako na primer piše v knjigi Neunerja in Roosa »Der Glaube der Kirche in den Urkunden der Lehrverkundigung «, 13. izd., 1971, obr štev. 381: »[...] [Sveta rimska cerkev po besedi našega Gospoda in Odrešitelja, ki jo je ustanovil,] trdno veruje, priznava in oznanja, da 'nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, niti pogan' ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni [schismatici], ne morejo biti deležni večnega življenja, šli bodo marveč v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom, če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili.« Po kan. 1364 v prim. s kan. 751 Corpus iuris ca-nonici vodi izstop iz cerkve v ekskomunikacijo, ki po št. 1463 Katekizma katoliške cerkve spet predstavlja posebno težek greh, ki po št. 1861 Katekizma za seboj potegne »večno smrt v peklu«.
2. Psihični teror
Za cerkvene člane med drugim velja: »Kdor vseh knjig svetega spisa z vsemi deli, kot jih je navedel tridentinski cerkveni koncil, ne prizna za svete kanonske spise, ali kdor zanika, da jih je navdal bog, tega naj se izključi.« (Neuner in Roos, prav tam, obr št. 98), kjer je formulacija »izključi« evfemističen prevod grško-latinske formule anathema sit, ki dobesedno prevedeno pomeni: naj bo preklet.
Preklet je potemtakem tudi tisti, ki ne prizna kazenskih sankcij starega testamenta za Božjo besedo. Na primer:
»Če nekdo zagreši zakonolom z ženo bližnjega, tako naj oba umreta, zakonolomec in zakonolom-ka ...«(3 Mz 20,10)
»Če nekdo spi z moškim tako kot z žensko, sta storila grozoto in morata oba umreti.« (3 Mz 20,13)
»In če bi nekdo ravnal drzno, da ne uboga duhovnika, ki je tam v službi gospoda, tvojega boga, ali sodnika, ta mora umreti...« (5 Mz 17,12) »Če ima nekdo upornega in neposlušnega sina, ki ne uboga na besedo svojega očeta in svoje matere in četudi ga kaznujeta, ju noče ubogati, ga morata oče in mati prijeti in ga peljati k starešinam mesta in k mestnim vratom in reči starešinam mesta: Ta najin sin je uporen in neposlušen in ne uboga na najino besedo in je potratnež ter pijanec. Tako naj ga kamenjajo vsi ljudje njegovega mesta, do
Prostovoljne prispevke za delovanje društva lahko nakažete na račun št. 0510-0801-1968-046. Vsak evro pomaga. Hvala.
smrti ...«(5Mz21,18sl.) Take stvari se mogoče na prvi pogled zdijo kamenodobne, kot da jih je čas prehitel za tisoče let. Rimskokatoliška cerkev pa to vidi drugače. Leta 1965 je njen najvišji gremij v obliki 2. vatikanskega koncila razglasil v svoji »dogmatski ustavi o božanskem razodetju« naslednje: »... na osnovi apostolske vere štejejo naši sveti materi, cerkvi, knjige starega kot novega testamenta v njihovi celosti z vsemi njihovimi deli za svete in kanonske, ker so bile napisane pod vplivom svetega duha ..., njihov tvorec je bog in kot takšne so predane cerkvi ... Ker mora torej vse, kar izrečejo inspirirani pisci ali hagiografi, veljati kot daje izrekel sveti duh, je treba knjigam spisa priznati, da zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico,...«
Temu ustrezno piše v še danes veljavnem Katekizmu katoliške cerkve:
»Stari testament je neopustljivi del svetega spisa, njegove knjige je navdihnil bog ... kristjani častijo stari testament kot resnično Božjo besedo.« (obr. št. 121 in 123)
Če je temu tako, zdaj mogoče samo še omejitve posvetnega prava zadržujejo cerkev, da ne izvršuje groženj s smrtjo, ki jih ima stari testament pripravljene za zakonolomce, homoseksualce, heretike in neposlušne otroke. Bog starega testamenta, besede katerega ima cerkev še danes za veljavne kot »resnična božja beseda«, med drugim pozivajo tudi na:
»... Nikakor ne sklepaj zaveze s prebivalci dežele, v katero prideš; sicer lahko tisti, ki živijo v tvoji sredini, zate postanejo past. Nasprotno, podreti morate njihove oltaije, razbiti njihove spomenike iz kamna, prevrniti njihove kultne obeliske.« (2 Mz 34, 12 isl.)
