List 31.
 Gospodarske stvari. Nekaj o ajdi in njenem pridelovanji.
Mesec julij je poljedelcem v polnem pomenu besede pravi mučitelj. Košnja, žetev, ajdova setev in drugo kmetijsko delo sledi nagromadjeno drugo drugemu brez vsega presledka neprestano in vročina nastaja dan za dnevom vedno hujša, ter težavno delo s svojim pripe-kanjem^po senožetih, travnikih in na polji hudo obte-žuje. Čudno ni, da se ob tem času pogostoma med kmetskimi ljudmi razne bolezni kot nasledki prehlada izbude in prikažejo, kakor: vjed, vročinska bolezen, drtje, zobo- in glavobol, trganje itd., kar vse trenutkoma pride , a le počasi zopet zginjuje. Treba se je toraj varovati prehlada in v vročem stanu ne piti mrzle vode, se vroč ne kopati, ali kakor koli prehladiti se.
Ni pa moj danaŠDJi namen, o tem obširneje razpravljati, ampak ker je setev ajde pred nami, hočem o ajdi in njenem pridelovanji nekoliko besedic spregovoriti.
Ajda je splošno poznata rastlina, je ono žito, katero se ne prišteva kot druga žita med bilje ali travje, nego med vozliČasto steblovje ali zeljščinato slamje. Njeno slamo imenujemo sploh ,,ajdovico<;. Povsod je znana slovenska prislovica, ki veli: „Temu (ničvrednežu) bilo bi pa dobro z ajdovico pokaditi". Ajda je za veliko krajev zavoljo njenega obilnega zrnja pravi božji dar in velika dobrota, ker daje ljudem, domačim živalim in kuretnini mnozega in obilnega živeža, pridnim čebelicam pa tečne in koristne paše. Prideljuje se s prav dobrim vspehom tudi še na takih (peščenih in plitvih) zemljiščih, na katerih se drugo žito le slabo obnese; kakor nalašč je za take kraje vatvarjena. Ajda je enoletna rastlina; navadna domaČa zraste v pokončna stebla nad en čevelj visoka, katera so navadno krvavo-rudeča. Na teh se ob izrastkih vršičev nahaja srčasto in suličasto-ošpičeno perje. Mali, rudečkasto-beli cvetovi njeni nahajajo se na koncu češuljic in vršičev v šopkasto-ko-buljasti obliki. Jedro ajdovo obdano je s tremi trivo-glato-podolgastimi, Črno-rujavimi luskinami, karmu daje pravo podobo bukovice (bukovega žira).
Memo navadne domače ajde raste pa tartarska ali sibirska v dosti viša stebla ; cvetje njeno je zelenkasto in šopasto, zrelo zrnje je ob robovih do malega nazobčano. Ta ajda daje še enkrat toliko pridelka kot navadna domača, je dosti manj kočljiva, proti mrazu skoraj neobčutljiva,  se   po  3 do 4 leta na istem  prostoru
prav dobro sponaša, se sama sproti naseva, ker se zrela zelo rada osiplje. Zrnje njeno je pa za moko memo domače dosti slabše, ker ima zelć debele lušine in dosti manj moke, katera je nekako zelenkasta in malo po-greneva. Po nekod iz sočnatega perja Bibirske ajde na-pravljajo špinačo kot okusno prikuho k mesu. Švedi to ajdo v svojih mrzlih krajih splošno in obilno sejejo. Lsjena sveža slama (steblovje) Maje neko prav lepo rumeno barvo. Testo iz njene moke daje neko prav dobre omehčevalne obloge na gnoječe se torove in bule.
Čeravno ajda glede zemljišča ni izbirčna, je pa vendar v drugih obzirih, posebno domaČa, prava kočij i vka, Iz začetka zahteva suhega in toplega vremena, pozneje pa gorkega in pohlevnega dežja; če le to ali ono primanjkuje, jni več pravega bogatega pridelka od nje pričakovati. Čeravno sama na sebi negotova, je vendar ajda za veliko krajev prava dobrota — sosebno tam, kjer je zemlja zelć peščena in se v nji drugo žito : oves, ječmen itd. le bolj slabo ponaša. Prav dobro ugajajo aidi nekateri kraji slovenskih dežel z bolj milim in toplim podnebjem, kjer more se na strnišča ozimine vsejati; tu do jeseni ob ugodnem vremenu dobro dozori , obilo rodi in daje poljedelcu bogato „drugo ali jesensko letino". Kako krasni pogled nam dajo široka gorenjska, z ajdo obsejana polja ob času cvetja! In kako obilnega pridelka je tu ob ugodnih letih za kmetovalca in čebelarja!
