Jugoslovensko novinarsko udruženje
Sekcija Ljubljana
KONCERT
na praznik narodnega ujedinjenja, v torek, dne 1. decembra 1925
ob 8. uri zvečer v veliki dvorani hotela „Union“
SPORED:
1. a) Kimovec: Po smrti; .
b) Bortnjanskij: Tebe Boga hvalim. Mešana zbora.
Poje Glasbeno društvo „Ljubljana“. Pevovodja g. dr. F. Kimovec.
2. a) Adamič: Barčica je zaplavala;
b) Hatze: Čergo, moja Čergice (slavonska narodna);
c) Brajša-Rašan: Lipa Mare (istrska narodna^. Mešani zbori.
Poje pevsko društvo „Slavec“. Pevovodja g. J. Brnobič.
3. a) Ravnik: Kmetiška. Zenski zbor s spremljevanjem klavirja, 4 ročno
(rokopis);
b) Adamič: Igra na nebu. Mešan zbor.
Poje pevski zbor „Glasbene Matice“. Pevovodja g. S. Kumar. Na klavirju spremljata gdč. Zarnikova in g. prof. Ravnik.
4. a) Adamič: Mara u jezeru;
b)	„	Lucipeter ban. Moška zbora ;
c)	„	Kresovale tri devojke. Mešan	zbor.
Poje pevsko društvo „Ljubljanski Zvon“. Pevovodja g. Z. Prelovec.
5. a) Beethoven, op. 62: Uvertura „Coriolan“;
b) Borodin: Polovski plesi iz opere „Knez Igor“, št. 8 za veliki orkester in št. 17 za zbor in veliki orkester.
Izvaja Orkestralno društvo Glasbene Matice s sodelovanjem dijaškega pevskega zbora učiteljišč v Ljubljani. Dirigenta g. L. M. Škerjanc.
;
Dr. F. Kimovec.
Če me ljubiš, ktera duša spomni se tedaj na me, ko zakrije tiha ruša nikdar mirno mi srce!
Lepe rože mi nasadi na gomilo za spomin, ko predrami žar spomladi cvetje hribov in dolin.
Po smrti.
Naj jih pije, kogarkoli pet privede v mirni kraj. Tiho naj zame pomoli:
Bog mu večni pokoj daj!
Če pa kdo me črtiš v duši in na grob zaideš moj, tudi ti na tihi ruši za trenotek vsaj postoj!
S kletvijo me. ne obsodi, ne poruj nedolžnih rož, mrtva ti krivica bedi, ko bo v zemlji — mrtev mož!
Bortnjanskij.
Tebe Boga hvalim.
Tebe, Gospoda ispovjedujem.
Tebe prevječnago Otca vsa zemlja veličajet.
Tebe vsi angeli, tebe nebesa i vsja sili,
Tebe heruvimi i serafimi neprestan-niini glasi vzivajut:
Svjati svjat, svjat Gospod Bog savvaot.
Polni sut nebesa i zemlja veličestva slavi tvojeja.
Tebe preslavriij apostolskij lik,
Tebe proročeskoje hvalebnoje čislo.
Tebe hvalit presvjetloje mučeniče-skoje voinstvo.
Tebe po vsej vselennej ispovjedujet svjataja Cerkov,
Otca nepostižimago veličestva,
Poklanjajemago Tvojego istinnaga i jedinorodnago Sina,
I svjatago Utješitelja Duha.
Ti Carju slavi Hriste.
Ti Otca prisnosuščnij Sin jesi Ti.
Ti ko izbavleniju prijemi ja čelovjeka ne. vozgnušalsja jesi Djevičeskago črevo.
Ti odolev smerti žalo otverz ješi vjerujuščim Carstvo nebesnoje.
Ti o Desnuju Boga sidiši vo slavi Otčej.
Sudija vjeriši sja priiti.
E. Adamič.
Barčica je zaplavala.
(Narodno besedilo.)
Smrečica posekana,
barčica dodelana,
zdaj pa grem od kraja preč,
ne boš me vidla več, nič več.
Kapitan pa na barki stoji
in rožni venec v rokah drži:
Marija, sedem žalosti, pomagaj nam, pomagaj nam!« Barčica zaplavala, dekle je zajokala;
Le odrin' od kraja preč, ne boš me vid'la več, nič več.
M. Brajsa-Rašan.	Lipa	Mare	(Istra-Vrbnik).
Lipa Mare	U Bostonu
u Bostonu zrasla.	u Vrbniku	gradu!
Lipa Mare, oj!	Milo drago	moj!
Milo drago moj!
J. Hatze. Cergo moja čergice.	
(Slavonska	narodna.)
Čergo moja čergice, od čadjava platna. Ti si moja kučica, srebrna i zlatna. Gospodski su dvorovi, nepomjične stene. A ti pratiš cigana, kuda god se krene. Gudi, gudi, gudalo povrh tankih žica usta so mi prepuna	tananih pesmica. Venae slave ciganske porod ica čila, Na največjoj studeni kočoperna bila. Kad zaveju snegovi, ja po snegu gačam. A kad sine prolječe a ja se razbacam. Gudi, gudi, gudalo... »
J. Ravnik. Kmetiška.	
(Fr. Zbašnik.)	