Pavel, ki ga cerkev časti kot »ljudskega apostola«, gre celo še korak naprej, ko piše o drugače mislečih oziroma o pripadnikih drugih kultov: »Pohii so vsega krivičnega, hudobije, lakomnosti, zlobe ... Oni, ki to delajo, vedo, da si po božjem zakonu zaslužijo smrt...« (Rim 1,29 si.) Kako resno cerkev jemlje takšne apele, če ji tega ne prepreči posvetno pravo, je dokazala na primer pri misijonaijenju v Latinski Ameriki. Če se ljudstvo dvigne proti okrutnemu bogu starega testamenta, s katerim se cerkev identificira, mu ponovno grozijo strašne stvari: »On bo požrl ljudstva svojih preganjalcev in zdrobil njihove kosti in jih uničil s svojimi puščicami.« (4 Mz 24,8)
Naj sodobnik z zdravim človeškim razumom to še tako težko povezuje z Bogom, po cerkvenem umevanju je tudi to »resnična Božja beseda«, in kdor trdi drugače, se ga šteje med krive učitelje, katerim cerkev navrže 2. Petrovo pismo: »Oni so kot nespametne živali, ki so po naravi rojene zato, da se jih ulovi in zakolje ... Oni so sramotni madeži...« (2 Pt 2,12 si.) Verske svobode ali svobode vesti ni. Namesto tega velja:
»Podvreči se rimskemu papežuje za vse ljudi nujno potrebno za odrešitev. To razlagamo, trdimo, določamo in oznanjamo mi.« (Neuner in Roos, prav tam, obr. št. 430)
Papeževe odločitve so »same iz sebe nespremenljive in ne na podlagi privolitve cerkve. Če bi si nekdo dovolil - bog ga obvaruj - nasprotovati tej naši odločitvi, naj bo izključen«.(to je preklet) (Neuner in Roos, prav tam, obr. št. 454) »Preklet« pomeni obsojen na večne peklenske muke. Kari Jaspers, eden velikih nemških filozofov prejšnjega stoletja, piše o teh sankcijah: »Večne peklenske muke: Cerkev je neizprosno zavrgla Origenov nauk, po katerem so z vzpostavitvijo prejšnjega stanja vseh stvari (apokatastasis panton) peklenske muke časovno omejene ... S tem so duše ostale v njenih rokah. Nitzsche je opozoril na to ..., da je cerkev vsepovsod razšiije-ne predstave o peklenskih mukah prevzela kot 'najbolj plodno jajce svoje moči'..., ker duhovnik prodre v samo dušo in to v polnomočju svojega položaja, ne zgolj kot človek, zmore spraviti vernike pod nezaslišan pritisk. Od staršev mogoče teija odgovornost in jim grozi z vicami, če ne skrbijo za to, da tudi njihovi odrasli otroci ostanejo zvesti cerkvi.« (Jaspers, Derphilosophische Glau-be angesichts der Offenbarung, str. 85 isl.) (...)
Posledice tega terorja so pri mnogih ljudeh, ne nazadnje pri otrocih in mladim, strah pred grehom, kronično slaba vest, hipohondrija in cela kopica pojavnih oblik »ekleziogene nevroze«, ki lahko implicirajo podložnost cerkvi, ki deluje še celo pri tistih, ki so se v življenju poskušali osvoboditi detajlov cerkvenega grozihiega sporočila. Kari Jaspers piše o tem: Duhovnik vdre ob smrtni uri, najsi je to v pomoč najsi je mučno. Do danes lahko opažamo, da se katoUki, ki so postali neverni, na
tej točki spet spreobrnejo, kot da bi jih držala neka notranja veriga.« (prav tam, str. 86) To je strah v duši, ki priklepa cerkvenega člana od otroštva, izražen v enem najpomembnejših verskih spisov papeževe cerkve, kjer piše: »Grozno je pasti v roke živega boga.« (Heb 10,31)
3. Hudodelstvo proti človečnosti
Prisila vere in vesti, ki izhaja iz rimskokatoliške cerkve in jo izvajajo na prisilno rekrutiranih in prisihio pridržanih članih in uveljavljajo z grožnjami najhujšega zla večnih peklenskih muk, ki si jih je sploh moč zamisliti, je težko oviranje človekove osebne svobode in njegove duševne ter duhovne integritete. Da pri tem cerkveni člani kolektivno ne doživijo psihičnega in duhovnega kolapsa, si lahko razlagamo tako, da mnogi ne jemljejo resno večine cerkvenih grozilnih sporočil. Ta notranja emigracija pa nič ne spremeni nečlo-veškosti sistema in njegovega cilja, da popolnoma duševno in duhovno podjarmi cerkvene člane. »Zaradi tega«, tako si dobesedno lasti pravico »mora z mučno skrbnostjo odstraniti in iztrebiti vse, kar je proti veri ...« (Neuner in Roos, prav tam, obr. št. 382) (...)
