Otroci — vzgojevalci. Zabave in pouka željno Ijudstvo nad vse Ijubi dobro uprizorjene gledališke predstave. To dejstvo morajo bolj ali manj upoštevati vsa društva, ki hočejo s pridom delovati med ljudstvom. Tudi šola bi v tem pogledu gotcvo lahko storila mnogo več, ko bi učiteljstvo ne živelo v tako obupni socialni bedi in ko bi ne bilo povrhu še med seboj brez potrebe razklano. Z ozirom na gojitev gledališke umetnosti je že mnogo storilo krško učiteljstvo. Postavilo si je lep oder, ki uprizarja na njem lahke otroške igre, pa tudi težja dela. Vse hvale je vredno, da podpira s čistimi doneski šolarsko kuhinjo, ki je n. Pr. letos v zimskih mesecih razdelila nad 7000 kosilc med kmetiške šolarje. V soboto, dne 2. majnika, so upri2<>rili učenci in učenke mešžanske šole Pod vodstvom strckovnega učitelja Maksa Hočevarja Pribrovčevo ljudsko igro »Pred vašklm znameniem«. Tovariš Hocevar je znan kot spreten režišer, ki je vodil že lepo število gledaliških iger. Tudi Pr- tej predstavi je pokazal, kaj se lahko ^oseže, tudi če so igralci otroci. Treba je seveda mnogo dela, doslednosti in vztraj- nosti pa neskončnega potrpljenja. A delu in napora je bogata nagrada zavest, da je taka prireditev najčistejše veselje igralcem in njih roditeljem. Ko sem gledal siroto Anico vso y nesreči pred Marijinim znamenjem y molitvi in trpljenju, sem bif vesel njene igre, obenem mi je pa stisnila dušo neznana bolest. In ko sta Jurjevec in Jurjevka z brutalno silo napadla neboljeno ubožico, sem videl, da so čutili gledalci vso njeno bol. Videl sem gospo, ki si je z robcem zastrla oči in je globoko zaihtela. Bila je igralkina — mamica. Vobče lahko trdim, da se je vsak igralec popolnoma vživel v svojo vlogo. V igri je bilo dokaj temperamenta in naravnosti. In to je mnogo! Saj vemo, da se celo odrasli igralci diletantje le težko iznebijo lesenosti in deklamiranja. Z ozirom na pisatelja moram opomniti, da bi se dala igra zasnovati in izvesti Z veliko Večjim dramatičnim učinkom. Berač n. pr. nima skoraj nikakršne zveze z dejanjem. Avtorju svetujem, naj v tem pogledu primerja »Tončka« v Finžgarjevem »Divjem lovcu«. Zadnje dejanje bi se moralo vršiti v sobi pri postelji bolne Anice. In kakšna pravica je to: Anica, zlati otrok, ki ni zakrivil ničesaf, mora umreti, Mihec pa, že po naravi pokvarjen in od premehke matere slabo vzgojeni tvorniški paglavec, odide vsakršni kazni. In Jurjevec? Konec igre je na vsak način medel, plehek, ponesrečen. Da se krompir ne izkopava v pričetku jeseni, bi moral pisatelj tudi vedeti. Odmori so pri gledaliških predstavah večkrat mučno dolgočasni. Pri tej predstavi so nam bili v prijetno zabavo. Skrbel je za to strokovni učitelj Dragotin Humek. Izvežbal je učence in učenke meščanske šole v petju v tako visoki meri, da so zapeli 6 narodnih pesmi četveroglasno. In zapeli so jih mladi pevci in pevke tako lepo, da si je občinstvo želelo, naj bi bili odmori še enkrat tako dolgi in bi se pesemce ponavljale. Saj pa tudi res globoko učinkuje ljuba nam narodna pesem, kadar zadoni iz petdesetih mladih grl s svežimi glasovi. Ne vem, kaj bi moglo bolj ogrevati človeku srce, kot takšno petje. Vem pa, koliko truda provzroča učitelju, da izvežba otroke do te stopnje. Zato gre čast in hvala obema tovarišema, ki sta s svojo požrtvovalnostjb priredila tako Iep večer. Pokazala sta, kako lepi uspehi se dosežejo, če ima učitelj ljubezen do mladine in veselje do dela.