Šla devojka v mlado jutro, v mlado jutro, v žitno polje, v žitno polje, dobre volje, dobre volje, ej najbolje!	Kot kraljica je pšenica vdano se ji klanjala: Ej, devojka rožnolica, kaj si, kaj si sanjala?
Izpod neba jo škrjanček s pesmijo pozdravljal; — svetle rose poln do vrha — mak ji § čašo je nazdravljal.	Šla devojka v mlado jutro, cesta vsa je bela bila, a devojka — rajske volje — da je pot zgrešila — — — —
E. Adamič. Igra na	nebu.
(Fr. Albrecht.)	
Kot jezdeci v divjem galopu pode se po nebesnem stropu težki oblaki. Temno vihrajo' raztrgane halje — — Zdaj so obstali: čuj in iz dalje kakor koraki, polkov izmučenih mračno bučanje, naraščajoče in pojemajoče v brezdanje, silne prepade. To so koraki v somrak zakrite,	v črni sovražni svoj prapor ovite tuje armade! — Ogenj! Sovražnik! Jezdeci vriskajo. Kopja, ostroge in meči se bliskajo od kavalkade, vmes repetirke in bajoneti — — V črnem požaru nebo se zasveti, v črne prepade ruši se zemlja ... Mi pa se križamo, oljko prižigamo, k Bogu se bližamo, jadni in bedni. —
E. Adamič. Mara v	jezeru.
(Belokranjsko narodno besedilo.)	
Biser Mare po jezeru brala berujuči u jezero pala. Viče Mare iz jezera; »čačko mili, dopelaj mi ladjo! Čačko neče ladjo dovoziti. Viče Mare iz jezera:	»Majko mila, dopelaj mi ladjo!« Majka neče ladjo dovoziti. Viče Mare iz jezera: »Mili dragi, dopelaj mi ladjo!« Mili dragi dopelal je ladjo, izvodil je Maro iz jezera.
E. Adamič.
Lucipeter ban.
(Narodno besedilo.)
Rase, rase vinska rozga, rozga zelena.
Na n joj rase sladko vince, vino eerleno.
Njega toči krčmarica mlada Katica, njega pije Lucipeter varaždinski ban.
Njega kara kralj Matiaš, ženile gospodar.
»Ne karaj me kral Matiaš zemle gospodar!
Da bi videl krčmaricu, lepu Katicu, ti bi zapil celu Peštu i pol Budima.
Ti bi zapil vrana konja s srebrom kovana i to ne bi bilo dosta ni za jedan denk
E. Adamič.
Kresovale tri devojke.
(0. Župančič.)
Kresovale tri devojke, tri devojke rožice:
»Daj nam bože dobro leto!« Mimo pride mladi Marko, mladi Marko lep junak.
»Daj nam bože dobro leto!« Misli, misli mladi Marko: »Bog nam dal je dobro leto, dobro leto in predobro.
Bog nam dal je tri devojke, tri devojke rožice.
•laz bi s> izbral nevesto, tri devojke, težek izbor:
eno smem, vse tri bi rad!« Uganile so devojke kaj je mislil mladi Marko . Pa mu pravi lepa Mare: »Ljubi mene mladi Marko, ljubil boš oči uajlepše!«
Pa mu pravi lepa Bare: »Ljubi mene mladi Marko, ljubil usta boš najlepša!
Nič ne reče lepa Ane, zarudela na tla gleda.
Mladi Marko ljubil Ano, ljubil srce je najlepše! —
Borodin.	Polovski	plesi	iz	opere „Princ Igor“.
(Preložil Pavel Karlin.)
Zbor:
Dvigni se na krilih vetra v rodni kraj,
domača pesem naša,
tja, kjer smo svobodno peli te nekdaj,
kjer nam prijetno bilo je s teboj.
Tam pod toplim nebom
zrak je čist in nežen,
v lahkem šumu morja
drema gora, vsa v meglah.
Tam zdaj svetlo solnce sije,
čez rodne gore zlato luč razliva,
doline vse so z rožami postlane
in slavček poje v noč. ljubavno pesem.
Tam je žarko solnce,
tam dehte cvetice
in sladko grozdje že zori.
Tam je raj za pesem našo, tja naj urno poleti!
Pojte pesem slavno kanu.zdaj! Slaven, silen, moder kan je naš!
V	svitu slave solncu sličen je.
nihče v slavi kanu sličen ni.
Slava kanu,
slava kanu!	.	»
Solo:
Vidiš-li jetnice i morja daljnega, vidiš-li dekleta lepa s Kaspija.
Če želiš katero si od njih, ti podarim jo takoj, le ime povej mi njeno.
Zbor:
Pojte pesem slavno kanu zdaj! Dober, slaven, moder kan je naš! A sovragu grozen je in krut!
Kdo je v slavi sličen kanu?
V svitu slave kan je solncu sličei.
V slavi svojim dedom kan je sličen.
Kana ples naj naš poteši, kana ples naj razveseli naj!