Kolikor je ajda glede vremena memo drugih žitnih vrst kočljivejša, toliko je v primeri s temi glede sorte zemlje ali prsti zadovoljnejsa in manj zbirčna. Raste in dobro rodi na prodnatih in zelo peščenih ter apne-nastih zemljiščih in ne porajta toliko za gnoj — posebno tam, kjer je zemlja primerno vlažna. Dokaz temu je zgornja Radolna med visokimi gorami na Gorenjskem, kjer je zemlja na njivah s precej debelim apnenim prodom v preobilni meri namešana, na katerih (njivah) se pa ajda (domača) čestokrat prav dobro obnese in daje Radolnjanom lepega in obilega pridelka. Na rahli peščeni zemlji, ako je potrebnega dežja o pravem času, ajda hitro raste in občasno cvete; v bolj vlažni zemlji cvetć pa pozneje in je sosebno pozna ali strnišnica pred zgodnjo jesensko slano v nevarnosti. Kakor uže omenjeno , ugaja za ajdovo setev najbolje bolj suhljato, samo na sebi rahlo, ali pa po skrbnem obdelovanji dobro prirejeno in zrahljano zemljišče z južno, proti solncu razgrnjeno lego.
Čeravno ajda le malo potrebuje in je z malim gledć zemlje in gnojila zadovoljna, vendar ne sme nobenemu
242
zavoljo tega na misel priti, da jej ni prav nobene postrežbe potreba in da nam bode brez truda in prizadevanja obilnega pridelka dajala; tega ne, ker tudi ona ob samem zraku in površno prirejeni zemlji shajati ne more. Ravno tako, če prav v manjši meri kot druge poljske rastline in sadeži, potrebuje in zahteva tudi ajda primernih in potrebnih redilnsh in gnojilnih tvarin za svojo rast in dozoritev, za kar naj se ji opustošena zemlja, kamor se ima posejati, pred setvijo primerno tudi pognoji. Ce ajdi njivo pognojimo, koristi to tudi pozneje na ajdovišče posejanim poljskim sadežem, ker se s tem zemlja zboljša, njiva pa pod krepko in čvrsto rastjć ajde plevela očisti, ker med krepko rastečo ajdo za plevel prostora ni, ker ga ta toliko kot popolnoma vniči in zaduši. So kraji, na pr. Belgija, kjer v povedani namen kmetovalci prav pogostoma svoje njive z ajdo nasevajo, da jih plevela in glote očistijo. Sosebno travje pernato plevelje ajda iz njive, če je bila poprej ž njim tudi uže vsa preraščena, hitro odpravi. Ob takih prilikah se za ajdovo setev njiva prav močno in dobro pognoji, da more hitro in krepko rasti; kolikor lepša bila je na taki njivi ajda, toliko bolje se pozneje na nji tudi ozimina obnese. Napredni kmetovalci sejejo navadno na ajdovišče rž, katera, če ne še boljše, se vsaj gotovo tako dobro, kot na pošteno prirejenih prahab, obnese in obilnega pridelka daje.
(Konec prihodnjič.)
250
Nekaj o ajdi in njenem pridelovanji.
(Konee.)
Ajda nam služi za zgodnjo (pomladansko) in pa za pozno (poletno) setev.
Kar zadeva pripravljanja njive za ajdovo setev, preorjejo navadni kmetovalci le po enkrat, napredni pa najmanj po dvakrat, kar veljd sosebno za zgodnjo ali pomladansko setev. Pri dvojnem oranji njive za ajdo ni redkokrat pridelek dvakrat, da! tudi cel6 trikrat tako obilen in bogat, kot bil bi samo pri enkratnem ali enojnem oranji. Za mali trud še enkratnega oranja gotovo obilno in veliko plačilo, na čemer moralo bi tudi vsakemu poljedelcu vse ležeče biti.
Ako ajdo spomladi, ali, kakor pravimo, „zgodaj" seješ, ji bodeš zel6 dobro postregel, če njivo, na katero jo sejati nameravaš, celo trikrat preorješ. Tako njivo preorji: prvikrat v jeseni kolikor moreš globoko, drugikrat spomladi zgodaj, zadnjikrat pa ob setvi.
Se ve da, ako ajdo na strnišče (ozimišče) seješ, ne moreš za njo dotične njive več nego en samikrat preorati, da seme prej v zemljo pride in se rast njena preveč v pozno jesen ne zavleče ter da zavoljo tega gledć pridelka oškodovan ne bodeš.