Končno se še ne ve, kolikšna je škoda, ki jo je povzročila cerkvena prisila, kajti pri zločinih proti človečnosti, ki pridejo tu v poštev, zadostuje že resno ogrožanje zdravja žrtve (prim. Werle, Vôl-kerstrafrecht, 2. izd., 2007, obr. št. 343). V vsakem primeru gre za uporabo duhovnega nasilja, druge zločine proti človečnosti, kot je npr. »prisi-Ijevanje v prostitucijo« (tč. g odst. 1 čl. 7.) ali deportacija (tč. d.) ali - »vse odstraniti in iztrebiti« -podobno apartheidu (tč. j.) S tem povezano časovno trpljenje je v primeijavi z zagroženimi večnimi peklenskimi mukami zares nedolžno. Cerkveni sistem prisile s tem spada pod dejstva »druga nečloveška ravnanja podobne vrste« (v smislu tč. k odst. 1 čl. 7.). (...)
Državna pomoč je bila tudi v tem, da niso bile postavljene nikakršne pravne omejitve proti prisilnemu cerkvenemu sistemi, kije v nasprotju s človekovimi pravicami. Odkar pa je stopil v veljavo rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča, dne 1.7.2002, seje to spremenilo. S tem je bilo v mednarodnem pravu opredeljeno kaznivo dejanje zločina proti človečnosti. Ta ne ščiti samo pred umorom in ubojem, ampak upošteva širše človekove pravice, kot je na primer zaščita pred rasno diskriminacijo, izgon in druge nečlovečnosti. Z uvedbo mednarodnega kazenskega prava se je zgodil kulturni preobrat človeštva. Zdravju škodljivega psihološkega teroija s prisilo vere in vesti z nečloveškimi grožnjami ni treba več trpeti, ampak je kazniv, če je »civihiemu prebivalstvu« povzročen z »razširjenim ali sistematičnim« dejanjem (str. 1 odst. 1 čl. 7 statuta MKS ). Cerkveni sistem prisile je takšen napad, kajti cerkvene grožnje potekajo »v izvajanju politike ... organizacije«, namreč cerkve, ki »ima za cilj takšen napad« (odst. 2a čl. 7 statuta MKS), da bi pri civihiem prebivalstvu po vsem svetu uveljavila svoje verske nauke. (...)
II. Morilska prepoved kondomov
Obstaja upravičen sum, da je dr. Joseph Ratzinger kot papež nedoločenemu številu ljudi povzročil težke okvare njihovega telesnega zdravja pa tudi smrt v smislu tč. a in k odst. 1 čl. 7 statuta MKS.
1. Konflikt
Po navedbah ZN je trenutno več kot 22 milijonov ljudi v Afiiki okuženih z AIDS-om; okrog 30 milijonov jih je zaradi kužne bolezni že umrlo. V Južni Afiiki je s tem prizadet vsak peti. Letno pride do okrog 500.000 novih okužb. Na prizadetih področjih živi tudi več milijonov katolikov.
Virus HIV se prenaša z izmenjavo telesnih tekočin, zato je eden najpomembnejših ukrepov za zajezitev epidemije v tem, da ljudi na ogroženih področjih spodbujajo, da pri spohiem občevanju uporabljajo kondome.
