Za poduk iu kratek čas. Značaj. Napisal J. Sattler. (Dalje.) Značajni inož je odkritosrčen; kar je v srcu, to je na jpziku; on se ne prilizuje in ne klečeplazi. Bog polnagaj, kako žalostno je v tem pogledu po svetu. Koliko iinaino ljudij, ki pojo, žvižgajo, vriskajo in javkajo v tistpm tonu. kakor se jim zapovpduje! Ni svobodnega, samosvestnega, inoškega mišljenja in dejanja. Ti sužnji se boje misliti, kamo-li govoriti ali delati — brez do-. voljenja. Laskajo se in klanjajo spredej in zadej mogotcem, če ne drugim, pa vaškim, da bi si prihlinili njih naklonjenost. Po niostib, vzlasti, kjer še vlada nemška ali nemčurska večina. je družno življenje potrebno, kakor dikanje. Vsak pošten narodnjak se bode torej oklenil čitalnicp. Na žalost moram reči, da se pojavljajo v tem oziiu tu pa tam čelarni značaji. Brr! Zadosti teh grdih vzgledov, ki se pa, žal Uog, nahajajo povsod in v vsakeni stanu. Za te je pisana nastopna basen: Nekdo bi bil rad Satirov prijatelj; povabi ga torej na obod. Sedla sta za mizo; ker je pa bilo hladno, pika mož v roke, da bi si je ogrel. Ko Satir to vidi, vpraša ga, čemu tako dela. Mož mu odvrne, da si hoee s sapo ogreti roke. Med tem prinesijo na mizo juho. Ker je bila vroča, piha zoppt gospodar, da bi jo ohladil. Ko Satir to vidi, vpraSa z nova, čemu tako dela; mož mu pa odvrne, da lioče oliladiti juko. Na to reče Satir: »Jaz nečem biti tvoj prijatelj, ker z istiini usti pihaš mrzlo in vroče«, ter ustane brž in odidp. Takih dvojezičnikov se ogiblje vsak poštenjak, ker so gnjusoba in sramota človeški družbi. Nek odvetnik, ki je nekdaj celo pisateljeval za Mohorjevo družbo in v »Ljubljanski Zvon« poslal je nekomu ekspenzarij ali račun pisan do sredine v slabi slovenščini; tu je pa siromak popolnoma opešal; kajti naslednje vrste bile so čisto nemške. Ta mož se torej le hlini Slovenca, v resnici pa je nemškutar in omenjeni ekspenzarij kaže toliko brezznačajnosti, kolikor ima nemških besed. Značajni mož si prizadeva natančno izpelnjevati svoje dolžnosti, katere lnu nalagata poklic in vest. Ako-. ravno se mu stavijo včasi silne zapreke, skuša vpnder vse premagati; in če ne doseže cilja svojega, ima pa vsaj zadoščenje, da je delal, kolikor je mogel. . Nekdo je govoril svojemu prijatelju na grobu in rekel med drugim tudi to: »Presrčno je ljubil svojo ženo; bil je Ijubeznjiv oče svojim otrokom; zvest svojim prijateljem; prizanesljiv svojim sovražnikom; pridpn gospodar: vselej mož-beseda. Bil je vedno značajen in uzoren Slovenec in tudi v najhujših časih nikdar ni zatajil slovenske svoje matere. Mnogo je moral radi tega pretrpeti od nestrpnih nasprotnikov. Bil je dosmrtni ud družbe sv. Mohorja, ustanovnik podružnice sv. Cirila in Metoda, ud Matice Slovenske in je sploh rad podpiral vsa narodna podjetja. Naj počiva v miru«. Jaz pa pristavim: škoda tako vrlega značaja; takšnih mož potrebuje domovina! (Konec prih.) Smešnica. »Oj«, toži debeli krčmar, »oj, kaj bode? Čisto sem ob tek, vsaka jed mi ostane, nič mi več ne diši!« »Kaj bode?« povpraša zadej srenjski sluga, »kaj bode? Meni jo dajte vselej in mojim otrokom, pa ne ostane niti kosti«.