Zemlja za ajdovo setev naj se pripravi in prilično tako priredi, kakor se obdeluje za ječmenovo setev. Po nekaterih krajih Angleške tako prirejajo močno plevei-nate njive ter jih obdelajo , kot bi na nje nameravali ječmen posejati, a vsejejo mesto tega ajdo, ker ječmen v plevelu ne plenja, ajda pa plevel sama popolno in čisto zaduši. Najboljši čas za zgodnjo ajdo sejati je: zadnje dni v mesecu maji in prve dni junija meseca, kar imenujemo zadnjo pomladansko setev, in ta je za kmetovalca tudi gotovo velike koristi. Ce se prej pomladi ajda seje, raste bolj krepko, ako se pa pozneje, daje pa obilnejšega pridelka.
Ajda se nikakor ne sme pregosto sejati; semena za setev potrebuje se za celo polovico manj nego za enaki prostor rženega, to pa zato, ker se ajda — sosebno v dobro obdelani in prirejeni zemlji — močno razrašča, in če bi bila pregosta, ne mogla bi kobuljic in izrastkov (vršičev) delati in pravilno razvijati ter obilnega in bogatega pridelka dajati.
Ko je bila ajda enkrat posejana, potem ne zahteva od kmetovalca do časa dozoritve nobene postrežb© in nikakoršnega dela več, ker se pred plevelom sama brani. Ajda cvete neenakomerno, zato pa tudi dalj časa, zarad česar njeno zrnje ravno tako neenakomerno dozoreva. Zavoljo tega moremo pa tudi na enoistem ajdovem vršičku ali kobuljici ob enem uže popolno zrelo , na pol zrelo, zeleno, še le pričeto zrnje in cvetje skupaj opazovati. Zavoljo tega se pa z ajdovo žetvijo ne sme toliko Časa čakati, da bi vse zrnje popolnoma dozorelo, ker bi se s tem veliko najboljšega semena otreslo in poizgubilo, ter bi se zdatni pridelek zmanjšal in poljedelec bil bi oškodovan. Zato naj se z ajdovo žetvijo takrat praviloma koristno prične, kedar je večina zrnja dobila temno barvo in ni jedro več mlečno ter se drobiti dd, to je, ko je ajda dobro dozorela.
Po tem takem se ve, da se bode nahajalo med omlačeno  ajdo  tudi  nekoliko  lahkega   semena,   katero
med plevami ostane;   zavoljo  tega   se  pa  te toliko koristneje v moko za oblodvo porabiti morejo.
Po nekaterih krajih ajdo s kosami kose, jo puste potem nekoliko dni tako v rdeh ležati, da se deloma osuši, na kar jo v male snopke povežejo, po dva — enega druzemu nasproti — v vrste pokonci postavijo, kar potem puste po dva do tri tedne na njivi tako stati, da se, če je med tem časom ugodno vreme, popolnoma in dobro posuši, na kar jo iz njive naravnost na pode spravijo in prec omlatijo. Na povedani način more s s pa ajda na njivah le ob strajno lepem vremenu dobro sušiti; ob deževji in strajno slabem vremenu bi se s tem nič ne opravilo. — Najbolje more se pa ajda go tovo v kozolcih — rahlo v brane naložena — posušiti; bolje, nego na prostih tleh njive, posuši se tudi razo bešena na ostrvi.
Omlati naj se ajda še le potem, ko se je dobro posušila; v snopji naj se nikoli na podih kupoma ne sklada in v takih dalj časa stati ne pušča, ker se njena slama le prav težavno popolnoma posuši, suha pa o vlažnem vremenu rada volhka postane, se potem ogreje in plesnije. Toraj, kar se je na pod dovede, naj se tudi vselej sproti omlati.
Ajda daje prav dobro in tečno moko za žgance, štruklje, za primeso med kruh, in tako zvane „krape", kateri so po nekaterih krajih na Gorenjskem kot krepka jed za težake v navadi itd.
Le škoda je, da se za to prekoristno poljsko rastlino po nekaterih krajih mile domovine poljedelci še cel6 nič ne brigajo. Mali trud za njeno oskrbovanje bi jim z obilnim pridelkom prav dobro in hvaležno povraćala, ter bi jim marsikak goldinar, ker ga za turšico ali pa tudi drugo žito v živež leto za letom izdajati morajo,  za druge vsakdanje potrebe v žepu prihranila.
M.  Rant, narodni učitelj.