Po nauku rimskokatoliške cerkve, ki gaje v enci-kliki Humanae vitae leta 1968 objavil papež Pavel VI., so kontracepcijska sredstva strogo prepovedana. Nič se tudi ni spremenilo, ko je število okuženih z virusom HIV v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja zelo hitro naraščalo in je virus HIV povzročil smrt milijonov, kar traja še danes. Ko je papež Janez Pavel H. februara 1993 obiskal Ugando, je izpustil žgoče vprašanje po spremembi smrtno nevarne prepovedi kondomov. Rajši je vzel v zakup širjenje kužne bolezni, kot da bi spremenil »morahii nauk« Vatikana. V priročniku »Vademecum fiir Beichtvater «, ki ga je isti papež naročil leta 1997, kardinal Alfonso Lo-
pez Trujillo, predstojnik »papeškega sveta za družino«, podčrtuje absolutno veljavnost stare določitve: »Cerkevje stalno učila, daje preprečevanje zanositve, to pomeni, daje vsak namerno neplodno stoijeni akt, v sebi grešno dejanje. Ta nauk je treba gledati kot definitiven in nespremenljiv.«
Člani katoliške cerkve, ki živijo na afiiških področjih in jih ogroža AIDS, predvsem južno od Sahare, so pred strahotno alternativo: Če se pri spolnem občevanju zaščitijo s kondomom, postanejo hudi grešniki, če se iz strahu pred kaznimi za grehe, s katerimi grozi cerkev, ne zaščitijo, postanejo kandidati smrti. Leta 1989je katoliški morahii bo-goslovec - Carlo Cafiarra, kije danes nadškof Bologne - zahteval konec vseh spolnih aktivnosti celo znotraj zakona, če je eden od partnerjev pozitiven. Prepoved kondomov ne le, da vodi do smrtno nevarne okužbe katolikov, temveč hkrati te napeljuje k okužbi nekatolikov. (...)
2. Pokorščina s smrtnim izidom
Toda tudi papež, ki zdaj vlada, si zatiska ušesa pred stisko vesti svojih duhovnikov in vernikov. Še huje: Na svojem prvem potovanju po Afiiki marca 2009, ko je veliko afiiških katolikov upalo na odrešihio besedo, je v pogovoru z novinaiji v letalu, ki ga je pripeljalo v Afiiko, zaostril to dilemo. Rekel je: »Problema z AIDS-om ne moremo rešiti tako, da razdelimo kondome. Njihova uporaba še poveča problem.« Rešitev naj bi bila v »spiritualnem in človeškem prebujenju« in »prijateljstvu za trpeče«. (...)
III. Pokroviteljstvo nad seksualnimi delikti klera
Končno obstaja hud sum, daje dr. Joseph Ratzinger kot prefekt kongregacije za vero svoje cerkve in kot papež sistematično prikrival spolno zlorabo otrok in mladoletnikov vse do danes, storilce ščitil in s tem dajal potuho za nadaljnjo spohio nasilje nad mladoletniki, (v smislu odst. g čl. 7 statuta MKS)
1. Seksualni zločini katoliških duhovnikov po vsem svetu
Znano je, da je zadnja desetletja na tisoče katoliških duhovnikov po vsem svetu spolno zlorabilo in posililo na deset tisoče otrok in mladoletnikov. Opis, ki sledi, se omejuje na seksualne zločine najbolj prizadetih dežel in nekaj primerov cerkvenega prikrivanja. Opira se predvsem na pregled odvetnika Geoffreya Robertsona, THE CASE OF THE POPE , 2010 in na poročila medijev z nemškega 1er angleškega govornega področja. Razen tega se sklicuje na spletno stran gottes-su-che.de in tamkajšnji obsežen pregled seksualnega nasilja v katoliški cerkvi med leti 1993 in 2011. (...)
Povzetek
1.	Ko je stopil v veljavo rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča 1.7.2002, seje začel kulturni preobrat. Končal se je čas, ko so politično in svetovnonazorsko motivirani množični zločini ostajali nekaznovani, ker jih ni bilo moč definirati s prejšnjim pojmovanjem kaznivih dejanj: moljenja, protipravnega odvzema prostosti in prisiljevanja. V rimskem statutu definiran zločin proti človečnosti nima v vidu samo množičnega dejanja in kazensko pravne odgovornosti kolovodij, ampak je razširil tudi spekter zaščitenih pravnih dobrin: V čl. 7 odst. 1 tč. k se zagrozi s kaznijo za »nečlovečna dejanja, ki naklepno povzročajo veliko trpljenje ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja«, če predpostavljamo, da so te poškodbe podobno daljnosežne, kot je na primer posilstvo, zasužnjenje ali nasilen odvzem prostosti. Tu je vključeno tudi psihično nasilje, ki lahko privede do okvare zdravja. Marsikatero na svetu poznano nasilje, s katerim smo se sprijaznili, ker je »že vedno tako bilo«, postane v okviru rimskega statuta tudi kazensko pravno relevantno.
2.	Pričujoča ovadba prihaja do rezultata, da to zadeva prisihii sistem rimskokatoliške cerkve pod vodstvom obdolženca in s tem povezanimi strah zbujajočimi grožnjami z večnimi peklenskimi mukami. Te grožnje vodijo nešteto ljudi v bolezensko psihično in duševno odvisnost, odvzamejo jim možnost, da se na eksistencialnih življenjskih področjih odločajo po svoji lastni vesti. Prav ta prisihii sistem je omogočil druga dva prijavljena zločina proti človečnosti. Kazensko pravna presoja tega skrajnega psihičnega pritiska, ki ga izvaja cerkveni regiment, je toliko bolj na mestu, ko ob-dolženi poskuša odvrniti pozornost od totalitarizma svojega sistema na ta način, da vzdolž in
povprek hvali versko svobodo, ki jo tepta njegova lastna cerkev - tako v ravnanju z lastnimi člani kot tudi z agresivno nestrpnostjo do verskih konkurentov, predvsem takrat, ko gre za verske manjšine.
3.	Ovadba pride dodatno še do rezultatov, da je obtoženi kazensko pravno soodgovoren za smrt sto tisoče, mogoče milijone ljudi obolelih za aid-som, ker je kljub šiijenju kužne bolezni vztrajal na cerkveni prepovedi kontracepcijskih sredstev proti prenašanju HIV in jih uveljavil z grožnjami svojega prisilnega sistema.
4.	Končno pride ovadba do rezultata, daje obdo-Iženi kazensko pravno odgovoren za to, da so se v zadnjih desetletjih vse bolj širili seksuahii zločini katoliških duhovnikov. V javnosti se obtoženi vede kot bogaboječ cerkveni vodja, ki se žrtvam klerikahiih skruniteljev otrok opravičuje in hoče preprečiti nadaljnja dejanja. V resnici ravna kot ledeni zaščitnik svetovnega sistema prikrivanja, ki daje prednost zločincem na škodo njihovih žrtev in vsakodnevno daje potuho za nove zločine.
(...)
Cena knjige, ki ima 78 strani, je 7,80 evrov in poštni stroški, naročite pa jo lahko po tel. 041 214 233, na info@zrtve-cerkve.org ali na naslovu društva Zaloše 15,4244 Podnart.
Več o slovenski izdaji na www.zrtve-cerkve.org, o nemški, ki velja v primeru neskladja besedila, pa na www.der-fall-des-papstes.com/index.php.
Knjiga o cerkveni pedofiliji, nasilnem cerkvenem nauku do otrok, prisihiem krstu dojenčkov, bogastvu cerkve, ponarejanju biblije, negativnem vplivu biblije na družbo, papeževem prekletstvu vegetarijancev in drugih cerkvenih prekletstvih, zločinih nad živalmi, tožbi zoper katoliško cerkev, ker ni krščanska ...
206 strani, 20 evrov in poštni stroški. Naročila: tel. 031/284 643 ali vlado.began@siol.net. Več o knjigi na www.began.si.
Ali ste vedeli, daje Janez Pavel H. leta 1979 odstavil kardinala Suenensa, ker ga je ta kritiziral, češ daje uporabil denar matere Tereze za gradnjo razkošnega plavahiega bazena v svoji rezidenci v Castel Gandolfii. Ali ste vedeli, da je sedanji papež sprejel vojnega zločinca generala Gotovino?
RAZMISLI
Časopis za ljudi, ki iščejo resnico
Letnik V, številka 10
Datum natisa: 1.6.2011, leto izida: 2011
Naklada: 5000 izvodov, ISSN: 1854-813X
Imetnik avtorskih pravic je izdajatelj oz. avtoiji,
ki imajo sklenjen ustrezen dogovor.
Izdaja:
Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve Zaloše 15, 4244 Podnart, tel.: 041 214 233 Transakcijski račun: 0510-0801-1968-046 www.zrtve-cerkve.org,info@zrtve-cerkve.org
Predsednica: Janja Škijanc
Uredništvo:
Odgovorna urednica: Maja Fišer Tel.: 040 749 126, fiser.maja@gmail.com Borislav Kosi, Janja Škijanc, Greti Čede Naslov uredništva: Zaloše 15,4244 Podnart
Brezplačno ustno pravniško svetovanje o izstopu iz kat. cerkve je na voljo na telefonu 031 284 643.